List 15.
Nekteri nar imenitništ pripomočki za povzdigo kmetijstva.
Je kmetovavec skerbel za pomnoženje živinske klaje in gnoja, mora potem se posebno skerbeti, de ima vedno velik kup gnoja v gnojni jami.
Ozrimo se, kar gospodarstvo z gnojem zadene, po nemških, slovanskih in ogerskih kmetijah, in kmalo se bomo prepričali, de v teh deželah veči del kmeto-vavcov še nima praviga zapopadka od visoke vrednosti gnoja, ki je podloga vsiga kmetovanja — prava zlata ruda.
Žalostno, pa vunder resnično oponašanje!
Večimu delu kmetovavcov ni gnoj nič druziga, kakor soderga, ki se mora iz hleva spraviti, kader ga je preveč v njem, de pride na gnojiše pod kap in na sonce; de iz njega izteče vsa gnojnica, ki je za rastljine to, kar je vino za slabiga človeka; de druziga nič ne ostane v njem, kakor suha slama in dračje, ktero svojo poslednjo moč se s tem zgubi, de se na njive v majhnih kupcih navozi in velikrat po več tednov ležati pusti, de vsa njegova moč v podnebje zgine, namest de bi se berž po njivi enakomerno raztrosil in plitvo podoral.
Kdor že mora gnoj po zimi na njivo peljati, naj ga skida saj na velike kupe, de skozi in skozi ne premerzne in svoje moči ne zgubi.
Pri plitvi zemlji s pešeno podlago raztrosi gnoj po njivi in pusti ga ležati, dokler neseješ; zakaj če ga podorješ in še le veliko pozneje seješ, se bo iz gnoja ocedila nar rodovitniši mast v pesek, in zguba je velika.
Kdor hoče doma z gnojem prav ravnati, naj dela takole, kakor skušnja in dobra kmetijska vednost uči:
Na dvoru ali kjer je scer pripraven prostor (ne pod kapam, ali kamor celi dan sonce pripeka temuč bolj pod senco), si napravi gnojno jamo, k večimu 2 sež-nja (_klaftri) globoko, ktero po straneh dobro zadelaj, na dnu pa z ilovco terdo zatolči, ki ne spusti gnojnice skozi.
Je gnojna jama napravljena, nameči nekoliko per-sti, kakoršne koli, posebno pa blata iz grabnov ali iz kakošne mlake ali pa ruše v njo, in kidaj potem od tedna do tedna hlevni gnoj v njo,  dokler ni polna.
Tako nakopičen gnoj pokrij spet s perstjo, na ktero, kakor poprej, gnoja nakidaj.
Perst se napije tako gnojnice, in je posebno za se-nožeti kaj dober gnoj!
Hočeš moč hlevniga gnoja še povikšati, in, ko to storiš, tudi amonjakov smrad v hlevu odpraviti ali saj pomanjšati, potresi včasih gnoj v hlevu z gipsam, ali ga poškropi z hudičevim oljem (Vitriolohl), ki je z vodo zmešano, de ni prehudo. Gips ali hudičevo olje, ki se sprimeta zamonjakam, to je, s tisto rečjo, ktera v hlevu smerdi, napravita, de rodovitni amonjakovec ne
more iz gnoja zbežati, ampak de v njem ostane. Tako se doseže z majhno rečjo dvojni dobiček: Gnoj ostane rodov it niši, in smrad v hlevu ne skodje živini.
Tam pa, kjer kmetovavci niso v stanu, dovelj persti med gnoj na gnojnim kupu razgerniti, naj kup tako napravijo, de v sredi kupa luknja ostane, v ktero se od časa do časa gnojnice vlije, de se je gnojni kup počasama skoz in skoz napije. Dobro je pri tem ravnanju tudi nekoliko hudičeviga olja gnojnici priliti, preden se v luknjo gnojniga kupa vlije.
(Konec sledi.)
List 17.
Nekteri nar imenitniši pripomočki za povzdigo kmetijstva.
Konec)
De se senožeti naglo pripravijo v boljši stan, je potreba, de se kmetovavec posluži gnojnice. V ta namen naj se spravlja gnojnica iz govejih hlevov v pripravne čebre ali kadi, ki naj stoje blizo hleva; naj se verze še nekoliko kravjeka vmes, in vode prilije.
Se začno mehurčiki poverh gnojnice v kadi delati, naj se v vsako kad nokoliko hudičeviga olja (Vi-triolohl) prilije in vse naj se večkrat dobro premeša.
Po ti poti bo dobil kmetovavec gnoj, s kterim bo lahko z mogočnimi čerkami po senožeti zapisal: Lejte veliko moč gnojnice! kakor je nekdaj slavni Franklin^*) z gipsam na deteljšu storil.
Človeški ga blata ne more kmetovavec boljši porabiti, kakor če ga pride'ne goveji gnojnici; tode takrat mora veliko več vode priliti, in scer toliko, de na 1 del gnoja 6 delov vode pride, scer je gnojnica prehuda.
De naj bo gnojniše s streho pokrito, ali saj pod drevesno senco, ali scer na senčnim kraju, že vsak umen kmetovavec sam ve.
To ravnanje sploh ne potrebuje nobene učenosti; če so se ga kmetovavci na Laškim, vBelgiiinv Švajcu v svoj prid naučili, se ga bojo mende tudi Nemci, Slovani in Ogri privadili v svoj velik dobiček.
Ko si je kmetovavec s pridnim in umnim ravnanjem več gnoja pridobil, bo s pomnoženo živinsko klajo kmalo tudi svojo živino poboljšal in pomnožil.
De se pa to hitrejši zgodi, naj si kupi kmetovavec dobrih krav domačiga (ni treba ptujiga) plemena; naj odloči njih teleta za pleme, ktere pa naj pusti nar menj 6 tednov sesati; vsaki dan naj jih spusti kolikor je moč iz hleva na dobri zrak; dokler telica ni popol-nama dve leti stara, naj se ne pusti po plemenu iti; na snažnost hleva in živine naj se pazljivo gleda.
Tako bo pripravil svojo živino v malo letih na tak dober stan, de si boljšiga vošiti ne bo mogel!
Kdor si razun teh pripomočkov še omisli nektero dobro poterjeno orodje za obdelovanje polja,Wt) —
—        — -
*) Slavni Franklin je, kmete podučiti, kakšno moč ima gips za deteljo, nalaš gipsa po deteljšu tako potresel, kakor se čerke na popirju pišejo — in vsi rnemo gredoči ljudje so se čudili, ko so vidili po tem na tistih krajih, kjer je deteljše v podobi čerk ali pismenk z gipsam potresal, veliko visokeji, gosteji in košato deteljo tamnejši farbe rasti, tako de so se na njivi gipsane pismenke »to je gips naredil« še od delječ lahko brale. Enako skušnjo zna tudi vsak z imenovano gnojnico po senožeti storiti, prepričati se njene velike moči. **) Poterjeniga poljskiga orodja ni veliko, in ga bomo po obljubi o svojim času v podobah Novicam priložili.
Vred.
kdor svoje njive za jaro žito o jeseni globoko orje , perst z gnojem zrahlja, njive čisto obdeluje, zgodej seje, semena po nepotrebno ne zametuje, pa tudi pre-piclo ne seje, setev povali; kdor ne odlaša košnje sena tako dolgo, de se trava na senožetih že pri koreninah sušiti začne, ampak jo kositi da, kader začenja cvesti, — kdor skerbi, de se domu spravljena klaja ne spridi in po hlevni soparci ne popači, — kdor med krompir bob, med turšico pertlični fižol in buče sadi, med ječmen korenje seje,—kdor s svojimi posli prijazno ravna, zgodej vstane, je sam povsod pričijoč, de vse ogleda in sam zapoveduje, zraven tega pa svoje oči in serce večkrat k očetu nebes in zemlje povzdigne , ki vsim sadežem rast dodeli — ta je umen in srečen gospodar, je nar lepši izgled drugim, je v prid in čast domovini, čeravno je v borni kmečki jopi!
Ljubi kmetovavci! ne hrepenite le po novih sadežih, po novih živinskih plemenih, po novim gnoju, lepo novih mašinah — ampak poprimite se le umni ga kmetovanja, poslušajte poduke, ki jih je skušnja poterdila, ne deržite se terdovratno starih šeg, ki se ne opirajo na umno ravnanje, — pojte s časam naprej, in kmalobojo vaše kmetije v veliko boljšim stanu!
Po nemškim Dr. Hlubeka.