338
Ob šumeči Idrijci.
(Zložil F. S. FinSgar.)
I.
Kot nekdaj ob virih studenih
pastirček doma sem pohajal,
kot nekdaj ob vonjih medenih
duha in telo si naslajal,
pohajam zdaj zopet ob bistri vodici
in šetam veselo po beli stezici.
Nad mano kot nekdaj gora je vrhovje,
krog mene kot nekdaj je temno grmovje;
kot nekdaj popevajo v bukovem gozdi zaljubljeni kosi, pepelkasti drozdi. Vmes gorski studenček mi tiho šepeče od davno, od davno pozabljene sreče. Kaj morem, če meni srce se ogreje, da pesem, ki dolgo že bila je skrita, iz srca veselo na dan mi privreje, vesela kot jaz — pomladnega svita.
II. Postrvici.
Postrvica mala, ki v vodi igraš,
blišče se ti zlate luskine; nevarnost li v čistih valovih poznaš,
poznaš li vabeče drobtine?
Glej trnik lokavo nastavljen je zvit, na vado te miče vabljivo.
Za grmom pa ribič pretkani je skrit, ujel te bo, ribica, živo!
Pokušaš sladčico? Svarim te: Nikar!
Ne slušaš? Zato boš ujeta; ujeta pa spomniš se, drobčkena stvar,
da slušala nisi nasvčta!
III. Starčku.
Star ded — pod staro bukvo tu sediš, kot ona ti od teže let si kriv.
Nad tabo ona, ti pod njo molčiš, od let je ona, ti od let si siv.
A mladi list na bukvi vztrepeta, obsije zlati žarek sočni list.
Tedaj še tebi lice se smehlja, na čelo ti posije žarek čist.
Spomladi sanja bukev mladi sen, spomin budi krog nje ji maja cvet.
Zato, kaj ne, še ti si pomlajen, spomladi sanjaš sanje mladih let.
IV. Otroku.
Med cvetjem se, dete, vrtiš, iz trave se skoro ne vidi glavica,
nerodno metulj ce loviš,
in cvetje ti drobčkena trga desnica.
Ne veš, da sam lepši si cvet, kot pestre krog tebe so maja cvetice?
Kot limbar si belo odet, kot nagelj procvita nedolžno ti lice.
Glej, cvetke vse lepo cvet6;
rodilo sadu pa ne bo jih obilo. Kaj dete pa bode s tebo?
Li bodeš nam dobrih sadov obrodilo ?
356
Ob šumeči Idrijci.
(Zložil F S. Fin&gar.)
V. Ob Divjem jezeru.
JNa te gledam, mladi parček, na te deklico mladostno, ki te ženin bo radostno kmalu vedel pred oltarček.
Poleg brezdna zdaj stojita, v vodo vpirata poglede, nič ni smeha, ne besede, vsa zamaknjena molčita.
Glejta jčzera temino: čista voda brezdno krije, vendar solnce ne posije na jezersko globočino.
Jasno vama je življenje, jasno kakor solnca žarki; upal vendar kdo bi Parki, njeno kdo poznal sojenje?
Pri   ulnjaku.
(Zložil F. S. Finžgar.)
.Košata lipa v cvetju. — V košatem nje zavetju glasno šumi, brni, utripa: Čebelni rod gostuje lipa. In lipa mi molči, molčeč medu deli; še list noben ne zatrepeče, da ne skali čebelam sreče.
XI. Sanje.')
Pod njo pri knjigi se naslanjam; ne berem mnogo — mnogo sanjam. O čem so sanje, sam ne vem; prehitro ginejo duha. očem. Samo to vem, da moje sanje spomini so na dni nekdanje.
Vesel zabavaj družbo, otožne misli proč! Zabave vrši službo in strezi oberoč!
XII. Igra ve c.
Igral sem kot v gledišču, izb oren bil glumač; dovtipov v glasnem vrišču sem spreten bil tolmač.
Verjel nihče ni Loti. — „Kaj dete tako ve?!" A bilo nisi v zmoti, Ti zrlo si v srce!
Pa reče dete mami skrivnostno na uho: „Njega samo med nami veselo ni oko!"
l) Glej „Dom in svet' 1898, str. 421.