Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojcm dnevniku Josip Levionik, ljudski noitelj. (Dalje.) Moje naoelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega ališiš, koriBtnega skusiš, zapiši I — Po tej poti otmcš mareikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prialovici latinski: nLitera scripta manet", all po našem: nZapiBana čerka oatane." Bilo je 25. septembra okoli 2. popoldanske ure, ko sva dospela s S. v Marijino Celje. Pervi najni pot bil je po romarski šegi v cerkev; potem pak sva se podala po prijatelskem nasvetu v gostilnico k nSchon-u"; kjer sva vrajraala tako dobre in priljudne Ijudi, da se o njih po pravici zamore reči, kakor jim nemško ime prilastuje: ^noinen-omen". Stregli so nama tako, kakor da bi bila dospela na lastni dom. — Proti nAve Mariji" bile so v cerkvi slovesne večernice, k katerim sva se tudi midva podala. Neizrečeno prijetno je donela po jako prostorni in prekrasno okinčani cerkvi instrumentalna godba, spremljajoča vbrano petje in mogoCne glasove orjaških orgelj. Ne vem, se li opravljajo, večernice vsaki dan tako slovesno, ali se je to godilo le taisti večer, ker je bila ravno sabota. Ljudstva pa je bilo vkljub lepemu obredu le malo navzočega, tako da me je skoraj navdajala natolcljiva misel, da Marije - Celjani radi prepuščajo češčenje svoje slavne cerkvene pomočnice ptujim romarjem. Naslednje jutro, 26. sept., sva bila s tovarišem prav zgodaj zopet na nogah. Dobra postelja in sladki nočni počitek je naju bil prav vidoraa okrepčal, in vdeležila sva se koj pervega jutranjega cerkvenega opravila. Pozneje ogledovala sva slovečo in velikansko cerkev bolj natančno in na drobno. Dolga je 47, široka pa šestnajst sežnjev. Razkrižje njeno je kronano s ponosno kupljo; ostala cerkvena višava pak je pravilno primerjena širjavi. Razdeljeno je dalje to velikansko svetišče v tri ladije; ob straneh pa je še opasuje na vsaki strani po šest kapel, nad katerimi se dvigujejo stranski kori. Kar sem v svojih popisih že o marsikateri cerkvi djal, ponovim tudi o tej, namreč: da so se umetni zidarji, kiparji, slikarji, zlatarji i. t. d. poskušali za predstvo, kdo bo kaj lepšega napravil v Marijno čast? Altarjev ima cerkev vseh skupaj 15; — 12 je stranskih; 2 velika, 1 pak se nahaja visoko gor nad zakristijo ob evangeljski strani velikega altarja, v tako zvani zakladnici (Schatzkammer.) Pravi veliki altar Marije Device se nahaja n. pr. ob sredi cerkve v prosto stoječi nizki zidani kapelici. Koliko se vidi na njem m krognjega zlatnine, srebernine in druzih dragocenost, tega nihče ne popiše! Vediti je namreč treba, da menda za olepšavo nobene cerkve v našem obširnem cesarstvu ni visokoslavna vladarska rodbina toliko storila, kot za le-to. Ako sodimo po mnogih djanskih dokazib, t. j. po 232 bogatih in dvagocenih spominkih, katere je že Ona darovala, ima vsa cesarska rodovina do tega Božjepotnega kraja neko posebno zaupanje in naklonjenost, kar spričuje dalje zlasti tudi še to, ker so ga od visokoslavnega cesarja Karola VI. naprej počastili nienda vsi avstrijski vladarji, eni še po večkrat s svojim osobnem obiskanjem, ia skoraj ne mine leto, da bi kaki visokorodni ud slavne cesarske hiše ne prišel v Marijno Celje na romanje. — Drugi veliki altar nahaja se na navadnem mestu v presvetišču. Tudi njega odlikuje obilna bogata oprava. — Naj več dragocenost pa se nabaja v zakladnici, kjer stoji ravno ob sredi jako okusno narejen Marijin altar; okrog in okrog po visokih stenskih omarah pak je videti neštevilno sprelepih in zgotovljenih daril vsake sorte, katere so pobožni častilci raznih stanov, iz bližnjih in tudi iz zelo oddaljenih dežela prinesli Mariji-Celski ali v zahvalo za kako prejeto milost, ali v priprošnjo, ali pa le sploh v častilni spomin. V nadrobni popis teh lepotij se ne vterpim spuščati, ker bi mi to dalo preveč dela, in morda bi še celo utrudil s tem č. č. g. g. bralce. Le toliko naj še omenim, da poleg mnogih dragocenih reči v zakladnici nahaja se tudi še po vsi cerkvi in zlasti po stenah obširnih stranskib korov neštevilno veliko spominskih tabel, večji del vse v zlatih okvirih, katere so pobožni romarji inMarijini častilci darovali v zahvalo kake zadobljene milosti. Več dni bi človek potreboval v to, ako bi hotel vsako reč posebej pogledati ali dotične napise brati. Iz vsega tega mora vsak, kdor ima le še količkaj vere, spoznati, da je to Marijno svetišče resnično velik milosti polni kraj, kar svedoči tudi na tisoče vsako leto tje prišedših romarjev. Zlasti prostrana ogerska zemlja se v tej zadevi na posebni način odlikuje. — Orgelj ima cerkev dvoje maDJših ob sredi cerkve na nasprotnih stranskih korih, in pa velike na glavnem koru. Poslednje so pač res orjaško delo. Štejejo namreč 38 spremenov in imajo 3 klaviature. Priucipal je 16 čevljev visok; nastavljenih pa mora biti še tudi mnogo druzih cinastih spremenov v zunajno sprednjo orgeljno stran; kajti 20 pišalknih oddelkov kaže ona v zunajnem licu. Pa tudi orgeljna omara sama na sebi, ki seže vklub cerkveni visočini noter gor do obloka, je lepše ozališana z rezljinami in zlatenjem, kot marsikaki altar. Vse delo je inoglo stati težke novce. (L. 1857. o velikem ogerskem shodu na mali Šmarin dan sem slišal vpervič igrati na to velikansko muzično orodje. Okol 20 tisoč romarjev bilo je takrat navzočih, cerkev v vsih prostorih natlačena, in akoravno kaj tacega muzične glasove nekako topi in onaejuje, so vendar orglje tako velikansko donele in odmevale po obširnih cerkvenih prostorijah, da je nemogoče dopovedati in popisati.) Zvonike ima cerkev tri. Stranska služita le za olepšavo zunajnega Dopisi in novice. Iz Gorenjskega. (Učiteljska skupščina v Kranji 24. rožnika.) Dalje. Tretja točka dnevnega redaje bilo vprašanje: »Ali bi ne bilo boljenakoncu šolskega leta mesto veselic napravljati očitne skušnje, in kako naj se vravnajo skušnje, da bodo pri otrocih budile veselje do učenja, pri stariših pa ljubezen do šole? Poročevalec bil je g. Vavken, ki je v svoji jedernati in dobro premišljeni obravnavi prav vneto govoril za skušnje, k katerim naj bi se vabili redoma tudi stariši, da bi se na lastna ušesa in oči prepričavali, koliko se otroci skoz leto naučijo, ali bi se vsaj lahko naučili. Večkrat slišano ugovarjanje, da so se nahajali učitelji, ki so otroke papigara enako z naučenimi odgovori pripravljali za dober skušinjski vspeh, spodbijal je g. govornik s tem, da meni, da tacih brezvestnih učiteljev nij tudi bi navzočemu nadzorniku ali sploh voditelju preskušnje stalo na voljo, prepričati se z lastnimi vprašanji, kako mladina ta ali uni nauk ume. Priporočal je dalje g. V., naj bi bile sklenjene skušnje tudi s kako zunajno slovesnostjo, n. pr. z zahvalno šolsko mašo; — tudi šolskim darilom govoril je besedo. Vendar pa pri tem ni zametaval veselic, ki jih imajo pri nekaterih šolah o sklepu leta namest preskušnje, le prestavljene jih je želel videti na druge prilike med letom, n. pr. v dan sv. Alojzija, rojstni dan presvitlega vladarja itd. — Tudi ta točka vnela je med navzočimi prav živahno debato, in govorilo je več učiteljev, ter marsikaj. Za veselice bili so menda vsi; Levičnik je vender predlagal, da če se one napravijo o sklepu šolskega leta, naj se pripustijo k taistim le učenci, ki so se odlično in dobro učili, ne pa vsi od konca do kraja. Sklenjene so namreč take mladinske razvedrila navadno tudi s kakim obdarovanjem jedil. Če se dovoli vdeleženje vsim, tedaj so odlični in dobri učenci postavljeni v isto versto z lenuhi in zanikerneži; da, poslednji so pogostoma celo tako prederzni, da hočejo iz zadnjih biti pervi, ter se pri kakem obdarovanju z jedili prav radi rijejo v sprednje verste. (Govornik ve to iz lastne skušnje). — Oziroma konecletnih preskušinj pa je obilno odmeval glas: ne! ne! in ko je dal g. pervosednik to točko na glasovanje, je resnično večina — 16 gg. učiteljev — vstala za »contra«, in manjšina ostala s svojem >pro« v minoriteti. *) *) Naj bo dovoljcna tu mala opazka. Pisavec teh verstic si nikakor ne prilastuje preroškega vida; tudi dobro ve, da nima prijateljev niti v verstah zlasti mlajših Četerta točka dnevnega reda je bilo vprašanje, kako naj se oziroma na novi učni red, ki nastopi z priliodnjim šolskim letom, obravnavajo realije v ljudski šoli. Poročeval je o tem g. Knific, govoril zaporedoma o zemljepisju, zgodovini, naravoslovju in prirodopisu, in sicer o vsili predmetih tako temeljito in dobro, da je bila njegova obravnava ob sklepu z enoglasno hvalo sprejeta. Naj se mi ne zameri, ker celega njegovega obširnega poročila ne morem tu na drobno ponavljati; želeti pa bi bilo, da bi se taka strokovnjaška dela razglasila po šolskih časnikih. Nasvetoval je g. poročevalec tudi, naj bi se uki te stroke vverstili v Solska berila, čemur gotovo vsaki priterduje, ki naše šolske razmere pozna. Da bi namreč za vsaki realistični predmet imeli v ljudskih šolah lastno učiteljev, da bi jih vnel za svoje ideje, niti v krogih šolskih gg. prednikov, kateri poslednji bi se za njcgove nasvete gotovo nikdar ne brigali; terditi si pa vkljub temu vender upa, da kakor se je v našej Avstriji v oskerbovavnih zadevah že marsikaj poskusilo, zopet opustilo, pa vnovič vpeljalo (omenjena naj bo tu edino le vstBnovitev, opnšenjc in zopet vpeljava okrajnih glavarstev^, ravno tako gotovo prišel bo, — pa morda celo še prav v kratkem — zopet čas, da konecletne preskušnje bodo vnovio postale obligatne: ,,ti niujj fein !* Rcsnično je sicer, da z odpravo, ali bolje: s prepusčenjem šolskim občinam za povoljno določitev konecletnih preskušinj je mnogim ačiteljem odvzeta huda skerb; in v pokoj djan naj bolj vroči, zadnji dan šolskega leta. Kateri resnično skušeni peilagog pa si upa terditi, da je s tem napredek šolstva pospeševan? Bratje! roko na serce. in če hočete resnico govortti, katero Vam ono narekuje, reoi morate, in rekli boste: ne! In zakaj ne? Konecletna preskušnja gnala je navadno tudi bolj inlačne učitelje k mailjivosti; zakaj marsikdo si je mislil: No! kaj pa poreko součitelji, ki bodo z nadzornikom vred snidili se o odločeni uri, ter sodili napredovanje meni v uk izročene mladine? Kaj bodo rekli, pregledovaje otroške rokopise. ki se bodo vložili po preskušnji v šolski arhiv, in katere bodo radovedno jemali v roke čez leta in leta pozni potomci? Kako se bodo sodili moji šolski zapigniki in ostali doknmenti, če ne bodo čedno zgotovljeni ter snažno spisani i. t. d.? Take in enake resnične, pogostoma britke skerbi silile go pri marsikom potrebo, da naj se pospne na prestol čednosti. In zgodilo se je tudi tako. Al je zdaj tudi enako? Jaz ne bom odgovoril na to. morebiti pa jih je več, ki bi zamogli o tem mnogo povedati! Ene besede druge verste bom pa vendar tudi le še dostavil. Prederznem se namreč terditi, da se je pazljiv učitelj v šoli marskakega skušenega sobrata pri konecletni skušnji mnogokrat v eni uri veo naučil, kakor v pripravniski šoli 1 mesec, ali pa celi semester. Lahko je namreo o taki priliki presojal, kaj je posnemati, kaj opustiti; — kako obravnava poeamesne predmete ta, kako zopet uni učitelj; — kaj se poda ali sliši v šoli dobro, kaj slabo itd. ? Če se ne motim sem nekje menda enkrat že zapisal, kar je slavnoznani vitez dr. Močnik v času svojcga službovanja na Kranjskem o zvednosti svojih nadzorovanj nekemu svojetnu prijatelju rekel. Ker je imenovani gospod gtrokovnjak, o katerem si mende terditi nihče ne bo upal, da mu ne gre določivna beseda na sodnjem gtolu, so tudi njegove besede vredne. ponavljane biti. Djal je namreč: Ni ga nobenega še tako slabega učitelja na Kranjskem, da bi se jaz od njega že kaj naučil ne bil. Toliko mimogrede, naj si bo potem že z zamero ali brez zamere! (IVlisli dopisnikove so po vsem tudi naše, prietavinao samo to-le: Ako so javne skušnje, bi raorala biti javna darila in odlikovanja. Brez tega javna preskušnja nima pravega pomena. Solnce in dež, plačilo in kazen mora pri odgoji biti o svojera času, naši otroci niso modrijani, da bi se učili eamo zarad tega, ker je to njim na korist. A tudi solskih veselic ne zametujemo, kakor tudi g. dopisnik ne, javnih preskušenj pa vcrnlar ne dosežejo. — Stariši hočejo vedeti, ali so se njih otroci kaj naučili, pa tudi radi vidijo, da se to javno pokaže. — Sicer bi se o mareičem lahko reklo, kakor o černi masi. Ni slavospeva, ni veroizpovedanja, dolge molitve, dolgo branje, na koncu pa še blagoslova ne! Vsaka reo je pa le relativoo dobra, in 8e more v zlo rabiti. Tako tudi ta. Vr.) učno knjigo, bi bilo pač nekoliko več kot dovolj. »Vsaka sila do vremena«, pravi jugoslovanska prislovica, in ta rek naj velja tudi v tej zadevi. **) — Okrnj. zborovanje m. učiteljev 1. julija- — (Dalje.) — Vname se prav živa debata, in slišali smo ugovor, zagovor, protigovor, vsak ie svoje branil, ali razjasnoval to, kar je povedal. Da bi človek hotel prepričati se, kdo ima prav, bi bilo treba vse te knjige, ki so se imenovale, brati, prebirati, pa tudi v šoli poskušati. Naj pred se oglasi g. Kronberger, sedaj glavni učitelj na ž. učiteljišču, poprej pa v Gradcu na meščanski šoli, ter pravi, da si v Cruger-jevi fiziki ne najde vso, česar se išče, bolje je »Kauer.« Učencem priporoča Liibena, učiteljem pa Pokornija. Sicer pa Kr. priporoča berilo za-se, a za realije posebne knjižice. Odgovarja pa predsednik, da je L ii b c n a priporočal, ker v njem najde učitelj navod za podučevanje. Vname se potem živ razgovor med Kronbergerjem in Linhartom, vsak svoje terdi, kar eden priporoča, pa drugi zametuje; predsednik pa sejo konca ob 12. uri in napove zborovanje popoludan na 3. uro. — V popoldanji seji govori pervi g. Tomšič zoper to, da bi za vsako stroko bile posebne knjige, od vsakega poduka naj bi se vzele naj poglavitnejže reči, drugo naj bi dodajal učenik, berilo pa bi ne smelo biti preobširno; pri prirodopisju in prirodoslovji ni za posebne knjige. T. govori dalje od zemljepisja in zgodovine, tu pa je pri zemljepisji za posebno knjižico, in tudi gl. učit. Gariboldi misli, zemljepisje, vzlasti matematični del, se ne da strinjati z zgodovino. Potem govori pervi od risanja; tu si želi kalupov (Modelle) pri risanji, in za risanje po narekovanji priporoča »Tretau.«, pove še nekaj od geometrije; za lepopisje mu je 1 ura, na teden premalo, poslednjič pa misli, da bi vendar-le shajali z enim samim alfabetom. Da, pravi g. G. ko bi ne bilo treba našim otrokom poznati gotice (nemških čerk). »0 petji bode govoril drugi,« v telovaji pa poročevalec ni podučeval. Poslednjič pa priporoča samodelavnost; učenci naj bi se sami tudi učili po nemškem izreku »Lerne was« in naj bi se tolikanj ne zanašali, da bi jih drugi učili (lehren). Potem se prične debata o sporočilu sploh (dopoldaujem in popoldanjem), ki je bila precej živahna in zanimiva iz več obzirov. — Dasiravno ta točka ni bila izrekoma na dnevnem redu, bilo pa je vendar to poglavitna reč, ki se je ••) Ker se ravno zd.ij snujejo in izdelujejo nova šolska berila, bi bilo želeti, naj si dotični gogpodje, ki imajo to reč v skerbi in izdelovanju, izprosijo tudi od g. Knific-a njcgov zgoraj omenjeni spis, in oaj bi se primerno oziralo na misli in nasvete v taietem izražene. Pa še nekaj druzega spoznam tu za posebno potrebno omeniti ia spregovoriti, in sicer to toliko bolj sedaj, ker meuim, da je beseda menda zgovorjena o pravem času. Kolikorkrat namreč je bilo katero dosedajnih beril vnovič natisnjeno, gotovo bilo je vselej v taistih kaj predelanega in predrugačenega. f Je tudi pri nemških taka. Vr.) Nekatere berilne številke zlasti v knjigi nPervo berilo" niso v zadnjcm natisu skoraj več podobne onim, ki jih nahajamo v pervi izdaji. Menim, da se vendar jezik ne sprcminja tako hitro, da bi vsaki novi natis kake knjige absolutno moral različen biti od prejšnega. Koliko pa razlika v berilih uzrokuje pri poduku raztresenosti in praznih opazek, to ve le ta, kdor sknša. Komaj začnemo včasih brati, se že kdo oglasi: npri meni pa ni takot — ali: nv mojem berilu je pa tako-le!" itd. Na vkupno branje (Lesen im Chor), ki vendar tako zelo pospešuje napredek v tem predmetu, pri taki zblodi v posameznih berilih ni misliti. Toraj naj se nova berila, preden bodo šlo v natis no č i b tij o", da s pesnikom govorim, npeg", in potem naj bo s predrugačenjem in spremenovanjem posameznih stevilk vsaj za ena leta mir! Z vsakim novim natisom se ne morajo stare knjige zametovati in nove omisljevati, to stane namreč veliko denarja, in ta je naše dni v terdih pestih. Pisavec. danes obravnala, kajti o čertežih za posamezne razrede se ne da mnogo govoriti; kar se ima učiti, je na tanko vse zapovedano, kako se ima učiti, je učiteljem več ali manj znano, sami si to vsaki dan skušajo, ali kako to tvarino vso vrediti in na dva ali tri šolska leta razdeliti, to je tukaj glavno vprašanje. Tega vprašanja so se ogibali tudi vsi poročevalci, samo g. Tomšič je omenil, da se vse, kar je tu poročal in je naprej pisanega, ne more razpraviti v 1. letu, in da je tvarino treba razdeliti na 2 — 3 šolska leta. Šlo je tedaj za to, ali se napravijo po razredih še podrazredje ali skupine (Gruppen), kakor priporoča to šolski in učni red dne 20. avgusta 1870, ki je pa dosihmal še le začasen. To vzajemno učno podučevanje (wechselseitige Schulunterricht) je navadno povsod, kjer je več razredov, pa 1 sam učitelj, je zelo težavno za učitelja, le spreteu in skušen učitelj doseže po tej metodi kaj koristnega, in pri vsetn je pa poglavitna reč gledati na to, da se učiteljeve moči preveč ne cepijo, in učitelj se more strogo deržati reda, ki si ga je enkrat postavil. Večina ljubljanskih učiteljev je iz najnovejših časov, le komaj četertina je takih, ki so podučevali na šolah, ko se v 1 sobi podučujeta dva razreda, mnogim je bila stvar le po imenu znana a poskusili še nikoli niso takega podučevanja. Že v tekočem šl. letu je ljub. šolska gosposka poprašala, ali ne kaže vpeljati podučevanja po skupinah. Odgovorilo se je v tem smislu, da je to nemogoče, šole so prenapolnjene, bolj ko učitelj svojo moč cepi, manj koristi celoti in splošnemu napredku, pridnejši prestopajo v višji razred, ni potreba, da bi bili po 2 leti v 1. razredu, a slabejši naj pa ostanejo v svojem razredu toliko časa, da nekako zadoste tirjatvam. Po tem vvodu pridem tedaj do stvari, in do razprave same. Pervi spregovori g. Linhart, ter pravi, da je že poprej pri posameznih poročilih na to opozoreval, ali mislijo poročevalci da je moč predpisano tvarino v 1 letu zmagati ali pa, če mislijo, da je zato potreba več let? — Tomšič je zato, da je treba tvarino za 4. razred na 2 ali 3 leta razdeliti. Učiteljica J. Šukle pa popraša, kam nek pojdejo otroci, ki že pred 12. ali 14. letom IV. razred doverše? Oglasi se pa učit. Gerkman, on ni za razdelitev v podrazrede in govori za napravo V. razreda, tudi dunajski učitelji so se izrekli zoper podrazrede. Močnik pravi, da je napvava podrazredov na m. šolah nepotrebna; bila bi pa tudi škodljiva splošnemu napredku on podpira Gerkmanov nasvet. Linhart pov- darja, da je nemogoče na 4 razredni šoli toliko doseči, kakor na 7 razredni, vendar imajo 4 razrednice doseči enak smoter kakor 7 razrednice, on nasvetuje spomenico na deželni šolski svet, v kateri naj se povdarja, da na 4 razrednici ni mogoče toliko doseči, kakor na 7 ali 8 razrednici, naj se napravi tedaj 7 razredna ljudska šola, sedanje 4 razrednice naj veljajo le kot 4 razredi sedem razredne ljudske šole. Govore še g. g. Tomšič, Zupančič, Gariboldi, ki ugovarja Linhartu, a Močniku pa reče, da so postave zato, da se spolnujejo, za vpeljavo podrazredov govorita tudi g. g. predsednik in Kronberger. Ko se je zopet ugovarjalo, in je vsak svoje še onkrat ali tudi večkrat zagovarjal, je stvar dozorela do glasovanja in sprejme se nasvet Linhartov, da se sestavi in pošlje spomenica deželnemu šolskemu svetu. V odsek, ki se v to voli, stopijo g. g. Gariboldi, Linhart in Praprotnik. — Eazgovor o berilu za višji razred ljudskih šol. — Poročevalec g. Praprotnik podaja kratko zgodovinsko čertico: kako in po kakšnih načelih so se v napol preteklem času (pod dr. Močnikom) berila in slovnice sestavljale. Kritikuje potem berilo za IV. razred, imenuje beril. vaje, ki se imajo opustiti, naznanja tiste, ki se imajo razširiti, kratek zaderžaj njegovega nasveta pa je bil: Berila, ki se imajo rabiti na Kranjskem, naj obdelujejo v zemljepisnem in zgodovinskem delu bolj domače kot tuje kraje, naj se ozirajo na domače prav- ljice i. t. d.; pisava naj bo lahko razumljiva za našo deco, ki se še le uči nemščine. — G. Gariboldi ni zoper domače povesti, a te morajo biti estetičnega zaderžaja, g. Eaktelj podpira nasvet poroč., a g. Linhart je zoper lokalno rodoljubje (Lokalpatriotismus) po berilih, beiila morajo gojiti avstrijsko zavednost, vsaka kronovina ne more imeti svojih vlastnih beril i. t. d.; gsp. Eppich je pa te misli, krajne reči slišijo bolj v slovenske knjige ..... G. Bizjak želi v IV. berilu zgodovino znajdbe idrijskega rudnika. G. Tomšič je za to, da se vse knjige predelajo po učnih čertežih, dokler se to ne zgodi, je to berilo zmiraj dobro. Potem ko je g. poroč. še zagovarjal svoj predlog, in se stvar še enkrat pretresovala je bil nasvet Praprotnikov z večiuo glasov sprejet. (K. p.) — 15. p. m. je iraela tukajšna gimnazija in učiteljišče zahvaluo mašo v stolni eerkvi, učitelji in učenci na c. k. vadnici, učitelji in pripravnici na učiteljišču so se potem zbiali v šoli, kjer so učenci deklamovali in je g. ravnatelj bral odlične učence. — Dobili so potem pripravniki I. in II. leta spričala. V I. letu jih je bilo 23, izmed teh bodo ponavljali 4 svoje šole, 6 jih bode še enkrat delalo skušnje. — V K. letujih je bilo 20, izmed teh 2 ne prestopita, 6 jih bode skušnje ponavljalo. — Pripravniki III. leta so dobili potem svoja spričala doveršivši svoje šole. Kandidatov je bilo 22, zavolj bolehnosti nista prišla k izpitu 2, spričalo zrelosti z odliko je dobil 1, zrel. spričalo jih je dobilo še 14; izmed posameznih predmetov bodo v dveh mescih skušnjo ponavljali 3, drugo letu bota skušnjo delala 2 (iz med teh je 1 unanji). — Žensko učiteljišče je imelo zahvalno mašo v Križankih. Potem so se razdelila spričala pervih treh letnikov. Pripravnice IV. leta so delale zrelostne izpite od 15. do 18. julija; 6 jih je dobilo spričalo zvelosti z odliko, 12 tudi zrel. spričalo, 3 bodo ponavljale skušnjo v dveh mescih in 1 pa drugo leto. — V Waldherrjevem zavodu je bilo letos 40 unaujih in 40 notranjih učencev, in šolsko leto se je končalo 20. t. m. Pri sklepu so bili navzočni g. g.: c. k. dež. predsednik, deželni nadzoruik Pirker in mestni župan. — Na realki je bilo v začetku 385, tia koncu leta pa 330 javnih in 2 privatna učenca. Med temu je bilo 163 Slovencev, 138 Nemcev, 6 Hervatov, 23 Italijanov, 1 Madjar in 1 Prancoz, katoličanov 329, gerka 2, pa 1 protestant. Izverstno jih je izdelalo 18, dobro 224, skušnje jih bo ponavljalo 45, dvojk jb bilo 19, trojk 23 in neprašani so bili 3. Število učencev na koncu leta je za 23 večji od lani. — Koroška ima sedaj pet srednjih šol, to je, zgornjo gimnazijo, zgornjo realko in izobraževališCe za učitelje in učiteljice v Celovcu, do sedaj petrazredno zgornjo real-gimnazijo v Beljaku in spodnjo gimnazijo v št. Pavlu v labodskej dolini. Na vseh teh srednjih učiluicah seje predavala tudi slovenščina razen v Beljaku, čeravno je okolica povsem slovenska in število slovenskih dijakov precejšno. Na gimnaziji celovškej je bilo letos 229 dijakov. Mej temi je uživalo štipendije v znesku 3841 gld. 85 kr., — 53 dijakov. Podpiralno društvo je razdelilo blizu 930 gl. Skušnje zrelosti je delalo 18 osmošolcev in 3 vnanji. Štirje so jo doveršili z odliko, spričevalo zrelosti je dobilo razen teh še deset maturantov, mej njimi je tudi šest Slovencev. V bogoslovje baje ne ide nobeden. Na zgornjej realki je bilo 256 dijakov. Štipendije so imeli 3 dijaki v znesku 213 gld. Odličnih je bilo 15, slabo je pospešilo 25 dijakov. Maturo jih dela 8, mej njimi 1 Slovenec. Slovenščina se je tu le v prvih štirih razredih podučevala. Podpiralno društvo je razdelilo nad 780 gld. Na učiteljsketn izobraževališči je maturiralo 35 pripravnikov in 20 pripravnic. Mej pripravniki je nekda 9 vrlih Slovencev; torej lep naraščaj za narodno našo šolstvo. Upanje, da ostanejo povsem glede narodnih čutil značajni, njim in dotičnim šolam prav čestitamo. Tudi med pripravnicami so nekatere domorodkinje, kar ntts temveč izraduje, ker je za naše hčerke neobhodno potrebna prava narodna odgoja, katere smo do sedaj, skoraj da, večinom pogreševali. Na spodnjej gininaziji v št. Pavlu je tudi precejšne število Slovencev, ki kaj dobro pod vodstvom tamkajšnih oo. prof. benediktincev naprodujejo. Ob enem se odlikuje ondotni konvikt, kteremu predstojeva znani slovenski domorodec o. F. S. P. Na realnej gimnaziji v Beljaku bode se prihodnje leto 6. razred v novo upeljal in tako doseže zgornja Koroška v treh letih popolno srednjo šolo. Tudi tu je učni napredek kaj uspešen; revnim pa je mnoge poraoči delilo ondotno marljivo delujoče podpiralno društvo. »S. N.« — Gimnazija ljubljanska je imela, kakor pove letno poročilo ob začetku preteklega šl. leta 403 javnih in 1 privatnega učenca, na koncu leta pa 367 javnih pa 2 privatna učenca. Med temi je bilo 277 Slovencev, 88 Nemcev, 3 Hervatje in 1 Italijan, po veri pa 368 kat. in 1 protestant. Ljubljančanov je bilo 79, Gorenjcev 131, Dolenjcev 57, Notranjcev 57, iz druzih dežel avstrijskih pa 45. Kmečkih staršev jih je bilo 147, rokodoljskih in obertnijskih 93, zdravnikov, vradnikov in zavetnikov sinov pa 129. Šolnino jih je plačevalo v I. polletju 216 in 52 le na pol, v drugem pa 171 celo in 34 na pol. Vstanove 8195 gld. 29 kr. jih je imelo 102. Izverstno jih je študije izdelalo 58, dobro 221, skušujo jih bo ponavljalo 39, dvojkje 22, trojk 25, neprašana sta 2. Število učencev na koncu leta je za 7 manje od lani. Med letom jih je bilo lani izstopilo 52, letos le 37. Eepetentov je bilo 30. Zrelostni izpit je delalo 23 učencev. Pismena spraševanja so bila od 7. — 12. junija, ustmena pa 5. 6. in 7. julija. Dostalo jih je 16, med temi 6 z odliko, 5 jih sme ponavljati sprašcvanje čez 2 mesca iz ene stroke, 2 sta nazaj dejana za 1 leto. Od tistih, ki so spoznani za zrcle, gredo 4 v bogoslovje, šest jih gre učit se prava, 1 zdravilstva, 3 fllolog. — zgod., 2 mat. prirodozn. vednosti, med temi je 1 enoletni prostovolec. — Na mariborski gimnaziji je letos delalo 22 dijakov zrel. izpit; 3 so ga napravili z odliko, 15 jih je dobilo 1. red, 4 smejo skušnjo v dveh mescih popraviti, 1 je odstopil. V bogoslovje stopita samo dva. — Program novomeške gimnazije ima na čelu daljilatinskspis o Horacijevih satirah. Statistični pregled nam kaže, da je gimnazija imela v začetku šl. leta 101 učenca, na koncu leta pa 100, med katerimi je bilo 96 Slovencev in 4 Nemci. Pervega polleta je plačevalo 43 vso šolnino, a polovico 15, II. polleta pa vso 28, polovico pa 12. Šohiine ni plačevalo v pervem polletji 45, v drugem 61. Štipendistov je bilo 15, vojakov pa 5. Učenci so bili, razen 2 protestantov, vsi katoličani. f Usahnila je mlada cvetlica — umerla je namreč 15. pr. m. Marija Pirnat, pripravnica 4. leta; njene součenke so narejale zrelostne izpite, a njo je stvarnik poklical na izpit, ki nas vse čaka. Izmed umerlih pripravnic je ta letos že četerta. N. v m. p.! — % TJmerl je v sredo 21. pr. m. bivši učitelj na I. mestni šoli g. Jakob Šot, in bil pokopan v petek 23. p. m. Njegovi tovariši, mestni učitelji so pred hišo in na grobu zapeli žalostinke, a mestni šoli in njegovi učenci položili vence na njegovo rakev, in k sv. Kristofu ga je spromila tolika množica odbranega ljudstva vseh stanov, mnogo učiteljev iz mesta in okolice, da redko kedaj toliko pri tacih pogrebih, ko ni unanjega lišpa in paše za oči. Človek rojen od žene, malo časa živi . . . in prestane veliko rev in nadlog. Te besede Jobove so se nad ranjkim prav po čerki spolnile. Rojen 1. 1820 v Vicenci na Laškem je bil vojaški izrejen in je 9 let služil pri vojakih, kjer je dospel do časti stražmeštra (feldvebelna) in je v vojaški šoli podučeval. Spričevala kažejo skozi in skozi odliko v vednosti, izverstnost in pohvalo v zaderžanji. Stopivši iz vojaške službe je postal šolski sluga na c. k. norraalki, kjer je mož, ki je poprej vojaške častnika podučeval, šolske duri zapiral in odpiral, po mostovšu gori in doli hodil, dajal znamenja z zvonom i. dr., a tudi zarad razhlajenju, si nakopal hudo bolezen v nogali, ki ga je mučila ves čas njegovega življenja. Pozneje je postal pomožni učitelj in poslednjič učitelj na vstričnih razredih bivše c. k. normalke. Kakor pri vojakih tako je bil tudi tukaj natančen in vesten v svojih opravkih, pokoren svojim predpostavljenim, dajal čast, komur je šla čast. Ko prenehajo vstrični razredi na c. k. normalki in ko spremeui normalka svoje ime v c. k. vadnico, je stopil ranjki v I. mestno šolo. Sicer je tačas a tudi pozneje prosil za službo na c. k. vadnici, kjer je boljša plača in služba ne tako težavna, obakrat je ostal na cedilu  Mestni učitelji, ki so poznali njegovo prostodušnost, odkritoserčnost in skozi in skozi pošteno serce, so ga volili enoglasno za svojega zastopovalca v okrajni mestni šolski svet. Na I. mestni šoli je najdel, tako je večkrat rekel, kolegialnost in odkritoserčno prijateljstvo, kakor še prej nikoli v svoji službi, a tudi težavno služo, kakor še nikdar prej. Nekaj to, nekaj drugo mu je skopalo prezgodaj grob. Na mostni šoli je pred vsem vestno opravljal svojo službo, in vkljub nagajivosti brezskerbne in lahkomiselne mladine se je trudil učencem pomagati, kakor je vedel in znal, bil je vsmiljenega in rahloeutnega serca, a telesna moč njegova je pri tem pešala od leta do leta. Letos m. sušca je popolnoma onemogel, a komaj čez 1 mesec enkoliko okreva, pride še zopet v šolo. Prosili smo ga, ter mu prigovarjali, naj skerbi za svoje zdravje, naj ostane doma, a rekel je: pustite me, da podučujem do kouec leta. Volja je bila terdna, a telesna moč je opešala tako, da so mu konec junija udje odpovedali. — Vleže se v postelj ; čez en tedeu enkoliko okreva, ter se poda v Toplice pri Rudolfovem. Ali kaj pomagajo toplice človcku do smerti opešanemu? Verne se po kratkem sestanku v Ljubljano, kjer do smerti truden pride; ure njegove so bile štete; kakor je kerščanski živel, tako je tudi umerl in v sredo 21. p. m. izročil svojo blago dušo stvarniku, in unkraj groba je najdel počitek po trudapolnem življenji, v britkostih in težavah. V majhncm je bil zvest, upajmo, da ga je Bog čez veliko postavil. — Sladko počivaj, predragi tovariš, dokler nas zopet glas trombe na splošni dan vstajenja ne zedini! — Blaga in premoženja svoji družini ni zapustil, a storil je vse, karkoli le ljubijoči in skerbni oče za svoje. otroke more storiti. Zapustil pa jim je pošteno ime, spomin pravičnega pa ostane, in njegovi sovremeniki se spominjajo njega s spoštovanjem. Banjki je bil v svojem življenji, kakor zlat na vago, laži in zvijače ni bilo slišati iz njegovih ust, kakoršen je bil, takega se je tudi pokazal; njegov značaj pa je bil kakor zlato v ognji očiščeno. Plašča ni uikdar sukal po vetru, kar je bil, to je ostal do konca svojega- življenja, skerben in vesten kerščanski učitelj. Svoje časti ni drugej iskal, kakor v zvestem spolnovanji svojih dolžnosti. Bil je ud sloven- skemu učit. društvu in »Narodni šoli« in ostal je društvu zvest, ko so drugi, iskaje svoje koristi, zatajevali, kar so poprej terdili. »Bil sem učenik pri vojakih, je rekel ranjki, in kedar sem hotel kaj naučiti moje Kranjce, mogel sera jim to povedati po domače, da so uie razumeli, sedaj pa podučujem otroke, pa jirn po slovenski povem, kar ne razumo drugače, a zato sem pa postal »razvpit Slovenec i. dr.« Pa naj bo, tak sem, in ne morem drugače, svojega prepričanja pa ne bom zatajeval. — Tako je ranjki govoril, takoje tudi ravnal, resnicerii prikrival in hodil po ternjevi poti, katera čaka dostikrat tega, ki si upa imeti svoje lastno prepričanje in se ne suče po vetru kakor petelin na strelii. — Napisal sem ti verstice ljubljenemu prijatelju v spomin, sovreinenikom in tovarišem pa v premislek ali pa v — zasmeh, kakor je drago! M. M. — 8. pr. m. so imeli učitelji kamniškega okraja shod, da bi osnovali podružnico »Lehrervereina«. A prišli so trije nepovabljeni gostje, iz podružnice je postalo samostalno učiteljsko društvo. Kakšno? nas bo učila prihodnjost! — Schlztg. ima obširen životopis r. dr. V. Kluna, in našteva njegove zasluge za slovenstvo. (?) — I kaj bi ne! Similis simili gaudet. Iz životopisa ranjkega se pa vendar to učimo, da je slovenec vsnj v to dober, da marsikomu pomaga do dobre službe. Svitloba se le potlej prav razodene, ako v temo pogledamo, in zasluge mož = dr. Klunu se še le potem pokažejo v pvavem svitu, ako jih primerjamo z rogoborenjem deržavi nevarnih (?) slovencev. Tako misli tadi »L. Schulzeitung«, ko zmirom povdarja svojo lojalnost, postavovernost in kaže kakor farizej tam na unega grešnika doli za vratmi, na vrednika »Učit. Tov.« A pomislita gg. žl. Gariboldi in Zima, da je ta Vama neogibljivo potreben, kalto bi sicer Vi dva poveličevala pred ocmi vlade in učiteljskih tovarišev svojo lojalnost in ustavovernost. Nekdo Vama mora lestvico deržati, da kvišku lezeta! »Schlztg.« prinese v 14. št. 25. pr. m. životopis novo izvoljenega ljublj. knezoškofa dr. Jan. Zl. Pogačarja. Ali seje mar spreobernila in »Tov.« posnema, ki je prinesel svoj čas životopis r. škofa Slomšeka. Za pokojne se »Schlztg.« ne meni, od teh nič ne pričakuje, pač pa poklada novemu škofu na serce, »da naj duhoTne v strah vzame, ker ne uče kerščanskega nauka«. Prečudna skerb lista »brez veroizpovedanja« za uoenje v kerščansko-katoliških resnicak. Ali mu že tako terdo gre, da cerkvene pastirje kliče na pomoč? Pojdi Ofelija — Schulzeitung. v samostan in pokoro delaj, dosti je že hinavščine!! lica, in se njuni strehi vjemate z zlogom (romanskim) cerkvene stavbe. Srednji, dokaj višji, je sicer ostanek še prejšne stare cerkve, in ima streho gotiške oblike, vmerjen in pridružen je pa novemu sedanjemu svetišču tako umetno, da se razlika v zlogu še celo nekako dobro poda. V tem zvoniku visi sedmero zvonov, ki so vredni družeji vsem onim znamenitostim in dragocenostim, katere so bogate pa radodarne roke, ter pobožna in verna serca nakupičile na tem Mariji posvečenem kraju v odliko in čast Nji vredno. Sploh se v Marijinem Celju vse tako drugo z drugim vjema, da ni čudo, ko ljudi, ki so že večkrat ondi bili, vendar vedno le vnovič zopet in zopet mika tje. Pa tudi popotni stroški niso tako silni, in kdor je oddiha potreben, ter so mu denarne okolščine koljčkaj mile, naj se prepriča sam o resnici mojih besed. Gotovo mu ne bode žal ne za čas, in ne za denar. (Dalje prih.)