Izvolitev lavantinskih škofov. (Dalje.) V nedeljo, dne 17. novembra se je vršilo v Mariboru slovesno umeščenje ali intronizacija novega lavantinskega škofa. Ta slovesnost je bila v našem liatu deloma že opisana, deloma pa so itak naši pobožni verni Slovenci iz vaeh krajev vladikovine prihajali vMaiibor, da so si svečanost ogledali z lastnimi očmi. Zbog tega nam tukaj ui treba tega alovesnega dne z nova opisavati, ampak mi še omenimo le eno in drugo stvar, ki so važne tudi za bodoče dni in so tudi vredne, da se ohranijo našim potomcem. Pred vsem podatno našim bralcem nagovor, v katerem so kapitelski vikar, milostni g. prelat F. Kosar pozdravili škofa v imenu cele akofije. Vladikovina si je pa res izvolila zgovoren jezik, da je dostojno pozdravila avojega novega vladiko. Govor smo dobili iz lastnih rok preč. g. prelata, in sicer v znak ljubezni. Bog plati! Govorili so v latinskem jeziku. Mi pa govor prelijemo v slovenski jezik, da ga domači zvon naznani po široki škofiji. Naj tedaj zdaj potegnem za zvon, vi pa lepo poalušajte! ,,Ko je naš G-ospod in Izveličar prihajal v Jeruzalem, da dopolni delo izveličanja našega, takrat, kakor avedoči sv. pismo, je začela vsa množica učencev z velikim glasom veselo Boga hvaliti in klicati: Hvaljen. bodi, kateri pride v imenu G-ospodovem. (Luk. 19.) Prevzvišeni in prečastiti knez in škof! Enak prizor, če ne ravno tak, se je ponujal tudi v dan Vašega prihoda, in se ponuja zopet danes našim veselim očem, ko se celo mesto giblje in mladenči in device in stari in mladi vriskajoč Vam naaproti hitč ter kakor z enim glaaom kličejo: Hvaljen bodi, kateri pride v imenu Gospodovem! In zakaj, premiloatni knez in škof, blagujemo tako svečano Vaš prihod?  Resnično zato in edino zbog tega, ker pridete  v imenu Goapodovem! Osirotela je namreu lavantinska vladikovina po smrti preljubljenega našega škofa Jakoba Maksimilijana, kateretnu naj bo blag in večen spomin, čegar pastirsko ljubav vse cerkve okoli in okoli po škofiji oznanjujejo, čegar miroljubno srce, prav kakor srce kneza miiu, vae oblaati cerkvene in državne povzdigujejo, eegar oeetovsko dobrotljivost vsi dobrodejni zavodi, vsi sveti kraji in pred vsem oboje semiuišče, namreč duhovako in deško na vea glas hvalijo, v tej blaženi atolni cerkvi pa res stene same govore. Ko je tedaj sirota škofija zgubila svojega pastirja, obračamo svoje oči na večne visočine, da nam od ondot pride pomoč, proseč Gospoda žetve: Pošlji Gospod, kogar meniš poslati! Dobro nam je znano, da so na večih krajih, pa tudi v naaem mestu zlaati po samostanih obhajali devetdnevne pobožnosti, naj se prikrajšajo dnevi žalosti in naj Bog prej, ko slej blagovoli poalati, kogar nam meni dati. Vendar, kdor zaupa v Gospoda, ne zganejo ga vekomaj, kakor gore Sionske ne. Zato pa tudi naša molitva ni bila prazua. Cem bolj so se množile molitve, tem jasneja je bila tudi božja volja, in ko pride čas, katerega je Oce po svoji oblasti odločil, je bil isti glaa ljudstva in isti glas božji: da ste Vi, prečastiti knez, naš nam od Boga namenjeni škof. Ko ste tedaj premil. škof po molitvah izprošeni, in od Njih ekscelence Solnograškega metropolita vsled posebne pravice, ki je nadškofijski stolici lastua, izvoljeni, potrjeni in posvečeni, stopite tedaj v imenu božjem v hlev naše škofije skozi edina, pravična vrata, kot odposlanec apostolov namreč, in kot naš pravi in postavni pastir, vzamite v istinito last škofijsko ^stolico. Čast Vam tedaj bodi, ki pridete in ker pridete v imenu Gospodovem. Kakor ste nek- daj pohvalno služili svitlega cesarja, tako zdaj sprejmite vodatvo duhovne vojske v naši ško- fiji. Vojska nami'eč je človeško življenje na zemlji, svedoči sv. pismo, in nikdo ne bo ven- ean, ki ae ni dobro vojskoval. Glejte, svitli knez, tudi mi ae Vam približamo v imenu Goapodovem in Vašo škofijsko stolico pri tem velikanskem shodu trumoma obdajamo, da Vam v navzočnoati cerkvenib. in državnih oblaati, v imenu duhovstva in vernega ljudstva, kakor amo dolžni in ae apodobi, priaežemo zveatobo. Vidno znamenje prisege vdanoati pa je po cerkvenih poatavah poljubovanje blagoslovljenega prstana in poavečene roke škofove. Ia reanično, v tem edinem znamenju je vaa moč in vea viaok in globok pomen prisege zvestobe zapopadeu. Poljubovanje pomeni pred vsem otročjo spoštljivost, katero smo Vam, kakor duhovnemu očetu in predstojniku dolžni, in Vam jo danes radi prinesemo v dar; poljub na dalje potueni duhovno pokorščiuo, ki nas veže na Vas, ravnatelja in pastirja našega, in katero Vam danes ponižno za vselej obljubimo; v prvi vrsti pa je poljub znamenje ljubezni in duhovne edinosti; ista Jjiibezen nas danes z Vami, kakor da bi imenitne zaroke obhajali, veže, da smo z Vami eno duhovno telo, čegar glava je Kristus. Sv. pismo pravi: ,,Moj pravični pa iz vere živi", In prav ta verna vdanost, katero smo zdaj v prii-o Vas, visoki knez, tako svečano obljubili, naj bo zdaj in v prihodnje življenje naše. Sv. apostol Peter je nekdaj rekel Gospodu : Za teboj pojdem, kamor koli greš, — in če bi mi bilo utnreti s teboj. Polni vere in zaupanja v Boga, ravno isto obljubo mi danes ponavljamo ter pravimo: Prevzvišeni knez, za Vami pojdemo, kamor koli greste, in če bi nam bilo umreti z Varni. Pristavimo še besedo Davidovega služebnika Etaja: ,,Na katerem koli kraji boš ti, raoj gospod kl-alj, bodi-si ali v smrti ali v življenji, ondi bo hlapec tvoj". In kakor sta Aron in Hur, ko sta videla pešati roke Mojzesove, podpirala roke njegove od občh strani: isto tako bomo tudi mi, vsak na svojem torišči, v svoji službi in v svojem poklicu, Vaše roke podpirali od vseh strani, pomagajoč Vam vedrega lica in veselega srca v vsaki reči, katero boste zapovedali, da ne opešajo roke Vaše, dokler nam solnce ne zajde. Zivili tedaj, prevzvišeni in visoko častiti knez! Zivili in trikrat živili zdravi in arečni dolgo let, blagoslovljeni od Gospoda vselej in povsod in vseh rečeh! Amen — Ameu ! (Dalje prih.)