Neva Makuc
Slovanski vojaki, tihotapci, žene in še kaj v obdobju novega veka v luči furlanske historiografije
MAKUC Neva, asistentka, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja v Novi Gorici, Delpinova 12, SI-5000 Nova Gorica
94(450.36=16) "654"
SLOVANSKI VOJAKI, TIPOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU NOVEGA VEKA V LUČI FURLANSKE HISTORIOGRAFIJE
Prispevek ponuja vpogled v določeno novoveško dogajanje, v katerega so bili vpleteni slovensko govoreči prebivalci zahodnega slovenskega ozemlja in ki nam ga razkrivajo hi-storiografski spisi, ki so nastali v obdobju novega veka na območju Furlanije. Poznosrednjeveški in novoveški Slovani nastopajo v furlanski historiografiji večinoma v povezavi s posameznimi fajdami, vojnami ali vpadi in se razkrivajo kot aktivni udeleženci v vojnem dogajanju, slovanske ženske pa celo kot hladnokrvne maščevalke. Slovansko prebivalstvo pa se omenja tudi v zvezi obiskovanjem čedajskega tedenskega sejma in trgovanja v glavnem furlanskem mestu. V celoti gledano, pa je glede na veliko število furlanskih historiografskih del podatkov o Slovanih malo, na kar je vplivalo dojemanje Slovanov, ki so prebivali na širšem furlanskem ozemlju, kot domačega prebivalstva, ki zgolj govori »slovanski« jezik.
Ključne besede: Slovani, Furlanija, Furlani, zgodovinopisje, vojne, solno tihotapstvo
MAKUC Neva, Teaching Assistant, Milko Kos Historical Institute, Research Office in Nova Gorica, Delpinova 12, SI-5000 Nova Gorica
94(450.36=16) "654"
SLOVENE SOLDIERS, SMUGGLERS, WOMEN AND MORE IN THE MODERN PERIOD IN THE LIGHT OF THE FRIULI HISTORICAL DOCUMENTS
The article offers an insight into a certain period of the modern era in the lives ofthe Slovenian-speaking population of the western Slovenian territory, as reflected in historical documents from this era in the Friuli region. The Late Middle Ages and Modern Period Slavs feature in the Friuli historical record, mostly in connection with individual feuds, wars or invasions and are presented as active participants in armed conflicts, while Slovenian women even feature as cold-blooded avengers. The Slovenian population is also mentioned with respect to the weekly market in Cedad (Cividale del Friuli) and trading in the capital of Friuli. Overall, however, the data about the Slavs is scarce, despite the high number of Friuli historical documents, which results from the perception of Slavs in the wider Friuli region as a domestic population who happened to speak a "Slavic" language.
Key words: Slavs, Friuli, the people of Friuli, historiography, wars, salt smuggling.
VSE ZA ZGODOVINO
5
ZGODOVINA ZA VSE
leto XVIII, 2011, št. 1
Za preučevanje zgodnjesrednjeveške slovenskega zgodovine je ključnega pomena Historia Langobardo-rum Pavla Diakona, ki jo je čedajski pisec langobard-skega rodu sestavil v 8. stoletju in vanjo vključil bogate podatke o Slovanih. Dragoceno gradivo za preučevanje slovenske zgodovine predstavlja tudi novoveška furlanska historiografija, ki se lahko pohvali z velikim številom avtorjev in še več različnih del, in sicer mestnih kronik, deželnih zgodovin, dnevniških zapiskov, zgodovin plemiških rodbin, biografij, hagiografij itd. Omembe Slovanov pa so v novoveški furlanski histori-ografiji dokaj maloštevilne, kar ne preseneča, saj so se t. i. »pristna« zgodovinska dela, torej dela sestavljena v skladu z v posameznem obdobju uveljavljenimi histo-riografskimi normami in metodami, osredotočala na politično in vojaško dogajanje in so širšim množicam posvečale pozornost le v primerih, ko so le-te izstopale v fajdah, vojnah, uporih ali plenilnih pohodih. T. i. »nepristna« historiografska dela, na primer domoznanski spisi, dnevniški zapisi ali družinske kronike, ki so nastali v želji avtorjev po ohranitvi spomina na določene sočasne dogodke, pa Slovane omenjajo tudi v zvezi z gospodarskim življenjem ali epidemijami, a so omenjene omembe zelo redke, čeprav, v celoti gledano, tovrstna dela omogočajo mnogo boljši vpogled v vsakdanje življenje prebivalstva.
Poznosrednjeveški in novoveški Slovani nastopajo torej v furlanski historiografiji večinoma v povezavi s posameznimi fajdami, vojnami ali vpadi, ki so z nasiljem in krvjo zaznamovali srednji in novi vek. Giovanni Francesco Palladio degli Olivi (umrl 1669), ki je leta 1660 v Vidmu v dveh zelo obsežnih knjigah objavil svoje Historie della Provincia del Friuli, je v zvezi s fajdo med Henrikom Goriškim in Cangrandom della Scalo bežno omenil tudi slovanske vojake. Leta 1319 naj bi namreč goriški grof zbral 10.000 bojevnikov, in sicer Trevižancev (Treuigiani), Padovancev, Furlanov (Forogiuliesi), Ogrov (Vngari), Slovanov (Schiauoni) in Nemcev (Tedeschi).1 Dokaj kočljivo pa je bilo dogajanje, ki ga je opisal videmski jurist Giovanni Candido (ok. 1450-1528) v delu Commentariorum Aquileiensivm libri octo, natančneje v zvezi z boji med oglejskim patriarhom Ludvikom della Torrejem in Rudolfom IV. Habsburškim. Izstopa namreč odlomek, ki govori o krutostih, ki naj bi se dogajale na območju Kranjske. Videmski, čedajski in guminski plemiči naj bi oplenili in požgali Štivan. Nato naj bi jih devinski gospod s pomočjo Ulrika Rihemberškega premagal in ubil štiristo pešakov. Besne žene Japidije, kot je v skladu s humanistično prakso an-tikiziranja imen Candido imenoval Kranjsko, (mulieres iapidiae) naj bi mrtvim oziroma umirajočim vojakom,
1 Gio. Francesco Palladio degli Olivi: Historie della Provincia del Friuli. Forni editore, Bologna, 1966-1972, vol. I, str. 310-311.
ki so obležali, amputirale genitalije in jim jih položile v usta ter trdile, da si zaslužijo plačati kazen s tistim, s čimer so ravnali sramotno. Videmčani oziroma plemiči, ki so načelovali pešakom, naj bi se vzdržali posega v dogajanje. Slednjo odločitev je Candido odobraval, saj naj pešaki ne bi bili vredni usmiljenja ali pomoči.2 Verjetno je najzgodnejši historiografski vir, ki omenja ta dogodek, t. i. Chronicon Spilimbergense, ki pa posreduje nekoliko drugačno različico omenjenega dogodka. V njem med drugim ni namigov na kakršnokoli spolno nasilje, storjeno s strani vojakov. 14. marca 1362 naj bi skupina furlanskih vojakov vdrla do bližine Devina ter oplenila in požgala Štivan. Ob povratku naj bi jih napadel devinski gospod ob pomoči Ulrika Rihemberškega. Padlo naj bi 418 pešakov, medtem ko naj bi konjeniki zbežali. Stotinam mrtvecev naj bi slovanske žene (mu-lieres sclavonicae) prerezale genitalije in jim jih dale v usta. Kasneje naj bi ista usoda doletela tudi skupino šestnajstih Furlanov (Furlani), ki so želeli pobrati trupla. Slovanske žene naj bi jim dejale, naj sedaj molzejo lastne faluse, saj so želeli molsti njihove krave.3 Očitne so nezanemarljive razlike med obema opisoma pri poimenovanju omenjenih žen, pri vzroku za njihovo ravnanje ter tudi pri raznih podrobnostih, kar kaže na to, da je Candido pripoved spremenil ali pa morda črpal iz kakega drugega nepoznanega vira. Glede na kočljivo vsebino - Bianchijeva objava obravnavane kronike iz leta 1856 odlomek, ki govori o maščevanju slovanskih žen, celo izpušča - in glede na to, da je originalni katapan, v katerega je bil vključen t. i. Chronicon Spilimbergense, izgubljen ter da omenjeni odlomek posreduje prepis iz 18. stoletja, ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo originalno besedilo omenjene kronike nekoliko drugačno in so ga mogoče prepisovalci iz zadrege nekoliko
2	V kazalu je omenjeni odlomek predstavljen s temi besedami: Cla-des eis ab iapidibus illata (Tabvla. Libro Septimo), v tekstu pa za naslovom »Mulieres iapidiae in mortuos saeuientes« sledi naslednje besedilo: »Semispirantium ori mulieres Iapidiae amputata inhoneste uirilia affixere, meritas asserentes pudibundispoenas eos pendere, quibus iactabundi prius foede abuti cogitauerant: Quam quidem saeuitiam etiam Vtinenses, quia propter ipsorum voluntatempedites eaperpetrauerant, merito dissimularunt: Nam qui per scelus aut peruersitatem suorum sibi malorum autho-res existunt, non solum misericordia et ope indigni censentur, sed omni prorsus repraehensione atque odio persequendi sunt.« Giovanni Candido: Commentariorum Aquileiensium libri octo. Alessandro Bindoni, Venetiis, 1521, knj. VII.
3	»Et illis qui fuerunt mortui inventi sunt numero centum habentes
praeputia eorum incisa et ori eorum impositaper mulieres sclavo-nicas ad despectum. Post dies paucos aliqui de Furlanis numero sexdecim iverunt ad mortuos iacentes, acceptos eorum amicos et affines et interfecti sunt etiam et eis similiter amputata praeputia eorum ori fuerunt imposita, quod turpe est audire et ridiculum dicere, dicentibus ipsis mulieribus: qui volebant mulcere vachas nostras mulceant nunc virgas suas.« Chronicon Spilimbergense. Note storiche su Spilimbergo e sul Friuli dal 1241 al 1489. Mario D'Angelo (a cura di). Edizioni Pro Spilimbergo, Spilimbergo, 1998, str. 56, 58.
6
VSE ZA ZGODOVINO
Neva Makuc, SLOVANSKI VOJAKI, TIHOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU
ZGODOVINA ZA VSE
Pavel Diakon, avtor Zgodovine Langobardov (Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei friulani. 1. II Medioevo.
Forum, Udine, 2006, str. 657)
spreminjali. Izpostaviti pa velja, da praksa amputiranja genitalij v novoveškem obdobju ni bila neobičajna. V zvezi z boji med cambraijsko ligo in Beneško republiko leta 1509 je, na primer, Candidov sodobnik Leonardo Amaseo (1462-1510) poročal, da so kmetje (vilani del Tarvisiano et Mistrino - morda na padovanskem območju) v znak zaničevanja Nemcem (Todeschi) amputirali genitalije (tajati li coglioni). Nemci naj bi se nato ujetim kmetom maščevali na enak način.4 Duhovnik Giovanni Partenopeo (ok. 1470-ok. 1543), avtor dela o prvi habs-burško-beneški vojni z naslovom De bello Forojuliensi, je omenjal prakso mučenja z obešanjem za moda. Nek nemški poveljnik je namreč na ta način med plenilni-mi pohodi po beneškem območju trpinčil prebivalce. Podobno prakso omenja tudi videmski jurist Faustino Moisesso (1582-1625/1626) v svojem obsežnem delu o drugi habsburško-beneški vojni z naslovom Historia della vltima gverra nel Friuli. V zvezi s ponesrečenim beneškim napadom na grad Vipolže januarja 1616 je namreč zapisal, da so branitelju, ki je igrivo skakal
Gregorio Amaseo; Leonardo Amaseo; Gio. Antonio Azio: Diarii udinesi dall'anno 1508 al 1541. Deputazione di storia veneta, Venezia, 1884, str. 120-121.
pred gradom, kot da bi bil vinjen ali blazen, in je nato podlegel strelom, Korzičani (Corsi), ki so se bojevali na beneški strani, odrezali genitalije in eden izmed njih si jih je nadel na šlem. Le-te naj bi jim namreč umrli poprej posmehljivo razkazoval.5
Slovani se omenjajo tudi v zvezi z otomanskim vpadom leta 1478. Videmski plemič Jacopo Valvasone (-po 1566 (1570?)) je izpostavil, da so se »Turkom« v orten-burški grofiji in na Koroškem pogumno postavili po robu Nemci (Tedeschi) in tamkajšnji Slovani (popoli detti Schiavi) ter jih veliko pobili. Dodal je, da so kljub temu »Turki« ubili veliko Slovanov, saj so le-ti neobo-roženi (gente disarmata).6
Pogostejše so omembe slovenskega jezika veščih ljudi v zvezi s prvo habsburško-beneško vojno. Glede obleganja Čedada s strani cesarske vojske je Giovanni Partenopeo navedel govorice, da je nek Goričan (pripadnik rodbine da Grapiciis) prišel pred čedajsko obzidje in želel govoriti z nekom iz mesta. K njemu naj bi pristopil Giovanni Scarsaborsa, ki je znal nemški in slovanski jezik (ioannes scarsabursia, qui Germani-cum, et Sclabonicum idioma calebat). Goričan naj bi se želel pogajati o predaji mesta. Čedajci pa naj bi se nad tem zgrozili in ga pregnali. Glede beneškega prodiranja v Brda, natančneje v zvezi z dogajanjem okrog gradu Šmartno, pa je Partenopeo izpostavil, kako so se briški Slovani uspešno postavili po robu beneški konjenici in pehoti. Slovani naj bi silovito napadli prednjo četo konjenice in jo hudo prizadeli. Tedaj naj bi vojaki, ki so spoznali, da jim konji v tamkajšnji makiji in goščavi ne pomagajo, zbežali. Slovani naj bi jih zasledovali, kar naj bi prestrašilo pehoto, ki naj bi zbežala in se zatekla v Gradiško.7
Glede beneške osvojitve Vipave 19. maja 1508 je Leonardo Amaseo izpostavil, da je beneška pehota ob tem pobila dvesto Slovanov (avevino tajati a pezi 200 sciavi).8 Poročal je tudi o tem, da je 10. avgusta 1509 v Videm iz Čedada prispela vest, da so »njihovi« (beneški) Slovani iz Bovca predali habsburški strani Kluže.9 Bov-
5	Faustino Moisesso: Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. Con le figure del Paese doue si haguerreggiato, et vna tauola de nomi di alcunepersone spetialmente in essa guerra interuenute et loro attioni, et auenimenti. Barezzo Barezzi, Venetia, 1623, knj. 1, str. 51.
6	Jacopo Valvasone di Maniaco: Incursioni dei Turchi in Friuli. Cronaca inedita. Tip. Trombetti-Murero, Udine, 1860, str. 8.
7	Biblioteca Civica Vincenzo Joppi di Udine, fondo principale, ms. 790, Ioannes Parthenopaeus: De bello Forojuliensi. str. 42-43, 69-70.
8	Gregorio Amaseo; Leonardo Amaseo; Gio. Antonio Azio, Diarii udinesi, str. 45.
9	»(■■■) nostri Sciaveti de Plezo ano rebelado et dada la porta ali loro visini de Plezo et de Zeglia, per modo che quel paso e in man de
4
VSE ZA ZGODOVINO
7
ZGODOVINA ZA VSE
leto XVIII, 2011, št. 1
čani, ki jih je zastopal bovški župan Avguštin Roth, so namreč sprejeli ponudbo koroškega deželnega glavarja Vida Weltzerja, da postanejo habsburški podaniki. V zameno so jim ponudili potrditev dotedanjih svoboščin in oprostitev od plačevanja mitnin pri vseh cesarskih uradih. Domačini, nastanjeni v bovških Klužah, so se tako izneverili Benetkam.10 Glede dogajanja v briških Vipolžah pa je Gregorio Amaseo (1464-1541), brat že omenjenega Leonarda, izpostavil, da je - leta 1509 ali 1510 - vodjo nasprotne, zamberlanske stranke, Antonija Savorgnana, premagalo majhno število hribovskih Slovančkov.11 Omenjeni manjši spopad je sodil v okvir manj pomembnih bojev, ropanj in vpadov, v katere so se v teku prve habsburško-beneške vojne spuščali vojaki. V omenjeni vojni, natančneje leta 1510, je bil vipolški grad požgan in uničen. Beneške vojska, ki jo je vodil Dolfin, je tedaj grad iztrgala habsburški vojski. Amasejeva raba pomanjševalnice za označevanje Slovanov je najverjetneje predstavljala zgolj sredstvo za omalovaževanje vojaških sposobnosti osovraženega Savorgnana, kateremu je Amaseo pripisoval krivdo za upor leta 1511, čeprav se je je posluževal še v nekaterih drugih primerih. Če Amasejeva raba besede schiavetti vsebuje kanček zaničevanja, je bilo le-to najbrž omejeno zgolj na družbeno inferiornost, v tem primeru, briških kmetov, ne pa na slovansko prebivalstvo kot tako. Hi-storiografi so namreč dejstvu, da del prebivalstva govori slovenski jezik, pripisovali zgolj jezikovni pomen brez negativne konotacije.
Slovani so vstopali v furlansko historiografijo tudi v zvezi z boji in plenilnimi pohodi v drugi habsburško-be-neški vojni. Enrico Palladio degli Olivi (ok. 1580-1629), avtor dela De oppugnatione gradiscana libri quinqué, v katerem je podal zgodovino druge habsburško-bene-ške vojne, je Slovane omenjal zlasti v zvezi z beneškim prodiranjem v Brda in poskusom osvojitve Kobarida na začetku leta 1616. Ni zaobšel pa niti slovanskih plenilnih pohodov januarja 1616, na primer na območje Tržiča.12
inperio (...)« Gregorio Amaseo; Leonardo Amaseo; Gio. Antonio Azio, Diarii udinesi, str. 121-122.
10	Damjana Fortunat Černilogar: Na vratih cesarstva; beneška zasedba Zgornjega Posočja in beneški obrambni sistemi. V: Venezia, una repubblica ai confini. Benetke, republika ob mejah. Venice, a republic at the borders. Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli, 2004, str. 128.
11	»(...) et non molto poi a Vipulzano ignominiosamente rotto [Antonio de Savorgnan] da pocchi schiavetti montanari con perdita de piu di altri et precipue de villani (...)« Gregorio Amaseo: Historia della crudel zobiagrassa et altri nefarii excessi et horrende calamita intervenute in la cittä di Udine et Patria del Friuli del 1511. V: Bianco, Furio: 1511. La crudel zobia grassa. Rivolte con-tadine e faide nobiliari in Friuli tra 400 e '500. La Biblioteca del Messagero Veneto, [S.l.], 2004, str. 130.
12	Henricus Palladius de Oliuis: Rerum Foro-juliensium Ab orbe
condito usque ad annum Redemptoris Domini Nostri CCCCLII.
Libri undecim; Nec non De oppugnatione Gradiscana, libri
CÖMMEN TARII
£-1 GIOVAN CANDIOû iimconiïnû
D H I FAT If I
D'A Q_ V J LUI A,
t H VENETI A, M, D. X L 11 M, C o'I Privilegie iclfoinmo Ponían PíBÍ".H¡.f J» I" Jük/1 riß. StiMo V ¿mil««f¡r 4IMÍ ÜKt,
Rerum Foro-juliensium Ab orbe condito usque ad annum Redemptoris Domini Nostri CCCCLII. Libri undecim; Nec non De oppugnatione Gradiscana, libri quinque Enrica Palladija degli Olivi (ok. 1580-1629) (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia)
Ob tem je, na primer, (briške) Slovane predstavil kot surove ljudi, ki prenašajo pomanjkanje, verjamejo pripovedkam, ki so ostanki starodavnih časov. Primerni naj bi bili za katerakoli dejanja.13 V zvezi z omenjeno vojno, ki naj bi jo Benečani začeli zgolj zavoljo uskoške nevarnosti, ne pa zaradi želje po ozemeljskih osvojitvah,14 je omenjal Slovane tudi Enricov nečak Giovanni Francesco. V zvezi z dogajanjem leta 1616 je opisal, kako so Slovani, ki prebivajo v gorah nad Čedadom, viharno in v velikem številu oplenili območje proti Čedadu ter tr-žiško območje. Pregnala naj bi jih konjenica nastanjena v Tržiču. Odvzela naj bi jim tudi plen. Za preprečevanje tovrstnih vpadov naj bi Benečani zgradili majhno utrdbo v Zagraju (Sagrado). Beneško republiko pa naj bi nato Slovani skušali prizadeti z vdorom v vas Gramogliano
quinque. Tipographia Nicolai Schiratti, Vtini, 1659, st. 157-159, 167, 198-199.
13	»Sclavi hi fuerunt, qui inter montes à pueritia assueti, lacte, et glandibus famem tolerantes, frigida sitim extinguentes, fabulosae rudioris seculi antiquitati fidem faciunt. Aspera hominum indoles, et ad facinus quodliber accommodata.« Henricus Palladius de Oliuis, Rerum Foro-juliensium, st. 157.
14	Gio. Francesco Palladio degli Olivi, Historie, vol. II, str. 254.
B
VSE ZA ZGODOVINO
Neva Makuc, SLOVANSKI VOJAKI, TIHOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU
ZGODOVINA ZA VSE
nad Krminom (Cormons).15 Omenjeni vpad je najverjetneje identičen s tistim, ki ga je opisal tudi Faustino Moisesso in glede katerega je izpostavil obzir podanikov notranjeavstijskega nadvojvode Ferdinanda (Arciducali) - primerjava s Palladijevimi poročili omogoča domnevo, da so bili omenjeni vojaki Slovani - do otrok. Leta 1616 naj bi se namreč 400 pešakov in 200 konjenikov med plenilnim pohodom po »beneških gričih«, torej gričih pod beneško oblastjo oziroma po vaseh Gramogliano, Noax (Novaki) in Sant'Andrat ter njihovi okolici vse do potoka Idrije (Iudrio), vzdržalo zasledovanja ljudi, ki so bežali pred njimi z otroki, zato da ne bi ranili slednjih. Ta obzir so namenili tako kmetom kot premožnejšim posameznikom, ki so predstavljali vir bogatih odkupnin. Moisesso je celo poudaril, da se zaradi tega ne strinja s tistimi, ki habsburško vojsko označujejo kot barbarsko (Non mi par gia, che Barbara attione si possa chiamar questa, ancorche alcuno chiamasse quell'esercito, esercito di Barbari). Vojaki naj bi sicer res na plenilnih pohodih uničevali hiše, a bolj v zadovoljstvo njihovih vodij kot njihovega lastnega. Vodje, ki so bili domačini, naj bi namreč skrbele za to, da so požgali hiše ljudi, ki so jih sovražili, in da so obvarovali hiše in premoženje prijateljev.16 Giovanni Francesco Palladio pa je omenil tudi, kako so istega leta prebivalci Kobarida vpadli na območje Čedada in kako je beneška vojska osvojila Kobarid. Slednji kraj naj bi namreč leta 1616 branili slovanski prebivalci (gli habitanti Schiaui). »Avstrijci« naj bi tam imeli nastanjenih 150 konjenikov in nekaj manj kot tisoč pešakov. Prvi, ki so osvojili Kobarid, naj bi bili Čedajci (Ciuidalesi) pod vodstvom Giovannija Martinenga. Slovani (Schiaui) se omenjajo tudi v zvezi z beneškim poskusom osvojitve Vipolž leta 1617. Slovani
15	»(■■■) i Popoli Schiaui habitatori de monti sopra Cormons, tumultuariamente, et in buon numero fussero scorsi à depredare verso Ciuidale. Indi passato il Lisonzo fussero penetrati nel Territorio di Monfalcone, e rinouata hauessero in quei lochi strage considerabile, ma che poi fussero stati fugati, e fusse tolta loro la preda da vna squadra di Caualleria, che era di quartiere in quella Terra. Onde per reprimere nell'auenire tal incursione commise il Barbarigo al Gouernatore Giustiniano, che douesse ergere vn Forte, oue hauesse giudicato più proprio, il quale fù piantato nella Villa di Sagrato poco lungi da Gradisca. Si diedero pero gli Schiaui nellaltraparte ad infestare lo Stato Veneto. Inuasero la Villa di Gramogliano poco di sopra Cormons, necessitando il Barbarigo ad ispedire colà vna banda di Caualleria comandata da Francesco Giustiniano figliuolo del sudetto Pompeo, il quale fù anche destinatoper lacquisto di Caporetoper formare iui, come loco commodo, vno Presidio.« Gio. Francesco Palladio degli Olivi, Historie, vol. II, str. 252.
16	»Il Prencipe, che cio vedendo, se lo comporta, et sostiene con patienta le ingurie fatte a suoi da suoi medesimi, hà saggiamente riguardo al publico beneficio, et alla difesa vniuersal del paese: il qual caso è particolarmente vno di quelli, ne' quali le attioni per se meno honeste acquistano sembiante d'honestà. Ma chi opera poi con violenza non si lamenti, se con violenza vien rispinto: percioche se lo sforzare altrui è costume, il ributtar la forza è natura.« Faustino Moisesso, Historia, knj. 1, str. 200, 208-209.
naj bi jih varovali in tudi uspešno ubranili.17 Župnik v Corno di Rosazzo, Tomaso Durighino, pa je zabeležil, da so 3. septembra 1617 sovražniki, Austriaci, oplenili in požgali precej vasi Slovanov (assai ville di Sciavi).18
Glede beneške osvojitve Kobarida leta 1616 je Moi-sesso izpostavil, da je največje zasluge za zavzetje kraja imel kapetan Livio Puppo, ki je na čelu svojih gorjanov (montanari) oziroma slovanskih podeželanov pod beneško oblastjo (Schiavonipaesani soggetti alla Repubblica) prvi naskočil Kobarid. Po začetnem uspešnem prodiranju pa naj bi se napredovanje omenjenih Slovanov, ki so prihajali iz goratih vasi v bližini Čedada, zaustavilo. Giovanni Martinengo, ki je bil na čelu beneške pehote, naj bi tedaj nad le-te poslal vse svoje ljudi, zaradi česar naj bi bili Slovani hote ali nehote prisiljeni prodirati naprej proti nasprotnikom, med katerimi je zavladal nered. Moisessovo omalovaževanje hrabrosti omenjenih pešakov razkriva pripomba, da je na ta način Martinengo pokazal, da pogosto nuja naredi tisto, kar hrabrost ne bi (bene spesso la necessita opera quello, che il valore non farebbe).19 Omenjene besede predstavljajo najbrž le neko splošno mnenje o človeških slabostih, ne nujno negativne ocene vojaških sposobnosti slovanskega prebivalstva. Glede beneškega poskusa prodora do Gorice in prečkanja Soče pri pevmskem mostu leta 1616 je Moisesso omenjal tudi »nemške žene« (donne Tedesche). Beneške vojake, ki so bili nastanjeni v vasi Podgora (Piedimonte del Calvario) na zahodnem bregu Soče, naj bi namreč domačinke, ki so hodile prat perilo k reki, pogosto glasno zmerjale in jim grozile. Vojaki naj bi omenjene žalitve zanemarjali in zasmehovali. Moisesso je dodal stereotipno obarvano razlago, da se je že v prejšnjih stoletjih izkazalo, da so »nemške žene« mnogo bolj možate in močne kot italijanske ((...) come sempre se veduto anco ne passati secoli, che nelle femi-ne Alemanne e vn non sd che di virile, et di robusto piu assai, che nelle Italiane). Glede na to, da so v omenjeno dogajanje vpletene domačinke iz Podgore ali okolice, je jasno, da je šlo dejansko za slovanske žene. Najbrž jih je Moisesso označil kot nemške zavoljo pripadnosti habsburškemu območju, ki so ga na splošno dojemali kot nemškega. Slovani se omenjajo tudi v zvezi z boji v Brdih, v Posočju in drugod. Moisesso je, na primer, izpostavil škodo, ki so jo habsburški vojaki povzročali domačinom, habsburškim podanikom. Nemci Hrvati in Slovani (glAlemanni, i Croatti, e gli Schiauoni) naj bi namreč iz nezadovoljstva uničevali trte.20 Mnogo pa je tudi primerov, ko zgolj kontekst razkriva, da gre dejan-
17	Gio. Francesco Palladio degli Olivi, Historie, vol. II, str. 259, 264, 268.
18	Tommaso Durighino: [Le note di un pievano del Seicento]. V: Pagine friulane 13/1900-1901, str. 101.
19	Faustino Moisesso, Historia, knj. 1, str. 161-165.
20	Faustino Moisesso, Historia, knj. 1, str. 192, knj. 2, str. 22.
VSE ZA ZGODOVINO
9
ZGODOVINA ZA VSE
leto XVIII, 2011, št. 1
sko za poročila o slovanskih prebivalcih, na primer, iz okolice Vipolž, Kobarida itd. Pustošenje Slovanov je v 18. stoletju omenjal tudi tržiški odvetnik Giacomo Filippo Del Ben (1729-1801). Kot vzrok vnovičnega propadanja tržiških toplic (Bagno) na koncu 16. in na začetku 17. stoletja je označil drugo habsburško-beneško vojno ter vpade Uskokov in briških Slovanov (Schiavi del Coglio).21
Slovansko prebivalstvo se omenja tudi v zvezi z neko drugo nadlogo, ki je grenila življenje novoveških ljudi, in sicer epidemijo kuge. Zelo živo podobo življenja v Čedadu v času epidemije, ki je prizadela čedajsko območje v letih 1598 in 1599, posreduje spis, katerega domnevni avtor je čedajski kanonik Jacopo Strazzolini (1571-1621). Omenjeno delo se zelo razlikuje od mnogo bolj znanega opisa, ki ga je glede epidemije kuge, ki je razsajala po Gorici v letih 1682 in 1683, zapustil kaplan in spovednik samostana svete Klare Giovanni Maria Marusig (1641-1712). V nasprotju z Marusigovo - morda zgolj navidezno - plitkostjo Strazzolinijev spis razkriva ne le avtorjevo angažiranost, temveč tudi njegovo globoko sočutje do ljudi. Sam je baje zaprosil, če lahko v času epidemije mašuje, saj je po njegovih besedah ostal še edini dejaven kurat v mestu. Z določenimi previdnostnimi ukrepi, ki jih je tudi natančno opisal, se je nenehno gibal med ljudmi, jih spovedoval in z njimi delil nevarnosti in trpljenje. Zapisal je, da je epidemija najprej izbruhnila junija 1598 v Bovcu, Kobaridu in drugih tamkajšnjih vaseh pod habsburško oblastjo. V začetku avgusta pa se je pojavila tudi v vasi Livek (Luich). Še istega meseca je v Čedadu preminila neka Helena in od nje se je nato bolezen razširila po mestu. Govorilo naj bi se, da je omenjena Helena kupila nek kos blaga, ki se v slovanskem jeziku (in lingua schlabonica) imenuje petruania, od neke ženske iz Livka, ki je kasneje umrla zaradi kuge. Drugi pa naj bi govorili, da je bolezen v mesto prinesla neka ženska, ki je v času kuge skrivaj odšla v Kobarid in od tam prinesla v Čedad nekaj (okuženih) stvari. 22
21	Giacomo Filippo Del Ben: Notizie Storiche, e Geografiche della Desena, e Territorio della Terra di Monfalcone. Mauchigna, Alberto (a cura di). Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli, 2001, str. 215.
22	Jacopo Strazzolini: [La peste a Cividale nel 1598]. V: Mario Brozzi: Peste, fede e sanita in una cronaca cividalese del 1598. A. Giuffre editore, Milano, 1982, str. 29-30. Podobno navaja tudi uradno poročilo nadzornika (provveditore) Alvisa Marcella z dne 5. julija 1599: »... stanovalci neke hiše v Livku (Luico) naj bi po skrivnih poteh iz Kobarida prenesli nekaj okuženih predmetov v vas, čeprav so bili prehodi iz okuženega Bovca, Kobarida in drugih vasi pod habsburško oblastjo v beneško »Skiavonijo« (Schiavonia) zastraženi. Epidemija se je razširila v Čedad, kljub temu da je nadzornik prepovedal Slovanom, beneškim podanikom (schiavi, sudditi soi), nositi karkoli, razen hrane, v mesto, in Čedajcem, da bi omenjenim nudili zavetišče.« »Relazione ufficiale sulla peste del provveditore Alvise Marcello«, objavljena v: Mario Brozzi: Peste, fede e sanita in una cronaca cividalese del 1598. A. Giuffre editore, Milano, 1982, str. 65-67.
Kuga naj bi zdesetkala tudi nekatere slovanske vasi. Na območju Vidma naj bi se razširila v Viškoršo (Monte-aperta), Zavarh (Villanova delle Grotte) in druge vasi Slovanov v gorah nad krajem Neme. V ravnini pa naj bi bile sumljive vasi v okolici Taržizma (Tricesimo), kjer je preminilo nemajhno število ljudi. V nekaterih omenjenih slovanskih vaseh naj bi preživelo le malo vaščanov.23 Strazzolini je pripravil tudi seznam umrlih po mesecih in dneh (na primer Agnese schiava; una putta di Petri schiavo taia legni), seznam hiš, kjer je bil kdo okužen (na primer C[asa] de Micheil schiavo; C[asa] de Piero schiavo), ter seznam umrlih v določenih vaseh.24
V obravnavanih historiografskih delih pa se Slovani pojavljajo tudi v zvezi z gospodarskim življenjem, na primer v zvezi s trgovino s soljo. V dnevniških zapiskih Gregorija Amasea je zaslediti podatek, da furlanski kmetje, in sicer v velikem številu in oboroženi, kupujejo sol po ugodni ceni v krajih habsburške Furlanije (na primer v Ogleju, Maranu, Gradiški, Krminu, Gorici itd.). Od tega jih ne morejo odvrniti niti konjeniki v beneški službi niti grožnja javnega mučenja v Vidmu. Kmetje naj bi konjenikom celo pretili s smrtjo. Razširjena naj bi bila govorica, da si želi Beneška republika prilastiti vso istrsko sol in tako Istri odvzeti starodavno svoboščino, v skladu s katero je eno četrtino soli predala Beneški republiki, preostalo pa je lahko prodala bližnjim Slovanom in Nemcem (circumvicini Sclavi o Todeschi), tako kot se je v času (posvetne oblasti) oglejskih patriarhov svobodno prodajala sol v Vidmu.25 Beneška republika je izvajala namreč strog monopol nad pridelavo soli, da bi se čim več denarja, pridobljenega s tem donosnim poslom, stekalo v državno blagajno. Zaradi omenjenega in tudi zavoljo dajatev so sol iz obmorskih krajev tihotapili v Furlanijo, na Kranjsko, Štajersko in Koroško. Kljub strogim ukrepom pa Beneški republiki ni uspelo nikdar popolnoma izkoreniniti solnega tihotapstva, ki se je okrepilo zlasti v zadnjih dveh stoletjih obstoja Republike sv. Marka.26
23	»Nel lor territorio [di Udine] furon infette le ville de Monteaverta, Villanuova, et altre villette di schiavi poste sopra li monti de Nimis. Nel piano Chiassa, et altri luoghi la attorno Tricesimo furon di grandissimo sospetto, morirono nonpuochi, et in alcune di quelle ville de Schiavi soprascrittepuochi restarono.« Jacopo Strazzolini, [La peste], str. 43.
24	Jacopo Strazzolini, [La peste], str. 48-57.
25	Gregorio Amaseo; Leonardo Amaseo; Gio. Antonio Azio, Diarii udinesi, str. 377.
26	Darja Mihelič: O začetkih piranskega solarstva. V: Annales, let. 6 (1996), št. 8, str. 341-345; Salvator Žitko: Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času beneške republike. V: Slovensko morje in zaledje 1979, št. 2-3, str. 79-95;
Darko Darovec: Davki nam pijejo kri. Gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 2004, str. 319-360.
10
VSE ZA ZGODOVINO
Neva Makuc, SLOVANSKI VOJAKI, TIHOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU
ZGODOVINA ZA VSE
Frontispic Historia della vitima guerra in Frivli (Benetke 1623) videmskega jurista Faustina Moisessa (1582-1625/1626) (Biblioteca Statale Isontina, Gorizia)
Glede solnega tihotapstva se v Amasejevih zapiskih omenjajo tudi Slovani. Leta 1536 naj bi nadzorniki v spremstvu 36 konjenikov v hribih, kjer živijo Slovani, podaniki mesta Čedad, ujeli pet tihotapcev, in sicer Slovanov (Schiavetti), ki so kupovali sol po ugodni ceni v Maranu in jo prodajali po hribih. Privedli naj bi jih v Čedad, da bi jih nato izročili beneškemu namestniku v Vidmu. Zaradi tega naj bi izbruhnil spopad med Čedajci in preiskovalci. Pod udarci palic in kamnov naj bi preminilo nekaj konjenikov in tudi sam vodja preiskovalcev, pripadnik rodbine Savorgnan.27 Amasejeve besede razkrivajo nasprotovanje Čedajcev do beneških ukrepov, povezanih s trgovino s soljo, in njihovo podpiranje tihotapcev. Tudi Amaseo, ki se je v svojih dnevniških zapiskih pogosto odkrito in brez olepševanj pritoževal nad beneško oblastjo, kar mu je omogočala zasebna narava njegovega spisa, je nasprotoval uvajanjem bremen in omejitev s strani beneške oblasti, tudi glede trgovine s soljo. Pogosto se je udeležil tudi odposlanstev, ki so jih Furlani pošiljali v Benetke s prošnjami po zmanjšanju obremenitev ali proti zvišanju cene soli. Na splošno je v Furlaniji vladalo nezadovoljstvo nad beneškim nadzo-
27 Gregorio Amaseo; Leonardo Amaseo; Gio. Antonio Azio, Diarii udinesi, str. 380-381.
rom nad trgovino s soljo. Splošno protibeneško vzdušje glede dražitve soli leta 1535 je slikovito opisal Roberto di Spilimbergo (ok. 1480-1541). Razširjeno naj bi bilo mrmranje proti vsem Benečanom, od prvega do zadnjega, tako da naj ne bi bilo mogoče več najti nobenega človeka, ki bi bil pripravljen v korist njih vzeti v roke orožje (è un murmurar contra loro liprimi fin all'ultimo, che non si troveria niun più prendesse l'arme per essi). Širše plasti prebivalstva, ki so bile zelo revne, naj si ne bi mogle privoščiti soli in posledično naj bi se razširilo tihotapstvo.28 Čedajski plemič MarcAntonio Nicoletti (ok. 1537-1596) pa je navedel, da je leta 1407 čedajski mestni svet sklenil, da morajo Slovani iz »Skiavonije« (li Schiavi di Schiavonia) in drugi, ki tja tovorijo sol, omenjeno blago peljati skozi Čedad. V primeru kršitve naj bi izgubili tovor in plačali kazen.29
Slovani pa so se omenjali tudi kot redni obiskovalci čedajskega tedenskega sejma, na primer v Descrizione della Patria del Friuli, ki ga je sestavil Girolamo di Porci-je Il Vecchio (1531-1601), ki je bil med drugim apostolski nuncij v Gradcu. Zapisal je, da se na čedajskem trgu, kjer stoji na sredi fontana s kapelico in poteka vsako soboto sejem (Piazza del Mercato ali della Fontana, današnja Piazza Paolo Diacono), zaradi velikega števila Slovanov (Schiavi), ki se udeležujejo trgovanja, mašuje vsako soboto.30 V 18. stoletju je tudi kompilator Gaetano Filippo Sturolo Slovane, kmete in Karnijce (Schiavi, contadini, Cargnelli) predstavil kot glavne obiskovalce trgovanja, ki je potekalo na omenjenem trgu.31 Zapiski Videmčana Emilija Candida (1521-1570) pa kažejo, da so se Slovani udeleževali tudi trgovanja v Vidmu, saj jih omenja v zvezi s določilom beneških oblasti, da se žito ne sme nositi izven Vidma. V zvezi z dogajanjem leta 1563 je Candido nenaklonjeno poročal o omenjeni prepovedi. Potrebno naj bi bilo imeti celo dovoljenje za prenašanje žita iz vasi v vas. Pred mestna vrata naj bi zaradi tega postavili stražarje. Candido je med drugim videl, kako so revnim ženskam, ubogim Slovanom (poveri Schiavi) in Karnijcem, ki jih je označil kot uboge gorjane (Cargnelli poveri montanari), odvzeli nekaj sirka.32
D'Angelo, Mario (a cura di): Chronicon Spilimbergense. Note storiche su Spilimbergo e sulFriuli dal 1241 al 1489. Edizioni Pro Spilimbergo, Spilimbergo, 1998, str. 36.
Marcantonio Nicoletti: Seguito degli Estratti dagli Annali di Civi-dale del Friuli dal 1384 al 1419. Tip. Giuseppe Seitz, Udine, 1864, str. 28.
Girolamo di Porcia: Descrizione della Patria del Friuli. Tipografia del Patronato, Udine, 1897, str. 61.
Il cividalese nel '700 nellopera di Gaetano Filippo Sturolo. Brozzi, Mario (a cura di). Societá filologica friulana, Udine, 1980, str. 14. Emilio Candido: Cronaca udinese dal 1554 al 1564 trascritta ed annotata da V[incenzo] Joppi. Nozze Beretta-Someda. Prem. stab. tip. del Patronato, Udine, 1886, str. 28.
28
29
31
32
VSE ZA ZGODOVINO
11
ZGODOVINA ZA VSE
leto XVIII, 2011, št. 1
Goriški zgodovinar Carlo Morelli (1730-1792) je omenjal Slovane pri obravnavanju goriških razmer v 18. stoletju. Ugodni pogoji za razmah proizvodnje, večja razpoložljivost zemlje, primerne za melioracijo, in posest vsaj majhnega koščka zemlje naj bi pričvrstili »našega Slovana« (nostro slavo) na svoje starodavno bivališče. Poleg tega je izpostavil, da se je na območju, kjer so prebivali Slovani (slavi), število prebivalstva od začetka 18. stoletja do leta 1790 povečalo za polovico. Glede problematike vzdrževanja kuratov, ki so morali »beračiti« kruh od prebivalstva, ki že samo ni imelo nič, pa je omenil, da z izjemo tolminskega glavarstva vse druge slovanske skupnosti (comunitaschiave) sestavljajo reveži (miserabili), ki prispevajo k vzdrževanju njihovih kuratov z določeno količino žita in vina, ki jih mora letno oddati vsaka družina.33
V nasprotju z mitom o hlapčevstvu, ki ga je slovenska historiografija večinoma že presegla, furlanska historiografija predstavlja tiste, sicer redke, Slovane, ki jih omenja, neredko vse prej kot trpeče in pokorno pasivno prebivalstvo, saj so tihotapci ali pa pogumne in maščevanja željne žene vse prej kot to. V celoti gledano pa je na skopost podatkov, ki jih novoveška furlanska historiografija prinaša o Slovanih, vplivalo predvsem dojemanje Slovanov kot domačega prebivalstva, ki je prebivalo na širšem furlanskem ozemlju in zgolj govorilo »slovanski« jezik. Slovansko skupnost so sprejemali kot nostra habitatrice, kot se je izrazil MarcAntonio Nicoletti.34 V zahodnejših predelih slovenskega prostora so namreč slovensko govoreči domačini že stoletja sobivali z romansko (večinoma furlansko) govorečim prebivalstvom. Povezoval jih je podoben način življenja in podobne navade. Prav zaradi te domačnosti so bili Slovani nezanimivi za historiografe, ki so veliko jasneje zaznavali tiste skupine, katerih drugačnost je bila posebno izrazita. Poleg tega so tedanje prakse in norme historiografskega pisanja zapovedovale ukvarjanje s političnimi in vojaškimi temami, pri »nepristnih« hi-storiografskih delih (na primer pri družinskih kronikah zasebnega značaja) pa je bilo v osredju zanimanje za družabne dogodke, družinske zadeve itd.
33	Carlo Morelli di Schonfeld: Istoria della Contea di Gorizia in quattro Volumi compresavi un Appendice di note illustrative. Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli, 2003 (ponatis po: Gorizia 1855), knj. III, str. 147, 224.
34	Marco Antonio Nicoletti: Il Ducato del Friuli durante la domina-zione dei Longobardi e dei Franchi. Historia inedita di Forogiulio ovverosia Cividale. Pietro Zampa editore, Pradamano (Udine), 1928, str. 46.
Viri in literatura
Neobjavljeni vir
Biblioteca Civica Vincenzo Joppi di Udine:
fondo principale, ms. 790, Ioannes Parthenopaeus: De bello Forojuliensi.
Objavljeni viri
Amaseo, Gregorio; Amaseo, Leonardo; Azio, Gio. Antonio: Diarii udinesi dallanno 1508 al 1541. Venezia : Deputazione di storia veneta, 1884.
Amaseo, Gregorio: Historia della crudel zobia
grassa et altri nefarii excessi et horrende calamità intervenute in la città di Udine et Patria del Friuli del 1511. V: Bianco, Furio: 1511. La crudel zobia grassa. Rivolte contadine e faide nobiliari in Friuli tra '400 e '500. La Biblioteca del Messagero Veneto, [SI], 2004.
Candido, Emilio: Cronaca udinese dal 1554 al 1564 trascritta ed annotata da V[incenzo] Joppi. Nozze Beretta-Someda. Udine : Prem. stab. tip. del Patronato, 1886.
Candido, Giovanni: Commentariorum Aquileiensium libri octo. Venetiis : Alessandro Bindoni, 1521.
D'Angelo, Mario (a cura di): Chronicon Spilimbergense. Note storiche su Spilimbergo e sul Friuli dal 1241 al 1489. Spilimbergo : Edizioni Pro Spilimbergo, 1998.
Del Ben, Giacomo Filippo: Notizie Storiche, e
Geografiche della Desena, e Territorio della Terra di Monfalcone. Mauchigna, Alberto (a cura di). Mariano del Friuli : Edizioni della Laguna, 2001.
Il cividalese nel '700 nellopera di Gaetano Filippo Sturolo. Brozzi, Mario (a cura di). Udine : Società filologica friulana, 1980.
Moisesso, Faustino: Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. Con le figure del Paese doue si ha guerreggiato, et vna tauola de nomi di alcune persone spetialmente in essa guerra interuenute et loro attioni, et auenimenti. Venetia : Barezzo Barezzi, 1623.
Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della Contea di Gorizia in quattro Volumi compresavi un Appendice di note illustrative. Mariano del Friuli : Edizioni della Laguna, 2003 (ponatis po: Gorizia, 1855).
Nicoletti, Marco Antonio: Il Ducato del Friuli durante la dominazione dei Longobardi e dei Franchi. Historia inedita di Forogiulio ovverosia Cividale. Pradamano (Udine) : Pietro Zampa editore, 1928.
Nicoletti, Marcantonio: Seguito degli Estratti dagli Annali di Cividale del Friuli dal 1384 al 1419. Udine : Tip. Giuseppe Seitz, 1864.
12
VSE ZA ZGODOVINO
Neva Makuc, SLOVANSKI VOJAKI, TIHOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU
ZGODOVINA ZA VSE
Palladio degli Olivi, Gio. Francesco: Historie della Provincia del Friuli. Bologna : Forni editore, 1966-1972.
Palladius de Oliuis, Henricus: Rerum Foro-juliensium Ab orbe condito usque ad annum Redemptoris Domini Nostri CCCCLII. Libri undecim; Nec non De oppugnatione Gradiscana, libri quinque. Vtini : Tipographia Nicolai Schiratti, 1659.
di Porcia, Girolamo: Descrizione della Patria del Friuli. Udine : Tipografia del Patronato, 1897.
Strazzolini, Jacopo: [La peste a Cividale nel 1598]. V: Mario Brozzi: Peste, fede e sanita in una cronaca cividalese del 1598. Milano : A. Giuffre editore, 1982.
Valvasone di Maniaco, Jacopo: Incursioni dei Turchi in Friuli. Cronaca inedita. Udine : Tip. Trombetti-Murero, 1860.
Literatura
Brozzi, Mario: Peste, fede e sanita in una cronaca cividalese del 1598. Milano : A. Giuffre editore, 1982.
Darovec, Darko: Davki nam pijejo kri. Gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004.
Durighino, Tommaso: [Le note di un pievano del Seicento]. V: Pagine friulane 1900-1901/13.
Fortunat Černilogar, Damjana: Na vratih cesarstva; beneška zasedba Zgornjega Posočja in beneški obrambni sistemi. V: Venezia, una repubblica ai confini. Benetke, republika ob mejah. Venice, a republic at the borders. Mariano del Friuli : Edizioni della Laguna, 2004, str. 127-130.
Mihelič, Darja: O začetkih piranskega solarstva. V: Annales, let. 6 (1996), št. 8, str. 339-348.
Žitko, Salvator: Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času beneške republike. V: Slovensko morje in zaledje, let. (1979), št. 2-3, str. 79-95.
Zusammenfassung
SLAWISCHE SOLDATEN, SCHMUGGLER,
FRAUEN UND ANDERES MEHR IN DER
NEUZEIT IM LICHTE DER FRIULANISCHEN
HISTORIOGRAPHIE
Die friulanische Historiographie ist für die Erforschung der Geschichte des westlichen slowenischen Gebietes bedeutend, bietet sie doch viele Daten aus den Bereichen der Militär- und Politikgeschichte, der Gesellschaft^, Wirtschafts- und Kulturgeschichte. Von zentraler Bedeutung für die Erforschung der frühmittelalterlichen slowenischen Geschichte ist das Werk Historia Langobardorum, das im 8. Jahrhundert vom Cividaler Geschichtsschreiber Paulus Diaconus verfasst wurde. Slowenisch sprechende Bevölkerung tritt auch in neuzeitlichen friulanischen historiografischen Schriften auf, meist in Verbindung mit Fehden, Kriegen, Einfällen etc. Giovanni Candido (um 1450 bis 1528) berichtete zum Beispiel hinsichtlich der Fehde zwischen dem Patriarchen von Aquileia Ludovico della Torre und Rudolf IV. von Habsburg im Werk Commentariorum Aquileiensivm libri octo über die Rache der Frauen von Japidija - wie er Krain nannte - an den Soldaten, die sexuelle Gewalttaten verübt hätten. Die Frauen hätten deren Genitalien amputiert - eine Praxis, die im neuzeitlichen Kriegsgeschehen nicht unüblich war - und ihnen in den Mund gelegt. Die wohl früheste historiografische Quelle, die dieses Ereignis erwähnt, ist das sogenannte Chronicon Spilimbergense, das allerdings eine etwas andere Variante des Vorfalls überliefert.
Die Slawen werden bei der Abwehr der Osmanen, die im Jahr 1478 nach Kärnten einfielen, und in Zusammenhang mit den Kämpfen in der Zeit des ersten und zweiten habsburgisch-venezianischen Krieges als aktiv Beteiligte erwähnt. So hat zum Beispiel Faustino Moisesso (1582-1625/1626) im Werk Historia della vl-tima gverra nel Friuli beschrieben, wie rücksichtsvoll gegenüber Kindern sich die Untertanen des innerösterreichischen Erzherzogs Ferdinand - vermeintlich Slawen - während des Raubzuges im Jahr 1616 in den Dörfern Gramogliano, Noax und Sant'Andrat und deren Umgebung verhalten hätten. Moisesso enthüllte auch die Verdienste der slawischen Soldaten in der venezianischen Armee bei der Eroberung von Kobarid im Jahr 1616 und und die Verhöhnung der venezianischen Soldaten durch die »deutschen Frauen« - wie er die Einheimischen aus Podgora und Umgebung aufgrund der Zugehörigkeit zum habsburgischen Gebiet nannte.
Die slawische Bevölkerung des westlichen slowenischen Gebietes wird auch erwähnt im Zusammenhang mit dem in Udine/Videm und Cividale/Cedad stattfin-
VSE ZA ZGODOVINO
13
ZGODOVINA ZA VSE
leto XVIII, 2011, št. 1
denden Handel, des weiteren mit der Pestepidemie, dem Salzhandel und dem Salzschmuggel. Gregorio Amaseo (1464-1541) hat zum Beispiel in seinen Tagebuchaufzeichnungen berichtet, wie im Jahr 1536 fünf slawische Schmuggler gefangen und nach Cividale gebracht wurden, weshalb es zu einer Auseinandersetzung zwischen den Ermittlern und den Bewohnern von Cividale gekommen sei, da diese für die Schmuggler Partei ergriffen.
Im Gegensatz zum Mythos der Knechtschaft, den die slowenische Historiographie schon weitgehend überwunden hat, stellt die friulanische Historiographie die Slawen häufig alles andere als eine leidende, gehorsame, passive Bevölkerung dar. Insgesamt hat die Auffassung, dass die im weiteren friulanischen Gebiet lebenden Slawen Einheimische sind, die lediglich die »slawische« Sprache sprechen, zur Spärlichkeit der Angaben beigetragen, die die neuzeitliche friulanische Historiographie über die Slawen überliefert.
Schlagwörter: Slawen, Friaul, Friulaner, Geschichtsschreibung, Kriege, Salzschmuggel
63
VSE ZA ZGODOVINO