una UUBUANA, letnik XXIX, *TUDENTSKI ČASOPIS OKROGLA MIZA PROBLEMATIKA IZDAJANJA MARKSISTIČNE LITERATURE Uredništvo Tribune je organiziralo in izpeljalo okroglo mizo na to temo, kot nadaljevanje uvodnika v prvi letošnji številki, in intervjujev s tovarišem Božidarjem Debenjakom ter, še pred tem, s tovarišem Tomažem Mastnakom. Uredništvo meni, da so v pričujočem zapisu analizirane razmere , ki botrujejo izdajanju in neiždajanju marksistične literature na sloven-skem, kakor tudi podane možne rešitve tega vsekakor zelo pomembnega problema. Toješe tolikanj pomembnejše, ker smo prav sedaj v procesu preobrazbe našega vzgojno-izobraževalnega sistema v usmerjeno izobra-ževanje, v katerem mora biti marksistični literaturi in teoriji dan priviligiran položaj. BOJAN KORSIKA Veseli nas, da smosesedaj končno drugič zbrali v takem primernem številu, da bo lahko ta razprava malo širših stališč osvetlila ta problem, kot ste videli v vabilu je Tribuna sklenila organizirati to okroglo mizo pred-vsem zaradi tega ker meni, da je ta problematika izredno zaskrbljujoča in pa tudi, ker nekateri pogledi kažejo, tudi da se vsaj kratkoročno to stanje ne bo bistveno spremenilo, No v zadnjih treh številkah Tribune so bile že nekatere tematske misli nekatere teme s tem v zvezi, smo v tej zvezi že nekaj spregovorili, zaradi tega bi samo omenil s tega stališča nekatere stvari ki bi jih bilo treba sedaj malo bolj širše razdelat, no če na kratko povem so dejstva taka in s katerih smo mi tudi izhajali, da so dela klasikov marxizma in pa tudi sodobnikov izdajali zelo nekontinuirano v nizki nakladi in pa prodajna cena teh del je izredno visoka. Naklada marksistične literature se je v zadnjih letih gibala v poprečju od 1500 do 2000 izvodov. Prodajna cena teh del pa je taka, da glede na povprečni delavski dohodek, da ne omenjamo študentov in dijakov jdejansko zapira pot do nakupa. V zvezi z naklado bi omenil že tolikokrat izrečeno dejstvo, da je komunistov več kot 100.000 in, da so tu še ogromne rezerve v zvezi z naklado. Zmotno bi bilo seveda pri tem misliti, da je izdajanje marxistične literature samo potreba partije oziroma njena notranja stvar, ampak je to stvar kanaliza-cijskih delov delavskega razreda. Marksistična literatura je pač edino orožje, ki lahko s teoretske plati omogoča delavskemu razredu za pripadanje njegovega lastnega položaja. No poleg izdajanja del klasikov marxizma velja omeniti predvsem, da s področja spremljanja sodobnih marxističnih tokov v svetu vlada vsaj, če pogledamo za zadnja leta skoraj popolna praznina in, da tega skoraj praktično ni. Mislim, da bi se morala ta debata danes predvsem gibati v smeri ugotavljanja realnih možnosti za preseganje tega stanja. Takšna situacija se kot kaže v kratkem ne bo v ničemer spremenila saj glede cene, verjetno se bo to stanje še poslabšalo. V naporih za priseganje te situacije verjetno ne bo najbolj vzpodbudna miselnost nekaterih naših zaiož-nikov, ki trdijo, da smo Slovenci majhen narod in, da se zaradi tega ne morejo tiskati teh del v nakladi, ki bi bila rentabilna tudi za založnike. Take trditve so verjetno precej na trhtih nogah, če vemo, da te iste založbe tiskijo nekatere knjige v nakladah, ki daleč presegajo tisto mejo, po katerih tiskane knjige postanejo rentabilne. Nekje je bilo omenjeno, da je ta številka okoli 7.000, da po tej številki postane tiskanje knjige tudi za založbo rentabilno. Pri tem je zanimivo tudi to, da npr. založbe marksistične literature »koraj, da ne reklamirajo in, da so bralci jlabo obveščeni o izdajah te literature. Toje zelo čudno, ker smo lahko vsi priča, s kakšno strastno zavzetostjo se prav sedaj informira slovenske bralce o izidu zbranih dei Hermana Hesseja. Prav gotovo bi založba ne mogla računati na takšno naklado, čese ne bi lotila tako temeljitega reklamiranja. S tem sem hotel samo opozoriti na nekatere punkte te problematike, opozoriti na to, kot smo imeli vsi priložnost brati tudi v Delu kakšna je trenutna miselnost, oziroma politika npr. Cankarjeve založbe po kateri se stanje kakršno vlada danes ne bo bistveno moglo spremeniti po njihovi logiki. Mladinska knjiga namerava — kot smo lahko prebrali v Delu — v prihodnjih dveh tetih izdati damo dve ali tri knjige s tega področja. Mogoče bi lahko tov. Vilfan povedal kaj več. JOŽE VILFAN Razložil bi nekaj aspektov izdajanja družboslovne oz. humanistične literatu-re. Prvič, recimo da bi imeli fantastične založbe in fantastične kupce, ki bi pokupili vse, kar^bi založbe izdale. Pri tem pa se je treba vprašati, koliko takih knjig bi lahko Slovenci letno prevedli. Po mojih izkušnjah že tukaj naletimo na določene omejitve. Govdrim o seda-njem stanju. Mogoče bi bilo možno v realni perspektivi nekaj let vzgojiti določeno število prevajalcev, ampak v sedanji situaciji je tako, da obstaja taka in taka knjiga, ni enostavno poiskati prevajalcev, in prevajanje daljših knjig traja tudi dve leti. Tukaj bodo lahko nekateri, ki so prevajalci prav pri Mladinski knjigi, povedali svoje izkuš-nje. Skratka tukaj imamo določene omejitve, drugič pa; treba se je zavedati, da založbe delujejo v nekih pogojih, ki jim lahko rečem družbenoekonomski itn., in v teh pogojih dejansko obstaja neka naklada, pri kateri lahko rečemo, da je riziko pokrit. Ta naklada ni pri 7000 izvodih, ampak-bi rekel-pri 4000. To je tista famozna naklada, ki jo recimo dosegajo Srbi pri svoji Sazvedži. To je tista naklada, pri kateri postane neki projekt kot založniški projekt — z vsemi svojimi ekonomskimi konotaci-jami — možen. To je ta drugi aspekt. Naše naklade takih, recimo težjih knjig, ki izhajajo v zbirki Tokovi, so bile okrog 1000 - 1500 izvodov. Toda realistična naklada je še celo manjša. Kar se drugega člena tiče — založništva — se mi zdi, da je velik problem to, da pravzaprav moramo izdajati marksizem preko založb. In te vsebujejo določene faktorje, ki so kot nekakšna železna srajca in ki potem bremenijo ceno. Ceno knjige, ki pride iz tiskarne. In namesto, da bi bile knjige minimalno obremenjene, jih mora založba, ker je pač vezana na skladišča, delavce itn. itn., obremeniti s svojimi stroški. To je drugi člen. Tretji člen pa je seveda vprašanje, kakšna je realistična naklada za Slove-nijo, oz. kakšna naj bi bila glede na to, da imamo pri takih tekstih naklado 1000 izvodov. Torej glede na to, da je članov ZK 100000 in da torej 1 % članov ZK kupuje take knjige. Kot predstavnik založbe bi rekel, da je najbolj interesantno iskati možnost ravno v tem, da bi bili nosilci za to literaturo ali taka institucija, kjer ti faktorji niso tako pošastni, ali pa bi bile to subvencije. Toda ne take subvencije, s katerimi si vržen v kotel in si vzameš recimo za marksistično knjigp deset, dvajset ali pa trideset milijonov, se pa potem lahko takoj ugotovi, da bomo zaradi tega izdali toliko manj slikanic ali pa toliko manj pesnikov. Taka situacija, kot je danes, je izraz cele vrste dejavnikov, od tega, kakšne prevajalske kapacitete imamo, preko tega, da smo vezani na določene ekonomske mehanizme in da je denar za subvencije zelo omejen, do tega seveda, da knjiga, potem ko izide, nima takega odziva, kot bi bilo pričakovati. Pred kratkim sem slišal zelo zanimi-vo interpretacijo — ki bo držala — namreč: če zvesto slediš svetovni produkciji, potem lahko pričakuješ, da bo publika čakala vsako tvojo knjigo, ker lahko preko svojih prevodov slediš svetovni produkciji, slediš polemiki v svetu na različnih področjih. Če pa seveda izdaš tu pa tam kakšno knjigo, t takšna knjiga vedno obvisi malo v zraku in potem jo bodo pravzaprav prebrali tisti entuziasti, ki so ]o mogoče že v kakšnem tujem je;:iku že prebrali. TOMAŽ MASTNAK Diskusija se je začela precej konkretno; da bi pa tej konkreciji lahko prišli bliže, bi rad nakazal za začetek nekaj bolj občih stvari. Nakazal bi namreč rad pomen in vlogo marksistične literature in ravno tako marksistične teorije oziroma literature ravno v smishj knjig in drugih publikacij kot tistega medija, v katerem, preko katerega revolucionarna teorija postaja najbolj, najširše dostopna, vlogo in pomen literature in teorije v delavskem gibanju. Nakazal bi rad nekaj zgodovinskih koordinat, ki bi nam mogoče pomagale našo situacijo tudi sedaj boljše razumeti, s tem pa boljše delovati in ravnati . . . Delavsko gibanje se bojuje za osvoboditev delavskega razreda, oziroma se delavski razred bojuje za svojo osvoboditev in osvoboditev vse družbe od razredov, od razrednega zatiranja in eksploatacije, na treh ,,področjih" oziroma na treh ,,straneh", kot pravi Engels leta 1974, ali kot toopozorilo čez slabih trideset let 1902 povzema Lenin, ko pravi, da se razredni boj bojuje v treh ,,oblikah" in sicer gre za teoretski, politični in praktično ekonomski boj, oziroma za boj na teoretskem, političnem in ekonomskem področju. Ko Engels govori o tem, navaja teoretski boj na prvem mestu, kajpak povezanega z ostalima dvema oblikama, pri čemer pravi, da sta moč in nepremagljivost delavskega gibanja ravno v terh, da se ta bojuje koordinirano na vseh treh frontah, v koncentričnem napadu, kot on pravi. Brez revolucionarne teorije delavsko gibanje bodtsi počasi napreduje, je mlačno, bodisi se zaletava sem ter tja, je zmedeno in ne ve, kam bi. Revolucionarna teorija se seveda razvija ravno na izkušnjah, preko izkušenj praktičnega revoiucionarnega boja, sama pa ta boj usmerja in ga ohranja, zlasti v obdobjih oseke delavskega gibanja, v permanenci, če uporabim Marxov in Engelsov izraz. Izjav o pomenu revolucionarne teorije v razrednem boju, ki jih najdemo pri klasikih, tu, vsaj zaenkrat, ni potrebno navajati. Prav tako mislim, da ni potebno navajati jugoslovanskih marksistov, ki to tradicijo pojmovanja vloge teorije v revolucionarnem boju povzemajo in razvijajo, ta element ne izpade iz njihovega koncipiranja socialistične revolucije. Mogoče je bolj potrebno omeniti, da se je v samem delavskem gibanju ta pomen večkrat izgubil, da delavsko gibanje tega pomena večkrat ni prepoznalo, oziroma spoznalo. Tako sta imeia npr. Marx in Engels večkrat težave ne samo pri iskanju založnikov, kar je konec koncev razumljivo, ker je založništvo vezano na gotov kapital, marveč tudi pri uveljavljanju svoje teorije v nemški socialdemokratski stranki, predvsem tukaj pa tudi v drugih evropskih delavskih strankah. Značilno je, kako npr. nemško delavsko gibanje ,,ni dojelo" pomena Marxovega dela H kritiki politične ekonomije in ga ja sprejelo pravzaprav z velikim razočaranjem, z njim ni vedelo kaj početi, četudi je bilo politično nabito. Marxu so bolj tolerirali, da je opravljal — v bedi — tosvoje teoretsko delo, kot pa ga vzpodbujali, kaj šele, da bi njegove teoretske dosežke upoštevali, cenili, razširjali in uveljavljali. In medtem ko je Marx ,,naši partiji", kot sam pravi, priboril teoretsko zmago, revolucioniral teorijo, so se partijski funkcionarji, ki sta jih Marx in Engels znala sicer zelo ostro okarakterizirati, zapletali in opletali ž malomeščanskimi teoretskimi ponaredki ter mimo tega ideološko administrirali. Znano je, s kakšno zagrenjenostjo je Marx zato pripomnil, da vse to dela samo za nekatere ,,lepe duše". Ker delavsko gibanje ni bilo nikdar ni nikdar ne bo vnaprej odvezano zmot in ker lahko le z analizo in spoznanjem teh zmot napreduje, mislim, da se je v tej zvezi koristno dotakniti dveh negativnih izkušenj delavskega gibanja in pogledati, kakšno vlogo je imela revolucionarna teorija v teh dveh historičnih izkušnjah. Pri tem gre po eni strani za socialno demokracijo oziroma za delavsko gibanje v obdobju II. internacionale in pa za delavsko gibanje v obdobju III. internacionale, po leninskem obdobju te internacio-nale, se pravi v stalinizmu. Socialna demokracija organizirana v II. internacionali je teoretsko delo potisnila iz političnega boja, postavila in locirala ga je v kabinete. S teoretskim delom so se socialni dertiokrati načeloma ukvarjali v svojem prostem času, se pravi takrat, ko niso sodelovali v delavskem gibanju, v razrednem boju. Po eni strani so teorijo izključili iz razrednega boja, po drugi strani pa, istočasno, razredni boj iz teorije. Klasično formulacijo te pozicije najdemo v Hilferdingovem božičnem predgovoru Finančnemu kapitalu, kjer pravi, da če hoče biti kdo socialist, pravzaprav ni nujno, da je marksist, da je tudi teoretsko dejaven, ampak da je to, če se že ukvarja, kar da je spet odvisno od njegove dobre volje, od tega ali bo hotel zbrati voljo, da se bo odločil za študij ali ne, ne pa od kakega spleta družbenih razmerij, konstelacije razrednih sil, i njegove pozicije in njegovih izkušenj v teh razmerjih — kvečjemu njegova prednost, ni pa to nujni pogoj za to, da bi se boj delavskega razreda uspešno in radikalno razvijal. Z druge strani, po Hilferdingu, tudi marksist ni nujno socialist. Znano je, da II. " internacionala izkušnji prve svetovne vojne ni bila dorasla in da je v revoluciji po prvi svetovni vojni 1918 in 1919 izdala revolucionar-no delavsko gibanje, pomagala je zadušiti revolucijo in zlotniti delavsko gibanje. V tem primeru je bilo, če tako rečem, neustrezno pojmovanje vloge in mesta teorije v razrednem boju in družbena | predmetnost tega pojmovanja moment v procesu, ki je vodil k porazu proletariata. Isti rezultat imamo pri stalinizmu, s tem da se v njem teorijo ne meče iz politike, se ne odstranja \z nje, ampak politika neposredno intervenira v teorijo in jo kot teorijo izniči, če ne govorimo o usodi teoretikov. Tudi v tem primeru, ko je teorija raztopljena v politiki, ne da bi politika zato postala teoretska, je delavsko gibanje obsojeno na to, da enostavno verjame v socializem. Novi program ZKJ, ki je sprožil tako žolčne kritike s strani stalinske ortodoksije oz. s strani konstituirajočega neostalinizma, je med drugim preformuliral vlogo partije, kar na formalnem nivoju kaže že preimenovanje iz Komunistične partije v Zvezo Komunistov. Komunisti so se s to reorganizacijo, zvesto določilom Komunističnega manifesta, zdaj imeli za vodilno, ne pa vladajočo partijo, za avantgardo celotnega gibanja, ne pa za diktatorje ali ukazovalce. Toda kot pravi Lenin, vlogo avantgarde lahko izpolni samo partija, ki ]o vodi napredna teorija. S to spremembo v organiziranju jugoslovanskih komunistov se je vloga teorije v razrednem boju, to je v procesu oblikovanja, uveljavljanja in razvijanja delavskega samoupravljanja in razvijanja delavskega samoupravljanja samo še povečala, pridobila na pomenu. V polemiki s takratnimi sovjetskimi in drugimi kritikami je Vlahovič odgovoril, da je metoda prepričevanja postala osnovna metoda v delu ZKJ, ne pa metoda ukazovanja, ki je nezdružljiva z marksističnim pojmovanjem diktature proletariata. V program ZK je bilo vključeno stališče, da je ZK zmerom manj faktor oblasti in zmerom bolj faktor oblikovanja in razvijanja zavesti delovnih množic. V tej konstelaciji se je vloga teorije, hkrati s tem pa vloga založništva in pa drugih form razširjanja teorije, zelo povečala in dobila večji in odločilnejši pomen kot poprej. Bojim pa se, da se je ravno v obdobju, ko bi morala revolucionarna teorija odigrati še večjo vlogo kot prej, skrb zanjo, skrb za razvijanje te teorije — zakaj marksizem ni nikomur po naravi dan, to je treba zdi se, vedno znova poudarjati, spodbijati tisti predsodek, ki mu je ugovarjal že Hegel, ki- meni, da se je treba za čevljarja učiti, za peka učiti, za vse druge poklice učiti, filozofira pa da se lahko brez učitelja, že po naravi; vbijati v glavo, da marksizem ni nobenemu po naravi dan, ampak je lahko le rezultat in plod intenzivnega študija. To je prav posebej potrebno v slovenski kulturniški situaciji, ki se razcveta v znamenju.božjega prsta in shaja z naravno nadarjenostjo in pesniškim navdihom — ne nazadnje v pogledu produkcije in produkcijskih sredstev teoretskega dela — bojim se, da se je skrb za teorijo v obdobju, ki je sledilo, zmanjšala. V dani konstelaciji družbenih sil in gibanj je ta moment dejansko zelo škodljivo učinkoval. Skratka, na področju izdajanja marksistične literature, pa tudi v določenem obdobju pri produkciji kadrov, potrebnih za produkcijo in reprodukcijo revolucionarne teorije, je bilo v šestdesetih letih, mislim na Slovenijo, komaj da kaj narejenega. V založniški dejavnosti je ,,ta kratko" potegnil marksizem, kolikor pa BOŽIDAR DEBENJAK Najbrž bi bilo treba združiti oba tokova dosedanje razprave: tistega, ki ga je začel Vilfan, pa tega drugega, ki ga je odprl Mastnak. Navedeno je bilo, da na Slovenskem marksistične knjige izhajajo v majhnih nakladah, da je komunistov veliko, kupcev marksistične knjige pa malo. Načeto je bilo vprašanje o komercialni višini naklade pa vprašanje o propagandi. A v ozadju so gotovo šedruge stvari, ki bi se jih rad dotaknil. Za uvod pa bi rad opozoril še na nekatere druge značilnosti slovenskega založništva. TOMAŽ MASTNAK BOŽIDAR DEBENJAK BOJ ZA IZDAJANJE MARKSISTIČNE LITERATURE JE RAZREDNI BOJ V obeh primerih in v socializmu II. internacionale in v stalinizmu, je nadomestek za jasnost in teoretsko razredno zavest vera v socializem, v zmago proletariata, v modrost partijskega vodstva ali pa tistega, ki je na vrhu in za katerega se meni, da je popolna garancija za to, da bodo stvari dobro potekale, da je vse zagotovljeno že s tem, da je persona tam, kjer je, ne da bi se vprašalo, kaj v bistvu dela in počne ter kaj počne kdo drug, npr. delavski razred. To vprašanje je izključeno \z razmišljanj, izključeno je razmišljanje sploh. Fatalizem dopolnjuje oportuni-zem, eshatologija posvečuje pragmatizem in luč božje previdnosti razsvetljuje slepi prakticizem. Alternativa obema tema dvema formama delavskega gibanja, ki . sta vsaka po svoji plati vodile v poraz in zlom delavskega gibanja, Doraze preko katerih se delavsko gibanje revolucionarno uči in napreduje, alternativa tema dvema formama je bila v enem in drugem primeru delavsko samoupravljanje, koncipiranje delavskega samoupravljanja. Tako v Nemčiji z gibanjem, z ustanavljanjem delavskih svetov v nemški revoluciji, kot po drugi strani v vseh reakcijah na stanilizem in osvobajanjih iz njega: od jugoslovanske izkušnje leta 1948, preko Madžarske in Poljske leta 1956 in Čehoslovaške leta 1968. Delavsko gibanje je (tukaj je treba spet razlikovati med revoltom intelektuaicev, in jebil po navadi najbolj glasen in je odpiral perspektivo tudi delavskemu gibanju, je pa ostal več ali manj zajet v konceptu buržoazno-demokratične revolucije, v vseh teh revolucionarnih prelomih, ki so bili žal večkrat zadušeni, kot so se imeli možnost razvijati) kot alternativo in proti etabliranemu sistemu in proti buržoazno-demokratični reakciji nanj afirmiraio delavsko samoupravljanje kot obliko diktature proletariata, ki omogoča in zagotavlja delavskemu razredu tisto odločilno mesto v produkciji in reprodukciji družbenega življenja, da lahko uveljavlja svoje interese, svoje zgodovinske interese, zgodovinske interese vse družbe. V teh prelomih s stalinizmom je potekal, če se vrnem na tisto Engelsovo misel, spoprijem na treh straneh oziroma treh nivojih: spreminjanje političnega sistema, prevrat v ekonomiji, vedno pa se je aktiviraf tudi teoretski boj. Prva afirmacija oziroma ponovno utemeljevanje in iskanje in postavljanje revolucionarne teorije je eden odločilnih momentov v teh revolucionarnih prelomih. Konkretno bi rad spomnil, kakšen velik napor so morali vložiti pri tem naši komunisti na teoretskem področju, kakšen napor je bil to, kaže že to, da so morali pri tem v bistvu preseči same sebe, da so morali premagati lastno vpetost v nekatere stalinistične teoreme in ideologeme in da se jim je to v temelju posrečilo koncipirali so delavsko samoupravljanje oziroma ravno s koncipiranjem, z uveljavljanjem delavskega samoupravljanja je bil omogočen tudi razvoj teorije. Zanimivo in zgovorno je, kako so slovenski komunisti na II. kongresu Komunistične partije Slovenije po eni strani še deklarirali, da se držijo kakšnega ,,stalinskega principa", v tem, ko so to deklarirali, pa so ga dejansko že zapuščali in prevladovali. Tako se je ravno v tem obdobju, v tem momentu prvič začelo jasno govoriti o stalinistični ,,izredni teoretski plitkosti", kot pravi tov. Kardelj na omenjenem kongresu. Takšno teoretsko plitkost je bilo seveda potrebno začeti premagovati (in jasno je, da ena sama generacija takšnega gigantskega dela ni mogla opraviti kar v celoti in do konca). Delavsko samoupravljanje in teoretska plitkost namteč ne gresta skupaj. Znova je bilo potrebno konstituirati marksizem, na vseh teoretskih področjih prevladati talinistično ideološko dediščino. Spoprijem jugoslovanskih Dmunistov s stalinizmom na ekonomskem in političnem področju bil tedaj dopolnjen, sprožen tudi na teoretskem, najprej redvsem na filozofskem področju. Treba je omeniti to intenzivno aložniško dejavnost v tem času. Kakorkoli so se tedaj knjige že izporejale, dejstvo je, da smo takrat v Sloveniji dobili izbor larxovih in Engelsovih del in izbor Leninovih del pa še veliko evilo marksističnih brošur. Toda prekiniti ni bilo potrebno samo s teorptsko plitkostjo, larveč tudi z mnenji, ki so konec kbncev izraz te plitkosti, da v Bdanjem težkem boju za ekonomsko rekonstrukcijo, za remagovanje opustošenja, ki ga je pustila vojna, v situaciji, ki jo je otem še zaostrila blokada pomoči z Vzhoda, da namreč ni čas za izvoj teorije, za teoretska razglabljanja itn. V nasprotju s temi inenji pa Kardelj, Kidrič in drugi jasno poudarjajo, da je ravno idaj, da je bilo ravno v tistem položaju še toliko bolj potrebno izvijati tudi teorijo, skrbeti, da bi graditev socializma ne pzapadla suhi prakticizem, v oportunizem — ta opozorila se vedno znova Dnavljajo. je le izhajal, so bili najbolj postriženi prav klasiki. Zato pa je bil produciran raznovrsten ,,ustvarjalno marksističen" gnoj, od uvoženega Fromma, do domačih eksistencialističnih in entologisti-čnih ,,dosežkov". Šele na prelomu desetletja so, predvsem po zaslugi osebnih prizadevanj pokojnega Borisa Ziherla in njegovih sodelavcev, začela izhajati Izbrana dela Marxa in Engelsa v petih zvezkih, v desetih letih pet knjig. Skoraj vse je bilo prepuščeno osebni iniciativi (in sposobnostnim) in privatnim prizadevanjem. Šele v zadnjih letih se situacija morda le začenja konsolidirati, pri tem da nam grozi, da bo ekonomska kriza ta prizadevanja vsaj v določeni meri blokirala, oziroma postavljala nove prepreke, da bo strigla programe, zmanjševala honorarje itd. Toda večje število izdanih naslovov ima izrazito nizke naklade, s tem so povezane visoke cene in težka dostopnost — za marsikoga! — temeljne, domače in tuje marksistične literature. To je po eni strani seveda že posledica določenega stanja. Tov. Vilfan nas je že opozoril, da bi, če bi vse družboslovne aii pa marksistične knjige pokupili komunisti in če bi vsak tisto knjigo tudi prebral, določene knjige bral vsak stoti komunist. V to kategorijo bi spadala recimo tudi tako klasični avtorji kot so npr. utopični socialisti, Lenina bi po takem računu bral vsak petdeseti komunist itd. To so problemi, na katere je potrebno opozoriti, da bi sploh vedeli, kje je treba pop/ijeti. Še nekaj problemov bi rad omenil. V zadnjem času so opazne manifestacije, pojavi nekake sovražnosti do teorije, že do teorije sploh, kaj šele do materialistične in zgodovinskomaterialistične. Gre za pojav, ki zgodovinsko ni nov, katerega nosilci so predvsem kulturniška in politična birokracija ter tehnokrati. To je eden od elementov, ki lahko resno ovira delo pri razvoju in produkciji marksistične teorije in distribucije ter teorije, na področju publiciranja te teorije, oziroma če še drugače rečem, pri premagovanju dediščine obdobja liberalizma, ki je precej uspešno načelo nekatere centre marksistične misli pri nas. To sovražnost do (revolucionarne) teorije, je namreč prav dediščina liberalizma. Lenin ni kar tako opozarjal, da buržoazija v pravem pomenu prezira sleherno teorijo in se boji vsakršne razredne analize zgodovine, ki jo preživlja. Izdajanje marksistične literature je le ena stran, to ni edini problem, s katerim se srečujemo; ravno tako bi bilo potrebno eksemplarično izdajati nemarksistično literaturo. S tem v zvezi bi rad opozoril na posrečeno ,,definicijo Mao—Zedonga \z njegove analize madžarskih dogodkov 1956, mimogrede, zelo podobne, vsaj v nekaterih stvareh, analizi, ki jo je takrat podal Tito v znanem govoru v Puli. Iz te analize madžarskih dogodkov je Mao, po eni strani da bi preprečil stalinizacijo, ki je pripeljala do omenjenih dogodkov, in po drugi strani iz destalinizacije, kotse je na Madžarskem odvijala, da se je lahko vpletla kontrarevolucija, sklepal, da je potrebno seznanjati Ijudske množice tudi s sovražniki in njihovo ideologijo, da bi bile v odločilnih, kritičnih obdobjih pripravljene in da bi prepoznale, za kaj gre, da bi znale razločevati med — če ostanemo pri teoriji — teorijo, ki zagovarja in artikulira njihove interese, in med teorijo, ki je tem interesom nasprotna, lahko pa ustvarja videz, da jih zastopa. Tako je takrat dejal, da vsi sovražijo Čankajška; da bi pa vedeli, kakšen pasji sin je bil, je potrebno izdati njegova zbrana dela. Pa tudi zbrana dela Sun Jat-sena in drugih teoretikov in voditeljev buržoazne revolucije na Kitajskem. Teorija, bolje razvijanje lastne teorije delavskega gibanja, tudi s seznanjanjem njemu sovražne teorije, je eden konstitutivnih elementov pri formiranju razredne zavesti. Preden končam, bi rad opozoril, da pri nas na tem ključnem področju nimamo zaenkrat ne ,,kompletne" in kompleksne zgodovine delav-skega gibanja, ne slovenskega ne mednarod-nega, ne marksistične zgodovine Slovencev (če izvzamemo nekaj monografij in specialnih študij), ne zgodovine marksizma, ne svetovne (kjer bo prevod Vranickega borna rešitev), ne jugoslovanske, ne . . . . da za tako stanje niso odgovorni samo zgodovinarji in teoretiki, da ni tako zato, ker ne bi bilo revolucionarnih teoretskih delavcev. Vprašanje je, do kdaj in do kam bomo lahko razvijali, če sploh, delavski samoupravni sociatizem brez nakaza-nih elementbv. Slovensko založništvo je vse doslej vedno tožilo o nezanimanju Slovencev za žepno knjigo in je kazalo na svoje neuspešne poskuse. Komercialne uspehe je začelo pravzaprav doživljati šele letos, ko sta, kot slišimo, dve knjigi iz medzaložniške zbirke Žepna knjiga postali uspešnici: Lehmannovo Poročilo o Jezusu in sppmini Oorda Karadordeviča. Obe knjigi razkrivata potrebe slovenskega knjižnega trga: potrebe po aktualni ,,predmetni knjigi", ali kot pravijo Nemci, ..Sachliteratur". Ena od obeh, Poročilo o Jezusu, je predmetno bliže naši današnji razpravi, čeravno ni marksistična knjiga. Govori o problematiki, ki se je je založništvo kdovezakaj zadnjih petnajst let izogibalo (če izvzamemo ilustrirane zgodovine verstev): o izvoru krščanstva. Po dveh marksističnih delih (Kautsky in Hainchelin), ki sta vprašanje obravnavali eno s stališča vednosti devetnajstega, drugo pa začetka dvajsetega stoletja in po globalnem Doninijevem prikazu je to prvo delo laične založbe, ki govori o nastajanju te tako pomembne religije. Uspeh Lehmannove knjige kaže na to, da dejansko pokriva neki deficit. Potem ko je z desetletnim zaostankom vendar prišla v Slovenijo, je ta žurnalistično pisana knjiga odprla slovenskim bralcem pogled na današnje stanje razlskovanja. Šele zdaj, ko so slovenski založniki po naključju naleteli na kamen modrijanov, bodo najbrž potihnile žalobne tožbe o tem, da Slovenci nismo naklonjeni žepni knjigi, žalostinke, ki so spremljale vse dosedanje neuspehe založnikov. Vsi pa vemo, da so bile tudi v času teh neuspehov žepne knjige na inozemskih oddelkih knjigarn vedno razgrabljene, pa tudi drugih jugoslovanskih žepnih knjig se je dosti prodalo. Gre torej le za navado in razvado, ki odgovorne delavce te panoge poveruje z drugimi, da namreč za svoje neuspehe iščejo vzroke v nekih od njih neodvisnih principih in globljih določilih ,,slovenske narodne biti"; le-ta naj bi bila načelno sovražna žepni knjigi in prav tako misteriozno načelno nenaklonjena marksistični knjigi in še čemu. Tudi ta misterij bo slovenskim založnikom zbledel in vrnili se bodo v svet racionalnosti, ko bodo naleteli na skrivnost tega. Oejansko ni nobenega racionalnega razloga, da bi ravno na Slovenskenrv marksistična knjiga ne imela množičnega odziva. Čega nima, velja razmisliti o vzrokih. Kje jaz vidim vzroke: Prvič. Marx ni zaman zapisal, da produkcija ustvarja konsumpcijo, ne-le objektivno, temveč tudi subjektivno. Material-na produkcija se tudi pri nas krepko ravna po tem; edino na področju marksistične knjige pa izhajamo iz na glavo postavljenega Marxa in menimo, da konsumpcija ustvarja produkcijo; potem iz neobstoječe konsumpcije neproduciranega sklepamo na neobstoj potrebe in na neobstoječo konsumpcijo odgovarjamo z neproduk-cijo. Da je to začaran krog, ni treba posebej dopovedovati. Mati te prakse pa je vnaprejšnja teoretska predstava, da se takšna knjiga na Slovenskem ne bi prodajala. Iz te teorije porojena založniška praksa seveda nenehno potrjuje svojo predpostavko. Drugič. V slovenski kulturi ne vlada prepričanje, da je neveden, kdor ni na tekočem z marksizmom. Nevednost na splošno velja za sramoto, tu pa tisti, ki ustvarjajo kulturno ,,javno mnenje", dajejo alibi za nevednost, tako da je posestnik nevednosti malodane ponosen nanjo. Celo za osrednje glasilo Socialistične zveze ni sramota, da dva meseca niti z besedico ne omeni izida dveh knjig, ki nesporno pomenita obogatitev slovenske kulturne zakladnice in ju je kot takšni tudi predstavila tiskovna konferenca v Marksističnem centru ob prisotnosti Delovnega kulturnega urednika. Tretjič. Vse premirno trpimo prišepetavanje, da je marksizem neka teorija 19. stoletja, danes obupno zastarela, ki vanjo verjamajo samo še redki zaostali dogmatiki in ideologi. Da se ne bi marksistično mislilo z lastno glavo, to je skupen interes zelo raznorodne alianse, ki nam ne žeti nič dobrega. Zakaj opustitev ustvarjalnega marksističnega mišljenja, zaprtje marksizma v geto zoprne šolske učenosti, to je skupen interes vseh tistih, ki bi radi razpolagali z nami kot s predmetom in nas zapregli v katerega od danes konkurirajočih svetovnih načrtov. Zato bi bilo treba sistematično rušiti, ne pa podpirati konservativizem bralskega občinstva, podpirati, ne pa z defitizmom zavirati ustvarjalno soudeležbo bralca v živem razmišljanju. Četrtič. Rešitev ni v lovu na enega krivca, ki nisi ti sam, temveč je nekdo zunaj tebe. Za založnike izhod ni v vprašanju ,,kaj pa so naredile družbenopolitične organizacije?" Družbenopolitične organizacije so naredile seveda veliko premalo. Toda za založnike je vprašanje vendarle drugačno. Družbenopolitične organizacije niso bile poklicane, naj narede propagando za Hesseja, pa je Hesse postal kulturna potreba. Niso agitirale za 100 romanov^ pa so postali kulturna potreba. In kdo so DPO? Soto, organi in forumf, ki naj bi imeli edini interes za plasiranje marksizma? Kritike sicer ne gre vreči z ramen o njeni upravičenosti bomo še spregovoril. Vendar tudi tu, kot nikjer,magični kljub ni v resolucijah forumov. Mnogi založniški delavci so člani ZK, vsi pa so člani SZDL in sindikatov. Očitke torej naslavljajo svojim lastnim organizacijam. Namenjajo ga očitno ,,forumom". Nakar bodo ti izzvani, da žogo vrnejo in nastala bo znana odbojka. Petič. Racionalno v gornjem ocitku pa je, da v družbenopoliti-čnih organizacijah še ni prišlo v meso in kri zavest o vlogi marksistične teorije. Nam, ki se tu pogovarjamo, se ni treba medsebojno prepričevati o pomembnosti marksistične teorije. Vsi se strinjamo v spoznanju, da bi bila slepota v prelomnih zgodovinskih trenutkih usodna — pa naj gre za pomanjkanje vednosti ali pa za elitarno, na najožji krog omejeno teoretsko vednost. Stanje svetovne gospodarske in politične krize nas bo soočilo še s prenekatero preizkušnjo. Vendar pa opažamo, da tisto, kar je jasno za tole mizo in kar je vsebovano tudi v sklepih in resolucijah vodilnih teles naših družbenopolitičnih organizacij, nikakor ni splošna praksa. Čeravno vemo, da bi ateoretičnost, pomanjkanje znanja, prakticizem in kar je še drugih takih lepot, usodna cokla, ki lahko ogrozi naš obstoj, se še vedno nismo dovolj izkopali iz šestdesetih let. Tu je tista prava naloga družbenopoliti-čnih organizacij in v praksi njene realizacije je prišla najdlje ZK, medtem ko druge še mnogo bolj tiče v prakticizmu. Pri tem si ne domišljam, da je ZK že dovolj prosta prakticizma, Marksistična teorija pa uči, da je vsako praktično vprašanje teoretsko-praktično (kot je tudi vsako temeljno teoretsko vprašanje prakse). Ali pa res znamo dvigati praktična vprašanja na raven teorije in jim poiskati primerno praktično rešitev? Na ravni globalnih družbenih vprašanj je naš odgovor pozitiven. Toda ali je tako tudi na nižji ravni? Tu pa prihaja na plan ateoretičnost in prakticizem. Potreba po teoretskem študiju je eminentno samoupravna potreba. Samo tisti, ki je sposoben doumeti teoretsko-praktično enotnost, je enakopraven soudeleženec v diskusiji in odločanju o globalni rešitvi, pa tudi luciden v iskanju rešitve parcialnega vprašanja; samo on je namreč sposoben videti svoje ,,drevo" v ,,gozdu", videti, kako se v njegovi ploskvi prizme zrcali celota. Čeravno dosedanji napori za dvig teoretske kulture niso bili majhni, so bili doseženi rezultati mnogo premajhni. Šestič. Druga plat premajhnega teoretskega znanja v delu družbenopolitičnih organizacij je težnja k dogmatizaciji, k zadovoljstvu z doseženim miselnim aparatom v prepričanju, da je že ,,vse jasno". Bertolt Brecht ima v zgodbah o gospodu Keunerju imentitno opozorilo tudi za našo rabo. Po besedah gospoda Keunerja ,,naša organizacija izgublja mnogo vpliva in ne pridobi mnogih Ijudi zaradi tega, ker po krivem zbujamo vtis, ko da vemo odgovor na vsa vprašanja. Morda bi bilo že iz propagandnih razlogov dobro, če bi naša organizacija pripravila seznam vprašanj, ki jih štejemo za absolutno nerešena." Zgodovina delavskega gibanja priča, da so bila v njej marsikdaj kot rešena zaprta nekatera vprašanja, ki jih je kasnejši razvoj po mnogih porazih ponovno odprl. Sedmič. Situacija slovenske knjige je jasno precej drugačna od situacije knjige na mnogomilijonskih potencialnih trgih. Toda za to je treba biti še bolj inventiven v iskanju rešitev. Tudi delavsko gibanje v prejšnjem stoletju nam lahko da neko analogijo: njegov knjižni trg je bil majhen, pa ga je znalo dobro izkoristiti s smiselno vezavo periodičnega tiska in knjige. Knjige, študije, razprave, prevode, brošure je najprej objavljalo v periodičnem tisku, nato pa so tako dogotovljena besedila, ki so prej že učinkovala, dobila še knjižno podobo. Na Slovenskem smo daleč od tega, da bi izkoristili vse te možnosti. Osmič. V izdajanju, populariziranju in plasiranju knjige se premalo stori za povezovanje dveh lokov: loka aktualnih, danes perečih ali diskutiranih vprašanj in loka bazičnih spoznanj iz klasične literature. Za ilustracijo vzemimo diktaturo proletariata. Vprašanje je aktualizirala jugoslovanska teorija in praksa, odprl ga je tudi evrokomunizem. Pri predstavitvi tega pa smo pogrešali opozoril na zgodovinske korenine problema. Evrokomunizem nam je bil predstavljen pretežno žurnalistično, in tudi način predstavitve Kardeljevih spoznanj je bil le redko (npr. v publikaciji MC pri CK ZKS) na potrebni teoretski ravni. Gre pa za vprašanje, o katerem ni le polemično diskutirala Roza Luxemburg, temveč so nekateri najbližji Leninovi sodelavci zastopali stališča, ki so imela usodne nasledke. Ne le Stalin in Trocki, tudi Buharin, kot kaže programska brošura Buharina in Preobraženskega Abeceda komunizma iz leta 1918, vsi so verjeli, kot beremo v omenjeni knjigi, da je prva porevolucijska faza ,,diktaturav, proletariata", torej sistem represije, ki bo trajal 20—30 let ali pa celo dve do tri generacije, nato pa bo nastopila demokracija — stališče, za katerega je istega 1918. leta Roza Luxemburg pripomnila, da po njem ,,vrlo Ijudstvo" sprejme čez čas svobodo ,,kot božično darilo iz rok socialističnih diktatorjev"; zanjo sta bila pojma ,,diktatura proletariata" in ,,najširša demokracija" identična. In, kot vemo, je zadoščalo dvajset let (od minimalnih 20—30), da sta tako Buharin kot Preobraženski padla kot žrtvi stalinskih čistik. Njuna teoretska skrajšava je primaknila enega od temeljnih kamnov za sistem represije, ki je lahkomiselno zapravil kontrolni mehanizem diktature proletariata — najširšo demokracijo. Takšni problemi kar kričijo po prezentiranju virov in njihovi razdelavi za potrebe vsakovrstnega političnega študija. Devetič. Resna ovira je na strani boja med potencialnimi avtorji in založniki. Priprava marksističnih prevodov, študij in drugega je nadvse zahtevno delo in terja močnih uredniških spodbud — a jih ne dobi. Vsakdo z uredniškimi izkušnjami ve, da se da izdajati dobra revija ali list samo z ,,naročenimi prispevki", torej z animiranjem avtorjev, ne pa z negativno selekcijo tistega, karpade v nabiralnik. Strokovno in znanstveno delo je brezkončno, vedno so še neraziskane nekatere plati, vedno je treba končati zaradi kakih zunanjih vzrokov. Uredniki, založniki, izdajatelji ipd. izsilijo iz avtorjev, da tekste dokončajo. Šele to daje avtorjem zadostno motivacijo: zavest, da je njihovo delo zaželeno, da jih čakajo nepotiskanje strani. Naše založbe pa ne pravijo avtorjem, tega, temveč izjavljajo ,,naredili vam bomo uslugo, da bomo tiskali vaše izdelke, pri čemer pa vemo, da nam bodo ležali v skladiščih". Takšno stališče pa ne demoralizira edino skribomanov, hromi pa vsakogar, ki je do svojega dela kritičen. Zato se včasih celo zgodi, da se mora MC znajti v vlogi managerja za to, da založbe vzamejo kako delo v program, kar ni ne njegov namen ne njegova naloga. Nesamoupravno ,,poslovno" obnašanje do avtorjev je resna ovira za družboslovno knjigo. Še dveh vprašanj bi se rad dotaknil. Prvič, že omenjenih ozkih grl med neposrednimi producenti: avtorjev, prevajalcev ipd. Menim, da so tu še celo tendence, ki lahko stanje poslabšajo. Ena od takšnih nevarnih je v metodi učenja jezikov v osnovnih in srednjih šolah: kljub upiranju predmetnih strokovnjakov so republiške strokovne službe vsilile v šole ,,direktno metodo", tisto, ki izključuje materin jezik, namesto njega pa za podlago jemlje nemo pantomimo. Če se mora tovarišica neuspešno stegovati po kredo na vrh table, da bi s tem opičjim teatrom pokazala „1 can't," to ni samo smešno, temveč ima ta metoda kolonialističen namen, da bi pokazala, da se šele v tujem jeziku dajo izraziti vsakovrstne imenitne vsebine. Stara slovnična metoda ni bilasamo racionalnejša in hitrejša (zato se k njej danes svet tudi vrača), temveč je bila predvsem zgrajena na spoštovanju do lastne jezikovne kulture in je temeljila na iskanju ustreznic med jeziki. Celo študij jezika na univerzi ne more odpraviti vseh škodljivih nasledkov takega učenja. Podobpo zaviralno vpliva tudi zoženje splošnega znanja, redukcija na humanistični ali pa tehnični fahidiotizem. Noben marksističen tekst ni bil in ne more biti fahidiotski niti dostopen fahidiotom. Dogmatski način poučevanja, dogmatski uvodi in podobno, vse to prav tako deluje zaviralno na oblikovanje novih ustvarjalcev, pa tudi novih bralcev marksistične literature. Tu lahko slabo izvajanje predmeta ,,marksizem in samoupravljanje" naredi nepopravljivo škodo. Drugič že prej sem omenil Brechtovega gospoda Keunerja. Po njegovem nasvetu bi rad naštel nekaj vprašanj, ki so, če že ne absolutno, pa vsaj relativno nerešena; nekatera med njimi so vitalnega pomena za današnji trenutek. 0 njih bi kazalo prebrati tiskovne konference, kar delamo, ne? Itn. Mislim pa, da poleg založb lahko veliko napravijo seveda tudi knjigarne, veliko lahko napravijo posamične knjiž-nice in seveda to, kar je bilo omenjeno, družbenopolitične organizacije, študij-ska središča, ki jih imamo sedaj žecelo vrsto po naših občinah; veliko lahko napravijo družboslovni krožki, razne debate v visokem šolstvu, na posamič-nih fakultetah v okviru marksističnih centrov itn. Strinjam se s tem, kar je bilo rečeno, da same klime ne moreš ustvarjati kar tako, da bi začel danes, jutri pa bosituacija žedrugačna. Lahko BOJAN KORSIKA FRANC ŠALI JOŽE VILFAN SONJA LOKAR čimveč, Najprej je tu vprašanje cikličnosti svetovne ekonomije, predvsem vprašanje velikih in malih ciklusov. Od tega je odvisna možnost prognoze in predikcije. Kakšna bo nadaljnja usoda krize? Od tega je odvisna temeljna strategija svetovnega delavskega gibanja in vseh drugih zavestnih udeležencev svetovnega procesa socializma. Drugo vprašanje, ki je v založniških programih prav malo navzoče, pa prav tako odprto. BOJAN KORSIKA No, sedaj smo lahko slišali te temeljne posledice, ki jih ima lahko neizdajanje ali zelo poredko izdajanje marksistične literatu-re za delavski razred. Kot sem že omeni! je perspektiva izdajanja marksistične literature precej nerožnata, tudi glede na to, da se bo položaj financiranja knjižnih izdaj še po-slabšal. Prosil bi tov. Šalija, da bi povedal kaj več s tega vidika. FRANC ŠALI Nekaj podatkov sem tudi jaz slišal pa tudi bral po možnostih oziroma nemož-nostih izdajanja družboslovne literature. Kot veste je Kulturna skupnost Slove-nije tudi v svojem programu predvidela, da bi v prihodnje še več sredstev namenila za knjigo, za razvoj založni-štva, knjigarn, knjižnic. Po nekih računih naj bi šlo še za enkratno povečanje sredstev. Seveda so ta vpraša-nja tako za to področje knjige založniš-tva kot tudi za nekatera druga področ-ja, kot je recimo film, potem kulturna dediščina, spomeniki itn., odprta, sajse sedaj s temi predlogi srečujejo delavci v samoupravno interesnih skupnostih za kulturo v posameznih občinah, pa seveda tudi v svojih organizacijah združenega dela oziroma krajevnih skupnostih, kjer so že tako dobro organizirani, da. lahko take razprave o kulturni politiki za naslednjih pet let kvalitetno izpeljejo. To je ena informa-cija. Rad bi vam seveda povedal še drugo, mogoče jo tudi že veste. Iz dosedanjega programa sredstev Kultur-ne skupnosti Slovenije namenjenih za sofinanciranje literature namreč ni bilo porabljenih skoraj polovico sredstev. To so precejšnje vsote. Seveda bi si kazalo natančneje ogledati, zakaj niso založbe za svoje programe, za svoje zbirke, za posamične knjige porabila vsa sredstva. Zakaj so ostala sredstva neporabljena. No, to se ni dogodilo samo na področju založniške dejavnosti, tudi na drugih področjih se je pokazalo, da zbrana sredstva niso bila v celoti porabljena. Mogoče bi o tej stvari tudi kaj rekli. Dejstvo je, da se ne financirajo knjižni programi niti ne posamične zbirke, čeprav je to želja, čeprav je to interes, ampak se ponavadi financira konkretna knjiga in še pri tem prihaja zelo pozno do dogovora, odločitve v tem samo-upravnem dogovarjanju v okviru Kultur-ne skupnosti Slovenije, kar često tudi pri založbah oblikuje občutek negoto-vosti. Naš cilj je in seveda tudi cilj založb, pa tudi delavcev na drugih področjih te kulturne dejavnosti, da bi se vsaka stvar bolj natančno sprogrami-rala, splanirala, da bi se financirali programi in, da bi se tako tudi potem sredstva razdelila. Obenem pa bi se preko leta, zlasti ob koncu, napravil pregled, ali je bil dogovorjen program tudi realiziran, oziroma do katere stopnje je bil realiziran. In če ni bil, zakaj ne? Od financiranja posamične knjige bi torej morali preiti na financi-ranje programov, založniških programov ozfroma posamičnih založniških zbirk, da se ne bi sredstva potem zadrževala, kot nekakšen mrtev kapital v kulturni skupnosti, ampak da bi se tekoče porabljala za konkretno produkcijo družboslovne pa tudi ostale literature. No, hotel bi ob tem, ko sem že začel, reči še naslednje — da je gotovo zelo koristno teoretično utemeljevati po-trebo po marksistični literaturi in na neki način lahko to dokaj hitro tudi izpeljemo, nekoliko težje pa je seveda prebujati, razvijati potrebo po marksi-stični družboslovni literaturi in gotovo to ni samo stvar posamične založbe oziroma založniške dejavnosti, ampak celotne naše družbe. Mislim, da bi lahko pri tem našteli še celo vrsto dejavnikov. Bili so že omenjeni nekateri, ki bi morali načrtno skrbeti za to, da družboslovna literatura ne le pride do delovnih Ijudi, do občanov, do mladine, ampak da se tudi o njej tudi razpravlja in da se na tej osnovi tudi kaj praktičnega v konkretnem okolju do-godi. Poglejte recimo — pri Titovih zbranih delih smo šli na CK v akcijo za višjo naklado. Sonja, lahko me popraviš, če sem pozabil podatek, zdi pa se mi, da smo presegli 10.000 izvodov. Ampak akcijo smo vodili od občine do občine, od komiteja do komiteja, organizirano, sistematično, s pregledi in tako naprej. To je lahko navzven uspeh, s katerim bi se hvalili. Samo vprašanje je sedaj, kaj je s to literaturo v posamičnih organizaci-jah združenega dela, v občinskih komi-tejih v sindikalnih odborih itn., v prostorih socialistične zveze, v študij-skih središčih itn. itn. Kaj je z literaturo, ki je v posamičnih družbo-slovnih kotičkih organizacij združenega dela? Zdi se mi, da gre za tisto vprašanje razvijanja, prebujanja, aktivi-ranja Ijudi, da bi jim prav ta družboslov-na literatura bila ne le pri roki, ampak tudi v nenehni uporabi. Mislim, da ni samo naloga založb, založbe lahko sproducirajo, imajo celo vrsto raznih takih sistemov in formiranja, vzpodbu-janja, usmerjanja, lahko se tudi poslužu-jejo tiska, radia, TV, lahko imamo razne SLAVOJ ŽIŽEK je premagati liberalizem, ko gre za produkcijo družboslovne literature. Težje pa je spremeniti tisto zamujeno v oblikovanju cele vrste generacij. Tisto zamujeno sedaj nadoknaditi. To je težje. In gotovo je ena izmed pomem-bnih točk v oblikovanju te družboslov-ne zvedavosti in pa tudi spoznanja, da lahko z marksistično literaturo vendarle bolj pogumno obravnavamo in razrešu-jemo družbena vprašanja. Treba je začeti že v zgodnji mladosti in nekaj takih programov je pri Mladinski knjigi. Mislim, da bi bilo treba vložiti še več napora v oblikovanje naših vzgojiteljev od tistih, ki se ukvarjajo s predšolsko vzgojo, do tistih, ki se potem ukvarjajo z mladino v osnovni in srednji šoli. To je ena stvar. Če že govorimo o samoupravljanju in o tem, kako često Ijudje to samoupravljanje sedaj spreje-majo. Sprejemajo ga bolj kot praktično vsakodnevno razreševanje konkretnih družbenih problemov. Recimo ustvarja-nje, delitev dohodka, kam bodo kaj namenili, kaj bodo kupili, kako bodo razporedili sredstva in tako naprej. Manj pa si samoupravljanje predstavljajo in uveljavljajo kot revolucioniranje oziro-ma spreminjanje odnosov. Mislim, da ta komponenta spreminjanja revolucioni-ranja je v procesu te samoupravne prakse premalo prisotna tudi zaradi prešibke, včasih zelo anemične, dejav-nosti družbenopolitičnihsubjektov. Kaj bi v zvezi s to anemičnostjo rekel, poglejte, pred dvemi leti je socialistična zveza sprejela programsko izhodišče za akcijo Knjiga. Sedaj nekako po dveh letih se bo šele akcijsko organizirala, oblikovala odbor, ki naj bi to akcijo vodil. No, znotraj te aktivnosti se tudi Zveza komunistov ustrezno pripravlja in šli bomo v boj za planiranje, programi-ranje knjige v posamičnih organizacijah združenega dela oziroma v krajevnih skupnostih. Skratka, naš cilj je, da bi v vseh teh proizvodnih, oziroma krajevnih življenjskih sredinah začeli resno razmi-šljati, kakšno literaturo potrebujejo. Ne samo družboslovno, ampak tudi z leposlovnega tehničnega iz strokovnega področja itd. Skratka gre za vprašanje, kako oblikovati politiko do knjige, enega dela te naše družbene prakse, družbene dejavnosti, družbene proiz-vodnje. Kako to politiko oblikovati glede na konkretne interese, konkretne potrebe, zahteve posamičnih delovnih organizacij oziroma krajevnih skupno-sti. Mislim, da bo ta izredno zahtevna akcija trajala dalj časa, obetamo si pa tudi določene premike v programiranju knjige v teh naših temeljnih družbenih okoljih, kajti od tega je potem precej odvisno tudi nadaljnje oblikovanje politike do knjige v samoupravnih interesnih skupnostih. In znotraj tega oblikovanja književne politike bi kazalo prebuditi, oziroma še posebej aktivirati družbenopolitične organizacije, tamkaj-šnje knjigarne, tamkajšnje knjižnice in na tak način dati tudi temeljni prispe-vek, da bi se družboslovje ne samo v večjih količinah produciralo, ampak tudi bolj uporabljalo v vsakodnevnem življenju. Če samo pogledamo knjižnice, a ne tiste profesionalne. Recimo knjiž-nice v okviru Zveze kulturnih organiza-cij itn. Danes imamo verjetno zelomalo snovnih organizacij v krajevnih skup-»ostih, bodisi, da gre za Socialistično vezo ali Zvezo komunistov, ali Zvezo ocialistične mladine itn., ki bi konkret-10 obravnavala položaj in delo takšne njižnice, ki bi poskušala takšno knjiž-iico tudi oblikovati kot nekakšno živo, iktivno, aktualno, razgibano jedro za eoretične oziroma za družboslovne azprave itn. Kjer bi tudi razgledani in eoretično podkovani komunisti našli ivoje mesto za idejnopolitično delo. Za rganiziranje različnih pogovorov prav z mladino. Kajti, če tako začnemo, v teh osnovnih življenjskih enotah oblikovati leko politiko do knjige, družboslovne literature, razpravljati o njej pritegovati mlade, in seveda tudi ostale krajane ob konkretnih problemih, s katerimi se /sak dan srečujejo, potem raste ta nteres in se seveda tudi nenehno širi, rogramira potreba po družboslovni teraturi in tudi širi potreba bo branju, z. osvajanju teoretičnega znanja. Mi mo nekako šibki v teh temeljih, ko gre r.a spreminjanje odnosa do družboslov-a, do marksistične literature. Ena od cljučnih točk se mi zdi je, da se ZK in stali potitični dejavniki začno resno kvarjati s formuliranjem politike do und", hkrati pa v zakrinkani obliki platnenih ovitkov gojijo resnični šund: Hans Habe, J.M. Simmel, Victoria Holt ipd. Tako se nam prikrade vrsta leposlovnih ,,poljudnih" del, o katerih lahko — če smo kar se da previdni — rečemo, da so Jdejno sporna"; že kar grotesken primer je tu bržkone Carnegijevo delo Kako si pridobiš prijatelje, prava biblija hinavske, oportunistične morale, vključno z nasveti kapitalistu, kako pomiriti stavkajoče delavce (upamo, da bodo prav prišli kateremu ,,prosvetljenemu" direktorju!). Zakaj to omenjam na tem mestu, ko naj bi govorili o izdajanju marksistične literature? Iz dveh razlogov: Prvič gre za enega ključnih zastavkov idejnega boja v založništvu, drugič pa je takšen odnos do ,,šunda" del istega sindroma — če naj uporabim to grozno besedo — ki poraja orisani negativni odnos do teoretske dejavnosti. TOMAŽ MASTNAK To, da si združil ta dva faktorja, denar, namenjen založništvu, ki ostaja, in možnost izdajanja knjig v okviru revij ali pa manjših založb, odpira perspektivo. Prepričan sem, da bi se dalo pri nas izdajati poceni, aktualne (in to teoretsko aktualne) knjige, in tudi ažurno izdajati. Zaradi minimalnih, česploh, režijskih stroškov, zaradi enostavnejšega tiska, zaradi enostavnejše opreme itd. bi bile te knjige dejansko dosti cenejše, s tem dostopnejše, predvsem pa ,,okretnejše." Toda kot je nekoč v krizah monopolitični kapitalizem rajši uničeval zaloge, kot da bi jih pod ceno dal v obtok, tako bodo slovenski ,,založniški monopoli" rajši puščali ne samo polovico denarja neizrabljenega, ampak tudi še več, kot da bi dopustili, da se ustvarja neka alterna-tivna založniška praksa. Prva knjiga, ki bi izšla tako, kot si ti govoril, bi postavila na laž tričetrt ugovorov in pomislekov, izgovarjanj na ne vem kakšne objektivne razloge in zakone, ki naj bi oteževali, če ne onemogočali tiskanje aktualnih ažurnih in poceni teoret-skih knjig. Glede objektivnih zakonitisto pa: te objektivne zakonitosti so objektivne zaradi subjektov, ki tukaj delujejo. To v spodbudo! ŽIŽEK Če bi takšna zbirka, kot praviš, postavila na laž tričetrt teh ugovorov, potem bi morda dinamizirajoče vplivala na same založbe. Tomaž Mastnak Lahko bi ,,veliki" tudi ,,statizirali" stvari, ni pa nujno, ŽIŽEK Jaz tu vidim tri možne negativne reakcije: (1) da se — kot si nakazal - založbe sploh ne bi zganile, (2) da bi skušale zadevo blokirati s pritiski (npr. v KSS), (3) da bi rekle: lepo, zdaj ta tako ali tako neprofiten posel vsaj deloma opravlja nekdo drug, zato se lahko toliko bolj veselo posvetimo svojemu ,,čistemu" kulturnemu poslanstvu in pa izdajanju ,,kvalitetne" zabavne knjige. Tomaž Mastnak To pa je druga stvar, to se pa ne bo zgodilo, ker pri marsikateri založbi izdajanje marksisti-čne literature služi za legitimacijo, da se vse mogoče drugo izdaja. JOŽE VILFAN Torej, glede neizrabljenega denarja mislim, da je tov. Šali povedal tisto bistveno in sicer, je to v zvezi z naslovi. V naši založbi imamo dejansko nekaj takih naslovov. Ampak to je začaran krog. Lahko se pač dobi subvencija za dani naslov in ko je stvar dokaj jasna, se začno pogovori z avtorjem. Toda potem avtor pravi, da je zelo zavzet in da pred poletjem tega ne more opraviti. Potem se tega loti recimo po počitnicah in prihodnji februar prinese prvo varianto, ki jo je seveda treba še dvakrat ali trikrat predelavati. Potem pa traja priprava take knjige, predno gre v tiskarno, eno leto in pol. To je eno. Drugo pa je to alternativno izdajanje knjig. Lepo bi bilo, če bi se s tem dalo odpraviti režijske stroške, ki bremenijo knjigo. Dejstvo je, da se založbe ne obnašajo enako do vseh knjig, da so recimo faktorji za te knjige in recimo za pesniške zbirke veliko nižje kot za druge knjige in zatorej ne smemo misliti, da so založbe apriori grozne. Je pa tako, da danes resnejša družboslovna knjiga zahteva investicijo 30, 40, 50 milijonov in če hočemo, da bi bila ta knjiga dostopna, pomeni subvencijo tridesetih milijonov. Nočem vse zredu-cirati na problem denarja, verjetno so možnosti v teh alternativnih založbah. Toda takoj namreč postane problem, kaj je založba. Založba je ustanova, ki ima utečen mehanizem, in kar je še bolj pomembno, da distribucijo knjig. In režija pravzaprav krije mehanizme za pripravo, za skladiščenje in za distribu-cijo knjig. Bilo bi zanimivo vedeti, kako alternativne založbe to izvedejo. To je možno v akcijM, s katero po najhitrejšem postopku spraviš knjigo do bralca. Se pravi, to je možnost v akciji, pri kateri svojega dela ne računaš in ni nobenega ležanja. In recimo, da že imaš nekje periodiko in da se obrneš direktno na naslove, torej je to že kanal, ki je spet mehanizem in druga režija, ki se nekje drugje pojavlja. Seveda pa nočem reči, da je to isto. Opozarjam pa, da je treba imeti prj teh stvareh vedno vse to pred očmi. Želim si, da bi Slovenci tudi nekje še poskušali, poskušali kakšne take variante. Sam sem recimo dostikrat v lastni založbi dal predlog, da ima recimo urednik, ki izvede velik projekt, pravico vzeti toliko in toliko milijonov od tega projekta in se notranje subven-cionirati. Ta projekt, recimo Vse o cvetju, bi financiral to in to družboslov-no knjigo. To je ena pot. Dolgoročna pot pa je seveda to, kar smo ugotovili: odpiranje, družbena klima, stalni pritisk, iskanje novih variant. SLAVOJ ŽIŽEK Strinjam se, da ni družboslovna zbirka, ki bi jo izdajala kakšna revija, univerzalno zdravilo. Verjeti v to bi bilo smešno. S tem, da sem toliko poudaril primer ,,Razloga" ali ,,ldej", sem hotel zgolj v odgovor na običajne kritike, da je stvar utopična ipd., pokazati, da je zadeva možna. Z letno subvencijo, ki ne bi obsegala niti polovice povprečne subvencije kulturne revije, bi bilo mogoče izdati celo vrsto kvalitetnih družboslovnih del. Ponavljam — ne pravim, da je to univerzalno zdravilo, pravim samo, da je možno; da bi bilo zelo pozitivno, če bi se zgodilo; — in da naj se potem tudi zgodi. IGOR BAVČAR Seveda je jasno, da je takšna zbirka pri reviji vsebinsko omejena, da na primer niso možna široko zastavljena leksikografska dela ali tehnično zahtevne ilustrirane izdaje. Idealni tip v takšni zbirki bi bile knjižice izvirnih študij ali prevodov v obsegu cca 250 strani. Tu pa bi stvari lahko potekale bistveno hitreje kot pri založbah, kjer so procesi, ki so mnogokrat samoupravni zgolj po imenu, zelo dolgotrajni; knjige je treba planirati vsaj za leto dni vnaprej, če ne celo za daljše razdobje. Zbirka, ki bi izhajala pri reviji, pa bi lahko stanje izredno dinamizirala: prevod kakšnega aktualnega dela bi npr. lahko izšel že pol leta po tem, ko bi padla odločitev o izdaji. Odpadel bi cel kup formalnosti. Trenutno se dogovarjamo za takšno zbirko Problemi, Časopis za kritiko znanosti in Tribuna. Zbirka bi izhajala pod skupnim imenom, vsak izmed časopisov bi letno prispeval eno do dve deli, ki bi forrnalno izšli kot izredna številka časopisa. Ob tem velja spomniti, da je Časopis za kritiko znanosti že pred leti skušal odpreti podobno zbirko; kot prva knjiga so bili predvideni Marxovi Očrti — zadeva je propadla ravno zaradi podtalnega delovanja nekaterih monopolistfčnih sil. SONJA LOKAR Če smem, bi se jaz vseeno vrnila k problemu bralca. Kljub vsemu se mi zdi, da je to vendarle osrednji problem, le da se moramo z abstraktne ravni spustiti na bolj konkretno. Če rečemo: ,,bralec marksistične litereture", s tem rečemo ,,delavec samoupravljalec", če rečemo ,,delavec samoupravljalec", ne govori-mo o posameznikih, govorimo o organiziranih bralcih, se pravi o članstvu Zveze komunistov, ZSMS, socialistične zveze in sindikatov. In če sedaj pogledamo, kaj smo ravno v teh organiziranih političnih silah storili za to, da bi se s pomočjo knjige sistematično dvigala teoretska zavest v množicah, potem odgovori niso posebno razveseljivi, čeprav se koraki, ki smo jih storili v zadnjih desetih letih, lahko zdijo velikanski. V lanskem letu je bilo organizirano vključenih v usposabljanje že več kot 10000 komunistov. Če pa premišljamo o tem, da se naklade knjig kljub temu niso bistveno povečale, da usposabljanje komuni-stov sploh ne poteka iz virov, ampak na bistveno poenostavljene načine, se pravi ob priročnikih, ali celo samo na predavanjih. Ključni problem bralca je torej konec koncev problem delovanja Zveze komunistov. In sicer se ne bi tukaj strinjala s tistimi, ki pravijo, da je to vprašanje prakticizma v partiji, mislim, da gre bolj za vprašanje centralizma v partiji, kjer se lahko tudi teoretsko zelo zrele odločitve sprejemajo v preozkih krogih, kjer se v nastajanje teh teoretskih spoznanj premalo vključuje celotno članstvo. Med vodenjem in sprejemanjem političnih odloči-tev na eni strani in med množico, ki potem v izvajanju teh odločitev bistveno sodeluje, manjka organizirana povratna zveza. V tem trenutku bi bilo najbolj potrebno zelo natančno preanalizirati, kaj je treba spreme-niti v sistemu idejnopolitičnega usposabljanja v vseh družbenopolitičnih organizacijah, da bomo odprli širše poti do potencialnih odjemalcev marksistične literature. Isto velja za sistem vzgoje in izobraževanja naseh ravneh šolanja, ker vemo, da izvirno literaturo izrivajo razni pripomočki in podobne reči. Tretji ključni steber, od katerega je odvisno boljše izdajanje in razširjanje marksistične knjige, je sistem znanstveno-raziskovalnega dela, ki je v Sloveniji zelo razdrobljen, kjer vsak na svojem področju nekako koplje v svojo srner, nihče pa ne poskuša dovolj sistematično združevati vse te pobude in iskati našo lastno orientacijo. Gre za marksi-stično analizo, o kateri je prej govoril tov. Debenjak. In odgovori na ta vprašanja ne morejo nastati na eni fakufteti, ker so stroke, ki se jih tam goji, preveč parcelizirane. Npr. ekonomisti dejansko ne znajo odgovoriti na osrednje vprašanje našega časa, kaj je sedaj s svetovno ekonomsko krizo kapitalizma. Ne znajo odgovoriti, ker enostavno niso dovolj široko zagrabili, ampak problem obravnavajo z ekonomističnega vidika. Mi pa odgovor potrebujemo in ga bomo morda jutri še bolj krvavo potrebovali. Se pravi, da če lastne marksistične teorije in literature ne bomo mogli hitreje razvijati, ne bomo združili in usmerili znanstveno raziskovalnega dela v skladu s temeljnimi zgodovinskimi nalogami delavskega razreda v Jugoslaviji in v svetu. Temeljito, samostojno marksistično teoretsko delo doma in kritičen odnos do vsega bistvenega, kar v teoriji nastaja po svetu na eni strani in jasen političen odgovor na vprašanja: kaj je tisti minimum, ki ga mora poznati vsak komunist, o katerih stvareh mora imeti popolnoma razčiščene pojme, npr. sekretar OO ZK, itd . . ., vse to šele omogoča jasen odgovor na vprašanje, kakšen nacionalni knjižni program potrebujemo na področju marksistične literature. Potem je vprašanje, kdo bo ta program izpeljal, s kakšnimi sredstvi, sekundarno, ali če hočete, tehnično vprašanje, ki ga lahko razrešimo. Slavoj, ne strinjam se s teboj, ko praviš: prepustimo odločanju o teoretičnih knjigah v založbah teoretikom. Na prvi pogled se zdi, da je to pravilna teza, jaz pa mislim, da je treba nekaj drugega, da je treba preprečiti, da bi bila samo založba tista, ki odloča o tem, kaj se bo izdajalo v slovenskem knjižnem prostoru. Izdajanje marksistične knjige in sploh družbo-slovja je preveč odgovorna reč, da bi jo smeli prepuščati tako ozkemu krogu Ijudi, kot se je zbral v založbah. Teoretski potencial, ki ga danes imajo, je razmeroma skromen, ker če pogledaomo njihove lastne podatke, vidimo, da v komercialnem oddelku združujejo več ustrezno izobraženega kadra kot pa med uredniki. Situacija, v kateri smo se znašli, ja takšna, da od založb ne moremo pričakovati tiste strokovne pobude, ki bi jo dejansko potrebovali. Zanjo se moranno organizirati v OPO sami in ta naloga je tako hudičevo težka, da jo v osmih letih, čeprav že ves ta čas vemo za načelno rešitev, nismo še kaj dosti izpeliali. Ne več, kot morda nekaj zelo začetniških opotekajočih se korakov. In mislim, da nas bo še zelo glava bolela, preden bomo to stvar premaknili. Razen tega je bilo prej v razpravi rečeno, da je vprašanje teorije, teoretične zavesti, v bistvu ključno vprašanje samouprav-Ijanja, da brez teorije ne bo samoupravljanja. Velja pa tudi obratno: toliko časa, dokler globalnih samoupravnih odločitev dejansko ne sprejemaj"o temeljne celice družbenega odlo-čanja, toliko časa tudi množične potrebe po teoriji ne bo. To je med seboj zelo tesno povezano: se pravi, da je Zveza komunistov tista sila, ki mora biti idejnopolitično toliko trdna in teoretsko podkovana, da bo lahko sleherni moment v tem gibanju, sleherna celica in TOZD, zlasti pa te najbolj osnovne, krajevna skupnost in TOZD, usposabljala, da v svojem parcialnem problemu zazrejo celoti in da sprejmejo odločitve v relaciji do te celote. Tega do sedaj nismo dovolj delali in morda tudi sedaj ne znamo dovolj' delati. V tečajih, npr. za delavce komuniste, se učijo temeljne pojme marksizma, učijo se, kaj je to dialektika, kaj je negacija negacije itd. Nismo pa jih še sposobni naučiti anatizirati politično situacijo v njihovi najožji sredini, nismo jih še sposobni naučiti, da bodo iz polletnega poročila strokovnih služb OZD ali SIS znali razbrati, ali so jim nalili čistega vina ali ne. Takih stvari jih še na znamo naučiti. In dokler je tako, toliko časa je tudi naše delo na tem področju napor, ki je po vloženem truu sodelujočih ogromen, po svojih rezuttatih pa preskromen. BRACOROTAR Eden od začetkov je vendar ta, ki ga je Slavoj predlagal! JožeVilfan , ' Verjetno ne samo cene, ampak y taki izdajateljski dejavnosti se lahko izogneš vsej tisti grozni birokraciji, notranji in zunanji. Predno se knjiga izda, je treba prepričati ostale urednike in glavnega urednika. Potrebno je narediti kalkula-cijo in jo dati na založniški svet, ta jo sprejme itn. To so stvari, ki včasih trajajo tudi leto dni. Braco Rotar Poleg tega se strinjam s tov. Lokarjevo, da ni problem samo v tem, da se sedaj nekako postrokovnjači vsa zadeva, samo danes so pač takšne razmere, da je strokovnjačenje še zmeraj boljše kot popolen dilentantizem, kot ga opisuje neki vic, ki sem ga slišal o nekem slovenskem uredpiku, ki je prispel v Frankfurt in so mu rekli, da je tam nekakšna frankfurtska šola in če bi kaj prevedel, pa je rekel, da šolskih knjig ne izdaja. Tomaž Mastnak Ena stvar je, misMm, v tem je mogoče tudi poanta, tisto jedro Žižkove intervencije, ki ga je vredno vzeti in razvijati naprej: Ce se pomisli, da o izdajanju družboslovja odločajo (lahko celo bolj ali manj sfalirani) komparati-visti in slavisti, da odločajo o tem slovenski kultumi delavci oz. tisti individui, ki se imajo za poklicane za opravljanje nekakšne kultur-niške misije v tem ,,ubogem" ,,majhnem" ,,slovenskem Ijudstvu", če se pomisli, da ti dejansko nekvalificirani individui, ki pa zato, ker ničesar ne vejo in ničesar ne poznajo, mislijo, da vejo vse in da lahko o vsem kompetentno odločajo, da se npr. zgodi, da kak urednik, ki ne zna tujega jezika in ne pozna strokovne terminologije, suvereno BRACO ROTAR odloča o strokovnem prevodu iz tega jezika ipd., v tem primeru je to treba poudariti. Ta rešitev, ki jo ti daješ, je rešitev še vedno znotraj okvira založb, v tem primeru je boljše, če obstaja možnost, da odloča teoretsko sposoben in usposobljen človek. Res pa tudi je, kar ti (tov. Lokarjeva) praviš: zelose s tem strinjam, potrebno je prenesti odločanje, čimveč odločanja o tem, o sestavi knjižnih programov, ne samo o tem# kake knjige se bodo izdajale, ampak kako se bodo izdajale, izven založb, oziroma z druge strani, v založbe je treba vnesti čimveč družbene kontrole, če tako rečem. Tudi to je še vedno rešitev, ki se lahko birokratsko razvodeni, npr. sosveti, ampak to so metode in organizacijski principi, po katerih se lahko ta širši družbeni interes uveljavlja, ki je pri nas interes, če gradimo socializem in samoupravljanje delavskega razreda in socialističnlh družbenih sil. Prizade-vati si je treba, da se ta interes uveljavlja nasproti parcialnim interesom individuov, ki zasedajo odgovorna mesta v založbah (in drugje). Sonja Lokar Mislila sem nekaj drugega: da ravno globalno vprašanje založniške politike ne more biti zgolj stvar založb, ampak je to stvar tistih, ki so jim te knjige namenjene. Tisti, ki jih nujno potrebujejo, imajo pravico, odločati o tem, da jih bodo dobili tske, kot jih potrebujejo, da ne bodo dobili Carneggija, pa ne vem kakšnega bontona, ali kaj podobno odvratnega, ampak da bodo dobili tisto, kar res potrebujejo. Vprašanji, katero knjigo potrebuje delavski razred, in kdo na to vprašanje daje odgovor, sta po mojem načelno jasni, teoretsko razčiščeni stvari. V naših razmerah moramo dobiti v SZDL usklajen družbeni dogovor o tem, kaj vsebinsko sodi v naš nacionalni knjižni program. Samo izvedbo; da take knjige res izidejo, pa je nujno potrebno prepustiti založbam, strokovnjakom in urednikom. Potem založba nima več funkcije opredeljevanja založniške politike, pač pa ima funkcijo izvajanja dogovorjenega, to pa je bistvena razlika. Sonja Lokar V marksističnih centrih, pa tudi v drugih oblikah idejnopolitičnega dela zlasti v občin-skih in višjih vodstvih Zveze komunistov, organiziramo razne strokovne razprave. Strokovnjaki — komunisti se pogovarjajo o določenem problemu in predlagajo določene rešitve. Ali je tako težko ob tem ugotoviti, kakšno literaturo bi ob posameznem pro-blemu potrebovali za širše članstvo, da se ne bo o večini stvari izvedelo samo odslej veljavnega mnenja tega ali onega organa ZK, ampak da si bo vsak član ZK lahko počasi ustvarjal svoja stališča in odločal predvsem kot človek, ki razmišlja s svojo lastno glavo. FRANC ŠALI Razmišljam......o gradivu za seje. Delovni zvezek določeno stvar teoret-sko bolj pojasni. Tako je lahko na petnajstih, dvajsetih, tridesetih straneh problem obdelan. Lahko petdeset ali tristo, kot praviš, ampak raje čimmanj, tako, da se človek hitro pouči, ker živimo v dinamičnem času. Sonja Lokar Se strinjam,vendar ne gre za problem založbe,ampak za sposobnost ZK na področju razvijanja znanstvenorazisko— valnega dela in publicistike. BOŽIDAR DEBENJAK Na eno stvar zelo radi pozabljamo: da obstoji več funkcij knjige. Predlogi o ,,malih založbah" poudarjajo nasproti standardnim pojmovanjem ,,velikih hiš" eno od možnih funkcij, ki jo ,,velike " spregledujejo, tradicionalna funkcija knjige, ki v trdih platnicah lepo stoji na polici in po kateri se ja ne piše saj mora biti ohranjena v čim lepši obliki kot takorekoč trajna naložba v kulturo, takorekoč družinski spomenik kulturnosti. Tudi taka knjiga mora biti. Temu namenu res služi temeljna, monumentalna, nacionalna izdaja. Ob njej pa mora obstajati tudi tista ,,delovna" knjiga, po kateri čečkaš in moraš čečkati, ki jo preprosto mora imeti vsak bralec in v njej nosi sledove svojega dela, podčrtava, občrtava, piše na robu . . . MEDKLIC - Jo ima v hlačnem žepu, ko gre na sejo. DEBENJAK Navsezadnje tudi, samo ne vem, koliko Ijudi se s knjigo v roki pripravlja na kako sejo. Niti do tega nismo prišli, da bi med kakimi sejami Ijudje brali knjige, kar bi bila včasih čisto koristna izraba časa. V to drugo funkcijo knjige kot delovnega gradiva se dobro vključuje tudi zamisel, da bi knjige lahko bile v taki delovni obliki navzoče tudi še v fazi priprav na definitivno oplatničeno obliko, kot odlorr.ki itn. Tako bi lahko knjiga tudi že v fazi pripravljanja rabile za študij, lahko bi izhajale po kosih periodično, preden bi se vse skupaj zbralo in zložilo in bi izšla tudi trdo vezana knjiga. Zakaj tega ne delamo? Zakaj niti ne tvegamo poskusa? Ko to pravzaprav niti tveganje ni? SLAVOJ ŽIŽEK Strinjam se z mnenjem, da doslej predlagani ukrepi (uredniki, ki so strokovni delavci, nova zbirka pri revijah ipd.) ne rešujejo globalnega vprašanja, kako izboljšati izdajanje — in s tem produkcijo — temeljnih teoretskih del, brez katerih tudi ni resnične ,,uporabe" teorije v praksi (kajti — kot se dandanes često pozablja - edina pot do praktične znanosti v avtentičnem marksističnem pomenu pelje prek temeljnega, trdnega teoretskega dela: tu ni nikakršne ,,kratke poti" učbenikov, povzetkov, ki bi ,,pojasnjevali" neko že predpostavljeno znanje, ga ,,popularizirali" ipd., kvalitetne ,,popularizacije" predpostavljajo trdo ,,bazično" teoretsko delo — ,,popularizacija", ki zanemarja ,,bazično" teoretsko raziskovanje, nujno obravnava teorijo kot instrument ideološke legitimacije!). SONJA LOKAR Ne, ne, ravnoobratno! Izhajati je treba iz vrhunskega znanja,'*TJa lahko prideš do abecednega, ampak tega ne delamo nikjer. Novi šolski sistem usmerjenega izobraževanja nismo gradili predvsem na spoznanju, kaj je za vsako stroko bistveno, ampak smo šli po obratni poti. Slavoj Žižek Vendar pa obstaja tu nevarnost — na katero je opozoril že tovariš ?raco — da se znajdemo v nekakem krogu: globalni rezultat bi namreč bil, da je zadnji pogoj radikalno spremenjenega položaja družboslovne knjige spremenjen družbeni status same teorije in -kot predpostavka tega - ključna poglobitev samoupravljanja. Vse to je ,,v zadnji instanci" kajpada res. Toda kaj naj zdaj mi, ki delujemo v teoriji in izdajateljstvu, naredimo? Naj čakamo na ta veliki nadaljnji korak razvoja samoupravnih razmerij, ki bo vse razrešil? Mar ne obstaja možnost, da z vrsto navidez zgolj Jokalnih" sprememb ravno pripomoremo k temu globalnemu koraku? Nekje je pač treba začeti, prebiti abstraktni krog predpostavk s konkretno akcijo. Tako jaz razumem konkretne ukrepe, ki ]ih predlagam. Seveda dejstvo, da postavimo za urednike sposobne teoretske ilavce, ni nikakršna velika revolucija. Je pa dovolj pomemben ačetni korak; primer tu navzočega tovariša Mastnaka nam priča, Kaj vse lahko naredi za oživitev družboslovja sposoben in teoretsko 'ktiven urednik. Še pomembnejša od tega ukrepa je akcija, ki bi se je morali takoj lotiti, akcija oživljanja sosvetov družboslovnih zbirk. Sleherna družboslovna zbirka bi morala imeti kompetentno sestavljen sosvet, ki bi — v okvirih finančnih zmožnosti, ki jih nakaže založba - opredelil program zbirke. Tako bi prišlo do resničnega podružbljenja družboslovja, kar bi zadalo precej močan udarec ,,zakulisnemu" odločanju o tem, kaj bo kje izšlo. Kot primer uspešnega delovanja sosveta bi omenil sosvet zbirke za marksistično estetiko pri CZ: program je sestavljen, predvideni so juredniki posameznih knjig, in zdaj je vse odvisno res zgolj od !,,zunanjih" okoliščin. Mislim, da bi tu morali komunisti ukrepati zelo ostro, celo v obliki ,,direktiv": v kar najkrajšem času naj bi sleherna družboslovna zbirka imela sosvet« sestavljen iz družbeno osveščenih predstavnikov v zadevni zbirki zastopanih družbenih ved, tj. tako iz proizvajalcev kot iz porabnikov. Takšni sosveti bi bili najboljše zagotovilo proti temu, da bi imenovanje strokovnih delavcev za urednike pomenilo zgolj zamenjavo enega privatizma z drugim. Vendar bi morali tudi tu paziti na možne manipulacije s tim. družbenimi potrebami: mnogokrat se za kakšno bazično teoretično delo ugotovi, da ,,nima zagotovljenih porabnikov", medtem ko se za teoretsko manj kvalitetne proizvode takoj ugotovi ,,družbena potrebnost" (njih uporabnost kot učbenikov ipd.) - skratka, družbeno potrebnost je treba pojmovati globalno-dialekti- čno, ne pa je zvajati na empirično, kvazi konkretno naštevanje ,,uporabnikov" (te in te fakultete, družbenopolitične organizacije ipd.) Naslednji ukrep omejenega obsega, ki pa bi lahko odigral zelo pozitivno vlogo, bi bila družbena podpora že omenjenemu poskusu ^jružboslovne zbirke, ki bi jo izdajali nekateri časopisi. ¦ Omenil bi še, da bi se kritika morala razširiti iz kritike ^posameznih knjig na kritiko programov zbirk in založb v celoti: odgovorni družbeni dejavniki, npr. sekcija za publicistiko pri MC, bi morali javno ocenjevati programsko usmerjenost posameznih ;aložb, kako izpolnjujejo svoje družbene smotre. Prav tako bi ipomogla bolj odprta kritika posameznih družboslovnih del — rajda ne pomnim, da bi bilo katero družboslovno delo pri nas v njem času, posebej če gre za nekaj, kar je ali kar se maskira kot arksizem, na strogo teoretični ravni skritizirano — čeprav po drugi strani skorajda ni knjige, o kateri ne bi ,,privatno" slišal, da je sranje ipd. Tega razcepa med ,,javnim" in ,,privatnim" se seveda ne da odpraviti z moraličnimi pozivi — je še kako. ,,družbeno pogojen", zato v tej točki vsaj zaenkrat ne pričakujem velikih jpremikov. Vseeno pa sem jo navedel, saj nas ugotovitev, da gre za (nekaj, kar je širše ,,družbeno pogojeno", nikakor ne obvezuje k kritičnemu prispevku. Kot zadnje — a ne najmanj pomembno — bi kajpada omenil danes že večkrat ugotovljeno potrebo po širši dejavnosti družbenopolitičnih organizacij pri populariziranju teorije. Mislim, da se moramo tu varovati predvsem že omenjenega prosvetlje-valsko-popularizatorskega odnosa, ki ponuja zgolj nadomestke ,,prave" teorije. Ne pozabimo, da je eno ključnih meril resnično revolucionarnega značaja kakšnega gibanja prav v tem koliko je teorija, na katero se sklicuje to gibanje, resnično zagrabila /fmnožice", dejavne v tem gibanju, ne pa, da se ,,množicam" nudijo zgolj ,,popularizacije", ,,kritični povzetki" ipd. Seveda sem daleč od utopične predpostavke, da bodo v kratkem stotisoči brali Kapital; obstoji pa bistvena razlika med takšno ,,popularizacijo", ki ohrani substanco teorije, ki je rezultat najvišjega teoretskega napora, in ,,popularizacijo", ki iz prosvetljevalske pozicije pove stvari tako, da ,,bodo razumljive množicam". Sonja Lokar '¦ Slavoj, prav se razumeva! Trdim, da je v naši Zvezi komunistov zbranih dovolj Ijudi, ki so na razrednih pozicijah in ki znajo in zmorejo na tak način utreti pot članstvu do teorije,. ki pa se niso nikdar sistematično ukvarjali s temi vprašanji, nikdar niso sistematično delali, da bi metodično pripravili tiste temeljne pojme, za katere ]e treba, da jih pozna vsak samoupravljalec. Da lahko razumeš zakon o združenem delu, moraš prej marsikaj vedeti. Kaj je tisto prej? Seveda ne bojo vsi Ijudje zdajle brali Kapitala, prebrali pa bodo vsaj tiste temeljne stvari, s pomočjo katerih lahko potem razumejo zakon o združenem delu, ne pa da ostaja cel kup stvari, ki so jim pojmovno popolnoma nejasne. TOMAŽ MASTNAK Še eno kratko intervencijo naj si dovolim: vedno znova se pojavlja problem oziroma artikulira potreba, na katero je najprej opozoril tov. Šali, mogoče jo bom že preinterpretiral, ko povzemam, namreč potre-ba po kritični in odprti teoretski diskusiji. Slabe knjige, slabi učbeniki itn., se izdajajo nemoteno samo zato in vedno znova, ker se o njih kritično javno ne razpravlja, ampak pride kvečjemu do privatnih obrekovanj. To je spet povezano. Eden od členov v ,,začaranem krogu", ki ga bo treba verjetno ne samo na enem koncu, ampak na več koncih hkrati presekati, je ta, da se aktivira, ker že govorimo o samoupravljanju kot diktaturi proletariata, bom rekel, da se aktivira demokratična, kritična marksistična diskusija — tudi o knjigah, ki jih pri nas izdajajo. Te tiskovne konference, ki se sedaj organizirajo, niso priložnost, da bi se o knjigah strokovno razpravljalo, so reklamnega značaja, razni sestanki, ki pa mogoče obravnavajo teoretske knjige na njihovem nivoju, se pravi teoretsko, so pa, če že so, po navadi interni, še raje ,,druž!nski". IGOR BAVČAR Rad bi povedal nekaj v zvezi s tem, o čemer se je danes tu sicer že govorilo, o problemih socializacije, izobraževanja, predvsem o usmerjenem, in o t.i. sintetiziranih povzetkih. Podatki o zastopanosti marksistične literature v izobraževalnih programih obeh slovenskih univerz so prav gotovo zanimivi, tudi s stališča primerjave, čeprav ,,vsaka primerjava šepa", kakor pravi nemški pregovor, primerjave med zastopanostjo, recimo klasikov marksi-zma v izobraževalnih programih in na knjižnih policah ,,naših" založb, če uporabim ta morda neustrezen zaimek. Navajanje obsežnih, čisto empiričnih podatkov v zvezi s to primerjavo, bi nas bržkone privedlo do nesistematične kompilacije, ki pa si je ne smemo privoščiti, vsaj ob okrogli mizi ne. Zato ostaja ta primerjava še naprej predmet analize, naloga, ki je pred nami. In s tem ne mislim le Tribune. Tu naj omenim le ustanavljanje marksističnih centrov po fakultetah, za katere menim, da so dobro posegli v to problematiko. Upam pa si trditi, neodvisno od te primerjave, da izobraževalne institucije, mislim na celoten sistem šolstva, klasikov marksizma ne vključujejo v seznam obvezne literature, ampak nasprotno, ne le predpisujejo, temveč celo same publicirajo razne povzetke, sintetizirane izvlečke v obliki raznih tez, pripomočkov in ostalega, kar pač najdemo danes v famoznih skriptah po raznih institucijah. Celo študentje sami zbirajo te stvari in jih objavljajo. Razumljivo je, da so lahko te oblike literature pripomočki. mostovi k študiju temeljne marksistične literature, znotraj katere zavzemajo klasiki marksizma prav gotovo največ prostora. Ostaja pa dejstvo, da se dlje od študija teh pripomočkov največkrat ne gre. Ne bi govoril o tem, da je recimo ceneje izdajati skripta, kakor temeljno študijsko literaturo in da je pristajanje na to ne le zahteva t.i. f,objektivnih pogojev", ampak tudi posledica tehnokratske zavesti, ki v stroških za izobraževanje vidi izgubo, se pravi, da jih ima za neproduktivne stroške, ki jih porablja v produkciji delovne sile. Da je razviti blagovni produkciji imanentna stalna tendenca k zniževanju vrednosti delovne sile s tem, da se stalno teži k pocenjevanju blaga, ekvivalentov potrebnih za produkcijo in reprodukcijo delavca samega, tu najbrž ni potrebno dokazovati. Ta stvar zadeva torej tudi usmerjeno izobraževanje in nove ,,dohodkovne odnose", ki jih delovna zasnova predloga zakona o usmerjenem izobraževanju utemeljuje v členih, ki govore o ,,svobodni menjavi dela", tako ,,neposrednih odnosih z izvajalci", kakor preko SIS-ov, PIS-ov in ostalih isov. No, pa pustimo zdaj to! Pred kratkim so študentje nedružboslovnih fakultet v okviru komisije za idejno-politično delo pri prejšnjem predsedstvu UK ZSMS (škoda, ker ni tu tovariša Mirana Žilavca, ki je bil povabljen, in je bil tedaj predsednik te komisije, da bi o tem lahko kaj več povedal) zahtevali za študij predmeta temeljni marksizma — skripta. Zahtevo so, če se ne motim, utemeljili s tem, da je predpisana literatura preobsežna, preštevilna in preveč razdroblje- na. Ta zahteva študentov, ki nikakor ni osamljena in omejena zgo na nedružboslovne fakultete, prej nasprotno, je po mojem mnenj iskanje poti manjšega odpora, nezainteresiranost za temeljit štud in hkrati alibi šolam, da te skripte najprej izdajajo. Posledice < evidentne. Pojavljajo se razne predmarksovske, buržoazne in vulgarr teorije, natisnjene v skriptah in predpisane kot obvezna študijsl« literatura, ki se jo na žalost največkrat edino zahteva pri izpitU Ena izmed teh teorij je bila analizirana tudi v Časopisu za kritik znanosti, mislim, da v št. 13—14. Govorim o teoriji tržneg mehanizma slovenske ekonomistke Cvete Mlakarjeve, profesoric na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ta teorija zadeva bazičen štud kritike polit-ekonomije, ki pa je, kar je v analizi dokazanc imenovana profesorica ne podaja. Take analize študijskega proces so danes nujno potrebne. So pa še tudi drugi primeri, na katere je potrebno opozorit Krasna ,,sinteza", ki se seveda razlikuje od prej navedene, je 7—' številka Teorije in prakse, ki je v celoti posvečena misli Edvard Kardelja. Zanimivo pri tem je, da 1400 strani obsegajoč publikacija ne vsebuje skorajda niti enega integralnega Kardeljeveg teksta. Objavljeno gradivo je več ali manj kompiliranje i Kardeljevih tekstov. Kakorkoli je že bil namen uredniko hvalevreden, je, po mojem mnenju, tako objavljanje vulgariziranj njegove misli. Ponujen nam je, tu gre predvsem za študente i delavce, študij nekaterih izvlečkov iz zelo obsežnega Kardeljeveg opusa, istočasno pa se prav s tem študente in delavce odvrača « temeljMtega študija integralne celote. Ne morem se izogniti misli, I« se ponuja kar sama od sebe, ko prebiram teh 1400 strani, namreč ,,kar pa je Kardelj res pomembnega napisal, si lahko prečitate kar Teoriji in praksi. Tam je vse na kupu." To je po mojer nesprejemljivo stališče, ki ga ne opravičuje niti dejstvo, da bod izšla zbrana dela Edvarda Kardelja in da je št. 7—9 le obogatitev i pogiobitev ,,vpogleda" v Kardeljevo misel. Gre za študij! Se nekaj bi rad povedal. V zvezi s tisto mojo trditvijo o klasiki marksizma in skriptah. Zadeva študij temeljnih predmetc marksizma, če lahko tako rečemo, na mariborski univerzi in ne n Ijubljanski, o kateri zadnje čase že tako ali tako veliko pišemo i govorimo. Iz publikacije, ki jo je izdal marksistični center univerz v Mariboru", izdano 1977, je moč v prilogi št. 5, ki ponuja pregle« obvezne študijske literature za terneljne, ponavljam temeljne predmete marksizma, prebrati, da je od 39 navedenih eno literature, kot obvezno predpisano le eno delo klasikov marksizm; — Marxov in Engelsov Komunistični manifest. Da ne bo pomote, neobveznih jih tudi ni! Temeljni predmeti ,,marksizma" n mariborski univerzi pa so: Osnove marksizma, politična ekonomija, ekonomika in ekonorr ska politika SFRJ, filozofija z etiko, marksistična splošn sociologija, ustavno pravo SFRJ itd. Je komentar potreben? BRACO ROTAR Samo nekaj bi pripomnil v zvezi s tistim, kar je prej pravil tov. Šali; mislim na te broširane izdaje. Pravi čudež je, da na Slovenskem recimo — če upoštevamo splošno jugoslovansko situacije, se stvari precej dru-gače dogajajo — da v socialistični deželi marksistična literatura ne more živeti, oz. ne more normalno izhajati, obenem pa vemo, da recimo v Franciji obstajajo založbe, uspešne založbe, ki izdajajo dela s tega področja. In za dodatno ilustracijo, te založbe izdajajo tudi temeljna dela v broširani vezavi. In mislim, da je treba tu pripomniti, da je to, kar je direktor Cankarjeve založbe govoril oz. zapisal o svojem intervjuju v Delo, pravzaprav poman-kljiva informiranost ali demagoška finta. Rekel je namreč, da temeljna dela izhajajo najprej v velikih izdajah, ponatisi pa naj bi bili v broširanih. Sonja Lokar To se verjetno nanaša na MEID . Braco Rotar Ne, on je rekel, da v svetu; za v svet pa to nikakor ne drži. Jože Vilfan To bi bii ameriški, tam je tak. Braco Rotar No, glede na naše razmere smo prisiljeni izdajati bolj cenene izdaje. Korsika Bojan najbrž Sicer cene ne vem, toda lani je odgovorni urednik Cankarjeve založbe povedal, da izdaja knjige v mehkih platnicah poceni, vso stvar za ' ca 200 do 400 starih din. Jože Vilfan Treba se je zavedati, da se v naših aazmerjih žepna knjiga, če jo zreduci-ramo samo na razliko med trdo vezavo in mehko vezavo, nič ne poceni. Ker ves ostali aparat ostane, je zato samo 10 din razlike. Je pa tu še neki problem. Dostikrat koketiram z neko ugotovitvijo in to ne samo pri družboslovju. Več stikov imamo z italjansko založbo Mondodori. Če se nam posreči recimo prodati neko knjigo v nakladi približno 10000 izvodov, pomeni to v Italiji 300000 •zvodov. In če izdamo mi družboslovno knjigo v 1000 izvodih, pomeni to v Italiji naklado 30000 izvodov. Prosim, kapo dol pred vsako italjansko založbo, k\ izda marksistično literaturo v nakladi 30000 izvodov. Mi si sicer kot zelo specifična družba želimo boljše razmer-je, ampak mogoče se lahko včasih tudi zamislimo, da so tukaj le neki proporci, ki držijo. SONJA LOKAR Mislim, da bi morali razlikovati med različnimi knjigami. Razumljivo je, da ne bomo mogli v kratkem času čisto vseh knjig izdajati v megalomanskih izdajah, da pa nekatere moramo tako izdajati, da tukaj sploh ne sme biti več vprašanj o dobri volji, denarju, organizaciji, ampak da bi se morali sami dogovoriti, katera so tista dela, ki jih moramo tako izdati, da so vsem dostopna. Mislim, da mo že za časom, ko se danes tako pogovarjamo. V MC CK ZKS smo se pogovarjali tudi o tem, da bi komunisti lahko dobili paket Hterature, ki bi se financirala iz njihove f:lanarine, pa nismo nič dosegli, tudi za nilimeter se ni premaknilo. Ne gre za dobro oljo posameznikov, te ali one sekcije, marksističnega centra, ampak za nov odnos do teorije v Zvezi komunistov sploh, od ^lanstva do občinskih komitejev, od CK do :>redsedstva. Bojim se, da se tega premalo ravedamo. 'Jonja Lokar Za ilustracijo: ta hip ne vem natančno, l.oliko je bilo pred dvema letoma študentov \,a ekonomski fakulteti in pa na drugih šolah, kjer usposabljajo Ijudi, ki naj bi imeli vsaj temeljne pojme o politični ekonomiji. Ko je izšla četrta knjiga Kidričevih izbranih del, smo dobili po letu dni podatek od Cankarjeve založbe, da je prodala reci in piši 169 izvodov. [3/60)Te številke so sedaj drugačne. Drugač-is pa so zaiadi tega, ker je MC dal pobudo, da , ;e ta knjiga, ki vsebuje temeljna politično-jkonomska spoznanja jugoslovanske marksi-! tične misli, začne študirati, in ko so jo ivrstili v programe študijske literature, se je ¦utro prodajala, To se pravi, da je mogoče nremakniti, samo premikati je treba organizi-rano, ne da se teh problemov razreševati z improviziranimi posegi. Mislim, da lahko v kratkem času tale vaš predlog da dobre rezultate, vendar to ni dolgoročna in sistem-»ka fešitev. ŠALI Ta problem je ne samo v tistih dvometrskih zbirkah ali pa nevem ra-nost študijskega procesa? To je predvsem: 1. vsebina študijskega procesa, 2. oblika študijskega procesa, m 3. odnos predavatetj — študent. Ad 1) Ko govorimo o vsebini študijskega procesa, mistimo predvsem na strokovno ustreznost in marksistično naravnanost študijskih programov, na premajhno in prepočasno uveljavljanje znanstvenih dosežkov v študijskem procesu, na nezadostno povezavo z združenim delom; pa tudi na čisto konkretne primere, kot so družboslovni predmeti na tehničnih fakultetah, ker se le ti predavajo na dvomljivi ravni in so velikokrat le sredstvo za višanje povprečne ocene. Skratka vsebina študijskega procesa se ne spreminja v skladu s splošnim družbe-nim razvojem in njegovimi potrebami. Ad 2) Zakon o visokem šolstvu določa, da naj VTO razvija, orga-nizira in izvaia sodobne oblike visokošolskega izobraževanja. Ce gremo po vrsti, ugotovimo, da jih VTO ne razvijajo, ne organizirajo (izjemoma), še manj pa izvajajo. Vzroki za takšno stanje so prav gotovo kadrovski in prostorski probtemi ter nezainteresiranost fakultet za to problematiko. Dogaja se, da fakulteta vpiše v 1. tetnik 250 študentov, čeprav je v predavalnici prostora le za 100 študentov. Tako na eni strani govorimo o sprotnem študiju in ga na papirju tudi izvajamo, na drugi strani pa praktično 3/5 študentov izločimo iz študijskega procesa. Sprotni študij pojmujejo po fakultetah različno. Na enih pomeni to le sprotno opravljanje izpitov na koncu študijskega leta, drugje delno opravljanje izpitov in kolokvijev. Opazna je prekomerna obremenitev študentov (gozdarstvo 43 ur, FNT-tekstil 38 ur, . . .), čeprav zakon o visokem šolstvu dovoljuje skupno obremenitev le 30 ur tedensko. Ad 3) Odnos med predavatelji in študenti je večinoma še vedno omenjen na predavanja ex catedra in pasivnost študentov tako v študijskem procesu, kot v raziskovalni dejavnosti. Čeprav na vsakem koraku naletimo na geslo, da mora študent postati subjekt vzgojno-izobraževalnega in razisko-valnega procesa, je to še vedno samo želja, saj taka miselnost zelo težko prodira v naše šole. Glede na to lahko ugotovimo, da je današnje stanje naslednje: študijski proces, ki naj bi bil vzgojno-izobraževalni in raziskovalni je takšen, kakršen je, le najbolj pre-prosta produkcija kadrov s ,,univerzitetno" izo-brazbo. Idejni tokovi na univerzi Če ocenjujemo idejne tokove na univerzi, mo- ramo imeti pred očmi predvsem študenta kot po- sameznika, njegov socialni status oz. poreklo, ki v mnogočem opredeljuje študentovo ideološko prepri- čanje, položaj študenta v pedagoškem procesu. 2. Potem moramo upoštevati našo družbeno stvar- nost oz. ta trenutek, z vsemi njegovimi socialnimi in drugimi (npr. ideološkimi, filozofskimi) značil- nostmi, ki spet v mnogočem opredeljujejo zgoraj navedeno. 3. Upoštevati moramo tudi vpliv množičnih medijev in prodor tujih informacij preko inozemskih medijev, ti namreč vešče izkoriščajo naše proble-me za revoltiranje (tudi) študentov. 4. Upoštevati moramo prav tako članstvo študentov v ZK, vendar so prav s tem v zvezi opazne po-manjkljivosti. 5. Nenazadnje je gotovo pomemben faktor v tem kontekstu tudi ZSMS, ki pa se še vedno ubada s kopico problemov, od organiziranosti, vsebine in metod dela do npr. evidence. Ad 1) Socialna struktura študentske populacije na Ijub-Ijanski univerzi je zelo visoka. Velika večina študen-tov izhaja iz družin, kjer imajo starši vsaj srednjo ali višjo izobrazbo ter temu primerno ,,materialno" zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (kar je na žalost v Sloveniji najbolj priznana in željena vredno-ta.) Tem skupinam študentov večinoma ustreza stanje na univerzi in v družbi. To stanje oziroma položaj jim namreč §e naprej zagotavlja dobre po-goje za uspešen (le v smislu pridobivanja diplome) študij. Vsa njihova dejavnost je tako pretežno usmer-jena k ohranjevanju obstoječih odnosov. Tako so večinoma pasivni ob akcijah, ki imajo namen preseči to zacementiranost in priviligiranost nekaterih slojev. Družbene kritike te skupine ne dajejo, kvečjemu se poslužujejo kritizerstva. Pretežno se kažejo kot neaktivne, do posameznih problemov se ne opredeljujejo, še manj pa imajo do njih aktiven odnos. Le kadar jim gre za ohranitev njihovega položaja (za biti ali ne biti), postanejo aktivni, angažirani. Vendar še to le za toliko, da si zagotovijo stare pozicije. Najbolj zgovoren primer tega je problematika na medicinski fakulteti v začetku letošnjega študijskega leta. Tudi na ostalih fakulte-tah je prisotnega veliko konformizma, neangažira-nosti in nedoslednosti. Ad 2) Po drugi strani pa družbena problematika povzroča tudi rojevanjeskupin oziroma tokov, ki do nje (problematike) zavzemajo aktiven odnos. O ZK na univerzi bi spregovorili pozneje. Poleg nje pa je še mnogo drugih skupin, zunaj ZK in drugih DPO, ki zavzema neki odnos do družbene problematike, to problematiko politizira. Središče teh tokov so družboslovne fakultete (čeprav so pristaši z vseh), katerih študentska socialna struktura ni tako visoka, še pomembneje od tega pa je, da^se ti študentje že pri šudiju srečujejo z družbeno problematiko ter imajo že zaradi tega aktivnejši odnos do vseh proble-mov. Glavni problemi, zaradi katerih se ,,ustvarjajo" neformalne politične skupine, so: a) socialni položaj študenta, predvsem problematika stanovanj, štipendij, zaposlitve po diplomi, b) vloga študentov pri odločanju o družbenih pro-blemih (v delegatskem sistemu), c) mednarodni politični dogodki, ki se aplicirajo tudi na naše razmere (predvsem študentska prote-stna gibanja), d) drugo. V tej zvezi je najprej treba opozoriti na nekatere skupine oziroma gibanja, ki so bila ževečkrat ozna-čena za anarhistična, ultra leva in podobno. Ta gi-banja so poskušala (in tudi še) mimo institucionalizi-ranih kanalov v našem družbenopolitičnem sistemu. Na prevratniški način, z uporom, ,,razbijanjem" obstoječega stanja poskušajo spremeniti oz. rešiti določene (zgoraj naštete) probleme. Dejstvo je, da se te skupine neprestano pojavljajo in ZK in ZSMS nanje nimata vpliva. Zato se dogaja, da (ker se te skupine največkrat ne morejo in nočejo vključiti v sistem delegatskega odločanja) so ,,razbite" s pozicij oblasti, s strani UJV in podobno . . . Tako celotno njihovo delovanje služi ravno nasprotnemu, kot je (vsaj zdelo se je) hotelo. Vendar pa pristaši takega načina delovanja opažajo, da kljub negativnosti nji-hovega načina, ki ne služi krepitvi našega samoupra-vnega socialističnega sistema, temveč ravno njego vim nasprotnikom, s tem načinom dela le dosegajo nekatere sprememebe in to, kot se vsaj navzven kaže, ravno zaradi takega načina delovanja (npr. primer Erjavčeve se je začel neprimerno hitreje reše-vati po njeni zasedbi). Prav zaradi tega vidijo te sku-pine nekakšno potrditev ,,pravilnosti" in uspešnosti svojega delovanja in se ga še naprej poslužujejo. Da se taka gibanja lahko širijo, nosi največjo odgovor-nost organizacija ZK na Univerzi, ki se velikokrat ne opredeli do navedene problematike in se tudi ne zavzema dovolj za reševanje problemov. Prav tako se ZK na univerzi ne ,,vključuje", oziroma sooča s takimi ,,gibanji", jim ne pojasnuje svojih stališč in dognanj. Te skupine trdijo (in velikokrat po pravici), da ZK deluje z argumentom moči, ne pa z močjo argumenta, ZK mora povečati odgovornost do vseh teh pojavov. Le tako si bo spet pridobila zaupanje teh skupin in s tem preprečila njihovo odklonsko delovanje. Prav gotovo pa nosi del odgovornosti tudi ZSMS na univerzi, VTO, ki se ji ni posrečilo vključi-ti teh Ijudi za delovanje v svojih vrstah. Ad 3) Množi-čni mediji, predvsem tuji, imajo velik vpliv na štu-dentsko populacijo. Posebno skupine, ki so označe-ne za anarhistične, so polne informacij, ki jih dobijo vtujih sredstvih obveščanja. Te informacije so nema-lokrat v nasprotju z informacijami, ki jih prinašajo naši mediji. Tako se uveljavlja med določenimi štu-dentskimi skupinami posebna psihoza, ki pravi, da naši množični mediji niso demokratični, da prinaša-jo mnogo laži, da neobjektivno poročajo,. . . Ad 4) V ZK je na univerzi okrog 2600 študentov. V manjši analizi, s katero smo želeli ugotoviti, koli-ko študentje komunisti delujejo v ZSMS na univerzi, smo prišli do poraznih rezultatov. Kar po vrsti (VT0) smo ugotavljali neaktivnost komunistov. Le malo vpisanih na VTO se vključi v delo tamkajšnje 00 ZSMS. Na tako stanje smo opozorili ZK, tudi sekretarje 00 ZK, vendar sprememb aktivnosti ne zaznavamo. Prav gotovo je to tudi eden pomembnih vzrokov za slabo delovanje ZSMS na univerzi. Zani-mivo pa je predvsem to, da največ delajo v ZSMS na univerzi predvsem tisti komunisti, ki so bili sprejeti v ZK na univerzi. Tukaj mora ZK takoj v akcijo za spremembo stanja. V ZSMS na univerzi pričakujemo od študentov komunistov, da bodo avantgarda, gi-balna sila pripravljena in sposobna delovati med svo-jimi vrstniki in tudi z njimi in predvsem v ZSMS. Ad 5) V ta sklop obravnavanja idejnih tokov na univerzi prav gotovo spada tudi ZSMS, njena mož-nost in sposobnost vpliva na te tokove. ZSMS je po letu t. 1974 po združitvi ZŠJ in ZMJ v ZSMJ najširša DPO tudi študirajoče mladine. Takoj moramo ugo-toviti, da v svoje vrste vključuje samo 40 % študen-tov. V praksi vidimo, da navadno v ZSMS niso vklju-čeni tudi neaktivni v delegatskem sistemu. Tako imamo te tjudi zunaj organiziranih družbenih dogaja-nj. Za tako stanje je več vzrokov: a) neustrezna organiziranost OO ZSMS (sedaj smo v fa::i reorganizacije, ki je na FF že izpeljana, na EF in MF pa jo pripravljajo), v velikih organizacijah prav gotovo posameznik ne vidi možnosti za reše-vanje predvsem lastnega problema, b) obremenjenost in prenatrpanost študijskih pro-gramov, c) sprotni študij, ki je precej povečal stopnjo obre-menitve, posledico tega je tudi, da študentje niso pripravljeni več prevzemati še dodatnih obreme-nitev . . . d) odtujenost študentov od študijskega procesa, ex catedra predavanja prav tako odvračajo študente od življenja in dela na fakulteti, pa posredno tudi od samoupravljanja; to je predvsem pereče na družboslovnih fakultetah, kjer je individualnega organiziranega dela, vaj,. . . zelo malo, e) prav gotovo tudi metode našega dela niso zmeraj najboljše, f) pomanjkljivo družbenopolitično izobraževanje ,,vodilnih" kadrov in sploh kadrov v ZSMS, g) neaktivnost komunistov v delu ZSMS, kar pa smo že povedati, h) drugo. Današnje dejansko stanje med študirajočo mladi-no je glede politične organiziranosti naslednje: a) imamo 2600 komunistov, ki se slabo vključujeio v delo ZSMS, b) imamo v ZSMS vključenih 40 % študentov, seve-da s komunisti vred in c) imamo 60 % študentov, ki se ne vključujejo ali pa niso vključeni v DPO. Tako imamo tri ,,vrste" mladih, od katerih jih večina sploh ni zajeta v organizirano družbenopoli-tično delo. Naše stanje resno kaže potrebe frontne organizirancsti ZSMS na univerzi; kakorkoli je že bilo v preteklosti, pa je vendar zveza študentov zdru-ževala vse študente, tako da je bilo možno nenaza-dnje tudi odkrito in organizirano konfrontiranje idej, do česar pa danes sploh ne prihaja več. Tukaj se stalno zapletamo s to evidenco, ki jesploh ne more-mo urediti in preprosto povedano zgubljamo čas. Najbrž je tudi takšna organiziranost mladih na uni-verzi pomemben faktor, ki ga lahko ,,krivimo" za to stanje. (nadaljevanje in konec v naslednji številki) SPROTNI ŠTUDIJ - POSKUS ANALIZE NEKEGA STANJA Da se ne bi že takoj v začetku narobe razumeli. Niti približno ne bomo govorili o tem, kaj, kakšen in zakaj sprotni študij. Vsaj dokler ne bo nekaj uporabnih podatkov pri roki. In ravno za to gre. Komisija za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu UK ZSMS je pripravila nekaj vprašalnikov, ki jih bodo vsak čas dobile osnovne organizacije ZSMS. Dovolj nam je namreč vseh mogočih pričkanj okoli sprotnega študija, ki so dosedaj prinesle bore malo novega. Dejstvo je, da je sprotni študij "tu in sicer že nekaj let uzakonjen (zakon o visokem šolstvu). Vseka-kor pa je vprašljivo izvajanje tega zakona. Dolžimo in hvalimo ga za vse mogoče, neke realne ocene, ki bi upoštevala usmeritve posameznih študijev, povezave z delom in konec koncev 'tudi obremenjenosti študentov, tega ni. In zato smo pripravili omenjene vprašalnike. Ugotoviti hočemo dejansko izva-janje sprotnega študija in ne tisto, kar smo imenovali za cilje posameznih sprememb. Gre za uresničevanje sklepov seminarja, ki je bil decembra 1979 in katerega zaključki so bili objavljeni tudi v zadnji Tribuni. Skratka. Vprašalnikov je 2000 in toliko bi jih radi tudi nazaj. Izpolnjenih seveda. In v čimkrajšem času, ker ga pač nimamo na pretek. Ta sprotni študij je namreč korak proti usmerjenem izobraževanju. Sicer pa, kako bomo pristali v usmerjenem izobraže-vanju? Ali bomo spet plavali v nečem, česar ne bomo poznali (kot se je zgodilo npr. s sprotnim študijem) ali pa bomo imeli že postavljeno in vpeljano organizacijsko shemo, ki bo delovala kot bomo želeli. Za začetek pač rabimo material, ki ga bomo lahko uporabili za revolucionarno preobrazbo ob4to-ječega šolskega sistema. Še pred kratkim (recimo v 19. stol. ali celo med obema vojnama) je bilo precej lahko opredeliti ,,znanost". V splošnem so veljale definicije tele vrste: znanost, to je vrsta človeške dejavnosti, ki skozi popolno nepristranost in izdelario metodolo-gijo zagotavlja napredek objektivnega znanja. Jasnc je bilo tudi, da ta posebna vrsta dela vpliva na vse plasti življenja in tako na razvoj celotne človeške družbe. Izgubljena nedolžnost Vendar časi se spreminjajo. Tudi podoba znanosti se je spremenila ali bolje: znanost se je ,,pokvarila". Kako je prišlo do tega? Kaj pomeni takšen razvoj? Do kakšne mere so zato odgovorni znanstveniki sami? Kako naj v takšnih razmerah ukrepajo? Prepričan v pomembnost teh vprašanj jim je John Passmore posvetil knjigo s pomenljivim naslovom: ,,Znanost in njeni kritiki", Gradil je predvsem na dejstvu, ki ga danes ne more nihče več zanikati, namreč: ob svojih brezštevilnih praktičnih implika-cijah je znanost izgubila svojo teoretično naivnost in brezmadežno čednost. Po Hirošimi in Nagasakiju so tudi fiziki spoznali ,,izvirni greh". Marsikomu se bo najbrž zdelo, da je nepotrebno vleči na dan te stare štorije, in da so bili Oppenheimerjevi nazori pretirano zdramatizirani. Nekaj pa le drži. Dobe velikega poleta je konec in družba se je znašla pred problemi, ki navdajajo z nemirom, nezaupanjem in celo strahom. Prikličimo si v spomin le nekaj dejstev: varnost nuklearnih elektraren, revolucija informatike in njene raznovrstne posledice predvsem glfide izrabljanja osebne svobode, genetske manipu-lacije itd. Preveč interesov stopa v igro, možnih je preveč napak. Zato govoriti o znanosti danes pomeni tako ali drugače odgovarjati na dileme, ki jih postavlja. Čeprav se sliši morda paradoksno, pa zmernost s katero govori Passmore zgolj povečuje vtis drama-tične resnosti njegovih raziskav. Čuti se, da je zatrapan v znanost, in da jo skuša braniti, saj v njej vidi poosebljenje človeškega razuma insvobode. Zdi se mu grozno celo pomisliti, da morda jutri znanost ne bi obstajala več. Vendar kljub temu ne more zapirati oči pred njenimi napakami, njenimi kompromisi, njenimi zlorabami. Končno nam tako predstavi nenamerno obtožnico, začinjeno z nostal-gijo in slabo vestjo. Kam pravzaprav vodi znanost? Osti kritike prežijo na znanost s treh strani. Prva se tiče daljnosežnosti znanstvenega spoznanja. Znanosti se namreč očita, da ne razlaga kaj je to snov, kaj življenje. Če povzamemo klasično formulacijo: znanost ne odgovarja na človekov ,,zakaj", suče se le okoli ,,kako". Res nas torej marsičesa nauči, vendar pa pri tem ne odgovarja na osnovna vprašanja, ki se tičejo nastanka vesolja in življenja, ne odkriva nam ,,objektivne" vrednosti našega obstoja. Passmoru se zdijo ti očitki neupravičeni. Ce je namreč znanost napredovala, če je dosegla večjo logično ostrost pri postavljanju vprašanj je to dosegla zgolj zato, ker je zožila prvotne razsežnosti svojega predmeta. Zato je nesmiselno od nje zahtevati tisto, kar se ni nikdar pretvarjala, da ponuja. Dejansko so stvari nekoliko bolj zapletene. Nekateri znanstveniki si onkraj svojih specialnosti privoščijo že kar grozljiva posploševanja. V kozmo-logiji tako kot v biologiji krojijo ,,hegeljanske" sinteze, ki služijo kot nadomestek kiasičnih mitov in religij. Njihova mnenja se kasneje citirajo in vulgarizirajo ter prodajajo kot ,,znanstvene" trditve. Tu se Passmore obrne k drugi kategoriji kritikov znanosti in sicer tisti, ki izhaja iz odnosov med znanostjo in tehnologijo. »Napredek«: mit ali resničnost? Za Bacona, ki je doživel zarjo moderne znanosti, sta bila sreča in dobrobit Ijudi sorazmerna njihovemu znanju. Danes različni kritiki ugotavljajo, da je zgodovina Baconove trditve postavila na glavo. Tako J. Barzun ugotavlja, da bolj kot človek z znanostjo obvladuje naravo, bolj napredek tehnolo-gij postaja grozeč in strašljiv. T. Rozsak v svojih knjigah, ki se prištevajo v klasiko antiznanosti, govori o jedrskem samomoru, popolnem uničenju okolja, tehnološko-tehnokratskem alitizmu itd. Ne samo, da je ,,napredek znanosti", ki je bil tako pri srcu 19. stoletju omogočil tekmo v oboroževanju, onesnaževanje okolja, potrošništvo, ampak je posta-vil na glavo tudi marsikatere kulturne vrednote. Take obtožbe danes ne slišimo redko. Čeprav ne nastopajo vedno v tako radikalni obliki, pa vendarle ne moremo pripisati samo znanosti, ampak tudi ta je ena od njegovih žrtev. Kot v odgovor takšnim očitkom Passmore trdi, da znanosti ne gre zamenjevati s tehničnimi inovacijami. ,,Srce znanstvenika je čisto"; če nekatera odkritja prinašajo nepredvidljive grozote, niso teoretiki (načeloma) nič krivi. Družbeno gledano gre tu le za problem iznajdbe. Passmore jih deli v dve vrsti; ,,praktične iznajdbe" in ,,tehnološke iznajdbe". Le slednje naj bi bile odvisne od znanosti. Tako naj bi bila srednjeveška ura praktična iznajdba, kvarčna pa tehnološka, saj jo omogočajo šele določena teorijska odkritja. Ampak celo v tem zadnjem primeru naj znanstveniki ne bi bili odgovorni za družbeno in tehnološko izkoriščanje njihovih idej. Takšno prozorno razmišljanje je danes med znanstveniki precej v navadi. Tako npr. Hamburger govori o ,,vsesplošni zmoti, ki napredek znanosti povezuje z njeno družbeno koristnostjo". Prav tako se izrecno zoperstavlja zagovornikom antiznanosti, za katere je znanost tako ali tako že od vsega začetka povezana z ekonomijo in politiko. Njihove argumente označuje kot ,,nesmisel s priokusom intelektualne goljufije". In-še; ,,Ne, niti znanost niti tehnologija nista po sebi nečloveški, pač pa je tak način na katerega ju uporabljamo". Genetik Chanbon uporablja podobne argumente. Ko so ga vprašali za njegovo mnenje o genetskih manipulacijah je poudaril, da pri stvari ne odločajo znanstveniki;,, . . . z ognjem se ne igramo mi, pač pa družba, vlada in poiitiki." Passmore je, kar se tiče tega manj kategoričen. Po njegovem teoretiki zgolj omogočajo sredstva, medtem ko cilje postavlja družba. Je na tak način rešen problem odgovornosti znanosti? Močno dvomimo. Družbene intervencije znanstvenikov Tehnološke iznajdbe (v smislu Passmora) gre po definiciji pripisati znanosti. To pomeni, da znanost hočeš nočeš predočuje družbi nove možnosti razvoja. Postaviti teorijo, ki npr. omogoča izgradnjo bombe seveda še ne pomeni isto kot bombo dejansko zgraditi ali pa pridigati njeno uporabo. Vendar — mar so tudi v praksi te stvari tako jasno ločene? Mar v določenih okoliščinah intervencija znanosti ne predstavlja dejanske intervencije družbe-nih institucij? In mar v t.i. visoko razvitih družbah ne obstajajo ozke in priviligirane zveze med posameznimi panogami znanstvenega udejstvovanja in pa med določenimi vejami industrije in celo različnimi resorji vlade? Spomnimo se, da je konzervativni ameriški setiator B. Goldvvater že I. 1969 govoril o znanstveno — vojaško-industrijskem kompleksu. Ne samo, da je znanost v tesni zvezi z družbo, temveč kot ugotavlja Passmore; ,,znanost ustvarja — ali pa vsaj.povečuje-potrošnjo!" Kot primer navaja vesoljsko tehniko. Lahko bi se spomnil tudi rakete Polaris, ki se je rodila pretežno iz iniciativ znanstvenikov samih. Prehod od teoretičnega odkritja pa do praktične uporabe je posebno hiterv medicinskih znanostih in povsod tam, kjer raziskave financira jasno določen naročnik; saj se znanstvenik v takem primeru zaveda, da je njegovo delo pač zgolj plačana služba, v kateri je za svoje delo tudi neposredno odgovoren. Delikatna dialektika »čistega« in »nečistega« Znanstveniki često kažejo dva obraza. Kadar so praktično posledice njihovega dela pogubne, pravijo, da niso krivi; če pa so le-te ugodne, se tolčejo na prsi. Podobno dvojnost v obnašanju zasledimo, kadar vstopi v igro denar in krediti za financiranje raziskav. Javnost skozi tako meglo interesov le redko vidi jasno. Passmore trdi, da znanstveniki sami kalijo vodo, saj to ustreza njihovim interesom. Passmore jasno vidi, da vse večja ,,tehnicizacija" naše družbe nujno proizvaja tehnološko elito, katere moč neprestano raste. Povsod se namreč pojavljajo stvari, ki bi jim lahko rekli ,,črne škatle", saj večina smrtnikov ne ve niti čemu služijo niti kako delujejo. Samo ,,eksperti" znajo te črne škatle (televizije, jedrski reaktorji, računalniki itd.) zares uporabljati in popravljati. Seveda lahko še vedno sanjamo o neki reformi znanstvene zavesti množic, ki naj bi poostrila tudi občutek odgovornosti pri samih znanstvenikih. Vendar se Passmore zaveda meja takšnih sanj, namreč: ,,Kapitalistične vlade in indistrija so premočne, da bi popustile razvoju družbene kontrole znanosti." Dodaja, da tudi v socialističnih deželah položaj ni niti kanček boljši; znanost in politična moč sta tudi ujeta med odnose priviligiranosti in hierarhije. Passmore se zaveda nevarnosti tega kar sam imenuje tehnološki determi-nizem. Vse je videti tako, kot bi se sodobne družbe že navadile živeti v okolju, ki mu gospoduje tehnologija. Zdi se jim, da je okolje, ki so ga konstruirali sami ,,naravno". Naravno se jim zdi tudi, da se podrejajo zahtevam razvoja informatike, transporta itd. Passmore sicer pravi, da tega ,,determinizma" ne velja precenjevati, zdi pa se mu, da družba osnovana na znanosti in tehniki ne pušča človeku ravno mnogo prostora za odločanje. Eksperimentalna in manipulatorska mentaliteta Če se obregnemo še ob duha znanosti, potem se vprašajmo, če morda znanost ne forsira način mišljenja, katerega posledice so za družbo sumljive, če že ne nevarne. Vprašanje je precej obsežno, saj postavlja na plano del splošne priznane praktične filozofije. Mar npr. kult objektivnosti ne vodi k neki mehanistični koncepciji človeka, ki je dovzeten za vse vrste manipulacij? Skupaj z Roszakom Passmore citira nazor nekega strokovnjaka: obnašanje je treba proučevati tako, kot če bi bil organizem robot. Na tak način začenjajo nekateri ,,znanstveniki" tudi v svoji raziskovalni praksi uporabljati metode, ki ne le da niso dopustne temveč so lahko celo pogubne. Ne gre le za vprašanja profesionalne etike raziskovalca, pač pa za neko miselnost, ki se bolj ali manj razrašča po celi družbi. Priznajmo: ni lahko ,,objektivno" obravnavati tako delikatna vprašanja. Že manj vroče dileme (vprašanje vivisekcije na živalih) vzdigujejo obilico prahu. Pravgotovo pa ima Passmore prav, da kaže s prstom tudi na te stvari: bolje je, da se z njimi soočimo ob polni luči, kot pa da ostajajo v mraku polresnice. S tegastališča je morda zanimivo mnenje nekega eminentnega fizika. Gre za E. Fermija. Ko je Heisenberg dejal, da bi bila lahko vodikova bomba biološko nevarna, mu je Fermi odgovoril: ,,Ampak saj to je tako lepa fizika!" Vprašanje scientizma Govoriti o duhu znanosti pomeni tudi govoriti o scientizmu. Torej o nazoru, za katerega je znanost oblika objektivnega spoznanja par ecellence. Zna-nost lahko v načelu razreši vse naše probleme, zato se moramo v vseh okoliščinah zaupati znanstvenim strokovnjakom. Passmorove opazke k temu nazoru so v prvi vrsti epistemološkega značaja. Vendar ima problem ,,vrednotenja znanosti" tudi družbeno noto. Ne gre le za stopnjo objektivne resničnosti neke teorije, temveč tudi za način kako to teorijo sprejme širša javnost. Oziroma, če ji gre ali pa ne zaupati. Od tod Passmore zaključuje, da znanost ne pozna absolutne metode, s katero bi lahko ovrednotila objektivnost teorij. Tudi najresnejše raziskave namreč večinoma počivajo na popolnoma arbitramih predpostavkah. Takšni zaključki imajo pravgotovo tudi sociokulturen pomen. Pierre Thuiller Koliko so vredne, denimo, kvantitativne metode, če jih uporabimo za raziskovanje popolnoma človeških fenomenov? Mar lahko v kultumem in političnem smislu obravnavamo znanstveno proble-matiko kot nevtralno? Pri tem se spomnimo le na inteligenčni kvocient, na komparativne študije o rasah, na etološke in sociobiološke zaključke Lorenza ali VVilsona. Vzpon in padec aristoznanosti Passmore vnaša v analizo znanosti nov pojem: aristoznanost. Z njim hoče zaobseči ,,najčistejši", najbolj teoretičen, in najbolj razvit del znanosti. Tista ,,prava" znanost, bi lahko rekli . . . še tolikanj bolj, če se običajna znanost po ustaljenem klišeju izenačuje z intelektualno slepo ulico, v kateri za ,,osnovna" vprašanja ni prostora. Passmore sicer ne zanikuje vrednosti aristoznanosti, vendar pa nanjo gleda z nezaupanjem, saj je: ,,specializirana, analitična \n abstraktna", terskoraj brez kakršnekoli praktične vrednosti. Aristoznanost po Passmoru proučuje le ozek razred fenomenov ter jih analizira s pojmi elementarnih podsistemov in relacij. Bolj ko so ti podsistemi elementarni (molekule, atomi, elektroni, kvarki), in bolj ko so relacije abstraktne (matemati-čne), bližje smo idealu aristoznanosti. Veliki triumf je potem stran popisana z zapletenimi enačbami, ki povezujejo med seboj količine, za katere navaden smrtnik niti načelno ne ve kaj pomenijo. Očitno je bila fizika dolgo časa prototip aristoznanosti. Tudi danes še veliko Ijudi misli, da čimbolj je neka znanost podobna fiziki, tem bolj je znanstvena. Celo v znanosti kot je npr. biologijase vzpostavlja določena hierarhija. Na vrhu stojijo molekularna biologija, biokemija in vse tisto, kar proučuje živo snov na molekularnem nivoju. Na dnu stojijo področja, ki s svojimi metodami (deskripcija, klasifikacija) dajejo vtis večje ,,primitivnosti". Včasih kaže aristoznanost resničen prezir za to ,,zgodovino narave", ob tej priložnosti naj navedemo le besedo znanega angleškega fizika E. Ruthrforda: ,,Znanost je ali fizika ali pa zbiranje znamk!" Torej veljata le Nevvton in Einstein, medtem ko bi morali Harveya, Lyella in Darvvina (da o Marxu ali Freudu sploh ne govorimo) uvrstiti med filateliste. Zunanji problemi in notranje nuje Naj bodo spoznanja o atomih in elemen-tarnih delcih še tako koristna in pomembna, pa ideologija aristoznanosti pozablja na druge nivoje dejanskosti. Passmore razume občutek ,,belle science"; ve da navidezne eterične raziskave lahko pomenijo ogromno in zato pravgotovo noče očrniti osnovnih raziskav. Vendar pa znanost živi v svetu, ki pred njo postavlja vrsto resnih problemov. Aristo-znanost se po definiciji ne ozira na te ,,zunanje" probleme — vodi jo le notranja nuja, logika njenega lastnega razvoja. To kar Passmora moti je, da tudi znanstvena skupnost previsoko vrednoti prizadevanja aristoznanosti. V skladu z logiko ,,čistega znanja" so namreč bolje cenjena in plačana. Medtem pa druge manj spektakularne raziskave, ki pa imajo bolj neposredno korist, postanejo predmet zani-čevanja. Ta hierarhija med različnimi po-dročji znanstvenega udejstvovanja ima pravgotovo svoje družbene vzroke. Med temi ,,drugimi" raziskavami često najdemo znan-stvenike, ki se ukvarjajo s problemi prav-zaprav našega vsakdanjika. Prevelik kult aristoznanosti bi tako lahko raztrgal vezi med znanostjo in družbo. Tudi vrsta drugih znanstvenikov zagovarja podobna stališča. Tako biolog R. Dubos obžaluje, da ,,se nekateri pustijo fascinirati, razumsko in čustveno, z analitičnim proce-som same raziskave, pri tem pa pozabljajo na organizem ali pojav, ki ga proučujejo." Primat analize torej po Dubosu onemogoča sintezo, nujnost globalnega pogleda: ,,Čeprav vsi vemo, da so naravni fenomeni in pa biološki organizmi posledica interakcije med njihovimi konstituantami in pa zunanjim okoljem, ne vemo pravzaprav nič o njihovem načinu integralnega delovanja." Ozkost specializma S striktnega stališča napredka znanosti ima aristoznanost pravgotovo svoje zasluge. Stoji na stališču, da je študij elementarnih zakonov na mikroskopskem nivoju bistve-nega pomena za znanost; šele potem naj bi lahko prešli na višje nivoje organizacije strukture. Tak nazor postavlja obilico proble-mov, ki se tičejo redukcionizma in pa odnosov med posameznimi ,,nivoji integra-cije" itd. S sociokulturnega statišča se aristoznanost skriva za tistim, kar je J. Barzun poimenoval ,,specializem". Pod tem nazivom se skriva ,,intelektualno vrtičkar-stvo", strah pred razkritjem praktičnih implikacij dela,strah pred razširitvijo proble-matike. Pomembni so le ozki profesionaini, strogo definirani interesi majhnih skupin specialistov. Vsi znanstveniki prav gotovo niso speciali-sti, vendar pa jih napredujoča delitev znanstvenega dela neposredno sili v to. Ob tem znanstveniki zlahka postanejo tisto, kar je Tolstoj opisal kot: ,,gluhci, ki odgovarjajo na vprašanja, ki jim jih nihče ne postavlja." Prestiž aristoznanosti ima velik vpliv na organizacijo raziskovanja in na deiitev razis-kovalnih fondov. Passmore kot zgled posta-vlja raziskovanje raka, kjer se aristoznanstve-niki trudijo, da bi odobrena finančna sredstva preusmerili v čimbolj teoretične raziskave. To dejstvo si marsikdo razlaga tudi tako, da se znanstveniki namenoma izogibajo proučevanju raka, da ne bi prišli v konflikt z interesi industrije. Passmoru se zdi primer-neje razlagati pota znanosti s stališča profesionalnih interesov znanstvenikov, s tega stališča pa raziskovanje psihokemične narave raka pomeni konec koncev tudi raziskovanje molekularne biologije, bioke-mije, imunologije raka itd. Vendar gre ves prestiž pri raziskavah na stran fundamenta-listov, ne pa tistih znanstvenikov, ki npr. odkrivajo kancerogene snovi v okolju, čeprav uspešna preventiva sloni pravgotovo na teh spoznanjih. Tisti, ki se ne strinjajo s Passmorom mu zlahka lahko zabrusijo v obraz, da bo morda že jutri aristoznanost odkrila čudežno zdravilo. Pofeg tega pa je v samem njegovem delu precej nekonsistentnosti: po eni strani tarna nad prevelikimi uspehi teoretikov (atomska bomba), po drugi nad njihovo premajhno učinkovitostjo (rak). Passmore trdi, da brani znanost, in da je njegova knjiga le zbirka nekaterih ,,napak" znanstvenega raziskovanja. Osovražena znanost Vrnimo se nazaj k nekaterim temam, ki smo se jih že dotaknili. Za Passmora znanost dviga človeškega duha in ga varuje pred obskurantizmom, vendar pa ugotavlja, da ima praktfčna znanost v sebi vedr.o nekaj nečloveškega. Poleg tega Passmore rad ponavlja besede filozofa C.S. Piercea; ,,Znan-stveniki so najboljši Ijudje." Toda praktično je zopet primoran ugotoviti, da je tudi znanstvenik zgolj človek. Zagovarja svobcxio znanstvenega ustvarjanja, a spet razgaJja praktične meje tega tiberalizma in pa nuje, da se znanost bolj poveže z družbo. Človek se ob vsem tem vpraša, če se predstavniki antiznanosti morda sploh ne motijo, saj večina Passmorove kritike, ki leti na račun artstoznanosti pravzaprav velja za celotno znanost, v najširšem pomenu te besede. Morda je še najbolj primerno, če v Passmeru vidimo podobo prevaranega Ijubimca: trpi zato, ker vidi, da intelektualno kar se da všečna znanost ne zna sprejeti nase prepotrebne odgovornosti. Na ta način lahko razJožirrio njegova nihanja med dvema ekstremoma. Po eni strani je reformističen: znanost res ni vedno taka kot bi morala biti, vendar pa jo prav zlahka lahko spremenimo; po drugi pa radikalen: odreči se moramo starim scienti-stičnim mitom. Ne samo dastališča znanosti ne prispevajo ničesar k razvoju družbe, pač pa tudi ni potrebno, da bi to družba obžalovala, saj vendar ne sloni le na kompetencah znanstvenikov. S stališča čiste logike lahko Passmorove trditve zavrnemo. Postavlja sicer dobra vprašanja, vendar pa nanje slabo odgovarja. Vzrok temu se po eni strani pravgotovo skriva v popolni ahistoričnosti njegove misli Passmore obravnava znanost kot neko absolutno danost. Če bi se povprašal nekoliko še po konkretnih vzrokih stanja v sodobni znanosti, bi tudi laže ločil njeno idealno podobo, ki jo tudi sama najraje razkazuje in pa dejanskost, ki je manj bleščeča, manj vzvišena . .. Odsev krize Njegovo delo kljub vsem napakam pred-stavlja pomemten mejnik. Včasih je bila dilema preprosta, ali znanost ali pa obskuran-tizem. Oanes celo med znanstveniki samimi postaja tc dilema vse preveč zamegljena in nejasna. Skoraj med vso znanstveno publiko lahko najdemo dvome in razočaranja, tako kot tudi v nazoru Passmora. Passmore postavlja pomembna vprašanja ne le kar se tiče odgovornosti znanstvenikov ampak tudi o bodoči orientaciji znanstvenih raziskav. Ta vprašanja pa ne prizadevajo le znanstvene publike, temveč vsakogar. PREVODPO,,LA RECHERCHE R.P. Znanost, antiznanost in aristoznanost PARADIGMA IN RAZVOJ ZNANOSTI SLAVKO HOZJAN Ni misli brez predpostavk. Preden za-čnemo karkoli raziskovati, moramo o tem že nekaj vedeti. Tako izhajamo iz pojmovanja znanosti kot specifične družbene produkcije, specifične produkcije kot dela totalitete različnih družbenih produkcij. Za določitev znanstvene dejavnosti je tako pomembna določitev zvez in odnosov med znanostjo in družbo. V tem kontekstu se upošteva »socialni aspekt" vzajemne pogojenosti, ki se kaže v vplivu političnih in ekonomskih odločitev na znanstveno raziskovanje in obratnem vplivu in pomenu znanosti za družbo. Tu je znanost pojniovana kot specifična dejavnost človeka ter hkrati kot posebna družbena institucija, posebna social-na skupina in posebno področje delitve dela. Zaradi kvantitativne rasti znanstvenih raz-iskovanj, vse večjega pomena in vse bolj problematičnih posledic uporabe znanstvenih rezultatov, stopa ta aspekt v zadnjih dveh desetletjih vse bolj v ospredje. Hkrati se pojavlja zahteva, da morajo znanstveniki preprečiti zlorabo znanstveiuh spoznanj. Pri tem se pozablja, da kriteriji ,,moraln& presoje" ižhajajd izdoločeneganačina produk cije in njegovih ,,vladajočih idej". Mišljen je seveda kapitalistični način produkcije. Izraz »viadajočih idej" je tudi pojmovanje znanosti kot popolnoma avtonomnega procesa v t. i. gnoseološko-metodološkem smislu. Pojmo-vanje znanosti kot avtonomnega procesa je teoretski izraz praktične podreditve vladajo-čemu (kapitalističnemu) načinu produkcije. In ravno ta navidezna avtonomnost paralizira možnosti za spremembo mesta in vloge znanosti v družbi. Sama ,,moralna presoja" ali politična odločitev te spremembe ne more prinesti. Spoznanje o vpetosti znanosti v družbeno totaliteto mora izhajati iz samo-spoznanja znanosti, ki upošteva tako ,,zu-nanji aspekt" znanosti (znanost v odnosu do družbe), kakor tudi »notranji" gnoseološko-metodološki aspekt. Praktična odprava podrejenosti znanosti kapitalistični produk-ciji, njeno ,,podružbljanje", se začenja ob teoretskem preobratu, ki bo odvrgel pojem avtonomnosti znanstvenega procesa. Čeprav sta ,,zunanji" in ,,notranji aspekt tesno povezana, tako da je to ločevanje nekoliko nasilno, se bomo omejili na analizo ,,notra-njega" gnoseološko-metodološkega aspekta. Znanstveno odkritje Naš pristop je mogoče neobičajen. AnaU-zo začenjamo s tem, kar že predstavlja rezultat znanstvene dejavnosti, ne da bi opredelili znanost v gnoseološko-metodološ-kem pomenu; ne da bi jo definirali. Vendar: definiramo lahko samo to, kar smo spoznali v vseh bistvenih zvezah in odnosih in kar nastopa kot relativno trajen pojav. Začenja-mo z navidez samoumevnim pojmom, z znanstvenim odkritjem. Kaj je znanstveno odkritje? Če pogledamo različne učbenike logike in metodologije, je znanstveno odkrit-je določeno kot vsako novo spoznanje na področju, ki ga pokriva določena znanost. Znanstveno odkritje mora razširiti naše spoznanje na prej neznane pojave in pred-mete ali ne neznane določitve predmetov t. j. ugotovitve prej neznanih kvalitet, kvantitet, relacij, načinov nastanka, geneze in razvoja pojavov določenega znanstvenega področja. Vse to mora biti doseženo z znanstvenimi metodami in sredstvi. Kot dva glavna predmeta znanstvenih odkritij se običajno naštevatadejstvo in znanstveni zakon oziro-jna teorija. V zvezi s tem so znanstvena odkritja razdeljena na odkritja dejstev, odkritja zakonov in kombinirana odkritja zakonov in dejstev. Slediti bomo poskušali sami logiki te razdelitve. Delitev na odkritja dejstev, na odkritja zakonov in na sočasna odkritja dejstev in zakonov implicira tezo, da vsa ta odkritja niso na isti kvalitetni ravni. Ce niso, potem je mogoče med njimi vzpostaviti določeno hierarhično lestvico. Kaj bi bil kriterij za to hierarhizacijo? Ce se zatečemo k zgodovinski evidenci in ekspliciramo potek razvoja nekaterih znanstvenih odkritij, lahko pričakujemo odgovor na to vprašanje. Tipičen primer odkritja dejstva je Galva-nijevo odkritje krčenja žabjih krakov brez stvarne in pravilne pojasnitve tega pojava. Šele Volta je ugotovil, da električni tok izvira iz stika dveh kovin in ne iz samih mišic, ki služijo le kot detektor. S tem je presegel stopnjo ,,enostavnega dejstva". Odkntje enostavnega dejstva je v bistvu le perceptivni akt, ki seveda ni zgolj individualno dejanje, ker ga pogojuje celotna spoznavna situacija dane dobe in družbe. Odkritja enostavnih dejstev so posebno značilna za začetke znanstvenega raziskovanja in predstavljajo začetno zbiranje dejstev, ki pa jih še ne povezuje določena teorija ali zakon. Cas in kraj takšnih odkritij je s stališča zgodovino- pisja tudi lahko določljiv. Ob odkritju npr. planeta Urana so z določitvijo točnega časa odkritja že težave. Astronom W. Herschel je 13. 3. 1781 zapisal v svoj dnevnik, da je v bližini Zeta Tauri neobičajno zamegljena zvezda stalnica ali mogoče komet. Ta zaznamek velja zdaj kot protokol odkritja planeta Urana. Toda planet Uran je bil med leti 1690 in 1781 najmanj 17-krat opažen in protokoliran, vendar je bil vedno označen kot zvezda stalnica. Nadaljnja Herschlova opazovanja so pokazala, da -se objekt premika. Začela so se proučevanja tirnice kometa in šele čez nekaj mesecev, ko se opazovanja nikakor niso ujemala z izračuni, je astronom Lexsell izrazil domneyo, da gre mogoče za planet. Kdaj je bil torej leta 1781 odkrit Uran? Ali ga je odkril Herschel, ki je ugotovil, da ni zvezda stalnica ali Lexsell, ki je postavil hipotezo, da je Uran planet in so jo izračuni tudi potrdili. Če skušamo osvetliti še nek drug problem. Običajno prevladuje prepričanje, da so 28. decembrom 1895. leta. Da je šlo za popolnoma slučajno odkritje, ne drži zato, ker je do njega prišel strokovnjak in ne laik, odkritje je bUo doseženo ob raziskovanju sorodnih pojavov. t.j. na isti razvojni črti raziskovanja. Do njega je prišlo v času planiranega in organiziranega znanstvenega raziskovanja. Lahko rečemo, da je bilo odkritje prav tako slučajno (do njega je prišel prav Rontgen), kakor tudi planirano in kbt rezultat raziskovanja v določeni smeri tudi nujno. Zato je neumestno pretirano povdarja-nje slučajnosti odkritij. Kakor je povedal de Broglie, uspejo slučajna odkritja samo tistim, ki jih zaslužijo, to je strokovnjakom, ki so posvetili življenje znanosti in temeljito poznajo probleme ter so pripravljeni, da sprejmejo iskano rešitev, ko se jim ta slučajno pokaže. Popolnoma planiranih odkritij seveda tudi ni, ker bi potem pravzaprav cxikrivali le to, kar že poznamo. Dosedanji primeri ilustrirajo odkritja posamičnih znanstvenih dejstev, medtem ko predstavlja npr. Nevvtonova ideja o gravita-cijski sili odkritje znanstvenega zakona. Anekdota, ki opisuje Newtonovo odkritjeje zelo daleč od resničnega opisa miselne poti, ki je bila za odkritje potrebna. Zgodbica je znana. Newtonu naj bi padajoče jabolko razjasnilo problem gravitacije (kar naj bi se zgodilo že okrog leta 1665/66), vendar je to le slaba razlaga za kompliciran in težak miselni proces s katerim je Newton dejansko odkril zakon gravitacije. Padajoče jabolko je bilo lahko le osnova za hipotezo (ki pa je lahko v marsičem izrazito prelomna), ker je sama ideja o gjjavitacijski sili veliko širša kot je pojav padanja predmetov na zemljo. Bilo je tovrstna odkritja (Galvanijevo odkrije, odkri-tje planetov, geografska odkritja, odkritja v zoologiji in botaniki ...) povsem slučajna odkritja, odkhtja kar naj bi pomenilo, da bi do njih prišel kdorkoli in da individualni raziskovalec ni pomemben. V drugem kon-ceptu so slučajna odkritja opredeljena v nasprotju s planskimi odkri^ji. Slučajna odkritja bi naj bila rezultat raziskovanj, ki so bila usmerjena drugam, toda odkiito je bilo nekaj drugega, takorekoč mimogrede in v veliki meri nepričakovano. Značilen primer, ,,slučajnega odkritja" je odkritje rentgenskih žarkov. Zgodba se začne 8. 11. 1895. Tega dne je Rontgen prekinil svoje običajno raziskovanje katodnih žarkov, ker je opazil, da se zaslon iz barij-platino- cianida nedaleč stran od njegovega nezaščitenega aparata svetlika takrat, ko prihaja do procesa električnega praznjenja. Nadaljnja razisko-vanja, ki so trajala sedem napornih tednov, sa pokazala, da vzrok svetlikanja prihaja v ravni črti iz katodne cevi, da radiacija meče senco, da jo je nemogoče preusmeriti s pomočjo magnetov ... Se preden je objavil svoje odkritje, je Rontgen prepričal samega sebe, da efekt ni odvisen od katodnih žarkov, temveč gre za novo vrsto žarkov, ki so podobni navadni svetlobi. Zastavi se nam vprašanje, v kateri točki raziskovanja so bili odkriti rentgenski žarki. Gotovo ne v tistem prvem trenutku, ko je opazil svetlikanje zaslona. Vsaj nekaj raziskovalcev je opazilo to svetlikanje, toda temu ni posvečalo pozoraosti (na svojo kasnejšo žalost). Prav tako je tudi očitno, da odkritje ne moremo postaviti v zadnji teden raziskav, ker je takrat Rbntgen že raziskoval žarke, ki jih je odkril. Lahko rečemo le, da so bili rentgenski žarki odkriti v Wurzburgu med 8. novembrom in potrebno res biti Newton, da bi videli stalno padanje lune na zemljo, medtem ko je ves svet videl ravno nasprotno. Od ideje o ppjemanju sile zemljine teže in to v razmerju v2: r(v= hitrost in r= polmer zemlje), ki jo je formuliral Huyghens 1673, je bilo potrebnih za odkritje splošnega zakona gravitacije še okoli 20 let. Nikomur od takratnih eminent-nih raziskovalcev (Hooke, Halley, Huyghens) ni uspelo, da bi premagal poslednjo težavo in podal matematični fizikalni dokaz o privla-čni sili obratno sorazmerni kvadratu oddalje-nosti. Šele leta 1682 je Newton izračunal iztovetnost zemljine teže in sile s katero zemlja privlači luno. S tem je dokazal da obstaja univerzalna gravitacijska sila, ki je zapisana v formuli: F = km, m^/r2 Geneza ideje o splošni gravitaciji od hipoteze do formulacije zakona je trajala več kot dvajset let in težko bi rekli, v kateri fazi je bilo novo pojmovanje formulirano do te mere, da lahko govorimo o odkritju. Ali je zadostna že hipoteza, ali matematizirani izraz zakona, ali pa šele eksperimentalna potrditev v odkritju planeta Neptuna, ki je bil odkrit zaradi nepravilnosti v gibanju planeta Urana. Odkritje Neptuna je bilo tudi napovedano in je tako primer odkritja znanstvenega dejstva po napovedih znanstvenega zakona. Poglejmo si še en primer s področja kemije. Vsaj trije raziskovalci se lahko potregujejo za priznanje, da so odkrili kisik. Prvi, ki je prišel do relativno Čistega vzorca tega plina, je bil Šved Scheele. Rezultati njegovih raziskav niso imeli vpliva na zametovanje flogistronske teorije, zato ga lahko izločimo. Naslednji je angleški razisko-valec Priestley. Leta 1774 je segrevalHgX>in ugotovil, da se sprošča plin, ki pospešuje gorenje. Prepričan je bil, da gre za N2O. Prej so mislili, da se sprošča ,,fiksirani zrak' (CO2s,). Po nadaljnjih raziskavah je plin identificiral kot navaden zrak, vendar z manjšo količino flogistrona od običajne. Lavoisier je (mogoče po namigu Priestleya) začel raziskave, ki so ga pripeljale leta 1775 do spoznanja, da plin, ki nastaja ob gretju HgO, predstavlja celoto navadnega zraka, le da je lažji in čistejši za dihanje. Dve leti kasneje je Lavoisier že vedel, da ta plin predstavlja eno od dveh osnovnih sestavin zraka. Prioriteta odkritja kisika se je kasneje večkrat pojavljala. Kdo je torej prvi odkril kisik? Priestleyeva zahteva po prioriteti temelji na tem, da ga je prvi izoliral. Toda njegov zrak v roki, potem so kisik odkrili Ce je odkritje kisika to, da imamo neprečiščeni zrak v roki, potem so kisik odkrili vsi, ki so kdajkoli imeli atmosferski zrak zaprt v steklenici. Lavoisier ima nekoliko prednosti. Ne moremo reči, da je Lavoisier odkril kisik leta 1775, ker ga je imel za celoto navadnega zraka. Torej ga je odkril šele leta 1777, ko kisika ni le izoliral, temveč je tudi spoznal, kaj je. Toda tudi ta periodizacija je problematična, ker je Lavoisier 1777. leta in vse do svoje smrti vztrajal na tem, da je kisik atomski ,,princip aciditete" in se tvori samo takrat, ko se ta ,,princip" združuje s kalorikom, nosilcem toplote. Pojma ,j)rinci-pa aciditete" in ,,kalorik" sta izginila iz kemije dosti kasneje, potem ko je kisik že postal standardna kemijska substanca. Odgovor na zastavljena vprašanja ni preprost. Da se ne ,,izgubimo" v naštevanju primerov, se povrnimo na izhodiščno tezo, s katero smo hoteli z zgodovinsko evinco vzpostaviti določeno hierarhizacijo med odkritji, izhajoč iz uveljavljene in ustaljene delitve na odkritja dejstev, odkritja zakonov in odkritja zakonov in dejstev. V tej nalogi nismo uspeli, to je nismo uspeli potrditi te razdelitve, ker se je izkazalo, da nismo uspeli v še bolj temeljni in na videz enostavnejši stvari. Ni se dalo namreč enoznačno določiti točnega časa znanstvenih odkritij, tudi takrat ne, ko je bilo zadosti historičnih podatkov. Pojav je simptomatičen in nas opozarja na to, da v tej ustaljeni sliki znanstvenega odkritja in pojmovanja znanstvenega raziskovanja, nekaj ni v redu. Pričakuje se, da se lahko znanstveno odkritje časovno in krajevno ter vključno z avtorjem točno določi. Od-kod izvira to naše pričakovanje in zakaj se ga ne da izpolniti? Ob primerih smo videli, da odkritje ni enostaven akt, ki bi se zgodil naenkrat, temveč je to dogodek, ki vključuje vpogled, da nekaj je, kakor tudi kaj to je. Opazovanje in konceptualizacija, dejstvo in njeno sooblikovanje v teoriji sta povezana. Skratka: odkritje je proces in se mora dogajati v času. Zakaj se potem od zgodovinopisja zahteva odgovor, ki ga to ne more dati. Rešitev najdemo v uveljavljenem in ustaljenem pojmovanju strukture znanosti, ki znanost opredeljujejo kot določeno vsoto dejstev, teorij in metod, zbranih v določenih tekstih. Znanstveniki pa so tisti, ki se trudijo, da bi temu seštevku dodali kakšen nov element. Znanstveni razvoj je pojmovan kot proces akumulacije teh elementov. Tak pojem znanosti zahteva seveda določen tip zgodovinopisja. Problematično je sploh, kaj v preteklosti lahko štejemo za znanost. Ali je bila napr. flogistronska kemija znanost, ali je bila le zbirka zmot in predsodkov? Ali je bila ptolomejska astronomija neumnost? Ce imamo ta in podobna zastarela prepričanja za zmote ali mite, potem se zmote in miti ustvarjajo z istovrstno metodo in tudi utemeljujejo z isto vrsto razlogov, ki danes tvorijo znanstveno spoznanje. In če priznamo tem zastarelim pojmovanjem status znanosti in znanstvenosti, potem je znanost v preteklosti vključevala prepričanja, ki so z današnjimi nezdružljiva. Tako zastavljen problem izhaja iz današnjega pojmovanja znanstvenosti, če pa sprejmemo tezo, da so nekdanja zmotna pojmovanja prav tako bila vključena v določen znanstveni sistem, moramo spremeniti naš pristop k razisko-vanju zgodovine znanosti. Ne gre več za to, da bi iskali zmote, temveč da bi poskusili brati zgodovino znanosti v okviru in iz okvirov miselnega horizonta dane dobe. Na nivoju proučevanja individualnega dela to pomeni, da se moramo najprej pozanimati za navidezne absurde in se vprašati, kako je lahko pameten človek napisal kaj takšnega. In če se ta mesta pojavijo kot del smiselne celote, potem tudi osrednji ,,neproblema-tični" deli teksta spremenijo smisel. Tak pristop k proučevanju zgodovine znanosti je bistveno drugačen od historiografije odkritij. Koncepcija linearnokumulativnega razvoja znanosti je v tej situaciji neustrezna. Navajeni smo na delitev znanosti na posamezne tradicije znanstvenega razisko-vanja. To so tradicije kot ptolomejska in kopernikarska astronomija, aristotelska in newtonska mehanika in ostale dosti bolj specializirane. Kaj omogoča to delitev in kaj raziskovalne tradicije notranje povezuje? Uporabili bomo pojem paradigme, ki smo si ga ,,spodili" pri Thomasu S. Kuhnu (kljub oznaki, da je meščanski teoretik), ker menimo, da še najučinkoviteje pojasnjuje notranjo strukturo različnih raziskovalnDi tradicij. Oglejmo si Kuhnove teze nekoliko obširneje in s .^critično distanco". Paradigma Pojem paradigme, kakor ga uporablja Kuhn, se seveda razlikuje od ustaljene rabe. Paradigma v standardni rabi predstavlja sprejeti model ali obrazec (npr. v gramatiki) in deluje tako, da omogoča kopiranje primera. Kuhnov pojem paradigme lahko približno označimo za ,,vladajočo teorijo", ki konstituira določeno znanstveno tradicijo. Kako poradigma deluje in kako nastane? Neka koherentna tradicija raziskovanj.a nasta-ne s povezavo večih rivalskih šol, kar se zgodi v primeru, ko eni od rivalskih šol uspe znanstveni dosežek, ki je v zadostni meri brez predhodnega vzora in hkrati pušča odprtih vTsto problemov za skupine praktikov. Paradigma je takrat, ko se prvič pojavi, omejena po obsegu in preciznosti, uspela je rešiti nekaj aktualnih problemov, sprejeta je bila predvsem zato, ker obljublja uspeh v izbranih in še nepopolnih primerih. Sprejem paradigme je nastanek ,,normalne znanosti" in prinaša novo trdnejšo definicijo razisko-valnega področja, tako da le-tega ni potrebno ^vedno na novo izgrajevati vse od prvih principov do novo speljanih pojmov. Bistve-no se spremeni tudi način komunikacije med znanstvenimi skupnostmi. V pred-paradi-gmatskem obdobju neke znanstvene discipli-ne omogočajo pretok informacij knjige, ki so razumljive dokaj širokemu krogu bralcev. S pridobitvijo paradigme dobijo to vlogo članki, ki določeno paradigmo že predposta-vljajo in so za splošno izobraženo populacijo nerazumljivi. Poskusimo precizirati pojem paradigme. Elementi paradigme so simbolne posplošitve (npr. shemaNewtonovega zakona F=m^), modeli (npr. atomizem), vrednosti (npr. enostavnost, natančnost. . .) in vzorčni primeri. Paradigma deluje kot ,,pojmovno polje", ki določa okvire miselnega horizonta raziskovanja, kar se najjasneje pokaže v funkciji vzorčnega primera. Razširjena misel-nost, da je znanstveno znanje vsajeno v teorije, zakone in pravila, je napačna. Raziskovalci namreč rešujejo probleme tako, da jih modelirajo po prejšnjih rešitvah, to je, raziskovalne situacije jemljejo kot subjekte znanstvenega zakona, s katerim so že imeli opravka. Ce ilustriramo to na primeru Galileja, ki je opazil, da kroglica, ki se kotali po strmini dobi ravno tolikšno hitrost, da se na drugi strani lahko povzpne do enake vertikalne višine. Ta model je potem uporabU za vzorec pri rešitvi problema nihala. Sam verbalni izraz nekega zakona je lahko skrajno sterilen, ker spoznanje, potrebno za reševanje problemov, ni le verDalno (diskur-zivno). Lahko rečemo, da gre za ,,kolektivno intuicijo". S šolanjem se bodoči raziskovalec nauči gledati svet (raziskovalni predmet) skozi določeno paradigmo. Učenje poteka tako, da se obravnavajo primeri situacij, ki so jih predhodniki videli kot podobne ali različne cxi drugih vrst situacij. Ravno podobnost oziroma različnost situacij ter s tem povezano reševanje z modeliranjem, omogoča paradigmi, da deluje kot kriterij za izbor rešljivih problemov. Ostali problemi se odvržejo (so stvar druge discipline, so neznanstveni ali preveč problematični). Izbor problemov hkrati nakazuje modele rešitev, tako da je možno rezultate raziskovanja anticipirati tako detaljno, da tisto, kar ostane za spoznanje samo po sebi ni zanimivo. Le kako do rezultata priti je problematično. Rešitev problema je tako rešitev vrste kompliciranih instrumentalnih, konceptual-nih in matematičnih ,,ugank". In ,,normalna znanost" je za Kuhna reševanje teh ugank. V tej vdogi je izredno uspešna, tako da se obseg in preciznost znanstvenega spoznanja stalno širita in lahko govorimo o akumulaciji spoznanj. Tako opredeljen pojem normaine znanosti se v velika meri pokriva z običajnim pojmom znanosti, razen v eni bistveni stvari. V normalni znanosti ne prihaja do novitete dejstev in teorij. S tem smo se zopet povrnili k problemu znanstvenega odkritja. (se nadaljuje DRUŽE UREDNIČE, Molim Vas, da ovo pismo objavite u vašoj (i našoj) ..Tribuni", jer smatram da ču se sa vaše ,,Tribune" najlepše i najefikasnije čuti: VERA, JAVISE! U toku maja mjeseca učenici hemijske tehničke škole iz Ljubljane bili so na nastavno-naučnoj ekskurziji. Putovali su vozom. U Sarajevu su išli k kompoziciju u kojoj sam bio i ja. U veselom društvu mladih Slovenaca nije bilo teško uzpostaviti kontakt. Čak smo se i fotografisali. Upoznao sam i jednu Ijepoticu. U toku pričesa njom saznao sam da se zove Vera. Tražila je da joj dam adresu da bi mi poslala fotografije. Dao sam joj je. No, buduči, da sam ubrzo izlazio (voz je na putu do Ploča prolazio kroz Čapljinu) ja nisam stigao da zatražim njenu adresu. Ovog Ijeta dobio sam od nje razglednicu (iz nekog mjesta u blizini Celja), ali fotogravije ne. Možda su i poslane poštom, ali — nisu stigle. Možda je tu bila i adresa, a ona, — obeshrabljena mojim nejavljanjem — nije se više javljala. Zato, VERA, ako čitaš ovo pismo, JAV! SE! A ako ne, tad molim da neko od daka (sadašnjih studenata) — npr. Jože i Barbara iz njenog društva, jave njenu adresu na moju. A ona je: Kalajdžič Ahmet 79400 Čapljina Bulevar Veljka Vlahoviča bb Drugari, nek vam ne bude lijeno i unapred vam hvala! Zdravo! PS. Kad se Vera javi, druže uredniče, stiže Vam poklon — paket! Daleč od hrupnih mest, nekako sami zase, odrinjeni, samevajo gradovi. Nekateri razpadajo brez prebivalcev, drugi dihajo zgodovino; nekateri celo hranijo v svojih nedrjih stotine usod; nenavadnih, tako ali drugače izobčenih in samih. Pravijo jim zavodi ali poboljševalnice. V njih se mladenke in mladeniči poboljšujejo za novo življenje, za novo ... PRVI DEL ZGODOVINA ZAVODSTVA V SVETU Zgodovina zavodskega varstva je zanimiva zaiadi poti, kako je prišlo do današnjih pozicij in stopnje zavodske politike. Veliko načel in smernic je vgrajenih v kulturo prostora, v katerem posamezen narod prebiva. stari vek V času, ko je bil rod osnovna enota družbe, je tudi prevzel način in obliko vzgoje. Priviligiran položaj o pomembnih odločitvah je imel poglavar rodu, ki je odločal celo o življenju in smrti. Z razvojem kulture so bile postavljene prve meje za poglavarja oz. očeta pri razpolaganju z usodo otrok. Ze za časa rimske države je bilo očetu odvzeta pravica do usmrtitve, ostala pa mu je pravica do kaznovanja. Ustanove za revne, sirote brez staršev so bile ustanovljene predvsem iz pridobitniških in političnih razlogov. Največ pozornosti je bilo posvečeno otrokom, katerih starši so bili žrtve gonje proti krščanstvu. Zavodi za sirote, zapuščene otroke in odrasle so se imenovali spitali. To so bila zatočišča za mlade in staie brezdomce. Značilnost tega obdobja je institucioniranje ustanov za ogrožene. zavooi srednji vek Srednjeveški hospitali so imeli cerkveno religiozni pomen. Nahajali so se po gradovih in samostanih in imeli njim ustrezno notranjo ureditev. V samih ustanovah so se nahajale heterogene grupe otrok, ki so ostale v hospitalu toliko časa, dokler same niso bile sposobne preživljanja na kakršenkoli način. Vsa pomoč in oskrbovanje je bilo močno religjozno obravnavano. Razmere, ki so vladale v teh ustanovah, niso dosti pripomogle k odpravljanju uboštva. Vse je slonelo zgolj na moralnih osnovah. Že pred reformacijo in koncem 15. stoletja so se pojavile prve ideje po specializaciji ustanov in o profesionalnem usposabljanju kadrov za to delo. novi vek do razsvetljenstva Krščanstvo je razglašalo odpuščanje za večno rešitev po smrti, to se doseže z dobrimi deli. Reformacija in humanizem pa sta dobrodelništvo obravnavala. Kakor se je menjal pogled na smisel in namen življenja, tako se je tudi menjala misel in namen pomoči siromakom in ogroženim ljudem. Vendar je bilo vrednotenje problemov vseskozi moralno in ne socialno. Luther je zahteval, da skrb za siromašne in ' smočne v celoti prevzame in uredi država. državah, ki niso bile zajete v proces formacije, je prišlo do sprememb z stopom humanizma. Španski humanist an Luis Vives (1492 - 1540) je podal jo, da je potrebno mladino prisiliti k delu jo vzeti v roke v zgodnji mladosti. V 16. )letju in v 17. stoletju so se z razvojem spodarstva in industrije v Angliji formirali vodi za prisilno delo. Podobni zavodi so tanovljeni v Franciji in Holandiji. Strogi r :d in težko delo naj bi mladoletnega zločinca, reveža ali potepuha naredilo za koristnega člana družbe. Tudi ti zavodi se naseljujejo po gradovih in samostanih. Avgust Herman Francke (1663-1727) je prvi vpeljal pripravo vzgojiteljev oz. ljudi, ki so se ukvarjali s tem delotn. Prav tako so vpisovali svoja opažanja na posebne kartone. Njegova vzgoja je bila verska in je temeljila na nenehnem navajanju na delo. Značilnost te dobe je, da se pojavijo posebne institucije in prvi začetki profesionalne vzgoje. razsvetljenstvo Napredne ideje te dobe so v mnogočem vplivale na razvoj zavodstva in zaščite otrok. Razmere v prisilnih delavnicah in shotnišnicah so bile izredno slabe. Smrtnost otrok je bila velika, da o drugih stvareh sploh ne govorimo. V 18. stoletju se pod vplivom razsvetljenstva prične boj za ukinitev institucij. V Nemčiji je ukinjeno pred koncem 18. stoletja mnogo zavodov. lamenjajo jih skrbniške in rejniške družine. S tem naj bi bil zagotovljen uspešnejši razvoj otrok, saj prisilne delavnice, sirotnišnice in podobne institucije niso dajale pozitivnih r> zultatov. V začetku 19. stoletja se pojavi t-orija Roberta Maltusa (1766-1834) in lberalizem. Z njim domovi pomoči. DOMOVIPOMOČI Začetki domov pomoči se vežejo z delovanjem Johana Heinricha Pestalozzija (1746-1927), ki zagovarja zavodske institucije, vendar z drugačno notranjo uieditvijo. Notranji red bi moral sloneti na diugačnih načelih, kakor sta prisila in teror. Zavzemal se je za human pristop k otrokom, zavodi naj vzbujajo obcutke varnosti ter topline. Vsi takratni domovi so izhajali iz načela, da je potrebno v domovih ustvariti toplo družinsko vzdušje. Formirane so družine, ki so jih upravljali ,,očetje" in ,,matere", vzgojitelji so bili starejši sinovi in starejše sestre. Medsebojni odnosi so se poskušali približevati odnosom v družini. Ceravno postaja delo industrijsko, v domovih uporabljajo delovne terapije na kmetiji in terapijo različnih ročnih del. Falk, Wichern, Hugel in Bosco so bili najvidnejši predstavniki te smeri. Vsak izmed njfli je vpeljal mnogo novosti, vsi so vlagali napore v večjo sistematičnost in profesionalizacijo zavodskega varstva. To so predhodniki nove napredne permesivno naravnane obravnave otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. RAZVOJ VZGOJNIH ZAVODOV V SLOVENIJI Razvoj varstva ogroženih skupin v Evropi se v veliki meri kaže na področju, ki je bilo do leta 1918 pod avstro-ogrsko monarhijo. Ta je v glavnem kopirala rešitve Nemške zavodske in domske vzgoje ter varstva. Bili so že hospitali. Obsežnejši razvoj vzgojnih zavodov pa se je pričel v drugi polovici 10. stoletja. Leta 1876 je bila v Ljubljani ustanovljena cerkveno usmerjena družba sv. Vinka Paulskog. Z njo so oživele karitativne organizacije, tako je istega leta ustanovljen ,,mladinskj dom", dve leti kasneje dekliška sirotnišnica, tim. Lichenturnov zavod, leta 1882 pa ,,Marjanišče". Fran Milčinski (1867-1932) je prvo veliko in pomembno ime na tem področju. Ta znani mladinski pisatelj postane prvi mladinski sodnik, ki ima velike zasluge na področju dela z vzgojno zanemarjeno mladino. Leta 1911 postane zavod za piisilno delo vzgajališče. Za zavode skrbijo državni organi in verske organizacije v Ljubljani - predvsem salezijanci. Ti so imeli vseskozi močan vpliv na vzgojo in oskrbo vzgojno zanemarjenih otrok. Z nastankom SHS in potem kraljevine Jugoslavije se odprejo: preventivni zavod, ki dela do leta 1945, dva zavoda za mladoletne prestopnike v Begunjah, leta 1938 pa je ustanovljeno vzgajališče za dekleta v Černečah pri Dravogradu, ki preneha delovati ob okupaciji. Prva in največja skrb v novi Jugoslaviji postanejo otroci brez staršev, vojne sirote. Ustanovljeno je veliko domov za te otroke, otrokom z osebnostnimi motnjami pa se takiat ni posvečalo pozornosti. Z novimi spoznanji in razvojem pedagogike, psihologije, defektologije ter ustanovitvijo pedagoške akademije se po letu 1950 prične delo z otroki z MVO. Upravni in samoupravni organi so po drugi svetovni vojni ustanovili naslednje zavode: Leta 1945 - žensko vzgajališče v Mariboru Ta zavod je bil opuščen leta 1948, ko je v Višrtji gori ustanovljeno vzgajališče za dekleta od 14; do 18. leta. Leta 1946 - vzgojni zavod v Smledniku Za osnovnošolske otroke. Cez čas se je ta zavod amejil na rehabilitacijo čustveno in osebnostno motenih otrok. Leta 1948 - vzgojni zavod v Podsmreki pri Višnji gori Ukinjen je bil leta 1953. Leta 1949 - vzgojni zavod v Veržeju pri Ljutomeru V njem so osnovnošolski otroci, s katerimi so socialno-pedagoške težave. Leta 1951 - vzgojni zavod v Planini pri Rakeku Za osnovnošolsko mladino, zadnje čase ta zavod obravnava otroke z lažjo mentalno prizadetostjo. Leta 1952 - vzgojno-popravni dom v Radečah Za delikventno mladino od 14. do 18. leta. Ta dom spada v resor pravosodja, je kazensko-popravni dom. Leta 1954 - prehodni mladinski dom kot observativni triažni center Ta je leta 1964 preseljen v Jarše in je edini zavod, za katerega je bila stavba namensko zgrajena. Leta 1954 - vzgojni zavod Predvor pri Kranju Za osnovnošolsko mladino s socialno-pedagoškimi problemi. Leta 1961 - vzgojni zavod v Slivnici pri Mariboru Za gojence od 14. do 18. leta. Podoben internatskemu tipu zavoda, saj se gojenci učijo in delajo v organizacijah v Mariboru in okolici. Leta 1966 - vzgojni zavod Logatec Za gojence od 14. do 18. leta, pridobijo si poklic. Tako je v Sloveniji 9 zavodov (dom Malči Belič-mladinski dom), v katerih se prevzgaja otroke in mladino z motnjami vedenja in osebnosti. Leta 1945 so se vzgojnega dela lotili ljudje, ki niso imeli nobenih izkušenj v delu s tako mladino. V teh pogojih so kolektivi sami iskali metode dela, kakor so vedeli in znali. Šele leta 1965 se v Ljubljani ustanovi pedagoška akademija, ki usposablja strokovnjake za delo z mladino z MVO., telesno prizadete, duševno prizadete, slušno prizadete, z govornimi motnjami, slepe, slabovidne, dolgotrajno bolne, otrok, ki okreva, vedenjsko in osebnostno motene otroke in otroke s kombiniranimi motnjami. Kateri otroci spadajo v naštete kategorije, zakon ne pove. V določbah v letih 1960-63 najdemo to kategorijo pod ,,osebnostno iztirjeni (psihopatski)" in ,,nevrotični, družbeno neprilagojeni in zanemarjeni". Pravno ureditev naziva in vsebine je prinesel republiški Pravilnik . o načinu imenovanja in sestavi strokovnih komisij za vedenjsko in osebnostno motene otroke ter o postopku za napotitev teh otrok v vzgojne zavode" iz leta 1970. Strokovno skupino, ki jo imenuje za socialno varstvo pristojni svet občinske skupščine, sestavljajo zdravnik, socialni delavec, psiholog in pedagog. Ta skupina na podlagi neposrednega pregleda s pomočjo že zbrane dokumentacije pripravi izvide in mnenja. V zaključnem poročilu so zajeta mnenja in ugotovitve s predlogom za ustrezno nadaljnje delo z družino • ini otrokom. V naši kazaneski zakonodaji in več termina ,,vzgojno zanemarjen", katerega je prvi uvedel in utemeljil leta 1907 Fran Nfilčinski v svojem predavanju „0 vzgojni zanemarjenosti in iztirjeni mladini in kranjski oblastni ji mačehi". Pravni predpisi povedo o vsebini malo, tako da ostaja vprašanje še vedno odprto. Podano je mnogo definicij, kdo je osebnostno moten (vzgojno zanemarjen) otrok. Zanemarjenost je posledica in odraz slabe vzgoje in škodljivih' vplivov vzgoje. Zanemarjenost ni nervoza ali bolezen, kakor nekateri mislijo. To je oblika življenja z različnimi vplivi na telesni in duševni razvoj otroka. Slaboten in bolan otrok prej podleže vplivom kot telesno in duševno zdrav. Dr. V. Matič:,,Vzgojnozanemarjen otrok je tisti, ki je zaostal v svojem razvoju na nekit zgodnji stopnji in je v nekem smislu družbeno nezrel nevrotik". Prof. Bregant: ,,To so otroci z vedenjskimi motnjami asocialne in antisocialne narave, ki s svojim vedenjem tako odstopajo od tistega, kar se ima v vedenju za normalno, da zahtevajo posebno obravna, s katero bi lahko polno izkoristili njihove delovne razvojne zmožnosti." Kriteriji avtorjev se razlikujejo glede definicije vzgojne zanemarjenosti, za ene je zanemarjenost stanje, za druge proces. Različni so pogledi o važnosti fenomenologije, za druge spet etiologije, eni dajejo prednost zunanjim dejavnikom, drugi notranjim. Definiciji vedenjskih in osebnostnih motenj je bližnji fenomenološki kriterij. Odkrivanje vzrokov bo kljub temu aktualno vsaj v naši družbi, v kateri z naglim razvojem prihajajo novosti. Na današnji stopnji varstva mladostnikov z MVO, je« zadovoljujoče podana pravna ureditev njiftovega položaja in tudi kategorizacija mladostnikov. PRODUKCIJA DELOVNE SILE Pred javno razpravo o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju Še devet dni in skupščina SR Slovenije bo sprejela pedlog zakona o usmerjenem izobra-ževanju, ki bo potem, ko ga bo naslednji dan sprejela tudi Skupščina Izobraževalne skup-nosti Slovenije, dan v ,,široko javno razpra-vo". Medtem, ko čakamo na ta velepomemben dogodek v zgodovini slovenskega šolstva, pa si površno oglejmo njegovo skorajšnjo zgodo-vino — če lahko tako rečemo Poročilu o usmerjanju vpisa in o vpisu novincev v usmerjeno izobraževanje za šolsko leto 1979/80. Poročilo, ki ga je na zadnjem sestanku obravnavalo tudi predsedstvo RK ZSMS, je podal koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje. Kljub temu, da si bomo poročilo le površno ogledali, moramo reči, da so podatki, ki jih poročilo vsebuje posebej pomembni; — prvič zaradi tega, ker nam omogočajo vpogled v nekatere realne trende v sloven-skem šolstvu in — drugič, ker potrjujejo pravilnost naših stališč in dosedanjih kritičnih analiz v javni razpravi o usmerjenem izobraževanju; Vendar pa v tem članku ne bomo pisali o visokem šolstvu, oziroma le posredno, to pa zato, ker je fronta trenutno najbolj šibka prav v srednjem, ali kakor pravi zadnja varianta predloga zakona o usmerjenem izobraževanju v ,,skrajšanem" srednjem šol-stvu. Končen izhod te bitke je odvisen prav od tega, kako bomo znali razporediti svoje sile na tej fronti. Taktičen premik k srednjemu šolstvu torej, premik, ki smo ga začeli že v prejšnji številki in, ki ga bomo upamo, tudi teoretično in praktično opravi-čili v tej številki Tribune. Uredništvo PREGLED ZAVODOV V SLOVENIJI Frančič Franjo (se nadaljuje) V vpisnem roku za šolsko leto 1979/80 se je v slovenske srednje šole vpisalo vsegaskupaj 35.874 učencev, od tega 4.654 v oddelke za odrasle. S tem je bilo pokritih 91,54 % prostih vpisnih mest v oddelkih za mlaaino, medtem, ko podatki za ,,odrasle učence" niso realni in jih bomo tu zanemarili, kar ne bo bistveno vplivalo na pravilnost naših zaključkov. Iz tabele, ki primerja vpisne kapacitete, prijave za vpis in vpis za šolsko leto 1979/80 je videti, da je največ nepokritih izobraževalnih kapa-citet v Šolah, ki izobražujejo poklice kot so: kovinarji, prodajalci, kuharji, avto-mehaniki, tesarji, obratni elektrikarji, itd. Druga zanimivost, ki polagoma postaja že zakonitost, pa je, da je v večini šol, ki izobražujejo za omenjene poklice, viden zelo visok odstotek učencev iz drugih republik — imigran-tov. Ponekod se ta odstotek povzpne tudi na 50%, kot je to recimo pri kovinarjih, za katere je razpisano 3428 prostih učnih mest, vpisanih pa je le 624. K tem zaključkom se bomo še vrnili, zaenkrat naj zapišemo le, da morda le ne bi bilo napak, ko bi znal eminentni Slovenski kulturnik, Herr Dimitrij Rupel, izsesati nekaj splošnih zaključkov iz tega in podobnih podat-kov, ki jih je vse polno tudi pričujoče poročilo, kajti potem ne bi več (ali pa? ) trosil bedastih pripomb, kakor je npr. tista o ,,ljudeh" ki postajajo živčni zaradi velike frekventnosti srbščine in hrvaščine v Ljubljani"! Nas!ednji podatek pravi, da se je v srednje šole v tem šolskem letu, vpisalo 5.304 učencev več, kot pa jih je v šolskem letu pred tem absolviralo osnovno šolo. Sestavljalci poročila trde, da ta ,,presežek" zapolnjujejo ponavljal-ci in učenci iz drugih republik. Praktično pa to pomeni tudi, da se cela generacija osnovnošolcev vpiše v nadalj-nje šolanje v — poklicne šole in štiriletne srednje šole. To vsekakor je hapredek! Vendar pa ne smemo ostati zgolj pri tej ugotovitvi! Postavlja se vprašanje, kdo zaseda mesta v tistih poklicih v produkciji, za katera je več ali manj potrebna zgolj fizična eksistenca, naj-večkrat niti dokončana osnovna šola ne. To vprašanje je še posebej aktualno če vemo, da je v slovenskem gospodar-stvu kar 50 % take delovne sile in, da v zadnjem času njen delež še narašča, konec koncev tudi zaradi restrikcij na uvoz tehnologije in istočasnem zaosta-janju v razvoju te tehnologije doma. Na eni strani to pomeni lahko, da ta poklicna delovna mesta zasedajo imi-granti, zaradi katerih bodo ,,ljudje v . . .Ljubljani" in Her D. R. najbrž tudi, še zelo ,,živčni", če teh ,,srbsko in hrvaško" govorečih ,,frekventnežev" ne bo več dovolj. To se prav lahko zgodi, posebej še glede na zmanjšano stopnjo zaposlovanja v prihodnjih obdobjih. Po drugi strani pa lahko (in teoreti-čno tudi moramo) predvidevamo, da se na ta delovna mesta zaposluje delavce, ki imajo poklicne in druge šole, čeprav je to manj verjetno. Naša predvidevanja se tu temeljno navezujejo na reformo našega vzgojnoizobraževalnega sistema! V zvezi s čim? V zvezi z zadnje čase tako pogosto analizirano in kritizirano institucijo, ki jo prinaša predlog zakona o usmerjenem izobraževanju, v zvezi z ,,usposabljanjem po osnovni šoli". Pre dvidevati moramo. da bodo zahteve tim. ,,uporabnikov izobraževalnih stori tev", tj. organizacij združenega dela, ki ,,svobodno menjujejo delo v neposred nih odnosih z izvajalci" teh ,,storitev'\ v temelju oblikovale zahteve po vzgoj noizobraževalnih programih za ,,uspo-sabljanje po osnovni šoli". To pa pomeni, da bodo svoje zahteve po kadrih prilagodile potrebam, ki jili bomo zgolj zaradi razlike nasproti široko politehnično in splošno izobraže nim delavcem, imenovali kratkoročne. Kakorkoli — že zgledajo za lase privlečene, pa so te abstrakcije zelo realne in nam narekujejo, da moramo vztrajati na stališčih in pripombah iz javne razprave, ki so bile zbrane na UK ZSMS in, ki jih je verificirala tudi RK ZSMS. Tu so vsebovane zahteve, da s< mora tudi v programe ,,usposabljanja pc osnovni šoli" vključiti celotna vzgojno izobrazbena osnova in ne le njene izbrane vsebine. Tako bo odpravljeno nekaj posledic, na žalost ne pa vzrokov ki jih vsiljuje družbena delitev dela i pogojih razvite blagovne produkcije. II. Najpomembnejši del poročila so prav gotovo podatki o odnosu med višino narodnega dohodka v posameznih občinah in strukturo vpisa na poklicne in 4-letne srednje šole iz vrst učejrce« teh občin. To poročilo je še eno izmed mnogih, ki ne prinašajo v zvezi s tein nobenih novih ugotovitev, pa ne zaradi morebitne nesposobnosti sestavljalcev, temveč zaradi tega, ker se odnosi niso prav nič spremenili. Najmanj vpisanih učencev v 4-le šole je iz tistih občin, ki imajo ' sorazmerju s tem največ vpisanih poklicne šole in obratno (glej tabelo) Čeprav višina narodnega dohodka w občino ni najprimernejša spremenljivka saj recimo ne more prikazati delitvi tega dohodka in temu primerno izobn zbeno, poklicno in socialno strukturi prebivalstva, pa vseeno dopušča mo žnost predpostavke, da je v občinahi nizkim narodnim dohodkom sorazmi no nizka tudi izobrazba, poklicna socialna struktura prebivalcev in s tudi učencev. V skladu s tem 1; trdimo, da se občinska nerazvit reproducira. Od tod pa izvira nepravilna ugotovitev sestavljalcev ročila, ko govore o tem, da se poklicm namene mladine bistveno ne spre njajo, saj izhajajo iz tega, kar bi morali bistvu šele dokazati, kajti nesprem« njene aspiracije po nadaljnji izobrazfc ali bodočem poklicu, največkrat nis posledica individualnih odločite ampak nespremenjenih družbeno-ekc nomskih razmer, ki narekujejo te ii take odločitve. Zaključek pa, ki sledi iz tega, je ta da poleg tega, da iz nerazvitih občii pošiljajo neprimerno manj učencev i 4-letne srednje šole, pošiljajo v te šol( predvsem učence, ki so materialn( neprimerno bolj ogroženi kot so ostali Zagotoviti jim je torej treba ŠTUDENTP SKE in DIJASKE DOMOVE in ŠT" PENDIJE. Tako domovi, kot štipendij morajo opravljati tudi socialno funk jo. Tako bodo odpravljeni tudi nekatei vzroki. v katerih koreninijo soci " diferenciacije šolajočih, ki v visok šolstvu zadobijo le svojo dokončni podobo. (glej tabelo na str.l 3) Zaradi tako razširjenega nekritičnega spre-jemanja in vrednotenja Hessejevega pisatelj-skega dela, kot se je v naših krajih še posebno razmahnilo ob in po izdaji Hessejevih izbranih del pri Cankarjevi založbi, je potrebno vsaj opozoriti na določene prvine njegovega ustva-rjanja, ki vsekakor zahtevajo nekoliko kriti-čnega vrednotenja. Pri tem pa je pričujoča ocena preveč priložnostna in fragmentarna, da bi si lahko lastila oznako celovite ocene Hesse-jevega dela. Predstavlja le kritični ošvrk enega samega delčka njegovega ustvarjanja — t. i. esejev (ki pa so zaradi svoje ,,teoretičnosti" vsekakor v globoki povezavi z ostalim literar-nim ustvarjanjem) in še to ene same miselne dimenzije le-teh, tiste dimenzije, ki se mogoče pojavlja najbolj transparentno in jo je tako mogoče najlaže kritično osvetliti, obenem pa vsebuje nastavke za podobno osvetlitev ostalih Hessejevih dimenzij. Sestavki v ,,LJmetnosti razmišljanja" (CZ 1979) lahko le pogojno nosijo oznako eseji. V njih je namreč Hesse skoraj bolj pisatelj kot pa esejist. In ravno v redkih tekstih, kjer je njegova beseda najmanj obtežena z njegovim znanim pesniškim jezikom,' kjer se iz besed najjasneje kristalizira misel, iz leporečja naj-ostreje prodira miselna nezadostnost, nekriti-čnost, najlepše se pokaže Hesse-filister. Takoj v začetku pade v oči njegov odnos do narave. Zanj sta tako kmet kot meščan v opazovanju narave naivna in nekultivirana, saj je egoistično (enostransko) v deževnem vremenu misliti samo na svoje krompirišče. ,,Narave ne bi smeli videti samo kot nekaj plodnega in koristnega, temveč tudi kot lepo, vendai tudi ne samo lepo, temveč kot ne-doumljivo in vzvišeno nad lepim in grdim." Če bi bil Hesse fizično-eksistenčno odvisen od krompirišča, o katerem govori, bi se njegova abstraktna brezinteresnost v hipu porušila. Upanje na biezinteresno opazovanje narave je iluzorno toliko časa, dokler bo kapitalist v njej videl možnost za eksploatacijo in poveče-vanje kapitala, dokler bo kmet v njej videl možnost preživljanja in dokler bo človeštvo eksistenčno odvisno od nje. Res pa je, da danes v času ekološke krize, ki je Hesse še ni predvidel, kritična točka ni več opazovanje, temveč delovanje, a še vedno delovanje kapitalista, kmeta in vseh nas nujno vpletenih v ta problem. Njegov odnos do narave pa je neločljivo povezan z odnosom do civilizacije. ,,Če tako zares razmišljam, so pravzaprav tako imeno-vane ,,potrebne iznajdbe" tiste, ki jih zavra-čam in jim ne zaupam. Pri teh baje tako potrebnih pridobitvah je vedno zraven nekaj I preklete usedline: vse so tako oguljene, tako nevelikodušne, tako kratke sape, vse prehitro naletimo pri njih na njihove nagibe, na iknetimrnost in grabežljivost, in poleg vsega 'tega puščajo povsod za seboj . . . dolg rep svinarije, vojne in smrti, prikrite revščine." Niti slučajno se ne vpraša, zakaj je tako. Zanj so izumi in tehnika vzrok svinjarij, vojn, smrti, prikrite (!) revščine. (Leta 1930 je bila revščina prikrita samo za tiste, ki so hoteli, da bi bila prikrita). Toda izumi abstraktno, kot jih postavlja Hesse, še niso vzrok nikakršnemu zlu. Šele v rokah ljudi, ki jih zlorabljajo postanejo taki. To mu seveda ostaja skrito, kot mu ostaja skrito, kdo so ti ljudje, v rokah katerih postaja civilizacija izkrivljena. ,,Za hrbtom civilizacije skriva zemlja cele gore žlindre in neznanske kupe smeti, posle-dica teh potrebnih iznajdb niso samo lepe razstave in elegantni avtomobilski saloni, temveč tudi množice rudarjev z bledimi obrazi in sramotnimi plačami, za petami pa jim slede še bolezni in pustošenje." Tako stališče, ki v zgodovini ni neznano, je posle-dica teoretsko pomanjkljive analize in nespo-sobnosti za videzom odkriti resnici. Hesse je tu pravi ludist, razbija orodje, pozablja pa na lastnike orodij — izkoriščevalce. Tako ni preveč presenetljivo, da pride do tako smešne primerjave, ki ji je težko najti primero. Pravi, da za parne stroje in turbine plačujemo ,,z neskončnim uničevanjem podobe zemlje in podobe človeka ... z dušo, ki je okrnela, s stavkami, vojnami.. ., medtem ko človeku ni bilo treba plačati nobene cene za iznajdbo violine in za to, da je nekdo napisal ario v Figarovi svatbi." Sofizem tu doseže skrajne meje. Le primerjava zgolj zunanjih podobnosti lahko prinese takšen sklep. Namreč zgolj zunanja, oziroma lažna značilnost same civili-zacije je, da uničuje podobo človeka, ustvarja KRITIČNI FRAGMENT OB HESSEJU stavke, vojne, ,,prikrito" revščino. Taka je civilizacija le v določenih družbenih okolišči-nah, v ,,meščanskem kozmosu", ko so delo in produkti dela človeku odtujeni in se postav-ljajo proti človeku s svojo lastno silo, ko zakoni kapitala obvladujejo tako neposedu-joče, kot posedujoče. Taka pa je ravno tista civilizacija v kateri Hesse (ne)deluje, torej zgodovinsko določena civilizacija. Hesse je ne obravnava zgodovinsko, pač pa abstraktno, in prav tako obravnava tudi naravo. Abstrakcija pa vemo, da predstavlja vse in s tem, ko pred-stavlja vse, predstavija nič — je nična. V istem eseju (Ognjemet) malo za tem, ko omenja ,,prikrito" revščino, najde popolno zadovoljitev v iznajdbah, ki nosijo pečat nepotrebnosti. Pri tem misli na dejavnosti, ki imajo ,,značaj razkošja, brezdelja, otroškosti". Višek očarljivosti mu predstavlja ognjemet, ki je v zrak poslal nekaj tisoč frankov, brez kakih preračunljivih interesov. Farizejstvo brez primere se pokaže v naslednjem odstav-ku: ,,Če je tudi bil med gledalci (ognjemeta) ta ali oni ubog hudič, ki je mogoče ob tem pomislil, kako zelo prav bi mu prišel deseti ali dvajseti del tega, kolikor je stala prikupna minljiva igrica — je bil žanesljivo izjema. Večina gledalcev — to smo razločno čutili v slovesnem ozračju tistega večera — ni pomisli-la na take ničnosti, stala je tam široko odprtih oči, z vznak dvignjenimi glavami, se smehljala in molčala in bila očarana , navdušena in nekoliko pretresena od lepote, od njene načrtnosti, od očitne nepotrebnosti, od neznanske porabe, od duha in preračunlji-vosti, od vseh teh dragih in bistroumnih naprav, ki so delovale samo zato, da bi pripra-vile ljudem čisto kratko, majhno zabavo. Mislim celo, če mi je to dovoljeno reči, da je bil občutek, ki ga je doživela večina očaranih gledalcev, zelo podoben pobožnosti, kakor jo občutijo nedeljski obiskovalci cerkve, ko poslušajo pridigo." Človeka, ki ga je nekaj strani nazaj opisoval kot delavca z gubami na obrazu, ,,prikritega" reveža, zdaj imenuje ubogega hudiča, neskon-čno praktičnega, opijanjenega od samih po-trebnih stvari, požrešnega in preračunljivega. Vsi vemo, kdo je bila tista poveličevana večina očaranih gledalcev, kdo je lahko večina v gorskem zdravilišču. In povem vam, kot da bi poslušal pridigo, začutil sem pravo nedelj-sko pobožnost. In še neka prazničnost veje iz tega eseja, namreč prazničnost praznine, značilnost, ki je v veliki meri tudi značilnost sedanjega časa. ,,Bilo je vprašanje, kako je mogoče pognati v zrak toliko in toliko tisoč frankov v kar se da v najkrajšem času, v zabavo čim večjega števila ljudi in brez slabih posledic? " Brez slabih posledic za kaj za koga, je vprašanje, ki se razen ob tem tekstu poraja tudi ob mnogih današnjih javnih prireditvah, ki izpolnjujejo zgolj znano maksimo ,,kruha in iger!" Na drugem mestu (Notranje bogastvo) se sklicuje na skupno kulturo, ki zahteva priznanje in potrditev od vseh. Človeka, ki govori o skupni kulturi leta 1916, se lahko samo vpraša, ali je ta skupna kultura, kultura kapitalista, ki se oplaja z delom proletariata? Ali je to kultura imperializma, ki kultivira tretji svet z izkoriš-čanjem in uničevanjem kulturne dediščine? In ali se ta skupna kultura izpričuje tudi ob ognjemetu? In kaj misli o revoluciji, oziroma kje vidi rešitev človeštva? ,JPridigam o svojevoljnosti, ne o prevratu. Kako naj si želim revolucijo? Revolucija ni nič drugega kot vojna, je natan-ko tako kot vojna ,,nadaljevanje politike z drugimi sredstvi". Človek pa, ki je začutil, da ima pogum zase m je zaslišal glassvoje usode, ah, temu ni prav nič mar politika, najsi je monarhistična ali demokratična, revolucionar-na ali konservativna! Zanima ga nekaj drugega. Njegova 'svojevoljnost' je kakor globoka, sijajna, bogu ljuba svojevoljnost vsake trave, ki ni usmerjena nikamor drugam kot v svojo past. ,Egoizem', če hočemo tako reči. Samo da je ta egoizem čisto nekaj drugega, kakor pa razvpiti egoizem zbiralca denarja ali oblastiželjnega! . .. Toda denar in moč in vse te stvari, zaradi katerih ljudje mučijo drug drugega in se na koncu tudi med seboj pobijajo, so človeku, ki je našel samega sebe, svojevoljnemu, malo vredne. On namreč močno ceni samo skrivnostno moč v sebi, ki mu daje življenje in mu pomaga rasti." Da, njegov egoizem je resnično povsem drugačen od egoizma zbiralca denarja — delavca v. letu 1919. Delavec se egoistično žene za denarjem, da bi preživel in zanj svoje-volja jii ^drugačen egoizem", pač pa revolu-cija. Njemu pač življenja ne daje ,,skrivnostna moč v njem", pač pa hrana, ki si jo kupi z egoistično prigrabljenim denarjem. Njemu narobe, življenje — osveščena življenjska izkušnja — daje moč, ki pa ni prav nič skriv-nostna, marveč revolucionarna. Hessejev egoizem svojevoljnosti je resnično drugačen od delavčevega. Je dvojni egoizem. Prvič je realni egoizem posedujočega in drugič je farizejski egoizem pedagoga, ki kaže ljudem pot v pravo življenje, pozablja pa, da je ta pot primerna samo za posedujočo manjšino, ravno tisto, ki bi ji lahko očital egoizem zbiralcu denarja. Relativizem Hessejeve ,,usode in božanske svojevoljnosti" in hkrati nezgodovinski pogled, se pokaže v poslednjih vrsticah eseja Samovoljnost. ,,Ljudje smo. In za ljudi je eno samo nsravno stališče, eno samo naravno merilo. To je merilo svojevoljnosti. Zanjo ni ikakršne usode kapitalizma ali socializma, . jnjo ni ne Anglije ne Amerike, zanjo ne živi nič drugega kakor tihi, neizogibni zakon v lastnih prsih, ki mu ljudje udobnih navad tako neizrekljivo težko sledijo, svojevoljnemu paje usoda in božanstvo." Implicite s temi beseda-mi zagovarja tudi svojevoljnost kapitalista. Tu Hesse očitno spet na nekaj pozablja. Če parafraziram znano Engelsovo misel: Svoje-voljnost se blamira vedno, kadar pozablja na interes. Vprašajmo se še, ali ta samovolja res pred-stavlja rešitev vsega človeštva. Sam pravi, da je samovolja privilegij redkih osebnosti in da je v današnjem času osebnost kapital. Torej je samovoljen lahko le tisti, ki ima osebnost — kapital. Hesse s tem kapitalom seveda ni mislil na kapital, kot ga je kritično izpostavil marksizem, ker zanj očitno še ni slišal. Zato je gornja konstriikcija sicer spekulacija, ki pa vendar ilustrira neovrgljivo dejstvo, da si delavec v okviru kapitaUstične proizvodnje in tudi v svetu, ki se imenuje socialistična, a ki mu še vedno vlada odtujeni kapital, ne more privoščiti samovolje. Hessejeva volja je torej volja priviligiranih. Dotaknili smo se ene najključnejših točk Hessejeve misli, ki v mnogočem daje tudi odgovor na vprašanje: zakaj tako. To ]% njegov kult umetnika, osebnosti, jaza. In ta kult, ne samo, da nam ga razlaga, ta kult je Hesse tudi sam živel. Sam pravi, da iz svojega puščav-ništva ne more. In izkušnje, ki nam jih razlaga, so tako samo njegove izkušnje — izkušnje zavestnega izoliranca. Tak človek lahko govori samo o sebi in če te izkušnje posplošuje, so to še vedno samo njegova posploševanja, narci-soidna neoplojenost z družbeno (družabno) izkušnjo. Izofiranost je njegova ideološka postavka. Ta postavka se lepo vklaplja v njegov nezgodovinski pogled, pogled, ki je ideološko omejen na svoj čas in ne vidi zgodo-vinske pogojenosti pojmov, ki jih uporablja. Ne vidi zgodovinsko utemeljenih nasprotij, ki določajo njegov čas. In tako matefizično pojmovani naravi prav tako metafizično postavi nasproti (spet metafizično pojmovano) civilizacijo. Za vse grehe obtoži prvo stvar, ki mu pride pod roke in ki se mu zdi absolutni antipod naravi — civilizacijo. In kako da takšne mase po svetu prisegajo nanj, da skušajo ubirati hjegovo pot ,,odkri-vanja jaza"? Še preden spoznamo kako, lahko ugotovimo kdo. To je prav tista skupina, ki ji pripada tudi Hesse. Slepo zgrožena nad civili-zacijo, a nesposobna, da kakorkoli aktivno pripomore k izboljšanju. Tako jim pride močno prav Hessejeva pot ,,k samemu sebi", allias zapiranje oči pred družbeno stvarnostjo. Če se poigram: ,,Spoznal sem ničevost civili-zacije, njeno tendenco dehumanizacije, zato se ograjujem od nje (zla) in gradim samo svojo osebnost. Zdaj, ko sem to spoznal, sem nad vsemi, ki tega niso spoznali, sem tako rekoč personifikacija same Narave. Edina pot napredka je moja pot." Te besede govori, ko si najema prijazno hišico v gorski vasici, ko si na obisku v mesto da postaviti kavarniško mizico na sonce in si prinesti kave, ko veliko-dušno odšteva natakarju napitnino, ko se odpravlja s svojo jadrnico na samotni ribolov po Bodenskem jezeru, ko uživa ob zelenjavni juhi, postrvi iz Gardskega jezera in dobrem vinu. ,,Od sreče posameznika, do sprave z voljo sveta". Obrnjeno! S stalno borbo proti (ustaljenemu) svetu, do sreče posameznika. r»R APAT rABELA: sčina larje pri Jelšah entjur pri Celju jnart evnica Jrežice lozirje )ravograd frebnje iško 1. Konjice oper ^.-Moste [amnik frhnika j.-Šiška Trbovlje Ran^i vključitev v poklicne šole 4-letne srednje šole 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 51 52 53 54 55 56 59 57 60 51 54 50 21 53 43 56 5 13 9 8 4 6 Rangi naiodnega dohodka 57 58 60 53 52 40 31 45 50 22 14 9 17 37 12 7 Občina If-Vič Piran Lj.-Bežigrad Lj.-Center Mur. Sobota Velenje poklicne šole 57 58 59 60 27 17 Rangi vključitev v Rangi 4-letne srednje šole narodnega dohodka Rang 1 pomeni največji procent vključenih v poklicne in srednje šole med vsemi slovenskimi občinami za generaciio učencev. ki ie zanustila 7 2 3 1 33 34 49 6 2 1 56 3 osnovno šolo v letu 1978/79. Prav tako pomeni rang dohodka 1 najvišji narodni dohodek v rangu vseh občin. Teleks me je napol povabil, da sodelujem pri razpravi o socialistični morali. Da bi, kakor sem razumel, branil njihovo stvar in razčistil z Ošlakom. In ker nisem bikoborec in še posebej ne borec s teološkimi biki - kritika religije je namreč opravljena in zdaj gre za kritiko razmer, katerih izraz je religija - in ne maram gladiatorskih predstav, ki bi dvigovale naklado Teleksa, nisem niti hvalil njihove stvari in je niti nisem povzdigoval; zgodovinski materializem pač ne more lajšati stisk maloburžoaz-ne zavesti. Je to kazen ali sladko maščevanje, da so mi za drugi prispevek sporočili: Ne bom objavila . . . za nazaj ne bomo polemizirali! Čudne so te polemike, kjer se polemizira le vnaprej. Temu se reče — napovedovanje ali prognoziranje. In tako prognoziram: Beži, beži Teleks pred resničnimi vprašanji v lažne sfere kulture, v to pribežališče slovenskih drobno-buržoaznih slojev! Pogrevaj stare laži in stare strasti! Si zaslutil, da je pravšnji čas za rehabilitacijo meščanskega elementa? Prav zaradi tega utegneš pogoreti, kot pogori sračje gnezdo: brez Feniksa v plamenih. IMAM PRAV, VI PA NEEE! Marjan PUNGARTNIK Kakopak in ne najbrž, tovariš Veljko Rus. ,,Najbrž ima prav . .. Nima pa prav . . .," pravi. So to značilnosti proudhonovske sociologije1. Namreč kar je po Veljku,* Rusu, je, kar pa ni njegovo in česar po njegovem ni, je samo ,,najbrž" — to je že oholost. Kakopak, tisto stališče, ki noče peti hvalnice duševnim težavam meščančkov (z vso nesrečno za-vestjo, ki izhaja iz dvojnosti med lepimi nameni ali željami in ,,grdo" privatno lastnino), ste razumeli prav! Kajti ko sloven-skega meščana prodajate pcxi znamko ,,socia-liziranega egoista", t.j. potuhnjenega buržuja z značilno slovensko zvitostjo, je to od teorije zelo daleč. Je mar ta ,,najbrž" teorija? So mar ,,vsakodnevna izkustva," ki jih plašno ponuja Županov (Še celo dozdeva se mu, skratka — skoraj ne bi verjeli) pri označitvi klasičnega liberalnega meščana, dostojno nadomestilo za teorijo? Je ,,vzvišeno", če to vzamemo za dokaz, da je sociologija zgubila sposobnost ,,prodreti navzdol do stvarnega substrata" sebe kot znanosti? (Lukacs) Da je to zadnja postaja zavesti v postvarelost? Kolegi so pred nekaj leti opravili znotraj neke znanstvene ustanove zanimiv poskus. Od sociologov in filozofov so zahtevali, da naj znanstvena stališča govore kot osebna in pri tem celo gledajo sogovorniku v oči. Bučen protest in nekaj razjarjenosti pri poskusnih zajčkih sta dokazala, da je poskus uspel. Sociolog kruha, ki ga peče, ne bi jedel s prevelikim zadovoljstvom. Toda vzemimo vprašanje razdvojenosti, o čemer že razpravljamo, zgodovinsko (A. Heller: ,,Da bi posameznik lahko živel, se je moral prilagajati skupinam, ki so opravljale različne funkcije, zato je bil ,razcepljen', tako rekoč ,razmetan' v različne vloge. Zaradi pomanjkanja medija, ki bi se nanašal na celega človeka, je človekova enotnost razpadla in razmahnila se je družbena shizofrenija. Osnov-no in za meščansko življenje najodločilnejšo obliko družbene shizofrenije je odkril Marx s prikazom razcepa med bourgeois in citoyen.") in ne kot krščanski ideološki vzorec, kot zdravorazumsko ,,naravo" človeka (,,izvirni greh zgodovine" — kot pravi Veljko Rus) in približamo se izničenju razdvojenosti in vprašanja razdvojenosti. Namreč: z odpravo privatne lastnine se izniči tudi vrednost teoretičnega vprašanja. Dvojnost bi morali po mnenju Veljka Rusa vzeti nase kot ,,moralno breme časa", natančno v prid Mastnakovi trditvi, da je morala samo filistrska izmišljo-tina. Vzemimo zgodovinsko tudi sam liberalizem — ne kot večno načelo »upoštevanja posamez-nika", temveč takega, kakor smo ga doživeli pred časom. Kakšen je bil in kam je vodil, je precej jasno. Prav v njem so interesi igrali posebno vlogo; takšne redefinicije interesov, kot smo jih doživeli po njem, se dogajajo le redko. ,,Malo Švico" je zamenjala politika proletarskih interesov. Zanimivo je, da meščan vedno preskoČi razredno opredelje-nost svojih interesov, vedno jih gleda le kot individualne, posamične, s skrito postavko, da obstaja nepomirljiv spor z interesi slehernega drupega posameznika. In vendar zahteva vrsto zagotoviT. Vzemimo ,,razumno uresničevanje osebnih interesov". Zahteva razumno državo. Za slehernim ,.zagotovilom" stoji liberalna država, tudi za ,,posvetitvijo" dela: tudi za značilno formulacijo, da je treba posameznika ,,motivirati" in ne -- osvoboditi. Liberalni Razgaljenega MILANA KLEČA sveže robidnice meščan fetišizira državo in predstavlja si, da so v njej individualni interesi uskladljivi; da je mogoče egoizme uravnovesiti, je tipična liberalistična blodnja. Stvarnost te uravno-teženosti je meščanska demokracija, to usklajevanje individualnih interesov je na delu kot (v lepi Leninovi formulaciji) stalna državljanska vojna. S stališča meščanske zavesti je prihodnost pOpolnoma izpraznjena novega. Veljko Rus to prihodnost še bolj prazni: pozna samo gibanje h komunizmu, ki ni v ničemer opredeljen. Niti po programu nit* oo nosilcu. Seveda je tako lahko le gibanje socializiranih egoistov in ne kakšno konkretno gibanje proletariata, ki odpravlja razredno družbo. Komuna je resni-čno osrednje vprašanje komunizma. Toda kako značilno: za Veljka Rusa sloni komuna na delu, medtem ko je za revolucijo delavcev komuna oblika, v kateri se družbena delitev dela odpravlja. Nevednost? Slab spomin? Zato: ,,No, prav, gospodje, ali hočete vedeti, kakšna je diktatura proletariata? Oglejte si pariško komuno! To je bila diktatura proletariata." 4. ,,V svoji vse večji nemoči ugotavlja sociologija z zaskrbljenostjo, da se njeni ,,rezultati" in njene izjave vse bolj mešajo z izjavami malomeščanskega jezika in zdravega razuma; uporaba abstraktnega in ,,težkega" jezika služi med drugim tudi za razlikovanje od zdravega razuma." (G.A. Gilli) Strokovno izrazje je svojevrstna maska, ki jo sociologu natakne njegov družbeni položaj. Ko pa se pojavlja zasebno, brez te maske, se pokaže v iskrenosti tak, kakršen se je prej skrival pod masko. Pomudili se bomo ob reki specifičnosti poezije Milana Kleča, ki ji (s tem pa tudi njenemu avtorju) omogoča vlogo, kakršno v naši družbi oziroma-bolje-vlogo, ki jim jo pripisujejo tako imenovani ,,kulturni možje", tako imenovano ,,javno mnenje", tisti, ki se v raznih televizijskih oddajah narcistično tolčejo po svojih ,,ustvarjalnih prsih", in tisti, ki si izmenično hipokritsko ploskajo na Tomšičevi in Stritarjevi. V branje si bomo stavili obrazložitev lanskoletne podelitve ,,Zlate ptice" za književno ustvarjalnost Milanu Kleču (za zbirko ,,Kresnice"), recenzijo Klečeve zadnje zbirke ,,Nad dečki sije sonce" in pa seveda tema zapisoma pripadajoči knjigi (zakaj knjigi bolj pripadata zapisoma kot Kleču, bo razvidno iz nadaljnjega izvajanja). Ob obeh zapisih se bo znova potrdilo že tolikokrat potrjeno, da namreč meščanski diskurz kljub vsemu modno-kozmetičnemu instrumentariju za olepševalno krpanje diskurza ne more prikriti in zakriti vseh razpok, skozi katere se potem prebija resnica. Izhajali bomo prav iz (simptomatičnega) branja teh iz celote vidno izstopajočih in vanjo neintegriranih elementov. Omenjene pasuse bomo vidno poudarili. Najprej obrazložitev nagrade ,,Zlata ptica", ki je bila objavljena v lanskoletni 24. številki Mladine dne 21. VI. 1979: ,,Žirija za področje literarne dejavnosti v sestavi: Ivo Svetina, Franc Pibernik, Peter Božič, Janez Vrečko podeljuje Zlato ptico: Milanu Kleču z obrazložitvijo: V sodobni slovenski poetični trenutek zarisujejo Kresnice (CZ 1978) samosvoje, izvimo in močno pesniško dejanje mladega, ptodovitega slovenskega pesnika Milana Kleča. Zbirka je že ob svojem izidu vzbudila nedeljeno priznanje kritike in bralcev, ki so pesnika sicer že poznali po prvi zbirki Maroža in po objavah v revialnem tisku in na radiu. S svojo poetično voljo in aarovitostjo Kleč vzpostavlja prostor novih poetičnih moči, ki je povsem odvezan ludističnih in esteticističnih določil npvejše slovenske poetične tradicije, s čimer pravzaprav izkazuje neko- zarezo, nek konec in hkrati nov začetek. V tem smislu je, tudi glede na svojo zrelost, trden mejnik, ki ga bo morala slovenska literarna zgodovina vsekakor upoštevati in uzakoniti. KLEČEVE KRESNICE NAS IZ NENEHNO ŠOKIRAJOČEGA POETIČNIEGA SVETA POSLEDNJIH NEKAJ LET ŠOKANTNO POSTAV-LJAJO V PROSTOR MIRU IN SREČE, Z ENO BESEDO, V PASTORALNOST, KJER Nl VEČ FIZIČNEGA IN METAFIZIČNEGA V NJUNI RAZLOČENOSTI, AMPAK JE VSE ENO, UBRANO IN SKLADNO, KJER CELO PESNIK NE MORE BITI PESNIK ZUNAJ SVETA, AMPAK JE LAHKO PESNIK LE ŠE KOT PESNIK ZNOTRAJ NARAVE IN ENO Z NJO KOT VELIK OBET IN OBLJUBA, DASVETŠE Nl IZGUBLJEN." (pouda-ril I. Ž.) Sistematično je, da se podobni ,,argumenti" pojavljajo tudi v recenziji zadnje Klečeve zbirke. Napisal jo je poleg Cirila Zlobca- najbolj anemičen in sterilen slovenski pesnik Tone Pavček. Zaenkrat navajamo le prvi del: ,,Poezija Milana Kleča, enega izmed zaznavnejših glasov mlade slovenske lirike, stopa v slovenski pesniški prostor S POPOLNOMA DRUGIM KORAKOM OD TISTEGA, Kl SMO GA BILI VAJENI PRI ŠALAMUNSKI IN POŠALAMUNSKI METODI PESNJENJA: BREZ BOLJ ALI MANJ ŠOKANTNIH KLOFUT JAVNEMU MNENJU, BESEDNIH PROVOKACIJ, EKSPERIMENTA-LISTIČNE IGRARIJE, LUDISTIČNIH NOVOTA-RIJ IN TEŽKO ULOVLJIVE INFLACIJE BESED. PRIHAJA NEKAKONEOSVEŠČENO? NERACIO-NALNO, KA.KOR DA Nl OD TEGA SVETA, (Poudaril I. Ž.)- s pokrajino, ki je še ni bilo na našem pesniškem zemljevidu, a se je vanjo vredno naseliti. Tak samosvoj svet je ponudil v zbirki ,,Kresnice" in nekoliko v drugačni pesniški strukturi ga upodablja tudi v zbirki ,,Nad dečki sije sonce". Cenjena teksta se očitno na enem izmed nivojev skoraj popolnoma pokrivata. Oba sta si namreč enotna, da je ,,dovolj klofut javnemu mnenju" (ki ga, seveda ustvarja že zgoraj imenovana gospoda), dovolj je vtikanja v ,,javne zadeve", njihovega premlevanja in še zlasti ponovnega pljuvanja prežvečene vsebine v obraz omenjene gospode (kateri gre ta zadeva, kot se za meščansko občestvo spodobi, seveda upravičeno na jetra) pa čeprav le v podobi dokaj nemočnega Tomaža Šalamuna in njegovih še šibkejših epigonov (najbolj odkrito pove seveda najbetežnejši in najsenilnejši med pisunsko druščino). In glej: ravno v pravem trenutku se pojavi deus ex machina Milan Kleč s svojimi poetičnimi izcedki tkaterih ,,iskrenost" bomo. opredelili raje s skalkuliranostjo). In kakšen je ta krasni novi svet, s katerim Kleč izkazuje ,,nek konec in hkrati nov začetek" in ki so ga slovenski ,,kulturni možje" tako ,,nesebično" vkovali v zvezde z vsem pertinantnim ceremonialom in patetičnostjo? Za njihove namere (skoraj) idealen. Ribe zagledane v zvezde, razposajeni pastirji, gozdne jagode, nag mož s čredo ovac, zajci, škorci, kresnice, račke,_ki pripovedujejo o zimi, otrok, ki se rojeva iz sonca, goli dečki v vinogradu . . . skratka ,,mir, sreča in pastoralnost" par excellence, zraven pa še obilo (latentne) homoerotike, ki pa jo možje iz moralnih (hipokritskih) razlogov zamolčijo. Bistveno pri vsem tem pa se (kot se za ideologijo spodobi) skriva malce pod površino. Namreč to, da je to svet brez človeške družbe, še več, svet brez Ijudi. Goli dečki in gole deklice, ki paradirajo po Klečevih pesmicah, so očitno mitološka bitja, kar najbolj jasno ilustrira otrok, ki se rojeva iz sonca. Nikakor ni naključje, da se v Klečevi poeziji najpogosteje pojavljajo sonce, gozd, jeleni, ovce, račk, nagi dečki in nage deklice, skratka miniaturne božične jaslice v verbalni obliki, še manj naključno pa je poudarjanje ,,miru . .sreče in pastoralnosti", ,,enosti, ubranosti in skladnosti ,,ter" enosti z naravo". Svet, ki ga ponuja Kleč, res ,,ni od tega sveta"