1 Gospa! B. PAUER, družba z o. z. Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 48. Zahtevajte pri Vašem trgovcu samo izdelke tvornice keksov, biskvita, vafeljnov itd. Dr. Oetkerjev pecilni prašek, vanilinov sladkor, puding, kreme in kolači so najboljši! Nova izdajal „š o I s k a knjiga" (v nemškem Jeziku) cena Din 15-—. Dr. OitkerJevl recepti: Izdaja „P", gratis, ,, „F“, ilustrira- ne receptne knjige (v nemškem jeziku), ki jih dobite pri svojem trgovcu, če ne, pa direktno pri tvrdki Dr. A. OETKER, d. z o. z , Maribor Priložite Din 5'— v znamkah. CITflJTEJ) E LOVSKO POLITIKO nnROcn se 5-m n r i b o r POŠTm PREDOLM Naročnina za reviji «D omači prijatelja in «N a š o b z o r» znaša za vse leto Din 60‘—, za pol leta Din 31-—, za četrt leta Din 17-—, samo za «Domačega prijatelja« Din 40—, za pol leta Din 21*—. Posamezna številka Din 7—. Izdajata konzorcija revij «Domači prijatelj« in «Naš obzor«. Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek, tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič, oba v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Prule 11, in v Zvezni knjigarni, Šelenburgova ulica št. 7. Cenjene naročnike, ki še niso plačali naročnine za leto 1950., prosimo, da nam po položnici, ki smo jo priložili prvi številki, nakažejo vsaj Din 52'— za drago polletje. Vse eenjene naročnike pa prosimo, da pokažejo reviji prijateljem in znancem in nam sporoče njih naslove, da jim bomo poslali oba lista na vpogled. Kje naj kupim? Pri Josipu Olupu, Ljubljana, Stari trg it. 2 (na vogalu), kjer dobim najboljše in najcenejše angleške in češke kamgarne. Tam dobim tudi obleke najnovejših fason po meri kakor tudi vedno zadnje novosti klobukov in čepic ter najtrpežnejše perilo znamke »TRIGLAV11. L. M I KU Š, Ljubljana MESTNI TRG ŠTEV. 15 Nadrobno! Ustanovljeno leta 1839. Na debeloI Ugodno kupite! ZA GOSPODE: fini moderni kamgarn in športni ševijot. ZA ŽENSKE: fino svileno, polsvileno in volneno blago v vseh modnih barvah in najnovejših vzorcih, cefir, kambrik in belo tkanino za perilo, fine nogavice. R.Miklauc - „Pri Škofu“ - Ljubljana Lingerjeva - Medarska ulica - Pred Škofijo št. 3. Obstoj tvrdke nad 60 let. KLIŠEJE vseh vrst za eno-in večbarvni tisk J U G O G RAFI KA d. z o. z. Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 23. Laskač. Stara devica: «Tako mlad, zdrav človek, pa berači! Nc dam nič!« Berač: «Jaz sem si, gospa, izvolil ta poklic samo zato, ker jc samo beraču dovoljeno, da se, četudi je neznan, pogovarja s tako lepo, mlado gospo, kakršni ste vi.» V vsakem kraju se ustanovi podružnloa. V to svrlio se išče zaupljiva oseba (postranski poklic) kot poslovodja (poslovodka) Mesečni dohodek 160 do 200 dolarjev. Dopisovanje nemško ali francosko. Ponudbe z označbo „Noveltv 133-A“ odpravlja oglasni zavod Interroklam, d. d., Zagreb, Moravska ul. 28 Pazite na ime Schicht in na znamko Jelen! Vsaki komad Schichtovega terpentinovega mila in vsaki zavitek Schichtovega terpentinovega mila nosi oba navedena znaka, znana po skozi 80 let izkušenem Schichtovem milu. Schichtovo terpentinovo milo daje bogato in mehko peno, čisti hitro in štedljivo Vaše drago perilo. Ima svež in prijeten duh, kateri se oprijema tudi stvari, ki se perejo in se jih tudi dolgo drži. Namakati s pralnim praškom Ženska Hvala prati s Schichtovim terpentinovim milom. fvazi vedno Ovoje lepe zeobe in ohrani jih zdrave in biserno bele z dnevno uporabo skozi 40 let preizkušene zobne paste Sargov KAL0D0NT J2, t' * epsi xooje bii DOMAČI LETO IV. / ŠTEV. 8/9 AVGUST-SEPTEMBER 1930 PRIJATELJ ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA Zvonimir Kosem: ^^tTOC I. Preko pomola razpotegnjene lise razpetih jader so segale prav do rumenkastih sten ca« rinskega poslopja, ko je odpel Marko čoln in zarezal s svojim dolgim veslom v mirni, tem« nozeleni vodi prvi svetli kolobar. Kakor veseli otroci, ki se gredo igrat mance, je sedala vsa družba na zibajoče se, od dežja izprane deske; docent Plo jnik s svojo vitko Marico v ospred ju, tik za Markovim hrbtom, kapetan Šarič in nje« gova žena zadaj, Amanda v sredi. Čoln je plul počasi v sencah visokih, mirno stoječih par« nikov, mimo nizkih jadrnic, kjer so izpod pi« sanih plaht ob kupih rdečih paradižnikov in bledorumenih dinj počivajoči Talijani čebljali med seboj in strmeli s pipami v ustih proti mestu; ko pa je prijela za veslo še Amanda, je švignil urno iz senc, se v dolgem loku izognil še poslednjim, zunaj luke vsidranim angle« škim parnikom«velikanom, potem pa vzble« stel z vozečimi se vred na odprtem morju pod zlatim baldahinom njegovega svobodnega solnca. «V dobri uri smo tam», je menila kapeta« nova žena, obrnjena proti možu. «Ali še pom« niš, Stipe, kdaj sva bila tam zadnjikrat? Dve leti bo že. Ti si plezal po tistih visokih skalah, in kmalu bi se bila pripetila nesreča, če bi ne bilo Amande. Ali ni bilo tako, Amanda?» Veslo, ki ga je držala v roki Amanda, se je zavijugalo. «Ne, ne, saj ni bilo tako hudo, gospa Šari« čeva ...» je zazvončkljal sladek dekliški glas in s kapetanovim pogledom so se srečale plam« teče črne oči. «Gospod kapetan bi se bil tako ali tako ulovil za korenine; tudi če bi ne bila plezala tisti trenutek po skalah jaz ...» «lzreden slučaj...» si je popravljala kape« tanka slamnik. «Sreča, reci!« si je zapalil kapetan cigareto. «Razbil bi si bil glavo pod skalami, ako bi ne bilo vas, gospodična Amanda — tako pa še sedaj diham in živim.» Kapetanka si je položila roko na prsi in po« zorno motrila Amando. «Kakšen otrok si bila še takrat, Amanda! A zdaj — poglej, Stipe, kako je zrastla!« morja «Višja in krepkejša je od tebe, se mi zdi, Herta», se je ustavil tudi kapetan s svojim pogledom na Amandinih polnih lakteh, na nje« nih temnih laseh. «In čudovito! V Buenos Airesu sem videl dekle, na las podobno Vam, gospodična Amanda: prav take živahne črne oči, iste poteze obraza, isti smehljaj. No, to je bilo pred sedmimi meseci; zdaj pa-» «Ampak, Stipe!« ga je pogledala kapetanka očitajoče in se nemirno poigrala z rdečo pent« ljo, ki ji je visela z vratu globoko na prsi. «Pri« mi rajši za veslo in ne spravljaj Amande v zadrego!« «Gospodična Amanda sama naj odloči: ali naj primem za veslo ali naj nadaljujem povest o črnih očeh?« se je sklonil kapetan smehljaje se proti Amandi in lica so mu žarela. ((Nadaljujte, gospod kapetan«, je zardela Amanda, umikaje svoj obraz pred kapetano« vimi iskrečimi se očmi. «0,» se je začudila tedaj kapetanka, «kaj naj pa to pomeni, Amanda? Ali tako prema« guješ svojo radovednost? Vsako leto dva me« seča se trudim s tvojo vzgojo, učim, kako je treba zatirati v življenju strasti in napake, kako se je treba vesti mlademu dekletu v družbi. In to naj bo sad mojega truda?!« Njen obraz je nenadoma potemnel in njene ustnice so se tresle. «Primite za veslo, gospod Šarič!« je popra« vila Amanda, v lice rdeča kakor breskovi cvet. Kapetan je iztrgal iz njenih rok veslo in lopnil z njim po vodi, da so brizgnili nad čol« nom svetli curki in se zalesketali v solncu prav pred njegovim in Amandinim obrazom. «Pa nič, gospodična Amanda!« se je zasme« jal rezko. «Saj povest o črnih očeh je tako kratka-----» Potem se je zagledal v daljavo na morje in molčal med vso vožnjo. Molčala je tudi Aman« da. Samo docent Plojnik in Marica sta grulila za Markovim hrbtom vsa srečna, kakor dva golobčka. Gospe Herti pa je zmagovalno po« čivala desnica na kolenih. Čoln je obstal v širokem, v polkrogu zaokro* ženem zalivu, nad katerim so se dvigale visoke skale, nekatere nagnjene celo nad morje. Kraj je bil kakor ustvarjen za razvajene kopalce: obala peščena, morje daleč od brega plitvo, in nebeška tišina. «Naš raj en miniature!« je vriskal docent Plojnik, vodeč Marico za roko od čolna po obali. Krasno, prekrasno... Te divje skale, ti visoki zaviti grebeni, ta prostrana morska plan — kako divno, kako romantično!« Kapetanka je počasi stopala iz čolna. «Da vaju ne bo treba zopet čakati!« je za* klicala za odhajajočima.« «S prvim mrakom se odpeljemo nazaj v mesto.« Kmalu za tem je napolnil vrišč tihi kraj. Do* cent Plojnik, izvrsten plavač, je skočil s skale z glavo naprej v morje, za njim Marica; pla* vala sta daleč venkaj na mor je, oba glasna in vesela kakor dva tik nad valovi vriščeča ga* leba. Še dalje za njima je migljala iz valov Amandina svetla čepica. Kapetanka se je držala brega; njenega drob* nega telesa ovijajoči se rdečepisani plavalni kostim se je svetil nad vodo kakor per je jezno* rite pisane papige. «Ta Plojnik,« je lomila z rokama, «kako mi je žal, da sem ga vzela na stanovanje ... Kakor na otroka moram paziti nanj doma in povsod, kamorkoli se obrne ... Glej, Stipe, kam je zo* pet šel! In tista njegova nevesta! Še utoneta naj navsezadnje — kriva vsega bom pa jaz ...» Kapetan ni rekel nič. «In ta Amanda!« je nadaljevala ona, brodeč proti njemu in čofotaje z rokama po valovih. «Samo zato, ker je sirota in je bila njena mati moja prijateljica, jo jemljem vsake počitnice k sebi. Pa kar počenja dekle zadnje čase, pre* sega že vse meje. Talentirana je, ampak raz* tresena in samosvoja. Vsa nervozna sem že zaradi nje — še zbolela bom. Samo skakala bi vedno in vriskala, namesto da bi živela po mojih naukih. Ni bila vedno taka. Zdaj, ko si se ti, Stipe, vrnil z morja, je ni mogoče ukro* titi...» «Nekoliko prečrno gledaš, Herta«, se je oglasil tedaj kapetan. «Če bi bilo po tvojem, potem bi niti dihati ne smel človek... In — Amanda mi je vendar rešila življenje.« Pribrodila je do njega in se ustavila tik pred njim, vrta je vanj s svojim ostrim pogledom. Ti* sti hip se je zazdel kapetanu njen obraz starikav in naguban, skoraj zloben. In kakor da ne stoji pred njim žena, ampak tujka, starka odurna in gospodovanja željna, da bi najrajši pobegnil pred njo... «Stipe, jaz dobro vem, kaj skrivaš pred menoj«, so ga merile njene oči od nog do glave in njen glas je drhtel. «Toda pomni, da sem tvoja žena jaz, edino jaz. Pomni, da sem te vzela berača, jaz bogatinka. Poljubi me,Stipe!« Z napetimi ustnicami so se pomikale proti njegovemu obrazu njene svetle oči. «Poljubi me, Stipe!« Še nikoli v življenju ni čutil do teh poželji* vih belih ustnic in do teh ukazujočih svetlih oči toliko odpornosti kakor v tem trenutku. Na jeziku mu je bilo: «Sovražim te!« — pa že so se doteknile njegovih lic njene ustnice in njena koščena roka je upognila k sebi njegovo glavo, kakor upogne mati glavo nepokornemu otroku. Kakor okamenel je stal v mor ju, poln gnusa in sovraštva do te ženske, ki je bil v njenih rokah igračka, in glas mu je zamrl v grlu... «Kako si pa dolgočasen!« je odmaknila od njega roko in se obrnila proti bregu. «Za da* nes imam dovolj kopeli. Na prod se grem solnčit...» «In jaz odpotujem še jutri, Herta!« se je razjezil kapetan. «Pet dni bo, kar sem se po* vrnil z morja, pa mi sega že do grla vse sku* paj...» «Razumem, dragec«, se je zleknila na produ ona in mu obrnila hrbet. Kapetan pa je pljusknil zopet v mor je in se prepustil valovom. Ko se je vrnil na obalo, je žena spala. III. Hrepenenje po nečem daljnem, lepem, hre* penenje po svetlobi, po prostosti ni bilo v ka* Petanovem srcu še nikoli tako veliko kakor tisti trenutek. Najprvo se je globoko oddahnil, potem pa mu je splul pogled zdaj proti morju, zdaj proti skalam. «Kam je šla Amanda?« To ie bila njegova prva misel, njegovo prvo vprašanje. Gledal je v svojo prostost, videl živahne, črne oči, kako ga vabijo iz daljave, in nehote je iztegnil roke... Na morju je ni bilo. Če bi bila zadaj za ska* lami? Skoraj stekel je kapetan od speče po glad* kih pečinah in izjedeninah ob morju, pod vi* sečimi vrhovi skal, da bi došel čimprej na ono stran. Samemu sebi se je zazdel kakor mlad Indijanec, tako je bil ožgan od solnca. Tekel in skakal je, da so ga tolkle pete zadaj po hrbtu. Na okrogli vzboklini skale je opazil nad seboj Plojnika in Marico; drug poleg dru* gega ležeča sta se solnčila, se igrala s kamenčki in pri tem veselo žvrgolela. Kapetan je smuk* nil pod skalo in hitel naprej, kakor da ga kdo preganja; vroče mu je bilo in potil se je, da mu je kapljal znoj s čela na roke. Za ovinkom je obstal. Skozi široko luknjo v skalovju je pihal veter. Kakor skozi daljno* gled je videl kapetan, kako se sveti v daljavi na mrgoleči morski planjavi samotna jadrnica z visokimi belimi jadri. In planil je v morje in plaval nekaj časa. Ko se je oprijel skale in zle* zel na kopno, je dolgo časa počival. Domislil se je z žalostjo svojega suženjstva, domislil se, da ga je bila priklenila Herta nase samo s svojim bogastvom, in preklel je tisto uro, ko je bil prodal samega sebe in svojo prostost, on, sin morja, sin svobode ... Kakor iz valov se je oglasil^ tedaj iz daljave pesem: Tamo daleko, daleko kraj mora, tamo je ljubav moja, tamo je sreča moja ... Kapetan je planil pokonci in se nemirno ozrl okrog sebe. «To je ona ... Amanda!» Res, Amandin glas je bil to. Šele zdaj je zapazil kapetan popolnoma za« daj ob ovinku iz morja naježeno pečino, na njej dve bleščeči ženski roki, svetlo čepico. — tamo je ljubav moja, tamo je sreča moja! — Še vedno je zvenela z vetrom vred proti obali koprneča pesem ljubezni. Toda kapetan je že plaval proti pečini. In kolikor bliže je bil belim čerem, toliko burneje mu je utripalo v prsih srce. Usopljen se je oprijel gladke opolzle skale in plezal po pečini navzgor. «Gospodična Amanda!» Napol je ležala, napol slonela na gladki skal« ni steni, s pogledom v zlate daljave, na pro« stranost morja pred seboj, s hrbtom obrnjena proti došlecu ... Ne videla, ne slišala ga ni bila. V solncu se je svetilo njeno oblo obramje in njena iztegnjena desnica je vzžarevala kakor en sam zlat pramen svetlobe. «Gospodična Amanda!» je poklical kopetan glasneje. Hotel se je skloniti, da bi ji zatisnil neopa« žen oči in jo poljubil na zatilnik, toda tisti hip se je obrnila, vsa prestrašena, s široko odpr« timi očmi. «Vi tukaj, gospod kapetan?« Njene prsi so kipele in oči sijale kakor dva bisera. »Slišal sem vašo pesem, gospodična Aman« da, in sem plaval-----» Zasmejala se je. «Pa ste si upali tako daleč za menoj, gospod kapetan? Ali vas ne bo iskala gospa soproga?« Kapetan jo je ulovil za roko in sedel kraj nje. «Nič ne izprašujte, gospodična Amanda! Šel sem, kamor me je gnalo srce. Vaš dolžnik sem, gospodična Amanda--------» Njen pogled je objemal njegove orjaške prsi. «Ne razumem vas, gospod kapetan!« «Med vožnjo, gospodična, ko sem vas spra« vil v zadrego------» «S povestjo o črnih očeh?« «S povestjo o črnih očeh, da, gospodična Amanda--------» «In?» «Te povesti je zdaj konec! Amanda —» Naglo jo je objel z obema rokama in jo pri« čel blazno poljubljati. «Nate sem mislil na daljnem morju, Aman* dica, nate v daljnem tujem svetu, na tvoje črne oči sem mislil, na tvoj smehljaj, na tvoje ljube ročice, ki so mi rešile življenje---» Tudi sama se ga je vroče oklenila in omah* nila v njegovem naročju. IV. Ko sta se vrnila pod mrak v zaliv, kapetan smehljajoč se, Amanda vriskajoča, sta jima prihitela docent Plojnik in Marica vsa pre* plašena nasproti. ^ «Gospod kapetan, uganite, kaj se je zgodilo? Čolna vaše gospe soproge in sluge Marka ni nikjer več — odpeljala sta se ...» Kapetanu so vzžarela lica in Amanda je sklonila glavo. Plojnik pa je pripovedoval: «Solnčila sva se (ozrl se je pri tem na svojo nevesto) na skali, ko zapaziva, kako teče pod Spoznal jo je v kopališču, to veliko, čudno dekle koščene postave in dolgih nog; imela je lepe sive oči, bila je moška v svoji eleganci, vzravnana in vendar negotova v kretnjah, nas pol možača, napol deviška nimfa, plaha in sras mežljiva; izkratka tip, ki ga je zamikal zlasti v tem miljeju poletnih gozdov, solnčne utrujes nosti in duševnega ugodja, ki se mu je predal. Študirala je nekaj, menda filozofijo; imela je svoje «nazore», po katerih je mislila in opazos vala, precej pedanterije in neobičajno mnogo izobrazbe; nosila je obleko z velikimi žepi, v katere je spravljala svoje knjižice. Pri vsej svoji učenosti je bila deško naivno in je očitos vala sramežljivo zrelost žene silne notranjosti. Če govorite o učeni Paladi, ne pozabljajte na njeno božansko devištvo. Sprijateljila sta se hitro, morda zaradi vzas jemne bizarnosti, ki ju je zabavala. Čutil je, da si ta modra deklica prizadeva, da bi ga čitala kakor novo, presenetljivo knjigo; kljub temu ga je to veselilo. So žene, ki imajo manijo, da smatrajo ljudi za psihološki roman; Bog jim pomagaj: iščejo v ljudeh tipe, se trudijo, da bi čitale njih duše, sodijo o njih globoko in s posebno sigurnostjo, da bi tako dospele bodisi do zelo preproste nepravičnosti ali pa do ne« izmerno komplicirane zmote. Helena je bila torej v svojih zmotah naravnost skrivnostno komplicirana; tale mož, ki hodi z njim po gozdih, ki rad govori, marsikaj prezira in se z ostalim zabava, nagel, prebrisan in neveren, je zanjo, bogve zakaj,nekajHamsunovemu Falku sličnega. Doma ga razbira, polna duhovitih in malo jasnih spoznanj; on pa se medtem dolgo* časi ali spi, ker ne najde sam v sebi ničesar, kar bi bilo le količkaj zanimivo. Zato pa so njuni izprehodi delo zase. Sedaj Helena ne utegne premišljati o njem; posluša, gledaje z lepimi očmi predse, prevzeta od nje* nama vaša gospa soproga vsa iz sebe po isti poti nazaj, koder ste hiteli nekoliko poprej vi. Mislila sva, da se vam je, gospod kapetan, prh petila kakšna nesreča in da gre gospa klicat Marka. Ko pa sva se vrnila na obalo, ni bilo nikjer več ne čolna ne gospe in ne Marka — » Zdaj je bilo kapetanu vse jasno: iskat ga je bila šla žena in videla ga je bila z Amando na pečini------ «Kaj naj počnemo pa zdaj?» je zavzdihnil Plojnik. «Čez noč bomo prisiljeni ostati tukaj, in kdove koliko dni še ... Kakor zapuščeni Robinzoni...» Kapetan si je prižgal cigareto. «Brez skrbi, gospod docent! Zvečer se pri* peljejo ribiči v ta kraj — pa se vrnemo z njimi proti domu-------» In je še tiho pristavil, obrnjen proti Amandi: «Jutri, dušica, pa itak odpotujeva ...» ena gove nemirne živahnosti. Zdaj pa zdaj se tudi sama oglasi tiho in nesmelo; ne ve, da mu njen glas zveni melodično čisto ob mnogozvočnem spremljanju prirode; ne ve, da mu je s tem svojim resnim glasom, deškim licem, s svojo strogo ukrojeno obleko jasna, ljubezniva, raz* veseljujoča nota, polna čistote in ubranosti, Paladina nota med lesovi in solncem, sredi živ* ljev. Tega sama ne ve, toda ima nov, čisto nov občutek, da je lepa; ah, nikoli se je ne vzbudi ta občutek doma pred zrcalom, sedaj pa, na tejle gozdni stezici čuti to in rdi od zadovolji stva. Tem bolj je vesela tega, ker ji pravi on, neverni Tomaž, da je med možem in ženo lep* še čuvstvo nego ljubezen; so vrelci harmonije, ki so neskončno širši in naravnejši. Za te be* sede bi mu Helena rada iz hvaležnosti podala roko; toda sramuje se svoje roke, ker misli, da je prevelika in jo neprestano skriva v 10* kavici. Hodi ob njegovem boku in skoro ne črhne; čudi se sama sebi, da ji je tako dobro pri tem, da je popolnoma dekle; čudno, niti najmanjšega upora ni v njej proti tej sami po sebi umljivi moški nadvladi. To je bil spomin* ski in lep dan; Helena, olajšana bremena umet* no gojenega ponosa, je začutila čudovito tova* riško naklonjenost do njega, ki ji je vrnil radost in zadovoljstvo, da je mlado dekle. Kmalu je čakala Heleno nemala preizkušnja. Pripeljala se je v kopališče mlada gospa de* bele, plave, poželjive lepote; takoj prvi večer si je izbrala Heleninega prijatelja in mu je dala čutiti, da je ne bo ljubil zastonj. Helena je to opazila; bog obvari, ni hotela biti ljubo* sumna, toda zgrozila se je, grda je postala v lice in je bila kar neumno nerodna; če jo je ogo* voril, mu je odgovorila neprijetno in nekam razdraženo. Jezila se je sama nase zaradi te silne bolesti in se je junaško premagovala; po* noči ji je bilo na jok, toda tu ji je prišlo na misel, da je dotični prav za prav le pohlepnež in sebičnež; s to tolažbo je srečno zaspala. Zjutraj je šla iz sobe prej, da ga ne bi srečala, in je plezala po visoki gozdni rebri, ki sta vrh nje nekoč «odkrila» kamenit sedež in bolj ali manj lep razgled na kopališče. Tu je sedela, napolnjena z duhom svete samote; odpustila je vsemu svetu in uživala v polni meri mir samozatajevanja in vzvišenosti. A glej, ni li tamle včerajšnji fanfaron, ki leze po solnčni rebri med cvetočim robidovjem? Hotela je zbežati, toda zbežala je le užaljena Palada; Helena je ostala in je morala pustiti, da so ji solze zalile oči. Obrnila se je, da bi tega ne videl, da bi ji sploh ne videl v oči, in zlasti zato, predvsem zato, ker danes gotovo ni bila lep?. Sedel ie in govoril — niti z besedico se ni dotaknil tega, da se je nekaj zgodilo, da jo je iskal, da je treba nekaj pojasniti; govoril je resno in je ni silil k veselju. In tako ju je našlo vroče poldne na skalnem sedežu v prijatelj* skem pogovoru, ki ne pomeni nič drugega, kakor da je vse popolnoma v redu. Tam doli čez kopališki trg plava bela lisa z rdečim solnč* nikom; morda je to plavolasa lepotica. Da, poldne je, in mož dobro ve. da bi bil že davno, davno čas, da bi se napotila doli; mar naj tu sedi z njo do večera? Helena sedi, stiska svoje velike roke med koleni in se smehlja, ne z usti niti z očmi, temveč le z dušo. «Koliko je ura?» vpraša slednjič. «Dve», odgovori mož, nečloveško se premaguje, da ne bi zvenelo ne* zadovoljno. Toda kaj je Heleni ura? V resnici «ie višje čuvstvo nego ljubezen*, in Helena se čuti neskončno visoko nad vsako ljubeznijo, nad vsako strastjo; nikoli, nikoli več ne spozna slabosti. Slednjič je vstala; med potjo je od* trgala nekoliko cvetlic, si jih zataknila za pas in si jih doma gotovo shrani kot relikvijo. Mož je vzdihnil; ni tako lahko vršiti dela usmilje* nja. Prišla sta doli ob štirih, kar je bil v kopa* liškem življenju pravi škandal. Sledili so nemoteni dnevi, ko sta hodila sku* paj v radosti, ki je ni nič kalilo. Bog je raz* prostrl po njunih potih odkritja in pustolov* ščine; tu sta našla ptičke v gnezdu ali sta pre* plašila zajca, tam sta sedela ob vročem popol* dnevu na podeželskem kegljišču molče sredi kokoši in piščet, tu ju je presenetila ploha na polju ter ju, presrečna, vrgla v kolibo polj* skega čuvaja; mavrica je zgradila pred njima čarobna vrata zmagoslavja, srnja družina se je pasla na jutrnji seči, v mladem gozdu sta ve* dela za kraj, kjer je rasel rekordni goban, ki ga ni nihče drug našel. Drugič sta pokopala mrtvega liščka, našla encijan in ljubke ci* klame, odkrila sta ženico, ki sta hodila k njej na mleko in ki je rekla zadovoljni Heleni «mlada gospa»; in tako je bilo brez števila pustolovščin in prigod, ki sta jih skupno pre* živela in za katere sta si bila drug drugemu hvaležna. Helena se je navzela vseh njegovih mladeniških pristrastij, poživljena od dvojne radosti: od radosti nad novim in od radosti nad skupnim interesom. Zedinila sta se v vsem, kar je njega veselilo. Rekla je «naše ci* klame», toda to ie bil on, ki jih je našel; vse je bilo njegovo delo, vse je šlo najprej skozi njegove oči in je vrelo iz njegovega bogastva; uboga Helena, kje je tvoj delež v tem skup* tem svetu? Ah, tega Helena ne ve, a smehlja se s povešenimi očmi; njeno delo je ta sloga, njena zasluga je velika, njeno srce je čisto in pohlevno; vedite, da je on vse odkril, toda ona je iz tega napravila skupno in složno radost. Zbogom za danes, Helena, in jutri pojdemo zopet nekam; hvala vam, da je bilo danes tako Odpeljal se je. in Helena mu je večkrat pi* sala; prvič se je skoro prestrašil njene trde, ne* ubrane, prevelike pisave; videl je, da so v njej neke silnosti, ki jih doslej ni poznal. Njen slog se mu je zdel izumetničen, njeno veselje pri* siljeno, in ni mogel razumeti, zakaj naj čita sedaj o encijanih, ki so odcveteli, ali o najdbi pasjega okostja v «našem» rovu. Ni vedel, kaj naj na to odgovori. Kar čudno je, kako malo ostane od najlepšega soglasja, če niso ljudje skupaj. Tudi Helena se je z jesen jo vrnila, a mnogo, premnogo je izgubila na praških tleh. Hodil je z njo rad na rob mesta, kjer se bije majhna bitka med deželo in mestom. Tu so nesprav* ljivi trenutki, polni puščobe in tesnobe, ko se vam zdi, da stojite na utiblem bojišču, kjer umir-ta na razvalinah ranjena dežela in že skoro mrtvo mesto. So pa tudi kraji velike pre* prostosti, kakor Bela Gora; gozdovi, dolge opuščene rebri in zlasti reka, krasna in skriv* nostna med vsemi rekami na svetu. So jutrnje ure, najlepše od vseh, nepoznane mestnemu prebivalcu. Peljite se zarana s parnikom proti struji; slišali boste tako zaupljive glasove, da jih ne bi nikoli pričakovali tako blizu člove* škega bivališča. Neko jutro sta plula ob Braniku. Bil je srebrnosiv jesenski dan. Vltava se je zdela, da šumi tiho in kovinsko. Nenavadna tišina je bila v vsem tem in toliko umirjene otožnosti, da je nehote začel govoriti sam o sebi. Prayil je o tem, kaj je hotel biti, a ni postal, kaj je hotel delati, kaj mu je ušlo; tožil je samega sebe in izlil svojo nezadovoljnost v enem curku. Zdelo se mu je, da se s svojo izpovedjo iznebiva vse malodušnosti in slabosti. Bilo mu je, kakor da gleda obenem iz daljave, morda z drugega brega, na kamenit pas navigacije. Tu gresta po jezu dva človečka, čisto majhna v primeri z reko, ravnino in nebom, kakor da naj bi samo predočevala samoto in zapušče* nost. «Helena,» je rekel, «saj tole ni življenje. To je staranje, dolgčas, ubijanje časa ali kar ho* čete, a življenje to ni. Za nič nisem in nič več ne znam; in če kaj delam, čutim že naprej; čemu prav za prav? Saj jaz sam nimam nič iz tega. Jaz sam! Jaz sam! Vse življenje sem mislil le nase, in glejte, nič nisem prav za prav sam zase storil. To ni življenje. Pomagaj si, človek! Toda kako more sebičnež pomoči sam sebi? Helena, marsikaj sem že izkusil, toda najžalostnejši je občutek lastne slabosti. To* liko stvari mi je omrzelo. Vi me poslušate, a sploh ni vredno poslušati. Čudim se, da ste tako potrpežljivi. Glejte, kako veliko ribo je onile ulovil.» Kazal je s prstom: Helena je dvignila pove* šene oči, a ni pogledala za njegovim prstom; žareče se je ozrla nanj. Ta pogled ga je zme* del, in ni vedel, kaj bi rekel; ublaževal je. kar je govoril prej, in se začel šaliti. Toda Helena je bila, kakor da ji je kdo podrezal grlo; ni go* vorila in ni poslušala, izprehod se je končal skoro pri slabi volji, na parniku nista govorila, bilo mu je malone dolgčas in rad se je poslovil. Drugi dan mu je pošta prinesla Helenino pismo. Odpiral ga je z nemirnim srcem. «Še danes,» se je začenjalo pismo z razbur* jeno pisavo, «se Ti moram zahvaliti, dragi, moj na jdražji...» Izpustil je pismo, kakor da ga je kdo po roki udaril. Ta nepričakovani «Ti» in «najdražji», — ali je zblaznelo to dekle? Moral je hoditi po sobi, da je to pogoltnil; čutil je sramoto in ponižanje, v tla bi se najrajši udrl. Kaj še? «Še danes se Ti moram zahvaliti, dragi, moj najdražji, za najlepši dan svojega življenja. Dal si mi vse, dal si mi ljubezen. Še včeraj sem ži* vela težke sanje, to ni bilo življenje. Danes stojim pri oknu z odprtim naročjem. Ti si, Ti si tisti, ki mu ga odpiram, najdražji, to si Ti? Vem da sem blazna, morda bom že za hip ob* žalovala, kar sem Ti napisala. Strašno hitim, da Ti povem vse, preden pride ta hip obžalo* vanja, kajti rajši hočem obžalovati, kakor da bi Ti tega ne povedala. Poljubljam Te, poljub* ljam Te, moj dragi, nič me ne izprašuj, ker ne vem, kaj se godi z menoj! Ne, to ni bilo živ* 1 jen je, to so bile moje strašne sanje, dragec. Hvala, hvala, Tvoja sem in nečem imeti niče* sar, kar ni Tvoje. Hotela bi Ti objeti noge, z vsem telesom se ponižati, ker sem tako Tvoja, da ne morem več drugače. Nesi me, ljubček, glavo položim na Tvojo ramo, in Ti me po* ljubijaš, ne veš, da me ni še nihče poljubljal? Ah, ko bi bila s Teboj Helena. Dragi, najdražji, bojim se večera, daj mi roko, misli n a m e, saj je to moja prva noč!» Čital je v mučnem osupnjenju; razumljiva mu je bila vsaka napaka, v interpunkciji,vsaka nesovislost zmedenega pisma. Neprestano je imel občutek, kakor da ga je sram. Kaj sem neki zagrešil, kaj sem govoril, s čim sem si tole nakopal? Kaj sem ji morda, za Boga, včeraj priznaval ljubezen? Kaj se je zgodilo? Histe* ričen napad? Morda gre to sploh na drug na* slov, se je domislil, in skočil je, da bi iznova preštudiral to blazno pismo. Gorje, ni dvoma; ta ljubček sem jaz. Mar sem kdaj govoril z njo o ljubezni, mar sem ji kdaj lagal? Seveda, bila mi je draga; toda le zato, da, prav zato, ker ni bilo to prav nič v zvezi z ljubeznijo... Moj Bog, kaj se je zgodilo? Iznova je čital njeno pismo, čutil je v njem njen vroči, ihteči dih; divji, blazen je moral biti boj te moške device, preden je tako izgu* bila glavo. Toda, ustavil se je v zlobnem sum* ničenju, ali je bil sploh kak boj? Morda je samo čakala na mojo prvo slabost, da me na* pade s svojim histeričnim naročjem! Lej, tožil sem, zastokal sem; res ugoden trenutek, da bi položila na mojo posteljo svoje težeče devi* štvo. Ah, Helena, odpusti mi, tega nisi storila. Hotela si mi pomagati, meni prevaranemu, ho* tela si se nekako žrtvovati in storiti nekaj velikega, ah, neumnica! Kako si si to prav za prav mislila? Še enkrat je pazljivo pregledal pismo; bilo mu je vedno huje. Pismo je nerazsodno, pi* sano je bilo v somraku, roke je imela vlažne od potu, kar priča o krizi. Tu ni sence prera* čunljivosti, a tudi ne velikodušne požrtvoval* nosti. Hotelo se ji je poljubljati in več ko po* ljubljati. Pet in dvajset let ji je. Presilen in strašen je upor telesa. Spomnil se je na njeno Paladino ubranost, na brezspolno čistost nje* nega nerazcvetlega ženstva. Uboga Helena, če bi bila vsaj lepa; nihče bi se potem ne začudil tvoji strasti in ne bi te ponižala v očeh ni* kogar. Toda nisi lepa, in ne preostaja nič dru* gega, kakor da sem nepravičen proti tebi. Pojdi, Helena; če je le kaj na svetu gotovo, je to, da te ne l jubim. In zopet se je spomnil nanjo, spomnil se je je v dobrem in videl je njene čiste, ljubeznive oči. Ne, Helena, morda deklica, tega ne ver* jamem; to ni mesečni nemir žene, to ni telesna nevihta, ampak neka čudna zmota. Tvoje srce se je zmedlo, jutri bo zopet jasno in mirno; toda gorje, tedaj se spomniš, kaj si storila, in strašno ti bo od sramu in ponižanja. Zaniče* vala boš sama sebe, pekla te bo sramota in nikoli, nikoli več mi ne boš hotela na oči. Ah, Helena, kako naj vam to povem? Nikar ne mislite na to, vedel sem takoj, da to ni tako: sežgal sem to pismo in razpihal pepel, nič več ne vem, kaj je bilo tam napisano; gotovo ne* kaj v tem zmislu, da me imate radi v najple* menitejšem pomenu besede. Vrgel se je k mizi in začel pisati: «Helena, zahvaljujem se Ti za besede ljubezni; tako mi je kakor človeku nepridipravu. Daješ mi več, kakor morem povrniti s svojim zanikarnim srcem. Sem obrabljen človek, dekle, in svet me ni napravil tako dobrega, kakor bi Ti zaslužila. In sedaj, draga Helena, sva lahko zopet pa* metna. Izrekli ste besedo, ki je morala biti izrečena; junaški ste in vredni občudovanja. Bilo je že nujno, da si odkrito ...» Odložil je pero. Jasno je, da je ne ljubim; kako je mogoče, da bi ji tega ne povedal? Me* hanično je pisal po podlogi besedo «nikoli»; v tem je zapel zvonček. Slišal je, da je služ* kinja odpirala; nekdo je tiho govoril in po* trkal na njegova vrata. Rekel je «naprej!», toda nihče ni vstopil. Šel je sam odpirat; na podboj se je opirala Helena in tiščala obe veliki roki na prsi. «Prosim, gospodična«, je rekel skozi zobe, in zapiraje za njo vrata, je sklenil roke: «Le kako morete, Helena, le kako morete!« Hfelena je gledala vstran, ustnice so ji žalost* no trepetale. «Prišla sem ti povedat...», je začela. «Vem, kaj hočete reči«, jo je obupno pre* kinih «Sedite, Helena!« Sedla je na rob blazin jaka s povešenimi očmi in mečkala med prsti svojo torbico. «Prišla sem — vas prosit, da bi mi vrnili tisto pismo.« «Pravkar sem vam začel pisati«, je odgovoril tiho. «Kako ste me prestrašili!« Ozrla se je nanj vsa obupana. «No torej, Helena,« je dejal mehko, «kako ste spali?« Vstala je, vrgla torbico proč, snela klobuk in si slačila žaket; bilo je grozno, da ji ni tega sam ponudil. Zaket se ji je zataknil na gumb in ga ni mogla odpeti s tresočimi se prsti; ni se ganil, da bi ji pomagal. Trgala je s silo, da se je nekaj pretrgalo; spustila je žaket na tla, sklonil se je hitro, da bi ga dvignil, in tu ga je prijela z obema rokama za glavo. Naglo se je vzravnal z očmi, polnimi mržnje; toda ko ga je tako krčevito držala, se je zbog njegove kretnje opotekla in bi bila padla; mo* ral jo je prestreči z obema rokama. Tu so se ji roke razklenile, čutil, je, kako se ji prsti tre* sejo na njegovih licih, kako ga božajo, kako leži Helena z vso svojo težo v njegovem na* ročju; glavo je imela nagnjeno nazaj, oči za* prte in kakor k smrtnemu poljubu je dvignila suhe ustnice nad golimi, šklepetajočimi zobmi, med katerimi je trepetal konec jezička; obraz ji je bil sivobled in razpaljen; tako je dvigala k njemu obraz v zavzetju strastnega pričako* vanja. Bila je naravnost grda; vse ji je v ob* ličju ugasnilo, ko je zaprla oči. Siknil je in jo lahno poljubil na lice; nežno, kar najnežneje si je snel roke s svojega obraza in ji rekel ža* lostno: «Sedite, Helena!« Sedla je kakor pijana in si zakrila obraz z rokami. «Helena,» je govoril pretrgano in hodil po sobi, «nočem, da bi vam tole srečanje mrzelo. Prosim vas, bodite pametni. Ne po* znam vas, bogme, sploh se ne spoznam v vas; toda bojim se, da bi mislili jutri name z očit* kom.« Helena je sedela kakor okamenela. «Odpustite,» je rekel trpko, «da mislim da* nes na jutrišnji dan. Bilo bi bolje, ko bi ga ne bilo. Povejte, ali ste tako prepričani, da se jutrišnji dan ne bi nad vami maščeval?« Helena si je zakrila obraz in zavrtela glavo. «Prišli ste, da se mi položite v roke. Tu sem, stori z menoj, kar hočeš! Dekle, ali je to mo* goče? Ali naj vas podržim, tesneje stisnem, položim nekam ali kaj? Mar vem, s čim vam prizadenem največ bolesti? Ah, Helena, opro* stite me tega, prosim; ne hotite, da bi jaz od* 1 očal, kaj naj storim z vami; brez volje sem, toda imam vas rad. Umejte sama sebe, He* lena!« Ni se ganila, sedela je osupla, nema; neiz* merno mu je bilo žal in ves v skrbeh je iskal najnežnejše besede, da bi ji z njimi pojasnil stanje. Da bi ji bil bliže, je sedel na visoki ko* nec blazinjaka in ji zrl odzgoraj doli na njene trde kodraste lase. «No, glejte,« je ponavljal tiho, «ume jte sama sebe! Čisti ste in ponosni; ne zametujte se. Po* znam vas premalo; čutim, da nama je poslala usoda današnji dan samo zato, da vas začnem spoštovati neskončno bolj ko doslej. Helena, vesel sem vas bil kot deviškega dekleta; spo* štoval vas bom kot ženo, ki je prekosila samo sebe. Samozavestni in popolni boste.« Tu je storila Helena nekaj nepričakovanega in zelo prostega. Ko je sedel više od nje in s privzdignjenimi koleni, si je odkrila obraz in položila brado na njegovo koleno prav kakor otrok in obenem neizrečeno ljubeče; ni se ga* nila in je zaprla oči, kakor bi hotela reči: go* vori, kar hočeš. Bil je zmeden, čutil je sam predobro lažni* vost vsega, kar pravi. «Helena,» je začel ža* lostno, «ali je škoda, da nisem več tako mlad, da bi — veroval v ljubezen? Ali je velika škoda, da, če slišim .ljubezen', mislim takoj na bolest in prevaro, na grobo razkošje, na naj* nižji stik, na laž in razhod? Je to velika škoda?« Helena je zapirala oči in je zavrtela glavo. Čutil je, kako mu na nogi silno bije žila nje* nega grla; hitro je dihala skozi napol odprta usta, bleda in kakor da spi. Zdaj, tako je go* voril njen priliznjeni obraz, v tem trenutku mi je vseeno; pusti me, naj bom taka. Postala je skoro lepa v tej negibnosti; bila je kakor ma* ska iz slonove kosti. Sklonil se je k njej in go* voril polglasno: «Helena, to, kar bi vi hoteli, ni ljubezen; to je težko in vedno ponižujoče; to ni za vas. Ko bi vas videl iti po tej poti z drugim, s katerim* koli drugim, bi vam klical z grozo: Helena, ne hodite tod, to ni za vas; vi ne morete iti čez, kjer morejo druge, vas zlomi to, kar prenesejo druge; ne vem, ali zato, ker ste modrejši, ali zato, ker ste nesrečnejši. Ne spoznam se v vas, toda bojim se za vas. Kaj naj vam še rečem?« Helena je zardela in je postala čudno lepa, njene poteze so bile nežne, skrivnostno je gle* dala skozi režo oči v ničes; pobožal jo je po laseh in rekel mehko: «Helena, nikoli ve' ne smete priti k meni.« Niti mišica se ni zgenila na njenem obrazu; menda bi vsak udarec prenesla v tej poziciji. Vzdihnil je in se dotaknil njenega lica. «Zbogom, Helena.« Poslušno je vstala in se dala obleči v žaket. Pomagal ji je zatekniti lasnice v lase; nasmeh? ni la se mu je. Ko je odhajala, se je naglo obrnila in mu stisnila roko z vso silo. «Tako — tako — — Mu-an Jarc: Jz Koderkoli si hodila po teh gričih, tej poljani, ose si s cveti potrosila svoje duše, čiste, nežne ... plemeniti ste«, je dejala, zardevala in mižala, kakor da se mu zahvaljuje, da ji ni nič storil. Kljub temu se je moral ugrizniti v ustnico. Od tega dne se nista več sešla; kajpada ni bilo prav mogoče. Po letih je zopet slišal o Heleni. Govorila je baje o njem z očividnim sovraštvom, kakor o nekom, ki ji je storil hudo krivico. Žal mu je bilo tega — celo po letih. pesmi Kadarkoli tod sem hodil, sem vdihaval vonj mi znani, kot zanesenjak sem bhxlil zroč v dežele snov, brezbrežne ... čas je lil in nisem štedil, zdaj minilo mnogo let je pomlad prošla in poletje in jesen je vzela cvetje. Hollywoodska kronika IV. »Solnca, zvezde in utrinki.« Fenomenalni razvoj filmske umetnosti oziroma industrije zadnji dve ali tri desetletja je preobrazil Ilolly-wood iz majhne, neznatne naselbine, skrite med mičnimi brdi in oranžnimi nasadi Južne Kalifornije, ki se razprostirajo severno nad Los Angelesom od obale Tihega Oceana pa do vzhodnih obronkov Mohavske pustinje, tako rekoč čez noč v prave in resnične moderne ameriške Atene, v nekako Meko prirojene fizične lepote, podedovanega talenta in pridobljene telesne spretnosti. Nepremagljiva želja, da se pridružijo številnim vrstam slavnih filmskih direktorjev, pisateljev, glasbenikov, fotografov, tehnikov in slikarjev, zlasti pa seveda igralcev z vsem sijajem samo njim lastne slave in dozdevnega bogastva, je gonila in še goni neprestano ter z nepo-jemljivo silo tisoče in tisoče, upal bi se reči milijone, bodisi dejansko, bodisi samo v željah in mislih v to pravljično prestolnico. Za danes hočemo prezreti izglede, ki bi se morda nudili ostalim poklicem, po si bomo ogledali malo natančneje položaj hollywoodskih filmskih igralcev, katerih število se ceni nekako na 15 do 20 tisoč moških in žensk, mludih in odraslih, slavnih in neznanih. Da nam bo razumevanje vsaj nekoliko olajšano, hočemo porazdeliti to ogromno armado takoj v začetku v tri glavne skupine, dasi se na drugi strani zopet trdno zavedam možnosti in pretnje morda v gotovi meri opravičljive kritike, kateri je izpostavljen vsak poizkus dogmatske in »filistrske* klasifikacije, naj si že bo v filmski ali katerikoli drugi panogi umetnosti. Najmanj 90 odstotkov vseh v Ameriki izgotovljenih filmov povestne vsebine se še vedno drži trdovratno tiste stare magične formule »večnega trikotaž: plemeniti »junak*, ki se bori — fizično ali drugače — vztrajno in hrabro za krasno, vso idealno »junakinjo* proti neizprc-membno zlobnemu »nasprotniku* ali — da uporabimo filmsko terminologijo: »zvezdnik* (po ameriško »star*) za »vodnico* (leading lady) proti »zlobnežu* (villain ali heavy) ali »zapeljivki* (vampire), oziroma v drugačni kombinaciji: »zvezda* (star) za »vodnika* (Ieading man) proti «zlobnežu» ali »zapeljivki*. Kakorkoli že, te tri osebe predstavljajo vsaka zase in v svoji medsebojnih odnošajih glavno jedro, okrog katerega se običajno suče cela povest, in jih zato imenujemo »glavne* ali »vodilne* igralce (principal ali featured players). Zvezdniki oziroma zvezde so seveda tisti, katerim v prid se žrtvuje vse ostalo v filmu: splošna karakterizacija posameznih tipov in njih relativna važnost v povesti, celotni razvoj, posebno pa še zaključek štorije, točka ali »kot* fotografskega snemanja (camera angle) itd. Njih ime se povsod naglaša in razglaša z metrskimi črkami, od njih se zlasti pričakuje, da bodo sliko »prodali* — kakor pravi Američan — občinstvu. Oni so dostikrat svoji lastni založniki ali podjetniki filmu (pro-ducers), katerega celotne stroške vzdržujejo iz svojega lastnega žepa in prav tako seveda tudi žanjejo njega dohodke ali pa izgubo (n. pr. Douglas Fairbanks, Mary Pickford, Charlie Chaplin, Gloria Swanson, Corinne Griffith, Harold Lloyd, Buster Keaton itd.). Velika večina njih pa služi z eno- ali večletno pogodbo raznim velikim kinematografskim študijem ali kompanijam, od katerih seveda prejemajo plače, ki delajo nas druge, navadne zemljane, kar vrtoglave (pet ali deset tisoč dolarjev na teden ni dandanes nič več nenavadnega!). Vodnik (-ica) in zlobnež (zapeljivka) sta si v važnosti in plači nekako enaka in njun prvi in edini korak naprej, tako prvega kakor drugega oz. prve kakor druge, je to, da sta tudi sama povišana od podjetniške družbe v popolni filmski »zvezdi*. V svoji začasni vlogi pa prejemata za svoje delo morda komaj desetino ali petino plače, ki jo prejema zvezda tiste slike odnosno drugih filmov enake kakovosti (samo kot nekaka približna ideja: $ 200 do 1000 na teden) in sta navadno tudi na pogodbi (kontraktu) z družbo, ki si seveda pridržuje vedno pra-vico, da ju izposodi drugim za kakoršno koli — včasih petero ali višjo — lastno ceno, ne da bi bila zato dolžna kuj doplačati njima samima. Kako se postane zvezda ali vsaj vodnica (-ik), kakšne lastnosti so za to potrebne, katera pot vodi najhitreje do tega? Rajši vprašajte: kako se postane škof, minister, vojskovodja, milijonar, operna primadona? A vprašujte koga drugega, vljudno prosim! Nekateri pridejo do te Lepe glave na belem platnu Medtem ko njih črte utripljejo na platnu, drhti marsikatero mlado srce v gledališču. Mrak je in se ne vidi. A one daleč, daleč ... pa jim dohajajo pisemca, navdahnjena v trenutkih, ko so jim lepe črte utripale na platnu in se po» igravalc z mladimi srci v zamračenih prostorih. Tu jih vidite nekaj: 1. Joan Crawfordova. — 2. Mary Brianova. 3. Baby Danielsova (v krogu). — 4. Ester Ralstonov*. — 5. Renče Adoreejeva. časti in slave skoraj čez noč, v šestih mesecih, tako rekoč brez vsake težave ali vidnega napora, morda celo brez posebne zasluge in pravice, drugi v dvanajstih letih, še drugi —• in bože moj, kolika je armada teh zadnjih! ■— nikdar, čeprav si vsi prizadevajo na dozdevno enako obetajoč, enako besen način. Naj še pripomnim, da vseh drznih in vratolomnih dejanj, pri katerih izvršujoči igralec največkrat v resnici tvega svoje življenje, nikdar ne izvršujejo glavni igralci sami, temveč uporabljajo za to vedno od študija posebej v ta namen najete in bore siromašno plačane ♦dvojnike* (doubles), ki morajo zares, brez vsake prevare, skočiti iz letečega zrakoplova na vlak, ki drevi ob breznu, ali z visokega in strmega skalnatega brega v spodaj se peneči vrtinec ali pa iz desetega nadstropja gorečega ne-. botičnika na trdi cestni tlak itd. Kadar bi pa bilo to le prenevarno, mora prevzeti vlogo pri dolgem ali oddaljenem cstrelu* kamere (long sliot) s slamo natlačeni in seveda resničnemu igralcu v vsem podobno oblečeni «pajac* (dummy), ki ga pa zopet odstranijo in nadomestijo z resničnim (živim) igralcem, vsem zamazanim, strganim in z rdečo barvo — «krvjo* — nalosanim, kadar se približa kamera za «bližnji» ali cveliki posnetek* obraza (close-up shot) iz neposredne bližine. Drugo skupino filmskih igralcev tvorijo tako zvani ♦podporniki* ali cpomočniki* (supporting čast), ki se med sabo zopet dele v neštevilno skupin, kakor: komike ali šaljivce (comedians), značajnike (character men, women) — med njimi zopet cela dolga vrsta različnih tipov, kakor: očetje in matere, vojaški dostojanstveniki, duhovniki, bradači, detektivi, sodniki, bebci, služabniki, debeluhi itd. —, nadalje poklicne plesalce (professional dancers), kopalke (bathing beauties), mladince (juve-niles) — med njimi zopet: sinovi, bratje ali sestre glavnih igralcev, dijaki, vojaški sluge, posestniki kabaretov, stenografke, vzgojiteljice itd. —, jezdece in akrobate, tuje tipe (Mongolce, Indijce, Arabce itd.) —in tako naprej brez konca in kraja. Vloge, ki se jim oddele, se navadno smatrajo za dovolj važne, da jim dajo za njih delo kredit na platnu (screen credit), to je, da navedejo pravo ime igralca poleg imena osebe, ki jo predstavlja. Občinstvo ga ali jo začne tako počasi spoznavati, in to je seveda prvi korak proti vroče zaželenemu končnemu cilju _ ozvezdju (stardom). Njih približni zaslužek je $ 100 do 500 na teden ves čas njih delovanja pri določeni igri (več tednov, včasih mesecev) in njih skoraj neizbežna želja, da bi jih ta ali ona filmska družba sprejela v svojo stalno czalogo* igralcev (stock plavers) na večletno pogodbo: tako si namreč prvič zagotove stalen in gotov zaslužek, pa naj že delajo ali ne, obenem pa bo že družba sama skrbela v svojem lastnem interesu, da bodo dobili čim več prilike do dela, kar zanje seveda zopet znači praktično šolo in izkušnjo ter obenem znanstvo med javnostjo. Tako smo končno prišli do zadnje skupine, do tako zvanih «posebnikov» ali statistov (extra movie players ali kratko cextras»), katerih položaj zasluži, da si ga malo natančneje ogledamo. V nasprotju s prejšnjimi skupinami, ki tako rekoč tvorita skupno z direktorji in deloma kameristi (fotografi) vred nekako višjo in nižjo kinematografsko aristokracijo, so posebniki pravi„ brezimenski filmski proletariat, tista velika, neprestano valujoča masa, katere obraza navadno ne vidite, in če ga vidite, ga ne pogledate, ker vas ne zanima, tisti cneznani vojak*, ki se poti, dela, upa, strada, — da, zlasti strada in trpi, ne da bi dobil za svoj trud, za svoje znanje, vero, vztrajnost in požrtvovalnost plačilo, ki bi mu prav za prav šlo pq pravici. Kdo so, iz kakšnih stanov in narodov se rekrutirajo? Med njimi je absolutno vsega: poleg propadlega ali pa morda le nesrečnega starega in izkušenega gledališkega veterana dobiš — navadno alkoholsko propalico ali pre-tepaško cestno barabo; poleg upokojenega jurista ali zdravnika — navadnega neukega poljskega ali tvorni-škega delavca; poleg bivšega katoliškega ali protestan-tovskega duhovnika — inozemskega časniškega poročevalca; poleg službojočega detektiva — velikohotelskega natakarja — poleg navadne, marljive domače gospodinje — staro, radovedno aristokratko; poleg dekle ali kuharice — učiteljico brez službe; poleg goreče cerkvene reformistke ali obubožane stare ruske plemkinje — aktivno sufragetko ali navadno prostitutko. Skoraj je ni na svetu vere, narodnosti, polti, stanu, ne poklica, ki bi ne imel med hollywoodskimi filmskimi posebniki svojega zastopnika. Vendar, da mi ne bo kdo očital, da samo fantaziram ali drugače pretiravam, bom priznal odkrito, da tvorijo veliko večino posebnikov pač osebe, ki so si izbrale — ali si vsaj tako prizadevajo — igranje v filmih za svoj življenski poklic. Njih pot v filmu je trda pot, posuta s trnjem in le malokje postlana, tudi če ne z rožicami, pa vsaj z raskavo steljo ali slamo. Trajen in stalen obstanek pri filmu jim je skoraj nemogoč, če ne računajo poleg svojega zaslužka pri filmu samem še na kak drug vir dohodkov, pa naj že bodo obresti od delnic ali prejšnjih bančnih vlog, ali dobiček kot lastniki ali drugovi tega ali onega podjetja oz. trgovine, ali da jim pomaga mati, brat, stric, prijatelj ali — pri dekletih največkrat — ljubimec. Kakšna je njih povprečna plača? V največ slučajih po pet ali sedem in pol dolarjev na dan, izjemoma tudi samo po tri, v srečnejših slučajih po deset do petnajst dolarjev; seveda se od teh zadnjih vse kaj več zahteva kakor pa od prvih glede lastne garderobe, praktične izkušnje v delu, ustrezajoče zunanjosti, znanja maskiranja itd. Gotovo porečete: «Saj še ni tako slabo, tudi s petimi ali sedmimi dolarji na dan se da še dovolj dobro živeti*. Res je to, ko bi le bilo tistih pet dolarjev na dan stalnih skozi 6 dni v tednu, 4 tedne v mesecu, in 12 mesecev na leto ali vsaj tako nekako! Ali glavna nadloga tiči prav v tem, da sc šteje povprečni posebnik na vso moč srečen, če dela — v pretrganih presledkih od 1 do 5 dni skupaj — celotno 60 do 90 dni — v letu! To je pa seveda druga pesem, kajne? Da bi vsa kolikor mogoče izgladil svojo trnjevo pot, je moški posebnik navadno prisiljen, da osebno v kleti in pred najinimi sobami... Če sva zdoma gredoč za* klenila volka v stajo, bova skoraj izvedela .. .» Pregled gumbov se ie nadalieval in izkazalo se ie. da ni nihče iztikal no našem domu. do* kler naju ni bilo nazaj. Toliko kakor gotovo ie bilo d« ni bilo razen naju nobenih drug;h človeških biti j v hiši. Grlo se mi je razprostilo in olajšan sem vzdihnil. «Kaj deš o mojem ravnanju?« se ie zmago* dobitno radovala Ivona. «To gre brž od rok. je snažno, celo lično in zaleže toliko kot vsi sodniiski pečati na svetu in na zemlii... Tu ni potreba velikih nečatov iz voska, ki jih nritis* ne gospod v črni suknji, da bi se prepričal, ali ne odpira kdo vrat. .. Malo suneš s čonom vate. pa ie opravljeno! In nikdo ni videl ne vedel... Prvi, ki se dotakne, se izda! Slično je kakor pri sodni Preiskavi: odveč je. da bi si poveznil na glavo klak in se sreno mrgodil... Danes popoldne in nocoi nisi bil zadovolien, češ da sem vihrava ... O. ne boi se. slišala sem te! No, ali nisva izvedela eel kup novic? Sedaj nama ie znano, kakšna človeka sta na* jina nasprotnika. Veva, kje stanujeta, odkod baje prihajata in kako se bržkone pišeta ... Veva, da tekata po gozdih na nenavaden način, ne da bi delala šum. Veva, da starši jako slabo pleše, mlajši pa izvrstno .. .» Poslednja podrobnost mi je bila ušla. «In kaj sva storila, da sva si nabrala toliko podatkov?« je sklenila Ivona. «Zabavala sva se. No, vidiš! Temu pravim jaz: igraje se učiti.,.» Zaklenila sva se v svoji sobi in se zagradila kakor prejšnjo noč, to pot pa sva še prižgala v slednji stanici po eno svečo, ki sva jo snela s svetilnikov na kaminu v salonu. Ko sva bila že v postelji, sem se ojunačil in opomnil: «Kako je Trevol dober! Kakšna požrtvo* valnost! Ostati ves božji dan na ulicah in naju čakati...» «Zares,» je pripoznala Ivona, «čisto gotovo ima dosti srca.« «Kajne?» sem se požuril ohrabren. «Zdi se mi, da si ga kaj urno odpravila ...» «Poslušaj! To ni bila prava ura ... Saj je mo* ral razumeti...» «Si premislila, kar ti je rekel včeraj?« «Kako češ? Sem mar utegnila?« «Ampak sedaj imaš lep čas ... Porabiva ga in pomeniva se malo o tem ...» «Boter,» je odgovorila Ivona, «vselej napra* vim, kakor ti želiš, to veš...» To izjavo sem sprejel z molkom, ki je imel — če smem tako reči — v notranjosti več kli* čajev. «Ampak,» je nadaljevala, «ne zahtevaj od mene, da bi se zdajle menila ... Mrtva sem ... Oči mi dobesedno same od sebe vkup le* žejo...» S slabotnim glasom je še dodala: «Lahko noč, boter ...» Rekel nisem več ne bev ne mev, a prav dobro sem vedel, da ne spi, kajti čulo se ni tisto nekam glasno in prav umerjeno dihanje, ki je lastno spanju. In deset minut kesneje, ko je mislila, da sem že v Morfejevem objemu, je počela prav na rahlo gostoleti neki napev, ob katerem je v restavrantu potrkavala z no* go... In ker, bogme, preteklo noč tako rekoč nisem zatisnil očesa, sem se dal zazibati temu brundanju ter sem odrevenel... (Nadaljevanje prih.) DRAGO GORUP & Go. LJUBLJANA Miklošičeva cesta 14 KO N F E KC IJ A IZDELOVANJE PRODAJA PRAKTIČNI NASVET! Dr. Oetkerjeva «božanska jed». Imenitna sladka hladetina iz najboljše že* latine in izbornih sadnih sokov od malin, ja* god, češenj, ivančnega grozdja (ribeza) in prvenca (dišeče perle), kakor ima kdo rajši. Pripraviš jo na čisto preprost način: zavri pol litra vode, jo odstavi in pusti, da stoji dve minuti. Takoj nato stresaj vanjo počasi za* vitek dr. Oetkerjevega praška in dobro mešaj, dokler se prašek ne raztopi. Nato zlij to zmes v obliko za puddinge in jo postavi na hladno, kjer naj stoji tako dolgo, dokler se ne strdi. Nabolje je, če se vse to napravi prej ta večer. Preden se «božanska jed» strese iz oblike, podrži obliko nekaj malo časa v topli vodi. K «božanski jedi» se poda vanilijeva omaka, ki se pripravlja iz dr. Oetkerjevega praška za omake. «Božanska jed» se ne sme kuhati, ker bi se s tem pokvaril okus. Vafeljni. 250 g sirovega masla, dve polni žlici (50 g) sladkorja, šest jajec, 500 g moke, en zavitek dr. Oetkerjevega backina, en zavitek dr. Oct* kerjevega vanilijevega sladkorja, pol litra mleka, nastrgani (zrezani) olupek od ene li* mone, ena steklenička dr. Oetkerjeve rumove arome. Mešaj sirovo maslo, dokler se ne speni, do* daj sladkor, jajca, moko, pomešano z backi* nom, in mleko, pa vse to neprestano mešaj. Primešaj limonov olupek, vanilijev sladkor in rumovo aromo v testo, ki ga potem stepaj tako dolgo, dokler ne začne delati mehurčkov, po* tem ga pa deni takoj v segreto in pomazano ponev za vafeljne in peci na zmernem ognju. Torta iz sadja. 125 g sirovega masla, dve jajci, 100 g slad* kor ja, pol zavitka dr. Oetkerjevega backina, 300 g moke, kakih 750 g sirovega sadja. Vmešaj najpoprej backin v moko, potem pa odvzemi nekoliko moke in ubij vanjo jajci, stresi vanj pripravljeni sladkor, pa dobro pre* mešaj. V drugi del moke nadrobi sirovo maslo, ki pa mora biti trdo, in stresi to zmes, ko si jo dobro premešala, v moko, ki si vanjo vmešala jajci in sladkor. Tej zmesi primešaj, če je treba, še toliko moke, da se da testo lepo iz* valjati. Iz tega testa napravi dva do tri krožke in jih peci, vsakega zase, pol ure ob zmerni vročini v obodu za torte, ki si ga z maslom pomazala in z drobtinami potresla. Ko so krožki pečeni, jih obloži s kuhanim sadjem: kosmuljami (agrasom), jagodami, češ* njami, češpljami itd. Sadni sok zgosti z dr. Oetkerjevim gustinom in ga polij še vro* čega čez sadje. Pečeni krožki lahko stoje nekaj dni, obloži jih pa šele takrat s sadjem, kadar jih hočeš prinesti na mizo. Marelični kolač. Pomešaj dobro en zavitek dr. Oetkerjeve zmesi za kolače, 15 dg sirovega masla, štiri ru* menjake, eno osminko litra smetane, eno žlico ruma ter sok in olupek od pol limone, primešaj nato še sneg od štirih beljakov, pa razmaži potem to testo po pekači, ga obloži z mareli* cami ali drugim sadjem in počasi peci. Če pečeš na plinu, peci 20 minut ob polovič* nem plamenu in odprti ventilaciji. ZADRUŽNA BANKA v Ljubljani Miklošičeva cesta štev. 13 v lastnem domu — vogal Praiakove ulice in Miklošičeve ceste sprejema hranilne vloge in jih ugodno obrestuje, izvršuje vse denarne posle, daje posojila, pošilja denar v inozemstvo, prodaja in nakupuje devize, valute, efekte; ima zelo ugodne zveze z Ameriko. Priporoča se za vse gospodarske transakcije. Meh za smeh Resna beseda. Oče: «Ali, Ivo, kaj je le s teboj? Tvoji redi v šoli so ostali isti. Ne enega drugega reda nisi popravil.« Ivo: «Res je, papa, ti bi moral z razrednikom izpre* govoriti resno besedo.« Pri zdravniku. — Popijte vsako jutro na tešče kozarec tople vode. — Ne pomaga nič. — Kaj? Ste mar že poizkušali s to kuro? — Sem. Samo da pravi moja gospodinja tej kuri: kavo piti. Pri ženitnem posredovalcu. — Dobro! Našteli ste mi vse lepe lastnosti moje bo* doče žene. Vem, da je dobra gospodinja, da dobro kuha, šiva, krpa, da ne pleše čarlstona, da ima pol milijona dote ... Zdaj mi pa pokažite še njeno sliko. — Takoj, prosim. Samo izvolite poprej popiti dve tri čašice tega prav posebno dobrega ruma... Da bo bolj gotovo. Dva človeka, izmed katerih je eden živel v Pragi, drugi v Berlinu, sta imela skupno — taščo. Ta je pol leta živela pri enem, drugega pol leta pa pri drugem zetu. Navsezadnje se je tistega pol leta, ki ga je preži* vela v Pragi, ljubi Bog usmilil molitve teh dveh nesreč* nikov in je poklical taščo v svoje nebeško kraljestvo. Ta srečni človek je takoj brzojavil svojemu sotrpinu v Berlin: «Tašča umrla. Ali naj jo sežgemo ali pokop* ljemo?« Čez malo časa je dobil odgovor: «Sežgite in pokop* ljite, bo bolj gotovo.« Pri slikarju. Dama: «Imenitno ste pogodili polt mojega obraza.« • Slikar: «Kaj bi ga ne. Tudi jaz delam z barvami.« Božji služabnik. Duhovnik (zločincu, ki bo čez dve uri obešen): «Spo* vejte se svojih grehov, sinko. Jaz sem božji služabnik in prosil bom Boga, da vam odpusti grehe ...» Obsojenec: «Pustite me na miru! Čemu bi se razgovar* jal z vami, ko se bom čez dve uri že lahko razgovarjal naravnost z vašim šefom. Cene znižane. Kakor smo izvedeli, so se od 1. t. m. precej znižale cene redilni hrani Ovomaltine. Radi prinašamo to poročilo, ker vemo, da gre za odličen, splošno znan proizvod, in ker smo uverjeni, da bo to poročilo razveselilo marsikaterega našega čitatelja in čitateljico, zlasti pa tiste, ki jim je na srcu blagor družine. To, da se je ta proizvod pocenil, bo marsikomu omogočilo, da svojim dragim še v večji meri zagotovi zdravje in zadovoljstvo. Znano je, da ima Ovomaltine veliko redilno vrednost in izboren okus, pa je zato vsem enako priljubljena: staršem in otrokom, odraslim in starcem, zdravim in bolnim, negledc na spol in stan. Redna uporaba Ovomaltine v obliki prav okusnega zajtrka in južine omo-goea duševno in telesno zaposlenim osebam jačanje odporne moči in jih s tem usposablja, da laže premagajo duševne in telesne napore, športniki pa pridobe z njo moč, ki jim je potrebna za trening in tekmovanje. Nove cene Ovomaltine so te-le: za veliko škatlo 56 Din, za srednjo škatlo 52 Din in za malo škatlo 16 Din. OB VSAKI PRILIKI SE SPOMNITE, da so „Jutrovi“ „Mali oglasi" v Sloveniji najuspešnejša, najcenejša in najhitrejša posredovalnica za službe vseh vrst, za prodajo in nakup vseh stvari, za nepremičnine, lokale, podjetja, kapital, ženitve in za vse drugo V teku enega leta je bilo po „ Jutrovih" „Malih oglasih" uspešno posredovano v nad 40.000 primerih Ugodnosti posredovanja po „Malih oglasih" se more z lahkoto poslužiti vsakdo. Treba je le svojo željo sporočiti na naslov: Oglasni oddelek „Jutra“ v Ljubljani, Prešernova ulica 4. Pri naročilu je pristojbino poslati v znamkah ali v denarju naprej, za vsako besedo 50 par. Za oglase trgovskega značaja, dopisovanje in ženitve se računa od vsake besede 1 Din NE POZABITE! DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA CESTA 16 TISK IZ IZDOLBE-NINE V BAKRU (BAKROTISK) TISKARNA IZVRŠUJE VSAKOVRSTNE TISKOVINE, KNJIGE, REVIJE, ČASOPISE, DIPLOME, DELNICE, SREČKE, KOLEDARJE, ENOBARVNE IN VEČBARVNE SLIKE POLJUBNE VELIKOSTI, VREDNOSTNE PAPIRJE, RAZGLEDNICE, LETAKE, LEPAKE, POSETNICE, OVITKE, OSMRTNICE, POROČNA NAZNANILA, OVOJE ZA RAZNE INDUSTRIJSKE IZDELKE POSEBEN ODDELEK ZA IZVRŠEVANJE IZVIRNIH RISB IN SLIK ZA RAZLIČNE REKLAME, VREDNOSTNE PAPIRJE, ILUSTRACIJE, UMETNIŠKO OPREMLJANJE KNJIG, REVIJ IN POLJUBNIH NAROČENIH TISKOVIN SKICE NA/ZAHTEVO * KNJIGOVEZNICA JE OPREMLJENA Z MODERNIMI STROJI IN NAJNOVEJŠIM MATERIALOM TER IZDELUJE RAZLIČNA DELA, KI SPADAJO V KNJIGO-VEŠKO STROKO, NADALJE IZVRŠUJE UMETNO VEZAVO KNJIG Z ROČNIM ZLATENJEM PO ORIGINALNIH NAČRTIH IN NAROČILU IZDELOVALNICA TRGOVINSKIH KNJIG V POLJUBNI VELIKOSTI IN OBLIKI Z LASTNIM ČRTALNIM STROJEM