Mtelj 1867. leta. Doveršil sem pretečeno jesen pripravniško šolo v sredi Slovenije — v beli Ljubljani; pravim : ,,v sredi Slovenije", kerše le sedaj iz šole prišedši sein si kupil Kozlerjev zemljevidSlovenske dežele in zvedil, kje sem do sedaj bival in se pri-pravljal za svoj imenitni učiteljski stan. Sedaj čakani, kdaj bom dobil za me toliko imenitno pismo — dekret za svojo pervu službo; sploh pravijo, da perva služba v učiteljskem življenji je tudi perva važna stopinja, ki naj večkrat pelje k učiteljevi sreči, ali njegovi veliki nesreči. Naj bo, kakor rado, jaz si naredim za svoj stan to le osnovo, ali si stavim na čelo ta le program, ki mi ga kaže sama čisla, zdrava pamet brez vseh nagibov, do ktere koli strankc. Vse učiteljsko življenje in delovanje razdeljujem v dva poglavitna dela, in sicer v učitelja v šoli invučitelja zunaj š o I e. Ce pridem v malo šolo na deželo, bom skerbel, da si precej postavim terdno podlago, na ktero bom stavil pravonarodno vseučelišče, toje, šolo za življenjc. Imel bom pred očmi poštenega kmeta, ki si naj več dotna prideluje svoj kruh, ter s svojim potom osrečuje sebe, svojo družino, pa tudi svojo domovino, in je sploh vreden ud v cerkvi in v deržavni družbi. Premišljeval bom vedno, kako bi bilo naj bolje odgojevati kmečko mladino, da bi ji teknilo, in jo naj hitreje in gotovše peljalo k njenemu pravemu namenu v navadnem življenji. Meni se zdi, da je učitelj takrat učitelj, če izreja in uči tako in to, da z odgojo in s podukom učencem za njih namen po vsi svoji moči na vse strani naj več koristi; ako učitelj ne dela tako, ni učitelj, ampak je kazitelj in ovira med ljudstvom. Bog me vari tega! — Jaz bom tedajkmeta (ako odgojeval in podučeval, da mu bom pomagal nosititežavno butaro kmečkega stanii, da mu bom pomagal gospodariti doma pri otrocili in deržini, pri orodji in živini, na vertu in polji, v vinogradu in v gojzdu in sploh povsod, kjer bi si ložeje in boljše kaj prideloval in pridobival. Če pridem v glavno šolo na deželi, ne bom mislil, da je glavna šola na kmetih le za to, da iz nje prestopajo se učenci v srednje šole, za ktere bijih mogelnaj več uriti le v tujem jeziku,.brez kterega se res v sedanjih srednjih šolah ne more shajati, posebno tam ne, kjer je že v pervem razredu učitelj tujec, in učencem ne more ne trohice po domače razložiti. Pamet mi pravi, da glavna šola, posebno pa glavna šola na deželi, ni sanio za to, da bi učila in na vso moč gojila tuji jezik, temuč mora biti, kakor vsaka dobra šola — šola za življenje. Šola za življenje pa naj ima zopet za podlago splošni naiuen svojih učencev. Učenci, ki dobro doveršijo sedanjo glavno šolo, navadao uianj vedo, kakor učenci, ki so hodili 4 leta v malo pa v dobro šolo. To kaže, da učitelji v glavnih šolali prernalo skerbe za splošno omiko. Ucitelj v glavni šoli bom, se ve da, rad učil učence tujega jezika, zato, ker veni, da je zelri koristno, če človek zna vec jezikov, — učil pa bom tuji jezik za domačo mizo taku, da se učencem ne bo pristudil, pa tudi tako, da se ga kaj nauče, da jim bo kterikrat kaj koristil, da jim bo ključ, ne pa zavora do višje omike. V nedeljski šoli bom svoj nauk na vse strani razširjal in tako vravnoval, da se učenci vedno bolj pripravljajo za prevažno stopnjo, ktero človek prekorači, kedar stopi iz mladinskega v moško samostalno življenje. V nedeljski šoli, naj si bo že za navadne učence, ali za rokodelske dečke, mora dobiti inladi človek potni ali domovinski list, kteri ga pelje in vverstuje v javno življenje. Sicer pa ne bom tako mislil, kakor mislijo nekterf učitelji, da je le samo šola njih delavšnica. Sedanji duh časa tirja veliko veliko od učitelja. Po duhu časa bom tedaj delal v šoli, — pa se bom oziral tudi v družinsko življenje in sploh na \se strani, kjer koli born vidil, da tudi učitelj more in m o r a kaj storiti. Nikoli pa ne boiu pozabil zlatega pravila, d a n e v a rnostin nesreča nikolinepočivate, da posebno sedanji učitelj mora biti 111 o d e r , in tudi še prekanjen , če hoče dobro in varno rabiti svoje kermilo. Učitelj 1867. leta bom, se ve da, tudi naroden, pa ne iako, da bi me zavoljo tega ta ali uni mogel po pravici čertiti, ali da bi se ga jaz zavoljo tega kaj bal; imtja narod»«st bo v le«i, da bom skerbel kot učitelj za pravo srečo svojega naroda, to je, da boiu dumačo mladinn gojil za pravo vero, za srečni doui iu za močno deržavo. i*