Slavko

Preložnik:

POZIMI V SEVERNI STENI DEDCA
Lanska zima* se je mnogo razlikovala od letošnje. Vreme je bilo
v glavnem lepo in stanovitno. Kaj to pomeni, ve vsak, kdor hodi v
zimskem času po gorah. Koliko zavisi uspeh vsake ture od vremena,
smo poizkusili ter izkušnjo drago plačali v Jalovcu. Dobro je vreme
tedaj izkoristil Cic, ki je skoraj vsako nedeljo napravil novo zimsko
smer v Robanovem kotu. Trdo tedensko delo v tiskarni je zaključeval z novo zmago v zasneženih stenah.
Krasno sončno vreme sredi februarja mi ni dalo miru in zapustil sem s Popovičem Ljubljano s težkim nahrbtnikom in smučmi
na ramah. Čeprav sva bila brez denarja, sva se potolažila, češ, bova
že kako prebila. Dobro razpoložena sva jo mahnila proti Korošici. Po
praznovanju novega leta še nisem bil tam in z neverjetno silo me je
vleklo proti ljubljenim strminam Ojstrice.
Povsod so naše gore lepe in veličastne, vendar ima vsak gornik
svoj najljubši kotiček, ki mu je domač in najbolj pri srcu. Meni je
to gotovo Korošica. Morda zato, ker sem |am pričel preizkušati svoje
moči v stenah in preživel v družbi s celjskimi tovariši lepe dni,
polne plezalnih doživljajev.
Pod Presedljajem sva se prav pošteno udirala, nad njim je bilo
mnogo bolje. Po trdi skorji sva hodila kakor po asfaltu. Na vrhu Vežice se nama je odprl pogled na vrhove Ojstrice, Babe, Planjave.
Stopila sva še na Dedca, ki kaže na jug in zapad izredno nedolžno
lice. Strma severna stena pa mu je prinesla zaslužen sloves.
Prav pod nama je ležala koča. Okoli nje sta se z izredno požrtvovalnostjo premetavali dve postavi na smučeh, verjetno ženski. Spustila sva se po strmini in bila kmalu v koči, kjer naju je vesel pozdravil oskrbnik Gustl in žena Micka. Najinih denarnih skrbi naju je
ta hitro rešila, češ da lahko drugič plačava. »Saj bosta še prišla.«
Gustl je rad vsakomur pomagal, posebno pa je imel razumevanje za
študente.
Drugi dan smo dobili prirastek. Prišel je Beri iz univerzitetnega
odseka. Preko dneva smo se smučali in sončili na strehi. Ob pogledu
na severno steno Dedca sva se z Berijem kmalu zedinila, da jo naslednji dan naskočiva po desni smeri. Popoldne sva iz doline pregledovala snežne pogoje v steni, ki so bili videti ugodni; predvsem
se nama je zdel spodnji del zelo leden, kar naju je precej potolažilo.
Samo previs! Ta nama je dal misliti.
Pozno sva se odpravila iz koče. Ura se je že bližala enajsti. Po
mojih računih bi morala biti zunaj v štirih urah. Poleti sem rabil
dve uri, zato se nisem bal, da bi naju lovila noč. Dan je bil lep kakor
nalašč. Dobre volje sva si pred kočo navezovala dereze, ki so nama
do letnega vstopa odlično služile. Hitro sva bila nad ogromnimi ska* L. 1949/50.

lami, ki so se, kakor pravijo, okrasile od stene konec prejšnjega
stoletja. To je napravilo Dedčevo relativno kratko steno izredno
strmo in markantno. Gladke, črne plati in sivi odlomi mrko gledajo
predrzneža, ki si upa vanje. Ta stena se po višini lahko primerja
znanemu avstrijskemu plezalnemu vrtu v Hochschwabu.
Poleti jo je Ciril Debeljak v družbi Kočevarja in levo smer v
družbi Arnška sistematično obdelal. Leva in desna smer imata že
vrsto ponovitev, v glavnem po mladih celjskih plezalcih. Tistemu, ki
bo ponovil raz, je Ciril obljubil tri mesečne plače, sam pa pravi, da
ne gre več vanjo.
Izpod pripekajočega sonca, ki naju je doslej grelo, sva prišla v
hladno senco stene, ki pozimi doslej še ni bila preplezana. Medtem
ko se pride poleti kaj kmalu do varovališča pod vstopom, sva sedaj
rabila polni dve uri. Cepine sva že zmetala v dolino, kjer je na soncu
ležal Vlado in opazoval najino početje. Krušljivo skalovje pod vstopom je bilo prevlečeno s tanko ledeno skorjo. Zato sva počasi napredovala. Vsako stopinjo in prijem sva si morala s kladivom pripraviti.
Bila sva pri vstopu. Varovalni klin je še vedno trdno sedel na
svojem mestu. Pregledala sva si vozle na nylonki in uredila še ostalo
plezalno opremo. Za cepini so v loku letele v dolino še dereze. Pred
nama se je dvigal krušljiv previsni stolp. Z dobro preračunanimi
potegi sem se polagoma dvigal. Polagoma je postajala skala vedno
bolj ledena in nevarna; moral sem s kladivom razbijati led za vsak
prijem. Postajalo mi je vroče od napora, ki ga je terjal od mene težki
vstop. Krušljivost je v tej; dolžini občutna. Na varovališču, ki sem
ga kmalu dosegel, sem si pripravil lastno varovanje in poklical
tovariša.
Zmenila sva se namreč, da bo on prvi plezal previs, ker je velik.
Mene pa je v zgornjem delu čakal gladek kamin, ki mi je obetal
mnogo preglavic, posebno če bi bil leden. Kmalu je Beri dospel na
varovališee, kjer sem mu dal vse stopne zanke in vponke. Preden je
odšel, je privlekel iz žepa sladkor, s katerim sva se krepko založila.
Prvi ime tri ga niso preveč zadrževali, vendar je zaradi ledu počasi in previdno napredoval. Ledeni drobci so odskakovali od skale
in frčali preko mene na snežišče. Pogled mi je kradoma uhajal na
nasprotno sončno pobočje, zahotelo se mi je sonca in toplote. V steni,
kjer sonce pozimi nikdar ne posije, je vladal kruti gospodar zime —
mraz. Dokler sem se gibal, tega nisem občutil.
Beri je že prav pod previsom. Polagoma se je dvigal in dosegel
prvi klin, v katerega je vpel vrv in stopno zanko. Ko je stal z eno
nogo v iijej, je z drugo prosto bingljal po zraku in vpenjal naslednji
klin, vrv ter drugo zanko. Pri vsakem prestopu sem mu s potegom
vrvi pomagal. »Vražje me vleče ven!« mi je zaklical. Rad sem mu
verjel, saj je tam naklonina previsa gotovo 100 stopinj. Z eno roko
se je krčevito držal za vponko, medtem ko je z drugo mrzlično iskal
za pasom novo za naslednji klin, ki ga je še določil do edinega soli-

Severna stena Dedca. Desna in leva smer.

dnega vstopa v previsu. Ko je stal na mali vzboklini, kjer so našli
prostor le prsti na nogah, je počival.
»Naprej bo zelo nerodno, je precej zalito z ledom!« Jaz pa sem
se na varovališču pošteno tresel od mraza.
Kar razveselil sem se, ko sem videl, da se Beri spravlja naprej.
Dvakrat je poizkusil, a se je vedno vrnil do bornega vstopa. Skrbeti
me je začelo. Ponovno je naskočil in slišal sem le i godrnjanje, robantenje ter vzdihovanje. »Potreboval bi še eno zanko.«
»Ni nobene več, boš moral brez nje preko.«
Spodnje ni mogel več izpeti, ker je bil že previsoko. Ponoven
naskok po temeljitem čiščenju se mu je posrečil. Le še nekoliko
metrov sorazmerno lažjega terena ga je ločilo od dobrega varovališča.
Bil sem že kar nestrpen, gibal bi se rad, plezal, da bi pregnal
mraz iz kosti. Oddahnil sem se, ko me je končno le poklical. V začetku sem plezal leseno, šele pod previsom sem se razgibal. Zanke
so prosto visele v zraku; ujel sem prvo in stopil vanjo. Zanihal sem
v labilnem stopu. Krepkeje sem se prijel in se polagoma umiril. Čeprav sem že prej plezal ta previs, me je obšel tesnoben občutek. Vsa
moja teža je visela na enem samem klinu in popolnoma viseč navzven sem se ozrl navzdol v praznino, ki je grozeče p r e ž a l a . . . Stopil sem v naslednjo zanko in iizpel prvo.
Glavno delo opravljajo tu roke, saj1 so klini, za katere sem se
prijemal, mnogo bolj zunaj kot noge v zankah. Lepo delo sta tu

•opravila Rado in Cic, ki sta si prva utrla pot preko tega previsa.
Izvešen na eni roki je moral z drugo iskati razpoko in zabijati klin.
Pri takem delu se utrudijo še tako močne roke. Dvakrat je moral
Cic nazaj pod previs, da se je odpočil. Pri vsakem ponovnem nastopu
j e pustil v ogromnem trebuhu previsa en klin več. Nato je še Rado
igral kovača v njem.
Sedaj ko so klini že v njem, je seveda mnogo lažji, vendar je
še vedno lepa preizkušnja plezalčevih fizičnih moči.
Prsti so mi leseneli, zato sem pohitel. Izpeljal sem zanko ter
srečno ostal na »stojišču«. Z zanko, ki sem j o imel na razpolago, sem
si preko mesta, kjer se je prej Beri toliko trudil, kar lepo pomagal.
Mnogo težje sem potem to zanko izpel, saj sem stal na klinu, v
katerega je bila vpeta. Ko sem tudi to srečno opravil, sem bil kmalu
pri tovarišu.
Najtežje mesto sva že srečno prestala. Naprej bo že šlo.
Raztežaj nad nama sva oba poznala, saj je Beri tudi že poleti
plezal to smer. Precej gladka in strma luska se je dvigala nad nama.
Spodaj je toliko odmaknjena, da je tam odlično varovališče, zgoraj
pa se popolnoma zlije s steno. Navadno se prične plezati ob steni,
ko pa ob njej ne gre več, prestopiš na desno. Beri je poskušal na ta
način, vendar mu ni ugajal. Zato je že spodaj začel plezati na zunanji strani. Zelo počasi je napredoval, ker je bilo precej1 ledu. Od
časa do časa si je hukal v roke, da bi si jih vsaj nekoliko ogrel. Zabil
je klin in vpel vrv. Dvakrat je zastonj poizkušal doseči dober oprimek. Še tesneje sem se stisnil k steni in se zaklel, da me nič ne sme
ganiti z mesta. Ko je ponovno skušal doseči dober oprimek, je zdrsnil
z desno nogo, roka pa mu je zaman lovila po pečini. »Drži,« je zavpil in zaropotal mimo mene. Klin se je izruval, kakor da ga ne bi
bilo. Z vso močjo sem stisnil nylonko, začutil sem pekočo bolečino
na rami in dlaneh, stisnil zobe in držal.
Na moj klic, kaj je, ni bilo nekaj časa nobenega odgovora.
Končno!
»Vse v redu, samo še enkrat bom moral sopihati v previsu.« Poslal sem mu po vrvi zanke in kmalu je stal sopihajoč pri meni.
Nemo sva si stisnila roke. Srečno se je izteklo. Stena je previsna,
zato se ni nikamor zadel in poškodoval.
Z odrtimi dlanmi in krvavečimi prsti sem pričel plezati. Ni mi
dišalo na istem mestu odfrčati, zato sem se premikal v razkoraku
med steno in lusko, dokler je šlo. Po precejšnjem trudu sem srečno
prestopil in tako stal na mestu, katerega je hotel prej Beri doseči.
Varal sem se, ko sem mislil, da je s tem poglavitno opravljeno, ker
je bil svet naprej še težji. Zabil sem dva klina in uporabil stopne
zanke ter tako- prišel preko. Z višino je tudi skala postajala vedno
bolj ledena.
Po strmem snežnem žlebu, kamor sem priplezal, sem mnogo
hitreje napredoval. Dolgo sem se zamudil pri iskanju primernega
bivališča, končno sem zabil dva klina, ki naj bi nadomeščala enega
pošteno zabitega.

Beri je počasi napredoval. Ko se je pokazala glava, sem bil že
kar vesel. Skrbeti me je začela noč, ki se je vedno bolj bližala.
Krepko naju bo lovila. Kaj pa kamin, če je zgoraj zaprt z ledom?
Misli na bivak sem z vsemi silami odganjal. Kamin bom že preplezal, saj se tam tudi podnevi ne vidi dosti. Torej hitreje!
Strm snežen žleb, kjer sem varoval, drži prav pod kamin. Beri
je sekal stopinje in vsi .drobci so leteli name. Kmalu sem bil p o doben pravemu sneženemu možu. Komaj sem se nekoliko otresel,
mi je poslal zopet novo pošiljko.
Prve zvezde so se že prižigale na jasnem nebu, ko sem lahko šel
naprej. Hitro sem bil pri njem. Kamin je bil skoraj do polovice zasut s snegom, v katerem je Beri varoval.
Pričel sem s plezanjem po kaminu, ki mi v začetku ni delal
posebnih težav, čeprav sem plezal samo z občutkom, ne da bi kaj
videl. Tipaje sem se polagoma porival kvišku. Pod vrhom sem otipal
gladek led, ki mi je ustavil napredovanje. Kamor koli sem prijemal,,
povsod mi je drselo. Gumijasti podplati so popolnoma odpovedali.
Začel sem razbijati led. Kmalu sem otipal, da je na zunanji strani
manj ledu in sem tudi res hitreje napredoval. Pri izstopu iz kamina
je debela plast ledu visela vanj, kar mi je izredno otežkočilo izstop..
Na vrhu je bil kamin toliko širok, da sem se v gvozdečem položaju
komaj držal. Z obupno vztrajnostjo sem kljuval po ledu. Končno
sem se srečno rešil kamina in stal na strmem snežišču. Na vse grlo
sem zavriskal. Slišal sem odziv, ki se je odbil od stene. Tudi iz doline
je bilo slišati klice. To je bil najbrže Gustl, ki je bil v skrbeh za
naju. Zaklicala sva mu, da se kmalu vrneva.
Nekoliko više sem zabil varovalni klin, ki sem ga nato od v e selja kar pozabil izbiti. Beri je bil kmalu za mano, saj si je kar z
vrvjo pomagal. Izstopna dolžina nama ni delala mnogo preglavic in
ni preteklo mnogo časa, ko sva se srečna in ponosna objela na vrhu.
•k

Tri tedne kasneje, tudi ob lepem sončnem vremenu, smo se p o novno zbrali na Korošici. Ugodne vremenske in snežne razmere so
nam takrat omogočile, da smo preplezali tri smeri v steni Dedca in
Vršičev.
Leva smer v Dedcu mi ni dala miru in po uspešno izvršeni desni
sem jo z Lucijanom nameraval preplezati. Ta je z navdušenjem
sprejel moj predlog.
10. marca sva si zgodaj zjutraj sekala stopinje po strmem snežišču do vstopa. Vreme je bilo kakor nalašč za tako turo. Sneg je bil
trd in kmalu sva dospela do vstopa nekoliko bolj desno, kot je letni.
Prva polovica stene nama ni delala posebnih težav. Po strmi, na
levo držeči polici sva hitro napredovala. Nekoliko dalj sva se zamudila pri dveh ledenih skokih, ki sta terjala potrpežljivo in nevarno plezanje v ledu. Tako sva se približevala ogromni luski, ki je
odmaknjena od stene toliko, da sva med njo in steno z lahkoto prišla naprej.

Pod »vilicami«, iz doline lepo vidno gladko steno, ki ima dve
poči v obliki črke V, sva se šele z vso gotovostjo zavedela, da se
prave težave šele tu začenjajo.
Ker sem bil v vodstvu, sem premišljeval, kje naj nadaljujem,
levo ali desno. Bolj me je mikala možnost na levi strani, ker je bila
vsaj na videz boljša. Očistil semi si edini prijem za desno roko in po
dolgem trudu dosegel rogljiček za stop. Sedaj bi se bil moral nekoliko
pregoljufati preko trebusaste skale pod streho in ob izredni izpostavljenosti nadaljevati plezanje. Ko sem se tako razgledoval, se mi
je okrušil rogljiček, na katerem sem imel edino dobro oporo. Zdrsnil sem dva metra nazaj in se ujel. Bil sem zopet na mestu, kjer
sem začel.
Lucij an se je ponudil, da poizkusi desno, prepustil sem mu vodstvo. Zabil je dva klina, ki sta bila bolj za moralno oporo kot za
praktično uporabo in previdno prečil do poči, ki je bila po nekod zabita z ledom. Z lednim kladivom si je pomagal kvišku; včasih ga je
zasadil globoko v poklino in se potegnil. Na varovališču, katerega je
po izrednem naporu dosegel, mi je vesel javil, da je sedem metrov
nad njim klin, samo kako ga je mogel tam nekdo zabiti, mu ni bilo
jasno. Ko sem imel še jaz to težavno dolžino za seboj, sem videl
zarjavel klin nad gladko navpično steno, ki se je končala s streho.
Ravno pod njo je bil klin.
Bila sva pod previsno črno steno, kjer je prehod nemogoč. Skala
je gladka in poklina, v katero sem komaj spravil roko do komolca,
je bila edina možnost. Absolutna navpičnost deluje na človeka kot
previs, zato sem se le s težavo držal z eno roko in z drugo zabil klin,
v katerega sem vpel zanko ter s težavo stopil vanjo. Desno roko
sem porinil globoko v poč in se toliko potegnil kvišku, da sem z
levo roko dosegel pravi »volovski« prijem. Zarjavel klin pod streho,
ki sta ga pustila Kokošinek in Volk pri letnem vzponu, je še dobro
držal. Ob njem sem se odpočil ter segrel premrle prste. Nato sem
v tegu vrvi prečil v levo, se končno potegnil preko malega previsa
in stal na trdem snegu, kjer sem si izkopal dobro stojišče, zabil
varovalni klin in povabil tovariša na »zračno potovanje«, kakor se
je izrazil opazovalec iz doline, ki naju je na tem mestu opazoval.
Naslednja dolžina je bila precej izpostavljena in ledena, vendar sva
bila kmalu zunaj na grebenu, po katerem sva dosegla vrh.

Desno smer sta preplezala člana AO Univerza Popovič Berislav
in Preložnik Slavko 19. II. 1950. Levo smer pa člana AO Univerza
Krivec Lucijan in Preložnik Slavko 10. III. 1950.
V zimskih razmerah sta'bili obe smeri v aprilu 1950 ponovljeni.
Desno smer sta plezala Debeljak Ciril in Urh Silva iz Celja, levo pa
Volk, Mirnik in Preložnik prav tako iz Celja.

Jos. W e s t e r :

NA UČKO (1396 m), KVARNERSKI RIGI
i

(Konec)
- '

II. Pohod na Učko
Nekaj dni potem je nastopila jugoviha z izdatnim deževjem.
K o se zvedri, takrat šele bo pravo vreme za pohod na Učko, tako
sem si mislil in želel. In to se je zgodilo točno teden dni po prvem
izletu. Med gosti sem iskal sotrudnika, a nisem ga našel. Tega je
bil zadovoljil že avtobusini izlet, onemu pa se je zdela planinska
hoja 4 do 5 ur le preveč udarniška. Pojdem pa sam, sem sklenil,
saj se samohodec čuti najbolj svobodnega. — Po zajtrku mi je uslužni kuhar dodelil »suho hrano« kot nadomestek za kosilo: nekaj rezin
salame, nekaj jabolk in pol štruce kruha. Lahko oprtan z nahrbtno
mrežo sem nastopil pot, tokrat ono, ki drži iz Lovrana kot markirana
po neštetih stopnicah v breg. Pri starinski kapelici sv. Roka sem
stopil na liganjsko cesto. Pred že znano mi gostilno, krščeno z novim
napisom, sem zavil na desno in sem po bližnjicah med samimi vinogradi dospel na preval. Tu se mi je odprl pogled na moj — cilj.
Daleč je še in visoko!
Ob prvem cestnem ovinku stoji golo zidovje nekdanjega hotela
»Draga di Lovrana«, ki je bil v prejšnji dobi opatijskim in lovranskim letoviščarjem priljubljeno izletišče. Zakaj ga niso zopet vzpostavili? »Nema pare, nema robe, nema radnika!« mi je pojasnil
domačin, ki sem ga srečal. Zares, kjer ni teh kapitalnih pogojev,
se ne da nič napraviti. — V Lovranski Dragi se cesta neha in tu se
pričenja pravi vzpon na Učko. Domačinka me opozori na staro markacijo. Na kamnitnem stebru opazim puščico v modri barvi in napis:
Monte Maggiore CAI. Trpežno barvo je rabil črkopisec, da še po
preteku vojnega desetletja ni obledela.
Po strmi rebri sem se pehal v breg do zadnje hiše, kjer je
starec čistil veliko kad, namenjeno za donosni jesenski opravek, za
maščenje grozdja. Ko mu zaželim obilo trgatev, mi potoži, da bo
letos manj sladko vino, ker je bilo preveč moče in premalo sonca,
da bi grozdje enakomerno zorelo. Vstopim v hišico, ki je na zunaj
kazala le. skromno lice, znotraj pa je prav lična in čedno opremljena. Ko sem bil v pogovoru z domačima hčerama, kar po meščansko opravljenima, mi prinese oče dva sočna grozda v poklon kot
gostu iz Ljubljane, ki jo pozna izza mladih let. Povedali so mi, da
na vsej nadaljnji poti ne bom našel nobenega človeškega bivališča
in da bom hodil vsaj še tri ure do vrha. Tako sem se od prijaznih
domačinov poslovil v zavesti, da grem v odljudno divjino.
V sončni pripeki sem po skalnati stezi rinil v breg, porastel z
brinjem in robidovjem. Pusta bo takale hoja, sem si mislil, in mi bo
v svoji enoličnosti presedala, če bo predolgo trajala. Ko sem v

jarkem soncu prepehal kakih 200 metrov višine, sem na prvem
prevalu dospel v senčnat bukov gozd. Poslej je bila hoja kar zložna,
malone promenadna. Zemljevid mi je kazal, da moram le priti do
neke naselbine. Prišel sem do nje, a našel le golo zidovje, brez streh,
brez oken, brez živega bitja — mrtvo selo. Čudoma sem tu opazil
bledo rdečo markacijo. Modro, ki drži bržčas proti selu Mali Učki,
sem bil nekje zgrešil. To me ni nič motilo. Saj sem imel pred seboj
zanesljiv potokaz — Suhi vrh, Učkinega soseda (1321 m).
Bukovina se je nehala. Pristopil sem na položno visoko planoto z obsežnimi košenicami, ki jih obdajajo kamnite ograde. Tu
in tam nakopičeni seneni stogi pričajo, da so v poletnem času kosci
imeli tu dovolj posla. Kako bujno uspeva tod pomladansko rastje!
Menda semkaj so hodili nabirat zdravilnih zelišč oni inozemski
rastlinarji, o katerih pripoveduje Valvasor. A tudi botanik novejše
dobe, dr. Lujo Adamovič, je okrasil svojo knjigo 5 z barvnimi slikami,
ki živo predočujejo pisano množico cvetk na livadah pod Učko, n. pr.
zlati klobuk (Lilium carniolicum), zlati koren (Asphodelus albus),
glavinec (Centaurea axillaris), babji zob ah krvomočnica (Geranium
sanguineum), modra perunika (Iris graminea). Te krasotice so v poznem poletju že davno minile, zdaj so tod le gole rjave košenice
brez cvetnega okrasja.
Debelo uro sem se v položnem vzponu šetal po teh travnikih,
da sem končno dospel v znožje Suhega vrha na rob bujnega bukovega gozda. V mislih sem takole računal: še kakih 150 metrov višine
po temle gozdu, da pridem na sedlo, potem pa še pol ure na vrh
Učke. Toda v tem planskem programu sem se zaračunal spričo
nepredvidene motnjave. V smeri, ki mi jo je kazala rdeča puščica
na piramidasti skali, stopim v gozd, a ne zasledim nobene steze,
nobene rdeče lise. Nekaj časa kolovratim sem in tja, vidim pač
sitrmo drčo v bregu, a brez sledu kake steze. Vrnem se na livado ter
iščem drugega vstopa v molčeči gozd. Nikjer nič! Pozornost pa mi
zbudi čudno razruvana gola zemlja. Tako razrita tla mi je bil nekoč
vrh Kaličev na Travni gori nad Sodražico lovec pojasnil kot znak,
da šarijo tam divji prašiči. Se te zverjadi mi je treba tukaj!
Iz daljave začujem lajež. Dobro znamenje! Kjer je pes, je tudi
človek blizu. Tega hočem priklicati, da me reši iz zagate. Stopim na
piano, z rokama pred usti si naredim trobljo in zakličem: »Halo,
halo, čobane!« Na ta primitivni telefonski poziv takojšen odziv. Pasji
lajež se ojači. Malo počakam in trije ovčarski psi, med njimi dva
lisca, pridrve izza grmovja proti meni. Zdaj bom imel še s temi
cerberčki opravka! Kako jih pomiriti? Palico* zapičim za seboj v
prhka tla, ker vem, da vidi pes v palici napadalno orožje. Neoborožen jih pričnem pomirljivo ogovarjati in, lej čudo, prej navidezno
jare mrcine omilijo svoj lajež v rahlo renčanje in še to jih mine.
Lisca se mi približata z repom mahljaje, tretji kuže pa se spusti
5 Prof. dr. Lujo Adamovič, Fiihrer durch die Natur der nordliehen Adria.
Wien-Leipzig 1915.

Pogled na Suhi Vrh z Rečine

Foto Malez M.

nazaj v dir, kakor da hiti gospodarju naznanjat, da ni nobene nevarnosti. Res, razumno bitje je pes, le škoda, da ne zna govoriti v
nam umevnem jeziku.
Skoraj prikrevsa postaren črnolas možiček s čedro med zobmi,
z gorjačo v roki, z malho preko ramen. Dobrodošleca prijazno pozdravim in vprašam, kod naj krenem, da pridem gor na preval.
Pove mi, da v gozdu sploh ni markacije, tudi ne prave steze, ampak
da moram v breg kar naravnost po drči — »vavik dritto«, v pol ure
da bom lahko že pod Suhim vrhom. Pravil mi je, da tod ovce pase,
a da je jesenska paša borna. Potožil je, kako težko mu je življenje
»zbog velike skupoče«, da se je »duvan« silno podražil. Potrdil mi
je domnevo, da so divji prasci, »veprovi«, tla tako razbrazdali, ko
si iščejo korenin in gomoljev za hrano. Vljudnemu možu sem zahvalo
v besedah zabelil z deležem »suhe hrane«, s ščepom cigaret in bankovcem rumenjakom. Želel mi je srečno pot, češ v dobri uri bom
lahko že na vrhu Učke, samo — »vavik dritto!« Pozornim štirinogim čuvajem pa se žal nisem mogel drugače oddolžiti, kakor da
sem najbližjega zahvalno potrepljal po glavi in po sršavem hrbtu.
Vsakdo ve, da je naravnost najkrajša smer, toda po tako krušljivi drči, kakršna je strmela nad menoj, se ni dalo normalno stopati.
Zato sem se rajši vijugal ob strani, da sem se mogel oprijemati
vejevja in grmovja. Marsikatera suha veja se mi je pod prsti zdrobila, marsikatero podrto deblo sem moral prekobaliti, marsikak

kamen se mi je pod nogo sprožil in se zakotalil navzdol. Nič si
nisem očital tega prestopka planinskih pravil, saj sem vedel, da ni
za menoj nobenega zadnjika, ki bi ga kamen zadel. Če pa bi pogodil
betico kakega vepra, bi storil odpustljiv greh. Da, veprov sem se
takrat domislil in si v jezikoslovskem prekatu možganov razlagal
na tej osnovi ime bližnjega Veprinca ter ugovarjal Valvasorju, ki
ga tolmači iz latinske besede vepres, kar pomeni trnje.8
Dobro pretegnjen in kakor pregneten sem po taki telovadbi
prisopihal na vrhnji rob, kjer sem zagledal vrh Učke s sivo kulo na
njem že v bližini. Useda pod Suhim vrhom je porasla z osatjem,
ki ga tudi rastlinoljub prezirljivo ignorira. Zavil sem jo desno v
gozdnato reber, v senčno bukovje, kjer sploh nisem iskal poti. Saj
sem bil skoraj že na cilju, do katerega bi me ne bila zadržala nobena ovira. Točno opoldne, torej po hoji štirih in pol ure, sem stopil
Učki na teme v zavesti, da sem zmagal približno isto višino, kakor
če bi se iz zatrepa Vrat po Pragu no vzpel na Kredarico.
Sam na najvišji točki Istre, čisto sam! Nemoteno gledam veličastni obzor od našega Triglava na severnem robu tja dol do zadnjih otokov Kvarnerskega zaliva. Pestra slika! Julijske Alpe, kranjski,
primorski, hrvatski Kras, Velebit, ves trikotnik Istre, ki ga tam na
zapadu obliva Tržaški zaliv, tu na znožju pa Kvarner. Pravijo, da
se vidijo tudi Benetke, celo Apenini, 7 a jaz ne teh ne onih nisem
mogel spaziti. Gledalca prevzame pogled na valoviti relief nekdaj
tužne Istre. Tam, kjer se je širilo plitvo Čepiško jezero, se vidi
sedaj obširna obdelana ravnica. Italijani so odtočili vodo po umetnih
vodotokih v Plominsko drago, jezersko plan izsušili ter s tem pridobili okoli 4000 hektarov plodne zemlje. Naša državna uprava pa
gradi železniško progo, da bodo po njej odvažali močno kalorični
premog — črno zlato — in boksit iz karpanskih in labinskih rudnikov proti severu, kjer se nova proga pri Lupoglavu stika s staro
istrsko progo. Novo traso značijo dolgi sivorjavi nasipi, dobro vidni
z Učke. Močne detonacije, katerih poke sem čul na vrhu, so pričale,
da so minerji še pri delu na progi.
Edina z vrha dobro vidna bližnja večja naselbina je Boljun. S
pogledom se da zasledovati smer Boljunščice, hudourniškega pritoka,
ki se v globoko zarezani jarugi vije proti Čepiškemu jezeru. Specialka mi kaže južno od Boljuna cerkvico z imenom Opatija. Le-ta
je ostala pač v stari edinščini, ne pa tako, kakor njena soimenjakinja
na obali, kjer se je iz prvotne eremitaže razbohotila v svetovljansko
letovišče. Na zapadnem pobočju v bližini sta dobro vidni dve vasi,
Vela in Mala Učka. Ze pogled mi kaže, da je Mala Učka s prenovljenimi hišami dokaj veliko selo, medtem ko je Vela Učka videti le
skromna vasica z deloma porušenimi stanovi. Slično neskladnost
prilastkov poznamo na otoku Lošinju, kjer je Lošinj Mali večje
mesto kakor Veliki.
6
7

Valvasor, ib. XI, 609.
Gl. članek: Gizela Tarczay, Sljemenaši na Učkoj. PV 1925, 184.

Suhi Vrh raz Poklona

Foto Malez M.

Ta predel Istre je domovina mož, ki so za reformacije delovali
kot hrvatski pisatelji v Nemčiji. Tam je slovel Matija Garbič (Garbitius), rojen v Labinu, kot učitelj grščine na tubinškem vseučilišču,
Stjepan Konzul iz Buzeta kot pisec protestantskih knjig v glagolici,
in Mato Vlašič - Frankovič (Flaccius) iz Labina kot univerzitetni
profesor v Wittenbergu. Sisol (833 m), južni pomol te gorske vrste,
ki se vrhuni v Učki, pa je dal priimek hrvatskemu književniku
novejše dobe Evgeniju Kumičiču Sisolskemu; rojstni kraj mu je
starinski Beršeč na vzhodnem podanku Sisola.
Za slovo sem si natančneje ogledal čvrsto stavbo tega imenitnega razgledišča. Več desetletij bo lahko kljubovala burjam, strelam
in nalivom, samo če bodo nje lastniki bolj skrbeli zanjo. Spodnji
prostor je treba urediti, da bo v njem vsaj v poletni dobi ne samo
varno zavetišče, ampak tudi skromna okrepčevalnica, za kakršno
je bil prvotno namenjen. Sedaj pa rabi, kakor nevarljivi sledovi
kažejo, za zaklonišče — drobnice. Novodobni turist pogreša vpisne
knjige in že povsod običajnega žiga. Neugoden vtis mi je na ploščadi napravil z velikimi črkami v oljnati barvi načečkani napis,
ki pravi, da so na vrh Učke »dospeli za prvi put sa ženama največi
pijanice iz Ike«, ne da bi pozabili svoja imena pripisati. Bogme,
lepše bi se bralo: planinci! Da bi le jesensko deževje tak kulturni
skazek izpralo! In še nekaj bi dostavil. Pesnik Vladimir Nazor je
v svoji bujni fantaziji stvaril na tem vrhu slovanski Olimp s prav-

ljičnim gradom: »Sve čežnje naše da se k tome visu / stremeči
penju, dok na njemu svi su / boži se naši sastali na s'jelo. / Bl'ješte
i sjaju tornjevi od zlata, / od srebra hram i od piropa vrata.« 8 Tako
sanjari poet. Mi pa, ki smo bolj realistično izgrajeni, pravimo, da
na tako vzvišeno, na vse strani odprto točko, na ta mejnik med
kontinentalno in mediteransko klimo, sodi meteorološka opazovalnica.
Zdaj pa nizdol v selo Velo Učko! Kod naj krenem? Nikakor ne
naravnost po prestrmem pečinastem zapadnem pobočju, ampak po
ovinku južno dol na presedljaj, od tam pa po kaki stezi v pravo
smer. Nisem se zmotil. Celo na kolovoz sem prišel, držeč po gozdnatem svetu, precej visoko nad vasico. Nazadnje sem kar po grapastem terenu krevsal navzdol in sem tako dospel v skromno selo.
Nekaj hiš je za silo popravljenih, druge pa so opuščene ali pa še
porušene. Možak hrust, kakršen je bil Nazorjev Veli Jože, ta istrski
Martin Krpan aH Peter Klepec, stoječ z družino pred hišo, mi pove,
da so jim vso vas požgali in porušili »Švabe«, ker so seljaki skrivaj
delovali s partizani. Dal mi je čutiti, da velja vsa njihova mržnja
Nemcem, medtem ko o njih zaveznikih ni črhnil nobene mrzke
besede.
Odžejal sem se pri vodovodnem tatrmanu. Da, vodovod imajo
v tej borni vasici. Saj je malo više v bregu veliki zbiralnik, ki
oddaja pitno vodo vsej bližnji kvarnerski rivieri. Kje neki je oni
močni izvir, o katerem Valvasor poroča, da bruha na temenu Učke
z veliko silo na dan in da goni več mlinskih kamnov? 9 Tega prirodnega čuda nisem nikjer opazil in tudi domačini niso o njem nič
vedeli. V vasi imajo šolo štirirazrednico, v kateri poučuje samo ena
učna moč, učiteljica. Rad bi se bil z njo pogovoril o šoli in tamošnjem naraščaju, a mladina, igrajoča se pred šolo, mi je dejala, da
je učiteljica pravkar odšla »na ručak«. — V turobnem spominu
mi ostane to skromno selo. Da bi se le kmalu zopet opomoglo!
Še malo hoje po kolovozu, pa sem stopil na belo cesto pod
Poklonom. Nekje sem bral, da so jo bili zgradili še za cesarja Jožefa II. kot prometno zvezo med Reko in notranjo Istro. Na prevalu
sem prišel mimo hiš, ki še vedno kažejo sledove vojne dobe. Novozidani zadružni hlev daje slutiti, da so tu zasnovali večje gospodarsko poslopje. V že znanem mi »hotelu« sem malo posedel, predvsem z namenom, da bi zvedel kaj več o bližnjici v Liganj in Lovran.
Dobil sem točno navodilo: najprej desno po novi cesti, ki je še v
gradnji, nato pa levo na rdeče označeno stezo. Držeč se tega napotka
sem prav zadel, tako da mi je bila hoja poslej povsem zložna, zlasti
ker drži pot skoraj ves čas po redkem cerovju.
Kar se mi iz šume pojavi čvrsta ženica, oprtana s težko butaro
polen. Pove mi, da gre domov v Liganj, ko si je nasekala v gozdu
drv. Kar dobre volje je bila, čeprav je nosila na hrbtu breme vsaj
8
8

Nazor, Istarski gradovi, 17.
Valvasor, ib. IV, 601.

30 kilogramov težko, ki pa je bilo tako spretno povezano in oprtano,
da zgovorne ženice vidno ni preveč težilo. Na mojo opombo, da bi
tak tovor moral kak moški nesti, ne pa ženska, mi dobrodušno odvrne, da tak posel ni za »muškarca«. Gospodinjske potrebe mora
pač ženska oskrbovati. Ni ji šlo prav v glavo, da se prileten človek
sam peha po tem odljudnem kraju, češ da je vendar prijetneje
sprehajati se doli ob morski obali. Zazdelo se mi je, da je treba
ženici malo oddiha; zaostajala je. Poslovil sem se in pospešil korake,
da sem kmalu prispel na piano, na rob, od koder se mi je razgrnil
pogled na sinjo morsko gladino. Še nekaj minut po skalo vi ti rebri
navzdol, da sem obstal na že znani mi cesti sredi Lignja. Preprečkal
sem jo in krenil na bližnjico v prijetni zavesti, da sem tako rekoč
že doma. Po neštetih stopnicah — gotovo jih je več kakor onih, ki
drže z romarskega Trsata dol na Sušak — sem moral kaj oprezno
stopati, da mi ni spodrsavalo. Ni minilo pol ure, ko sem stopil na
tlakovana tla lovranska.
Gorniška tura na Učko je bila pri kraju. Štiri in pol ure je trajala vkreber, to ni nikak rekord, še manj pa, da sem hodil tri ure
in pol nazaj; vseh postankov pa je bilo za dve uri. Nič se nisem
čutil utrujenega, pač pa razvedrenega, presončenega in prezračenega in, kar je glavno, obogatenega z lepimi vtiski in idiličnimi
dožitki.
Pod večer sem krenil v preprosto domačo gostilno, da bi si grlo
poplaknil s pijačo, kakršne nisem ves dan zaužil, z dalmatinsko
črnino. Tu sem se znašel v povsem drugačnem okolju. Za nepogrnjenimi mizami so se previrali domačini, menda sami ribiči in čolnarji.
To jim je tekla hrvaščina, obilno pomešana z italijanskimi izrazi!
Ni bila to čiribirščina, ampak spačena primorska govorica, ki so jo
spremljale drastične kretnje z rokami in mrdasta mimika v obrazih.
Nemara bi mogel gluhonemec laglje pogoditi smisel razgovora iz
njih kretenj kakor zdravočuten poslušalec iz njih besed. Kot živa
nasprotka sta mi bila v mislih moja nova znanca tega dne —
priljudni čoban Dritto in resnobni hrust Veli Jože iz Vele Učke.
Pred spancem sem posedel na skalni obali pod našim domom.
Čarobno se je odražala mesečina na rahlo valujoči morski plani.
Kakor da se je v dolgem pramenu prelivalo živo zlato po mokri
gladini. Taka lirična ubranost me je navdajala ob zaključku moje
tu z epično širino opisane hoje na mikavno nekdaj »kranjsko«
goro Učko.

Albert

Štupar

RJAVI PAS RZENIKA
Poleg mnogih sten slovenskih Alp, ki so zbudile pozornost plezalcev v razdobju obeh vojn, je bila tudi siva, z rdečimi odlomi
preprežena stena Rzenika. Ta svojstveni masiv, predeljen z rjavordečim pasom na severno in severozapadno steno, pod katerim je
stvorilo odpadno kamenje ogromna prodišča, segajoča v dolino kamniške Bele, je vabil.
Toda dolgo je ostalo pri poizkusih. Prva je dosegla uspeh naveza
Modec - Režek, ki sta leta 1933 preplezala severno steno. Štiri leta
kasneje je v levem delu severozapadne stene bila narejena smer
Kemperle - Presl - Benkovič, toda vozel severozapadne stene je bil
rešen šele leta 1939 po navezi Kemperle - Benkovič. Za tem vzponom
je v steni zavladal enajstleten mir. Le sem in tja so sledili poizkusni
vzponi in šele leta 1950 je zapelo kladivo pod vrhom. Ljubljanska
plezalca Vavken - Levstik sta ponovila obe smeri v severni in severozapadni steni. Nekaj mesecev kasneje sta Kamničana Čebulj in Bergant ponovila smer Kemperle - Presl - Benkovič. Leto za tem pa je
sledila druga ponovitev smeri Modec - Režek. Ponovitev sta izvršila
Kamničana Čebulj in Janko.
Po vseh teh vzponih pa je do letošnjega leta ostalo nerešeno
vprašanje meje med severno in severozapadno steno. To je vprašanje tako imenovanega rdečega pasu, ki je po svoji strukturi in
krušljivosti eden izmed redkih primerov v naših Alpah.
*

Počasi so sape postajale hladnejše, veter je zahteval svoje pravioe in razgrajal ob stenah in v grapah; toda še ni bilo mračne
jeseni, akoravno se je čutil njen korak.
To noč Pavle Kemperle ni mogel zaspati. O čem je premišljeval? Gotovo o steni. Marsikdo bi bil njegovih misli, če bi bil leta
in leta gledal steno, poznal vsak njen detajl in končno šel spremit
trojico, ki naj uresniči njegove načrte. Precej let ga že poznam
in veliko sva govorila o Rzeniku. Pretuhtali smo novo smer, poizkusili pri vstopu in končno sklenili 15. septembra začeti. Pavle
je šel z nami.
Mrak se še ni začel gubiti, ko nas je Pavle spravil na noge.
Po izdatnem zajtrku smo zapustili naš bivak in začeli po prodišču
navzgor. Toda pri vstopu nas je že objel dan, brez oblačka; nebo
se je dotikalo vrhov in le okoli Zmavčarjev je počivalo nekaj meglic. Pred nami je molela stena kot ogromen, siv zid, predeljen z
rdečo liso na severno in severnozapadno steno. Plezavček je plahutal ob steni med gladkimi položnimi ploščami nad najvišjim
delom prodišča, kjer smo se navezali (1).
Pričeli smo z delom okoli sedme ure. Šel sem naravnost na
zijalko; po polovični dolžini krušljive peči, v kateri se je vsak

Ostenje Rzenika z včrtano smerjo

Foto K. Benkovie

kamen majal, sem prišel do položnih, gladkih tal zijalke (2), ki
je pravzaprav nekakšna luknja v obliki nepravilnega in v gornjem delu zaokroženega stožca. Sledila je prečka desno, ki pa po
desetih metrih zavije naravnost navzgor, pod veliko kompaktno preveso. Izpod prevese se cepita dve polici, ena desno, druga levo.
Smer poteka po strmi, levi polici, ki je tik ob steni porasla z
ozkim, travnatim pasom. Po enem raztežaju se cepi na dve strani;
pri odcepu smo postavili možica (3), nato pa zavili po desnem
odcepu, ki pripelje na gredo pod tremi rdečimi odlomi.
Pavle se je oglasil izpod stene. Ustavili smo se in poslušali
pesem kamenja; žvižgal je čez nas, okoli nas in celo na Lojzetovo
roko je prižvižgal, kot da nas hoče opozoriti.
PQ rahlo vzpenjajoči se polici, ki se prične za kako dolžino
zapadno od vstopa Kemperle - Benkovič in se razteza v smeri sever—jug po eni dolžini do skoka in po sedem metrov visokem, skoraj
navpičnem skoku sem prišel na polico (4). Iz varovališča sem opazil Pavleta, ki je ležal na desnem bregu prodišča in nas opazoval z
daljnogledom. Izmenjali smo nekaj besed. Nato sem se lotil kompaktne pečine in za njo prišel na ozko, rahlo vzpenjajočo se gredino. Po 20 metrih sem našel varovališče. Gledal sem zajedo pod
izrazito velikim kamnom, ki je nekako visel ob steni, v velikosti
enonadstropne hiše. Po polovični dolžini, ko sem pričel v ležeči
zajedi (5), oprt z nogami v strop, varovati, sem videl Lojzeta, ki mi
je pokimal. Tudi on se je spomnil, da smo prebili tu noč po nekem
poizkusu. Tla zajede so nagnjena in popolnoma gladka, prostora je
komaj za tri ljudi, morajo pa ležati ali vsaj sključeno sedeti. Nato
sem prečkal levo po izpostavljeni, pokriti polici, ki je podaljšek
zajede. Prečil sem, opirajoč se z rokami o b rob police, z nogami
pa iskal stope nad zevajočo globino. Polica je prešla v zelo ozek,
na levo viseč kamin. Imel sem dosti opravka in šele, ko sem zabil
klin v vdolbino pod kaminom, sem s hrbtom naprej prišel na
vrhnjo stran že omenjenega kamna. Težave so imeli soplezalci s
prtljago, a z dobro voljo- je šlo. Dolžina vrhnje meje kamna je
okoli pol raztežaja. Nad kamnom je bila polica, sem in tja porasla s travo, ki je silila iz rdečkastih sesutin. Po dveh dolžinah
je polica zavila naravnost navzgor in prišli smo na Promenado (6),
to> je veliko gruščnato polico, nagnjeno proti prodišču in poraslo z
bomo travo ter z dvemi drevesci. Sklenili smo se malo okrepčati
in ogledati nadaljnji potek smeri.
Mudili se nismo dolgo, kajti sonce je bilo že skoraj v zenitu,
nas pa sta čakali še dobri dve tretjini pretežno rdeče stene.
Iz Promenade drže desno tri izrazite police. Prva se gubi nekje
v veliki luknji severozapadne stene, srednja gre tik nad njo, gornja pa drži do gladkih plošč, nad katerimi poteka smer Kemperle Benkovič. Odločili smo se za slednjo. Prva dolžina ne dela nobenih
preglavic. Polica je dokaj udobna in brez velikega naklona, toda
tik nad luknjo se popolnoma zoži ter na nekaterih mestih celo
zgubi. Nastopila je silna krušljivost in le s klini smo si v razma-

janem kamenju pomagali. Pavle mi je nekaj dopovedoval, pa ga
nisem razumel. Le z veliko težavo sem našel stojišča. Ob nogah
sem na majhni zeleni ruši zagledal tri lepe očnice.
Po tretji dolžini od Promenade je smer pokazala levo proti
že omenjenim ploščam severozapadne stene. Tu smo se kar oddahnili. Krušilo se je še sicer, toda naklonina je malo popustila.
Na nekem varovališču sem si delal stopnjo v grušču. Stopil pa nisem v vdolbino, kajti ta je zazijala in močan, mrzel tok je bruhnil
iz nje. V dveh dolžinah, po katerih smo prišli na precejšnjo trikotno
polico, smo srečali več takih dimnikov, katere sta skozi tisočletja
oblikovala voda in mraz. Raz police, katero smo krstili za Malo
promenado (8), smo izmenjali nekaj besed s Pavletom, ki je še
vedno ležal na robu plazu.
Ura se je bližala četrti in lotil sem se kamina, ki se pričenja
na spoju dveh krakov trikotnika Male promenade. Toda kamin je
bil vsaj na nekaterih krajih svojih 15 metrov še dokaj trden. Proti
vrhu pa ni bilo več govora o trdni skali. Zopet smo slišali žvižganje
odpadnega kamenja, moral sem obstati in tovariša sta prišla na
bomo stojišče, kjer smo stali eden nad drugim.
Tod se pričenja rjava skala. Zelo previdno sem plezal po strmem in krušljivem terenu, desno proti zajedi (9), katero tvorita s
svojim spojem ogromen, siv bolvan severne stene in Rdeči pas. Po
treh dolžinah nad Malo promenado sem prišel v poč, toda temu
je težko reči poč. Zajeda? Kamin? To je stena rdečega kamenja,
v katerem si je voda, deroča po njem, ustvarjala pot v obliki poči,
zagatnih kaminov in preves. S kladivom sem si delal stopnje, s
katerih pa sem drsel; kamenje je grmelo v globino ter se ustavljalo
šele na grušču pod steno. Končno sem prišel kake tri metre navzgor
in se pripel na 30 cm dolge kline, izdelane nalašč za to, s katerimi
pa Lojze kljub zlomljenemu kladivu ni imel dosti opravka. Ko je
prispel Dolfe do mene, sem moral takoj naprej; dve prevesi zloženega, rdečega kamenja sta štrleli nad varovalcem in le s težavo
se je uklanjal kamenju. Nad drugo preveso se je pokazala udobna,
ozka polička, viseča v obliki konzole pod ogromnim sivim bolvanom (10).
Adolf je varoval Lojzeta, meni pa se je prilegla cigareta.
Pavle je še vedno ležal pod steno, sonce je obsevalo vrhove, nad
njimi pa je kraljeval večerni azur; nekje na poti s Presedljaja so
šli ljudje. V Belo je legal mrak.
Dolfe je pritelovadil k meni in končno sem zagledal Lojzeta
z utrujenim obrazom in šopom krivih klinov ob pasu. Iz doline se
je mrak počasi kradel k vrhovom in sklenili smo na polici nočiti.
Pogledal sem levo in začeli smo zvijati vrvi. Ko smo si uredili
bivak, se je oglasila žeja, toda čutara je bila suha; le eno jabolko
smo imeli. Pritikali smo jezike k skali in iskali vlago v ohlajajočih
se pečeh. Začeli smo premlevati predelani del stene in druge stvari.
Celo peli smo. Žeja pa se ni vdala. Pri sveči, katero smo nalepili na
klin, sem videl Lojzeta, ki je s klinom razrezal jabolko na tri dele

in molče ponudil vsakemu po en kos. Da bi z užitkom pojedel
ponujeno tretjino, sem se komodno naslonil na kamenje, ki je ležalo
na robu naše konzolne police. Ko smo pospravili vsak svoj delež
in po sili nekaj zaužili, nam je veter ugasnil svečo.
Šele tedaj smo opazili, da je temno. Zaslišali smo brnenje
aviona, toda kmalu ga je oglušil grom. Naša viseča polica se je
tresla, v steni pa je vedno bolj bobnelo. Bliski so s krvavo krasoto
obsevali globino, ki se je zdela v tisoč barvah še bolj pošastna. Kamenje je grmelo preko naše police, k sreči pa je bila naša streha
varna. Stlačili smo kline v špranjo pod bolvanom in jih založili s
kamenjem. Upali smo, da bo neurje kmalu minilo. Bobnenje pa je
postajalo vedno močnejše in ob bliskih smo opazili, da lije v potokih. Oglasila se je žeja. Toda niti kaplja ni padla na nas. Loviti
je pa ni kazalo, saj je z dežjem bilo pomešano kamenje, tega pa
smo bili že čez dan presiti. Ostali smo žejni in čakali. Počasi se
nas je lotil spanec. Ko sem se prebudil, so mi padle oči na srebrne
plati severozapadne stene, katere so bile tik pred nami. Vrhovi so
se kopali v mesečini in nebo je bilo posejano z milijoni draguljev,
ki so radovedno gledali na sence, plazeče se med negibnimi orjaki.
Lojze je kadil, Dolfe pa je ležal pokrit čez glavo s kapuco.
Hotel sem zaspati, toda proti jutru je postalo vedno hladneje; budni
smo bili, ko je mrak začel bledeti in so prvi poševni žarki drseli
z vrha na vrh. Začeli smo ogrevati premrle ude in ravnati ukrivljene kline. Vse pa nam je šlo s polževo brzino in pozno je bilo,
ko smo postavili možica in odrinili.
Od bivaka sem krenil levo; prečka je zelo gladka s spodnjimi
oprimki. Približno po osmih metrih smo prišli v odprt, globok
kamin, katerega je zapirala zagata. Levo od njega so gladke strme
plošče, desno pa že omenjena stena bolvana.
Po eni dolžini sem bil pod zagato (11), ki je s svojimi rjavimi
plastmi molela kakih šest metrov nad kaminom. Izogniti se je nisem mogel: na eni strani gladka, na drugi pa krušljiva stena sta mi
dali dela. Lotil sem se ga dvakrat in ko sem bil nad njo, sta se mi
izruvala klina za menoj. Le s trenjem ob desno steno sem obdržal
ravnotežje. Hotel sem zabiti, toda šele po nekaj metrih sem našel
razpoko. Še malo in pod novo preveso sem našel borno stojišče.
Zabil sem dva klina in Dolfe je pričel z delom. Za Lojzeta ni bilo
prostora, stal je pod zagato. Pregledovala sva z Adolfom teren: naravnost preko krušljive in popolnoma rdeče prevese ni kazalo.
Levo pa je zelo malo vabljiva prečka (12), katero je tvoril stik že
preje omenjenih popolnoma gladkih plošč in krušljivih rdečih plasti,
visečih nad njimi. Izbire ni bilo več. Lotil sem se prečke. Prijemi so
bili izključno spodnji in to v krušljivi rdeči kamenini, katero je nadrobilo odpadno kamenje. Oprijel sem se skale, ki je visela nad prečko,
toda začela se je majati. Po daljšem času sem z veliko težavo zabil
pred njo klin, šele potem sem si pomagal s klinom na skalo. Počasi
sem prišel okoli skale. Na vlažni plošči mi je zdrsnilo in sem zanihal. Ko sem prišel kak meter naprej, me je nekdo nad menoj

poklical. Zagledal sem Pavleta, ki mi je mahal z vrha. Odzdravil
sem mu in takoj zopet prijel za delo. To je najtežji del stene. Prečka
je strma in dolga dobre pol dolžine. Preide v še dokaj razčlenjeno
izprano steno. Po desetih metrih od varovališča se pride k bolvanu. Sledi krušljiv, rdeč skok, tik ob bolvanu. Dolfe je imel z
njim precej opravka. Za manjšo poličko nad njim je zopet skok
(13), ki pa je obrnjen proti zapadu in sega do vrha levega bolvana
severne stene. Nad bolvanom je travnata polica, ki meji na zgornjem robu ob globoko razpoko. Čez njo po zelo krušljivem mostičku sivega kamenja in že mi je Pavle pomolil roko. Tudi na
njegovem obrazu sem videl utrujenost in zadovoljstvo.
Čez Presedljaj so hitele sive megle in zalile prodišče Rzenika.
Komaj smo bili preko ruš j a na poti, že je začelo rositi. Pohiteli
smo. Ko smo se okrepčali ob neki mlakuži in se odpravljali počasi navzdol, je veter razpihal megle. Sonce je s poševnimi večernimi žarki obsvetilo rdeči pas, da je postal še bolj rdeč, kot je v
resnici. Skoraj nismo verjeli, da smo komaj pred nekaj urami
bili tam, kjer so zdaj zbrane vse nežne barve, oblivajoče s svojo
milobo navpične plasti.
Stena ima od vstopa do izstopa okoli 600 m relativne višine.
Največja krušljivost je v gornjih dveh tretjinah stene, naklonina
znaša 75° do 90°. Stena je eksponirana, toda njeno težavnostno stopnjo določa predvsem odpadno kamenje in krušljivost.
Čisti čas plezanja je 15 ur.
Plezali dne 15. in 16. septembra 1951. Stupar Albert, Čebul j
Adolf, Čebular Alojzij, člani AO Kamnik.

Stena Rzenika
s poti na Korošico
Foto požar z .

Hinko W i1f an :

PLANINSKI DOM NA KANINU
Bovška podružnica planinskega društva je pravzaprav še dete,
dasi ima že dvoje planinskih domov, ki pa jih je podedovala: prvi
je Zlatorog v Trenti, ali če poimenujemo vas, kot jo Trentarji sami,
je to Zlatorog Na Logu v Trenti, ki ga je podružnica predelala,
preuredila, opremila z opremo in s stalnim oskrbnikom — drugi
je pa dom Petra Skalarja na Kaninu v višini 1811. m, ki je deležen
številnih obiskov, sodeč po zdelanosti stavbe same, ki bi — če bi
bila stavba v dolini, ob cesti, v vasi, ali vsaj niže, kot je — preje
kazala videz stanovanjske hiše, ki čaka obnove. Pa ta stavba ni
doživljala ne bombardiranja niti obstreljevanja niti je ni z repom
oplazil v bližino strmoglavi j eni zavezniški avion, marveč so jo v
pritličju ponemarile ovčje in kozje črede, ki so jih brezdušni pastirji ob neurju seganjali vanjo, na podu pa — kamor drobnica
ni mogla — ljudje neznanega bivališča. Le to se ve, da domačini
nikakor ne, kajti to leto ti niso dobili dovoljenja za v strogi obmejni pas. Kanin pa je v strogem obmejnem pasu.
Minulo zimo je koča še prebila, čeprav jo je maja težilo še tri
metre snega. Vsekakor se je sneg hotel postaviti, kar se teže in
moči tiče. Nakrenil ji je en vogal škodlaste strehe. Vseh oken pa
vendar ni pohabil. Vsaj šip — ali po bovško — šiber — vseh ne.
In ključavnic ter kljuk ter tečajev ter zapiral, slamnjač in pogradov tudi verjetno ne. So vedeli pripovedovati knojevci, da so videli
onegaviti, pustošiti in lomiti ter s tako ali drugače pridobljenim
kurivom kuriti tujce, najbrže planince, ki pa so imeli od drugod
dovoljenja za na Kanin, ne iz Tolmina.
No, bovški planinci so 2. decembra priredili izlet na Kanin.
29 članov se je odpravilo na peturno pot, noseč novih 59 oknic,
da usposobijo dom Petra Skalarja za boj z zimskimi viharji in
snežnimi meteži. Dan poprej so planinci stikali po Bovcu za krošnjami, ali kakor Bovčani rekajo temu sredstvu za prenašanje tovora
na hrbtu »krašnje«, in si prirejali tovor. Vsaka oknica — slepiča
— je tehtala 7 kg, nadeli pa so si jih po tri na krašnjo in hajdi!
mimo Plužen in pastirskih stanov skozi gole bukove gozde, gazeč
listje, ki ga je v udelane steze nanesla burja kar na debelo. Bela
od slane je še počivala soška dolina, ko so nosači že ogreti odpenjali suknjiče in si otirali obilen pot že visoko v skalah. Pokrajina je zanimiva: tu utrdbe 2. italijanske linije iz prve svetovne
vojne, tam razpadajoči pastirski stan, tam zopet zarjavele razpadajoče žične ovire, drugod samo še železni drogovi, tam spet v živo
steno vsekan zaklon, v skalo vsekane stopnice, od leve je speljana
tovorna pot »mulatjera«. Kanin so nekaj let imeli Lahi. Med
bližnjo Čukljo in Velikim vrhom zraven nje so bili postavili celo
barake, bolnišnico in pokopališče. Šele sedemnajstega leta so jih
pregnali Bosanci, ko je plin v Bovcu že opravil svoje.

Ko še sonca niti videti ni bilo, se je Konjščica že kopala vsa.
bela in svetla v njem. Za njo se je prebudil Studor, nasmejala
osamela Lopa, znamenje na Čuklji se je preteče bleščalo iznad
orumenelega planinskega pašnika. Ko je listja v Pečeh zmanjkalo
pod nogami in so tovorniki, nosači prešli v pravi gorski svet na
Zagozdecu, se je zapeljalo sonce čez ranjeni Javoršček. Kot žaromet je razsvetlilo vso našo plat Kanina od Črnjelskih Vršičev in
Krnice pa tja prek Prevale tostran Lope in prek Studorja, Malega
in Velikega Skednja; v ozadju pa Mali in Veliki Kanin, Vršič in
luknjavi Prestreljenik. Zdaj so poslušali Franca in Zajca, ki sta
kazala in naštevala državne mejnike, zraven pa na vsakega navezovala vsaj po eno zgodbo, ki sta jih doživljala z obema razmejitvenima komisijama, ko sta nosila po 50 kg ali cementa ali vode,
mešala beton, postavljala, prestavljala in betonirala mejnike.
Zaje jih je imel tisti čas že petdeset na hrbtu — a ne mejnikov! — hodil, preskakoval čeri, plezal na nje, vzbujajoč občudovanje tudi med laškimi alpini, izmed katerih je cenil pač le enega
samega kot vrednega planinca. Če je trebalo na mejno čer, kdo
je bil, ki se je bil nanjo popel, spustil vrv in vlekel člane komisije
k sebi? Kdo drugi kot Zaje! Je Zaje, a ne zajec in za Kravanjo
se piše kot večji del Bovčanov. Kako pa drugače! In dogodivščine
z Rezijani je pripovedoval in zgodbe z razmejevanja v Parizu.
Vrabec si ga vedi, kod jih je bil slišal! Tega ni maral povedati, za
resnične jih je pa kupil, in take prodajal. Mimogrede je pravil,
kako so Lahi zasuli dvorano s krasnimi posnetki naših planin z
napisi: In temu naj se odpovemo? Pa — kazali so slike Velikega
vrha, Čuklje, onega pokopališča, o s t a n k o v . . . z napisi: Tu smo
Italijani prelivali kri. Kjer smo prelivali našo kri — je zemlja
naša! Pa požgane, oplenjene planinske koče so kazali slikane. Spodaj
so natipkali: Glejte, še danes jih Jugoslavija ni obnovila. Zakaj
ne? Zato, ker ve, da ji na tej zemlji, na tej naši sveti zemlji ni
obstanka . . .
»Da, da,« je dejal, »politiko razumejo, to se jim mora priznati.«
Nekateri so opazovali gamse visoko v Skednju.
»Tamle so vedno gamsi,« je potrdil Zaje in pokazal v polico
Malega Skednja, »tukajle pa stoj za temle ruševjem in puško imej
pripravljeno... Le ustrašiti se ne smeš.« Ni ga bilo težko nagovoriti, da je začel praviti, kako je njega dni gonil gamse pred
puške laške gospode, zvečine dišečih oficirjev. »Sedem sem jih en
pot nagnal v njih smer, pa nobena puška ni počila,« je še zdaj
ogorčeno oponesel, počil z dlanjo ob dlan in nadaljeval: »Pa sem
jih vprašal, zakaj ne, in so odvrnili, da je bil prelep pogled na nje.«
»Pa vi, Zaje?«
»Kaj drugega kot po ovinkih spet za njimi in spet z njimi pred
puške, ha.« In je v nadaljevanju pravil, da je oba Skednja kar
mimogrede preplezal.
Ali je Zaje užival! Vprašam, kaj ga je gnalo med goniče. In
je dal na znanje, da pač veselje, sreča, da se mora za gamsi pehati.

»Kaj pa, ali ste dobili kdaj kaj plačano, ali ste se v naprej zmenili,
ali pa ste kar na milost čakali?« so hoteli vedeti planinci.
»Bilo je tudi tako in drugače, včasih pa še drugače. Včasih
kakovi funt sirka (koruze), včasih pa nič.«
»Kako to?«
»I, kako! Melevš je prevzel gonjo, prevzel denarce, v žep z
z njimi, nam pa nič.«
Po lanskem snegu smo se koritili in zagledali napis:
DOM PETRA SKALARJA
SE 100 m
Še smo nekaj hodili in smo se skoraj vanj zaleteli. Zadnji
hip je šele opazen. Kar obstali smo. Kaj znajo napraviti ljudje! Ti
na plečih znašajo gor, drugi pa ali uničujejo ali pa si prilaščajo in
odnašajo, kar oni prav res niso prinesli, kar ni dosihdob njihovo
niti bilo. Pa naj si bo to posoda ali »šibre« ali leseni deli koče. In
še ovce in k o z e . . .
Mizarji na plan! S krašenj ne le oknice, tudi oblice, kladiva,
žeblje in žage na dan! In smo kuhali čaj in se preoblačili premočeni, govoričili razigrani, se šli pofotografirat enkrat, dvakrat in
razgledovat. Čez Kanin se ni moglo videti v Rezijo, ker čepi koča
mnogo pod grebenom, ampak mejnike smo videli in mnogo stegnjenih rok je bilo obrnjenih proti podolgovatemu Polovniku iznad
Čezsoče, proti razkritemu grebenu drugače enakomerno položnega
Krna in proti lani načetemu Javorščku; dalje proti vzhodu so stari
planinci pokazovali kopasti Bogatin in malo bolj na levo sam vršac
Triglav, vršace nad Trento, in sem bliže značilno šiljasti Svenak
(Svinjak), pa obaltni Bavški Grintovec, pa ozebnik in vse Pelce in
sam zob Jalovca na skrajni levici. Spredaj — kaj blizu naših
Skednjev se nam je zdelo — pa je Jerebica, Izgora. Še Veliki vrh,
katero ime pa je drugod nepoznano, kajti od prve vojne dalje-'se
ga je oprijelo laško ime Rombon — pa smo zaključili razgled proti
vzhodu, proti severovzhodu. Ali proti jugu ni snežnikov. Od Kanina
se vleče Stol tja do Kobarida, za Kobaridom je kakemu japonskemu
ognjeniku podobni Matajur, za njim pa menda že Trnovski gozd.
Predsednik Boris je zlezel na stolico, zaploskal z rokami, s
čimer je vzbudil v vseh pripravljenost, da poslušajo. In se je kajpak (po bovško »kabi«) vsem zahvalil za nošnje, zlasti pohvalil
mizarje in obe gimnazijki, ki sta upehani čepeli na deski čez pograde, ter povedal, da bo po »dobljenih zagotovilih« v naslednjem
letu omogočen prost dostop na Kanin ter da bo dom stalno oskrbovan.
Mizarji so zabili oknice, pozabijali smo trošne škodle, nanosili drv, kočo prepustili varstvu knojevcem, se še nekajkrat ozrli,
in se spustili nizdol s trdnim namenom, da jo čimprej obiščemo
odeto v bleščeči kožuh.

Evgen

Lovšin:

ZIMA
V VRATIH
Zmenil sem se
s prijatelji za izlet
na smučeh. Iz zmenka pa se je rodilo
samo zmene.
Megle so se zgrinjale z vseh strani
in po jutranjem rumenkastem mraku so
leteli beli snežni kosmiči. V višavah sta
se bila mokre in gornjak.
Čeprav sem se
bil med spanjem budil, pogledoval uro
in še sanjal, da se
budim in štejem ure
počitka, sem rano
zjutraj, spočit in dobre volje, pospešil
korak proti postaji.
Jutro na Dovjem
Foto A. Biažej
Tam me čakajo . . .
Iz megle pa sta stopili dve postavi. Zibali sta se sem ter tja in
dajali s krepkim mahanjem rok poseben poudarek svojim glasovom,
ki so bujno valovili v rano jutro.
Bila sta kljub temu, da sem ju oštel, ljubezniva z menoj, ker
nista zamerljiva človeka. Torej sem jima želel »lahko noč« in sem
sam nadaljeval svojo pot.
Kako prav je imel dr. I. C. Oblak, naš skoraj najstarejši gorohodec in hribovski samotar, ko mi je rekel: Samo nobenih domenkov,
družb je povsod dovolj, najlepše pa je človeku samemu v prirodi'
In vendar: Nič ni lepšega na svetu, kakor je pravo prijateljstvo.
Nič ni čudovitejšega, kakor je zvesto tovarištvo v gorah. Le da ni
dober gornik že tudi dober tovariš!
Kaj bi sedaj razmišljal o tem, si očitam. Zaboje neljubih spominov, skrbi in težav oddam tovorni postaji z naročilom, naj jih
pošlje v Ljubljanico, sam pa kupim listek in grem pogledat zimo
v Vratih.
Ze sem bil v vlaku. Nič več ni vreme mižalo. Svetla meglica je
obetala dober dan.

Postaje Dovje - Mojstrana, Martuljek, Kranjska gora, Podkoren
in Rateče na severni strani Vzhodnih Julijcev so izhodišča za znamenite izlete. V duši so mi zapisane z zlatimi črkami. Najbolj ponižno med njimi moram postaviti na prvo mesto, ki gre Mojstrani.
Z njo so povezani spomini na Vrata, na Triglavsko steno. Najmočnejša, vse druge spomine prevladujoča, svetla podoba gore in
človeka.
Hitro sem na smučeh in izven vasi. Še tik pri Mojstrani, v Gračišu stoji na snegu ob borovcu divja koza in se ozira okrog. Ne tako
kakor so jo postavili hudomušneži ali lovci na skalo nad Savo med
Radečami in Zidanim mostom. Ponosna in mirna, del planinske prirode, kakor je bila v tem trenutku priroda sama. Lovec jo je opazoval v daljnogledu in trdil, da že dve leti hodi sem na pašo.
Oblaki so se bili spreleteli in čudovit, sončen, hladen, zimski dan
je polnil gornjesavsko dolino.
Ob Triglavski Bistrici drže smučine in stopnje k Peričniku. Le
kdo bi našel prave besede, da bi opisal ta lepi sprehod, kdo bi znal
zbrati najlepše med mnogimi motivi in jim dati prelivajoče se barve
deroče Bistrice, ki se ovija okrog skal z belimi pokrivali?
Samo trenutek sem postal pri Peričniku, ki ga še ni bila vklenila zima v ledene oklepe in že sem hitel po bregu navzgor v gozd.
Tu sta bila pri delu dva drvarja. Stari macesen je bil na vrsti. Rahlo
je trepetal, ko je drvar začel mahati z veliko sekiro v njegovo podnožje, da bi napravil zaseko. Tudi žaga je bila že pripravljena. Najprej podsekati, potem spodrezati! Zal mi je bilo starine. Prijatelj,
sedaj gre zares! Osemdeset let si živel, užival tople sončne žarke,
polnil okolico z ozonom, se opajal z biserno roso, se ljubil v pomladnih sapah, se upiral plazovom, zimskim viharjem in snežnim metežem. V prvih letih si videl morda še starega Freyerja, ki je botaniziral v Vratih, srečal si se z Andrejem in Jožetom Komacem, pa
s Kugyjem in videl, kako plezajo na Skrlatico in druge vrhove v
bližini, videl si Aljaža, Požganca, Tominška, Juga, Miro Debelakovo
in množice drugih planincev, pa pastirje, planšarjt, lovce, drvarje
— domorodce, preživel si prvo svetovno vojno, ki je pobrala toliko
ljudi na južni strani tvojih gora, prebil si hude čase, ko je tujec
pustošil deželo v drugi vojni!
Drevo je zadnjikrat zašumelo, zajokalo in treščilo na svojo
krošnjo. Trudno se je uleglo na veje, ki jim pravijo drvarji s Krvave
peči — noge. Te sedaj čistijo, obsekavajo. Najprej odmečki, veje za
butare, okleščki, osečki, preglji ali grljevci, ki so komaj za oglje;
potem je na vrsti lubje.
Ponosnega macesna ni več. Hlodu bodo nastavili žago. Najprej
prvi meter, na Dolenjskem mu pravijo odritek, potem pridejo srednji krlji, nato pa vrhači.
Drvarjema je šlo delo hitro od rok. S takim ravnim macesnom
ni kaj posla, hude pa so grčave bukve, katerih panje za kmečke
peči, stare in neklane zovejo zglavnike, hude so tudi cizave hoje in
zviti bori, ki pripravijo drvarju dovolj odvečnega dela.

Le pojdimo naprej'' Življenje in smrt si podajata roke in tu smo
prirodi najbližji pri njenem večnem presnavljanju in pretakanju
snovi in misli.
Škrnatarica, Oltar in Rokavi ter Dovški Križ so radovedno pogledali novega prišleca, pa sem jim dejal: »Kaj me ne poznate?
Večkrat sem vam bil v gosteh, enkrat iz Martuljka mimo Široke peči
pa po velikem plazu v Vrata, drugič iz Krnice čez Veliko Dnino,
tretjič iz Vrat mimo Šplevt v dolek na Jezeru, četrtič spet čez Veliko Dnino.
Pogled na visoka, ožarjena, bela snežišča med mogočnimi skladi
vrhov mi je vzbudil posebno občutje, tisto, ki ga je pesnik povedal
z besedami:
V slovesnih krogih, široko razproženih, zbrani
leto in dan mrmrajo velikani. . .
Pozdravljeni tudi vi na levi strani: Črna gora, Požar, Mlinarica
in prvi osebni stražar očaka Triglava, prekrasni Cmir. Neudržljiva
moč tvoje podobe v Vratih se je polastila mojega srca, da nepočakano
hiti.tja k tvojim stenam in k Triglavu z istim hrepenenjem, kakor
je mučilo starega Hoheravarta: »dotakniti se z roko njegove navpične
stene«.
V Vratih. Sneg je bil vedno boljši, pod steno pa je bil prhasti
sneg. Ne dolgo. Popoldne so se začeli grmaditi ogromni skladi južnih
oblakov. Vsa Triglavska stena je utonila v meglah in silovit piš je
vrtinčil milijarde snežink v kotlu nad Steno, Luknjo, Pihavcem,
Sovatno, Stenarjem, da smo prihajali smučarji — sneženi možje —
beli kakor mlinarji v prijazni Aljažev dom. Kljub nagli spremembi
vremena sem že vedel, da ta dan z izletom v Vrata ne bo izgubljen.
Diem non perdidi!
Za ves trud je smučar bogato poplačan pri vrnitvi. Sicer Vrata
niso tisto idealno smučišče, kakor je na primer Vršič s svojimi prehodi v Planico ira v Trento, kakor so še mnoga smučišča na primer
v Vetrancu pri Kranjski gori, v Bohinju Planina na Kraju, Triglavska jezera in druga.
Na težkih smučiščih pod Luknjo in ob Triglavski steni ter tja
do lovskih bajt in Poldovega tamarja dihajo vate največje dimenzije
v naših gorah. »Ne poznam nič veličastnejšega v Julijskih Alpah« je
rekel Kugy. »Prsi se širijo v neznanem opoju. Kakor bi me pečine
same dvigale vedno više in više, v bleščečo — srebrno daljavo.«
Če naj bo naše življenje s prirodo s športnega, znanstvenega, z
estetičnega in etičnega gledišča polno, če naj v času našega življenja,
ki nam je sojeno, dosežemo čim višji cilj, v kateri koli smeri, potem
je prav, da izbiramo nova pota in da se ne zaklepamo pred novimi
doživetji in novimi spoznanji.
To sem sklenil in si dejal: Prihodnjič Planica, nato Vršič, potem
na Komno in na spomlad v bleščečo srebrno višavo Slemena, Kotovega sedla, Kredarice, Debelega vrha . . .

». . . gospod! Le korajžo, vse bomo srečno prestali,« zaslišim govoriti vodnika Jožeta Šesta po domače Škantarja z Bohinja Kadilniku, starosti slovenskih planincev, ko ga je vodil pred več kot osemdesetimi leti na Triglav. Le pogum, prijatelj, velja tudi meni. Vse
bomo srečno prestali.
Vsa ta navzkrižna pota, vsa burna, očarljiva in lepa doživetja,
vsa težka in bridka spoznanja naj nas končno zlijejo v popolno soglasje, naj se strnejo v en namen: v veliko
razodetje o življenju brez pomot,
kakor je morda menil Shakespeare in kar je poslovenil Oton Zupančič takole:
Jaz sklepam to,
da mnogo je stvari, ki se v popolno
zlijo soglasje, šlo navzkrižno pot:
kot mnogo pšic, pognanih v razno smer,
zleti v en cilj;
kot mnogo cest se sreča v enem mestu,
kot mnogo sladkih rek se v slanem morju,
kot mnogo črt v središču sončne ure:
tako stotero opravkov, ko steko,
se strne v en namen, da se obnese
vse brez pomot.
V drami King Henry V, A I. Sc 2, ki še ni prevedena v slovenski jezik.
To je morda vse, kar nam je zapustil pokojni pesnik O. Z.

Marjan

Perko:

PRVENSTVENI LETNI IN ZIMSKI VZPONI
V JULIJSKIH ALPAH OD L. 1945—1951
(Nadaljevanje)
LETNI VZPONI:
Leto 1949
26. Jugovzhodni raz Vel. Martuljške Ponce. Plezala 2. VII. 1949 Kočevar
Rado in Kristančič Ančka. iSmer ocenjena s V.
27. Zahodni steber Rogljice. Plezala 3. VII. 1949 Krušic Janez in Šilar
Janko. IV.—'V.
28. Severna stena Vel. Martuljške Ponce. Steno preplezala po desnih kaminih julija 1949 Herlec Roman in Jenko Slavko.
29. Severna stena Zapotoškega vrha. Plezali 10. VII. 1949 Krušic Janez,
Stražišar Jože in Zupan Franc. III.—IV.
30. Severovzhodni steber Srebrnjaka. Plezala 24. VII. 1949 Krušic Janez
in Šilar Janko. IV.
31. Severna stena Srebrnjaka. 25. VII. 1949 sta v centralnem delu stene
preplezala novo smer Krušic Janez in Šilar Janko. IV.
32. Vzhodna stena Velike Tičarice. Vstop po razu in nato levo. Plezali
avgusta 1949 Ceklin in tovariši. III.—IV.
33. Severna stena Malega Draškega vrha. Novo smer sta plezala 17. VII.
1949 Herlec Roman in Kodran Ivan. Smer ocenjena s III.—IV.
34. Zapadna stena Velike Tičarice. Centralno smer v tej steni sta preplezala 24. VIII. 1949 Kočevar Rado in Beg Milan. IV.
35. Direktna smer v Malem Draškem vrhu. Avgusta 1949 preplezala to
smer dr. Avčin France in ing. Lasič Dušan.
36. Grebensko prečenje Goličice - Planje. Plezali 4. IX. 1949 Krušic Janez,
Šilar Janko, Šuligoj Vera in Stražišar Jože.
37. Severna stena Razorja. Svetelova smer. Plezali 4. IX. 1949 Svetel
Alenka, Fajdiga Nadja in Keršič Marjan - Belač.
38. Severna stena Široke p e č i Direktna smer, levo od Dibonove smeri.
Preplezala 4. IX. 1949 KočevaT Rado in Debeljak Ciril. Najtežja smer v ostenju
Široke peči. V,—VI.
39. Severna stena Srebrnjaka. Dne 21. IX. 1949 sta plezalca Januš Jože in
Primožič Franc levo od Rebra preplezala novo smer. III.
40. Zapadni raz Trentskega Pelca. Plezala 22. IX. 1949 Jenko Slavko in
Kraševec Alojz. III.
41. Severna Stena Trentskega Pelca. Plezala 22. IX. 1949 Perko Marjan in
Zaletel Alojz. III.—IV.
42. Severna stena Srebrnjaka. Dne 22. IX. 1949 sta plezala Primožič
Franc in Janežič Jože izvedla novo smer desno od centralne smeri. IV.
43. Severna stena Vel. Špičja. Dne 23. IX. 1949 sta Perko Marjan in Zaletel Alojz preplezala centralno smer v tej steni, in jo ocenila s IV. mestoma V.
44. Vzhodni raz v Severni steni Vel. Špičja. Plezala 23. IX. 1949 Jenko
Slavko in Salberger Marjan. Mestoma IV.
45. Severozapadni raz Vel. Špičja, v severni steni. Plezala 23. IX. 1949
Januš Jože in Primožič Franc. IV.
46. Severna stena Vogla. Centralno smer v tej steni preplezala 23. IX. 1949
Hufnagel Viki in Marn Jožica III.—IV.
47. Severna stena Malega Oltarja. Novo smer v tej steni preplezala 26. IX.
1949 Krušic Janez in Šilar Janko.
48. Severozapadna stena Kukove Špice. Plezala 28. IX. 1949 Krušic Janez
in Šilar Janko.
49. Severna stena Triglava. Varianto iz Skalaške smeri direktno v Čopov
steber so preplezali 12. IX. 1949 ing. Avčin Franc, ing. Dolar Daro in Keršic
Marjan - Belač.

Leto 1950
50. Južna stena Kotove špice. Direktno kaminsko smer preplezala 11. VI.
1950 Krušic Janez in Šilar Janko.
51. Severni raz Stenarja. Plezala 23. VI. 1950 Krušic Janez in Šilar Janko.
52. Severna stena Draškega vrha. Novo smer v tej steni preplezala 29. VI.
950 Verovšek Miha in Vavken Evgen.
1
53. Severna stena Tošca. Novo smer preplezala 30. VI. 1950 Verovšek Miha
in Vavken Vido.
54. Severna stena Travnika. Varianto iz Ascheribrennerjeve smeri preplezala 27. VII. il 950 Debel j ak Ciril in Perko Marjan. VI.
55. Centralna smer v Stenarju. (Trikot.) Plezala 9.VIII. 1950 Kočevar Rado
in Herbst Rudi.
56. Južna stena Kukove špice. Plezala avgusta 1950 Sekloča D. in Baloh.
57. Steber med Velikim in Malim Draškim vrhom. Plezala avgusta 1950
Verovšek Miha in Zupan Franc.
58. Zapadna stena Vodnikovega Vršaca. Novo smer v tej steni preplezali
avgusta 1950 Ceklin Franc, Valič Tone in Prime Milan.
50. Šita v Travniku. Levo od vpadnice vrha preplezala novo smer 13. VIII.
1950 Kočevar Rado in Herlec Roman. V.
60. Grapa med Travnikom in Šito. Plezali avgusta 1950 Mirnik Janko,
Meglič Viktor in Šara Milan.
61. Šita v Travniku. Novo smer v tem delu stene levo od smeri Čop Jože Potočnik Miha, preplezala Keršič Marjan - Belač in Zupan Fr. 19. VIII. 1950. V.
62. Zadnji Prisojnik, vzhodna stena. Novo smer preplezala 24.-25. VIII. 1950
Perko Marjan in Kočevar Rado. V.—VI.
63. Severna stena Vršaca nad Zadnjico. Levo od Osrednjega stebra. Smer
plezali od 21. do 27. VIII. 1950 Ceklin Franc, Valič Tone, Prime Milan, Hribar
in Dujmovič. III. mestoma IV.
64. Severni raz Prisojnika. Plezala septembra 1950 Herlec Emil in Kodran
Ivan. IV.
65. Jugovzhodna stena Kukove špice. Novo smer v tej steni preplezala
septembra 1950 Brojan Janez in Delavec Avgust.
66. Južna stena Rušice. Novo smer v levem delu te stene preplezala Krušic
Janez in Šilar Janko 24. IX. 1950. Smer je ocenjena s V.
67. Severna stena Stenarja. Kaminsko smer preplezali 15. X . 1950 Krušic
Janez, Zupan Tone in Stražišar Jože. Dokončali isto smer v spodnjem delu
9. IX. 1951 Krušic Janez, Pšenica in Stražišar Jože.
68. Vzhodna stena Pelca nad Klonieami. Plezali Krušic Janez in tovariši,
23. X . 1950.
69. Vzhodni raz Pelca nad Klonieami. Plezala 24. X . 1950 Krušic Janez in
Stražišar Jože.
POPRAVEK K SEZNAMU VZPONOV V SAVINJSKIH ALPAH (GI. PV 1951)
Prvenstveni letni vzponi v Savinjskih Alpah
1. Severna stena Vršičev. Levo od smeri Arnšek - Urh. Smer preplezala
9. avgusta 1950 Kočevar Rado in Pajer Danica.
2. Kočna. Južna stena Krvave Peči. Smer poteka desno od Rdeče Grape
in smeri Kemperle. Plezala julija 1948 Herlec Roman in Jenko Slavko.
9

Prvenstveni zimski vzponi v Savinjskih Alpah
1. Severna stena Vršičev. Preložnikova smer. Plezala februarja 1950 Preložnik Slavko in Vovk A.
2. Severovzhodni greben Ojstrice. (K6pinškova pot). Spodnji del preplezali
leta 1048 Debeljak, Vojsk in Lednik. Zgornji del plezali 19. II. 1950 Kočevar
Rado, Pajer Danica in Andlovic Jože.
3. Zimska smer v 3. Glavi Poljskih Devic. Plezala 26. III. 1950 Debeljak
Ciril in Vin ter Tanja.
4. Severni greben Kočne. Plezala marca 1949 Murovec M. in Šinkovec I.

Dušan

S.

Krivokapič:

O RAZGLEDU Z GORA
0 vprašanjih razgleda se je pri nas zelo malo pisalo. Razen dr. Šenoe se
pri nas menda nobeden ni ukvarjal s tem vprašanjem. 1 Tudi v inozemski
planinski literaturi, vsaj v tisti, ki je k nam prihajala pred vojno, ne bi našli
mnogo gradiva o tej stvari. Od tujih avtorjev bi opozoril za zdaj samo na
Ramsauerja, ki je to vprašanje obdelal v glavnem s planinskega stališča. 2
Vendar moramo ugotoviti, da se Ramsauerjevi računi ne skladajo s sodobnimi
mnenji, saj je uporabljal starejše podatke, ki so jih kasneje popravili. Tako je
Ramsauer izračunal, da znaša premer idealnega vidika s Triglava 191 km na
osnovi absolutne višine 2865 m; to je za 13,856 km manj od sodobnih računanj. 3
V tem članku bom pokazal vrsto znanstvenih podatkov, ki so potrebni za
kritično odrejanje daljine razgleda. Poskušal bom tudi podati svoje lastne
izsledke, do katerih sem prišel, ko sem se pečal z velikimi razgledi v raznih
atmosferskih razmerah v vseh štirih letnih časih.
Idealni in realni razgled
Z gorskih vrhov gledamo izseke zemeljskega reliefa, ki je dan v originalnem merilu 1 :1. Naš pogled z vrha se omejuje na nek zaprt krog. Ta
krog se imenuje razgledni vidik. Razlikujemo dve vrsti razgleda: idealni in
realni razgled.
Idealni razgled dobimo na matematičen način in je torej določen. To
pomeni, da naš pogled s katere koli višinske točke ne more iti mimo neke
določene meje, bodisi da gledamo s prostim očesom bodisi z optično pripravo,
ne glede na to, ali povečava šestkrat ali šestdesetkrat. Določanje idealnega
razgleda ni vezano na neposredno opazovanje. Ta razgled, ki smo ga dobili z
računom, se na karti zaznamuje navadno pred odhodom v gore.
Določanje realnega razgleda pa je vezano na karto in seveda tudi na
neposredno opazovanje. Realni razgled je samo tista površina, katero z neke
točke v resnici vidimo. Realni razgled se lahko sklada z idealnim. Realni razgled nikakor ne more biti večji od idealnega, manjši pa je lahko in po navadi tudi je.
Refrakcija
Svetlobni žarek oziroma smernica, ki Veže naše oko s katero koli točko v
razgledu, je znana pod imenom v i z u r a. Vrsta pojavov, ki vplivajo na v i zuro, t. j. na naše gledanje, se imenuje r e f r a k c i j a . Zračne plasti, skozi
katere mora vizura, nimajo vedno iste gostote. Zategadelj se vizura nekoliko
spreminja, se prelamlja. Zaradi tega prelamljanja vizura nima ravne, marveč
ima krivo linijo. To krivo linijo imenujemo r e f r a k c i j s k a
krivulja.
Ker torej prelamljanje žarka vpliva na gledanje, se naša vizura s planinskega vrha razlikuje od ravne črte, ki jo na zemljevidu potegnemo med dvema
točkama. Če n. pr. gledamo s točke A točko B, ne gledamo v smeri črte AB,
marveč v smeri refrakcijske krivulje AE, kakor nam to kaže slika 1.
1 Dr. Milan Senoa, Vidokrug, Hrvatski Planinar, br. 4, Zagreb, 1933, str. 114—118.
* Fr. Ramsauer, Die Berechnung der Sehweite, Zeitschrift des deutschen u. osterreichischen Alpenvereins, Miinchen, 1898. S. 80—95.
1 Navedeno delo, str. 83.

B

Refrakcija nastaja zaradi različne gostote zračnih plasti, skozi katere gre
vizura. Na menjavo gostote zraka v nižjih plasteh vpliva vrsta pojavov: temperatura zraka, atmosferski pritisk, vlaga, vegetacija, temperatura zemljišča
in njegova konfiguracija. Toda tudi nekateri teh pojavov — n. pr. temperatura,
pritisk, vlaga — so podvrženi stalnim spremembam.
Zaradi vsega tega se vrednost refrakcije giblje in menja v nekih mejah.
Izračunali so, da ta vrednost niha med 0 in 0,25.4 Za srednjo vrednost refrakcije v srednji Evropi se jemlje koeficient 0,13. Pri preračunavanju daljine
pogleda se torej jemlje koeficient 0,13, ki se označuje s črko K.

Največje spremembe vrednosti refrakcije nastopajo ob sončnem vzhodu,
najmanj pa se občuti med 10. in 14. uro. Pri krajših vizurah, posebno v bližini
zemeljske površine, je vrednost refrakcije lahko tudi negativna, t. j. da se
sploh ne opazi. Močneje pa se čuti pri vizurah od 4 km naprej. Vrednost
refrakcije in zemeljske krivine ne raste sorazmerno z dolžino vizure. Odnos
refrakcije in zemeljske krivine do dolžine vizure je razviden iz naslednje
tabele: 5
Dolžina
vizure

Refrakcija
in zemeljska
krivina

Dolžina
vizure

Refrakcija
in zemeljska
krivina

Dolžina
vizure

Refrakcija
in zemeljska
krivina

km

m

km

m

km

m

4,0

1,09

12,5

10,65

30,0

60,00

5,0

1,70

15,0

15,34

40,0

106,00

7,5

3,83

17,5

20,88

50,0

170,00

10,0

6,82

20,0

27,27

100,0

682,00

Daljina razgleda
Videli smo, da se razgled omejuje z nekim zaprtim krogom. Iz središča
tega kroga kroži naš pogled radialno v vse smeri. Radij razgleda je torej
zamišljena črta, ki središče našega stojišča spaja s katero koli točko na obodu
tega zaprtega kroga. Če pravimo: radij idealnega razgleda s Škrlatice znaša
200 km, pomeni, da zajame daljina pogleda s te točke na vse strani 200 km.
Daljina pogleda se izračunava po naslednjem obrazcu:
A =

V 2R
H.
T l—K

1 Dr. O. Eggert, Hohenmessungen, Tachyfhetrie, Photogrametrie und Abstehungen.
Handbuch der vermessungskunde, von W. Jordan, fortgesetzt von Dr. C. Reinchertz.
Zweiter Band, zweiter Halbband, neunte erweiterte Aufflage. Stuttgart, 1933. S. 148.
5 Ing. dr. techn. Vaclav Elznic, Osmimistne tabulky prirozenych hodnot goniometrickych funkci sin. cos. tg. a Tabulky geodeticke pro uhlove deleni šedesatinne. Praha,
1940, str. 64. — Podaitki iz teh tabel so vzeti samo do dolžine 20 km.

A je iskana daljina pogleda v kilometrih: R je zemeljski radij, za katerega, po Besselu, vemo, da znaša 6370 km (2K = 12740); K je koeficient
refrakcije, 0,13 (1 — K = 0,87); H je višina našega stojišča, izražena v metrih.
S tem obrazcem so torej zajeti vsi momenti, ki vplivajo na vizuro, t. j. refrakcija in zemeljska krivulja.
Kot zgled za računanje vzemimo Pohorski Razglednik na Reškem vrhu.
Ker vemo, da je Reški vrh visok 1146 m, Razglednik pa 27 m, je daljina
pogleda A:
A =

1173 i =

^

14643'60

• 1.173 = y 17166 = 131,1 km.

Vendar je treba pripomniti, da tudi ti računi niso povsem točni oziroma
absolutni. Dopušča se namreč, da je daljina pogleda tudi za 10% večja ali
manjša od dobljene vrednosti A. Te razlike izvirajo iz notranje refrakcije. 6
Dobljeno daljino pogleda prenašamo na zemljevid s šestilom in merilom.
V točko, ki na karti zaznamuje koto našega stojišča, zabodemo šestilo in z
njim očrtamo krog. S tem smo končno določili daljino pogleda, oziroma radij
idealnega razgleda. Na si. 2 vidimo, da preko te meje naš pogled ne more,
upoštevati tudi možno razliko 10%.
Za tako delo jemljemo navadno zemljevid manjšega merila, najbolje
1 :1,000.000 ali več. Topografski zemljevidi (specialke) ne pridejo v poštev za
take račune, ker imajo preveliko merilo.
Razume se, da dolžina radija zavisi od višine našega stojišča. Cim večja
je točka stojišča, toliko daljši je radij. Dolžina radija pa vendarle ne raste
sorazmerno z višino stojišča. Ta odnos kaže naslednja tabela:
H

A

H

A

H

A

H

A

H

A

m

km

m

km

m

km
i

m

km

m

km

1

3,8

5

8,6

9

11,5

40

24,2

250

60,5

2

5,4

6

9,4

10

12,1

50

27,1

500

85,6

3

6,6

7

10,1

20

17,1

75

33,1

750

104,7

4

7,7

8

10,8

30

21,0

10G

38,3

1000

121,0

Zdaj poglejmo tudi tabelo, iz katere je razvidno, kako se naš razgled
vedno počasneje veča, čim više se vzpenjamo.
H.
NAZIV VIŠINE

razlika

Velika Kropa

1542

Črni vrh

1543

Raduha

2062

Begunj ščica

2063

A
m

1

1

km

150,341
150,391
173,852
173,895

Dovški Križ

2531

192,613

Skuta

2532

192,647

1

Eggert, navedeno mesto.

razlika, m

50

43

34

Orografske kulise
Z določitvijo radija idealnega razgleda pa še ni rečeno, da naše oko
ugleda vse tisto, kar leži znotraj kroga, ki smo ga na zemljevidu zaznamovali
s šestilom. Nasprotno. Pogosto kak nižji vrh zakriva pogled na višjo goro,
čeprav stoji v območju izračunanega radija. Take zapreke se imenujejo o r o g r a f s k e k u l i s e ali po vojno-topografski terminologiji m a s k e .
Z zemljevidom moremo na več načinov ugotoviti, ali se bo neka točka
kljub orografskim kulisam videla ali ne. 7 Za zgled dajem položaj na sliki
(si. 3). To je profil smeri Cicel (A) — Menina (B) — Boskovec (C). Taki p r o fili se narede po zemljevidu. Na njem se odmeri horizontalna oddaljenost bc
in se njen odnos primerja z razdaljo Ab. Kakor je bc do Ab, tako sta si tudi
višinski razliki med Bb in cC. Na tej osnovi se izračunava meja vidnega
prostora.

Slika 3
V danem primeru vidimo, da je razdalja bc skoraj enaka razdalji Ab.
Torej bo višina točke C vsaj toliko večja od višine točke B kolikor znaša
višinska razlika med A in B. — Višinska razlika med Cicelom in Menino je
1508 — 818 = 690 m, kar pomeni, da bi moral biti Boskovec 690 m višji od
Menine, da bi se mogel videti s Cicela. Toda pri večjih horizontalnih razdaljah, kakor je primer tu, moramo upoštevati tudi popravek zaradi zemeljske
krivulje, kar se izračunava po naslednjem obrazcu:
2R
kjer je A horizontalna razdalja, R pa zemeljski radij.
V navedenem primeru popravek zaradi zemeljske krivulje znaša 18 m
(17,9). To pomeni, da je treba od višine točke C, oziroma od Boskovca odvzeti
18 m. Potemtakem bi moral biti Boskovec visok 1508 + 690 —18 = 2180 m, da
bi se njegov vrh videl s Cicela, čeprav radij idealnega razgleda s Cicela zajema 76 km preko Boskovca. Pred Boskovcem se torej razteza orografska
kulisa Menina z višino 1508 m.
Horizontalna in zračna razdalja
Realni razgled je, kakor rečeno, samo tista površiiia, ki v resnici leži v
objemu našega pogleda. Geografske objekte in dolžine vizur v okviru razgleda
določujemo s karto in daljnogledom. Zemljevid mora biti po kompasu natančno orientiran. Vizure, ki jih potegnemo z vrha gore na skrajne točke realnega razgleda pa niso nujno enako dolge. Na eni strani utegnemo dobiti
vizuro 120 km ali celo daljšo, na drugi strani pa znatno krajšo. Vzrok je v
/

O tem glej: Jos. Z. Borčevič, Citanje karata, krokiranje i panoramsko snimanje.
Drugo dopunjeno izdanje, Beograd, 1935, str. 103 in si.
1

orografskih kulisah. Zaradi tega je krog našega realnega razgleda z visokih
vrhov praktično vedno nepravilen, v večini primerov deformiran.
Dolžine realnih vizur, odmerjene na karti, t. j. po horizontalni projekciji,
se razlikuje od razdalj po zračni črti. Te razlike nastajajo zaradi višinske
razlike dveh točk.
N. pr. horizontalna razdalja med Guštanjem (401 m) in Plešivcem
(1696 m) znaša po karti 6500 m. Če pa hočemo vedeti zračno razdaljo med tema
dvema točkama, uporabimo naslednji obrazec:
at =

V a 2 + h?

a.i je zračna razdalja, ki jo iščemo; a je horizontalna razdalja po karti;
h je višinska razlika. Po tem bi bili zračna razdalja a1 Guštanj—Plešivec:
m = V 65002 + (1696 — 401)2 = V 65002 + 12952 = 6628 m.
Razlika med ax in a znaša torej (6628 — 6500) = 128 m.
Jasnost pogleda
Stopnja jasnosti pogleda na bližnje in daljne predmete se menjava v zelo
širokih mejah. Tudi pri enakih pogojih opazovanja vidljivost raznih predmetov
ni enaka. Jasnost pogleda na vsak predmet zavisi po eni strani od koeficienta
njegove jarkosti in osvetljenosti predela v trenutku opazovanja; z druge strani
pa od oblike predmeta in od kontrasta z ozadjem. 8 Šaronov je s pomočjo del
treh ameriških fizikov sestavil zelo poučen pregled koeficientov jarkosti nekaterih predmetov. Nekoliko značilnih podatkov iz tega pregleda kaže naslednja tabela: 9
PREDMET

K

Gozd:
Iglasti
Listnati, zelen
„
jeseni, rumen . .
„
pozimi
Travnik, zelen
„
pokošen
. . . .
„
pod ostrim kotom
Posevek, zelen
„
zrel
„
pod ostrim kotom
Sneg, nov
Sneg, star, starejši
. . .
Sneg, kopneči
Apnenec
Zemlja, peščena, suha . .
„
peščena, vlažna
„
glinasta, suha . .
„
glinasta, vlažna
„
črna, suha
. . .
„
črna, vlažna . . .

0,040
0,050
0,15
0,07
0,064
0,065
0,34
0,055
0,15
0,34
1,00
0,90
0,80
0,40
0,13
0,10
0,15
0,06
0,03
0,02

PREDMET

Stmišče
Slama
Pesek, kvarc, bel, suh . .
Pesek, kvarc, bel, moker .
Pesek, rumen, suh . . . .
Pesek, rdeč
. . . . . .
Gramoz, granitni
. . . .
Opeka, rdeča
Cesta, asfaltna, suha . . .
Cesta, asfaltna, vlažna . .
Cesta, tlakovana, suha . .
Cesta, tlakovana, vlažna .
Zid, bel, na novo prebeljen
Zid, bel, star
Železna streha, rdeča
. .
Lesena streha, nepobarvana
Led, rečni
Morje na obali ZDA . . .
Ocean (Atlantski)
. . . .

K

0,10
0,15
0,15
0,00
0,15
0,10
0,17
0,20
0,32
0,11
0,20
0,09
0,90
0,70
0,13
0,15
0,35
0,068
0,035

Znano je, da se jasnost pogleda povečava z optičnimi pripravami. Kolikor preciznejše so te, tem bliže stoji gledani predmet, tem jasnejši se vidi
s O tem glej: V. V. Saronov, Tablicy dlja rasčeta prirodnoj osveščennosti 1 vldimosti. Moskva- Leningrad, 1945, str. 36 in si.
• Navedeno delo, str. 161.

I

177

Planinci po navadi uporabljajo prizmatične daljnoglede (binokulari Zeiss,
Goerz, Kern i. dr.)- 10 Taki povečavajo 6 do 8 krat. Daljnogledi, ki povečujejo
več kot 8 krat, niso primerni za planince, ker mora opazovalec za nje iskati
kak stabilen naslon. Monokular pa lahko uporabljamo samo z naslonom.
Triangulacijska priprava iz lesa, ne pobarvana, normalno visoka 6 do 8 m
se s prizmatičnim daljnogledom ugleda iz daljave 30 km in to samo, če stoji
na vrhu, kjer se odraža na horizontu. Sicer pa tak daljnogled ne seže dalj
od 50 km. Izrazite grebene in robove utegnemo posebno po dežju zelo plastično
z daljnogledom opazovati tudi do daljave 60 km. Preko te daljave daljnogled
po navadi pokaže le konture brez kakršne koli plastike. Največjo dosegljivost
sem dobil z daljnogledom znamke Zeiss 7 X 50 z vizuro Ljuboten—Milanov
Vrh na Kopaoniku 121,5 km. (po horizontalni projekciji).
Jasnost pogleda na opazovani lik zavisi najbolj od atmosferskih razmer.
Te razmere zavise po Šaronovu predvsem od količine in značaja oblakov, pri
vedrem vremenu pa od višine in od azimuta sonca. Kolikor je vizura bolj o d daljena od zemeljske površine, toliko čistejši so ogledovani liki. Visoki o d daljeni vrhovi se vidijo manjši kakor bližnji hribi manjših višin.
Zjutraj do devete ure je razgled zameglen z izparevanjem jutranje megle.
Dotlej so predmeti v daljnogledu zelo nejasni. Okoli poldne predmeti migljajo
zaradi migetajoče soparice. Tedaj se v lečah zelo občuti močna svetloba. P o poldne moti čad — suha megla — posebno ob toplih, tihih in jasnih dnevih.
Ugotovljeno je, da čad toliko moti vidljivost predmetov na horizontu, da se
kažejo bolj oddaljeni, kakor pa so. 11 V tem čadu boš le težko opazil iz Skoplja
Ljuboten iz daljave 32 km. Ostrejšo jasnost pogleda dobimo šele pred zahodom
sonca. Predmeti se tedaj plastično očrtavajo posebno proti vzhodu, a včasih
tudi na zapadu.
V sušnem vremenu se predmeti slabo vidijo, ker je zrak prenasičen s
prahom in absolutno vlago. Daljni predmeti se najbolje vidijo pred dežjem in
po dežju. V takem času gore dobe res impresivno podobo. Nebo je po navadi
prepreženo z belimi in motno sivimi oblaki. Na horizontu je vedrina, sem in
tja kak svilnat oblak. Lahki so, stalno se gibljejo, zdaj se redčijo, zdaj spet
zgoste. Sonce jih predira od časa do časa, kakor da se preceja skozi filter,
t o nenavadno oživlja planinski relief. Taki pojavi se vsaj v krajih, kjer sem
jih jaz opazoval — v Srbiji in Makedoniji — navadno javljajo spomladi in
jeseni.
Ugodne pogoje za daljna opazovanja sem dobil tudi ob meglenem morju.
Znano je, da se višina meglenega morja v gorah v glavnem drži med 1000
in 1200 m. Na tej višini se ustavlja in zaliva vse kotline in doline. Nad to
mejo je po navadi jasno. Tedaj štrle vrhovi zelo jasno iznad megle. Videti je,
kakor da so postavljeni na velikanske podpornike.
Vedri zimski dnevi z gorah niso ravno ugodni za opazovanja na velike
daljave, čeprav je, kakor smo videli, koeficient jarkosti snežnega predela d e setkrat večji. Venci oddaljenih gora pod globokim snegom se težko razločujejo
iz splošnega objema snežne odeje. Dalje se na vrhovih pozimi pojavljajo
snežni viharji, tako imenovani dinamični viharji, ki se stanovitno vrtinčijo
zaradi močne zračne struje. Zaradi nanesenega snega relief zemljišča izgublja
svojo plastiko. Če gledamo oddaljene zasnežene planinske masive, se nam
zde nekako izglajeni. Gore so enolične, skoraj amorfne. Ljuboten, gledan
sredi maja s Kosovega polja med Kosovsko Mitrovico in Prištino, mudi vtis
neke neizrazite mase.
Ako hodimo po gorah v nočnem času ob ščipu, se vidijo konture daljnih
gora do polnoči jasneje kot po polnoči. Ob ščipu je vidljivost trikrat večja
kot sicer. Po Šaronovu ščip najjasneje sveti petnajsti dan po mlaju. Močnejši'
ogenj ali električne svetilke z daljnogledom opazimo do 65 km daleč. Refleks
velikih požarov v Beogradu 1. 1941 med 6. in 7. aprilom si mogel zapaziti s
prostim očesom iz daljave do 70 km.
Ljubomir Djurič, Meteorologija ill nauka o vremenu. Beograd, 1932, .str. 110.
O daljnogledih glej: Dr. Albert Konig, Die Fernrohre und Entfernungsmesser.
Zweite Auflage. Berlin, 1933, str. 96—100 in 108—115.
11

10

Po svojih izkušnjah moram trditi, da so za opazovanja na daleč ugodnejši jesenski dnevi kakor pa vigredni. Najostrejšo jasnost pogleda sem ob
prej opisanih vremenskih pogojih našel proti vzhodu, posebno za vizure daljše
od 50 km, v oktobru in v začetku novembra med 14. in 16. uro. Predmeti so
v daljnogledu dobili tako jasnost, da so skoro spominjali na sliko, ki jo dobiš,
če daljnogled obrneš narobe.
•ir
Za praktično uporabo dajem naslednji pregled izračunanih radijev idealnega razgleda raz šestdesetih vrhov v slovenskih krajih: 13
H
NAZIV VRHA

Sent Lovrenc . . .

Vremšica
. . . .
Mrzlica
Vrhovec
Rog
Krim
Trdinov vrh . . .
Čemšeniška planina
Kura
Sveti Areh
. . . .
Veliki Javomik . .
Huda Luknja . . .
Jezerski Vrh . . .
Veliki Vrh
. . . .
Čaven
Ljubelj
Goljak
Peč
Rogla
Košenjak
. . . .
Velika Kopa . . .
Črni Vrh
. . . .
Veliki Rogatec
. .
Blegoš
Boskovec
. . . .
Porezen
Gladki Vrh • . . .
Velika Planina . .
Plešivec
Vojšca
Snežnik (notranjski)
Golica
Črna Prst
. . . .
Krvavec

m
1019
1026
1051
1079
1100
1107
1181
1206
1219
1249
1268
1273
1335
1347
1348
1366
1495
1509
1517
1522
1542
1543
1557
1563
1590
1631
1666
1606
1696
1737
1798
1835
1844
1853

A
NAZIV VRHA

km
122,2
122,6
124,1
125,7
126,9
127,3
131,5
132,9
133,6
135,3
136,3
136,9
139,8
140,5
140,5
141,S
148,0
148,7
149,1
149,3
150,3
160,3
161,0
151,3
162,6
154,6
156,2
156,2
157,6
159,5
162,3
164,0
164,4
164,8

Baba
Gradiča
Bogatin
Raduha
Begunj ščica
. .
Peca
Košutnikov Turen
Obir
Kepa
Storžič
Greben
Stol
Turška Gora . .
Km
Brana
Visoka Ponica
.

.
.

.
.

Urbanova Spica . .

Mala Mojstrovka
Ojstrica
Velika Mojstrovka
Cmir
Planjava
Rjavina
Špik
Dovški Križ . .
Skuta
Kočna
Prisojnik
. . .
Grintovec
. . .
Razor
'Jalovec
Visoki Rokav . .
Škrlatica
. . .
Triglav

.

.
.
.
.
.

H

A

m

km

1892
1965
2008
2062
2063
2114
2135
2141
2143
2143
2223
2236
2239
2245
2253
2272
2299
2332
2349
2369
2393
2399
2457
2472
2531
2532
Ž539
2547
2558
2601
2643
2646
2738
2863

166,5
169,7
171,5
173,8
173,8
176,0
17-6,9
177,1
177,1
177,1
180,5
181,0
181,1
181,4
181,7
182,4
183,5
184,8
185,5
186,3
187,2
187,5
189,7
190,3
192,6
192,6
192,9
193,2
193,6
195,2
196,8
196,9
200,3
204,8

Povsem tem moremo zanesljivo določiti nek razgled, ako je daljava p o gleda računsko dokazana in ako smo v okviru izračunanega radija večkrat
praktično opazovali. Brez daljših opazovanj, ki so že tako odvisna od atmosferskih razmer, ne moremo dobiti prave slike realnega razgleda.
Mnogi naši planinci so navadno razgled opisovali tako na pogled. Značilno je, da so slabo uporabljali zemljevide in se poleg tega naslanjali na
u Imena vrhov in absolutne višine so vzeti izključno iz naslednjih virov: Rudolf
Badjura, Kleiner Ftthrer durch Slovenien, Ljubljana, s. d.; Koledar Zveze planinskih
društev Jugoslavije, Ljubljana, 1934.

ljudske pripovedi, nekaj pa so dodajali še iz svojega. Nekateri vrhovi, ki so
se bolj ločili od skromne okolice, so namreč vzpodbujali ljudsko domišljijo,
da je ustvarjala legende o daljnih razgledih. Naši hribovci, čeprav obdarjeni
z ostrim opazovalnim darom, pogosto pretiravajo, kadar govore o razgledu.
Med vsemi podobnimi pripovedkami je najvidnejša legenda o pogledu z L j u botena na Solunski zaliv. Čeprav ni preizkušena, je vendarle prešla v literaturo. 12
Vendarle s tem ni rečeno, da se morajo ljudske ugotovitve o razgledih
vse zavreči kot neutemeljene. Nasprotno, zelo so zanimive in vredne pažnje.
Treba jih je le kritično preveriti in jih umeriti. Nastale so gotovo z dobrim
namenom; ljudstvo pač ni moglo poznati fizikalnih zakonov, o katerih smo
v tem članku govorili.
12 Glej: Dr. Ivan Krajač, Sar-Planina, Hrvatski Planinar, <br. 1, Zagreb, 1927, str. 4.
— O teim piše tudi ing. Pavel Novikov v Planinskem Vestniku, št. 1, 1932, str. 9.

Ciril

Praček:

ALPSKO SMUČANJE
Pogovorili se bomo v začetku splošno o raznih nujnih predmetih, ki jih
mora imeti smučar s seboj, kadar se
poda na daljšo turo. Le v ugodnih
vremenskih razmerah se podam na izlet daleč od obljudenih krajev. Ugodne snežne razmere so tedaj, ko je
snežna odeja debela in se udira tudi
pri pešhoji le malo.
O takem primeru ne moremo govoriti pri novozapadlem snegu. Gladka
in trdna snežna odeja je visoko v gorah tedaj, ko sneg predelajo razni činitelji, ki delujejo na sneg, to so: sonce, veter, mraz. V gore se podam torej
le, kadar je čas opravil svoje in predelal sneg. In nujna oprema? Da moramo vzeti s seboj naočnike, rokavice,
volneno pokrivalo, rezervne rokavice
in nogavice, trenerko, rezervni pulover,
o tem smo vsi že mnogo slišali. Imamo
pa tudi nekaj predmetov, na katere
nihče ne pomisli, le tam nekje daleč
od civilizacije žalostno premišlja, kako dobro bi bilo, če bi imel še to in
ono s seboj. Skoraj vsakemu smučarju
se primeri, da izgubi vijak na robniku. Navadno nima nihče rezerve s
seboj. Rezervnih robnikov navadno ne
nosim s seboj; če se mi del robnika
odlomi, ga preprosto nadomestim oziroma zakrijem z mažo. Toda nekaj
majhnih in večjih vijakov nosim v e dno s seboj. Morda najvažnejše orodje je vijačnik. Tega bi moral imeti
vsak smučar na turi vedno s seboj.
Najboljši je odvijač, ki se iz držaja
lahko sname in ima dve širini: na
enem koncu za majhne vijake, na
drugem za velike vijake. Tu sem

spada še majhna pila za obrušenje
vijaka, ki ga nadomestim. Nič manj
ni potreben na izletu rezervni kandahar. Mnogi so bridko okusili neprijetnost, ki nastane, če se pokvari kandahar streme. Pred seboj imaš dolg
smuk v najboljšem snegu, toda p r e smučati ga moraš s smučmi na rami,
mesto na nogah. Tudi čisto navaden
prstni jermen je lahko včasih nepogrešljiv na izletu. Naj se ti pretrga
navaden prstni jermen in že si onesposobljen za smučanje. Nekaj prstnih jermenov mora biti vedno v n a hrbtniku. Na palici se izvrši navadno
dvoje okvar. Utrga se zanka pri d r žaju. Za tak primer je dobra n a vadna vrvica. Utrgani konec jermena
preluknjam z nožem, vdenem vrvico
in trdno privežem okoli ročaja. Nož,
ki je tudi eden nepogrešljivih predmetov smučarja, je najboljši tisti, ki
ima poleg rezila tudi odvijač in šilo,
s katerim si pomagam za prebadanje
jermena in za utiranje luknjic za
robniške vijake. Če se mi odtrga krpljica, si zopet pomagam z vrvico ali
z žico.
To bi bili reparaturni predmeti.
Poleg teh nosim s seboj tudi maže.
Teh imajo navadno izletniki celo zbirko s seboj, ali pa tudi sploh nič. Kaj
naj bi torej vzel s seboj, da lahko p o rabim za vsak sneg? Katera koli
univerzalna maža za vzpon in za n a vzdol zadostuje, vedno pa imam tudi
kos parafina v vrečici. Tudi klister
je uporaben za vse vrste snega. Za
suh in nov sneg ga namažem zelo
tenko in dobro razmažem, tako mi

služi tudi za vzpon, namesto psov. Za
navzdol pa potegnem nekajkrat čez
smuči s parafinom. Navadna tuba
klistra in košček parafina sta torej
izletniku popolnoma zadosti za mazanje. Ali je nujno, da nosim s seboj
kože za vzpon? Res da ni nujno, ker
za vzpon lahko namažem klister nekaj debelejše, toda praksa .je pokazala
do sedaj, da je dolg vzpon najlažji s
kožami na smučeh. Naredil bom torej takole: za krajši vzpon od 300 do
400 m višinske razlike bom mazal, za
daljši vzpon pa bom uporabil kože.
Predmet, ki ni ravno nujno potreben, toda včasih zelo prav pride, je
šivanka in sukanec. Lahka stvar, zato
priporočljiva. Naočniki, rokavice in
ostalo, o tem, mislim, ni potrebno razpravljati.
Pomenili se bomo še o nekaterih
bistvenih stvareh iz smuške tehnike,
ki so nujne povsod pri smučanju, torej tudi v planinah. Biomehanika gibanja na smučeh ima predvsem dve
glavni zahtevi, to sta: v vsakem p o ložaju pravilna krmarica in opornica
in raznim položajem primerno čepenje. Krmarica, opornica, čepenje, to
so sicer že močno premlete stvari,
toda nikoli zadosti poudarjene, večina
padcev in napak izvira iz tega vrelca.
Če dodamo k temu še razbremenitev
in vrtenje v zavojih, potem imamo
pred seboj vse probleme smučanja.
Krmarica je vedno tista smučka,
ki stoji višje v bregu, torej zgoraj,
opornica (nanjo se opiram, nosi večji
del teže telesa) je vedno smučka, ki
je niže v bregu. Krmarica je vedno
pomaknjena nekoliko naprej (vsaj za
pol čevlja) in nosi manjši del obremenitve po teži telesa. Krmarica je
pomaknjena naprej zato, da lovi sunke valov na terenu. Ti sunki pridejo
vedno dz smeri, v kateri smučam, torej se pri vsakem sunku lepo ujamem
na naprej izproženo nogo. V nasprotnem primeru, da bi imel večino teže
na naprej pomaknjeni nogi, se ne bi
imel več kam ujeti pri eventualnem
sunku in bi padel. Na gladko zdrsanih
stezah so trenja in sunki slabe j ši, zato
tam ni potrebno tolikšno izproženje
krmarice naprej. Kaj se zgodi, kadar
pomaknem poljubno smučko (krmarico) naprej? Opazujte se pri smučanju in videli boste sami, da vam v
tem primeru ostane večji del teže na
zadnji smučki. S tem, da se pomakne

smučka naprej, se poveča podporna
ploskev, obenem dobi zaradi tega težišče telesa daljšo pot za nihanje,
preden se obesi preko podporne ploskve, kar povzroči padec. V kratkem:
ravnovesni pogoji so boljši z uporabljanjem daljše ali krajše izprožitve
krmarice pri različnih zahtevah terena ali snega. Na gladkem terenu izprožimo krmarico le nekoliko, v globokem snegu in v kotanjah pa močno
naprej.
Kadar se spustim v izrazito kotanjo, tedaj izprožim krmarico močno
naprej in se občutno nagnem na opornico, protibreg me vrže na sprednjo
nogo in tako se ujamem. Isto storim
vedno, kadar drsim iz zdrsane steze
v globok sneg. Funkcija krmarice je
torej v glavnem ravnovesnega značaja. Opornica pride do posebnega izraza v kristijanijah. Krmarica ostane
naprej pomaknjena tudi v kristijaniji
in obdrži vse značilnosti svoje funkcije, opornica pa se v kristijaniji lahko uporabi z izrazito obtežitvijo tudi
za prisilno krajši lok obračanja. Če
v kristijaniji sugestivno močno obremenim spodnjo smučko (n. pr. v levi
kristijaniji desno smučko) in se pri
tem nagnem po občutku nekoliko naprej, bom občutil, da stojim trdno na
snegu, trdno v strmini, ter da me lepo
zanaša v zaželeno smer. Funkcija
opornice torej ni samo ravnovesnega
značaja, z njo lahko reguliram izvedbo loka. Tesno s tem v zvezi je
tudi uporabljanje čepenja. Čepenje naj
bo sorazmerno. S tem mislim naslednje: kolikor se upognem v kolenih,
toliko se upognem tudi v kolkih, kota
naj bosta približno enaka. Opozarjam
na veliko napako, ki jo delajo začetniki: v kolenih so zravnani, v kolkih
prepognjeni do pravega kota. Težišče
pride na ta način izven telesa in telo
je zelo labilno. Čepenje in nagib sta
dve stvari. Iz sorazmernega čepenja
se podam najprej s celim telesom po
občutku in potrebi, ki mi jo narekuje
izvedba kristijanije in težnostni zakoni pri različnih spremembah strmine. Sčasoma dobi vsak smučar občutek nagiba in čepenja, ne da bi moral študirati različne zakone gravitacije.
H koncu še enkrat: morda najvažnejše pri tehniki gibanja na smučeh
je pravilno uporabljanje krmarice in
opornice ter sorazmernega čepenja.

D R U Š T V E N E
IZ OBČNIH z b o r o v
Priobčamo nekaj drobtin iz zapisnikov občnih zborov, ki smo jih prejeli konec meseca februarja.
2e v začetku decembra je polagalo
obračune PD Bled, ki mu zdaj predseduje tov. Rajko Gradnik. Iz poročila gospodarskega odseka izvemo, da
Doma na Lipnici društvo ni moglo
postaviti zaradi pomanjkanja kredita.
Stara koča ima sedaj samo kuhinjo
in jedilnico in sobo z 22 skupnimi l e žišči. Tudi trasirane poti preko Dražkega vrha na Preval niso zgradili iz
istega razloga. 6. jun. 1951 odprta
Blejska koča na Lipanci j e imela 963
obiskovalcev. Poleg postojanke ima
svojo kočo še SD Krim iz Ljubljane,
kar na gospodarsko aktivnost Blejske
koče ne vpliva ugodno. Kočo na J e lovici so odnrli 16. junija. Stoji na
Oblakovi planini in jim j o je dal v
najem prejšnji predsednik tov. Pazlar.
O gospodarstvu na tej koči nimamo
poročil.
PD Brežice se bori z razumljivimi
težavami. Nima nobene koče. Stojdraga je na Hrvaškem, Lisco ima K r ško, Bohor je prevzelo Senovo, Vetrnik p a je predaleč. Ugodna bi bila
postojanka na Planini na Gorjancih
ali Opatova gora, čeprav so slabe p r o metne zveze in ni smuškega sveta.
Na občnem zboru so sklenili, da b o do usmerjala svoje izlete na Stojdrago in na Pišeške hribe ter pomagali
PD Kriško pri gradnji doma na Lisci.
Vzbujali bodo zanimanje za planinstvo med mladino in med pionirji.
Izvoljen j e bil stalni odbor s predsednikom Gabrščkom na čelu.
PD Idrija šteje, kakor izvemo iz
poročila tajnika tov. Janka Trošta,
744 članov, od teh j e 648 uslužbenih
pri rudniku. Kljub temu j e društvo
bolehalo predvsem na pomanjkanju
denarnih sredstev. Zato niso mogli
dograditi koče na Javomiku, popraviti Hleviško kočo in kočo na Sivki in
stolpa na Hleviški planini. Društvo ni
znalo privabiti v svoje vrste mladino,
čeprav ima vrsto vnetih planinskih
delavcev, ki jih j e javno pohvalila
Gospodarska komisija P Z S (Peter
Skvarča, Ludvik Kovačič, Pavle P o ljanec, Vinko Božič in Ivan Likar).
Zelo prizadeven je bil markacijski od-

N O V I C E

sek, ki je na novo markiral pot s
Hlevilške planine na Kočevše, z Bele
na Otlico, z Idrije na Hleviško planino in do Ravbarske jame. Obnovil
je tudi kažipote.
PD Jezersko ima 75 odraslih č l a nov, mladincev 35 in 16 pionirjev. G o spodarstvo društva je trpelo, ker j e
imela Češka koča zelo majhen p r o met (obmejni pas). Člani A O so p r e plezali sev. zap. steno Skute ter p r venstvene smeri v severni steni K o č ne, v Dolgem hrbtu, v Dolški Skrbini,
pozimi pa severni raz Kočne. Odbor
se j e pečal z mislijo o koči na M l i narskem sedlu, ki bi služila predvsem
smučarjem. Društvu predseduje tov.
Ekar Anton.
PD Krško je pokazalo svojo življenjsko sposobnost z delom za novo
kočo .na razgledni in mikavni Lisci,
tako priljubljeni izlet-ni točki vsega
Zasavja, Zagrebčanov in Celjanov.
Koča že obratuje, vendar j e treba še
nekaj prizidkov in prezidkov ter opreme, treba je še zbetonirati cisterno,
ometati strope itd. Društvu predseduje tov. Čebular.
PD Kočevje j e imelo I. redni občni
zbor že 17. novembra 1951. Ustanovljeno j e bilo 20. maja istega leta in j e
uspešno premagovalo začetne težave.
Napravili so markacije na Fridrichštajn mimo Mestnega vrha do Jelenovega vrha in Ledene jame. Na J e lenovem vrhu jim je LIP podarilo
leseno stavbo, s čimer b o društvo c e neje prišlo do opremljene postojanke.
Društvu predseduje tov. Jože Kalan.
Tudi v naši ravni Panoniji živi
agilno društvo Murska Sobota. Iz p o ročila delavnega in iniciativnega dr.
Pezdirca izvemo, da šteje društvo 367
članov, od tega 145 mladincev. V Beltincih obstaja posebna skupina pod
vodstvom Mirka Baligaca. Prirejali so
izlete v bližnje in daljne hribe: P e čarovce, Gorico, na Dolič, Hrvatsko
Zagorje, Plitvička jezera in Julijske
Alpe.
PD Sv. Lucija ob Soči ima 230
članov, od teh j e v Sv. Luciji samo
110, ostali so v Desklah, Anhovem in
Podmelcu. Najdelavnejša je skupina
v Desklah - Anhovem, ki j o vodi tov.
Berlot. Skupini v Podmelcu gre p o -

sebno dobro od rok delo s pionirji.
Organizirali so vrsto posrečenih izletov v Julijske Alpe, enega celo na
Učko. Društvo nima premoženja, a
vendar lepo vrši svoje planinsko p o slanstvo. Predseduje tov. Franc Mavrič.
PD Slov. Bistrica je položilo o b račun svojega dela že 26. nov. 1. 1951.
Težavam, ki so trle skoraj vsa društva, je bilo komaj kos. Gospodar
društva je prišel na občni zbor brez
poročila. Društvo ima 625 članov in
precej obširno področje s 13 markiranimi potmi. Brez poročila sta ostala
tudi propagandni in gradbeni odsek.
Tehnično poročilo o gradnji planinskega doma pri Treh Kraljih pa je
podal delovodja tov. Fluher. Zelo delaven je AO, po svojih uspehih na
četrtem mestu v Jugoslaviji, vendar
je med njim in društvom prišlo do
hudih trenj, saj je na občnem zboru
nekdo predlagal, naj se A O ukine.
A O res ni predložil obračuna, pač pa
poročilo o svojih uspehih v gorah, za
katere ima največ zaslug tov. Lepšina.
Priredili so dva tečaja in en tabor,
vršili propagando, priredili predavanje in razstavo v Poljčanah. PD Slov.
Bistrico mora to trenje spraviti s sveta v duhu planinstva, ljubezni do g o ra in skrbi za mladino, ki namer j a
svoj korak v stene naših gora.
PD Velenje je odprlo zavetišče na
Kozjaku, medtem ko za novo kočo ni
našlo sredstev. Članov ima 206.
PD Sv. Jurij pri Celju je zborovalo 1. februarja t. 1. v novem Z a družnem domu. Navzočih je bilo 28
članov. Društvo se je ustanovilo 24.
IV. 1951 in ima s pionirji in dijaki
79 članov. Predseduje Tone Dobrotinšek, v odboru isodeluje Andrino K o pinšek. Priredili so 5 izletov: na Boč,
Nanos, Triglav, Raduho in Svetino.
Poseben odbor skrbi za gradnjo koče
na Rasevni.
PD Črnomelj je imelo občni zbor
30. I. t. 1. Ustanovljeno je bilo spomladi 1. 1951 s 50 člani. Danes šteje
društvo 110 članov. Društvo se ukvarja s propagando in se pripravlja na
gradnjo planinske postojanke na Mirni
gori.
PD Postojna pod sivim očakom Na,
nosom se lepo razvija. Zamisel društva o vsakoletnem planinskem taboru na Nanosu ni našla prave podpore
pri drugih društvih, vendar se je

kljub temu tudi 1. 1951 vršil lepo uspel
praznik primorskih planincev na tej
prezanimivi gori, raz katere pregledaš
vso osvobojeno Primorsko s Trstom
vred. Društvo šteje 278 članov. Opaziti
je stalno padanje članstva. AO ima 13
pripravnikov, ki so pod vodstvom
Marjana Perka preživeli lepo uspel
alpinistični tečaj v Trenti. Ponovili so
centralno in zapadno smer Vel. Vršaca ter preplezali več smeri v Srebrnjaku. Lepo delo je opravil markacij ski odsek, ki mu načeluje tov. Klemene. V prihodnosti nameravajo obnoviti bivak »Alba« pod Kanjavcem.
PD Oplotnica je tudi mlado, komaj
leto staro društvo. Ustanovljeno je
bilo 28. VIII. 1950. Lani je zrasla na
območju društva Koča na Pesku, ki
jo je zgradilo Lesno industrijsko podjetje v Konjicah in jo prepustilo PD
Oplotnici v opremo in oskrbovanje.
22. julija 1951 je bila slovesna otvoritev koče, istočasno pa so pred kočo
odkrili spomenik padlemu borcu Tonetu Melivi. Otvoritve se je udeležilo 1000 planincev, največ iz Maribora in Slovenj Gradca. Društvo namerava zgraditi še večjo kočo pod
Roglo, za kar že ima parcelo. Uspeh
nove koče na Pesku je razveseljiv,
saj znaša čisti dobiček 117.000 din.
Ima 8 sob z 22 posteljami. Imela je
čez 8000 obiskovalcev, med drugimi
sta bila tu tudi 2 Rurnuna, 2 Nemca,
1 Francoz. Društvo je najožje povezano z lokalno industrijo.
PD Novo mesto je zborovalo 11. II.
1952. Oskrbuje na Gorjancih Kočo
Vinka Paderšiča. Njegova naloga je
med drugim, da dvigne tujski promet na Dolenjskem, za kar obstoje
naravni pogoji. Društvo ima kočo tudi
na Trški gori, promet pa ni velik zaradi konkurence »privatnih veselic po
zidanicah«, kakor se je slišalo na občnem zboru.
PD Nova Gorica je v preteklem
letu vodil tov. Miro Škarabot. Občni
zbor se je vršil 13. I. t. 1. Pozdravil
ga je tudi znani planinski delavec
Ludvik Zorzut v imenu neosvobojene
Primorske. Ker je bila udeležba zelo
pičla, se je občni zbor sicer nadaljeval 27. I. t. 1. v Solkanu. AO je živel
samo v Gozdarski šoli v Krombergu,
vendar izgube pok. Ivana Bučerja še
ni prebolel. Urijo se v Lijaku, sicer
pa so preplezali Batognice v Krnu
(Perko - Vertelj). Posebno delaven je

bil gospodarski odsek, ki je uredil
kočo na Trstelju. V dveh in pol
mesecih so preuredili italijanski o b jekt na Krnu v prijetno planinsko
postojanko, ki nosi ime po pok. Ervinu Gomiščeku. Kočo so odprli 16. IV.
1951. Postavili so tudi spominsko ploščo pok. Ivanu Bučerju na koči na
Trstelju in pok. Gomiščeku na koči
na Krnu. Postojanke pri Krnskem
jezeru še niso začeli graditi. Postojanka bi imenitno služila smučarjem.
Nekdanjo fašistično kasarno v Lepeni
so preuredili v skladišče in izhodno
točko za gradnjo pri Krnskem jezeru.
JLA je namreč društvu odstopila to
kasarno in ono pod Bogatinom. Zaradi
pomanjkanja denarnih sredstev ni prišlo do gradnje. Propagandni odsek je
dosegel prav lep uspeh ob organizaciji Titove štafete od Sežane do Bovca
in Triglava. Pri tem je sodelovalo 80
članov PD nova Gorica. Društvo je
doseglo tretje mesto v tekmovanju za
10. obletnico OF, priredilo dve raz-

stavi ter se udeležilo raznih manifestacij. Kočo na Trstelju je preimenovalo v Stenjkovo kočo po narodnem
heroju Sibelja Stenjku. O priliki IV.
obletnice priključitve Slovenskega Primorja je 16. IX. 1951 organiziralo Zbor
planincev na Krnu, ki se ga je udeležilo nad 200 planincev. Mnogo dela je
opravil, a mnogo si ga je pustil še za
prihodnje leto maiikacijski odsek. Društvo je organizirano po agilnih sekcijah v Kanalu, Štanjelu, Nižji gozdarski šoli, Tovarni pohištva itd. Šteje
1066 članov.
•čr
Angleži v Julijskih Alpah. V m e secu avgustu je skupina 11 Angležev
in Angležinj, članov ITT (International Tramping Tours), obiskala Julijske
Alpe ter jih pod vodstvom naših alpinistov prehodila od Planice do Bohinja. Udeleženci so v decembrski številki svojega glasila »The Pilgrim«
priobčili dnevnik potovanja.

DELO INOZEMSKEGA ODSEKA
Visa leta po osvoboditvi je bila v
naših alpinistih živa želja, da bi obiskali in plezali v tujih gorah. Toda
šele 1. 1950 je bilo mogoče realizirati
te želje. Na skupščini PZS 1. 1950 so
bili poverjeni pasli referenta za odprave v inozemstvo Lukancu Ivu. Ko
je delo tako naraslo, da mu en sam
človek ni bil več kos, se je formiral
pri PZS pozimi 1951 inozemski odsek.
Načelnik odseka je Lukanc Ivo.
V pičlem letu svojega obstoja je
napravil ta odsek ogromno delo. Namen tega članka je, da v skopih obrisih poroča o izvršenem delu. Kot edino gradivo so uporabljena pismena
poročila, katera so oddali naši alpinisti in planinci po izvršenih vzponih
v inozemstvu na PZS. Ker pa ta p o ročila niso izčrpna in poleg tega verjetno niti nimamo poročil o vseh
vzponih, ta članek ne podaja pregleda
vsega povojnega delovanja naših alpinistov v inozemstvu. Za večino plezalnih vzponov navajamo v oklepajih oceno težavnostne stopnje. Te
ocene so v glavnem predpisane iz včasih že zastarelih plezalnih vodičev;
ocenjevanje plezalnih smeri v tem
članku torej ni enotno in je glede na
današnjo stopnjo razvoja nekoliko
previsoko. Da bi sestavili enotno lest-

vico ocenjevanja, nam ni uspelo po
1. 1945 niti za domače gore.
Vse uporabljeno gradivo je zbral
in uredil pri PZS Fredy Šerbec.
Kot prva Jugoslovana sta odšla v
inozemstvo alpinista Perko Marjan in
Zagrebčan Kučan Nino. Udeležila sta
se tečaja za visokogorsko smučanje
v Engstlingenalpu v Berner Oberlandu v Švici. Tečaj je organizirala Mednarodna alpinistična unija in je trajal
od 19. do 22. marca 1950.
Od 8. do 18. so se mudili v skupini
Grossglocknerja More, Keršič, Zupet
in Hodalič. Udeležili so se mednarodnega smučarskega tedna, se povzpeli
na vrh Grossglocknerja, na povratku
so pa še obiskali skupino Dachstein.
Keršič, Dovjak in Zupančič so se
udeležili tečaja avstrijske GRS v
Lienških Dolomitih od 1. do 12. julija.
Preplezali so samostojno pa tudi v
družbi z Avstrijci nekaj plezalnih
smeri, tako v Teplitzer Spitze in Seekopfu iz juga (III), severni steni Seekopfa, zapadni steber Laserzwand (V,
Kumnig - Zupančič, Keršič - Schwenberger), severni raz in severno steno
Hochstadla (stena je znana po svoji
višini), Gamswiesenspitze (IV, K u m nig - Zupančič),
Simonskopf,
Rdeči
stolp po Schimtt - kaminu ter severni

traverzi in Laserzwand po Alpenrauter-kaminu. Po zaključku tečaja so
se odpeljali s Kumnigom še v Heiligenblut ter se povzpeli na Hofmannsspitze ter na Grosglokner po severnem grebenu.
Od 10. julija do 1. avgusta so potovali pa avstrijskih in nemških planinskih središčih Velnar, Lukanc in
Pogačnik. Vzpostavili so stike s tamkajšnjimi planinskimi in alpinističnimi organizacijami, o naših gorah so
predavali v Grazu in Insforucku. Izvršili so tudi več vzponov, tako n. pr.
na Grossglockner, po Heroldwegu na
Totenkirchl v Wilder Kaiserju. Lukanc pa je is Kočevarjem preplezal
steno Watzmanna v Berchtesgadenskih Alpah (najvišja stena v Vzhodnih Alpah).
V juliju je odšla v Gesause na bazi reciprocitete prva večja skupina
naših alpinistov. Vodja skupine je bil
Koblar Stane, udeleženci: Jerovšek,
Škerl, Vavken Evgen, Šavelj, Govekar, Jezeršek, Herlec Roman, Januš,
Primožič, Brojan, Kemperle, Orel, Cop
Joža, Slavec ter Frelih, poleg njih pa
še dva Hrvata Mihajlovič in Radoša.
Alpinisti so se mudili v tujini od 15.
do 29. julija. V alpinističnem pogledu
je bila ta odprava zelo uspešna, izvršenih je bilo veliko število plezalnih
vzponov. Preplezana je bila smer
Pichl-Zimmer (III) v Festkoglu, kaminska smer v Haindlkarturmu (IV),
smeri Jahn—Zimer (III) ter Pfannl—
Maischberger v Hochtoru (IV), stena
Planspitze ter Totenkopfl in Reichenstein v več smereh. Samostojno so
naše naveze preplezale raz Rosskuppe
(IV, V) v družbi z Avstrijci pa še
severno steno Rosskuppe (V, Gsellmann - Slavec) ter proslulo severno
steno Dachla (V, Gsellmann - Skerl,
Schlachter - Jezeršek). Po končanih
turah v kopni skali je odšla skupina
v Krumml, od koder se je povzpela
na vrh Grosser Geiger in Dreiherrnspitze v Visokih Turah.
2. septembra je odpotovala v A v strijo druga skupina naših alpinistov,
ki je prav tako kot prva štela 18. članov. (Perko, Zupan, Kilar, Levstek,
Vavken Vido, Koblar Slavko, Šilar,
Kruišič, ing. Modec, Kokošinek, Prevoršek, Ferjan, Blažej, Čanžek, Orehek, Kramžar, in vodja prof. Lipov šek). Skupini je ves čas nagajalo slabo vreme, tako da plezalci niso mogli

izvesti glavnega načrta: preplezati
samostojno severno steno Dachla. 7
navez je preplezalo raz Rosskuppe
(IV, V), preplezani sta bili smeri Jahn
—Zimmer (HI) in Pfannl—Meischberger (IV) v Hochtoru, kaminska
smer v Haindlkarturmu (IV) ter ismer
Pichl—Zimmer (III) v Festkoglu. Skupina pa ni več odšla v Visoke Ture,
temveč se je vrnila domov.
Od 9. do 21. septembra se je mudila v francoskih gorah v skupini
Mont Blanca šestorica naših plezalcev (Kenšič, Verovšek, Zupančič, Medja ter Brezovečki in Mesnerič). Tudi
tej skupini vreme ni bilo ves čas naklonjeno. Plezalci so pristopili na vrh
Mont Blanca. Nekaj tednov pred to
odpravo sta se mudila v Franciji dr.
Avčin in ing. Dolar. Hotela sta pripraviti vse potrebno za prihod naše
ekipe, vendar je ing. Dolar zbolel in
plezalca sta se morala vrniti v domovino.
V septembru se je dr. Avčin udeležil XI. kongresa UIAA v Milanu, v
decembru pa sta odpotovala kot gosta
na Stiftungsfest štajerskih planincev
v Mautern Joža Čop in Tine Orel.
V letu 1950 je obiskalo naše gore
več skupin inozemcev. Prvi tujci v
naših gorah so bili Jug, Hausegger in
Jaindl iz Graza v mesecu aprilu. Od
23. julija do 10. avgusta je vodil Marsel Ivo po Julijskih Alpah skupino 10
planincev, članov organizacije »Naturfreunde«.
V avgustu je plezala v Julijcih skupina 24 avstrijskih plezalcev in plezalk, predvsem iz Štajerske. Spremljali so jo Keršič, Perko, Zupan in
Šerbec.
Nekaj dni kasneje je prispela druga skupina 7 Avstrijcev, prav tako
Štajercev. Spremljala sta jo Šerbec
in Verovšek.
Gost Planinske zveze je bil tudi
Hans Gsellmann, ki je obiskal K a m niške in Julijce ter je imel predavanje v Ljubljani. Ponovno je prišel s
spremljevalko po božiču ter je predaval na Jesenicah in v Kranjski gori.
V decembru je predaval o tujih
gorah v Ljubljani, Kranju in na Jesenicah Wolfgang Hartl iz Frankfurta.
Januarja 1951 sta odšla v Avstrijo
Škerl in Blažej. Zaradi slabega vremena sta. izvedla v skupini Hochschwaib le nekaj smuških tur.

V marcu je potoval v Trbiž in Beljak Lukanc Ivo, da bi vzpostavil stike
ter omogočil izmenjavo alpinistov s
tamkajšnjimi društvi.
Aprila sta se udeležila zimskega
tečaja lavinskih psov na Patscherkoflu
v Avstriji Perko in Škerlep s svojima psoma Rigo in Džina.
Konec aprila in v mesecu maju sta
odpotovala v Berchtesgadenske Alpe
Jerovšek in Orehek, v skupino Silvretta pa Slavec Saša. Prva dvojica
se je povzpela s smučmi na vrhove:
Watzmann, Watzmamnkind in Grosses
Goli, Slavec pa je pristopil na tritisočake: Dreilanderspitze in Veliki in
Mali Buin.
V maju so se udeležili tečaja avstrijske GRS v Hochschvrafou gorski
reševalci Župančič, More in ing. Dolar. Po tečaju je preplezal ing. Dolar
s Hauseggerjem raz Schartenspitze
(IV).
V avgustu sta potovala p o Avstriji
in Nemčiji gospodarja Pogačnik Jože
in Škrajnar Tone in sta se seznanila
z gospodarsko problematiko tujih društev.
Ker se odprave celih skupin alpinistov v tujino v letu 1950 niso izkazale za najboljše, so odšle v naslednjem letu v tujino le posamezne naveze. Zaradi težav s potnimi listi pa
so mogli prvi alpinisti odpotovati šele
konec septembra.
Ing. Modec ter Serfoec sta se mudila v Berchteisgadenskih Alpah ter
v Wilder Kaiserju, kjer sta preplezala
Fiechtlovo smer v severni steni Totenkirchla (V).
Banjai in Drnovšek sta preplezala
zajedo Watzmanna (IV, V) ter zapadni
greben Malega Watzmanna. Na povratku sta z Vidmarjem še obiskala
Visoke Ture.
Kočevar in Blažej sta preplezala v
Wilder Kaiserju Botzong kamine v
Predigtstuhlu (III, IV),- raz Christaturma (V) ter Diilferjev kamin v Totenkirahlu (V, VI). Na povratku se je
povzpel Kočevar še na Sonnblick v
Visokih Turah, Skerl in Zupan sta
pristopila na Grossglockner.
Kilar in Vavken Vido sta preplezala v Berchtesgadenskih Alpah zelo
težavno smer v tretjem Watzmannkindu, nato pa sta v skupini Karwendel preplezala skupno z Matičičevo in Fajdigovo raz Lalidererspitze (IV, V). Matičičeva in Fajdigova

sta preplezali samostojno v Berchtesgadenskih Alpah steno Malega Watzmanna (IV).
Zelo uspešna je bila v Berchtesgadenskih Alpah tudi dvojica ŠemrovVavken Evgen, ki je preplezala 12
smeri, Šemrov se je povzpel celo preko 2000 metrske stene Watzmanna,
vendar ta dvojica še ni podala p o r o čila o svojih vzponih.
Kot gospodarstvenik je odpotoval
v Zapadno Nemčijo prof. Degen iz
Maribora, v tujini sta se mudila tudi
Tine Orel in Kopitar iz Celja.
Fon Stane iz Radovljice se je p o vzpel v družbi s 'svojimi avstrijskimi
tovariši na vrh Košute ter na tritisočake: Johannisiberg, Hoher Riffl in
Eiswandberg v Visokih Turah. Poleg
tega so se mudili v tujini še Frelih,
ki se je povzpel na Watzmann, Krainer, ki se je povzpel na Zugspitze,
Kamničana Uroš in Adolf čebulj sta s
kolesi Obiskala Visoke Ture, Jenčič je
obiskal Sonnblick, znani fotograf Jaka Cop pa se je mudil v Berchtesgadenskih Alpah.
Tudi letos je odšla skupina 10 alpinistov v skupino Mont Blanca v
Franciji. Odprave so se udeležili: Z u pančič, Verovšek, Zupan, Med j a, M o re, Krušič, Šilar, Škerl, Kočevar in
Perko; trajala je od 29. julija do
11. avgusta. Tudi letos so imeli alpinisti neugodno vreme, vendar so izvedli prečenje Mont Blanca, preplezali greben Brenva (IV), se povzpeli
na Aiguille d'Argentiere in Aiguille
de Chardonnet. Tudi Avčin in Dolar
sta se letos v avgustu mudila v Franciji, vendar je že po drugi turi doletela ing. Avčina smola, da si je zlomil nogo in tako nista mogla izvesti
svojega plezalnega načrta.
V letu 1951 se je dvakrat mudil pri
nas Gsellmann iz Graza (februar in
marec) ter predaval v Domžalah, Kranju, Tržiču, Celju, Trbovljah, Hrastniku in Slov. Bistrici. Večino n j e govih predavanj je prevajal Blažej.
V aprilu in maju je smučalo, na
Komni 15 Nemcev iz Frankfurta, katere je pripeljal v FLRJ Hartl.
Tečaja GRS na Vršiču v začetku
maja so se udeležili tudi 3 reševalci iz
Graza (Messnaritsch, Kranjc in Hausegger).
Od 13. do IS. julija se je vršil na
Bledu kongres UIAA. O tem je p o drobno poročal v Vestniku Lukanc.

V avgustu je skuipina 11 Angležev
prehodila Julijske Alpe od Tamarja
do Komne. Vodil jih je Blažej.
Skupino 8 Francozov, k i j e obiskala
Julijce v zameno za našo odpravo v
Francijo, je spremljala v avgustu Staža Cerhič, skupino 4 Avstrijcev pa
Jerovtšek.
V oktobru nas je obiskal znani
nemški alpinist Heckmair ter je predaval v Ljubljani in v Kranju.

Na svojih številnih turah v inozemstvu so navezali naši alpinisti in
plezalci številne osebne stike z inozemskimi organizacijami in posamezniki, poleg tega so nabavili tudi precej strokovne alpinistične literature o
tujih gorah. Pregled dela kaže izredno
delavnost odseka, vendar je njegovo
nadaljnje delovanje v prihodnjem letu odvisno predvsem od devizno-finančne problematike.
Blažej Janko

R A Z G L E D

P O

Alpinistične novice iz Francije. Po
zadnjih uspehih in neuspehih francoskih alpinistov v izvenevropskih p o gorij (Anapuma, Nanda-Devi) se je
direkcija Ecole National de ski et
dAlpinisme v Praz de Ohamonix odločila in poslala svojo elito, same
izbrane plezalce, tudi nam dobro znana imena, v izvenevropske gorske p r e dele v Visoki Atlas.

ray in Strouve. Odprava ima nalogo
raziskati alpinistično neobdelane vrhove krajnih južnih Andov ter morebitni naskok na večkrat brez uspeha
naskakovani granitni orjak Fitz Roy.
Lyonska sekcija Club Alpin Frangais je organizirala odpravo na vzhodno obalo Grenlandije pod vodstvom
M. Desorbaya. S to odpravo je Club
Alpin Frangais dokazal, da se v celoti
zaveda važnosti alpinistične znanstvene raziskave Grenlandije, kajti to je
že tretja povsem francoska odprava
na ta največji ledeni otok.
Raziskovanje Kenije in njenega
celotnega masiva še daleč ni končano.
Še so cele vrste nedotaknjenih vrhov,
manjka tudi obširna monografija, k a kor tudi dober zemljevid, kar misli
rešiti Club Alpin Frangais, ki bo v
letošnjem letu poslal v Kenijo odpravo pod vodstvom M. Martina in
J. Side. Po vsem tem lahko zaključujemo, da je Club Alpin Frangais
stopil v ospredje raziskovanja izvenevrqpskih gora in s tem zavzel v o dilno vlogo.
Lukanc Ivo

Odpravo je finansirala Uprava za
telesno vzgojo in šport in marokanski Service. Cilj je bil: izpopolniti
zbrane alpinistične podatke in opise,
smeri prejšnjih odprav v masivu V i sokega Atlasa, utrditi vezi med alpinisti francoske Uniie in vzbuditi pri
javnosti pozornost na te marokanske
gore.
9. Oktobra 1951 so se vkrcali v letalo, ki jih je preneslo v Casablanco,
Armand Charlet, vodja ekipe, ter inštruktorji Robino, Rionda, Mora, Contamine, Pez in Thomas.
Uspehi niso izostali. Doseženih je
bilo 11 vrhov nad 3500 m višine in
opravljenih pet prvenstvenih pristopov. Tudi nadvse zanimiv barvni film
o teh vzponih je odprava prinesla
domov.
Gilbert Robino vzhičeno pripoveduje v glasilu CAF-a o Berberih,
divji lepoti Atlasa, nedotaknjenosti
sten, lepem poletnem vremenu, o barvah in konfiguraciji gora ter o tehničnih težavah, na katere je naletel
v teh stenah.
29. novembra 1951 je odšla šestčlanska francoska odprava v Patagonske Ande. Odpravo sestavljajo:
Rene Ferlet, dr. Azema, Guido Magnone, Jaques Poincenot, Lionel Ter-

S V E T U

Eiger je gora, ki ji je malokdo kos.
Tudi Lauperjeva smer v severovzhodni steni Eigerj a je doživela komaj
šesto in sedmo ponovitev.
Pik Lenin (7130 m) v Pamirju je
kot četrta odprava doseglo 12, sovjetskih oficirjev iz Taškenta.
Mont Logan (6050 m) na Alaski sta
kot druga naveza zmagala znani A n dre Roch in Mr. Read. Isti teden so
se povzpeli nanj tudi trije študenti iz
Fairbanka.
Aiguille Noire de Peuterey v masivu Montblanca je eno od reprezen-

tativnih preizkuiševališč svetovne alpinistike. Lani je bila direktna smer
v zapadni steni petič ponovljena. P o novili so jo Nemci, med njimi dr.
Hechtel in Feustl. To je prvi nemški
vzpon preko te stene. Nemci so lansko
poletje ponovili tudi vrsto najtežjih
vzponov v Dolomitih: zahodno steno
Peitlerkofla, sevemozahodno steno Civette, Pan - di - Zucchero in Punta Civetta.
»Der Bergsteiger« prinaša v lanski
novembrski številki članek Hellmuta
Schonerja »Planinstvo v Jugoslaviji«.
Številka je opremljena s fotografijami
naših gora, ki so jih prispevali Slavko
Smolej, Janko Ravnik, Premru Ferdo
in Hellmut Schoner. Schoner govori
najprej o zgodovini planinstva v naših republikah in o velikem razvoju
po 1. 1945. Nato na kratko seznanja
nemškega planinca z glavnimi gorovji
in gorami v Makedoniji, Srbiji, Črni
gori, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, posebej pa obravnava pod
geslom iz Baumbachovega Zlatoroga
naše »Zlatorogovo kraljestvo« v stilu
spretnega, bistrega tujskoprometnega
izvedenca. Kot posebnost naših Alp
zabeležuje vseh šest bivakov z vsemi
podatki o njihovi kapaciteti in alpinističnem pomenu. V isti številki je
izšla Walcherjeva razprava o vrednotah in pomanjkljivostih alpinizma.
Marsikakšni misli bi utegnili pritrditi:
da je alpinizem iskanje resnice, saj je
vsaka tura potovanje po najrazličnejših znanstvenih področjih — astronomiji, kozmologiji, geologiji, mineralogiji, botaniki, zoologiji, antropologiji,
sociologiji, zgodovini, literaturi, folklori, geografiji itd. Alpinist nikoli ne
zna vsega, nikdar dovolj. Druga vrednota alpinizma je po Walcherju estetične narave, tretja vrednota je mistika, dalje etika, erotika in celo religija. Razprava je duhovito pisana,
in seveda prepletena s citati iz Schillerja, Kanta, Hegla, Nietzscheja in seveda tudi papeža Pij a XI. Ima namen,
da da alpinizmu v smislu idealističnega svetovnega nazora značaj globljega duševnega in duhovnega dela.
Mistična religiozna doživetja za to
gotovo niso potrebna, ne moremo pa
si misliti, da bi alpinizem ne služil
znanstveni, etični in estetski vzgoji
človeka. In erotika? Ljubezen, ki je
pripravljena na žrtve, ki je neustrašena in zvesta, vodi človeka do veli-

kih dejanj tu in tam. Če odbijemo pri
tem freudovski poudarek, je zrno resnice v tej trditvi.
Podoben napor najdemo v referatu Alfreda Jenneweina, prvega predsednika DAV. Referat je imel 1. j u lija 1951 ob proslavi 50-letnice A V
sekcije v Duisburgu. Tezo referata je
oblikoval ob poročilih o množičnosti
sovjetskega alpinizma in sistematični
vzgoji sovjetskih alpinistov. Alpinizem ima danes druge naloge kakor v
klasični dobi, ko je odpiral ljudem
gorski svet. Danes mu je treba dati
filozofski in kulturnosociološki temelj,
da zavzame stališče do duhovne situacije sedanjosti. Jennewein se kot
tipični zastopnik poražene Nemčije
zavzema za to, da alpinizem krepi narod v njegovi borbi za človečanske
vrednote, da ozdravi človeka v n j e govi duhovni razklanosti in raztrganosti, v njegovem odporu zoper negativne učinke civilizacije. Torej novo
rousseaujevstvo. Nazaj k naravi, stran
od družbe, da postaneš in ostaneš
človelk! Gore naj nudijo človeku lepa
doživetja, obenem pa naj ga rešujejo
pred razdiralnimi vplivi sodobnosti.
Planinstvo naj služi regeneraciji človeka. Alpe mu morajo biti več kot
evropski »playground«, biti morajo
neusahljiv vir humanizma. Vsekakor
zanimiv odsev duhovne stiske!
Alpinisme prinaša v decembrski
številki 1951 Leiningerjevo poročilo o
delu francosko-toelgijske odprave v
Cordillero Blanco 1. 1951 pod naslovom »Nevado Alpamayo«, čudovito
lepega kristalnega vrha, gotovo enega
najlepših na svetu. Louis Dubost prinaša dramatično zgodbo o francoski
odpravi na vzhodni Nanda Devi, znani Jean Couzy pa razpravico o zadnjih 300 m proti vrhu Mount Everesta. Številka je torej vsa usmerjena v
najtežje inozemske alpinistične terene.
Značilen za miselnost francoskega alpinizma je Dulbostov spominski zapisek Duplatu in Vignesu, ki sta ostala v ledu in snegu na Nanda Devi: »So
ljudje, ki nosijo alpinizem v sebi, ki
računajo samo z gorami. Samo v njih
iščejo radosti, dobrine in pot do v e ličine. Uživajo v osebnem zadoščenju
in divji ^rostosti in dosegajo v svetu,
kjer jih vse odbija, istočasno s stvarno višino tudi duhovno.« Zapisek se
konča z besedami francoskega simbolista-vernika Paula Claudela: »Bodita

vredna plamena, ki vaju požira v slavo ,de toute 1'Eglise'.« Torej tudi tu
nepotrebno vnašanje religije!
Jean Couzy razpravlja o članku
generala Nortona, ki je eden od rekorderjev M. Everesta. L. 1924 je po
Velikem Ozebniku prodrl do 300 m
pod vrhom. Samo Smythe je 1. 1933
prišel tako visoko ter Harris Wyn in
Wager. Norton odobrava Shiptonovo
in Tilmanovo teorijo o »lahkih« odpravah, vendar tu ni iti do skrajnosti.
Vsaj zdravnik je neobhodno potreben.
V Garhval Himalaji je uspela indijska ekspedicija (Greenwood, Gurdial, Singh, N. D. Jayal in Svendrlall
in mnogo nosačev). Kot tretji so se
Indijci povzpeli na Trisul, kot drugi
na Rataban (6125 m), spodletelo pa jim
je na Hathi Parbatu.
Kljub materialni stiski in političnim težavam je mednarodni alpinizem od M. Everesta kar »fasciniran«.
Neki Kanadčan iz južne Rhodezije,
Earl L. Denman je 1. 1947 sam naskočil najvišjo goro na svetu. Svojo pustolovščino je popisal v reviji Appalachia. 22. marca 1947 je zapustil
Dardžiling z dvema domačinoma, brez
zemljevida, brez tibetanskega vizuma, brez znanja jezika, z 250 funti.
V prvih dneh aprila je po mnogih
ovinkih dosegel ledenik Rongbuk. Po
4 taborih na klasični angleški smeri je
dosegel Col du Nord (7010 m). Vihar,
slaba oprema in mraz ga je pognal
nazaj iz višine 7200 m. 28. aprila ga
vidimo spet v Dardžilingu. Novi p o izkus 1. 1948 je bil že v kali zatrt, kajti
Denman ni dobil nobenega pomagača,
ker je Tibet razglasil, da je Denman
na tibetanskem ozemlju »nezaželen«.
Raziskovanje južnega pobočja M.
Everesta je postalo potrebno, ker je
tibetansko pobočje zaradi političnih
in diplomatskih težav »za dolgo časa«
zaprto. H. W. Tilmann in Ch. S. Houston sta se v novembru 1950 mudila
tu 3 dni. Odšla sta iz Tangbocha ob
reki Kosi preko ledenika Khumbu na
zapadni Cirque (West CWM). Dosegla
sta vrh Pomori v soseščini M. Everesta. Njuni zaključki so pesimistični
zaradi izredno strmih ledenikov, na
katerih ni najti mesta za postavljanje
šotorišč. Shiptonova ekspedicija, o
kateri se dnevni tisk pri nas in drugod že dalj časa razpisuje, je svoja
raziskovanja usmerila na isto področje.
Novozelandca Hillary in Riddiford sta

na pohodu do Nameheja, ne daleč od
Tibeta in M. Everesta zavzela vrh
Mukut Parbat v Garhvalu. Shipton
soglaša s Tilmannovim mnenjem, da
bo M. Everestu najlažje priti do živega z nepalske strani. 28, sept. lani
so postavili šotore pred ledenikom
Khumbu. V prvih dneh oktobra je
Shipton prišel do prepričanja, da bo
mogoče zavzeti M. Everest s strani
zapadnega Cirqua. 2. oktobra pa so se
morali pri prvem resnem poskusu v r niti zaradi novega snega. Nato se je
ekspedicija razdelila na dve skupini,
ki proučujeta ledenik Imja južno od
Zhotseja in zapadni del ledenika
Khumbu.
Nemška
himalajska
ekspedicija
1. 1952 pod vodstvom R. Petersa bo
stala 40.000 DM (3,400.000 frankov).
Razpolaga z nylon šotori z dvema stenama, z mokasini in kvedrovci opremljenimi z vibram podplati, s klasično
opremo in Obleko, specialnimi derezami, z dežniki in spalnimi vrečami novega modela. Najnovejše: baje sploh
ne bo odpotovala.
Amerikanski alpinizem ima pri
roki gorovja, ki omogočajo klasične
vzpone, kakršnih je bila navajena
Evropa v 19. st., dalje gorovja, ki terjajo velikopotezne ekspedicije (na Alaski); tu in tam najdete ekstremne storitve, ki po svoji tehniki ne zaostajajo za najtežjimi smermi v Dolomitih
Taka je smer, ki sta jo junija 1950
naredila v Yosemite Valley v severni
steni Sentinel Ročk John Salathe in
Allen P. Steck. Od 1. 1936 so najboljši
plezalci naskakovali to 1000 m visoko,
skoro navpično -steno. Plezalca sta rabila za vzpon pet dni in štiri noči ter
porabila samo za zadnjih 200 m 76 navadnih klinov in 9 specialnih. Steck
je 1. 1949 z nekim Avstrijcem preplezal Comicijevo smer v sev. zap. steni
Civette.
Harwardska ekspedicija je 1. 1950
raziskovala Yerupajo (6635 m), n a j višji vrh Cordiller (Huayhuash). Izhodišče je bilo mesto Lima; v osmih
dneh so prišli do višine 4066 m, kjer
so postavili bazo. 26 dni so se v težkih
preizkušnjah trudili, da dosežejo vrh.
Vendar se je to posrečilo samo navezi
Harrah-Maxwell 31. julija 1950. S težkimi ozeblinami sta po štirih dneh
dosegla bazo, vsa ekspedicija pa se je
vrnila v Limo šele 8. avgusta, rabila
je torej 42 dni.

CAF (Club Alpin Frangais) je praznoval 75 letnico ustanovitve. Predsednik Descours je ob tej priložnosti zapisal, da je kljub letom mlaid, ker je
duh njegovih članov mladeniški. Če
pa hoče biti mlad, mora obdržati
svojo moč. Upadanje kupne moči francoskega denarja te moči ne bi smelo
načeti. Treba je v težkih časih še prav
posebno računati s solidarnostjo planincev, z organizacijo, ki jim je
odprla gore in jim omogoča hojo po
gorah. CAF ima 30.000 članov in 57
sekcij, vendar Descours zavrača očitke, da je to klub izbrancev, meščanski
klub. Pravi, da seznam članov kaže,
da izvirajo iz vseh slojev in največ iz
takih, ki se ne morejo imenovati kapitalistični. CAF ima odprta vrata za
vse poštene in prepričane ljubitelje
gora, ki jih prevevajo isti ideali in isti
duh. Descours je mnenja, da bi ta
duh težko obdržali, če bi število članov naraslo na 300.000. Vendar je treba izgubo starih članov nadomestiti
s pritokom mladine. Vsekakor zanimiva in poučna situacija! George Son-

nier pa razpravlja o ideologiji alpinizma v razpravi »Gore in človek«.
Kakor večina ideologov vidi tudi on
vir alpinizma v romantiki, v njenem
nagnjenju k avanturi in naturi. Čeprav Sonnieru za začetek alpinizma
niso prav nič važne socialne in materialne spremembe v Evropi konec 18.
stol., vendar ugotavlja, da je izhodišče za odkrivanje Alp bilo vedno mesto, ne pa alpske doline, češ, mika te
tisto, česar vsak dan ne vidiš. Ne razburja pa ga pri tem vprašanje, zakaj
do alpinizma ni prišlo že prej, saj v
človeku raziskovalni duh ni nikdar
zamrl, mesta pa so tudi že davno bila.
Pomembna je ugotovitev, kako važno
vlogo je ves čas od prvih vzponov
igrala planinska literatura, češ Saussurov spis o hoji na Mont Blanc je
imel za razvoj alpinizma večji pomen
kakor vzpon sam. Danes je evropsko
gorovje tako preiskano, da je alpinizem paraliziran in atrofiran. To atrofijo je možno ozdraviti z odkrivanjem
neodkritih gorskih področij na svetu.
Temu mi skoraj ne moremo pritrditi.

OMEJITVE FOTOGRAFIRANJA
V Uradnih listih LRS št. 2 in 4 iz
leta 1952 so objavljene nekatere omejitve fotografiranja in skiciranja, ki
jih mora poznati vsak prijatelj narave, če je fotoamater ali slikar, zlasti
pa vsak planinec, ki zahaja v obmejne
gore in želi tam slikati. Ker so predpisi skopi in dajejo povod za najrazličnejša tolmačenja, hočemo v tem
članku seznaniti planince z vsem, kar
morajo vedeti, da ne pridejo v nasprotje z zakonom in da se izognejo
kaznim in zaplembam kot nujnim p o sledicam kaznivega dejanja, ki ga
utegnejo storiti.
Omejitev slikanja ni nič novega.
Vsaka država izdaja prepovedi, s
katerimi izloča iz prostega 1 slikanja
objekte, ki jih v interesu narodne
obrambe ali narodnega gospodarstva
skriva. Tudi pri nas je bilo slikanje nekaterih objektov prepovedano
že doslej, toda te prepovedi niso bile
objavljene in prizadeta javnost zanje
ni vedela ali vsaj ne natančno vedela,
tako da jih je marsikdo spoznal šele,
ko je eno ali drugo že prestopil in
prišel v konflikt z varnostnimi organi.'
Z uredbo vlade LRS o prepovedi snemanja in skiciranja nekaterih objek-

tov z dne 14. I. 195i2, potem z odredbo
ministra za notranje zadeve LRS, ki
določa prepovedni pas ob državni meji
in končno z našim novim kazenskim
zakonikom je postalo stanje jasno, vse
odredbe so publicirane in vsakdo lahko uravna svojo amatersko ali p o klicno delavnost. Ker imajo enake
prepovedi tudi ostale republike, je
urejeno to vprašanje enotno. Razlike
so le ob državni meji, kjer so omejitve v Sloveniji milejše.
Glede na način ali sredstva slikanja so prepovedi danes omejene na
snemanje z m e h a n i č n i m i sredstvi,
torej na fotografiranje in filmanje, ter
na s k i c i r a n j e . Popolnoma prosto
je slikanje v ožjem pomenu besede,
.torej umetniško slikanje in kakršno
koli drugo prostoročno umetniško u p o dabljanje razen skiciranja. Pojem skiciranja pa obsega ne le kartografsko
snemanje terena (mapiranje, krokiranje). marveč tudi situacijsko skiciranje in vsako prosto skiciranje pokrajine ali objektov v njej. V naslednjem
bomo zaradi kratkoče govorili le o
fotografiranju; vse prepovedi pa v e ljajo enako tudi za skiciranje.

Splošne omejitve
Na vsem ozemlju LR Slovenije se
ne smejo fotografirati (filmati) tile
objekti:
1. Vojaški objekti.
2. Vojaško-industrijski objekti.
3. Industrijske naprave, ki so važne za narodno obrambo.
4. Aerodromi in njihove naprave
(letališča s hangarji in drugimi zgradbami, skladišči pogonskih sredstev
itd.). Prepoved zajema aerodrom v
celoti in z vsem, kar je na njem ali
spada k njemu;
5. Železniške naprave, mostovi, nasipi, predori in zaseke. Tu bo fotoamater pokrajinar in tudi planinec še
najlažje zadel ob prepoved, saj je slovenska pokrajina razmeroma močno
preprežena z železniškimi progami in
prav interesantni motivi se dobijo ob
njih. No, ta prepoved vendar ni tako
široka, kakor se zdi na prvi pogled.
Nedopustno je fotografiranje železniških objektov, ki utegnejo služiti sovražniku kot cilj za napade iz zraka
ali za sabotaže ali druga sovražna
dejanja, to so predvsem železniški
mostovi, tuneli in zaseke.
Ni pa prepovedano fotografiranje
pokrajine, v kateri je slučajno tudi
železniški tir ali cestni prehod ali p o dobne železniške naprave, ki so p o vsod enake in nimajo nobene značilnosti.
6. Rudniške naprave vseh vrst.
7. Hidrocentrale in vodni jezovi z
njihovo neposredno okolico.
8. Pristaniške naprave. Slovenija
nima ne morja, ne plovnih rek, zato
tudi uredba naše republike nima te
prepovedi. Imajo j o pa druge ljudske
republike in ker zahajajo slovenski
planinci radi tudi v obmorske pokrajine, jo moramo omeniti.
Omejitve ob državni meji
Vzdolž državne meje sta dva pasova: državni mejni pas ali 100 m pas
in obmejni pas ali 15 km pas. Prvi je
oznamenovan v naravi z napisnimi
tablami in s koli, drugi pa obsega
ozemlje obmejnih krajevnih LO, ki je
bilo že lani določeno in v Uradnem
listu objavljeno in je turistom znano;
zato ga na tem mestu ne bomo opisovali. Z ustanovitvijo občin in novo
upravno-teritorialno razdelitvijo ljudske republike Slovenije bo treba ta

pas revidirati. Tudi novi obmejni pas
bo objavljen v Uradnem listu.
V državnem mejnem pasu (100 m
pasu) je vsako fotografiranje prepovedano. Ta prepoved praktično ne p o meni znatnejše omejitve, ker je prepovedan že vstop v ta pas. V ta
pas, ki ga kontrolirajo organi KNOJ,
smejo namreč brez posebnega dovoljenja prihajati samo tisti državljani,
ki tam istalno prebivajo, z dovoljenjem organov KNOJ pa državljani, ki
imajo tam zemljo in jo prihajajo obdelovat. Za turistiko je ta pas zaprt.
Pač pa so iz nje i z v z e t e zaenkrat
tele gore oziroma gorske doline: Kanin, Rombon, Mangrt in Jalovec v
Julijskih Alpah, Rožcar*, Stol in Zelenica v Karavankah, Okrešelj in L o garska dolina v Savinjskih Alpah. Te
turistične točke so torej planincem
dostopne brez posebnega dovoljenja
KNOJ-a (toda z dovoljenjem za vstop
v obmejni pas) in na njih oziroma z
njih je dovoljeno tudi pokrajinsko
in drugo fotografiranje. Le vojaški
objekti (karavle itd.) se n e smejo
fotografirati.
V obmejnem pasu (15 km pasu) ni
posebnih omejitev fotografiranja. Za
ta pas veljajo iste prepovedi kakor za
notranjost države. Seveda smejo v ta
pas prihajati brez dovoljenja le prebivalci, ki imajo v njem svoje stalno
prebivališče in osebno izkaznico za
prebivalce obmejnega pasu (zeleno izkaznico), drugi pa (z modro izkaznico)
le s posebnim dovoljenjem, ki ga dobijo pri poverjeništvih za notr. zadeve
OLO svojega stalnega prebivališča.
V drugih republikah so obmejni
predeli, v katerih se ne sme fotografirati, po večini širji kot v Sloveniji.
Zato naj se fotoamater, če pride tam
bliže meje, „prej dobro informira o
prepovednem predelu, da ne bo imel
neprijetnosti. Ob morski obali in na
otokih, ki tvorijo državno mejo, ni
več splošne prepovedi fotografiranja.
Dovoljenja za fotografiranje
Zgoraj smo navedli objekte, katerih fotografiranje je prepovedano.
Brezizjemno velja ta prepoved za v o jaške Objekte. Za druge prepovedane
objekte pa se lahko dajo izjemna dovoljenja. Organi, ki izdajajo taka dovoljenja, se ločijo po namenu slikanja:
* Rožca samo v zimski sezoni!

če naj se slike javno objavijo ali razstavijo, da dovoljenje ministrstvo za
notranje zadeve LRS, če pa slike niso
namenjene za javnost, ga da poverjeništvo za notranje zadeve okraja, v
katerem ima fotoamater svoje stalno
prebivališče.
Kdor je dobil dovoljenje ministrstva oziroma okrajnega poverjeništva
za notranje zadeve, z njim še ni dobil
pravice do vstopa v objekt in do prostega fotografiranja v njem. Dobiti
mora še pristanek uprave podjetja
(direktorja), ki odloči z vidikov podjetja o tem, kaj se sme v podjetju
(tovarni itd.) slikati in kaj ne.
Kazni
Kdor fotografira vojaški objekt ali
kdor brez dovoljenja pristojnega državnega organa fotografira kak drug
prepovedan objekt ali prepovedano
ozemlje, stori p r e k r š e k , ki se kaznuje z denarno kaznijo do 10.000 din.
Kazen izreče poverjeništvo za notranje zadeve. Poleg tega mu to poverjeništvo zapleni posnetke, ki mu jih
je zasegel kontrolni organ. Ker se pri
zvitem filmu ne da ločiti osvetljeni
del od še neosvetljenega, zaseže organ
seveda ves film. Razvijejo ga tehnični
organi notranje uprave. Zasega fotokamere ali risarskega pribora tu ni
dopustna.
Skiciranje, risanje ali fotografiranje vojaških objektov ali vojaškega
orožja je tudi k a z n i v o
dejanje
po 349. členu kazenskega zakonika.
Kaznuje se, če nima znakov vohunstva, z zaporom do 3 let. Ce pa ima
storilec namen vohuniti v prid tuje
države ali tuje organizacije in zbira
s fotografiranjem ali skiciranjem zaupne vojaške, gospodarske ali uradne
podatke v ta namen, se kaznuje s
strogim zaporom od 3 do 20 let ali
celo s smrtno kaznijo. V teh primerih
se zaplenijo tudi vsa sredstva in pripomočki kaznivega dejanja (kamera
itd.).
H koncu še opozorilo: Če je fotoamater v dvomu, ali je objekt, ki ga
namerava fotografirati, prepovedan
ali ne, naj posnetek raje opusti in se
loti drugih motivov. Službujočim organom pa se je treba vedno pokoravati.
Prerekanje z železniškimi organi ali
z organi LM ali KNOJ bi bilo zelo
nespametno, ker stori fotoamater p o leg prekrška slikanja prepovedanega

objekta lahko še prekršek omalovaževanja uradne osebe ali njenih odredb,
če ne celo kaznivo dejanje preprečitve
uradnega dejanja ali razžalitve. Pa
tudi če ni javnega organa blizu, kakor n. pr. pri situacijskem fotografiranju s hribov, naj se dvomljiv p o snetek opusti, saj ise pozneje iz slike
vidi, da je bil fotografiran prepovedan Objekt.
Iz tega članka je bralec lahko v i del, da je fotoamater z opisanimi prepovedmi v svojem delu prav malo
omejen, saj so prepovedani objekti
zanj povečini nezanimivi in nepomembni. Zelo lahko se jim bo izognil
ter našel v naravi in v človekovem
ustvarjanju povsod obilo motivov, ki
so lepši in vrednejši posnetka. Tako
se bo držal tudi zakonitih mej in preprečil sleherni konflikt z organi, ki
jim je poverjeno nadzorstvo nad izvrševanjem prepovedi.

*
Olajšave za vstop
v planinsko-turistični obmejni pas
Planinsko-turistični pas na zahodni in severni meji poteka od vključno
KLO Žaga (okraj Tolmin) do vključno
KLO Solčava. Člani PD, ki imajo vidirane svoje članske izkaznice od pristojnega poverjeništva za notranje zadeve,
se smejo prosto kretati v navedenem
pasu, in sicer povsod prav do 100 m
mejnega pasu. Izjemoma pa se sme
član PD na podlagi vidirane izkaznice
vzpeti na same vrhove Kanina, R o m bona, Mangarta, Rožce nad Jesenicami (samo v času smučarske sezone!),
na Stol in na Zelenico ter se sme p o služiti prehoda iz Loške Koritnice v
Tamar z vzponom na Jalovec in iz
češke koče v Logarsko dolino čez
Okrešelj. Planinci s tako vidirano izkaznico ne potrebujejo še posebnega
dovoljenja terenske komande KNOJ-a.
Planinske izkaznice vidira poedinim
planincem poverjenik za notranje zadeve, pristojen glede na stalno prebivališče prosilca. Potrdilo velja za
dobo enega leta in se more podaljšati
vsako leto. Potrdila bodo na prvi n e izpisani strani legitimacije in to pod
pogojem, da so legitimacije dobro
ohranjene in neprežigosane s ,štampiljkami planinskih koč, vrhov in p o dobno. Prošnje za potrditev planinskih legitimacij so takse proste.