SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED. ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ' ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXIV 1983 LJUBLJANA 1984 102469 ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXIV 1983 Mk&j -t SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXIV 1983 LJUBLJANA 1984 Arheološki vestnik Glasilo Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti Natisk odobrila Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 13. maja 1983 in Predsedstvo na seji dne 19. maja 1983 Odgovorni urednik Bogo Grafenauer Glavni urednik Dragan Božič Tehnični urednik Ivan Turk Lektor Zoran Božič Uredniški odbor Dragan Božič, Janez Dular, Timotej Knific, France Leben, Ivan Turk Natisnjeno s podporo Raziskovalne skupnosti Slovenije, Republiške skupnosti za ceste SR Slovenije in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU KAZALO Contents VSEBINA IN MEMORIAM Jaro Sašel: Peter Petru (1930—1983).............................. 17 Anja Dular: Bibliografija Petra Petruja.......................... 23 PRAZGODOVINSKE DOBE Biba Teržan: Pohorje — prazgodovinski rudarski revir? (Povzetek) ... 83 Tone Knez: Spomeniki situlske umetnosti v Sloveniji. Katalog in bibliografija (Povzetek).......................................105 Vitko Pahič: Zakopna najdba iz Pekla pri Mariboru................106 Andrej Valič: Prazgodovinske grobne in naselbinske najdbe v Kranju. Zaščitna arheološka izkopavanja okoli farne cerkve l. 1972 .. 129 Jana Horvat: Prazgodovinske naselbinske najdbe pri farni cerkvi v Kranju 140 Janez Dular: Gomilno grobišče v Loki pri Črnomlju............219 RIMSKA DOBA Stanko Pahič: Raziskovanje rimskih cest v severovzhodni Sloveniji (Povzetek) ..........................................................284 Boris Vičič: Rimska villa rustica iz Dolnjega Brezovega pri Sevnici . . . 288 Mehtilda Urleb: Antično grobišče v Cerknici.......................298 Niko Kuret: Dve lutki iz Emone....................................347 Iva Mikl-Curk: Sledovi rimskega zemljemerstva na Dravskem polju? . . 353 STAROSLOVANSKA DOBA Timotej Knific: Nožič z zavojkoma s staroslovanskega grobišča Diese pri Bodeščah .....................................................361 Andrej Pleterski: Nožiči z zavojkoma v zgodnjem srednjem veku .... 375 EPIGRAFIKA Vera Kolšek, Jaro Sašel: Zupančičev rokopis celejanskih spomenikov iz leta 1812.....................................................399 NUMIZMATIKA Peter Kos: Zakladna najdba velikih noriških srebrnikov z Bevk (Povzetek) 416 KRITIKA IN DISKUSIJA Dragan Božič: Kritično o »brzdi« z Zmajevca -pri Sotinu (Slavonija) in »držalu bojnega roga« z Vinjega vrha pri Beli cerkvi (Slovenija) (Povzetek) ..................'..........................................429 Slavko Ciglenečki: Čateški Grič — Linhartov »N eviodunum«? (Arheološko-topografska skica prazgodovinske in antične poselitve v Brežiških vratih)..............................................................431 KNJIŽNE OCENE IN POROČILA Dietrich Mania, Volker Toepfer, Emanuel Vlček: Bilzingsleben I (Homo erectus — seine Kultur und seine Umwelt), 1980 (Draško Josipović) 445 Stojan Dimitrijević: Zu einigen chronologischen Fragen des pannonischen Äneolithikums, Germania 60, 1982 (Zorko Markovič)...............446 Mikulaš Dušek: Die Thraker im Karpatenbecken, 1978 (Stephan Foltiny) 450 I. Moosdorf-Ottinger: Der Goldberg bei Türkheim, 1981 (Irena Sivec- Rajterič) .........................................................463 Herwig Friesinger, Horst Adler: Die Zeit der Völkerwanderung in Niederösterreich, 1979 (t Peter Petru)..................................463 Jenö Fitz: Der Geldumlauf der römischen Provinzen im Donaugebiet Mitte des 3. Jahrhunderts, 1978 (Željko Demo)....................464 CONTENTS IN MEMORIAM Jaro Basel: Peter Petru (1930—1983)................................ 17 Anja Dular: Bibliographie von Peter Petru.......................... 23 PREHISTORIC AGES Biba Teržan: Das Pohorje ■— ein vorgeschichtliches Erzrevier?...... 51 Tone Knez: Denkmäler der Situlenkunst in Slowenien. Fundkatalog und Bibliographie.................................................. 85 Vitko Pahič: Vergrabungsfund aus Pekel bei Maribor (Zusammenfassung) 121 Andrej Valič: Vorgeschichtliche Grab- und Siedlungsfunde in Kranj. Archäologische Schutzgrabungen um die Pfarrkirche herum im J. 1972 (Zusammenfassung) ...................................................134 Jana Horvat: Vorgeschichtliche Siedlungsfunde bei der Pfarrkirche in Kranj (Zusammenfassung)..........................................189 Janez Dular: Die Hügelgräbernekropole in Loka bei Črnomelj (Zusammenfassung) ............................................................229 ROMAN PERIOD Stanko Pahič: Die Erforschung der Römerstrassen im nordöstlichen Slowenien ..............................................................247 Boris Vičič: Römische Villa Rustica aus Dolnje Brezovo bei Sevnica (Zusammenfassung) ......................................................294 Mehtilda Urleb: La nécropole romaine à Cerknica (Résumé).............316 Niko Kuret: Zwei-Puppen aus Aemona (Zusammenfassung).................352 Iva Mikl-Curk: Spuren römischer Landvermessung auf dem Dravsko polje (Draufeld)? (Zusammenfassung)....................................356 OLD SLAVIC PERIOD Timotej Knific: The Knife with Two Volutes from the Old Slavic Burial- Ground Diese near Bodešče........................................368 Andrej Pleterski: The Early Mediaeval Knives with Two Volutes (Summary) ...............................................................389 EPIGRAPHY Vera Kolšek, Jaro Šašel: Handschriftliches Verzeichnis römischer Antiken aus Celje vom 1812. (Zusammenfassung)...........................406 NUMISMATICS Peter Kos: Der Schatzfund norischer Großsilbermünzen aus Bevke . . . 411 CRITIQUE AND DISCUSSION Dragan Božič: Kritisches zu der »Hebelstangentrense« von Sotin-Zmajevac (Slawonien) und dem »Kampfhorngriff« von Vinji vrh bei Bela cerkev (Slowenien)....................................................421 Slavko Ciglenečki: Čateški grič — Linharts Neviodunum? (Zusammenfassung) .............................................................439 BOOK REVIEWS Dietrich Mania, Volker Toepfer, Emanuel Vlček: Bilzingsleben I (Homo erectus — seine Kultur und seine Umwelt), 1980 (Draško Josipović) 445 Stojan Dimitrijević: Zu einigen chronologischen Fragen des pannonischen Äneolithikums, Germania 60, 1982 (Zorko Markovič).................446 Mikulaš Dušek: Die Thraker im Karpatenbecken, 1978 (Stephan Foltiny) 450 I. Moosdorf-Ottinger: Der Goldberg bei Türkheim, 1981 (Irena Sivec- Rajterič) ........................................................463 Herwig Friesinger, Horst Adler: Die Zeit der Völkerwanderung in Niederösterreich, 1979 (t Peter Petru)......................................463 Jenö Fitz: Der Geldumlauf der römischen Provinzen im Donaugebiet Mitte des 3. Jahrhunderts, 1978 (Željko Demo).....................464 Ob smrti člana uredniškega odbora in prijatelja, profesorja dr. Petra Petruja, posveča uredništvo ta letnik njegovemu spominu . ■ ■ PETER PETRU (1930—1983) Na Hrušici, leta 1975 IN MEMORIAM PETER PETRU (1930—1983) Petrujevo sociološko študijo o zahodnoilirski družbeni sestavi, ki jo je skušal razbrati z upodobitev na situlah z Vač in z Magdalenske gore (1973), sem vedno imel za posebej atraktivno in problemsko važno. Gotovo se da razpravljati tako o uporabljeni metodi kot o rezultatih, nadvse pozitivna pa je smer, ki jo je v njej ubral. Zame je hkrati dokaz Petrujeve dinamike in njegovega arheološkega čuta, čuta, čemu bi bilo treba posvetiti posebno pozornost. Ker se teme ni lotil nihče, ki bi bil bolj poklican, se je je lotil on — strokovnjak za kasnejša obdobja. Če že ni zadel žeblja na glavo, je vsaj vrgel poziv med vzhodnoalpski strokovni svet, naj njegov poskus kritizira in izboljša. Tak je bil torej njegov značaj. Vedel je, da sama izkopavanja in dolga poročila o njih — s prav kratkimi vrednotenji na koncu — niso znanost, ampak le obrtna usposobljenost, ki jo dajeta uk in vaja. Znanost se začenja šele potem, saj je miselna, poglobljena, razširjena analiza »dobljenih« podatkov, je ugotavljanje problemov, iskanje silnic, ki ženejo razvoj človeštva, predvsem pa obravnava »pod določenim« zornim kotom. Katerim zornim kotom? Že Tu-kidides je spoznal, do danes pa se je dodobra pokazalo, da sta odločilna sociološki vidik in ekonomska osnova in da je treba, kolikor se le da — to pa je v arheologiji počasno in naporno delo — ugotoviti politične razvojne linije človeštva na določenem prostoru. Ker se je Petru tega jasno- zavedal, je bil večji kot večina strokovnih delavcev na arheološkem področju, strokovnjak z zdravim čutom, z veliko voljo in predvsem z izrednimi organizacijskimi sposobnostmi. Rojen je bil v Laškem 1930., kjer je bil oče rudarski nameščenec. Maturiral je leta 1950 v Celju. Z visokošolskim študijem je začel na medicini, nedvomno zaradi socialne usmerjenosti, ki so mu jo dajali okolje, čas in lastna človekoljubna narava, ta, ki je vselej usmerjala njegovo življenje. Preusmeritev v arheologijo je bržkone treba pripisati nezadržni želji po spoznavanju minulosti rodnega sveta, predvsem pa čaru tisočletnih prežitkov (ena od žlahtnih domačih besed, ki so bile značilne za njegov sočni slog), ki ga je okusil že kot srednješolec, ko je bil pritegnjen k izkopavanjem Merkurjevega svetišča v Celiu. Visokošolsko je bil vzgojen sicer pomanjkljivo, tako zaradi neustreznega učnega načrta kot zaradi slabih razmer, npr. relativno revne bibilioteke. Te pomanjkljivosti je pozneje sam odpravljal, kjer je le mogel, pomagali pa so mu tudi tesni stiki s strokovnjaki v domovini in na tujem. Življenje mu je bilo nasploh naklonjeno, morda tudi zato, ker je bil prijateljskega, humanega in odkritega značaja. Iz klasične arheologije je diplomiral leta 1955. Po diplomi je postal kustos v Narodnem muzeju (1955—1958), kjer je opravljal tekoče arheološke in muzeo-loške naloge ter sodeloval pri izkopavanjih, od katerih je bilo najpomembnejše odkrivanje rimske nekropole v Šempetru v Savinjski dolini. To ga je uvedlo v mnogostranskost arheologije kot ,obrti1, hkrati pa v interpretacijo gradiva, ki je tam izredno bogato in zahtevno. Študijska obdelava je namreč terjala zahtevne tehnično-rekonstrukcijske poskuse, ki so ga tudi kasneje vse življenje 2 Arheološki vestnik 17 pritegovali pri raziskovanju rimskih trdnjav ali takratne civilne arhitekture. Po prezgodnji smrti vodje šempetrskih izkopavanj profesorja Klemenca je s pieteto do pokojnega učitelja v njegovem imenu s sodelavko Vero Kolškovo izdal monografsko osnovno poročilo o delih in najdbah. Požrtvovalnost je bila vedno del njegovega značaja. Njegovo poslednje (še neobjavljeno) delo se je — značilno — vrnilo k začetkom v Šempetru, kjer je poleg tega ustanovil družino, ki se ji je ljubeče posvečal in dočakal tudi vnukinjo. Od leta 1958 dalje je vodil arheološki referat Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije, kjer ni opravljal le svoje organizacijske naloge in na primer reševal spomenike ob izgradnji avtoceste Ljubljana—Zagreb, ampak je pomagal tudi drugim, na primer pri arheološki evidenci v glasilu Spomeniško varstvo, pri animiranju za sodelovanje v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ter pri številnih glasilih, kot kaže bibliografija za ta leta. To delo in delno sodelovanje pri organizaciji študija emonskih nekropol, ki ga je pričela njegova soproga, mu je dalo idejo za disertacijsko temo, vabljivo in polno arheoloških ,pasti1, namreč za Hišaste žare Latobikov (1971). Ali je, če gledamo z arheološko analitičnega vidika, kaj zanimivejšega kot proučevati teritorialno omejen, specialen, privlačno skrivnosten lončarski izdelek, ki je že na prvi pogled rezultat posebne družbene strukture, odraz nekega simbolizma v njej, morda imanentnega teritoriju, ki se na videz krije s teritorijem manjšega keltskega (?) plemena na severnem in srednjem Dolenjskem? Temo je obdelal širše, kot je bilo treba za izpeljavo doktorske teze — tudi to kaže na zanimanje oz. veselje, s katerim je raziskoval —, jo elegantno izpeljal, zbral gradivo, vire in mnenja, predložil analogije in prišel do prvih rezultatov. Ni važno, da se mnogi z njimi ne strinjamo, pomembno je, da je načel problem. Petrujeva optimistično izzivalna značajska poteza, s katero je mnogo koristil stroki, je bila to, da se je mirno lotil problema, okrog katerega so drugi hodili v loku. Kot stranski proizvod disertacije je treba vrednotiti študijo o Tavriskih (1977), spornem, vendar fundamentalnem problemu, o katerem se bo še nekaj časa razmišljalo. Problemov pa se ni samo sam loteval. Velika je vrsta ljudi, ki jih je vzpodbujal in jim pomagal ali s pogovorom ali pri tisku ali drugače. V teh časih se je pridružil še drugi temi, tj. Claustra Alpium luliarum, ki smo jih s trudom raziskovali še posebej zaradi stroškov. Z elanom je priskočil na pomoč in pripeljal akcijo do natiska prvega zvezka (1971). Drugega je organizacijsko snoval v svojih poslednjih mesecih. Njegova dinamičnost je bila zelo koristna tudi v kolektivu pri naporni in minuciozni redakcijski obdelavi Arheoloških najdišč Slovenije (1975). Delo je bilo treba tekstno pripraviti in pri tem verificirati vse površno zbrane podatke ter odstraniti tisoč napak in pomanjkljivosti. Vse to je terjalo živce in čas. Predvsem je na delovnem mestu v Zavodu za spomeniško varstvo Slovenije organiziral evidenčni katalog spomenikov na Slovenskem, izkopaval in reševal spomenike. Vmes je bil izvoljen za predsednika Slovenskega arheološkega društva (1964—1969). Tedaj je le-to doživelo prvi razcvet tako s pestrostjo predavanj — vrsta slavnih evropskih imen se je odzvala njegovemu vabilu — kot z razgibanim delom in pobudami, ki jih je dajal in realiziral. On je na primer uvedel redne letne sestanke arheologov s poročili o tekočem razisko- vanju na terenu in začel s tematskimi kolokviji. Tedaj smo izdelali tudi srednjeročni načrt arheološkega dela v Sloveniji. Vse to in še mnogo drugega je opravil na delovnem mestu v spomeniškem varstvu, kjer je vsestransko dozoreval in se končno tako odlikoval, da je bil 1970. leta izvoljen za ravnatelja Narodnega muzeja, kjer je ostal do kraja. Potem ko je ustanovo izkopal iz začetnih težav in se utiril, je razvil vrhunske strokovne in organizacijske sposobnosti in, kar je zanimivo, tudi nenavadno razgibano ustvarjalnost. Skupaj z zgodovinarji in z Zgodovinskim društvom Slovenije je zasnoval perspektive Slovenskega narodnega muzeja in njegov širši koncept. Delal je na najrazličnejših področjih, od prosvetno-propagandnega in popularizacijskega (tako na preprostem kot na visokem nivoju, v časopisju, po radiu in televiziji) vse do analitično minuciozno raziskovalnega. Poleg tega je izkopaval, organiziral muzejsko interno dejavnost in deloval muzeološko. Z navedenim je bila tesno povezana njegova težnja po organizaciji razstav in po približevanju arheologije Slovencem in tujcem. V razstavišču Arkade so se domače in tuje razstave vrstile kot na tekočem traku. Tam je bilo vedno kaj videti, vrata razstavnih prostorov je odprl vsem, od Skopja do Dresdena. Med posebej uspele spadajo^ razstavi o rimski keramiki na Slovenskem (leta 1973), o zatonu antike (1976) in razstava o rešeni arheološki dediščini 1945 do 1980, ki je potovala po vsej državi. Z nekaterimi razstavami je Narodni muzej gostoval tudi v tujini. Morda je zakonitost, da ima človek takega kova tudi najboljše sodelavce. Ce ni, jih je Petru vsekakor imel ali našel, skoraj bi dejal, ustvaril. Imel je polno razumevanje za vsako dejavnost tega muzeja, tj. ene od centralnih slovenskih kulturnih ustanov. Postavil je pravo osnovo za restavracijsko delavnico muzeja, razvijal je biblioteko, da je več kot dopolnjevala univerzitetno in seminarsko na fakulteti, pokazal pa je tudi neverjetne sposobnosti pri oblikovanju tiska. Pri tem vprašanje kritja stroškov ni bilo zadnje in tudi zato, ker mu je vedno uspelo ,zvoziti4, smo ga vsi občudovali. Tako je muzeju pridobil prvo mesto v strokovnem tisku, kar ogromno pomeni, saj prav kvaliteten znanstveni tisk reprezentira politično in kulturno klimo, v kateri nastaja, poleg tega pa soustvarja znanost ter pomeni trajno uveljavitev ustanove in delavcev na svetovnem delovnem področju. V seriji Arheološki katalogi in monografije mu je v 10 letih uspelo izdati 15 knjig (od št. 5 do št. 20). Serijo Situla, ki ne manjka v nobeni svetovni biblioteki, je obogatil za 12 številk (12—23). Oživel je najprej informativno, pozneje pa muzeološko usmerjeno glasilo Argo (letniki 8—20/21). Vse to delo ocenjujemo z občudovanjem, ker poleg osebne zavzetosti pomeni velik ne le miselni, ampak tudi fizični napor. Našteti bi bilo treba dela, ki jih je sam izdal, tista, pri katerih je aktivno sodeloval, ter kolektivna dela, pri katerih je pomagal, oziroma teme, ki jih je sprožil ali jih forsirah Ena taka tema je, zbrati in analitično prikazati arheološko materialno kulturo na Slovenskem, ki jo je ob njegovem sodelovanju vodila in jo še dalje vodi njegova soproga, omeniti pa moramo še uredništva pri edicijah Varstvo spomenikov (letniki 7—14), Dissertationes lugoslaviae (5—9 in 20), Archaeologia lugoslavica, Arheološki vestnik (29—33), Slovenska enciklopedija in Arheloški pregled (1—7). Seveda je tudi sproti zavzemal sta- lišća do domačega in tujega publicističnega dela, kar izpričujejo njegove kritike in književni prikazi. Bil je predsednik Jugoslovanskega arheološkega društva (1969—1972) in Muzejske skupnosti Slovenije, za katero je 1975. leta izdelal srednjeročni načrt, ter član izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti. Dalje je bil marsikje pritegnjen v organizacijske komiteje za pripravo kongresov, na primer za 6. kongres jugoslovanskih arheologov v Ljubljani leta 1963, za 8. svetovni kongres za pred- in prazgodovino v Beogradu leta 1971 ter za 9. mednarodni kongres Rei cretariae Romanae fautorum v Ljubljani leta 1973 (1975). Sodeloval je na lokalnih, regionalnih ali tematskih simpozijih, na primer v Akvileji, po številnih krajih Jugoslavije na tako imenovanih limes kongresih in tudi na kongresu za muzejsko varnost in podvodno raziskovanje, ki je bil pod okriljem UNESCO prirejen leta 1978 v Lizboni. Mnogokje je imel predavanja. Vodil je več izkopavanj, med katerimi naj posebej poudarimo kontrolna izkopavanja na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. Izkopavanja na tem mestu so v nekem smislu pričeli že leta 1811, v širšem okviru pa so bila izvedena v letih 1900—1904, vendar so tedaj dala napačne rezultate, ker metoda dela tehnično še ni bila razvita. Po dolgih posvetih, ki sva jih imela, se je odločil za ponovno raziskovanje. Z njegovo kontrolo so prinesla nove in prav revolucionarne podatke. Njegova izkopavanja, sprva v sodelovanju s profesorjem Wernerjem z Bavarske akademije in z njegovimi sodelavci, so postala osnova za proučevanje pozne antike na vzhodnoalpskem prostoru in bodo — verjetno — med drugim jasneje osvetlila tudi začetke slovanstva natem prostoru. Ne glede na to pa je najdišče posebnost že samo po sebi. Gre za miniaturno in zavarovano mesto na vrhu Ajdovskega gradca z nekropolo, dvema cerkvama iz 5. in 6. stoletja, pripadajočim baptisterijem, cisterno in nekaj hišami. Naselje je bilo opuščeno ali uničeno na koncu 6. stoletja. Doslej ugotovljene podrobnosti prinaša monografija, ki jo je izdal skupaj s Thilom Ulbertom (1975), in njeno dopolnilo v Arheološkem vestniku 30 (1979). Poleg tega so Petrujeva izkopavanja tako rekoč odprla oči arheologom, ki so po tej ,šoli‘ odkrili več kot ducat analognih naselij. Posebnost so tudi Claustra. Petruja je vodilo v arheološko aktivnost na tem področju že prej omenjeno sodelovanje. Izkopavanja je zasnoval in jih delno tudi sam prevzel. Med izkopanimi objekti imajo za poznavanje strukture tega vojaško in politično zapletenega sistema doslej osnovni pomen: hurgus na La-nišču, mali kaštel na Martinj hribu pri Logatcu (izkopavanja vodil Franc Leben) in numerus — trdnjava Ad Pirum na Hrušici (delo, ki je bilo delno opravljeno v sodelovanju z Bavarsko akademijo). K temu je treba prišteti raziskovanja, ki jih je s sodelavci zasnoval ali animiral v Ajdovščini (skupaj z Dragom Svoljškom) in na Grobničkem polju (dela je vodila Radmila Matejčič). Prvi konkretni rezultati iz teme poselitev in obramba v pozni antiki so tu. Objavljeni še niso, ker je usoda prekinila Petru j evo dejavnost. Temeljnega pomena bo ostal tudi katalog neviodunskega gradiva (1978), ki ga je pripravil skupaj s soprogo in mu priključil še generalno vrednotenje tega keltsko-rimskega mesta z rečnim pristanom ob Savi. Nastal je po njegovih pionirsko začetih izkopavanjih (mnogo težjih, kot je sprva kazalo), ki so omogočila dokajšen vpogled v takratno lokalno gospodarstvo. Vprašanji, ki se jima je še posebej posvečal — poleg tega, da je rad tekoče objavljal analitične študije, na primer tisto o odlomku vojaškega oklepa s Hrušice, razne interpretacije reliefov in plastik ter študijo o neobičajnih najdbah s Polhograjske gore — sta bili zaton antike (k čemur je posebej treba omeniti njegovo spremno besedilo v razstavnem katalogu [1976]) in problem kontinuitete in diskontinuitete življenja na vzhodnoalpskem prostoru (1978). Ob vsem tem delovanju je dosegel določeno 'suverenost v poznavanju gradiva, problemov in literature, kar ga je opogumilo, da se je lotil orisa zgodovine na slovenskem prostoru od pričetkov do Slovanov. Ta je bil natisnjen v uvodnem delu zgoščene Zgodovine Slovencev (1979). V delu izstopata predvsem njegov značaj — podjeten, dinamičen, neustrašen, poln fantazije — in njegova strokovna usposobljenost, ki je večja v praksi kot v teoriji, v materialni interpretaciji kot v historični sintezi. Ob tem zopet pridemo do starih ugotovitev, ki so' značilne za Slovence. Nihče od velikega števila strokovnjakov se te naloge ni lotil ne delno ne v celoti, ampak se je je moral lotiti on. Ob številnih spodrsljajih je ustvaril novo diskusijsko osnovo in predvsem dal novo pobudo za tovrstne poskuse, ki jih imajo drugi narodi, na primer Avstrijci in Švicarji po več, Slovenci pa po Linhartu tako rekoč nobenega. K njegovi za razvoj arheologije na Slovenskem nadvse spodbudni dejavnosti spadata organizacija in soorganizacija tako imenovanih arheoloških kolokvijev, ki smo jih že prej omenili in od katerih mu je uspelo realizirati kolokvij o paleolitiku (1967), o neolitiku (1973), o halštatu (1973), o Keltih (1966), o zgodnji antiki, o rimskem steklu (1974), dva o zgodnjem srednjem veku (1967, 1971),. o zatonu antike (1976), in o pozni antiki ob zgornjem Jadranu (v sodelovanju z inštitucijami v Italiji, 1972), o numizmatiki (1972) ter kolokvij o arheologiji in moderni družbi (1981). Acta teh kolokvijev je objavljal Arheološki vestnik; našla so takojšen odmev doma in po svetu. Kako široko cenjeni in v stroki pozitivno vrednoteni so bili doseženi rezultati oz. njegovo celotno delo, kažejo imenovanja za dopisnega člana Nemškega arheološkega inštituta (1971), za dopisnega člana Avstrijskega arheološkega inštituta (1976) in diploma Arheološkega društva Jugoslavije (1976). Tisti, ki smo ga podrobno poznali tako v stroki kot v prijateljstvu, vemo, kaj je še načrtoval. Rad bi napisal celostno sintezo o Šempetru, drugo knjigo Claustra Alpium Iuliarum, zaključke o Ajdovskem gradcu ter o Hrušici, imel pa je tudi publicistične načrte z raznimi založbami. Povsod je bil priljubljen, povsod znan, še posebej zato, ker se je redno udeleževal mednarodnih kongresov, kjer so vsakogar pritegnile njegova odprtost, neposrednost, družabnost, vitalnost in šegavost ter zavzetost za strokovno delo. Slednje ga je privedlo tudi na univerzo, kjer je od 1975. leta dalje kot izredni profesor predaval provincialno arheologijo. Pri usodah nenavadnih ljudi je običajno, da njihove lastnosti še jasneje zablestijo takrat, ko sami ugasnejo. Prej so tako same po sebi umljive kot sončna svetloba podnevi. Sedaj ni več njegove vedre dobrote, nihče več ne bo doživel njegovega nasmeška ob srečanjih na cesti, na muzejskem hodniku, doma. Ni več optimizma, ki ga je izžareval in vlival, ni njegove kolegialnosti, požrtvovalnosti, angažiranosti za stroko in skrbi za delavce in sodelavce. Ni več njegovega razumevanja za probleme, ki so obrobno ali centralno povezani z arheološkim delom na Slovenskem. Kdo bo to nadomestil? Ko to pišem, morje za menoj enakomerno valujoče buči. Tudi to popoldne kot druga leta bi rad šel v Savudrijo na pogovor z njim, tako pa pišem to za prijatelja, ker ga ni več. Koliko Petrujeve vedrine, šegavosti in šal ostaja od Budve do Cardiffa. Ostaja tudi njegov nasmeh meni in Branku Marušiču, ko sva se zadnjič videla, tik preden je odšel na Dunaj, da prisostvuje otvoritvi numizmatične razstave .Keltski kovi na Slovenskem“, ki jo je tam postavil Narodni muzej. »Takoj nato prideva s Sonjo k vam!« je dejal na pragu pisarne, toda z Dunaja, kjer je ob velikem otvoritvenem uspehu in ob navdušenju gostov nad razstavo Narodnega muzeja doživel zadnje, prav triumfalno veselje, se je vrnil domov umret. Peter, po naravnih zakonih Te bomo morda preboleli — pozabili nikoli. Jaro SAŠEL BIBLIOGRAFIJA PETRA PETRUJA Skušala sem zbrati dela Petra Petruja s področja arheologije, muzeologije in konservatorstva. Bibliografijo sem uredila po kronološkem redu, pri čemer se zavedam, da bo postumno objavljenih še nekaj razprav, ki jih še nisem mogla vključiti. Plodno je bilo tudi Petrujevo uredniško delo. Urejal je konservatorska poročila za leta 1959—1969 (zadnji dve leti skupaj z Ivo Mikl-Curk), ki so objavljena v Varstvu spomenikov 7/1959 — 13—14/1968—1969. Bil je član uredniškega odbora Arheološkega pregleda od leta 1959 do 1965 (št. 1—7) in serije Dissertationes oz. kasneje poimenovanje Dissertationes et monographiae, ki jo izdaja Arheološko društvo Jugoslavije, v letih 1968—1969 in 1977 (zv. 5—9 in 20). Sodeloval je v uredniškem odboru dela Arheološka najdišča Slovenije (1975) ter Arheološkega vestnika od leta 1978—1982 (št. 29—33). Predvsem pa je treba poudariti njegovo izdajateljsko dejavnost po prevzemu dolžnosti ravnatelja Narodnega muzeja. Bil je glavni in odgovorni urednik številnih razstavnih katalogov ter serijskih publikacij Argo (od št. 8/1969 do 22/1983), Situla (od št. 12/1973 do 23/1983) in Katalogi in monografije (št. 4/1970 — uredil še skupaj s Kastelicem, 5/1971—22/1983). 1952 V zemlji tiči preteklost. [S sliko.] —■ Ljubljanski dnevnik 2/1952 (6. 9.), št. 211, str. 4. 1953 Dragocenosti v produ Savinje: novi važni dokumenti iz zgodovine najdeni pri Šempetru v Savinjski dolini. [S sliko.] — Tribuna: list študentov ljubljanske univerze 3/1953 (25. 12.) št. 18, str. 4 in nadaljevanje na str. 7. 1954 Umetniške ostaline v Šempetru. [S slikama.] — Mlada pota 2/1953—1954, št. 3, str. 90—91. Zgodovinska najdba. [S sliko.] — Delavska enotnost 13/1954 (20. 8), št. 34, str. 6. Starodavne lepote iz Šempetra. [S slikami.] — Tedenska tribuna 2/1954 (26. 8.), št. 34, str. 7. 1955 Korenine ameriške kulture. [S slikami.] — Tedenska tribuna 3/1955 (13. 1.), št. 2, str. 6. 1956 Nove najdbe. [S slikami.] — Arheološki vestnik 7/1956, str. 297—304. Zusammenfassung: Neue Funde. Soavtor: Andrej Valič. Z rimskega grobišča v Ljubljani. [S slikami.] — Arheološki vestnik 7/1956. str. 451'—458. Zusammenfassung: Von der Römer Grabstätte in Ljubljana. 1957 Neviodunum. [S slikami.] — Posavje 1/1957, str. 16—28. Soavtor: Vinko Sribar. Paul Karnitsch, Die verzierte Sigillata von Lauriacum. Forschungen in Lau-riacum 3, Linz 1955. — Arheološki vestnik 8/1957, str. 164—165. 1958 Latenoidni enorezni noži iz rimske nekropole v Bobovku pri Kranju. [S slikami.] — Vesnik Vojnog muzeja 5/1958, str. 263—266. Zusammenfassung: Arhaische Formen der Haumesser in der römischen Nekropole in Bobovk bei Kranj. Arheološki izsledki na avto cesti. [S sliko.] — Dolenjski list 9/1958 (11. 6.), št. 23, str. 6 in nadaljevanje in konec (19. 6.), št. 24, str. 6. J. Šašel, Vodnik po Emoni. Ljubljana 1955. — Rad Vojvodjanskih muzeja 7/1958, str. 195. J. Klemenc, Zgodovina Emone. Zgodovina Ljubljane I: geologija in arheologija, Ljubljana 1956. — Rad V ojvodjanskih muzeja 7/1958, str. 195—196. 1959 Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekropole v Bobovku pri Kranju. [S slikami.] — Arehološki vestnik 9—10/1958—1959, str. 13—26. Zusammenfassung: Eine zeitliche und typologische Rahmenklassifikation des Materials aus der südlichen Nekropole in Bobovk bei Kranj. Nove rimske najdbe v okolici Vitanja. [S slikami.] — Arheološki vestnik 9—10/1958—1959, str. 33—38. Zusammenfassung: Neue römische Funde in der Umgebung von Vitanje. Soavtor: Vera Kolšek. Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju. [S slikami.] — Arheološki vestnik 9—10/1958—-1959, str. 133—172. Zusammenfassung: Zweiter vorläufiger Bericht über Grabungen in Bobovk bei Kranj. Soavtor: Andrej Valič. Konservatorska poročila za leto 1958. — V: Varstvo spomenikov 7/1958—1959 (1960): Bobovk, str. 284 (soavtor: Andrej Valič); Podutik, str. 287; Karteljevo, str. 297; Bela Cerkev, str. 298—299 in tab. 1/1—2 in 2/1 (soavtor: Mehtilda Urleb); Brezje, Kranj, str. 299; Čatež ob Savi, str. 301 [S sliko.]; Davča, str. 301—302 in tab. 4/1 (soavtor: Rudolf Berce); Družinska vas, str. 302 in tab. 2/2 in 4; Grič, str. 303 in tab. 2/1 (soavtor: Niko Mozetič); Ribnica [S sliko.], str. 303—304 in tab. 1/4—7, 2/5—6 (soavtor: Vera Kolšek); Stranje, 304—305 in tab. 2/3; Bled, str. 306 in tab. 4/2; Žirovnica, str. 309 in tab. 4/3—7; Gmajna, str. 309 in tab. 3/4. Konservatorska poročila za leto 1959. — V: Varstvo spomenikov 7/1958—1959 (1960): Drnovo, str. 329; Petrušnja vaš, str. 335 in tab. 12/1—7; Podgračeno, str. 335, 337 in tab. 1/9—10, 3/2—3, 5—6 (soavtor: Vera Kolšek); Ptuj, str. 337 in tab. 14/5—7; Ribnica, str. 339 in tab. 11/2; Stanežiče, str. 342 in tab. 14/2—4; Stična, str. 342 in tab. 14/1; Veliko Mraševo. [S sliko.] str. 344, (soavtorja Stane Škaler in Tone Knez). Ribnica kod Brežica. — Arheološki pregled 1/1959, str. 95—96. Selo Petrušnja kod Šentvida kod Stične. — Arheološki pregled 1/1959, " str. 125—126. Arheološki izlet na avtomobilsko cesto. [S slikami.] — Tedenska tribuna 7/1959 (11. 3.), št. 10, str. 6. Dosežki jugoslovanskih arheologov. [S slikama] — Delo 1/1959 (9. 7.), št. 68, str. 5. 1960 Drnovo — (Neviodunum) — Novo mesto — naselje. — Arheološki pregled 2/1960, str. 94—96. Ribnica kod Brežica — (Romula). — Arheološki pregled 2/1960, str. 117—118. Ljubljana — Grad. — Arheološki pregled 2/1960, str. 163—164. Obnovitev šempeterskih spomenikov. [S sliko.] — Obzornik 2/1960, št. 4: april, str. 261—263. Parva ne pervenit. [S slikami.] Naši razgledi 9/1960 (15. 10.), št. 19., str. 454. Tergeste Italia Romana. Municipia e colonie. Istituto di studi romani serie I, vol. X. — Rad Vojvodjanskih muzeja 9/1960, str. 296—297. 1961 K trem novim napisom s spodnjega Posavja. [S slikami.] — Arheološki vestnik 11—12/1960—1961, str. 27—45. Zusammenfassung: Zu drei neuen Inschriften aus dem unteren Savegebiet. Cemunnos v Sloveniji. [S slikami.] — Situla 4/1961, str. 31—48, priloge. Zusammenfassung: Cernunnos in Slowenien. Zametki Ljubljanskega gradu. [S slikami.] — Kronika 9/1961, str. 182—187. Podoba antičnega podeželja na Dolenjskem in v spodnjem Posavju v luči najdb na avtomobilski cesti. [S slikami.] — Dolenjski zbornik, Novo mesto 1961, str. 193—202. The country-side during the antiquity as shown by the recent discoveries along the highway. Neviodunum. [S slikami.] — V: T. Knez — P. Petru. — S. Skaler: Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum: opis antičnega mesta in njegove predzgodovine. — Dolenjska založba: Novo mesto 1961, str. 17—40. Summary. Šempeter i problematika njegove zaštite. [S slikami.] — Zbornik zaštite spomenika kulture 12/1961, str. 115—126. Šempeter et le problème de sa protection. Evidenca najdišč — dragocen vir za reševanje arheološke spomeniške problematike. [S slikami.] Varstvo spomenikov 8/1960—1961 (1962), str. 59—73. Evidence des excavations — source précieuse pour la protection des monuments archéologiques. Evidenca arheoloških spomenikov. — Varstvo spomenikov 8/1960—1961 (1962), str. 87—89. Konservatorska poročila za leto 1960. — V: Varstvo spomenikov 8/1960—1961 (1962): Poročilo o notranjem delu referata za arheologijo [S slikami.], str. 186—188; Ajdovščina [S slikama.], str. 199—200; Bela cerkev pri Novem mestu, str. 201; Benete pri Novi vasi, str. 201; Celje — Sadnikov vrt [S sliko.], str. 201—203; Drnovo, str. 204—207 in tab. 4; Jezero pri Trebnjem, str. 208; Lesce pri Bledu, str. 208; Limes — kasnoantično obzidje na Krasu, str. 208; Pokoj išče, str. 209; Prezid, str. 209; Ptuj — antike v mestnem stolpu, str. 213; Rakitna, str. 213; Ribnica pri Brežicah, str. 213—214; Rob, str. 214; Selo pri Robu, str. 214; Strmec pri Novi vasi, str. 214; Šempeter v Savinjski dolini, str. 214—216; Trojane, str. 217; Turjak, str. 217; Velike Malence pri Brežicah, str. 217. Konservatorska poročila za leto 1961. ■— V: Varstvo spomenikov 8/1960—1961 (1962): Ulaka nad Starim trgom pri Ložu, str. 235; Ajdovščina [S sliko.], str. 236—237; Bela cerkev, str. 237; Dobova, str. 239—240; Drnovo pri Krškem, str. 241—243; Izvir pod Gorjanci, str. 244; Lesce pri Bledu, str. 244; Limes — kasnoantično obrambno obzidje na Krasu, str. 244—245; Ptuj — antike v mestnem stolpu, str. 249; Ribnica pri Brežicah, str. 250; Šempeter v Savinjski dolini [S slikama.], str. 252 do 254; Kropa, str. 257; Dražgoše, str. 258; Izvozna dovoljenja, str. 259—260. Izkopavanja in najdbe v Ljubljani med 1941—1961. — Varstvo spomenikov 8/1960—1961 (1962): prispevki: Šubičeva 1, str. 296; Titova 1—3, str. 296; Titova cesta, str. 299; Trdinova ulica, str. 302; Trg revolucije — telefonska govorilnica, str. 303 in tab. 4/9—10; Ljubljana —■ Grad, str. 311—313. Neviodunum, Drnovo kod Krškog — naselje. — Arheološki pregled 3/1961, str. 68—69. »Ajdovski zidovi« pri nas: ob kongresu proučevalcev antičnega limesa. [S sliko.] — Delo 3/1961 (21. 9.), št. 259, str. 5. Dr. W. Ludowici. Die Bilderschüsseln der römischen Töpfer von Rheinzabern. Katalog VI der Ausgrabungen in Rheinzabern 1901—1914. Bearbeitet in Aufträge der R—G Kommission von Heinrich Ricken, Darmstadt 1948. —• Arheološki vestnik 11—12/1960—1961, str. 243—244. Paul Karnitsch, Die Reliefsigillata von Ovilava. Schriftenreihe des Institutes für Landeskunde von Oberösterreich 12. — Arheološki vestnik 11—12/1960 do 1961, str. 244—246. Beseda k slikam. — V: Vergil: Eneida. (Knjižnica Kondor 52.) Ljubljana 1962, str. 148—149. Delo je bilo večkrat ponatisnjeno, zadnjič leta 1978. Arheološki spomeniki. — Vestnik Zavoda za spomeniško varstvo LRS 1/1962, str. 18—27. Drnovo — (Neviodunum) — Krško — Naselje. •— Arheološki pregled 4/1962, 182—183. Lanišče, Kalce, Logatec — Odbranbeno poznoantičko utvrdjenje. — Arheološki pregled 4/1962, str. 224—225. Tretji mednarodni kolokvij za keltska in protokeltska proučevanja — Argo 1/1962, str. 51. Planirana arheološka izkopavanja na območju Slovenije v letu 1962. — Argo 1/1962, str. 54—55. Zaštita arheoloških spomenika u Sloveniji. [S slikami.] —• Danas 3/Beograd 1962 (28. 3.), str. 21—22. Ob stoletnici prve slovenske arheološke karte. — Naši razgledi 11/1962 (12.5.), št. 9, str. 169. Vodnik po Šempetru. — Naši razgledi 11/1962 (21. 4.), št. 8, str. 159. Jaz, Lars Turns, nesmrtni. — Naši razgledi 11/1962 (8. 9), št. 17, str. 328. Turnus nesmrtni. — Ljubljanski dnevnik 12/1962 (12. 5.), št. 127, str. 6. G. Ph. Stevens : Restorations of Classical Buldings. American School of Classical Studies at Athens, Princeton, N. J. 1958. — Argo 1/1962, str. 39. Arheološki atlas sveta. — Argo 1/1962, str. 49—50. Tò érgon tès Archaiologikès etaireias katà tò 1960. Athenai 1961. — Argo 1/1962, str. 66—67. Trierer Zeitschrift für Geschichte und Kunst des Trierer Landes und seiner Nachbargebiete 24—26/1956—1958. — Argo 1/1962, str. 71—72. 1963 Okras antičnih žar v obliki hiš. [S slikami.] — Arheološki vestnik 13—14/1962— 1963, str. 497—512. Zusammenfassung: Die Verzierung der antiken Hausurnen. Arheološka izkopavanja na Drnovem. [S sliko.] — Videmski celulozar 5/1963 (avgust), št. 4, str. 7. Četrti mednarodni kolokvij za galska, keltska in protokeltska proučevanja. — Argo 2/1963, str. 60. VI. kongres jugoslovanskih arheologov od 14. 5. do 18. 5. 1963 v Ljubljani. — Argo 2/1963, str. 94—95. Contents. Strokovna ekskurzija slovenskih arheologov na Koroško. — Argo 2/1963, str. 95—96. Contents. Rudolf Egger, Teurnia. Die römischen und frühchristlichen Altertümer Ober-kämtens. Wien 1963. — Argo 2/1963, str. 85—86. Zusammenfassung. Mortimer Wheeler; Archaeology from the earth. London 1961. (Pinguin Books A 356.) — Argo 2/1963, str. 10. Graham Clark, Archaeology and Society: reconstructing the Prehistoric Past. London 1960. — Argo 2/1963, str. 36. Leonard Woolley, Digging up the Past. London 1961. (Pinguin Books A 4.) — Argo 2/1963, str. 37. B. Kostrzewski, Z najdawniejszych dzieiów Giecza. (Popularno naukowa biblioteka archeologiczna 9.) Wroclaw—Warszawa—Krakow 1962. — Argo 2/1963, str. 116. Nemški povzetek. 1964 Vprašanje izvira predalčne stene. [S slikami.] — Slovenski etnograf 16—17/ 1963—1964, str. 277—288, priloge. Zusammenfassung: Der Fachwerkbau an antiken Hausurnen. Arheološka podoba Podbočja. [S slikami.] — V: Naša šola: ob 110-letnici — 1854—1964. Pobočje 1964, str. 10—15. Upravičenost rekonstrukcije posameznih arheoloških spomenikov. [S slikami.] — Varstvo spomenikov 9/1962—1964 (1965), str. 3—11. Justification de la reconstruction de certains monuments archéologiques. Konservatorska poročila za leto 1962—1964. — V: Varstvo spomenikov 9/1962 do 1964 (1965): Lanišče pri Kalcah, Logatec, str. 146; Šiška, Ljubljana, str. 175; Drnovo — Nevio-dunum, str. 192; Sermin pri Kopru, str. 196; Štanjel na Krasu, str. 197; Bled — Otok, str. 197. Neviodunum, Drnovo — rimska arhitektura. — Arheološki pregled 6/1964, str. 73—76, priloga. Résumé: Neviodunum — Drnovo, str. 148. Na Drnovem raste muzej na prostem. [S slikami.] — Naši pogovori — Krško 1/1964 (20. 10.), št. 10, str. 11. Poizkus ugotavljanja arheoloških ostalin s pomočjo protonskega gradientnega magnetomera. — Argo 3/1964, str. 143. Kolokvij o Keltih v Sloveniji: uspeh kolektivnih prizadevanj arheološkega društva. — Delo 5/1964 (št. 30. 10.), št. 297, str. 6. Tibor Nagy, György Urögdi: Aquincium. Budapest 1963. — Argo 3/1964, str. 98. Zusammenfassung. Fitz Jenö: Gorsium. Szekesfehervar 1964. — Argo 3/1964, str. 98—99. Zusammenfassung. Zakladna najdba srebrnega posodja in pribora iz Kaisersaugsta. — Argo 3/1964, str. 140. 1965 Nekateri problemi provincialno rimske arheologije v Sloveniji. [S slikami.] — Arheološki vestnik 15—16/1964—1965, str. 65—107, priloga. Zusammenfassung: Einige Probleme der provinzialrömischen Archäologie in Slowenien. Isti članek je izšel tudi v: VI. kongres arheologa Jugoslavije. Ljubljana 1963. — Arheološko društvo Jugoslavije: Beograd, 1965. Antični stavbni kompleks na Rodinah [S slikami.] — Arheološki vestnik 15— 16/1964—1965, str. 321—337, priloge. Résumé: Complex de constructions antiques à Rodine. Soavtor: Andrej Valič. Obnovljena antika v Ajdovščini. [S slikami.] — Varstvo spomenikov 10/1965 (1966), str. 131—144. Presentation des murailles de la fin des temps antiques à Ajdovščina. Konservatorska poročila za leto 1965. — V: Varstvo spomenikov 10/1965 (1966) • Ajdovščina (soavtor Drago Svoljšak), str. 197; Drnovo — Neviodunum, str, 198 do 199; Kostanjevica na Krki [S sliko.], str. 199; Lanišče nad Kalcami, str. 199—200; Sv. Pavel nad Vrtovinom, str. 206; Zalog pri Ljubljani, str. 207. Drnovo, Neviodunum —■ antična arhitektura. —• Arheološki pregled 7/1965, str. 123—124. Résumé: Neviodunum, cité antique, str. 193. Ajdovščina — rimska arhitektura. — Arheološki pregled 7/1965, str. 125—126. Résumé: Ajdovščina — restes d’architecture romaine, str. 193. Soavtor: Drago Svoljšak. Ajdovščina pred poldrugim tisočletjem: zanimivi arheološki izsledki v podobi nekdanje antične Castre. [S sliko.] — Primorske novice 3/1965 (30. 7.), št. 31, str. 7. Soavtor: Drago Svoljšak. K članku: »Kdo ve, kaj je skrito v zemlji?«: pripombe Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije. — Delo 6/1965 (7. 1.), št. 5, str. 3. J. E. A. Th. Bogaers, De Gallo-Romeinse tempels te Eist in de Over-Betuwe. Nederlande Oudheden. Archaeologische mongrapfieèn uitgegeven vanwege de Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek te Amersfoort, Deel I, 1955. — Arheološki vestnik 15—16/1964—1965, str. 351—352. Andreas Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen. Akadémiai Kiadó: Budapest 1959. —• Arheološki vestnik 15—16/ 1964—1965, str. 352—354. E. B. Thomas, T. Szentléleky, Führer durch die archäaologischen Ausstelungen des bakonyer Museums in Veszprém. Budapest 1959. — Arheološki vestnik 15—16/1964—1965, str. 355—356. Numizmatični vestnik. Glasilo Numizmatičnega društva Slovenije v Ljubljani 3/1960. — Arheološki vestnik 15—16/1964—1965, str. 356—357. 1966 Hišaste žare, dokaz migracije dela plemena Latobici. [S slikami.] — Arheološki vestnik 17/1966, str. 361—371. Résumé: Les urnes-cabanes preuve de la migration d’une partie de la tribu des Latobici. Objava predavanja na kolokviju »Kelti v Sloveniji«. — Maribor, oktobra 1964. Poročilo o raziskovanjih suburbanih predelov Neviodunuma v letih 1960—1963. [S slikami.] — Arheološki vestnik 17/1966, str. 469—502. Zusammenfassung: Erster Bericht über die Ausgrabungen in Drnovo bei Krško. Soavtorja: Tone Knez in Anja Uršič. Sodobni način proučevanja arheoloških spomenikov. — Varstvo spomenikov 11/1966 (1967), str. 84—90. Les méthodes contemporaines de l’étude des monuments archéologiques. Ajdovščina. •— Varstvo spomenikov 11/1966 (1967), str. 122. Drnovo. [S sliko.] — Varstvo spomenikov 11/1966 (1967), str. 123. Josip Klemenc 1898—1967. [S sliko.] — Archaeologia Iugoslavica 7/1966, str. 101—102. G. Ulbert, Der Lorenzberg bei Epfach. Die frührömische Militärstation. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 9, München 1965. — Arheološki vestnik 17/1966, str. 524—525. J. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11, München 1965. — Arheološki vestnik 17/1966, str. 528—530. Soavtor: Sonja Petru. 1967 Neuere Grabungen an den Clausurae Alpium Iuliarum. [S slikami.] — V : Studien zu den Militärgrenzen Roms: Vorträge des 6. Internationalen Limeskongresses in Süddeutschland. (Beihefte der Bonner Jahrbücher 19.) Böhlau Verlag: Köln — Graz, 1967, str. 122—126, priloge. Kolokvij o zgodnjem srednjem veku v Sloveniji: uvodno poročilo. — Arheološki vestnik 18/1967, str. 315—316. Zgodnjesrednjeveška naselbina na Polhograjski gori nad Polhovim gradcem. [S slikami.] — Arheološki vestnik 18/1967, str. 453—461. Zusammenfassung: Die frühmittelalterliche Ansiedlung auf der Polhograjska gora ob Polhov gradeč. Jarše. — Varstvo spomenikov 12/1967 (1969), str. 82. Načrt poti. — V : A. Bolta, V. Kolšek: Arheološki spomeniki Savinjske doline. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov 10.) Ljubljana 1967. Josip Klemenc: 1898—1967. — Arheološki pregled 9/1967 (1968), str. 207'—208. 1400-1etnica. — Argo 4—6/1965—1967, str. 72—73. Zusammenfassung. Kolokvij Zgodnja antika v Sloveniji. — Argo 4—6/1965—1967, str. 76. Zusammenfassung. Zgodnja antika v Sloveniji. [S slikami.] — Delo 9/1967 (10. 6.), št. 155, str. 19. Geza Alföldy, Bevölkerung und Gesellschaft der römischen Provinz Dalmatien. Akadémiai Kiadó: Budapest 1965. — Arheološki vestnik 18/1967, 469—472. Andreas Mócsy, Pannonia. Pauly-Wissowa Realencyclopädie der classischen Altertumswisenschaft. Supplementband IX 1962. -— Arheološki vestnik 18/ 1967, str. 472—476. L. Franz, A. Neumann in sodelavci : Lexikon ur- und frühgeschichtlicher Fundstätten Österreichs. Wien, Bonn 1966. •— Arheološki vestnik 18/1967, str. 476—478. F. Felgenhauer, W. Alzinger, Ä. Kloiber: Beiträge zur Kenntnis der norischen Hügelgräberkultur I. Archaeologia Austriaca — Beiheft 7. 1965. — Arheološki vestnik 18/1967. str. 478. Jochen Garbsch: Der Moosberg bei Murnau. Münchner Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte 12/1966. — Arheološki vestnik 18/1967, str. 479. Tihamér Szentléleky: A Szombathelyi Isis szentély. Szombathely 1965. — Argo 4—6/1965—1967, str. 39—41. Otto v. Hessen: Die Funde der Reihengräberzeit aus dem Landkreis Traunstein. Kallmünz/Opf. 1964. — Argo 4—6/1965—1967, str. 61—62. Zusammenfassung. 1968 Vzhodnoalpski Taurisci. [S slikama.] — Arheološki vestnik 19/1968, str. 357 do 373. Zusammenfassung: Die Ostalpinen Taurisker. Prof. dr. Josip Klemenc (1898—1967). [S sliko.] — Arheološki vestnik 19/1968, str. 5—7. Plenarni sestanek Slovenskega arheološkega društva. — Argo 7/1968, str. 77. Zametki Ljubljane: doslej še neznane izkopanine. [S sliko.] — Delo 10/1968 (8. 6.), št. 156, str. 18. M. Gorenc, Antika. Epohe i stilovi. Mala istorija umetnosti. 1967. —■ Argo 7/ 1968, str. 36—37. G. Mészàros, B. E. Thomas, G. Török, S. Soproni in J. Babus: Vezetö a szek-szärdi Balogh Adam müzeum kiallitàsaiban. 1965. — Argo 7/1968, str. 69—70. S. Soproni: Rómaiak Visegrädon. 1961. — Argo 7/1968, str. 71. 1969 Rimska utrjena vila v Starem trgu pri Ložu? [S slikami.] —■ Arheološki vestnik 20/1969, str. 115—124. Zusammenfassung: Römische befestigte Villa in Stari trg bei Lož? Najnovija istraživanja Julijskih Alpa. [S slikami.] — Osječki zbornik 12/1969. —• str. 5—24, priloge. Über die neuesten Limes — Forschungen in den Julischen Alpen. Objavljen referat s Simpozija o istraživanju Limesa u SFRJ u Osijeku 11. septembra 1968. Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi. [S slikami.] — Razprave 6. Slovenska akademija znanosti in umetnosti: razred za zgodovinske in družbene vede: Ljubljana 1969, str. 5—82. Römische Gräber aus Dobova, Ribnica und Petrušnja vas. Poskus časovne razporeditve lončenine iz rimskih grobov na Dolenjskem in Posavju. [S slikami.] — Razprave 6. Slovenska akademija znanosti in umetnosti: razred za zgodovinske in družbene vede: Ljubljana 1969, str. 195—213. Cronologia della ceramica delle tombe romane nella Carniola inferiore (Dolenjsko) e nella valle della Sava. Izhodišča varovanja nepremičnih arheoloških spomenikov in regionalni plan Slovenije. — Varstvo spomenikov 13—14/1968—1969, str. 9—15. Points de départ de la conservation des monuments archéologiques imobiles et le plan regional de la Slovénie. Velike Malence. — Varstvo spomenikov 13—14/1968—1969, str. 176. Makoše pri Ribnici. [S slikama.] — Varstvo spomenikov 13—14/1968—1969, str. 196. 1970 Izkopanine — znanstveni, spomeniškovarstveni in muzeološki pogledi na pridobivanje in objavljanje. — Varstvo spomenikov 15/1970 (1972), str. 27—30. Fouilles, vues scientifiques, de protection des monuments et muséologiques de l’acquisition, de la protection et de la publication. Tinje pri Žusmu. — Varstvo spomenikov 15/1970 (1972), str. 164. Predgovor. — V: Antični bron v Jugoslaviji. — Narodni muzej: Ljubljana 1970. Zloženka ob razstavi Antični bron v Jugoslaviji, s katero je v Arkadah gostoval Narodni muzej iz Beograda od 11. 3. 1970—16. 4. 1970. Uvod. — V: Zaklad s potopljene ladje. — Narodni muzej: Ljubljana 1970. Tiskovina ob razstavi Zaklad s potopljene ladje, s katero je v Arkadah gostoval Narodni muzej iz Zadra od 25. 11. 1970—3. 1. 1971. Arkade — novo razstavišče Narodnega muzeja. — Argo 9/1970, str. 39—41. Arkade ein neuer Ausstellungssalon des Narodni muzej (Nationalmuseums) in Ljubljana. Vili, kongres proučevalcev rimske meje in vojaštva (Cardiff 28. 8.—7. 9. in Pilgrimige po Hadrijanovem zidu od 8.—12. 9. 1969.) — Argo 9/1970, str. 69 do 71. Antični bron v Jugoslaviji. [S sliko.] — Primorski dnevnik 26/1970 (29. 3.), št. 75, str. 5. Antični bron v Arkadah: pogled v tisočletno umetniško ustvarjanje in oblikovanje. [S slikami.] — Delo 12/1970 (14. 3.), št. 71, str. 17. Satyrentanz, Kopf der Aphrodite und das Porträt Kaiserin Theodoras: Laibacher Museum zeigt derzeit die Ausstellung »Antike Bronzen aus Jugoslawien« mit 400 Originalen aus der Zeit von 800 vor bis 600 nach Christi. [S slikama.] — Kärnter Tageszeitung 25/1970 (7. 4), št. 78, str. 10. J. Šašel, Emona. Pauly — Wissowa, Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft. Suppl. XI (1969). — Zgodovinski časopis 24/1970, str. Ill do 112. 1971 Hišaste žare Latobikov. [S slikami.] — Situla 11/1971, 189 str., 25 tab., 2 prilogi. Hausurnen der Latobiker. Tiskana disertacija, ki jo je obranil na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1966. Claustra Alpium Iuliarum I: Fontes. (Katalogi in monografije 5 = Limes v Jugoslaviji 2.) Ljubljana 1971. — Delo je uredil skupaj z J. Sašlom ter v poglavju: Arheološko ugotovljene zapore prispeval naslednja gesla: VII. Benete, občina Bloke [S slikama.], str. 65—67 in tab. 15/2; VIII. Strmca, občina Bloke, str. 67.; IX. Gradišče, občina Velike Lašče [S sliko.] str. 67—69, tab. 5 in priloga 5; X. Selo pri Robu, občina Velike Lašče [S sliko.], str. 69—70 in tab. VI; XIII. Pokojišče, občina Borovnica, str. 74—75, tab. 8, 15/3 in priloga 6; XVII. Zarakovec, občina Grahovo [S sliko.], str. 82—84 in tab. 11; XXVII. Lanišče nad vasjo Kalce, občina Logatec [S slikama.], str. 92— 93 in tab. 13; XXXII. Ajdovščina — Castra, str. 97—99 in tab. 20/2. Tekst je vzporedno tiskan v slovenskem in angleškem jeziku. 3 Arheološki vestnik 33 Sašel Ana. — Slovenski biografski leksikon 3, Ljubljana 1960—1971, str. 584. Šašel Jaro. — Slovenski biografski leksikon 3, Ljubljana 1960—1971, str. 585. Kolokvij o zgodnjem srednjem veku: Colloquy of the early middle age. — Arheološki vestnik 21■—22/1970—1971, str. 5—6. Sondi pri sv. Martinu v Malencah. [S slikama.] — Arheološki vestnik 21—22/ 1970—1971, str. 163—166. Zusammenfassung: Zwei Sonden beim Hl. Martin in Malence. Prvi kongres proučevalcev mitraicizma. — Argo 10/1971, str. 313. 150-letnica Arheološkega muzeja v Splitu. — Argo 10/1971, str. 314. Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja. [S slikami.] — Argo 10/1971, str. 3—34. Quelques reflexions à l’occasion du centcinquantenaire du Musée National. Predgovor. — V: F. Tancik, Orožje in bojna oprema. Ljubljana 1971, str. 3. Predgovor. — V: V. Stare, Prazgodovina Slovenije. Ljubljana 1971, str. 5. Predgovor. — V: Iliri in Dačani. Narodni muzej: Ljubljana 1971. Zloženka ob razstavi, ki je bila v Arkadah od 22. 12. 1971 do 5. 2. 1972. Cilj je: muzej slovenske zgodovine. Ob 150-letnici našega muzejstva. [S sliko.] Zapisala Snežana Slamberger. — Dnevnik 20/1971 (5. 6.), št. 151, str. 5. G. Alföldy, Die Hilfstruppen der römischen Provinz Germania inferior. Epigraphische Studien 6. Bonn 1968. — Arheološki vestnik 21—22/1970—1971, str. 296—297. G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Phil.-hist. Kl.: Wien 1969. (Sitzungsberichte 261. Band, 2. Abh.) — Arheološki vestnik 21—22/1970—1971, str. 297—298. J. Werner, Der Lorenzberg bei Epfach — Die spätrömischen und frühmittelalterlichen Anlagen. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 8. München 1969. — Arheološki vestnik 21—22/1970—1971, str. 298—300. Epigraphische Studien 5, Bonn 1968. — Arheološki vestnik 21—22/1970—1971, str. 300—301. Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Band 82/1967. — Arheološki vestnik 21—22/1970—1971, str. 315—316. J. Jarc, T. Knez, J. Mlinarič, Vodnik po Novem mestu. Novo mesto 1970. — Argo 10/1971, str. 307—308. Jan Filip, Enziklopädisches Handbuch zur Ur- und Frügheschichte Europas. Praha 1966 in 1969. — Argo 10/1971, str. 308. A. Mócsy, Gesellschaft und Romanisation in der Römichen Provinz Moesia superior. Budapest 1970. — Argo 10/1971, str. 313. V: Josip Klemenc-Vera Kolšek-Peter Petru: Antične grobnice v Šempetru. (Katalogi in monografije 9.) Ljubljana 1972 je napisal naslednje prispevke: Uvod, str. 5 — soavtor Vera Kolšek. Izkopavanja in poglavitni izsledki. [S slikami.], str. 9—13. Die Ausgrabungen und ihre hauptsächlichen Ergebnisse, str. 74—76. Spomeniškovarstvena izhodišča obnove šempetrskih spomenikov. [S sliko.] str. 20—23. r Prvi slovenski numizmatični simpozij: Ptuj, 22.—24. septembra 1969. — Arheološki vestnik 23/1972, str. 13—14. Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantičnih utrdb v Sloveniji. [S slikami.] — Arheološki vestnik 23/1972, Str. 343—366. Recenti ricerche archeologiche delle Claustura Alpium Iuliarum e delle fortificazioni tardo antiche in Slovenia. (■ 'M!; ■ ' ' ’ • . , '• ? 1 j ' Rimski mostovi v Sloveniji. — V: Zgodovina cest na Slovenskem. Republiška skupnost za ceste: Ljubljana 1972, Str. 72—85. Hrušica nad Colom — antični kaštel. — Arheološki pregled 14/1972, str. 73—75. Hrušica, Slovénie, str. 202. r , , i. ■ Ajdovski gradeč pri Sevnici — starokrščanske bazilike. — Arheološki pregled 14/1972, str. 111—112. Ajdovski gradeč pri Sevnici. Slovénie, str. 205. Predgovor. — V: Sonja Petru, Emonske nekropole. (Katalogi in monografije 7.) Ljubljana 1972, str. 5. Uvod. — V : V. Sribar, Arheološko odkrivanje Otoka pri Dobravi — Freisin-škega trga Gutenwerth: katalog keramičnega gradiva iz leta 1967. (Projekt Mihovo 1.) Ljubljana 1972, list pred 1. stranjo. Alpski Iliri. Halštatska kultura v Vzhodnih Alpah. Narodni muzej: Ljubljana 1972, 4 str. Slovenski vodič za razstavo »Alpski Iliri«, s katero je v Arkadah leta 1972 gostoval Naturhistorisches Museum z Dunaja. Soavtor: Stane Gabrovec. Obračun po končanem jubileju. [S sliko.] — Argo 11/1972, str. 3—6. Jugoslovansko-italijanski simpozij o spomenikih kasne antike in zgodnjega krščanstva na severnem Jadranu. — Argo 11/1972, str. 80—81. Albert Meglič (1897—1972). — Argo 11/1972, str. 87—88. Edo Vujčič (1901—1971). [S sliko.] — Argo 11/1972, str. 88—89. Nadoknaditi zamujeno: razgovor z ravnateljem muzeja dr. Petrom Petrujem. [S sliko.] Zapisala Darinka Kladnik. — Dnevnik 21/1972 (18. 8.), št. 223, str. 5. Novo mesto v davnini: ob knjigi arheologa Toneta Kneza. — Delo 14/1972 (15. 7.), št. 191, str. 18. A. Tagliaferri, I Langobardi nella civiltà e nell’economia italiana nel primo medioevo. Milano 1969. — Argo 11/1972, str. 68 . E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern. (Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 14.) München 1971. — Argo 11/1972, str. 68—69. G. Bovini, Ravenna, città d’arte. Ravenna 1970. — Argo 11/1972, str. 69. A. Degrassi, Scritti vari di antichità IV. Trieste 1971. — Argo 11/1972, str. 69 do 70. Die Nabatäer, ein vergessenes Volk am Toten Meer. (Kataloge der Prähistorischen Staatssammlung 13.) München 1970. — Argo 11/1972, str. 70—71. W. Modrijan, Römerzeitliche Villen und Landhäuser in der Steiermark. (Kleine Schriften 9.) Graz 1969. — Argo 11/1972, str. 71. R. Syme, Danubian Papers. Bucurest 1971. — Argo 11/1972, 71—72. J. Todorovič, Katalog praistorijskih metalnih predmeta. (Zbirke i legati Muzeja grada Beograda 3.) Beograd 1971. — Argo 11/1972, str. 72. Régészeti (Diss arch.) 10, 1969. — Argo 11/1972, str. 77—78. 1973 Zahodnoilirska družba po upodobitvah na vaški in magdalenski situli. [S slikami.] — Arheološki vestnik 24/1973, str. 874—882. Società Illirica occidentale come appare effigiata sulle situle di Vače e Magda-lenska gora. Hrušica 1973 -— poročilo o arheoloških izkopavanjih. — Arheološki pregled 15/ 1973, str. 68—69, tab. 45. Hrušica (R. S. de Slovénie), str. 191—192. Proizvodnja lončenine v rimski dobi. [S slikami.] — V: Rimska keramika v Sloveniji. Ljubljana 1973, 19 str. Letno poročilo Narodnega muzeja za leto 1972. —- Argo 11/1973, str. 112—119. In memoriam Stanko Škaler: 1928—1973. — Informatica museologica 8/1973, št. 20, str. 50. Predgovor. — V: V. Stare, Prazgodovina Smarjete. (Katalogi in monografije 10.) Ljubljana 1973, str. 5. Uvod. — V: B. Reisp, Podobe iz kmečkih puntov. Ljubljana 1973, neoštevilčen list pred 1. stranjo. Uvod. — V: V. Bučič, Stol v petih tisočletjih. Ljubljana 1973, str. 5. Naši znanstveniki pred mikrofonom: Dr. Peter Petru (iz oddaje RTV Ljubljana 30. 12. 1971). — Naši razgledi 22/1973 (23. 2.), št. 4, str. 89. Kmečki punti — naš ponos. [S sliko.] — TV 15 leto 11/1973 (5. 4.), št. 14, str. 7. Želje po novih vrednotah. [S sliko.] Delo 15/1973 (7. 7.), št. 182, str. 22. 1974 Rimski oklep s Hrušice. [S slikama.] — Situla 14—15/1974, str. 225—237 in tab. 18—20. Zusammenfassung: Römischer Paradenpanzerbeschlag aus Hrušica. Terenska arheološka dokumentacija — risbe in opisi. — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 41—46. The archeological field-work documentation — drawings and descriptions. Blejski otok urejen. [S slikami.] — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 79 do 84. The Isle of Bled presented. Stanko Škaler: 29. 5. 1973. [S sliko.] — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 85—86. Ajdovski gradeč — Vranje pri Sevnici. — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 115. Hrušica nad Colom. — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 129—130. Hrušica. [S slikama.] — Varstvo spomenikov 17—19, 1/1974, str. 198—199. Predgovor. — V: M. Urleb, Križna gora pri Ložu. (Katalogi in monografije 11.) Ljubljana 1974, str. 5. Predgovor. — V: B. Perc, Spomeniki starega Egipta. Ljubljana 1974, str. 3. Uvod. — V: V. Sribar-V. Stare, Karantansko-ketlaški kulturni krog. Ljubljana 1974, str. 5. Die Nekropole Šempeter. [S slikami.] — Revue: Jugoslawische Monats-ülustri-erte 1974, št. 2, str. 19—21. Citirano po nemški izdaji. Revija izhaja tudi v angleščini, francoščini, ruščini in španščini. 1975 V: Peter Petru — Thilo Ulbert: Vranje pri Sevnici: starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu = Vranje bei Sevnica: fruhristliche Kirchenanlagen auf dem Ajdovski Gradec. (Katalogi in monografije 12.) Ljubljana 1975 je napisal naslednje prispevke: Topografija in historijat najdišča Vranje = Topographie und Geschichte des Fundortes Vranje. [S slikami.], str. 9—20. Reliefi in arhitektonski spomeniki = Reliefe und Bauelemente. [S slikami.], str. 149—161. Ajdovščina: neue Ausgrabungsresultate. [S slikami.] — V: Roman frontier Studies 1969: Eighth International Congress of Limesforschung. Cardiff 1975, str. 178—184. Ajdovski gradeč na Vranjem pri Sevnici. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov 52.) Ljubljana 1975, 30 str., ilustr. Prispevek k zgodovini arheološke karte na Slovenskem. [S slikami.] — V: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana 1975, str. 15—31. Kasnoantične zapore. — V: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana 1975, str. 105, priloge. Gesla. — V: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana 1975: Cerkno (str. 115), Zarakovec (str. 115), Dolje (str. 118), Dolenja Trebuša (str. 119), Ajdovščina (str. 120—121), Černigoji (str. 122), Col (str. 122), Batuje (str. 123), Avče (str. 124), Bodrež (str. 124), Kostanjevica na Krasu (str. 124—125), Temenica (str. 125), Miren (str. 125), Grad (str. 125), Nova Gorica (str. 125), Bukovica (str. 126), Jarčja jama (str. 127), Vipava (str. 126—127), Bezovica (str. 128), Črni kal — Gradišče, v Kalcah, Križišče (str. 128—129), Loka (str. 129), Divača (str. 130), Lokev (str. 131), Rodik (str. 132 — soavtor Leben), Tomaj (str. 135), Dvori (str. 135), Gračišče (str. 135), Movraž (str. 135), Hrpelje (str. 136), Petrinje (str. 136), Vrhpolje (str. 136), Brestovica pri Komnu (str. 136), Komen (str. 137), Sveto (str. 137), Škrbina (str. 137), Volčji grad (str. 137), Artviže (str. 138), Brezovica (str. 138), Golac (str. 138), Gradiščica (str. 138), Materija (str. 138), Rožice (str. 138/139), Zazid (str. 139), Hrušica (str. 139), Dolenja vas pri Senožečah (str. 139), Potoče (str. 139), Senožeče (str. 140), Griže (str. 140), Povir (str. 140), Kobdilj (str. 141), Štanjel (str. 141), Dolnje Vreme (str. 141), Famlje (str. 141), Kozjane (str. 141), Zavrhek (str. 141), Ankaran (str. 144), Velike Bloke (str. 148), Blo-čice (str. 148), Babno polje (str. 154). Sv. Križ (str. 166), Malenški vrh (str. 172), Lajše (str. 173), Godešič (str. 173), Škofja Loka (str. 173), Hotedršica (str. 191), Gorenji Logatec (str. 191), Kalce (str. 191—192), Prevalje pod Krimom — Žabji grad (str. 194), Polhov Gradec (str. 195 — soavtor: V. Stare), Rovte (str. 196), Petrušnja vas — sv. Miklavž (str. 199), Bevke (str. 206), Bistra (str. 206), Blatna Brezovica (str. 206), Mala Ligojna (str. 206), Sinja gorica (str. 206), Smrečje (str. 207), Stara Vrhnika (str. 207), Štampetov most (str. 207), Velika Ligojna (str. 207), Verd (str. 207), Vrhnika (str. 207—209), Zaplana (str. 209), Male Brusnice (str. 210 — soavtor: Knez), Gorenje Gradišče (str. 212), Selišče (str. 212), Dvor (str. 212), Gornji Ajdovec (str. 212), Mačkovec pri Dvoru (str. 212—213), Vinkov vrh (str. 213), Groblje (str. 218—219), Hrastno (str. 219), Loka (str. 222), Mali Ban (str. 222), Mihovo (str. 222—224 soavtor: Sonja Petru), Breza (str. 230), Pristava pri Trebnjem (str. 231), Sv. Štefan (str. 231), Gradišče — Vrhpeč (str. 232), Zidani most (str. 233), Banja Loka (str. 237), Adlešiči (str. 240), Velika Sela (str. 240), Golek (str. 241), Veliki Nerajec (str. 241 — soavtor: Knez), Podzemelj (str. 242—243 skupaj s Knezom), Hrast pri Jugorju (str. 243), Metlika (str. 243 — soavtor: Knez), Vinomer (str. 244), Brezovica pri Predgrađu (str. 244), Dolenja Podgora (str. 244), Stari trg ob_ Kolpi (str. 244), Zadre (str. 244), Perudina (str. 244), Oklukova gora (str. 246), Št. Lenart (str. 246), Zgornja Pohanca (str. 246 — soavtor: Šašel), Bistrica ob Sotli (str. 246), Križan vrh (str. 246), Kunšperk (str. 246), Vitna vas (str. 247), Blanca (str. 247), Dolenje Brezovo (str. 247), Gorenji Leskovec (str. 247), Kladje nad Blanco (str. 247), Krajna brda (str. 247), Poklek nad Blanco (str. 247), Rožno (str. 247), Stranje (str. 247), Apnenik pri Boštanju (str. 247), Boštanj (str. 247—248). Dolenji Boštanj (str. 248), Gabrje (str. 248), Jablanica (str. 248), Križ (str. 248), Log (str. 248), Lukovec (str. 248), Preska (str. 248), Šmarčna (str.248), Vrh pri Boštanju (str. 248), Kostanjek (str. 249), Brežice (str. 249), Bučka (str. 249), Dolenje Radulje (str. 249), Boršt (str. 249), Brvi (str. 249), Bušeča vas (str. 249), Cerklje (str. 249), Dolenja Pirošica (str. 249), Gazice (str. 249), Gorenja Pirošica (str. 249), Izvir (str. 249), Račja vas (str. 250), Stojanski vrh (str. 250), Zasap (str. 250), Župeča vas (str. 250), Čatež (str. 250), Gorenje Stopice (str. 250), Krška vas (str. 250), Col (str. 250), Dobova (str. 251— 252), Rakovec (str. 252), Rigonce (str. 252), Sela pri Dobovi (str. 252), Dobe (str. 252), Gradinje (str. 252), Koprivnik (str. 252), Kostanjevica (str. 252), Male Vodenice (str. 252), Orehovec (str. 252), Prekopa (str. 253), Rižišče (str. 253), Sa-jevce (str. 253), Slinovce (str. 253), Kal (str. 253), Osredek pri Krmelju (str. 253), Št. Janž (253), Brezovska gora (str. 253), Drenovec pri Leskovcu (str. 253), Drnovo (str. 253—254), Golek (str. 254), Gorica (str. 254), Leskovec pri Krškem (str. 254), Mrtvice (str. 255), Senuše (str. 255), Straža Sv. Valentina (str. 255), Velika vas (str. 255), Venišče (str. 255), Zadovinek (str. 255), Dednja vas (str. 255), Pavlova vas (str. 255), Pišece (str. 256), Podgorje pri Pišecah (str. 256), Malo Mraševo (str. 256), Pristava ob Krki (str. 256), Veliko Mraševo (str. 256), Gradišče (str. 256), Križe (str. 256), Podsreda (str. 256), Brezje pri Raki (str. 256), Koritnica (str. 257), Planina (str. 257), Površje (str. 257), Raka (str. 257), Vrh pri Površju (str. 257), Zaloke (str. 257), Brezje pri Dovškem (str. 257), Koprivnica (str. 257), Drožanje (str. 257), Ledina (str. 257), Sevnica (str. 257), Brezovo (str. 257), Dolnje Orle (str. 258), Osredek pri Hubajnici (str. 258), Studenec (str. 258), Prevolje (str. 258), Gabrijele (str. 258), Kaplja vas (str. 258), Malkovec (str. 258), Pijavice (str. 258), Skrovnik (str. 258), Slančji vrh (str. 258), Spodnje Mladetiče (str. 259), Bregansko selo (str. 259), Cirnik (str. 259), Jesenice (str. 259), Obrežje (str. 259), Podgračeno (str. 259), Rajec (str. 259), Mokrice (str. 259), Ribnica (str. 259), Velika Dolina (str. 259), Ponikva (str. 260), Gora Svetega Lovrenca (str. 260), Krško (str. 260 — soavtor: Sašel), Libna (str. 260—261) — soavtor: Šašel), Trška gora (str. 261), Zdole (str. 261), Podvrh (str. 261), Vranje (str. 261—262 ■—■ soavtor: Šašel). Hrušica, SR Slovenija — poročilo o arheoloških izkopavanjih v 1974. — Arheološki pregled 17/1975, str. 88—90. Hrušica, SR Slovenija — poročilo o arheoloških izkopavanjih v 1975. —• Arheološki pregled 17/1975, str. 91-—93. Hrušica (R. S. Slovénie), str. 180. 90-letnica dr. Josipa Mala. — Informatica museologica 1975, št. 28, str. 27—28. Uvod. — V: H. Stular, Pivsko posodje skozi stoletja, Ljubljana 1975, str. 3. Uvod. — V: Promet na Slovenskem v 17.—19. stol. Ljubljana 1975, str. 3. Tone Knez, Novo mesto v antiki. — Naši razgledi 24/1975 (9.5.), št. 9, str. 251. 1976 Die römerzeitliche keramische Produktion in Jugoslawien. [S sliko.] Arheološki vestnik 27/1976, str. 224—231. Proizvodnja rimske keramike v Jugoslaviji. Richerche recenti sulle fortificazioni tardoantiche nelle Alpi orientali. — V : Aquileia e l’arco alpino orientale. (Antichità altoadriatiche 9.) Udine 1976, str. 229—236. Zaton antike v Sloveniji. — Narodni muzej: Ljubljana 1976. — 64 str. teksta, ilustr. Zusammenfassung. Novija istraživanja rimskih utvrđenja u Sloveniji: poznorimski sistem odbrane u Sloveniji. — V: Velika arheološka nalazišta u Sloveniji. — Kolarčfv narodni univerzitet: Beograd 1976 (Popularna nauka 5.), str. 27—34, priloge. Šempeter — antična nekropola. — V : Velika arheološka nalazišta u Sloveniji. — Kolarčev narodni univerzitet: Beograd 1976 (Popularna nauka 5.), str. 35 do 45, priloge. Predgovor. — V: V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru. (Katalogi in monografije 14.) Ljubljana 1976, str. 5. Uvod. — V: Prazgodovina Makedonije. — Narodni muzej: Ljubljana, 1976. Zloženka ob razstavi, s katero je gostoval Narodni muzej iz Skopja v Arkadah leta 1976. 1977 Die ostalpinen Taurisker und Latobiker. [S slikama.] — V : Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II: Principat, 6. Band. — Walter de Gruyter: Berlin, New York 1977, str. 473—499. Die provinzialrömische Archäologie in Slowenien. [S slikami.] — V : Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II: Principat, 6. Band. — Walter de Gruyter: Berlin, New York 1977, str. 500—541 + 1 folio zemljevid. Praetoria in njihov vpliv na tipe rimskih stavb v naših krajih. [S sliko.] — V: Antički gradovi i naselja u Južnoj Panoniji i graničnim područjima. (Materijah 13.) Beograd 1977, str. 13—18. Praetorium and its influence on the type of the houses in these regions. Plastika petelinčka z vrha hišaste žare iz Kaplje vasi pri Tržišču. [S slikami.] — Traditiones 5—6/1976—1977 (1979), str. 301—304. Zusammenfassung: Plastik eines Hähnchens auf der Spitze einer Hausurne aus Kaplja vas bei Tržišče. Hrušica. — Varstvo spomenikov 21/1977, str. 219—222. 1978 Neviodunum: Drnovo pri Krškem (katalog najdb). — (Katalogi in monografije 15.) Ljubljana 1978, 105 str. in 69 tabel, ilustr. + 3 folio zemljevidi. Soavtor: Sonja Petru. Poznoantična poselitev Slovenije. [S sliko.] — Arheološki vestnik 29/1978, str. 359—367. Late Roman settlement in Slovenia: Summary. Claustra Alpium Iuliarum und die spätrömische Verteidigung in Slowenien. [S sliko.] — Arheološki vestnik 29/1978, str. 505—509. Vranje pri Sevnici. [S sliko.] — Arheološki vestnik 29/1978, str. 517—518. Kontinuiteta in diskontinuiteta naselitve v prehodnem obdobju iz kasne antike v zgodnji srednji vek. [S slikami.] — Zgodovinski časopis 32/1978, str. 221— 232 + 1 folio zemljevid. Zusammenfassung: Ansiedlungskontinuität und Diskontinuität in der Übergangszeit von der Spätantike in das frühe Mittelalter. Antička naseljenost Slovenije. [S Slikama.] — V : Naseljevanje i naselja u antici. (Materijali 15: X. kongres arheologa Jugoslavije. Prilep 1976.) Beograd 1978, str. 9—16. Die antike Besieldung Sloweniens. House ums — Socio-economic and ethnic views. [S slikami.] — Archaeologia lugoslavica 19/1978 (1979), str. 49—53. Archaeology. — V: Cultural contributions to 8th European Congress on Ballistocardiography and Cardiovascular Dynamics & 11th European Congress on Ballistocardiography Noninvasive Cardiography and Cardiovascular Dynamics. — University of Ljubljana: Ljubljana 1978, str. 39—41. Poročilo o izkopu rimskega sarkofaga v Stanežičah. — Arheološki pregled 20/1978, str. 96—97 in tab. 60/1—2. Na obisku vrh Ajdovskega Gradca pri Sevnici. — V: Novo arheološko odkritje na Ajdovskem gradcu pri Sevnici. Ljubljana 1978, str. 3—4. Likovni spomeniki. [S slikami.] — V: Novo arheološko odkritje na Ajdovskem gradcu pri Sevnici. Ljubljana 1978, str. 12—14. Predgovor. — V: J. Dular, Podzemelj. (Katalogi in monografije 16.) Ljubljana 1978, str. 5. Uvod. — V: Slovenci v predmarčni dobi in revoluciji 1848. — Ljubljana 1978, str. 3. Dr. Josip Mal: in memoriam. [S sliko.] — Dnevnik 27/1978 (1. 9.), št. 237, str. 5. Od Lepenskega Vira do Vinče: neponovljivi kulturni dosežki prazgodovine. [S sliko.] — Delo 20/1978 (11. 2.), št. 34, str. 35. 1979 Arheološka obdobja v Sloveniji. [S slikami.] — V : Zgodovina Slovencev. — Cankarjeva založba: Ljubljana 1979, str. 17—93. Bronasta plastika Venere iz Podkuma. [S slikama.] — Narodni muzej Beograd: Zbornik Narodnog muzeja 9—10/1979, str. 27—29 + tab. Une statue de bronze au pied de la montagne Kum. Das römische Büstengewicht der Schnellwaage aus Vranje bei Sevnica. [S slikami.] — Schild von Steier 15—16/1978—1979; str. 171—178. Grga Novak (1888—1978). — Arheološki vestnik 30/1979, str. 523—-524. Stavba A (episkopij?) na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. [S sliko.] — Arheološki vestnik 30/1979, str. 726—731. Poročilo o dejavnosti skupnosti muzejev Slovenije 1974—1975. — Argo 15— 17/1979, str. 50—51. K utemeljitvi posebnih priznanj skupnosti muzejev Slovenije. — Argo 15— 17/1979, str. 56—57. 90-letnica dr. J. Mala. — Argo 15—17/1979, str. 57—58. Predgovor = Vorwort. — V: M. Guštin, Notranjska: k začetkom železne dobe na severnem Jadranu. (Katalogi in monografije 17.) Ljubljana 1979, str. 5. Predgovor. — V: Ledenodobne kulture v Sloveniji. — Ljubljana 1979, str. 5. Spremna beseda. —• V: V. Sribar, Arheološko odkrivanje Otoka pri Dobravi -—-Freisinškega trga Gutenwerth: katalog kovinskega gradiva z Izkopnega polja 1. (Projekt Mihovo 2.) Ljubljana 1979, neoštevilčena stran. Soavtor: Nace Šumi. Ajdovski gradeč: obiskali smo arheologe pri izkopavanju. [S slikami.] — Pionir 34/1978—1979, št. 9, str. 266—267. Pomembna najdba na Hrušici: arheološka izkopavanja nad Colom — lončenina staroslovanskega obdobja. — Delo 21/1979 (11. 9.), št. 212, str. 6. G. Piccottini, Das spätantike Gräberfeld von Teurnia — St. Peter in Holz. (Archiv für Vaterländische Geschichte und Topographie 66/1976.) — Argo 15—17/1979, str. 46. Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik. — Dolenjski muzej : Novo mèsto 1976. — Argo 15—17/1979, str. 46—47. Acta Musei Napocensis 7/1970. — Argo 15—17/1979, str. 47. 1980 Narodni muzej — Blejske arheološke zbirke. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov 101.) — Ljubljana 1980, 30 str. [S slikami.] Attis na rimskem nagrobniku iz Stične. Situla 20—21/1980, str. 449—454 in tab. 22—23. Zusammenfassung: Attis auf dem römischen Grabmal aus Stična. Upodobitev pisarja na reliefu iz Ajdovskega gradca pri Sevnici. [S slikami.] — Linguistica 20/1980, str. 49—-59. Zusammenfassung: Die Abbildung eines Schreibers auf dem Relief aus Ajdovski gradeč über Vranje bei Sevnica. Uvodna beseda. — V: Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1980, str. 5—6. Poglavitni izsledki antične arheologije po osvoboditvi. [S slikami.] — V : Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1980, 14—29. Ajdovščina. [S sliko.] — V: Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1980, str. 45. Soavtor: Drago Svoljšak. Hrušica. [S sliko.] — V: Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1980, str. 60. Vprašanje srednjeročnega načrta Narodnega muzeja z vidika muzeološke predstavitve zgodovine Slovencev. [S sliko.] — Glasnik Slovenske matice 4/1980, št. 1, str. 9—15. Strokovna razmišljanja ob razstavi »Vojvodina od prazgodovine do srednjega veka«. — Rad Vojvodjanskih muzeja 26/1980, str. 204—206. Rimske postojanke na Slovenskem in njihova vloga v antičnem gospodarstvu in kulturi. [S slikami.] — V : XVI. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1980, str. 173—182. Galerijstvo in muzejstvo danes: gradivo posveta »Muzeji v sodobni družbi«. — Argo 18—19/1979—1980 (1981), str. 3—4. Muzeji in njihov znanstveni prispevek. — Argo 18—19/1979—1980 (1981), str. 63—65. Poročilo o posvetovanju komisije ICOM in ICMAH. — Argo 18—19/1979—1980 (1981), str. 127—129. Poročilo komisije za strokovne izpite. —■ Argo 18—19/1979—1980 (1981), str. 151. Vojvodina od prazgodovine do srednjega veka — izjemno izročilo plodnih ravnic. [S slikami.] — Narodni muzej: Ljubljana 1980, 4 str. Zloženka ob gostovanju razstave Vojvodjanskega muzeja iz Novega Sada v Arkadah. Uvod. — V: Babilonska, asirska in mezopotamska umetnost. — Ljubljana 1980, str. 3. Pripravil je tudi prevod in priredbo opisov predmetov po izvirniku dr. Eve Strom-menger in Ljubinke Babović ter Marjane Vukmanović za ta razstavni katalog. Spremna beseda. — V. V. Stare, Kranj: nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. (Katalogi in monografije 18.) Ljubljana 1980, str. 5. Od kamene dobe do srednjega veka: pogovor z ravnateljem Narodnega muzeja dr. Petrom Petrujem o razstavi, ki jo jutri odpro v razstavišču Arkade. [S sliko.] Zapisala Darinka Kladnik. — Dnevnik 29/1980 (5. 2.), št. 34, str. 5. Rešena dediščina — nerešeni problemi. Zapisal Viktor Konjar. — Večer 35/1980 (8. 3.), št. 57, str. 8. Tone Knez — petdesetletnik. [S sliko.] — Dolenjski list 31/1980 (27. 3.), št. 13, str. 5. Soočanje s svetovno arheološko dediščino: od babilonske, asirske in mezopotamske umetnosti do slovenske rešene dediščine. [S sliko.] ■— Delo 22/1980 (15. 3.), št. 63, str. 27. Soočanje s svetovno arheološko dediščino. —■ Delo 22/1980 (26. 4.), št. 99, str. 18 in 31. Članek je objavljen v rubriki p. p. 29 kot odgovor na polemiko Silvina Košaka, objavljeno v Delu 5. 4. 1980, str. 18. Biseri Medrečja: umetnostni zakladi Iraka v Sloveniji. [S slikami.] -— 7 D 8/1980 (3. 4.), št. 14, str. 22—23. Odkritja na Ajdovskem gradcu. — Delo 22/1980 (15. 10.), št. 242, str. 9. Ljudje v novicah: Predrag Medovič. [S sliko.] — Delo 22/1980 (15. 10.), št. 242, str. 9. Kulturno izročilo plodnih ravnic Vojvodine. [S sliko.] — Delo 22/1980 (13. 12.), št. 290, str. 31. 1981 Arheologija in moderna družba: spremna beseda. — Arheološki vestnik 32/1981, str. 541—542. Arheološka dediščina — obča družbena svojina. — Arheološki vestnik 32/1981, str. 567—569. Od Potočke zijalke do Blatenskega Kostela — Nadaljevanje diskusije ob delu »Zgodovina Slovencev«: ugovor h kritikam poglavja Arheološka obdobja v Sloveniji v knjigi »Zgodovina Slovencev«, objavljenim v 30. letniku Arheološkega vestnika. — Arheološki vestnik 32/1981, str. 631—645. Uvodna reč. — V: Spašeno arehološko blago Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1981, str. 1—2. Glavni rezultati istraživanja antičke arheologije posle oslobodjenja. [S slikami.] — V: Spašeno arheološko blago Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1981, str. 18 —24. Ajdovščina. [S sliko.] — V: Spašeno arheološko blago Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1981, str. 33. Soavtor: Drago Svoljšak. Hrušica. [S sliko.] — V: Spašeno arheološko blago Slovenije 1945—1980. Ljubljana 1981, str. 43. Stanežiče. — Varstvo spomenikov 23/1981, str. 260—261. Hrušica. — Varstvo spomenikov 23/1981, str. 270—271. Arheologija v delu »Enciklopedija Slovenije«: obrazložitev. — Arheo 1/1981, str. 68—75. Spremna beseda. — V: L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju: poznoantična naselbina in grobišče. (Katalogi in monografije 19.) Ljubljana 1981, str. 5. Uvod. — V: V. Sribar ■— V. Stare, Srednjeveško naselje Otok pri Dobravi. — Ljubljana 1981, str. 5. Uvod. — V: St. Dremelj. — Ljubljana (1981), 2 str. Uvod. — V: Taborsko gibanje na Slovenskem. — Ljubljana 1981, str. 6. Ob razstavi. — V : M. Zargi, Kositer na Slovenskem: obrt in izdelki. — Ljubljana 1981, str. 5. Spremna beseda. — V: V. Sribar — V. Stare: Arheološko odkrivanje Otoka pri Dobravi — Freisinškega trga Gutenwerth. (Projekt Mihovo 3.) Ljubljana 1981, str. 1. Soavtor: Nace Šumi. Antično gledališče v Jugoslaviji: razstava Narodnega in Mestnega muzeja v SAZU. — Naši razgledi 33/1981 (27. 3.), str. 167. Pomembna najdba iz pozne antike: ilirsko-keltska naselbina razkriva kulturo staroselcev — Izkopavanja na Ajdovskem gradcu. — Delo 23/1981 (29. 8.), št. 199, str. 23. »Zakaj turisti poleti muzeje spregledajo?«. — Delo 23/1981 (19. 9.), št. 217, str. 16. in 27. Polemika na članek Marjete Novak, objavljen v Delu 3. 9. 1981, str. 5. 1982 Rimska cesta Neviodunum-Celeia in vloga Brestanice v starejših arheoloških obdobjih. [S sliko.] — Brestanica:, zbornik člankov in razprav. — Brestanica 1982, str. 13—22. Zusammenfassung : Arheološki oris poznoantične poselitve Slovenije. [S slikami.] — Zgodovinski časopis 36/1982, str. 000—000. Zusammenfassung : Jovan Todorovič (1926—1981). — Arheološki vestnik 33/1982, str. 511—512. Vprašanja in naloge pri reševanju podvodnih najdb v 1981: spremna razmišljanja. — V: Podvodna arheologija v Sloveniji 1. — Ljubljana 1982, str. 1—L. Lapidarij Celjskega muzeja. — Argo 20—-21/1981—1982, str. 27—29. Arheološki plakat in Arheološka podoba Dobove: ob gostovanju v Arkadah. — Argo 20—21/1981—1982, str. 49. J. L. Schönleben, ob tristoletnici smrti (1681—1981): razstava v Semeniški knjižnici. — Argo 20—21/1981—1982, str. 51—52. Povzetek poročila o dejavnosti Narodnega muzeja v letu 1981. — Argo 20— 21/1981—1982, str. 52—56. Stanje slovenskih muzejev. — Argo 20—21/1981—1982, str. 62—73. Statistični pregled muzejstva v Sloveniji. — Argo 20—21/1981—1982, str. 74. Muzeji v sodobni družbi: povzetek. — Argo 20—21/1981—1982, str. 101—103. Janko Orožen — devetdesetletnik. — Argo 20—21/1981—1982, str. 134. Skupnost muzejev Slovenije — Komisija za nagrade. — Argo 20—21/1981— 1982, str. 138. Novici. — Argo 20—21/1981—1982, str. 133. PORS 10 : URP Arheološke raziskave. — V : Znanstveno in raziskovalno delo v okviru usmerjenih raziskovalnih programov na Filozofski fakulteti v Ljubljani v letu 1981. — Ljubljana 1982, str. 117—123. Predgovor. — V: Z. Kujundžič, Poetovijske nekropole. (Katalogi in monografije 20.) Ljubljana 1982, str. 5. Spremna beseda. — V: D. Breščak, Antično bronasto posodje Slovenije. — Situla 22, 1/1982, str. 5—6. Spremna beseda. — V : L. Plesničar-Gec, Bronasta posoda iz Emone s figuralnim prizorom. — Situla 22, 2/1982, str. 5. Ob razstavi. — V: Tapiserija v Sloveniji. — Ljubljana 1982, str. 7. Uvod. — V: Dragocenosti dresdenskega baroka. — Ljubljana 1982, str. 3. Spremna beseda. — V: Reševanje Robbovega vodnjaka. — Ljubljana 1982, str. 7—8. Soavtor: Marjan Slabe. Predgovor. — V: L. Krese, Restavriranje in čuvanje zgodovinskih papirnatih dokumentov in umetnin. (Muzeološka knjižnica 5.) Ljubljana 1982, 1 stran. Okrnjene ure zgodovine, večja vloga muzealstva. — Delo 24/1982 (26. L), št.. 20, str. 8. K postavitvi izvirnika Robbovega vodnjaka. [S sliko.] — Delo 24/1982 (13. 3.), št. 60, str. 27. Arheološka preteklost Pohorskega Podravja — predstavitev v slovenjegraški galeriji. — Naši razgledi 31/1982 (12. 3.), št. 5, str. 133. Težavno pomlajevanje grajskega starca. — Delo 24/1982 (22. 5.), št. 117, str. 27. Polemika na članek Nevenke Gajšek, objavljen v Delu 8. 5. 1982 na str. 22. Von der Spätantike zum frühen Mittelalter. Aktuelle Probleme in historischer und archäologischer Sicht. (Vorträge und Vorsehungen 25.) 1979. — Arheološki vestnik 33/1982, str. 545—547. Andräs Mócsy, Pannonia and Upper Moesia. The Provinces of the Roman Empire. London — Boston 1974. — Argo 20—21/1981—1982, str. 122—124. Géza Alföldy, Noricum. The Provinces of the Roman Empire. London — Boston 1974. — Argo 20—21/1981—1982, str. 125. Walter Sölter in sodelavci, Das römische Germanien aus der Luft. Bergisch-Gladbach 1981. — Argo 20—21/1981—1982, str. 126—127. Paola Cassola-Guida, Bronzetti a figura umana dalle collezioni dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste. — Venezia 1978. — Argo 20—21/1981—1982, str. 128—129. Đuro Basler, Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini. — Sarajevo 1972. — Argo 20—21/1981—1982, str. 129. 1983 Narodni muzej v Ljubljani. — (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov 123.). — Ljubljana 1983, 38 str. [S slikami.] Tekst je objavljen tudi v nemščini. Soavtor: Matija 2argi. Spomeniki rimske dobe v Sloveniji. [S slikami.] •— Kronika 31/1983, str. 8—18. Slovenska enciklopedija — vzorčna gesla. ■— Arheo 3/1983, str. 44—46. Hrušica. — Varstvo spomenikov 25/1983, str. 251—252. Vranje, XII, 26, Sevnica. — Ajdovski gradeč. — Varstvo spomenikov 25/1983, str. 261. Bled. -— Varstvo spomenikov 25/1983, str. 263—264. Povzetek poročila in ugotovitve arheoloških raziskav v letu 1982 — URP arheološke razskave. •— V : Znanstvenoraziskovalno delo v okviru usmerjenih raziskovalnih programov na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1982. — Ljubljana 1983, str. 146—154. Herwig Friesinger, Horst Adler, Die Zeit der Völkerwanderung in Niederösterreich, Wissenschaftliche Schriftenreihe Niederösterreich 41—42. — St. Pölten—Wien 1979. — Arheološki vestnik 34/1983, str. 463—464. Anja DULAR PRAZGODOVINSKE DOBE Prehistoric ages 4 Arheološki vestnik DAS POHORJE — EIN VORGESCHICHTLICHES ERZREVIER? BIBA TERŽAN Filozofska fakulteta, Ljubljana Meinem Vater zum 80sten Geburtstag »Für das Pohorje (das Bacherngebirge), seine Tonalithschichten, Wälder, Seen, Sagen und Märchen, die noch heute in der Urzeit verwurzelt und in der Volksüberlieferung seiner Bewohner lebendig sind, ist der Zeitraum von 35 Jahren1 wie eine winzige Nadel im unübersehbaren Fichtenwald ...«2 Das Pohorje mit dem Pohorsko Podravje (Draugebiet) stellt das östliche Ende der Slowenischen Alpenwelt dar. Hier finden die Slowenischen Alpen ihren höchst eindrucksvollen Abschluss — unmittelbar neben dem Dravsko polje (Draufeld), dem Randgebiet der grossen Pannonischen Ebene. Im geo-graphisch-orographischen Sinn ist das Pohorje eine grosse Gebirgseinheit, die den Raum von der Drava und dem Dravatal im Norden bis zum Vitanjsko podolje (Talgebiet) im Süden und vom Dravsko polje und den Dravinjske gorice im Osten bis zum Mislinjatal im Westen einnimmt. Obwohl das Pohorje selbst ein ausgeprägt in sich abgerundetes Landschaftsganzes ist, stellt das sog. Pohorsko Podravje verhältnismässig eine Übergangsregion dar. Vor allem verknüpft es das Panonsko Podravje mit dem Klagenfurter Becken, sowohl längs des Dravatals als auch über das Vitanjsko podolje und das Mežicatal. In Querrichtung führen hingegen natürliche Wege nach Süden, vom Lavanttal über das Tal der Mislinja und ins Savinjatal, während ein anderer vom Grazer Becken über Maribor am Ostrand des Pohorje verläuft.3 Seinem geologischen Aufbau nach besteht das Pohorje mit dem Kozjak als Ostteil der Zentralalpen aus metamorphen Gesteinen, die in Slowenien die ältesten Schichten des Altpaläozoikums repräsentieren. Sie sind aus Ablagerungen und Produkten des Initialvulkanismus entstanden, die im Altpaläozoikum die grosse Geosynklinale im heutigen Alpenbereich ausgefüllt haben. Beim Einsinken des Grundes der Geosynklinale kam es bei den tiefer liegenden Gesteinen zur Faltung und Metamorphose. Die progressive regionale Metamorphose endete mit einer retrograden Metamorphose. Doch ist das Problem der Stratigraphie der metamorphen Gesteine und die Zeit des Metamorphosierens noch nicht völlig gelöst.4 Wichtig ist jedoch, dass sich in den metamorphen Gesteinen namentlich im südlichen Pohorje und auf dem Kozjak Erzlager mit Kupfer-, Blei- und Zinkerz befinden (Abb. I). Das gegenwärtig bekannteste Erzlager im südlichen Pohorje ist auf dem Berg Okoška gora (Abb. I: 41), wo Pyrit, Chalkopyrit, Sphalerit und Galenit, in Spuren Linneit und Wurtzit, unter den Mineralen des tauben Gesteins aber noch Quarz, Kalzit, Siderit und Baryt festgestellt worden sind. Im Chalkopyrit ist charakteristisch auch die Anwesenheit von Silber und Zinn. Die Erzminerale sind in Körnern, dünnen Äderchen und im Brekzienbinde-mittel konzentriert. Am Südwestfuss des Pohorje befindet sich bei Rakovec (Abb. 1: 59) ein Blei-Zink-Erzlager, wo Quarz-Galenitadern verfolgt wurden, die auch etwas Sphalerit enthielten. Auf dem Kozjak ist aber das bedeutendste polymetallene Erzlager auf Remšnik (Abb. 1: 61) (Blei, Zink, Kupfer, Silber), wo linsenförmige Erzkörper ausgegraben wurden, die am Berührungspunkt des Diaphthorit-Chlorit- und des Diaphthorit-Glimmerschiefers, doch auch im Glimmerschiefer selbst eingebettet waren.5 Auf dem Pohorje und dem Kozjak liegen aber noch kleinere, weniger bekannte Erzlager: im Bistriški jarek Chalkopyrit, bei Sv. Kunigunda auf dem Pohorje und am Mislinjabach Galenit und Sphalerit, auf Činžat Sphalerit, Galenit und Tetraedrit sowie bei Bresternica, Viltuš und Ogljenšak Pyrit.6 C. Hiltl7 führt noch das Erzvorkommen in Kot an, wo das Erz 12,2 °/o Blei, 7,9 °/o Kupfer, 6,8 °/'o Zink und 0,035 °/o Gold führendes Silber enthielt. Zugleich mit Rakovec erwähnt er das Erzlager mit Bleiglimmer bei Ruše, wo sich auch Graphitlager befinden. Pyrit kennt er ausserdem noch in der Nähe des Baches Devina.8 Im Oligozän setzte auf dem Pohorje die Magmatätigkeit mit Intrusion des Biotit-Quarzdiorits und Granodiorits ein und endete mit Ausbrüchen von Dazitlava in der Helvetischen Stufe. Beim Kontakt mit dem Dazit wurden im Bereich der Mala Kopa ausser dem Oberkreide-Kalk kontaktisch wahrscheinlich auch der Oberkreide-Mergel, der Trias-Dolomit und der Phyllit verändert. Ausserdem wurden sie mit Magnetit und einigen Sulfiden vererzt. So ist die Mala Kopa das einzige im Tertiär entstandene slowenische magmatogene Erzlager.9 Anlässlich der Erörterung des Eisenerzes in Hudi kot und auf Planina erwähnt C. Hiltl, dass das Magnetit noch vom Pirotin, Chalkopyrit und Pyrit begleitet ist. Zugleich stellt er im allgemeinen fest, dass der Brauneisenstein auf dem Pohorje häufig auftritt; insbesondere führt er Rdeči breg und die Umgebung von Hoče an.10 Demnach ist das Pohorje mit dem Kozjak relativ reich an unterschiedlichen, in kleineren Erzlagern im zerklüfteten Gebiet verstreuten Erzen, und zwar . eben solchen Erzen, die gegenwärtig ökonomisch gänzlich ohne Wert sind, doch für den vorgeschichtlichen Menschen interessant sein konnten.11 Der Verlauf der Entwicklung des Waldes auf dem Pohorje in der postglazialen Periode ist leider noch nicht Gegenstand spezieller Forschungen gewesen, doch kann sie mit Hilfe von Vergleichen der Pollenanalysen in den benachbarten Regionen rekonstruiert werden.12 Auf Grund seiner geographischen und klimatischen Bedingungen gehört das Pohorje im Komplex der Ostalpen in den südöstlichen regionalen Entwicklungstyp der Wälder —• in den sog. illyrischen Typ des natürlichen Waldverbandes.13 Zur Zeit des Präboreals (8200—7000 v. u. Z.), als Kiefern (Pinus) überwogen, erschien in niedrigeren Lagen bereits die Fichte (Picea), die erst im Boreal zur vorherrschenden Baumgattung wurde. Neben der Fichte erschienen am Alpenrand Vertreter des Quercetum mixtum (Eiche, Ulme, Linde, Esche) sowie Abb. 1 : Ausschnitt aus der metallogenetischen Karte Sloweniens : Erzlager und Erzvorkommen SI. 1: Izsek iz metalogenetske karte Slovenije: rudišča in rudni pojavi Tanne und Buche. Bis in die Mitte des Boreais (7000—5400) überwog in höheren Lagen bis zu einer Höhe von ungefähr 2000 m die Fichte, in den niedrigeren aber das Quercetum mixtum und er Haselstrauch. Auf dem Moor von Ljubljana (Laibacher Moor) machte sich schon die Buche (Fagus) geltend. Die Veränderungen im Vegetationsbild während des älteren Atlantikums (5400—4000) zeichnen sich einerseits im Rückgang des Quercetum mixtum, andererseits im Durchbruch von Buche und Tanne ab. Doch waren im Spätatlantikum (4000—2400) im Bereich von Kärnten über die Slowenischen Alpen bis in die Steiermark noch Fichten — Tannen — Buchenwälder mit verhältnismässig hohem Anteil der Gattungen des Quercetum mixtum in den niedrigeren Lagen vorherrschend. Erst zur Zeit des Subboreals (2400—600) gewannen Buche und Tanne die Vorherrschaft und häufiger wurden auch Weissbuche (Carpinus) und Erle (Ainus). Gegen Ende des Subboreals liess sich jedoch die Waldgrenze niedriger herab; der Grund dafür war zum Teil ein natürlicher — klimatischer, dabei jedoch auch schon ein anthropogener. Mit Beginn des Subatlantikums (600 v. u. Z. — 600/1200 u. Z.) wurden Eiche (Quercus) und in mittleren Lagen die Buche vorherrschend, häufig war aber auch die Erle vertreten. In der jüngeren Periode kamen wieder Nadelbäume — Fichte und Lärche (Picea und Larix) zur Geltung, in höheren Lagen verschwanden ja Tanne und Buche nahezu gänzlich. Infolge menschlicher Eingriffe setzten indessen auch starke Veränderungen der Waldvegetation ein, was in grösserem Ausmass seit dem Mittel-alter wahrnehmbar ist. Die postglaziale wärmere Periode stellt jedoch keine einheitliche klimatische Periode dar. Im Rahmen der einzelnen Zeiträume gab es verhältnismässig kurzfristige klimatische, sich zum Teil auch im Vegetationsbild abzeichnende Oszillationen,14 was jedoch in der Umgegend des Pohorje nicht festgestellt worden ist. Angaben über die Waldvegetation auf dem östlichen Pohorje in der Zeitspanne des 8. und 7. Jh. v. u. Z. hat die Holzkohlenanalyse aus den Brandgräbern von Lepa ravna unter Postela ergeben, was A. Sercelj durchgeführt hat.15 Im untersuchten Material waren Elemente sämtlicher Waldtypen (Assoziationen) vertreten, vom Klimax-Buchen- bzw. Buchen-Tannenwald bis zu den unterschiedlichen Stufen der Degradations- oder der Regenerations- und sogar der Pionierphasen. Klimaxtypen: Buche (Fagus), Tanne (Abies alba); Degradations-Regenerationstypen: Weissbuche (Carpinus betulus); querzetale: Steineiche (Quercus petraea), Stieleiche (Quercus robur), Eiche (Quercus spec.), spitzblättriger Ahorn (Acer platanoides), Bergahorn (Acer pseudoplatanus), Esche (Fraxinus excelsior); Pioniertypen: Rotföhre (Pinus sylvestris) und Pappel (populus). Aus einer derartigen Waldbäumezusammensetzung lässt sich schliessen, dass der Mensch auf den Wald in seiner unmittelbaren Umgebung bereits einen beachtlichen Einfluss ausübte, dass jedoch in der weiteren Umgebung zweifellos noch der Buchen- bzw. der Buchen-Tannenwald vorherrschend war. Irgendwelche klimatologische Schlussfolgerungen lässt dieses Material nicht zu. Einschränkende Faktoren waren vor allem die Tierwelt und der Mensch sowie andere natürliche Kalamitäten. Die ersten Vorboten des menschlichen Eingreifens in die Welt des Pohorje im postglazialen Zeitraum16 sind zahlreiche Funde von Steingeräten: Beile, Hämmer, Keile, Meissei u. ä. (Abb. 2). Wenn es sich auch grösstenteils um Zufallsfunde handelt, ist dennoch in ihrer Streuungsbreite eine Art von Gruppierung wahrzunehmen (Abb. 2). An den Südhängen kommt die östlichste Gruppe aus der Umgebung von Hoče (Hočko Pohorje, Zg. Hoče, Reka, Pivola, Razvanje, Postela /Abb. 3: l/17 eine kleinere stellen die Exemplare aus Polskava dar (Zg. und Sp. Polskava), eine ausgeprägtere Konzentration dagegen die Werkzeuge aus dem Bereich zwischen Slovenska Bistrica und Zreče, wo sie häufiger im Ostteil (Sl. Bistrica, Zg. Ložnica, Visole /Abb. 3: 4/, Tinjska gora /Abb. 3: 8/, Tinje, Turiška vas /Abb. 3: 5/, Prihova) vertreten sind verglichen mit der Gegend von Zreče (Malahorna /Abb. 3: 11, Brin jeva gora /Abb. 3: 6/, Zg. Zreče, Tepanje).18 Zwischen der Zreče- und der Mislinjagruppe (Zg. Dovže, Legen, Stari trg, Slovenj Gradec, Sele)19 gibt es noch vereinzelte Funde aus dem Hu-dinja-Bereich (Vitanje, Zavrh bei Galicija). Unter dem Berg Uršlja gora," der zwar nicht mehr unmittelbar zur Pohorjeweit gehört, befinden sich Fundorte auf dem Plešivec selbst, -wie auch in Dobja vas, Podkraj, Brdinje und auf dem Zeleni breg.20 An der Nordseite des Pohorje und im Dravatal geht es eher um vereinzelte Fundorte, unter denen ich nur auf einige verweisen möchte: auf Pekre und Limbuš, ausserdem auf Ruše und Činžat (Abb. 3: 2), am linken Dravaufer auf Jelovec, Sp. Slemen und Duh auf Ostri vrh sowie auf Ožbalt und Sp. Kapla.21 Ein solches Fundortebild der Steingeräte überdeckt sich im wesentlichen mit der Erzlagerkarte des Pohorje (cfr. Abb. 1 mit 2). In der Region zwischen Sl. Bistrica und Zreče hat die Okoška gora die Zentrallage inne, um die sich der Abb. 2: Steinwerkzeuge im Pohorj ebereich Sl. 2: Kamnito orodje na pohorskem območju Grossteil der Steinartefakte gruppiert. Im Osten wird dieser Erzlagerkomplex vielleicht vom Bach Devina, gegen Westen hingegen von den Erzlagern bei Sv. Kunigunda auf dem Pohorje über Zreče begrenzt. In den Bereich von Rakovec dürften die zwei Beile aus Vitanje zu setzen sein, die Steingerätegruppe aus Mislinje li esse sich mit den Erzlagern am Mislinjabach in Zusammenhang bringen. Unter dem Ogljenšak befinden sich die Funde von Polskava, über Bresternica wurde ein Beil auf dem Jelovec gefunden, über Viltuš ein Beil auf Sp. Siemen, Steinwerkzeuge sind indes auch aus Ruše und Činžat erwiesen. In die Umgebung von Remšnik sind die Funde aus Ožbalt und Sp. Kapla einzureihen. Die Kärntner Steingeräte, besonders jene von unterhalb des Ple-šivec möchte ich mit dem Erzlager an der Velunja verbinden, die übrigen aber möglicherweise mit dem Erzlagerkomplex von Mežica.22 Die eben vorgestellte Übereinstimmung der Erzlager und der Steingeräte verlockt zur Voraussetzung, dass der vorgeschichtliche Mensch schon die Erzlager des Pohorje kannte und ausbeutete. Für das Graben nach Erzen waren folgende Werkzeuge nötig: Hammer, Keil-Bolzen-Meissel und Beil. Auch das Feuer musste zu Hilfe hinzugezogen werden, damit mittels Erhitzung die Sprünge im Gestein erweitert wurden und die Ablösung des Erzes leichter erfolgte.23 Zur Zubereitung der Holzkohle — des Feuers, wofür namentlich das Buchenholz der Pohorjewälder überaus »zur Hand« war (Subboreal),24 war das Beil ein dringend notwendiges Hilfsmittel. Der Hammer war ausser beim Graben selbst für die Trennung des Erzes vom Stein und für dessen Zerkleinerung notwendig, wahrscheinlich erfolgte ja die erste Verarbeitung — das Schmelzen, auch in der Nähe der Erzlager.25 Deswegen kann man den verhältnismässig grossen Radius verstehen, den die Steinwerkzeuge um die Okoška gora einnehmen, wie auch ihre etwaige Entfernung von den anderen Erzlagern. Unter den Steingeräten vom Pohorje trifft man auf sämtliche angeführte Typen: die meisten werden als Beile, die übrigen als Hammerbeile (Abb. 3: 8 sowie z. B. Hočko Pohorje, Sp. Slemen), Hämmer (Abb. 3: 3, 5, 7 und z. B. Slov. Bistrica, Tinje, Podkraj), Meissel (Zg. Hoče, Reka, Zg. Zreče, Plešivec) eingeordnet, während man Keile vielleicht auch unter den sog. Flachbeilen suchen könnte (Abb. 3: 1, 2, 6, 4 und z. B. Sp. Polskava, Zg. Dovže, Dobja vas, Legen). Vertreten ist also das Gesamtspektrum der bergmännischen Werkzeuge,26 wie sie in den näher und entfernter gelegenen Erzgrabungsbereichen bekannt sind.27 Demnach kann supponiert werden, dass das Graben nach Erzen auf dem Pohorje ein primärer Wirtschaftszweig war, obwohl noch keine unmittelbaren Spuren von Bergbau entdeckt worden sind. Steinartefakte werden in der Regel als Hinweis auf neolithische und äneo-lithische Besiedlung gedeutet, trotz etwaigen Fehlens der übrigen archäologischen Indikatoren.28 Ihre zweifellose Universalität schliesst die Verwendung bei den unterschiedlichsten Verrichtungen nicht aus — von häuslichen bis zu Abb. 3: Steinwerkzeuge: 1 — Poštela, 2 — Činžat, 3 — Areh, 4 — Visole, 5 — Turiška vas (?), 6 — Brinjeva gora, 7 — Malahorna, 8 — Tinjska gora. Alles 1/3 Sl. 3: Kamnito orodje: 1 — Poštela, 2 — Činžat, 3 — Areh, 4 — Visole, 5 — Turiška vas (?), 6 — Brinjeva gora, 7 — Malahorna, 8 — Tinjska gora. Vse 1/3 landwirtschaftlichen, doch ist für die meisten Werkzeugformen noch weder eine typologische, noch eine chronologische Klassifikation ausgearbeitet. Interessanterweise sind Steinbeile, namentlich Flachbeile im ostalpinen-pannoni-schen Kreis,-9 in den sich auch das Pohorje einschliesst, eine häufige Grabbeigabe in den Gräbern der frühen älteren Eisenzeit (Ha C 1). Unter Poštela war im 4. Hügelgrab auf Lepa ravna gleichfalls ein kleines Steinbeil beigelegt.30 Versucht man, die Werkzeuge vom Pohorje zeitlich einzuordnen, dann muss zweierlei festgestellt werden: einerseits die Besiedlungspunkte, andererseits die Erzgattung — und zwar wegen der technologischen Entwicklungsstufe der Gewinnung von Kupfer und Blei sowie Eisen. Das Erz der Erzlager auf dem Pohorje ist überwiegend sulfidisch. Da die Ausbeutung sulfidischer Erze im Gegensatz zu den oxydischen erst in der Zeit des Spätäneolithikums und am Beginn der frühen Bronzezeit eingesetzt haben soll, könnte auch auf dem Pohorje das Graben nach Erzen nicht in die älteren Zeiten reichen. Die Verarbeitung von Bleierzen soll jedoch noch später eingesetzt haben — in der Zeitstufe der späten Bronzezeit.32 Gegenwärtig sind die ältesten Siedlungsreste aus Brezje und Zg. Zreče unter der Brinjeva gora erwiesen, wo Pahič an drei Orten Hüttenspuren entdeckt hat. Auf Grund von Kleinfunden können sie in den Kreis der Lasinja-Kultur eingereiht werden, doch sind auch Elemente der Retz-Gajary-Keramik anwesend.33 Demzufolge war auf Brezje und Zg. Zreče eine Station der Kultur aus der Kupferzeit, deren Entwicklung eben in der ostalpinen-pannonischen Welt vor sich ging und mit der sich hier die Kenntnis des Kupfers verbreitete.34 In denselben Zeitraum sind auch vereinzelte Kupfergegenstände aus der näheren Umgebung vom Ostpohorje zu setzen: die kupfernen Flachbeile aus Slov. Bistrica, von der Donačka gora und aus Maribor,35 die Axt aus Osek36 und der Dolch aus Jakobski dol.37 Die Stuttgarter Metall-Analysen, in deren Zusammenhang auch das Beil aus Maribor und der Dolch aus Jakobski dol untersucht wurden, haben erwiesen, dass für die Ostalpen die Kupfergruppe E oo kennzeichnend ist.38 Trotz des etwaigen problematischen Charakters der Stuttgarter Analysen,39 besonders ihrer Interpretation, wird doch die Möglichkeit angedeutet, für unsere Exemplare eine einheimische Herkunft zu suchen. Im Laufe der Bronzezeit kam es in der Besiedlung des Pohorje-Bereiches zu keinen augenfälligen Veränderungen. Die einzige heute bekannte Siedlung »übersiedelte« auf die Brinjeva gora selbst, wo das Leben mehr oder weniger kontinuiert von der frühen Bronzezeit bis in die ältere Eisenzeit hin verlief.40 Die frühbronzezeitliche Niederlassung beweist die sog. Litzenkeramik (Abb. 5), charakteristisch für die Zeitspanne BzA, die jedoch auch noch im Zusammenhang mit der frühen Bz B auftauchen kann.41 Das Streuungsgebiet der Litzenkeramik ist ausgeprägt ostalpin-westpannonisch (Abb. 4), so dass sie in gewissem Sinn die Tradition des Raumes der Retz-Gajary-Keramik fortsetzt. Ich habe nicht den Wunsch, das Problem der Genese der Litzenkeramik zu berühren42 noch auf ihre chronologischen Finessen einzugehen, obwohl besonders jene von Markovič verfrüht und zu wenig begründet scheinen.43 Offensichtlich handelt es sich indessen bei der Litzenkeramik nicht um eine Kultur,44 sondern ähnlich wie bei der Glockenbecherkeramik45 und vermutlich auch bei der Retz-Gajary-Keramik um einen an bestimmte Gefässformen (kleine Krüge, Amphoren, Schüsseln) gebundenen Ornamentalstil. Hat vielleicht die Litzen- Abb. 4: Verbreitungskarte der Litzenkeramik Sl. 4: Razprostranjenost pramenaste (licenske) keramike keramik der frühen Bronzezeit eine Art von modischen Trink-Ess-Gefässen dargestellt? Zugunsten einer solchen Interpretation würden auch die Funde aus dem westbalkanischen Raum sprechen, wo es sich nur um Nachahmung der Ornamenttechnik auf der einheimischen Keramik handelt.46 Als Variantenexemplare können auch die kleinen Krüge aus Maribor, Vindija und St. Salvator bei Breže aufgefasst werden.47 Zugleich bezeugt aber die Litzenkeramik mit ihrer Streuungsbreite hin bis z. B. Jamina. Sredi auf der Insel Cres oder bis Bapska (Abb. 4)48 Kontakte, deren Hintergrund sich zwar noch nicht feststellen lässt, möglicherweise aber im Kupfer begründet ist. Abb. 5: Krugfragment mit Litzenornament von der Brinjeva gora SI. 5: Fragment vrčka s pramenastim (licenskim) ornamentom z Brinjeve gore Eine der frühen Bronzezeit ähnliche Orientierung des Pohorje-Komplexes in der mittleren Bronzezeit zeigt das Hügelgrab unter der Brinjeva gora. Es gehört in den Kreis der sog. zentraleuropäisch-donauländischen Hügelgräberkultur,49 liegt jedoch an ihrer äussersten Südgrenze. Ausser dem Hügelgrab — einem Bestattungs-kultischen Phänomen dieser Zeit, wird dieselbe Orientierung in die ostalpine-pannonische Welt auch durch die materielle Hinterlassenschaft bewiesen — z. B. durch die Nadeln des Typs Wetzleinsdorf (Abb. 6),50 die sogar mit drei Exemplaren als Trachtzubehör der Bewohner von Brinjeva gora erscheinen.51 In der Spätbronzezeit — der Zeit der Urnenfelderkultur, änderte sich das Besiedlungsbild des Pohorje zwar nicht wesentlich, dagegen vermehrte sich die Anzahl der übrigen Anzeiger des menschlichen Eingreifens in diese Welt (Abb. 7). Die Südhänge beherrschte noch immer als einzige die Siedlung auf Brinjeva gora. Von ihrer Wohlfahrt zeugen namentlich die Funde aus der Brandgräbernekropole auf Gračič, befand sich doch fast in jedem Grab auch eine Beigabe aus Bronze, was im Vergleich zu den anderen Nekropolen derselben Zeitspanne, wie z. B. in Dobova oder auf Pobrežje, einen Ausnahmefall darstellt.52 Unter den Nordhängen des Pohorje war hingegen in der jüngeren Periode der Urnenfelder kultur /Ha B/ das Dravatal zwischen Ruše und Pobrežje besiedelt. Maribor und Pobrežje53 dürften als Stationen beim Übergang über die Drava entstanden sein. Für die Besiedlung des Ruško polje, wo neben der Ansiedlung sogar drei Nekropolen erwiesen sind,54 könnte man vielleicht die Wirtschaftsbasis in der Ausbeutung der oben erwähnten Erzlager bei Ruše und auf Činžat suchen. Derselben Zeit dürfte auch die Nekropole auf Remšnik angehören.55 Abb. 6: Verbreitungskarte der Nadeln des Typs Wetzleinsdorf Sl. 6: Razprostranjenost igel tipa Wetzleinsdorf Demnach sind die urnenfelderzeitlichen Fundorte auf dem Pohorje in den Komplex der intensiveren Besiedlung einzureihen, die den gesamten Ostalpenbereich erfasste und sich im Dravagebiet zu einer spezifischen, der Ruše-Maribor-Kulturgruppe, formierte,56 wobei zu supponieren ist, dass es sich um eine enger verbundene Population handelt. Dies ist aber auch die Zeit, als die Kupferproduktion in den Ostalpen ihren Höhepunkt erreichte, was vornehmlich für die grossen Bergwerke im Salzburgischen und in Tirol gilt;57 zugleich setzte aber auch die Ausbeutung der kleineren Erzlager ein, wofür den Beweis die Fundorte in Niederösterreich erbrin- — Ansiedlung . flaches Brandgräberfeld ^ Hortfund ™ naselbina * plano žgano grobišče v depo Abb. 7: Fundorte der Urnenfelderkultur Sl. 7: Najdišča kulture žarnih grobišč gen.58 Ausser der Verarbeitung der Kupfererze begann auch die Verarbeitung der Blei- und der Eisenerze.69 Einen einwandfreien Beweis für die derzeitige Erzgrabung auch in den Erzlagern auf dem Pohorje stellt der sog. Hortfund aus dem Steinbruch über der Hudinja bei Vitanje dar — Hämmer, Meissei und Beil (Abb. 9: 6—7).60 Dem Bericht von Smodič zufolge waren die Werkzeuge nicht vergraben, sondern durch einen Felsrutsch zugeschüttet worden. Der Hammer trägt deutlich sichtbare Nutzungsspuren, und ist überdies beachtlich schwer, er wiegt ja 3,38 kg. Offenbar überwiegt in der Legierung das Blei.61 Demnach stammt der Fund aus der unmittelbaren Nähe des Blei-Zink-Erzlagers bei Rakovec! Ein gleicher Hammer wurde im Bergwerk zu Mittenberg62 und im namhaften Depot in Siebenbürgen, in Uioara de Sus, gefunden.63 Das Lappenbeil (Abb. 9: 7) reiht sich mit seiner schlanken Form und den leicht facettierten Lappen unter die charakteristischen südostalpinen Typen Bz D ein.64 Auf dem Beil befindet sich zwischen den Lappen ein eingedruckter Punkt, der vielleicht in den Komplex der sog. Kennzeichen — der Werkstätte, des Besitzers? — eingereiht werden kann, die häufig vor allem am lappenförmigen Werkzeug auf treten, deren Bedeutung jedoch noch nicht entschlüsselt ist.65 Sowohl der Hammer als auch das Beil haben also Analogien nicht nur was die Form, sondern auch was die Verwendung betrifft. Einen anderen ähnlichen Fund stellt das Lappenbeil (Abb. 10: 14) aus dem Steinbruch im Unteren Mislinjatal, bei Lisičji mlin, dar,66 das in Verbindung mit dem Erzlager am Mislinjabach leicht zu verstehen ist. Die Schneide des Ringwall Flachgräber gradišče plani grobovi Ringwall — vermutlich aus diesem Zeitraum ^ Höhlenfundort gradišče — domnevno iz tega obdobja jamsko najdišče Hügelgräber gomile Abb. 8: Fundorte der älteren Eisenzeit Sl. 8: Najdišča starejše železne dobe Beils war infolge der längere Zeit währenden Benutzung verkürzt — abgeschliffen, während die Lappen zerquetscht sind — bereits in -antiker Zeit beschädigt. Auch dieses Beil ist an der Seite mit zwei seichten Punkten gekennzeichnet. Typologisch steht es den Beilen des Typs Haidach nahe,87 so dass es ebenfalls der Zeit Bz D — Ha A 1 angehört. Auf die gesteigerte Metallproduktion weisen auch zahlreiche andere Hortfunde hin, die im wesentlichen eine typische Erscheinung der Urnenfelderkultur in ihrem gesamten Verbreitungsraum darstellen,68 obwohl ihre Bedeutungsfunktion noch unerschlossen verbleibt.69 Verhältnismässig häufig sind Hortfunde in der weiteren Umgebung des Pohorje,70 vereinzelte rühren aber auch von seinen Böschungen her (Abb. 7). Im Verband dieser Hortfunde kommen oft Kuchen aus Rohmetall vor (Hočko Pohorje /Abb. 10: 13/, Pekel, Črmo-žiše, Miljana), von welchen indessen nur die Funde aus Miljana analysiert worden sind, unter denen sich ausser Kupferkuchen auch einer aus Blei befand.71 Unter die älteren Hortfunde auf dem Pohorje ist der Fund aus Slov. Bistrica (Abb. 9: 1—5) mit Schwert, einem Tüllenbeil und Knopfsicheln zu zählen.72 Trotz seines stark beschädigten Zustandes scheint das Schwert aus Slov. Bistrica noch am nächsten den Schwertern des Typs Asenkofen zu stehen, die in den Ostalpen häufig aus der Zeit Bz C/D zutage kommen.73 Dasselbe Alter bezeugen auch die typologisch einheitlichen Knopfsicheln.74 Dagegen gehört Abb. 9: 1—5 Slovenska Bistrica, 6—7 Hudinja. Alles Bronze, alles 1/3 SI. 9: 1—5 Slovenska Bistrica, 6—7 Hudinja. Vse bron, vse 1/3 das kleine Tüllenbeil, dessen Ursprungsgebiet im karpatisch-siebenbürgischen Raum zu suchen ist, zu den charakteristischen Typen Bz D.75 Also darf das Depot aus Slov. Bistrica derselben Zeit wie die Werkzeuge aus dem Hudinjatal zugeschrieben werden. Ein rätselhafterer Fund ist das Depot vom Hočko Pohorje, gefunden in der Nähe des Spure-Anwesens und nur teilweise erhalten.78 Baš neigte zur Annahme, es handle sich um eine kleinere Giesserei, mit der Begründung, dass das schieferartige Gestein zersägt war und ausserdem zugleich Stücke von Schlacke, Rohmetall, halbfertige Erzeugnisse und alte, bereits abgenützte und beschädigte Stücke, wie auch völlig ganze, verwendbare Gegenstände entdeckt wurden. Ähnliche Fundumstände hat der Hortfund aus Miljana, wo von Smodi č ebenfalls ein Giessereiobjekt angenommen wird.77 Da der Hoče—Hortfund (Abb. 10: 1—13) schon des öfteren Forschungsgegenstand war und er ziemlich einheitlich in Ha A 1 datiert wird,78 sei nur auf einige Stücke davon verwiesen. Unter den Funden befanden sich auch zwei blaue Glasperlen (Abb. 10: 6), eine völlige Ausnahme verglichen mit den üblichen Hortfundverbänden, doch auch ansonsten sind Glasperlen in dieser Periode noch eine Seltenheit. Dennoch gibt es dafür entsprechende Analogien im Erzbereich von Tirol, wo Pittioni79 auf eine verwandte Zusammensetzung von blauen Glasperlen und Kupfererz hingewiesen hat und zugleich die Ansicht vertritt, sie seien nicht ein blosses metallurgisches Nebenprodukt, sondern dass es bei ihrer Produktion um ein selbständiges technologisches Verfahren gehe.80 Dürfen wir demzufolge die zwei Glasperlen als die ersten zwei Erzeugnisse des viel später so berühmten Glashüttewesens des Pohorje auffassen?81 Dass sie eine wertvolle Ware waren, verraten die seltenen Glasperlen aus den doch reicheren gleichzeitigen Gräbern in Dobova.82 Das zweite überaus interessante Stück ist das Fragment einer Wangenklappe eines Helms (Abb. 10: 5), herausgeschnitten aus dünnem Blech und schon in antiker Zeit verbogen, so dass es im Hortfund zum alten, als Rohstoff vorgesehenen Material gehörte. Es hat die beste Analogie im Exemplar aus dem siebenbürgischen Depot Uioara de Sus, ein ähnliches gibt es indessen gleichfalls im ostalpinen Hortfund aus Wollersdorf.83 Während die Datierung dieser drei Wangenklappen übereinstimmt, bleibt das Problem der Provenienz dieser Gattung offen. Mit dem Exemplar vom Pohorje hat sich die Zahl der ostalpinen Beispiele vermehrt, was jedoch noch immer als unzulängliches Argument zu betrachten ist, obwohl es im Hortfund aus Uioara de Sus auch andere Elemente gibt, die Analogien im Ostalpenraum auf weisen.84 Es bleibt jedoch die Tatsache, dass durch diese Gegenstände Verbindungen und Austausch auch zwischen den weiter voneinander entfernten Ländern der karpatisch-alpinen Welt bezeugt werden. Zu Wandlungen in der Besiedlung des Pohorje kam es dann zur Zeit, als eine neue Epoche — die ältere Eisenzeit, im Entstehen begriffen war. Die Flachlandsiedlungen an der Drava verödeten allmählich, nur die Brinjeva gora als Höhenstation behielt ihren »status quo« bei. Die Besiedlung zog sich nämlich in höhere Lagen zurück,85 auf die Südhänge des Pohorje, wo neue, vorwiegend befestigte Siedlungen —- Ringwälle erstanden (Abb. 8). Nordöstlich der Okoška gora entstand der mit mächtigen Wällen umgebene Ringwall bei Turiška vas.86 Im Haus mit »Veranda«, das von Schmid freigelegt wurde, befan- 5 Arheološki vestnik 65 ® © den sich ausser Keramik Steinartefakte — ein Hammerbeil und zwei Klopfer mit Gebrauchsspuren. Die Keramikfunde liefern den Beweis für den hallstätti-schen Charakter des Ringwalls von Turiška vas. Stellte er eine »Konkurrenz« von Brinjeva gora dar oder war er ihr Nachfolger? Die zeitliche Einordnung des Ringwalls auf Creta über Slivnica ist noch nicht ganz klar.87 Er scheint sich lediglich sinnvoll ins hallstättische Siedlungsnetz einzufügen. In Velenik bei Polskava war aber auch ein hallstattzeitliches Hügelgrab,89 aus dem für die Zeit des entwickelten Ha C im ostalpinen Kreis charakteristische Urnen erhalten sind (Abb. 12: 8, 9).90 Es scheint, dass sich die Hügelgräber von Velenik mit der Ausbeutung des Pyritlagers auf Ogljenšak in Zusammenhang bringen lassen. Auf den äussersten Osthängen des Pohorje wurde der Postela-Ringwall errichtet, unter dem sich auf Lepa ravna — bei Habakuk und im Tal zwischen Razvanje und Pivola weitläufige Hügelgräber, wie auch Flach-Nekropolen erstrecken.91 Postela beherrschte mit seiner strategischen Lage das ganze Dravsko polje bis hin nach Ptuj92 und zu den Halozehügeln93 sowie zu den Slovenske Gorice94 und zum Kozjak mit dem Dravatal. So war der Verkehrsweg vom Pohorje über die Drava zum Leibnitzerfeld in seinen Händen, es konnte jedoch auch den Bereich von Ptuj kontrollieren. Postela hat ausser seiner strategisch wichtigen Lage auch einen ökonomischen Hintergrund, auf dem Hočko Pohorje kommt ja Eisenerz in Form des braunen und des roten Eisensteins vor. Die Entstehung der Ansiedlung fällt an den unmittelbaren Beginn der Eisenzeit, denn die ältesten Funde — die Siedlungs-, wie auch die Grabfunde — legen dafür Zeugnis ab, dass die autochthone umenfelderzeitliche Komponente noch gänzlich anwesend, lebendig ist, zugleich aber treten bereits die ersten neuen hallstättischen Elemente in Erscheinung.95 Das 8. Jh. (Ha B3/C 1) war also Zeuge der Entstehung Poštelas. Dessen hallstättisches Ende ist dagegen in der Zeit des 6. Jh. zu suchen; dahin gehören die jüngsten Funde aus Schnitt 73, ferner die Buckelkeramik (Abb. 11: 4), die Vorratsbehälter mit hohem geschweiftem Hals (Abb. 11: 3),98 wie auch die Kahnfibel mit Längsrippen (Abb. 11: 2), die Schmid als späthallstättische zweiteilige Armbrustfibel deklarierte.97 Das kleine Fragment schwarzer glasierter Import-Keramik von griechischer Herkunft lässt uns aber erahnen, dass Poštela im Raum der steirisch-ostalpinen Ringwälle einen höchst bedeutsamen Platz innehatte.98 Das Becken von Slovenj Gradec beherrschte der Ringwall über dem Legen, während seinen jüngeren Nachfolger der Ringwall über Stari trg auf Puščava darstellt. Zum Ringwall über dem Legen gehörte das Hügelgräberfeld im Wald Florjanov gozd.99 Die Legen-Hügelgräber wurden vom Beginn der Eisenzeit weiter angelegt, wo es ähnlich wie auf Poštela zum Nebeneinanderleben von urnenfelderzeitlichen und hallstättischen Elementen kam, und weiter bis zur Abb. 10: 1—13 Hočko Pohorje, Špure, Auswahl aus dem Hortfund, 14 Unteres Mislinjatal. 6 — Glas, das Übrige Bronze, alles 1/3 SI. 10: 1—13 Hočko Pohorje, Špure, izbor iz depoja, 14 — Spodnja Mislinjska dolina. 6 — steklo, ostalo bron, vse 1/3 Wende der althallstättischen in die junghallstättische Periode am Anfang des 6. Jh. v. u. Z., wofür vor allem die rot-schwarz gefärbte Keramik spricht.100 Entstehung und Existenz von Legen und Postela stimmen nahezu gänzlich überein. Die zum Teil auch aus Flachgräbern stammenden Funde von Puščava (Abb. 12: 1—7)101 haben einen ausgesprochen junghallstättischen Charakter. Auf Grund der südostalpinen Tierkopffibeln (Abb. 12: 1, 2) stammen sie zweifellos erst aus der Zeit des Negauer Horizonts.102 Die gleichzeitige Existenz des Ringwalls auf dem Legen und in Puščava ist zur Zeit eigentlich ausgeschlossen. Der zeitliche Hiatus zwischen Ha D 1 und dem Negauer Horizont spricht zugunsten der Annahme, dass es eben in jüngerer Zeit zu einer abermaligen Besiedlung kam und dass keine Kontinuität zwischen Legen und Puščava vorauszusetzen ist. Das Zusammenfallen der eisenzeitlichen Besiedlung des Gebietes von Slovenj Gradec, insbesondere des Ringwalls auf dem Legen, mit den verhältnismässig reichen Eisenerzvorkommen auf den über der Mislinja gelegenen Po-horjehängen — auf Mala Kopa, in Hudi kot und in Planina ist vermutlich nicht bloss zufällig, sondern ein Hinweis darauf, dass eben die Kenntnis des Eisens — die Eisenverarbeitung, ein Schlüsselfaktor bei der ständigeren Besiedlung dieses Raumes war. Es ist indessen nicht auszuschliessen, dass auch die schon in der Zeit BzD-Ha Al bekannten Blei-Erzlager am Mislinjabach ausgebeutet wurden. Bei der Entstehung der eisenzeitlichen Kultur der Ostalpen stellt ohne Zweifel eines der konstitutiven Elemente die im sog. »Basarabi«-Stil ornamentierte Keramik dar, die fast in allen wichtigeren Fundorten der frühen Ha C anwesend ist,103 und unter diesen sind auch Poštela auf dem Pohorje und der Legen.104 Das Erscheinen dieser Keramik kann ähnlich wie z. B. die Litzenkeramik an die Verbreitung eines bestimmten Omamentalstils geknüpft werden, der sicherlich auch tiefere Konnotationen hat, wogegen ihr äusserer Effekt darin besteht, dass sie eine Begleiterscheinung bei der Verbreitung des Wissens um das Eisen in den Ostalpen ist. Ist die »Basarabi«-Keramik im Komplex der ostalpinen Hallstattkultur ein ausgesprochen »östliches« Element, so ist ihr Antipode in der entwickelten Ha C die rot gefärbte Keramik mit schwarzem, graphitiertem Ornament. Ihr Streuungsgebiet ist ausgeprochen alpin-westpannonisch,105 während die Fundorte auf dem Pohorje — Poštela, der Legen und Sešče im Savinjatal106 ihre südliche »Grenze« bilden.107 Dieses Bild fällt aber im wesentlichen mit dem Verbreitungsbereich der charakteristischen Bestattungsweise dieses Raumes in Ha C zusammen : mit den Hügelgräbern mit Brandbestattung, in der Regel einem Einzelgrab,108 wodurch ihre Kohärenz und ihre Wesensart im Rahmen der ostalpinen Hallstattkultur angedeutet wird. Desgleichen war in den Ostalpen die Kahnfibel der sog. Smarjetavariante (Abb. 11: 2; 13) beliebt,109 deren Mode in die Zeit der späten Ha C 2 und frühen Abb. 11: Poštela, Auswahl aus den Siedlungsfunden. 1—2 Bronze, das Übrige Keramik, 1—2 1/3, das Übrige 1/6. Sl. 11: Poštela, izbor iz naselbinskih najdb. 1—2 bron, ostalo keramika, 1—2 1/3, ostalo 1/6 Ha D 1 fällt. Wir kennen sie von Postela und Brinjeva gora, wie auch aus Ptuj, wo sie überall zu den letzten Hallstattfunden dieser Fundorte zählt. Wie ihre Streuungsbreite zeigt, stammt sie aus Werkstätten in Dolenjsko, ist aber ein wichtiger Indikator gerade für das Erkennen von Kontakten des Dolenjsko-Kreises mit dem Nordosten. Unter die näheren Kontakte gehört jedenfalls das vielleicht seines Kupfers wegen interessante Pohorjegebiet; die weiteren Wege der Fibeln nordwärts können hingegen vielleicht sogar mit der »Bernsteinstrasse« verknüpft werden.110 Es beunruhigt jedoch die Tatsache, dass es nicht nur im Pohorje-Bereich, sondern auch im weiteren steirisch-ostalpinen Raum fast keine junghallstät-tischen Funde gibt, welche die Siedlungslücke — von der Mitte des 6. Jh. weiter bis zur keltischen Besiedlung des Dravagebietes am Ausgang des 3. Jh. v. u. Z. füllen würden.111 Verödet sind die Ringwälle auf Postela, Brinjeva gora, auf dem Legen, wie auch auf dem nahen Burgstall bei Klein Klein. Eine gewisse Ausnahme bildet nur das Gebiet von Slovenj Gradec, das an Hand der Funde aus Puščava in der Späthallstattzeit, Ende des 5. Jh., aufs neue besiedelt wird, so dass es sich dort bloss um eine kürzerwährende Zäsur handelt. Eine ähnliche Situation ist auch im Burgenland und in der Südslowakei wahrzunehmen, wo die Siedlungsdiskontinuität zwar von kürzerer Dauer ist, doch ebenso einem Wendepunkt bedeutet. Die Hügelgräbernekropolen sind aufgegeben worden, dafür erscheinen aber neue - flache Skelettnekropolen,112 die den neuen, sog. skythiäch-thrakischen Völkern angehört haben sollen.113 Der Grund für diese Verödung des steirischen Gebietes bleibt noch unbekannt. Möglicherweise ist er in den skythischen Raubzügen in den Westen zu suchen: dieser Gedanke drängt sich angesichts der vereinzelten, auf Brinjeva gora und Ptuj gefundenen dreiflügeligen Pfeilspitzen auf.114 Die furchtbare Folge dieser Plünderungen war vermutlich der Pestausbruch, der von Vergil in den Georgika erwähnt und von Sasels in die vorkeltische Periode datiert wird.115 Demnach könnte man die Pest im Noricum und die von ihr hinterlassene Verödung räumlich und zeitlich begrenzen. Sie erfasste vornehmlich den Ostteil (des späteren) Noricums, wobei das Pohorje samt Umgebung ihre Südgrenze darstellte; so überlebte z. B. Rifnik,116 und auch Kärnten kann nicht wesentlich betroffen gewesen sein, denn Breg-Frög bei Rožek-Rosegg erlebte die Späthallstattzeit,117 wogegen die Mittelsteiermark das Schicksal des Pohorjebereiches teilen sollte. Die Pest brach inmitten des 6. Jh. aus, doch das Territorium blieb überwiegend unbesiedelt bis zur Zuwanderung der Kelten. Die Welt des Pohorje wurde aufs neue noch etwas später als das Flachland an der Drau besiedelt. Die latènezeitlichen Siedlungs-Kulturschichten auf Postela und Brinjeva gora sowie Puščava bezeugen zwar die abermalige Besiedlung der alten Stationen, doch kann dies nicht früher erfolgt sein als im Abb. 12: 1—7 Slovenj Gradec, Puščava, 1—4 ohne Gräberverband, 5—6 Grab 8, 7 Grab 5, 8—9 Velenik, Funde aus dem Hügelgrab, 1—2, 6 Bronze, 3—4, 8—9 Keramik, 5 — Eisen/Knochen, 7 — Eisen. 1—7 1/3, 8—9 1/6 Sl. 12: 1—7 Slovenj Gradec, Puščava, 1—i brez celote, 5—6 grob 8, 7 — grob 5, 8—9 Velenik, najdbe iz gomile. 1—2, 6 bron, 3—4, 8—9 keramika. 5 železo/kost, 7 — železo. 1—7 1/3, 8—9 1/6 Abb. 13: Verbreitungskarte der Kahnfibeln mit Längsrippen (der sog. Smarjeta- Kahnfibeln) Sl. 13: Razprostranjenost čolničastih fibul z vzdolžnimi rebri (t. i. šmarjeških čolni- častih fibul) Spàtlatène, im 1. Jh. v. u. Z.118 Der Fund einer ostnorischen Silbermünze des Wuschelkopftyps auf Postela und der Münzschatzfund aus Lemberg deuten an, dass das Pohorje auch im Spàtlatène zumindest das ökonomische Hinterland des ostnorischen Bereiches darstellt.119 Jedenfalls war das Noricum damals für seinen Stahl berühmt.120 Interessanterweise erlebten diese Ansiedlungen, namentlich Postela, auch die frühe Römerzeit in unseren Gegenden. Welche Stelle Postela einnahm, lässt sich nicht vergegenwärtigen. Die Kärntner Siedlung auf dem Magdalensberg121 als norische Hauptstadt und zugleich Handelsemporium der römischen Kaufleute können wir bloss als Analogie des »Ideals« auch der damaligen Einwohner von Poštela anführen. Jedenfalls bleibt diese Ansiedlung bis zu weiteren Forschungen ein Rätsel auch für die römische Provinzialarchäologie. Abschliessende Erwägungen Die potenzielle Zeit der Verwendung der Steinwerkzeuge vom Pohorje in der Rolle bergmännischer und metallurgischer Hilfsmittel erstreckt sich also von der Kupferzeit bis zumindest zur ältern Eisenzeit hin. Der erzführende Berg Okoška gora mit Umgebung lockte nach Brezje und Zg. Zreče unter der Brinjeva gora die ersten Erzkenner bereits in der Zeit der Lasinja-Kultur. Mit der frühen Bronzezeit wurde Brinjeva gora ein »Bergbauort«, der seine Rolle offensichtlich bis zur Zeit einschliesslich der althallstättischen Periode beibehielt, vielleicht aufs neue auch im Spàtlatène. In der metallurgisch konjunkturellen Zeit der Urnenfelderkultur, als auch die Ausbeutung des Bleierzes einsetzte, dehnte vielleicht Brinjeva gora seine Reviere auf die Umgegend von Zreče und das Hudinja- sowie das Untere Mi-slinjatal aus, von wo sowohl steinerne als auch bronzene bergmännische Werkzeuge herrühren. In die Zeit der späten Urnenfelderkultur fällt auch die Besiedlung des Ruše-Umkreises und vermutlich von Remšnik; damit ist auch die Datierung für die dortigen Steinfunde angedeutet. Mit der älteren Eisenzeit, als sich das Bedürfnis nach einem neuen Metall herausbildet, erstehen auf dem Pohorje an Stellen mit Eisen Vorkommen zwei wichtigere neue Stationen — auf Gradišče über dem Legen und auf Postela. Es gedeihen jedoch auch kleinere, wie das Hügelgrab bei Velenik verrät. Die Steingeräte aus Polskava dürfen vermutlich der älteren Eisenzeit zugeschrieben werden, die Hoče-Gruppe binden wir an den Wirkungskreis von Postela, jene aus dem Mislinjatal dagegen mit dem Legen. Das Bestehen des Erzbaus auf dem Pohorje können wir uns nur als Bestandteil des ökonomischen und kulturellen Komplexes des ostalpinen Kreises vorstellen. Diese Verbundenheit scheinen z. B. einige charakteristische Ornamentalstile auf der Keramik zu bekunden, die zeitlich mit der Kenntnis von neuen Metallen in den Ostalpen zusammenfallen: die Retz-Gajary-Keramik in der Kupferzeit, die Litzenkeramik in der frühen Bronzezeit und die Basarabi-Keramik in der älteren Eisenzeit. Dennoch liegen noch viel zu wenige Angaben und Untersuchungen vor, dass wir überhaupt beginnen könnten, das Funktionieren des damaligen Raumes, seiner wirtschaftlichen und gesellschaftlichen Strukturen zu verstehen. Die erste Aufgabe bei der Lösung des Problems des Erzbaus auf dem Pohorje, insofern wir nicht wünschen, bloss bei dieser Hypothese zu verbleiben, wäre, mit Untersuchungen der spektralchemischen Analysen des Erzes, des Rohmetalls und der Erzeugnisse aus dem engeren und weiteren Bereich zu beginnen, was vielleicht bei den reichen ausländischen Erfahrungen nicht so mühselig sein dürfte. Über die »wilde Jagd« wurde auf dem Pohorje schon viel gesprochen,122 ihre Blitze, die lieber in etwas »Metallenes« einschlagen, haben genug Donnerkeile »geschaffen«,123 sie hat jedoch noch nicht die Pohorje-Sphinx enthüllt.124 G. AGRICOLA De re metallica libri XII. dtv 6086 (München 1977). G. ALFÖLDY 1974 Noricum. ANSI 1975 Arheološka najdišča Slovenije. D. BALEN-LETUNIC 1981 Kameno oružje i oruđe s područja Hrvatskog Zagorja — zbirka Pečornik. Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 6, 5 ss. G. BANDI 1972 Die Entstehung und Verbreitung der nord-transdanubischen Gruppe des Volkes der inkrustierten Keramik. A Veszprem megyei müzeumok közlemenyei 11, 41 ss. G. BANDI, T. KOVACS 1969—70 Beiträge zur Geschichte der Bronzezeit in Südungarn. A Janus Pannonius muzeum evkö-nyve 14—15, 97 ss. A. BARB 1937—38 Ein hallstattzeitlicher Grabhügel aus Schan-dorf. Mitt. Anthr. Ges. Wien 67—68, 43 ss. F. BAŠ 1933 Zgodnjehallstattske najdbe na Pohorju in v Mariboru. Časopis za zgod. in narodop. 28, 37 ss. Z. BENKO VSKY- 1972 Zur Problematik der Litzenkeramik in Öster- PIVO VAROVA reich. Prähist. Zeitschr. 47, 198 ss. L. BOLTA 1981 Rifnik pri Šentjurju. Kat. in monogr. 19. W. A. v. BRUNN 1968 Mitteldeutsche Hortfunde der jüngeren Bronzezeit. Röm.-Germ. Forsch. 29. 1980 Eine Deutung spätbronzezeitlicher Hortfunde, 61. Ber. RGK, 91 ss. G. C ARANCINI 1975 Die Nadeln in Italien. PBF 13/2. H. H. COGHLAN 1976 Some Aspects of the Study of Prehistoric Non-Ferrous Metallurgy. Festschr. f. R. Pit-tioni 2, 28 ss. E. N. CÉRNYCH 1976 Metallurgische Bereiche des 4.—2. Jahrt. v. Chr. in der UdSSR. Les débuits de la métal-lurgie. 9e congrès UISPP, colloque 23, 177 ss. B. ČOVIČ 1978 Velika gradina u Varvari — I. dio. Glasnik Zem. muz. n. s. 32, 5 ss. 1980 »Schnur« i »Litzen« keramika na področju Neretve. Dolina rijeke Neretve od prethistorije do ranog srednjeg vijeka, 35 ss. S. DIMITRIJEVIĆ 1980 Zur Frage der Retz-Gajary-Kultur in Nordjugoslawien und ihrer Stellung im pannoni-schen Raum, 61. Ber. RGK, 15 ss. C. DOBIAT 1980 Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik. Schild v. Steier, Beih. 1. 1981 Parallelen im Grabbau des Ost- und Westhallstattkreises? Zeitschr. d. Hist. Ver. f. Steiermark 72, 195 ss. G. DÖRFLER, 1969 Zur Frage des Bleierz-Bergbaues während der H. NEUNINGER, jüngeren Urnenfelderkultur in den Ostalpen. R. PITTIONI, W. SIEGL Arch. Austriaca 46, 68 ss. M. DROVENIK, 1980 Nastanek rudišč v SR Sloveniji. Geologija 23/1, M. PLENIČAR, F. DROVENIK 1 ss. J. DULAR 1973 Bela krajina v starohalštatskem obdobju. Arh. vestnik 24, 544 ss. 1974 Bronasti jezičastoročajni meči iz Slovenije. Varia arch. Posavski muzej Brežice 1, 11 ss. 1978 Podzemelj. Kat. in monogr. 16. M. DUŠEK 1966 Thrakisches Gräberfeld der Hallstattzeit in Chotin. Arch. Slovaca, Fontes 6. 1971 Slovensko v mlađšej dobe halštatskej. Slovenska Arch. 19, 423 ss. 1974 Der junghallstattzeitliche Fürstensitz auf dem Molpir bei Smolenice. Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa, 127 ss. 1981 Zur Problematik der Sigynnen, Thraker und Skythen in Mittel- und Südosteuropa. Materijali 19, 221 ss. C. EIBNER 1976 Legierung oder Lagerstätte? Festschr. f. R. Pittioni 2, 43 ss. M. FEKETE 1973 Der Hortfund von Kisravazd. Acta Ärch. Hung. 25, 341 ss. O. H. FREY 1969 Die Entstehung der Situlenkunst. Röm.-Germ. Forsch. 31. 1971 Fibeln vom westhallstättischen Typus aus dem Gebiet südlich der Alpen. Oblatio. Raccolta di studi di Antichità ed Arte in onore del Prof. Aristide Calderini, 355 ss. 1973 Mitt. Anthr. Ges. Wien 103, 133 ss. S. GABROVEC 1966 Zagorje v prazgodovini. Arh. vestnik 17, 19 ss. 1975 Überblick über eisenzeitliche Befestigungen in Slowenien. Utvrđena ilirska naselja. Posebna izdanja Centra za balkanološka ispitivanja 6, 59 ss. S. GABROVEC, O. H. FREY, 1969 Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v S. FÖLTINY Stični. Arh. vestnik 20, 177 ss. G. GAUCHER 1981 Sites et cultures de l’äge du bronze dans le bassin parisien. 15e Suppl. Gallia Préhist. M. GUŠTIN 1974 Gomile starejše železne dobe iz okolice Bo-štanja. Varia arch. Posavski muzej Brežice 1, 87 ss. 1976a Libna. Posavski muzej Brežice 3. 1976b Poročilo o izkopu kulturnih slojev v Levakovi jami. Arh. vestnik 27, 260 ss. M. GUŠTIN, B. TERŽAN 1975 Malenškova gomila v Novem mestu. Arh. vestnik 26, 188 ss. F. HAMPL 1976 Die bronzezeitliche Kupfergewinnung in Niederösterreich. Festschr. f. R. Pittioni 2, 58 ss. B. HÄNSEL 1968 Beiträge zur Chronologie der mittleren Bronzezeit im Karpatenbecken. Beitr. zur ur- und frühgesch. Arch. d. Mittelmeer-Kulturraumes 7—8. The Earliest Glass in Europe. Arch, rozhledy 23, 188 ss. A. HARDING 1971 Z. HAREJ 1976 Kolišče v Notranjih Goricah. Poročilo o raziskovanju paleo-, neo- in eneolita v Sloveniji 5, 85 ss. H. HENCKEN 1971 The Eearliest European Helmets. Bull. Am. School Prehist. Research 28. C. HILTL 1893 Das Bacherngebirge. Eine monographische Studie mit besonderer Berücksichtigung der Forst- und Jagdwirtschaft und Touristik. F. HOLSTE 1951 Hortfunde Südosteuropas. A. HORVATH 1969 Hügelgräber aus der Hallstattzeit nächst Som-lovasarhely und Vaszar. A Veszprem megyei müzeumok kozleményei 8, 109 ss. J. HORVAT 1983 Prazgodovinske naselbinske najdbe pri farni cerkvi v Kranju. Arh. vestnik 34. I. HORVAT-SAVEL 1879 Kamnite sekire iz Prekmurja. Poročilo o raziskovanju paleo-, neo- in eneolita v Sloveniji 7, 81 ss. L. JENÖ 1951 Arch. E rt. 78, 36 ss. E. JEREM 1980 Zur Späthallstatt- und Friihlatènezeit in Transdanubien. Die Hallstattkultur, Symposium Steyr, 105 ss. 1981 Südliche Beziehungen einiger hallstattzeitlichen Fundtypen. Materijali 19, 201 ss. B. JEVREMOV 1978 Ptuj. Arh. pregled 20, 59 ss. S. JUNGHANS, 1960 Metallanalysen kupferzeitlicher und frühbron- E. SANGMESITER, M. SCHRÖDER zezeitlicher Bodenfunde aus Europa. SAM 1. J. KASTELIC 1960 Nov tip halštatskega diadema v Sloveniji. Situla 1, 2 ss. T. KEMENCZEI 1976 Früheisenzeitliche Keramikfunde von Nagy-berki. Folia arch. 27, 203 ss.. H. KERCHLER 1974 Ur- und frühgeschichtliche Siedlungsfunde auf dem Grossen Buchberg b. Alland, p. B. Baden. Arch. Austriaca 55, 29 ss. 1976 Urzeitliche Kupferschmelzplätze im Gebiet Kulmberges in der Umgebung von Sieding und im Höllental, Niederösterreich. Festschr. f. R. Pittioni 2, 89 ss. W. KIMMIG 1974 Zum Fragment eines Este-Gefässes von Heune-burg an der oberen Donau. Hamburg. Beitr. z. Arch. 4, 33 ss. 1981 Die frühen Kelten und das Mittelmeer, in: Die Kelten in Baden-Württemberg, 248 ss. P. KOS 1977 Keltski novci Slovenije. Situla 18. G. KOSSACK 1959 Südbayern während der Hallstattzeit. Röm.-Germ. Forsch. 24. J. KOROŠEC 1951 Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela SÄZU raz. I, 6. J., P. KOROŠEC 1953 Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja. Razprave SAZU raz. I, 3, 179 ss. F. KRAL 1974 Grundzüge einer postglazialen Waldgeschichte des Ostalpenraumes, in: H. Mayer, Wälder des Ostalpenraumes. Ökologie der Wälder und Landschaften 3, 236 ss. 1979 Spät- und postglaziale Waldgeschichte der Alpen auf Grund der bisherigen Pollenanalysen. Veröffentl. d. Inst. f. Waldbau an d. Univ. f. Bodenkultur in Wien. W. KUBACH 1973 Die Nadeln in Hessen und Rheinhessen. PBF 13. F. LEBEN 1980 Nekaj eneolitskih najdb iz Bezgečeve jame. Situla 20—21, 25 ss. P. LISIČAR 1973 Cenni sulla ceramica antica. Arch. Iug. 14, F. LO SCHIAVO 1970 3 ss. Il gruppo liburnico-japodico. Mem. Acc. naz. d. Lincei Ser. 8, Voi. 14, Fase. 6, 362 ss. N. MAJNARIC-PANDŽIC 1976 Prilog problematici licenske keramike u sjevernoj Jugoslaviji. Arh. vestnik 27, 68 ss. C. MARCHESETTI 1893 Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino. Boll. Soc. Adr. d. Seien. Nat. in Trieste 15. Z. MARIC 1964 Donja Dolina. Glasnik Zem. muz. n. s. 19, 5 ss. Z. MARKOVIČ 1981 Novi prilozi poznavanja prethistorije u Podravini. Podravski zbornik, 193 ss. . . E. F. MAYER 1976 Zur Herkunft der Marken auf urnenfelder-und hallstattzeitlichen Bronzegeräten des Ostalpenraumes. Germania 54, 365 ss. 1977 Die Äxte und Beile in Österreich. PBF 9/9. A. MELIK 1957 Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Slovenija 2. F. MINAftIK 1966 Pohorske steklarne. K. MIŠKE 1907 Die urzeitliche Siedlung von Velemszentvid. W. MODRIJAN 1957 Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Frög, Kärnten. Carinthia I, 147, 3 ss. . 1972 Die steirischen Höhlen als Wohnstätten des Menschen, Höhlenforschung in der Steiermark. Schild v. Steier. Kl. Sehr. 12, 61 ss. 1974 Vorzeit an der Mur. Schild v. Steier. Kl. Sehr. 15, 3 ss. 1976 Bärnbach-Heiliger Berg. Urnenfelderzeitliche Siedlung. Schild v. Steier. Kl. Sehr. 17, 36 ss. I. MOHORIČ 1969 Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. H. MÜLLER-KARPE 1959 Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit südlich und nördlich der Alpen. Röm.-Germ. Forsch. 22. 1980 Handbuch der Vorgeschichte 4: Bronzezeit. N. NEGRONI-CATACCHIO 1976 Le vie dell’ambra, i passi alpini orientali e l’alto Adriatico. Aquileia e l’arco alpino orientale. Antichità altoadriatiche 9, 21 ss. J. W. NEUGEBAUER 1976 Das »litzenverzierte« Krüglein von Dürnkrut, P. B. Gänserndorf, NÖ. Mit einem Beitrag zum Zwerndorfer Krug. Forsch- in Stillfried 2, 24 ss. H. NEUNINGER, 1959 Woher stammen die blauen Glasperlen der R. PITTIONI Urnenfelder kultur? Arch. Austriaca 26, 52 ss. 1966 Spektrographische Untersuchungen von urnenfelderzeitlichen Hortfunden der Steiermark. Arch. Austriaca 39, 81 ss. M. NOVOTNA 1970 Die Äxte und Beile in der Slowakei. PBF 9/3. 1976 Beginn der Metallverwendung und Verarbeitung im östlichen Mitteleuropa. Les débuts de la métallurgie. 9e congres XJISPP, colloque 23, 118 ss. 1980 Die Nadeln in der Slowakei. PBF 13/6. D. OMAN 1981 Brinjeva gora — 1953. Obdelava prazgodovinske keramike. Arh. vestnik 32, 144 ss. P. OREČ 1977 Prapovijesna naselja i grobne gomile. Glasnik Zem. muz. n. s. 32, 181 ss. S. PAHIČ 1955 Prazgodovinska seliščna najdba v Zrečah. Arh. vestnik 6, 258 ss. 1956 Neolitske jame v Brezju pri Zrečah. Arh. vestnik 7, 227 ss. 1957 Drugo žarno grobišče v Rušah. Razprave SAZU raz. I, 4/3. 1960 Brinjeva gora. Začasen oris njene preteklosti za ljubitelje domače zgodovine (Pokrajinski muzej Maribor). 1962—63 Bronastodobna gomila pod Brinjevo goro. Arh. vestnik 13—14, 349 ss. 1966a Železnodobne najdbe v Slovenskih Goricah. Arh. vestnik 17, 103 ss. 1966b Keltske najdbe v Podravju. Arh. vestnik 17, 271 ss. 1968a Maribor v prazgodovini. Časopis za zgod. in narodop. n. v. 4, 9 ss. S. PAHIČ 1968b K predslovenski naselitvi Slovenskih Goric in Pomurja, in: Svet med Muro in Dravo, 158 ss. 1968c Najstarejša zgodovina Koroške krajine. In: 720 let Raven na Koroškem, 6 ss. 1969 Prazgodovinska najdba iz Očeslavec. Arh. vestnik 20, 155 ss. 1970 Maribor v rimski dobi. Časopis za zgod. in narodop. n. v. 6, 159 ss. 1971 Iz pradavnine ljutomerskega kraja. Časopis za zgod. in narodop. n. v. 7, 1 ss. 1972 Pobrežje. Kat. in monogr. 6. 1972—73 Sprehod na Postelo. Planine ob meji, 110 ss. 1973 Najdišča starejše železne dobe v Podravju. Arh. vestnik 24, 521 ss. 1974a Poštelsko grobišče. Časopis za zgod. in narodop. n. v. 10, 4 ss. 1974b Varstvo spomenikov 17—19/1, 92, 95, 98 ss, 122, 168, 187. 1981 Brinjeva gora 1953. Arh. vestnik 32, 71 ss. 1983 Bistriški svet v davnini. Zbornik občine Slov. Bistrica 1, 39 ss. M. PARDUCZ 1965 Graves from the Scythian Age at Ärtänd (County Hajdu-Bihar). Acta Arch. Hung. 17, 137 ss. 1973 Probleme der Skythenzeit im Karpatenbecken. Acta Arch. Hung. 25, 1973, 27 ss. E. PATEK 1976 Die Gruppe der Hallstattkultur in der Umgebung von Sopron. Arch. Ert. 103, 3 ss. 1980 Die Anfänge der Siedlung und des Gräberfeldes von Sopron-Burgstall. Die Hallstattkultur. Symposium Steyr, 93 ss. H. PARZINGER 1982 Materialgruppen nord-, mittel- und südosteuropäischer Flachbeile (im Druck.) J. PAULIK 1959 Nalez mladohalštatskej mohyly v Malej nad Hronom, okr. Šturovo. Arch, rozhledy 11, 796 ss. 1960 Lodkovite spony z Abrahamu na Slovenskem. Arch, rozhledy 12, 330 ss. F. P AUSWEG 1976 Die Bedeutung der Ur- und Frühgeschichtsforschung für die Lagerstättenkunde am Beispiel des Kupfererzbergbaus Mitterberg bei Mühlbach am Hochkönig, Salzburg. Festschr. f. R. Pittioni 2, 125 ss. C. PÈSCHECK 1945 Bemalte Keramik vor 2500 Jahren. M. PETERESCU-DIMBOVITA 1977 Depozitele de bromuri din Romania. 1978 Die Sicheln in Rumänien. PBF 18/1. N. PETRIČ 1978 Komunikacije u prethistoriji Jadrana. Materijali 16, 21 ss. G. PICCOTTINI, 1978 Führer durch die Ausgrabungen auf dem H. VETTERS Magdalensberg. M. PICHLEROVÄ 1969 Nové Košariska-Kniežacie mohyly zo star-šej doby železnej. R. PITTIONI 1954 Urgeschichte des österreichischen Raumes. 1980 Urzeit 1/1, 1/2. PJZ 1979 Praistorija jugoslavenskih zemalja 1—3. V. PODBORSKY 1974 Die Stellung der südmährischen Horakov-Kultur im Rahmen des danubischen Hallstatt. Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa, 371 ss. J. RIHOVSKY 1979 Die Nadeln in Mähren und Ostalpengebiet. PBF 13/5. > Sd J. REITINGER E. RUTTKAY B. SARIA, J. KLEMENC P. SCHAUER W. SCHMID P. SCHLOSSER S. J. SHENNAN .SHEPHERD . SMODIC F. STARE V. STARE M. STRMCNIK-GULIC D. SVOLJŠAK, B. ZBONA-TRKMAN J., A. SAŠEL A. ŠERCELJ M. ŠIMEK B. TERŽAN M. TOMANIČ-JEVREMOV A. TORNQUIST K. VINSKI-GASPARINI 1976 »Donnerkeile« aus Oberösterreich und Salzburg. Festschr. f. R. Pittioni 2, 511 ss. 1976 Beitrag zum Problem des Epi-Lengyel — Horizontes in Österreich. Festschr. j. R. Pittioni 1, 285 ss. 1983 Das Neolithikum in Niederösterreich. For-schungsber. zur Ur- und, Frühgeschichte 12 1939 Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Rogatec. 1971 Die Schwerter in Süddeutschland, Österreich und der Schweiz 1. PBF 4/2. 1915 Die Ringwälle des Bacherngebietes. Mitt. Prahlst. Komm. Wien 2/3, 229 ss. 1924 Mitt. Prähist. Komm. Wien 2/4, 365 ss. 1925 Südsteiermark im Altertum. In: Südsteiermark — Ein Gedenkbuch, 1 ss. 1956 Bachern — Sagen. Veröffentl. d. Österreich. Mus. f. Volkskunde 9. 1977 The Appearance of the Bell Beaker Assemblage in Central Europe. Beakers in Britain and Europe. BAR Suppl. Ser. 26, 51 ss. 1980 Prehistoric Mining and Allied Industries. 1955 Bronaste najdbe v Črmožišah in v severovzhodni Sloveniji. Arh vestnik 6, 82 ss. 1956 Bronasti depo iz Miljane. Arh. vestnik 7, 43 ss. 1964—65 Bronastodobna igla iz okolice Stične. Arh. vestnik 15—16, 211 ss. 1974 Grob starejšeželeznodobnega bojevnika iz Legna pri Slovenj Gradcu. Situla 14—15, 67 ss. 1975 Dobova. Posavski muzej Brežice 2. 1973 Prazgodovina Šmarjete. Kat. in monogr. 10. 1979 Prazgodovinske gomile na Legnu pri Slovenj Gradcu. Arh. vestnik 30, 101 ss. 1981 Most na Soči 1880—1980 — sto let arheoloških raziskovanj. 1980 Deserta regna pastorum. Situla 20—21, 421 ss. 1971 Postglacialni razvoj gorskih gozdov v severozahodni Jugoslaviji. Razprave SAZU raz. IV, 14/9, 267 ss. 1981 Analize oglja iz arheoloških izkopavanj na Posteli (im Druck). 1975 Licenska keramika u Gradskom muzeju Varaždin. Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 5, 13 ss. 1973 Valična vas. Arh. vestnik 24, 660 ss. 1978 Zur Chronologie der hallstattzeitlichen Keramik von Postela, Slowenien. Forschungsber. zur Ur- und Frühgeschichte 10, 65 ss. 1984 Ruška prazgodovina. Ruška kronika. 1975 Železnodobne gomile iz Spodnjih Podlož pod Ptujsko goro. Ptujski zbornik 4, 103 ss. 1929 Die perigmatische Blei-Kupfer-Silber-Zinkerz Lagerstätte vom Offberg im Remschnigg. Sitzber. d. Akad. d. Wiss., Wien, Math - natur. Kl., Abt. I, 138 B., 1—2 Hft., 47 ss. 1961 Iskopavanje kneževskog tumulusa kod Marti- janca u Podravini. Vjesnik Arh. muz. u Zagrebu 2, 39 ss. 1973 Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj. A. VULPE 1970 1981 U. WELS-WEYRAUCH 1978 G. WURMBRAND 1879 Äxte und Beile in Rumänien. PBF 9/2. Zur Definition und Verbreitung der Basarabi-Kultur. Materijali 19, 179 ss. Die Anhänger und Halsringe im Südwestdeutschland und Nordbayern. PBF 11/1. Das Urnenfeld von Maria-Rast. Archiv f. Anthr. 11, 1 ss. 1 Zur durchschnittlichen Lebensdauer in der Vorgeschichte cfr. G. Acsädi, J. Nemeskéri, History of Human Life Span and Mortality (Budapest 1970). 2 J. Teržan, in: Slovensko planinsko društvo — podružnica Ruše 1907—1937. (Maribor 1937) 3. 3 A. Melik 1957, 17 ff. 4 M. Drovenik, M. Pleničar, F. Drovenik 1980, 4 ff. - 5 Ibid. 7 ff. A. Tornquist 1929. 6 M. Drovenik, M. Pleničar, F. Drovenik 1980. 13. 7 C. Hiltl 1893, 59 f. 8 Interessant ist aber auch der einheimische Name »Kositer« (Zinn) auf Lobnica über Ruše: cfr. Jugoslavija — Pohorje, Ostteil. Planinsko-turistična karta 1 : 50 000 (Maribor 1974). 9 M. Drovenik, M. Pleničar, F. Drovenik 1980, S. 121. 10 C. Hiltl 1893, 59 f. 11 Cfr. R. Shepherd 1980, 153 ff. 12 F. Kral 1974, 1979. A. Sercelj 1971. 13 F. Kral 1979, 49. 14 R. Pittioni 1980, 1/2, 33 ff. 15 A. Sercelj 1981. 16 Für das Paläolithikum, das ich in dieser Übersicht nicht erörtere, cfr. M. Brodar, F. Osole, in: PJZ 1, 140, 1441, 154, 159 ff. 17 Einzelne Fundorte cfr. in ANSI sowie S. Pahič, 1968 a, Taf. 1: 2, 7, 13; 2: 9, 10. Der Keil — Abb. 3: 1, der im Pokrajinski muzej in Ptuj verwahrt wird, stammt vermutlich aus Postela. 18 S. Pahič 1983, 43 ff, 45, sl. 1; 1981, 112. 19 S. Pahič 1968 c, 9. 29 Ibid. 21 S. Pahič 1968 a, Taf. 1: 3; 1974 b, 92, sl. 4; 3: 1, 2. B. Teržan 1984. 22 Cfr. G. Dörfler, H. Neuninger, R. Pittioni, W. Siegl 1969, 77 f, welche die Möglichkeit der Ausbeutung der Trias-Erzlager in der Vorgeschichte ausschlies-sen. 23 Cfr. G. Agricola, 120 ff. R. Pittioni 1980, 1/1, 34 f. R. Shepherd 1980, 169, 178 ff. 24 Für das Mittelalter cfr. I. Mohorič 1969, 42 f. A. Sercelj 1971, 8 f. 25 Cfr. R. Pittioni 1980, 1/1, 34 f. F. Pausweg 1976. F. Hampl 1976. 26 Schon S. Pahič 1983 stellt fest, dass es unter den bisherigen Funden auf dem Pohorje keine sog. Erdhauen für Landbearbeitung gibt. 27 Cfr. Anm. 25 und B. Jovanovič, in: PJZ 3, 45. M. Novotna 1976, E. N. Cér-nych 1976. 28 ANSI 341 ff. S. Pahič 1968 a, 10 ff; 1968 b, 164 ff; 1969; 1971; 1968 c, 9 ff; 1983, 43 ff. I. Horvat-Savel 1979. D. Ba-len-Letunić 1981. J. Reitinger 1976. 29 E, Patek 1980. C. Dobiat 1980, Taf. 2: 8; 14: 17; 58: 11. 30 Ausgrabungen der Archäologischen Abteilung der Philosophischen Fakultät aus Ljubljana im J. 1981. Die Funde verwahrt das Pokrajinski muzej in Maribor, sie werden für den Druck vorbereitet. 31 Cfr. B. Jovanovič, in: PJZ 3, 31 f mit Zit. d. Lit. R. Shepherd 1980, 162 ff. 32 R. Pittioni 1980, 1/1, 37 cfr. mit R. Shepherd 1980, 218 ff. 33 S. Pahič 1955; 1956; 1962—63, 350; 1983, 44 ff, 46 sl. 2. S. Dimitrijević, in PJZ 3, 139 ff, 350 ff, und 1980. E. Rut-tkay 1976, 296 f; 1983, 30 f. 34 Cfr. F. Leben 1980, sl. 1. M. Guštin 1976 b, Taf. 1: 1. S. Dimitrijević 1980, Abb. 5. H. Parzinger 1982. E. Ruttkay 1976, 299 ff; 1983, 31 f. 35 ANSI 311, 288, 304, S. Pahič 1982; 1968 a, 17 f. Taf. 3: 1. Da W. Schmid 1925, 2 das Beil aus Slov. Bistrica zusammen mit dem Dolch aus Jakobski dol und dem Beil aus Maribor zitiert, ist sehr wahrscheinlich, dass auch dieses aus Kupfer ist und nicht aus Bronze, wie Pahič anführt. 36 S. Pahič 1968 b, 177 f, sl. 1. Cfr. E. F. Mayer 1977, 20 ff. A. Vulpe 1970, 36 ff, Taf. 46 A. 37 S. Pahič 1968 b, 175 ff, 180, sl. 1. 38 S. Junghans, E. Sangmeister, M. Schröder 1960, 153, 155, 62. 39 Cfr. die Diskussion C. Eibner 1976, H. H. Coghlan 1976, R. Pittioni 1980, 1/2, 82 ff. 40 S. Pahič 1960; 1981; 1983. D. Oman 1981. 41 N. Majnarić-Pandžić 1976. J. W. Neu-gebauer 1976. 42 Cfr. z. B. R. Pittioni 1980, 1/1, 31, 1/2, 72 ff. und S. Dimitrij ević, in: PJŽ 3, 325 ff. 43 Z. Markovič 1981, 196 ff. 44 J. W. Neugebauer 1976. N. Majnarić-Pandžić 1976, 74. 45 S. J. Shennan 1977, 56 f. 46 B. Čovič 1980. 47 S. Pahič 1968 a, 16 f, sl. 2. M. 5i-mek 1975, Taf. 1: 2. R. Pittioni 1954, 246, Abb. 171. 48 Die Karte (Abb. 4) möchte nur die grundlegende Orientation über die Verbreitung der Litzenkeramik bieten und ist weit entfernt von »Vollständigkeit« — sowohl fundörtlicher, als auch chronologischer und technologischer, so dass ich mir ihres eventuellen problematischen Charakters völlig bewusst bin. Für Fundorte cfr. Z. Benkovsky-Pivovarova 1972. W. Modrijan 1972, 84, Abb. 37. G. Bandi 1972, Carte 1. G. Bandi, T. Kovacs 1969— 70, 108, 3. kep. N. Majnarić-Pandžić 1976. Z. Markovič 1981, 199. B. Cović 1978, 58, Taf. 26: 7; 31: 3; 33: 3; 1980. P. Oreč 1977, Taf. 17: 13, 14, 16. N. Petrič 1978, Taf. 16: 1. Z. Harej 1976, Taf. 1 : 1. Bapska, Arheološki muzej Zagreb. Für die Angabe danke ich der Kustodin D. Ba-len-Letunić. 49 S. Pahič 1962—63; 1983. Cfr. H. Mül-ler-Karpe 1980, 209 ff., 213 ff. mit R. Pittioni 1980, 1/1, 43. 50 Die Karte (Abb. 6) stellt nur eine Orientierungshilfe in den Ostalpen dar, sie bezweckt nicht »Vollständigkeit« — weder hinsichtlich der Fundorte, noch hinsichtlich der typologischen Varianten im Rahmen dieses Nadeltyps. Als Grundlage für die Karte dienen: J. ftihovsky 1979, 26 ff. M. Novotna 1980, 55. W. Ku-bach 1973, 91 ff. G. Carancini 1975, Taf. 35: 1010. B. Hänsel 1968, 85 ff., Karte 17. J., P. Korošec 1953, 191, r. 5. F. Stare 1964—1965. 51 S. Pahič 1962—63, 351. Cfr. U. Wels-Weyrauch 1978, 166 ff. 52 S. Pahič 1983, 50, 49 sl. 5. Im Komplex dieser Nekropolen befinden sich nur vereinzelte reiche Gräber, in der Regel Frauengräber — cfr. F. Stare 1975. S. Pahič 1972. B. Teržan 1984. 53 S. Pahič 1968 a, 18 ff.; 1972. H. Müller-Karpe 1959, 115 ff., Taf. 118—121, 123. 54 G. Wurmbrand 1879. H. Müller-Karpe 1959, 115 ff., Taf. 108—115. S. Pahič 1957. B. Teržan 1984. 53 ANSI 298. 36 Cfr. H. Müller-Karpe 1959, 115 ff. S. Pahič, in: ANSI 51 ff. 57 R. Pittioni 1980, 1/1, 36 f, 1/2, 77 ff. 58 F. Hampl 1976. H. Kerchler 1976. 39 R. Pittioni 1980, 1/2, 92. 00 A. Smodič 1955, 90, sl. 5. Im Pokrajinski muzej in Ptuj sind gegenwärtig das Beil unter Nr. P 3728, der Hammer unter Nr. P 3735 inventarisiert. 61 Die chemische Analyse ist noch nicht durchgeführt worden. 62 E. F. Mayer 1977, 223, Nr. 1328. 63 F. Holste 1951, Taf. 45: 8. M. Petrescu-Dimbovita 1977, 114 ff., PI. 220: 3. 64 Nach E. F. Mayer 1977, 130 ff., Taf. 33: 488—490 bzw. 151 f, Taf. 47: 660— 662 steht es dem Typ Freudenberg nahe, gehört jedoch zum Typ Dellach. 63 E. F. Mayer 1976 cfr. R. Pittioni 1980, 1/2, 80 f. 66 A. Smodič 1955, 90, sl. 5. Im Pokrajinski muzej in Ptuj ist gegenwärtig das Beil ohne Inv. Nr. 67 E. F. Mayer 1977, 152 ff., Taf. 49: 680; 50: 688. 68 Cfr. z. B. M. Petrescu-Dimbovita 1977. K. Vinski-Gasparini 1973. F. Holste 1951. W. A. v. Brunn 1968. G. Gaucher 1981. 69 H. Müller-Karpe 1980, 688 mit zit. Lit. W. A. v. Brunn 1980. 70 Cfr. A. Smodič 1955. H. Müller-Karpe 1959, 99 ff., Taf. 124 D — 135 A. K. Vinski-Gasparini 1973, Taf. 77—81, 112, 20, 76, 75 B. W. Modrijan 1974, 16, Abb. 9; 1976, 42, Abb. 28. H. Neuninger, R. Pittioni, 1966. 71 G. Dörfler, H. Neuninger, R. Pittioni, W. Siegl, 1969. 72 ANSI 311. Die Funde befinden sich im Naturhistorischen Museum in Wien: 4819 — Schwert, 4820—4822 — Sicheln, 4823 — Beil. Cfr. S. Pahič 1983. 73 P. Schauer 1971, 105 ff. J. Dular 1974, 19. 74 K. Vinski-Gasparini 1973, Taf. 51: 3, 4; 80: 5. M. Petrescu-Dimbovita 1977, PI. 51: 6; 68: 15, 16; 99: 10; 103: 5—10 usw. 1978, 15 ff, 450; 303. 73 E. F. Mayer 1977, 187. M. Novotna 1970, 73 ff., Taf. 27: 1. 79 F. Baš 1933. H. Müller-Karpe 1959, Taf. 131. S. Pahič 1968 a, 26 ff., Taf. 6: 3—11. 77 A. Smodič 1956. B. Saria, J. Klemenc 1939, 42 f. G. Dörfler, H. Neuninger, R. Pittioni, W. Siegl 1969. 78 H. Müller-Karpe 1959, 108. S. Pahič 1968 a, 26. K. Vinski-Gasparini 1973, 127, cfr. mit W. A. v. Brunn 1968, 63 f, 303. 6 Arheološki vestnik 81 79 F. Neuninger, R. Pittioni 1959. 80 Cfr. auch A. Harding 1971. 81 F. Minarik 1966. 82 F. Stare 1975, Taf. 2: 5; 41: 3. 83 H. Hencken 1971, 180, Fig. 148, 146. 84 Cfr. M. Petrescu-Dimbovita 1977, Pl. 221: 1; 220: 13; 241: 1 usw. mit E. F. Mayer 1977, 230, Taf. 92: 1357, H. Müller-Karpe 1959, 112, Taf. 132: 1. 85 Dies gilt nicht nur für das Drauge-biet am Pohorje, sondern ist eine breitere Erscheinung: cfr. S. Pahič 1973. S. Gabrovec 1975. 86 W. Schmid 1915, 274 ff. S. Pahič 1983, 50 ff, 51 sl. 5. 87 S. Pahič 1973, 525 ff., sl. 2; 1974 b, 98 ff., sl. 8, 122, sl. 33. 89 S. Pahič 1973, 533; 1974 b, 95, sl. 5, 168. 90 Für die fein gerillte Urne cfr. E. Pa-tek 1976, Fig. 12: 1. L. Jenö 1951, Taf. 28: 2; für die gefaltete aber C. Dobiat 1980, Taf. 56: 4—7. L. Jenö 1951, Taf. 23: 2. 91 W. Schmid 1915. S. Pahič 1968 a, 30 ff,; 1972—73; 1974 a; 1973. 92 B. Jevremov 1978, Taf. 25. 93 S. Pahič 1973. M. Tomanič-Jevremov 1975. 94 S. Pahič 1966 a. 95 S. Pahič 1974 a. B. Teržan 1978. 96 B. Teržan 1978. Für die Buckelkeramik cfr. noch M. Guštin 1976 a, Taf. 31: 17, 18; 35: 14 usw., für geschweifte Ge-fässe — C. Dobiat 1980, Taf. 50—52. L. Jenö 1951, Taf. 23: 1. 97 W. Schmid 1915, 236. Cfr. auch Anm. 109. 98 Pokrajinski muzej Maribor, Inv. Nr. 5236. Für die derartige Keramik im Komplex der südostvoralpinen Gruppe cfr.: Stična — J. Kastelic 1960, Taf. 2: 2, 3. S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny 1969, 192. Magdalenska gora: O. H. Frey 1969, 84, Anm. 240. Most na Soči: C. Marche-setti 1893, Taf. 6: 9, 10. O. H. Frey 1971, Taf. 2: 1. D. Svoljšak 1981, sl. 17; für den Westbalkan — P. Lisičar 1973; für den westlichen Hallstattkreis — W. Kim-mig 1974, 1981. 99 W. Schmid 1924. S. Pahič 1968 c; 1973; 1974 b, 187, sl. 113. M. Strmčnik-Gulič 1979. F. Stare 1974. 100 M. Strmčnik-Gulič 1979. B. Teržan 1978. 191 Die Funde befinden sich im Joanneum in Graz, und zwar im Verband des Materials aus den frühmittelalterlichen Gräbern aus Puščava: Grab 5 — Lanzenspitze, 11124, Grab 8 — feingeripptes Armband aus Bronze, 11126, Eisenmesser mit Knochenbelag, 11128, zwei südostal- pine Tierfibeln ohne Fundumstände, 11201, 11202 und zwei Tonwirtel, 11227, 11228. Für die Zeichnungen schulde ich Dank D. Grosman. 102 S. Gabrovec 1966, Karte 2. Für das Armband — B. Teržan 1973, 683. 103 Cfr. A. Vulpe 1981. J. Dular 1973. Gestempeltes S-Motiv in Slowenien noch: Kranj — J. Horvat 1983, Taf. 7:3; Ptuj — J. Korošec 1951, 217, sl. 39; Rifnik — Pokrajinski muzej Celje, unveröffentlicht. 104 B Teržan 1978, Abb. 3. M. Strmčnik-Gulič 1979, Taf. 14: 6. 105 Cfr. C. Pescheck 1945, Taf. 23. C. Dobiat 1980, 128. A. Barb 1937—38, 43 ff., Abb. 8. T. Kemenczei 1976, Abb. 1, 4. A. Horvath 1969, 122, Fig. 19. M. Dušek 1971, 435, obr. 13. M. Pichlerovä 1969. 106 B. Teržan 1978, Abb. 5, 6. M. Strmčnik-Gulič 1979, Taf. 10: 7; 12 :1; 20. Cfr. noch: W. Modrijan 1957, Abb. 13 a. K. Vinski-Gasparini 1961, Taf. 4: 1, 2. 107 Solche Keramik im grossen Grabhügel von Stična (Narodni muzej Ljubljana, unveröffentlicht) können wir nur als Import auffassen. 108 Cfr. C. Dobiat 1980, 45, Abb. 3 — die jedoch für unser Štajersko ausgesprochen unvollständig ist! — mit S. Pahič 1973, Karte 1. Cfr. noch C. Dobiat 1981. 109 Die Karte ist ergänzt nach G. Kossack 1959, Taf. 155: D 2. V. Stare 1973, 10, sl. 3. O. H. Frey 1973, 135, Abb. 1. M. Guštin 1974, Taf. 8: 1. J. Dular 1978, Taf. 2: 8. Z. Marič 1964, Taf. 9: 23, 25, 30. F. Lo Schiavo 1970, Taf. 27: 9. S. Pahič 1960. B. Jevremov 1978, Taf. 25: 11. K. Miške 1907, Taf. 38: 43, 53, 54; 40: 2, 4. M. Fekete 1973, Nr. 5—14. H. Kerchler 1974, Abb. 8. J. Paulik 1959, obr. 284; obr. 127. M. Dušek 1971, obr. 15; 1974, Abb. 8: 2. V. Podborsky 1974, Àbb. 7: B 1. Unveröffentlicht: Kesthely, St. Georgen bei Stiefing, Dietenberg, Wildon; für die Angaben schulde ich Dank Herrn Dr. D. Kramer, Joanneum. 110 Cfr. z. B. N. Negroni Catacchio 1976. 111 S. Pahič 1966 b. 112 Z. B. M. Dušek 1966. E. Jerem 1980; 1981. 113 Cfr. z. B. M. Parducz 1965; 1973 mit z. B. M. Dušek 1981. 114 S. Pahič 1981, 133 Anm. 210. B. Jevremov 1978, Taf. 25: 10. Cfr. M. Parducz 1973, Karte 1. M. Guštin, B. Teržan 1975, 191. 115 J., A. Šašel 1980. 116 L. Bolta 1981, Taf. 12: 9; 17: 3; 18: 5. 117 W. Modrijan 1957, Abb. 4: 4, 6, 8; 18: 1, 7; 3: 14. 118 S. Pahič 1970, 1981. W. Schmid 1924. 118 P. Kos 1977, 136, 124 ff., 35 ff., Karte 3, 7. 128 Cfr. z. B. G. Alföldy 1974, 8, 206. 121 Z. B. G. Piccottini. H. Vetters 1978 mit zit. Lit. G. Alföldy 1974, 21 ff., 44. 122 P. Schlosser 1956, 24. S. Pahič 1972 —1973. 123 J. Reitinger 1976. 124 Besonderen Dank schulde ich S. Pahič, sowohl für den Einblick ins Material im Pokrajinski muzej in Maribor, wie auch für die Diskussion. Zugleich möchte ich Snežana Hvala für das Zeichnen/Tu-schieren der bildlichen Beilagen danken. Diese Abhandlung ist ein Referat, verfasst für das II. Symposium über die Regionsgeschichte »Pohorje skozi stoletja« (Das Pohorje durch die Jahrhunderte hindurch), das in Ribnica auf dem Pohorje vom 17.—20. September 1981 stattfand, und in der Originalfassung im Sammelband des Symposiums gedruckt werden wird. POHORJE — PRAZGODOVINSKI RUDARSKI REVIR?* Povzetek Po geološki zgradbi se Pohorje s Kozjakom kot vzhodni del Centralnih Alp sestoji iz metamorfnih kamenin, nastalih v starejšem paleozoiku, v katerih se nahajajo rudišča z bakrovo, svinčeno in cinkovo rudo (sl. I).4—8 V oligocenu pa je bito podvrženo magmatskemu delovanju, zaradi česar so bili minerali orudeni še z magnetitom in nekaterimi sulfidi, zlasti na področju Male Kope.9—10 Pohorje s Kozjakom je torej sorazmerno bogato z različnimi — prav tistimi rudami, raztresenimi v manjših rudi-ščih po razdrapanem svetu (sl. 1), ki so lahko bile zanimive za prazgodovinskega človeka.11. 31> 32 Najdiščna slika kamnitega orodja (sl. 2, 3) se v bistvu pokriva z rudninsko karto Pohorja (cfr. sl. 1 z 2), kar vabi k predpostavki, da je prazgodovinski človek že poznal in izkoriščal pohorska rudišča. Potencialni čas uporabe pohorskega kamnitega orodja v vlogi rudarskih in metalurških pripomočkov se razteza od bakrene do vsaj starejše železne dobe.1?—30 Rudonosna Okoška gora z okolico je privabila v Brezje in Zg. Zreče pod Brinjevo goro prve poznavalce rude že v času lasinjske kulture.33—34 Z zgodnjo bronasto dobo je postala »rudarski kraj« Brinjeva gora,49 ki je očitno obdržala svojo vlogo vse do vključno starohalštatskega obdobja,49.114 morda pa znova tudi v poznem latenu.118 VHialštatskem obdobju se ji je pridružilo še gradišče pri Turiški vasi.86 V metalurško konjukturnem času kulture žarnih grobišč, ko so začeli izkoriščati tudi svinčeno rudo,57—39 je morda Brinjeva gora razširila svoje revirje na okolico zreškega konca, Hudinjsko in Spodnjemislinjsko dolino, od koder izvira tako kamnito kot bronasto rudarsko orodje (sl. 2; 9: 6—7; 10: 14).eo—67 povečano kovinsko produkcijo pa dokazujejo še številni drugi depoji (sl. 7), ki vsebujejo običajno tudi pogače surove kovine.79—7i Med starejše pohorske depoje spada najdba iz Slov. Bistrice (sl. 9: 1—5),72—75 ki jo lahko pripišemo istemu času kot hudinjsko orodje (sl. 9: 6—-7).69—65 Zagonetnejša najdba je depo iz Hočkega Pohorja, najden v bližini Spurejeve domačije, za katerega je Baš domneval, da gre za manjšo livarno (sl. 10: 1—13)76—84 V čas pozne kulture žarnih grobišč pada tudi poselitev ruškega konca in verjetno Remšnika, s tem pa je nakazana tudi datacija za tamkajšnje kamnite najdbe.34—55 S starejšo železno dobo, ko se pojavi potreba po novi kovini, nastaneta ob pohorskih nahajališčih železove rude9—10 dve pomembnejši postojanki — na Gradišču nad Legnom pri Slovenj Gradcu"—199 in na Pošteli nad Razvanjem (sl. 8, 11).91> 95—98 Hočko skupino kamnitega orodja (sl. 2) verjetno lahko povežemo s poštelskim delokrogom, koroško pa z Gradiščem nad Legnom oz. Puščavo, v času mladohalštatskega obdobja (sl. 12: 1—7)191—192. Obstajali pa so tudi manjši zaselki, kot kaže gomila pri Veleniku (sl. 12 : 8—9),89—90 katero lahko povežemo z izkoriščanjem piritnega rudišča na Ogljenšaku in s tem tudi posredno opredelimo polskavsko kamnito orodje. * Članek predstavlja predavanje na 2. simpoziju o krajevni zgodovini Pohorje skozi stoletja, ki je bil leta 1981 v Ribnici na Pohorju. V slovenščini bo objavljen v zborniku referatov s simpozija. Obstoj pohorskega rudarstva pa si lahko zamislimo le kot sestavni del sklopa vzhodnoalpskega ekonomskega in kulturnega kroga. Zdi se, da to povezanost izpričujejo npr. nekateri značilni ornamentalni stili na keramiki, ki časovno sovpadajo s poznavanjem novih kovin v vzhodnih Alpah: Retz-Gajary keramika v bakreni dobi,33—34 pramenasta (licenska) keramika v zgodnji bronasti dobi (sl. 4, 5),'n—« in Basarabi keramika v starejši železni dobim3—104. pa vendar je še vse premalo podatkov in raziskav, da bi sploh lahko začeli razumevati funkcioniranje takratnega prostora, njegovih gospodarskih in družbenih struktur. Prva naloga pri razreševanju pohorskega rudarstva, v kolikor ne želimo ostati le pri tej hipotezi, bi bil začetek raziskav spektralno kemičnih analiz rude, surove kovine, izdellcov iz ožjega in širšega področja, ki morda ob bogatih tujih izkušnjah ne bi bil tako mukotrpen. DENKMÄLER DER SITULENKUNST IN SLOWENIEN FUNDKATALOG UND BIBLIOGRAPHIE TONE KNEZ Dolenjski muzej, Novo mesto Das heutige Slowenien, an den Ausläufern der Südostalpen gelegen, bildete in der älteren Eisenzeit eine bedeutende schöpferische Kulturlandschaft. Hier entstand und gedieh eine blühende Hallstattkultur mit eigener Prägung. Neben dem namengebenden Fundort Hallstatt ist Slowenien, besonders sein südlicher Teil Unterkrain, das Land, das die gesamte Hallstattkultur wesentlich mitgestaltet hat und als Heimat der »südostalpinen Hallstattkultur« gelten muß.1 Günstige Verkehrsverbindungen entlang den Flußtälern der Drau, Save und Krka, Wasser- und Waldreichtum sowie Erzvorkommen (Eisen, Blei) waren wichtige Voraussetzungen für eine intensive Besiedlung des Landes und für die Entstehung einer hochentwickelten Kultur im letzten vorchristlichen Jahrtausend. Getragen wurde diese Kultur von einer stark differenzierten Gesellschaft, an deren Spitze eine Hallstattaristokratie stand. Ein Kriegeradel, dessen soziale Stellung sich in den mit Prunkwaffen und kostbarem Trinkgeschirr reich ausgestatteten Gräbern widerspiegelt, bildete in der älteren Eisenzeit die Führungsschicht im südöstlichen Voralpenland. Man wohnte auf stark befestigten Höhensiedlungen mit noch heute gut erkennbaren Ringwällen und bestattete die Toten in großen Erdhügeln.2 Im Tagebau geschürfte Eisenerze und ihre Verhüttung und Verarbeitung zu Fertigprodukten sowie eine intensive Glasperlenproduktion stellten neben der Viehzucht die wichtigsten Faktoren dar, die den slowenischen Hallstattleuten zu Reichtum, Macht und Ansehen verhalfen. Im Rahmen dieser südostalpinen Hallstattkultur entwickelte sich auch ein ganz spezifisches toreutisches Kunstschaffen, das allgemein als »Situlenkunst« bezeichnet wird. Unter Situlen verstehen wir aus Bronzeblech hergestellte und zusammengenietete Gefäße, die mit getriebenen Bildfriesen verziert sind. Für die hallstattzeitlichen Bewohner der Südostalpen waren die figurengeschmückten Situlen bestimmt keine Kunstwerke im heutigen Sinn. Sie dienten vielmehr als wertvolles dekoratives Trinkgeschirr bei festgelegten Riten oder Festen. Diese Werke vorgeschichtlicher Blechschmiede bildeten einen wesentlichen Bestandteil der Hallstattkultur im Ostalpenraum und in seinen südlichen Randgebieten. Das Gestalten von Bronzeblechprodukten und ihre anschließende Verzierung in Treibarbeit ist ein Verfahren, das schon in der jüngeren Bronzezeit entwickelt wurde. In der Bronze- und Urnenfelderzeit arbeitete man fast ausschließlich in der Punkt-Buckel-Manier und beschränkte sich auf geometrische Motive und stark stilisierte Tierfiguren. In der Hallstattzeit setzte sich die figürliche Darstellung durch; die menschliche Gestalt bei feierlichen Handlungen trat in den Vordergrund. Motivinhalt und Darstellungsweise dieser eigenartigen Denkmälergruppe müssen im griechischen Kunstempfinden (realistisch dargestellte Szenen in friesartigem Umlauf) gesucht werden, das durch den etruskisch-venetischen Kulturkreis vermittelt wurde. Etruskische und orientalische Anregungen und Einflüsse sind in den Werken der Situlenkunst unverkennbar. Die im Kaltverfahren durch minuziöse Treibarbeit mittels Hämmern und durch feine Gravur im dünnen Bronzeblech erzielten zarten Flachreliefs, die vereinzelt auch in Punkt-Buckel-Manier (Funde aus dem Sulmtal in der Steiermark und aus Sesto Calende) gefertigt wurden, sind besonders charakteristisch für den norditalisch-ostalpinen Raum. Die repräsentativsten Werke dieses Kunstschaffens stellen die Situlen dar, kleine, als luxuriöse Getränkebehälter bestimmte Bronzeeimer, die mit geschlossenen figürlichen Friesen verziert sind. Zur sog. Situlenkunst zählen auch andere, gleichartig ornamentierte Gegenstände aus Bronzeblech, z. B. Gürtelbleche, Dolchscheiden, Gefäßdeckel, Ohrringe, Zisten, Helme und Votivbleche. Alle Werke der Situlenkunst sind im Grunde Gebrauchsgegenstände, die bei Festen oder feierlichen Riten gebraucht bzw. getragen wurden. So dienten Situlen und Zisten als kostbares Trinkgeschirr, Gürtelbleche als Trachtzubehör (vielleicht auch als Standeszeichen?), Ohrringe als Schmuckstücke, Dolchscheiden und Helme als verzierte Prunkwaffen, Votivbleche als apotropäische Amulette oder als Devotionalien. Unsere Kenntnis der Situlenkunst stützt sich vor allem auf die figurai verzierten Bronzeeimer und Deckel sowie die Gürtelbleche, die am zahlreichsten vertreten sind und die stärkste Aussagekraft besitzen. Verzierte Dolchscheiden (nur Vače—Cvetež, in Tremolierstichtechnik ausgeführt) und Helme (Magdalenska gora) gehören zu den größten Seltenheiten. Recht häufig sind figürlich verzierte Ohrringe, die aber wegen ihrer geringen Größe und des sich stereotyp wiederholenden Motivs (Hase) bei der Analyse der Situlenkunst nicht ins Gewicht fallen. Es handelt sich bei ihnen allenfalls um modischen, schablonenmäßig gearbeiteten Schmuck ohne individuelle künstlerische Aussagekraft. Die Hasendarstellung könnte auch symbolische Bedeutung gehabt haben (Hase als Symbol der Fruchtbarkeit). Aufzug der Gäste zu Roß und im Wagen, Zweikämpfe und musischer Wettstreit, Treibjagd und Wagenrennen, feierlicher Umtrunk und Tanz, rituelle Opferung und erotisches Vergnügen sind Szenen, die auf Situlen und Gürtelblechen wiederholt dargestellt wurden. Daß der Beweggrund dieser Szenen ein bestimmtes Fest mit feierlichem Gelage war, findet heute weitgehende Zustimmung. Die Darstellungen offenbaren uns eine ausgesprochene Männerwelt, in der die Frauen stets eine untergeordnete, dienende Rolle spielen. Man darf annehmen, daß potente (man denke an ithyphallische Nacktkämpfer und eifrige Koitanten), trinkfeste (der bekannte Zecher auf der Situla von Kuffern) und kampferprobte Männer in der hallstattzeitlichen Gesellschaft hohes Ansehen genossen. Der Inhalt aller dieser Darstellungen läßt sich nicht leicht ergründen. Es bleibt zu fragen, ob sich der Bildinhalt auf kultische oder auf profane Handlungen bezieht? Haben wir es mit Szenen aus dem genießerischen Herrenleben der Oberschicht zu tun, oder müssen wir darin Gelage und Spiele mit festgesetzten Riten zu Ehren eines hochgestellten Toten sehen? Für W. Lucke3 und K. Kromer4 spiegeln die Szenen der Situlenkunst das profane einheimische Leben der führenden Schicht bei gewissen Festen wider. Neuerdings versuchte K. Kromer4a die Darstellungen auf figuralen Situlen neu zu interpretieren: höfische Lebenshaltung der Hallstattherren, die auch persönlich an allen abgebildeten Handlungen bzw. Wettkämpfen teilnehmen. Dem- gegenüber betonen H. Müller-Karpe5 und G. Kossack6 aber ihren Grab- und Kultcharakter. Letzterer definiert: »Begann man Totenbrauchtum bildlich zu gestalten, drückte sich damit eine besondere Weise religiöser Reflexion aus, welche die Ausstattung des Toten mit dem gegenständlichen Zubehör dieses Rituals ablöste und wohl auch überflüssig machte. Vermutlich erklärt sich daraus, daß keines der Gräber mit figurai verziertem Bronzeblechgeschirr aus der ostalpin-venetischen Kulturzone Wagen oder Zaumzeug oder Geschirrsätze enthalten hat, im Verbreitungsgebiet der hallstattzeitlichen Wagengräber und im skythischen und mittelasiatischen Kulturraum dagegen bildliche Überlieferung der erwähnten Art gänzlich ausbleibt.«7 In diesem Sinn ist figurales Bronzegeschirr stellvertretend für Begräbnisfeierlichkeiten (Ekphora, Prothesis) aufzufassen. Tatsächlich stammen alle Denkmäler der Situlenkunst in Slowenien aus Gräbern; entsprechende Funde aus gleichzeitigen Wohnplätzen fehlen bisher. A. Eibner8 deutet die Szenen auf figuralen Situlen als Stammeskultfeste mit politisch-religiösen Motiven und meint, daß sich in den Motiven allmählich ein Wandel von der Kulthandlung zur Verweltlichung vollzieht, die in reinen Wettkampf spielen ausklingt. Sie knüpft dabei an die Interpretation von O.-H. Frey9 an, der in den Situlenszenen nicht einfache Lebensbilder, sondern ein überhöhtes, erstrebtes und verklärtes Herrenleben sieht. Ein begrenzter Themenkreis mit sich wiederholenden Szenen und Motiven und ziemlich gleichmäßig dimensionierte Gegenstände lassen vermuten, daß diese Objekte für rituelle Zwecke bestimmt waren. Wem zu Ehren, an welchen Plätzen und zu welchen Zeitpunkten diese Festspiele, die gelegentlich auch als »Situlenfest« bezeichnet werden,10 stattfanden, bleibt einstweilen völlig offen. So wie die südostalpine Situlenkunst in ihrem Verbreitungsgebiet keine Vorgänger hatte, fand sie auch nach ihrem Ableben keinen Nachhall. Sie wurde aus dem venetischen Kulturkreis aufgegriffen, eigenständig geprägt und brach nach etwa zwei Jahrhunderten plötzlich wieder ab. Worauf ihr plötzliches Verschwinden zurückzuführen ist, läßt sich noch nicht sagen. Waren es veränderte Totenrituale, die in einer neuen Religion wurzelten, oder neue Wertvorstellungen? Oder waren es andere Machtstrukturen, die bewußt das alte traditionsreiche Stammesgefüge mit herausragenden Adeligen zerstörten? Ist der Abbruch vielleicht mit dem Vorstoß der Kelten und ihrer Machtstellung zu erklären? Alles Fragen, auf die wir noch keine Antwort wissen! Zu dürftig fließen unsere Quellen aus dem 4. Jahrhundert, in dem sich dieser Umbruch vollzogen hat. Hundert Jahre sind vergangen, seit die ersten Situlenwerke in Slowenien gefunden wurden. Inzwischen kamen noch viele Erzeugnisse dieses hallstatt-zeitlichen Kunsthandwerks ans Licht. Im Laufe der Zeit erfuhren sie sehr verschiedene, manchmal auch widersprüchliche Interpretationen. Das erste zusammenfassende Verzeichnis der wichtigsten Werke der Situlenkunst — Gürtelbleche und Gefäße — aus Slowenien verdanken wir F. Starè.11 Er lieferte eine kulturhistorische Analyse und versuchte eine stilkritische Gliederung. Von Starò stammt auch die erste und bisher einzige Studie über den gesamten Fundbestand vorgeschichtlicher Metallgefäße aus Slowenien mit besonderer Berücksichtigung der Situlenkunst. In diser Arbeit ging er nur auf die Typologie der Formen und den Stil der Darstellungen ein. Sein früher Tod verhinderte die Veröffentlichung eines zweiten Teiles, in dem er die Herkunft der Motive, den gesellschaftlichen Hintergrund der toreu-tischen Kunst und ihre Chronologie vorzulegen gedachte. Starès kritische Analyse des Situlenstils war bahnbrechend für die Erforschung prähistorischer Toreutik. Sie wurde später von mehreren Forschern übernommen und weiterentwickelt. Neue Aspekte und Anregungen zur Frage der Situlenkunst erbrachte die internationale Situlenausstellung in den Jahren 1961/62 in Padua, Ljubljana und Wien.12 Hier müssen auch die zwei grundlegenden Monographien über die gesamte Problematik der Situlenkunst von W. Lucke und O.-H. Frey13 genannt werden. Bei der großen Ausstellung über die Hallstattkultur, die 1980 auf Schloß Lamberg in Steyr stattfand,14 wurde auch der Technik dieser Kulturperiode ein gebührender Raum gewidmet. Mit modern nachgemachtem Werkzeug und Material demonstrierte man anschaulich, wie in der Hallstattzeit verschiedene Formen aus Holz und Metall — darunter auch Situlen aus Bronzeblech — verfertigt wurden.15 Zuletzt versuchte S. Gabrovec, einige aktuelle Probleme der Situlenkunst zusammenfassend darzulegen.18 Der Autor vertritt die Meinung, die Situlenkunst verrate nicht nur eine neue Kunstauffassung im südöstlichen Alpenraum, sondern spiegele auch zumindest teilweise Kult- und Wertvorstellungen. Damit zeigt die Situlenkunst, daß die Begegnung der Träger der südostalpinen Hallstattkultur mit der mediterranen Welt sehr früh erfolgte und intensiv verlief. Man erkennt das nicht nur an der Übernahme der materiellen Kultur und des äußeren Kunstausdruckes des Südens, sondern auch ganz besonders an den Wertvorstellungen und dem geistigen Bewußtsein der Hallstattleute, obwohl sie die mythologische Denkungsart noch nicht endgültig zu übernehmen und weiterzuentwickeln vermochten. Bei der Stil- und Formanalyse der Treibarbeiten unterscheiden wir drei einander folgende (und teilweise überschneidende) Entwicklungsstufen der Situlenkunst in Slowenien: 1. Die frühesten Werke im sog. orientalisierenden Stil, die direkt unter dem Einfluß des Este-Kreises entstanden sind. O.-H. Frey17 unterscheidet dabei noch eine ältere und eine jüngere Phase, nämlich die Situlendeckel aus Stična und Most na Soči, das Helmfragment von Magdalenska gora sowie die Gürtelbleche aus Vače (Hasenkomposition) und Magdalenska gora (geflügelte Tierwesen). Geflügelte Fabelwesen, pantherartige Raubtiere und stilisierte Pflanzenmotive sind kennzeichnend für diese Stufe. 2. Zur nächsten Phase zählen die reifen Werke, auch Meisterwerke genannt, die in einheimischen Werkstätten entstanden und als Spitzenerzeugnisse der ostalpinen Toreutik gelten. Zu dieser Gruppe gehören die Situlen aus Vače, Magdalenska gora und Dolenjske Toplice sowie die Gürtelbleche aus Brezje, Vače (Reiterkampf) und Magdalenska gora (Boxkampf). Charakteristisch für diese Stilstufe sind Situlen mit realistischen Szenen, die in mehrern Zonen von feierlichen Handlungen hallstattzeitlicher Aristokraten erzählen. 3. Die späten Werke, von F. Starà18 als »ornamentaler Realismus« bezeichnet. Auf Situlen dieser Stufe ist nur ein Figurenfries dargestellt. Meist handelt es sich um hintereinander schreitende gehörnte Huftiere (Cervidae), die von einem stark stilisierten Pflanzen- oder Blütenmotiv eingerahmt werden. Zu dieser Gruppe zählen die Situlen aus Novo mesto, Valična vas und Vače (Oxford). Die Situlenkunst dauerte in Slowenien vom Ende des 7. bis zur Mitte des 4. Jahrhunderts v. Chr. Die ältesten Werke zeigen unverkennbar einen direkten Einfluß aus dem Este-Kreis mit Motiven des orientalisierenden Stils. Es folgen die bedeutendsten Werke der Situlenkunst, die im 6. Jahrhundert und an der Wende zum 5. Jahrhundert entstanden. Die Denkmäler dieser Zeit geben in ihren szenischen Kompositionen das einheimische Fest mit allen seinen authentischen Manifestationen (Bewaffnung, Tracht, Gefäßformen, Mobiliar) wieder. Die einzelnen Handlungen werden nicht nur erzählt, sondern erhalten manchmal sogar dramatische Akzente. In der zweiten Hälfte des 5. Jahrhunderts erstarrt die Schöpfungskraft der hallstattzeitlichen Toreuten. Sie halten an der überlieferten Form und Technik fest, während der Bildinhalt immer mehr auf das Symbolisch-Dekorative einer Figurenzone reduziert wird. Stark stilisierte Pflanzenmuster umranden nur noch einen einzigen Figurenfries, der seinen erzählenden Inhalt weitgehend zugunsten einer dekorativen Linearität verloren hat. Gegen Ende des 5. Jahrhunderts und zu Beginn des 4. Jahrhunderts enstan-den die letzten Werke dieser Kunstrichtung. Die Schöpfungen dieser Zeit fallen jedoch im Stil und künstlerischen Vermögen gegenüber früheren Meisterwerken merklich ab. Den Schritt zum rationalen Denken, den Übergang zur historischen Welt nach dem Muster der Mittelmeerländer, konnte die Hallstattkultur nicht mehr vollbringen. Schon J. Kastelic19 stellte fest, daß der Situlenstil in seiner grundlegenden Haltung und in seinem künstlerischen Anliegen typisch archaisch ist, wobei das patriarchalische Stammessystem in der Hallstattzeit eine wesentliche Rolle spielte. Es gab in dieser Zeit zwar große Siedlungen — man denke nur an die stark befestigten, ausgedehnten Ringwälle —, von Städten im klassischen antiken Sinne kann man aber nicht sprechen. Deshalb kommen auch die Tendenzen zur Demokratisierung des Lebens, d. h. zu einem konsequenten Realismus, nicht zur Geltung, es gibt keinen Übergang vom gebundenen Archaikum zur freien Klassik. Stilistische Merkmale und Motivinhalte auf Denkmälern der Situlenkunst aus Slowenien deuten darauf hin, daß diese Arbeiten in Werkstätten einheimischer Meister enstanden sind. Die »slowenische« Gruppe toreutischer Werke läßt sich deutlich von der italischen und der Tiroler Gruppe unterscheiden, ist demnach also autochthon. Eine Ausnahme bilden die im orientalisierenden Stil getriebenen Stücke, die entweder als Importgut in den Südostalpenraum gelangten oder aber von wandernden Kesselschmieden in Slowenien gefertigt wurden. Die Auftraggeber und Förderer des toreutischen Kunsthandwerks waren einheimische Adelsherren in deren Machtbereich wohl auch die Werkstätten dieser Gegenstände tätig waren. Fraglich bleibt, ob die Werkstätten bzw. die Meister ständig seßhaft waren oder ob wandernde Meister von einem Herrensitz zum anderen zogen und die Wünsche der jeweiligen Auftraggeber erfüllten. Falls es tatsächlich ständige Werkstätten gab, waren vermutlich während der Hallstattzeit in Slowenien zumindest zwei im Rahmen der Situlenkunst tätig, und zwar im 6. und zu Beginn des 5. Jahrhunderts auf Magdalenska gora und in Vače, worauf schon F. Starà20 hingewiesen hat. Eine dritte, um 400 v. Chr. tätige Werkstatt bestand möglicherweise in Novo mesto, wo die jüngsten figuralen Situlen gefertigt worden sein dürften. Die Situlenkunst ist ein fester Bestandteil der ostalpinen Hallstattkultur und ein wichtiger Beitrag unseres Raumes zur Kultur Kontinentaleuropas an der Schwelle zur protohistorischen Zeit am Rande mediterraner Hochkulturen. Mit ihren figürlichen Schilderungen stellen die Werke der Situlenkunst ein spezifisches Kulturgut des südostalpinen Raumes dar, mit dem uns ihre Schöpfer die festlichen oder rituellen Ereignisse der Hallstattaristokraten vor Augen führen. Die Darstellungen auf den Situlen und Gürtelblechen sind außerdem — wenn man einmal von ihrer künstlerischen Bedeutung absieht •— auch eine hervorragende kulturhistorische Quelle für die Auffassung und Deutung der hallstattzeitlichen Nobilität und ihrer Lebensformen. Sie ersetzen uns gewissermaßen die schriftlichen Quellen der Hallstattzeit. In ihrer Bildersprache schildern sie uns die höfische Lebensart der hallstattzeitlichen Aristokraten im Kreise Gleichgesinnter und Gleichgestellter. Deshalb dürfen wir die Situlenkunst mit Recht als »Hofkunst« der Hallstattzeit im Südostalpenraum bezeichnen. Im Vergleich zu den gleichzeitigen Kunstwerken in Griechenland und Italien sind die hallstattzeitlichen Denkmäler der Situlenkunst sehr bescheiden und wirken »barbarisch« unbeholfen. Hier prähistorische Denkkategorien, gebunden an die konservative Stammestradition, dort neue Wertvorstellungen, andere Maßstäbe und höheres Denkvermögen, die den Aufbruch ins Historische bedeuten, hier kanonisierte Produktion prähistorischer Handwerker und »Hofchronisten«, dort freie Entfaltung der Kunst und bewußtes Kunstschaffen — das war jene schicksalsträchtige geistige Barriere, welche die hallstattzeitliche Gesellschaft im Ostalpenraum nicht zu überschreiten vermochte. Bei der Analyse der Situlenkunst in Slowenien darf man einen Aspekt nicht außer Acht lassen. Die Zahl der auf uns gekommenen Werke der Situlenkunst ist mit Sicherheit bei weitem nicht vollständig. Erfahrungen bei modernen Ausgrabungen von hallstattzeitlichen Grabhügeln in Slowenien haben gezeigt, wie zerstörend die in Unterkrain vorherrschende Bodenkonsistenz mit überwiegend oxidreichem, schwerem Lehmboden auf die zarten Objekte aus dünnem Bronzeblech eingewirkt hat. Unter solchen widrigen Bedingungen können nur genaue Beobachtungen der Befunde im Gelände, vorsorgliche Konservierung der Funde an Ort und Stelle und technisch gut eingerichtete Werkstätten die Denkmäler der Situlenkunst retten.21 Wir vermögen nur zu ahnen, wie viele Erzeugnisse dieses Kunsthandwerks bei älteren, nicht mit der nötigen Sorgfalt durchgeführten Grabungen übersehen oder zerstört wurden. Seit der Situlenkunst-Ausstellung und nach dem Erscheinen der beiden grundlegenden Werke von W. Lucke und O.-H. Frey22 sind einige neue Werke der Situlenkunst in Slowenien ausgegraben und mehrere in alten Museumsbeständen entdeckt und publiziert worden. Deshalb schien es angebracht, diese brüchigen Bilder der Vorzeit erneut ins Bewußtsein zu rufen, zumal ihr Bildinhalt bis heute noch nicht eindeutig geklärt ist. Sind sie ein reales Abbild jener Gesellschaftsspitze, die in der Hallstattzeit tonangebend und machtausübend war? Sind sie vielleicht Bilder zur Verherrlichung ihrer Taten, oder schildern sie erstrebte Jenseitsfreunden hallstattzeitlicher Machthaber? Realität ITALIEN 1 Kobarid 2 Most na Soči 3 Vače 4 Zagorje 5 Magdalenska gora 6 Stična 7 Valična vas 8 Brezje 9 Dolenjske Toplice 10 Novo mesto Abb. 1 : Verbreitung der Situlenkunstwerke in Slowenien. Sl. 1: Najdišča situlske umetnosti v Sloveniji. oder Mythos? Das sind Fragen, die uns bei den Werken der Situlenkunst noch immer befassen und lebhafte Diskussionen erregen. Die Denkmäler der Situlenkunst aus Slowenien liegen weit verstreut in verschiedenen Museen Europas,23 aber auch der Vereinigten Staaten.24 Im anschließenden Fundkatalog sind alle bis 1981 gefundenen bzw. veröffentlichten Stücke berücksichtigt.25 FUNDKATALOG Bei der Aufstellung der Fundliste ist im wesentlichen die Gliederung im Katalogteil der Publikationen: W. Lucke u. O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962) und O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst. Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969) übernommen worden. Bei den einzelnen Stücken werden im Literaturhinweis zuerst diese Publikationen zitiert, dann neuere Veröffentlichungen. Abkürzungen Lucke-Frey, Situla Providence = W. Lucke u. O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962). Frey, Situlenkunst — O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst. Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969). Hencken, Magdalenska gora = H. Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia (Mecklenburg Collection, Part 2). Bull. Am. School Prehist. Research 32, 1978. Situlenkunst — Situlenkunst zwischen Po und Donau. Verzierte Bronzearbeiten aus dem ersten Jahrtausend v. Chr. (Wien 1962). Umetnost = Umetnost alpskih Ilirov in Venetov. Situle od Pada do Donave (Ljubljana 1962). Mostra = Mostra dell’arte delle situle dal Po al Danubio (Padova 1961). Brezje bei Trebelno 1. Gürtelblech, fragmentarisch erhalten, antik geflickt. L. 7,5 cm; Br. 5,8 cm. Grabung J. Pečnik 1894, Tumulus I Grab 1. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 33598. Darstellung: Symplegmaszene: Eine im Lehnstuhl sitzende Frau wird von dem vor ihr knienden Mann begattet. Hinter dem Mann ein Fußkessel. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 70 Nr. 17 Taf. 32. — Umetnost 102 Nr. 49 Taf. 37. — Situlenkunst 119 Nr. 49 Taf. 43. — Mostra 108 Nr. 49 Taf. 37. 2. Gürtelblech, fragmentarisch erhalten, aus zwei verschiedenen Blechen antik zusammengeflickt. L. 7 cm; Br. 7,2 cm. Grabung J. Pečnik 1895, Tumulus XIII Grab 8. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 34125. Darstellung: Nach rechts schreitender Hirsch, dahinter ein Huftier mit einem Vogel auf dem Rücken. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 70 Nr. 18 Taf. 32. — Umetnost 102 f Nr. 50. •—• Situlenkunst 119 Nr. 50. — Mostra 108 Nr. 50. Dolenjske To pliće (früher Toplice) 3. Situla, fragmentarisch erhalten, ursprünglich mit drei Figurenfriesen verziert. H. etwa 24 cm; gr. Dm. 24 cm; Boden Dm. 13 cm. Grabung J. Pečnik 1898, Tumulus II Grab 23. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 56801. Darstellungen: Erster Fries: Nach links gewendeter Reiter, Wagenlenker mit aufsteigendem Beifahrer, Pferdelenker, Fußgänger. Zweiter Fries: Faustkampfszene mit Se- kunđanten (?). Dritter Fries: Gehörnte Huftiere, ein Baum, Fußgänger. Untere Abschlußbordüre mit geperltem Flechtbandmuster. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 77 f. Nr. 32 Taf. 46; 72. — Umetnost 100 Nr. 45 Taf. 34. — Situlenkunst 117 Nr. 45 Taf. 40; 41. —■ Mostra 106 Nr. 45. — B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1966, Beilage 3 (teilweise revidierte Zeichnung). — Nach Pečniks Angaben stammt aus demselben Grab noch ein figuralverziertes Gürtelblech, heute verschollen. 4. Gürtelblech, fragmentarisch erhalten. L. 5,8cm; Br. 4,6cm. Grabung J. Pečnik 1899, Tumulus XI Grab 21. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 57252. Darstellung: Zwei nach rechts laufende Pferde. Lit.: B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 408 Taf. 69, 6. 5. Ohrring, fragmentarisch erhalten. L. 2,4 cm; Br. 2,8 cm. Grabung J. Pečnik 1898, Tumulus II Grab 2. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 56723. Darstellung: Hasen in zwei Reihen. Lit.: B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 396 Taf. 4, 12. 6. —9. Ohrringe, vier fragmentierte Exemplare. L. 2,4 cm—2,8 cm; Br. 2 cm—2,8 cm. Grabung J. Pečnik 1898, Tumulus II Grab 16. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 56775—56779. Darstellung: Hirsch- und Hasenmotiv, jeweils in zwei Reihen. Lit.: B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 397 Taf. 8, 4—7. 10.—13. Ohrringe, vier fragmentierte Exemplare. L. 2,4cm—3,2cm; Br. 1,6cm— 3,2 cm. Grabung J. Pečnik 1898, Tumulus II Grab 30. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 56824—56827. Darstellung: Hirschmotiv in zwei Reihen. Lit.: B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 398 Taf. 14, 6—9. 14. Ohrring, fragmentarisch erhalten. L. 3,6cm; Br. 2,8cm. Grabung J. Pečnik 1899, Tumulus XI Grab 12. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 57226. Darstellung: Hasenmotiv in zwei Reihen. Lit.: B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 408 Taf. 66, 4. Kobarid 15. Situla, nur in Fragmenten erhalten. Ursprünglich mit drei(?) Figurenfriesen verziert. Gr. Dm. etwa 23 cm; Boden Dm. etwa 12 cm. Grabung C. Marchesetti 1886. Trieste, Civico Museo di Storia ed Arte. Darstellung: Zwei Reiter, Faustkampfszene, Mann mit Tier, Flechtbandmuster. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 71 Nr. 19 Taf. 33; 34. — S. Gabrovec, Goriški letnik 3, 1976, 44 ff. — G. Righi, Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste 6, 1969/70, 91 f. »K rain« (vermutlich Stična) 16. Gürtelblech, restauriert. L. 26,2 cm; Br. 5 cm. Grabung Herzogin von Mecklenburg. Berlin (Ost), Museum für Ur- und Frühgeschichte. Darstellung: Fünfzehn nach rechts schreitende Männer und eine Frau, drei Tierfiguren. Oben und unten Flechtbandmuster. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 71 Nr. 20 Taf. 33. — F. Geupel, Forschungen und Berichte 14, 1972, 203 ff. — S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff. Abb. 8, 1. 17. G ü r t e 1 b 1 e c h. L. 24,9 cm; Br. 6,2 cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg. Berlin (Ost), Museum für Ur- und Frühgeschichte. Darstellung: Acht nach rechts schreitende Männer mit Lanzen (?), vorne eine Tierfigur. Lit.: F. Geupel, Forschungen und Berichte 14, 1972, 204ff. — S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff. Abb. 8, 3. 18. Gürtelblech. L. 18,5cm; Br. 4,8cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg. Berlin (Ost), Museum für Ur- und Frühgeschichte. Darstellung: Neun nach rechts schreitende Männer mit Lanzen. Lit.: F. Geupel, Forschungen und Berichte 14, 1972, 204 ff. — S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff. Abb. 8, 4. Magdalenska gora 19. Situla mit drei figuralen Friesen, restauriert. H. 19,5cm; gr. Dm. 18cm; Bodenplatte Dm. 12,5 cm. Grabung J. Szombathy 1894, Tumulus XIII Grab 55. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 27550. Darstellung: Erster Fries: Aufzug nach links schreitender Männer und Tiere; zweiter Fries: Trinkgelage und Syrinxbläser; dritter Fries: Nach rechts schreitende Steinböcke und Hirschkühe. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 71 f. Nr. 21 Taf. 34; 35; 68. — Umetnost 99 Nr. 42 Taf. 32; Beilage F. — Situlenkunst 116 Nr. 42 Taf. 36—38. — O.-H. Frey in: Krieger und Salzherren. Ausstellungskat. RG'ZM Mainz 4 (1970) 91 ff. 193 Taf. 59; 60. — Mostra 104 f. Nr. 42 Taf. 32. 20. Situla mit vier Figurenfriesen, fragmentarisch erhalten und restauriert. H. 24 cm; gr. Dm. 23 cm; Boden Dm. 13 cm. Grabung J. Pečnik 1893, Tumulus II. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 4280. Darstellung: Erster Fries: Mehrere nach links schreitende Männer, nach rechts schreitender Speerträger mit Pferd. Zweiter Fries: Zweikampfszene mit Schiedsrichtern, behelmter Leierspieler, zwei Tänzerinnen?), Männergestalten und Tiere. Dritter Fries: Nach rechts schreitender Hirsch und Hirschkühe. Vierter Fries: Nach rechts gewendete Vögel. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 72 Nr. 22 Taf. 36; 69. — Umetnost 99 f. Nr. 43 Taf 33. — Situlenkunst 116 Nr. 43 Taf. 39. — Mostra 105 Nr. 43 Taf. 33. 21. Situla, nur fragmentarisch erhalten (Teile des ersten Frieses mit zwei Kreuz-attaschen). H. 24 cm; gr. Dm. 22 cm; Figurenfries H. 5,8 cm. Grabung J. Pečnik um 1893, Tumulus II. Ljubljana, Narodni muzej, Inv. Nr. P 4281. Darstellung: Aufzug von Männern, von denen zwei Pferde am Zügel führen. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 73 Nr. 23 Taf. 37; 70. —• Umetnost 100 Nr. 44. — Situlenkunst 117 Nr. 44. — Mostra 106 Nr. 44 Taf. 33. 22. Situla, teilweise fragmentiert und restauriert, mit zwei Tierfriesen und zwei Friesen stilisierter Blüten. H. 26,5 cm; gr. Dm. 25 cm; oberer Tierfries H. 5,7 cm unterer Tierfries H. 5,2 cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1913, Hügel V Grab 6-7-7a. Cambridge Mass., Peabody Museum (Mecklenburg Collection). Darstellung: Erster Fries: Nach rechts schreitende Hirsche und Hirschkühe. Zweiter Fries: Weidende, nach rechts gewendete Tiere. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 73 Nr. 24 Taf. 38; 71. — Hencken, Magdalenska gora, Frontispiz; 30 Abb. 111. — P. S. Wells, Antike Welt 11, 1980, H. 3, 52. 23. Situlenfrag mente, drei Stücke, a: L. 6,3 cm; b: L. 2 cm; c: L. 5,4 cm. Fundumstände unbekannt. Ljubljana, Narodni muzej. Darstellung: Hirsch- und Steinbockgeweih erkennbar. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 73 Nr. 25 Taf. 38. 24. Deckel eines Etagengefäßes, fragmentarisch erhalten. Dm. 26cm. Um 1893 gefunden. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 4282. Darstellung: Faustkampf, schreitende Männer und Pferdeführer, ein sitzender Mann, eine schreitende Frau. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 73 Nr. 26 Taf. 39—41. — Umetnost 101 Nr. 46 Taf. 34. — Situlenkunst 117 f. Nr. 46 Taf. 31. — Mostra 106 f. Nr. 46 Taf. 34. 25. Gürtelblech, komplett erhalten. L. 24,6 cm; Br. 10,44 cm. Grabung J. Pečnik 1893, Tumulus II Grab 46. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 22962. Darstellung: Faustkampfszene mit Preishelm, daneben ein Reiter als Schiedsrichter, Vogel mit Schlange im Schnabel auf Baum. Längsseiten mit Flechtband, Schmalseiten mit Perlbuckelband gesäumt.. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 76 Nr. 27 Taf. 41; 42. — Umetnost 102 Nr. 48 Taf. 36. — Situlenkunst 118 Nr. 48 Taf. 46. — Mostra 107 f. Nr. 48 Taf. 36. 26. Gürtelblech, teilweise fragmentiert, antik geflickt. L. 33cm; Br. 7cm. Grabung J. Pečnik 1893, Tumulus II Grab 13. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 22083. Darstellung: Nach rechts gewendete, geflügelte Fabeltiere; Bildfeld mit Perlbuckelband gesäumt. Lit. : Frey, Situlenkunst 109 f. Nr. 44 Taf. 82. — Umetnost 90 Nr. 27 Taf. 22 — Situlenkunst 107 Nr. 27 Taf. 44. — Mostra 95 Nr. 27. 27. Gürtelblech, fragmentiert und antik geflickt. L. 17,1cm; Br. 7,5cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1913, Tumulus V Grab 29. Cambridge Mass., Peabody Museum (Mecklenburg Collection). Darstellung: Vier nach rechts laufende Tiere; Bildfläche mit Perlenrand umsäumt. Lit.: Hencken, Magdalenska gora 37 Abb. 140, m. — P. S. Wells, Antike Welt 11, 1980, H. 3, Abb. 11. 28. Helmfragment, mit einem Figurenfries auf der Kalotte und einem Bogenfries auf der Krempe. L. 15 cm. Grabung K. Deschmann 1882. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 2950. Darstellung: Zwei Krieger mit Lanze, Rundschild und Helm bewaffnet, dazwischen eine Pflanze, auf der Krempe ein Bogenfries. Lit.: Lucke-Frey, Situla in Providence 76 Nr. 28 Taf 43. — Frey, Situlenkunst 102 Nr. 8 Taf. 58. — M. Egg, Situla 20/21, 1980, 241 ff. — Umetnost 78 Nr. 9 Taf. 3. — Situlenkunst 99 Nr. 9. — Mostra 81 Nr. 9 Tat 3. 29. —39. Ohrringe, elf Stück, teilweise fragmentiert, L. 2cm; Br. 2,8cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1908, Tumulus IV Grab 19. Cambridge Mass., Peabody Museum (Mecklenburg Collection). Darstellung: Hasenmotiv in zwei Reihen. Lit.: Hencken, Magdalenska gora 20 Abb. 55, b—e. 40. Ohrring, teilweise fragmentiert. L. 2 cm; Br. 1,4 cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1913, Tumulus VII Grab 30. Cambridge Mass., Peabody Museum (Mecklenburg Collection). Darstellung: Hirschmotiv. Lit.: Hencken, Magdalenska gora 56 Abb. 250, a. 41. Ohrring, fragmentiert. L. 1,8cm; Br. 2,8cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1913, Tumulus X Grab 43. Cambridge Mass., Peabody Museum (Mecklenburg Collection). Darstellung: Bärenmotiv in zwei Reihen. Lit.: Hencken, Magdalenska gora 73 Abb. 334, j. 42. —48. Ohrringe, sieben Stück. L. 4,3—2,9 cm; Br. 3,5—2,6 cm. Grabung J. Pečnik 1894, Tumulus XIII Grab 117. Wien, Naturhistorisches Museum Inv. Nr. 27784—27787. Darstellung: In zwei Reihen jeweils zwei gegenübersitzende katzenartige (Raub) Tiere. Bei Inv. Nr. 27787 in zwei Reihen jeweils zwei nach links laufende Hasen. Lit.: R. Gampenrieder-Haller, Magdalenska gora Hügel XIII. Dissertation Innsbruck 1974, 260 Taf. 51, 3; 10—12. Most na Soči (früher Sv. Lucija) 49. Situlendeckel, vollständig erhalten. Dm. 20 cm. Grabung C. Marehesetti, Grab 351. Trieste, Museo Civico di Storia ed Arte. Darstellung: Vier nach rechts schreitende Tiere (ein Widder, ein Schaf, ein Raubtier(?), ein Hund). Lit.: Frey, Situlenkunst 103 Nr. 10 Taf. 60; 61. — Umetnost 97 Nr. 40 Taf. 29. — Situ-lenkunst 115 Nr. 40 Taf. 26. — Mostra 102 f. Nr. 40. Novo mesto 50. Situla (= Situla 1 aus dem Fürstengrab), vollständig restauriert, mit einem Figurenfries verziert. H. 21cm; gr. Dm. 19 cm; Boden Dm. 12 cm. Grabung T. Knez 1968, Tumulus IV Grab 3. Novo mesto, Dolenjski muzej Inv. Nr. 237. Darstellung: Im geschlossenen Kreis nach links schreitende, gehörnte Tiere. Oberund unterhalb des Tierfrieses je eine ornamentale Bordüre mit stilisiertem Blütenmotiv. Lit.: T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 311 ff. —■ Ders., Arch. Iugoslavica 15, 1974, 13 ff. — Ders., Antike Welt 7, 1976, H. 1, 32 ff. Abb. 1—3. — Ders., Germania 56, 1978, 128. 51. Situla (= Situla 2 aus dem Fürstengrab), vollständig restauriert, mit einem Figurenfries verziert. H. 21 cm; gr. Dm. 22 cm; Boden Dm. 13,5 cm. Grabung T. Knez 1968, Tumulus IV Grab 3. Novo mesto, Dolenjski muzej Inv. Nr. 239. Darstellung: Aufzug einer Gesandschaft, nach rechts gewendet. Vorne drei Reiter, ihnen folgen drei Pferde mit Pferdeführern; am Schluß ein Saumpferd mit vier Weinschläuchen beladen. Ober- und unterhalb des Figurenfrieses je eine ornamentale Bordüre mit vegetabilem Muster. Lit.: T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 313 ff. — Ders., Arch. Iugoslavica 15, 1974, 14 ff. — Ders.. Antike Welt 7, 1976, H. 1, 32 ff. — Ders., Germania 56, 1978, 128 ff. — H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 330 f. 52. Situla, vollständig restauriert, mit einem Figurenfries verziert. H. 25 cm; gr. Dm. 25,2 cm; Boden Dm. 13 cm. Grabung T. Knez 1969, Tumulus II Grab 6. Novo mesto, Dolenjski muzej. Darstellung: Im geschlossenen Kreis nach rechts schreitende gehörnte Tiere. Ober-und unterhalb des Tierfrieses je eine ornamentale Bordüre mit stilisiertem Blütenmotiv. Lit.: T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 315 ff. — Ders., Arch. Iugoslavica 15, 1974, 16 f. — Ders., Antike Welt 7, 1976, H. 1, 32 ff. Abb. 9; 10. 53. Situla (= Situla 1 aus Grab III/33), ursprünglich vermutlich mit drei Figurenfriesen verziert. Trotz sorgfältiger Konservierung ist eine Rekonstruktion der Situla und der Szenen auf den Friesen nicht möglich. Der Situlenmantel ist völlig zerdrückt. Reste des Bodens sind vorhanden. Erhalten sind auch der Henkel mit beiden Attaschen und der Bleidraht, um den das Blech des Randes gebördelt war. Gr. Dm. 17 cm. Grabung T. Knez 1968, Tumulus III Grab 33. Novo mesto, Dolenjski muzej. Darstellung: Auf dem obersten Figurenfries eine Kampfszene erkennbar: zwei behelmte Gegner, zwischen denen ausgestreckt ein Toter liegt. Im zweiten Figurenfries Teile menschlicher Figuren und Huftiere zu erkennen. Lit.: Unveröffentlicht. — Erwähnt bei: O.-H. Frey in: Festschrift für Richard Pittioni zum siebzigsten Geburtstag 1 (1976) 584 f. und bei: S. Gabrovec, Traditiones 5—6, 1976—1977 (1979) 121 f. — Über die Restaurierung des Fundes siehe: H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 331 f. 54. Situla (= Situla 2 aus Grab IIÌ/33), ursprünglich vermutlich mit einem Figurenfries verziert. Erhalten sind nur einige kleine Fragmente des Figurenfrieses, Reste des Bodens und der Wandung sowie der Henkel mit beiden Attaschen und dem Bleidraht, um den das Blech des Randes gebördelt war. Gr. Dm. 17,5 cm. Grabung T. Knez 1968, Tumulus III Grab 33. Novo mesto, Dolenjski muzej. Darstellung: Auf kleinen Fragmenten sind Teile von menschlichen Figuren erkennbar. Lit.: Unveröffentlicht. Über die Restaurierung des Fundes siehe: H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 331 f. Stična 55. Situlendeckel, vollständig erhalten. Dm. 21,3cm; H. des Frieses 6,1cm. Raubgrabung vor dem Zweiten Weltkrieg. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 6948/1. Darstellung: Vier nach rechts laufende Ziegen. Lit.: Frey, Situlenkunst 102 Nr. 6 Taf. 54; 55. — Umetnost 80 Nr. 12 Taf. 6 — Situlen-kunst 100 Nr. 12 Taf. 7. — Mostra Nr. 12. 56. Ohrring, teilweise beschädigt. L. 3 cm; Br. 2 cm. Fundumstände nicht gesichert. Mainz, Römisch-Germanisches Zentralmuseum Inv. Nr. O 36934. Darstellung: Zwei kauernde Hasen. Lit.: Frey, Situlenkunst 109 Nr. 43 Taf. 81. — Ders., in: Krieger und Salzherren. Ausstellungskat. RGZM Mainz 4 (1970) 88. — J. V. S. Megaw, Art of the European Iron Age (Bath 1970) 54 Nr. 28. 57. Gürtelblech, in Fragmenten erhalten. L. 19,5cm; Br. 7cm. Grabung S. Gabrovec 1961, Tumulus 48 Grab 104. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 13534. Darstellung: Zwei nach rechts laufende Tiere (Hunde?), ein Tierschwanz nach links gewendet; In Tremolierstichtechnik ausgeführt. Lit. : S. Gabrovec, Situla 8, 1965, 179 Abb. 1, 2. Vače 58. Situla, komplett erhalten, mit drei Figurenfriesen. H. 23,8 cm; gr. Dm. 23 cm; Boden Dm. 13 cm; H. der Friese 6 u. 5 cm. Unkontrollierte Grabung 1882. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 581. Darstellung: Erster Fries: Aufzug der Pferdeführer, Reiter und Wagenfahrer. Zweiter Fries: Festszenen mit Opferung, thronender Mann, drei Zecher, Faustkämpfer mit Zuschauern, Widder mit aufgesetztem Vogel. Dritter Fries: Nach rechts schreitende Steinböcke, Hirschkühe und ein Raubtier. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 78 Nr. 33 Taf. 47—51; 73. — Umetnost 97 ff. Nr. 41 Taf. 32; Beilage F. — Situlenkunst 115 Nr. 41 Taf. 32—35. — Mostra 103 f. Nr. 41 Taf. 30; 31; Abb. E. 59. Situla, komplett erhalten, mit einem Figurenfries. H. 24,6 cm; gr. Dm. 24,6 cm; Boden Dm. 14 cm; Figurenfries H. 6,5 cm. Grabung Herzogin v. Mecklenburg 1905, Tumulus I Grab 3. Oxford, Ashmolean Museum Inv. Nr. 1935, 326. Darstellung: Acht nach rechts schreitende gehörnte Tiere. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 78 Nr. 34 Taf. 51; 53; 70. 60. Gürtelblech, komplett erhalten. L. 28,5cm; Br. 9,4cm. Grabung Fürst E. zu Windischgrätz 1883. Wien, Naturhistorischeis Museum Inv. Nr. 40141. Darstellung: Reiterzweikampf, hinter jedem Reiter ein Krieger zu Fuß, rechts ein Mann mit breitkrempigem Hut. Das Bildfeld längsseits mit Flechtbandmuster umrahmt. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 78 f. N. 35 Taf. 54; 55. — Umetnost 101 Nr. 47 Taf. 35. — Situlenkunst 118 Nr. 47 Taf. 44; 45. — Mostra 107 Nr. 47 Taf. 36. 7 Arheološki vestnik 97 61. Gürtelblech, fragmentiert und antik geflickt. Grabung Herzogin v. Mecklenburg zwischen 1905 und 1913. Oxford, Ashmölean Museum. Darstellung: a) Ein Mann hält ein männliches Tier an der Leine, welches zur Paarung steigt (Deutung: Lucke-Frey). — b) Ein Mann hält einen aufspringenden Hund an der Leine (Deutung: Polenz). Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 79 Nr. 36 Taf. 53. — H. Polenz, Fundber. Hessen 14, 1974, 300 Abb. 31, 2. 62. Gürtelblech, teilweise beschädigt und antik beschnitten. L. 17,2 cm; Br. 8,7 cm. Einzelfund. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 75. Darstellung: In zwei Reihen nach rechts gewendete Tiere (jeweils ein Hase, ein Vogel und ein zurückblickender Hase). Das Bildfeld mit Buckelreihen gerahmt. Lit.: Frey, Situlenkunst 110 Nr. 45 Tat 82. — Umetnost 90 Nr. 28 Taf. 22. — Situlen-kunst 107 Nr. 28 Taf. 35. — Mostra 95 Nr. 28 Taf. 22. 63. Gürtelblech. L. 20,3 om; Br. 2,3 cm. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 75. Darstellung: Zwei Paare gegenüberstehender und bellender Hunde, links und rechts ein Schwan(?). Lit.: F. Starè, Arh. vestnik 3, 1952, 195 f. Taf. 5. — Ders., Vače. Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) 30 Taf. 45, 1. 64. Ohrring, fragmentarisch erhalten. L. 3 cm; Br. 1,1cm. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 9986. Darstellung: Fliehender Hase nach links. Lit.: F. Starè, Vače. Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) 40 Taf. 59, 27. _ 65. —66. Ohrringe, fragmentiert. Grabung Herzogin v. Mecklenburg zwischen 1905 und 1913. Oxford, Ashmölean Museum. Darstellung: Hasenmotiv. Lit.: Treasures of Carniola (New York 1934) 123 Nr. 147 Tat 29. — F. Starè, Prazgodovinske Vače (1954) 191, 26. — O.-H. Frey, Jahrb. RGZM 13, 1966, 45 Abb. 2, 1. 67. Dolchscheide, stark fragmentiert, antik geflickt. L. 40cm: gr. Br. 8cm. Grabung Landesmuseum Ljubljana 1882. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 2. Darstelung: Vorderseite: Vier nach links laufende Pferde. Hinterseite: Zwei Steinböcke rechts, ein Löwe jagt ein Tier links. Bildfläche mit Zickzacklinie umrandet. Ausführung in Tremolierstichtechnik. Lit.: F. Starè, Arh. vestnik 4, 1953, 203 ff. — Ders., Vače. Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) 14 Tat 1. — Umetnost 112 Taf. 47. — Situlenkunst 128, d; Taf. 56, d. Valična vas 68. Situla mit einem Figurenfries, vollkommen erhalten. H. 25cm; gr. Dm. 25cm; Boden Dm. 14,5 cm. Unkontrollierte Grabung 1938. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 11790. Darstellung: Acht nach rechts schreitende Hirsche. Oben und unten ein Fries mit stilisiertem Blütenmotiv. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 79 f. Nr. 37 Taf. 52; 74. — Umetnost 105 Nr. 53 Taf. 39. — Situlenkunst 121 Nr. 53 Taf. 47. — B. Teržan, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 679 Tat 28, 1; 30 — Mostra 111 f. Nr. 53 Taf. 39. 69. Situla, nur vier figürlich verzierte Fragmente erhalten. Unkontrollierte Grabung zwischen 1933 und 1939. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 13913. Darstellung: Drei Männerköpfe, Tierfigur, zwei Lanzenspitzen. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 80 Nr. 38 Taf. 53. — B. Teržan, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 679 Taf. 29, 2. Zagorje 70. Gürtelblech, teilweise fragmentiert. L. 22,2cm; Br. 7,2cm. Unkontrollierte Grabung J. Pečnik (?) 1896. Ljubljana, Narodni muzej Inv. Nr. P 4340. Darstellung: Ein Reiter jagt eine Hirschkuh mit der Lanze, ein Hund greift einen Hirsch an. Das Bildfeld mit Perlbuckelrand umsäumt. Lit.: Lucke-Frey, Situla Providence 80 Nr. 39 Taf. 54. — Umetnost 103 Nr. 51 Taf. 37. — Situlenkunst 119 f. Nr. 51 Taf. 43. — Mostra 109 Nr. 51 Taf. 37. — S. Gabrovec, Arh. vestnik 17, 1966, 19 ff. Taf. 7, 3. TABELLENÜBERSICHT \ OBJEKT FUNDORT SITULA DECKEL GÜRTELBLECH HELM OHRRING DOLCHSCHEIDE ZUSAMMEN AUFBEWAHRUNGS- ORT BREZJE 2 2 Wien DOLENJSKE TOPLICE 1 1 10 12 Wien KOBARID 1 1 Trieste »KRAIN« 3 3 Berlin (Ost) MAGDALENSKA Ljubljana, Wien, GORA 5 1 3 1 20 30 Cambridge, Mass. MOST NA SOČI 1 1 Trieste NOVO MESTO 5 5 Novo mesto STIČNA 1 1 1 3 Ljubljana, Mainz VAČE 2 4 3 1 10 Ljubljana, Wien, Oxford VALICNA VAS 2 2 Ljubljana ZAGORJE 1 1 Ljubljana TOTAL 16 3 15 1 34 1 70 Verzeichnisse der S i t u 1 e n k u n s t w e r k e in Slowenien a) Nach Fundplätzen Brezje (2) : 2 Gürtelbleche. Dolenjske Toplice (12): 1 Situla, 1 Gürtelblech, 10 Ohrringe. Kobarid (1): 1 Situla. »K r a i n« (3) : 3 Gürtelbleche. Magdalenska gora (30): 5 Situlen, 1 Deckel, 3 Gürtelbleche, 1 Helm, 20 Ohrringe. Most na Soči (1): 1 Deckel. Novo mesto (5) : 5 Situlen. Stična (3) : 1 Deckel, 1 Gürtelblech, 1 Ohrring. Vače (10) : 2 Situlen, 4 Gürtelbleche, 3 Ohrringe, 1 Dolchscheide. Valična vas (2): 2 Situlen. Zagorje (1): 1 Gürtelblech. b) Nach Objekten Situlen : Dolenjske Toplice (1), Kobarid (1), Magdalenska gora (5), Novo mesto (5), Vače (2), Valična vas (2). D e c k e 1 : Magdalenska gora (1), Most na Soči (1), Stična (1). Gürtelbleche: Brezje (2), Dolenjske Toplice (1), »Krain« (3), Magdalenska gora (3), Stična (1), Vače (4), Zagorje (1). H e 1 m : Magdalenska gora (1). Ohrringe: Dolenjske Toplice (10), Magdalenska gora (20), Stična (1), Vače (3). Dolchscheide: Vače (1). J. BOARDMAN P. BOCCI L. BONFANTE K. DESCHMANN E. DI FILIPPO H. DRESCHER M. EGG A. EIBNER LITERATURVERZEICHNIS A Southern View of Situla. In: The European Community in Later Prehistory. Studies in Honor of C. F. C. Hawkes. Edited by J. Boardman (London 1971) 121 ff. Motivi etruschi sui bronzi atestini e alpini. Studi Banti (Roma 1965) 69 ff. Out of Etruria. Etruscan Influence North and South. Brit. Arch. Reports, Internat. Ser. 103 (Oxford 1981). Ein Kunstwerk altetruskischer Metall-Technik. Mitt. Zentral-Komm. N. F. 9, 1883, 16 ff; 51 ff; 99 ff. Prähistorische Nachgrabungen in Krain im Jahre 1882. Mitt. Anthrop. Ges. Wien 13, 1883, 178 f ; Taf. 20. Rapporti iconografici di alcuni monumenti dell’arte delle situle. In: Venetia. Studi miscellanei di archeologia delle Venezie 1 (Padova 1967) 97 ff. Zur Technik der Hallstattzeit. In: Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980) 54 ff. Zum Helmfragment von Magdalenska gora. Situla 20/21 (1980) 241 ff. Die Kunst des Osthallstattkreises und ihre Beziehungen zu den Nachbargebieten. In: Rola oddzialywan kregu halsz-tackiego w rozwoju spoleczenstw epoki zelaza w Polsce zachodniej na tie èrodkowoeuropejskim (Wroclaw 1980) 195 ff. Musikleben in der Hallstattzeit. Betrachtungen zur »mou-sike« anhand der bildlichen Darstellungen. Mitt. Österr. Arbeitsgem. Vr- u. Frühgesch. 30, 1980, 121 ff. Die »geistige Koinee« in der Kunst des 7. und 6. Jahrhunderts und ihre Auswirkungen im Osthallstattkreis. In: Eisenzeit in Mitteleuropa. Forschungsber. Vr- u. Frühgesch. (Wien) 11 (1980) 18 ff. Darstellungsinhalte in der Kunst der Hallstattkultur. Gedanken zum »überhöhten« Leben im Situlenbereich und Osthallstattkreis. In: Die Hallstattkultur. Symposium Steyr 1980 (Linz 1981) 261 ff. G. FOGOLARI O.-H. FREY S. GABROVEC R. GAMPENRIEDER-HALLER F. GEUPEL H. HENCKEN Alcune note sull’»arte delle situle«. Aquileia e l’arco alpino orientale. In: Antichità altoadriatiche 9 (Udine 1976) 61 ff. Der Beginn der Situlenkunst im Ostalpenraum. Germania 40, 1962, 56 ff. Ein verzierter Ohrring aus Stična. Jahrb. RGZM 13, 1966, 44 ff. Der Ostalpenraum und die antike Welt in der frühen Eisenzeit. Germania 44, 1966, 48 ff. Die Entstehung der Situlenkunst. Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969). Figürlich verzierte Bronzeblecharbeiten aus Hallstatt und dem Südostalpengebiet. In: Krieger und Salzherren. Hailstattkultur im Ostalpenraum. Ausstellungskataloge RGZM 4 (1970) 82 ff. Die Kunst der Situlen. Metallarbeiten der Vorzeit im Südostalpenraum. Ipek 23, 1970/1973, 41 ff. Bemerkungen zur hallstättischen Bewaffnung im Südostalpenraum. Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 261 ff. Bemerkungen zu figürlichen Darstellungen des Osthallstattkreises. Festschrift für Richard Pittioni zum siebzigsten Geburtstag 1 (1976) 578 ff. Werke der Situlenkunst. In: Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980) 138 ff. Situlenkunst. In: E. Lessing, Hallstatt. Bilder aus der Frühzeit Europas (Wien-München 1980) 126 ff. Situla z Vač. Situla 1 (1960) 132 ff. Die Situla in Providence (Rhode Island). Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthallstattkreises. Aus dem Nachlass von Wolfgang Lucke, herausgegeben von Otto-Herman Frey. Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962). Jahrb. RGZM 9, 1962 (1964) 197 ff. Naj starejša grobna celota z upodobitvijo v situlskem stilu. Arh. vestnik 15—16, 1964—1965, 127 ff. Wolfgang Lucke-Otto Herman Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962). — Arh. vestnik 15—16, 1964—1965, 343 ff. Kronologija čelad negovskega tipa. Situla 8 (1965) 177 ff. Železnodobna nekropola v Kobaridu. Goriški letnik 3, 1976, 44 ff; Taf. 11. Nekateri aktualni problemi situlske umetnosti. Traditiones 5—6, 1976—1977 (1979) 115 ff. Dolga pota stiskih izkopanin. Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff. Alcuni problemi attuali dell’arte delle situle. In: Este e la civiltà paleoveneta a cento anni delle prime scoperte (Firenze 1980) 143 ff. Magdalenska gora Hügel XIII. Dissertation Innsbruck 1974, 260; Taf. 51, 3. Funde der späten Hallstattzeit aus Krajina, Slovenija. Forsch, u. Berichte 14, 1972, 203 ff. The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. (Mecklenburg Collection, Part 2). Bull. Am. School Pre-hist. Research 32, 1978, Frontispiz, Abb. 130; 55, b—e; 111; 140, m; 141; 250; 334, j. F. von HOCHSTETTER M. HÖERNES H.-J. HUNDT J. KASTELIC T. KNEZ G. KOSSACK KRIEGER K. KROMER Die neuesten Gräberfunde von Watsch und St. Margarethen in Krain und der Culturkreis der Hallstätter-Pe-riode. Denkschr. d. Math. — Naturwiss. CI. d. k. Akad. d. Wiss. Wien 47, 1883, 170 ff. Über die Situla von Watsch und verwandte Denkmäler. Verhandlungen der 42. Versammlung deutscher Philologen und Schulmänner in Wien v. 24.—27. Mai 1883 (Leipzig 1894) 300 ff. Urgeschichte der bildenden Kunst (19253) 542 ff. Die Restaurierung der Funde aus den hallstattzeitlichen Fürstengräbem von Novo mesto. Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 327 ff. Figuralna dediščina arheoloških dob v Sloveniji. Likovni svet (Ljubljana 1950) 177 ff. Situla z Vač = Situla aus Vače (Beograd 1956). Situla Art (Beograd 1965) = Umetnost situl (Beograd-Ljubljana 1965). Situlenkunst (Wien-München 1964). Conservatiselo e nuove correnti nell’arte degli Illiri e dei Veneti. Atti del primo simposio di protostoria Italiana (Roma 1969) 19 ff. Arhitektura halštatskih gomil in umetnost situl. Sinteza Nr. 17, 1970, 29 ff. Prazgodovina Novega mesta — Novo mesto in der Vorgeschichte (Novo mesto 1971) 21 ff; 53 ff; Abb. 65—66; 68—70. Novo mesto v davnini (Maribor 1972) 43 ff. Nove situlske umetnine. Kronika 20, 1972, 65 ff. Figurale Situlen aus Novo mesto. Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 309 ff. Figurai verzierte Situlen aus Novo mesto. Antike Welt 7, 1976, H. 1, 32 ff. Neue Werke der Situlenkunst aus Novo mesto. Arch. Iugoslavica 15, 1974 (1977) 13 ff. Ein späthallstattzeitliches Fürstengrab von Novo mesto in Slowenien. Germania 56, 1978, 125 ff. Situlenkunst in Slowenien. Antike Welt 11, 1980, H. 2, 52 ff. Novo mesto in der Hallstattzeit. In: Die Hallstattkultur. Symposium Steyr 1980 (Linz 1981) 241 ff. Situlska umetnost — izvirni prispevek slovenske prazgodovine. Arh. vestnik 32, 1981, 547 ff. L’art des situles en Slovénie. Arch. Iugoslavica 19, 1978 (1982) 19 ff. Trinkgeschirr als Kultgerät der Hallstattzeit. In: Varia Archaeologica (Wilhelm Unverzagt zum 70. Geburtstag dargebracht). (Berlin 1964) 96 ff. Gräberfelder der Hallstattzeit an Main und Fränkischer Saale. Materialh. zur Bayer. Vorgesch. 24 (1970) 160 ff. Krieger und Salzherren. Hallstattkultur im Ostalpenraum. Ausstellungskataloge RGZM 4 (1970) 82 ff. Eine figurai verzierte Situla von Magdalensberg bei St. Marein. Veröffentl. d. Urgesch. Arbeitsgem. in der Anthrop. Ges. Wien 2, 1952, 53 ff. K. KROMER-S. GABROVEC E. LENNEIS R. LOŽAR W. LUCKE-O. H. FREY G. A. MANSUELLI C. MARCHESETTI J. V. S. MEGAW V. MOLÈ MOSTRA H. MÖTEFINDT M. MUCH H. MÜLLER-KARPE A. MÜLLNER J. NAUE P. ORSI P. PETRU S. REINACH J. REITINGER G. RIGHI SITULENKUNST F. STARE Brezje. Arheološki katalogi Slovenije 2 (1959) Taf. 1, la—b; 36, 5. Von frühem Eisen und reichen Salzherren (Wien 1964) 69 ff. Das Situlenfest. Versuch einer Interpretation der Darstellungen auf figurai verzierten Situlen. Situla 20/21 (1980) 225 ff. L’art des situles dans les sépultures hallstattiennes en Slovénie. Inventaria Archaeologica, Jugoslavija, fascicule 5 .(1962). Die Frauentracht des Situlenstils, ein Rekonstruktionsversuch. Arch. Austriaca 51, 1972, 16 ff. Situla iz Griž pri Stični. Glasnik Ljubljana 18, 1937, 1 ff. Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962). Arte delle situle. Arte antica e moderna 18, 1962, 115 ff. Ancora sui problemi đell’»Arte delle situle«. Situla 14/15 (1974) 95 ff. Relazione sugli scavi preistorici eseguiti nel 1899. Boll, della Soc. Adriatica di Scienze Nat. in Trieste 20, 1900, 26. Art of the European Iron Age (Bath 1970) Kat. Nr. 25; 53 (Vače); Kat. Nr. 28, 54 (Stična). Umetnost situle iz Vača. Starinar 3. Ser. 2, 1923, 79 ff. Mostra dell’arte delle situle dal Po al Danubio (Padova 1961). Ein Thymiaterion auf der Situla von Watsch. Mitt. d. Anthr. Ges. Wien 43 (3. Folge 13), 1913, Sitzungsberichte /60 ff./ Kunsthistorischer Atlas (Wien 1899) Taf. 53—55; 63. Das vorgeschichtliche Europa (1968) 153 ff. Die Situla vom Gradišče am Magdalenenberg bei St. Ma-rein. Argo 2, 1893, Nr. 7, 129. Typische Formen aus den archäologischen Sammlungen des krainischen Landesmuseums »Rudolfinum« in Laibach in photographischen Reproductionen (Laibach 1900) Taf. 19, 2; 20, 2, 5, 7. Die figürlichen Darstellungen auf Gürtelblechen und Situlen von Bronze aus der Hallstattperiode. Jahrb. d. Vereins v. Altertumsfreunden im Rheinlande 85, 1887, 14 ff. Cenni sulle necropoli carniche e sulla situla figurata di Watsch. Atti e Mem. della R. Dep. di Storia Patria per le Prov. di Romagna, 3. Ser. 1, 1883, 342 ff. Zahodnoilirska družba po ugotovitvah na vaški in mag-dalenskogorski situli. Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 874 ff. Fouilles dans les nécropoles de Watsch et Sanct-Marga-rethen en Carniole. Revue Arch. 3. Ser. 1, 1883, 265 ff. Die Hallstattkultur Mitteleuropas. In: Die Hallstattkultur. Symposium Steyr 1980 (Linz 1981) 27 ff. Frammenti di una situla figurata da Caporetto. Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste 6, 1969/70, 91 f. Situlenkunst zwischen Po und Donau. Verzierte Bronzearbeiten aus dem ersten Jahrtausend v. Chr. (Wien 1962). Dekoracija pravokotnih pasnih spon na Kranjskem. Arh. vestnik 3, 1952, 173 ff. A. STIPČEVIC H. STROHMEYER J. SZOMBATHY B. TERŽAN O. TISCHLER TREASURES UMETNOST R. VASIC P. WELLS G. von WURMBRANDT Meč z okrašeno nožnico s Cveteža. Arh. vestnik 4, 1953, 203 ff. Vače. Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) Taf. 1; 44; 45; 59; 101—104; Beilage. Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije. Zbornik Filozofske fakultete Ljubljana 2, 1955, 103 ff. Ob razstavi neznanih avtorjev. Naša sodobnost 10, 1962, 639 ff. Kipec ilirskega bojevnika z Vač. Arh. vestnik 13—14, 1962—1963, 383 ff. Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor. Razprave 1. razreda SAZU IX/3 (Ljubljana 1975) 193 ff. Elementi greci nell’arte degli Illiri. Arte antica e moderna 9, 1960, 40 ff. Arte degli Illiri (Milano 1963) = The Art of the Illyrians (Milano 1963). Gli Illiri (Milano 1966). Iliri (Zagreb 1974) 191 ff. The Illyrians. History and Culture (New Jersey 1977) 197 ff. Die Leibesübungen in der Situlenkunst. Die Leibeserziehung (Schorndorf) H. 5/1969, 144 ff. Neue figurai verzierte Gürtelbleche aus Krain. Mitt. Anthr. Ges. Wien 24 (N. F. 14), 1894, 227 ff. Valična vas. Arh. vestnik 24, 1973 (1975) Taf. 29; 30. Certoška fibula (Katalog Dolenjskih Toplic). Arh. vestnik 27, 1976, Beilage 3; Taf. 12; 69, 6. Die Situla von Waatsch. Correspondenz-Blatt der deutschen Gesellschaft für Anthropologie, Ethnologie und Urgeschichte 13, 1882 Nr. 12, 231 ff. Treasures of Carniola. American Art Association, Anderson Galleries Ine. (New York 1934) Frontispiz, Taf. 4; 5; 8. Umetnost alpskih Ilirov in Venetov. Situle od Pada do Donave (Ljubljana 1962). Kulturne grupe starijeg gvozdenog doba u Jugoslaviji (Beograd 1973) 32 f. Figurai Elements in the Iron Age Art in Yugoslavia. Balcanica 8, 1977, 43 ff. Magdalenska gora: Ein Siedlungsplatz in Slowenien aus der Eisenzeit. Antike Welt 11, 1980, H. 3, 47 ff. Über ein Gürtelblech aus Watsch. Mitt. Anthr. Ges. Wien 14, 1884 /40 ff/. 1 S. Gabrovec, Germania 44, 1966, 1 ff. ■— Ders., Der Beginn der Hallstattkultur und der Osten. In: Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980) 30 ff. 2 S. Gabrovec u. O.-H. Frey u. S. Fol-tiny, Germania 48, 1970, 12 ff. — S. Gabrovec, Utvrđena ilirska naselja (Agglomerations fortifiees Illyriennes). Posebna izdanja ANUBiH 24, Centar za balkano-loška ispitivanja 6 (Sarajevo 1975) 59 ff. 3 W. Lucke u. O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 26 (1962) 48 ff. 4 K. Kromer, Situla 20/21 (1980) 225 ff. 4a Kromer a. a. O. 240. 5 H. Müller-Karpe, Das vorgeschichtliche Europa (1968) 143 ff. 6 G. Kossack, Varia archaeologica (Wilhelm Unverzagt zum 70. Geburtstag dargebracht). Sehr, der Sektion für Vor- und Frühgesch. 16 (1964) 96 ff. — Ders., Grä- berfelder der Hallstattzeit an Main und Fränkischer Saale. Materialh. z. Bayer. Vorgesch. 24 (1970) 160 ff. 7 Kossack a. a. O. 167. 8 A. Eibner, Darstellungsinhalte in der Kunst der Hallstattkultur. In: Die Hallstattkultur. Symposium Steyr 1980 (Linz 1981) 261 ff. — Diese Meinung hat schon der Verfasser vertreten. Siehe: T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 318 u. 321. — Ders., Antike Welt 11, 1980, H. 2, 56. 9 O.-H. Frey, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 626. — Ders., Festschrift für Richard Pittioni zum siebzigsten Geburtstag 1 (1976) 584. 10 K. Kromer, Situla 20/21 (1980) 225 ff. 11 F. Starè, Arh. vestnik 3, 1952, 173 ff. — Ders., Zbornik Filozofske fakultete 2 (1955) 103 ff. 12 Ausstellungskataloge: Mostra dell’ arte delle situle dal Po al Danubio (Padova 1961). — Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (Ljubljana 1962). ■—■ Situ-lenkunst zwischen Po und Donau (Wien 1962). 13 W. Lucke u. O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969). 14 Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980). 15 H. Drescher, Zur Technik der Hallstattzeit. In: Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980) 54 ff. 16 S. Gabrovec, Traditiones 5—6, 1976 —1977 (1979) 115 ff. — Ders., Der Beginn der Hallstattkultur und der Osten. In: Die Hallstattkultur. Frühform europäischer Einheit (Steyr 1980) 46 f., 51 f. ■— Ders., Alcuni problemi attuali dell’arte delle situle. In: Este e la civiltà paleoveneta a cento anni delle prime scoperte (Firenze 1980) 143 ff. 17 O.-H. Frey, Die Entstehung der Situ-lenkunst. Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969) 101 ff. 18 F. Starè, Zbornik Filozofske fakultete 2 (1955) 178. 19 In: Situlenkunst zwischen Po und Donau (Wien 1962) 27 f. 20 F. Starè, Zbornik Filozofske fakultete 2 (1955) 190. 21 Für die Restaurierung der Situlen aus Novo mesto siehe: H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973 (1975) 327 ff. 22 Siehe Anmerkung 13. 23 Außer den Funden im Narodni muzej in Ljubljana und im Dolenjski muzej in Novo mesto noch in Italien: Museo Civico Trieste; in Österreich: Prähistorische Abteilung des Naturhistorischen Museums in Wien; in der Bundesrepublik Deutschland: Römisch-Germanisches Zentralmuseum in Mainz; in der Deutschen Demokratischen Republik: Museum für Ur- und Frühgeschichte Berlin; in Großbritannien: Ashmolean Museum Oxford. 24 Peabody Museum (Mecklenburg Collection), Harvard University, Cambridge, Mass. 25 Für kollegiale Hilfe bei der Durchsicht und Redaktion des Manuskriptes bin ich den Herren Prof. Dr. O.-H. Frey (Marburg/Lahn) und Dr. E. Schubert (Frankfurt a. M.) in Dankbarkeit verbunden. SPOMENIKI SITULSKE UMETNOSTI V SLOVENIJI Povzetek Avtor daje v članku strnjen pregled vseh predmetov tako imenovane situlske umetnosti halštatskega časa v Sloveniji, ki so bili odkriti oz. objavljeni do leta 1981. V prvem delu definira pojem situlska umetnost, navaja različne interpretacije o funkciji teh spomenikov in poudari njihov pomen kot dragocen instrumentarij ter kulturnozgodovinski vir za spoznavanje in razumevanje slavnostnih obredov halštat-ske aristokracije. Drugi del prispevka tvori katalog vseh teh najdb na slovenskem ozemlju po abecednem zaporedju najdišč. Jedrnati opisi, najdiščne okoliščine in najvažnejša literatura dajejo osnovne podatke o vsakem predmetu. V zadnjem delu članka je objavljena kompletna bibliografija o situlski umetnosti na Slovenskem, razen leksikalnih in enciklopedičnih del ter različnih umetnostnozgodovinskih pregledov. ZAKOPNA NAJDBA IZ PEKLA PRI MARIBORU VITKO PAHIČ Maribor Na pobočju tik ob severnem koncu železniškega predora so leta 1959 na zemljišču mariborske opekarne v Košakih (pare. 372/4, k. o. Pekel) delavci pri poglabljanju terena za industrijski ozki tir naleteli v globini 80 cm na dvoje med seboj 5 m oddaljenih kupčkov bronastih predmetov (Sl. 1—2). Najdbe so si delavci razdelili in jih odnesli domov, v naslednjih dneh pa ponovno zbrali in oddali Pokrajinskemu muzeju v Mariboru (inv. št. A 2204—2238).1 V prvi skupini so bili: dva odlomka jezičastoročajnih mečev (T. 1: 1, 2), konica meča (T. 1: 6), poškodovana sulična ost (T. 1: 7), odlomek tula sulične osti (T. 5: 10), manjša razlomljena plavutasta sekira (T. 1: 3), poškodovana sedlasta tulasta sekira (T. 1: 4), rezilni del plavutaste sekire (T. 1: 5), rezilni del tulaste sekire (T. 1: 8), jezičast ročaj noža (T. 5: 6), dvoje tulastih dlet (T. 5: 4, 5),oglata paličica z dletastim rezilcem (T. 5: 3), odlomek okrašenega pločevinastega traku (T. 5: 7), odlomek okrogle paličice s kosom ročaja srpa (T. 5: 11, 12), jezičastoročajni srp (T. 2: 1) in kos talilne pogače. Druga skupina je vsebovala: cele ali poškodovane jezičastoročajne srpe (T. 2: 2—4; T. 3: 1—5; T. 4: 1—3), dele rezil srpov (T. 4: 4—6), zapestnici iz okrogle žice s presegajočimi stanjšanimi konci (T. 5: 1, 2), košček oglate plo- Sl. 1: Pogled na najdišče v Peklu s severne strani Abb. 1: Blick auf die Fundstätte in Pekel aus Norden Sl. 2 : Položaj nadišča na razvojnem sedlu (med Dravo in Pesnico) Abb. 2: Lage der Fundstätte auf dem Wasserscheidensattel (zwischen der Drava und der Pesnica) ščice (T. 5: 9), ploščat sklenjen obroček (T. 5: 8) in nekaj koščkov bronaste žlindre. Sestav obeh skupin so ugotovili naknadno in zato ni zanesljivo preverjen, vseeno pa velja opozoriti na njune značilnosti: medtem ko so v prvem kupčku zbrani odlomki mečev, sekir, sulic in dlet, v drugem izrazito prevladujejo srpi, ob njih pa še obe zapestnici. Obvestilo o najdbi je bilo objavljeno v Varstvu spomenikov, kjer je S. Pahič zakopno najdbo postavil okvirno v Ha A, jo kasneje še nekajkrat omenjal in ob tem tudi predstavil izbor gradiva.2 K. Vinski - Gasparini je pri obravnavi kulture žarnih grobišč v severni Hrvatski to najdbo opredelila kot sočasno tamkajšnji fazi II (konec Bd D in Ha Al).3 Prav tako jo je pri obravnavi kulture žarnih grobišč jugovzhodnoalpskega območja v Ha Al uvrstil tudi S. Gabrovec.4 Med predmeti zakopne najdbe iz Pekla nedvomno vzbujata največjo pozornost oba odlomka mečev. V svojo študijo o slovenskih bronastih jezičasto-ročajnih mečih ju je uvrstil J. Dular, ki je pri njuni opredelitvi izhajal iz celovite študije P. Schauer j a o mečih južne Nemčije, Avstrije in Švice.5 Odlomek meča z delom ohranjenega rezila (T. 1: 1) je obravnaval kot različico tipa Traun, kamor prišteva tudi meča iz Čermožiš in Radovljice.6 Meč iz Pekla se od mečev tipa Traun razlikuje po obliki izbočenega jezi-častega ročaja, ki ima dve luknji za zakovici. Za ta tip je sicer značilno, da ima tanek izbočen jezičast ročaj, ki se na vrhu zaključuje v dveh navzven zavihanih rogljičih. Odbojna plošča ima štiri luknje za zakovice in široki, navzdol usločeni polkrožni rameni, ki sta ostro oddeljeni od rezila. Jezik je praviloma brez zakovice, če pa jo že ima, je postavljena v sredino najbolj izbočenega dela. Poleg tega ima meč iz Pekla rezilo tik pod odbojno ploščo drobno narezano, česar pri značilnih Traun tipih ni. Nazobčani oziroma nekoliko usločeni otopeli del na rezilu naj bi se namreč pojavil šele pri kasnejših in razvojno mlajših mečih in je odraz novega načina bojevanja.7 J. Dular ugotavlja podobnost omenjenega meča z meči slavonskega tipa, kot jih je opredelil J. D. Cowen, vendar se mu zdi ta opredelitev preohlapna in jih zato raje obravnava samostojno.8 Pri njegovi časovni uvrstitvi ga torej veže na tip Traun, ki je razprostranjen po večjem delu Evrope9 in traja od Bd C obdobja pa do čisto žarnogrobiščnih sklopov.10 Čeprav ga mlajše oblikovne poteze (večje število zakovic na ročaju, nazobčani del rezila) jasno ločijo od starejših Traun mečev, pa ne morejo zabrisati osnovnih značilnosti, na podlagi katerih sklepa J. Dular, da so ravno Traun meči imeli pri nastanku našega izdelka pomemben vpliv. Na tem mestu je treba opozoriti še na soroden primerek iz zakopne najdbe iz Trössinga, kjer gre za odlomek meča slavonskega tipa, in ki ima prav tako drobno narezano rezilo pod odbojno ploščo.11 To zakopno najdbo postavlja E. F. Mayer prav v Ha A.12 Odlomek meča (T. 1: 2) obravnava J. Dular skupaj z mečema iz Mihovega in Vnanjih goric ter ga postavlja k tipu Reutlingen.13 Zanj je značilen masiven, rahlo izbočen jezičast ročaj, ki ima večinoma štiri luknje za zakovice. Ramena odbojne plošče so le rahlo usločena, večkrat pa padajo v skoraj ravni črti proti rezilu. Krepki robniki verno spremljajo obliko ročaja in se na vrhu zaključujejo v navzven zavitih rogljičih. Reutlingen meči se sicer uveljavijo v Bd D, nič manj pogosti pa niso tudi v Ha Al.14 Prav pri Reutlingen mečih pa P. Schauer ugotavlja dva kroga delavnic, in sicer naj bi šlo po eni strani za severovzhodno madžarsko-transilvansko-moldavske delavnice, za katere naj bi bila značilna izdelava masivnejšega jezičastega ročaja, medtem ko je pri zahodno švicarsko-južno nemški različici ročaj tanjši, kljub temu pa naj bi jih delala oba kroga delavnic po enakem vzoru.15 Kam bi torej sodil meč iz Pekla, je brez neposrednih primerjav težke reči, zaenkrat so geografske in kulturne opredelitve možne le na podlagi celotnega gradiva zakopne najdbe.16 Drugo opaznejšo skupino predmetov predstavljajo jezičastoročajni srpi. Čeprav so se z njihovo tipološko in časovno razvrstitvijo ukvarjali že mnogi raziskovalci, je še zmeraj najbolj zanesljiva osnovna razdelitev, ki jo je predlagal H. Schmidt.17 Jezičastoročajne srpe je razdelil glede na obliko prehoda ročaja v rezilo v dve skupini: na srpe, za katere je značilen dokaj oster prehod ročaja v rezilo (tip Peschiera oziroma oblika 1 a), in na tiste, kjer je prehod ročaja v rezilo mehko zaobljen (koliščarski tip oziroma oblika 1 b). To delitev je prevzel tudi W. A. v. Brunn, katerega tip 1 in 3 ustrezata Schmidtovima.18 Obe delitvi imata tudi kronološko vrednost, saj se tip 1 v glavnem pojavlja v stopnjah Bd D in Ha Al, tip 3 pa v stopnjah Ha A2 in Ha BI. Med ta dva glavna tipa je postavil W. A. v. Brunn še vmesni tip 2, pri katerem je prehod zunanjega ročajnega rebra v hrbtno' rebro rezila že brez preloma, notranje ročaj no rebro pa se večinoma še naravnost zaključuje v hrbtnem rebru. Opredelil je tudi dve različici tega tipa glede na ukrivljenost ročajnih reber in jima prav tako prisodil kronološko vrednost —■ različica 1 naj bi bila mlajša od tipa 1, različica 2 pa naj bi se pojavila šele v stopnjah Ha A2 in Ha Bl. W. Angeli je pri obravnavi zakopne najdbe iz okolice Blatnega jezera razdelil tamkaj najdene srpe na 5 skupin, poudarek pri razdelitvi pa je dal oblikovanosti ročajnih reber, manj pa njihovemu prehodu v rezilo.19 Prav tako sta pri obravnavi zakopnih najdb iz Doline (P. Schauer)20 in Punitovcev (K. Vinski - Gasparini)21 oba avtorja sestavila tipološko delitev tamkaj najdenih srpov. Glede na splošne oblikovne značilnosti jezičastoročajnih srpov in oblikovanost ročajnih reber je M. Petrescu - Dimbovi(a razdelil srpe iz romunskih zakopnih najdb na 13 tipov, 10 različic in 8 posebnih različic. Različice se v glavnem ujemajo z ustrezajočimi tipi oziroma se od njih razlikujejo v nekaj manj bistvenih podrobnostih, posebne različice pa so opredeljene le zaradi posebnosti ročajnega okrasa. M. Petrescu - Dimbovi(;a je obravnaval tudi njihovo pogostnost v posameznih časovnih stopnjah ter tako poskušal ugotoviti tudi kronološko vrednost opredeljenih tipov.22 Če poskušamo dosedanje tipološke in časovne opredelitve uporabiti tudi pri srpih iz Pekla, lahko ugotovimo, da predstavljajo precej enotno skupino. Od 11 srpov, ki so popolnoma oziroma dovolj ohranjeni, jih po Brunnovi razdelitvi 6 pripada tipu 1 (T. 2: 1—3; T. 3: 2, 3, 5). Zanj je značilno, da prehaja zunanje ročajno rebro v hrbtno rebro rezila preko ostrega preloma. Notranje ročajno rebro se običajno naravnost priključuje hrbtnemu rebru, redkeje ga spremlja, pri čemer prelamljajoče se prehaja v rezilo kot ojačevalno rebro. Preostalih 5 srpov pripada tipu 2 (T. 2: 4; T. 3: 1, 4; T. 4: 1, 2), pri katerem zunanje ročajno rebro zaobljeno prehaja v hrbtno rebro rezila, notranje pa se večinoma naravnost priključuje hrbtnemu rebru. Prav tako kot pri tipu 1 lahko tudi tu iz notranjega ročajnega rebra izhajajo v rezilo ojačevalna rebra. Kronološko je pomembnejši tip 1, ki se začenja pojavljati v Bd D in v glavnem izgine na koncu Ha Al s t. i. »starejšo tipološko združbo«. Tip 2 se prav tako pojavlja že v Bd D, vendar pa po Brunnovih ugotovitvah nima točno opredeljene končne časovne meje, zato pri kronoloških vprašanjih ne more priti do prave veljave.23 Ce se pri opredeljevanju pekelskih srpov opremo še na posamezne tipe, kot jih je opredelil M. Petrescu - Dimbovi(a, lahko še enkrat poudarimo njihovo enotnost. M. Petrescu - Dimbovi(a je pri zasnovi svojih tipov najprej izhajal iz splošne oblike srpa, prav tako pa je imel za pomembno tudi oblikovanje ročajnih reber in njihovo prehajanje v rezilo. Od 11 srpov jih po njegovi razdelitvi kar 8 sodi k tipu Uioara 1 (T. 2: 1—4; T. 3: 1, 3—5).24 Zanj je značilna bolj ali manj jasna ločitev rezila od ročaja. Na prehodu med obema obstaja na zunanji strani (pogosto obdelana) grba. Ročaj ima tri vzdolžna rebra, od katerih zunanje prelamljajoče se ali ukrivljeno prehaja v hrbtno rebro rezila. Ta rebra so lahko gladka, narezana ali jamičasta in sicer vsa tri ali pa le obe zunanji. Zaključek je lahko raven, vbočen ali trikotno izrezan.26 Včasih je notranje (levo) rebro ukrivljeno navzven ali navznoter, lahko sta tako ukrivljeni obe ročajni rebri. Včasih lahko obstaja tudi poševno ali ukrivljeno prečno rebro, ki povezuje vsa tri rebra. Včasih tvori srednje rebro na spodnjem delu trikotnik, kot je to vidno tudi na enem izmed naših srpov (T. 3: 4). Za ta tip je značilno, da se v Romuniji pojavlja že v Bd D, razmahne se v stopnji Ha Al, le posamezno se najde še v Ha BI, medtem ko ga za stopnjo Ha A2 ni bilo mogoče določiti.26 Dva srpa pripadata tipu Uioara 8 (T. 4: 1, 2).27 Tu gre za srpe z dvema ročajnima rebroma, pri katerih je notranje lahko ravno ali zgoraj uvito proti hrbtnemu rebru. Rebri sta lahko gladki, narezani ali j ami časti. Ročaj je redko preluknjan, lahko ima prečna rebra, na rezilu je lahko oblikovano ojače-valno rebro. Spodnji del ročaja se lahko končuje ravno, vbočeno, ali pa je trikotno izrezan. Ta tip se pojavlja v Romuniji posamezno v stopnjah Bd D, Ha A2 in Ha B2, pogostejši je v Ha BI, najpogosteje pa ga srečamo v Ha Al.28 Srp (T. 3: 2) pripada tipu Uioara 2.29 Pri njem je opazen od rezila jasno oddeljen ročaj s tremi vzdolžnimi rebri, od katerih notranje preko bolj ali manj ostrega preloma teče v rezilo kot ojačevalno rebro. Konica se včasih viha navzgor. Spodnji del ročaja je raven ali trikotno izrezan. Na spodnjem ali zgornjem koncu ročaja se lahko srednje rebro izteče v trikotnik, na zgornjem koncu pa so lahko tudi prečna rebra. Na rebrih so lahko jamice, vrezi ali celo t. i. »okras žitnega klasa«. Srpi tipa Uioara 2 so do sedaj v Romuniji znani le iz obdobja Ha Al, medtem ko se srpi različice Uioara 2a, za katere je značilno, da notranje rebro zaobljeno, tj. brez preloma prehaja v rezilo, posamično pojavijo že v Bd D.30 Poleg očitne oblikovne enotnosti pekelskih srpov je treba opozoriti še na »okras« reber — neokrašenih je 5 srpov (T. 2: 4; T. 3: 1; T. 4: 1, 3; T. 5: 11), kar 5 srpov ima jamice (T. 2: 1, 2; T. 3: 3—5), 3 imajo vreze (T. 2: 3; T. 3: 2; T. 4: 2), na odlomku rezila (T. 4: 4) pa se pojavlja celo okras žitnega klasa, ki je dokaj redek. Te jamice oziroma vrezi naj bi služili za boljše pritrjevanje ročaja iz organske snovi na jezičast nastavek, pa tudi za boljše razlivanje tekočega brona v kalupu.31 Ob uporabnem so gotovo imeli tudi okrasni značaj, kar dokazujejo narezani oziroma jamičasti hrbti rezil, kjer se lahko okras vleče celo do konice rezila. Še posebej velja to za okras žitnega klasa, ki ga poznamo tudi iz Pekla (T. 4:4). O pomenu raznolikosti pri ročajnih rebrih je bilo prav tako že veliko povedanega. Danes prevladuje mnenje, da imajo narebritve na ročaju, povezane z jamicami in vrezi; tehnični pomen, se pravi, da so služile za boljše pritrjevanje ročaja iz organske snovi na jezičast nastavek. Nasprotno pa sta W. A. v. Brunn in P. Schauer drugačnega mnenja. W. A. v. Brunn vidi v na-rebritvah kontrolne in števne znake,32 medtem ko P. Schauer meni, da gre pri teh narebritvah za oznake lastnikov. Ta domneva izhaja iz Brunnovega mnenja, da livar in odjemalec nista bivala preveč narazen in je livar s svojimi izdelki oskrboval določeni, njemu znani krog odjemalcev. To naj bi pojasnjevalo, zakaj je pogosto »fantazijsko« bogata narebritev jezičastega nastavka po izročitvi odjemalcu izginila pod ročajem iz organske snovi. Za lastnika je bila pri uporabi nevažna. Če pa se je srp, zaznamovan s tako jasno vlivno oznako, izgubil, ga je lastnik lahko brez težav našel tudi med večjim številom tujih srpov.33 Schauer j evo misel, da gre za oznake lastnikov, bi lahko do neke mere potrjevala tudi pekelska najdba, seveda če domnevamo, da gre za zakop lastnine »uporabnika« in ne nabranih neuporabnih predmetov za ponovno vlivanje. Pekelski izdelki imajo vsi, razen enega, ki je prav tako poškodovan, dobro vidne sledove uporabe in le trije (T. 2: 1,2; T. 4: 1) so še lahko služili svojemu namenu. Med oblikami ročajnih reber prevladujejo tiste najpreprostejše, se pravi s tremi oziroma dvema rebroma na ročaju, od katerih se notranje ravno zaključuje v hrbtnem rebru rezila. Ce sledimo Schauerjevi misli, bi lahko takšni srpi predstavljali splošne izdelke določenega livarja, medtem ko so bile posebne okrasitve namenjene znanim odjemalcem. Prav tako še ni povsem jasen način izdelave srpov. V novejšem času se uveljavlja mnenje, da so bili izdelani s pomočjo voščenega modela in v neobstojnem glinastem kalupu. To domnevo naj bi podkrepila zakopna najdba iz okolice Blatnega jezera, kjer W. Angeli med okoli 500 srpi ni mogel najti dveh, pri katerih bi lahko po podobnosti sklepal, da sta bila izdelana v istem kalupu.34 Prav tako tudi pri pekelski najdbi ni mogoče najti srpov, ki bi bila iz istega kalupa. Srpi naj bi bili vliti v pokončnih kalupih, kar dokazujejo ostanki vlivnih jezičkov na hrbtu srpa. Le-ti so bolj ali manj vidni tudi pri pekelskih primerkih. Kot je ugotovil H. Neugebauer, so bila rezila srpov dodatno izkovana, prav tako pa se sledovi obdelave poznajo tudi na hrbtni grbi na prehodu ročaja v rezilo. Jamice na rebrih, ki jih najdemo tudi na naših srpih, so bile vlite skupaj z njimi, medtem ko so jih narezali šele kasneje.35 Povezanost s karpatsko-podonavskim prostorom nakazuje poškodovana sedlasta tulasta sekira, pri kateri je ušesce odlomljeno (T. 1:4). Glede na oblikovanost rezilnega dela je zelo blizu t. i. »facetiranim sekiram sedmograškega tipa,« ki se začenjajo pojavljati v Bd D in so navadno neokrašene, lahko pa imajo tudi eno ali redkeje več reber. Kot je ugotovil W. A. von Brunn, je njihova razdelitev na stopnji Bd D in Ha Al enakomerna, medtem ko jih v Ha A 2 ni več najti.36 Navpična rebra se seveda pojavljajo tudi na tulastih sekirah z ravno oblikovanim zgornjim robom; takšne opredeljuje K. Vinski - Gasparini kot sekire »daljšega trajanja in značilne za že razvitejšo stopnjo Ha A«.37 Takšen okras najdemo seveda tudi na sekirah mlajše kulture žarnih grobišč.38 Vzhodnoalpske kulturne težnje kaže plavutasta sekira z višje stoječimi plavutmi, ki je sicer poškodovana, a vseeno jasno kaže svoje značilne oblike (T. 1: 3). Opazna je njena izredna vitkost, sekira sama pa ne izstopa iz časovnega okvira pekelske najdbe, saj so sekire z višje stoječimi plavutmi splošen pojav v Ha A l.39 Med opaznejše predmete sodita še dve oblikovno in okrasno sorodni zapestnici (T. 5: 1, 2). Obe sodita v tip zapestnic iz okrogle žice s presegajočimi stanjšanimi konci ter skromnim okraskom vrezanih črtic. Časovno sicer nista najbolje opredeljivi, vendar pa nekatere primerjave, zlasti s področja severne Hrvatske, kažejo na tamkajšnjo fazo II (konec Bd D in Ha Al), kot npr. ne-okrašena zapestnica z zašiljenimi presegajočimi konci iz Otoka-Privlake,40 masivnejša z manj presegajočimi konci in s podobnim okrasom črtic iz Brod-skega Varoša,41 iz istega najdišča pa še podobna, masivnejša zapestnica z nezaključenimi konci in s podobnim okrasom.42 Zapestnice, ki so našima tipološko blizu, so našli tudi na Madžarskem, npr. v grobovih z najdišča Sàrmellék, kjer sta dve s podobnim okrasom, neokrašene primerjave pa so v grobovih z najdišča Csabrendek. Obe grobišči sta iz prehodnega časa Bd D/Ha Al.43 Podobne zapestnice poznamo tudi iz kasnejše stopnje v zakopnih najdbah iz Leskova in Banatskih Karlovcev -— pri slednjih je okras črtic že bogatejši.44 Odlomek pločevinastega traku (T. 5:7), ki pripada ploščati zapestnici, je ob straneh okrašen s pasom poševno vrezanih črtic, na sredini pa se vlečeta dve vrsti vtolčenih pik, ki so na enem koncu nepravilno dodane. Ker je ohranjen le srednji del, je težko reči, ali je zapestnica pripadala tipu ploščatih zapestnic z nesklenjenimi konci, kakršno lahko najdemo npr. v zakopni najdbi iz Brodskega Varoša,45 kjer je okras skromnejši, ali pa tipu zapestnic z zoženimi, spiralno uvitimi konci, ki jih je veliko zlasti v zakopni najdbi iz Uioare de Sus.46 Za slednje je tudi značilno, da sta robova zapestnice okrašena s poševno vrezanimi črticami, po vmesnem polju pa se vlečejo pasovi vzdolžnih kratkih črtic ter tudi vtolčenih pik. Obe najdbi sodita v stopnjo Ha Al.47 V sestavu najdbe iz Pekla se nahaja še nekaj časovno manj značilnih predmetov, kot sta na primer dve tulasti dleti (T. 5: 4, 5), kakršna se sicer najdejo v več zakopnih najdbah panonskega,48 pa tudi vzhodnoalpskega prostora.49 Odlomek noža (T. 5:6) je tako skromen, da ne omogoča določnejših tipoloških primerjav. Ker ni ohranjenega rezila, bi lahko po obliki sicer poškodovanega ročaj nega zaključka jezičastega ročaja pripadal več tipom, tako npr. tipu Baierdorf ali Malhostovice, pripadnost tipu Dašice pa je zaradi poglobitve jezičastega ročaja vprašljiva.50 Vsekakor pa gre za tip noža, ki se je pojavil z začetkom kulture žarnih grobišč in je trajal skozi njeno starejšo stopnjo.51 Med ostale predmete, ki nimajo časovno tipičnih oblik, sodita npr. še poškodovana sulična ost (T. 1:7) in dletasta paličica (T. 5:3). Ponekod pa tudi uporabnost še ni razjasnjena, kot npr. pri kosu ploščice z rahlo poševnima daljšima robovoma (T. 5: 9) in pločevinastem obročku, ki je sklenjen in ima na eni strani oblo prirezan rob (T. 5:8). Zakopna najdba iz Pekla kaže v svojem sestavu veliko enotnost in tako lahko brez težav potrdimo njeno okvirno časovno opredelitev v Ha A, oziroma jo podrobneje uvrstimo v zgodnejšo fazo te stopnje, to je v Ha Al.52 Že od prvih odkritij dalje so bile zakopne najdbe deležne najrazličnejših razlag. Medtem ko so tiste iz nordijskega kroga razlagali predvsem kot po-svetilne najdbe božanstvom, je bilo pri srednjepodonavsko-karpatskih ravno obratno: v veliki večini naj bi šlo za zakope predmetov v primeru nevarnosti, ki pa jih njihovi lastniki iz neznanih vzrokov niso več izkopali. Ti predmeti naj bi bili last potujočih trgovcev oziroma livarjev, kar naj bi dokazovala prisotnost polomljenih predmetov in neobdelanih kosov brona v teh najdbah. Seveda pa poznamo na tem in tudi na srednjeevropskem prostoru najdbe, ki jih razlagajo kot posvetilne ali zahvalne, ali celo kot zaklade mrtvih.53 Pri obravnavi zakopne najdbe iz Pekla je treba opozoriti na nekatere njene značilnosti. Kot je bilo že omenjeno, gre tukaj v bistvu za dve skupini predmetov, od katèrih vsebuje prvi izrazito moške značilnosti (meči, sekire, dleti, sulični osti), drugi pa ženske (zapestnici in srpi).54 Poleg tega je bil v prvi skupini najden tudi kos neobdelanega brona, tako da bi to lahko kazalo na pripadnost predmetov livarju, pa tudi v drugi skupini SO' med najdbami omenjeni koščki bronaste žlindre. Ker je bila večina zakopnih najdb odkritih pred drugo svetovno vojno in brez prisotnosti arheologov, ni pravih primerjav za takšen zakop v skupinah. Izjema je morda le Brodski Varoš, kjer so bili leta 1959 bronasti predmeti najdeni v treh skupinah, vendar pa zaradi »vidno temnejše in na posameznih mestih pečene zemlje« K. Vinski -Gasparini domneva, da gre za livarno.55 Zanimive so tudi najdiščne okoliščine zakopne najdbe na Hočkem Pohorju, kjer so najdeni predmeti ležali v posameznih skupinah, ki So bile medsebojno brez reda, v globinah od 35 do 60 cm. Zaradi tega ter zaradi »razžganega škriljastega kamenja« in predmetov s ponesrečenim oziroma nedokončanim vlivom ter neobdelanih kosov brona F. Baš prav tako govori o livarni.56 Iz najdiščnih okoliščin je sklepanje o pomenu zakopne najdbe iz Pekla povsem negotovo. Lahko bi šlo za zakop predmetov, ki naj bi jih lastnik zakopal v primeru nevarnosti z namenom, da pride spet ponje, ko bo nevarnost minila, čeprav predmeti niso ležali na skritem kraju, kakor bi v tem primeru mogoče pričakovali, temveč prej nasprotno — zakopna najdba iz Pekla je bila najdena na prehodnem prostoru, ki povezuje zgornji del Dravskega polja z dolino Mure in tako je verjetno ležala v bližini takratne poti. Po drugi strani pa večina zakopnih najdb severovzhodne Slovenije, ki jih na splošno razlagajo kot zakope potujočih trgovcev oziroma livarjev,57 leži ob morebitnih prazgodovinskih poteh: Hercegovščak (in v bližini Hummersdorf) ob Muri, Pušenci in Grabe ob Dravi, Čermožiše pod Donačko goro, domnevno zakopna najdba iz Slovenske Bistrice na prehodu iz Dravskega polja proti notranjosti Slovenije ter Cerovec in »Bela« pri Poljčanah pod Bočem. Zaradi sestava obeh skupin predmetov iz Pekla bi lahko sklepali celo o posvetilni oziroma zahvalni najdbi božanstvom kakor tudi o posvetilni najdbi umrlemu, z gotovostjo pa se seveda ne moremo izreči za nobeno izmed možnih razlag, saj je bil lahko vzrok zakopavanja povsem drugačen. 8 Arheološki vestnik 113 Sl. 3: Karta najdišč starejšega obdobja kulture žarnih grobišč Abb. 3: Karte der Fundorte aus dem älteren Zeitabschnitt der Urnenfelderkultur Seveda se pojavlja pri obravnavi najdbe iz Pekla tudi dvom, ali ne gre tu za dvoje zakopnih najdb, ki morda nista bili zakopani istočasno. Njuna medsebojna bližina pa vendarle kaže, da sta bili zakopani verjetno iz istih razlogov. Za dvoje različnih najdb bi kazala tudi različnost sestava obeh skupin, ker pa je bil njun sestav ugotovljen šele naknadno in je lahko prišlo do posameznih manjših zamenjav, je bolje, če obravnavamo to zakopno najdbo pod enotnim imenom. Najdba iz Pekla dopolnjuje tudi podatke za sliko poselitve severovzhodne Slovenije (sl. 3). Medtem ko se izrazita poselitev razmahne šele v mlajši kulturi žarnih grobišč58 so za starejše obdobje značilne zlasti zakopne najdbe.59 Cerovec pod Bočem, »Bela« pri Poljčanah, Slovenska Bistrica, Pušenci (Bd D) ter Pekel, Hočko Pohorje, Hercegovščak (Ha Al), Grabe in Čermožiše (Ha A2) na tem območju, v neposredni bližini pa še Mixnitz, Peklenica (BdD), Strassengel, Graz — Plabutsch, Trössing, Pölöske, Podrute, Donja Poljana, Struga (Ha Al), Hummersdorf, Belica in Apatovac (Ha A 2).60 Te najdbe nam ob izraziti naselbinski plasti Ha A na Brinjevi gori61 ter istodobnih najdbah na nekaterih drugih najdiščih v okolici62 kažejo na poselitev že v starejšem obdobju kulture žarnih grobišč. Ob tem pa najdbe najstarejše lončenine na Brinjevi gori,63 v zadnjem času odkriti grobovi v Ptuju64 ter druge posamezne najdbe iz najzgodnejšega obdobja kulture žarnih grobišč65 potrjujejo ne tako šibko poselitev tega območja tudi že v Bd D. Geografska lega Pekla kaže na najprirodnejše povezave zgornjega dela Dravskega polja z ozemljem ob Muri.66 To najdišče se tako vključuje v širšo skupnost najdb, ki skupaj s sosednjimi najdišči predstavljajo pokrajinsko dokaj strnjeno celoto — ob našem Podravju in Pomurju še avstrijska južna Štajerska, del jugozahodne Madžarske ter zahodni predeli hrvatskega medrečja. Opis predmetov T. 1 1. Ročaj jezičastoročajnega meča z delom rezila. Ročaj je rahlo ovalno razširjen in ima robnike, ki se končujejo v navzven zavihanih rogljičih. Na ročaju je dvoje lukenj za zakovice, po dve pa sta še na vsaki strani odbojne plošče, ki oblo pada proti rezilu. Na zoženem delu pod odbojno ploščo' je rezilo drobno nazobčano. Plosko rebro rezila se proti ročaju zožuje. D. 20 cm, d. ročaja 10 cm, š. rezila do 3 cm. Inv. št. A 2204. 2. Ročaj jezičastoročajnega meča. Je rahlo ovalno razširjen in ima robnike, ki se zaključujejo v navzven zavihanih rogljičih. Na njem so širi luknje za zakovice, po dve pa sta še na vsaki strani odbojne plošče, ki oblo pada proti rezilu. Plosko rebro rezila se proti ročaju zožuje. D. 10 cm, š. ročaja 2,6 cm. Inv. št. A 2205. 3. Plavutasta sekira z višje stoječimi plavutmi. Gornji zaključek ima poškodovan izrez. Odlomljeni rezilni del je vitek in ima oblo, slabo ohranjeno rezilo. D. 13,5 cm, š. do 3 cm. Inv. št. A 2207.- 4. Tulasta sekira z razširjenim oblim rezilom in krajšim širokim tulom, ki ima gornji rob sedlasto oblikovan. Pod njim je več navpičnih reber. Rob z zanko je odlomljen. D. 9,5 cm, š. reala 4,8 cm, š. tula 4,5 cm. Inv. št. A 2210. 5. Spodnji del sekire z razširjenim oblim rezilom in gladkim nadaljevanjem, ki se polagoma debeli in razširja. Verjetno pripada večji plavutasti sekiri. D. 8 cm, š. rezila 5 cm. Inv. št. A 2208. 6. Konica rezila meča s ploskim sredinskim rebrom, ki se proti konici počasi zožuje. D. 11,2 cm, š. do 3,4 cm. Inv. št. A 2206. 7. Spodnji del sulične osti s prelomljenim sploščenim kratkim tulom, ki ima pod pričetki suličnih listov luknjici. Tul prehaja v ploščato rebro. D. 9,6 cm, š. tula 3 cm, š. rezila 4 cm. Inv. št. A 2213. 8. Spodnji del tulaste sekire z razširjenim oblim rezilom in gladkim nadaljevanjem. D. 7,3 cm, š. rezila 6 cm. Inv. št. A 2209. T.2 1. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in zaobljeno grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje reber z jamicami in raven zaključek. Pr. 19 cm, d. ročaja 6 cm, š. rezila do 3 cm. Inv št. A 2224. 2. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje reber z jamicami in raven zaključek. Pr. 17,5 cm, d. ročaja 7 cm, š. rezila do 3 cm. Inv. št. A 2226. 3. Jezičastoročajni srp z odebljendm hrbtom in trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje reber z vrezi in raven zaključek. Pr. 13,5 cm, d. ročaja 6 cm, š. rezila 3 cm. Inv. št. A 2228. 4. Ročaj in del rezila jezičastoročajnega srpa z odebeljenim hrbtom in trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje gladkih reber in raven zaključek. D. rezila 4 cm, d. ročaja 5,5 cm, š. rezila 2,5 cm. Inv. št. A 2233. T. 3 1. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in oglato grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje gladkih reber, od katerih se dve ravno zaključujeta v hrbtnem rebru rezila. Na rezilu sta še dve rebri, ki izhajata iz ročajnih in hitro izgineta. Zaključek ročaja je raven. Pr. 15,5 cm, d. ročaja 6 cm, š. rezila 3 cm. Inv. št. A 2227. 2. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje poševno narezanih reber in poškodovan zaključek. Ročajna rebra so na stičišču s hrbtnim rebrom rezila poškodovana, iz njih pa izhajata še dve rebri, ki sredi rezila izgineta. Pr. 14 cm, d. ročaja 7 cm, š. rezila 3,5 cm. Inv. št. A 2229. 3. Ročaj in del rezila jezičastoročajnega srpa z odebeljenim hrbtom in oblo grbo na prehodu. Ročaj ima troje reber z jamicami, na stičišču s hrbtnim rebrom oziroma na prehodu v rezilo sta notranji rebri poškodovani. Zaključek ročaja je raven. D. rezila 5 cm, d. ročaja 6 cm, š. rezila 3 cm. Inv. št. A 2234. 4. Del jezičastoročajnega srpa s trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje reber, od katerih imata obe stranski jamice, srednje pa je gladko in se na ravnem zaključku ročaja trikotno razcepi. Notranje ročajno rebro komaj opazno zavija v rezilo. Pr. 12 cm, d. ročaja 5,5 cm, š. rezila 3,5 cm. Inv. št. A 2231. 5. Del jezičastoročajnega srpa z oglato grbo na prelamljajočem se prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima troje jamičastih reber, od katerih notranje komaj opazno zavija proti rezilu, in raven poškodovan zaključek. Pr. 8,5 cm, d. ročaja 6,5 cm, š. rezila 3,5 cm. Inv. št. A 2232. T. 4 1. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in trnasto grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima dvoje gladkih reber in raven zaključek. Pr. 18 cm, d. ročaja 6 cm, š. rezila do 3,5 cm. Inv. št. A 2225. 2. Jezičastoročajni srp z odebeljenim hrbtom in oblo grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ročaj ima dvoje poševno narezanih reber in raven zaključek. Pr. 14 cm, d. ročaja 5,5 cm, š. rezila 3,4 cm. Inv. št. A 2230. 3. Ročaj jezičastoročajnega srpa z zaobljeno grbo na prehodu ročaja v rezilo. Ima dvoje gladkih obrobnih reber, ki imata na ravnem zaključku stik preko strehasto oblikovanega vmesnega rebra. D. ročaja 7 cm, š. 2,8 cm. Inv. št. A 2238. 4. Konica srpa z odebeljenim, dvakrat poševno narezanim hrbtom in skoraj do konca segajočim rezilnim rebrom. D. 9 cm, š. do 3 cm. Inv. št. A 2235. 5. Konica srpa z odebeljenim hrbtom. D. 9,5 cm, š. do 2,5 cm. Inv. št. A 2236. 6. Del rezila srpa z odebeljenim hrbtom. D. 7 cm, š. do 2 cm. Inv. št. A 2237. X. 5 1. Zapestnica iz okrogle žice z nesklenjenima, stanjšanima in presegajočima koncema. Na zunanjem obodu je na treh mestih okrašena s po dvema poševno vrezanima črtama, ki sta obdani s pasom črtic na vsaki srani. Pr. 8,8 cm, deb. 0,6 cm. Inv. št. A 2220. 2. Zapestnica iz okrogle žice z nesklenjenima, stanjšanima in presegajočima koncema. Na zunanjem obodu je na dveh mestih okrašena s tremi poševno vrezanimi črtami. Pr. 8,5 cm, deb. 0,6 cm. Inv. št. A 2219. 3. Oglata bronasta paličica z dletastim rezilom na eni strani, drugi konec pa je odlomljen. En rob je nazobčan. D. 15,5 cm, pr. 0,4 cm. Inv. št. A 2215. 4. Tulasto dleto z dolgim, ozkim rezilnim delom. Tul je prečno preluknjan, ima širok rob in izstopajoče vlivne šive. D. 16 cm, š. tula 3 cm, š. rezila 0,5 cm. Inv. št. A 2211. 5. Tulasto dleto z ozkim rezilnim delom, ki je odlomljen in ima ploski zaključek zaobljen. Tul je prečno preluknjan in ima širok rob. D. 11 cm, š. tula 2.5 cm, š. rezila 0,6 cm. Inv. št. A 2212. 6. Ročaj jezičastoročajnega noža s stranskima robovoma in dvema luknjama za zakovice. Končni del ima poškodovan polkrožni izrez. D. 7 cm, š. 1,6 cm. Inv. št. A 2214. 7. Kos trakaste zapestnice iz tanke pločevine, rahlo upognjen. Ob robovih je okrašen s pasom poševno vrezanih črtic, v sredini pa ima dve vrsti iztolčenih pikic, ki se na enem koncu nepravilno razhajajo. D. 3 cm, š. 2,4 cm, deb. 0,5 mm. Inv. št. A 2217. 8. Obroček iz bronaste pločevine, sklenjen, z na notranjo stran oblo prirezanim robom. Pr. 4,2 cm, deb. 0,1 cm. Inv. št. A 2221. 9. Kos ploščice z rahlo poševnima daljšima robovoma. Na enem koncu je odlomljena. D. 3,2 cm, š. 2,2 cm, deb. 0,4 cm. Inv. št. A 2222. 10. Kos tula sulične osti, nekoliko sploščen. D. 5,2 cm, š. 2,5 cm. Inv. št. A 2216. 11. Kos ročaja jezičastoročajnega srpa s tremi gladkimi rebri in ravnim zaključkom. D. 2 cm, š. 2,7 cm. Inv. št. A 2218 a. 12. Kos okrogle paličice z odlomljenima koncema. D. 5,3 cm, pr. do 0,7 cm. Inv. št. A 2218 b. Med najdbami je še nalomljen kos nepredelanega brona. Velikost 7,5 X 10 cm, deb. do 2 cm. Inv. št. A 2223. Seznam najdišč Posavje: 1. Creta pri Kokarjah 2. Zagorje ob Savi 3. Silovec (v Sromljah) 4. Dobova 5. Bregana 6. Zagreb — Medvedgrad 7. Zagreb ■— Horvati 8. Zagreb — Vrapče 9. Zagreb 10. Budinščina 11. Podrute 12. Topličica I, II 13. Kalnik 14. Apatovac 15. Kloštar — Ivanič Podravje in Pomurje: 16. St. Paul 17. Mixnitz 18. Strassengel 19. Graz — Plabutsch 20. Tillmitsch 21. Trössing 22. Hummersdorf 23. Hercegovščak 24. Hočko Pohorje 25. Hudinja 26. Brinjeva gora 27. Slovenska Bistrica 28. »Bela« pri Poljčanah 29. Cerovec pod Bočem 30. Čermožiše 31. Ptuj 32. Pušenci 33. Grabe 34. Peklenica 35. Belica 36. Donja Poljana 37. Martijanec 38. Struga 39. Virje 40. Sirova Katalena 41. Novigrad Podravski 42. Sedlarica Območje jugozahodne Madžarske: 43. Velem 44. Csögle 45. Säghegy 46. Jänoshäza 47. Csabrendek 1 Prispevek je nastal v okvira seminarskega dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani v letu 1981/82. Zahvaljujem se Pokrajinskemu muzeju v Mariboru, da mi je omogočil objavo gradiva, prav tako pa se zahvaljujem tudi kustosu tega muzeja S. Pahiču za vzpodbudo in nasvete pri delu. 2 S. Pahič, Varstvo spomenikov 7, 1958/59, 319; Ptujski zbornik 2, 1962, 193; Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 4, 1968, 41, T. 6: 1, 2, 8 (dleto tu pomotoma kot Hočko Pohorje); v: Svet med Muro in Dravo, 1968, 181 ter 182, 183 s slikama. Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 305 (pomotoma pripisan stopnji Ha B). 3 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj, 1973, 127. Tudi 22, z relativno in absolutno kronološko primerjavo stopenj severne Hrvatske in srednje Evrope. 4 S. Gabrovec, v: Pr aistori ja jugosla-enskih zemalja 4, 1983, 75. 5 J. Dular, Varia Archaeologica 1, 1974, 11 ss. P. Schauer, Die Schwerter in Süddeutschland, Österreich und der Schweiz, Prähistorische Bronzefunde 4/2, 1971. 6 J. Dular (op. 5), 16, T. 1: 7. O opredelitvi mečev tipa Traun: P. Schauer (op. 5), 119. 7 P. Schauer (op. 5), 70 op. 2. O tem še J. D. Cowen, 36. Bericht der Römisch-Germanischen Kommission, 1955, 64. 8 J. Dular (op. 5), 16 op. 44. O opredelitvi mečev »slavonskega tipa«: J. D. Cowen, Atti del 6° Congresso internazionale delle scienze preistoriche e protostoriche Roma 2, 1965, 446 ss. 9 P. Schauer (op. 5), Taf. 118 A. 10 J. Dular (op. 5), 16 op. 41 navaja kot primér zakopno najdbo iz Kéra na Madžarskem. To najdbo je W. A. v. Brunn (Mitteldeutsche Hortfunde der jüngeren Bronzezeit, Römisch-Germanische Forschungen 29, 1968, 291) opredelil v svojo stopnjo Kisapäti-Lengyeltoti, ki ustreza srednjeevropski stopnji Ha Al. 11 H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Römisch-Germani- 48. Pölöske 49. Zalaszentmihäly 50. Tófej 51. Cserszegtomaj — Dobogó 52. Keszthely — Apätdomb 53. Sàrmellék 54. Keszthely — Fenékpuszta 55. Nagykanizsa Alsoerdö sehe Forschungen 22, 1959, T. 126: B, T. 127: B. P. Schauer (op. 5) T. 138: C 1—17. 12 E. F. Mayer, Die Äxte und Beile in Österreich, Prähistorische Bronzefunde 9/4, 157. 13 J. Dular (op. 5). 17, T. 2: 13. Opredelitev mečev tipa Reutlingen: P. Schauer (op. 5), 132 ss. 14 P. Schauer (op. 5), 134. lä P. Schauer (op. 5), 136 op. 2. K temu še 136, kjer pravi, da bi »kljub majhnemu številu Reutlingen mečev iz Italije in Slovenije lahko domnevali tamkajšnje delavnice«. 16 Natančne mere pekelskega odlomka: dolžina ročaja 6 cm, širina odbojnice 4,5 cm, širina ročaja 2,4 cm, debelina robnikov na ročaju 0,6 cm, debelina robnikov na odbojnici 0,4 cm. 17 H. Schmidt, Zeitschrift für Ethnologie 36, 1904, 416 ss. 18 W. A. V. Brunn (op. 10), 38, 53 Abb. 5. 19 W. Angeli-H. Neuninger, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 93/94, 1964, 77 ss. 20 P. Schauer, Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 21, 1974, 93 ss. 21 K. Vinski-Gasparini, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 12/13, 1979/80, 87 ss. 22 M. Petrescu-Dimbovi^a, Die Sicheln in Raumänien, Prähistorische Bronzefunde 18/1, 1978. Srpe na splošno je razdelil v 5 skupin: srpi t. i. »arhaične oblike«, gumbasti srpi, jezičastoročajni srpi, kav-1 j asti srpi in srpi z vlivnim jezičkom. K tej in podrobnejši razdelitvi šeT. 1—15. Podal je tudi povzetek tipoloških in kronoloških ugotovitev dosedanjih raziskovalcev. 23 W. A. v. Brunn (op. 10), 38. 24 M. Petrescu-Dimbovi^a (op. 22), 26. 25 Za pekelske srpe je značilen v glavnem raven zaključek ročaja, kar bi lahko predstavljalo tudi osnovo za podrobnejšo tipološko raziskavo, katere rezultat bi lahko pokazal določnejšo področno pripadnost zakopne najdbe. 26 M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), 53, 55 s časovno razpredelnico. Pri poimenovanju posameznih stopenj je tu uporabljeno srednjeevropsko poimenovanje, ki se sicer časovno ne loči od romunskega — prim. 93 Abb. 3. 27 M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), 39. 28 M. Petrescu-Dimbovi|a (op. 22), 54, 55 s časovno razpredelnico. 29 M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), 30. 30 M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), 53, 55 s časovno razpredelnico. 31 H. Schmidt (op. 17), 419; S. Foltiny, Zur Chronologie der Bronzezeit im Karpatenbecken, 1955, 96; W. Angeli-H. Neu-ninger (op. 19), 85; M Petrescu-Dimbovita (op. 22), 52. 32 W. A. v. Brunn, Prähistorische Zeitschrift 36, 1958, 47; isti (op. 10), 150. Števne znake naj bi predstavljale predvsem narebritve na gumbastih srpih. 33 P. Schauer (op. 20), 115. 34 W. Angeli-H. Neuninger (op. 19), 85, 88. 35 W. Angeli-H. Neuninger (op. 19), 87. 36 W. A. v. Brunn (op. 10), 36. 37 K. Vinski-Gasparini (op. 3), 93. 38 Vse pri M. Petrescu-Dimbovita (op. 22): Moigard T. 235: 12; Sìmbata Nova I T. 252: B 13, 14 (obe zakopni najdbi Ha Bl); Bor§a T. 254: C2; »Hunedoara II« T. 260: B 4 (obe Ha B2); Ru$i T. 267: B2 (Ha B3). 39 E. F. Mayer (op. 12), T. 134 (časovna in tipološka razpredelnica sekir). 40 K. Vinski-Gasparini (op. 3), T. 28: 43. 41 K. Vinski-Gasparini (op. 3), T. 55: 25. 42 K. Vinski-Gasparini (op. 3), T. 55: 19. 43 Vse pri E. Patek, Die Urnenfelderkultur in Transdanubien, 1968: Särmel-lék T. 49: 1, 2, ter 37 časovna opredelitev grobišča; Csabrendek T. 57 ter 28 ss, časovna opredelitev grobišča. 44 Leskovo: J. Todorovič, v: Praistorij-ske ostave u Srbiji i Vojvodini 1, Arheološka građa Srbije 1, 1975, T. 71: 2, 4, 7, ter 79 s časovno opredelitvijo v »Ha A, eventualno še Ha B«. Banatski Karlovci: R. Rašajski, v: Praistorijske ostave u Srbiji i Vojvodini 1, Arheološka grada Srbije 1, 1975, T. 76: 1, 23 ter 90 s časovno opredelitvijo v Ha A2. W. A. v. Brunn (op. 10), 289, je to zakopno najdbo uvrstil v svojo stopnjo Uriul-Domane?ti (Bd D). 45 K. Vinski-Gasparini (op. 3), T. 59: 45. 40 M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), T. 205: 1246—1251, 1254—1261, 1270. 47 Brodski Varoš: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 178. Uioara de Sus: M. Petrescu-Dimbovita (op. 22), 132. 48 Tako npr. v severni Hrvatski — vse pri K. Vinski-Gasparini (op. 3): Gornja Vrba T. 50: 18; Brodski Varoš T. 60: 29, 31; Budinščina T. 78: 24; Bingula-Divoš T. 84: 9, 10, 14; kot tudi na Madžarskem: okolica Bonyhäda (J. Hampel, A Bronz-kor emlékei Magyarhonban 2, 1892, T. 151: 12) in Kér (J. Hampel, A Bronz-kor emlékei Magyarhonban 1, 1886, T. 118: 23). 49 Tako npr. Haidach: H. Müller-Kar -pe (op. 11), T. 12: A2, 3, Čermožiše: A. Smodič, Arheološki vestnik 6/1, 1955, T. 1: 16. O bronastih dletih od zgodnje bronaste dobe do pozne kulture žarnih grobišč še E. F. Mayer (op. 12), 220 ss. 50 Vse pri J. Rihovsky, Die Messer in Mähren und dem Ostalpengebiet, Prähistorische Bronzefunde 7/1, 1972: tip Baierdorf 24, tip Malhostovice 29, tip Dašice 34. Za tip Dašice je na jezičastem ročaju značilna elipsasta poglobitev s tremi luknjami za zakovice, česar pa pri odlomku iz Pekla ni opaziti. 51 J. Rihovsky (op. 50), T. 46 (časovna in tipološka razpredelnica). 52 Za časovno opredelitev glej op. 3 in 4 tega članka. Ob tem še S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 4, 1968, 26, vendar pa je bila po takratnem poznavanju večina zakopnih najdb opredeljena v Ha A2, kot sta jih uvrstila Z. Vinski in K. Vinski-Gasparini, Opuscula. Archaeologica 1, 1956, 57 ss. To mnenje je bilo z utemeljitvijo spremenjeno šele v zadnjem času — K. Vinski-Gasparini (op. 3), 77. 53 Povzetek razlag zakopnih najdb pri W. A. v. Brunnu (op. 10), 230 ss in P. Schauerju (op. 20), 121 ss. 54 Srpe ima po eni strani W. A. v. Brunn (op. 10), 238, za izrazito ženski predmet, medtem ko na drugi strani H. Müller-Karpe, Handbuch der Vorgeschichte 4/1, 1980, 431, opozarja na dejstvo, da so kot grobni pridatki srpi precej redki, vendar pa naj bi bili dosedaj znani le iz moških grobov. 55 K. Vinski-Gasparini (op. 3), 178. 50 F. Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 1933, 37. 57 S. Gabrovec (op. 4), 76. 58 O tem obširno pri S. Pahič (op. 52), 20 ss. 59 O časovni opredelitvi zakopnih najdb: za Slovenijo S. Gabrovec (op. 4), 72 ss; za Avstrijo H. Müller-Karpe (op. 11), 108 ter v novejšem času delitev njegove časovne stopnje Grossmugl pri E. F. Mayer (op. 12), 157; za severno Hrvatsko K. Vinski-Gasparini (op. 3), 189; za srednje Podonavje, Karpatsko kotlino in južno Srednjo Evropo W. A. v. Brunn (op. 15), 289 ss; za Romunijo M. Petrescu-Dimbovi|a (op. 22), 85 ss. Pri tem je treba opozoriti na nekatera razhajanja pri časovni razvrstitvi posameznih najdb, tako npr. zakopno najdbo iz Sfarasa v Romuniji W. A. v. Brunn (op. 10), 290, uvršča v Bd D, M. Petrescu-Dimbovi(a (op. 22), 126, pa v Ha Al; Banatski Karlovci sodijo po W. A. v Brunnu (op. 10), 289, v Bd D, medtem ko jih R. Rašajski (op. 44), 90, uvršča v Ha A2; Hočko' Pohorje uvršča W. A. v. Brunn (op. 10), 303 v Ha A2, medtem ko ga K. Vinski-Gasparini (op. 3) 127 in S. Gabrovec (op. 4), 75, postavljata v Ha Al; H. Mül-ler-Karpe (op. 11), 113, je Strassengel opredelil kot »zgodnejšega v okviru kulture žarnih grobišč«, E. F. Mayer (op. 12), 197 ga že uvršča v Ha Al. Ob teh razhajanjih pa je treba opozoriti še na nekatere nedoslednosti pri razvrščanju za-kopnih najdb v Brunnovem delu (op. 10). Tako uvršča najdbo iz Trössinga enkrat v Ha Al (302), nato pa tudi med tiste, kjer delitev na faze ni tako jasna, se pravi Ha Al ali Ha A2 (303). Takšna nedoslednost se pojavlja tudi pri zakopni najdbi iz Cerovca: postavlja jo tako v Ha Al (s. 290) kot tudi v Bd D (s. 301). 60 Cerovec pod Bočem: A. Smodič (op. 49), 88, sl. 3, T. 3: 17—20; tudi H. Müller-Karpe (op. 11), 108, T. 125 D. »Bela« pri Poljčanah: S. Pahič, Bistriški zbornik 1, 1983, 47, 48 risba. Slovenska Bistrica: S. Pahič, Bistriški zbornik 1, 1983, 47, 48 risba. Pušenci: T. Knez, Varstvo spomenikov 8, 1960/61, 227, T. 8: 5—8. Pekel: glej op. 2 tega članka. Hočko Pohorje: izbor F. Baš (op. 56), 37 ss, sl. 27; H. Müller-Karpe (op. 11), 108, T. 131 (pod imenom Špure); S. Pahič (op. 52), 41, T. 6: 3—7, 9—11; S. Gabrovec (op. 4), 75, T. 5. Hercegovščak: S. Pahič (op. 52), 26, 50 op. 91 s podanimi starejšimi omembami. Grabe: A. Smodič (op. 49), 89 ss, T. 4: 4—12 (pod imenom Središče). Čermožiše: A. Smodič (op. 49), 82 ss, T. 1—3; tudi H. Müller-Karpe (op. 11), 108, T. 133—134. Mixnitz: H. Müller-Karpe (op. 11), 108, T. 124: D. Peklenica: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 52 ss, T. 20. Strassengel: H. Müller-Karpe (op. 11), 113, T. 126: A; E. F. Mayer (op. 12), 197 z opredelitvijo v Ha Al. Graz-Plabutsch: izbor P. Schauer (op. 5), T/ 149: A 1—10. Trössing: H. Müller-Karpe (op. 11), T. 126: B, T. 127: B; tudi P. Schauer (op. 5), T. 138: C1—17; E. F. Mayer (op. 12), 157. Pölöske: J. Hampel, A Bronzkor emlé-kei Magyarhonban 2, 1892, T. 154, T. 155. Podrute: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 183, T. 81: B. Donja Poljana: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 179, T. 82: B. Struga: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 185, T. 74: D. Hummersdorf: H. Müller-Karpe (op. 11), 108, T. 135: A; E. F. Mayer (op. 12), 157. Belica: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 137, brez objave gradiva. Apatovac: K. Vinski-Gasparini (op. 3), 137. 61 S. Pahič, Arheološki vestnik 32, 1981, 115 ss. 62 Kot so Vabnja vas, St. Paul, tudi Tillmitsch — obširneje in s podano literaturo pri S. Pahič (op. 61), 50 op. 92; ter Velem: K. v. Miške, Die prähistorische Ansiedlung Velem St. Vid, 1908; S. Foltiny, Velemszentvid, ein urzeitliches Kulturzentrum in Mitteleuropa, 1958. 63 S. Pahič (op. 61), 115 ss. 64 B. Jevremov, Arheološki pregled 20, 1978, 65, T. 29; S. Gabrovec (op. 4), 70, sl. 6: 4—5. 65 Navedene pri S. Pahič, v: Svet med Muro in Dravo, 1968: Gorišnica — 180 z risbo (sulična ost), Cerkvenjak — 180 z risbo (sekira z ozkimi plavutmi). Ptuj —• Vičava — 181 z risbo (dvoje igel s t. i. »makovo glavico«). K temu še Podgradje (plavutasta in tulasta sekira) — S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 7, 1971, 8, sl. 2. 66 S. Pahič, v: Svet med Muro in Dravo, 1968, 181. VERGRABUNGSFUND AUS PEKEL BEI MARIBOR Zusammenfassung Bei der Aushebung der Erde zwecks Anlage eines Industriegeleises in der Ziegelbrennerei in Pekel am Nordränd von Maribor stiessen im Jahr 1959 die Arbeiter auf zwei 5 m voneinander entfernte und 80 cm tief liegende Gruppen von Bronzegegenständen (Abb. 1—2). Nachdem sie sie untereinander verteilt und in ihre Heimstätten fortgetragen hatten, sammelten sie sie auf Aufforderung der Verwaltung des Unternehmens aufs neue und händigten sie dem Museum in Maribor aus. Dabei wurde —• nicht gänzlich einwandfrei — festgestellt, dass sich in der ersten Gruppe unterschiedliche Gegenstände befanden (Taf. 1: 1—8, Taf. 2: 1, Taf. 5: 3—7, 11—12), in der zweiten hingegen grösstenteils Sicheln (Taf. 2: 2—4, Taf. 3: 1—5, Taf. 4: 1—6) sowie einige andere Erzeugnisse (Taf. 5: 1—2, 8—9). Im ersten Bericht in Varstvo spomenikov wurde der Fund in die Stufe Ha A eingereiht, was später von K. Vinski-Gasparini und S. Gabrovec nachgeprüft und der Fund genauer in die Stufe Ha Al eingeordnet wurde.1“4 Unter den Funden sind besonders die zwei Fragmente von Griffzungenschwertern interessant, die J. Dular eingehender erörtert hat.5 Das Schwert Taf. 1: 1 hat er als Variante des Typs Traun gekennzeichnet, wobei die unterschiedlichen formalen Merkmale zugunsten der jüngeren Entwicklungsstufe sprechen.6—12 Das Schwertfragment Taf. 1: 2 hat er dem Typ Reutlingen zugeschrieben, doch lässt sich nicht bestimmen, ob es aus östlichen oder westlichen Werkstätten stammt, wie sie P. Schauer festgestellt hat.13—16 Die am zahlreichsten vertretenen Zungensicheln gehören nach der grundlegenden Aufteilung, die von H. Schmidt ausgearbeitet und dann von W. A. von Brunn übernommen und ergänzt wurde, in den zeitlichen Rahmen der Stufen Bz D — Ha B, was auch für die Aufgliederungen anderer derartiger Funde bei den Autoren W. Angeli, P. Schauer, K. Vinski-Gasparini, M. Petrescu-Dimbovita gilt.1?—22 Nach genauerer Prüfung der Sicheln aus Pekel ist offensichtlich, dass sie typologisch beachtlich einheitlich sind. Nach von Brunns Aufteilung gehören sechs dem Typ 1 an (Taf. 2: 1—3, Taf. 3: 2, 3, 5), fünf aber zum Typ 2 (Taf. 2: 4, Taf. 3: 1, 4, Taf. 4: 1-—2).23 Nach der Aufteilung von Petrescu-Dimbovita gehören acht zum Typ Uioara 1 (Taf. 2: 1—4, Taf. 3: 1, 3—5), zwei zum Typ Uioara 8 (Taf. 4: 1—2) und eine zum Typ Uioara 2 (Taf. 3: 2).24-30 Für diese Sicheln ist vor allem charakteristisch die »Verzierung« der Rippen, und zwar mit Grübchen (Taf. 2: 1—2, Taf. 3: 3—5) und mit Kerben (Taf. 2: 3, Taf. 3: 2, Taf. 4: 2), während das Fragment Taf. 4: 4 das ziemlich seltene Tannenzweigmotiv aufweist. Dies sollte der besseren Befestigung des Griffs und dem besseren Gussverfahren dienen, hatte jedoch sicherlich auch eine ornamentale Bedeutung, so waren nämlich auch etliche Schneidenrücken verziert.31 Während die Ansicht über die praktische Bedeutung der Rippen überwiegt, sieht von Brunn in den Rippungen Kontroli- und Zahlzeichen, wogegen sie Schauer als Zeichen der Eigentümer beurteilt.32—33 Letzteres könnte auch für die Sicheln aus Pekel Geltung haben, wenn es sich um eine Vergrabung des Eigentums des Benutzers und nicht um fürs abermalige Giessen bestimmte Gegenstände handelt. Die Rippen sind hier von einfachster Art, was — nach Schauer — bedeuten würde, dass die Werkzeuge nicht für auserwählte Auftraggeber bestimmt waren. Was die neueren Ansichten anbelangt, dass die Sicheln nach Wachsmodellen in einer verlorenen Tonform verfertigt wurden, da z. B. im grossen Vergrabungsfund aus der Nähe des Plattensees unter 500 Sicheln nicht einmal zwei ganz gleiche Formen hatten, könnte dies auch für die Funde aus Pekel gelten.34 Die Giesszungen am Sichelrücken, die auch hier erscheinen, werden durch das Giessen in vertikalen Modeln erklärt.35 Das beschädigte Tüllenbeil mit Satteleinschnitt Taf. 1: 4 steht den »facettierten Beilen des Siebenbürgentyps« aus den Stufen Bz D und Ha A1 nahe.36—33 Das ausserordentlich schlanke Lappenbeil Taf. 1: 3 mit höher stehenden Lappen gehört im Ostalpenraum36 zu den allgemeinen Erscheinungen der Stufe Ha A 1. Die zwei Armbänder Taf. 5: 1—2 sind zeitlich zwar nicht gerade bestens bestimmbar, dennoch können sie nach Analogien aus Nordkroatien und Westungarn der Übergangszeit Bz D — Ha A 1 zugeschrieben werden.46—44 Das Fragment des Blechbandes Taf. 5: 7 ist Teil eines flachen Armbandes mit eingeritzter und punzierter Verzierung, wie sie auch andernorts zutage kommen.^-« Die übrigen Gegenstände aus Pekel sind zeitlich weniger charakteristisch. Tül-lenmeissel wie die beiden Taf. 4: 4—5 kommen in Vergrabungsfunden öfters vor.« Das Messerfragment Taf. 5: 6 ist für einen genaueren Vergleich zu bescheiden, denn seine Griffzunge kann unterschiedlichen Typen angehören (z. B. Baierdorf, Malhosto-vice).50—51 Dies gilt noch mehr für die beschädigte Lanzenspitze Taf.l: 7, das Meisseistäbchen Taf. 5: 3, wie auch für die Gegenstände Taf. 5: 8—9. Der in seiner Zusammensetzung beachtlich einheitliche Vergrabungsfund aus Pekel aus der Stufe Ha Al zeigt einige charakteristische Merkmale.52—53 Er ist aus zwei getrennten Gruppen von Gegenständen zusammengesetzt, von denen die erste ausgeprägt männliche Merkmale aufweist (Schwerter, Beile, zwei Meissei, zwei Lanzenspitzen), die zweite dagegen weibliche (zwei Armbänder, Sicheln).5“! Die erste Gruppe enthielt auch ein Stück unbearbeiteter Bronze, die zweite aber »Stückchen von Bronzekuchen«, was die Zugehörigkeit zu einem Giesser bedeuten könnte. Für das gruppenweisige Vergraben stehen nur wenige einwandfreie Analogien zur Verfügung (z. B. Brodski Varoš, Hočko Pohorje).55—56 Deshalb ist die Deutung des Vergrabungsfundes aus Pekel unsicher. Falls es um eine Notvergrabung ging, befindet sich der Fundort an einem zu wenig verborgenen Ort es handelt sich hier ja um den Übergang aus dem Drava- ins Muratal, der vermutlich schon in vorgeschichtlichen Zeiten benutzt wurde. Andererseits stammen jedoch die meisten Vergrabungsfunde aus Nordostslowenien aus Orten an etwaigen vorgeschichtlichen Verkehrswegen.5? Die Zusammensetzung der zwei Gegenständegruppen in Pekel liesse sogar den Schluss auf eine Weih- bzw. Dankgabe den Gottheiten oder auf eine Weihgabe einem Verstorbenen zu, ohne dies beweisen zu können, denn der Grund der Vergrabung mag auch ein gänzlich anderer gewesen sein. Wegen der verschiedenartigen Zusammensetzung beider Gruppen wären auch zwei unterschiedliche Vergrabungen möglich, doch spricht dagegen die gegenseitige Nähe. Der Fund voh Pekel ergänzt die Angaben über die Besiedlung Nordostsloweniens (Abb. 3). Ausser den zahlreichen Urnenfeldern der Stufe Ha B sind für die Stufe Ha A vor allem die zahlreichen Vergrabungsfunde charakteristisch.58—60 Her gehören auch die ausgeprägte Ha A-Siedlungsschicht auf Brinjeva gora und einige andere Funde.5?—Durch die Funde ältester Keramik auf Brinjeva gora, die neu entdeckten Gräber auf Ptuj sowie durch unterschiedliche Gegenstände anderswoher wird indessen eine schwache Besiedlung dieses Bereiches auch schon in der Stufe Bz D bestätigt.58—65 Demnach ist der Fund aus Pekel ein neuer Beitrag zu den bereits bekannten Fundorten aus dem breiteren südöstlichen Voralpenraum.55 N—V \WJ?/„. •''■//, :-. %IV/,,-. imi&'jiu '\\'>',NV Ulili ... ^^rwsfssÄ >i^i^žu!A-iiii,','_. 'a ^ V’ « « KRANJ - FARNA CERKEV 1972 / > . situacijski naCrt žarnih grobov del.: D.Knific-Lunder (D A Priloga 1 Beilage 1 cerkveni zid iliiliijl ? ' j • _______ž -----ž--------- TMrriirnXojjjnxrTj iiTrr^rü.nirjnHi"''!? [lpji;.ì!;;ì :: ìtt^i an-ixf^äW;^1 uinimii ri .|[ Ii'i'i . I I- '•.’• •• •' <*-> C5 KRANJ-FARNA CERKEV 1972 prečna profila A-B in C-D del.: D. Knific-Lunder Priloga 2 Beilage 2 PRAZGODOVINSKE GROBNE IN NASELBINSKE NAJDBE V KRANJU ZAŠČITNA ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA OKOLI FARNE CERKVE L. 1972 ANDREJ VALIČ . Gorenjski muzej, Kranj Omenja se, da je v središču starega dela mesta Kranja že sredi 11. stol. stala majhna farna cerkev sv. Kancijana s pokopališčem. Kasneje, v 15. stol., so pokopališče omejili z zidom. Na tem pokopališkem prostoru so pokopavali do 18. stol., po Jožefinskem času pa so uredili novo mestno pokopališče izven središča, t. j. v današnjem Prešernovem gaju.1 Staro pokopališče je bilo opuščeno in preurejeno, tako da je ostalo funkcionalno povezano z osrednjim tržnim prostorom in z glavnim življenjskim središčem srednjeveškega mesta. Od leta 1953 in v presledkih vse do leta 1973 so kranjska gradbena podjetja preurejala in obnavljala staro makadamsko in asfaltno talno ploskev osrednjega tržnega prostora: današnji Titov trg z vzporedno Tavčarjevo ulico, prečno Poštno ulico, današnjo tržnico in Maistrov trg z magistralno Prešernovo ulico. V sklop teh del sodi tudi izgradnja parkirnega prostora ob Prešernovem spomeniku, tako da je bila vključena vsa okolica farne cerkve z nekdanjim pokopališkim prostorom, ki pravzaprav oblikuje razširjen spodnji del trga.2 Pred zemeljskimi gradbenimi posegi so postopoma, v vseh letnih časih, potekala zaščitna arheološka izkopavanja.3 Prvi prazgodovinski, rimski, staroslovanski in srednjeveško dobni arheološki relikti so bili najdeni na južni strani nekdanjega mestnega pokopališča, med farno cerkvijo in Prešernovim gledališčem.4 Leta 1972 smo pri nadaljevanju zaščitnih izkopavanj5 približno na sredini severnega pokopališkega prostora, že v sedanjem prečnem uličnem prehodu (glej sl. 1) odkrili ostanke 13 žarnih grobov.6 V spodnjem delu zgodnjega in poznega srednjeveškega grobiščnega sloja so bili izkopani predmeti vsakodnevne rabe, ki pripadajo naselbinskemu delu različnih arheoloških obdobij. Ostanki žarnih grobov so strnjeni okrog porušenega oktogonalnega dela stavbe s prehodom (glej situacijski načrt). Gre za manjšo skupino in dokaj zgoščen pokop. Verjetni obseg pokopov je večji, saj obstaja možnost, da so ostali neodkriti v tleh prostorov današnje trgovine (Titov trg 5). Oblika grobov je bila ugotovljena, vidna in merljiva v spodnji tretjini. Ohranjeno je bilo dno z ostenjem. Dno grobnih jam je bilo izkopano v rjavo ilovico, ki je prvotno prekrivala konglomeratno skalo. Izkopane in oblikovane so bile jaškasto, ovalno okroglo, pa tudi pravokotno (T. 1—4). Obseg dna je bil različen: od 38 X 38 cm do HO X 80 cm. Stene grobnih jam so bile obložene s kot pest debelimi in tudi večjimi rečnimi prodniki (gr. 2, 3, 5, 6, 8). Način pokopa in del pogrebnega ritusa7 sta razvidna iz posamičnih opisov grobov, kulturno, tipološko in kronološko opredelitev pa obravnava naslednji sestavek. 9 Arheoloäki vestnik 129 SLI: Kranj, farna cerkev: Pogled na najdišče severno in zahodno od cerkve. Abb. 1: Kranj, Pfarrkirche: Ansicht auf den Fundort nördlich und westlich der Kirche Zgornji, višji deli grobov so bili prekopani in grobni pridatki zavrženi v času, ko so zidali oktogonalno zgodnjesrednjeveško stavbo (grobovi 8—-13), pa tudi, ko so kopali grobne jame za staroslovanski grob 65/72 in srednjeveške pokope. Značilen primer je srednjeveški pokop DCCLIV v tlak notranjega dela oktoganalne stavbe (priloga 2: profil C—D) nad spodnjim delom žarnega groba 10. V ohranjenih delih grobov so ostali posamezni srednji in spodnji deli keramičnih posod (žar), npr. v grobu 1, 2, 4, 5 (T. 1: 1, 2, 4; T. 2: 5; T. 4). Predstava o grobnih celotah in pogrebnem ritusu je zato okrnjena. Na dnu groba 9 je bil položen diskast vodno oblikovan peščenjak, v grobu 5 pa je bil najden del kamnitega ročnega mlina. V grobiščnih slojih smo odkrili še premešane (nasute?) in premetane keramične fragmente prazgodovinskih posod različnih oblik (T. 5). Po uporabnosti sodijo bolj v naselbinski del. Manj številne keramične naselbinske dele smo odkrili v konglomeratnih ilovnatih škrapah še na vzhodni in zahodni strani cerkve. V grobiščnem sloju v premešanem stanju so bile najdene še naslednje naključne prazgodovinske najdbe: vrh konice bronaste sulične osti (sl. 2), bronasta čolničasta fibula, fragment fibule certoškega tipa, fragment bronaste ovratnice, dvoje fibul latenskega kulturnega porekla (sl. 3). Značilni premični naselbinski predmeti in njihov naključni položaj na kranjskem pokopališču kažejo na možnost naselbine v neposredni bližini grobišča. Predvideva se, da je bila na mestu, kjer sedaj stoje zidane gotske sred- Sl. 2: Kranj, farna cerkev: Naključni najdbi a) sileks, b) fragment bronaste sulične osti. M 1 : 1 Abb. 2: Kranj, Pfarrkirche: Zufallsfunde a) Silex, b) Fragment der Lanzenspitze aus Bronze. M 1 : 1 Sl. 3: Kranj, farna cerkev: Naključni najdbi, bronasti latenski fibuli. M 1 : 1 Abb. 3: Kranj, Pfarrkirche: Zufallsfunde, Latènefibeln aus Bronze. M 1 : 1 njeveške hiše. Ne izključujem pa tudi možnosti, da so kasneje od drugod vozili zemljo s prazgodovinskimi in rimskimi relikti za zasipavanje srednjeveških grobov in za izravnavo porušene oktogonalne stavbe. Konglomeratna skala je bila namreč prekrita z zelo tenkim slojem ilovice in humusne zemlje, zato je bilo nujno nasipavanje zemlje. Podoben vertikalni položaj smo ugotovili z arheološko sondo pri farni cerkvi v Radovljici. Odkrito arheološko najdišče v sredi starega urbanega prostora pomeni najstarejše prvobitno naselitveno mestno in krajevno jedro nad sotočjem Save in Kokre. Predstavlja nam izjemen primer dolgotrajnega pokopavanja na istem mestu, marsikaj pa nam pove tudi o življenju v arheoloških obdobjih Kranja. Prav gotovo je to odkritje pomemben prispevek k bogati krajevni kulturni zgodovini, kakor tudi k zgodovini ostalega gorenjskega področja in sosednjih pokrajin. Opis grobov Grob 1. Odkrit pod plastjo staroslovanskih in srednjeveških skeletov (kv. XVIII). Globina 0,60 m. Ohranjen pravokotni spodnji del grobne jame (v izmeri 0,90 X X 0,80 m). Dno jame je segalo 12 cm v rjavo ilovico nad konglomeratno skalo. Zapolnjena je bila s temnejšo humusno plastjo. V njej so bili raztreseni manjši drobci oglja.7 V sredino dna sta bila položena fragmentarno ohranjena keramična lonca (žari) večjih izmer. V zemlji žare sta bila netipičen železen obroček in manjši fragment sežgane živalske kosti. T. 1: 1; 4: 1. Grob 2. Odkrit pod plastjo staroslovanskih in srednjeveških skeletov (kv. XVIII). Globina 0,62 m. Ohranjen spodnji ovalno okrogli del grobne jame (v izmeri 0,75 X X 0,70 m). Njene stene so bile obložene z majšimi rečnimi prodniki. Na sredino dna grobne jame je bil položen fragmentarno ohranjen keramičen lonec (žara). Ohranila sta se samo dela največjega oboda. Spodaj in zgoraj je bila ravno odrezana. Postavljena je bila na večji rečni prodnik. V zasipni humusni prsti in v sami delno ohranjeni žari so bili raztreseni drobci oglja in manjši drobci sežganih kosti. T. 1: 2; 4: 2. Grob 3. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XVIII). Ob jugozahodnem zunanjem vogalu oktogonalne stavbe. Globina od 0,81 m do 1,05 m. Ohranjen spodnji ovalno okrogli del grobne jame (globina 0,25 m). Njene stene in dno so bili obloženi z okroglimi rečnimi prodniki. Zapolnjena je bila s črno humusno plastjo. Premešana je bila z manjšimi drobci oglja.8 Premer spodnjega dela jame je bil 0,45 m X 0,55 m. T.l: 3; 4: 3. Grob 4. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XVIII). Globina 0,67 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 0,60 m X 0,75 m. Vkopana je bila v rjavo ilovico. Na sredini grobne jame je bil položen delno ohranjen keramični lonec (žara) z značilnim plastičnim rebrom. Jama je bila deloma zasuta z močno pečeno ilovico in sivkasto pepelnato rjavo prstjo. Zasipna prst je bila pomešana z manjšimi drobci oglja in drobci sežganih kosti. T. 1: 4; 4: 4. Grob 5. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XVIII). Globina 0,62 m. Ohranjen spodnji ovalno okrogli del grobne jame v izmeri 0,55 m X X 0,50 m. Dno je bilo obloženo z manjšimi rečnimi prodniki. Nanj sta bila položena del keramičnega lonca (žare) in razbit del ročnega kamnitega mlina. Grobna jama je bila zapolnjena s črno humusno prstjo; ki je bila premešana z manjšimi drobci oglja. T. 2: 5; 4: 5. Grob 6. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XVIII). Globina 0,66 m. Ohranjen spodnji ovalno okrogli del grobne jame v izmeri 0,60 m X X 0,55 m. Njeno dno je bilo obloženo z manjšimi rečnimi prodniki. Zasuta je bila s črno humusno prstjo, v kateri so bili premešani drobci oglja in drobci sežganih kosti. Na zasipni zemlji je bilo več železnodobnih fragmentov keramike. T. 2: 6. Grob 7. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XVIII). Ohranjen spodnji ovalno podolgovati del grobne jame v izmeri 0,70 m X 0,70 m. Zapolnjena je bila s črno humusno prstjo. Premešana je bila z drobci oglja in fragmenti živalskih kosti. X. 2: 7. Grob 8. Odkrit pod plastjo srednjeveških skeletov v bližini zidu prehoda iz oktogonalne stavbe. Globina 0,70 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 1,10 m X 0,80 m. Njeno dno je bilo obloženo z manjšimi rečnimi prodniki. Zapolnjena je bila s črno humusno prstjo, ki je bila premešana z manjšimi drobci oglja in koščki rdeče pečene ilovice. X. 2: 8; 4: 8. Grob 9. Odkrit pod plastjo srednjeveških in staroslovanskih skeletov (kv. XV). Globina od 0,64 m do 0,99 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 0,65 X 0,65 m in relativne globine okoli 35 cm. Njene stene so bile obložene z manjšimi rečnimi prodniki in tudi z manjšimi kamnitimi lomljenci. Zapolnjena je bila s črno humusno prstjo, ki je bila premešana z manjšimi drobci oglja9 in deli živalskih kosti. V zasipni prsti smo našli močno korodiran netipičen ploščat kos železa. X. 3: 9. Grob 10. Odkrit pod plastjo srednjeveških skeletov (pod skeletom DCCLIV) v tlaku oktogo-nalne stavbe. Globina 0,88 m. Ohranjen spodnji jaškast okrogli del grobne jame v izmeri 0,38 m X 0,38 m. Zapolnjena je bila s črno humusno prstjo z manjšimi rečnimi oblicami in nekaj atipičnimi fragmenti keramike. X. 3: 10; 4: 10. Grob 11. Odkrit pod plastjo srednjeveških skeletov in v sredini tlaku prehoda iz oktogonalne stavbe. Globina 0,77 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 0,43 X 0,40 m. Zapolnjena je bila s temno humusno prstjo in manjšimi rečnimi prodniki. Na zasipni prsti smo našli keramično vreteno in nekaj netipičnih fragmentov keramike. X. 3: 11; 4: 11. Grob 12. Odkrit pod plastjo srednjeveških skeletov ob zahodnem temeljnem zidu oktogonalne stavbe (kv. XVIII). Globina od 0,77 m do 1,08 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 0,40 X 0,45 m. Zapolnjena je bila s črno humusno prstjo in manjšimi rečnimi prodniki. Med prstjo so bili premešani manjši drobci oglja. V neposredni bližini zasutja je bilo več fragmentov keramike. X. 3: 12. Grob 13. Odkrit v bližini severnega zidu gotske ladje v sredini zidanega prehoda iz oktogonalne stavbe (med kv. XVIII in XX —• glej profil). Globina 0,85 m. Ohranjen spodnji okrogli del grobne jame v izmeri 0,45 X 0,45 m. Njeno dno je bilo izkopano v rjavo ilovico. Bila je zapolnjena s črno humusno prstjo in premešana z drobci oglja. V zasipni prsti je bilo več fragmentov keramike. T. 3: 13. Naključne najdbe 1. Strgalo (črni sileks) smo našli v rjavi ilovici pod grobiščno plastjo na tlaku iz okroglic (kv. XX). Višina 3,3 cm. Sl. 2: a. 2. Odlomljeno konico bronaste sulične osti smo našli na severni strani zidu gotske ladje v srednjeveški grobiščni plasti (kv. XVIII). Globina 0,90 m. Ohranjena dolžina 2,4 cm. Sl. 2:b. 3. Fragmentarno ohranjena bronasta čolničasta fibula, najdena na južni pokopališki strani (izkopavanja leta 1953). 4. Fragmentarno ohranjeno bronasto fibulo certoškega tipa smo našli v zasipni rjavi ilovici. 5. Sredi oktogonalne stavbe (kv. XIX) in v kv. XXX je bila odkrita po ena latensko-dobna bronasta fibula. Sl. 3. Opis prečnih profilov (k v. XVIII i n XX) A-B in C-D na severni strani nekdanjega pokopališča Pod sodobno asfaltno prevleko (stari nivo nadm. viš. 384,40 m) in makadamskim cestiščem v povprečni globini od 0,20 m do 0,40 m so bili v rjavem, peščeno humusnem sloju najdeni srednjeveški skeleti. Globlje, v temnejši humusni peščeni sloj so bile vkopane staroslovanske grobne jame (do glob. 0,60 m). Ta sloj ponazarja najbližji staroslovanski ženski pokop 65 (glej Inv. Arch. Jugoslavija 21, 1978, Y 208). V globini 0,55 m je bil v prehodu iz oktogonalne stavbe in na zunanji zahodni strani na večji površini zbit tlak iz oblic. Nad njim in pod njim je bilo več prazgodovinskih keramičnih fragmentov naselbinskega porekla. Globlje od tlaku so bila v rjavi ilovici ohranjena dna žarnih grobov, ki nam jih ilustrativno dokumentirata oba profila. Priloga 2. Novi izkopani nivo je imel nadm. viš. 1 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (ponatis), 1982, str. 96 in 396. 2 A. Valič, Oris 20-letnih raziskovanj grobišča v Kranju, Kranjski zbornik, 1975, str. 159. 3 A. Valič, Varstvo spomenikov (VS) 9, 1962—1964, str. 198. VS 10, 1965, str. 207. VS 13—14, 1968—1969, str. 192, VS 17—19/ 1, 1974—1975, str. 47. 4 S. Gabrovec, Mesto Kranja v prazgodovini slovenskega ozemlja, Zbornik 900 let Kranja, 1960, str. 42. J. Kastelic, Staroslovanski Kranj, Zbornik 900 let Kranja, 1960, str. 42. 5 Pri arheoloških terenskih izkopavanjih sta sodelovali Nada Osmuk, dipl. arheolog-konservator in Dragica Lunder por. Knific, arheolog-dokumentarist. Za vestno in strokovno sodelovanje se jima na tem mestu zahvaljujem. 6 A. Valič, Die Stadt Kranj in den archäologischen Zeiträumen, Balcanosla-vica 8, 1979, str. 96—76. 383,60 m. 7 Po antrakotomskih analizah, ki jih je opravil dr. A. Šercelj, SAZU Ljubljana (na tem mestu se mu zahvaljujem za strokovno pomoč), je bil ugotovljen v grobu 1 na osnovi treh vzorcev gaber (Carpinus betulus), na osnovi dveh vzorcev pa hrast (Quercus robur). 8 V grobu 3 je bil na osnovi dveh vzorcev določen gaber (Carpinus betulus), na osnovi enega vzorca pa smo ugotovili, da so sežigali z građenom (Quercus petraea). 9 V grobu 9 je bil ugotovljen na osnovi treh vzorcev dob (Quercus robur), na osnovi dveh vzorcev pa lesnika (Malus silvestris). Med posebnostmi v najdeni žganini je bila sprijeta kepica okroglega zrnja, ki je bilo delno v luskinah, delno pa golo. Na osnovi vzorca je bilo ugotovljeno proso (Panicum miliaceum). Za sežiganje so torej uporabljali trd les. VORGESCHICHTLICHE GRAB- UND SIEDLUNGSFUNDE IN KRANJ. ARCHÄOLOGISCHE SCHUTZGRABUNGEN UM DIE PFARRKIRCHE HERUM IM J. 1972 Zusammenfassung Im aufgegebenen (im 18. Jh.) alten Stadtfriedhof inmitten der Stadt Kranj wurden vom J. 1952 bis 1973 stufenweise archäologische Schutzgrabungen durchgeführt. An der Nordseite des Friedhofs, im. gegenwärtigen Strassendurchgang, neben den entdeckten Mauerresten eines oktogonalen Gebäudes mit Durchgang wurden in einer Tiefe von 0,60 m bis 1,08 m und mit horizontalem Durchmesser von 38 X 38 cm bis 80 X 110 cm die Überreste von 13 Urnengräbern freigelegt (siehe die Situationsskizze). Sie blieben unter der mittelalterlichen und urslawischen Skelettgräberschicht erhalten. Die oberen Teile der Gräber sind durch die Aushebung der Gruben für die mittelalterlichen Bestattungen zerstört worden. Die Sohlen der Urnengräber haben eine runde, ovale oder schachtartige, in einem Fall aber eine mehr rechteckige Form (Grab 1). Sie waren mit faustdickem Flussgerölle belegt. Darin steckten noch Reste halber Keramikurnen mit charakteristicher Rippenverzierung und Form (Grab 1, 2, 4, 5 — Taf. 1: 1, 2, 4; Taf. 2: 5; Taf.4), Holzkohlestückchen, kalzinierte Knochenfragmente sowie eine Handmühle aus Stein. In der humösen Grabfüllung des Grabes 9 befand sich ein Klümpchen aus zusammengeklebten runden Körnern, die zum Teil in ihren Hülsen steckten, zum Teil hülsenlos waren. Es ist festgestellt, dass es Hirsekörner sind (Panicum miliaceum). Durch anthrakotomische Analysen wurde die Holzkohle aus Grab 3 als der Weissbuche (Carpinus betulus) und der Steineiche (Quercus petraea), in Grab 9 aber der Eiche (Quercus robur) und dem Holzapfelbaum (Malus silvestris) zugehörig bestimmt. Also »hartes« Holz. Die freigelegte Nekropole ist von geringerem Umfang und gehört zeitlich in den Zeitraum der Alteisenzeit. An derselben Stelle, wie auch an vereinzelten Stellen um die Kirche herum wurden in der durcheinandergeworfenen mittelalterlichen Erdschicht der Nekropole in unterschiedlichen Tiefen und an unterschiedlichen Stellen vereinzelte Reste von Siedlungskeramik entdeckt, die zeitlich und kulturell in die Zeit der Einwirkung der jüngeren Urnenfelderkultur zu setzen sind (siehe den Beitrag von J. Horvat). Für den mittelalterlichen zentralen Stadtkern von Kranj, gelegen über dem Zusammenflüsse der Sava und der Kokra, bezeichnet aber die Nekropole die älteste bisher entdeckte Siedlungsphase. Im Friedhofsraum wurden noch Kulturgegenstände aus Metall und aus Ton aus der Latène-, der Römer-und der frühmittelalterlichen Zeit aufgedeckt, was auf die aussergewöhnliche Bedeutung dieser Stadt am Oberlauf der Sava in bestimmten einzelnen archäologischen Zeitaltern hinweist. PRAZGODOVINSKE NASELBINSKE NAJDBE PRI FARNI CERKVI V KRANJU1 JANA HORVAT Kranj Proti koncu preteklega stoletja so na področju Kranja pričeli odkrivati prazgodovinske predmete.2 Ob širjenju mesta so vedno znova naleteli na posamične najdbe ali na manjše skupine grobov, ki so se razprostirale po robovih starih rečnih teras na severnem delu današnjega naselja, kjer se skalnati pomol med Savo in Kokro razširi in preide v ravnino (sl. 1). Najdišča so vila Prah (ob križišču Stošičeve ulice in Koroške ceste),3 Župančičeva vila (Stošičeva ulica l),4 stikališče ceste Staneta Žagarja in ceste JLA (nekdanje Jezerske in Golniške ceste),5 Stritarjeva ulica 5 (nekdaj mestna sirotišnica, Marijanišče, mladinski dom),6 občinske stavbe,7 Stritarjeva ulica 8,8 Mayerjeva klet (Mladinska ulica 2),9 soseščina nekdanjega pokopališča sv. Križ (danes Prešernov gaj),10 ulica 31. divizije,11 Jahačev prelaz.12 Druga skupina prazgodovinskih predmetov je bila najdena v Lajhu,13 blizu sotočja Save in Kokre, kjer je starejše grobove uničilo pokopališče iz časa preseljevanja ljudstev,14 in v strugi Save pri tovarni Planika.15 Šmid domneva, da je bila okoli cerkvice sv. Boštjana na Pungartu, nad sotočjem Save in Kokre, naselbina, ki ji pripadajo grobovi v Lajhu, k severnim skupinam grobov pa naj bi sodilo neko bližje naselje, mogoče pri današnjem mostu čez Kokro proti Primskovemu, kar pa je še vedno samo domneva.16 V bližini Kranja, na desnem bregu Save, je bila na jugovzhodnem vrhu Šmarjetne gore (592 m n. m.)17 še ena prazgodovinska naselbina, na vznožju hriba pa so gomile.173 Pečnik je v bližini, pri Stražišču in Bitnjah, izkopal nekaj revnih žganih grobov iz halštatske dobe.18 Trinajst planih žganih grobov so odkrili v Stražišču (v Šmartinu) pri gradnji šole leta 1898,19 z Gorenje Save pa poznamo železno sulico.20 Prve sledove prazgodovinske naselbine so v Kranju odkrili leta 1953 ob raziskovanju staroslovanskega pokopališča južno od farne cerkve. Izbor gradiva je objavil S. Gabrovec.203 V članku obdelujem prazgodovinske najdbe z izkopavanj v letih 1969, 1972 in 1973. Vodil jih je kustos Gorenjskega muzeja A. Valič. Takrat so raziskali področje vzhodno, zahodno in severno od farne cerkve (sl. 2). Prazgodovinski ostanki so bili močno premešani in uničeni zaradi staroslovanskega in kasnejšega pokopališča. Severno od cerkve je bilo 13 poškodovanih žganih grobov. Širijo se na sever, pod sosednjo hišo.21 Severno od cerkve, na nekoliko širšem področju, je bila tudi večina naselbinskih najdb (kvadranti 14—22, 24; T. 1—5; 7—26: 1—14), ki številčno daleč prekašajo 1 Članek je prirejena seminarska naloga iz prazgodovinske arheologije na Filo- zofski fakulteti v Ljubljani. Naloga je bila zaključena konec leta 1981, zato v glav- nem ni upoštevana novejša literatura. Kustos Gorenjskega muzeja v Kranju Andrej Valič mi je prijazno omogočil risanje, delo na gradivu in objavo. Za strokovno pomoč se zahvaljujem mentorjema asist. mag. Bibi Teržan in prof. dr. Stanetu Gabrovcu ter knjižničarju Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Draganu Božiču. Dragica Knific-Lunder je izdelala načrte in deloma popravila tabele. Sl. 1: 1: Lajh, 2: okolica farne cerkve, 3: vila Prah, 4: Župančičeva vila, 5: sti-kališče ceste Staneta Žagarja in ceste JLA, 6: Stritarjeva ul. 5 (nekdanja sirotišnica), 7: občinske stavbe, 8: Stritarjeva ul. 8, 9: Mayerjeva klet, 10: pri Prešernovem gaju (pri bivšem pokopališču sv. Križ), 11: ul. XXXI. divizije, 12: Gradišče na Smarjetni gori, 13: gomile pri Sempeterskem gradu, na vznožju Smarjetne gore, 14: Seljakova ul. v Stražišču, šola, 15: Gorenja Sava, 16: Jahačev prelaz (?). Načrt je izdelan na podlagi kart, ki sta ju objavila T. Knific, Kronika 19, 1971, 71 in Valič (1981) 113. Abb. 1: 1: Lajh, 2: Umgebung der Pfarrkirche, 3: Villa Prah, 4: Villa Župančič, 5: Kreuzung der Strasse Stane Žagar und der Strasse JLA, 6: Stritar-Str. 5 (ehemaliges Waisenhaus), 7: Gemeindegebäude, 8: Stritar-Str. 8, 9: Mayerkeller, 10: Beim Pre-šeren-Hain (beim ehemaligen Friedhof sv. Križ), 11: Gasse der XXXI. Division, 12: Ringwall auf der Smarjetna gora, 13: Hügelgräber beim Schloss Šempeter, am Fuss der Smarjetna gora, 14: Seljak-Str. in Stražišče, Schule, 15: Gorenja Sava, 16: Jahač-Durchgang (?). Der Plan ist an Hand der von T. Knific, Kronika 19, 1971, 71 und Valič (1981), 113 veröffentlichten Karten ausgearbeitet. Sl. 2: Izkopavanje ob farni cerkvi v Kranju leta 1969, 1972 in 1973. Lega kvadrantov in položaj grobov. M 1 : 400. Abb. 2: Ausgrabungen an der Pfarrkirche in Kranj in den Jahren 1969, 1972 und 1973. Lage der Quadranten und Situation der Gräber. M. 1 :400. najdbe iz vzhodne (kvadranti 30, 32, 36; T. 6: 24—29) in zahodne okolice cerkve (kvadranta 3, 4; T. 6: 1—23). Vključila sem tudi nekaj predmetov, najdenih leta 1953 (T. 26: 15—17), ki so že bili objavljeni.20a Plast s prazgodovinskimi ostanki je bila tako poškodovana, da sem se pri časovni določitvi in pri tem, kaj sodi k naselbini in kaj h grobovom, lahko naslonila le na primerjavo z drugimi najdišči. ZNAČILNOSTI KERAMIČNIH NAJDB Oblike — Latvice in sklede so poleg loncev najpogostejša oblika. Sklede z navznoter zapognjenim ustjem imenujem latvice.22 V glavnem so dobro izdelane, iz dokaj prečiščene gline in pogosto z zglajeno površino. Barve so različne: od oranžnorumene prek rjavih tonov do bleščeče črne. Prav tako so raznolikih oblik. Latvice z ustjem (T. 9, 10: 1—13, 17), ki je bolj izrazito zapognjeno navznoter, so lahko globoke ali nizke. Redko so okrašene: z bradavico (T. 6: 10), z žlebovi in fasetiranjem (T. 9: 20, 23, 24), psevdovrvičastim okrasom in vrezi (T. 9: 25; T. 10: 4). Posebno skupino tvorijo latvice z ode- beljenim ustjem (T. 2: 20; 5: 17, 18; 10: 10—12). Latvice z bolj navpičnim ali rahlo navznoter nagnjenim ustjem (T. 10: 14—16, 18—19, T. 11: 1—16) so kot prejšnja oblika zdaj plitvejše, zdaj globlje. Posamezni primeri so okrašeni z žlebovi, vrezi, fasetiranjem ali z vodoravnim rebrom z odtisi (T. 10: 18, 27; T. 11: 3, 6, 8). V enem primeru poznamo latvico na nogi (T. 8: 3). Ohranjenih je še nekaj nog posod, za katere pa ne vemo, kakšen recipient so nosile (T. 8: 6—10). Globoke sklede imajo navzven nagnjene stene, ki so rahlo zaobljene (T. 11: 15:—28), strogo, poševne (T. 11: 34—41, 44) ali včasih tudi dokaj strme (T. 11: 29—33, 42, 43; T. 12: 1—3). V nekaterih primerih je ustje še posebej zapognjeno navzven (T. 12: 4—7). Na skledah se enkrat pojavi psevdovrvičast okras, ki ga spremljajo žigi (T. 11: 22), pogostejši pa je okras z vodoravnim rebrom (T. 5: 14; T. 6: 9, T. 11: 42, 43; T. 12: 3) in metličenje (T. 5: 16, T. 11: 24, 33, 35). Dve mali valjasti nogi sta verjetno pripadali tipu posode na več nogah (T. 2: 29; T. 8: 5). Med gradivom najdemo tudi krožnik (T. 12: 8). Precej je ostankov ročajev, ki so pripadali skodelicam s presegajočimi ročaji (T. 8: 11—20). Nekateri ročaji so preluknjani. Od dveh zelo majhnih posod ima ena obliko skodelice (T. 8: 1, 2). Lonci se pojavljajo v izrazito kroglasti obliki. Lahko so brez vratu (T. 12: 9, 10, 12) ali s komaj nakazanim vratom (T. 12: 13, 14, 16), ki prehaja v prsta-nast vrat (T. 2: 5; T. 3: 15; T. 5: 6, T. 12: 11, 15, 17—24, T. 13: 1, 2). V nekaterih primerih so okrašeni z rebrom na največjem obodu (T. 12: 24; T. 13: 2). Posebna skupina so trebušasti lonci z rebrom nad največjim obodom in s slabo izraženim vratom (T. 13: 5—10). Trebušasti lonci z bolj izrazitim vratom so lahko manjši (T. 3: 8; T. 3: 11; T. 14: 5, 9, 10, 12) ali večji (T. 13: 16; T. 14: 1—4, 6—8). Prehajajo (T. 14: 9, 12; T. 13: 11, 15; T. 3: 8) v skupino lončkov brez izrazitega trebuha (trup je vrečast) in z rahlo poudarjenim vratom (manjši T. 13: 12—14, večji T. 3: 1; T. 14: 11, 13; T. 15: 1—4). Včasih so okrašeni z rebri ali z izboklinami. Vrečaste oblike loncev brez poudarjenega vratu so tudi številne (T. 2: 2; T. 15: 8—17). Prehajajo v globoke sklede. Lahko so okrašeni z vodoravnim rebrom (T. 2: 2; T. 15: 12) ali metličenjem (T. 15: 10). Kranj pozna tudi lonce s stožčastim, enakomerno navznoter nagnjenim vratom (T. 2: 7; T. 4: 5, 6; T. 14: 14—23). Izrazita skupina so posode z visokim usločenim vratom. Ustje je lahko močno nagnjeno navzven (T. 1: 9; T. 16: 21—27; T. 17: 1, 5). Pri nekaterih oblikah gre verjetno za ostanke velikih shrambnih posod z debelimi stenami, iz grobe gline, z vodoravnim, razčlenjenim rebrom na trebušastem trupu (T. 16: 27; T. 17: 1, 5). Ustje je tudi manj izrazito nagnjeno navzven (T. 5: 25; T. 16: 1—14, 17—20). V teh primerih so posode v glavnem fino delane, neredko okrašene: z vrezi ali žlebovi na ustju, s psevdovrvičastim okrasom, belo in-krustacijo, žigosanjem. Ohranila sta se tudi dva zelo poškodovana vrčka s psevdovrvičastim okrasom in presegajočim ročajem (T. 16: 15, 16). Poznamo le nekaj kosov, ki pripadajo pokrovom (T. 1: 11; T. 5: 3; T. 6: 1, 4; T. 22: 20—22; T. 26: 10). Dva sta podobna pekvam, le da sta tanjša (T. 6: 1, 4). Drugi primeri so bolj zaobljeni ali zalomljeni. Lahko so okrašeni z rebri, vrezi ali z inkrustacijo. T. 26: 10 je verjetno ročaj pokrova. Tipični predstavniki naselbine so pekve (v zasipni prsti grobov T. 2: 21, 23, 24; T. 3: 16; T. 5: 1, 2; izven grobov T. 6: 20; T. 22: 23, 24; T. 23; T. 24: 1—24). Ohranjeni so deli ustij in ročaji. Stene so neokrašene ali pa poteka vzporedno z ustjem gladko ali razčlenjeno rebro. Na širokih ročajih so včasih izrazita vzdolžna rebra. Na prehodu ročaja v steno pekve so pogosti izrastki: eden podolgovat, dva ali trije manjši. Velikosti pekev nihajo. Najmanjše prehajajo v pokrove. Za svitke sta značilni enotna velikost in oblika (T. 25: 16—24; T. 26: 1, 2). Isto velja tudi za vretenca (T. 26: 4—9). Vsa so stožčasta, le eno je bolj splo-ščeno. Med tipičnim naselbinskim gradivom sta se ohranila tudi utež za statve (T. 26: 3) in brusni kamen (T. 26: 14). Izstopata neke vrste podstavek in verjetno ostanek prenosnega ognjišča (T. 26: 11, 13). Nekaj manjših kosov ometa je bilo najdenih severno od cerkve, med drugim tudi v zasipni prsti grobov 2 in 9. Na dovolj velikih se vidijo odtisi šibja, katerega premer ne presega 1 cm. Isti ogenj, ki je prežgal omet, je verjetno povzročil, da so bili nekateri kosi keramike še enkrat prežgani. V primerjavi z ostalo keramiko jih je malo. Večinoma se pojavljajo severno od cerkve, kjer je tudi največja gostota ostankov prazgodovinske keramike, največ v kvadrantu 18, manj v sosednjih in v zasipni prsti grobov 2, 4, 9. Okras — Prevladuje okras v obliki reber (T. 13: 2, 5—10, 12, 15; T. 19: 8—28; T. 20; T. 21; T. 22: 1—13). Krasi predvsem keramiko debelih sten iz neprečiščene gline. Rebra potekajo vodoravno, enojno in dvakrat v obliki visečih polkrogov (T. 19: 8, 9). Lahko so tudi razčlenjena z odtisi ali vrezi. V nekaterih primerih so odtisi narejeni s takšnim orodjem, da izgledajo dvojni (T. 20: 5—15). Redkeje so rebra z odtisi prekinjena še z izboklinami (T. 15: 4; T. 17: 1; T. 20: 16). Včasih spremlja rebra metličast okras (T. 19: 11; T. 22: 6, 8—13). Metli-čenje nastopa tudi samo: samo na zunanji, samo na notranji ali na obeh stenah posode (T. 4: 15; T. 5: 16; T. 11: 24, 33, 35; T. 15: 10; T. 17: 11, 12; T. 19: 7, 11; T. 22: 6, 14—18). Redkejše kot rebra so bradavice (T. 13: 11, 14; T. 19: 1—7) in okrogli vtisi na steno ali na ročaj (T. 14: 9; T. 24: 26). Okras iz širokih vrezov so uporabljali tudi na boljši keramiki (T. 2: 4; T. 4: 11, 12; T. 7: 18—31; T. 8: 7—9). Vreze so navadno združili v snope, ki tečejo vodoravno, navpično ali poševno. Poševni snopi oblikujejo cikcak, polkroge ali trikotnik z zastavicama (T. 7: 19—22). Redkejši so ožji vrezi. Na pokrovu, kjer oblikujejo motiv trikotnika z zastavicama, so belo inkrustirani (T. 10: 4, 18; T. 22: 20, 21). Sorodni širokim vrezom so snopi žlebov, ki krasijo stene latvic (T. 9: 20, 23, 24; T. 10: 27). Široki žlebovi in vrezi se pojavljajo tudi na ustjih posod (T. 16: 1, 9, 18; T. 14: 9, 15). Psevdovrvičast okras, narejen s koleščkom, se pojavlja v enakem številu kot vrezan (T. 2: 3; T. 3: 13; T. 4: 18; T. 5: 25; T. 6: 2, 3; T. 7: 4—13; T. 9: 25; T. 11: 22; T. 16: 14—17). Pri tem lahko opazujemo različne oblike in velikosti orodja za izdelavo okrasa. Včasih je bilo komplicirano sestavljeno (npr. T. 7 : 8), drugič so na isti posodi uporabili kolesci različnih velikosti (T. 16: 16). Psevdovrvičast okras je v nekaterih primerih zapolnjen z belo maso (T. 3: 13; T. 5: 25; T. 7: 5, 6; T. 16: 14—16). Žigosanje se pojavlja v obliki obročkov, jamic (T. 7: 14; T. 11: 22; T. 16: 14) in v motivu ležečega, povezanega S (T. 7: 3). Tudi to tehniko dopolnjuje in-krustacija. Enkrat je ustje latvice poševno fasetirano (T. 11: 8). V drugih, redkih primerih se pojavi zelo rahlo in gosto vodoravno fasetiranje na stenah latvic in krožnika (T. 9: 24; T. 11: 3; T. 12: 8). Rdeče slikanje poznamo samo z ene posode (T. 15: 23). Luknjice v ročajih skodelic ali skozi bradavice so verjetno naredili zaradi obešanja posod (T. 8: 15, 16, 21, 22), luknjice v stenah pa so omogočile vezavo razbitih posod (T. 8: 1; T. 10: 1). Med posodami torej prevladujejo večji in manjši lonci, sklede, ki nastopajo predvsem v obliki latvic, ostanki pekev. Drugi tipi so redkejši: posode z visokim usločenim vratom (med njimi je nekaj velikih shrambnih posod), skodelice s presegajočim ročajem, pokrovi, vrčki, posode na nogi. Večinoma so debelih sten, glina je mešana s peskom. Redko so okrašene, najpogosteje z rebrom z odtisi. Številni so ostanki svitkov, odkritih je bilo nekaj vretenc. Ohranili so se tudi koščki prežganega glinastega ometa. Sestava najdb jasno kaže na naselbino, kljub temu da se nam zaradi srednjeveških grobov niso ohranili ostanki stavb. OPREDELITEV KERAMIČNIH NAJDB Iz Kranja poznamo ostanke dveh vrčev s presegajočim ročajem, stožčastim vratom in vodoravnim psevdovrvičastim okrasom, ki je belo inkrustiran (T. 16: 15, 16). Takšni vrčki, eno ali dvoročajni, so značilnost ruške skupine. V Rušah imajo vedno presegajoč ročaj in okrašeno ramo (z brazdastim vrezom, psevdo-vrvičastimi odtisi ali z navadnimi vrezi). Müller-Karpe jih glede na obliko in lego na ruškem grobišču deli v več skupin, ki so tudi časovno ločene. Zaradi slabe ohranjenosti kranjskih ne bi mogla pripisati kakšni posebni skupini.23 Dvoročajne vrčke s presegajočima ročajema pozna tudi Koroška. Primer z Brega je okrašen z žigosanim motivom ležečega S.24 V Ljubljani in na Bledu se pojavijo dvoročajni, večinoma neokrašeni vrči na začetku železne dobe.25 Posode z visokim, usločenim vratom in navzven nagnjenim ustjem (kot Kranj, T. 16: 1—14, 17—20) so značilnost ljubljanske žarnogrobiščne skupine, v nasprotju z ruško skupino, kjer prevladujejo žare s stožčastim vratom. Kombinacija s psevdovrvičastim in žigosanim okrasom (Kranj, T. 16: 14, 17) je redka. V Ljubljani se pojavi takšna žara s psevdovrvičastim okrasom v grobu 17, ki sodi v čas I. stopnje grobišča,26 na Bledu v grobu 51, ki bi ga lahko pripisali Ljubljani II b ali III a.27 V zadnjem primeru je okras potisnjen na vrat, kot v Kranju. Ljubljanske posode imajo tudi v drugih tehnikah bolj poredko okrašen vrat.28 Kljub redkosti takih posod v ruški skupini, pa pozna grob 13 s 10 Arheološki vestnik 145 Pobrežja žaro s cilindričnim, usločenim vratom in vodoravnimi, psevdovrviča-stimi pasovi po vratu in na ramenih.30 Ustji, žlebljeni na notranji strani, sta ostanka zelo finih posod z visokim vratom ( T. 16: 9, 18). Takšna ustja pozna Ljubljana v nekem dokaj kratkem obdobju. Pojavijo se trikrat, v grobovih 78, 86 in 130,31 v vseh primerih na žarah, ki imajo vodoravno rebro na spodnji strani trebuha in jih tako lahko primerjamo z žaro iz groba z antenskim mečem iz Podzemlja.32 Žara iz groba 86 je okrašena z vrezanimi konjički, kar jo tesno povezuje z grobom 101. Puš upravičeno domneva, da je konjičke iz obeh grobov delala ista roka. Grob 101 je na podlagi železnega nakita dobro datiran v Ljubljano II b.33 Nekaj kranjskih posod ima soroden okras, tj. narezano ustje (T. 14: 9, 15; T. 16: 1). V KŽG se pogosto pojavljajo na ustjih vrezi ali odtisi prstov.34 Nadaljujejo se še v železno dobo, na primer na Posteli ali v Kleinkleinu jih dobimo v vseh obdobjih.35 Zanimive so nizke, široke noge posod, okrašene z vodoravnimi žlebovi ali širokimi vrezi (T. 8: 7—9). Recipienta ne poznamo. Latvice na nogi nastopajo že v okviru mlajše KŽG,38 v Ljubljani tudi v grobovih na prehodu iz KŽG v pravo železno dobo.37 Noge so nizke in večinoma neokrašene. V Kleinkleinu se uveljavijo latvice in sklede na visoki, pogosto usločeni nogi, ki je okrašena z gostimi vodoravnimi žlebovi. Pojavijo se v grobovih mlajšega dela I. faze gomil v Kleinkleinu. Najdbe iz te skupine grobov lahko dobro vzporejamo z obdobjem Podzemelj 2 in Ljubljana lila.38 Ohranijo pa se še v tretji, zadnji fazi grobišča, le da je recipient drugače oblikovan in okrašen.39 Tudi v Legnu, ki je povezan s Kleinkleinom, je bila najdena podobna noga.40 Dolenjska halštatska skupina pozna posode na nogah, okrašene z vodoravnimi žlebovi, ki so podobno razporejeni kot v Kranju.41 Večinoma so višje in usločene, kar jih loči od kranjskih, po drugi strani pa so redko tako gosto žlebljene kot noge iz Kleinkleina.42 Nekatere noge z Libne, ki jih lahko datiramo v horizont certoške fibule, so po obliki, okrasu in velikosti dokaj blizu kranjskim.43 Vprašanje pa je, če jih lahko direktno povezujemo. Valjasti nožici (T. 2: 29; T. 8: 5) sta mogoče pripadali posodi v obliki živali, kakršno poznamo z Brega. Stiri noge, na katerih stoji, so podobne kranjskim. Sodi v isto skupino kultnih posod, kot na primer posodi v obliki pivskega roga z živalskimi zaključki iz groba 54 v Ljubljani.44 V Estah, Casa di Ricovero, grob 234, najdemo skledo na treh podobnih valjastih nožicah. Grob je predstavnik stopnje Este II kasno.45 Kroglaste lončke z rebrom z odtisi nad največjim obodom (T. 13: 5—10) dobimo na najdiščih KŽG in starejše železne dobe, včasih z bolj, drugič z manj razvitim ustjem. Izmed naselbin jih poznajo Brinjeva gora,46 žarnogrobiščna naselbina na Ptujskem gradu47 in Poštela.48 Najdemo pa jih tudi na grobišču v Dobovi, v okviru čiste KŽG.49 V Ljubljani se pojavljajo konec I. stopnje in v II.,50 na Rifniku pa na grobišču z začetka železne dobe.51 Dolenjske halštatske naselbine v doslej objavljenem gradivu, ne poznajo tovrstnih lončkov.52 Težje opredelimo podobne preproste lončke brez izrazitega trebuha, z razčlenjenim rebrom na obodu (T. 13: 12, 13, 15). Brinjeva gora jih pozna iz 2. plasti (datirana v Ha A) in iz 3. plasti (datirana v Ha B).53 Odkriti so bili tudi v naselbini na Ptujskem gradu54 in na drugem žarnem grobišču v Rušah.55 Podobne oblike najdemo tudi drugod, na primer na notranjskih gradiščih — Metulje, Slivnica.50 Lonček z dvojno bradavico (T. 13: 11) nastopa v drugačni obliki, z izrazitim ustjem, v žarnogrobiščni Dobovi.57 Pojavlja pa se vsaj še v starejšem halštatskem obdobju.58 Na Brin j evi gori jev Ha B plasti groba posoda, ki je okrašena z vodoravnim nizom okroglih vtisov. Iz premešane vrhnje plasti poznamo lonček, podoben kranjskemu, prav tako okrašen z vtisi na steni (T. 14: 9).59 Vtisi na steni posode se pojavljajo tudi v naselbini na Ptujskem gradu, le da jih spremlja vrezan okras.60 Prav tako ima Poštela lončke z vtisi na steni. Posebno eden je soroden kranjskemu, poleg vtisov pa ima tudi narezano ustje.61 Podoben okras poznamo iz groba 36 na Bledu. Grob lahko opredelimo v Ljubljano III.62 Pri lončkih gre za naselbinsko gradivo, ki je redko zastopano na grobiščih. Posebnost obravnavanih štirih tipov je slabo razvit vrat v primerjavi z ostalimi najdišči. Verjetno so več ali manj sočasni. Osnovo imajo v KŽG, kako daleč pa se ohranijo v železno dobo, zaradi slabega poznavanja halštatskih naselbin trenutno ne moremo ugotoviti. Poleg loncev imamo še druge najdbe, ki so tipične za naselbine in se zelo redko pojavljajo v grobovih.63 Predvsem so to razne oblike pekev (T. 22: 23, 24; T. 23; T. 24: 1—24), svitkov (T. 25: 16—24; T. 26: 1, 2) in vretenc (T. 26: 4—9), utež za statve (T. 26: 3), pokrovi (T. 6: 1, 4; T. 22: 19—22; T. 26: 10) in ostanek prenosnega ognjišča (T. 26: 13). Njihove oblike so zelo splošne, poznata jih tako KŽG kot železna doba.64 Na grobiščih KŽG so latvice zelo pogoste in to v standardiziranih oblikah, medtem ko so na naselbinah bolj raznolike (Brinjeva gora). Večina latvic v Dobovi in v Ljubljani je neokrašenih ali imajo samo bradavico (tako kot Kranj, T. 6: 10). Redka sta fasetiranje ali vrezan okras. Na Bledu se enkrat pojavi latvica, ki ima pod ustjem poševen snop, narejen s koleščkom.65 V ruški skupini so latvice s psevdovrvičastim okrasom pogoste in značilne, tako da kranjske kose najlaže primerjamo z njimi (T. 9: 25, T. 11: 22).66 Müller-Karpe v Rušah celo loči več skupnih latvic. V srednjem delu grobišča so okrašene z vodoravnim pasom pod ustjem in z navpičnimi snopi pod njim. Značilne naj bi bile za Ha B2 v Rušah. Pretežno na zahodnem delu grobišča pa se pojavljajo skodelice, okrašene izključno z vodoravnim pasom pod ustjem. Predstavljale naj bi stopnjo Ha B3.67 V grobu 41 v Rušah je latvica s psevdovrvičastim okrasom, ki naj bi bila predstavnica stopnje B2, zraven pa sta spiralni zapestnici, okrašeni s snopi vrezov. Takšne zapestnice postavlja Müller-Karpe v stopnjo B3.68 Kranjske primere bi zaradi slabe ohranjenosti težko pripisala prvemu ali drugemu tipu. Kos, ki ga je objavil Gabrovec, je blizu oblikam, ki naj bi po Müller- Karpeju predstavljale Ha B2 v Rušah. Tudi vrezani okrasi na latvicah so značilnost ruške skupine (Kranj, T. 10: 4). Oblikovani so samo iz pasu vodoravnih črt ob ustju ali iz vodoravnega pasu in pod njim visečih trikotnikov, polkrogov ali navpičnih snopov.09 V kolikor drži Müller-Karpejeva delitev latvic v različna obdobja Ha B70 po okrasu, ima izrazito lokalen pomen, saj se že na Pobrežju skodelice, ki naj bi bile značilne za Ha B3 v Rušah, pojavijo v grobovih skupaj z iglo z jajčasto glavico in valovitim vrezanim okrasom in s posodami, ki so značilne za najstarejši del grobišča (Ha BI).71 Prav tako poznamo takšno latvico iz Legna, iz časa Ha C.72 Kranjsko latvico (T. 10: 4) bi zaradi kombinacije vodoravnih črt z visečimi polkrogi najlaže povezala s skodelico z drugega žarnega grobišča v Rušah.73 Latvica s Pobrežja, ki ima pod vodoravnimi linijami polkrožne vtise, je po izgledu tudi blizu kranjski,74 mariborska latvica na nogi s turbanastim ustjem pa ima vrezane viseče polkroge na notranji strani, v recipientu.75 Motiv visečih polkrogov pod vodoravnim pasom pozna ruška skupina tudi na drugih oblikah: amforah in vrčih. V Ljubljani se pojavi enkrat, ob žari, značilni za Ljubljano II b.76 V KŽG se poleg okraševanja s snopi žlebov uporablja tudi poševno ali navpično žlebljenje po celem obodu latvic. Razlikovati ga moramo od poševnega fasetiranja, ki je prav tako značilnost KŽG in tudi horizonta Stična—• Novo mesto.77 KŽG pozna redke poševne žlebove, enakomerno razporejene po obodu, ki so blizu poševnemu fasetiranju.78 Redkejše je gosto žlebljenje, v primerih z Brinjeve gore in Pobrežja je navpično.79 Pač pa je gosto žlebljenje zelo značilno za Kleinklein, kjer se pojavlja v raznih oblikah na številnih posodah, med drugim tudi na ustjih latvic. Nastopi že v starejšem delu prve faze in se v vedno bolj razgibanih oblikah ohrani do konca grobišča.80 Kranjsko latvico (T. 10: 27) za zdaj najlaže povežem s štajerskimi primeri iz Ha C. V Kranju sta dve latvici okrašeni s snopi žlebov (T. 9: 23, 24). Enkrat je snop navpičen, drugič poševen. Takšen okras ni posebno pogost, pojavlja pa se skozi dolgo časovno razdobje. V Rušah dobimo latvico, okrašeno s snopi vrezov, na vzhodnem delu grobišča. Müller-Karpe jo datira v Ha BI.81 Oblika z žlebovi je bila najdena na grobišču Novo mesto-Mestne njive. V grobu 22 so navpični žlebovi kombinirani s fasetiranjem, tako kot v Kranju (T. 9: 24). Grobovi so datirani v Ha B3.82 Latvica na visoki nogi s Šmarjete je tudi po žlebovih in gostem vzdolžnem fasetiranju zelo podobna kranjski.83 Sicer je brez grobne celote, vendar jo na podlagi gostega žlebljenja na nogi povezujem z groboma z Brezij in Strelca pri Smarjeti, ki sta predstavnika Podzemlja 2.84 Pogostejše so latvice, pri katerih navpičnih ali poševnih skupin žlebov ne spremlja vzdolžno fasetiranje. V Ljubljani poznamo samo eno, iz groba 208, ki leži v severnem delu grobišča, med grobovi, ki pripadajo Ljubljani II b in III a.85 Latvica iz Metlike—Borštka (s prelomljenimi žlebovi) sodi na podlagi vzdolžnega fasetiranja in ostale keramike v grobu v horizont Podzemelj 2.86 Dragatuš tudi pozna latvico z vrezanimi snopi. Grobišče se začne v obdobju Podzemelj 2 in živi še v čas Stična—Novo mesto.87 Iz III. faze Kleinkleina izvira podobna posoda.88 Najdba z Libne kaže, da tako okrašenih latvic niso prenehali izdelovati na koncu KŽG ali na začetku železne dobe. Odkrili so jo skupaj z vzdolžno narebrenim lasnim obročkom, ki je značilen za Stično 2 in horizont kačaste fibule.89 Kljub primerom iz Ruš, Kleinkleina in Libne se zdi, da je težišče latvic, okrašenih s snopi žlebov, v Ha B3 in v Ha C (predvsem v horizontu Podzemelj), pri čemer je za datacijo kranjskih zlasti pomembna kombinacija z gostim vzdolžnim fasetiranjem. Vzdolžno fasetiranje se v Kranju pojavi trikrat in v vseh primerih je zelo rahlo (T. 9: 24; T. 11: 3; T. 12: 8). Latvice z vzdolžnim fasetiranjem v navadno zelo enotni obliki so značilnost horizontov Ljubljana III a, Podzemelj 290 in sočasnega obdobja na Štajerskem.91 Navadno povezujejo pojav vzdolžnega fasetiranja latvic in fasetiranja ustja na notranji strani posod z visokim vratom z vplivi iz spodnjega Podonavja, iz Basarabi kulture in iz Basarabi horizonta bosutske kulture, ki se v jugovzhodnoalpskem prostoru pokažejo približno v stopnji Podzemelj 2 — mlajša faza I. stopnje v Kleinkleinu.92 Vendar tega fasetiranja ne bi mogla neposredno primerjati s Kranjem, kjer je bolj rahlo, gosto in tudi neenakomerno. Vzdolžno fasetiranje na latvicah se v jugovzhodnih Alpah ne pojavi prvič šele v stopnji Podzemelj 2, ampak ga grobišča in naselbine KŽG poznajo že prej v manj izraziti obliki. Na Brinjevi gori so ga našli v plasteh Ha A in Ha B.93 V Dobovi imamo latvice z vzdolžnim fasetiranjem v grobovih 90, 387 in 400. Vsi trije sodijo v mlajši del grobišča, v Ha B.94 Šibko vzdolžno fasetiranje poznamo tudi z dobre polovice latvic, ki so bile najdene v žganih grobovih Ha B3 v Novem mestu-Mestnih njivah.95 Menim, da je pod novimi vplivi lahko dobilo vzdolžno fasetiranje svojo izrazito in za Podzemelj 2 značilno obliko, ne moremo pa vsega fasetiranja postaviti v ta okvir.90 Povezava kranjske latvice s T. 9: 24 z latvico na nogi s Šmarjete, ki jo datiram v Podzemelj 2,97 in z latvico iz groba 22 iz Novega mesta-Mestnih njiv, ki je datirana v Ha B3,98 bi govorila za možno datacijo vseh kranjskih faseti-ranih kosov v Ha B3 in horizont Podzemelj. V enem primeru (T. 11: 8) je latvica na ustju in pod njim poševno faseti-rana. Tak okras je pogost v KŽG.99 Pozna ga tudi železna doba. Na Dolenjskem se po prekinitvi v obdobju Podzemlja 2 znova pojavi v malo drugačni obliki v horizontu Stična—Novo mesto.100 Tudi v Kleinkleinu se obdrži skozi tri faze grobišča.101 Precej večjih posod z debelimi stenami je bilo okrašenih z metličenjem (T. 4: 15; T. 5: 16; T. 11: 24, 33, 35; T. 15: 10; T. 17: 11, 12; T19: 7, 11; T. 22: 6, 8—18). Največkrat je keramika groba, delana brez lončarskega kolesa. Posamične primere metličastega okrasa srečamo že v KŽG in v starejši železni dobi.102 Zaenkrat je številneje zastopan na latenskodobnih posodah, ki so tudi lahko delane brez lončarskega vretena.103 Del kranjskih kosov bi lahko pripisala latenu (T. 4: 15; T. 17: 11, 12), za ostale pa sem mnenja, da so sočasni z večino naselbinskega gradiva. Psevdovrvičasti okras je narejen s koleščkom, ki daje videz odtisa vrvice (T. 2: 3; T.3: 13; T. 4: 18; T. 5: 25; T. 6: 2, 3; T. 7: 4—13; T. 9: 25; T. 11: 22; T. 16: 14—17). Značilen je za ruško žarnogrobiščno skupino in jo tudi loči od drugih severnoalpskih—srednjepodonavskih Ha B skupin.104 V ruški skupini je pogosto oblikovan tako kot v Kranju: vodoravni pasovi snopov, pod njimi cikcak ali navpični snopi. Motivi nastopajo na večini oblik posod: na žarah s stožčastim vratom, enoročajnih vrčih, latvicah, dvoročajnih skledah.105 V Dobovi pa psevdovrvičasti okras ni običajen.106 Konec KŽG opazimo, da začno to tehniko opuščati, kar se posebno dobro vidi na Štajerskem, kjer je bila v KŽG močneje razširjena kot drugod v Sloveniji. Na Pošteli, ki verjetno začne živeti nekje v Ha B3 stopnji, iz bogatega naselbinskega gradiva poznamo le malo keramike s psevdovrvičastim okrasom.107 Enako je v Kleinkleinu, ki pozna psevdovrvičast okras le v bogatem grobu Forstwald 17, ki se tesno navezuje na tradicijo KŽG in je eden od predstavnikov zgodnje I. faze grobišča.108 Opuščanje psevdovrvičastega okrasa se v istem času kaže na širšem prostoru, tudi v Estah. Značilen je v stopnji Este II zgodnje, v naslednji stopnji ga opuščajo, popolnoma pa izgine v Este II kasno.109 Poredkoma se pojavlja v Ljubljani in na Bledu.110 Na Bledu v grobu, v katerem je bila najdena železna ločna fibula (gr. 51) in v grobu, ki je dobro povezan s horizontom železa (gr. 29).111 V Ljubljani ga imamo v grobu I. stopnje (gr. 17), v grobu 53 in v zasipu groba 15, v katerem je bilo železno šilo.112 Za Ljubljano so bolj kot psevdovrvičasti okras značilni vrezi, žlebljenje, enostavno rebro z odtisi in bradavice. V mladohalštatskem obdobju se še včasih, a redko, pojavi okras, narejen s koleščkom. V teh primerih nima tudi po oblikovni plati nobene povezave s KŽG.113 Psevdovrvičasti okras je v Kranju močneje zastopan kot na drugih najdiščih osrednje Slovenije (Bled, Ljubljana). To ga povezuje z ruško skupino in seveda z mlajšo KŽG, s katere koncem je skorajda prenehal. Najkasnejše posode s psevdovrvičastim okrasom se še najdejo na začetku železne dobe, približno na koncu Ljubljane II (II b) —■ na primer Bled, gr. 29, in Kleinklein, Forstwald 17.114 V jugovzhodnoalpskem prostoru se samo enkrat druži z žigosanim okrasom v obliki ležečega S, ki naj bi se pojavil v horizontu Podzemelj (2).115 Na Bregu poznamo kombinacijo motivov na dveh stojalih iz gline, ki sta brez grobne celote.116 V grobu 1 iz Mengša je podobno stojalo, le da je okrašeno z vrezi.117 Poleg so bili najdeni še situlasta posoda z bronastimi žebljički, glinasti skodelici tipa Stillfried-Hostomice in vodoravno fasetirana lat-vica. Z njihovo pomočjo lahko uvrstimo grob v horizont Podzemelj 2, v Ljubljano III a.118 Tak je na stojalih z Brega verjetno eden najmlajših primerov psevdovrvičastega okrasa. V Kranju moramo psevdovrvičasto tehniko okraševanja datirati v skladu z drugimi jugovzhodnoalpskimi najdišči v Ha B, najkasneje v stopnjo Podzemelj 2, Ljubljana III a. Žigosani ležeči S (T. 7: 3), ki je belo inkrustiran, je eden značilnih okrasnih elementov Basarabi kulture.119 J. Dular je kartiral na področju jugovzhodnih Alp in srednjega Balkana okras, ki ga povezuje z vplivi Basarabi kulture (spirale, motiv malteškega križa, žigosan S motiv). V glavnem se pojavlja na področjih, ki so odprta proti Panonski nižini. V jugovzhodnih Alpah so to Bela krajina, Podravje in Koroška.120 V Ormožu dobimo' žigosani S na vzdolžno fasetirani latvici, kakršne so značilne za Ljubljano III a, Podzemelj 2. 121 Enako okrašeno latvico pozna tudi žarnogrobiščna naselbina na Ptujskem gradu. Najdena je bila v verjetno rimskodobni jami, vendar skupaj z gradivom, ki pripada mlajši KŽG.122 V Kleinkleinu imamo žigosan S motiv v grobu poleg vzdolžno fasetirane latvice in posode s stožčastim vratom, katere okras lahko povežemo z Basarabi stilom. Grob je značilen predstavnik mlajšega dela I. faze grobišča.123 Na Bregu na Koroškem sta prav tako okrašena dvoročajni vrček in stojalo za posode.124 Dolenjska in Ljubljana v množici gradiva ne poznata na keramiki okrasa, ki bi se v tem času neposredno povezoval s Podonavjem. Zato mislim, da je kranjski primerek preko Koroške, ali po kaki drugi poti, ki pa ne vodi preko Dolenjske in Ljubljane, v zvezi s Panonsko nižino. Okras širokih vrezov se pojavlja tako v okviru KŽG kot tudi v halštatskem obdobju. Na grobišču na Bledu je dokaj slabo zastopan.125 V Ljubljani krasi posode v vseh treh stopnjah.126 Vrezi so lahko belo inkrustirani, družijo se v snope, ki potekajo vodoravno, navpično, v obliki cikcaka ali visečih pol- krogov. Vse to pozna tudi Kranj (T. 2: 4; T. 4: 11, 12; T. 7: 17—31; T. 8: 7—9), le da so v primerjavi z Ljubljano kranjski motivi manj številni. Ne pojavljajo se na primer šrafirani trikotniki ali vrezane linije, ki jih spremljajo jamice.127 Mogoče zaradi slabe ohranjenosti in majhnega števila kranjskih primerov ne moremo dobiti prave slike. V ruški skupini so med številnimi ostalimi zastopani tudi vrezani motivi, ki so podobni onim iz Kranja.128 Najdišča Ha C Dolenjske, Bele krajine in Štajerske poznajo posebno v zgodnjem obdobju sorodno oblikovan okras.129 V hrizontu Stična—Novo mesto, v temu ustreznem obdobju na Štajerskem in v kasnejšem času se vrezan okras s posod sicer ne umakne, toda pogosto je kombiniran z raznimi izboklinami, pikami in bradavicami.130 Upoštevati moramo tudi koščke s širokimi vrezi okrašene keramike iz ženskega žganega groba iz Kranja, odkopanega pri Župančičevi vili. Na podlagi čolničaste fibule ga lahko postavimo v horizont Stična—Novo mesto.131 Kose, najdene pri farni cerkvi, bi laže povezala s KŽG in Ha C1 kakor s kasnejšimi obdobji, posebno zato, ker je na najdišču enakovredno zastopan okras, narejen s koleščkom. Sicer se okras v različnih tehnikah ne pojavlja skupaj na istih posodah,132 vendar nimam osnove, da bi ju časovno ločila, in mislim, da večina kranjskih motivov, narejenih s tehniko širokih vrezov, ni mlajših od psevdovrvičastega okraševanja. V Kranju imamo trikrat motiv spodaj odprtega trikotnika s podaljškoma oziroma zastavicama na vrhu: primer s T. 7: 21 na steni večje posode, narejen s širokimi vrezi, primer s T. 22: 21 na pokrovu, dopolnjen z belo inkrustacijo, in primer, narejen s pomočjo koleščka (sl. 5: 6).133 V Sloveniji se pojavi na različnih najdiščih KŽG. Na prvem grobišču v Rušah (gr. 165; sl. 3: 5), ki ga Müller-Karpe povezuje v skupino treh vrčev z bogatim okrasom na vratu in na ramah. Razširjeni so na vzhodnem delu grobišča in glede na lego vsi trije pripadajo najstarejši stopnji Ruš (Ha BI). Primerjal jih je z drugimi področji in po okrasu se mu zdi, da kažejo zvezo z južnopanonsko inkrustirano keramiko.134 V starejši del mlajše KŽG spada tudi okras na bikonični amfori s Pobrežja (gr. 56). V grobu je še očalarka s svitkasto pentljo in tudi sama oblika amfore je dobro povezana z drugo, precej številno keramiko najstarejšega horizonta v Pobrežju, za katero je značilen bogat okras s kombinacijo vrezov, žigov in koleščkanja, kar jo povezuje s prej omenjenimi vrči iz Ruš.135 Na prvi pogled sicer ni čisto jasno, da je amfora s Pobrežja res okrašena z obravnavanim motivom, saj bi šlo lahko samo za dve vrsti cikcaka. Pomaga nam primerjava iz Dobove (gr. 256; sl. 3: 3). Motivi so tudi povezani med seboj, vendar se jasno vidi, da ne gre za običajen cikcak. Grob je iz mlajšega dela dobovskega grobišča, iz Ha B, iz 3. ali 4. stopnje po Dularju.136 Podobno povezan okras poznata tudi naselbini na Ptujskem gradu in v Gornji Radgoni, vendar ga v okviru mlajše KŽG ne moremo ožje opredeliti.137 Več primerov je iz mlajšega Ha B in iz začetka železne dobe. Na drugem žarnem grobišču v Rušah (gr. 18) najdemo motiv na trebušasti amfori,138 kakršne so značilne za zahodni, mlajši del prvega grobišča v Rušah,139 v Ljubljani pa na žari iz gr. 127 (sl. 3: 1). Sorodne ljubljanske žare spadajo v stopnjo Ljubljana II a in b, obliko pa so začeli uporabljati že v Ljubljani I b.140 Enak okras se pojavi tudi na eni od posod v obliki roga iz gr. 54 v Ljubljani. Grob sodi v stopnjo II a.141 Na žari z Bleda (gr. 51) je motiv narejen v psevdovrvi- časti tehniki. Grob je iz časa Ljubljane Ilb ali lila.142 Najmlajša primera sta mi znana iz Velikega Nerajca pri Dragatušu (gr. 4 in 7; sl. 3: 2, 4), na keramiki, ki je značilna za stopnjo Podzemelj 2 v Beli krajini.143 Nekatere kose iz uničenih grobov v Ljubljani in dveh z naselbine na Brinjevi gori ne moremo bolj natančno opredeliti v okviru Ha B stopnje.144 Vidimo, da se v ruški in dobovski skupini pojavi motiv že na začetku mlajše KŽG, vendar je številnejši na njenem koncu in na samem začetku železne dobe. Pri trikotniku s podaljškoma ne gre samo za čisti okras posod, kot bi mogoče govorili združeni motivi s Pobrežja, Dobove, Ptujskega gradu in Gornje Radgone. Večinoma se pojavlja na posodah samostojno, brez prave povezave z ostalim okrasom (na primerih iz Ruš, iz Ljubljane, z Bleda in Dragatuša). Enkrat so izjemoma trikotniki s podaljški obrnjeni z vrhovi navzdol in vprašanje je, če jih lahko povežemo z obravnavanim okrasom.145 Misel, da gre za shematizirano človeško figurico, najbolj podpira okras, vgraviran na nogi fibule iz depoja Gajina pečina pri Drežniku146 (sl. 3: 6). Figurica ima dodano glavo. Depo je datiran po fibuli tipa Golinjevo, igli in predrtem obesku v konec KŽG, oziroma v 5. stopnjo depojev KŽG v severni Hrvatski po K. Vin-ski-Gasparini.147 Okras na dvoročajni skledi iz Dragatuša tudi potrjuje mnenje, da gre za človeško postavo: proti nebu stegnjene roke s prsti. Iz zgodnje 1. faze grobišča v Kleinkleinu (Forstwald 17) poznamo vrezane figurice z dvignjenimi rokami148 in tudi figurice, naslikane na keramiki v Novi Košariski, imajo trikotna telesa in dvignjene roke (Ha C in D).149 V teh primerih je dodana glavica. Šrafirani trikotniki, ki jim pike na vrhu predstavljajo glave, so najzgodnejše človeške upodobitve v Sopronu in Fischauu.150 V bronastih obeskih KŽG nimamo neposrednih primerjav, vendar tudi tu človeška figurica pogosto nastopa v obliki trikotnika. Nekateri, ki so sorodni naši shemi, predstavljajo človeka (trikotnik) med dvema pticama.151 Oblika odprtega trikotnika z zastavicama se pojavi v skupini Ostrov ob Džerdapu (najdišče Insula Banului).152 Skupina je predstavnik kasne bronaste dobe na tem področju, saj jo lahko uvrstimo med srednjebronastodobno inkru-stirano keramiko Dubovac-Žuto Brdo, Girla Mare in mlajšo Basarabi kulturo. Hänsel jo datira med 11. in 8. stoletje.153 Motiv Ostrov skupine se povezuje s figuricami na keramiki istočasne Cepina skupine v južni Bolgariji. Telesa predstavljajo spodaj odprti trikotniki, roke so dvignjene, dodana je trikotna glavica.154 Približno istočasno poznamo obravnavani motiv iz Vojvodine, z naselbine Kalakača (faza Bosut III a).155 Pojave v Podonavju (Kalakača, Ostrov) lahko povežemo z dobro datiranimi primeri najstarejšega obdobja ruške skupine (Pobrežje, Ruše). Časovno in krajevno so oddaljeni trikotniki (cikcak) s podaljški, ki jih dobimo na keramiki kasne Monteoru kulture na najdišču Pietroasa Mica Sl. 3: 1: Ljubljana -— SAZU, grob 127, M 1 : 6, 2: Veliki Nerajec pri Dragatušu, grob 4, M 1 : 4, 3: Dobova, grob 256, M 1 : 3, 4: Veliki Nerajec pri Dragatušu, grob 7, M 1 : 4, 5: Ruše, grob 165, 6: Gajina pečina pri Drežniku. Abb. 3: 1: Ljubljana — SAZU, Grab 127, M. 1:6, 2: Veliki Nerajec bei Dragatuš, Grab 4, M. 1: 4, 3: Dobova, Grab 256, M. 1 : 3, 4: Veliki Nerajec bei Dragatuš, Grab 7, M. 1 : 4, 5: Ruše, Grab 165, 6, Höhle Gajina pećina bei Drežnik. (faza Monteoru II b — Balinte^ti, druga polovica 14. st. in začetek 13. st. pred n. š.).156 Motiv trikotnika s podaljški pozna tudi Basarabi kultura,157 katere vplivi so se širili po južnem in zahodnem panonskem obrobju.158 Depo iz Drež-nika se dobro vključuje v ta čas. Tudi oblike keramike v Dragatušu, na katerih nastopajo stilizirane figurice, lahko primerjamo s panonskim prostorom in njegovim obrobjem: žaro, ki ima na vratu pas vodoravnih žlebov159 in dvo-ročajno skledo.160 Na zahodnem panonskem obrobju se v Kleinkleinu, Sopronu in v sosednjih najdiščih močno čuti Basarabi vpliv.161 Ne samo spiralni okras, ampak tudi način shematiziranja močvirske ptice in konja je na obeh področjih zelo podoben.162 Motiv trikotnika s podaljški je številen, v nekaterih primerih povezan z drugimi motivi, ki jih vključujemo v Basarabi kulturo.163 Zato ni izključeno, da se uporaba obravnavanega motiva pojavi na tem področju na začetku Ha C pod vplivom Basarabi kulture. V Ha C se na zahodnem in severozahodnem panonskem obrobju razvije prikazovanje človeka. V Sopronu izhaja človeška figurica iz prvotne trikotne zasnove, ki je vedno bolj razvita (dodane roke, noge itd.).164 Na posodah Ha C in D pogosto nastopajo slike ljudi poleg trikotnikov s podaljški, ki so tokrat pojmovani čisto okrasno in zelo priljubljeni.165 Približno istočasno kot v jugozahodnih Alpah in na zahodnem panonskem obrobju dobimo obravnavani motiv v notranjosti Alp, v Hallstattu, kjer krasi fasetirano latvico. Narejen je v psevdovrvičasti tehniki (kot v Kranju in na Bledu).166 Pozna ga halštatsko obdobje na Bavarskem, kjer je tako kot na severozahodnem panonskem obrobju vključen na posodo čisto okrasno.167 Ce hočemo najti primerjave v Italiji, vidimo, da, razen izjemnega primera, ki pripada Polada kulturi,168 ne poznamo našega motiva. V grobovih stopenj Villanoviano I, II in kasneje se pojavljajo po dve shematizirani, nasproti si sedeči figuri, ki prehajata v meander, ali samostojne figure, vrezane na hišastih žarah, ki so daleč od trikotne sheme.168 Večino keramike, ki je bila najdena pri farni cerkvi, je težko podrobneje datirati. Veliko število raznolikih latvic in lonci kažejo na KŽG ali starejšo železno dobo. Z mlajšo razvojno stopnjo KŽG so povezani vrvičast in vrezan okras, poševno in vzdolžno fasetiranje latvic in motiv trikotnika s podaljškoma. Od tega izstopajo povezave z ruško žarnogrobiščno skupino, predvsem v številnem psevdovrvičastem okrasu, v vrčih s presegajočim ročajem in latvicah s psevdovrvičastim in vrezanim okrasom. Ljubljani je naselbina blizu zaradi večje količine posod z visokim usločenim vratom, od katerih imata dve ustje, žlebljeno na notranji strani. V Ljubljani sta dobro datirani v stopnjo II b, se pravi v čas, ko se v osrednji Sloveniji že razvija železna doba. V isto prehodno obdobje med iztekanjem KŽG in novimi pojavi sodijo tudi košček z žigosanim S okrasom, ki je podrobneje datiran v horizont Podzemelj, latvica s snopom žlebov, ki je kombiniran z vzdolžnim fasetiranjem, in latvica s poševnimi žlebovi po celem obodu. Ti kosi sredi izrazitega gradiva KŽG kažejo na njeno najmlajše obdobje. Z njihovo pomočjo bolj podrobno datiram naselbino v obdobje začetka uporabe železa, horizont Podzemelj oziroma v Ljubljano II b in III a. Nekateri primeri keramike so mogoče še mlajši, na primer noge posod z vodoravnimi žlebovi, rdeče barvana posoda (T. 15: 23)170 in latvica, okrašena z gostimi poševnimi žlebovi po celem obodu, ki je v Kleinkleinu v uporabi do konca grobišča. Zanimiva je primerjava z Ljubljano. Bližnji najdišči imata drugačen značaj, čeprav moramo unoštevati, da gre na eni strani za naselbino, na drugi za grobišče. Kranj je bolj kakor Ljubljana povezan z ruško skupino, Kleinklei-nom, Koroško in Podonavjem,171 zato domnevam, da tudi poselitev ni prišla preko Ljubljane, kakor bi lahko pričakovali. Gradivo, ki mi je bilo na razpolago, sem datirala v dokaj ozko obdobje. Ker je bil najdeno na majhnem prostoru (sl. 2), datacije ne morem razširiti na vse naselje okoli cerkve. Glede na najdbo certoške fibule (T. 26: 17) pa lahko domnevamo, da so bili drugi deli pomola med Kokro in Savo poseljeni še v mlajšem času, mogoče nepretrgano skozi vse halštatsko obdobje, kar bi tudi ustrezalo odkritim grobovom v drugih delih Kranja. LATENSKODOBNI PREDMETI, NAJDENI V OKOLICI FARNE CERKVE Nekaj ustij (T. 4: 16; T. 17: 6, 8—10) bi mogoče lahko povezali s keramiko mokronoške ali koroške latenske skupine.172 Tudi del posod z metličastim okrasom lahko pripišemo latenskemu obdobju (T. 4: 15; T. 17: 11, 12).173 Primerek T. 17: 7 in ostanki posod z naselbine južno od cerkve171 pa se bolj povezujejo s keramiko iz zgodnjih rimskih žganih grobov v Emoni in Bobovku, če upoštevam najbližji najdišči.175 Izjemna najdba je fibula s tremi odebelitvami na loku (T. 6: 29). Ta tip fibul ima vedno srednjelatensko shemo in nogo z obloženo ploščico. Značilne so za idrijsko latensko skupino. V Idriji pri Bači in v Reki pri Cerknem se družijo v grobovih s kasnolatenskimi in že zgodnjerimskimi predmeti.176 Izven idrijske skupine najdemo le posamezne primere. Poznamo jih iz Jereke, Vinice, Aqui-leie, Levica (Castel Selva) — Valsugana in sedaj iz Kranja (sl. 4).177 Ohranila sta se še odlomek samostrelne peresovine, ki je bila del latenske fibule (T. 7: 2), in kasnolatenska oziroma zgodnjerimska (avgustejska) fibula (T. 26: 15).178 Iz kasnega latena je tudi keltski srebrnik karlsteinskega tipa.179 Kasnolatenski sledovi okoli cerkve tekoče prehajajo v zgodnjerimski čas.180 GROBOVI PRI FARNI CERKVI Na prostoru severno od cerkve so odkrili skupino 13 žganih grobov, ki se širijo naprej pod sosednjo hišo (sl. 2, T. 1—5). Grobovi so bili zelo poškodovani, saj se je večinoma ohranilo samo dno grobne jame s kamnito oblogo.181 Iz grobov 1, 2, 4 poznamo posode, za katere lahko na podlagi tlorisa z gotovostjo rečemo, da spadajo v grobove (T. 1: 1, 2; T. 2: 1; T. 4: 1, 2). V ostalih je bilo veliko premešanih črepinj, tudi kosi, ki se navadno dobijo le v naselbinah (T. 2: 21, 23, 24; T. 3: 16), in kosi, za katere menim, da so nastali v latenskem ali kasnejših obdobjih (T. 4: 15, 16). Vprašanje je, če niso med premešanim keramičnim gradivom, ki je bilo najdeno izven grobov, tudi črepinje, ki so prvotno pripadale grobnim celotam. Ker med ostanki fine keramike izven grobov ni občutnih časovnih razlik, se Sl. 4: Razprostranjenost fibul srednjelatenske sheme s tremi odebelitvami na loku: 1: Idrija pri Bači, 2: Reka pri Cerknem, 3: Most na Soči, 4: Jereka, 5: Kranj, 6: Vinica, 7: Aquileia, 8: Levico (Castel Selva) — Valsugana. Abb. 4: Verbreitung der Fibeln des mittellatènezeitlichen Schemas mit drei Verdickungen am Bogen: 1: Idrija bei Bača, 2: Reka bei Cerkno1, 3: Most na Soči (Sv. Lucija), 4: Jereka, 5: Kranj, 6: Vinica, 7: Aquileia, 8: Levico (Castel Selva) — Valsugana. nagibam k mnenju, da lahko vse postavimo v sklop naselbinskega gradiva, poleg skled, loncev, pekev, svitkov in shrambnih posod. Pri dataciji grobov se lahko opremo le na slabo ohranjene žare, brez dna in ustja. Gre za grobe lonce, ki niso trebušasti. Približno po največji širini ali malo nad njo poteka rebro z odtisi.182 Lahko, da je bilo pri farni cerkvi odkrito trenutno najstarejše grobišče na področju Kranja, tj. iz časa KŽG, ne da bi mogla reči, za katero stopnjo gre. Pri tem se zavedam, da nove raziskave ali drugačni pristopi k problemu lahko spremenijo moj zaključek. Naselbina grobišča pri farni cerkvi je verjetno prav tako stala na pomolu med Kokro in Savo, medtem ko je bilo grobišče izven njenih okvirov. Vprašanje je, kakšen je odnos med naselbino, ki je prekrila grobove, in grobovi. Na ostalih grobiščih KŽG (na Bledu, v Ljubljani in Dobovi) so bili grobovi označeni z majhnimi gomilami,183 zato se mi zdi toliko bolj čudno, da bi se naselje prebivalcev istega rodu razširilo čez grobišče, razen če ni šlo za večjo časovno in kulturno (?) razliko. Problem odpade v primeru, da so grobovi mlajši kot naselbina. Pri tem pa obstaja še tretja možnost, da ne gre za grobove, ampak za močno poškodovane ostanke hiš, na kar kaže sestava najdb. KRONOLOGIJA KRANJSKIH NAJDIŠČ Nekje na področju srednjeveškega Kranja je bil najden jezičastoročajni meč, ki sodi v bronasto dobo C ali D.184 To je edina tako stara najdba. Naselbina pri farni cerkvi je nastala na začetku železne dobe. Del grobov, odkritih v Kranju, je sočasen z naselbino. Grobne celote iz žganih grobov na mestu stavbe OLO (Stritarjeva ulica 8)185 niso ohranjene, lahko pa večglavo iglo brez stožčastega zaključka in žaro z rebrom na spodnji strani trebuha dobro primerjamo z grobovi Ljubljane II b.186 Psevdovrvičasti okras na posodah jih tudi vzporeja z naselbino pri cerkvi. Iz grobov pri bivši sirotišnici se je ohranil samo glinasti trinožnik, prav tako bogato okrašen s pomočjo koleščka.187 Posnemal naj bi italske oblike, ki se pojavljajo predvsem v 9. stoletju. Starè ga okvirno datira v sredino ali drugo polovico 8. stoletja.188 V bližini, preko današnje ceste, je bila najdena tulasta sekira,189 ki ima zelo dobro primerjavo v Slepšku pri Mokronogu.190 Obe sekiri imata približno isto obliko, velikost in zakrnelo^ ušesce. Grobne celote iz Slepška niso ohranjene, gradivo je iz časa Ljubljane II.191 V obdobju Ljubljana II se pojavi v grobovih orožje,192 zato lahko tudi sekiri iz Slepška in Kranja pripišemo temu času in običaju. Nekoliko mlajša sta objavljena grobova, ki sta bila odkrita pri vili Prah.193 Bogat ženski grob je predstavnik horizonta Ljubljana III a/Podzemelj 2. S skodelicami s presegajočim ročajem pa kaže na povezave s severnojadranskim prostorom.194 Grobišče iz časa preseljevanja narodov v Lajhu je uničilo starejše grobove. Ohranili so se samo posamezni predmeti. Iz najstarejšega obdobja poznamo iglo s kroglasto glavico in vodoravno razčlenjenim vratom, obliko, ki je značilna za Ljubljano II b195 (T. 27: 3). Bronastemu kavlju196 (T. 27: 13) najdemo najbližjo primerjavo v grobu 2 iz Mengša. Grob se s skodelicama tipa Still-fried-Hostomice, ki sta okrašeni z bronastimi žebljički, in z večglavima iglama dobro vključuje v obdobje Podzemelj.197 V Hallstattu se pojavita kavlja v dveh starejših vojaških grobovih (Ha C) z mečem in večglavo iglo s stožčastim zaključkom. V obeh grobovih sta bila skupaj z živalskimi kostmi, kar je dokaz, da so bili na kavljih nataknjeni kosi mesa, ki so jih dali pokojniku v grob198 ali žrtvovali nadnaravnim silam, kajti podobni kavlji so bili tudi v depoju iz Mušje jame pri Škocjanu.199 Druge primerke so odkrili v žarnogrobiščni naselbini Velem St. Vid, v depoju Läzärpatak (Ha A) in v Egendorfer Waldu. Hundt domneva, da so takšni kavlji za meso del moške opreme, ker se pogosto pojavljajo skupaj s predmeti, značilnimi za moške. Kavlje so v različnih oblikah uporabljali po celi Evropi. Naš tip je razširjen v KŽG in, kot kažejo grobovi, še v železni dobi.200 Medtem ko ima naselbina žarnogrobiščni značaj in razodeva povezave z vzhodom (posode s potezami ruške skupine, gosto žlebljenje latvice, ki mu najdemo primerjavo v Kleinkleinu, keramika, žigosana z ležečim S), je zanimivo, da v grobovih prevladujejo predmeti, ki se dobro vključujejo v druga najdišča 8. in prve polovice 7. stoletja v osrednji Sloveniji in kažejo z nošo (večglave igle, fibule), orožjem in železom v grobovih elemente tuje K2G in dobro povezane s severnojadranskim prostorom. V Kranju so izrazito za- hodnega značaia predvsem glinasti trinožnik in skodelice s presegajočim ročajem iz prvega groba pri vili Prah. To razmerje potrjuje misel S. Gabrovca, da so mnoga, prej neobljudena področja osrednje Slovenije prvič poselili v 8. in 7. stoletju nosilci KZG, ki so se umikali iz Panonije pred trakokimerij-skim sunkom ali iskali v hribovitem svetu rudo za novo kovino — železo, katere poznavanje pa se je širilo iz Italije in severnojadranskega območja v Alpe in proti Panonski nižini.201 Skupine grobov, v katerih prevladujejo najdbe, ki jih lahko postavimo v horizont Stična—Novo mesto, ležijo vse v severnem delu mesta: Mayerjeva klet,202 pokopališče sv. Križ,203 Župančičeva vila.204 Na vseh treh mestih so bile najdene čolničaste fibule, pri Mayerjevi kleti pa še dvozankaste fibule. Bronasta vozlasta fibula se pojavlja v obliki, ki je značilna za svetolucijsko skupino stopnje Ic.206 Tudi večglava igla s stožčastim zaključkom se še ohrani v obdobje Stična—Novo mesto.207 Starohalštatska je vozlasta ločna fibula z Lajha, ki jo omenja S. Gabrovec.208 V mladohalštatskem obdobju imamo na severu bolj malo najdb. V bližini Mayerjeve kleti (Mladinska ul. 2) je bila najdena uhata sekira,209 iz Stritarjeve ul. 8 pa poznamo certoško fibulo XII. vrste po B. Teržan.210 Pomemben je moški grob z orožjem (sulici in sekira), pasnoi spono in certoško fibulo. Oblika pokopa (plan grob, žgan, brez žare) nadaljuje starejšo tradicijo. Oborožitev kaže na vpliv dolenjske halštatske skupine, ki pa ni segel tako globoko, da bi spremenil način pokopavanja.211 Mlajši halštat je bolje zastopan v Lajhu. Od tam poznamo kačasto fibulo s sedlastim lokom, ki je najbolj pogosta v stopnji kačaste fibule212 (T. 27: 4). Zelo lepa najdba je srebrna fibula v obliki psička (sl. 6: 2).213 Živalske fibule so v vzhodnoalpskem prostoru vezane na severnoitalske vzore brez samostrela iz kasnega 7. in prve polovice 6. stoletja.214 Skupina, v katero spada kranjska, ima že samostrelno zgradbo starejše oblike, pri kateri je lok pereso-vine polkrožno speljan. Najstarejši grobovi s to vrsto fibul se pojavijo na koncu 6. stoletja (npr. grob 2 iz Malenškove gomile, Novo mesto), obdržijo pa se še v 5. stoletje (npr. Vintarjevec, Zagorje).215 V Lajhu so našli lok vzdolžno narebrene trakaste fibule, ki so značilne za dolenjsko-svetolucijski krog (T. 27: 12). Nosili so jih v obdobju Sv. Lucija II b.210 Srečamo tudi vrsto certo-ških fibul tipa XlIIa in b po B. Teržan (T. 27: 8, 9), ki sta mlajša v okviru certoškega obdobja in se ohranita še dolgo v negovski čas,217 in ostanek fibule XI a vrste (T. 27: 10), ki se pojavi v času zgodnjega negovskega obdobja in traja do konca halštatskega obdobja.218 Fibula z naprej gledajočo živalsko glavico kot zaključkom noge se uveljavi sočasno s samostrelnimi certoškimi fibulami XIII. vrste, se pravi, v mlajšem certoškem obdobju (sl. 6: l).219 Vzhodnoalpske živalske fibule, katerih predstavnica je tudi fibula z Lajha (T. 27: 11), pa so značilne za najmlajše halštatsko obdobje, tj. negovski čas.220 V negovsko obdobje spadajo tudi vazasti stekleni obeski (T. 28: 11—17).221 Dobro so zastopani v južnem Podonavju v času pred prihodom Keltov (stopnja Curug—Sremska Mitrovica 2). Poznamo jih na primer v kasnohalštatskih grobovih Donje Doline in Glasinca.222 Včasih se obdržijo še v latenskih grobovih.223 Na vzhodnem keltskem ozemlju so razširjeni v istem času, tj. v Lt BI.224 V Sloveniji niso pogosti. V Novem mestu-Kandiji se pojavijo v drugačni, bolj baročni obliki v bogatem moškem grobu iz starejšega negovskega obdobja.255 Magdalenska gora pozna temno modre steklene vazaste jagode (gomila V, grob D). V grobu so skupaj z ostanki dveh fibul s samostrelno pere-sovino.226 Na Magdalenski gori so odkrili tudi vazaste jagode iz brona.227 Te so bolj povezane z liburnskim prostorom, kjer se v zadnji A fazi (4. in 3. stoletje) pogosto nosijo uhani z bronastimi vazastimi obeski.228 Včasih se pojavijo v Karpatski kotlini tudi v rimskem ali celo mlajših obdobjih steklene vazaste jagode.229 V Kranju so bile najdene v ženskem skeletnem grobu skupaj z jantarno jagodo. Lahko so kasnohalštatskega izvora in so z zasutjem po naključju prišle v grob, lahko pa so jih v antiki ponovno nosili. Iz Lajha poznamo tudi dva ostanka valjastih uhanov230 (T. 28: 5, 6). Na Dolenjskem (Volčje njive) postopoma zamenja valjasti uhan starejše lasne obročke s pregibom ob nastopu prvih certoških fibul.281 Na Magdalenski gori pa ga imamo že v grobovih s samo kačastimi fibulami. Nosili so jih še v negovski stopnji.232 Trikotni obeski, okrašeni z bunčicami (T. 28: 4),238 so viseli na verižicah s kultnih palic ali pa so bili obešeni posamično na fibulah kot amuleti.234 Uporabljali so jih že v stopnji Stična — Novo mesto,235 zadržali pa so se še dolgo v mladohalštatsko obdobje. Stožčaste obeske236 (T. 28: 3) poznamo tudi z drugih mladohalštatskih najdišč.237 Halštatske so verjetno tudi steklene jagode s pisanimi očesci, jantarne jagode, lok majhne fibule, svitki in mala tulasta sekira, visoka le 3,1 cm.238 (T. 27: 7, 14, T. 28: 1, 2, 7—10, 20). Domnevi, da je bilo v Lajhu samo grobišče, nasprotujejo svitki, ki jih dobimo običajno le v naselbinah.239 Latensko gradivo se pojavlja v Kranju na mestih, od koder že poznamo halštatske predmete. Pri vili Prah so poleg starohalštatskega pokopališča odkrili dva žgana latenska grobova. V enem so bile železna veriga za spenjanje meča in tri sulice, v drugem posoda z metličastim okrasom.240 Kasnolatenske naselbinske ostanke imamo pri farni cerkvi. Večje število latenskih kosov poznamo z Lajha, kjer je tudi verjetno bilo pokopališče.241 Dve sekiri z enostranskimi plavutmi lahko sodita v ta čas (T. 27: 1, 2), čeprav poznamo eno-plavutaste sekire v Sloveniji že v negovskem obdobju.242 Najdeni sta bili dve železni fibuli srednjelatenske sheme (T. 28: 18, 19).243 Železna fibula z dvema gumboma je ena vodilnih oblik srednjelatenskega časa mokronoške skupine. Pojavlja se predvsem v grobovih 2. stopnje, pa tudi še v 3. stopnji po M. Guštinu (Lt C).244 Za kasni laten sta značilni fibula z nogo v obliki okvirčka (T. 28: 21) in fibula tipa Nauheim (T. 28 : 23).245 Zadnja ima polno nogo z luknjico, kar jo veže na primera iz Ormoža in Gurine.246 Okras vzdolžnih reber ali žlebov je običajen pri fibulah tipa Nauheim, le da je navadno na zgornji površini listnatega loka, ne pa, tako kot pri kranjski, na spodnji strani. Vzdolžne žlebove na spodnji strani loka pozna še fibula tipa Jezerine z Beletovega vrta v Novem mestu (gr. 140).247 Nauheim fìbule so bile močno razširjene po keltskem svetu v naj starejšem delu kasnega latena (Lt D l).248 Prav tako lahko izvirajo iz latenske dobe železna sulica z Gorenje Save249 in dve sulici, domnevno najdeni na Jahačevem prelazu v mestu.250 Današnje vedenje o arheoloških obdobjih Kranja torej kaže na to, da so ljudje prvič trajno poselili prostor ob sotočju Save in Kokre v obdobju Ljub- ljane II, oziroma v 8. st. pr. n. š. Ostanki naj starejšega naselja so bili odkriti severno in južno od farne cerkve, grobovi pa so razporejeni v redkih skupinah po severnem obrobju današnjega mesta in južno, v Lajhu. Glede na najdbe iz naselbine sklepam, da so se tu naselili nosilci KŽG, ki so se pomikali z vzhoda, z obrobja Panonske nižine. Naselitev je izzvalo širše dogajanje v 8. st.: premiki v Podonavju in poznavanje železa, ki se je v jugovzhodne Alpe širilo s severnojadranskega področja. Grobovi najstarejših prebivalcev Kranja so, za razliko od naselbine, vključeni v moderne tokove, ki prihajajo z zahoda, preko Ljubljane. Naselje ob farni cerkvi je živelo neprekinjeno še v mlajšem halštatskem in latenskem času. Najdbe so skromnejše kakor na začetku, verjetno zato, ker ne poznamo celotne naselbine. Tudi pokopavali so še naprej na starih mestih. Odprtih je ostalo mnogo pomembnih vprašanj. Med drugim je zanimivo razmerje do desnega brega Save, kjer naj bi bila na Šmarjetni gori prav tako halštatska naselbina s planimi žganimi grobovi in gomilami ob vznožju. KATALOG* Grob 1 (T. 1) 1. Frag, posoda, grobo zrnata glina, rdečerjava barva, v = 22 cm, d dna = 14 cm. 2. Frag, posoda, grobo zrnata glina, oranžnosiva barva, rebro z odtisi, v = 11,2 cm. Zasutje groba 1 3. Frag, dno posode, glina, mešana s peskom, oranžna barva, v = 7,9 cm, d dna = 10 cm. 4. Frag, dno, glina, mešana s peskom, rjava barva, d dna = 11,4 cm. 5. Frag, ustje posode, glina, mešana s peskom, gladka površina, rjavočrna barva, v = 1,6 cm. 6. Frag, ustje posode, rumenočrna barva, glina, mešana s peskom, v = 3,7 cm. 7. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rjava barva, rebro z odtisi, v = 4 cm. 8. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rdečkasta barva, rebro z odtisi, v = 4 cm. V grobni jami še: košček brona (dolžina 1,7 cm), 2 koščka oglja, sežgana kost, 7 kosov oranžaste keramike, 27 kosov orainžastosive keramike, 4 kosi temno rjave, rdeče in sive keramike, glina večinoma mešana s peskom, včasih glajena površina. Velikost 7X5 cm in manj. Grob 2 (T. 2) 1. Frag, stena posode, groba glina, mešana s peskom, oranžnosiva barva, rebro z odtisi, v = 13,2 cm. Zasutje groba 2: 2. Dva frag, lonca, glina, mešana s peskom, siva barva, razčlenjeno rebro, še enkrat prežgana v ognju, v = 10 cm. 3. Frag, stena posode, prečiščena glina, glajena površina, temno rjava barva, okras, narejen s kolescem, v = 2,5 cm. * merilo = 1:4 za keramiko 1 : 2 za kovinske predmete d = premer ali dolžina frag. = fragment ali fragmentiran kv. = kvadrant v = višina 4. Stena posode, glina, mešana s peskom, siva, navpični žlebovi, v = 3,1 cm. 5. Frag, ustje lonca, glina, mešana s peskom, sivooranžna, v = 8,5 cm, d ustja = 16 cm, 6. Dva frag, ustja lonca, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 5,6 cm. 7. Frag, ustje lonca, glina, rahlo mešana s peskom, siva in oranžna, v = 5,3 cm. 8. Frag, ustje sklede, glitna, rahlo mešana s peskom, oranžna barva, v = 2,6 cm. 9. Frag, ustje sklede, prečiščena glina, črna, v = 2 cm. 10. Frag, ustje sklede, glina, rahlo mešana s peskom, rjavooranžna barva, v = 5 cm. 11. Frag, ustje sklede, glina, mešana s peskom, črna, v — 4,8 cm. 12. Frag, ustje, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, v = 4 cm. 13. Frag, ustje, glina, rahlo mešana s peskom, granžna, v = 3 cm. 14. Frag, ustje lonca, glina, mešana s peskom, rdečeoranžna, v = 2,6 cm. 15. Frag, ustje sklede, glina, rahlo mešana s peskom, rdeča barva, v = 2,4 cm. 16. Frag, ustje sklede, glina, rahlo mešana s peskom, siva, v = 2,2 cm. 17. Frag, ustje sklede, prečiščena glina, rumena, v = 2 cm. 18. Frag, ustje sklede, prečiščena glina, glajena površina, rjava, v = 2,4 cm. 19. Frag, ustje latvice, glina, mešana s peskom, sivorumena, v = 2,7 cm. 20. Frag, ustje latvice, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, v = 2,9 cm. 21. Frag, ustje pokrova, glina, mešana s peskom, sivorumena, v = 2,8 cm. 22. 8 frag, stene velike posode, glina, rahlo mešana s peskom, oranžnosiva barva, rebro, v = 6,8 cm. 23. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdečeoranžna, v = 4,2 cm. 24. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, dva odtisa, v = 2 cm. 25. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rjava, rebro, v = 3,3 cm. 26. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo, znotraj temno siva, rebro, v = 3,3 cm. 27. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro, v = 3,7 cm. 28. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rdečerjava, razčlenjeno rebro, v = 6,2 cm. 29. Frag, noge, prečiščena glina, sivorumena, v = 3 cm. 30. Frag, dna lonca, glina, mešana s peskom, oranžnordeča, še enkrat prežgan v ognju, v = 4,4 cm, d dna = 10 cm. 31. Frag, dna lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 3,7 cm. 32. Frag, dna lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 2,6 cm. V zasipu groba 2 še 86 kosov keramike, oranžne, rjave, sive in črne barve. Glina, mešana s peskom in prečiščena, površina groba ali glajena. Nekaj kosov je bilo še enkrat prežganih v ognju. Velikost 9X6 cm in manj. 5 kosov ometa in 1 kos kosti. Grob 3 (T. 1) Zasutje 9. Frag, ustje posode, prečiščena glina, glajena površina, rumenooranžna, grafitirana po zunanji površini, v = 4,3 cm. 10. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, sivordeča, rebro z odtisi, v = 5,8 cm. 11. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro, v = 4,3 cm. — Frag, stena posode z ostankom trakastega ročaja, glina, mešana s peskom, rjava, 3,5 X 4,5 cm. Grob 4 (T. 4) 1. Frag, lonca, grobo zrnata glina, rdečerjava, d dna = 12 cm. 2. Frag, stene posode, grobo zrnata glina, rdečerjava, rebro razčlenjeno z odtisi, v = 12,5 cm. Zasutje groba 3. Frag, latvice, prečiščena glina, rdečerjava, d ustja = 11,4 cm. 4. Frag, latvice, prečiščena glina, oranžnorumena, d ustja = 14 cm. 5. Frag, ustja lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,6 cm. 6. Frag, ustja lonca, glajena površina, rjava, v = 3,4 cm. 11 ArheoloSkl vestnik 161 7. Frag, ustja lonca, glina, mešana s peskom, zunaj črnorjava, znotraj oranžnorumena, v = 3,4 cm. 8. Frag, latvice, glajena površina, črna, v = 1,6 cm. 9. Frag, stene posode, groba glina, svetlo rjava do siva, v = 7,2 cm. 10. Frag, dno posode, slabo glajena površina, rjava, d = 8,4 cm. 11. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, sivorumena, dva žlebova, v = 4,2 cm. 12. Frag, stena posode, glina, mešana s peskom, rdečerjava, žleb, v = 4,4 cm. 13. Ročaj pekve, rdečerjava grobo zrnata glina, v = 3,3 cm. 14. Frag, dna, zunaj rjavočrn, znotraj oranžen, v = 3,2 cm. V zasutju groba še 98 kosov keramike. Velikost 8 X 6 cm in manj. Barva od svetlo rdeče in rjave do črne, glina grobo zrnata ali prečiščena, površina lahko glajena. 2 frag, ročajev pekev, 2 kosa rdeče grobe keramike z metličastim ornamentom. Nekaj kosov poškodovanih v ognju. Grob 5 (T. 3) Zasutje 1. Frag, ustje lonca, glina, mešana s peskom, rdeča in temno siva, d = 28 cm. 2. Frag, ustje lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 4,4 cm. 3. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 6,6 cm. 4. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, oranžna in temno rjava, v = 4 cm. 5. Frag, ustja sklede, znotraj rjava, zunaj črna, v = 2,2 cm. 6. Frag, latvice, prečiščena glina, glajena površina, oranžnorumena, v = 2,3 cm. V zasutju še 30 kosov keramke. Velikost 5X4 cm in manj. Barve so oranžnorumena, rdeča, rjava in črna. Glina, mešana s peskom ali prečiščena, površina lahko glajena. Živalski zob in 6 odlomkov živalskih kosti. Grob 6 (T. 3) 7. Del bronaste paličice, dolžina je 3,7 cm. Poleg še en košček brona. Grob 8 (T. 3) Zasutje 8. Frag, lonček, glina, mešana s peskom, oranžna, d ustja = 12,8 cm. 9. Frag, stena posode, v = 5,5 cm. 10. Frag, ustje posode, glina, mešana s peskom, rdeča, poškodovana v ognju, v = 4,4 cm. 11. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, gladka površina, oranžna, v = 4,8 cm. 12. Frag, latvica, prečiščena glina, gladka površina, črna in rumena, v = 2,6 cm. 13. Frag, stena posode, glina, zelo malo mešana s peskom, zunanja površina črna, gladka, notranja rumena, s kolescem narejeni vzporedni žlebovi z ostanki bele in-krustacije, v = 4,6 cm. 14. Glajen kamen, ostanek brusa?, v = 4 cm. V zasutju še močno poškodovan ročaj pekve, stena posode, metličena z obeh strani, 11 frag, keramike svetlo oranžne ali rumene barve, notranja stena lahko črna, glina, mešana s peskom, velikost 9,5 X 5 cm in manj. Grob 9 (T. 4) Zasutje 15. 3 frag, stene posode, glina, močno mešana s peskom, dobro žgana, siva, metli-čenje na zunanji in notranji strani, v = 8 cm. 16. Frag, ustja lonca, glina, mešana s peskom, črna, v = 2,5 cm. 17. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečkasta do siva, v = 2,8 cm. 18. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, glajena površina, svetlo oranžna, okras narejen s kolescem in žleb, v = 2,3 cm. 19. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, zunanja površina nažlebljena, v = 2,4 cm. 20. Frag, stene, glina, mešana z drobnim peskom, rjava, plitvi vodoravni žlebovi, v = 2,6 cm. 21. Frag, stena, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro, v = 3,8 cm. (T. 5) 1. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, oranžnordeča in rjava, d ustja = 28,4 cm. 2. Frag', pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d ustja = 23,2 cm. 3. Frag, pokrova, glina, rahlo mešana s peskom, rdečesiva, v = 3,2 cm. 4. Frag, ustja lonca, glina, precej prečiščena, rjava in rdeča, d = 18,6 cm. 5. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, oranžna, d = 10,8 cm. 6. Frag', ustja lonca, glina, mešana z drobnim peskom, rdečerjava do črna, d = 19,8 cm. 7. Frag, ustja lonca, prečiščena glina, rjavorumena, v = 2,2 cm. 8. Frag, ustja, prečiščena glina, črna do temno siva, v = 2 cm. 9. Frag, ustja, fina, prečiščena glina, zunaj oranžnordeča, znotraj siva, v = 1,6 cm. 10. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rumena, v = 6 cm. 11. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 4,8 cm. 12. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rdeča in rjava, v = 3,6 cm. 13. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rdečečrna, v = 4,6 cm. 14. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rjavosiva, rebro z odtisi, v = 5,6 cm. 15. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, temno siva in rumena, v = 4,2 cm. 16. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, temno rjava, poškodovana v ognju, na no- tranji strani metličenje, v = 5,2 cm. 17. Frag, latvice, prečiščena glina, sivorumena, poškodovana v ognju, v = 4,2 cm. 18. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, gladka površina, temno siva, v = 3 cm. 19. Frag, latvice, siva, zvita v ognju, v = 2,7 cm. 20. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, črna, v = 2,2 cm. 21. Frag, ustja sklede, prečiščena glina, siva, v = 3,2 cm. 22. Frag, ustja sklede, prečiščena glina, rdeča, v = 1,6 cm. 23. Frag, ustja sklede, prečiščena glina, rdeča, v = 2,1 cm. 24. Frag, dna, prečiščena glina, sivorjava, v = 1,7 cm. 25. Frag, ustja, oranžna barva, na zunanji površini ostanki grafita, okras, narejen s kolescem in belo inkrustiran, v = 3,8 cm. 26. Frag, stene, prečiščena glina, rebro z odtisi, rdeča, v = 4,4 cm. 27. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 5 cm, poškodovana v ognju. 28. Frag, stena, glina, mešana s peskom, rdečeoranžna, rebro z odtisi, sledovi za-glajevanja, v = 5,5 cm. 29. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rjava, v = 4,1 cm. 30. Frag, dna, glina, mešana s peskom, sivorumena, v = 3 cm. 31. Frag, dna, glina, rahlo mešana s peskom, rjavočrna, v = 1,8 cm. 32. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, črna, bleščeče glajena površina, v = 4,3 cm. V zasipu še 176 kosov različnih posod, grobih in finih, različnih barv, del poškodovan od ognja. Štirikrat se na grobi keramiki pojavi metličasti okras, enkrat žlebovi (plitvi). Dva kosa ometa imata odtise šibja, čigar palčice imajo premer 8 mm. Kamen, ki je mogoče del žrmelj. Dve živalski kosti. Grob 11 (T. 3) Zasutje 15. Frag, ustja lonca, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, d = 22 cm. 16. Frag, ročaja pekve z izrastkom, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 3,2 cm. 17. Frag, dna, prečiščena glina, rumena, v = 1,6 cm. Področje zahodno od cerkve: 1. Frag, pokrova, glina, mešana s peskom, zunaj rdeča, znotraj temno rjava, d ustja = 21,6 cm, kv. 3. 2. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumenosiva, odtisi kolesca, v = 3,6 cm, kv. 3. 3. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rdeča, odtisi kolesca, v = 3 cm, kv. 3. 4. Frag, pokrova, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d ustja = 10 cm, kv. 3. 5. Frag, ustja, glina, rahlo mešana s peskom, sivorjava, v = 2,8 cm, kv. 4. 6. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj temno rjava, v = 3,6 cm, kv. 3. 7. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, zunaj črna, rahlo glajena, znotraj rjava, v = 3 cm, kv. 4. 8. Frag, ustja, prečiščena glina, zunaj oranžna, znotraj črna, v = 2,3 cm, kv. 4. 9. Frag, sklede, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 5,6 cm, kv. 3. 10. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, črnooranžna, glajena površina, bradavica, v = 5,4 cm, kv. 4. 11. Frag, ustja, prečiščena glina, črna, rahlo glajena površina, v = 3,2 cm, kv. 4. 12. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rjava, v = 2 cm, kv. 3. 13. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, črna in temno rjava, gladka površina, v = 2,6 cm, kv. 4. 14. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, v = 5,2 cm, kv. 3. 15. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 3,6 cm, kv. 3. 16. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, v = 3,8 cm, kv. 3. 17. Frag, stene, glina, zelo rahlo mešana s peskom, rumenorjava, rebro z odtisi, v = 5,6 cm, kv. 4. 18. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 3,2 cm, rebro, kv. 3. 19. Frag, stene z bradavico, glina, mešana s peskom, sivorumena, v = 3,3 cm, kv. 3. 20. Ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rdečesiva, dolžina = 6,6 cm, kv. 4. 21. Frag, dna, glina, mešana S peskom, oranžna, v = 4,6 cm, kv. 4. 22. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, v = 2,1 cm, kv. 3. 23. Frag', dna, prečiščena glina, glajena površina, rjava, v = 1,4 cm, kv. 4. Prostor vzhodno od cerkve: 24. Frag, ustja, prečiščena glina, zunaj glajena, črna, znotraj oranžna, v = 3,4 cm, kv. 36. 25. Frag, dna, glina, rahlo mešana s peskom, rumenosiva, d dna = 4 cm, kv. 36. 26. Frag, dna, glina, rahlo mešana s peskom, rjavočrna, d = 13,2 cm, kv. 36. 27. Frag, ročaja, glina, prečiščena, temno rjava, glajena površina, v = 3,2 cm, kv. 36. 28. Tordiran košček brona, dolžina = 3,2 cm, frag., kv. 32. 29. Frag, samostrelna fibula s tremi odebelitvami, bron ali srebro?,231 dolžina = = 5,9 cm, kv. 30. Prostor severno od cerkve: T. 7 1. Frag, bronastega narebrenega obročka, ohranjena širina je 3,4 cm, kv. 14. 2. Frag, bronaste peresovine fibule, 2,1 cm, kv. 22. 3. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, črna, bleščeče glajena površina, okras iz žigosanih ležečih S, bela inkrustacija, v = 2,8 cm, neposredna okolica memorije. 4. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumena, siva in črna, žigosan okras, v = = 2,7 cm, kv. 18. 5. Frag, stene, prečiščena glina, oranžna, okras, narejen s kolescem, bela inkrustacija, v = 3 cm, neposredna okolica memorije. 6. Frag, stene, prečiščena glina, siva, okras, narejen s kolescem, bela inkrustacija, v = 2,9, neposredna okolica memorije. 7. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, okras, narejen s kolescem, v = 2,2 cm, kv. 16. 8. Frag, stene, prečiščena glina, siva, glajena površina, okras, narejen s kolescem, v = 2 cm, kv. 18. 9. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, okras, narejen s kolescem, v = 3,8 cm, kv. 16. 10. Frag, stene, prečiščena glina, siva, okras, narejen s kolescem, v = 3,2 cm, neposredna okolica memorije. 11. Frag, stene, prečiščena glina, rumena, glajena površina, okras, narejen s kolescem, v = 3,3 cm, neposredna okolica memorije. 12. Frag, stene, prečiščena glina, oranžna, okras, narejen s kolescem, poškodovana v ognju, v = 4,4 cm, neposredna okolica memorije. 13. Frag, stene, prečiščena glina, siva, okras, narejen s kolescem, v = 3,8 cm, neposredna okolica memorije. 14. Frag, stene, prečiščena glina, oranžna, glajena površina, krožni žigi, v = 2,8 cm, kv. 18. 15. Frag, stene, prečiščena glina, zareze, v = 2,5 cm, kv. 15, rdeča. 16. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, zareze, v = 2,6 cm, kv. 20. 17. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, niz odtisov, v = 3,8 cm, kv. 18/16. 18. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, temno rdeča, glajena površina, dva žlebova, široka vreza, v = 3,4 cm, kv. 14. 19. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, svetlo rjava do črna, gladka površina, žlebovi, v = 4,2 cm, kv. 18. 20. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, žlebovi, poškodovana v ognju, v = 7,8 cm, kv. 18. 21. Frag, stene, prečiščena glina, rjava, gladka površina, v = 5,2 cm, vrezi, kv. 18. 22. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, vrezan okras, ostanek izbokline, v = 4 cm, neposredna okolica memorije. 23. Frag, stene, prečiščena glina, rumena, oranžna in črna barva, vrezi, v = 3,9 cm, kv. 20 cm. 24. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, žlebovi, v = 3,4 cm, kv. 16/15. 25. Frag, stene, prečiščena glina, oranžna, žlebovi, v = 4,6 cm, kv. 18/16. 26. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo rjava, znotraj temno siva, plitvi žlebovi, v = 3,1 cm. 27. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, glajena površina, vrezi, v — = 3,4 cm, kv. 18. 28. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj svetlo siva, znotraj temno siva, gladka površina, žlebovi, v = 3,2 cm, kv. 20. 29. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumena in rjava, žlebovi, v = 5,9 cm, kv. 18. 30. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, v = 3,4 cm, kv. 18/20, žleb. 31. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumena, žleb, v = 2,8 cm, kv. 18/20. T. 8 1. Frag, skledica, prečiščena glina, oranžna, gladka površina, luknjica v steni, d ustja = 8 cm, neposredna okolica memorije. 2. Frag, dno posodice, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d dna = 3 cm, kv. 17. 3. Frag, latvica na nogi, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, vrezi na steni, d ustja = 18,4 cm, neposredna okolica memorije. 4. Frag, stene, prečiščena glina, črna, glajena površina, v = 2,4 cm, kv. 16. 5. Frag, noga, glina, mešana s peskom, rumena, v = 3,8 cm, neposredna okolica memorije. 6. Frag, noga?, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,6 cm, d = med 20 in 26 cm, kv. 18. 7. Frag, noge, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, glajena površina, žlebova, d dna = 14 cm, kv. 18. 8. Frag, noge, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, žlebovi, d dna = 13,4 cm, neposredna okolica memorije. 9. Frag, noge, glina, mešana s peskom, rjava, glajena površina, žlebova, d dna = 14 cm, kv. 18. 10. Frag, noge?, glina, mešana s peskom, rumenooranžna, d dna = 16 cm, kv. 15/17. 11. Frag, skodele s presegajočim ročajem, glina, rahlo mešana s peskom, rumeno-siva, v = 5,9 cm, kv. 18. 12. Frag, ročaj, prečiščena glina, rumena in siva, površina glajena, v = 4 cm, kv. 18/16. 13. Frag, ročaj, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, v = 3,8 cm, kv. 18/16. 14. Frag, ročaj, glina, mešana s peskom, oranžna, gladka površina, v = 4,4 cm. 15. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rumena, tri luknjice, v = 3,4 cm, nepo- sredna okolica memorije. 16. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, luknjica, v = 2,8 cm, neposredna okolica memorije. 17. Frag, ročaja, prečiščena glina, rumena, v = 3,6 cm, kv. 15. 18. Frag, ročaja, prečiščena glina, temno siva, glajena površina, v = 2,7 cm, kv. 15. 19. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, sivorumena, v = 2,6 cm, kv. 16. 20. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, temno rjava, glajena površina, v = 2 cm, memorija. 21. Frag, stene, izboklina z dvema navpičnima luknjicama, prečiščena glina, črno-rjava, gladka površina, v = 3,4 cm, kv. 18. 22. Frag, stene z navpično prevrtano izboklino, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, v = 3,3 cm, kv. 18. T. 9 1. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, bleščeče glajena površina, d ustja = 20 cm, kv. 18. 2. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, črnorjava, gladka površina, v = 2,8 cm, kv. 15. 3. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj rjava, znotraj črna, bleščeče glajena površina, v = 1,5 cm, kv. 18/16. 4. Frag, latvica, prečiščena glina, rjava, gladka površina, v = 1,9 cm, kv. 15. 5. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črnooranžna, glajena površina, d ustja = 22 cm, kv. 17. 6. Frag, latvica, prečiščena glina, zunaj črna, znotraj rdeča, glajena površina, v = = 2,5 cm, kv. 16/18. 7. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, oranžna in črna, gladka površina, v = 4 cm, kv. 18. 8. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, oranžna, d ustja = 12 cm, kv. 18 in 20. 9. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, rjava in siva, glajena površina, v = 1,8 cm, kv. 18/16. 10. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava, glajena površina, v = 2 cm, memorija. 11. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, gladka površina, v = 2,4 cm, kv. 15. 12. Frag, latvica, prečiščena glina, temno siva, glajena površina, v = 2,7 cm, kv. 6/18. 13. Frag, latvica, prečiščena glina, oranžna, gladka površina, d ustja = 12 cm, kv. 18. 14. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, rjavočrna, glajena površina, d ustja = = 18 cm, kv. 18. 15. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, bleščeče glajena površina, v = 2,8 cm, kv. 18/16. 16. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, temno rjava do črna, glajena površina, v = 2,6 cm, kv. 19/17. 17. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, d ustja = = 16 cm, kv. 18. 18. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava in črna, gladka površina, v = 3 cm, kv. 16. 19. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, svetlo rjava, gladka površina, v = = 2,8 cm, kv. 16. 20. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj sivorumena, znotraj črna, glajena površina, plitvi žlebovi, d ustja = 19,2 cm, neposredna okolica memorije. 21. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črnorjava, glajena površina, d ustja = = 16 cm, kv. 18. 22. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, d ustja = = 20 cm, kv. 18. 23. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava do črna, glajena površina, široki žlebovi, v = 4,3 cm, kv. 13. 24. Frag, latvica, prečiščena glina, glajena površina, sivorumena, široki žlebovi, rahlo fasetiranje, d ustja = 21,2 cm, kv. 18. 25. Dva koščka latvice, prečiščena glina, oranžnosiva, gladka površina, odtis kolesca, d ustja = 16 cm, neposredna okolica memorije. T. 10 1. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj svetlo rjava, gladka površina, v steni tri luknjice, d ustja = 30 cm, kv. 18. 2. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, siva, poškodovana v ognju, v = 4,2 cm, kv. 18. 3. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna zunaj, znotraj temno rjava, gladka površina, d ustja = 30 cm, kv. 16. 4. Frag, latvica, prečiščena glina, črna, glajena površina, vrezan okras, v = 3,2 cm, neposredna okolica memorije. 5. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, temno rjava do črna, glajena površina, d ustja = 22,8 cm. 6. Frag, latvica, prečiščena glina, črna, glajena površina, v = 2,8 cm, kv. 18. 7. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, rjava in črna, v = 2,4 cm, memorija. 8. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, temno rjava, glajena površina, v = = 2,3 cm, kv. 18. 9. Frag, latvica, prečiščena glina, oranžna in siva, gladka površina, d ustja = 11,2 cm, memorija. 10. Frag, latvica, prečiščena glina, siva in rumena, glajena površina, v = 2,7 cm, kv. 18/16. 11. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 2,2 cm, kv. 15. 12. Frag, latvica, prečiščena glina, glajena površina, črna, v = 2,3 cm, kv. 17. 13. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, oranžnorjava, glajena površina, d ustja = = 18 cm, memorija. 14. Frag, latvice, prečiščena glina, siva, gladka površina, v = 2,9 cm, kv. 18. 15. Frag, latvice, prečiščena glina, oranžna, rumenosiva, d ustja = 14 cm, kv. 15/17. 16. Frag, latvice, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 4,4 cm. 17. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, rjavorumena, gladka površina, d ustja = = 16,8 cm, kv. 18. 18. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, gladka površina, neurejeni vrezi in vbodi, v = 3,8 cm, neposredna okolica memorije. 19. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava, gladka površina, v = 5,2 cm, memorija. 20. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, oranžna in rjava, površina glajena, v = 3,5 cm, kv. 14. 21. Frag, latvica, prečiščena glina, rjava, v = 2,9 cm, kv. 20. 22. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, v = 3,4 cm, kv. 20. 23. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, v = 2,4 cm, kv. 15/17. 24. Frag, latvica, prečiščena glina, črna, glajena površina, v = 2,2 cm, memorija, kv. 17. 25. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, rjava in črna, gladka površina, v = 3 cm, kv. 16. 26. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, temno siva in črna, glajena površina, v = 2,9 cm, kv. 18/16. 27. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava, bleščeče glajena površina, poševni žlebovi, v = 2,4 cm, kv. 18. 28. Frag, latvica, prečiščena glina, temno rjava, v = 2,2 cm, kv. 20. 29. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, rjava, glajena površina, v = 2,2 cm, kv. 16. 1. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, d ustja = 20 cm, kv. 18. 2. Frag, latvica, prečiščena glina, črna, glajena površina, d ustja = 16 cm, kv. 18. 3. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, oranžnorumena, glajena površina, d ustja = = 14 cm, kv. 15/17, šibko fasetiranje. 4. Frag, latvica, glina, mešana s peskojm, črna in rdeča, glajena površina, v = 3.6 cm, kv. 18/16. 5. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, rdečesiva, v = 3,3 cm, kv. 15/17. 6. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 20. 7. Frag, latvica, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 3,3 cm, kv. 18/16. 8. Frag, latvica, glina, mešana s peskom, oranžna, gladka površina, poševni žlebovi ■— fasete, v = 2,8 cm, kv. 18/16. 9. Frag, skleda, prečiščena glina, rjava in črna, glajena površina, v = 3,8 cm, kv. 15/17. 10. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, oranžna, poškodovana v ognju, v = 2,2 cm, kv. 18/16. 11. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, siva, v = 4,4 cm, kv. 15/17. 12. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, siva, v = 2,9 cm, kv. 17. 13. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdečerjava, glajena površina, v = 2,3 cm, kv. 17. 14. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, rjava in črna, glajena površina, v = 2,2 cm, kv. 22/24. 15. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 2 cm, kv. 18. 16. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, v = 2,6 cm, kv. 17. 17. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rjava, poškodovana v ognju, v = 2,4 cm. 18. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, temno siva, glajena površina, v = = 3 cm, kv. 18/16. 19. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rumenooranžna, v = 3,2 cm, kv. 14. 20. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, svetlo rdeča, v = 2,5 cm, kv. 18. 21. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, rdeča, glajena površina, v = 2,7 cm, kv. 18/16. 22. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, gladka površina, odtisi kolesca in žigosana krožca, v = 4,4 cm, neposredna okolica memorije. 23. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj rjava, znotraj rumena, glajena površina, v = 4 cm, kv. 18—17. 24. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, oranžna, rahel metličast okras, v = 4,6 cm, kv. 20. 25. Frag, skleda, glina, mešana s peskom in plevami, oranžna, v = 5 cm, kv. 15/17. 26. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, rjavosiva, gladka površina, v = 7,2 cm, kv. 14. 27. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 3 cm, kv. 17. 28. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 3,2 cm, kv. 17. 29. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,1 cm, kv. 18. 30. Frag, posoda, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, v = 2,8 cm, kv. 17. 31. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, zunaj rjavordeča, znotraj črna, gladka površina, v = 3,4 cm, kv. 16. 32. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, v = 3,8 cm, kv. 16. 33. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rjava, metličenje na zunanji in notranji strani, v = 2,9 cm. 34. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rjava, v = 2,1 cm, kv. 15/17. 35. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, oranžna, na obeh straneh metličenje, v = 4,5 cm. 36. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rjava, v = 2,5 cm, kv. 18/17. 37. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 2,5 cm, kv. 17. 38. Frag, skleda, glina, mešana s peskom oranžnosiva, poškodovana v ognju, v = = 2,6 cm, kv. 18. 39. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 1,8 cm, kv. 15. 40. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, črnorjava, v = 2 cm, kv. 17. 41. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 2 cm, kv. 17. 42. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdeča, nagubano rebro, v = 5,4 cm, kv. 20. 43. Frag, skleda, glina mešana s peskom, rdeča, rebro, v = 4,2 cm, kv. 17. 44. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rumena, d ustja = 20 cm, kv. 18. T. 12 1. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, oranžna, d ustja = 22,8 cm. 2. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 4,5 cm. 3. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, rebro z drobnimi odtisi v = 2,8 cm, kv. 20. 4. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, glajena površina, d ustja = 28 cm, kv. 14. 5. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, siva in oranžna, gladka površina, v = 3,6 cm, kv. 18/16. 6. Frag, skleda, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, gladka površina, v = 4 cm, kv. 18/16. 7. Frag, skleda, glina, mešana s peskom, rdeča, d ustja = 14 cm, kv. 18—17. 8. Frag, krožnika, prečiščena glina, črna, glajena površina, rahlo fasetiranje, v = 3,3 cm, kv. 18. 9. Frag, lončka, glina, mešana s peskom, rjavočrna, gladka površina, d ustja = 8 cm, kv. 18. 10. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, d ustja = 13,2 cm, kv. 20, rebro. 11. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 1,5 cm, kv. 18. 12. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjavordeča, gladka površina, rebro z odtisi, v = 2,2 cm. 13. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 2 cm, 'kv. 18—17. 14. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 2,5 cm, kv. 18. 15. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, sivooranžna, d ustja = 7,2 cm, kv. 18. 16. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjavooranžna, d ustja = 6,6 cm, kv. 18. 17. Frag, lonca, prečiščena glina, siva, v = 2,6 cm, kv. 16/18. 18. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rdeča, v = 3,2 cm, memorija. 19. Frag, lonec, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, v = 2,4 cm, kv. 18/16. 20. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, d ustja = 16 cm, memorija. 21. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjavooranžna, v = 2,8 cm, kv. 18/16. 22. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rjava, glajena, v = 2,9 cm, kv. 18/16. 23. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 2,1 cm, kv. 18/16. 24. Frag, stene lonca, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 10,4 cm, neposredna okolica memorije. T. 13 1. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, sivorumena, poškodovan v ognju, v = 6 cm, memorija. 2. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, rebro, d ustja = 20 cm. 3. Frag, posode, glina, mešana s peskom, oranžnorjava, v = 3,7 cm, kv. 18. 4. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, poškodovana v ognju, v = 5 cm, kv. 15. 5. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 7,1 cm, kv. 18/16. 6. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 5,9 cm, kv. 18—17. 7. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdeča in črna, rebro z odtisi, v = 6,7 cm, kv. 18. 8. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, ostanek rebra ali izbokline, d ustja = = 14,4 cm, kv. 18. 9. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžna, niz izboklin, v = 4,8 cm, kv. 18. 10. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, v = 5,7 cm, kv. 16/18. 11. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, sivorjava, izboklina, d ustja = 14 cm, kv. 18. 12. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rumenosiva, rebro z odtisi, d ustja = 14 cm, neposredna okolica memorije. 13. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, gladka površina, v = 4,4 cm, kv. 18. 14. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, bradavica, v = 6 cm, kv. 18. 15. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 4,4 cm, kv. 18/16. 16. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdečeoranžna, d ustja = 13 cm, kv. 17. T. 14 1. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, gladka površina, d ustja = 16 cm, kv. 18. 2. Dva frag, lonca, glina, mešana s peskom, zunaj rumena, znotraj črna, gladka po-višina, d ustja in d dna približno 10 cm, kv. 16. 3. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, sivooranžna, poškodovan v ognju, d ustja = = 13,2 cm, kv. 18. 4. Frag, lonca, glina, prečiščena, oranžna, v = 4,1 cm, kv. 18. 5. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rjava, v = 4,2 cm, kv. 18/16. 6. 3 frag, lonca, glina, mešana s peskom, sivorjava, gladka površina, d ustja = 21,6 cm. kv. 18 in 20. 7. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, rumena, gladka površina, v = 4,8 cm, kv. 16. 8. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, rjavočrna, glajena površina, v = 3,8 cm, kv. 17. 9. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, črna, na ustju in na steni vtisi, d ustja = = 16 cm, kv. 20. 10. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 5 cm, kv. 18/16. 11. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, d ustja = 16 cm, kv. 16. 12. Dva frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžna, gladka površina, d ustja = = 12,8 cm, kv. 18—17. 13. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdeča, d ustja = 25 cm, kv. 16. 14. Frag, lonca, prečiščena glina, oranžnorumena, gladka površina, d ustja = 18,6 cm, kv. 18/16. 15. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, na notranji strani ustja navpični vrezi, d ustja = 16,8 cm, kv. 16. 16. Dva frag, lonca, prečiščena glina, črna, glajena površina, v = 3 cm, kv. 18. 17. Frag, posode, glina, mešana s peskom, zunaj rdečerjava, znotraj temno siva, v = 2,8 cm, kv. 16/18. 18. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 7,2 cm, kv. 18. 19. Frag', posode, glina, mešana s peskom, rjava, groba površina, v = 5 cm, kv. 18/16. 20. Frag, posode, prečiščena glina, oranžna in siva, glajena površina, v = 4,8 cm, kv. 18/16. 21. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna, v = 4,1 cm, kv. 16/15. 22. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, siva, v = 2,9 cm, kv. 15. 23. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj rumena, znotraj siva, d ustja več kot 30 cm, v = 4,2 cm, kv. 17. T. 15 1. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo, znotraj temno rjava, pod ustjem jamice, d ustja = 14 cm, kv. 18/16. 2. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, zunaj črnorjava, znotraj rjava, v = 3,9 cm, kv. 18/16. 3. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, siva in oranžna, gladka površina, d ustja = = 22 cm, kv. 18/16. 4. 10 frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, rebro z odtisi, močno poškodovana v ognju (zvita), v = 15,4 cm in 5,1 cm, kv. 18. 5. Frag, posode, porozna glina, siva, v = 2,2 cm, kv. 15. 6. Frag, ustja, siva barva, rebro, v = 2,5 cm, kv. 16/18. 7. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, temno rjava, v = 2,7 cm, kv. 17. 8. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 2,9 cm, kv. 16. 9. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 3,1 cm, neposredna okolica memorije. 10. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rdečerjava, metličenje z obeh strani, kv. 18/16, v = 2,7 cm. 11. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžnorumena, v = 4,1 cm, kv. 18/16. 12. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjavordeča, rebro, v = 4,8 cm, kv. 17. 13. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,3 cm, kv. 18/16. 14. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,7 cm, kv. 18/16. 15. Frag, posode, prečiščena glina, oranžna, na zunanji strani rdeča, glajena površina, v = 1,8 cm, kv. 18/16. 16. Frag, lonca, glina, rahlo mešana s peskom, temno rdeča, v = 2 cm. 17. Frag, posode, glina, mešana s peskom, oranžnordeča, v = 3 cm, kv. 15/17. 18. Frag, posode, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, v = 3,9 cm, kv. 15. 19. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 4,6 cm, kv. 15. 20. Frag, posode, glina, mešana s peskom, zunaj črna, bleščeče glajena, znotraj rjava in črna, v = 3,1 cm, kv. 18/16. 21. Frag, posode, prečiščena glina, rumenooranžna, v = 3,3 cm, kv. 16. 22. Frag, posode, glina, mešana s peskom, zunaj rdeča, znotraj svetlo siva, v = 3,7 cm, kv. 18. 23. Frag, posode, glina, mešana s peskom, temno siva, gladka površina, pod ustjem premazana s črno barvo, preko nje pas rdeče barve, v = 3,4 cm, v = 16/18. T. 16 1. Frag, ustja, ki je narezano, glina, mešana s peskom, zunaj rjava, znotraj črna, v = 2,6 cm, kv. 20. 2. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rjava, v = 2,6 cm, kv. 16/18. 3. Frag, posode, prečiščena glina, črna in rumena, glajena površina, v = 2,6 cm, kv. 14. 4. Frag, posode, prečiščena glina, rumenosiva, glajena površina, v = 4,3 cm, kv. 18. 5. Frag, posode, glina, mešana s peskom, sivooranžna, v = 3,6 cm, kv. 15. 6. Frag, posode, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj gladka površina, temno siva, znotraj rumena, v = 2,5 cm, kv. 18. 7. Frag, posode, prečiščena glina, zunaj siva, gladka površina, znotraj oranžna, v = 2,1 cm, kv. 18. 8. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, d ustja = 16 cm, kv. 18—20. 9. 3 frag, ustja, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, glajena površina, na notranji strani ustja široki, plitvi žlebovi, v = 1,6 cm, kv. 18. 10. Frag, ustja, prečiščena glina, siva, glajena površina, v = 1,2 cm, kv. 18/16. 11. Frag, posoda, glina, mešana s peskom, zunaj bleščeče črna, gladka površina, znotraj sivooranžna, v = 4,9 cm, kv. 18/16. 12. Frag, posode, glina, rahlo mešana s peskom, oranžnorjava, gladka površina, d ustja = 10,8 cm, kv. 18. 13. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rdečesiva, rebro z vrezi, v = 4,6 cm, kv. 18. 14. Frag, vratu posode, prečiščena glina, oranžna in siva, vtisnjene jamice, v katerih so sledovi bele inkrustacije, tudi okras narejen s kolescem, v = 4,4 cm, neposredna okolica memorije. 15. Frag, posode z odlomljenim trakastim ročajem, glina, mešana s peskom, siva in oranžna, v okrasu, narejenem s kolescem, ostanki bele inkrustacije, v = 6,4 cm, neposredna okolica memorije. 16. Frag, posode, glina, rahlo mešana s peskom, sivooranžna, okras, narejen s kolescem in belo inkrustiran, v = 3,2 cm, neposredna okolica memorije. 17. 3 frag, posode, glina, mešana s peskom, siva, poškodovana v ognju, okras, narejen s kolescem, v = 3,4 cm, 3,8 cm, 2 cm, kv. 15. 18. Frag, posode, prečiščena glina, zunaj črna, glajena, znotraj rdečkasta, na notranji strani ustja poševni žlebovi, d ustja = 20 cm. 19. Frag, posode, glina, mešana s peskom, svetlo siva, v = 2,2 cm, kv. 18. 20. Frag, posode, prečiščena glina, črnorjava, glajena površina, d ustja = 13,2 cm, kv. 18. 21. Frag, posode, prečiščena glina, siva, glajena površina, d ustja = 16 cm, kv. 18—20. 22. Frag, posode, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj črna, glajena, znotraj oranžna, v = 2,2 cm, kv. 18 — 17. 23. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rdečesiva, d ustja = 20 cm, kv. 18. 24. Frag, posode, glina, mešana s peskom, oranžna, gladka površina, d ustja = 22 cm, kv. 18. 25. Frag, posode, glina, rahlo mešana s peskom, temno siva, glajena površina, d ustja = 22 cm. 26. Frag, posode, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, gladka površina, v = 1,4 cm, kv. 18. 27. Frag, posode, prečiščena glina, sivorumena, v = 1,3 cm, kv. 15. T. 17 1. Dva frag, posode, oranžna in siva, glina, mešana s peskom, rebro z odtisi in izboklinami, d ustja = 34 cm, v = 3,1 cm in 8,2 cm, kv. 18. (Mogoče je dno posode na T. 17: 3.) 2. Dno posode, glina, mešana s peskom, oranžnorjava, d = 10,8 cm, kv. 15. 3. Dno posode, glina, mešana s peskom, zunaj rumena, znotraj črna, na zunanji strani sledovi zaravnavanja površine, d = 8 cm, kv. 18. 4. Dno posode, glina, mešana s peskom, oranžna in črna, d = 6 cm, kv. 18. 5. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rjavosiva, d ustja = 26,8 cm, kv. 18. 6. Frag, posode, glina, mešana s peskom, siva, d ustja = 14 cm, kv. 18/16. 7. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, siva, gladka površina, okras poševnih žlebov, delan na lončarskem kolesu, d ustja = 16 cm, kv. 20. 8. Frag, ustja, glina, mešana s peskom, črna, v = 1,8 cm, kv. 16. 9. Frag, ustja, črna, gladka površina, delanoi na lončarskem vretenu, v = 2 cm, kv. 14. 10. Frag, lonca, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d ustja = 16 cm, kv. 18/20. 11. Frag, dna in stene, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo rumena površina, medicasti okras, znotraj črna, kv. 20. 12. Frag, dna in stene, glina, mešana s peskom, rumena, metličast okras, d dna = 10 cm. 13. Frag, dna, glina, mešana s peskom, oranžna, groba površina, v = 2,2 cm. 14. Frag, dna, prečiščena glina, črna, glajena površina, d = 3 cm, kv. 16. 15. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rjavočrna, v = 1,6 cm, kv. 16. 16. Dva frag, dna in stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rjava, d = = 14 cm, kv. 18. 17. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, d = 9,6 cm, kv. 18. 18. Frag, dna, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj rjavočrna, gladka površina, znotraj rumena, d = 18 cm. T. 18 1. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, d = 11,2 cm, kv. 18/16. 2. Frag, dna in stene, zunaj črna, znotraj rjava, glina, mešana s peskom, v = 5,3 cm, kv. 18. 3. Frag, dna in stene, glina, mešana s peskom, rdeča in rjava, glajena površina, v = 5,6 cm, kv. 18. 4. Frag, dna, glina, mešana s peskom, sivorjava in oranžna, v = 2,8 cm, kv. 18 — 17. 5. Frag, dna, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, v = 2,4 cm, kv. 18/16. 6. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rumena in črna, d = 9 cm, kv. 18. 7. Frag, dna, glina, mešana s peskom, čmorjava, d = 4 cm, kv. 16/18. 8. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črnosiva, gladka površina, d = 10 cm, kv. 18/16. 9. Frag, dna, prečiščena glina, temno rjava, glajena površina, d = 9 cm, kv. 17. 10. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d = 6,6 cm, kv. 15/17. 11. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d = 10 cm, kv. 18. 12. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, d = 11,2 cm, kv. 18. 13. Frag, dna, glina, mešana s peskom, siva, glajena površina, d = 10 cm, kv. 15. 14. Frag, dna, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, d = 9,6 cm, kv. 15. 15. Frag, dna, glina, močno mešana s peskom, rdeča in rjava, d = 13,6 cm, kv. 16. 16. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rjava, d = 9,2 cm, kv. 18. 17. Frag, dna, glina, mešana s peskom, siva in rdeča, d = 16 cm, kv. 15. 18. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rdeča, d = 8,8 cm, kv. 18. 19. Frag, dna, glina, mešana s peskom, siva, d = 8 cm, kv. 17. 20. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, d = 12 cm. 21. Frag, dna, glina, mešana s peskom, sivporanžna, d = 12,8 cm, kv. 18. 22. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna, v = 3,8 cm, kv. 18/20. 23. Frag, dna, glina, mešana s peskom, zunaj črna, gladka površina, znotraj rdeča, v = 3,7 cm, kv. 16/18. 24. Frag, dna, glina, mešana s peskom, črna in rumena, gladka površina, d = 13,2 cm, kv. 14. 25. Frag, dna, glina, mešana S peskom, oranžna, v = 2,5 cm, kv. 18. 26. Frag, dna, glina, mešana s peskom, rdeča in siva, v = 4,7 cm, kv. 18. 27. Frag, dno, glina, mešana s peskom, oranžna, v = 3,1 cm. T. 19 1. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, izboklina, v = 6,8 cm, kv. 18/16. 2. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo rjava, gladka površina, znotraj črna, v = 7,6 cm, kv. 16/18, izboklina. 3. Frag, stene, glina, mešana s peskom, temno rjava, gladka površina, izboklina, v = 7,8 cm. kv. 18. 4. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, oranžna in črna, gladka površina, v = 4,8 cm, izboklina, kv. 18. 5. Izboklina na steni, glina, mešana s peskom, temno siva, dolžina = 5,4 cm, kv. 18. 6. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, bradavica, v = 3,6 cm, kv. 18. 7. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumena, rahel metličast okras in bradavica z vtisom, v = 4,2 cm, kv. 20. 8. Frag, stene, glina, mešana s peskom, sivooranžna, upognjeno rebro, v = 6,7 cm, kv. 18. 9. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, upognjeno rebro, v = 3,8 cm, kv. 15. 10. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna in rjava, rebro v = 4,6 cm, kv. 16. 11. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro, metličast okras, v = 4,4 cm, kv. 15. 12. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, glajena, znotraj svetla, rebro, v = 8,3 cm, kv. 18. 13. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro, v = 6,6 cm, kv. 18/16. 14. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rjavorumena, rebro, v = 4,8 cm, kv. 19/17. 15. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumenooranžna, rebro, v = 4,8 cm, kv. 15. 16. Frag, stene, rdeča, rebro, v = 4,4 cm, kv. 18. 17. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj oranžna, gladka površina, znotraj rjava, v = 3,7 cm, rebro, kv. 18/16. 18. Frag, stene, grobo zrnata glina, rjava, rebro, v = 3,6 cm, kv. 18/16. 19. Frag, stene, glina, mešana s peskom, sivordeča, gladka površina, rebro, v = 3,7 cm, kv. 14. 20. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro, poškodovana v ognju, v — 4,2 cm, kv. 18. 21. Frag', stene, glina, mešana s peskom, oranžnordeča, rebro, v = 4,4 cm, kv. 18/16. 22. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, gladka površina, rebro, v = 4 cm, kv. 20. 23. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna, rebro, v = 3,2 cm, kv. 17. 24. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro, poškodovana v ognju, v = 3,9 cm, kv. 18. 25. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 2,5 cm, kv. 16/15. 26. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rdeča, rebro, v = 3,8 cm, kv. 16. 27. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rebro z odtisi, oranžna, v = 5,3 cm, kv. 18. 28. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 5,8 cm, kv. 15/17. T. 20 1. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, poškodovana v ognju, razčlenjeno rebro, v = 5,4 cm, memorija. 2. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumenosiva, rebro z odtisi, v = 3,4 cm, kv. 20. 3. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rumena, v = 3,2 cm, kv. 18, rebro z odtisi. 4. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 4,8 cm, kv. 16. 5. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rumenosiva, rebro z odtisi, v = 5,4 cm, kv. 18. 6. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerumena, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 18. 7. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj svetlo oranžna, znotraj rdeča, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 18/16. 8. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva in rdeča, rebro z odtisi, poškodovana v ognju, v = 4,6 cm, kv. 18. 9. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, rebro z odtisi, v = 4,2 cm, kv. 16. 10. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, znotraj rdeča, rebro z odtisi, v = 3,6 cm, kv. 20. 11. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj rjava, gladka površina, znotraj rdeča, v = 6,2 cm, kv. 18, rebro z odtisi. 12. 2 frag, stene, glina, mešana s peskom, temno rdeča glajena površina, rebro z odtisi, v = 6,1 cm, kv. 18. 13. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 6,4 cm, kv. 18/16. 14. Frag, stene, glina, mešana s peskom, sivooranžna, rebro z odtisi, poškodovana v ognju, v = 6,2 cm, memorija. 15. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, v = 5,4 cm, kv. 18. 16. Frag, stene, glina, mešana s peskom, sivorumena, rebro z odtisi in izboklina, v = 5 cm, kv. 18. 17. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 5,4 cm, kv. 18. 18. Frag, stene, glina, mešana s peskom, sivorjava, gladka površina, rebro z odtisi, v = 5 cm, kv. 18. 19. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna in rjava, rebro z odtisi, v = 5 cm, kv. 15. 20. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, v = 4,4 cm, kv. 18. 21. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 3,8 cm, kv. 16/18. 22. Frag, stene, glina, mešana s peskom, svetlo rjava in temno siva, gladka površina, rebro z odtisi, v = 12,8 cm, kv. 18/16. 23. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča in siva, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 16. 24. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj siva, gladka površina, znotraj rdeča, rebro z odtisi, v = 3,9 cm, kv. 18/16. 25. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, temno siva, rebro z odtisi, v — 2 cm, kv. 17. 26. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, poškodovana v ognju, v = 7,8 cm, kv. 18. 27. Več frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, v = 6,6 cm, kv. 18. 28. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča in rjava, rebro z odtisi, v = 5,5 cm, kv. 18/16. 29. Frag, stene, sivorjava površina, glina, mešana s peskom, rebro z odtisi, v = 4,8 cm, kv. 17. T. 21 1. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, v = 4,9 cm, kv. 14. 2. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, rdeča znotraj, rebro z odtisi, v = 4,7 cm, kv. 18. 3. Frag', stene, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 3,7 cm, kv. 18. 4. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rdeča, glajena površina, rebro z odtisi, v = 3,6 cm, kv. 18. 5. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, svetlo rjava, v = 7,7 cm, kv. 18/16. 6. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 6,4 cm, kv. 18/16. 7. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 6,2 cm, kv. 18. 8. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, gladka površina, rebro z odtisi, v = 5,1 cm, kv. 15. 9. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 5,9 cm, kv. 18/16. 10. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, gladka površina, rebro z odtisi, v = 6,3 cm, neposredna okolica memorije. 11. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, gladka površina, rebro z odtisi, v = 5,5 cm, kv. 16/18. 12. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, v = 5,8 cm, kv. 17. 13. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, rdečesiva, rebro z odtisi, v = 5,4 cm, kv. 18. 14. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 4,5 cm, kv. 18. 15. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 3,2 cm, kv. 18/16. 16. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rjava in rdeča, rebro z odtisi, v = 4,5 cm, kv. 18. 17. Frag, stene, prečiščena glina, zunaj črna, znotraj rjava, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 18/16. 18. Frag, posode, glina, mešana s peskom, rumenosiva, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 17. 19. Frag, stene, glina rahlo mešana s peskom, rjava, rebro z odtisi, v = 3,8 cm, kv. 17. 20. Frag, stene, glina, mešana s peskom, svetlo rjava, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 16/18. 21. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj oranžna, znotraj črna, rebro z odtisi, v = 3,2 cm, kv. 20. 22. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, rebro z odtisi, v = 7,2 cm, kv. 18. 23. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna in siva, rebro z odtisi, v = 4,6 cm, kv. 18/16. 24. Frag, stene, zunaj siva, znotraj rumena, rebro z odtisi, v = 4,6 cm, kv. 18/20. 25. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, poškodovana v ognju, v = 3,8 cm, kv. 16. 26. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 4 cm, kv. 15. 27. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava in črna, rebro z odtisi, v = 3,5 cm, kv. 16. 28. Frag, stene, glina, mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, v = 3,2 cm, kv. 18. 29. Frg. stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, gladka površina, znotraj rjava, v = 2,6 cm, kv. 18/16. 30. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžnorjava, rebro z zarezami, v = 3,9 cm, kv. 18. T. 22 1. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, poškodovana v ognju, v = 7,8 cm, kv. 18/16. 2. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rebro z odtisi, v = 7,5 cm, kv. 16/15. 3. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rjava, rebro z zarezami, v = 6,6 cm, kv. 18/16. 4. Frag, stene, glina, mešana s peskom, zunaj črna, glajena, znotraj oranžnosiva, rebro z odtisi, v = 5,5 cm, kv. 18/20, 2 kosa. 5. Frag', stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, gladka površina, na rebru in steni odtisi, v = 5,1 cm, okolica memorije. 6. Frag, stene, glina, mešana s peskom, svetlo oranžna, rebro z odtisi, na zunanji in notranji steni metličenje, v = 4,2 cm, kv. 18/16. 7. Frag, stene, glina, mešana s peskom, temno siva, rebro z odtisi, v = 4,2 cm, kv. 18. 8. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, metličenje, v — = 6,8 cm, kv. 18. 9. Frag, stene, rdeča, rebro z odtisi, metličenje, v = 5,7 cm, kv. 18. 10. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro z odtisi, vrezi, na notranji strani metličenje, v = 6,8 cm, kv. 16/18. 11. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdečerjava, rebro z odtisi, v = 5,2 cm, kv. 18/16. 12. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, rebro z odtisi, v = 3,4 cm, kv. 18/16. 13. Frag, stene, glina, rahlo mešana s peskom, siva, rebro z odtisi, rahlo metličenje, v = 2,8 cm, kv. 18. 14. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, metličenje, v = 3,8 cm, kv. 17. 15. Frag, stene, glina, mešana s peskom, črna in temno rjava, metličenje, v = 2,6 cm, kv. 17. 16. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna, metličenje na obeh stenah, na notranji močnejše, v = 6,6 cm. 17. Frag, stene, glina, mešana s peskom, oranžna in rumena, metličenje, v = 6 cm. 18. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, na obeh straneh metličenje, v = = 5,9 cm, kv. 20. 19. Frag, pokrova, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 3,7 cm, kv. 18/20. 20. Frag, pokrova, glina, mešana s peskom, rjavosiva, gladka površina, vrezan okras, d ustja = 24 cm, kv. 18. 21. Frag, pokrova, glina, rahlo mešana s peskom, rjava, gladka površina, vrezan, belo inkrustiran okras, v = 2,7 cm, okolica memorije. 22. Frag, pokrova, prečiščena glina, oranžna, glajena površina, v = 2,8 cm, kv. 18/16. 23. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, sivooranžna, d ustja = 24 cm, kv. 20/18. 24. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdeča in siva, d ustja = 19,2 cm, kv. 18/20. T. 23 1. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rumena, oranžna in črna, d ustja = 18,4 cm, kv. 18. 2. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, črna in rdeča, v = 3,4 cm, kv. 18. 3. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, temno rdeča, v = 2,8 cm, kv. 18. 4. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, svetlo rjava, v = 2,8 cm, kv. 16/18. 5. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, slaba izdelava, v = 4,7 cm. 6. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdeča in črna, rebro, d ustja = 28 cm, kv. 15/17. 7. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, svetlo rdeča, rebro, v = 5,4 cm, kv. 18. 8. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, sivooranžna, rebro z odtisi in nekaj vrezov, d ustja = 30 cm, kv. 16/18. 9. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro, vrez, v = 3,8 cm, kv. 17. 10. Frag, pekve, glina, rahlo mešana s peskom, zunaj sivorumena, glajena, znotraj črna. 11. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, rebro', v = 4 cm, kv. 20. 12. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, rdečesiva, rebro z odtisi, v = 6,8 cm, kv. 18. 13. Frag, pekve, glina, mešana s peskom, črna in rdečkasta, rebro z odtisi, v = 5,3 cm, kv. 16/15. 14. Frag, ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rumenosiva, podolgovata izboklina, v = 4,4 cm, okolica memorije. 15. Frag, ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rjava, v = 4,8 cm, podolgovata izboklina, kv. 18/16. 16. Frag, ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rjavordeča, trije izrastki, v = 4,7 cm, kv. 16/18. 17. Frag, ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, dva izrastka, v = 5,3 cm, kv. 18. 18. Frag, ročaj pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, trije izrastki, v = 4,7 cm, memorija. T. 24 1. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, dva izrastka, rdeča glina, v = 4,4 cm, kv. 18/20. 2. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rjava, 3 izbokline, v = 5 cm, okolica memorije. 3. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdeča in črna, glajena površina, izrastek, v = 3,3 cm, kv. 15/17. 4. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rjava, podolgovata izboklina, v = = 3,6 cm, kv. 18 — 17. 5. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rjavordeča, v = 6,3 cm, kv. 17. 6. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, hrapava površina, v = = 4,8 cm, kv. 18. 7. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, oranžnosiva, v = 4,4 cm, kv. 15/17. 8. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 4,4 cm, kv. 18. 9. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rumena in rdečkasta, v = 3,7 cm, kv. 16/15. 10. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 3 cm, kv. 15/17. 11. Frag, ročaja pekve, glina, mešana z velikimi drobci peska, porozna, rdeča, d = 5,5 cm, kv. 16/15. 12. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d = 6,4 cm, kv. 17. 13. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, sivooranžna, d = 6 cm, kv. 15. 14. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d = 5,6 cm, kv. 18/16. 15. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rjava, d = 4,9 cm, kv. 18. 16. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdečerjava, d = 4,2 cm, kv. 20. 17. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, d = 4,4 cm, kv. 20. 18. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdečesiva, d = 3,8 cm, kv. 16. 19. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rdeča, d = 5,3 cm, kv. 18/16. 20. Frag, ročaja pekve, glina, mešana s peskom, rjava, poškodovan v ognju, v = = 3,4 cm, kv. 16/18. 21. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, siva, poškodovana v ognju, d = 5,6 cm, kv. 16/18. 22. Frag, ročaja pekve, glina, mešana z velikimi drobci peska, rjava, d = 3,2 cm, memorija. 23. Frag, ročaja, glina, mešana z velikimi drobci peska, rdeča, izboklina, d = 2,7 cm, memorija. 24. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, temno rdeča, širina = 4,6 cm, kv. 18/16. 25. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rjava, v = 4,4 cm, memorija. 26. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, črnorjava, v = 3,8 cm, kv. 16, odtisi na ročaju. 27. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdečerjava, v = 3 cm, kv. 16. T. 25 1. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rjavordeča, glajena površina, v = 8,4 cm, kv. 18. 2. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rumena, gladka površina, v = 4 cm, kv. 18/20. 3. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, siva, poškodovan v ognju, v = 6,8 cm, kv. 17. 4. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, siva, gladka površina, v = 6,3 cm, kv. 18. 5. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdeče rjava, v = 5,3 cm, kv. 16. 6. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, temno siva, v = 4,9 cm, kv. 18/17. 7. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, siva, v = 4,5 cm, kv. 18/20. 8. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, črna, gladka površina, v = 4 cm, kv. 18. 9. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rjavordeča, v = 3,2 cm, kv. 18. 10. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 3,4 cm, kv. 17. 11. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rdeča, v = 4,4 cm, kv. 18/16. 12. Frag, ročaja, glina, mešana s peskom, rjava, v = 5,6 cm, kv. 15. 13. Frag, ročaja, glina, močno mešana s peskom, rdeča, v = 5,2 cm, kv. 20. 14. Frag, stene z odlomljenim ročajem, glina, mešana s peskom, črna, glajena površina, v = 5,8 cm, kv. 18. 15. Frag, stene z odlomljenim ročajem, glina, mešana s peskom, rjava, v = 5,9 cm, kv. 18/16. 16. Frag, svitka, glina, rahlo mešana s peskom, siva, d = 13,2 cm, kv. 18. 17. Frag, svitka, glina, mešana s peskom, siva, d = 13 cm, kv. 18. 18. Frag, svitka, prečiščena glina, rumena, d = 11,6 cm, kv. 18. 19. Frag, svitka, prečiščena glina, oranžna in siva, d = 15 cm, kv. 18/16. 12 Arheološki vestnik 177 20. Frag, svitka, prečiščena glina, oranžna, d = 12,8 cm, kv. 18. 21. Frag, svitka, prečiščena glina, oranžna, d = 12,4 cm, kv. 18/16. 22. Frag, svitka, d = 13,6 cm, kv. 15/17. 23. Frag, svitka, d = 13 cm, kv. 15/17. 24. Frag, svitka, prečiščena glina, siva, d = 12 cm, memorija. T. 26 1. Frag, svitka, prečiščena glina, rumena, d = 14 cm, kv. 15. 2. Frag, svitka, prečiščena glina, oranžna in siva, v = 4,5 cm, kv. 17. 3. Utež za statve, prečiščena glina, siva, v = 6 cm, kv. 18. 4. Vretence, glina, mešana s peskom, rjava, v = 3,3 cm, okolica memorije. 5. Vretence, glina, mešana s peskom, temno rjava, gladka površina, v = 2,4 cm, kv. 18. 6. Vretence, glina, mešana s peskom, siva, v = 2 cm. 7. Vretence, glina, mešana s peskom, črna, v = 3 cm, okolica memorije. 8. Vretence, glina, mešana s peskom, črna, v = 2,2 cm, okolica memorije. 9. Vretence, porozna glina, rjava, v = 1,6 cm, okolica memorije. 10. Ročaj pokrova, glina, rahlo mešana s peskom, temno rjava, glajena površina, v = 2,5 cm, kv. 18. 11. Frag, podstavka, glina, mešana s peskom, siva, v = 7,6 cm. 12. Frag, stene, glina, mešana s peskom, rdeča, širina = 5,6 cm, kv. 15/17. 13. Frag, kozice?, glina, rahlo mešana s peskom, rumenooranžna, rebro z odtisi in žleb, v = 7 cm, kv. 22/24. 14. brusni kamen, v = 9,7 cm, kv. 15. Najdbe z izkopavanj v okolici cerkve leta 1953: (T. 26) 15. Bronasta fibula, d = 6,4 cm. 16. Bronasta spirala in igla fibule, d = 5 cm. 17. Noga bronaste certoške fibule, d = 3,2 cm. Severno od cerkve.252 (sl. 5) 1. Del stene posode, črne do temno rjave barve, zunanja površina glajena, okrašena z žigosanimi krožci in odtisom koleščka, v = 5 cm, rekonstruirani d na največji širini = približno 17 cm, kv. XVI. 2. Del vrčka z odlomljenim ročajem, sivorumena glina, okras narejen s koleščkom dveh različnih velikosti, tri odtisnjene pike, bela inkrustacija, v = 4,6 cm, 6,4 X X 7,9 cm, kv. XV. 3. Odlomljena glinasta noga, temno rjava, glina mešana s peskom, v = 4,5 cm, kv. XV. 4. Del stene posode, siva barva, okras, narejen s koleščkom, 3,6 X 3,2 cm, kv. XVII. 5. Del stene posode, rjave barve, vrezan okras, v = 2,9 cm, kv. XVII. 6. Del stene posode, prečiščena rjavosiva glina, okras z odtisom koleščka, 6,6 X 5 cm, kv. XV. 7. Del stene posode, rjave barve, z dvakrat predrto bradavico, v = 5,4 cm, kv. XVII. 8. Del stene posode, črna glina, zunanja površina glajena, okras z odtisom koleščka, v = 2,3 cm, kv. XVI. 9. Del stene posode, temno siva glina, zunanja in notranja površina glajeni, okras z odtisom koleščka, v = 1,8 cm, kv. XVI. 10. Del bronaste sulice, v = 2,4 cm, kv. XVIII. Odkrito v odpadni jami pred gostilno Stari Mayr, Titov trg 17. (sl. 5) 11. Del dna in stene posode, siva glina, metličast okras na zunanji in notranji steni, d = 8 cm, v = 4 cm. Sl. 5:252 1 — 10: Kranj, severno ob farni cerkvi, 11: Kranj, Titov trg 16. 1 — 9, 11: glina, 1 :4. 10: bron, 1 :2. Abb. 5:252 1—10 Kranj, nördlich an der Pfarrkirche, 11: Kranj, Titov trg 16, 1—9, 11: Ton, 1 :4. 10: Bronze, 1 :2. Prazgodovinske najdbe iz Lajha* T. 27 1. Železna plavutasta sekira, d = 17,3 cm. Ležala je 40 cm pred grobom 298, v globini 2,0 m. Inv. št. S — 1579. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 90: 4. 2. Železna plavutasta sekira, d = 15,2 cm. Ležala je 10 m od sekire na (T. 27: 1 in groba 298, že popolnoma zunaj področja grobov. Inv. št. S — 1580. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 90: 3. 3. Bronasta igla. d = 14,9 cm. Inv. št. S — 654 (R 3936). Obj. V. Starè (1980) 50, T. 1: 1. Ležala je v porušenem grobu 1, v globini 0,70 m. Zraven v grobu še košček bronaste pločevine in bronast obroček (o. c. T. 1: 2, 3). 4. Bronasta kačasta fibula, d = 5,3 cm. Najdena med groboma 316 in 318. Inv. št. S — 1586. Obj. V. Starè (1980) 73, T. 92: 5. 5. Noga bronaste certoške fibule, d = 3,1 cm. Ležala je v grobu 170. Inv. št. S — 1150 (R 5123 b). Obj. V. Starè ((1980) 63, T. 56: 13. 6. Noga bronaste certoške fibule, d = 2 cm. V okolici groba 284. Inv. št. S — 1577. Obj. V. Starè (1980) 71, T. 85: 8. 7. Del loka bronaste fibule, d = 1,5 cm. V otroškem grobu 236. Inv. št. S — 1339. Obj. V. Starè (1980) 68, T. 73: 9. * inv. št. = inventarne številke v Narodnem muzeju v Ljubljani, obj. = objavljeno. 8. Bronasta certoška fibula, okrašena z vrezi, d = 6,5 cm. V grobu 54. Inv. št. S — 847 (R 4055). Obj. V. Starè (1980) 55, T. 24:4. 9. Bronasta certoška fibula, d = 4,3 cm. V grobu 625. Obj. V. Starè (1980) 82, T. 130: 4. Hrani jo Naturhistorisches Museum na Dunaju. 10. Del bronaste certoške fibule, okrašene z vrezi, d = 5 cm. V grobu 100. Inv. št. S — 958 (R 5015). Obj. V. Starè (1980) 59, T. 38: 4. 11. Bronasta fibula, okrašena z vrezi, d = 4,1 cm. V okolici groba 303. Inv. št. S — 1982. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 90: 12. 12. Del trakaste bronaste fibule, okrašene z vrezi, d = 2,6 cm. Inv. št. S — 1794. Obj. V. Starè (1980) 77, T. 112: 8. 13. Bronast kavelj, d = 5,5 cm. Nad skeletom groba 19. Inv. št. S — 759 (R 4005). Obj. V. Starè (1980) 53, T. 14: 2. 14. Bronasta tulasta sekira, d = 3,7 cm. V bližini glave groba 310. Inv. št. 1584. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 91: 9. T. 28 1. Jantarna jagoda, d = 3 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 928. Obj. V. Starè (1980) 58, T. 34: 7. 2. Steklena jagoda. Modra, bela in rdeča očesca, rumena in bela osnova, d = 2,4 cm. V grobu 31. Inv. št. S — 784. Obj. V. Starè (1980) 53, T.16: 3. 3. Bronast obesek, d = 2,7 cm. Ležal je v globini 1,70 m v okolici groba 234. Inv. št. S — 1573. Obj. V. Starè (1980) 68, T. 73: 6. 4. Bronast trikoten obesek z iztolčenim okrasom, d = 1,6 cm. V bližini groba 72, Inv. št. S — 884. Obj. V. Starè (1980) 57, T. 29:9. 5. Bronast valjast uhan z iztolčenim okrasom, d = 2,2 cm. V razrušenem grobu 310. Inv. št. S — 1530. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 91:5. 6. Del bronastega valjastega uhana z iztolčenim okrasom, d = 2 cm. Inv. št. S — 1795. Obj. V. Starè (1980) 77, T. 112:9. 7. Steklena jagoda s temnomodrobelimi očesci na zeleni podlagi, d = 1,1 cm. V grobu 159. Inv. št. S — 1108. Obj. V. Stare (1980) 62, T..53: 3. 8. Steklena jagoda s temnomodrobelimi in rumenimi očesci na zeleni podlagi, d = = 0,9 cm. V grobu 159. Inv. št. S — 1108. Obj. V. Starè (1980) 62, T. 53: 3. 9. Steklena jagoda s temno modrimi očesci na svetlo modri osnovi, d = 0,8 cm. V grobu 159. Inv. št. S — 1108. Obj. V. Starè (1980) 62, T. 53: 3. m bela m rumena zelena m rdeča M modra, temno modra u svetlo modra 10. Jantarna jagoda, d = 2,2 cm. V razrušenem grobu 310. Inv. št. S •— 1531. Obj. V. Starè (1980) 72, T. 91: 6 11. Zelen steklen obesek, d = 1,3 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starè (1980) 58, T. 34: 6. 12. Temno moder steklen obesek, d = 1,4 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starè (1980) 58, T. 34: 6. 13. Temno moder steklen obesek, d = 1,3 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starè (1980) 58, T. 34: 6. 14. Zelen steklen obesek, d = 1,7 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starè (1980) 58, T. 34: 6. 15. Bel steklen obesek, d = 1,6 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starà (1980) 58, T. 34: 6. 16. Temno moder steklen obesek z belo* konico*, d = 1,5 cm. V grobu 86. Inv. št. S — 929. Obj. V. Starà (1980) 58, T. 34: 6. 17. Črn steklen obesek, d = 1,6 cm. V grobu 332. Inv. št. S — 1604. Obj. V. Starà (1980) 74, T. 97: 10. 18. Železna fibula, d = 6,5 cm. Inv. št. R — 3657. Obj. V. Starà (1980) 79, T. 121:1. 19. Noga železne fibule, d = 4,9 cm. V grobu 170. Inv. št. S — 1149 (R 5123 a). Obj. V. Starà (1980) 63, T. 56: 12. 20. Glinasti svitek, d = 10,9 cm. V okolici groba 321, v globini 1,5 m najdenih več svitkov, ohranjen pa je samo eden. Inv. št. S — 1587. Obj. V. Starà (1980) 73, T. 93: 9. 21. Del železne fibule, d = 8,5 cm. V grobu 204. Inv. št. S — 1267 (R — 5203). Obj. V. Starà (1980) 66, T. 67: 3. 22. Del železne fibule, d = 6,6 cm. V grobu 189. Inv. št. S — 1212. Obj. V. Starà (1980) 65, T. 62: 8. 23. Bronasta fibula, okrašena z vrezi, d = 6,5 cm. V bližini glave groba 310. Inv. št. 1585. Obj. V. Starà (1980) 72, T. 91: 8. 24. Bronasta fibula, okrašena z dvema žlebovoma, d = 8,3 cm. V grobu 221. Inv. št. S — 1303. Obj. V. Starà (1980) 67, T. 70: 3. 1. Srebrna fibula v obliki psička, z bronasto iglo. V grobu 200. Inv. št. R 5197. Obj. W. Schmid, Jahrbuch für Altertumskunde 1, 1907, sl. 12: 5197. Glej še V. Starà (1980) 66. (sl. 6: 2). 2. Bronasta fibula z ovnovo glavo na zaključku noge. V grobu 38. Obj. Gabrovec (1960 b) T. 4: 9. Glej še V. Starà (1980) 54 (sl. 6: 1). Vozlasta ločna fibula. Hrani jo Naravoslovni muzej na Dunaju. Omenja jo Gabrovec (1966 c), opomba 17. Pogrešano ic - Lunder Sl. 6 : Kranj ■— Lajh, pogrešani fibuli Abb. 6: Kranj — Lajh, die zwei verschollenen Fibeln. ANSI — Arheološka najdišča Slovenije (1975) AV — Arheološki vestnik IMK — Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko KŽG — kultura žarnih grobišč Lt — laten PBF — Prähistorische Bronzefunde RGF — Römisch-Germanische Forschungen VS — Varstvo spomenikov M. BUDJA 1980 Grob 54 z žarnega grobišča na dvorišču SAZU v Ljubljani, Situla 20/21, Gabrovcev zbornik, 85 ss C. DOBIAT 1980 Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik, Schild von Steier, Beiheft 1, Graz J. DULAR 1973 Bela krajina v starohalštatskem obdobju, AV 24, 544 ss 1978 Poskus kronološke razdelitve dobovskega žarnega grobišča, AV 29, 36 ss O. H. FREY 1969 Entstehung der Situlenkunst, RGF 31, 1969 S. GABROVEC 1960 a Prazgodovinski Bled 1960 b Mesto Kranja v prazgodovini slovenskega ozemlja, 900 let Kranja, 11 ss 1964-65 Halštatska kultura v Sloveniji, AV 15—16, 21 ss 1965 Kamniško ozemlje v prazgodovini, Kamniški zbornik 10, 89 ss 1966 a Zagorje v prazgodovini, AV 17, 19 ss 1966 b Srednjelatensko obdobje v Sloveniji, AV 17, 169 ss 1966 c Latensko obdobje na Gorenjskem, AV 17, 243 ss 1973 Začetek halštatskega obdobja v Sloveniji, AV 24, 338 ss 1974 Halštatske nekropole v Bohinju, AV 25, 287 ss M.GUSTIN .1974 Gomile starejše železne dobe iz okolice Bo-štanja, Posavski muzej Brežice 1, Varia Archaeologica, 87 ss 1976 Libna, Posavski muzej Brežice 3 1977 Relativna kronologija grobov »Mokronoške skupine«, Posavski muzej Brežice 4, Keltske študije, 67 ss B. HANSEL 1976 Beiträge zur regionalen und chronologischen Gliederung der älteren Hallstattzeit an der Unteren Donau, Beiträge zur Ur — und Frühgeschichtlichen Archäologie des Mittelmeer — Kulturraumes 16 H. HENCKEN 1978 The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia, Bulletin 32, American School of Prehistoric Research T. KNEZ 1966 Žarno grobišče v Novem mestu, AV 17, 51 ss J. KOROŠEC 1951 Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6 K. KROMER 1959 Brezje, Arheološki katalogi Slovenije 2 W. MODRIJAN 1957 Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Frög, Kärnten, Carinthia I, 147, 3 ss MOST NA SOČI neobjavljeno H. MÜLLER-KARPE 1959 Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, RGF 22 D. OMAN 1980 Brinjeva gora, AV 32, 1981 S. PAHIČ 1957 Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave SAZU 4/3, Razred I 1972 Pobrežje, Katalogi in monografije 6 D. POPOVIČ 1981 Keramika starijeg gvozdenog doba u Sremu, Fontes archaeologiae Iugoslaviae 4 POSTELA neobjavljeno I. PUŠ 1971 Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave SAZU 7/1, Razred 1 J. RIHOVSKY 1979 Die Nadeln in Mähren und im Ostalpengebiet, PBF 13/5 G. SPITZER 1973 Ein hallstattzeitlicher Tumulus von Dragatuš, AV 24, 780 ss F. STARE 1954 a Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani 1954 b Dva ilirska grobova iz Kranja, AV 5/1, 112 ss Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 1955 1962-63 Kipec ilirskega bojevnika z Vač, AV 13—14, 383 ss 1975 a Dobova, Posavski muzej Brežice 2, 1975 b Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor, Razprave SAZU 9/3, Razred I, V. STARE 1973 Prazgodovina Šmarjete, Katalogi in monografije 10 1980 Kranj, Katalogi in monografije 18 M. STRMČNIK-GULIČ 1979 Prazgodovinske gomile na Legnu pri Slovenj Gradcu, AV 30, 101 ss B. TERŽAN 1974 Halštatske gomile iz Brusnic na Dolenjskem, Posavski muzej Brežice 1, Varia Archaeologica, 31 ss 1976 Certoška fibula, AV 27, 317 ss A. VALIČ 1975 Oris 20-letnih raziskovanj grobišča v Kranju, Kranjski zbornik 1975, 159 ss 1981 Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980, 110 ss 2 Zbrana literatura dosedanjih raziskav: A. Valič v ANSI (1975). Valič (1975), 159 ss. T. Knific, Kronika 19, 1971, 70 ss. Sintetični članki: W. Šmid, Car-niola 2, 1909, 154 s. W. Šmid v J. Žon-tar, Zgodovina mesta Kranja (1939). 900 let Kranja (1960) s člankom S. Gabrovca za prazgodovinsko obdobje, (članka A. Valiča in J. Kastelica obravnavata Kranj v antiki in v zgodnjem srednjem veku). Najnovejše: Valič (1981) 110 ss. 3 Gabrovec (1960 b), T. 1—3. Gabrovec (1966 c), T. 6: 12—16. 4 F. Starè (1954 b), T. 1. 5 o. c., T. 2—3. 6 Mantuani, Carniola 2 n. v., 1911, 131, 136. F. Starè (1975 b), T. 1: 1. 7 F. Starè, AV 3, 1952, 298 s. 8 Gabrovec (1960 b), T. 4: 1—7. 9 Gabrovec (1960 b), T. 4: 8,10. W. Šmid, Carniola 2, 1909, 154 s. Milliner, Argo 2, 1893, 94 s, v Argo 1, 1892, slike T. 4: 6; T. 7: 18; T. 8: 2. A. Valič, VS 9, 1962—64, 1965, 172; T. 3: 21. 10 Žmavc, Carniola 1, 1908, 213 s; IMK 18, 1908, 80. 11 VS 11 (1966), 1967, 116, T. 2: 4. 12 A. Valič, Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980 (v Kranju 1981), 114. Nekje na prostoru starega srednjeveškega mesta so odkrili tudi bronasto bodalo. Ib. 111; J. Dular, Bronasti jezičastoročajni meči iz Slove- nije, Varia Archaeologica, Posavski muzej Brežice 1, 1974, 15 s, T. 1: 5. 13 D. Josipovič, Kronika 29/1, 1981, 51. 14 V. Starè (1980). Gabrovec (1960 b), T. 4: 9, 11, 13, 14. Gabrovec (1966 c), T. 6: 4—10. W. Schmid, Jahrbuch für Altertumskunde 1, 1907, 55 ss, npr. sl. 12. 15 A. Valič, VS 9j 1962-64, 1965, 172. 16 W. Šmid v J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (1939), 4. 17 Nadmorska višina Kranja je 385 m. Krajevni leksikon Slovenije 1, 1968, 159, 161. 17a Iz ene izmed gomil poznamo cer-toško fibulo s samostrelno peresovino. K. Deschmann, Führer durch das Krai-nische Landes — Museum Rudolfinum in Laibach, 1888, 97. 18 J. Pečnik, IMK 14, 1904, 127 s. A. Valič, Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980 (1981), 111. 19 ANSI, 171. J. Pečnik, o. c. A. Valič, o. c. V grobovih iz Šmartnega so se ohranili naslednji bronasti predmeti: zapestnica, igla, prstan in dve dvozankasti fibuli. Ena je vaška vozlasta, druga z gladkim bronastim lokom. Najdbe hrani Narodni muzej v Ljubljani. Inv. št. P. 6332 do 6336. 20 Gabrovec (1966 c), T. 6: 3. 20a Gabrovec (1966 c), T. 7. 21 Valič (1975), 159 ss, sl. 1—3. 22 J. Dular, Halštatska keramika v Sloveniji (1982). 23 Müller-Karpe (1959), 120; primerjaj T. 108: Bl, M2; T. 109: C42; T. 110: F64. 24 Modrijan (1957), 11 s, sl. 6: 1. 25 Gabrovec (1960 a) gr. 18, T. 11: 1. Puš (1971) gr. 101, T. 10: 5 in gr. 223, T. 43: 3. Grobova sodita v Ljubljano Ilb in v lila. Primerjaj še Gabrovec (1973). 28 F. Starè (1954 a), T. 16: 3. Gabrovec (1973). 27 Gabrovec (1960 a), T. 29: 3. Glej še Gabrovec (1973). 28 F Starè (1954 a), T. 25: 1; T.49: 5. Puš (1971), T. 3: 8; T. 8: 9; T. 12: 4, T. 16: 14; T.49: 1. 38 Pahič (1972), T. 3: 2. 31 Puš (1971), T. 3: 1; T. 5: 1; T. 17: 8. Na risbah se oblika okrasa ne razlikuje od navadnih vrezov, loči pa se v opisu in na fotografiji: M. Slabe, O okrasu na žari groba 86 z dvorišča SAZU v Ljubljani, Situla 20—21, Gabrovcev zbornik, 1980, 77 ss, T. 1: 2. 32 Gabrovec (1964—1965), T. 1: 3. 33 Puš (1971), 86, T. 10: 1—7. Gabrovec (1973). 34 F. Starè (1975 a), T. 6: 6; T. 19: 6, 19; T. 37: 2; T. 47: 2. Müller-Karpe (1959), T. 108: C; T. 110: B3, E3, 5; T. 113: E2. F. Starè (1954 a), T. 11: 6. Puš (1971), T. 1: 2; T. 34: 7; T. 36: 1. Oman (1980), T. 10: 9, T. 28: 10. 35 Postela, T. 1: 7. Dobiat (1980), T. 14: 10; T. 33: 8; T. 34: 1—6; T. 40: 4; T. 98: 8; T. 102: 8; T. 106: 2, 12; T. 107: 13. 38 Müller-Karpe (1959), Ruše T. 109: E2, Hajdina T. 116: 52, Maribor T. 120: 36, 44. F. Starè (1975 a), T. 56: 12. 37 F. Starè (1954 a), T. 46: 6. Puš (1971), T. 10: 2; T. 12: 2. Primerjaj še Mengeš: Gabrovec (1965) T. 2: 1. 38 Dobiat (1980) 168, 115, T. 13: 6; T. 16: 9' T 22 * 9 ’39 o. c., 170, T. 37: 3; T. 43: 7, 6; T. 47: 6, 8, 9, 10: T. 56: 4, 7; T. 84: 11; T. 88: 3. 40 Strmčnik-Gulič (1979), T. 14: 4. 41 Ha C: A. Dular, Okras živalskih glav na posodah halštatskega_ obdobja Slovenije, AV 29, 1978, 85 ss. Šmarjeta T. 4: 1 Vače, grobna celota: F. Starè (1955), T. 23: 2, T. 69: 10, 11, T. 88: 15. Celota po F. Starè (1975 b), 217 s. Guštin (1976) 24, T. 56: 3. Ha D: Guštin (1976), 24, T. 26: 5; T. 31: 11; T. 37: 1, 7, 10; T. 38: 3. Hencken (1978), fig. 330 a. Teržan (1976), T. 3: 16. 42 V. Stare (1973), T. 41: 20. 43 Guštin (1976), 24, T. 37: 7; T. 38: 3. 44 Modrijan (1957), sl. 5: 1; sl. 6: 7. F. Starè (1954 a), T. 47: 1, 2 in Budja (1980), sl. 2, sl. 3. 45 Frey (1969), 13 ss, T. 8: 1. 48 Oman (1980), T. 5: 6 v plasti datirani v Ha A, T. 21: 12; T. 36: 3 v Ha B plasti, T. 28: 2, 5, 9, podobne oblike, le večji kot kranjski primeri. 47 Korošec (1951), risbe 81: d, h; 82: e, g, fotografije sl. 166, 169, 178, 325, 331, 502, 541, 611 itd. 48 Poštela, T. 17: 22; T. 21: 3; T. 29: 1, 12, 14, 16; T. 22: 1; T. 23: 13. 49 F. Starè (1975 a). T. 4: 7; T. 6: 6; T. 33: 2; T. 60: 2. 50 F. Starè (1954 a), T. 23: 2; T.48: 5; T. 51: 3. Budja (1980) T. 4: 6 isti lonček rekonstruira drugače kot Starè. Gabrovec (1973). 51 F. Starè, Prazgodovinsko grobišče na Rifniku pri Celju, AV 2/2, 1951, 191, T. 3: 2. 52 Guštin (1976), T. 82—89. Teržan (1976), T Q2___93 53 Oman (1980), pl. 2: T. 13: 7, pl. 3: T. 27: 3. 54 Korošec (1951), risba 74 (mogoče), 81: f; 82: d. 55 Pahič (1957), T. 13: 7, T. 14: 7, T. 15: 6, 7. 56 M. Guštin, Notranjska, Katalogi in monografije 17, 1979, T. 14: 9; T. 36: 9. 57 F. Starè (1975 a), T. 27: 14; T. 44: 13, večji: T. 44: 1; T. 46: 1. 58 Poštela, T. 32: 13. J. Dular, Podzemelj, Katalogi in monografije 16, 1978, T. 43: 12. 59 Oman (1980), Ha B plast T. 34: 6, premešana 6. plast T. 47: 7. 80 Korošec (1951), fotografija 579. 61 Poštela, T. 1: 7; T. 22: 4. 82 Gabrovec (1960 a), T. 19: 7. Za datacijo Gabrovec (1973). 83 Müller-Karpe (1959), T. 113: A3, pek-va v grobu. Pahič (1972), T. 2: 4, svitki v grobu. 84 Primerjaj: Müller-Karpe (1959), T. 113: A3; Poštela; Oman (1980); S. Ga-brovec-O. H. Frey-S. Foltiny, Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v Stični, AV 20, 1969, 177 ss. 63 Gabrovec (1960 a), T. 17: 3. 88 Tudi latvica, ki je bila najdena južno od farne cerkve: Gabrovec (1966 c), T.7: 15. 67 Müller-Karpe (1959), 122 s, horizontalna stratigrafija sl. 11: 6, HaB2 — T110/ D2, E4, HaB3 — T. 109: A4, F1 itd. Tudi druga štajerska najdišča poznajo podobno okrašene latvice: Oman (1980), T. 28: 3; T. 46: 2. 8; T. 52: 4; Pahič (1972), T. 35: 14. 88 Müller-Karpe (1959), 122, 124, T. 110: E; zapestnico primerjaj z grobom 137 (T. 113: F). 69 o. c., Ruše T. 115: B141, 116; T. 109: Fl, Maribor T. 120: 35, 37, 39. Pahič (1972) , T. 4: 9; T. 5: 3; T. 6: 3; T. 8: 3; T. 27: 3. 70 MUller-Karpe (1959), 122 s. 71 Pahič (1972), 15, T. 5: 3; T. 11: 14; T. 15: 12. 72 Strmčnik-Gulič (1979), T. 8: 13. 73 Pahič (1957), grob 10, T. 4: 5, okras je vrezan in belo inkrustiran.. 74 Pahič (1972). T. 3: 1. 75 Müller-Karpe (1959), T. 120: 44. 76 Pahič (1972), T. 3: 3; T. 15/6; T. 16: 2; T. 17: 13. Müller-Karpe (1959), T. 115: B163. Puš (1971), T. 14: 5. 77 Teržan (1974), 38. 78 Pahič (1972), T. 11: 17; T. 22: 10; T. 47: 1. Pahič (1957), T. 2: 1. Müller-Karpe (1959), T. 109: E2; T. 110: Cl; T. 112: Gl. 79 Pahič (1972), T. 3: 7; T. 47: 2. Oman (1980), T. 30: 2 v HaB plasti naselbine. 89 Dobiat (1980), iz 1. faze: T. 33: 3, 5; T. 49: 2; T. 109: 6, iz 3. faze: T. 53: 3; T. 54: 1—3. 81 Müller-Karpe (1959), 122, T. 115: Al. 82 Knez (1966), 77, T. 12: 2; T. 13: 6. 83 V. Starà (1973), T. 41: 20. 84 F. Starò (1962—1963), T. 6: 6; T. 11: 1. 83 Puš (1971) T. 37: 10. Gabrovec (1973), sl. 5, horizontalna stratigrafija grobišča. 86 Dular (1973), 549, T. 5: 3. 87 Spitzer (1973), T. 2: 4. Datacija Dular (1973) , 548. 88 Dobiat (1980), 170, T. 42: 1. 89 Guštin (1976), T. 31: 6. 90 Gabrovec (1973), razpredelnica 1. 91 Müller-Karpe (1959), T. 113: F3. Dobiat (1980), T. 13: 3, 4, 6; T. 24: 3. V Klein-kleinu je včasih gostejše kot na najdiščih v Sloveniji. 92 Dular (1973). Dobiat (1980), 113 ss. D. Popovič, Keramika starijeg gvozdenog doba u Sremu, Fontes archaeologiae Iugoslaviae IV, 1981. Vzdolžno fasetira-na ustja začno' uporabljati v fazi Bosut Illb, njihova uporaba pa se nadaljuje še v lile. Glej T. 36 in T. 37 ; nekatere oblike (tip 43) z manj fasetami se pojavijo že prej. 93 Oman (1980), Ha A: T. 5: 2; T. 16: 3, Ha B: T. 33: 6, 11. 94 F. Starè (1975 a), T. 16: 12; T. 56: 5; T. 57: 6. Grob 90 ima iglo s skledičasto glavico. Datirane so v starejši del mlajše KZG. Glej: J. Rihovsky, Die Nadeln in Mähren und im Ostalpengebiet, PBF 13/5, 1979, 209 ss. T. 63: 1746—1757. V grobovih 387 in 400 pa sta amfori, ki sta prav tako značilni za mlajšo KŽG na grobišču. Glej: Dular (1978). 95 Knez (1966), 77, T. 6: 2; T. 12: 2, 4; T. 13: 2. Fasetiranje je omenjeno pri opisu latvic. 96 Tudi fasetiranje na notranji strani ustja posod z visokim vratom že poznata tako Dobova kot Brinjeva gora. F. Starè (1975 a). Na notranji strani loncev in amfor. Grobovi A, 1, 12, 219, 221, 245, 411. Večino grobov, v katerih se pojavlja, lahko pripišemo Ha B, razen groba 219, ki ga je Dular uvrstil v prvo stopnjo grobišča (Ha Al). Glej: Dular (1978). Oman (1980). Na Brinjevi gori je globoko fasetiranje značilnost Ha A, bolj neizrazito1 fasetiranje na notranji strani pa se še pojavi v Ha B plasti: T. 22: 5, 6; T. 27: 1; T. 28: 1. 97 V. Starè (1973), T. 41: 20. Za datacijo groba glej zgoraj. 98 Knez (1966), 77. T. 12: 2. 99 F. Starè (1975 a), T. 15: 1; T. 40: 1; T. 52: 1. Pahič (1972), T. 11: 17. ico Teržan (1974), 38. Npr. Guštin (1976), T. 7: 3, 4; T. 13: 6 itd. 101 Dobiat (1980), T. 33: 7; T. 42: 3; T. 46: 4, 5; T. 53: 2. 102 Pahič (1957), T. 6: 1, na spodnjem delu velike žare. Gabrovec (1960 a), T. 9: 8. B. Teržan, O horizontu bojevniških grobov med Padom in Donavo v 5. in 4. stol. pr. n. št., Posavski muzej Brežice 4, Keltske študije, 1977, 9 ss, Most na Soči, gr. S 1775, sl. 1: 11; grob je iz časa sv. Lucija Ilc. 103 y grobovih: Guštin (1977), T. 17: 5, 9, 10; T. Knez, Keltski grobovi iz Roj pri Moravčah, Posavski muzej Brežice 4, Keltske študije, 1977, T. 1: 5; T. 11: 13. V naselbinah: Gabrovec (1966 b), T. 31: 1—6; O. H. Frey-S. Gabrovec, K latenski poselitvi Dolenjske, AV 20, 1969, 14, sl. 1: 3, 6; sl. 2: 13, Ì4; M. Guštin, Kronologija notranjske skupine, AV 24, 1973, 482, 484; M. Guštin, Notranjska, Katalogi in monografije 17, 1979, Metulje T. 15. 104 Müller-Karpe (1959), 118 s. 105 Ib., T. 108: C, M2, JI, T. HO: E4, Dl, 2, F64, 71, T. 111: Al itd. Oman (1980), T. 35: 14—17, T. 43: 11, 12. 106 F. Starè (1975 a), T. 60: 6, 7; le dvakrat na posodah brez ohranjenih grobnih celot. 197 Poštela, T. 40: 5, 6. S. Pahič, Po-štelsko grobišče, Časopis za zgodovino in narodopisje, NV 10, 1974, 62 s, 67 s, grobišče na Lepi ravni, grob 5, T. 7: 1. 198 Dobiat (1980), 167, T. 32—34. los prey (1969), 11 s, 15, 24. 419 Gabrovec (1960 a), T. 17: 3; T. 24: 2; T. 29: 3. F. Starè (1954 a), T. 14: 7; T. 16: 3; T. 46: 2. Puš (1971), T. 18: 3—5; T. 27: 7, 8. 111 Gr. 29 se s posodo povezuje preko gr. 42 z gr. 36, v katerem so železna zapestnica, očalarka brez osmice in obeski, ki kažejo na starejšo železno dobo. Glej: Gabrovec (1973). 112 F. Starè (1954 a), T. 16; T. 17: 1; T. 14: 6—8; T. 46: 1—5. 113 Guštin (1976), T. 31: 11. Guštin (1974) T. 16: 1, 2. 114 Gabrovec (1960 a), gr. 29, gr. 51. Dobiat (1980), T. 32—34. 115 Dular (1973), 556 s. 116 Modrijan (1957), sl. 6: 2, 3 in sl. 8, opis na str. 12. 117 Gabrovec (1965), T. 1: 7. 118 Gabrovec (1973), 343. 119 Dular (1973), Popovič (1981). V južni Rusiji in v Romuniji se v različnih kulturnih skupinah pojavlja keramika, okrašena z žigosanimi motivi, med drugim tudi s povezanim ležečim S, še preden se oblikuje Basarabi kultura. Glej: G. Kossack, »Kimmerische« Bronzen, Situla 20/21, 1980, Gabrovčev zbornik, 109 ss; Hansel (1976). 120 Dular (1973), 558, karta 2, 3. 121 Dular (1973), sl. 1: 6. Gabrovec (1973). 122 Korošec (1951) 65, 217, fotografija 390. 123 Dobiat (1980), 168, T. 24: 2. 124 Modrijan (1957), žigosan S okras, Abb. 6: 1—3. 125 Gabrovec (1960 a), T. 17: 1; T. 18: 5; T. 24: 5. 126 F. Starè (1954 a). Puš (1971). 127 Ib. 128 Müller-Karpe (1959), T. 108: Ll, 2; T. 110: D4, F84; T. 115: B163 itd. Pahič (1972), T. 4: 3; T. 11: 15 itd. 129 Guštin (1976), T. 34: 7. Dular (1973) T. 2: 5, T. 6: 4, T. 5: 1. Spitzer (1973), T. 4: 1, 9; T. 6: 1—3, 7; T. 11: 1, 3, 4 itd. Dobiat (1980), T. 31: 10; (Motivi so podobni predvsem v zgodnjem delu 1. faze. Kasneje dobijo drugo, za Kleinklein posebej značilno obliko.) Strmčnik-Gulič (1979), T. 5: 6, 9, 11, 13; T. 6: 3; T. 10: 1, 8; T. 11: 1, 2, 3 itd. 130 Dobiat (1980) npr. T. 50—59. Guštin (1976) npr. T. 7: 5, 7, 8; T. 37; T. 41: 1 itd. Gabrovec (1964—1965) T. 7: 1, 2, 6, T. 11: 2, 3, 5. Teržan (1976) npr. T. 1: 11; 2: 6; 10: 12; 22: 1; 76: 12, itd. 131 F. Starè (1954 b), T. 1: 3. 132 Kar tudi na drugih najdiščih ni običajno, prej zelo redko. Npr. Müller-Karpe (1959), T. 109: L2. 133 Valič (1975), 164, sl. 2. 134 Müller-Karpe (1959), 120, T. 114: D3, druga dva vrča, ki sta brez okrasa trikotnika z zastavicama: T. 109: L2, T. HO: F64. 135 Pahič (1972), 15, T. 12: 1. 136 F. Starè (1975 a), T. 37:3. Dular (1978) , 38. 137 Korošec (1951) 133, risba 73. I. Hor-vat-Šavel, Rezultati sondiranj prazgodovinskega naselja v Gornji Radgoni, AV 32, 1981, T. 6: 7. 138 Pahič (1957). T. 8:1; T. 19: 3. 139 Müller-Karpe (1959), 121. 140 Puš (1971) T. 16:14, primerjaj z grobovi 174, 175 in F. Starè (1954 a), gr. 22, 27. Datacija: Gabrovec (1973). 141 F. Starè (1954 a), T. 47:1. Budja (1980), sl. 2, 3, na teh slikah ni videti motiva trikotnika z zastavicama. 142 Gabrovec (1960 a), T. 29: 2—4. Datacija: Gabrovec (1973). 143 Spitzer (1975), T. 6: 1,2; T. 7; T. 8: 6—11; T. 9. Datacija: Dular (1973), 549 s. 144 F. Starè (1954 a), T. 2:7; T.45:3. Oman (1980), T. 45:13; T. 49: 21. 445 Pahič (1972), T. 3:6. 146 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u severnoj Hrvatskoj, 1973, T. 128: 6. 147 K. Vinski-Gasparini, o. c., 165. Za fibulo tipa Golinjevo 3. generacije: B. Čovič, Vodeči arheološki tipovi kasnog bronzanog doba na području Dalmata, Godišnjak 8, Centar za balkanološka ispitivanja, Knjiga 6, 1970, 74 s. Za iglo tipa Moravičany, varianta 1 : Rihovsky (1979) , 108 s, primerjaj s T. 31:595. 148 Dobiat (1980), 167, T. 32—34. 149 Pichlerovà, Nové Košariska. Kniežacie mohyly zo staršej doby že-leznej (1969). 150 E. Patek, Die Gruppe der Hallstatt- kultur in der Umgebung von Sopron, Archaeologiai Értesito 103, 1976, 3 ss, sl. 5, 6: 1, 2, J. Szombathy, Die Tumuli im Feichtenboden bei Fischau am Steinfeld, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, 54 (1924), T. 1, 2, 9. 151 G. Kossack, Studien zum Symbolgut der Urnenfelder- und Hallstattzeit Mitteleuropas, RGF 20, 1954, 58, 61, T. 11: 12, 20; T. 12: 2, 3, 7—10 itd; T. 15. 152 S. Morintz, P. Roman, Un nou grup hallstattian timpuriu in sud — vestul Romäniei — Insula Banului, Studii §i cercetàri de istorie veche 20/3, 1969, 393 ss, sl. 9: 5; 15: 17; 17: 11. 153 Hansel (1976), 151 ss, karta 5, priloga. T. 11: 6, 7, 48, 49, 51. 154 Ib., 220 ss, T. 17: 37—39. iss p Medovič, Naselja starijeg gvozdenog doba u jugoslovenskom Podunavlju, Dissertationes et monographiae 22, 1978, T. 23: 1. Datacija: Popovič (1981) 28, T. 46: 1. 156 A. Oancea, Considérations sur l’éta-pe finale de la culture de Monteoru, Dacia 25, 1981, 131 ss, fig. 4: 4; 10: 1, 6; 20: 2. 157 P. Medović, o. c., T. 60: 6; T. 61: 4 (Vršac, Bela Crkva — Siga). 158 Dular (1973), 556 ss. 159 Ib., 551, primerjaj s posodami iz Podzemlja T. 2: 5; T. 6: 4; T. 8: 3, 4 in Dragatuša: Spitzer (1973), T. 8: 10; T. 11: 1, 3, 4. 169 Spitzer (1973). T. 4: 1; T. 6: 1. Dular (1973), 551 ss, T. 8: 2. 161 Dular (1973), 556 ss. 162 P. Medović, o. c., T. 58: 5 B. Popovič (1981), T. 16: 1, 3, 4. E. Patek, o. c., sl. 8: 9; sl. 10. Gallus, Die figuralverzierten Urnen vom Soproner Burgstall, Archaeo-logia Hungarica 13, 1934, J. Szombathy, 0. c., T. 7: 771, 772, 752. fiihovsky (1979), T. 86: C. 1G3 e Patek, o. c., fig. 8: 9, z močvirskimi pticami. A. Eibner-Persy, Hallstattzeitliche Grabhügel von Sopron (Ödenburg), Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, 62, 1980, npr. T. 30: 4; 32: 5; 34: 2; 41: 3; 42: 7; itd. 164 Gallus, o. c. E. Patek, o. c., sl. 5, 6: 1, 2. J. Szombathy, o. c., T. 1, 2, 9. M. Pichlerovä, o. c. 165 m Pichlerovä, o. c. Rihovsky (1979), Oslavany T. 86: A. Schandorf T. 86: B. A. Eibner-Persy, o. c. 166 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959), T. 4: 21, pri T. 196: 9 je motiv obrnjen. 167 G. Kossack, Südbayern während der Hallstattzeit, RGF 24, 1959, T. 140: 7; 141: 1; 143: 6. 168 J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas 2, 1969, 1056, sl. 169 H. Hencken, Tarquinia, Villanovans and Early Etruscans, American School of Prehistoric Research 23, 1968, 29, 39, fig. 48: e, f. 170 Črnordeče barvanje se pojavi v Kleinkleinu v mlajšem delu 1. faze. Do-biat (1980), 168. Kranjski košček je lahko celo dosti mlajši, posebno, če ga primerjamo z mladohalštatskimi posodami iz Kosmatca pri Preseki. Guštin (1974), 94, opomba 28, T. 15: 1. 171 Ko bi bilo bolje znano koroško žar-nogrobiščno obdobje, bi se slika mogoče nekoliko spremenila. Povezave so lahko najmočnejše s Koroško. 172 H. Müller-Karpe, Zeugnisse der Taurisker in Kärnten, Carinthia I, 141, 1951, 594 ss. M. Guštin (1977), T. 4: 3; T. 17: 8. T. Knez, Keltski grobovi iz Roj pri Moravčah, Posavski muzej Brežice 4, Keltske študije, 1977, 105 ss. 173 In primer, ki ga je objavil Gabrovec (1966 c), T. 7: 17. Guštin (1977), Novo mesto — Beletov vrt gr. 151, T. 17: 5, 9, 10. T. Knez, o. c., gr. 9, T. 1: 5. 174 Gabrovec (1966 c), T. 7: 3, 4, 14. 175 L. Plesničar — Gec, Severno emonsko grobišče. Katalogi in monografije 8, 1972, T. 5: 11; T. 9: 5; T. 29: 3; T. 32: 13 itd. P. Petru, A. Valič, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju, AV 9—10/2, 1958—1959, 133 ss, T. 21: 2. 176 Idrija pri Bači: J. Szombathy, Das Grabfeld zu Idria bei Bača. Mitteilungen der Prähistorischen Commission I, 1909, 291 ss, gr. 1, fig. 65, gr. 13, fig. 73, gr. 14, fig. 77, gr. 24, fig. 80, brez grobne celote fig. 210. Reka pri Cerknem: Guštin (1977), gr. 12, T. 2: 1, 3, 4, 6. Most na Soči: Gabrovec (1974), posamična najdba, 298, sl. 5. 177 Jereka: Gabrovec (1974), posamična najdba, T. 11: 13. Vinica: Gabrovec (1966 b), na grobišču, T. 14: 5 b. Aquileia: V. Sribar, Eine spätmittellaten Fibel aus Aquileia, Aquileia Nostra, 49, 1978, 6 s. Levico (Castel Selva) — Valsugana: A. Lang, Krebsschwanzfibeln, Germania 57, 1979, Abb 9: 3, 4. Depo. 178 Gabrovec (1966 c) T. 7: 27. S. Rieck-hoff, Münzen und Fibeln aus dem Vicus des Kastells Hüfingen (Schwarzwald — Baar — Kreis), Saalburg Jahrbuch 32, 1975, 16, Abb. 4: 12, 13. 179 Valič (1975), 159. P. Kos, Keltski novci Slovenije, Situla 18, 1977, 122 s. 180 Gabrovec (1966 c), T. 7: 34. 181 Valič (1975), 159. Risbe grobov še niso objavljene. 182 pri pregledu gradiva prazgodovinskih najdišč v Sloveniji nisem našla prave primerjave. V Dobovi se razčlenjeno rebro pojavlja redko, predvsem na kosih, ki jih J. Dular na podlagi poškodovane igle iz gr. 164 postavlja v najstarejši del grobišča. [F. Starè (1975 a) T. 23: 7; 39: 6; 46: 4; 47: 2. Dular (1978).] V žarnogro-biščni Ljubljani poznamo trebušaste žare z rebrom (F. Starè (1954 a) 29: 1; 33: 1; 54: 1. Puš (1971) T. 6: 1; 11: 9; 12: 1; 26: 8; 27: 1; 31: 2; 33: 1 itd.), podobne, vendar večje žare pa ima tudi grobišče Novo mesto — Mestne njive [Knez (1966) T. 9: 3; 12: 1, 2 itd.]. Na žarnih grobiščih iredko nastopajo lonci brez izrazitega trebuha, ki so po obliki bližji kranjskim [F. Starè (1954 a) T. 19: 4. Puš (1971) T. 35: 7. Müller-Karpe (1959) T. Ill: F 3; 114: M.]. Na Pobrežju poznamo nekaj grobov, ki imajo samo lonec z rebrom in nič drugega. Mogoče bi jih lahko povezali z gr. 36, ki ga kijasta igla postavlja v najstarejši del grobišča [Pahič (1972) 15, T. 13: 3; 24: 8—10; 28: 1; gr. 36, 8: 17.]. Različice trebušastih žar z rebrom pod najširšim obodom so razprostranjene na Štajerskem v Ha B 3, v osrednji Sloveniji pa v Ljubljani II b in v stopnji Podzemelj. Posod z grobišča pri farni cerkvi ne bi mogla povezovati z njimi. [Gabrovec (1973) 343. Müller-Karpe (1959) 117 s.] Po drugi strani bi lahko šlo! za ostanke visokih vrečastih žar, ki v Ljubljani začno nadomeščati starejše oblike v stopnji II b in so pogoste v III a. [Puš (1971) T. 1: 8; 12: 1; 31: 5; 37: 1; 43: 1. Grobova 181 in 195 (T. 31: 5; 35: 3) s takimi žarami sta predstavnika Ljubljane II b, grobova 214 in 223 (T. 39: 9; 43: 1) pa stopnje lila. Glej še: Gabrovec (1973) kombinacijska tabela.] Na mladohalštatskih grobiščih na Dolenjskem se pojavljajo preprosti žgani grobovi z grobo delano žaro — loncem, ki ima rebro z odtisi, vendar so ti grobovi izredno redki in posamični v okviru grobišč. [S. Gabrovec, Ilirska gomila v Volčjih njivah, AV 7: 1—2, gr. 22. T. 20. Edini žgani grob v gomili. Teržan (1976) 384 ss. Gomila se začne v stopnji kačaste fibule in sega še v pozni certoški čas. Guštin (1976) T. 63: 17.] 183 I. Puš, Pomen ljubljanskega prostora v starejši železni dobi, AV 24, 1973, 390 s, sl. 3, 4. Gabrovec (1960 a), 38. F. Starà (1975 a), 14. 184 J. Dular, Bronasti jezičastoročajni meči iz Slovenije, Varia Archaeologica, Posavski muzej Brežice 1, 1974, 15 s, T. 1: 5. A. Valič, Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980 (1981), 111. 185 Gabrovec (1960 b), T. 4: 1—7. 186 Gabrovec (1973), F. Starà (1954 a), Puš (1971). 187 F. Starà (1975 b), T. 1: 1. 188 Ib., 204 ss. 189 F. Starà, Bronasta sekira iz Kranja, AV 3, 1952, 298 s. 190 Gabrovec (1973), T. 9: 4. 191 Ib., 345 ss, T. 7—10. 192 Ib., 357 s. 193 Gabrovec (1960 b), T. 1—3. 194 Gabrovec (1973), 348. Primerjaj: Frey (1969), T. 5: 12, 14; T. 7: 45; T. 8: 3 itd.; Most na Soči: npr. gr. E, 846, 862, 1798, 1973. 195 V. Starà (1980), T. 1: 1. Gabrovec (1973), 343. Puš (1971), gr. 71, 107, 193. 198 V. Starà (1980), T. 14: 2. 197 Gabrovec (1965), T. 2: 5. 198 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) 25, gr. 260, gr. 263, T. 38: 6; T. 40: 16. 199 J. Szombathy, Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande. Mittelungen der Prähistorischen Kommission 2/2, 1912, 156, sl. 132. 200 H. J. Hundt, Über Tüllenhaken und — gabeln, Germania 31, 1953, 149 ss. 291 Gabrovec (1973), 361 ss. 202 W. Šmid, Aus Krainburgs Vorzeit, Carniola 2, 1909, 154 s. Müllner, Argo 2, 1893, 94 s, slike v Argo 1, 1892, T. 4: 6; 7: 18, 8: 2. Gabrovec (1960 b) T. 4. 8, 10._ 203 Zmavc, Carniola 1, 1908, 213 s. 1MK 18, 1908, 80. 204 F. Starà (1954 b). T. 1. 206 Gabrovec (1960 b), T. 4: 8. B. Teržan, N. Trampuž, Prispevek h kronologiji sve-tolucijske skupine, AV 24, 1973, 425. 207 Ib., 424. 208 Gabrovec (1966 c), opomba 17. 209 A. Valič, VS 9, 1962—64, 1965, 172, T. 3: 21. Teržan (1976) 387. 219 S. Gabrovec, Prazgodovina Gorenjske (1961), neobjavljena disertacija. Teržan (1976), 337, 371 s. 211 F. Starà (1954 b), T. 2—4. Gabrovec (1964—1965), 44. 312 V. Starà (1980), T. 92: 5. Teržan (1976), 384. 213 W. Schmid, .Jahrbuch für Altertumskunde 1, 1907, sl. 12: 5197. 214 Guštin (1974), 95 ss. J. V. S. Me-gaw, Another Tierfibel from Hallstatt, Oberösterreich, Prače i materiali/ 25, 1979, 263 ss. 215 M. Guštin, B. Teržan, Malenškova gomila v Novem mestu, AV 26, 1975, 189 s, T. 3: 1. F. Starà, Trije prazgodovinski grobovi iz Zasavja. AV 4/2, 1953, 264 ss, Tl: 5. Gabrovec (1966 a), T. 7: 1, 2. 216 V. Starà (1980). T. 112: 8. Teržan (1976), 320, 348 ss. 217 V. Starà (1980), T. 130: 4 (tip 13 a), T. 24: 4 (tip 13 b). Teržan (1976), 338, 361 ss. 218 V. Starà (1980), T. 38: 4. Gabrovec (1966 c), T. 6: 10. Teržan (1976), 336, 368. Objavljenih je še nekaj ostankov nog certoških fibul z Lajha: V. Starà (1980), T. 33: 5; T. 56: 13; T. 85:8, mogoče T. 91: 3. 219 Gabrovec (1960 b), T. 4: 9. Gabrovec (1966 a), 31 ss, karta 3. Teržan (1976), 387. 229 Gabrovec (1960 b), T. 4: 11. Gabrovec (1966 a), 31, karta 2. Dopolnjena kar- ta razprostranjenosti R. Lunz, Studien zur End- Bronzezeit und älteren Eisenzeit im Südalpenarum (1974), T. 81: B. 221 V. Starà (1980), T. 34: 6; T. 97: 10. 222 D. Božič, Relativna kronologija mlajše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju, AV 32, 1981, 315. Ć. Truhelka, Der vorgeschichtliche Pfahlbau bei Donja Dolina, Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Hercegovina 9, 1904, 3 ss, T. 44: 15; T. 50: 28; T. 59: 10, 11; T. 60: 13. A. Be-nac, B. Čovič, Glasinac 2, 1957, T. 49: 6—24. 223 N. Majnarič-Pandžič, Keltsko-la-tenska kultura u Slavoniji i Srijemu, Acta musei Cibalensis 2, 1970, 45. T. 23: 5, 6. 224 J. Meduna, Laténské pohrebištč v Brnč — Hornich Heršpicich, Pamàtky archeologické 61/1, 1970, 232, 235. 225 T. Knez, Ein späthallstattzeitliches Fürstengrab von Novo mesto in Slowenien, Germania 56, 1978, 148 s, si. 12: 2. 226 Hencken (1978), fig. 169: g. 227 Ib., fig. 359, X. 228 g. Batovié, Ostava iz Jagodnje Gornje u okviru zadnje faze liburnske kulture, Diadora 7, 1974, 208 ss, sl. 7: 11, T. 38: 3. 229 J. Meduna, o. c., 232. g. Nad, Nekropola kod Aradca iz ranog srednjeg veka, Rad vojvodžanskih muzeja 8, 1959, 45 ss, T. 3: 17 — ogrlica iz zgodnjesrednjeveš-kega groba. 239 V. Starà (1980), T. 91: 5; T. 112: 9. 231 Teržan (1976), 384 s, sl. 54. 232 Hencken (1978), s kačastimi fibulami: fig. 13, 48, 90, 318, v negovskem obdobju: fig. 55. 233 V. Starà (1980), T. 29/9. 234 V. Starà, Kultne palice iz gmarjete, AV 24, 1973, 732 ss. 233 Guštin (1976), T. 11: 1. 236 V. Starà (1980), T. 73: 6. 237 Kromer (1959), T. 47: 7. Teržan (1974), T. 13: 2. 238 V. Starà (1980), T. 34: 7; T. 53: 3; T. 73: 9; T. 91: 6; T. 93: 9; T. 16: 3 — hruškasta jagoda z izrastki, ki je bila najdena v srednjeveškem grobu, po svojem izvoru pa je lahko halštatska. Primerjaj z Magdalensko goro: Hencken (1978), fig. 37: i. 239 Pahič (1972). Izjemen je grob 7 s Pobrežja. 240 Gabrovec (1966 c), 250, T. 6: 12—16. 241 Ib., 250. 242 Ib., 257, T. 6: 4, 5. V. Starà (1980), T. 90: 3, 4. 243 V. Starà (1980), T. 56: 12; T. 121: 1. 244 Guštin (1977), 71, Mokronog T. 12: 2, 9 (2. stopnja), Spodnja Slivnica T. 14: 4 (3. stopnja). 245 V. Starà (1980), T. 67: 3; T. 91: 8. Gabrovec (1966 c), T. 6: 7, 9. 246 Gabrovec (1966 c), 259. S. Pahič, Keltske najdbe v Podravju, AV 17, 1966, T. 13: 1. A. B. Meyer, Gurina (1885), T. 6: 2. 247 Guštin (1977), T. 16: 2. Za fibulo tipa Jezerine: S. Rieckhoff, Münzen und Fibeln aus dem Vicus des Kastells Hü-fingen (Schwarzwald—Baar—Kreis), Saalburg Jahrbuch 32, 1975, 24. 248 J. Werner, Die Nauheimer Fibel, Jahrbuch des Römisch-germanischen Zentralmuseums Mainz 2, 1955, 171 s. O. H. Frey, Acta Praehistorica et Archaeologica 1, 1970, 215. N. Banteimann, Fibeln vom Mittellatèneschema im Rhein — Main — Moselgebiet, Germania 50, 1972, 106 ss. 249 Gabrovec (1966 c), 250, T. 6: 3. 239 A. Valič, Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980 (1981), 114. 251 Valič, (1975) 159. 252 Predmeti na sliki 5 so mi bili dostopni šele v januarju 1983, zato sem jih lahko vključila le kot dodatek. Po oblikah in okrasu se skladajo z ostalim naselbinskim gradivom, ki je obdelano v tekstu in objavljeno na tabelah. VORGESCHICHTLICHE SIEDLUNGSFUNDE BEI DER PFARRKIRCHE IN KRANJ Zusammenfassung In der vorliegenden Abhandlung befasse ich mich mit den in der nördlichen, östlichen und westlichen Umgebung der Pfarrkirche in Kranj ausgegrabenen vorgeschichtlichen Funden. Die vorgeschichtliche Schicht ist durch die frühmittelalterliche Nekropole zerstört worden, deswegen ist ihre Aussagekraft stark beeinträchtigt. Nördlich der Kirche wurden beschädigte Gräber mit bescheidenen Resten entdeckt, die ich mit keinem der bisher bekannten Fundorte im Bereich der Südostalpen in Zusammenhang bringen kann (Taf. 1: 1, 2; 2: 1; 4: 1, 2). Der Grossteil der Gegenstände aus diesen Gräbern und ihrer Umgebung ist typische Siedlungskeramik, wobei grob ausgeführte, grosse Gefässe, Töpfe, Schüsseln mit nach innen gebogenem Mundsaum und mit Verzierung in Form von Rippen mit Abdrücken überwiegen. Auf eine Ansiedlung weisen auch Tragringe, Spinnwirtel und der verbrannte Tonverputz hin. Die Gefässe schalten sich mit ihren Formen (Töpfe, Schüsseln mit nach innen gebogenem Mundsaum) und ihrer Verzierung (pseudowickelschnurartig, eingeritzt, Schräg- und Längsfacettierung) in die jüngere Stufe der Urnenfelderkultur (UFK) (Ha B) ein. Verbindungen mit der Ruše-Gruppe heben sich ab durch häufige Pseudowickelschnurverzierung, durch die kleinen Krüge mit übergreifendem Henkel (Taf. 16: 15, 16) und durch Schüsseln mit nach innen gebogenem Mundrand, die mit Einritzungen oder in der Pseudowickelschnurtechnik ornamentiert sind (Taf. 9: 25; 10: 4; 11: 22). Ljubljana — SAZU (Hof der Akademie der Wissenschaften und Künste) steht aber Kranj nahe mit einer grösseren Anzahl von Gefässen mit hohem geschweiftem Hals, von welchen Taf. 16: 9, 19 in Ljubljana gut in die Stufe Ilb datiert sind.31 Ungefähr in dieselbe Zeit (Übergang in die eigentliche Eisenzeit) gehören das Fragment mit gestempeltem S-Ornament (Taf. 7: 3),120—124 die Schüssel mit einem Rillenbündel, kombiniert mit Längsfacettierung (Taf. 9: 24)82—84 und die Schüssel mit schrägen Rillen auf der ganzen Peripherie (Taf. 10: 27).8o Diese Exemplare inmitten der ausgeprägten UFK weisen auf ihre jüngste Periode hin. Mit ihrer Hilfe datiere ich die Ansiedlung in die Stufe Podzemelj, bzw. in Ljubljana Ilb und lila. Einige Gegenstände dürften noch jünger sein: z. B. die Schüssel mit Rillen auf der ganzen Peripherie (Taf. 10: 27), die Füsse der Gefässe mit horizontalen Rillen (Taf. 8: 7—9)43 und das rot gefärbte Gefäss (Taf: 15: 23).1?0 Die Keramik aus Kranj ist enger mit der Ruše-Gruppe, Kleinklein, Kärnten und dem Draugebiet verknüpft als Ljubljana — SAZU oder Bled. Das führt mich zur Annahme, dass die Besiedlung nicht über Ljubljana erfolgte, wie man erwarten könnte. Der Vergleich mit den im Bereich von Kranj entdeckten Gräbern (Taf. 27: 3, 13),iss—208 die vermutlich der Siedlung um die Pfarrkirche angehören, weist ebenfalls auf die Niederlassung in der Stufe Podzemelj hin. Doch kommen in den gleichzeitigen Gräbern mehr nordadriatische Einflüsse (über Westslowenien, Ljubljana — SAZU) zum Ausdruck, deren Tracht (Mehrkopfnadeln, Fibeln), Waffen, Eisen und ein Teil der Keramik der UFK fremd sind. Das Motiv des Dreiecks mit Verlängerungen, das in Kranj an drei Exemplaren vorkommt (Taf. 7: 21; 22: 21; Abb. 5: 6), erscheint auf der Keramik der Ruše-Gruppe schon im älteren Teil der jüngeren UFK13!, 135 (Abb. 3: 5), im jüngeren Teil133 und auf Gefässen, die sich im Rahmen von Ha B nicht genauer bestimmen lassend3?. 1« In Ha B tritt dieses Motiv noch in Dobova (Abb. 3: 3)136 und in Ljubljana — SAZU auf.144 Am Ausgang der UFK und am Beginn der Eisenzeit tritt es in Ljubljana — SAZU in der Stufe Ila (Abb. 3: 1)140>141 in Bled in der Stufe Ljubljana Ilb oder Ilia,143 in Veliki IMerajec bei Dragatuš in der Stufe Podzemelj 2 (Abb. 3: 2, 4)143 und in etwas anderer Form im Depot Gajina pećina bei Drežnik auf (Abb. 3: 6)146 Gleichzeitig mit den ältesten Beispielen in der Ruše-Gruppe tritt das erörterte Motiv im südlichen Donauraum, in der Siedlung Kalakača (Phase Bosut IHa)155 und in der Gruppe Ostrov am Džerdap auf.133 Später wird es in der Basarabi-Kultur verwendet.15? Mit der Ausstrahlung ihrer Einflüsse verbreitet es sich dann gemeinsam mit anderen Verzierungsmotiven im westlichen pannonischen Randgebiet und in der Bela krajina.159»169.163>155 Ungefähr gleichzeitig trifft man darauf auch im Inneren der Alpen (in Hallstatt).166»16? Das offene Dreieck mit Verlängerungen erscheint auf Gefässen häufig ohne Zusammenhang mit den benachbarten Motiven, während unterschiedliche Beigaben (das Köpfchen in der Höhle Gajeva pećina, die Finger in Dragatuš) die Vermutung bestätigen, es handle sich um eine Schematisierung der Menschengestalt. Eine andere, gänzlich dekorative Rolle hat dieses Motiv auf den Gefässen Ha C und D in den westpannonischen Gruppen inne. Im Siedlungsteil, den ich bearbeite, gibt es wenige Funde, die der jüngeren Hallstattzeit zugeschrieben werden könnten (Taf. 26: 17). Die Gräberreste verraten hingegen, dass die Siedlung noch in der junghallstättischen und in der Latènezeit fortlebte.209—259 Einige latènezeitliche Gegenstände wurden auch bei der Pfarrkirche geborgen (Taf. 4: 15, 16; 6: 29; 7: 2; 17: 6, 8—12; 26: 15). In die Augen fällt die Fibel mit drei Verdickungen am Bogen, die für die spàtlatènezeitliche Idrija-Gruppe charakteristisch ist (Taf. 6: 29, Verbreitungskarte: Abb. 4).1?6»111 i I i TJ v r r r s 9 t 10 \ ' ' n v r 11 i 12 r 13 14 t V V V r r Z m *9 io 1 25 26 27 9 •-fl-Ä 28 29 \blni 31 Ì^T ; ...( 32 T. 3: Kranj, ob farni cerkvi. 1 — 6 grob 5, 7 grob 6, 8 — 14 grob 8, 15 — 17 grob 11. 7 bron, 14 kamen, ostalo glina. 7 = 1:2, ostalo 1 : 4. Taf. 3: Kranj, an der Pfarrkirche. 1 — 6 Grab 5, 7 Grab 6, 8 — 14 Grab 8, 15 — 17 Grab 11. 7 Bronze, 14 Stein, das Übrige Ton. 7 = 1:2, das Übrige 1 : 4. 8 T. 6: Kranj, ob farni cerkvi. 1 — 23 zahodno, 24 — 29 vzhodno. 28, 29 bron, 1 : 2. 1 — 27 glina, 1 : 4. Taf. 6: Kranj, an der Pfarrkirche. 1 — 23 westlich, 24 — 29 östlich. 28, 29 Bronze, 1 : 2. 1 — 27 Ton, 1 :4. 3 r T 17 18 19 20 21 22 23 v v 4 5 _y v 6 / V 7 1 / 8 ) L 9 1 V 10 \iÜ 11 12 / 13 JJ w 14 i V 15 U's*. 16 J 1 1— 17 _/ % _ 18 _J V 19 \ 20 21 22 23 24 25 26 27 14 Arheološki vestnik T. 26: Kranj, 1 — 14 severno ob farni cerkvi. 15 — 17 okolica cerkve leta 1953. 1 — 13 glina, 14 kamen, 1:4. 15 — 17 bron, 1 : 2. Taf. 26: Kranj, 1 — 14 nördich an der Pfarrkirche. 15 — 17 Umgebung der Kirche im Jahr 1953. 1 — 13 Ton, 14 Stein, 1 :4. 15 — 17 Bronze, 1 :2. I I 10 \^V v/// i* ii 12 i i 14 T. 27: Kranj, v Lajhu. 1, 2 železo, ostalo bron. 1 : 2. Taf. 27: Kranj, in Lajh. 1, 2 Eisen, das Übrige Bronze. 1 : 2. T. 28: Kranj, v Lajhu. 1, 10 jantar, 2, 7 — 9, 11 — 17 steklo, 20 glina, 18, 19, 21, 22 železo, 3 — 6, 23, 24 bron. 20 = 1 : 4, ostalo 1 : 2. Taf. 28: Kranj, in Lajh. 1, 10 Bernstein, 2, 7 — 9, 11 — 17 Glas, 20 Ton, 18, 19, 21, 22 Eisen, 3 — 6, 23, 24 Bronze. 20 = 1 : 4, das Übrige 1 : 2. GOMILNO GROBIŠČE V LOKI PRI ČRNOMLJU JANEZ DULAR Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana Ko sem pred leti pripravljal objavo železnodobne nekropole iz Loke pri Črnomlju, sem uvodoma poudaril, da je bilo mogoče v objavi zajeti le del gradiva iz tega bogatega najdišča.1 Jernej Pečnik, ki je nekropolo izkopal, je namreč na Loki raziskoval v dveh kampanjah: najprej aprila in maja 1896, ko je prekopal 4 gomile na posestvu nadučitelja Frana Šetine in nekega kmeta iz Črnomlja, nato pa še oktobra istega leta, ko se je lotil preostalih štirih gomil, ki so stale na zemljišču Alojza Fabijana iz Loke. Pečnik je predmete poslal v dunajski Naravoslovni muzej ob zaključku vsakokratnih izkopavanj. Tako je bila prva pošiljka odposlana iz Novega mesta 9. maja 1896. leta, druga pa 20. oktobra istega leta. K najdbam je Pečnik vsakokrat priložil tudi kratek seznam predmetov po posameznih gomilah in grobovih.2 Ko so kasneje v dunajskem Naravoslovnem muzeju najdbe iz Loke inven-tarizirali, je bilo v inventarno knjigo pod to najdišče vpisano le gradivo s Pečnikovih spomladanskih izkopavanj.3 Žal pa grobne celote niso bile popolne, saj je v njih manjkalo praktično vse keramično posodje. Neznano kam so prispele tudi najdbe s Pečnikovih oktobrskih izkopavanj. Tako je razumljivo, da sem pri prvi objavi v AV 24 (1973) publiciral le tiste najdbe, ki so bile pod najdiščem Črnomelj inventarizirane v inventarni knjigi dunajskega muzeja. Objava torej ni bila popolna, kar sem v uvodnem poglavju jasno poudaril. Srečno naključje pa je lansko leto pripeljalo do tega, da je bil odkrit tudi dobršen del preostalega črnomaljskega gradiva. Največ je k temu prispeval kustos Dolenjskega muzeja Tone Knez, ki je, med pripravljanjem objave novomeških halštatskih nèkropol ugotovil, da se med tamkajšnjim gradivom, ki ga hrani Naravoslovni muzej na Dunaju, pojavljajo tudi najdbe iz štirih gomil (označene so z rimskimi številkami I—IV), za katere pa ni nikakršnih podatkov, da bi bile kdaj v Novem mestu izkopane.4 To ugotovitev je Tone Knez posredoval Draganu Božiču, ki je prišel na misel, da gre morda prav za izgubljeno gradivo iz črnomaljskih gomil. Natančno preverjanje najdb in Pečnikovih zapiskov je pokazalo, da so predmeti, med katerimi prevladuje keramika, res iz Loke pri Črnomlju. Kmalu je postalo tudi jasno, da gre za najdbe iz obeh Pečnikovih izkopnih posegov (maj in oktober), ki so bile iz nepojasnjenih vzrokov združene in zmotno pripisane Novemu mestu. Tako je bila po več kot 75 letih končno identificirana tudi druga polovica črnomaljskega gradiva, saj je bil ob keramičnem posodju v depoju dunajskega muzeja skrit tudi del neinventariziranih kovinskih najdb.5 Razporejanje keramike po posameznih grobovih je bilo skrajno težavno. Gradivo je bilo namreč združeno in inventarizirano pod oznakami štirih in ne osmih gomil, kar je privedlo do tega, da se številke grobov večkrat niso ujemale z dejanskim stanjem. Temu je po vsej verjetnosti botrovalo dejstvo, da Pečnik jeseni z numeriranjem gomil ni nadaljeval po tekočem vrstnem redu, ampak ga je začel znova. Tako je tu!di gomile, ki jih je izkopal v oktobru, oštevilčil z I—IV, kar je pri inventarizaciji pripeljalo do zamenjav. K sreči so bili Pečnikovi opisi nekaterih grobov toliko natančni, da je bilo možno po grobnih celotah razporediti več kot polovico posod. Vse gradivo pa se seveda ni dalo identificirati. Prav tako je še vedno’ ostalo tudi precej takšnih grobov, ki nimajo ohranjenih nobenih najdb. To velja še posebej za grobove s slabšo keramiko, ki jo je Pečnik, če je bila preslabo ohranjena, najverjetneje puščal kar v zemlji. Vse najdbe iz črnomaljskega gomilnega grobišča torej kljub novoodkritemu gradivu vendarle niso znane. Tako nekropole s ponovno objavo sicer ne bomo objavili v celoti, prikazana pa bo bolj ali manj njena dokončna slika, saj je malo verjetno, da bi v bodoče odkrili še kakšne najdbe iz tega najdišča. Pri ponovni objavi nameravamo izdati le katalog vseh osmih gomil. Topografska slika najdišča in ovrednotenje najdb sta bila namreč podana že pri prvi objavi, zato teh ugotovitev ne nameravamo ponavljati. Osnovni vir, ki smo ga uporabili za sestavo kataloga, so Pečnikovi popisi grobov. Ta vir je namreč prvoten in zato tudi najbolj zanesljiv. Pečnikove opise objavljamo dobesedno (brez popravkov) in sicer po prepisu, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani. Zaradi boljšega pregleda jih objavljamo v kurzivi, medtem ko je naš komentar natisnjen v običajnem tisku. KATALOG Gomila 1 Pečnik: Der Hügel war auf der Wiese des Herrn Schullehrers, der Hügel war 17 m lang 10 m breit und 2 m hoch. Grob 1 (T. 1: 1—9 in T. 2: 1—8). Pečnik: Skelet Grab, ohne Knochen, Kopf gegen Norden 2 m tief, beim Kopfe schönes Halsring, einige Korallen Bernstein, einige aus Knochen, 5 schöne goldene Sternchen bei Korallen als Schmuck, eine grosse Glas-skoralle, 2 krainische Fibeln mit Eisennadeln, 2 grosse eiserne Armbänder 14 cm lange, schöne ungewöhnliche, und einige dabei aus Eisen, gewöhnliche Ringe, intere-santes Grab, und 1 Tongefäss. Pečnikov seznam najdb in inventar groba, kakršen je vpisan v inventarni knjigi dunajskega muzeja, se v glavnem ujemata. Izjema je ogrlica iz bronastih valjčkov (inv. št. 37640), ki je Pečnik v popisu ne omenja in smo jo zato izločili iz grobne celote. Predstavljena je na T. 13: 5. Keramična posoda, ki je bila v grobu, je izgubljena. 1. Fragmentirana vaška vozlasta fibula (37635).® Velikost 9,2 cm. X. 1: 2. 2. Fragmentirana vaška vozlasta fibula (37636). Velikost 9,5 cm. T. 1: 3. 3. Bronast vozlast torkves z uvitima zaključkoma (37637). Velikost 14,3 cm. T. 1: 4. 4. Pet zlatih lamel (37647). Velikost 2 cm X 1,9 cm. T. 1: 1. 5. Ogrlica iz temno modrih svitkov, ki so narejeni iz steklene paste (37644). T. 1: 5. 6. Ogrlica iz ploščatih jantarjevih jagod (37646). T. 1: 6. 7. Ogrlica iz drobnih jantarjevih jagod (37645). T. 1: 7. 8. Ogrlica iz drobnih jagod iz steklene paste (37642). T. 1: 8. 9. Jagoda iz prozorne steklene mase (37643). T. 1: 9. 10. Bronast obroček s paličastim podaljškom (37638), fragmentiran. Velikost 4,8 cm. T. 2: 1. 11. Bronast obroček (37639/a). Premer 4 cm. T. 2: 2. 12. Bronast obroček, fragmentiran (37639/b). Premer 3,7 cm. T. 2: 3. 13. Bronast obroček, fragmentiran (37639/c). Premer 3,3 cm. T. 2: 4. 14. Železna narokvica, narejena iz okrogle žice (37641/a). Na zunanji strani so ostanki tkanine. Premer 7,8 cm, višina 13,3 cm. X. 2: 5. 15. Železna narokvica, narejena iz okrogle žice (37641/b). Premer 7,6 cm, višina 14,2 cm. T. 2: 6. 16. Fragmenti železne zapestnice. Premer okoli 9 cm. T. 2: 7. 17. Fragmenti železne zapestnice. Premer okoli 9 cm. T. 2: 8. Grob 2 (T. 3: 1—8 in T. 4: 1—4). Pečnik: Skeletgrab ohne Knochen, 2 m tief, Kopf gegen Osten; ein grosser Halsring mit eisernen Nadel, Bernsteinkorallen, 5 Stück goldene Sternchen, eine grosse Koralle aus Glass fürs Schmuck, 1 krainische Fibula mit eisernen Nadel, 2 schöne bronzerne Armbänder ungewöhnliche, 2 grosse eiserne Armbänder, und 2 gewöhnliche Armbänder aus Eisen, es waren auf jeder Hand 3 Gattung Armbänder, so was noch nie gefunden, und 1 Tongefäss. Interesanter Fund. Pečnikov seznam se z inventarno knjigo Naravoslovnega muzeja ujema, le da v njem ni omenjen fragment svinčenega obročka (inv. št. 37652), ki ga objavljamo posebej na T. 13: 13. Keramična posoda je izgubljena. 1. Pet zlatih lamel (37655). Velikost 1,8 cm X 1,8 cm. T. 3: 1. 2. Fragmentirana vaška vozlasta fibula (37648). Velikost 12,5 cm. T. 3: 2. 3. Bronast vozlast torkves z železnim jedrom (37649). Premer 15,2 cm. T. 3: 3. 4. Ogrlica iz jantarjevih jagod (37757). T. 3: 4. 5. Jagoda iz prozornega stekla (37656). Premer 1,9 cm. T. 3: 5. 6. Bronasta rebrasta zapestnica (37650). Premer 8,4 cm. T. 3: 6. 7. Bronasta rebrasta zapestnica (37651). Premer 8,4 cm. X. 3: 7. 8. Fragmentirana narokvica, narejena iz železnega ploščatega traku, ki ima na zunanji strani rebro (37654). Premer 7,9 cm, višina 12,4 cm. Na zunanji strani so ohranjeni ostanki tkanine. X. 4: 1. 9. Fragmentirana narokvica, narejena iz železnega ploščatega traku, ki ima na zunanji strani rebro. Skupaj je ohranjenih 12 kosov (37654). X. 4: 2. 10. Fragmentirana železna zapestnica (37653/b). Premer 7,5 cm. X. 4: 3. 11. Železna zapestnica, razjedena od rje (37653/a). Premer 8,2 cm. 1.4: 4. Grob 3. Pečnik: Skelet, Kopf gegen Norden, ohne Beigaben, nur 2 Tongefässe 1,5 m tief. Posodi, ki ju omenja Pečnik, sta izgubljeni. Grob 4. Pečnik: nur auf einer Haufe verbrante Leiche, Knochen lm tief. Grob 5. Pečnik: lm tief, ein Brandgrab, ohne Beigaben. Gomila 2 Pečnik: Hügel Nr. 2 war 15 m lang, 13 m breit, 2 m hoch, angefangen zu graben von Westseite. Grob 1. Pečnik: Kopf gegen Norden, 2m tief, ein Halsring, mehrere Korallen aus Knochen, eine Krainische Fibula, ein ungewöhniches Halsschmuck, Ohrgehänge meistens schlecht erhalten. Današnje stanje najdb se s Pečnikovim seznamom v celoti ujema, le da ogrlice niso iz kosti, ampak iz steklene paste. 1. Fragmentirana vaška vozlasta fibula (37658). Velikost 10,3 cm. I. 5: 1. 2. Fragmentirana polmesečna fibula. Bronast lok je okrašen z izboklinami. Železna noga, ki manjka, je bila prikovičena na lok z dvema bronastima zakovicama. Iz železa je bila tudi igla, ki se je premikala na principu zgloba. Verižice z obeski so bronaste (37659). Velikost 10,6 cm. X. 5: 2. 3. Fragmentiran bronast torkves (37660). Premer 12,5 cm. X. 5: 3. 4. Ogrlica iz svetlo zelenkaste paste (37662). X. 5: 4. 5. Ogrlica iz svetlo zelenkaste paste (37662). X. 5: 5. 6. Ogrlica iz svetlo zelenkaste paste (37662). T. 5: 6. 7. Fragmentiran bronast obroč (37661). T. 5: 7. 8. Fragmentiran bronast obroč (37661). T. 5: 8. Grob 2. Pečnik: lm tief, Kopf gegen Osten, nur 2 kleine Armringe, und 1 Ton-gefäss, 1 eiserne krainische Fibula. Sedanji inventar se s Pečnikovim popisom ujema, le keramična posoda, ki je bila v grobu, ni ohranjena. 1. Fragmentirana železna vozlasta fibula (37664). Velikost ohranjenega loka 6,3 cm in noge 4,4 cm. T. 4: 5. 2. Bronasta rebrasta zapestnica (37663). T. 4: 6. 3. Bronasta rebrasta zapestnica (37663). T. 4: 7. Grob 3. Pečnik: Skeletgrab 1,5 m tief, ein ungewöhnlich grosses schlecht erhaltenes Eisenmesser und 1 Tongefäss, Kopf gegen Osten. V inventarni knjigi Naravoslovnega muzeja je pod to grobno oznako vpisano tudi glinasto vretence (inv. št. 37666), ki pa ga Pečnik ne omenja in torej ne sodi v grob T. 13: 16. Keramična posoda je tudi tokrat izgubljena. 1. Fragmentiran ukrivljen železen nož (37665). Dolžina 33,4 cm. T. 6: 1. Grob 4. Pečnik: Brandgrab 1,30 cm tief, Brand in die Erde geschütet, nur 1 Tongefäss dabei. Posoda, ki jo omenja Pečnik, je izgubljena. Grob 5. Pečnik: Brandgrab, lm tief, Brand in die Erde geschütet, nur 1 Tongefäss dabei. Glinasta posoda (skodela) je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju inventarizirana pod oznako Rudolfswert, Hügel II, Grab 5. Grobna oznaka se torej s Pečnikovim popisom ujema; v inventarni knjigi je torej napačno navedeno le najdišče. 1. Skodela iz rjave zglajene gline. Ročaj je trakast, dno rahlo vbočeno. Premer 10,3 cm (66190). T. 6: 2. Gomila 3 Pečnik: Hügel Nr. III, auf der Wiese eines Bauers, 15 m lang, 12 m breit und 3 m hoch, angefangen zu Graben von der Südseite. Grob 1. Pečnik: Skeletgrab, 3m tief, zwei Damen zusammen begraben. Köpfe gegen Norden, Füsse gegen Süden, am Ende der Füsse eine griechische Urne, gelbe mit schwarzen Verzierung, in Scherben, von Erde zusammengedrückt, aber wird sich zusammenstellen lassen, eine feine Arbeit, an jeder Hand eiserne Armbänder, eine war viel kleiner, es waren gewiss Mutter und Tochter zusammen begraben, beim Kopfe hatte jede ein Halsring aus Bronze, eine hat gehabt bei Halsring ein wenig Korallen Bernstein, und noch 1 Tongefäss. V inventarni knjigi dunajskega Naravoslovnega muzeja je pod to grobno oznako vpisan le apulski krater, vendar pa se je dala grobna celota z ostalim gradivom, ki je sumarno inventarizirano pod oznako Hügel 3, dobro rekonstruirati. Iz Pečnikovega zapisa je možno razbrati, da gre za dvojen pokop, kar je zaradi očitne razlike v velikosti nakita dokaj verjetno. 1. Bronast vozlast torkves (37669). Premer 12,1 cm. T. 6: 3. 2. Bronast vozlast torkves (37668). Premer 13,3 cm. T. 6: 4. 3. Ogrlica iz jantarjevih jagod (37674). T. 6: 5. 4. Fragmentirana narokvica iz železne žice (37671). Na zunanji strani so ohranjeni ostanki tkanine. Premer 7,8 cm, višina 12,2 cm. T. 7: 1. 5. Fragmenti narokvice iz železne žice (37671). Premer okoli 8 cm. T. 7: 2. 6. Fragmentirana narokvica iz železne žice (37672). Premer 6.1 cm, višina 5,1 cm. T. 7: 3. 7. Fragmenti narokvice iz železne žice (37672). Premer okoli 6 cm. T. 7: 4. 8. Krater iz svetlo rumeno žgane gline. Ornament je črno slikan (37667). Premer 23,4 cm, višina 24,8 cm. T. 7: 5. Grob 2. Pečnik: Skeletgrab, ohne Beigaben, 3 m tief, Kopf gegen Norden, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki jo omenja Pečnik, je izgubljena. Grob 3. Pečnik: Skeletgrab 2,5 m tief, Kopf gegen Osten, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki jo omenja Pečnik, je izgubljena. Grob 4. Pečnik: Skeletgrab, Kopf gegen Westen 2,TO cm tief, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki je bila v grobu, manjka. Grob 5. Pečnik: Skeletgrab 2,30 cm tief, Kopf gegen Norden, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki jo' omenja Pečnik, manjka. Gomila 4 Pečnik: Hügel Nr. IV war 20 m lang 10 m breit, 2 m hoch, war einmal höher, war Acker darauf, und bei ackern wurde Erde fortgetragen, angefangen zu graben auf der Südseite, weil die Länge von Süden gegen Norden war. Grob 1. Pečnik: Skeletgrab ohne Knochen, 2m tief, 2 grosse ungewöhnliche bronzene Armbänder, 1 Kahnfibula, 1 Halsring, Kopf gegen Norden. V inventarni knjigi Naravoslovnega muzeja je pod to grobno oznako poleg velike čolničaste tibule vpisan še fragment loka manjše čolničaste tibule (inv. št. 37676), ki pa ga Pečnik ne omenja in smo ga zato izločili iz grobne celote. Predstavljen je na T. 13: 2. 1. Bronasta čolničasta fibula (37675). Peresovina in igla manjkata. Velikost 16,5 cm. T. 8: 1. 2. Bronast vozlast torkves (37677). Premer 14 cm. T. 8: 2. 3. Fragmentirana bronasta narokvica (37678). Trak ima na zunanji strani rebro, ki je okrašeno s poševnimi vrezi. Premer 7,5 cm, višina 6,8 cm. T. 8: 3. 4. Fragmentirana bronasta narokvica (37678). Trak ima na zunanji strani rebro, ki je okrašeno s poševnimi vrezi. Premer 7,7 cm, višina 7,3 cm. T. 8: 4. Grob 2. Pečnik: Brandgrab, 2 m tief, unter der Steinplatte, Steinplatte lm lang und breit, unter derselben eine grosse Urne, voll Asche, mit einem Schüssel bedeckt, in der grossen Urne ein kleines Töpferl, mit 2 Hänckeln, ganz gut erhalten, und bei der grossen Urne noch ein Schüssel, war ein grosser Grab aber ohne Beigaben. Pod to grobno oznako ni v dunajskem Naravoslovnem muzeju inventarizirana nobena najdba, vendar pa se je dala grobna celota dobro rekonstruirati iz gradiva, ki je v muzeju inventarizirano pod najdiščem Rudolfswert (Novo mesto). Identificiranje najdb zaradi delno pomešanega gradiva sicer ni potekalo povsem gladko, na srečo pa so bili Pečnikovi opisi toliko natančni, da smo lahko grob v celoti rekonstruirali. V dunajskem Naravoslovnem muzeju imajo namreč pod najdiščem Rudolfswert inventarizirana dva žgana groba s podobno vsebino. Prvi nosi oznako Hügel I. Grab 3 (oznaka groba je, kot bomo videli kasneje, napačna), ki vsebuje žaro, amforo in latvico. Drugi grob, Hügel IV. Grab 2, je bogatejši, saj ima poleg žare še manjši lonček, kar dve latvici, poškodovano železno nanožnico in železen fragment (glej prepis inventarne knjige Naravoslovnega muzeja na koncu članka). Če se sedaj povrnemo k Pečnikovemu opisu gr. IV/2, potem vidimo, da omenja žaro, latvici in amforo, nikjer pa ne govori o kovinskih predmetih. Oba železna fragmenta torej ne sodita v grob, zato smo ju izločili in objavili posebej na T. 13: 7 in 8. Težave so tudi z amforo, saj je v inventarni knjigi v grobu IV/2 vpisan le lonček, torej posoda brez ročajev. Težave pa so takoj pojasnjene, če si preberemo Pečnikov opis drugega črnomaljskega žganega groba, ki ga je izkopal jeseni 1896. leta. Ker Pečnik jeseni z numeri-ranjem gomil ni nadaljeval, ampak ga je začel znova, nosi ta grob v njegovem popisu oznako Hügel I, Grab l.7 V njem je našel žaro, latvico in manjšo posodo, ki je bila v žari. Če torej primerjamo oba Pečnikova opisa z vsebino obeh žganih grobov, kot sta vpisana v inventarni knjigi Naravoslovnega muzeja pod najdiščem Rudolfswert (glej prepis inventarne knjige na koncu članka), potem je na dlani, da gre prav za najdbe iz obeh izgubljenih črnomaljskih grobov. Potrebno je zamenjati le amforo z lončkom, pa se obe grobni celoti povsem ujemata s Pečnikovim popisom. Rripomniti pa moramo, da smo hkrati z amforo zamenjali tudi žari, saj ima pitos iz drugega groba preozek vrat, da bi šla vanj ročasta posoda. Pečnik namreč pravi (glej opis zgoraj), da je bila amfora najdena v veliki žari. Grob 4/2 iz Črnomlja smo torej rekonstruirali iz naslednjih najdb, ki so bile v inventarni knjigi zmotno vpisane pod najdišče Rudolfswert: dveh latvic (inv. št. 66193 in 66194), žare (inv. št. 66184) in amfore (inv. št. 66185). 1. Amfora iz rjavo žgane gline (66185). Premer 16,2 cm, višina 10,6 cm. T. 9: 1. 2. Latvica iz rjavo žgane gline (66194). Na najširšem obodu ima prevrtan držaj. Premer 26,6 cm, višina 9,2 cm. T. 9: 2. 3. Latvica iz rjavo žgane gline (66193). Premer 23,3 cm, višina 10,6 cm. T. 9: 3. 4. Pitos iz rjavo žgane gline (66184). Rod največjim obodom ima razčlenjeno plastično rebro. Premer 35 cm, višina 36,8 cm. T. 9: 4. Grob 3. Pečnik: Skeletgrab, 1,5 m tief, Kopf gegen Westen, nur 2 Tongefässe, 2 Schüsseln. Grob smo delno rekonstruirali z dvema latvicama (inv. št. 66198 in 66199), ki sta v Naravoslovnem muzeju inventarizirani pod najdiščem Rudolfswert in oznako Hügel IV Grab 3 (glej prepis inventarne knjige na koncu članka). Ostali dve glinasti posodi, ki ju v popisu omenja Pečnik, sta očitno izgubljeni. 1. Latvica iz rjavo žgane gline (66199). Premer 21 cm, višina 7,4 cm. T. 10: 1. 2. Latvica iz rjavo žgane gline (66198). Premer 26 cm, višina 9,6 cm. T. 10: 2. Grob 4. Pečnik Skeletgrab, lm tief, Kopf gegen Norden, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki jo omenja Pečnik, je izgubljena. Grob 5. Pečnik: Skeletgrab, Kopf gegen Osten, 1,5m tief, nur 1 Tongefäss. Posoda, ki jo omenja Pečnik, je izgubljena. Gomila 5 Pečnik: Der Hügel war 10 m lang, 9 m breit, 2,5 m hoch.9 Grob 1. Pečnik: Brandgrab 2,5 m tief, eine grosse Urne mit Steinplatten bedeckt, die Urne mit einer Schüssel bedeckt, drin befand sich Brand von einer Leiche, in der grossen Urne noch eine kleine Urne, gut erhalten ohne Beigaben. Grob, ki ga je Pečnik dokaj natančno opisal, smo rekonstruirali iz najdb, ki so v Naravoslovnem muzeju inventarizirane pod najdiščem Rudolfswert. Kot smo izčrpno pojasnili že v komentarju h grobu 4/2 (glej str. ...), je bilo možno vsebino groba uskladiti s Pečnikovimi podatki na ta način, da smo žaro in amforo iz gr. IV/2 zamenjali z žaro in lončkom iz gr. 1/3 (glej prepis inventarne knjige na koncu članka). S tem je postala vsebina gr. I/39 identična Pečnikovemu opisu gr. 1 iz gomile 5. Ta grob torej sestavljajo žara (inv. št. 66192), latvica (inv. št. 66187) in lonček (inv. št. 66195). 1. Pitos iz rjavo žgane gline (66192). Premer 30 cm, višina 28,2 cm. T. 10: 3. 2. Lonček s koničnim vratom iz rjave gline (66195). Premer 9 cm, višina 7,2 cm. T. 10: 4. 3. Latvica iz rjave gline (66186). Premer 21,4 cm, višina 7,4 cm. T. 10: 5. Grob 2. Pečnik: Skeletgrab, 2,70m tief, Kopf gegen Norden, Grab mit vielen Steinplatten umgelegt und mit Steinplatten bedeckt, 50 cm tief in die Erde ausgegraben, 2,50 m lang, 1 m breit, bei Kopfe 2 Haarnadel, mähnliches Grab, weil in Zeiten der Hallstädter Periode haben Männer Haarnadel getragen, bei Kopfe auch ein grosses Messer und eine Ganze, am Ende der Füsse 2 Tongefässe, Skelet noch gut erhalten besonders Kopf — Skelet und Schenkeln mit guten Zähnen gut erhalten. Grob smo rekonstruirali z neinventariziranimi najdbami, ki so shranjene v keramičnem depoju Naravoslovnega muzeja. Obe posodi, ki ju omenja Pečnik, sta izgubljeni. 1. Bronasta večglava igla s stožčastim zaključkom. Velikost 20 cm. T. 11: 1. 2. Bronasta igla z uvito glavico. Velikost 7 cm. T. 11: 2. 3. Fragmentiran železen ukrivljen nož. Velikost 27,7 cm. T. 11: 3. 4. Železna sulična ost. Velikost 19 cm. T. 11: 4. Gomila 6 Grob 1. Pečnik: Skeletgrab 2,25 m tief, Kopf gegen Norden, wieder mit grossen Steinplatten bedeckt und mit grossen Steinplatten umgelegt, bei Kopfe 1 eiserner Dolch und 1 grosses Messer, das Eisen ist von der weichen Erde ganz vernichtet, am Ende der Füsse 2 Tongefässe. Sledeč Pečnikovemu opisu smo lahko iz neinventariziranega gradiva, ki je shranjeno v keramičnem depoju Naravoslovnega muzeja, odbrali le fragmentiran nož. Velik nož, za katerega pravi Pečnik, da je bil popolnoma razjeden, očitno ni ohranjen, prav tako pa manjkata tudi obe posodi. 1. Fragmentiran železen nož. Velikost 14,8 cm. T. 11: 5. Grob 2. Pečnik: Skeletgrab 1,50 m tief, Kopf gegen Norden, nur am Ende der Füsse eine Schüssel. Latvica, ki jo omenja Pečnik, manjka. Grob 3. Pečnik: Skeletgrab 1,20m tief, Kopf gegen Osten. Nur zwei Tongefässe. Posodi, ki ju omenja Pečnik, manjkata. Grob 4. Pečnik: Skeletgrab 2 m tief, Kopf gegen Osten, nur 2 Tongefässe. Posodi, ki ju omenja Pečnik, manjkata. Gomila 7 Pečnik: Der Hügel war 6 m lang, 5 m breit, 2,5 m hoch. Grob 1. Pečnik: Skeletgrab mit grossen Steinen umgelegt und mit Steinplatten bedeckt. Kopf gegen Norden nur am Ende der Füsse 1 Tongefäss. Posoda, ki smo jo uvrstili v ta grob, je v Naravoslovnem muzeju inventarizirana pod oznako Rudolfswert Hügel 3 Grab 1 (glej prepis inventarne knjige na koncu članka). Inventarna knjiga se torej s Pečnikovim opisom ujema, napačno je navedeno le najdišče. 1. Lonec iz rjave gline (66191). Premer 19,2 cm, višina 19 cm. T. 11: 6. Grob 2. Pečnik: Skeletgrab 2,5 m tief, Kopf gegen Osten nur am Ende der Füsse 2 Tongefässe. Posodi, ki ju omenja Pečnik, manjkata. Gomila 8 Pečnik: Der Hügel war 15 m lang und 10 m breit, 3 m hoch. Grob 1. Pečnik: Skeletgrab nur 1,5 m tief Kopf gegen Norden, ein Bronzernes Halsring, 2 schöne verzierte Armbänder mehr ungewöhnliche, mehrere dünne gebrochene Armbänder, am Ende der Füsse ein Tongefäss. Najdbe, ki jih omenja Pečnik, so izgubljene. 15 Arheološki vestnik 225 Grob 2. Pečnik: Skeletgrab 2,70m tief Kopf gegen Osten, beim Kopfe 1 schönes Dolch mit schönen bronzernen Griff, Eisen von weicher Erde ganz vernichtet, Dolch war sehr schön und 1 Lanze, am Ende der Füsse 2 Tongefässe 1 sehr grosse gelbe grichische System, mit schönen ungewöhnlichen Hänkeln, mit Fuss, so grosse diese System noch nicht gefunden, schade dass von weicher Erde schwarze Verzierung ganz abgerissen ist. Oba kovinska predmeta iz tega groba (meč in sulična ost) sta še neinventarizirana in shranjena v keramičnem depoju dunajskega Naravoslovnega muzeja. Krater pa je v inventarni knjigi zmotno vknjižen pod oznako Novo mesto brez podatkov o gomili in grobu (glej prepis inventarne knjige na koncu članka). 1. Železen meč z bronastim ročajem, ki ima v sredini odebelitev. Ročaj se na vrhu zaključuje v treh obročkih, od katerih sta stranska dva odlomljena. Konica rezila manjka. Velikost 51 cm. T. 12: 1. 2. Fragmentirana železna sulična ost. Velikost 29,4 cm. X. 12: 2. 3. Krater iz rumeno žgane gline. Ročaja, ki sta postavljena na ramena, imata na vrhu svitkasta nastavka (66202). Premer 34 cm. T. 12: 3. Grob 3. Pečnik: 1 Brandgrab 1 m tief grosse Vrne ganz zusammen verdrückt. Pitos, ki ga omenja Pečnik, je izgubljen. Grob 4. Pečnik: Skeletgrab Kopf gegen Osten, 2 m tief nur 2 Tongefässe. Grob smo rekonstruirali iz posod, ki sta v inventarni knjigi Naravoslovnega muzeja inventarizirani pod najdiščem Rudolfswert Hügel 4, Grab 4 (glej prepis inventarne knjige na koncu članka). Vsebina groba po inventarni knjigi se torej s Pečnikovim popisom povsem ujema. 1. Skodela iz rjavo žgane gline. Na ramenu je okrašena s plastičnimi bradavicami in vrezanimi visečimi polkrogi (66201). Premer 15,5 cm, višina 11,2 cm. T. 12: 4. 2. Skodela iz rjavo žgane gline (66200). Premer 18,2 cm, višina 12,7 cm. T. 12: 5. * Na tabelah 13 in 14 objavljamo vse preostale najdbe iz črnomaljskih gomil in sicer: a) gradivo, ki nima ohranjenih grobnih celot b) gradivo, ki smo ga na osnovi Pečnikovih popisov izločili iz grobov c) gradivo, ki ima napačne grobne oznake in ga tudi s pomočjo Pečnikovih popisov nismo mogli identificirati. Gradivo, ki nima ohranjenih grobnih celot 1. Fragment bronaste čolničaste fibule (P 4365).10 Velikost 6,4 cm. X. 13: 1. Predmet je bil najden pri rigolanju gomile 1 in ga je v Ljubljano poslal F. Šetina iz Črnomlja. 2. Bronast vozlast torkves (P 4363). Premer 13,7 cm. X. 13: 6. Predmet je bil najden pri rigolanju gomile 1 in ga je v Ljubljano poslal F. Setina iz Črnomlja. 3. Bronast gumb (P 4366). Premer 2,3 cm. X. 13: 15. Predmet je bil najden pri rigolanju gomile 1 in ga je v Ljubljano poslal F. Šetina iz Črnomlja. 4. Pet jantarjevih jagod (P 4364). X. 13: 4. Najdene so bile pri rigolanju gomile 1, v Ljubljano pa jih je poslal F. Šetina iz Črnomlja. 5. Fragmenti narokvice iz železnega traku (P 4368). X. 13: 12. Najdeni so bili v gomili 1, v Ljubljano pa jih je poslal F. Setina iz Črnomlja. 6. Železna zapestnica (37673). Premer 8 cm. T. 13: 9. Najdena je bila v gomili 3. 7. Železna zapestnica (37673). Premer 6,5 cm. X. 13: 10. Najdena je bila v gomili 3. 8. Železna zapestnica (37673). Premer 7,5 cm. X. 13: 11. Najdena je bila v gomili 3. 9. Spirala (saltaleon) iz bronaste žice. Velikost 1,5 cm. X. 13: 3. Najdena je bila v gomili 3. 10. Glinasto vretence, bikonične oblike (neinventarizirano) Premer 4 cm. X. 13: 14. 11. Lonec iz rjavo žgane gline (66203). Na ramenu je okrašen z bradavicami, pod katerimi so vrezani viseči polkrogi. Premer 31 cm, višina 25,5 cm. 1.14: 4. Lonec je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju inventariziran pod oznako Rudolfswert I. Gradivo, ki smo ga na osnovi Pečnikovih opisov izločili iz grobov 1. Fragmentiran lok bronaste čolničaste fibule, ki je okrašen z vrezanim ornamentom (37676). Velikost fragmenta 2,6 cmXl,5 cm. T. 13: 2. Predmet je bil izločen iz groba 4/1. 2. Ogrlica iz bronastih valjčkov (37640). T. 13: 5. Predmet je bil izločen iz gr. 1/1. 3. Železen fragment (66197). Velikost 7,4 cm. T. 13: 7. Predmet je bil izločen iz gr. 4/2. 4. Fragmentirana železna nanožnica (66196). Premer 9 cm. T. 13: 8. Predmet je bil izločen iz gr. 4/1. 5. Fragmentiran svinčen obroček (37652). Premer 1,4 cm. X. 13: 13. Predmet je bil izločen iz gr. 1/2. 6. Glinasto vretence, okrašeno z navpičnimi pasovi drobnih luknjic; vsak pas ima tri vrste (37666). Premer 5,6 cm, višina 4,6 cm. T. 13: 16. Predmet je bil izločen iz gr. 2/3. Gradivo, ki ima napačne grobne oznake in ga tudi s pomočjo Pečnikovih opisov nismo mogli identificirati 1. Skodela iz rjavo žgane gline (66188). Premer 19,3 cm, višina 14 cm. T. 14: 1. Posoda je v dunajskem Naravoslovnem muzeju inventarizirana pod oznako Rudolfswert Hügel II, Grab 2. 2. Lonec s stožčastim vratom iz rjavo žgane gline (66189). Premer 18,8 cm, višina 18,5 cm. T. 14: 2. Posoda je v Naravoslovnem muzeju inventarizirana pod oznako Rudolfswert Hügel II, Grab 2. 3. Pitos iz rjavo žgane gline (66183). Premer 24,5 cm, višina 23 cm. T. 14: 3. Posoda je v Naravoslovnem muzeju inventarizirana pod oznako Rudolfswert Hügel I, Grab 1. DODATEK Prepis inventarne knjige Naravoslovnega muzeja na Dunaju z najdbami iz Črnomlja, ki so napačno zavedene pod najdišče Novo mesto. Rudolfswert, einzelne Hügel Hügel I, Grab 1 66183 Kugelbauchige, kleine Urne, aus braunem, geglättetem Ton, mit trichterförmigem Hals; H. 23, Dm. d. Basis 10, Dm. d. Wölbung 24,5, Dm. d. Randes 18; beschädigt. Inhalt: etwas Leichenbrand. Hügel I, Grab 3 66184 Grosse, kugelbauchige Urne aus braunem Ton mit trichterförmig ausladendem Hals, unter der Bauchwölbung eine plastische Finger tupfenleiste; H. 36,5, Dm. d. Basis 14, Dm. d. Wölbung 35, Dm. d. Randes 24,2. 66185 Kleines, urnenförmiges Gefäß aus braunem Ton mit 2 Bandhenkeln, konischem Unterteil und geschweiftem Halsschulterteil; H. 11, Dm. d. Basis 7, Dm. d. Wölbung 13, Dm. d. Randes 11,5. Hügel I, Grab 23? oder 3 66186 Große Schüssel aus braunem, geglättetem Ton, mit eingezogenem Rand und Lappenwarze; H. 7,5, Dm. d. Basis 8, Dm. d. Wölbung 21,7, Dm. d. Randes 20,3. Hügel II, Grab 1 66187 Tiefe Schüssel aus braunem, geglättetem Ton, mit abgesetzter, hohler Basis, kantig eingezogenem Rand und Lappenwarze; H. 8, Dm. d. Basis 12, Dm. d. Wölbung 20, Dm. d. Randes 18. Hügel II, Grab 2 66188 Tiefe, urnenförmige, große Schale aus braunem Ton, mit hochgezogenem Bandhenkel, mit rundem Boden und Umbo und abgesetztem, geschweiftem Hals; H. 10,5, mit Henkel 14, Dm. d. Umbo 9, Dm. d. Wölbung 19,3, Dm. d. Randes 19. 66189 Kleine Urne aus braunem Ton, mit konischem Unterteil, hohem konischen Hals und ausladendem Rand, mit Warzen, beschädigt; H. 18,5, Dm. d. Basis 8, Dm. d. Wölbung 18,8, Dm. d. Randes 14. Hügel II, Grab 5 66190 Tiefes Schälchen aus braunem geglättetem Ton, mit hochgezogenem Bandhenkel, urnenförmig, mit runden Boden und Umbo. Schultereinzug und geschweiftem Hals, beschädigt; H. 6, mit Henkel 8, Dm. d. Wölbung 11,3, Dm. d. Randes 10,3, Dm. d. Umbo 4. Hügel III, Grab 1 66191 Urne aus braunem Ton, hoch, doppelkonisch, mit Schulterfurche und weitem, geschweiftem Hals, Schulter mit girlandeförmigen Ritzlinien verziert; H. 19, Dm.: d. Wölbung 19, Dm. d. Randes 16,2. Hügel IV, Grab 2 66192 Bauchige Urne aus braunem Ton, mit konischem Unterteil, abgesetztem, geschweiftem Hals und weit ausladendem Rand, mit plastischer Bauchumlaufleiste; H. 28,5, Dm. d Basis 12, Dm. d. Wölbung 30, Dm. d. Randes 22. 66193 Tiefe Schüssel aus braunem geglättetem Ton, mit konischem Unterteil, eingezogenem Rand; H. 11, Dm. d. Basis 6, Dm. d. Wölbung 23,3, Dm. d. Randes 21,3. 66194 Grosse, tiefe Schüssel aus braunem, geglättetem Ton, mit konischem Unterteil, eingezogenem Rand und Ösenwarze, beschädigt; H. 11, Dm. d. Basis 9, Dm. d. Wölbung 25,2, Dm. d. Randes 23,5. 66195 Kleines urnenförmiges Töpfchen aus braunem Ton, mit abgesetzter, eingedellter Basis, abgesetztem, konischem Hals und ausladendem Rand; H. 7,2, Dm. d. Basis 4, Dm. d. Wölbung 9, Dm. d. Randes 6,8. 66196 Bruchstücke eines dünnen, zerfressenen, eisernen Fußringes, 2 Stück. 66197 Bruchstücke eines eisernen Stiftes, 2 Stück. Hügel IV, Grab 3 66198 Grosse, tiefe Schüssel aus braunem Ton mit konischem Unterteil, und eingezogenem Rand; H. 10,2, Dm. d. Basis 9, Dm. d. Wölbung 26, D. d. Randes 24. 66199 Tiefe Schüssel aus braunem geglättetem Ton, mit eingedellter Basis, konischem Unterteil und eingezogenem Rand; H. 8, Dm. d. Basis 8, Dm. d. Wölbung 21, Dm. d. Randes 19,5. Hügel IV, Grab 4 66200 Tiefe, umenförmige Schale aus braunem Ton, mit eingedellter Basis, bauchig, mit eingezogener Schulter, geschweiftem, bis zylindrischem Hals und hochgezogenem Bandhenkel; H. 9,5, mit Henkel 12,7, Dm .d. Wölbung 18,2, Dm. d. Randes 16,5, Dm. d. Basis 7. 66201 Tiefe, urnenförmige Schale aus braunem Ton, mit konischem Unterteil, mit Bauchwulst und konischer Schulter, geschweiftem bis zylindrischen Hals und hochgezogenem Bauchhenkel, Schulter verziert mit von konzentrischen Furchen... Spitzenwarzen, Henkel gesattelt; H. 9, mit Henkel 11,2, Dm. d. Basis 6,5, Dm. d. Wölbung 15,5, Dm. d. Randes 12,5. Rudolfswert ohne Angabe von Hügel und Grab 66202 Große, kugelbauchige Amphora aus gelbem Ton, auf hohlem, konischem Fuß mit kurzen, trichterförmig ausladendem Rand und zwei schulterständigen Bandhenkeln mit näpfchenartigen Aufsätzen, defekt; H. 34, Dm. d. Basis 13, Dm. d. Wölbung 34, Dm. d. Randes 24,5. Rudolfswert I 66203 Bauchige Urne aus braunem Ton, mit Schulterfurche und geschweiftem, ausladendem Hals, verziert an der Schulter mit von konzentrischen Furchen umgebenen Warzen, beschädigt; H. 25,5, Dm. d. Basis 12, Dm. d. Wölbung 31, Dm. d. Randes 20. 1 Dular, AV 24 (1973) 563 ss. 2 Originalna seznama hrani Naravoslovni muzej na Dunaju, prepisa, po katerih smo povzeli Pečnikov tekst, pa Narodni muzej v Ljubljani. 3 Inventarna knjiga dunajskega Naravoslovnega muzeja št. 37635—37678. 4 Po dosedanjih podatkih sta bili v Novem mestu za dunajski muzej prekopani le dve gomili, ki sta inventarizirani pod oznakama A in B. Stali sta na Marofu, raziskali pa so ju poleti 1894. leta, Rudolf Hoernes, Franc Brattina in Jernej Pečnik (cfr. T. Knez, Prazgodovina Novega mesta 1971, 8 in 28). 5 To so meč, noža, sulični osti in igli z jesenskih izkopavanj. 6 Številke v oklepajih pomenijo inv. št. Naravoslovnega muzeja na Dunaju. 7 V našem katalogu nosi ta grob oznako 5/1. 8 Gomila 5 ima v Pečnikovem popisu z dne 21. 10. 1896 oznako Hügel I. Kot smo že večkrat omenili, Pečnik jeseni z numeriran jem gomil ni nadaljeval, ampak je gomile, ki jih je prekopal oktobra, prav tako kot tiste, ki jih je raziskal maja, oštevilčil z rimskimi številkami I—IV. Zato smo v našem članku jeseni prekopane gomile označili s številkami 5—8. 9 Oznaka groba 1/3 v inventarni knjigi dunajskega muzeja je napačna, saj sta bila pri jesenskih izkopavanjih v gomili I odkrita le dva pokopa, medtem ko je bil spomladi odkrit grob 1/3 skeleten in ne žgan. 10 Inv. številka Narodnega muzeja v Ljubljani. DIE HÜGELGRÄBERNEKROPOLE IN LOKA BEI ČRNOMELJ Zusammenfassung Als ich vor Jahren die Veröffentlichung der eisenzeitlichen Nekropole aus Loka bei Cmomelj vorbereitete, betonte ich einleitend, dass es in der Publikation nur einen Teil des Materials aus diesem reichhaltigen Fundort zu erfassen möglich war.1 Jernej Pečnik, der die Nekropole freigelegt hat, hat nämlich seine Forschungen in zwei Grabungskampagnen durchgeführt: zuerst im April und Mai 1896, als er vier Hügelgräber auf dem Grundstück des Oberlehrers Fran Setina und eines Bauern aus Črnomelj durchgrub, und dann noch im Oktober desselben Jahres, als er die übrigen vier Hügelgräber in Angriff nahm, die sich auf dem Grundstück von Alojz Fabijan aus Loka befanden. Am Abschluss der jeweiligen Grabungen schickte Pečnik die geborgenen Gegenstände ins Wiener Naturhistorische Museum. So wurde die erste Sendung aus Novo mesto am 9. Mai 1896 abgeschickt, die zweite am 20. Oktober desselben Jahres. Den Funden legte Pečnik jedesmal auch ein kurzes Verzeichnis der Gegenstände nach den einzelnen Hügelgräbern und Gräbern bei.2 Als später die Funde aus Loka im Wiener Naturhistorischen Museum inventarisiert wurden, wurde ins Inventarbuch unter diesen Fundort nur das Fundgut aus Pečniks Frühjahrsgrabungen eingetragen.3 Leider waren jedoch die Grab verbände nicht vollständig, darin fehlte nämlich praktisch die gesamte Töpferware. Auch die Funde aus Pečniks im Oktober erfolgten Grabungen gerieten an einen unbekannten Ort. So ist leicht zu verstehen, dass ich in der ersten Veröffentlichung im AV 24 (1973) nur jene Funde publiziert habe, die im Inventarbuch des Wiener Museums unter dem Fundort Črnomelj inventarisiert waren. Die Veröffentlichung war also nicht vollständig, was ich im einleitenden Kapitel deutlich hervorgehoben habe. Voriges Jahr führte indessen ein glücklicher Zufall dazu, dass auch ein ansehnlicher Teil des übrigen Cmomelj-Materials entdeckt wurde. Dazu trug am meisten der Kustos des Dolenjski muzej, Tone Knez, bei, der während der Vorbereitung seiner Veröffentlichung der hallstättischen Nekropolen aus Novo mesto feststellte, dass unter dem dortigen, im Wiener Naturhistorischen Museum verwahrten Material auch Funde aus vier Hügelgräbern (bezeichnet mit den römischen Ziffern I—IV) erscheinen, für die es jedoch keinerlei Angaben darüber gibt, dass sie je in Novo mesto ausgegraben worden wären.4 Tone Knez übermittelte diese Feststellung Dragan Božič, der auf den Gedanken kam, dass es sich möglicherweise eben um das verschollene Material aus den Hügelgräbern in Črnomelj handeln könnte. Die genaue Durchsicht der Funde aus Pečniks Aufzeichnungen ergab, dass die Gegenstände, unter denen Keramik überwiegt, tatsächlich aus Loka bei Črnomelj stammen. Bald wurde auch klar, dass es sich um die Funde aus beiden Grabungsaktionen Pečniks (Mai und Oktober) handelt, die aus ungeklärten Gründen vereint und irrtümlicherweise Novo mesto zugeschrieben worden waren. So wurde nach mehr als 75 Jahren schliesslich auch die zweite Hälfte des Crnomelj-Materials identifiziert, denn im Depot des Wiener Museums war ausser den keramischen Gefässen auch ein Teil der nicht inventarisierten Metallfunde verborgen gewesen.5 Die Einordnung der Keramik zu den einzelnen Gräbern war äusserst schwierig. Das Fundgut war nämlich unter den Bezeichnungen von vier und nicht acht Hügelgräbern vereint inventarisiert, was dazu führte, dass die Nummern der Gräber mehrmals nicht mit dem tatsächlichen Stand übereinstimmten. Dazu war es höchstwahrscheinlich dadurch gekommen, dass Pečnik im Herbst die Numerierung nicht nach der laufenden Reihenfolge fortsetzte, sondern aufs neue damit begann. So bezifferte er auch die im Oktober freigelegten Hügelgräber mit I—IV, was bei der Inventarisierung zur Verwechslung führte. Glücklicherweise waren Pečniks Beschreibungen einiger Gräber so genau, dass mehr als die Hälfte der Gefässe nach den Grabverbänden eingeordnet werden konnte. Das gesamte Material liess sich allerdings nicht identifizieren. Ebenso blieb noch eine beträchtliche Anzahl solcher Gräber übrig, aus denen keinerlei Funde erhalten sind. Dies gilt noch besonders für die Gräber mit schlechterer Keramik, welche Pečnik, falls sie gar zu schlecht erhalten war, höchstwahrscheinlich einfach in der Erde beliess. Demnach sind trotz des neu entdeckten Materials nicht alle Funde aus der Hügelgräbernekropole in Črnomelj bekannt. So werden wir die Nekropole mit der abermaligen Publikation zwar nicht zur Gänze veröffentlichen, vorgestellt wird jedoch mehr oder weniger ihr endgültiges Bild, es ist ja wenig wahrscheinlich, dans in Zukunft aus diesem Fundort noch welche Funde antdeckt würden. Bei der abermaligen Veröffentlichung beabsichtigen wir, nur den Katalog aller acht Hügelgräber herauszugeben. Das topographische Bild des Fundortes und die Auswertung der Funde wurden nämlich bereits in der ersten Veröffentlichung vorgelegt, deshalb haben wir nicht die Absicht, diese Feststellungen zu wiederholen. Die grundlegende, für die Zusammenstellung des Katalogs verwendete Quelle sind Pečniks Beschreibungen der Gräber. Diese Quelle ist nämlich die ursprüngliche und demzufolge auch die verlässlichste. Pečniks Beschreibungen veröffentlichen wir wortwörtlich (ohne Korrekturen), und zwar nach der im Narodni muzej in Ljubljana verwahrten Abschrift. Der besseren Übersicht wegen veröffentlichen wir sie in Kursivschrift, wogegen unser Kommentar in gewöhnlicher Schrift gedruckt ist. 16 Arheološki vestnik RIMSKA DOBA Roman period DIE ERFORSCHUNG DER RÖMERSTRASSEN IM NORDÖSTLICHEN SLOWENIEN STANKO PAHIČ Pokrajinski muzej Maribor Antiken Quellen zufolge führten folgende öffentliche Strassen nordöstliche Slowenien von Trojane bis zu der Staats- und inneren i — kroatischen Grenze:1 Tabula P eutin g eria n a Adrante XXXVII Celeia _ ... Celeia XVIII XIII Ragandone Upellis XVIII XVI Petavione Petavione Colatione XX X XVIII Ad vicesimum Remista Iuenna Itinerarium Antonini Adrante mansio Caleia civitas m. p. XXIIII Ragundone m. p XVIII Patavione civitas m. p. XVIII Patavione civitas In medio Curta Aqua Viva m. p. XX Halicano m. p. XXXI Itinerarium Burdigalense mansio Hadrante mutatio Ad Medias mil. XIII civitas Celeia mil. XIII mutatio Lotodos mil. XII mansio Ragindone mil. XII mutatio Pultovia mil. XII civitas Poetovione mil. XII civitas Poetovione mutatio Ramista mil. Vili Diese spärlichen und durch Zufall erhaltenen Quellen bringen keine anderen wichtigeren Strassen, die in diesem Bereich sich sicher befinden mussten, so namentlich die Verbindung mit Flavia Solva und offensichtlich auch mit Virunum durch das Dravatal. Von den aufgezählten Siedlungen und Stationen war die Lage der Städte Celeia und Poetovio nie umstritten, da sie ja seit langem durch reichliche ar- Abb. 1: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach Tabula Peutingeriana. Sl. 1: Rimske ceste v severovzhodni Sloveniji po Tabuli Peutingeriani. chäologische Reste bezeugt wurden. Dagegen sind der Verlauf der aufgezählten Strassen und die Lage der meisten Stationen noch heute nicht völlig geklärt. Die älteste Darstellung der Strassen bot zwar schon die Tabula Peutingeriana, die jedoch keine brauchbaren topographischen Angaben gibt. Dennoch entspricht hier die Strassenrichtung westlich von Celeia den natürlichen Gegebenheiten der Landschaft und auch der Verlauf der Strasse nach Virunum ähnelt sehr der bisher vermuteten Richtung (Abb. 1). Die Lage der Stationen ist hier vor allem wegen der richtigen Reihenfolge wichtig, die Zwischenentfernungen sind jedoch willkürlich eingetragen, so dass nur die Meilenangaben in den Itineraren eine sichere Grundlage für das Suchen dieser Stationen gewährleisten. Die ersten Versuche einer sicheren Einzeichnung der Strassen und Stationen beruhten mehr auf antiken Quellen und den schon bekannten archäologischen Resten bedeutender antiker Orte als auf der genaueren Erforschung der landschaftlichen Bedingungen. So glaubte A. T. Linhart (1788) den Verlauf der Strasse zwischen Atrans und Celeia südlich der Savinja ziehen zu können. Die Strasse nach Virunum über Vitanje und jene nach Poetovio am südlichen Pohorje passen sich dagegen viel mehr den Gegebenheiten der Landschaft an, die aber in seiner Karte kaum angedeutet sind (Abb. 2 A).2 Bei den Versuchen, die Lage der Stationen zu bestimmen, war bei Linhart namentlich Colatio im allgemeinen richtig eingezeichnet, was später — nach Freilegung der antiken Gebäude und Gräber in Stari trg bei Slovenj Gradec — auch archäologisch bestätigt wurde.3 Auch für Upellae hat sich bis zum neuesten Zweifel die Ansicht durchgesetzt, dass sie bei Vitanje war, obwohl es dort für diese Station keine archäologische Bestätigung gab.4 Ragando hat Linhart irgendwo an der Dravinja (bei Slovenske Konjice) eingezeichnet, was nicht weit von Ložnica ist, wo es von einer Reihe anderer Autoren bis in die Neuzeit vermutet wurde.5 Abb. 2: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) A. T. Linhart, Versuch. einer Geschichte von Krain.. . 1, 1788; b) A. Muchar, Das Römische Noricum... 1, 1825; c) A. Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark 1, 1844. Auf einer ziemlich verlässlichen kartographischen Grundlage hat A. Muchar in seiner Tabula Norici Romani (1825) den Verlauf der Römerstrassen in diesem Bereich eing'ezeichnet (Abb. 2 B).6 Demzufolge scheinen dort die Richtungen der Strassen verständlicher. Jene von Atrans nach Celeia verlief nach ihm grösstenteils über die Ebene des Savinjatales. Die Virumm-Strasse ist hier jener bei Linhart ähnlich, nur dass sie von Colatio nicht an Prevalje vorbei, sondern über Dravograd eingezeichnet wurde, worin sich nur wenige Autoren Muchar anschlossen.7 Einen eigenartigen Verlauf, zum Teil durch das Dra-vinjatal, hat hier die Strasse nach Poetovio. Ihre Fortsetzung hat Muchar mit zwei Strecken eingezeichnet: einer über die Slovenske gorice bis Radkersburg (ad vicesimum) und anderer über Ptujsko polje bis Čakovec (in medio Curta) sowie weiter bis zur Mura (Halicanum). Er hat als Erster die vermutliche Strasse von Poetovio nach Virunum entlang der Drava eingetragen. Die Verbindung mit Flavia Solva hat er jedoch erst von Radkersburg entlang der Mura angedeutet. Ausser Colatio und Upellae hat Muchar auch die Lage der Stationen Lotodos (»Seitz« = Žiče), Rugando (»am Berge Studenitz = Studenice) und Pultovia (»am Pulskaflusse« = Polskava) bestimmt.8 Einen ähnlichen Verlauf haben die Römerstrassen auch auf Muchars zweiter Karte Stiria Romana (1844) in seiner Geschichte des Herzogthums Steiermark, (Abb. 2 C). Hier sind von Poetovio nach Halicanum (bei Mursko Središče) zwei Strassen eingetragen, während in medio Curta diesmal nördlich von Središče ob Dravi ge-kennzeicnet ist.9 Auch F. Pichler hat auf der Karte im Repertorium der steierischen Münzkunde 2 (1867) die römischen Haupt- und Nebenstrassen eingezeichnet (Abb. 3 A). Hier ist neu: ein gemeinsamer Verlauf der Strasse nach Poetovio und Virunum von Celeia bis Škofja vas sowie die Richtung der Poetovio-Strasse an Stranice und Slovenske Konjice vorbei bis Slovenska Bistrica. Bei den ost- und nordwärts von Poetovio führenden Strassen hat Pichler teilweise Muchar. — doch mit einigen Unstimmigkeiten, — wiederholt.10 Von den anderen Strassen ist die Richtung von Poetovio am rechten Ufer der Drava bis Maribor von grösserer Bedeutung. Zum ersten Mal erscheint hier die Strasse aus dem Sulmgebiet über den Kozjak ins Dravatal. Auf gezeichnet ist auch eine Nebenstrasse über die Höhen des Pohorje. Ähnlich verlaufen die Strassen auch auf der von Pichler verfassten Archäologischen Karte von Steiermark (1879), nur dass sie dort schematischer eingezeichnet sind (Abb. 4 A).11 In »Noricum und Pannonien« (1870) hat F. Kenner auch die römischen Verkehrswege eingehender besprochen.12 Die Heeresstrasse gegen Pannonien lief nach seinen Angaben im Text und auf der beigegebenen Karte von Atrans (Trojane—Ožbalt) über Ad Medias (bei Kapla) und dann nördlich der Savinja bis Celeia. (Abb. 3 B) Weiter gegen Norden gab es nach ihm eine gemeinsame Strasse ungefähr bis Vojnik, wo die Fahrbahn nach Virunum abzweigte. Sie Abb. 3: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) F. Pichler, Repertorium der steierischen Münzkunde 2, 1867 ; b) F. Kenner, Noricum und Pannonien, 1870; c) H.-R. Kiepert in CIL 3, Karte 4, 1873. führte über Upellis (Vitanje) und Colatio, dann aber im Bogen in das Sečni-catal sowie weiter über Prevalje nach luenna. Die Strasse nach Poetovio ist dann in der von Knabl festgestellten Richtung über Lotodos (Lindek bei Stranice), Pagando (Spodnja Ložnica) und Pultovia (Sikole) dargestellt. Von Poetovio weiter hat Kenner zwei eigene Richtungen dargestellt. Die erste entspricht fast genau dem tatsächlichen Verlauf der Strasse über Ormož (Curta) und Halicanum (Štrukovec unweit Mursko Središče), jedoch mit der Abwei-gung über Središče ob Dravi, wohin er Ad vicesimum gesetzt hat. Die zweite Strasse hat Kenner über Zavrč (Ramista) und weiter über Aqua viva (Majerje bei Petrijanec) eingezeichnet. Eine Strasse nach Flavia Solva und andere schon vorgeschlagene Richtungen gab es bei Kenner nicht. Auf der von Kieperts verfassten Karte in CIL III (1873) dienten die Wasserläufe als genügende Grundlage zur genaueren Eintragung der antiken Siedlungen und der Römerstrassen (Abb. 3 C).13 Die Richtung Atrans—Celeia— luenna entspricht hier den meisten bisherigen Vorstellungen, dagegen ist der Verlauf der Strasse Celeia—Poetovio an Ponikva und Studenice vorbei völlig neu. Dies gilt auch für die Strasse von Poetovio über die Slovenske gorice nach Savaria, während die Strassenrichtung nach Sirmium/Siscia bis Varaždin den späteren Ermittlungen entspricht. Andere Strassen gibt es auf dieser Karte nicht. Von den Stationen sind aber nur drei eingezeichnet: Colatio, Rogando (Studenice) und Halicanum (diesmal bei Lendava).14 Für sämtliche dieser Karten ist es charakteristisch, dass die eingetragenen Strassenrichtungen nicht das Ergebnis von Geländebegehungen sind. Die Absicht der Autoren war es vielmehr, die römischen Städte mit den Strassen so zu verknüpfen, dass sie sie möglichst geeignet verbanden und zugleich den Angaben der antiken Quellen entsprachen. Doch standen schon vor dem Jahr 1867 die ersten Ergebnisse der unmittelbaren Strassenbegehungen zur Verfügung. Im Jahr 1861 veröffentlichte nämlich R. Knabl die Beschreibung seiner Begehung der Römerstrasse Celeia—Poetovio, was Pichler noch nicht berücksichtigte.15 Dabei hielt sich Knabl an fünf von ihm selbstbestimmte Richtlinien: unmittelbare Strassenspuren, Meilensteinfundorte, Namen antiker Herkunft, die. Übereinstimmung der Entfernungen auf den Meilensteinen und in der Natur sowie geeignete Bedingungen für die Strassenführung in der Landschaft. Seine Beschreibung dieser Strassenreste gibt zwar ziemlich allgemeine Angaben, die eine genauere Überprüfung von Ort zu Ort nicht gestatten. Dennoch ist die Strasse auf der beiliegenden Karte deutlich genug eingezeichnet, dass sie sich sowohl auf den genaueren Karten als auch im Gelände verfolgen lässt. Da die begangene Strassenlinie an Čadram vorbei Knabl viel günstiger schien als die bis dahin vermuteten Richtungen., Abb. 4: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) Pichler, Text zur archaeologischen Karte von Steiermark, 1879; b) F. Ferk. Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 41, 1893 = S. Pahič, Razprave 1. razreda SAZU 6, 1969, mit Nachträgen aus Ferks Nachlass; c) P. Schlosser. Deutsche Rundschau für Geographie 35, 1912—13, 516 ff. kam er zu dem Schluss, dass die Itinerarstrasse Celeia—Poetovio nur dort verlaufen könnte. Gut zwanzig Jahre später begann F. Ferk mit der Römerstrassenforschung in diesem Bereich. Er fasste sie zusammen in seinem »Vorläufigen Bericht über das römische Strassenwesen in Untersteiermark« (1893), dem er aber keine Karte beilegte.16 Dort verwarf er in scharfem Ton Knabls Feststellungen, wobei er als Hauptnovum seiner eigenen Forschungsweise die Verwendung genauer Spezialkarten hervorhob.17 Ferk zeichnete seine langjährigen Beobachtungen in seinen Ferien-Tagebüchern auf, die zwar erhalten, jedoch noch nicht genügend ausgewertet sind.18 Auf Grund seiner Ermittlungen versuchte er ein System der Itinerar-, Heeres- und Vizinalstrassen sowie der Saumwege zusammenzustellen (Abb. 4B).19 Neu war bei ihm vor allem die Richtung der Strasse Celeia—Poetovio über Ponikva und Šmarje pri Jelšah nach Poljčane im Dravinjatal, die ähnlich schon bei Kiepert eingezeichnet wurde. Der Verlauf dieser Strasse von Celje bis Kristan vrh fällt jedoch mit der heute aufgelassenen neuzeitlichen »Brežice-Strasse« zusammen, die Ferk für römerzeitlich hielt.20 Die VirunuTO-Strasse von Celeia soll nach Ferk an Vojnik und Frankolovo vorbei, jedoch unter Lindek bis Vitanje und weiter ins Mislinjatal verlaufen sein. Dort sah er ihre Fortsetzung unter dem Pohorje am Ostrand der Mislinja bis Legen in Slovenj Gradec und weiter durch das Mežatal nach luenna. Auch diese Richtung, die mit kleineren Abweichungen schon in früheren Reisebeschreibungen erscheint, ist in einigen Abschnitten unverständlich, da die Landschaftsverhältnisse sie kaum ermöglichen.21 Als dritte Itinerarstrasse hat Ferk die Richtung von Poetovio über Videm pri Ptuju und am heute weggespülten Südrand des Ptujsko polje bis Zavrč beschrieben. Dieser Abschnitt gründet aber mehr auf der Volksüberlieferung als auf tatsächlichen Strassenresten, weshalb er von späteren Autoren nicht mehr berücksichtigt wurde.22 Knabls Strasse Celeia—Poetovio hat Ferk auf drei Strassenrichtungen aufgeteilt. Von Celeia bis Frankolovo war sie zugleich Itinerarstrasse nach Viru-num als auch die Heeresstrasse nach Flavia Solva. Diese verfolgte er in Richtung der sogenannten »Römerstrasse« (=neuzeitlichen, nach dem Jahr 1807 aufgelassenen und nach Stranice verlegten »Haupt-Commereialstrasse«) über Polena nach Slovenske Konjice, wobei er die noch erhaltene gemauerte Brücke bei Verpete als römisch erklärte. Knabls Abschnitt Križevec—Slovenska Bistrica über Cadram hat Ferk nicht berücksichtigt, da er die tatsächlich vorhandenen Strassenreste über Spodnje Grušovje entdeckte. Dieser Strassenteil war für ihn, von Vitanje ausgehend und bis Slovenske Konjice in zwei Richtungen führend (über Stranice und später über Jamnik), zugleich die Heeresstrasse Virunum—Poetovio. Einen dritten Abschnitt der Heeresstrasse sah Abb. 5: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) K. Miller, Itineraria Romana, 1916, Abb. 130, 131, 134; b) B. Saria in M. Kos, Zgodovina Slovencev, 1935, Beilage 1; c) B. Saria in Archäologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj, 1936 und Blatt Rogatec, 1939. Ferk bei Kristan vrh und Rogaška Slatina, die eigentlich ein Teil der neuzeitlichen Strasse ist, bevor sie im Jahr 1836 aufgelassen und auf die Linie: Celje— Šentjur—Grobelno verlegt wurde, wobei Podplat die Rolle von Kristan vrh übernahm.23 Ferk beschäftigte sich kaum mit den Strassenstationen. Er bewertete nur Knabls Angaben als gegenstandslos und erwähnte lediglich eine bisher noch unerforschte Fundstätte bei Spodnje Preloge als Pferdewechselstation.24 Dennoch war sein System der Hauptstrassen, — andere werden hier nicht berücksichtigt, da sie kaum archäologisch beweisbar sind, — für den überwiegenden Teil des nordöstlichen Slowenien lange Zeit ausschlaggebend. Heute weckt es sowohl wegen Benennung der Strassen als auch einiger Strassenrichtungen schon so viele Zweifel, dass es nur teilweise beachtet werden darf. Es sei jedoch hinzubemerkt, dass seit damals in fast hundert Jahren niemand versucht hat, durch eigene Begehungen das slowenischsteirische Römerstrassen-netz in solchem Umfang zu erforschen. Deshalb ist auch nicht verwunderlich, dass Ferks Feststellungen von Historikern und ebenso Archäologen oft als erwiesen oder zumindest als möglich übernommen wurden.25 In bescheidenerem Umfang, — ohne eigene Begehung, — schrieb auch P. Schlosser über die Römerstrassen (1913) und zeichnete sie in seine »Verkehrskarte zur Vor- und Frühgeschichte des Bacherngebietes« ein (Abb. 4 C).26 Betrefft der Hauptstrassen lehnte er sich an Knabl und Ferk, jedoch auch an Pischinger, der die Römerstrassen im Bereich von Ptuj verfolgte, an.27 Schlosser hat somit zwei gleichwertige Strassenrichtungen von Celeia nach Poetovio, zwei Strassenrichtungen zwischen Stranice und Slovenska Bistrica sowie zwei mögliche Richtungen nach Flavia Solva (von Slovenska Bistrica und Straž-gojnca) dargestellt. In seiner Karte ist wieder die Römerstrasse entlang der Drava (mittelalterliche »via regia«) nach Kärnten sowie eine Verbindung von Maribor mit Flavia Solva über Pesnica eingezeichnet. Es gibt da eher zu viele Vizinalstrassen und wiederum die Saumwege über das Pohorje, von denen Muchar und Pichler geschrieben haben.28 In der ausführlichen Darstellung »Itineraria Romana« (1916) hat K. Miller die Strasse nach Carnuntum in seine Strecke 72, Abschnitt d, eingereiht.29 Sie verlief nach ihm von Trojane (Atrans) über Gomilsko (Ad Medias) nach Celeia und von dort weiter in Ferks Richtung, wobei die Stationen Lotodos bei Ponikva (?), Ragando im Raum von Poljčane und Studenice, Pultovia aber bei Podlože gesetzt wurden (Abb. 5 A). Ostwärts von Poetovio sollten Ad vicesimum bei Središče ob Dravi und Halicanum bei Lendava bestanden haben. Hier gab es bei Miller wiederum zwei Richtungen: eine kürzere über die Slovenske gorice (Stara cesta), und eine längere entlang der Drava über Čakovec. Die Virunum-Stvasse war hier ein Teil der Strecke 71, deren Abschnitt c über Colatio und Upellis (Vitanje) nach Celeia führte. Von dort sollte ihr Verlauf mit der früher erwähnten Richtung bis Poetovio gemeinsam sein, wo sie unmittelbar von der Stadt selbständig über Ramista (bei Babinec) eingetragen wurde. Die Meilensteine bei Stranice hat Miller nur mit einer möglichen Strassenrichtung Celeia—-Stranice—Vitanje—Colatio in Verbindung gebracht. Auch von den slowenischen Autoren haben sowohl A. Stegenšek für den Bereich des Dravinjatales (1909) als auch F. Kovačič für das ganze Gebiet (1926) Ferks Feststellungen übernommen.30 Kovačič hat in seinem kurzen Ab- riss der Römerstrassen auch Knabl miteinbezogen, fügte aber noch einige eigene Deutungen hinzu, wobei er die Strassenstationen auf die bis damals genannten Stellen festlegte.31 Die erste neue Karte der Römerstrassen (ausgearbeitet von B. Saria) hat indessen M. Kos in seiner Geschichte der Slowenen (Zgodovina Slovencev) im Jahr 1933 veröffentlicht. Hier wurden zu den meisten vorherigen Feststellungen noch einige neue hinzugefügt.32 Neben Knabls Strassenrichtung über Cadram wurde Ferks Strassenlinie Celeia—Poetovio, — so wie sie bereits Kovačič angeführt hatte, — an Šentjur vorbei abgeändert (Abb. 5 B). Die Strasse nach Virunum wurde bis Vitanje unmittelbar entlang der Hudinja eingezeichnet. Östlich von Poetovio verläuft hier die Savaria-Strasse über die Slovenske gorice, mit Ad vicesimum an der Ščavnica und Halicanum am Mittellauf der Ledava.33 Eine zweite, weniger wichtige oder nur vermutliche Strasse soll über Ormož nach Medjimurje, die Strasse nach Sirmium/Siscia dagegen an Zavrč (Ramista?) vorbei verlaufen sein. Die Verbindung mit Flavia Solva war hier nur von Poetovio über Maribor dargestellt, wo die Strasse nach Kärnten entlang der Drava abzweigte.34 Bis zu den Jahren 1936—1939, als von der Archäologischen Karte Jugoslawiens die Blätter Ptuj und Rogatec mit Karten 1 : 100.000 erschienen waren, ist das Wissen um die Römerstrassen in diesem Bereich durch zwei neue Feststellungen ergänzt worden. Zunächst hat A. Serpp die Reste alter Fahrbahnen im Dravatal beschrieben, die aus Steinplatten mit Radspuren bestanden.35 Die zweite Neuheit war die Entdeckung der alten Flurkarte im Schloss Ormož, auf der die Abschnitte der Römerstrasse zwischen Ormož und Trnava-Bach eingezeichnet sind und die V. Skrabar der Öffentlichkeit vorlegte.36 Diese Abschnitte sind meistens noch gut erhalten und waren durch Ferks Untersuchungen sowie einige andere Veröffentlichungen, jedoch ohne Einzelheiten, bereits bekannt.37 Auf der archäologischen Karte des Blattes Ptuj (1936) war die Savaria-Strasse von Ptuj bis Preseka meistens mit grosser Genauigkeit eingezeichnet (Abb. 5 C).38 Dagegen hat sich der selbständige Verlauf der Strasse nach Sirmium/Siscia unmittelbar von Ptuj bis Zavrč durch spätere Untersuchungen als unrichtig erwiesen.39 Keine archäologische Bestätigung fand bisher auch die Strasse von Ptuj an der Ostseite der Pesnica zum Zentralbereich der Slovenske gorice, obwohl hier eine noch nicht überprüfte Strassenrichtung nach Radkersburg nicht auszusschliessen ist.40 Auch beide Strassen von Poetovio nach Nordwesten, sowohl entlang der Drava als durch das Grajenatal, müssen erst nachgewiesen werden. Ähnliches gilt auch für die dort eingezeichneten Strassen südlich von Ptuj. Demnach sind auf der Karte des Blattes Ptuj einige tatsächliche und einige noch nicht überprüfte Strassen dargestellt. Auf der archäologischen Karte des Blattes Rogatec (1939) hat B. Saria Knabls und Ferks Richtung der Strasse Celeia—Poetovio als gleichwertig bewertet (Abb. 5 C). Der Abschnitt zwischen Stranice und Slovenska Bistrica an Cadram (Ragandò?) vorbei ist von Knabl übernommen, wobei Ferks Richtung über Spodnje Grušovje nur flüchtig erwähnt wird.41 Von anderen Strassen ist hier nur noch eine vermutliche Strasse von Slovenska Bistrica nach Flavia Solva einfach in der Richtung der heutigen Strasse eingezeichnet. Die zweite Möglichkeit, — die geradelinige Richtung von Sikole gegen Ma- 17 Arheološki vestnik 257 ribor, — ist nur im Text erwähnt, was noch für einige andere Abschnitte gilt.« Auf beiden Karten war also nur eine Auswahl der wahrscheinlichsten Strassenrichtungen gegeben. Da sie jedoch auf einer genaueren Kartengrundlage eingezeichnet wurden, ist hier jeder falsche Strassen verlauf nur noch auffälliger.43 Ähnliche oder sogar genauere Römerstrassendarstellungen des nordöstlichen Sloweniens sind seit damals nicht mehr erschienen.44 In der Nachkriegszeit hat die Römerstrassen in diesem Bereich zuerst das Blatt Tergeste (1961) der Tabula Imperii Romani vorgestellt (Abb. 6 A).45 Obwohl es in der Zwischenzeit keine weiteren Angaben gab, ist das Bild des Strassennetzes hier wieder verändert, was nichts weiter als eine neue Interpretation zu verstehen ist. Die Strasse Atrans—Celeia ist als bewiesene Richtung hier abermals südlich der Savinja eingezeichnet. Knabls und Ferks Strassenrichtungen Celeia—Poetovio sind als gesicherte Strassenzüge nur bis Stranice bzw. Šmarje pri Jelšah dargestellt. Da weiter bis Ptuj nur zwei Nebenstrassen mit grösstenteils unsicheren Fahrbahnen eingezeichnet wurden, ist auf dieser Karte die Hauptstrasse Celeia—Poteovio in keiner Richtung zur Gänze vertreten. Neu ist die Nebenstrasse von der Mura über Maribor bis Podčetrtek, dagegen ist die Strasse durch das Dravatal westlich von Maribor nicht eingetragen. Die Strassenstationen sind auf dieser Karte an den schon früher vermuteten Orten eingezeichnet. In der im Jahr 1972 herausgegebenen Geschichte der Strassen in Slowenien (Zgodovina cest na Slovenskem) war ein Kapitel auch den Römerstrassen gewidmet. Sie wurden hier in 6 Itinerar- sowie 34 Vizinalstrassen verschiedener Gattungen aufgegliedert.46 Auf der beiliegenden Karte »Römerstrassen auf dem slowenischen Territorium« (Abb. 6 B) ist die Itinerarstrasse 2 (Atrans—Halicanum = Lendava) in meist richtigem Verlauf, jedoch über Čakovec eingezeichnet. Die Strasse 5 (Ad Lotodos = Stranice—Upellae = Vitanje—Colatio) führt über Šmartno nach Stari trg und dann weiter an Kotlje vorbei gegen Iuenna. Die Strasse 6 (Poetovio—Remista — Bori) ist noch den alten Auffassungen gemäss eingetragen. In der Reihe unterschiedlich benannter Neben-strasen kommen vor: Saumweg (tovorniška pot) Celeia—Flavia Solva, Nebenweg (stranska pot) Celeia—Poetovio über Rogatec, Wirtschaftsweg (gospodarska pot) Slovenska Bistrica—Tinje usw. Neu sind: die Murastrasse (obmur-ska cesta) Halicanum—Radkersburg—Flavia Solva, zwei Strassen über das Pohorjegebirge und etliche andere. Dieses Strassensystem stellt teilweise eine unkritische Beurteilung der bisherigen Ansichten sowie einige eigenwillige Darlegungen vor. Sein Wert als nach Ferk der zweite Versuch einer plan-mässigen Gliederung der Römerstrassen ist dadurch stark gemindert. Die in den Jahren 1972—1975 von J. Šašel mehrmals veröffentlichte Karte der öffentlichen Römerstrassen in Slowenien stellt den Abschnitt Celeia—Poeto- Abb. 6: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) J. Klemenc in Tabula Imperii Romani, 1961; b) Zgodovina cest na Slovenskem, 1972; c) J. Šašel, Kronika 20, 1972, 141 (und in anderen Werken). A B C vio nach Knabl vor, wobei Rugando bei Slovenska Bistrica eingetragen ist. (Abb. 6 C).47 Die Abschnitte Poetovio—Savaria bzw. Poetovio—Sirmium/Siscia sind schon im Einklang mit neuen Erkenntnissen von den Geländebegehungen (mit Ramista bei Formin und Halicanum in Martin na Muri) eingezeichnet. Neu ist die Strasse von Celeia südlich der Voglajna bis Rifnik und mit Fortsetzung nach Kozje und Podsreda. Der Autor vertritt hier auch eine neue Stras-senrichtung Celeia—Colatio ungefähr von Arja vas nach Stara vas bei Velenje (Upellae) und dann über die Bergrücken nach Stari trg. Ferks Richtung Celeia—Poetovio an Ponikva vorbei wird hier nicht mehr berücksichtigt. Im Fundkatalog Archäologische Fundorte Sloweniens (Arheološka najdišča Slovenije) hat J. Šašel (1975) auf Grund der Itinerarquellen, der namhaften antiken Fundorte sowie eigener Aufgliederung der Strassen zum ersten Mal mit strengerem Massstab das römische Strassennetz Umrissen.48 Dabei ging er nach dem Grundsatz vor, dass »als Römerstrasse nur jene Strasse gelten kann, die sich mittels der archäologisch-historischen Methode beweisen lässt«. Demgemäss sind in diesem Bereich die viae publicae in folgende Strassen aufgegliedert : III (Aquileia)—Celeia—Poetovio—(Sirmium), VI Celeia—Colatio—(Virunum), VII (Celeia)—Slovenska Bistrica?—Flavia Solva, Vili und IX Poetovio—Ad vicesimum bzw. Halicanum—(Carnuntum/V indob ona) sowie als vermutliche noch XVI Poetovio—Neviodunum und XVII Poetovio—Flavia Solva. Auf der beiliegenden Karte 1 : 400 000 sind bei der Strasse III Knabls und Ferks Richtung am südlichen Pohorje eingezeichnet. Die Abzweigung der Strasse VII nach Flavia Solva liegt bei Sikole. Neu ist hingegen die Richtung der Strasse VI von Arja vas über Velenje nach Stari trg. Eine Strasse durch das ganze Dravatal gibt es hier nicht, einige andere Richtungen sind jedoch als »alte Wege« (stara pota) eingeordnet (Abb. 7 A). Von den Stationen sind diesmal Rag andò bei Spodnje Grušovje, Ramista bei Gorišnica und Upellae bei Velenje gekennzeichnet.49 In dieser Übersicht, die zumeist den derzeitigen Forschungsstand darstellt, wurde also Ferks Richtung Celeia—Poetovio über Šmarje pri Jelšah und Poljčane endgültig abgeschafft. Ihre Teile sind als »alter Weg«, ■—■ diesmal über Rogatec, — jedoch verblieben. Die Richtung Sikole—Maribor—Flavia Solva entspricht nur zum Teil dem vermuteten Verlauf auf dem trockenen Boden des Westrandes des Dravsko polje. Unter den fehlenden Strassen sind die ebenfalls vermutete Richtung von Ptuj bis Maribor über Starše sowie jene von Ptuj nach Radkersburg. Der Abschnitt der Savaria—• Strasse in Prekmurje wurde durch die neuesten Forschungen zwischen Kot und Gaberje bestätigt.50 Nach so aufgegliederter Darstellung hat P. Petru zwei Jahre später (1977) eine neue Karte des römischen Strassennetzes in Slowenien veröffentlicht51 Die Strassen sind hier auf einer Grundlage, die Wasserläufe und schattierte Abb. 7: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) Arheološka najdišča Slovenije, 1975, Karte Rimska doba; b) P. Petru in Zgodovina Slovencev, 1979 73; c) Zusammenfassung der Strassenrichtungen nach aufgezählten Werken (Abb. 2 — 8). c Höhen im Massstab 1 : 750 000 enthält, eingetragen und auf viae certae sowie viae incertae verteilt. Zu den erstgenannten gehört die Strasse Atrans—Celeia—Poetovio mit der doppelten Richtung am südlichen Pohorje (nach Knabl über Cadram sowie nach Ferk über Spodnje Grušovje = Pagando). Die Fortsetzung ostwärts von Poetovio ist ungenau, — am Nordrand des Ptujsko polje, —• eingezeichnet. Ganz falsch ist hingegen die zweifache Überquerung der Pesnica durch die Strasse nach Sirmium/Siscia. Es gibt zwei Abzweigungen nach Flavia Solva: eine als gesichert dargestellte von Slovenska Bistrica und eine vermutliche von Sikole nach Slivnica. Sämtliche anderen Strassen sind als unsicher gekennzeichnet: so Ferks Richtung Celeia—Poetovio über Šmarje pri Jelšah, die Strasse durch das Dravatal nach Kärnten, die von Basel vorgeschlagene, — hier etwas abgeänderte, — Richtung nach Colatio über Velenje und andere. Unverständlich ist die doppelte Strassenrichtung von Poetovio über die Slovenske gorice zur Mura unweit Radkersburg, wo sie durch eine Bogenverbindung abgeschlossen ist (?). Die Karte war nicht gut gedruckt: die Stras-senlinien sind auf der Grundlage grösstenteils gegen Nordwesten verschoben. Dieser Fehler ist noch deutlicher sichtbar auf der farbigen Wiederholung dieser Karte (Abb. 7 B) in der neubearbeiteten Geschichte der Slowenen (Zgodovina Slovencev), wo Petru die archäologischen Perioden beschrieben hat (1979). Jedoch sind hier geringfügige Korrekturen eingetragen und die Strassen als Itinerar- und Vizinalstrassen angeordnet. Dies ist zugleich die letzte bisherige Karte der Römerstrassen im nordöstlichen Slowenien. Ausser diesen Übersichten sind noch einige andere Darstellungen des römischen Strassennetzes in diesem Bereich erschienen, die jedoch nur Wiederholungen oder auch neue Varianten der Strassenrichtungen vorlegten (Abb. 8 a - f).53 Auf diese Weise wurde die ohnedies schon sehr bewegte Deutung der Römerstrassen noch bunter (Abb. 7 C). Wenn wir jetzt diese Überblicke des Verlaufes der Römerstrassen in den letzten zweihundert Jahren kurz zusammenfassen, können wir folgendes sagen. Die Richtung der Römerstrasse Atrans—Celeia—Poetovio—Halicanum ist trotz der Abweichungen im Savinjatal, südlich von Stranice, im Dravinjatal und auf dem Dravsko polje sowie östlich von Ptuj in ihrem allgemeinen Verlauf und mit wenigen Ausnahmen richtig geblieben. Ihr Verlauf wurde durch Knabls und Ferks Feststellungen am südlichen Pohorje sowie durch Sarias Darstelung auf den Karten der Blätter Rogatec und Ptuj entscheidend vervollkommnet. Die vom Ferk behauptete Richtung der Strasse Celeia—Poetovio an Šmarje pri Jelšah und Poljčane vorbei hat sich trotz einiger ähnlicher Darlegungen (CIL III 1873, Graf 1936, Saria 1939, TIR 1961) nicht halten können. Auch die Strasse Celeia—Virunum wurde bis zu den Versuchen neuer Deutungen (Sašel 1972—1975, Petru 1977, 1979) mit unterschiedlichen Veränderungen in derselben Richtung über Vitanje verzeichnet. Die Verknüpfung mit Flavia Solva wurde bisher manchmal mit der gegenwärtigen Strassenrichtung Slovenska Bistrica—Maribor gleichgesetzt und die wahrscheinlichste geradlinige Richtung Stražgojnci/Šikole—Maribor zu wenig berücksichtigt. Der wahre Verlauf der Strasse Poetovio—Sirmium/Siscia wurde erst in der Nachkriegszeit durch Erforschung der tatsächlichen Strassenreste zwischen Cunkovci und Formin endgültig festgestellt. Die Strasse von Poetovio nach Kärnten entlang der Drava wurde trotz Serpps Ermittlungen nicht allgemein anerkannt. Wenn schon diese Hauptstrassen nicht ganz erforscht sind und ihr Verlauf in einigen Abschnitten noch fraglich ist, steht es um die Vizinalstrassen noch schlimmer. Es ist infolgedessen angebracht, sie auf den Karten lediglich als Vermutungen einzuzeichnen. Diese Strassen und die sogenannten Saumwege können archäologisch kaum bewiesen werden, deswegen wird ihr Verlauf wahrscheinlich für immer unklar bleiben. Obwohl die auf den bisherigen Karten dargestellten Strassenverläufe zum grössten Teil noch ohne, unmittelbaren Beweis oder nur an Hand einiger sichtbaren Strassenreste eingezeichnet worden sind, machen sich bei einigen seit dem Jahr 1964 schon mit dem archäologischen Spaten ergrabene Feststellungen bemerkbar. Dazu zählt vorerst der neufestgestellte Strassenabschnitt Cunkovci—Formin mit Ramista am letzten Ort, womit der bisher behauptete selbständige Verlauf der Sirmium/Siscia — Strasse unmittelbar von Ptuj über Stojnci und Zavrč entfällt. Der genauer überprüfte Strassenabschnitt zwischen Slovenske Konjice und Slovenska Bistrica ergab durch bisherige Erforschung der Gebäudereste in Spodnje Grušovje eine neue Festlegung der Station Rapando. Durch den neu festgestellten Verlauf der Strasse über das Plateau Mislinjska Dobrava zwischen Stari trg und Dovže wird die Richtung der Virunum—Ce-leia Strasse über Vitanje eindeutig bestätigt (Beilage 5: 1). Auch in Prekmurje haben die neuesten Grabungen der Strassenprofile bei Kot und Gaber je die meist geradlinige Strassenrichtung zwischen Martin na Muri und Dolga vas bei Lendava endgültig bestätigt.54 Einen wesentlichen Beitrag stellen auch die neuentdeckten Grundrisse römischer Gebäude an der Strasse bei Spodnje Grušovje, Slovenska Bistrica und Spodnja Nova vas dar, zu denen man noch die bisher erforschten Gräber zurechnen muss.55 Von besonderer Bedeutung sind jedoch neue Erkenntnisse über den genauesten Verlauf der Römerstrassen in den bisher erforschten Strassenabschnitten, sowie über die Formen und den Erhaltungszustand ihrer Fahrbahnen.56 Nach Knabl (1861) und Ferk (1893) hat erst A. Serpp (1926) ausführlich über die Fahrbahnspuren und Überreste von Steinplatten mit Radspuren bei Ožbalt ob Dravi berichtet:57 Mn ost-westlicher Richtung verlaufen zwei in das Urgestein eingeschnittene Radspuren. Sie sind 4 Meter lang, völlig parallel zueinander, mit einer Zwischenentfernung von 92 bis 93 cm, gemessen von der Mitte der Radspuren; oben sind sie ungefähr 10 bis 12 cm breit, dem Grund zu werden sie oval rinnenförmig abgerundet und sind 10 bis 12 cm tief, am Grund noch 8 bis 9 cm breit. Die Ränder der Radspuren sind infolge der 1900 Jahre andauernden Witterungseinflüsse abgeschliffen.« Solche Fahrbahnreste wurden 1 km östlich von Ožbalt, ungefähr 3,5 km westlich von dort sowie auch östlich vor Brezno gefunden. Ein längerer Streckenteil einer derartigen Fahrbahn wurde oberhalb des Kraftwerks Fala schon früher vom Wasser überflutet. In einem späteren Bericht (1929) hat Serpp noch andere Reste von bis 11 Meter langen Steinplatten mit Radspuren angeführt. Sie wurden bei der Verlegung der heutigen Strasse an mehreren Stellen östlich von Ožbalt und in Vurmat entdeckt. Leider hat er seinen Berichten keine Skizze der Fundstellen beigegeben, und keine von den gemachten Photoaufnahmen, welche inzwischen verschollen sind, veröffentlicht. Zum Glück erwarb das Museum von Maribor eine 1.76 X 1.70 m grosse und bis 51 cm dicke Steinplatte mit Radspuren, die so den einzigen sichtbaren Beweis für diese Strasse entlang der Drava darstellt (Abb. 9).58 Dazu sei bemerkt, dass ihre Reste bereits Ferk aufgespürt und auch einen östlich von Ožbalt gefundenen Stein mit ein-gemeisselter Ziffer VII in Besitz bekommen hat, was indes kaum mit einer antiken Entfernungsangabe in Zusammenhang gebracht werden kann.59 Derartige Funde der Steinplatten beschränken sich auf die schmale Schlucht der Drava, von Fala bis Brezno. Zu erwarten wären sie noch in der Fortsetzung des Engpasses gegen Westen. In den breiteren Teilen des Dravatales war die Römerstrasse wie anderswo üblich mit Schotter aufgeschüttet. Das ist z. B. auf dem Radeljsko polje der Fall, das die Strasse geradlinig durch die Mitte überquerte.80 Zur weiteren Entdeckung und darauffolgenden Erforschung der Römerstrasse kam es in Jahren 1964—1967 anlässlich der Freilegung von Gräbern in dem östlichen Teil des antiken Gräberfeldes von Šempeter im Savinja-tal. Hier wurde ein 230 m langer Strassenabschnitt erforscht, der an der Westseite vom ehemaligen Lauf der Savinja weggerissen worden war, während er im Osten unter der gegenwärtigen Strasse verschwindet.81 Der Querschnitt der Fahrbahn wies eine bis 30 cm dicke Schicht aus Feinschotter auf, der auf den ehemaligen, mit Gerolle vermischten Lehmboden aufgeschüttet wurde. Mit seiner Breite von 6 Metern ist dieser Abschnitt ein guter Vertreter der römischen Schotterstrassen in Slowenien. Sein Verlauf durch Šempeter hat endgültig die noch in der Tabula Imperii Romani dargestellte Richtung südlich der Savinja als unrichtig erwiesen. Im Podravje setzte die archäologische Erforschung der Römerstrassen östlich von Poetovio im Jahr 1963 ein. Damals hat sich anlässlich der archäologischen Geländebegehung in den Slovenske gorice und deren Randgebieten an der Drava und Mura die Notwendigkeit gezeigt, auch die sichtbaren Römerstrassen-spuren in die Katasterpläne genau einzutragen. Um diese Abschnitte zuvor zu überprüfen, wurden zwischen Borovci bei Ptuj und Godeninci an der slowenisch-kroatischen Grenze einige Quergräben durch den Strassenkörper gezogen. Sie bestätigen den schon bekannten Verlauf der Strasse und vermittelten zugleich die ersten Angaben über die Form und den jetzigen Stand der Fahrbahn.62 Bei möglichst geradlinigem Verlauf lief die Römerstrasse hier grösstenteils über einen Damm, der besonders in den Wäldern noch gut erhalten ist. Stellenweise — bei Moškanjci, zwischen Zamušani und Cvetkovci sowie bei Salovci, — bildet er noch jetzt die Grundlage sowohl der ehemaligen mittelalterlichen »Hochstrasse« als auch der gegenwärtigen Strasse. Die Breite der Fahrbahn beträgt hier meistens 6—7 m an der Oberfläche und 9—10 m am Grund des Dammes. Der Strassenkörper besteht aus einfach auf die ehemalige Oberfläche aufgeschüttetem Schotter, ohne dass bisher eine besondere Unterlage beobachtet werden konnte. Der Damm ist streckenweise über 1 m hoch, in seiner ursprünglichen Form war er aber wahrscheinlich nur bis 40 cm dick. An den Rändern kamen regelmässig Schichten aus Sand vor, der von der Strasse durch Regengüsse abgewaschen wurde. Die etwaigen Strassengräben wurden indessen von den damals ausgegrabenen Profilgräben wegen Zeitnot nicht mehr erfasst. Entlang des gesamten untersuchten Strassenzuges wurden keine Reste von Brücken über kleinere Bäche sowie die Pesnica entdeckt. An einigen Stellen haben die Pesnica und die Drava in einer Länge von 2 bis 5 km den ursprüng- Abb. 8: Die Römerstrassen in Nordostslowenien nach: a) A. Graf, Übersicht atlas 1: Vorgeschichte und Altertum, 1954, Karte Italien zur Zeit des Augu: d) M. Straka, Untersteiermark..., 1965, 25; e) A. Alföldi, Noricum, 1974, Kart Sl. 8: Rimske ceste v severovzhoc f i 2r antiken Geographie von Pannonien, 1936; b) Grosser historischer Welt-us; c) P. Petru, Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, Beilage (nach TIR); : f) G. Winkler in Aufstieg und Untergang der römischen Welt 2/6,1977, 184. d Sloveniji po: a) b) c) d) e) f). Abb. 9 : Steinplatte mit Radspuren aus Ožbalt ob Dravi (im Museum zu Maribor). Sl. 9: Kamnita plošča s kolesnicami iz Ožbalta ob Dravi (v mariborskem muzeju). liehen Boden samt der Römerstrasse zerstört.63 Da östlich von Ormož die Landschaft nur aus niedrigen Hügeln besteht, wies die Strasse keine längere Steigungen auf. In einigen kurzen Abschnitten bewältigte sie dagegen die steilen Stellen mit einem Längsgefälle von bis höchstens 15 °/o.64 Dort passte sich die Strasse mit enigen flacheren Kurven an die Berghänge an. Trotz einiger gegenwärtig feuchter Gebiete sind damals keine zusätzlichen Bodenverstärkungen unter der Fahrbahn ermittelt worden. Ausser den Streckenteilen mit dickeren Schotterschichten gab es keine ausgeprägten Spuren von Stras-senerneuerungen. Archäologische Funde kamen in diesen Quergräben nicht zutage. An einigen Stellen hat man auch römische Bautenreste an der Strasse (bei Zamušani, Gorišnica, Senežci und Godeninci) entdeckt, sie konnten aber in die damaligen kurzfristigen Forschungen nicht einbezogen werden.65 Leider ist die Römerstrasse bei Cunkovci nicht mehr genug erhalten, um die Gabelung in zwei Richtungen (nach Savaria und nach Sirmium/Siscia) durch Bodenforschung feststellen zu können. Ihre südliche geradlinige Fortsetzung, — grösstenteils als Feldweg, — nach Formin ermöglichte auch die Festlegung der Strassenstation Ramista. Sie befand sich also in Formin, wo römische Gebäudereste und zahlreiche Gräber, sowie die übereinstimmende Entfernung von Poetovio für sie sprechen. In dieser Gegend hat aber die Drava grose Flächen des ehemaligen Geländes bis in die Nähe von Križovljan grad weggeschwemmt, weswegen ein bis 6 km langer Strassenabschnitt fehlt.66 Die bisherige Erforschung der Römerstrassen östlich von Ptuj sollte mit den Aushebungen von Quergräben der Beginn planmässiger Forschungen sein, die aber später nicht mehr in Angriff genommen worden sind. Deshalb verblieb dort auch eine Reihe ungelöster Fragen. Die in Eile ausgehobenen Quergräben konnten nicht die Umgebung der Fahrbahn mit ihren Gräben und Sandablagerungen miteinbeziehen. Unbekannt blieben Umfang und Charakter der Gebäude und einiger Gräber unmittelbar an der Strasse. Was die Strassen-stationen an der Savaria-Strasse anbelangt, wurde über die Lage der bei Ormož vermuteten Station in medio Curta nichts festgestellt, da dort trotz Abb. 10: Das heutige Aussehen der Spuren der Römerstrasse Celeia—Poetovio (Savaria): a) der Strassendamm im Wald bei Prepuž ; b) die Reste des Strassendammes am einstigen Ufer der Pesnica bei Zamušani; c) der Strassenverlauf am Berghang im Wald bei Prepuž ; d) der Strassen verlauf am Berghang bei Sp. Grušovje ; e) der Einschnitt mit Römerstrasse im Wald Veleni k vor Pragersko; f) der Einschnitt der Römerstrasse am sat-teligen Übergang des Kammes bei Sp. Grušovje. Sl. 10: Današnji videz sledov rimske ceste Celeia—Poetovio (Savaria): a) cestni nasip v gozdu pri Prepužu; b) ostanki nasipa ob nekdanjem bregu Pesnice pri Zamušanih; c) potek ceste na pobočju v gozdu pri Prepužu; d) potek ceste na pobočju pri Spodnjem Grušovju; e) usek z rimsko cesto v gozdu Velenik pred Pragerskim; f) usek rimske ceste na sedlastem prehodu grebena pri Spodnjem Grušovju. umfangreicheren Grabungen keine entsprechenden Bautenreste bekannt sind. Desgleichen gilt dies für die Station Ad vicesimum, die möglicherweise, — wie vermutet wird, — an einer anderen noch nicht bestätigten Strassenlinie durch die Slovenske gorice liegt. Um einen Beitrag zur Lösung noch offener Fragen leisten zu können, wurden an der Römerstrasse zwischen Slovenske Konjice und Pragersko eingehendere Untersuchungen vorgenommen, da in diesem Abschnitt die Fahrbahn auf längere Strecken noch gut erhalten ist. Hier wurden schon im Jahr 1954 die ersten zwei Quergräben bei Pragersko ausgehoben.63 Später wurde der Strassenverlauf in Ferks Richtung von Slovenske Konjice bis Slovenska Bistrica sorgfältig verfolgt, was die nötigen Angaben für die Eintragung in die Katasterpläne ergab.69 Gründlichere Forschungen begannen aber erst im Jahr 1970 im Abschnitt des Velenik-Waldes zwischen Slovenska Bistrica und Pragersko. Das Grundkonzept dieser Arbeit war es, an Hand dicht gedrängter Quergräben und anderer zusätzlicher Grabungen möglichst viele Angaben über die Fahrbahn der Römerstrasse und ihre Umgebung zu gewinnen, um von ihr einen ähnlichen Plan ausarbeiten zu können, wie es gegenwärtig für den Bau neuer Strassen gemacht wird. Dieses Konzept wurde nicht ganz verwirklicht und bleibt weiterhin Aufgabe künftiger Untersuchungen. Vor allem stand damals von Anfang an nicht ständig ein Vermessungsfachmann zur Verfügung. Lediglich im Velenik-Wald hat P. Leber, selbst ein Römerstrassenforscher, die ganze Strecke genau vermessen, die späteren Mitarbeiter haben aber ihre Arbeiten nicht zum Abschluss gebracht. Deswegen sind die Grundrisse und Längsprofile des ganzen untersuchten Abschnittes sowie seiner Einzelteile nur als Skizze zu betrachten.70 Auch die Zusammenarbeit mit naturwissenschaftlichen Fachleuten gelang nicht in dem gewünschten Mass. Es kam deshalb nicht zur Ausarbeitung des vorgesehenen geologisch-technischen Profils, das die Bodenbeschaffenheit des Geländes mit der Römerstrasse genauer umreissen sollte. Die Versuche, über die Herkunft des für die Strasse verwendeten Schotters klare Kenntnisse zu gelangen, scheiterten schon deshalb, da die Gerölllager in den umliegenden Bereichen noch nicht erforscht sind.71 Einige Fortschritte machte hingegen die Erforschung der antiken Besiedlung entlang der Römerstrasse. Durch neuentdeckte Gebäudegrundrisse sind Umfang und Raumverteilung beider Strassenstationen in Spodnje Grušovje und Slovenska Bistrica bekannt geworden. Während man in Spodnja Nova vas auch mit einem frühzeitigen Strassenposten rechnen dürfte, kamen in Slovenska Bistrica auch die Grundrisse mehrerer Gebäude einer villa rustica zutage.72 Sowohl im Velenik-Wald als auch später in anderen Abschnitten zwischen Slovenska Bistrica und Pragersko wurden ungefähr alle 50—100 Meter die querverlauf enden Profilgräben ausgehoben. Die angefertigten Farbprofile im Massstab 1 : 20 boten genügende Angaben über den Ausbau der Strasse, die Zusammensetzung des aus Schotter aufgeschütteten Strassenkörpers sowie über ihren jetzigen Erhaltungszustand (Beilage 1). Durch erweiterte Grabungen und Bohrungen in der Umgebung der Fahrbahn war es möglich, auch die Schichtenlagen ausserhalb der Strasse zu verfolgen. Damit wurde auch die Streubreite der von der Strasse abgespülten Sandmassen bzw. des Staubes genauer erfasst. Auf diese Weise sind bisher in dem 9.5 km langen Abschnitt zwischen Ci-gonca bei Slovenska Bistrica und Stražgojnca bei Pragersko 113 Profile des Strassenquerschnittes gewonnen worden. Bei jedem Profil wurde die Fahrbahnachse bestimmt, die für die Vermessung des Längsgrundrisses und des Längsprofils der Strasse nötige Punkte ergab. Zu Schwierigkeiten kam es nur in den Abschnitten, wo die Römerstrasse die Täler der Bäche Ložnica, Bistrica, Devina und Polskava durchquerte. Dort hat nämlich der Wechsel der Bachläufe manche Teile der Römerstrasse ganz zerstört. Durch später angeschwemmtes Material liegt hier die Talsohle heute 3—4 m höher, was wegen des hohen Grundwassers und ohne entsprechende technische Ausrüstung die Verfolgung der Strassenreste erheblich erschwert. Die Merkmale der Römerstrasse in diesem Abschnitt gleichen jenen an anderen Stellen. Es sind das ein möglichst geradliniger Verlauf und eine möglichst günstige Überwindung der Steigungen. So wurde zwischen dem Bistri-ca-und Devinatal der niedrigste Teil des Kammes auf dem Sattel in Brinje bei Spodnja Nova vas ausgesucht, WO' von der Westseite her ein günstiger Zugang nur über einen älteren Erdrutsch erfolgen konnte.73 Im Velenik-Wald vermieden die Strassenerbauer die Windungen der heutigen Strasse am Rand des Kammes. Sie mussten darum zwar einige unerhebliche Steigerungen wagen, doch haben sie die schon ihrer natürlichen Ausgestaltung nach für den Stras-senbau geeigneten Stellen ausgesucht.74 Der Schotter für die Strasse war auch hier grösstenteils einfach auf die ehemalige Oberfläche aufgeschüttet. Nur ausnahmsweise bemerkten wir darunter eine Schicht gestampften Tons und in zwei Fällen gab es auf sumpfigem Boden noch eine besondere Unterlage aus mehreren Schichten von Eichenstämmen (Beilage 2).75 Nirgends war eine besondere Festigung der Unterlage mittels grösserer Steine zu bemerken. Der Schotter blieb hier meistens nur in einer Dicke von 15 cm erhalten, stellenweise noch bis 40 cm und auf sumpfigem Boden war er noch bis 1,6 m mächtig, da er auf diesen Stellen wegen der ständigen Absenkung öfters hinzugeschüttet werden musste (Beilage 4 a). Auffällig ausgeprägte Sandstreifen waren in den einzelnen Schichten nicht zu bemerken. Sie fehlten auch auf der vorwiegend schon beschädigten Strassen-oberfläche. Umgekehrt gab es jedoch reichlichen Sand neben der Strasse, wohin er von Regengüssen in die Strassengräben und über sie hinweg abgeschwemmt worden war (Beilage 3). Die Strassengräben wiesen recht unterschiedliche Grössen und Formen auf. Seltsamerweise fehlten sie, •— im Velenik-Wald, — häufig an der Innenseite der Böschungsstrasse.76 Dies bewirkte stärkere Ab- * Sl. Abb. 11: Die Schotterreste der Römerstrasse Celeia—Poetovio (Sirmium): a) der Schotterstreifen auf dem Acker östlich von Gorišnica; b) durch den Entwässerungsgraben entblösster Strassenschotter am Ostrand des Velenik-Waldes vor Pragersko; c) das mächtige Schotterbett mit Eichenbalkenunterlage im Profilgraben 15 in Slovenska Bistrica. Sl. 11: Ostanki gramoza na rimski cesti Celeia—Poetovio (Sirmium): a) pas gramoza na njivi vzhodno od Gorišnice; b) v odvodnem jarku razgaljeno gramozno cestišče na vzhodnem robu gozda Velenik pred Pragerskim; c) debelejše gramozno cestišče s podlago iz hrastovih hlodov v profilnem jarku 15 v Slovenski Bistrici. inii SLOVENSKA BISTRICA - profil št. 3 njiva — Acker__ ravnina — Ebene vrh gramoza odoran — Strassenschotter zum Teil abgeäckert i, , , , , , ZSZ-VJV (280°) 7Z/ / / / 7/ / //;/-/ -LLl 77/// SPODNJA NOVA VAS - profil št. 16 gozd — Wald spust (A. 1 %) Gefälle N* : skromni ostanki gramoza — wenig Strassenschotter SZ-JV (320°) VELENIK- profil št. 29 ■ ob kolovozu na robu gozda — neben Feldweg am Waldrand konec spusta (2 8°) Ausgang des Gefälles ^ —f—j—j—j—|—,—|—j—! ' SSZ-JJV (350^ LLL 77777777/ 1111 iliil 1 lirrm-n-r- /.// / / r - ' U-J-l-U-l-LLLJJJ. LLrrr ZAMUŠANI — profil na pare. št. A90/1 travišče (s 15m cestišča) — Grasfläche (mit 15 M der Fahrbahn) VELENIK — profil št. 30 njiva (pri gradnji plinovoda uničeno)—Acker (beim Gasleitungsbau zerstört) konec spusta (1.2%) Ende des Gefälles : v močvirni kotanji (s hrastovimi debli) ojačano cestišče in Schlammulde (mit Eichenstämmen) verstärkter Strassenkörper SSZ-JJV (3L2°) mmr Oxydationskruste JJJJJJ-Jr-“- / SZ-JV (320°* Spülungen auf der äusseren Böschung, weshalb dort der Sand unter der Strasse bis 1 m dick und bis 25 m weit abgelagert war (Beilage 3, unten). Auch in den seltenen Hohlwegen gab es keine besonderen Gräben, weshalb die Abschwemmung des Sandes einfach längs der Fahrbahn erfolgte. Beim Durchgang über das Ložnicatal war an der Westseite des ehemaligen Bachbettes eine senkrechte Unterbrechung der Fahrbahn zu bemerken. An der östlichen Seite des Ložnicatales liegt aber Strassenschotter heute 1,8 m unter der später angeschwemmten Oberfläche. In Slovenska Bistrica floss einer der alten Bachläufe von Bistrica einige Zeit in der Linie der Römerstrasse und hat sie somit zum grösstenteil zerstört.77 An der Devina ebenfalls konnte beiderseits eine allmähliche Vertiefung der Fahrbahn zur ehemaligen Talsohle beobachtet werden. Ähnliches wurde beim Polskava-Bach festgestellt, wo es viel näher zum alten Bachbett heranzukommen gelang (Beilage 4).78 Die Haupterkenntnis an diesen Bächen war, dass diese Täler heute bis zu 4 m höher liegen, was besonders der grösseren Überschwemmungskraft dieser Bäche unmittelbar unter dem Pohorje zuzuschreiben ist. Doch war die Kraft dieser Bäche wegen der verschieden langen Ausläufe aus dem Gebirge an der Römerstrassenlinie nicht gleich. Bis 20—30 cm grosse Gerolle rollete hier nämlich nur die Bistrica und demzufolge waren diese sowohl im Strassenschotter als auch in den Fundamenten der antiken Gebäude reichlich anzutreffen. In einigen Profilgräben kamen zum Teil unmittelbar in dem Strassenschotter und auch ausserhalb der Strasse verschiedene Gegenstände wie Ziegelstücke, Tonscherben, Eisennägel, Hufeisen und anderes zum Vorschein.79 Diese Funde wurden vor allem bei den an der Strasse liegenden Gebäuden dichter. Eine Überfülle weggeworfener Reste von Tongefässen gab es namentlich bei den Gebäuden in Spodnja Nova vas, fast zur Gänze fehlten sie aber beim Gebäude A in Slovenska Bistrica.80 Völlig unerforscht sind noch die Bautenreste bei Spodnje Preloge am Westrand von Slovenske Konjice, obwohl ihnen von Ferk grosse Bedeutung zugeschrieben wurde.81 Von den Grundrissen der Bauten mit der Keramik aus dem 3.-4. Jahrhundert in Spodnje Grušovje gibt es nach bisherigen Forschungen nur Ansätze, so dass man sich davon noch kein rechtes Bild machen kann.82 Der Umfang und die Lage dieser Bauten sprechen jedoch zweifellos zugunsten einer Strassenstation, die infolge ihrer Mittelstellung zwischen Celeia und Poetovio sicher mit mansio Ragando übereinstimmen dürfte. Auch das Gebäude A in Slovenska Bistrica gehört seinem Umfang und Grundriss nach zweifellos zum Strassenverkehr und war also offenbar, — nach den Funden, — eine Pferdewechselstation aus dem 4. Jahrhundert.83 Umgekehrt dürfte dagegen das nahe liegende Wohnhaus B, obwohl unmittelbar an der Strasse liegend, nach seinem Grundriss und der grösseren Menge von Keramik zu einem- Gutshof (villa rustica), gehören. Daneben liegende Gebäude sind nicht alle erforscht, Beilage 2: Charakteristische Profile der Römerstrasse zwischen Slovenska Bistrica (Cigonca) und Ormož. Priloga 2: Značilni profili rimske ceste med Slovensko Bistrico (Cigonco) in Ormožem. Beilage — Priloga 1: Legende — legenda SCHICHTEN — PLASTI 1: Bräunlich gelber staubsandiger Ton. Rjavkasto rumena mivkasta glina (10 YR 6/6). 0.0 — 2.2 m. 2: Dunklerer grau brauner Lehm. Temnejša sivorjava humozna ilovica (10 YR 4/2). 0.0 —25. 4 m. 3: Hell brauner sandiger Lehm, mit Kiesstreifen. Svetlo rjava peščena ilovica, s progami prodca (10 YR 6/3). 0.0 —11.4, 12.2 — 14.6, — 19.6 m. 4: Bräunlich grauer »marmorn« sandiger Ton. Rjavkasto siva »marmorna« peščena glina (10 YR 6/2), 0.0 — 9.2 m. 5: Grauer-dunkel grauer sandiger Lehm. Siva-temno siva peščena ilovica (10 YR 5/1, 4/1, 3/1). 0.0 —23.4 m. 6: Dunkel grauer, gräulich brauner und gelblich brauner Schotter. Temno siv, sivkasto rjav in rumenkasto rjav gramoz (10 YR 4/1, 5/2, 6/4). 7.5 —13.7, 15.8 —18.0, 20.9 — 23.5 m. 7: Hell grauer und hell brauner Sand mit Schotter. Svetlo siv in svetlo rjav pesek z gramozom (10 YR 6/1, 6/3). 13.7 — 15.8, 18.1 — 20.9, 23.5 —25.4 m. 8: Hell brauner und hell bräunlich grauer Sand. Svetlo rjav in svetel rjavkasto siv pesek (10 YR 6/3, 6/2). 2.2 —7.2 m. 9: Hell grauer sandiger Schotter. Svetlo siv peščen gramoz (10 YR 6/1). 3.7 — 9.4 m. 10: Hell brauner und gräulich brauner schotteriger Sand. Svetlo rjav in sivkasto rjav prodnat pesek (10 YR 6/2, 5/2). 5.4 —11.7 m. 11: Hell brauner und gräulich brauner (sandiger) Lehm. Svetlo rjava in sivkasto rjava (peščena) ilovica (10 YR 6/3, 5/2). 2.7 — 7.8, 14.3 — 21.0, 22.9 — 23.7 m. 12: Hell brauner und gräulich brauner grobsandiger Lehm. Svetlo rjava in sivkasto rjava grobo peščena ilovica (10 YR 6/2, 5/2). 11.7 — 14.6, 18.1 — 22.7 m. 13: Hell bräunlich grauer Sand. Svetel rjavkasto siv pesek (10 YR 6/2). 18.3 — 22. 6 m. 14: Gelber und bräunlich gelber Ton. Rumena in rjavkasto rumena glina (10 YR 7/6, 6/6). 6.3 — 12.7, 14.9 — 18.3 — 21.4, 22.7 —25.4 m. 15: Hell bräunlich grauer lehmiger Sand. Svetel rjavkasto siv ilovnat pesek (10 YR 6/2). 8.1 —13.8 m. 16: Gräulich brauner sandiger Lehm. Sivkasto rjava peščena ilovica (10 YR 5/2). 13.7 — 17.8 m. 17: Grauer und gräulich brauner Kies. Siv in sivkasto rjav peščen prodec (10 YR 5/1, 5/2). 22.4 —25.4 m. 18: Hell bräunlich grauer sandiger Lehm. Svetla rjavkasto siva peščena ilovica (10 YR 6/2). 15.8 —22.9 m. 19: Hell gräulich brauner und bräunlich gelber Sand. Svetel sivkasto rjav in rjavkasto rumen pesek (10 YR 6/2, 6/6). 5.4 — 7.6, 15.4 — 18.0 m. 20: Vereinzelte Sandstreifen verschiedener Farben. Posamezne proge raznobarvnih peskov. 1.6 —2.1, 15.4 — 16.4, 16.0 — 17.2, 18.5 —19.3 m. 21: Streifen des hell grauen Tones. Proga svetlo sive gline (10 YR 6/1). 5.3 —7.1m. * • la — 3 a = odvzeti vzorci — entnommene Proben • = rimske črepinje — römische Scherben SPODNJA NOVA MS travišče pare.št. 250, ko. Sp. Nova vas slika 4,57 profil št 2b „ ,, ssv-jjzns") rrrnn Beilage 1 : Profil Nr. 2 der Römerstrasse auf Erdrutschgebiet bei Spodnja Nova vas. Priloga 1: Profil št. 2 cestišča rimske ceste na plazovitem območju pri Spodnji Novi vasi. PRAGERSKO, profil št 3 SZ -JV (340*1 IMI I I I I I I I I I I I I I I II I I i i 111 ! I ! ILLLLU11 lOT TTTTTTTTttttt^ ^//////7777//// SLOVENSKA BISTRICA: profil 5t 12 Beilage 3: Sand- und Staubabspülungen von der Römerstrasse. Priloga 3: Plasti z rimske ceste spranega peska in prahu. Beilage 5: Profile der Römerstrasse: in Mislinjska Dobrava auf der Strecke Celeia—Virunum (Abschnitt Upellae—Colatio) und bei Markečica (früherer Teil des Abschnittes Celeia—Poetovio oder Vicinalstrasse?). Priloga 5: Profil rimske ceste: v Mislinjski Dobravi na cesti Celeia—Virunum (odsek TJpellae—Colatio) in pri Markečici (prvotni del odseka Celeia—Poetovio ali vicinalna cesta?). MISLINJSKA DOBRAVA gozd parc.it k.o. n , profil it. • 5~r-, Mr 335/1, K ß Dobrava prnni Nr Profil Nr. 4a MARKEČICA ZdParz.Nr. KG. Oplotnica Profil Nr. ' plasti — Schichten | .. : I sivo rjava peščena glina — graubrauner sandiger Lehm IcT.O/^Pl gramoz, S kamni — Schotter, mit Steinen fl j : l svetlejše rjeve gline — hellbraune Lehmschichten I temno sivo gtna — dunkelgrauer Ton ]// ~!f\ rumenkasto rjava glina — gelblich brauner Lehm I I črepinje — Tonscherben november I96i PAHIČ. MARIBOR Motvarjevci DIE ROMERSTRASSEN IM NORDÖSTLICHEN SLOWENIEN (NACH ARCHÄOLOGISCHEN ERGEBNISSEN) Radkersburg Radgona\\ Ivanci Pesnica Rošpoi. Lendava ’Košaki Pernia Kamnica Gobarje \Preva/je Selnica, MARIBOR Ravne I Mariin na M. B$tnovmarjeta, Ponikva 'etrov! Rog Slatina Rogatec Kristan Vrh POETOVIO, Grobelno Beilage 6: Die Römerstrassen im nordöstlichen Slowenien nach Ergebnissender bisherigen Grabungen und eingehenderen Begehungen. Priloga 6: Rimske ceste v severovzhodni Sloveniji po izsledkih dosedanjih izkopavanj in podrobnejših obhodov. Beilage 4: Darstellung des Verlaufes der Römerstrasse bei der Überquerung des Polskava—Baches zwischen Velenik—Wald und Pragersko. Priloga 4: Prikaz poteka rimske ceste pri prehodu potoka Polskava med gozdom Velenik in Pragerskim. sivo žgane gline (T. 2: 6). 7. Del dna posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 2: 7). 8. Dno posode in del ročaja iz svetlo rdeče žgane gline (T. 2: 8). 9. Delno poškodovana železna konica (T. 2: 9). 10. Del ukrivljenega železnega noža (T. 2: 10). 11. Fragmenti svetto zelene steklenice (T. 2: 11). Grob 2. Precej poškodovan žgani grob. Na dnu jame, ki je bila vkopana v ilovnata tla, so bili le ostanki posod: 1. Deli skodele z ročaji iz svetlo rjavo žgane gline (T. 3: 1). 2. Krožnik iz svetlo rjavo žgane gline (T. 3: 2). 3. Fragment posode iz svetlo- rdeče žgane gline (T. 3: 3). Grob 3. Z vrha poškodovan žgani grob. Ovalna grobna jama je bila vkopana v peščena dolomitna tla. V enem delu groba je bilo oglje z ostanki dveh posod, v drugem pa samo drobci dveh uničenih posod: 1. Kosi čaše gubanke iz temno sivo žgane gline (T. 3: 4). 2. Deli dna posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 3: 5). Grob 4. Z vrha poškodovan žgani grob. Ovalna grobna jama je bila vkopana v peščena dolomitna tla, na dnu je bilo nekaj oglja ter pridatki: 1. Deli lončka iz rdeče žgane gline (T. 4: 1). 2. Spodnji del lončka iz sivorjavo žgane gline (T. 4: 3). 3. Skodelica iz svetlo rdeče žgane gline; na površju ima ostanke temnejšega rdečega premaza (T. 4: 2). 4. Železen nož z navzven ukrivljeno konico (T. 4: 4). 5. Delno poškodovan bronast obesek (T. 4: 5). Grob 5. Močno poškodovan skeletni grob. Na dnu jame so bili le še ostanki štirih posod ter deli cevastih kosti. Zaradi uničenosti groba ni povsem jasno, če so posode pridatki tega skeletnega groba. Možen je kasnejši pokop nesežganega mrliča v starejši žgan grob, kot je to primer pri grobu 6, kjer pa se je žganina še ohranila, medtem ko je tu ni več. 1. Spodnji del posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 4: 7). 2. Deli lončka iz svetlo rdeče žgane gine (T. 4: 6). 3. Fragmenti zdrobljene posode iz svetlo rumeno žgane gline in ostanki temno rdečega premaza na površju. Grob 6. Uničen žgani grob. Na dnu je ostalo le nekaj oglja, vanj pa je bil kasneje pokopan nesežgan mrlič, od katerega so se ohranili deli nožnih kosti. Na koncu nog je bil žebelj. Mrlič je ležal v smeri Z-V, pod njim pa so bili drobci antične keramike, kar pove, da je bil žgani grob uničen zaradi kasnejšega pokopa, ki se ga časovno ne da opredeliti. 1. Železen žebelj (T. 5: 1). Grob 7. Uničen žgani grob. Na dnu so bili le ostanki oglja in drobci stekla ter keramike: 1. Deli čaše iz svetlo rjavo obarvanega stekla (T. 3: 7). 2. Kosi uničene posode iz svetlo rjavo žgane gline. Grob 8. Uničen žgani grob z ostanki oljenke, noža in oglja na dnu groba: 1. Zgornji del pečatne oljenke iz rdečerjavo žgane gline (T. 5: 4). Z. Ukrivljen in poškodovan železen nož (T. 5: 3). Grob 9. Uničen žgani grob. Na dnu so bili le ostanki oglja in oljenke: 1. Zgornji deli pečatne oljenke iz svetlo sivo žgane gline (T. 5: 2). Grob 10. Z vrha poškodovan žgani grob. Na dnu ovalne jame je bilo več predmetov, okoli njih pa nasuto oglje: 1. Deli posode z ročajem iz svetlo zelenega stekla (T. 7: 1). 2. Deli lončka iz svetlo rjavo do sivo' žgane gline (T. 6: 1). 3. Deli posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 6: 2). 4. Dno posode iz temno sivo žgane gline (T. 6: 3). 5. Spodnji del lončka iz svetlo rjavo žgane gline (T. 6: 4). 6. Zgornji del skodelice iz svetlo rjavo žgane gline (T. 6: 5). 7. Poškodovana svetlo zelena steklena čaša gubanka (T. 6: 6). 8. Balzamarij iz bledo zelenega stekla (T. 6: 7). 9. Delno poškodovan balzamarij iz brezbarvnega stekla (T. 6: 8). 10. Zelenkasta steklenica (T. 7: 2). 11. Dobro ohranjen ukrivljen železen nož z ostanki koščenega držaja (T. 7: 3). 12. Poškodovan ukrivljen železen nož (T. 7: 4). 13. Delno poškodovano železno bodalo (T. 7: 5). Grob 11. Uničen žgani grob. Na dnu ostanki razkosanih predmetov in oglja: 1. Kosi dna posode iz svetlo rjavo žgane gline (T. 7: 6). 2. Del skodelice po Drag 24/25 (T. 7: 7). 3. Del slabo ohranjenega železnega noža (T. 7: 8). 4. Več kosov posode iz sivordeče žgane gline. 5. Kosi povsem uničene posode iz svetlo rjavo žgane gline. Grob 12. Uničen žgani grob z drobci keramike in oglja na dnu: 1. Deli skodelice iz svetlo rdeče žgane gline (T. 5: 5). Grob 14. Žgani grob je bil vkopan v ilovnato plast, oglate oblike in deloma obložen s kamni iz apnenca. Na dnu jame so bile razbite posode in oglje: 1. Krožnik iz svetlo rjavo žgane gline (T. 8: 1). 2. Deli prstanastega dna in srednjega dela skodele iz svetlo rdeče žgane gline. 3. Prstanasto dno posode iz svetlo rdeče žgane gline. 4. Kosi dna in ostenja lončka iz črnorjavo žgane gline z vrezi pokončnih črt. Grob 15. Uničen žgani grob z drobci keramike. Grob 16. Poškodovan žgani grob. Ovalna jama je bila v enem delu globlja (tu je bilo oglje in sežgane kosti), na višjem delu pa so bili predmeti: 1. Bronasta fibula (T. 8: 2). 2. Del trakastega ročaja iz svetlo rdeče žgane gline. 3. Dva kosa skodelice iz svetlo rdeče žgane gline. Grob 17. Žgani grob. Podolgovata grobna jama je bila vkopana v ilovnato plast. Po vsej jami je bila obilica oglja, v katerem so bili predmeti: 1. Del skodelice iz svetlo rjavo žgane gline (T. 9: 1). 2. Deli lončka — čaše iz temno sivo žgane gline (T. 9: 1). Sl. 4: Cerknica, grob 17 Fig. 4: Cerknica, la tombe 17 3. Deli enoročajnega vrča iz svetlo rdeče žgane gline (T. 9: 2). 4. Delno ohranjen enoročajen vrč iz svetlo rdeče žgane gline (T. 9: 3). 5. Del dna iz svetlo rdeče žgane gline. 6. V kosih ohranjena skodelica iz svetlo zeleno obarvanega stekla (T. 9: 6). 7. Del dna iz svetlo rdeče žgane gline (T. 9: 5). 8. Del peresovine in loka bronaste fibule (T. 9: 8). 9. Deli ploščate bronaste zapestnice (T. 9: 9). 10. Del železnega noža (T. 9: 7). Grob 18. Poškodovan žgani grob ovalne oblike je imel na dnu plast oglja s predmeti : 1. Skodelica iz svetlo rdeče žgane gline, ki ima na površju ostanke temnejšega rdečega premaza (T. 8: 8). 2. Ukrivljen železen nož, ki mu manjkata del držaja in konica (T. 8:, 7). 3. Nečitljiv bronast novec. Grob 19. Uničen žgani grob je imel na dnu v eni polovici plast oglja, v drugi pa predmete: 1. Deli skodelce iz svetlo rdeče žgane gline (T. 8: 3). 2. Del ustja posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 8: 4). 20 Arheološki vestnik 305 3. Del oljenke z žigom FORTIS (T. 8: 5). 4. Pet fragmentov različnih posod. Grob 20. Poškodovan žgani grob je bil plitko vkopan v dolomit. Na skalnem dnu je bilo še nekaj predmetov: 1. Del bronaste pasne spone (T. 10: 1). 2. Kosi dna zdrobljene posode iz svetlo rdeče žgane gline. 3. Nekaj kosov posode iz črno žgane gline, pomešane z debelejšim peskom. Grob 21. Žgani grob ovalne oblike je bil vkopan v ilovnato plast in v zgornjem delu poškodovan. Na dnu jame so bili v dveh skupinah ostanki posod, vmes pa oglje: 1. Skodelica iz svetlo rdeče žgane gline, ki ima na površju ostanke rdečerjavega premaza (T. 10: 3). 2. Spodnji del visoke skodele iz svetlo rdeče žgane gline (T. 10: 6). 3. V kosih ohranjena skodela iz svetlo rdeče žgane gline (T. 10: 5). 4. Visoka skodela iz svetlo rjavo žgane gline (T. 10: 2). 5. Deli majhnega lončka iz svetlo rjavo žgane gline (T. 10: 4). Grob 22. Žgani grob podolgovate oblike je bil vkopan v ilovnato plast in pri vrhu poškodovan. V grobu so bili v zahodni polovici kovinski predmeti in sežgane kosti, v drugi polovici pa oglje in posode: 1. Kosi skodelice v imitaciji Drag 24/25 (T. 11: 2). 2. Spodnji del lončka iz sivorjavo žgane gline (T. 11: 1). 3. Del ukrivljenega železnega noža (T. 11: 6). 4. Dva železna žeblja, sprijeta z drugim železnim predmetom, vmes pa je še ostanek tretjega žeblja in kos lesa (T. 11: 3). 5. Osem kosov čaše iz svetlo sivo žgane gline. 6. Dva poškodovana bronasta novca — nedoločljiva (1.—2. stol.). Grob 23. Z vrha poškodovan žgani grob. Ovalna grobna jama je bila vkopana v ilovnato plast. Spodaj je bilo raztreseno oglje, v sredini pa predmeti: 1. Deli svetlo zelenega steklenega balzamarija (T. 11: 7). 2. Del zvite železne igle. 3. Bronasta zapestnica (T. 11: 9). 4. Poškodovana bronasta zapestnica (T. 11: 8). 5. Štirje fragmenti posode iz sivorjavo žgane gline. 6. Šest fragmentov oljenke. 7. Trije kosi dna posode iz grobe sivorjavo žgane gline. Grob 24. Žgani grob je bil pri vrhu poškodovan. Ovalna grobna jama je bila vkopana v dolomit. Na dnu je bilo več oglja s predmeti, v vzhodnem delu groba pa je bil kup slabše sežganih kosti z oljenko in nožem: 1. Svetlo sivo žgan dvoročajni vrček (T. 12: 5). 2. Deli ustja lončka (čaše) iz svetlo rjavo žgane gline (T. 12: 3). 3. Zgornji del pečatne oljenke iz rdeče žgane gline (T. 12: 1). 4. Poškodovan ukrivljen železen nož (T. 12: 4). 5. Železen prstan s prazno celico za vložek (T. 12: 2). 6. Drobci keramike dveh posod. Grob 25. Uničen žgani grob z nekaj oglja in predmetov na dnu ovalne jame: 1. Železno kresilo (T. 12: 6). 2. Bronasta pasna spona (T. 12: 7). 3. Bronast novec — as Ani RIC? — Hadrianus (T. 12: 8). 4. Nekaj fragmentov keramike. Grob 26. Žgani grob ovalne oblike je bil vkopan v ilovnato plast z obilico žganine. Predmeti so bili položeni v vrsto po dolžini groba: 1. Skodela iz svetlo rjavo žgane gline (T. 13: 5). 2. Deli skodele z ročaji iz svetlo rjavo žgane gline (T. 13: 4). 3. Skodelica iz svetlo rjavo žgane gline (T. 13: 3). 4. Skodela iz svetlega zeleno obarvanega stekla (T. 13: 2). 5. Majhen vrček iz svetlega zeleno obarvanega stekla (T. 13: 1). 6. Del železnega žeblja (T. 13: 7). 7. Del nečitljivega bronastega novca. Grob 27. Pretežno ohranjen žgani groib podolgovate oblike je bil na eni strani obložen z apnenčasto ploščo in kamni. Po vsej jami je bilo veliko oglja in slabo sežganih kosti, ki so bile tudi v posodah, razvrščenih po dolžini groba: 1. Skodelica iz svetlo rdeče žgane gline (T. 14: 1). 2. Steklenička z ročaji iz svetlega zeleno obarvanega stekla (T. 14: 3). 3. Skodelica iz svetlo rdeče zgane gline z ostanki rdečerjavega premaza (T. 14: 4). 4. Oljeinka iz rdečerjavo žgane gline z žigom OCTAVI (T. 14, 2). 5. Deli lončka (čaše) iz sivorjavo žgane gline (T. 15: 1). 6. Enoročajen bikoničen vrček iz sivorjavo žgane gline z ostanki rdečerjavega premaza in pasom ornamenta iz listov nad največjim obodom (T. 14: 5). 7. Del bronaste fibule (T. 15: 2). 8. Poškodovan bronast novec — as Claudius I (as-RIC) 69 (DIE). 9. Drobci motno' belega stekla. Grob 28. Žgani grob ovalne oblike je bil vkopan v ilovnato plast. Po vsej jami je bilo oglje, predmeti pa so bili zgoščeni v sredini jame. Med njimi SO' bile tudi sežgane kosti, ki jih v posodah ni bilo: 1. Skodela iz temno sivo žgane gline (T. 15: 6). 2. Kosi skodele iz svetlo rdeče žgane gline z ostanki rdečega premaza (T. 15: 7). Sl. 5: Cerknica, grob 28 Fig. 5: Cerknica, la tombe 28 3. Deli pòsode iz rdeče žgane gline (T. 15: 4). 4. Deli posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 15: 5). 5. Drobci reliefne oljenke (T. 16: 8). 6. Poškodovana oljenka iz sivorjavo žgane gline z žigom FORTIS (T. 16: 4). 7. Spodnji del lonca iz svetlo rjavo žgane gline (T. 16: 1). 8. Bronast novec — as, Ani RIC? Traianus (T. 16: 5). 9. Železna britev z ukrivljenim bronastim držajem, ki se zaključuje v obliki konjskega kopita (T. 16: 7). 10. Kosi čaše gubanke iz svetlo zelenega stekla (T. 16: 2). 11. Poškodovan ukrivljen železen nož (T. 16: 6). 12. Dva kosa železnega žeblja (T. 16: 3). Grob 29. Žgani grob s podolgovato grobno jamo je bil z vrha poškodovan in mestoma obložen s kamni. Posode so bile že razbite dane v grob: 1. Deli lončka iz svetlo rjavo žgane gline (T. 17: 2). 2. Dno posode iz temino sivo žgane gline (T. 17: 3). 3. Zgornji del pečatne oljenke iz svetlo rdeče žgane gline (T. 17: 1). 4. Kos spodnjega dela posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 17: 4). Grob 30. Žgani grob okroglo ovalne oblike je bil vkopan v ilovnato plast in je vseboval dokaj oglja. Predmeti so bili v žganim: 1. Večja skodela z ročaji iz svetlo rjavo žgane gline in ostanki temno rjavega premaza (T. 18: 2). 2. Skodela iz svetlo rjavo žgane gline z ostanki temno rjavega premaza (T. 18: 1). 3. Kosi profiliranega ustja lončka iz sivorjavo žgane gline (T. 18: 3). 4. Deli reliefne oljenke iz svetlo rjavo žgane gline (T. 18: 5). 5. Deli čaše iz sivorjavo žgane gline z ostanki temnejšega premaza (T. 18: 4). 6. Balzamarij iz svetlo zelenega stekla (T. 18: 6). 7. Prelomljen ukrivljen železen nož (T. 18: 10). 8. Del močno oksidiranega železnega predmeta (T. 18: 9). 9. železni žebelj (T. 18: 7). 10. Pet kamnitih jagod ogrlice (T. 18: 8). Grob 31. Žgani grob ovalne oblike je imel v sredini kup oglja z razbito posodo, po preostalem delu jame pa so bili raztreseni drobci oglja in črepinj: 1. Deli čaše iz bledo zelenega stekla (T. 17: 5). 2. V fragmentih ohranjen lonček iz sivorjavo žgane gline (T. 17: 6). 3. Kosi različnih posod. Grob 32. Žgani grob podolgovate oblike je bil obložen z opeko, ki je že razpadla. Verjetno je bil pokrit z apnenčastimi kamni, ker smo jih nekaj našli še nad jamo. 1. Deli skodele iz rdečerjavo žgane gline z ostanki temnejšega premaza (T. 19: 4). 2. Deli ovalnega lončka iz svetlo rjavo žgane gline (T. 19: 1). 3. Deli ovalnega lončka iz svetlo rjavo žgane gline (T. 19: 3). 4. Zgornji del sivočrno žgane trinožne skodele (T. 20: 2). 5. Kosi ustja manjšega sivorjavega vrčka (T. 20: 5). 6. Deli lončka (čaše) iz svetlo sivo žgane gline (T. 20: 4). 7. Deli lončka iz grobe črnorjavo žgane gline (T. 19: 2). 8. Kosi dna posode iz sivo žgane gline (T. 20: 3). 9. Kosi čaše iz svetlo zelenega stekla (T. 20: 1). Grob 33. Poškodovan žgani grob podolgovate oblike je imel v enem delu samo sežgane kosti z razbito posodo, v drugem pa ostale pridatke: 1. Poškodovana oljenka iz rdeče žgane gline z žigom FORTIS (T. 21: 2). 2. Del železnega noža (T. 21: 8). 3. Ostanki dveh železnih žebljev (T. 21: 7). 4. Skodelica iz svetlo rjavo žgane gline z ostanki rdečega premaza (T. 21: 5). 5. Dno posode iz temno sivo žgane gline (T. 21: 1). 6. Dno posode iz svetlo rjavo žgane gline (T. 21: 9). 7. Deli skodele z ročaji iz svetlo rjavo žgane gline z ostanki temno rjavega premaza (T. 21: 6). 8. Del skodelice iz sivo žgane gline (T. 21: 4). Sl. 6: Cerknica, grob 30 Fig. 6: Cerknica, la tombe 30 9. Spodnji del vrča z ročajem Iz svetlo rdeče žgane gline (X. 21: 3). 10. Fragmenti zgornjega dela lonca iz sivočrno> žgane grobe gline z ostanki metliča-stega ornamenta. Grob 34. Delno poškodovan žgani grob. V ovalni jami je bilo veliko slabo sežganih kosti in oglja s predmeti: 1. Enoročajen vrč iz svetio rjavo žgane gline (T. 22: 2). 2. Skodelica iz svetlo sivo žgane gline (T. 22: 3). 3. Železen nož z zanko (T. 22: 5). 4. Zgornji del reliefne oljenke z upodobitvijo amfore in žitnega klasa (T. 22: 1). 5. Dva fragmenta bronaste fibule z gumbom na loku (X. 22: 4). Grob 35. Podolgovat žgani grob, obložen z opeko, ki je že razpadla. V južnem delu je bila že razpadla žara z ogljem in sežganimi kostmi, zraven nje predmeti: 1. Deli posode iz svetlo rdeče žgane gline (X. 23: 1). 2. Raven železen nož (X. 23: 3). 3. Železen obroček (X. 23: 4). 4. Del nedoločljivega bronastega novca (AE, Ani, RIC?, 1.—2. stol.?). 5. Kosi pečatne oljenke iz sivordeče žgane gline. 6. Kosi majhnega lončka (čaše) iz svetlo rjavo žgane gline. 7. Majhno ravno dno> posode iz svetlo rjavo žgane gline. 8. Osem kosov keramike bolj tenkih sten iz svetlo rdeče žgane gline. 9. Več kosov dna, ustja ter srednjega dela uničene žare iz svetlo rjavo do črno žgane grobe gline. Grob 36. Uničen žgani grob: 1. Deli posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 20: 7). 2. Deli vrča iz svetlo rjavo žgane gline (T. 20: 6). 3. Dno svetlo zelene steklene skledice z reliefnim ornamentom (T. 20: 8). Grob 37. Žgani grob s podolgovato jamo, vkopano v ilovnata tla in obloženo z apnenčevimi kamni, ki so bili delno tudi na dnu, kjer so pod ogljem ležali predmeti: 1. Ohranjen vrč z enim ročajem iz svetlo rjavo žgane gline (T. 26: 2). 2. Skodela z ročaji iz svetlo rjavo žgane gline in ostanki temnejšega premaza (T. 27: 1). 3. Krožnik iz svetlo rjavo žgane gline z ostanki temnejšega premaza na površju (T. 27: 2). 4. Čaša iz svetlo rjavo žgane gline, okrašena z reliefnimi luskami (T. 26: 4). 5. Skodelica iz svetlo rjavo žgane gline, ki ima na površju sledove rdečerjavega premaza (T. 26: 5). 6. Reliefna oljenka iz svetlo rjavo žgane gline s podobo človeške glave (T. 26: 1). 7. Poškodovan železen nož (T. 27: 3). 8. Skodelica iz svetlo rdeče žgane gline z že odpadlim plastičnim (barbotin) ornamentom srčastih listov in vitic (T. 26: 3). Grob 38. Poškodovan žgani grob, ki je bil obložen z apnenčastimi kamni. Poleg žganine so bili na dnu ostanki razbitih posod: 1. Deli lončka iz sivočrno žgane gline (T. 24: 1). 2. Kosi dna posode iz svetlo rjavo žgane gline (T. 24: 2). 3. Kosi vrča iz svetlo rjavo žgane gline (T. 24: 3). 4. Deli skodele iz svetlo rjavo žgane gline (T. 24: 4). Grob 39. Žgani grob ovalne oblike je bil vkopan v ilovnata tla. V debelejši plasti žganine so bili na dnu ostanki razbitih posod: 1. Čaša iz sivo žgane gline z ostanki svetlejšega rjavega premaza (T. 25: 3). 2. Kroglasta posoda iz svetlo sivo do rjavo žgane gline (T. 25: 1). 3. Kosi posode iz svetlo rdeče žgane gline. 4. Kosi dna in ostenja posode iz rjavo žgane peskovite gline (T. 25: 5). 5. Nizka skledica iz motno belega do svetlo zelenega stekla z nazobčanima pokončnima držajema (T. 25: 4). 6. Kosi skodelice iz svetlo sivo žgane gline (T. 25: 2). 7. Poškodovan železen nož (T. 25: 8). 8. Dva fragmenta loka bronaste fibule (T. 25: 9). 9. Železna igla z večjim ušescem (T. 25: 10). 10. Poškodovan večji bronast novec (T. 25: 7). Grob 40. Žgani grob podolgovate oblike je bil obložen z večjimi kamni. V severnem delu jame so bile v žganini še slabše sežgane kosti, pridatki pa so bili v osrednjem delu groba: 1. Fragment železnega noža. 2. Oljenka (posneta po obliki oljenk z žigom) iz sivorjavo žgane gline (T. 28: 4). 3. Trinožna skodela iz sivorjavo' žgane gline (T. 28: 1). 4. V fragmentih ohranjen ovalen lonček iz grobe črnosivo žgane gline (T. 28: 5). 5. Ovalen lonček iz grobe črnosivo žgane gline z metličastim ornamentom (T. 28: 2). 6. Verižica iz tanke prepletene srebrne žice, sestavljena iz treh enakih verižic, ki so se spenjale z bronastim kavljem (T. 28: 8). 7. Nesklenjena gladka srebrna zapestnica (X. 28: 6). 8. Srebrn prstan z ornamentirano površino (T. 28: 7). 9. Kosi dna posode iz svetlo rjavo žgane gline (T. 28: 3). Grob 41. Delno poškodovan žgani grob ovalne oblike je bil vkopan v ilovnata tla. Na dnu se je ohranila žganina s pridatki: X. Kosi dvoročajnega vrčka iz sivo žgane gline (T. 29: 6). 2. Trije fragmenti ustja posode iz svetto rdeče žgane gline (T. 29: 6). 3. Poškodovana bronasta zapestnica z ornamentiranim površjem (T. 29: 7). Sl. 7 : Cerknica, grob 40 Fig. 7: Cerknica, la tombe 40 4. Srebrn pečatni prstan z jantarnim vložkom (T. 29: 2). 5. Srebrn pečatni prstan (T. 29: 3). 6. Jagoda iz svetlo zelenega stekla (T. 29: 4). 7. Fragment železnega noža (T. 29: 5). 8. Kosi dna posode iz rdečesivo žgane gline (T. 29: 8). Grob 42. Uničen žgani grob, od katerega je na dnu ostalo le nekaj oglja, črepinj in obesek: 1. Bronast obesek (T. 25: 1). Grob 1/1974. Žgani grob, ki je bil močno poškodovan. Na dnu jame so bili le še ostanki žganine in nekaj predmetov: 1. Skodela s plastičnimi rebri iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 8). 2. Skodela s plastičnimi rebri iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 9). 3. Fragmenti svetlo zelene stekleničke (T. 1: 7). 4. Dno balzamarija iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 6). 5. Skodelica, posneta po obliki Drag 24/25 z apliko rozet in psov in ostanki rdečega premaza (T. 1: 3). 6. Fragmenti krožnika v imitaciji sigilate z ostanki rdečega premaza (T. 1: 1). 7. Majhen lonček (čaša) iz sivorjavo žgane gline (T. 1: 5). 8. Fragmenti dna posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 1: 2). 9. Fragmenti dna in ostenja iz svetlo rdeče žgane gline (T. 1: 4). 10. Železen žebelj (T. 1: 10). Grob 2/1974. Močno poškodovan žgani grob: 1. Fragmenti kroglaste čaše iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 13). 2. Nečitljiv bronast novec (T. 1: 19). 3. Vboklo dno posode iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 16). 4. Fragmenti čaše iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 14). 5. Fragmenti steklenice z ročajem iz svetlo zelenega stekla (T. 1: 18). 6. Fragmenti steklene čaše gubanke svetlo zelene barve (T. 1: 17). 7. Dno posode iz terre sigillate (T. 1: 12). 8. Dno posode iz svetlo rdeče žgane gline (T. 1: 11). 9. Dno posode iz svetlo rjavo žgane gline (T. 1: 15). Pridatki grobov na Svinji gorici v Cerknici se v svojem bistvu ne razlikujejo od tistih, ki jih poznamo z nekropol tega časa drugod po Sloveniji. Med najbolj pogoste pridatke na našem grobišču sodijo' skodele ali krožniki, posneti po sigilatni obliki Drag 35 in 364 (grobovi 1, 10, 12, 17—19, 21, 26—28, 30, 32—33, 37—38). Po načinu izdelave se v bistvu med seboj ne razlikujejo. So iz svetlo rjavo in svetlo rdeče žgane boljše gline, redkeje iz sivočrno žgane gline (grob 28). Na večini so se še ohranili sledovi temnejšega rdečerjavega premaza, redke pa imajo ostanke reliefnega ornamenta (grob 21). Najmanjše imajo premer ustja 10 cm, največja pa 20 cm. Bolj redke pa so skodele z dvema ročajema (grobovi 2, 26, 30, 33, 37) ter trinožne skodele (grobova 32 in 40) in navadne polkrožne skodele ali krožniki (grobova 2 in 14). Med skodelami je treba omeniti še polkrožni skodelici iz grobov 34 in 39 z izredno tankimi stenami iz sivkasto žgane gline, ki posnemata obliko skodelic s tankimi stenami,5 ter manjšo polkrožno skodelico z uvihanim in na zunanji strani profiliranim robom iz groba 21, ki oblikovano spominja na prazgodovinske skodele. Med redkejše oblike sodita tudi skodela iz groba 21 (T. 10: 2) in konična skodelica iz groba-4. Vse variante skodel in krožnikov imajo več ali manj dobre primerjave v emonskem grobišču, le s pripombo, da so domače izdelave in da so bile bolj pridatki, saj so bile zvečine najdene cele v grobovih, rabile pa so tudi ob samem ritualu sežiganja pokojnika, saj je bilo tudi nekaj le posameznih delov posod v grobovih. Kronološko jih podobno kot emonske lahko uvrstimo v drugo polovico 1. in prvo polovico 2. stoletja, kar kaže tudi spremno gradivo.6 V treh grobovih (grob 1—74, 11 in 22) so bile tudi skodelice, posnete po obliki Drag 24/25 z aplikami in brez njih, v grobu 1—74 pa še krožnik po Drag 16, ki pripadajo flavijskemu času.7 Sorazmerno pogost pridatek so v grobovih manjši lončki — čaše, visoki povprečno od 7,5 do 11 cm (grobovi 1, 4, 10, 17, 24, 27, 29, 30, 32, 39); le nekaj je višjih — od 13,5 do 15 cm (grobova 5 in 32). Slednji imajo tudi debelejše stene, medtem ko imajo manjši lončki tenke stene iz bolj ali manj peskovite, temno sivo do sivorjavo žgane gline, na nekaterih pa se je še ohranil temnejši premaz (grobovi 4, 30, 31). Zvečine so bili v grob položeni celi, zaradi tenkih sten pa se niso dobro ohranili. Večji imajo primerjavo v emonskih gro- biščih,8 kjer so datirani v sredino 1. stoletja,9 eni in drugi pa so tudi v Drnovem, kjer jih pripisujejo prehodnemu obdobju in pretežno 2. stoletju.10 Ti lončki — čaše so služili bolj kot pivsko posodje in so proizvod domačih delavnic. Med čaše lahko uvrstimo tudi lonček iz groba 1—74, čašo gubanko iz groba 3 ter majhno posodico iz fine svetlo rjavo žgane gline iz groba 37, ki ima površje okrašeno z modeliranimi reliefnimi luskami. Pivskim namenom so služili tudi okrašen bikoničen vrč z enim ročajem iz groba 27 ter kroglasto bi-konična lončka iz groba 38 in 39. Med predmeti povsem domače izdelave sta jajčasto ovalna lončka iz groba 40, ki odražata močno prazgodovinsko tradicijo. Vrči z enim ročajem so bili redka oblika keramičnih pridatkov, saj smo ohranjene našli le v štirih grobovih (17, 33, 34 in 37), več pa je bilo fragmentov, ki jih lahko pripisujemo vrčem, in ki so zašli v grobove ob pogrebnih obredih. Oblika ustja vrčev, bolj ostro ločeni deli in geometrijska pravilnost podobno kot drugo gradivo iz grobov, govore za starejši čas in sicer za čas 2. polovice 1. stoletja, vrč iz groba 17 pa celo za 1. polovico 1. stoletja.11 Oljenke niso bile preveč pogost inventar grobov na Svinji gorici. Za pravi pridatek v grobu imamo lahko le v celoti ohranjeno volutno oljenko z oglatim noskom, na kateri je upodobljena človeška glava — tip Loeschcke I, ter oljenke tipa Loeschcke X iz groba 27 z žigom OCTAVI, z žigom FORTIS iz groba 33 in brez žiga iz groba 40. V ostalih grobovih so bili le posamezni delci reliefnih (grobovi 28, 30 in 34) in pečatnih oljenk (grobovi 1, 8, 9, 19, 24, 28, 29) tipa Loeschcke I in X,12 ki so zašli v grobove kot sestavni del pogrebnega običaja. Reliefne oljenke tipa Loeschcke I najdemo predvsem v grobovih iz 1. stoletja, medtem ko so oljenke z žigom tipa Loeschcke X že bolj glasnik 2. stoletja.13 Vse keramično gradivo kaže znake domače, lokalne izdelave, kar se odraža zlasti v glini, iz katere je bilo izdelano. Po tem ga namreč ne moremo primerjati z gradivom iz naših večjih centrov, ki se po strukturi povsem razlikuje od cerkniškega gradiva. Novejša geološka raziskovanja dna Cerkniškega jezera so odkrila tu kvalitetne pleistocenske ilovice, iz katerih je bilo mogoče izdelati lončenino.14 Analiza sivočrno žgane keramike pa je pokazala, da je narejena iz sive jezerske gline.15 Pregled keramičnih pridatkov v grobovih kaže tudi, da je največ namizne keramike, medtem ko je kuhinjske le neznatno število. Predmeti iz stekla, bolje rečeno njihovi ostanki, so bili najdeni skoraj v tretjini grobov (grobovi 1, 7, 10, 17, 23, 26—28, 30—32, 36, 39, 1—2/74). Pri pokopu so bile v grob dane cele posode v grobu 10 (dva balzamarija ter oglata steklenica z ročajem), balzamarij v grobu 30, kroglasta steklenička z dvema ročajema v grobu 27, polkrožne skodele v grobovih 17, 26 in 39 ter dve skodelici z rebri iz groba 1/74. Vse so iz svetlo zelenega do svetlo modrega stekla. Skodela iz groba 26 je oblikovno posnetek Drag 35, skodela iz groba 39 pa ji je po obliki sorodna, le da ima še držaje. Vsi ostali stekleni predmeti so bili razbiti in zato verjetno del pogrebnega obreda; po fragmentih sodeč so to bili predvsem ostanki pivskega posodja. Balzamariji, narebrne skodelice in oglate steklenice so poznane z najdišč iz 1. in 2. stol.16 Novce smo našli v devetih grobovih (18, 22, 25—28, 35, 39 in 2/74) in so bili slabo ohranjeni. Zvečine so bili bronasti asi (bronast as Hadrijana iz groba 25, Trajana iz groba 28 in Klavdija I iz groba 27), ki so datirani v 1—2. stol.17 Zelo pogosti so bili v grobovih železni noži s navzven ukrivljeno konico in kaneluro na obeh straneh hrbta noža, ki je bila globlja na ravnem delu rezila (grobovi 1, 4, 8, 10—11, 22, 24, 28, 30, 33—35, 37, 39—41). Noži so kovani iz kvalitetnega železa in so verjetno imeli koščen držaj, ki se je še ohranil pri nožu iz groba 4. V več kot polovici grobov so bili noži sorazmerno dobro ohranjeni, v ostalih grobovih pa je bil, kot smo mogli ugotoviti, v grob dan samo del noža. V grobu 10 sta bila pridana kar dva taka noža. Takih nožev v tolikem številu zaenkrat z naših antičnih nekropol še ne poznamo. Analogen kos je bil najden v strugi Ljubljanice18 ter v žganem grobu na Verdu pri Vrhniki;19 po izdelavi sta enaka našim primerom. V grobu 34 je bila še druga oblika železnega noža z ročajem, ki ima na koncu zapognjen obroček. Ta tip pa je znan tudi že z drugih grobišč, kot npr. iz Bobovka pri Kranju,20 Ljubljane21 in Mengša.22 Formalno naj bi bila ta oblika noža le mlajša varianta keltskih bojnih nožev. Najdemo jih le v moških grobovih, za katere lahko domnevamo, da so bili v njih pokopani staroselci.23 Glede na ostalo gradivo, najdeno v grobovih zgodnjeantičnega časa, lahko predpostavljamo, da se tudi v ukrivljenih nožih tipa »Cerknica« v vsej svoji izrazitosti odraža staroselska tradicija. Vsekakor gre za izdelavo individualne oblike, ki je bila pogojena z namenom predmeta. Sama po sebi se vsiljuje misel o povezavi z ribolovom, zlasti še, ker je v neposredni bližini Cerkniško jezero, kjer ni manjkalo rib. To nadalje potrjujejo najdbe takega noža v strugi Ljubljanice in na Verdu, kjer so možnosti ribolova spet v neposredni bližini. Seveda pa ne moremo izključiti tudi druge namembnosti takega noža, ki pa je manj verjetna. Tako bi tak nož lahko rabili v obrambne namene, pri kleščenju protja in šibja in najbrž še kje, kar nam v tem trenutku še ni jasno. Za praktično uporabnost noža do neke mere govori tudi dejstvo, da so v grobove polagali v več primerih že izrabljene nože oziroma samo njihove dele. Manj verjetno je, da so podobno kot razbiti deli keramičnega in steklenega posodja v grobovih tudi fragmenti teh nožev vanje zašli kot posledica pogrebnih gostij ob grobu. Verjetneje gre za prave pridatke. Nadalje lahko predvidevamo, da gre pri vseh grobovih z noži za moške pokope, za ljudi, ki so se ukvarjali z neko' določeno vrsto dejavnosti (ribolovom?). Obred polaganja takih nožev pa je bil lahko povezan tudi z določenim kultom, ki se je simbolično izražal ne samo ob pogrebnih svečanostih, ampak že v takratnem življenju, saj je predmet, ki je izhajal iz predantične tradicije, imel določen simboličen pomen. K taki tezi nas sili že množica grobov s takimi pridatki. Posebno vprašanje seveda predstavlja delavnica teh predmetov. Glede na njihovo število je zelo verjetno, da so bili domač izdelek. Med kovinskim gradivom je posebej zanimiva železna britev iz groba 28. To je britev z upognjenim bronastim držajem, ki se zaključi v obliki konjskega kopita, ter širšim tanjšim železnim rezilom. Z naših najdišč zaenkrat ne poznamo primerjav zanjo. Naši britvi je najbolj podobna britev iz Caerleona, ki ima zaključek držaja v obliki labodjega vratu. J. Garbseh jo datira v sredino 2. stoletja, sicer pa ugotavlja, da je izvor takih britev z držajem v obliki živalske glave še nejasen. Oblikovno so jim najbližji poznolatenski železni noži z držaji v obliki živalskih glav iz grobišča Ornavasso, ki se kronološko pojav- ljajo že od 1. stoletja naprej tja v pozno antiko. Njegove podobe pa so poznane tudi z nagrobnikov brivcev (npr. iz Narbonne), kjer je predstavljen ves pribor brivca.24 Fibule (oziroma njihovi ostanki) so bile v šestih grobovih. Ohranjena je le enogumbna bronasta fibula s samostrelno peresovino, ki jo lahko postavimo še v flavijski čas.23 Zapestnic je bilo v grobovih malo (grobovi 17, 23, 40 in 41). Predvsem je treba omeniti nesklenjeno masivno srebno zapestnico iz groba 40, ki je ponavadi bronasta,26 ter bronasti zapestnici z odebeljenimi konci iz groba 23, ki po obliki in vrezanem ornamentu po vsej površini izražata prazgodovinsko tradicijo. Prav tako so bili redki pečatni prstani; železen je bil v grobu 24, srebrni pa v grobovih 40 in 41. Glede na ostalo gradivo se uvrščajo na prehod iz 1. v 2. stol.27 V grobu 40 je bila delno poškodovana srebrna verižica, sestavljena iz treh delov (pletena iz tanke srebrne žice), ki se je zapenjala z bronastim kaveljčkom. Takih verižic z naših najdišč zaenkrat ne poznamo, podobno pletena pa je bronasta verižica z emonskega grobišča.28 Grob je po spremnem gradivu (predvsem skodelice z rebri) datiran v 1. oz. najkasneje v prvo polovico 2. stol.29 Od pasnih spon imamo le fragment okrašene pasne spone iz groba 20, iz groba 25 pa sestavljeno pasno spono D oblike, ki jih poznamo še iz Čepne pri Knežaku, kjer so kronološko opredeljene v drugo polovico 1. stoletja.30 Vsi predmeti, ki jih je mogoče opredeliti z analogijami, pripadajo drugi polovici 1. in prvi polovici 2. stoletja, kar jasno odraža začetno in končno časovno mejo obstoja grobišča na tem prostoru. Začetek grobišča torej sega v prva obdobja rimske kolonizacije tega prostora. Ker pa je grobišče v Cerknici zaenkrat prvo in edino večje grobišče zgodnjeantičnega časa na Notranjskem, na podlagi arheoloških materialnih dokazov ni možno reči kaj več o poteku zgodnjega poselitvenega toka. Ob tem se je vsekakor treba zamisliti, kje je vzrok tako kratkega obstoja grobišča oz. njegovega hitrega konca. Verjetno smemo predvidevati, da imamo tod opravka z naseljenci iz kake bližnje, danes seveda neugotovljene prazgodovinske naselbine, ki so se zaradi povečane možnosti življenja v ravnini (o tem obstajajo v Sloveniji dokazi) in tudi ugodnejšega načina pridobivanja življenjskih dobrin preselili v bližno vode in ceste. Konec grobišča oziroma prenehanje pokopov pa bi kazalo na opustitev ali uničenje naselbine, kar bi mogli postavljati v zvezo z vdori Markomanov ter takratnim znanim pojavom kuge, dve dejstvi, ki sta na geografsko širokem področju pretrgali kontinuirano in v marsičem že utečeno življenje antike. Takrat so propadle številne kmetije in naselbine.31 Vsekakor je pomembno tudi vprašanje, kje je obstajala sočasno antična naselbina. Posamezni fragmenti keramike antičnega izvora, ki smo jih leta 1974—197582 našli pri farni cerkvi oziroma na Taboru v Cerknici, kažejo na lokacijo naselbine na tem prostoru. Žal pa so bile takratne sondažne raziskave manj obsežne, zato' je povsem razumljivo, da nismo uspeli dobiti dovolj ustreznih podatkov, ki bi mogli kaj več povedati o tem problemu. Dosedanjih naselbinskih najdb iz antičnega časa v tem prostoru zaenkrat zaradi geografske oddaljenosti (kot npr. Tržišče in Cvinger) ni mogoče povezovati s tem gro- biščem. Grobišče na Svinji gorici je bilo verjetno ob rimski cesti, ki je potekala bodisi v neposredni bližini nekropole ali naselbine, ali pa je, kar je najverjetneje, šla skozi naselbino — podobno kot kasneje v srednjem veku preko vzvišenega dela Cerknice. 1 V. Šribar, Varstvo spomenikov 7, 1958—1959, 285. 2 M. Urleb, Mednarodni mladinski raziskovalni tabori 1971—1972, Ljubljana .1973, 257 ss; ista, Varstvo spomenikov 17—19, 1974, 116 ss. 3 O. c., 273 ss. 4 H. Dragendorf, Bonner Jahrbücher 96/97, Bonn 1895, 37 ss. 5 S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7, 1972 (odslej Emona I), tab. 7, 9. L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8, 1972 (odslej Emona II), tab. 42, 5. 6 L. Plesničar-Gec, Keramika emonskih nekropol, Dissertationes 20, Beograd-Ljubljana 1977, 52 ss. 7 I. Mikl-Curk, CZN n. v. 7, 1971, 22 ss; ista, Arheološki vestnik 30, 1979, 339 ss, o sigilati in posnetkih sigilatnih oblik pri nas. 8 Emona II, tab. 37, 9. ° L. Plesničar-Gec, Keramika emonskih nekropol, 44. 10 S. in P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15, 1978 (odslej Neviodunum) 40, tab. 42, 4, 5; 43, 18; 44, 25. 11 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 27, 1976, 150. 12 S. Loeschcke, Lampen aus Vindonissa (1919), 268 ss. 13 Z. Subic, Arheološki vestnik 26, 1975, 82 s. Neviodunum, 40—41. 14 R. Gospodaric, P. Habič, Acta carsologica 8, 1979, 34 ss. 15 Analizo fragmenta iz sivočrno žgane keramike je opravil R. Gospodarič, za kar se mu lepo zahvaljujem. 16 Emona I, tab. 8, 22; 74, 2. Emona II,. tab. 24, 7. Neviodunum 42, tab. 25, 4, 12, 14. P. Petru, A. Valič, Arheološki vestnik 9—10,1958—1959, tab. 1, 3 in 7, 3. 17 Novce je opredelil P. Kos, za kar se mu lepo zahvaljujem. 18 S. Gabrovec, Arheološki vestnik 17, 1966, tab. 8, 5. 19 P. Petru-V. Šribar, Arheološki vestnik 7, 1956, tab. 1, 6. 20 P. Petru, A. Valič, Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, tab. 12, 1; 13, 1, 3. 21 S. Gabrovec, o. c., tab. 8, 6. 22 S. Gabrovec, Kamniški zbornik 10, 1965, tab. 4, 4 in 6, 1. 23 P. Petru, Vesnik 5, Beograd 1958, 263 ss. 24 J. Garbsch, Bayer. Vorgeschichtsblätter 40 (1975) 68—107, Abb. 3. 25 I. Kovrig, Diss. Pann. II/4, 1937, 117.. 26 Neviodunum, tab. XI in XII. 27 K. Mihovilič, Arheološki vestnik 30, 1979, 226—227. 28 Emona I, tab. 8, 12. 29 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, 166. 30 M. Sagadin, Arheološki vestnik 30, 1979, '304—305, tab. 10, 11. 31 B. Saria, GMDS 20 (1939) 135. P. Petru, VI. kongres arheologa Jugoslavije II, 1963, 76. J. Sašel, Kronika 26, 1978, 64. 32 M. Urleb, Elaborat o arheoloških raziskavah v Cerknici 1975, 1976, 51. LA NÉCROPOLE ROMAINE À CERKNICA Résumé Pendant les fouilles archéologiques sur la colline de Svinja gorica près de Cerknica en 1978 et en 1979, on a trouvé 42 tombes de l’époque romaine. Toutes les tom-bes, sauf une, étaient incinérér, mais beaucoup d’entre elles étainet démolies par les engins de construction Les ob jets attribués à Svinja gorica près de Cerknica ne diffèrent pas des autres qu’on connait des nécropoles de ce temps-là en Slovénie. Les objets ajoutés les plus fréquents qu’on a trouvés sur le lièu de sépulture à Svinja gorica sont les tasses ou assiettes copiées de la forme sigilate Drag 35 et 36 (les tombes 1, 10, 12, 17—19, 21, 26—28, 30, 32—33, 37—38). Tous ont une bonne comparaison avec les trouvailles d’Emona et on les classe semblablement dans la seconde moitié du premier et dans la première moitié du deuxième siècle. Dans les tombes, on a trouvé beaucoup de petits pots — coupes servant à la boisson et on les classe dans le mème temps que les tasses (tombes 1, 4, 5, 10, 12, 24, 27, 29, 30, 32, 39). Les cruches à une anse étaient rares (les tombes 17, 33, 34, 37) et par leur forme elles désignent le temps de la deuxième moitié du premier siècle. Les lampes à huile, ou leurs restes, sont rares aussi. Les lampes à huile avec un relief et leurs restes, du type Loeschcke I., ont été trouvés dans les tombes 28, 30, 34 et 37; la lampe à huile avec le sigle Octavi et Fortis et sans sigle du type Loeschcke X dans les tombes 8, 9, 11, 19, 24, 27, 28, 29, 33 et 40. Tout le matériel céramique porte le signe de la production indigène, locale. Les ob jets de verre ont été trouvés dans presque un tiers des tombes (les tombes 1, 7, 10, 17, 23, 26—28, 30—32, 36, 39, 1—2/74), quelques-uns étaient posés dans les tombes entières, comme deux balsamaires et une bouteille à anse dans la tombe 10, un balsamaire dans la tombe 30, une bouteille ronde dans la tombe 27, des tasses demi-rondes dans les tombes 17, 26 et 39 et des tasses à cotes dans la tombe 1—74. Tous sont de verre vert clair à bleu clair et sont caractéristiques pour les nécro-poles du premier et du deuxième siècles, Les monnaies (les tombes 18, 22, 25—28, 35, 39 et 2/74) ne sont pas bien conservées, en général ce sont des as de bronze (Hadrien, Trajan et Claudius) datés des ler—2e siècles. Très fréquents dans les tombes étaient les couteaux de fer avec la pointe courbée à l’extérieur et avec une cannelure dans les deux parties du couteau (les tombes 1, 4, 8, 10—11, 22, 24, 28, 30, 33—35, 37, 39—41). On ne connait pas encore de nos nécro-poles un type pareil de couteaux, et mème de si nombreux couteaux. On peut y aper-cevoir la tradition de la vieille localité, semblable au couteau de la tombe 34. Toutes les tombes avec les couteaux sont probablement des tombes d’hommes, de représen-tants d’un travail spécial (pèche?). La cérémonie de mise en tombe de ces couteaux peut ètre liée à un culte spécial, lequel n’était pas symbolique seulement pendant l’enterrement, mais cet objet avait un accent symbolique déjà durant la vie. A cause du grand nombre des couteaux nous pouvons supposer qu’ils étaient produits sur les lieux. Parmi d’autres objets métalliques (les fibules, les bracelets, les boucles de ceinture et les anneaux étaient très rares dans les tombes), il faut mentionner le rasoir de fer avec la poignée courbée de bronze de la tombe 28, rap-pelant les rasoirs de Caerleona et la chaìnette d’argent de la tombe 40. Tous les objets des tombes de Svinja gorica près de Cerknica, qui ont été classifiés par des analogies, appartiennent à la deuxième moitié du premier et à la première moitié du deuxième siècle. Une question spéciale se pose à cause du temps bref des tombes et de leur fin rapide. Nous pouvons prévoir probablement que c’étaient les nouveaux habitants de la colonie préhistorique, lesquels ont habité la piaine près de Cerknica à cause de meilleures conditions près de la ville, de l’eau et de la route. La fin rapide du lieu de sépulture au 2e siècle nous mentre la fin de la colonie, liée à la destruction des Marcomans et à la peste en mème temps. Cela peuvent ètre les raisons qui ont coupé la vie antique continue dans une région assez vaste. 21 Arheološki vestnik 22 Arheološki vestnik DVE LUTKI IZ EMONE NIKO KURET Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana Julija 1914 so v Ljubljani pri kopanju kanalov na Karlovški cesti pod Sa-massovo vilo ob vhodu v Zvonarsko ulico — tako poroča Josip Mal1 — naleteli skoraj 2 m pod sedanjim cestnim tlakom na dva pokrita rimska sarkofaga iz rumenkastega peščenca. V prvem so bili ostanki žene, v drugem, dolgem 180 cm, pa otroka. V njem so našli razen sledov zlatih nitk kot ostankov dragocene oblekce še kosti in lobanjo. Ob nogah sta bili položeni dve sohici,2 otrokovi igrački. Poleg tega sta bili v grobu še zlata vratna verižica in otroška zapestnica iz temnega jantarja. Predmete hrani Narodni muzej v Ljubljani. Najdeni lutki sodita med figure s pregibnimi rokami in nogami. Mnogo je namreč lutk brez pregibnih udov. Oznaka »lutke« za številne tovrstne izkopane kipce, ki jih hranijo muzeji po; svetu, sicer ni povsem točna. Med njimi namreč niso same igrače, ampak tudi sakralni predmeti. Večina znanih lutk3 je iz žgane gline. Redke so lesene,4 še redkejše koščene.5 Naši dve lutki sta izrezljani iz slonove kosti in zato sodita med redke primerke. Lutka 1 (inv. št. R 6930) je visoka 25 cm, lutka 2 (inv. št. R 6931) pa 24 cm.6 Lutki nista enako dobro ohranjeni. Najslabše so se ohranili udje. Roke in noge so dvodelne (nadlaket — laket, stegno — meča). Na dveh primerih so še vidni ostanki skrbno izrezljanih prstov na rokah, medtem ko je stopalo razen v enem primeru sploh odpadlo. Na glavi so upodobljeni lasje, ki pri lutki 2 v kitah (?) segajo na ramo, medtem ko je na lutki 1 videti lase, pristrižene (?) nad ramo. Obraza sta močno načeta in fiziognomija ni več spoznavna. Kakor vse grške in rimske lutke naša dva primerka ne predstavljata otroka, dete, ampak imata telo mlade ženske. Pri lutki 2 sta opazni prsni oblini, pri lutki 1 ne (več). Trup lutke 2 še kaže skrbno, gladko obdelavo materiala, trup lutke 2 pa je že močno razjeden. Ob obeh primerkih velja torej reči, da sta vešče, skrbno rezbarsko delo. Tipološko se povsem razlikujeta od množice znanih lutk iz žgane gline, kot so jih koroplasti delali praviloma s kalupi. V nasprotju z njihovo serijsko, stilizirano in poenostavljeno fakturo sta naši lutki unikata, ki ju odlikuje povsem realistično oblikovanje človeškega telesa. Vse serijsko delane lutke iz žgane gline nimajo pregibnih udov. Večinoma so oblikovane po enotnem prototipu: glava z zgolj nakazano fiziognomijo obraza, spuščeni nakodrani lasje, na glavi pa širok polos, s katerega pada po hrbtu nakazan pajčolan. Trup je pokrit s kratkim hitonom, včasih z reliefnimi okraski. Vedno so poudarjene ženske obline. Ne preštevilne lutke s pregibnimi udi imajo večinoma enodelni roki in nogi. Roke in noge so bile pritrjene na trup z žico ali nitjo na način, kot se je do nedavnega uporabljal pri preprostih igralnih punčkah in je še danes v navadi pri gledaliških lutkah (marionetah). Številne pa so ohranjene stoječe in sedeče lutke iz enega kosa, to se pravi, brez pregibnih delov. SLI: Lutka 1. Slonova kost, višina 25 cm. — Narodni muzej v Ljubljani (inv. št. R 6930). — (Foto: Božo Stajer.) Abb. 1: Puppe 1. Elfenbein, Höhe 25 cm. — Narodni muzej in Ljubljana (Inv. Nr. R 6930). — (Foto: Božo Stajer.) Sl. 2: Lutka 2. Slonova kost, višina 24 cm. — Narodni muzej v Ljubljani (inv. št. R 6931). — (Foto: Božo Stajer.) Abb. 2: Puppe 2. Elfenbein, Höhe 24 cm.. — Narodni muzej in Ljubljana (Inv. Nr.. R. 6931). — (Foto: Božo Stajer.) iz alabastra, ima pa že pregibne ude. Lesene punčke v primitivni izvedbi so se ohranile iz Starega Egipta. Iz tenke deščice so izrezani obrisi človeške postave. Shematična poslikava nakazuje obraz, preostali del punčke pa je poslikan z geometričnimi vzorci, ki naj bi predstavljali obleko. Poznali so tudi punčke s pregibnimi udi, toda ohranili so se samo trupi brez udov. Iz 7. ali 6. stoletja pr. n. š. pa so našli v grobovih (Ahmim — Panopolis) punčke iz blaga, ki kažejo najstarejšo obliko: imajo samo iz lesa izrezljano glavo, medtem ko telo nadomešča volnena oblekca. Stari Grki in Rimljani so nam zapustili prave Sl. 3: Detajl trupa ljubljanske lutke 2. (Foto: Božo Štajer.) Abb. 3: Detail des Rumpfes der Puppe 2 aus Ljubljana. (Foto: Božo Stajer.) majhne plastike, večinoma iz žgane gline, ki so jih sami imenovali lutke (kórai, pupae).8 Otrok v davnini ni bil drugačen od današnjega. Spričo visoke kulture v antiki bi bilo čudno, ko bi bile igrače tiste dobe bistveno drugačne od današnjih ali ko bi jih sploh ne bili poznali. Ko je Plutarhu umrla dveletna hčerkica, nam z ganotjem pripoveduje, kako rada se je igrala s punčko.9 Nekatera naša dekleta se še dolgo igrajo s punčkami. V antiki pa so se dekleta možila že zelo zgodaj, pri petnajstih letih ali celo prej. Grške neveste so pred poroko nesle svoje punčke v svetišče in jih darovale Artemidi ali Afroditi. Pri Rimljanih so bile punčke sprva žrtveni dar Larom in Penatom, pozneje pa so tudi mlade Rimljanke sledile grškemu zgledu. Tako so bile lutke v dobršni meri sicer res igrače, »punčke«, nekaj pa jih je predstavljalo ženska božanstva. Saj je značilno, da nobena nima otroškega života, ampak dosledno le mlado žensko telo.10 Oblikovane so z obleko (hitonom) ali gole. Le-te so verjetno oblačili. Stoječe ali sedeče, iz celega oblikovane pupae so bile brez dvoma podobe božanstev. Zelo verjetno je, da so bile postavljene nekje v hiši in da so bile predmet ča- ščenja. Na nekaterih stelah so upodobljene mladenke s takim kipcem v rokah. Dogajalo pa se je tudi, da so mladenkam, ki so morda umrle tik pred poroko, dajali v grob njihove »punčke«,11 najsi so bile res igrače ali pa kipci ženskih božanstev. Vsekakor pa so umrlim deklicam, otrokom, v grob dajali tudi njihove punčke, igrače. Šega se je ohranila dolgo časa, še po nastopu krščanstva. Lutke so našli celo v rimskih katakombah.12 Sodim, da sta bili emonski lutki igrači. K temu me navaja dejstvo, da je bil grob otroški, da imata lutki pregibne ude, da sta bili oblečeni ter da ne kažeta nobenih hieratičnih značilnosti, marveč sta preprosto realistično oblikovani. Sl. 4: Lutka iz Korinta. Ok. 500 pr. n. š. Terracotta, višina 18,4 cm. — British Museum, London. —• (Iz: Gröber: Kinderspielzeug aus alter Zeit. Berlin 1928, sl. 14.) Abb. 4: Puppe aus Korinth, ca. 500 v. u. Z. Terracotta, Höhe 18,4 cm. — British Museum, London. — (Aus: Gröber: Kinderspielzeug aus alter Zeit. Berlin 1928, Abb. 14). Sl. 5: Nekaj antičnih lutk. — Staatl. Museen Berlin. (Po negativih iz muzejske zbirke.) Abb. 5: Einige antike Puppen. — Staatl. Museen Berlin. (Nach Negativen aus der Musealsammlung). S kulturnozgodovinskega vidika je mogoče dodati, da izročilo oblečenih lutk ni izumrlo. Do naših dni se nadaljuje pri igračah, ravno tako pa se je nadaljevalo v srednjem veku in baroku (kakor v antiki) v zvezi s sakralno sfero. V srednjem veku so redovnice uporabljale lesene »Jezuščke« pri svojih pobožnostih.13 V baročni dobi so redovnice razkošno oblečene miniaturne voščene Jezuščke postavljale ali polagale v lepo izdelane zasteklene omarice, ki so se ohranile v današnji čas. Oblečeni Jezuščki so zašli tudi v cerkve (»il Santo Bambino« v Rimu, »-praški Jezušček« tudi pri nas). Po naših cerkvah in kapelah pa so se marsikje ohranile stare »oblečene« Marije.14 1 J. Mal: Muzejska kronika, v: GMD 7—8 (1926—29) 28 sl. — Gl. tudi S. Petru: Emonske nekropole, Ljubljana 1972, 132—133 (= Katalogi in monografije 7). 2 Mal pomotama pravi (o. cit. 29), da sta leseni, v resnici sta slonokoščeni. Petrujeva (o. cit. 132) navaja: »koščena... lutka.« 3 Gl. S. Mollard-Besques: Catalogue rai-sonné des figurines et reliefs en terre cuite grecs, étrusques et romains. I. Épo-ques préhellénique, géometrique, archai- ■que et classique. Paris 1954, 24 et passim. — P. A. Higgins: Catalogue of the terracottas in the British Museum. London 1954, tab. 131 (no. 9107) et passim. 4 W. Helbig: Führer durch die öffentlichen Sammlungen klassischer Altertümer in Rom, I. Leipzig 21899, 271—272. Lutka, ki jo omenja, je bila pridatek v grobu .mladenke in izrezljana iz ebenovine, torej trdega lesa, ki je vzdržal stoletja. 5 Gl. C. Daremberg-É. Saglio: Diction-naire des antiquités grecques et romaines. IV/1. (Rep.) Graz 1969, 768 s. v. pupa (G. Lafaye). 6 Gl. sliko pri Malu, o. cit. 29. 7 Prim. K. Gröber: Kinderspielzeug aus alter Zeit. Jena 1928. 8 Posebej o grških lutkah gl. J. Dörig: Von griechischen Puppen, v: Antike Kunst 1 (Olten 1958) 41—52. — Sicer pa gl. K. McElderkin: Jointes Dolls in Antiquity, v: American Journal of Archaeology 34 (1930) 458 sl. 9 Plutarchos: Consol. 2. — Navaja Da-remberg—Saglio o. cit. 768. 10 Zanimivo je, da so punčke kot igračo do našega stoletja izdelovali vedno kot miniaturne ženske. Sele moderna industrija punčk se je domislila punčk kot otroka, celo dojenčka. Obliko povitega dojenčka (Fatschenkind) so imele resda lesene stružene in poslikane punčke kot izdelek igračarske domače obrti (»cilke«). 11 Prim. E. Buchor: Grab eines attischen Mädchens. München 1939. 12 Daremberg-Saglio, o. cit. 769 (s sliko 5884). 13 E. Niffle-Anciaux: Les repos de Jé-sus et les berceaux reliquaires, v: Annales de la Société Archéologique de Namur 18 (Namur 1889) 421—484. — H. Wentzel: Eine Wiener Christkindwiege und das Jesuskind der Margarete Ebner [1344 ?] v: Pantheon 6 (München 1960) 276—283. 14 V Posavskem muzeju v Brežicah sem videl lesen Marijin kipec s pregibnimi rokami (inv. št. E 221/175/), preprosto podobarsko delo, ki so ga očitno oblačili in je stalo v kaki kapelici. ZWEI PUPPEN AUS AEMONA Zusammenfassung Im Jahr 1914 wurden in Ljubljana bei Kanalisationsarbeiten zwei römische Sarkophage ausgegraben. In einem wurden die Überreste eines kleinen Mädchens gefunden. Dabei lagen zwei elfenbeinerne Gliederpuppen, allerdings in schon ziemlich verfallenem Zustande. Sie sind 24—25 cm lang, jede stellt einen jungen Frauenkörper dar. Verfasser vertritt die Meinung, dass die Puppen bekleidet waren und dem Mädchen als Spielzeug gedient hatten. SLEDOVI RIMSKEGA ZEMLJEMERSTVA NA DRAVSKEM POLJU? IVA MIKL CURK Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana Že dalj časa se vedno znova intenzivno posvečam analiziranju arheoloških podatkov (zlasti tistih iz rimskega obdobja zgodovine Ptuja) in njihovega prispevka k strokovnim osnovam raznih aktov iz varstva naravne in kulturne dediščine.1 Pri tem sem večkrat spoznala, kako zelo je potrebno razmišljati tudi o vzrokih in logiki posameznih razdalj in razmerij med elementi v poselitvi prostora in v večji naselbini, pa tudi o logiki zgradbe tkiva, ki ga je taka večja naselbina predstavljala v prostoru. Spet in spet sem obdelovala katastrske in druge topografske karte, pa tudi različne fotografske posnetke terena v okolici Ptuja, zlasti posnetke iz zraka.2 Opirala sem se na pojave in podatke, ki jih pri nas in na tujem s pridom uporabljajo preučevalci rimskih cest in katastra.3 Začeta pot me je večkrat, kot se to pri našem delu še prerado dogaja, pripeljala v slepo ulico. Vzrok za to je bilo prav gotovo tudi dejstvo, da se mnogih zakonitosti fotointerpretacije pri barvitosti naše krajine šele učimo. Vedno znova pa me je pritegnila struktura poti, vidne na topografskih kartah med Pragerskim, Račami in Hajdino. Ta struktura kaže situacijo iz polpretekle dobe, situacijo, ki sta jo dovodni kanal hidrocentrale v Zlatoličju in veliko arondiranje kmetijskih površin severno in zahodno od Šikol sicer že spremenila, a je še prav dobro spoznavna tudi na zračnih posnetkih teh arondiranih zemljišč. Pri podrobnem ovrednotenju omenjenih grafičnih reprodukcij terena postanemo pozorni na mrežo pravokotnikov, ki se posebno izrazito nizajo na vzhod od ceste s Pragerskega proti Račam in Betnavi in na sever od ceste iz Lovrenca na Dravskem polju proti Hajdini. Mreža pa — zanimivo — ni usklajena ne s cesto Pragersko—Sik ole—Hajdina ne s cesto Fram—Marjeta—Prunš-vig—Hajdina. Modul mreže je okoli 750 m ozir. 1,5 km — da omenim le meri, ki sta nam, ko delamo s specialno topografsko karto, nekako najbolj priročni. Tudi sicer je Dravsko polje prepreženo z mrežo štirikotnikov. To je razumljivo, saj gre za ravnino, verjetno že od davnine4 zanimivo obdelovalno zemljišče, ki pa so mu meje in strukturo narekovali tudi vodotoki, debelina prsti, možnosti izkrčiti bolj ali manj gost ravninski gozd, spreminjajoči se obseg orala (praktičnega delovnega dosežka in pravno dogovorjene in uzakonjene merske enote), socialna struktura okoliških naselij v minulih stoletjih in zakonitosti zemljiške posesti. Toda, kot rečeno, razne mreže se pri podrobni analizi nekako »raz-plaste«. Da ponovim: Površina med Dravskim dvorom, Hotinjo vasjo, Podovo oz. Gorico in Stanošinci, ki jo omejujejo stara cesta in glavne poljske in lokalne poti, je dokaj jasen mnogokratnik pravokotnega geometrijskega lika s približno mero osnovne stranice 750 m. Več površin med Kungoto, Ravnim poljem, Njivercami, Lovrencem, Cirkovcami in Stanošinci je mnogokratnik istega, le nekaj drugače usmerjenega lika. V nasprotju s tem pojavom pa imajo druge izrazito razpoznavne mreže okrog Ravnega polja in Kungote, Cirkovec, Prunšviga in Marjete 23 Arheološki vestnik 353 Sl.: Zemljevid zahodnega Dravskega polja: senčene površine kažejo strukturo, ki bi mogla biti sled načrtne delitve zemljišč v okviru velikopotezne zemljiške politike. Abb.: Landkarte des westlichen Draufeldes. Die beschatteten Flächen zeigen die Struktur, die die Spur einer planmässigen Teilung der Grundstücke im Rahmen einer grosszügigen Grundpolitik sein könnte. drugačno osnovo, dolg in ozek pravokotnik, katerega usmeritve se iz kraja v kraj mnogo bolj spreminjajo. Ob tem je treba pomisliti tudi na to, na kakšnem zemljišču se nizajo veliki pravokotniki. Prostor med Kungoto, Kidričevim in Njivercami je še zdaj dokaj izrazito prostor ravninskega gozda. Ta ga je v preteklosti zelo verjetno še bolj obvladoval. To je prostor, kjer prodne nanose pokriva razmeroma malo prsti. V nasprotju s tem je prostor okrog Podove in Brezule že dolgo obdelovalna površina, o čemer bi nam mogla pričati tudi struktura arheoloških najdb.5 Tako se torej zdi, da podobni liki ne morejo biti plod enake kmetijske eksploatacije zemljišča. Nadalje na ogliščih mreže srečujemo tvorbe, ki imajo vse znake načrtnega, tudi enkratnega posega v prostor, tako npr. dvorce,6 morda pa tudi zavestno naseljene vasi.7 Vse to lahko povzroči, da naše domneve odpravimo prav na kratko, češ, da gre za pojav iz novejše zgodovine. V prid taki odločitvi bi govorilo tudi dejstvo, da rimska itinerarska cesta med Sikolami in Hajdino reže like povsem nepravilno. Vendar pa druga itinerarska cesta, ki gre na sever proti Betnavi in Mariboru,8 tvori sistemu stranico na dokajšnji razdalji. Cesto iz Lovrenca na Hajdino, ki je prav tako izrazita stranica drugemu delu sistema, spremlja vrsta rimskih najdb,9 cerkev v Lovrencu pa je zelo stara tudi kot ohranjena arhitektura,10 zato misel o tem, da je trasa te ceste že iz rimskega časa, ni nova.11 Trasa rimskega vodovoda za legijski tabor v Poetovioni, ki je dokaj identična s sedanjo cesto Hajdina—Kungota—Prunšvig— Rače,12 pa seka sistem velikih pravokotnikov precej točno po diagonali. Tudi vzhodno od Ptuja srečamo na kartah like podobne oblike in dimenzij med Dornavo in Mezgovci ter traso itinerarske ceste severno od Borovec in Strelcev. Po vsem tem si ne morem kaj, da bi premislekov in ugotovitev ne strnila v dve hipotezi, ki se seveda morata izključevati med seboj. Prva hipoteza se glasi nekako takole: Pravilne oblike velikih površin kažejo na zavestno urejanje prostora in posesti mogoče dosti zgodaj v srednjem veku, ko se je izpopolnila kmetijska tehnologija in ko so bili na novo kolonizirani večji predeli13 — urejen in razmejen je namreč dokaj velik prostor. Druga hipoteza postavlja nastanek opisanih sledov v rimsko dobo. Tako bi mreža poti mogla biti ostanek rimske parcelacije. Za to hipotezo se vedno znova zavzemam, čeprav seveda nimam nespornih materialnih dokazov zanjo. Toda mreža ponavlja smeri zidovja in ulic v Poetovioni, pa tudi osnovni mestni modul.14 In ravno v rimskem času bi bilo dovolj verjetno, da bi bilo Dravsko polje razdeljeno po enotnem sistemu. Seveda pa ima tudi ta hipoteza vrsto pomanjkljivosti, ki zahtevajo vsaj precej dodatnega analiziranja in preverjanja arheoloških podatkov. Pomembno dejstvo je najprej to, da sistem ni v skladu z itinerarsko cesto med Sikolami in Hajdino. Na to dejstvo bi mogli sicer odgovoriti, da tudi drugod po imperiju itinerarska cesta ni vedno usklajena s centuriari j o,15 toda na Dravskem polju je največje neskladje ravno tam, kjer ni ne vodà ne jež teras. To neskladje bi mogli pojasniti edino z domnevo, da so cesto med Pragerskim in Hajdino16 čvrsto trasirali šele nekaj let po razmejitvi na parcele, prej pa da je bila po načelih rimskega cestnega trasiranja zgrajena zgolj cesta ob južnem robu polja, torej tista čez Lovrenc. Za zdaj namreč še ne poznamo izrazito zgodnjih rimskih najdb v smeri med Cigonco pri Slov. Bistrici in Hajdino, kjer pa take najdbe so.17 Kot vemo, so Rimljani traso ceste Celeia—Poetovio tudi na drugih odsekih večkrat trasirali,18 čeprav seveda šele po daljšem časovnem razdobju. Časovni razmik, ki ga imam v mislih pri svoji hipotezi, pa bi mogel znašati le nekaj desetletij. 23* 355 1 Sodelovanje pri raziskovalnih nalogah IzA — Mestna topografija Poetovione in Znanstvenega inštituta FF — Osnove za valorizacijo arheološke dediščine, ki sta bili delno financirani tudi s pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije. Izsledek sem delno že v letu 1981 pripravila za objavo (za Zbornik regionalnega zavoda za zaščito spomenikov kulture v Zagrebu), vendar ni bil objavljen. 2 Strukturo poljske razdelitve na istem prostoru je sicer temeljito obdelal že V. Levec, Pettauer Studien, v Mitteilungen der anthropol. Gesellschaft, Wien, 28, 1898, 171—189, 29, 1899, 113—137, 35, 1905, 64—98, 154—195, a podatki, s katerimi je razpolagal, ko je obravnaval najstarejša zgodovinska obdobja, so bili še bistveno drugačni, zato so drugačni tudi njegovi sklepi. Poleg tega je Levčeva pozornost veljala bolj obsegu posameznih enot zemljiške razdelitve in sistemu, kot pa obliki posameznih struktur.. Pri slehernem delu te vrste je danes nepogrešljiv arhiv posnetkov na Geodetski upravi Slovenije — Fotointerpre-tacija. 3 Metodo najlepše predstavi R. Chevalier, Les voies romaines, Paris 1972, 85 s. 4 Kot dokaz morejo služiti prazgodovinska najdišča, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 313, -315, 317, 318. 5 Ibid. 6 I. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1982, 414; J. Curk, Ptujski zbornik 4, Maribor 1975, 186. 7 V. Levec o. c., 28, 121; J. Koropec, Ptujski zbornik 4, 197. 8 S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 6, 1970, 207 in opomba 238. 9 Cfr. opomba 4. 10 Varstvo spomenikov 21, 1977, poročila 350. 11 B. Saria v Klemenc-Saria, Archaeol. Karte v. Jugoslavien, Blatt Rogatec 1938, 33 ss. 12 Ibid. 13 To hipotezo je v podrobnostih razčlenil že V. Levec, o. c., sodim pa, da njegove ugotovitve o pravilnosti razdelitve vsega polja na kraljevske hube moji (drugi) hipotezi ne nasprotujejo, saj je prav mogoče, da oba sistema slonita na isti osnovi, tj. prastarih poteh. Tudi Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev 1, 1970 in 2, 1980, zlasti P. Blaznik, 1, 149 ss in S. Vilfan, 2, 186 ss; E. M. Jope v A History ob Technology 2, Oxford 1956, 81 ss. 14 V. Levec je to možnost povsem odklonil, o. c. 35, 1905, 67, a je, kot rečeno, poznal le pomanjkljive arheološke podatke. Sicer I. Miki Curk, Arheol. vestnik 29, 1978, 405 ss; eadem, Varstvo spomenikov 24, 1982, 25. 15 A. Piganiol, Les documents eada-straux de la colonie romaine d’Orange, Gallia 16 suppi., 1962. 16 Varstvo spomenikov 15, 1972, poročila 147; S. Pahič, Razprave I. razr. SAZU 6, 1969, 311 ss; idem, Arheol. vestnik 15—16, 1965, 283 ss. 17 Varstvo spomenikov 17—19/1, 1974, poročila 123, 150. Hajdina: V velikem zahodnem grobišču Poetovione ob sedanji pragerski cesti, ki je sicer zelo jasen dokaz za smer itinerarske ceste, so našli številne grobove in nagrobnike iz 1. soletja — najbolj pregledno B. Saria v Blatt Rogatec, 24, 25 —, toda predmete iz poznega latenskega in iz Avgustovega časa vedno le na terasnih ježah — tudi B. Saria v Kle-menc-Saria, Archaeol. Karte v. Jugoslavien, Blatt Ptuj, 1936, 58; in neobjavljeno gradivo v depoju Deželnega muzeja Ioanneum v Gradcu. 18 S. Pahič, Razprave SAZU 6, 311 ss; idem, Arheol. vestnik 25, 1976, 392; idem, Arheol. vestnik 15—16, 283 ss. SPUREN RÖMISCHER LANDVERMESSUNG AUF DEM DRAVSKO POLJE (DRAUFELD)? Zusammenfassung Die regelmässigen Formen der landwirtschaftlichen Flächen auf dem westlichen Draufeld verraten eine bewusste Regelung des Raumes und Besitzes. Vielleicht stammen die Spuren tatsächlich zur Gänze aus dem Frühmittelalter oder bereits aus der Römerzeit. Auch für diese Datierung würden zahlreiche Argumente sprechen, obgleich es ebenfalls mehrere Bedenken dagegen gibt. Zugunsten unserer Hypothese spricht namentlich die Tatsache, dass das Netz den Verlauf der Mauern und Gassen in Poetovio wiederholt, wie auch ihren basischen Modul. Gegen die Hypothese spricht hin- gegen die Tatsache, dass die Itinerarstrasse aus Celeia nach Poetovio das regelmässige Netz auf unregelmässige Weise schneidet, obgleich das Netz mit den zwei anderen, sicher noch römischen Strassen, übereinstimmt. Diese zwei Strassen sind die Vizinalstrasse (?) aus Lovrenc nach Hajdina und die Itinerarstrasse aus wegen der westlichen Nekropole von Poetovio in Hajdina), dass die Strasse nicht Celeia nach Flavia Solva (nördlich von Pragersko). Doch können wir versuchen, auch diese Diskrepanz zu umgehen: es wäre möglich anzunehmen, dass das Grundstück in Parzellen auf geteilt wurde, bevor die Itinerarstrasse aus Sikole nach Hajdina endgültig trassiert wurde, wenngleich wir keineswegs annehmen dürfen, (schon wegen der westlichen Nekropole von Poetovio in Hajdina), dass die Strasse nicht bereits in der Mitte des 1. Jahrhunderts u. Z. endgültig trassiert war. Diese Information veröffentliche ich mehr als Anregung und Herausforderung zur weiteren Erforschung. STAROSLOVANSKA DOBA Old Slavic period ' ■ St' & ; NOŽIČ Z ZA VOJKOMA S STAROSLOVANSKEGA GROBIŠČA DLESC PRI BODEŠČAH TIMOTEJ KNIFIC Filozofska fakulteta, Ljubljana Na staroslovanskem grobišču Diese pri Bodeščah smo leta 1980 našli v grobu 42 neobičajen železen predmet. Zaradi rjaste skorje in delne ohranjenosti ni bilo mogoče spoznati njegove nekdanje oblike; tam, kjer se je pri prvem čiščenju odkrušil drobec rje, se je na železni površini pokazal vrezan okras.1 Ko je bila odstranjena vsa rjasta skorja, se je iz nje izluščil železen nožič z zavojkoma in okrašenim držajem.2 Ker nova podoba predmeta še ni bila objavljena, s tem prispevkom dopolnjujem arheološko poročilo o grobišču Diese. Pogrebci so za pokojnika, ki je nosil nožič z zavojkoma, grob (42) izkopali na temenu ledeniške gomile. Napravili so grobno jamo ovalne oblike (dolgo 2,06 m in široko 0,53 m, dandanašnji je segala 0,56 m pod rušo). Kopali niso le do peščenih tal, ampak tudi vanje (do 0,28 m globoko). Truplo odraslega moškega so položili v grob (dolžina dobro ohranjenega okostja 1,83 m) z obrazom proti jutranjemu soncu (odklon od severa 125°). Roki sta bili iztegnjeni ob telesu; levica je počivala deloma pod trupom (sl. 1). Pod levo podlahtjo in kolčnico je imel pokojnik železen nožič z zavojkoma (sl. 1: mesto najdbe je označeno s krožcem; 2: a—d); ležal je z rezilom proti glavi. Nožič se ni ohranil v celoti (dolžina 9,0 cm). Del rezila je v minulih stoletjih in pri izkopu razpadel, tako da je ostal le štrcelj (dolžina 1,6 cm, širina 0,8 cm, debelina 0,2 cm). Rezilo prehaja pri ostrini, ki je le na eni strani, v držaj poševno, pri hrbtu pa ravno. Ker je tanjše od držaja, prehaja vanj stopničasto. Prehod je na eni strani označen tudi z okrasno črto (sl. 2: b). Držaj (dolžina 7,4 cm) je pravokotnega prereza (širina 0,9 cm, debelina 0,3 cm). Zaključuje se zavojkasto. Tudi zavojkasti zaključek je oddeljen od držaja z okrasno črto (sl. 2: b, d). Nožič je skovan iz enega kosa. Zavojka sta bila narejena s tanjenjem. Na obeh širših stranicah je bil v površino s kolescem vrezan okras (sl. 2: b, d; T. 1), na ožjih stranicah pa je bil vpiljen (sl. 2: a, c). V nastale žlebiče so bile vložene in zakovane srebrne niti. Ohranjene so na ožji stranici držaja (sl. 2: a) in na posameznih mestih širših stranic (T. 1: a, b, e; označeno s krožci). Pri kovanju so srebrne niti zlezle, ponekod bolj, drugod manj, čez rob žlebičev. Ožji stranici držala sta okrašeni s poševnimi črticami: na hrbtni strani potekajo v cikcaku (sl. 2: a), proti rezilu pa si enakomerno sledijo (sl. 2: c). Na širših stranicah je okras v obliki prepleta. Na eni je trakasta pletenina s krogi, ki objemajo sečišča trakov (sl. 2: b; T. 1: a—c; 2: a), na drugi stranici pa se trakova razcepljata in se skozi razcepe valovito prepletata (sl. 2: d; T. 1: d—f; 2: b). Vse naštete značilnosti — oblika, izdelava in okras — okvirno določajo kulturno in časovno mesto nožiča z grobišča Diese pri Bodeščah. Po obliki in Sl. 1: Diese pri Bodeščah, grobova 42 in 34 (s krožcem je označena lega nožiča z zavojkoma). Fig. 1: Diese near Bodešče, the graves 42 and 34 (the circle indicates the finding place of the knife with two volutes). velikosti spada med številne podobne železne nožiče, katerih uporaba ni znana, ki so bili razširjeni — največkrat na slovanskih najdiščih — od 6. do 11, stoletja na obsežnem ozemlju od Poljske do Urala in do Črnega morja; dleški primerek je najzahodnejši.8 Od drugih nožičev se loči po zavojkih, ki so praviloma skovani navzven, drug od drugega. Po njuni zavitosti se nožič z Dlesca približuje tankemu srebrnemu nožiču iz bogatega langobardskega groba v Civezzanu,4 ki ga zlati križ z medaljonom, na katerem se v dveh krogih prepleta pletenina, datira okoli leta 600.5 Krasen j e predmetov z vstavljanjem mehkih kovin (zlato, srebro, medenina) v bronasto ali železno osnovo je starodavna obrtna veščina,8 ki se je v času preseljevanja ljudstev ponovno razcvetela, posebno še v zvezi z živalskim stilom II.7 V mnogo manjši meri in tehnično okrnjeno — podobno kot na nožiču z Dlesca — se je uveljavila med Slovani konec 8. in v 9. stoletju.8 Pri nožiču z Dlesca so zanimivi tudi okrasni motivi. Za razcepljeni preplet (T. 2: b) mi primerjave niso poznane. Analiza ornamenta dopušča, da v njem vidimo enakomerno tekočo (T. 2: c) in ritmično se ponavljajočo pletenino (T. 2: d). Možni so tudi vozlasti motivi (T. 2: e), kakršni so krasili irske nagrobnike in iluminirane rokopise že v 7. stoletju;9 na kamniti cerkveni opremi so bili v Italiji vklesani v 8. stoletju.10 V obravnavanem ornamentu se lahko skriva tudi preplet med seboj grizočih se živali (T. 2: f, g); takšni motivi so značilni za živalski stil II, ki se je v drugi polovici 6. in v 7. stoletju razširil v kontinentalnem germanskem svetu.11 Vozlasti motivi in živalski preplet se pojavljajo tudi skupaj, na predmetih, okrašenih v insularnem stilu, ki se je z irsko-anglosaškim misijonarstvom širil na celini v drugi polovici 8. stoletja.12 Mislim, da je razcepljeni preplet na nožičku z Dlesca (T. 2: b) prav poenostavljeni, s trakom zarisani živalski preplet insularnega okrasnega stila (T. 3: a—e).13 V razcepljeni preplet namreč lahko vrišemo v vseh podrobnostih okras (T. 3: a—c) npr. s fragmenta knjige evangelijev iz Cambridga (T. 3: e) in pasnega SI. 2: Diese pri Bodeščah, nožič z zavojkoma iz groba 42. Velikost 1 : 1. Fig. 2: Diese near Bodešče, the knife with two volutes from the grave No. 42. Ratio 1 : 1 jezička iz Rossuma (T. 3: d). Pletenina, ki jo na sečiščih obdajajo krogi (T. 2: a), se pojavlja v trotračni izvedbi na kamnitih spomenikih ob koncu 8. stoletja.14 Nožič z Dlesca pri Bodeščah bi lahko na osnovi povedanega kljub nekaterim njegovim lastnostim, ki so verjetno odmev 7. stoletja, datirali po najmlajših značilnostih v konec 8. in v 9. stoletje. Vendar je mogoče — po drugi poti — to časovno opredelitev še zožiti. Lastnik nožiča z zavojkoma je bil pokopan v starejšem delu grobišča Diese, v ozkem presledku med grobovoma ženske (34) in moškega (43); v obeh grobovih so bili bogati pridatki (T. 4: 1—15).15 Za srebrni prstan s čelno razširitvijo iz ženskega groba (T. 4: 1) poznamo primerjavo v otroškem grobu (159) na Pristavi pri Bledu (T. 4: 23),16 za obsenčnike iz srebrnih prepletenih žičk (T. 4: 4, 5) pa v grobu z Žal pri Srednji vasi v Bohinju (grob 15, T. 4: 16, 17); tu najdemo v grobu moškega (22) tudi primerjavo (T. 4: 22) za kresilo z Dlesca (T. 3: 14).17 Omenjena grobova sta na Žalah ležala v starejšem delu grobišča, za katerega so še značilni pridatki karantanske skupine ter grobovi z noži (grob 22) in ki sega (grob 15) do grobov z gradivom prehodne skupine tvarne kulture \ Žale pri Srednji vasi □ O karantanska skupina prehodna skupina grobovi z nožem ketlaška skupina Sl. 3: Žale pri Srednji vasi v Bohinju, razporeditev pridatkov na grobišču. Fig. 3: Žale near the village of Srednja vas in the Bohinj valley, the distribution of articles in the graveyard. Sl. 4: Pristava pri Bledu, prehodi na grobišču. Fig. 4: Pristava near Bled, passages in the graveyard. alpskih Slovanov (sl. 3).18 Grob s Pristave (159) pa je bil vkopan med staroslovanskimi grobovi zunaj urejenih vrst.19 Ležal je na prehodu, ki je v splošnem — z izjemo staroselskih grobov 223, 231, 232 — ločeval grobišče iz obdobja preseljevanja ljudstev od staroslovanskega.20 Ta prehod so v slovanskem obdobju zaradi utesnjenosti pokopališkega prostora začeli zoževati (sl. 4: a), podobno kot prehod skozi grobišče v petih vrstah. Le-ta je bil prvotno široko odmerjen (sl. 4: b), sčasoma pa so ga grobovi z neobičajno severno smerjo občutno zožili, a ga niso prekrili ( sl. 4: c).21 Otroški grob (159) spada na konec starejšega — slovanskega — obdobja pokopavanja na Pristavi, v sredino 8. stoletja, ko se začne tudi v njegovi bližini pojavljati nakit s S-zankami. Pridatke iz obeh grobov (34, 43) z Dlesca lahko po naštetih primerjavah datiramo v sredino 8. stoletja. Ostalo gradivo z Dlesca pa je mlajše, saj sodi —• razen lončka iz groba 45 — v ketlaško skupino tvarne kulture alpskih Slovanov 9. in 10. stoletja: med starejšim in mlajšim gradivom je bila torej vrzel, ki jo označuje odsotnost nakita s S-zankami, značilnega za prehodno skupino iz druge polovice 8. stoletja.22 Zato sklepam, da sta bila moški (43), ki je umrl v visoki starosti nad 60 let, in ženska (34), ki je umrla v zreli življenjski dobi med 40. in 60. letom, najstarejša prebivalca novega selišča (Bodešče), ki je nastalo z notranjo kolo- nizacijo Blejskega kota okoli leta 800. Pokopana sta bila v začetku 9. stoletja z nakitom in predmeti vsakdanje uporabe, ki sta jih dobila že v mladosti. Skupaj z mlajšim moškim, lastnikom nožiča z zavojkoma (42), ki je umrl, star 25 do 40 let, približno v istem času (njegov grob so izkopali deloma nad globljim grobom ženske; sl. 1), so pripadali maloštevilni prvi generaciji naseljencev. Druga generacija je bila že številnejša in je tudi nosila — svojemu času primerno — nakit novega oblikovnega snovanja. Po tej poti je mogoče nožič z zavojkoma, ki po svoji obliki verjetno korenini v slovanskem, po izdelavi in okrasu pa v germanskem in romanskem sredozemskem svetu, datirati v konec 8. in v prvo tretjino 9. stoletja, v čas, ki je za zlitje kulturnih dobrin treh svetov na drobnem nožiču s staroslovanskega grobišča Diese pri Bodeščah tudi zgodovinsko razumljiv. 1 T. Knific, A. Pleterski, Staroslovansko grobišče Diese pri Bodeščah. AV 32 (1981) 494, T. 13. 2 Nožič z zavojkoma so restavrirali v Mainzu (Römisch-germanisches Zentralmuseum), ZR Nemčija. — Foto: T. Knific (sl. 1); Marijan Grm (sl. 2; T. 1). Risbe: Miran Pflaum (sl. 2—4; T. 2; 3: a — c); Darja Grosman (T. 4). T. 3: d, e po H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit (1979) Fig. 10, 11. 3 A. Pleterski, Nožiči z zavojkoma v zgodnjem srednjem veku, AV 34 (1983) 375 ff. 4 L. de Campi, Tombe longobarde di Civezzano. JÖAI 12 (1909) 121 ss, si. 92. 5 H. Roth, Die Ornamentik der Langobarden in Italien, Antiquitas 15, 1973, 131s, 274 s. 6 J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Vr- und Frühgeschichte Europas 2 (1969) 1438 s. 7 H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit, Propyläen Kunstgeschichte Supplbd 4, 1979, 74. 8 D. Bialekovä, Dävne slovanské ko-vačstvo, Ars slovaca antiqua 11, 1981, 77. 9 U. Roth, Studien zur Ornamentik frühchristlicher Handschriften des insularen Bereiches, BRGK 60 (1980) 96 ss. 10 N. -Ä-berg, The Occident and the Orient in the art of the seventh century, Kungl. Vitterhets Historic och Antikvitets Akademiens, Handl. 56: 2, 1945, 18 ss, Fig. 28. 11 H. Roth, o. c., 71 ss. 12 G. Haseloff, Die Kunst der insularen Mission auf dem Kontinent v: H. Roth, o. c., 85 ss; Z. Vinski, Novi ranokarolinški nalazi u Jugoslaviji, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 10—11 (1977—1978) 143 ss. 13 Živalski preplet, ki je na pasnem jezičku iz Rossuma, reka Waal (G. Haseloff, l. c., 91, Fig. 10), jasno izdelan, je na pasnem jezičku iz Medvedičke pri Đurđevcu (Z. Vinski, o. c., 178 ss, T. 16: la; 17: la) že zamegljen, upodobljen z ožjimi »trakovi«, ki potekajo skozi razcepe širših. 14 M. Sagadin, Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji, ZUZ 17 (1981) 48, T. 3: 3d2. 15 T. Knific, A. Pleterski, o. c., 492 ss, T. 12—15. 16 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 22, 1979, 72 s, sl. 5. 17 W. Schmid, Altslovenische Gräber Krains, Carniola 1 (1909) 20 s, T. 2: 10; 3: 22; P. Korošec, o. c., 74 (1. del), 15, 17, T. 15: 2; 17: 4. 18 P. Korošec, o. c., passim. 19 T. Knific, Horizontalna stratigrafija grobišča Bled-Pristava II, Situla 14—15 (1974) 315 ss. 20 J. Kastelic, Staroslovanska nekropola na Bledu, Dela 1. razr. SAZU 13, 1962, 7, načrt grobišča; cf. tudi J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, AbhMünch., N. F. 55, 1962, 127 s. 21 T. Knific, Bled v zgodnjem srednjem, veku (tipkopisna disertacija 1983). 22 P. Korošec, o. c., 187 ss, 305 s. T. 1: Diese pri Bodeščah, povečani izseki nožiča z zavojkoma iz groba 42 (s krožci so označeni ostanki srebrnih niti). Pl. 1: Diese near Bodešče, enlarged segments of the knife with two volutes from the grave No. 42 (the circles indicate the remains of the silver threads). THE KNIFE WITH TWO VOLUTES FROM THE OLD SLAVIC BURIAL-GROUND DLESC NEAR BODESCE TIMOTEJ KNIFIC Faculty of Philosophy, Ljubljana In 1980 an unusual iron article was found in the grave No. 42 of the Old Slavic burial-ground Diese near the village of Bođešče. Its former form could not easily be recognized because of its rusty crust and only partial preservation; at the spot where during the first cleaning a small piece of crust broke away an engraved ornament became visible on its iron surface.1 After the removal of all the rusty crust an iron knife wih two volutes and an adorned handle could be recognized.2 So far the new form, of this piece has not yet been described, and so we wish to complement with the present study the archaeological report on the burial-ground Diese. For the dead owner of the knife with two1 volutes a grave (42) was dug by the gravediggers at the top of a glacial mound. The grave pit thus made was of oval form (2.06 m long and 0.53 m wide, at present it reaches 0.56 m deep under the sod). The grave-diggers did not dig down to the sandy bottom only, but also into the stratum of sand (up to 0.28 m deep). Into this grave the body of a grown up man was laid (the length of the well preserved skeleton is 1.83 m), with his face turned towards the rising sun (the declension from the north is 125°). His arms lay stretched along the body; the left arm rested partly under the body (Fig. 1). An iron knife with two volutes lay under the left forearm and the hip-bone of the deceased (Fg. 1: the finding place is indicated with a circle; 2: a-d); its cutting blade was turned towards the head. The knife is not completely preserved (its length is 9.0 cm). A part of the cutting blade disintegrated during the past centuries and during the excavation work, so that only its stump has been preserved (1.6 cm long, 0.8 cm wide, and 0.2 cm thick). The blade has only one cutting side; at this cutting side the blade passes obliquely, and at the opposite side straight, into the handle. The blade is thinner than the handle, and it passes into it by steps. On one side the transition is indicated also by a decorative line (Fig. 2: b). The handle (7.4 c, long) has a rectangular profile (0.9 cm wide, 0,3 cm thick). It ends in volutes. The involuted end is also separated from the handle by a decorative line (Fig. 2: b, d). The knife was hammered from one piece. The volutes were produced by means of thinning. At the two wider sides an ornament was engraved into the surface by means of a small disk (Fig. 2: b, d; PI. 1), while at the narrower sides it was incised by way of filing (Fig. 2: a, c). Silver threads were inserted and welded into the grooves thus made. They are preserved on the narrower side of the handle (Fig. 2: a) and in individual spots of the wider sides (Pi. 1: a, b, e; indicated by circles). Under the hammering the silver threads crept — in some places more, in others less —• across the edges of the grooves. The narrower .sides of the handle are ornamented with short oblique lines: on the back side of the knife they rim in a zigzag line (Fig. 2: a), while on the side of the blade they follow uniformly each other (Fig. 2: c). The ornament on the wider sides has the form of interlacement. One side shows knitted bands with circles surrounding the points where the bands cross each other (Fig. 2: b; PI. 1: a-c; 2: a), on the other side the bands are split and they intertwine undulating through these splits (Fig. 2: d; PI. 1: d-f; 2: b). All these characteristics — the form, the execution, and the ornamentation — make it possible to determine approximately the cultural and geographic background of the knife from the graveyard Diese near Bođešče. With its form and size it be- T. 2: Diese pri Bodeščah, analiza okrasa na nožicu z zavojkoma iz groba 42. Pl. 2: Diese near Bođešče, an analysis of the decoration preserved on the knife with two volutes from the grave No. 42. 24 Arheološki vestnik longs to the group of numerous similar iron knives, whose usage is unknown, that were spread — most frequently in Slavic finding places — from the 6th to the 11th century over the wide territory from Poland to the Ural mountains and to the Black Sea; the specimen from Diese is their westernmost representative.3 It differs from other knives with its two volutes which are, as a rule, hammered outwards, one away from the other. With the form of its volutes the knife from Diese comes closer to the thin silver knife found in the rich Langobardic grave at Civezzano,4 whose gold cross with medallion in which we find in two circles an interlaced pattern enables us to date it around the year 600.5 The ornamentation of .articles by means of softer metals (gold, silver, brass) inset into a bronze or iron basis is an ancient skill of artisans6 which began again to flourish during the period of the migration of nations, especially in connection with the animal style II.7 It was adopted to a much smaller extent and technically curtailed by the Slavic tribes towards the end of 8th and in the 9th centuries,8 as this can be seen alsoi in the knife fi-om Diese. In the knife from Diese the ornamentation motifs are also interesting. I know no comparative material for the split interlacement (PI. 2: b). The analysis of ornament allows us to see in it a uniformly running (PI. 2: c) and rhythmically repeating interlacement (PI. 2: d). Possible are also knot-like motifs (PI. 2: e), similar to those with which Irish gravestones and illuminated manuscripts were decorated already during the 7th century;9 in Italy we can find them engraved into the stony equipment of churches during the 8th century.10 The ornament here discussed may also be a stylized representation of the interlacement of animals biting each other (PI. 2: f, g); such motifs are typical of the animal style II which during the second half of the 6th century and in the 7th century spread across the continental area inhabited by Germanic tribes.11 The knot-like motifs and interlaced animals occur also together, on articles adorned in the insular style which during the second half of the 8th century spread on the continent parallel to the work of the Irish-Anglo-Saxon missionaries.12 I believe that in the knife from Diese the split interlacement (PI. 2: b) is indeed the symplified animal interlacement of the insular ornamental style drawn with the band (PI. 3: a-e).13 Into this split interlacement we may draw in all details the ornament (PI. 3: a-c) e. g. from the fragment of the book of Gospels from Cambridge (PI. 3: e) and from the tongue of the girdle from Rossum (PI. 3: d). The interlacement where the intersections are surrounded by circles (PI. 2: a) appears executed in the form of three bands on the stony monuments at the end of the 8th century.14 On the basis of all this we could place the knife from Diese near Bodešče — in spite of some characteristics which are probably an echo1 of the 7th century — into the end of the 8th or into the 9th century, taking here into consideration its youngest characteristics. This determination of the time of its origin, however, can be — on the basis of other criteria •— even further narrowed. The owner of the knife with two volutes was buried in the older part of the graveyard Diese, in the narrow space between the grave of a woman (34) and of a man (43); both these graves contained rich accessories (PI. 4: 1—15).15 The silver ring with broadened front found in the grave of the woman (PI. 4: 1) has its parallel in the grave of the child (159) from Pristava near Bled (PI. 4: 23);16 for the two temple pieces made of interwoven silver threads (PI. 4: 4, 5) we know a parallel from Žale near the village of Srednja vas in the Bohinj valley (grave No. 15, PI. 4: 16, 17); here T. 3: Diese pri Bodeščah, analiza okrasa na nožiču z zavojkoma iz groba 42 (a—c). Cambridge, okras na fragmentu knjige z evangeliji (e). Rossum, reka Waal, okras na pasnem jezičku (d). T. 3: d, e: po H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit (1979) 91, Fig. 10, 11. Pl. 3: Diese near Bodešče, an analysis of the decoration preserved on the knife with two volutes from the grave No. 42 (a—c). Cambridge, decoration on a fragment of the book of Gospel (e). Rossum, river Waal, decoration on the tongue of a girdle (d). PI. 3: d, e: after H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit (1979), 91, Fig. 10, 11. we can find in the grave of a man also a comparison (PI. 4: 22) for the flint from Diese (PI. 3: 14).17 These two graves from Zale lay in the older part of the graveyard which is characterized also by accessories representing the Caranthanian group, and the graves with knives (grave No. 22); they reach (grave No. 15) up to the graves containing accessories which represent the transitional material culture of Alpine Slavs (Fig. 3).18 The grave from Pristava (159) was dug among the ancient Slavic graves outside of the regular rows.19 It lay at the transition which generally — with the exception of the graves of the indigenous inhabitants, Nos. 223, 231, 232 — separated the graveyard from the period of the migration of nations from the Old Slavic graves.20 During the Slavic period this intermediate area as well as the passage through the graveyard with five rows began to be narrowed due to the limited space of the graveyard (Fig. 4: a). This passage was originally wide (Fig. 4: b), gradually, however, it was narrowed by graves dug in the unusual northern direction, yet it was never completely covered by them (Fig. 4: c).21 The grave of the child (159) belongs into the end of the older — Slavic — period of burials at Pristava, into the middle of the 8th century, when in its neighbourhood the jewelry with S-slings begins to emerge. On the basis of these comparisons can the accessories from the two graves (34, 43) from Diese be dated with the middle of the 8th century. The remaining material from Diese is younger, with the exception of the small pot from the grave No. 45: it belongs into the Köttlach group of the material culture of Alpine Slavs, the 9th and the 10th centuries. Thus there is a gap between the older and the younger material which is characterized by the absence of jewelry with S-slings, typical of the transitional group from the second half of the 8th century.22 I therefore conclude that the man (43) who died at the high age of 60 years or more, and the woman (34) who died in her mature age, between 40 and 60 years old, were the oldest inhabitants of the new settlement (Bodešče) which emerged as a result of internal colonization of the Bled area around the year 800. They were buried at the beginning of the 9th century, together with jewelry and articles of daily usage which they had obtained already in their early youth. Together with the younger man, the owner of the knife with two volutes (42), who died, 25 to 40 years old, at about the same time (his grave is dug out partly above the deeper grave of the woman; Fig. 1), they belonged to the small generation of the first settlers. The second generation was already larger and it possessed —• in accordance with its own time — the jewelry which shows new formal concepts. In this way the knife with two volutes — whose form is rooted in the Slavic, the production and the ornamental elements in the Germanic and Romance Mediterranean world — can be placed into the end of the 8th or into the first third of the 9th century, thus into a period which is also historically understandable as the time of merging of the cultural elements of these three worlds, as this is embodied in the small knife from the Old Slavic graveyard Diese near Bodešče. 1 T. Knific, A. Pleterski, Staroslovansko' grobišče Diese pri Bodeščah (The Old Slavic burial-ground Diese near Bodešče), AV 32 (1981), 494, PI. 13. 2 The knife with two volutes was restored at Mainz (Römisch-germanisches Zentralmuseum), West Germany. — Photo: T. Knific (Fig. 1); Marijan Grm (Fig. 2; Pl. 1). Drawings: Miran Pflaum (Figs. 2—4; PI. 2; 3: a — c); Darja Grosman (PI. 4). PL 3: d, e after H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit (1979), Figs. 10, 11. 3 A. Pleterski, Nožiči z zavoj koma v zgodnjem srednjem veku (The knives with two volutes in the early Middle Ages), AV 34 (1983) 375 ff. 4 L. de Campi, Tombe longobarde di Civezzano, JÖA1 12 (1909), 121 ff, Fig. 92. 5 H. Roth, Die Ornamentik der Langobarden in Italien, Antiquitas 15, 1973, 131 ff, 274 ff. T. 4: 1—15 Diese pri Bodeščah, 16—22 Srednja vas v Bohinju, 23—28 Pristava pri Bledu (pomanjšano). Pl. 4: Diese near Bodešče, 16—22 Srednja vas in the Bohinj valley, 23—28 Pristava near Bled (reduced scale). 6 J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas 2 (1969) 1438 ff. 7 H. Roth, Kunst der Völkerwanderungszeit, Propyläen Kunstgeschichte, Supplbd. 4, 1979, 74. 8 D. Bialekovä, Davne slovanske ko-vačstvo (Old Slav Smithing), Ars slovaca antiqua 11, Bratislava 1981, 77. 9 U. Roth, Studien zur Ornamentik frühchristlicher Handschriften des insularen Bereiches, BRGK 60 (1980) 96 ff. 19 N. Aberg, The Occident and the Orient in the art of the seventh century, Kungl. Vitterhets Historic och An-tikvitets Akademiens, Handl. 56: 2, 1945, 18 ff., Fig. 28. 11 H. Roth, o. e., 71 ff. 12 G. Haseloff, Die Kunst der insularen Mission auf dem Kontinent, in: H. Roth, o. c., 85 ff; Z. Vinski, Novi ranokarolinški nalazi u Jugoslaviji (New findings from the early Carolingian period in Yugoslavia), Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 10—11, (1977—1978), 143 ff. 13 The animal interlacement which on the tongue of the girdle from Rossum, river Waal (G. Haseloff, l. c., 91, Fig. 10) is clearly worked out, is on the tongue of the girdle from Medvedička near Đurđevac (Z. Vinski, O.C., 178ff, PI. 16: la; 17: la) already blurred, represented by means of narrower »bands« which run through the splits of wider bands. 14 M. Sagadin, Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji (The tracery interlaced ornamentation from Slovenia), ZUZ 17 (1981) 48; PI. 3: 2d2. 15 T. Knific, A. Pleterski, o. c., 492 ff, PI. 12—15. 16 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (The early Mediaeval archaeological picture of the Caranthanian Slavs), Dela — Acta — of the 1st Class of Slovene Academy of Sciences and Arts 22, 1979, 72 ff, Fig. 5. 17 W. Schmid, Altslovenische Gräber Krains, Carniola 1 (1909) 20 ff, PI. 2: 10; 3: 22; P. Korošec, o. c., 74 (part 1.), 15, 17, PI. 15: 2; 17: 4. 18 P. Korošec, o. c., passim. 19 T. Knific, Horizontalna stratigrafija grobišča Bled-Pristava II (The horizontal stratigraphy of the burial-ground Bled-Pristava II), Situla 14—15 (1974), 315 ff. 20 J. Kastelic, Staroslovanska nekropola na Bledu (The Old Slavic Necropolis at Bled), Dela — Acta — of the 1st Class of Slovene Academy of Sciences and Arts 13, 1962, 7, the plan of the graveyard; cf. also J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (Abh. Münch., N. F. 55 1962) 127 ff. 21 T. Knific, Bled v zgodnjem srednjem veku (The area of Bled during the early Middle Ages), manuscript, 1983. 22 P. Korošec, o. c., 187 ff, 305 f. NOŽIČI Z ZAVOJKOMA V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU ANDREJ PLETERSKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana Uvod Nožiči z zavojkoraa spadajo med izjemne predmete staroslovanske tvarne kulture. Čeprav jih je poznanih še razmeroma malo, jim je bilo doslej v arheološki literaturi posvečeno že mnogo razmišljanj. Najdba dleškega nožiča nam je vzpodbuda, da se jim priključimo tudi mi. Razlaga pojma Nožič z zavojkoma. To je majhen nož, katerega držaj se zavojkasto zaključuje z dvema zavojkoma. Držaj in rezilo, ki sta običajno enako široka, sta narejena iz enega kosa kovine. Glede na celotno dolžino nožiča sta ozka, v medsebojnem razmerju pa je rezilo ponavadi krajše od držaja. Ta je mnogokrat okrašen. Dosedanja razprava Ker je bilo največ nožičev z zavojkoma najdenih na Poljskem, so o njih največ pisali Poljaki. — Prvi je posvetil pozornost nožiču z zavojkoma Z. A. Rajewski, ki je obravnaval le v celoti ohranjeni primerek z Biskupina.1 Ker je zbiral dokaze za skitski napad na prazgodovinski Biskupin, je na podlagi neprimernih primerjav dokazoval skitsko poreklo obravnavanega predmeta. Kmalu za njim se je oglasil W. Szafranski.2 Prepričljivo je zanikal možnost skitskega izvora. Opozoril je še na drugi nožič z Biskupina in zlasti na nožič z grobišča Gledzianówka, ki naj bi pripadalo prehodu iz poznolatenskega v rimsko obdobje. Nadalje je kot primerjavo prikazal model noža z zavojkoma na verižici iz zakladne najdbe v Simleul Silvaniei na Sedmograškem ter primere srednjeveškega orodja in orožja z zavojki. Glede na to je menil, da se zavoj-kasti zaključek pojavlja na prelomu poznolatenske in rimske dobe, nadaljuje v pozni antiki in se iz okrasnih pa tudi praktičnih razlogov ohranja v srednji vek. — Skoraj istočasno se je problemu posvetil tudi A. Gardawski.3 Kot najdbo iz zaključene grobne celote je objavil nožič z Gledzianówka. Vendar razlage ne izvaja iz spremnih najdb, ampak kot Szafranski išče primerjave v §imleul-skem depoju in dodaja antični relief iz Vatikana, ki upodablja prodajalno kovaških izdelkov. Na tej podlagi postavlja nožiče z zavojkoma v 1. stoletje, njihove vzore pa išče na področju rimskega cesarstva. Kratko rezilo in okrašen držaj, obešen na verižici, so mu dokazi za okrasni pomen noža. Služil naj bi za znak pomembnosti lastnikov. — Naslednji se je nožičev z zavojki dotaknil K. Jaždžewski v študiji o mesebojnih odnosih slovanskih in germanskih elementov v Srednji Evropi od vpada Hunov do naselitve Avarov.4 Namen njego- vega dela je bil, dokazati prisotnost Slovanov na vzhodni meji strnjeno naseljenega germanskega ozemlja že pred 7. stoletjem. Dokaz za to so mu tudi poljski nožiči z zavojkastim zaključkom. Pri tem je moral pomakniti njihovo časovno opredelitev navzgor. Za nožič iz Gledzianówka meni, da ne spada v objavljeni grob, ampak je prišel nadenj pozneje. Grobišče ima namreč tudi pokope iz obdobja preseljevanja, npr. gomilo iz 5. ali začetka 6. stoletja. Nato opozori na podobnost nožičev z zavojkoma z zgodnjemerovinškimi lasnicami — noži, ki imajo zavojkast zaključek v podobi ptičje glave. Strinja se z mislijo, da je treba iskati izvor in pravzor na ozemlju zgodnjerimskega cesarstva. Odtod naj bi oblika v pozni antiki in času preseljevanja proniknila med sosednja severna ljudstva, mdr. h Gepidom in Frankom, kjer so jo uporabili za okrasno-uporabne predmete. Od teh naj bi jo nato sprejeli Zahodni Slovani v 6. stoletju, morda že v 1./2, najkasneje na začetku 2./2. Vse dotlej se je obravnavalo le poljske nožiče. Prvi je v posebno razpravo vključil tudi primerke od drugod S. Šiška.5 S tem se je prostor, kjer se pojavljajo nožiči z zavojkoma, razširil na Slovaško, Avstrijo, Madžarsko, Moldavijo in Ukrajino. Razdelil jih je na dve skupini. Tip A so mu poljski nožiči, ki so lepše izdelani in okrašeni, tip B pa ostali, ki so bolj grobi in naj bi bili bolj za vsakodnevno uporabo. Prve časovno opredeljuje po Jaždžewskem v 6. st. in prevzema njegovo razlago njihovega izvora, le določneje se opredeli za Srednje Podonavje, druge pa postavlja v 7.—9. stoletje z v bistvu isto razlago izvora, le da dopušča večjo možnost neposrednega vpliva poznoantičnega izročila. Glede na obliko jih imenuje bodala. Ker se sicer na splošno redko pojavljajo, vendar na področju avaro-slovanskih grobišč razmeroma pogosto, meni, da niso domači Slovanom. Skoraj istočasno je tudi na Poljskem W. Szymahski skušal zajeti vse poznane primerke in na tej podlagi podati svojo oceno.6 Ker je dosledno upošteval tudi najdiščne podatke, je poljske nožiče postavil v precej poznejše obdobje, do konca 10. stoletja. Za nožič ž Gledzianówka meni, da je njegova najdiščna dokumentacija resnično dvopomenska, vendar se z določeno rezervo odloči za starejšo časovno opredelitev. Glede izvora nožičev z zavojkoma misli, da se o tem ne da reči nič trdnega. Podoba z vatikanskega nagrobnika ga sploh ne spominja na obravnavane predmete. Za §imleulsko upodobitev poudari, da gre za črtalo pri ralu. Zavojka sta lahko le slučajen okras, saj takih nožev še niso našli na rimskem in na temu obmejnem ozemlju. Prav tako je na podlagi ene same šibke primerjave težko videti merovinški vpliv, še zlasti, ker se nožiči z zavojkoma pojavljajo na ozemlju, ki je bilo stoletja pod vplivom vzhodnih nomadskih ljudstev. Karta razprostranjenosti se ujema z razprostranjenostjo Slovanov. Tudi za primerke z avaroslovanskih etnično neenotnih grobišč dopušča možnost, da so bili njihovi nosilci Slovani. Nožiči so preveč različni, da bi lahko govorili o središču izdelave, od koder so se širili. Na splošno misli, da so zaradi široke razprostranjenosti in raznolikosti oblik sestavni del kulture raznih skupin ljudstev, predvsem slovanskih, spadajo v 7.—10. stoletje, prisvojeni pa so že v prejšnjih stoletjih. Končno poudarja, da zavojkasti okras ni novost in da je posebna oblika nožičev nastala zaradi uporabe, ki je bila drugačna kot pri vsakdanjih nožih. Grobni pridatki v grobovih z nožiči z zavojkastim zaključkom se ne ločijo od pridatkov v ostalih grobovih, zato misli, da obravnavani predmeti niso znamenje družbenega raz- likovanja, ampak so bili verjetno znak posameznikov, tako moških kot žensk, ki so imeli opravila v zvezi s kultom, v katerem je imel nožič posebno nalogo. Lahko celo, da zato okras ni imel le estetskega pomena. Že naslednje leto je W. Szymahski, predvsem na podlagi Šiškinega prispevka, objavil kratek dodatek k svojemu prejšnjemu razpravljanju.7 Ne strinja se s predlagano razdelitvijo nožičev v dve skupini, ker je preveč poenostavljena. Okras na držaju je mogoče pričakovati tudi pri nepoljskih primerkih. Ravno tako niso vsi poljski nožiči iz 6. stoletja. Celo nasprotno. Na podlagi novejših najdb je mogoče njihovo težišče postaviti v 8.—10. stoletje. S tem odpadeta tudi glavni merili namišljene delitve. Enako se mu ne zdi prepričljiva Siškina razlaga izvora nožičev. Tako- kot že prej mu očita nekritično povzemanje po poljskih avtorjih (mišljen je predvsem K. Jaždžewski). — S tem je bilo razpravljanje o nožičih z zavojkoma za daljši čas zaključeno. Šele po desetletju in pol jim je kratko poglavje namenil K. Wachowski.8 V obširni razpravi, ki je sicer posvečena stikom v tvarni kulturi med Poljsko in Veliko Moravo, je s karto razprostranjenosti in seznamom literature zbral tudi vse dotlej poznane primerke nožičev z zavojkoma. Na tej podlagi navede le nekaj kratih opažanj. Še vedno so nejasni izvor in razvoj ter časovna razdelitev nožičev. Glede na dosedanje najdbe je mogoče ločiti tri glavna področja: severnošlezijsko-velikopoljsko, Moldavijo in področje srednje Donave. Nejasno se zarisuje tudi četrto področje ob spodnji Donavi. Zdi se, da sta severnošlezijska in moldavska skupina nekoliko starejši od srednjedonavske. Najmlajša je spodnjedonavska skupina. Izvora nožičev v posameznih skupinah se še ne da ugotavljati.* Vse dosedanje kresanje mnenj ni bistveno premaknilo z mrtve točke vedenja o nožičih z zavojkoma. Neprepričljive so razlage njihovega izvora. Spodletel je poskus tipološke razdelitve. Nedvomno je postalo le to, da spadajo v zgodnji srednji vek, njihovo naraščajoče število pa daje samo od sebe prve obrise prostorske razdelitve. Ce želimo povedati nekaj novega, moramo torej spremeniti delovno izhodišče. Katalog 1. Zukowice.9 Naselbina. Nožič je bil, sodeč po zelo slabi fotografiji, verjetno okrašen s prečnimi? vrezi in križci?? (T. 1: 1). Mer ni mogoče določiti, ker fotografija nima merila. Postavljen je med predmete starejšega dela naselbine, ki je opredeljen v 6.—7. stoletje. 2. Czeladž Wielka.10 Naselbina. Nožič, dolg 17,2 cm, je bil najden v jami št. 28 (T. 1: 2). Držaj je okrašen s pikami in prečnimi črticami. Mere po risbi: dolžina rezila 7,4 cm, širina rezila 0,9 cm, debelina rezila 0,2 cm, dolžina držaja 9,8 cm, širina držaja 0,9 cm, debelina držaja 0,25 cm. Omenjena jama spada k najstarejši stopnji poselitve v 5 (?).—6. stoletju. 3. Gledzianówek.11 Grob št. 64. Žgan pokop. V zgornji plasti zasutja je ležal železen nožič z zavojkoma (T. 1: 3). Med njima majhen izrastek. Zaključek je s kovanjem stanjen na polovico debeline držaja. Ta je na obeh straneh okrašen z vrezanimi črticami, ki upodabljajo križe med prečnimi linijami. Celotna dolžina noža je 18,4 cm. Mere: dolžina držaja z zavojkoma 11,7 cm, širina držaja 0,8 cm, debelina * Ko je bil rokopis že v tiskarni, sem zvedel še za članek: R. S. Minasjan, Zeleznye noži s voljutoobraznym naveršiem, Problemi/ arheologii II, Leningrad 1978, 148 ss. držaja 0,4 cm, dolžina rezila 6,7 cm, širina rezila 0,8 cm, debelina rezila 0,2 cm. Časovna opredelitev je sporna, vendar nožič ni mlajši od 5.'—6. stoletja. 4. Trebuženji.12 Naselbina. Nožič z le delno ohranjenima zavojkoma. (T. 1: 4). Držaj je okrašen s črticami, ki sestavljajo geometrijski vzorec (ki pa ga na risbi ni mogoče prepoznati). Nož je postavljen v isti čas kot ostali moldavski, v 7.—9. stoletje. Mere po risbi: celotna dolžina 13,6 cm, dolžina rezila 5,4 cm, širina rezila 0,8 cm, debelina rezila 0,2 cm, dolžina držaja 8,2 cm?, širina držaja 0,8 cm, debelina držaja 0,25 cm. 5. Plisnesk.13 Naselbina. Brez najdiščnih podatkov. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 5). Držaj je okrašen le na eni strani z vrezanimi črticami v podobi smrekove vejice. V enem zavojku je medeninast obroček. Sodeč po risbi sta zavojka, glede na lice držaja, izvihana naprej in nazaj. Mere po risbi: celotna dolžina 13 cm, dolžina držaja 11,4 cm, širina držaja 0,8 cm, debelina držaja 0,2 cm?, dolžina rezila 1,6 cm, širina rezila 0,5 cm, debelina rezila 0,1 cm? Gradišče Plisnesk je trajalo od 7. do 13. stoletja.14 6. Bonikowo.15 Naselbina. Raztresena najdba iz plasti V v izkopu I. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 6). Držaj je okrašen z vrezanimi pikami in črticami v obliki smrekove vejice. Mere po risbi: celotna dolžina 18,7 cm, dolžina držaja 9,3 cm, širina držaja 1,1 cm, debelina držaja 0,2 cm, dolžina rezila 9,4 cm, širina rezila 1,2 cm, debelina 0,2 cm. Plast V pripada starejši naselbini, ki je živela med 6. in 8. stoletjem.16 7. Branešti I.17 Naselbina. Raztresena najdba iz izkopa III. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 7). En zavojek je odlomljen. V drugem tiči železen obroček. Držaj je okrašen z vrezi, ki sestavljajo geometrijski vzorec (ki pa ga na risbi ni mogoče prepoznati),18 Mere po risbi: celotna dolžina 13,6 cm, širina rezila 0,9 cm, debelina rezila 0,25 cm, širina držaja 0,9 cm, debelina držaja 0,25 cm. Naselbina je bila osnovana približno na prelomu 6./7. stoletja in je prenehala obstajati v začetku 10. stoletja.19 8. Alčedar III.20 Naselbina. Raztresena najdba. Železen nožič z zavojkoma. (T. 1: 8). Rezilo je le delno ohranjeno. Držaj je okrašen z vrezi, ki sestavljajo na risbi nespoznaven geometrijski okras.21 Mere po risbi: širina rezila 1,0 cm, debelina rezila 0,25 cm, širina držaja 1,0 cm, debelina držaja 0,25 cm. Vse stavbe v naselbini pripadajo 6.—8. stoletju.22 9. Szob.23 Grobišče. Grob št. 6. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 9). Mere: celotna dolžina 14 cm, širina držaja 1,9 cm, širina rezila 1,9 cm. Grobišče je postavljeno v čas 8. do prve polovice 9. stoletja. 10. Alattyän.24 Grobišče. Grob št. 287. Žensko okostje. Med kostmi goleni je imelo živalsko kost, med stegnenicama glineno vretence, na desni kolčnici železno spono, okoli vratu rumene in črne jagode in pri lobanji par bronastih uhanov. Ob levi kolčnici je ležal železen nožič z zavojkoma (T. 1: 10). Mere po risbi: celotna dolžina 15,6 cm, širina držaja 1,4 cm. Grob spada v tretjo časovno skupino grobov na grobišču. Pripadnike te skupine so začeli pokopavati verjetno že konec 7., številno pa v začetku 8. stoletja. Grobišče je zamrlo v prvi polovici 9. stoletja.25 11. Romonya II.26 Grobišče. Grob št. 96. Žensko okostje. Na levi strani lobanje je imelo bronasta uhana, njima nasproti pa bronast odlomek, okrog vratu pet preluknjanih rimskih novcev in rjave, rumene, modre steklene jagode. Imelo je okroglo ploščato zaponko, narejeno iz posrebrene bronaste pločevine, pri kosteh desne roke pa še bronast prstan in del držaja železnega nožiča z zavojkoma (T. I: 11). Mere po risbi: širina držaja 1,4 cm. Raziskani del grobišča pripada poznemu avarskemu obdobju, 8. stoletju.27 12. Zillingtal.28 Grobišče. Grob št. 202. Moško okostje. V SZ vogalu groba je bil kos železa. Pri levi podlahti je ležal železen obroč, pri desni pa železno dleto (?). V grobu sta bili še železni štirioglati sponi, pri levem kolku dva odlomka noža (?), pri kosteh desne noge lončena posodica, napolnjena s pepelom, ob njej več kosti perutnine in triroba puščična konica, pod kostmi leve noge golenica drobnice. Pri levem kolku je ležal tudi železen nožič z zavojkoma (T. 1: 12). Mere: celotna dolžina noža je 17 cm, širina držaja je 1 cm, debelina držaja je 0,4 cm, širina rezila je 1 cm. Grobišče je časovno postavljeno enako kot ostala avaroslovanska grobišča.29 Torej je trajalo od 7. do prve polovice 9. stoletja. 13. Bnin.30 Naselbina. Raztresena najdba iz plasti VII. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 13). Le delno ohranjen držaj je okrašen s prečno vrezanimi črtami. Mere delno po risbi: celotna dolžina 14,3 cm? dolžina držaja 12,2 cm?, širina držaja 0,9 cm, debelina držaja 0,15 cm, dolžina rezila 2,1 cm?, širina rezila 0,9 cm. Plast VII je nastala v prvi polovici 11. stoletja.31 14. Novotroickoe.32 Naselbina. Raztresena najdba. Železen nožič z zavojkoma (T. 1: 14). Držaj je peterokotnega preseka. Mere po risbi: celotna dolžina 13,2 cm, dolžina držaja 7,9 cm, širina držaja 1,3 cm, debelina držaja 0,25 cm, dolžina rezila 5,3 cm, širina rezila 1,5 cm, debelina rezila 0,25 cm. Novotroickoe je obstajalo kratek čas, od preloma 8./9. stoletja do konca 9. ali začetka 10. stoletja.33 15. Oš-Pando-Ner II.34 Grob. Iztegnjeno žensko35 okostje z glavo na SV. Pri levem sencu je bil ovalen obsenčnik, pri desnem cevast namiz? Ob desnem boku je bil železen nožič z zavojkastim zaključkom. (T. 2: 15). Od dveh se je ohranil le en zavojek. Pokrit je z debelo rjasto skorjo. Mere po risbi: celotna dolžina 11,8 cm, dolžina držaja 8,2 cm, širina držaja 0,5 cm, debelina držaja 0,3 cm, dolžina rezila 3,6 cm, širina rezila 0,35 cm. Grob je postavljen v čas 8.—9. st. 16. Diese pri Bodeščah.36 Grobišče. Grob št. 42. Moško okostje. Pod levo podlahtjo je bil železen nožič z zavojkoma (T. 2: 16). Rezilo je le delno ohranjeno. Držaj je pokrit s pleteninastim okrasom, ki je narejen s tauširainjem. Zavojka sta uvita navznoter. Mere: širina rezila 0,8 cm, debelina rezila 0,2 cm, dolžina držaja 7,4 cm, širina držaja 0,9 cm, debelina držaja 0,3 cm. Grob je nastal v 1./2 9. stoletja. 17. Nitra.37 Naselbina. Bivališče 42/62. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 17). Mere po risbi: celotna dolžina nožiča 12,7 cm, dolžina rezila 5,1 cm, širina rezila 0,9 cm, debelina rezila 0,3 cm, dolžina držaja 7,6 cm, širina držaja 1,0 cm, debelina držaja 0,3 cm. Predmet je postavljen v 9. stoletje. 18. Želovce.33 Grobišče. Grob št. 839. Otroško okostje. Pri lobanji je bil uhan, pri nožicah lončena posodica, pri medenici pa železen nožič z zavojkoma (T. 2: 18). Mere po risbi: celotna dolžina nožiča 18,0 cm, dolžina rezila 7,5 cm, širina rezila 0,9 cm, debelina rezila 0,3 cm, dolžina držaja 10,5 cm, širina držaja 1,3 cm. Začetek grobišča je v 1./2 7. stoletja, konec pa okoli leta 800.39 19. Mikulčice.40 Naselbina. Le delno ohranjen železen nožič z zavojkoma je bil najden vzhodno od krstilnice troladijske bazilike v globini 50 cm (T. 2: 19). Verjetno gre za raztreseno najdbo? Mere po risbi: širina rezila 0,6 cm, dolžina držaja 8,2 cm, širina držaja 0,7 cm, debelina držaja 0,2 cm. Glede na razmeroma majhno globino nožič morda pripada velikomoravskemu obdobju. 20. Hnojné.41 Naselbina. Bivališče 52/62. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 20). Na držaju so sledovi lesene obloge, ki sta jo pritrjevali zakovici. Konica rezila je odlomljena. Mere delno po risbi: rekonstruirana celotna dolžina 15,1? cm, dolžina držaja 7,8 cm, širina držaja 1,1 cm, debelina držaja 0,35 cm, dolžina rezila 7,3? cm, širina rezila 1,0 cm, debelina rezila 0,35 cm. Lončene črepinje v hiši najdbo časovno postavljajo na prelom 9./10. stoletja.42 21. Nowa Huta — Mogila.43 Naselbina. Raztresena najdba. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 21). Mere delno po risbi: celotna dolžina 14,8 cm, dolžina rezila 4,9 cm, širina rezila 1,0 cm, debelina rezila 0,2 cm, dolžina držaja 9,9 cm, širina držaja 1,1 cm, debelina držaja 0,3 cm. Naselbina je časovno opredeljena v obdobje od konca 5. do začetka 11. stoletja.44 22. Biskupin.45 Naselbina. Raztresena najdba .iz zgodnjesrednjeveške plasti. V globini 47 cm je bil najden železen nožič z zavojkoma (T. 2: 22). V enem zavojku je imel enega, v drugem pa dva verižna člena. Držaj je na obeh straneh okrašen z vreznimi črticami in pikami. Mere po risbi: celotna dolžina 16,6 cm, dolžina držaja 10,4 cm, širina držaja 1,0 cm, debelina držaja 0,4 cm, dolžina rezila 6,2 cm, širina rezila 1,0 cm, debelina rezila 0,3 cm. Zgodnjesrednjeveška naselbina je trajala od 6,—11. st.46 23. Biskupin.47 Naselbina. Raztresena najdba iz najvišje plasti, na meji med rjavo šoto in črno zemljo. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 23). Rezilo se ni ohranilo v celoti. Držaj je okrašen s prečno in vzdolžno vrezanimi črtami ter črticami v obliki smrekove vejice. Mere delno po risbi: celotna dolžina 12,5 cm, dolžina držaja 10 cm, širina 1 cm, debelina 0,3 cm, širina rezila 1,1 cm, debelina 0,3 cm? Zgodnjesrednjeveška naselbina je trajala od 6.—11. st.48 24. Milicz.49 Naselbina. Raztresena najdba. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 24). Del rezila je odlomljen. Po obeh straneh držaja in rezila je nožič okrašen s plitvimi jamicami. V vsakem zavojku tiči kos žice, ostanek verižnega členka. Mere po risbi: širina rezila 1,1 cm, širina držaja 1,1 cm. Naselbina je opredeljena kot zgodnjesrednjeveška. cel. dolž. A dol. rez. 1 šlr. rez. 2 deb. rez. 3 dolž. drž. 1 a Šlr. drž. 2a deb. drž. 3 a Ila 2 2a 3 : 3a 2a:A 2a. la 2: 1 3 2 3a:2a 1 ? 1:2 1: 26.25 ? 1:17.5 ? 1:8,75 2 17.2 7.4 0.9 0,2 9.8 0.9 025 1 1.3 1:1.25 1:19,1 1:10.8 1:8.2 1:4.5 1 13.6 3 18.4 6.7 0.8 0.2 11.7 0,8 0.4 111.75 1:1 1:2 1:23 1:14.6 1:8.3 1:4 i:2 4 13.6 ? 5.4 0.8 0.2 ? 8.2 0,8 0.25 ? 111.5 1:1 1:1.25 1117 ? 1:10.25 1:6,75 1:4 113.2 5 13 1.6 0.5 ? 0.1 11.4 0,8 ? 02 117.1 1:1.6 ? 1:2 1:16.25 1:14,25 1:3,2 ? 1:5 ? 1:4 6 18,7 9.4 1.2 0.2 9.3 1.1 0.2 i:059 1:0,92 1:1 1:17 1:8.4 r.7.8 1:6 i:55 7 13.6 0,9 0.25 0,9 0.25 1115.1 8 1.0 0,25 1.0 0.25 1:1 1:4 1:4 9 ? 14 1.9 1.9 ? 1:7,4 10 15.6 1.4 1:11 11 1.4 12 1.0 1.0 0.4 1:1 13 ? 14,3 ? 2,1 0.9 ? 12.2 0.9 0.15 ? 1:5.8 1:1 1115,9 ? 1:13.5 14 13.2 5.3 1.5 0.25 7.9 1.3 0,25 111.5 110.87 1:1 1110 1:6 15 11,8 3.6 0,35 8.2 0.5 0.3 i:2.7 1:1,4 1:23.6 1:16.4 1110.3 16 0.8 0.2 7.4 0.9 0.3 i:i.25 1:1.5 1:8,2 1:4 1:3 17 12.7 5.1 0.9 0.3 7.6 1.0 0.3 1:1.5 l:i.1 1:1 i:i2.7 18 18.0 7.5 0,9 0.3 10.5 1.3 1M.4 111.4 1113.8 19 Q£ 8.2 0.7 0.2 1:1.16 20 ? 15,1 ? 7,3 1.0 0.35 7,8 1.1 0,35 ? 1:1.07 1:1.1 1:1 ? 1113,7 1:7 21 14.8 4,9 1.0 02 9.9 1.1 0.3 1:2 1:1.1 1:1.5 1 .13.4 22 16,6 6,2 1.0 0.3 10.4 1.1 0.4 111.68 1:1,1 1:1.3 1:15 1:9.4 r.6,2 23 1.1 ? 0.3 10 1.0 0.3 1.0.91 ? 1:1 1:10 113.3 24 1.1 1.1 IM 25 1.5 0.3 6.2 0,75 0.3 1:0.5 1:1 1 18.2 1:5 1:2.5 26 1.0 Sl. 1 : Številčni opisi nožičev z zavojkoma. Fig. 1: Numerical descriptions of the knives with two volutes. 25. Bucov — Rotari.50 Naselbina. Zemljanka št. 3. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 25). Del rezila je odlomljen. Mere po risbi: širina rezila 1,5 cm, debelina rezila 0,3 cm, dolžina držaja 6,2 cm, širina držaja 0,75 cm, debelina držaja 0,3 cm. Stavba št. 3 je časovno opredeljena približno v sredino 10. stoletja. 26. Bisericu(a — Garvan.51 Naselbina. Železen nožič z zavojkoma (T. 2: 26). Delno ohranjen. Mere: širina držaja 1,0 cm. Naselbina spada v čas od 10. do 12. stoletja.52 Potek dela Pozornost smo usmerili na osnovni vir — nožič z zavojkoma in njegovi najdiščni podatki. Pri tem smo upoštevali le slikovno objavljene primerke. Zanimalo nas je, ali je med nožiči mogoče najti določene povezave in ali se tako povezani družijo v neke večje skupine. Odločili smo se za metodo statističnega ugotavljanja sorodnosti. Vsak nožič smo skušali številčno opisati (Sl. 1). Pri tem smo ločili dve skupini podatkov. Prva zajema osnovne mere predmeta, kar omogoča iskanje enako velikih predmetov. Druga skupina podatkov zajema obliko, ki je izražena v razmerjih med posameznimi deli predmeta. Tako lahko poiščemo pred- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 a 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 m 1 ÜS 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 ?, 2 S 4 8 2 3 5 4 1 1 3 2 3 3 4 3 4 1 3 1 3 2 4 6 4 3 2 2 1 3 3 1 2 3 1 2 1 2 3 1 1 2 4 1 8 6 ; ü 2 3 5 3 1 1 3 4 1 4 3 1 2 2 3 5 3 1 1 5 2 4 2 ■ 2 1 1 3 2 1 2 2 2 6 3 3 3 ? 1 1 2 4 2 2 2 1 4 3 2 2 1 2 7 1 5 2 5 1 1 —- 6 2 1 4 4 2 3 1 1 1 1 2 3 1 1 S 1 4 ? 3 1 1 6 ' 1 R 3 1 3 1 2 1 2 2 1 3 1 1 1 9 1 1 1 1 2 1 h 1 2 1 10 ■ 1 1 11 h~ 12 1 1 3 1 1 3 1 1 1 1 1 1 3 1 1 1 1 13 1 3 3 3 3 2 4 1 2 1 1 2 1 2 1 14 2 1 4 2 4 4 3 1 1 1 5 2 1 3 1 1 2 2 15 2 1 1 K 1 1 1 1 1 1 1 1 16 3 3 4 2 2 1 1 1 1 lis« 4 1 1 2 4 1 3 3 17 3 1 3 1 2 3 2 1 2 5 1 4 a 6 2 7 6 5 5 4 1 13 1 4 2 1 2 1 1 2 1 1 6 4 2 4 2 2 19 1 2 2 1 1 1 1 1 1 2 2 2 1 1 1 20 4 1 3 4 2 2 1 1 3 1 2 7 4 3 i; r 6 5 2 1 1 21 1 4 2 3 2 3 1 2 1 1 1 4 6 2 2 6 , 5 4 1 3 22 1 3 5 2 1 2 3 2 1 1 5 4 1 5 5 4 1 2 2.4 3 1 3 2 3 3 1 2 1 3 5 2 1 1 4 4 ite 1 3 1 24 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 iit 25 1 2 1 2 2 1 1 1 2 1 3 4 2 1 1 3 2 3 a 26 1 1 1 1 Sl. 2: Število podobnosti med posameznimi nožiči z zavoj koma. Fig 2: The number of similarities between individual knives with two volutes. mete podobnih oblik. Skupna uporaba vseh podatkov omogoča združeno iskanje podobnih nožičev tako po velikosti kot po obliki. Določenih je bilo 15 razdelkov, ki pa so zaradi le delne ohranjenosti predmetov in še večkrat zaradi slabe (ne)objave mnogokrat ostali precej prazni ali pa nenatančno izpolnjeni. Vse to zmanjšuje gotovost dobljenih izsledkov. Ko je bila izpolnjena tabela s 15 razdelki za vse obravnavane nožiče, jih je bilo potrebno razdeliti na podobnostne skupine v vsakem razdelku posebej. Število podobnosti med posameznimi primerki v posameznih podobnostnih skupinah v vseh razdelkih je bilo prikazano na posebni preglednici (Sl. 2). V okviru enega razdelka si je namreč en predmet lahko podoben z enim drugim predmetom le enkrat, v okviru več razdelkov pa večkrat. Število podobnosti določa njihovo stopnjo: večje število — večja podobnost. Pokazalo se je, da si običajno med seboj nista podobna le po dva nožiča, ampak je enemu bolj ali manj podobnih več, ki so si med seboj spet bolj ali manj podobni. Tako so se izoblikovale tri razmeroma zaključene skupine nožičev. Za vsako je bila izdelana tudi karta razprostranjenosti s prikazom medsebojnih povezav (Sl. 3—5). Razlaga razvoja Prvo skupino (Sl. 3) tvori 6 nožičev s Poljske (1 — Zukowice, 6.—7. st.,. 2 — Czeladž Wielka, 5.?—6. st., 3 — Gledzianówek, 5./6.? st., 6 •— Bonikowo, 6.-8. st.), Ukrajine (5 — Plisnesk 7.—13. st.) in Moldavije (4 — Trebuženji, konec 7.—9. st.). Poljski nožiči so nekoliko starejši, moldavski in ukrajinski pa malo mlajša. Na podlagi sorodnosti in časovne zaporednosti lahko izvor zadnjih dveh povezujemo s prvimi. ■— Nožiči prve skupine so si delno sorodni tudi z nožiči druge (7, 13, 14) in tretje skupine (20, 21). Drugo skupino (Sl. 4) tvorijo nožiči iz Moldavije (7 — Branešti I 7,-—9. st.,, 8 — Alčedar III 6.—8. st.), Srednjega Podonavja (9 — Szob 8.—1./2 9. st., 12 -— Zillingtal 7.-8. st.), Poljske (13 — Bnin 1./2 11'. st.) in Ukrajine (14 — No-votroickoe 9. st.). Morda smemo tej skupini zaradi prostorske pripadnosti prišteti še tri nožiče, za katere je sicer premalo podatkov, da bi jih zanesljivo razvrstili (10 — Alattyän 8.—1./2 9, st., 11 — Romonya II 8. st., 15 — Oš-Pando-Ner II 8.—9. st.). Zdi se, da so v drugi skupini najstarejši moldavski nožiči, malo mlajši pa so srednjepodonavski in ukrajinski. Najmlajši je poljski. Glede na sorodnost in časovno zaporedje ima srednjepodonavska skupina izvor V moldavski. Enako je z novotroickim nožičem (14), čeprav si je ta najbolj podoben z nitranskim (17), vendar sta oba sočasna in zato ni mogoče iskati Sl. 3: Prva podobnostna skupina nožičev z zavoj koma. Fig. 3: The first similarity group of the knives with two' volutes. SI. 4: Druga podobnostna skupina nožičev z zavojkoma. Fig. 4: The second similarity group of the knives with two volutes. \7 primerek prve skupine število podobnosti smeri širjenja ® primerek druge skupine 8 7 . Drve skuDine A primerek tretje skupine 6 druae skupine 5 4 tretje skupine 3 2 izvora enega pri drugem. Zanimive so tudi močne povezave med moldavskimi nožiči in bninskim, ki je daleč naj mlajši in ima manjšo sorodnost s poljskimi nožiči. Povezave dajejo videz povratnega delovanja moldavske skupine na poljsko. — Nožiči druge skupine imajo tudi močne povezave skoraj z vsemi nožiči prve skupine (2, 3, 4, 5, 6), s tistimi iz tretje pa komaj opazne (17, 22). Tretja skupina nožičev (Sl. 5) obsega področje Poljske (21 — Nowa Huta —• Mogila konec 5. -— zač. 11. st., 22 — Biskupin 6.—11. st., 23 — Biskupin 6.—11. st.), Srednjega Podonavja (16 — Diese pri Bodeščah 1./2 9. st., 17 — Nitra 9. st., 18 — Želovce 1./2 7.—8. st., 20 — Hnojné prelom 9./10. st.) in Romunije (25 — Bucov Rotari sreda 10. st.). Morda lahko zaradi prostorske pripadnosti pripišemo tej skupim tudi tri nožiče, za katere skoraj ni podatkov (19 — Mikul-čice — 9.? st., 24 — Milicz zgodnji srednji vek, 26 — Bisericu(a — Garvan 10. do 12. st.). Časovnega zaporedja med poljsko in srednjepodonavsko skupino trenutno ni mogoče zanesljivo določiti. Ker pa se srednjepodonavska skupina povezuje tudi z nekaterimi starejšimi nožiči s Poljske iz prve skupine (2, 3), lahko tudi njen izvor iščemo na istem mestu. Romunska nožička, ki sta najmlajša, sta si najbolj sorodna s srednjepodonavsko skupino in zato lahko domnevamo, da iz nje izvirata. — Nožiči tretje skupine imajo povezave tudi s tistimi iz starejše prve skupine (2, 3, 4), z drugo skupino pa ne. Če primerjamo vse tri skupine nožičev med seboj, vidimo podobnosti med mlajšima drugo in tretjo ter starejšo prvo, medtem ko sočasni druga in tretja med seboj skoraj nimata povezav. To govori za ločen razvoj druge in tretje skupine iz prve. Iz vsega povedanega je mogoče izluščiti nekako takle razvoj (Sl. 6): nožiči z zavojkoma se pojavijo v 6. (morda že konec 5.) stoletju na Poljskem. Od tu se njihova uporaba razširi že v 7. stoletju za Karpati preko Ukrajine do Moldavije, kjer se oblikuje drugo središče pogostnosti. V 8. st. prodrejo nožiči z zavojkoma v Srednje Podonavje iz dveh smeri: s severa s Poljske in z vzhoda iz Moldavije. Iz Zakarpatja se širijo nožiči tudi proti vzhodni Ukrajini (14) in mogoče Srednjemu Povolžju (15). V 10. st. moldavska skupina morda vpliva celo nazaj na poljsko (kar ni gotovo, ker še niso poznani moldavski nožiči z zavojkoma iz 10. st.). Srednjepodonavska skupina, ki izvira s Poljske, pa je v 9. in 10. st. vplivala na nastanek romunske skupine. Poskušajmo temu predmetnemu okostnjaku dodati vsaj kanček zgodovinskega mesa. — Kako si razlagati opisane premike? Najmanj verjetna razlaga je trgovina. Prvič, ni mogoče določiti nekega centra izdelave, iz katerega bi se nožiči s prodajo širili. Drugič, nizka stopnja sorodnosti (od 15 možnih podobnosti povprečno največ v 5—6) med obravnavanimi primerki in njihovo časovno zaporedje kažeta na izdelavo v različnih krajih. Najbolj verjetno je, da so se nožiči širili z neposrednimi medsebojnimi stiki med tistimi, ki so jih Sl. 5: Tretja podobnostna skupina nožičev z zavojkoma. Fig. 5: The third similarity group of the knives with two volutes. SI. 6: Smeri in čas širjenja nožičev z zavojkoma. Fig. 6: The directions and the time of the spreading of the knives with two volutes. 25 Arheološki vestnik 385 že imeli, in tistimi, ki jih še niso poznali. Lahko predvidevamo, da so ti stiki nastajali iz gospodarsko-političnih razlogov. Srednjepodonavski nožiči se delijo na dve skupini. Na eno, ki izvira s severa (Poljska), in na drugo, ki izvira z vzhoda (Moldavija). Meja med obema se ujema z mejo med Slovani in Avari (v političnem smislu). Nožiči druge skupine so večinoma le splošno opredeljeni v čas trajanja avaroslovanske kulturne skupine, tisti, ki pa le imajo natančnejšo časovno omejitev, so postavljeni v mlajše obdobje te kulture (10 — Alattyän, 9 — Szob, 11 — Romonya II). Iz vsega sledi, da je novi val nomadskih naseljencev, ki je prodrl v Panonijo in okrepil avarsko državo, spoznal nožiče z zavoj koma že na svoji poti čez Moldavijo, jih prevzel in odnesel s seboj v novo domovino. Nekateri nomadi pa so se vračali nazaj proti Uralu in prav tako ponesli uporabnost nožiča z zavojkoma na nova tla (15 — Oš-Pando-Ner II). »Slovanska« skupina srednje-podonavskih nožičev se (z izjemo 16 —• Diese pri Bodeščah) pokriva s področjem Velike Moravske. Njen razcvet je doživel oddaljen odmev tudi v Romuniji (25, 26). — Lastnik dleškega nožiča, ki je tak, kakršen je, lahko nastal le na slovenskih tleh,53 pa je nožiče z zavojkoma videl najverjetneje na poti, ki ga je vodila vsaj na Moravsko, če ne še severneje čez Tatre. — Kaj je povzročilo »selitev« nožičev z zavojkoma s Poljske proti J in JV tja do Moldavije, pa ni mogoče reči brez obsežne razširitve raziskave. Izvor Iz prikaza dosedanjih razpravljanj o nožičih z zavojkoma je razvidno, kako neuspešna so bila ugibanja o izvoru. Očitno je, da je razprava o tem še prezgodnja. Ker pa je slovenski prostor dal najdbo, ki bistveno zadeva dosedanje dokazovanje izvora, naj jo na kratko omenimo. — Leta 1981 je bilo na najdišču Tinje nad Loko pri Žusmu odkrito železno rezilno orodje z zavojkastim zaključkom, ki je služil za pritrjevanje.54 Ležalo je v hiši iz časa preseljevanja ljudstev. Po obliki se povsem ujema z modelom črtala55 na verižici iz Simleul Silvaniei. Tako je tinjski primerek prva tvarna najdba črtala z zavojkastim zaključkom s področja rimskega cesarstva. Dokazuje, da zavojka na §imleulski miniaturi nista izmišljena, hkrati pa s svojo obliko in velikostjo56 potrjuje, da ga ni mogoče primerjati z nožiči z zavojkoma in s tem tudi dokončno odpade primerjava le-teh s §imleulsko verižico. Izvor nožičev torej še vedno pokriva gosta tema. Ker pa so bili najdeni najstarejši poznani primerki iz konca 5. in 6. stoletja le na Poljskem, je verjetno treba vprašanje njihovega nastanka obravnavati v sklopu raziskav slovanske etnogeneze. Uporabnost O uporabnosti nožičev z zavojkoma se da bolj ugibati, kot pa reči nekaj trdnega. Jasna je le nošnja. Tisti, ki so bili najdeni v okostnih grobovih, so ležali pri pasu pokojnika. Tako je mogoče reči, da so jih nosili obešene za pas. O načinu pritrjevanja namreč pričajo zavoj ki, še bolj pa ostanki kovinskih verižic v njih (5, 7, 22, 24). — Število najdb nožičev z zavojkoma v grobovih je še premajhno, da bi na tej podlagi sklepali o njihovi uporabnosti. Trenutno pa se vendarle nakazuje možnost, da so jih pri Slovanih uporabljali moški, pri nomadih pa bolj ženske. — Večina grobov pri ostalih pridatkih ne kaže na večjo premožnost pokojnikov. Izjemi sta grobova iz Romonye II (11) in Dlesca pri Bodeščah (16), v katerem je bil sicer najden le nožič z zavojkoma, ki pa zaradi srebrnega okrasa že sam po sebi pomeni predmet bogastva. Nekatere nožiče še pokriva rjasta skorja, zato ni mogoče trditi, kateri so okrašeni in kateri ne. Gotovo je le, da so vsi iz prve, starejše skupine (1—6) okrašeni, od ostalih pa le nekateri. V grobem gledano, bi bilo mogoče reči, da se je sčasoma okras izgubil. Hnojnski nožič, ki spada med najmlajšfe (20), je na držaju dobil celo že oblogo. Tak razvoj je zanimiv tudi v primeru, če upoštevamo možnost, da okras ni bil le okras, ampak čarna znamenja.57 Potem bi lahko rekli, da s prenehanjem »okraševanja« preneha tudi čarni pomen nožičev z zavojkoma. S krajevno in časovno razdaljo pa se je spreminjala tudi oblika, ki je pri nožiču iz Bucov Rotari (25) že tako izmaličena, da ga komaj še lahko prištejemo k nožičem z zavojkoma. Pri tem se nehote porodi vprašanje, ali jih je sploh upravičeno obravnavati kot celovito skupino, saj bi konec koncev lahko šlo za povsem neodvisno nastale predmete. Mislimo, da najlepši odgovor daje ugotovljeni časovni in prostorski redosled. Ni pa jasno, zakaj se, razen na Poljskem in Slovaškem, pojavijo le za krajši čas in nato izginejo. Ali so bili nožiči znak oziroma posledica večjega družbenega ugleda, ki so ga uživali lastniki? Na to se ne da odgovoriti brez natančne vsestranske razčlenitve vsakega posameznega najdišča nožiča z zavojkoma. Pri dleškem nožiču se je pokazalo, da je bil njegov lastnik pokopan na družbeno uglednejšem delu grobišča.58 — In še vprašanje, čemu zavojkasti zaključek? Nedvomno ne le zaradi uporabnosti (pritrjevanje), saj je vsaik nož mogoče preprosto vtakniti v nožnico. Torej sta bila zavojka tudi okras, prav mogoče pa sta imela tudi čarni pomen. Končno ne smemo pozabiti na splošno obliko nožičev: na dolg, ozek držaj in kratko, ozko rezilo. Primerjava z zdravniškim orodjem — skalpelom se namreč ponuja sama od sebe. Nasuli smo prgišče drobtinic, kakšen pa je bil celi kos kruha? Lahko ugibamo: nožiči z zavojkoma so bili sprva čarni predmeti, ki so jih uporabljali pri verskih obredih (klavne daritve?) in kirurškem zdravljenju. Sčasoma in s spremembami okolja pa se je družbeni ugled, ki so ga zaradi svojega dela uživali njihovi lastniki, v očeh nedomačinov prenesel na same nožiče z zavojkoma. Zaradi tega in morda zaradi prodiranja krščanstva so izgubili čarni pomen. Vse bolj so jih nosili le za okras in včasih za dokazovanje svoje (premoženjske) veljave. Nekatere so verjetno uporabljali že tudi za vsakdanja opravila. — Vse to so seveda le domneve, nedvomno pa je, da jih niso povsod in ves čas uporabljali za enake namene. Mnogo nedorečenega je še ostalo, a če se je vendarle posrečilo pritegniti droban sončni žarek na nožiče z zavojkoma, je bil naš namen dosežen. 1 Z. A. Rajewski, Scytyski nož znale-ziony w Biskupinie, Przeglaß, archeolo-giczny 8, Poznan 1948, 54 s. 2 W. Szafranski, Jak datowaé gród kultury luzyckiej w Biskupinie?, Z ot-chlani wieków 20, Poznan 1951, 19 ss. 3 A. Gardawski, Nože kultury wene-dzkiej z cmentarzyska w miejscowosci Gledzianówek, pow. L^czyca i z Bisku-pina, Sprawozdania P. M. A. 4, Warszawa 1952, 128 ss. 4 K. Jaždžewski, Wzajemny stosunek elementów slowiariskich i germanskich w Europie Srodkowej w czasie od naj-šcia Hunów až do usàdowienia si^ Awa-rów nad srodkowym Dunajem, Prače i materialy Muzeum archeologicznego i etnograficznego w Z,odzi, Seria archeo-logiczna 5, Lodž 1960, 75 s. 5 S. Šiška, Nože s volütovym ukonče-nim rukovati v hradištnej kulture, Archeologiche rozhledy 16, Praha 1964, 395 ss. 6 W. Szymanski, Przyczynki do za-gadnienia chronologii i zasi^gu wyst^po-wania želaznych nožy z r^koješciami zakonczonymi wolutami, Wiadomosci ar-cheologiczne 30, Warszawa 1964, 221 ss. 7 Isti, Wczesnosredniowieczne nože z r^kojesciami zakonczonymi wolutami w swietle nowych badah, Wiadomosci ar-cheologiczne 31, Warszawa 1965, 146 s. 8 K. Wachowski, Ziemie polskie a Wi-elkie Morawy, Studium archeologiczne kontaktów w zakresie kultury material-nej, Przeglq,d archeologiczny 29, Wroclaw — Warszawa — Krakow — Gdansk — Lodz 1981, 164 ss. 9 M. Kaczkowski, Charakterystyka osad-nictwa wczesnosredniowiecznego w re-jonie Glogova od polowy V. do polowy XI. wieku w swietle zródel archeologi-cznych, Zielonogórskie zeszyty muzealne 2, Zielona Gòra 1971, 22, sl. 10: 4. 10 J. Lodowski, Badania wykopalisko-we na osadzie wczesnosredniowiecznej kolo Czeladzi Wielkiej, pow. Gòra, w 1963 roku, Sprawozdania archeologiczne 17, Wroclaw •— Warszawa — Krakow 1965, 248 ss, sl. 3: 2. 11 A. Gardawski, prav tam, 128 ss, sl. 1. 12 I. A. Rafalovič, Slavjane VI—IX vekov v Moldavii, Kišinev 1972, 182 s, sl. 29: 5. 13 M. P. Kučera, Drevnij Plisnesk, Ar-heologični pamjatki URSR 12, Kiev 1962, 59, sl. 15: 16. 14 Prav tam, 53. 15 Z. Holowihska, Wczesnosredniowieczne grodzisko w Bonikowie w powiecie Košcianskim, Poznan 1956, 15 ss, sl. 9 : i 16 Prav tam, Tl. 17 G. B. Fedorov, Naselenie Prutsko — Dnestrovskogo meždurečja v I. tjisjače-letii n. e., Materialy i issledovanija po arheologii SSSR 89, Moskva 1960, 293 s, sl. 71: 4. 18 I. A. Rafalovič, prav tam, sl. 29: 7. 19 G. B. Fedorov, prav tam, 301. 20 Prav tam, 285. 21 I. A. Rafalovič, prav tam, sl. 29: 6. 22 G. B. Fedorov, prav tam, 283. 23 W. Szymanski, Przyczynki do zagađ-nienia chronologii i zasi^gu wyst^powa-nia želaznych nožy z r^koješciami za-kohczonymi wolutami, Wiadomosci archeologiczne 30, Warszawa 1964, 223, sl. 7. 24 I. Kovrig, Das awarenzeitliche Gräberfeld von Alattyän, Archaeologia Hun-garica 40, Budapest 1963, 31 in 170, sl. 22: 18. 25 Prav tam, 188. 26 A. Kiss, Avar Cemeteries in County Baranya, Cemeteries of Avar Period (567 —829) in Hungary 2, Budapest 1977, 132, sl. 56: 96/6. 27 Prav tam, 134. 28 J. Caspart, Das frühgeschichtliche Gräberfeld bei Zillingtal im Burgenlande, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 65, Wien 1935, 26, sl. 3: 29. 29 Prav tam, 35. 30 K. Szamalek, J. Dudziak — Janko-wiakowa, Z. Karolczak, Osadnictwo pod-grodzia Bninskiego, Materialy do studiów nad osadnictwem Bninskim, Warszawa — Poznan 1979, 151 ss, sl. 47: 51. Boljša risba je v: W. Szymanski, prav tam, sl. 3. 31 K. Szamalek, J. Dudziak — Janko-wiakowa, Z. Karolczak, prav tam, 159. 32 I. I. Ljapuškin, Gorodišče Novo-troickoe, Materialy i issledovanija po arheologii SSSR 74, Moskva —• Leningrad 1958, 24, sl. 10: 7 in 93: 10. 33 Prav tam, 188. 34 G. I. Matveeva, Issledovanie sred-nevekovih pamjatnikov na Samarskoj Luke, Arheologičeskie otkritija 1980 goda, Moskva 1981, 141. 35 Sodeč po pridatkih. 36 T. Knific, Nožič z zavoj koma iz staroslovanskega grobišča Diese pri Bode-ščah, Arheološki vestnik 34, Ljubljana 1983, 361. 37 S. Šiška, prav tam, 398. Fotografija v: D. Bialekovä, Davne slovanské kovač-stvo, Ars slovaca antiqua 11, Bratislava 1981, sl. 40. 38 Z. Čilinska, Frühmittelalterliches Gräberfeld in Želovce, Archaeologica slo- vaca — catalogi 5, Bratislava 1973, 182, sl. 134: 1. 39 Prav tam, 29. 40 Z. Klanica, Predbšžna zpräva O' vyz-kumu slovanského hradiska v Mikulči-cich, Pfehled vyzkumù 1966, Brno 1967, 45, sl. 16: 5. 41 S. Šiška, Slovanské sidliskové objek- ty v Hnojnom okres Michalovce, Ar-cheologické rozhledy 16, Praha 1964, 387 ss. Slika: Isti, Nože s volütovym ukončenim rukovati v hradištnej kulture, Archeologiche rozhledy 16, Praha 1964, sl. 128: 7. Fotografija: D. Bialekovä, prav tam. 42 S. Šiška, prav tam, 397. 43 R. Hachulska — Ledwos, Wczesno-sredniowieczna osada w Now ej Hucie — Mogile, Materialy archeologiczne Nowej Huty 3, Krakow 1971, 98, si. 55: 9. 44 Prav tam, 7. 43 Z. A. Rajewski, prav tam. Popolnejša objava v: W. Szafranski, prav tam, 19 ss, sl. 9. 46 Biskupin, Maly slownik kultury daw-nych Slowian, Warszawa 1972, 34. 41 W. Szafranski, prav tam, 23, sl. 10. 48 Biskupin, Maly slownik kultury daw-nych Slowian, Warszawa 1972, 34. 49 K. Wachowski, Nozyk wolutowy z Milicza, Z otchlani wieków 36, Wroclaw — Poznan — Warszawa 1970, 68, sl. 1, 2. 50 M. Comsa, Cultura materiala veche romäneascä, Biblioteca de arheologie 33, Bucure§ti 1978, 115, si. 92: 21. 51 I. Barnea, Me§te?ugurile locuitorilor din a^ezarea feudalä timpurie, Dinoge-tia I, Biblioteca de arheologie 13, Bu-cure$ti 1967, 83, si. 42: 9. 52 Prav tam, 389. 53 T. Knific, prav tam, 366. 54 Slavku Ciglenečkemu, ki je najdišče raziskoval, se najlepše zahvaljujem, ker mi je nesebičnoi posredoval vse potrebne podatke. 55 A. Haberlandt, Ergologisches und Mythologisches zur Schatzkette von Szi-lägy — Schomlau, Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes in Wien 41, Wien 1954, 102 s. 56 Mere tinjskega črtala: celotna dolžina 19,3 cm, dolžina rezila 11,5 cm, širina rezila 2,8 cm, debelina rezila 0,1 do 0,6 cm, dolžina držaja 8,2 cm, širina držaja 1,8 cm, debelina držaja 0,6 cm. Rezilo ima usločeno ostrino. 57 W. Szymanski, prav tam, 228. O čarnem pomenu pletenine: K. Ginhart, Die Karolingischen Flechtwerksteine in Kärnten, Carinthia I, 132, Klagenfurt 1942, 112 ss. 58 T. Knific, A. Pleterski, Staroslovansko grobišče Diese pri Bodeščah, Arheološki vestnik 32, Ljubljana 1981, 503 sl., 28, 29, 32, 34. THE EARLY MEDIAEVAL KNIVES WITH TWO VOLUTES Summary The Definition. The knife with two volutes. This is a small knife whose handle ends in two volutes. The handle and the blade, which are usually equally broad, are made of one piece of metal. In comparison with their total lengths are these knives comparatively narrow; the blade is normally shorter than the handle. The latter is frequently ornamented. The author first gives a survey of the discussion that has so far been published about the knives with two volutes.1—s On this basis he comes to the conclusion that all these different opinions have not essentially contributed to the advance of our knowledge about these knives with two volutes. The interpretations of their origin are not convincing. The attempt to make their typological classification has failed. The only certainty that has been arrived at is that they belong into the early Middle Ages. The increasing number of their findings makes now possible the first outline of their geographic distribution. If we wish to say something new about them we must change the starting point of our research. Here follows a catalogue of findings.2—52 The Course of Research Work. We have concentrated our attention on the basic sources: the knives with two volutes and the data about their finding places. We have taken into consideration those specimens only for which pictures are available. We have tried to find whether any possible connections can be established between individual knives and whether in this way they can be grouped into larger units. We have used the method of statistic determination of their relationship. We have tried to make a numerical description for each knife (Fig. 1). For this purpose we have made the distinction between two groups of data. The first group gives the basic measurements of each sample. This makes possible the search for semples with same dimensions. The second group of data covers their forms. This is expressed with proportions between individual parts of each sample. In this way samples with similar forms can be found. The usage of all these data makes possible a combined search for knives which resemble each other both with their dimensions as well as with their forms. In this way fifteen rubrics have been set up; frequently these rubrics have remained rather empty or are only unprecisely filled in because of the only partial preservation of these samples and even more frequently because of the poor description. All this diminishes the certainty of our results which we have reached in this way. When the data covering all the knives here discussed have been inserted into the 15 rubrics of our tabellar survey we proceeded to combine them into similarity groups in each rubric separately. The number of similarities observed in individual specimina belonging to a certain similarity group that covers all rubrics can be seen in a special survey (Fig. 2). Within one rubric one sample can resemble another in one way only, within the frame of several rubrics, however, it can resembe in several ways. The number of resemblances determines the degree of similarity. Our survey has shown that usually there are not two knives only which resemble each other: there are usually several knives which resemble more or less a certain knife, and among these there is again a greater or smaller degree of similarity. On the basis of these results we have come to three comparatively rounded off groups of knives. For each group a map of its geographic distribution has been made which shows also their mutual connections. (Figs. 3—5). The Interpretation of Development. The first group (Fig. 3) covers 6 knives from Poland (1 — 2ukowice, 6.—7. century; 2 — Czeladž Wielka, 5.?—6. century; Gledzianó-wek, 5./6.? century; 6 — Bonikowo, 6.—8. century), Ukraine (5 — Plisnesk, 7.—13. century) and Moldavia (4 — Trebuženji, end of 7.—9. century). The knives from Poland are somewhat older, while the two knives from Moldavia and Ukraine are a little younger. On the basis of their similarities and the course of time we can connect the origin of the latter knives with the former. — The knives belonging to the first group are also partly related to the knives belonging to the second (7, 13, 14) and third groups (20, 21). The second group (Fig. 4) is represented by the knives from Moldavia (7 — Bra-nešti I, 7.—9. century; 8 — Alčedar III, 6.-8. century), the central Danubian region (9 — Szob, 8.—1./2 9. century; Zillingtal 7.—8. century), Poland (13 — Bnin, 1./2 11. century), and Ukraine (14 — Novotroickoe, 9. century). Because of their geographic origin we may perhaps attribute to this group three more knives for which other data are too scanty that their attribution can be made with full cerainty (10 — Alattyän, 8.—1./2 9. century; 11 — Romonya II, 8. century; 15 ■— Oš-Pando-Ner II, 8.—9. century). In this second group the knives from Moldavia seem to be the oldest; a little younger are those from the central Danubian region and from Ukraine. The youngest are those from Poland. On the basis of their similarity and the course of time we may consider the Moldavian form as the origin of the knives from the central Danubian region. Similar is the situation with the knife from Novotroickoe (14), even if it resembles most closely the knife from Nitra (17); still, both are contemporaneous, and so it is not possible to search for the origin of the former in the latter knife. Interesting are also close connections of the knives from Moldavia with the knife from Bnin which is by far the youngest and which shows also a small degree of similarity with the knives from Poland. These connections make the impression of a retrograde influence of the group from Moldavia upon the group from Poland. — The knives belonging to the second group show also close connections with almost all the knives of the first group (2, 3, 4, 5, 6), while the connections with the third group are so small that they can hardly be noticed (17, 22). The third group of knives (Fig. 5) covers the area of Poland (21 — Nowa Huta — Mogila, end of 5. — beginning of the 11. century; 22 — Biskupin, 6.—11. century; 23 — Biskupin, 6.—11. century), the central Danubian region (16 — Diese pri Bo-deščah, 1./2 9. century; 17 — Nitra, 9. century; Želovce, 1./2 7.—8. century; Hnojné, the transition 9./10. century), and Roumania (25 — Bucov Rotari, middle of the 10. century). Three more knives may perhaps be attributed to this group because of their geographic origin for which almost no other data are availabe. (19 — Mikulčice, 9?. century; 24 — Milicz, the early Middle Ages; 26 — Bisericuta — Garvan, 10.—12. century). The time sequence between the group from Poland and that from the central Danubian region can at present not be determined with certainty. The group from the central Danubian region, however, stands in connection with several older knives from Poland, belonging to the first group (2, 3), and so we may search for its origin also in the same area. The two small knives from Roumania are the youngest; they show the closest similarity with the group from the central Danubian region, and so we may assume their origin in the latter group. — The knives of the third group show connections with those belonging to the older part of the first group (2, 3, 4), and no connections with the second group. If we compare the three groups of knives among themselves we find similarities between the younger second and third groups with the older first group while there are almost no connections between the contemporary second and third groups. This reveals a separate development of the second and third groups from the first group. On the basis of all this we may arrive at the following scheme of development (Fig. 6) : the knives with two volutes emerge in the 6th century (perhaps already at the end of the 5th century) in Poland. From here their usage spreads already in the 7th century behind the Carpathian Mountains and across the Ukraine into Moldavia where the second centre of frequence had developed. During the 8th century the knives with two volutes had spread into the central Danubian region from two directions: from the north from Poland, and from the east from Moldavia; From the region behind the Carpathian Mountains these knives had spread also towards the eastern Ukraine (14), and perhaps even to the central Volga region (15). During the 10th century the group from Moldavia had perhaps exerted a retrograde influence upon the Polish group (this, however, is not certain, since no knives with two volutes are known from Moldavia from the 10th century). The group from the central Danubian region which originated in Poland influenced during the 9th and 10th centuries the emergence of the Roumanian group. Let us add to this material scheme at least some historical support. — How can these movements be explained? The least probable is the interpretation which attributes these movements to the influence of trade. First, no centre of production can be established from where the knives had spread by means of commerce. Secondly, the low degree of similarity (from a total of 15 possible similarities there are on an average 5—6 at the most) which can be observed among the samples here discussed and their distribution in time show that they had been produced in various localities. Most probably these knives spread by means of direct contacts between those who had already possessed them and those to whom they were still unknown. We may conjecture that these contacts had developed for economic and political reasons. The knives from the central Danubian region are divided into two groups. One group had spread from the north (Poland), and the second from the east (Moldavia). The border between the two groups coincides with the border between the Slavs and the Avarians (in the political sense). The knives belonging to the second group can in the most cases be only generally attributed into1 the period of the duration of the Avaro-Slavic cultural group, while those for which the time can be more precisely determined belong into the younger period of this culture (10 •—• Alattyän, 9 — Szob, 11 — Romonya II). This shows that the new wave of nomadic immigrants which arrived into the Panonian plain and in this way reinforced the state of Avarians had known the knives with two volutes already during their migration across the Moldavia where it had accepted them and taken with them into their new home country. Some nomads, however, returned back towards the Ural Mountains: they had also brought the usage of these knives with two volutes to this new territory (15 — Oš-Pando-Ner II). The »-Slavic« group of the knives with two volutes from the central Danubian region (with the exception 16 — Diese pri Bođeščah) coincides with the area of the Great Moravia. Its flourishing finds a remote echo in Roumania (25, 26). The owner of the knife from Diese which, such as it is, could have been produced in the area of Slovenia only53 had most probably seen the knives with two volutes on a journey which had led him at least as far as Moravia, or perhaps even farther north across the Tatra Mountains. — Without a considerable extension of our research it is impossible to explain the »migration-« of the knives with two volutes from Poland towards the south and southeast as far as Moldavia. The Origin. The survey of researches which have been made so far regarding the knives with two volutes has shown how fruitless have been all the guesses respecting their origin. It is obvious that it is still too early to discuss this problem. In the area of Slovenia, however, a sample has been found which is of essential importance for the determination of their origin as it has been discussed so far. Let us therefore speak briefly about this finding. — In 1981 an iron cutting implement had been found at the finding place Tinje nad Loko pri Žusmu: it had a volu ted end which served as a means for fastening.54 The blade was found in a house dating from the period of the Great Migrations. Its form agrees fully with the form of the miniature coulter known from the necklace found at Simleul Silvaniei. In this way the specimen from Tinje is the first finding of a coulter with voluted end from the area of the Roman Empire. It proves that the two volutes represented in the miniature from Simleul are not a mere fancy. Its form and size56 confirm at the same time that it can not be compared with the knives with two volutes. This definitely dismisses any comparison of such knives with the necklace from Simleul. Thus the origin of these knives still remains envelopped in a thick mist. The fact that the oldest known specimens dating from the end of the 5th and from the 6th centuries have been found in Poland only seems to indicate that the problem of their emergence must be discussed within the frame of researches in the field of Slavic ethnogenesis. The Usage. The way how the knives with two volutes were used can only be guessed: nothing certain can be said on this point. We are certain only how these knives were borne. The knives found in the skeleton graves lay close to the girdle of the buried person. Thus we come to the conclusion that these knives were borne tied to the girdle. The way how they were tied is indicated by the two volutes, and even more so by the rests of metal chains found in the volutes (5, 7, 22, 24). — The number of knives with two volutes found in the graves, however, is still too small that on this basis we could make conclusions regarding their usage. Nevertheless so far the possibility seems to be indicated that among the Slavs they were used by men, and among the nomads predominately by women. Other articles found in the majority of these graves do not betray a greater wealth of the buried persons. The only exceptions are the two graves, from Romonya II (11) and Diese pri Bodeščah (16). The latter contained only the knife with two volutes; nevertheless this knive with its silver ornamentation alone represents a certain wealth. Some of these knives are covered by a crust of rust. It is therefore impossible to determine which among them were ornamented, and which were not. With certainty we can only say that all the knives belonging to the first, the older, group (1—6) were ornamented, while this is true only for some of the knives belonging to other groups. Broadly speaking, we may say that the ornamentation was gradually lost. The knife from Hnojné (20) which belongs among the youngest samples, had even a coating over its handle. Such a development is also interesting when the possibility is taken into consideration that this ornamentation was not only a decoration, but that it contained perhaps also signs which had magic power.57 Thus we may say that with the discontinuation of the »ornamentation« also the significance of the knives with two volutes as magic implements comes to an end. The form of these knives changed with their geographical and time distance: the form of the knife from Bucov Rotari (25) is already so disfigured that it can hardly be still attributed among the knives with two volutes. In this connection the question arises involuntarily whether these knives can at all be discussed as a special group: actually, it could be possible that we have here articles with their own independent origins. We believe that the best answer to such an objection is the established sequence in time and space. It is not clear, however, why knives emerge — with the exception of Poland and Slovakia — during a shorter period only, after which they disappear. Were these knives a symbol, or a consequence, of a higher position in the society enjoyed by their owners? This question can not be answered without an exact and all-sided analysis made for each individual finding place containig the knife with two volutes. In connection with the knife found at Diese it has been established that its owner was buried in a socially more esteemed part of the graveyard.58 The final question: what was the purpose of the two volutes in which the knives ended? These were certainly not developed merely for the usage (tying): a knife can be simply put into its sheath. The two volutes served therefore also as a decoration, and it is quite possible that they had also a magic function. Finally, we must not forget the general form of these knives, the long, narrow handle, and the broad, narrow blade. A comparison with the medical instrument — with the scalpel — seems to offer itself. Thus we have collected a few crumbs; yet how did the whole loaf of bread look like? Looking back through the mists of history we may come by guessing to the following broad outlines: The knives with two volutes were originally objects which served first as magic implements used at religious ceremonies (blood sacrifices) and in connection with the surgical treatment. Gradually, however, and with the change of environment, the social esteem enjoyed by their owners because of the work they performed passed in the eyes of foreigners to the knives with two volutes themselves. Because of this, and possibly also due to the progress of Christianity, their significance as magic objects became lost. They were more and more borne merely as a decoration, and sometimes also to show with them the economic (social) importance of their owners. Some knives were probably also used for everyday purposes. — All this, however, are only conjectures. Still it is certain that these knives were not used everywhere and at all times for the same purposes. Many questions still remain open, yet we believe that even if a small ray of light has been thrown in this way upon these knives with two volutes that we have achieved our purpose. u 15 T. 2 Pl. Z EPIGRAFIKA Epigraphy Il ZUPANČIČEV ROKOPIS CELEJANSKIH SPOMENIKOV IZ LETA 1812 VERA KOLŠEK Pokrajinski muzej, Celje JARO ŠAŠEL Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana Rokopis, ki ga objavljava, je seznam rimskih spomenikov, napisov in reliefov, hranjenih v Celju leta 1812. Hrani ga Deželni arhiv v Gradcu pod oznako G(öth’sche) T(opographie) 28.10. Ob svojem študiju ga je opazil profesor Niko Kuret ter naju nanj takoj opozoril. Vzrok za sestavo rokopisa je naslednji: Nadvojvoda Johann von Oesterreich (1792—1859) je začel pripravljati sta-tistično-topografski opis vojvodine Štajerske. Gradivo je zbiral na osnovi vprašalnika, ki je bil razposlan 16. januarja 1811 pod naslovom Fragentwurfe an sämmtliche steyermärkische Werbbezirke zum Behufe einer Physicalischen Statistik dieses Landes (132 vprašanj). Nanj je Zupančič očividno takoj odgovoril. Akcija pa je ostala nedokončana. Šele Georg Göth (1803—1873), ki je bil med leti 1830 in ok. 1839 nadvojvodov tajnik, jo je leta 1830 obnovil. Historiat teh in podobnih akcij ter podrobnosti objavlja Kuret skupaj s kratkimi vsebinskimi oznakami v sestavku Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah, Slovenski etnograf 30 (1977) 37—55. Nadvojvodovo gradivo je bilo predano v Landesarchiv für Steiermark v Gradcu ter tam združeno z Göthovim gradivom in je hranjeno skupaj. Kuret prinaša izhodiščno literaturo kakor tudi življenjepisne obrise o glavnih osebah oziroma napotke za nadaljnje iskanje podatkov. Sestavljalec seznama je šolnik in pisec, tudi arheologom poznani Johann Anton Suppantschitsch, ki je notiral prve spomenike z Ajdovskega Gradca pri Vranju.1 Rojen je bil leta 1785 v urarski družini v Ljubljani. Težko je študiral — delno tudi na Dunaju -—-, si pomagal z domačim učiteljevanjem, z začasnimi učnimi namestitvami in s priložnostnimi opravili. Leta 1808 je dobil v Celju suplenturo, 1813. leta pa profesuro za poetiko in retoriko. Bil je kolega oziroma znanec Kopitarja, Vodnika, Erberga, Jakoba Zupana, Hor-mayerja. V Celju je učil Slomška in Vesela Koseskega. Zanimal se je za literaturo — tudi sam je želel pisateljevati in deloval je kulturno in patriotično. Leta 1819 je bil prestavljen v Maribor, kjer so bili njegovi učenci Muršec, Miklošič, Vraz in Davorin Trstenjak. Zaradi bohemstva in nerednosti je imel tam uradne težave, zato je leta 1831 mariborsko profesuro zamenjal za koprsko. V Kopru je 1833. leta umrl v deliriju tremens. Podrobnosti o pesniškem in literarnem delovanju navaja Anton Gspan v SBL III/ll (1971) 549—553, kjer so tudi vsi podatki o njegovem arheološko-topografskem delu, zgodovinopisju in domoznanstvu. Pripravljal je kroniko Celja, nabral za spodnjo Štajersko 1 P. Petru, Th. Ulbert: Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije, 12, Ljubljana 1975, str. 133 ss. ogromno gradiva, arheologom pa je poznan predvsem po knjigi Ausflug von Cilli nach Lichtenwald (1818), v kateri je objavil tudi nekaj epigrafskih podatkov. Rokopis, ki ima poleg antikvarne tudi lokalno in topografsko vrednost in prinaša dvoje novosti,2 objavljava dobesedno, z današnjo standardno identifikacijo spomenika pod črto. Zupančič je zanesljiv in vesten zapisovalec in opazovalec. Zupančičev rokopis (risba). Stran 1: Stran 2: Verzeichniss der zu Cilli vorhandenen römischen Denksteine. 1 Am Platze im Schnepfleutnerischen Hause Nr 47: (risba). 2 Im Hause des Mahlers Debellak Nro 109 befindet sich ein Eckstein, dessen gegen den Platz gekehrte Seite einen Löwen vorstellt, auf der Seite gegen die Herrngasse zu befindet sich aber folgende Inschrift: (risba). 3 Am nemlichen Hause ein Stein, auf dessen oberer Hälfte 4 Brustbilder dargestellt sind. Die darunter stehende Inschrift ist folgende: (risba). Stran 3: 4 Im Hause des Bürgers Georg Kranz Nro 136 unter 3 Brustbildern: (risba). 5 Im Bürgerspittale Nro 166 unter 2 Köpfen: (risba). 6 An der Pfarrkirche ist ein 2 Schuhe und 5 Zoll hoher Imperatorskopf angebracht, aber ziemlich beschädigt. 7 An dem Stadtthurme nebst den Trümmern einiger Verzierungen auch Bruchstücke folgende Inschriften: (risba). 8 Ebendaselbst: (risba). 9 Ebendaselbst: (risba). Številke pripomb pod črto se nanašajo na zaporedne številke gornjega seznama. Kjer je' citirana številka napisa Korpusa inscriptionum Latinarum, daje Zupančič dokaj precizno risbo teksta. Stran 1: CIL 3.5635. 1: CIL 3.5193. 2: Kamenit lev, vzidan na vogalu Tomšičevega trga in Zidanškove ulice (v hiši je trgovina Rimski dvor) se še vedno nahaja na istem mestu. Napis: CIL 3.5191. 3: CIL 3.5265. 4: CIL 3.5256. 5: CIL 3.5227. 6: Govori sicer o imperatorjevi glavi na farni cerkvi na Slomškovem trgu, po dimenzijah, ki jih navaja, pa gre za poprsje ženske s keltskim pokrivalom. Ob prenovi cerkve je bilo preneseno v prvi prostor muzejskega lapidarija (inv. 215, kjer je notirano kot .Celeia sancta‘). Za ta in naslednje spomenike glej predvsem pregled v delu Vere Kolšek Celeia, kamniti spomeniki (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 7, 1970). 7: CIL 3.5238. 8: CIL 3.5276. 9: CIL 3.5214 del. 2 Njegovega seznama številki 19 in 38, glej niže dodatek 1 in 2. 10 Ebendort: (risba). 11 Ebendaselbst befinden sich zwey Bruhstücke die nach genauer Untersuchung zusammengehören: (risba). Stran 4: 12 Am nemlichen Thurme: (risba). 13 Ebendort: (risba). 14 An dem Garten des Handelsmannes Buenger aussen dem Grazer Tor: (risba). 15 Ebendort ein auf einen Stab gelehnter Mann, der jedoch kein Römer zu seyn scheint. 16 Ebendaselbst ein christliches Monument darstellend eine Person mit emporgehobenen Händen. 17 An der Andreas-Kirche: (risba). 18 Der Brunnen an dem Platze, wo der h. Maximilian soll enthauptet worden seyn, mit der gemahlten Aufschrift: Fons decollationis S. Maximiliani. 19 An der Maximilianskirche ein 2 Schuhe hohes und bey 4 Schuhe breites Basrelief, das in einem Gebüsche verschiedene Thiere als einen Eber, einen Haasen, einen Hirsch und dergleichen vorstellt. 20 Ebendaselbst: (risba). Stran 5: 21 Ebendaselbst: (risba). 22 Ein Bruchstück an der Mauer des Gottesackers: (risba), unter der Inschrift ist ein Drache angebracht. 23 Nro 186 an dem Hause des Georg Kranz vulgo Sepenschegg ist ein Krieger 5 Schuh hoch, gut gearbeitet. 24 Im Minoritenkloster, an der alten Kirche, ein Basrelief darstellend zwey Römer, über ihnen die Aquila, gut gearbeitet, die Höhe dieses Monumentes beträgt 5 Schuhe. 25 Im Kloster selbst: (risba). 26 Im sogenannten Freyhause Nro 57, ein gut gearbeitetes Basrelief, das zwey Römer vorstellt. 10: CIL 3.5217. 11: CIL 3.5229. 12: CIL 3.5250. 13: CIL 3.5214. 14: CIL 3.5240. 15: Relief z upodobitvijo moža, naslonjenega na palico, ki pa naj ne bi predstavljal Rimljana. Avtor ga je videl na bivši mitnici ob graških vratih. Poslopje je stalo sredi Vodnikove ulice, na križišču s Stanetovo ulico. Po vsej priliki gre za Atisa, ki se nahaja v 5. prostoru celjskega lapidarija (inv. 94). 16: Spomenik je bil tudi vzidan v poslopje mitnice, je pa danes nepoznan, verjetno izgubljen. 17: CIL 3.5220. 19: Glej niže, dodatek 1. 20: CIL 3.5219. 21: CIL 3.5221. 22: CIL 3.5231. 23: .Noriški vojak', ki je stal v času Zupančičevega popisa ob stavbi Mariborska cesta št. 1, v katere bližini — v Voglajni pred regulacijo — je bil najden. Kip so 1843. leta prestavili k farni cerkvi, kjer je bil v drugi polovici 19. stoletja prvi celjski lapidarij. Leta 1883 ga je opat Anton Vrečko poklonil muzeju. 24: Relief dveh Rimljanov z orlom, hranjen v Minoritskem samostanu, je izgubljen. 25: CIL 3.5209. 26: Relief dveh Rimljanov je bil vzidan v Zidanškovi ulici v Vratih z antikami. Po bombardiranju 1945. leta je bil prenesen v muzej kjer je shranjen v 8. prostoru lapidarija pod št. 74 (inv. 180). 26 Arheološki vestnik 401 27 Ebendaselbst ein römischer Krieger, der auf dem Rücken einen Spiess und einen Bogen trägt, darunter die Inschrift: (risba) (poslednja vrsta in dalje?): ganz unleserlich. 28 Ebendaselbst, ein Amor und Psyche stark beschädigt. 29 Am Graf Grosschen Hause Nro 35 der Kopf Attilas. 30 Nro 32 im Hause des Zinngiessers Strot eine geballte Hand. 31 Nro 3 an dem Hause des Riemermeister Urschitsch, das Brustbild eines Römers. Stran 6: 32 Nro 139 an dem Hause des Bürgers Flappi ein aus der Erde hervorragender Stein mit 2 Brustbildern, sehr beschädigt. 33 Ebendaselbst eine gleichfalls sehr beschädigte Abbildung einer knienden Person. 34 Nro 204 im Hause des Bürgers Steinmetz ein Kopf Attilas. 35 An der Kaserne, ein Eckstein: auf der einen Seite ist Sklave abgebildet, der eine Wasserkuffe trägt; die andere Seite stellt die über einem Bette liegende Venus vor. lieber ihr schwebt ein Amor, zu ihren Füssen steht eine menschliche Figur. 36 Ebendaselbst, ein Kopf Attila’s. 37 Ebendort auf einen andern Steine ein Opfergefäss. 38 Ebendaselbst folgende Inschrift: (risba). 39 Ebendaselbst: (risba). Stran 7: (Številki 40 in 41 je pomotoma preskočil) 42 Im Freyhause Nro 57 befindet sich auf einem viereckigen Steine auch noch folgende Inschrift: (risba). 43 Im Hause des Bürgermeisters Joseph Siebenbürger befindet sich der Sarkophag eines Kindes mit einer unbekleideten Figur. 44 Im Forsthof ist in der Basrelief angebracht, 3 Schuhe hoch und etwas über 2 Schuhe breit, darstellend zwey Römer. Die Figuren sind gut gearbeitet, vorzüglich schön ist die Faltenlegung der Toga, und der ganze Stein ist wohl erhalten. 45 Ebendaselbst ein Bruchstück eines sehr schön gearbeiteten Sarkophages. 46 Auf der Kroatischen Mühle: (risba). 27: Bil vzidan ravno tam, shranjen v 5. prostoru lapidarija pod št. 38 (inv. 171), CIL 3.5218. 28: Bil vzidan ravno tam, shranjen v 10. prostoru lapidarija pod št. 111 (inv. 181). 29: Bil vzidan ravno tam — Zupančič označuje relief za Atilo, gre pa za upodobitev božanstva Aheloos — shranjen v 9. prostoru lapidarija pod št. 91 (inv. 177). 30: Marmorna roka, ki jo je videl v (danes) Zidanškovi ulici, je v muzeju v stalni arheološki razstavi (inv. 163). 31: Poprsje Rimljana, danes izgubljeno, je bilo odkrito na mestu današnje sodne palače na Trgu V. kongresa. 32: Poprsji z vogala Ljubljanske in Gledališke ulice sta izgubljeni. 33: Klečeča postava, ravno tam, tudi izgubljena. 34: Izgubljen je tudi relief rogatega vodnega božanstva, po Zupančiču Atile, odkrit za poslopjem Mestne hranilnice proti pošti. 35: Gre za relief Endimiona, Lune in Amor j a, ki je bil odkrit pri vojašnici na Trgu svobode in se nahaja v 2. prostoru lapidarija pod št. 5 (inv. 118). 36: Relief, ki predstavlja rogato vodno božanstvo (po Zupančiču Atilo), je bil odkrit na kompleksu vojašnice blizu Ljubljanskih vrat in je danes v 6. prostoru lapidarija pod št. 48 (inv. 121). 37: Spodnji del vrča, nahaja se v 10. prostoru lapidarija pod št. 120 (inv. 65). 38: Glej niže dodatek 2. 39: CIL 3.5228. 42: CIL 3.5230. 46: CIL 3.5207. 47 Ebendaselbst ein Basrelief. Ein Mann hält das eine Ende einer Blumenguirlande, auf der ein Adler sitzt, unter derselben aber ruht ein Löwe. Gut gearbeitet und wohlerhalten. 48 Ebendaselbst ein Sarkophag. Cilli am 29ten May 1812 Johann Anton Suppantschitsch Professor m. p. Stran 8: Unter den zu Cilli vorhandenen römischen Denksteinen sind die sehenswürdigsten: Nro 1, 2, 3, 6, 18, 19, 20, 23, 24, 26, 35, 41, 44, 47. Cilli am lten Juni 1812 J. Anton Suppantschitsch Professor m. p. Dodatek 1: Celejanski relief št. 19 Precej reliefov z navedenega seznama se je izgubilo. Vendar obstaja upanje, da bodo ponovno odkriti, kajti v 19. stoletju so v Celju prenovili in zravnali prenekatero fasado. Pri ponovni obnovi bo morda kateri spet odkrit, kot se je zgodilo z reliefom št. 19, vzidanem na južni strani cerkve sv. Maksimilijana, kjer ga je zabeležil Zupančič. V letih 1832/34 so cerkev dvignili, prenovili okna in ji dali novo fasado, tako da je relief »izginil« in ostal pod ometom do aprila 1982, ko so zopet obnavljali fasado, odkrili prvotne gradbene elemente cerkve in tudi rimski relief. Kakor je običajno za Celejo, je tudi ta spomenik iz belega pohorskega marmorja. Velikost: višina 66 cm, dolžina zgoraj 116 cm, spodaj 97 cm, širina okvira 8 cm. Leva stran je polkrožno odbita, tako da ni v celoti ohranjena scena — borba živali. V preprostem, ravnem narezljanem okviru, nenavadnem za celejanske kamnoseške delavnice, je prostor napolnjen z eksotičnimi drevesi in živalmi, ki di’vijo druga proti drugi. V ospredju sta dva psa z odprtima gobcema v naletu proti dvema veproma (vidni le še glavi s čekani). Mimo psov proti desni drvi antilopa, medtem ko je pred veproma klonila preko stilizirane skale ovci podobna žival. Zajec v zgornjem desnem vogalu je usmerjen v desno; žival v desnem spodnjem vogalu, ki bi tudi utegnila biti zajec, pa je usmerjena v levo. Relief je razmeroma plitev, v sredini poškodovan in živali težje spoznavne. Noge antilope in sprednji taci desnega psa so komaj nakazane. Motiv z drevesi in borbenimi živalmi ima analogije na baldahinu Ennijeve grobnice v Šempetru.* 1 Tudi tam podi pred drevesi lev konja in pes antilopo. Drevesa spominjajo na magnolije. Na skrotovičenih deblih in vejah so razcveteli cvetovi in popki med listjem. 47: Relief moža z girlando, ki je bil vzidan v Majdičevem mlinu na Spodnji Hudinji, je pogrešan. 48: Sarkofag, ravno tam, tudi pogrešan. 1 J. Klemenc, V. Kolšek, P. Petru: Antične grobnice v Šempetru, Katalogi in monografije 9, Ljubljana 1972, str. 45, štev. 265. Motiv borbe živali je bil priljubljen na grobnicah, ker simbolizira boj med življenjem in smrtjo. V raznih oblikah ga poznamo na celjskem gradivu, iz Vojnika in predvsem iz Šempetra. Preseneča mala edikula na skrajni desni strani, ki je klesana prek okvira in daje vtis, kot bi jo kamnosek vklesal naknadno. Stebra s korintskima kapiteloma podpirata streho, na timpanonu pa je venec s tenijo. Kapela je stara, iz slemena je pognalo rastlinje. V notranjosti edikule sta dva znaka: JU in \f , ki ju je težko interpretirati. Prvi je identičen z znakom na nagrobniku konsu-larnega beneficiarij a iz Salone.2 Relief je bil po vsej verjetnosti odkrit na kraju samem ob zidavi cerkve. Predpostavljamo, da je cerkev na prostoru severne celejanske nekropole. Tudi vsi ostali antični kamni, ki so vzidani v njenih stenah, so nagrobniki. Relief je sestavni del grobnice z žganim pokopom podobno kot so šempetrski reliefi, zato bi ga težko datirali preko 2. stoletja, kljub temu, da daje na prvi pogled mlajši vtis. Pa tudi vsebinsko je, kot kažejo paralele, s to datacijo skladen. Dodatek 2: celejanski napis št. 38 Medtem ko so vsi drugi celjski napisi, ki jih Zupančič navaja, znani, je napis št. 38 v času med Zupančičevim zapisom leta 1812 in letom 1857, ko je prišel Mommsen prvič v Celje in sistematično zbiral epigrafsko gradivo, izginil. Tako sploh ni bil evidentiran in je vse doslej ostal neznan. Ker je Zupančič vestno delal, točno transkribiral, ker je npr. navedel celo reliefni spomenik (št. 19), ki je bil po letu 1812 zazidan in ponovno odkrit šele 1982, ni vzroka, da bi v obstoj napisa, ki ga tu obravnavamo, dvomili. Hkrati je besedilo, ki ga sam niti ni v celoti razumel, organsko in v sebi zaključeno in do detajlov prepričljivo. Tekst, ki morda ni bil na vseh mestih dobro ohranjen in ga je zato v nekaterih malenkostih prepisovalec zgrešil, je —• korigirano in dopolnjeno podan — takle: [T(ito)? V]ario T(iti) f(ilio) [Cla(udia Cel(eia)?] | [Prjisco procuratori] j [p]ro-vinciarum [Raetiae?] [ [Ma]uretan(iae) Tingitanae [5 [D]aciae Inferioris j [pra]-ef(ecto) classis Britannicae j [pra]ef(ecto) al(ae) I Ulpliae) Contariorfum) mil(ia-riae) j [pra] effecto) al(ae) I Taurianorum tor j quat(ae) victricis praef(ecto) al(ae) 10 [Hispa]nor(um) Campagon(um) cfivium) Rfomanorum) trib(uno) leg(ionis) [....] praef(ecto) coh(ortis) I Lusitanor(um) equit(atae) j praesidi optimo j 'decu]riones alares cohortales | [ce]nturiones et officiales provecti 15 ab eo Besedilo je oblikovano kot izraz hvaležnosti oficirjev in podoficirjev iz enot, stacioniranih v Mavretaniji Tingitani (današnji Maroko), poveljniku Va-riju Prisku, da jim je povišal čin. Po analogijah, ki jih je v imperiju na pretek, je upravičena predpostavka, da je bil napis vklesan na prednjo stranico kvadra, na katerem je stal Priskov kip, postavljen nedvomno na celejanskem foru. Kot je bila v rimskem imperiju navada, so namreč različne skupnosti — redkeje posamezniki — postavile kip osebe, ki so ji hotele izkazati hvaležnost, na foru v njenem rojstnem mestu. Prisk je bil torej po rodu iz Celeje. Pripadal je 2 V. Novak, Latinska paleografija, Beograd 1952, str. 44, sl. 4. Sl. 1: Spomenik št. 19 na cerkvi sv. Maksimilijana v Celju (foto: Viktor Berk) Abb. 1: Denkmal Nr. 19 auf der Kirche des Hl. Maximilian in Celje (Foto: Viktor Berk) rodbini v Celeji večkrat spričanih Varijev, katerih najimenitnejši predstavnik, Clemens, ki je živel nekako med 115 in 190 po Kr., je zaradi odličnih zaslug na upravnem in predvsem vojaškem področju dosegel napredovanje v senat, kjer je bil celo v vladnem svetu (consilium principis) na petem mestu. Kaže, da je bil Priscus njegov brat ali bratranec. Kot plemiški sin, ki se je odločil za vojaško kariero, je po osnovnem šolanju, v katerem je imela glavno vlogo ,predvojaška“ vzgoja za plemiške otroke, kot dvajsetleten nastopil prvo predpisano poveljništvo. Iz napisa zvemo, da je — po vsej verjetnosti ok. leta 140 —- postal kapitan (bi dejali danes) brigade peša-kov z dodatnimi konjeniškimi desetinami (cohors I Lusitanorum, equitata, ki je imela garnizijo nekje v Panoniji Inferior), po dveh letih je napredoval v legijskega tribuna (oznaka legije je poškodovana) ter nato v prefekta konjeniške enote 500 jezdecev (ala Hispanorum Campagonum civium Romanorum z garnizijo v Dakiji v kaštelu Micia ob reki Mureš). S tem je absolviral prvo skupino predpisanih armadnih poveljništev, ki so jih skupno imenovali tres militiae equestres. Če bi bil neugodno ocenjen, bi bil na tem mestu eliminiran iz vojaške kariere, on pa je, kot nas dalje pouči napis, postal — in to je odlično napredovanje — ok. leta 146 višji kapetan izbrane in odlikovane enote (ala I Taurianorum torquata victrix), nato pa brigadni general (v enoti ala I Ulpia Contariorum miliaria, stacionirana morda v Mavretaniji Tingitani). Po tem je zapustil operativne armadne enote, postal ok. leta 150 admiral britanske vojne mornarice v Gesoriaku (danes Boulogne-sur-Mer; položaj je imel administrativni značaj). Nato je prestopil na civilni administrativni tir. Najprej je napredoval za prokuratorja — mi bi rekli finančno gospodarskega upravnika — v provinci Dacia Inferior (leta 152), nato je imel isto funkcijo v Mavretaniji Tingitani (leta 155) in končno v Retiji (napis je na tem mestu odlomljen, zato je provinca le po verjetnostnem sklepanju dopolnjena). V tem času, torej okoli leta 157, so njegovi podrejeni iz Tingitane postavili celejanski spomenik. Dokaj verjetno je, da Varius Priscus ni takoj preminil, vendar njegove nadaljnje življenjske poti ne poznamo, ker ni podatkov. Čas, v katerem je živel in deloval, je bil pester in razgiban. Rojen je bil ob zaključku Trajanove vlade (98—117, Priskovo rojstvo računamo 117/120), doživel je vlado Hadrijana (117—138), Antonina Pija (138—161) in začetek vlade Marka Avrelija in Lucija Vera (161—180 oziroma 169), služboval malone po vsem imperiju, doživel (aktivno?) upor v Mavretaniji (sredi stoletja) in kot petdesetletnik prejkone tudi izbruh markomanskih vojn, v katerih je bil, če jih je doživel, nedvomno aktiviran kot ekspert ali na vojnem ali na civilno-prav-nem področju. HANDSCHRIFTLICHES VERZEICHNIS RÖMISCHER ANTIKEN AUS CELJE VOM 1812 Zusammenfassung Der antiquarisch interessierte und verlässliche Vermittler archäologischer Notizen, Johann Anton Suppantschitsch (1775—1833, slowenisch: Zupančič), Schriftsteller und Professor der Poetik und Rhetorik an k. u. k. Gymnasium zu Celje (deutsch Cilli), ist dem im Jahre 1811 veröffentlichten Aufruf Erzherzogs Johann von Oesterreich (eine statistisch-topographische Uebersicht des Herzogtums Steiermark viribus unitis vorzubereiten) nachgekommen und hat einen Katalog der Antiken aus Celeia an die Zentralredaktion zugesandt. Die angesammelten Materialien, die nie publiziert worden sind, endeten im Landesarchiv zu Graz, wo sie in den Faszikeln der sogenannten Göthschen Topographie aufbewahrt sind. Niko Kuret hat sie durchgesehen und darüber in der Zeitschrift Slovenski etnograf 30 (1977) 37—55 kurz berichtet. Zugleich machte er uns auf das Verzeichnis aufmerksam. Die Angaben von Suppantschitsch wurden nachgeprüft. Die meisten Antiken sind erhalten und im Museum aufbewahrt (Details sind aus dem slowenischen Text ersichtlich). Nur zwei bisher unbekannte Steine, eine Ehren-Inschrift für Varius Priscus, welche in der ZPE 52 (1983) 175—182 analysiert wurde, und ein interessanter Reliefstein, der unlängst ,wieder1 entdeckt wurde, sind im Annex kurz vorgestellt. NUMIZMATIKA Numismatics DER SCHATZFUND NORISCHER GROßSILBERMÜNZEN AUS BEVKE PETER KOS Narodna banka Slovenije, Ljubljana In der ersten Septemberhälfte des Jahres 1981 bemerkte beim Spielen in der Nähe des Ufers der Ljubljanica beim Dorf Bevke (Parz. Nr. 915/1 Kat. Gern. Blatna Brezovica) (Abb. 1) der achtjährige Jaki Buh aus dem nahen Bauernhof in der Wand des Entwässerungsgrabens einen Haufen norischer Großsilbermünzen, von denen er wegen ihrer teilweisen Korrodiertheit annahm, es seien Steinchen. Gemeinsam mit seinen Freunden bewahrte er sie deshalb unter einem Tisch am Ufer der Ljubljanica auf; in den folgenden Tagen warfen sie etwa zwei Handvoll davon in den Fluss, während sie die übrigen ins Dorf brachten, wo sie sich verloren. So erfuhr man in der Umgebung bald vom Münzschatzfund und die übrigen Münzen wurden den Kindern rasch von Sammlern und Zwischenhändlern herausgelockt. Als sie einige Münzen in der »Antika«, dem Antiquitätengeschäft von Ljubljana, verkaufen wollten, wurde das Numismatische Kabinett des Nationalmuseums in Ljubljana vom Fund benachrichtigt. Der Vorstand des Numismatischen Kabinetts, Dr. Aleksander Jeločnik, leitete sofort die Rettungsaktion dieses wichtigen Münzschatzfundes ein. In den folgenden Tagen gelang es ihm, von Privatleuten den Großteil jener Münzen, wel- Abb. 1: Fundort der Großsilbermünzen. Sl. 1: Najdišče keltskih srebrnikov. KATALOG’ Lfd. Nr. Typ Stempel Av.-Rv. pečat Gewicht Stempel- stellung Bemerkungen Tek. št. Tip Teža Položaj pečata Opombe WESTNORIKER ZAHODNONORIŠKA SKUPINA 1 A3 a/COPPOV 1 J — 10 10,13 g 6 OSTNORIKER VZHODNONORIŠKA SKUPINA 2 Brezelohr/A-Gruppe Prestasto uho A 79 — 154 9,90 g 7 3 1} 79 — 154 8,92 g 7 4 1) 79 — 155 10,26 g 10 5 J) 80 — 156 a 9,91 g 7 6 >> 80 — 156 a 9,87 g 8 7 » 80 — 156 a 8,66 g 2 8 80 — 156b 9,46 g 12 9 81 — 154 10,37 g 3 10 JJ 81 — 155 10,01 g 8 11 >> 81 — 156b 10,27 g 3 12 Ji 81 — 156 b 10,18 g 11 13 81 — 156 b 10,01 g 11 14 » 81 — 156b 9,81 g 12 Privatsammlung — Pr. 1. Die Katalognummern entsprechen den Nummern auf Taf. 1—3. Številke kataloga ustrezajo številkam na T. 1—3. 15 5> 81 — 156 b 16, 17 5 J 81 — 156 b 18 5> 81 — 157 a 19 81 — 157 a 20 JJ 81 — 157 a 21 55 81 a — 157 a 22 Brezelohr/B-Gruppe Prestaste) uho B 82 — 158 23 Augentyp-Stamm Očesni tip 84 C — 167 24 55 84 C — 169 25 55 84 F — 172 26 55 84 F — 172 B 27 55 84 F — 172 B 28 Wuschelkopf-Gruppe Kuštravi tip 86 — 178 29 >5 86 — 178 30 55 86 — 178 31 55 86 — 178 32, 33 55 86 — 179 34 55 86 — 179 35 Samobor/SC 23 102 — 200 36 55 102 — 202 37 55 102 — 202 38 55 102 — 202 9,14 g 3 — — Privatsammlung — Pr. 1. 9,72 g 6 Privatsammlung — Pr. 1. 9,65 g 11 9,21 g 12 9,77 g 11 9,01 g 11 — — Privatsammlung — Pr. 1. 9,58 g 3 9,67 g 6 10,59 g 1 9,91 g 6 10,19 g 2 10,03 g 5 9,53 g 8 Privatsammlung — Pr. 1. 9,16 g 7 — — Privatsammlung — Pr. 1. 9,86 g 8 Überprägt — Prekovan (A3 a/COPPOV: ? — 10) 10,13 g 9 Überprägt — Prekovan 9,40 g 10 (C 2/KugeIreiter —• jezdec 9,38 g 11 s trirogeljno čelado — 9,15 g 3 3 E — 33) che die Kinder nicht in den Fluss geworfen hatten, abzukaufen. Eine Tauchaktion in der Ljubljanica mit Hilfe der Taucher des Vereins für die Erforschung des Meeres ergab keine greifbaren Resultate. In Zusammenarbeit mit der Schutzeinheit der Miliz konnte im Herbst mittels eines Detektors für die Entdeckung von Metallen nur eine einzige Münze unter dem Tisch, wo die Kinder die Münzen verwahrten, entdeckt werden. Im Laufe einer abermaligen Tauchaktion im Frühjahr 1982 wurden von den Arbeitern der Schutzeinheit der Miliz auf der Ljubljanicasohle in der Nähe des Ufers noch zwei Silbermünzen gefunden. Die übrigen, von den Kindern zweifellos ins Wasser geworfenen Münzen wurden höchstwahrscheinlich bereits vor dem Einsatz der Schutzaktion des Narodni muzej in Ljubljana vom Boden des Flusses geborgen. In den folgenden Monaten konnten aus dem Fundkomplex noch neun Silbermünzen evi-dentiert werden, die sich im Privatbesitz befinden.1 Die übereinstimmenden Aussagen der Kinder lassen die Schlußfolgerung zu, daß die 38 geretteten bzw. evidentierten norischen Großsilbermünzen ungefähr die Hälfte des Münzschatzfundes darstellen. Da der übrige Teil des Schatzfundes nicht nach numismatischen Kriterien ausgeschieden worden ist, weist der erhaltene Teil des Fundes seine unversehrte Struktur auf und stellt als solcher ein wichtiges Dokument über den Geldumlauf im Südostalpenraum im ersten Jahrhundert v. u. Z. dar. Von den westnorischen Münzen ist im Fund nur die Großsilbermünze des Typs COPPOV vertreten, die in die jüngere Phase der älteren Prägestufe gehört.2 Der übrige Teil des Fundes setzt sich aus fünf Münztypen des ostnorischen Prägekomplexes zusammen: dem Brezelohr-Typ A (20 Exemplare) und B (1 Exemplar), dem Augentyp-Stamm (5 Exemplare), der Wuschelkopf-Gruppe (7 Exemplare) und dem Samobor-Typ/C (4 Exemplare). Nach der relativ-chronologischen Gliederung der west- und der ostnorischen Münzen gehört die westnorische Großsilbermünze des Typs COPPOV in die sechste von den zehn Phasen, in welche die norische Prägung aufgeteilt ist.3 Die Prägung der ostnorischen Münzen der Wuschelkopf-Gruppe beginnt in der vierten Phase, des Augentyp-Stammes, des Brezelohr-Typs A und des Samobor-Typs/C hingegen in der fünften Prägephase, doch enthält der Fund keine Münzen dieser Typen, die aus den frühzeitigeren Stempeln ausgeprägt wären. Demnach sind im außerordentlich kompakten Fund nur norische, von der sechsten Phase weiter geprägte Silbermünzen vertreten, was chronologisch der Mitte des ersten Jahrhunderts v. u. Z. entspricht.4 Vom kompakten Charakter des Fundes zeugen Münzen derselben Typen, ausgeprägt mit demselben Stempel, worauf die sich wiederholenden Fehler im Stempel sowie die Koppelungen der Stempel für den Avers und den Revers im Rahmen desselben Typs hinweisen. So kann an der Münze des Brezelohr-Typs A (Nr. 8) die Stempelkoppelung für den Avers und den Revers 80 — 156 b festgestellt werden, die bisher nicht erwiesen war, denn Göbls System registriert nur die Stempelkoppelung 80 — 156a.5 Göbl stellt die Reihenfolge der Reversstempel 156 a — 156 b vor allem aufgrund des Fehlers auf dem Stempel auf, der vom Pferdehals in das Feld hinein verläuft und lediglich auf dem Stempel 156 b vorgekommen sein soll.6 Die Reverse der Münzen des Brezelohr-Typs A Nr. 5—7 weisen auch auf dem Stempel 156 a denselben Fehler auf. Außerdem erscheint auch auf dem Stempel 156 a der Fehler am Pferdemaul, zu dem es im Laufe der Prägung auf dem Stempel für den Revers 156 b (Nr. 8, 12—15) gekommen ist (auf der Münze Nr. 11 ist er noch nicht vorhanden). Auf dem Stempel 156 a der Münzen Nr. 5—7 erscheint noch ein zusätzlicher, zwar kaum wahrnehmbarer Fehler über dem Pferderücken. Aufgrund dieser Beobachtungen sowie aufgrund der immer stärkeren Abgenutztheit der Aversstempel (der Aversstempel 80, der sich mit dem Reversstempel 156 b bindet, ist frischer als bei der Koppelung mit dem Reversstempel 156 a) könnte man auf die Reihenfolge der Reversstempel 156 b — 156 a schließen. Im Fund weist die Koppelung desselben Aversstempels mit mehreren unterschiedlichen Reversstempeln, die sich wiederum mit einem anderen Aversstempel binden, auf die teilweise Gleichzeitigkeit der Prägung im Rahmen der Münzen des Brezelohr-Typs A hin, die wir im folgenden vorzustellen versuchen wollen: Ähnliche Gleichzeitigkeiten bzw. Mehrschichtigkeiten sind im Rahmen der übrigen Stämme der norischen Prägung in solchem Ausmaß nicht wahrzunehmen. Im Fundkomplex sind auch die zwei ostnorischen Großsilbermünzen Nr. 34 und 36, die auf zwei westnorische Großsilbermünzen überprägt worden sind. Die Münze des Typs Samobor/SC 23 (Nr. 34) ist auf eine westnorische Silbermünze des Typs Cle/Kugelreiter aus der dritten Phase der westnorischen Prägung überprägt. Die Münze des Wuschelkopftyps (Nr. 36) ist auf eine westnorische Silbermünze des Typs A3a/COPPOV aus der sechsten Prägephase überprägt. So begegnen wir im Fund auch Überprägungen von westnorischen Silbermünzen der älteren Prägephasen, was im Raum südlich der Karawanken7 eine häufige Erscheinung ist und was wir mit Verschiebungen der politischen Macht in diesem Bereich in der zweiten Hälfte des 1. Jahrhunderts v. u. Z. zu deuten versuchten.8 Die Tatsache, daß im Bereich Sloweniens die westnorischen Silbermünzen der älteren Phasen fast immer überprägt sind,9 führt uns zur Schlußfolgerung, daß die westnorische Silbermünze des Typs A3a/COPPOV aus dem Fundkomplex (Nr. 1) mehr oder weniger durch Zufall unüberprägt im Umlauf geblieben ist. Der Fundort Bevke10 steht im Ljubljana-Becken nicht vereinzelt da; Funde keltischer Silbermünzen sind auch aus Vrhnika,11 Ljubljana12 und Blatna Brezovica13 bekannt (Abb. 1). Mit Hinsicht auf die Nähe des keltischen Handelszentrums bzw. der Umschlagstation Nauportus sowie einer der wichtigsten Verkehrsadern, die von hier auf der Ljubljanica zur Balkanhalbinsel verlief,14 überrascht der Fund von keltischen Silbermünzen in Bevke nicht. Die Vergrabung der norischen Silbermünzen, die bis zur römischen Annexion von Noricum geprägt wurden und bis zur Regierung des Tiberius in Umlauf waren,15 lässt sich zeitlich nicht genauer bestimmen; sie kann nur rahmenweise ans Ende des 1. Jahrhunderts v. u. Z. gesetzt werden. Demzufolge können wir auch den Grund für die Vergrabung der Münzen nicht mit be- 79 — 154 79 — 155 80 — 156 b 80 — 156 a 81 — 154 81 — 155 81 — 156 b 81 — 157 a 81 a — 157 a stimmten historischen Ereignissen in diesem Raum in Zusammenhang bringen, sondern müssen ihn vermutlich nur im persönlichen Schicksal ihres Eigentümers suchen. 1 Dem Vorstand des Numismatischen Kabinetts des Narodni muzej in Ljubljana, Dr. Aleksander Jeločnik, schulde ich Dank für die Überlassung des Fundes zur Bearbeitung sowie für die Übermittlung der Photos (S. Habič). Für die Benachrichtigung des Narodni muzej in Ljubljana über den Fund gebührt das Verdienst vor allem Marij Čuček. In der Rettungsaktion wirkten Janez Svete und Milan Harter seitens des Vereins für die Erforschung des Meeres sowie Miro Potočnik und Jože Vogrin von der Schutzeinheit der Miliz mit. Allen herzlichen Dank für ihre Bemühungen. 2 R. Göbl, Typologie und Chronologie der keltischen Münzprägung in Noricum, Österr. Akademie der Wiss., Phil.-Hist. Klasse, Denkschriften Bd. 113, Wien 1973 — ferner Göbl, TKN. 3 Göbl, TKN, Synchronogramm A, B. 4 Göbl, TKN 61. 5 Göbl, TKN 106. 6 Göbl, TKN 106. 7 Verzeichnis der Überprägungen siehe Göbl,' TKN 15 und P. Kos, Die Rolle der norischen Silbermünzen in der Geldwirtschaft des 1. Jahrhunderts v. u. Z., Situla 20/21 (Gabrovčev zbornik), Ljubljana 1980, 392, Anm. 14. 8 P. Kos, o. c., 392 ff. Idem, Wechselbeziehungen zwischen Rom und dem keltischen Ostalpenraum aufgrund der Münzfunde, British Archaeological Reports (in Druck). 9 Der überprägte Typ A3a/COPPOV ist auch aus Lemberg bekannt (Göbl, TKN 136, Nr. 69. P. Kos, Keltski novci Slovenije (Situla 18) Ljubljana 1977, 15 52 — ferner Kos, KN S) und aus einem unbekannten krainischen Fundort (Göbl, TKN 135, Nr. 23. Kos, KNS 50 2). 10 Einzelheiten über den Fundort vgl. Arheološka najdišča Slovenije (Archäologische Fundorte Sloweniens), Ljubljana 1975, 206. 11 Kos, KNS 47 1—15. 12 Kos, KNS 16 1—5. 13 Kos, KNS 1, 1. 14 J. Sasel, Keltisches Portorium in den Ostalpen (zu Plin. n. h. III 128), Corolla memoriae Erich Swoboda dedicata, Wien— Köln—Graz 1966, 198—204. 15 Über die absolute Chronologie der norischen Großsilbermünzen vgl. Göbl, TKN 63. Kos, KNS 20. ZAKLADNA NAJDBA VELIKIH NORIŠKIH SREBRNIKOV Z BEVK Povzetek V prvi polovici septembra 1981 je med igro v bližini brega Ljubljanice pri vasi Bevke (pare. št. 915/1 k. o. Blatna Brezovica) osemletni Jaki Buh z bližnje kmetije v steni jarka za odvodnjavanje opazil kup velikih noriških srebrnikov, za katere je zaradi njihove delne korodiranosti mislil, da so kamenčki. S prijatelji so jih zato za kaki dve pesti zmetali v reko, ostale pa raznesli po vasi. Tedaj so preostale novce od otrok hitro izvabili zbiralci in prekupčevalci. Ko so nekaj novcev hoteli prodati v »Antiki«, ljubljanski trgovini s starinami, je bil o najdbi obveščen Numizmatični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani, ki je takoj pričel akcijo reševanja te važne novène zakladne najdbe. Od privatnikov je uspel odkupiti večji del novcev, ki jih otroci niso pometali v reko. Potapljaška akcija v strugi Ljubljanice ni dala otipljivih rezultatov in šele naslednje leto so delavci milice v Ljubljanici odkrili dva novca. Ostali novci so bili iz reke po vsej verjetnosti pobrani še pred pričetkom zaščitne akcije Narodnega muzeja. V naslednjih mesecih je bilo mogoče evidentirati še devet novcev iz sklopa najdbe. Sklepamo lahko, da predstavlja 38 rešenih oziroma evidentiranih srebrnikov približno polovico novčnega zaklada. Ker ostali del ni bil izločen po numizmatičnih kriterijih, kaže ohranjeni del najdbe neokrnjeno strukturo in predstavlja kot tak važen dokument o denarnem obtoku na jugovzhodnoalpskem prostoru v 1. stoletju pr. n. š. V najdbi je zastopan le zahodnonoriški veliki srebrnik tipa COPPO V, medtem ko ostali del najdbe sestavljajo novci petih tipov vzhodnonoriške skupine kovanja: Taf. (T.) 1 Taf. (T.) 3 tipa prestaste uho A in B, očesnega in kuštravega tipa ter tipa Samobor/C. Vsi novci v sestavu najdbe so bili kovani šele od šeste faze noriškega kovanja naprej, kar absolutno kronološko ustreza sredini prvega stoletja pr. n. š. Najdba je izredno kompaktna, o čemer priča tudi izkovanje večjega dela novcev istega tipa z istim pečatom. Na novcu št. 8 tipa prestasto uho A je mogoče ugotoviti vezavo pečatov za aver in rever 80—156 b, ki doslej ni bila poznana, na osnovi analize izrabljenosti pečatov pa je mogoče ugotoviti zaporedje pečatov za aver 156 b—156 a (dosedaj so domnevali obratno zaporedje). Vezava pečatov v okviru novcev tipa prestasto uho A kaže tudi na delno sočasnost kovanja teh novcev. Vzhodnonoriška velika srebrnika št. 34 in 36 sta bila prekovana na velika zahodnonoriška srebrnika, kar je na področju Slovenije pogost pojav. Zakopa noriških srebrnikov, ki so jih kovali do rimske aneksije Norika, v obtoku pa so bili vsaj do vlade Tiberija, časovno ni mogoče natančneje opredeliti in le okvirno ga lahko postavimo v konec 1. stoletja pr. n. š. Vzroka zakopa najdbe tudi ne moremo povezati z določenimi historičnimi dogodki na tem prostoru. 27 Arheološki vestnik 417 . . . ' ■ . .