Štev. 4.	V Ljubljani 1. aprila 1875.	Leto V.
z a leto po poŠti 2 gl. Go kr., za pol letal gl. 30 kr. Brez poste : za vse leto 2 gl. 40 kr., za pol leta 1 gl. 20 kr.
Naročnina naj se naprej pia čaje in pošilja uredništvu v špi-talskita ulicah hi. št.
273 v Ljubljani. (Lai-bacli.)
Slovenskemu jeziku.
zvòr si ti kreposti, materin mi jezik, Bogàt izvor soglasju, materin mi jezik!
V	izvoru tem kipiš po blagorodnej žili, Germiš v ponosno reko, materin mi jezik ! Igravšim se ob strugi tvojej nas učili Valovi tvoj so glas, ti materin mi jezik! Iz zercala, od kodar pervič u t e r n i 1 i Kristali so se tebi, materin mi jezik!
V	oči trepćčejo še zdaj nam v luči mili , Prečisti žarki tvoji, materin mi jezik!
Ki v govor naj bi naš do konca dnij svetili, ,
Nazaj sijali v tebe, materin mi jeziki
Odsüni tuje vse^kar so ti primesili
Skrunitelji pozneje, materin mi jezik!
Oprosti zlobnikom, ki radi bi tajili
Zaklad tvoj neizmerni, materin mi jezik !
Cesarji gerškega so stola govorili
V	besedah tvojih nekdaj, materin mi jezik ! Zdaj tujca z novim bojem v svojo čast prisili
V	krasoti dušnih plodov, materin mi jezik!
Lujisa Pesjakoea,
-60- T» so
/ //
Palček. ^ fZ>
(Poslovenila Lujiza Pesjakova.)
Živela sta ubog mož in uboga žena. Zelò zelò sta bila uboga, imej66 mnogo otrok. Bilo jih je sedem, samih dečkov! Najstarejši je bil naveršil deset let, najmlajši tékar (še le) tri. Najmlajši je bil majhen, zelò majhen, Čudovito majhen, in ker nij bil večji od palca, ko je na svet prišel, zato so ga imenovali „Pdlčka". Baš tist Pälcek je to, ki se je v zgodovini tako "poslävil. Anti pregovor uči: „mala gerzica, modra glavica!"
Palček je bil razumen, obilo razumnejši vseh svojih bratov ; govoril je malo, a več poslušal, mnogo pazil ter vse ohranil v serci. Slaba letina je bila nastala in glad stiskal deželo. Ubogi mož in uboga žena nijsta imela kruha tolicemu številu otrók, a ker jih nijsta hotela svojima očima gledati od gladi umirajócih, premišljala sta, kako bi se jih iznebila. „Sila kola lomi", veli drug pregovor. Z večera, ko so otroci uže spali, dejal je ubogi mož ubogej ženi: „evo, dalje ne moreva takó! Odvediva otroke v gozd, — da se tam izgube." — „„V gozd!"" zavpije mati vsa prestrašena, „„v temni temni gozd! Ubogi moji otroci!"" — Plakala in tožila je še dolgo, a nij hotela otrók vèsti v temni gozd niti jih ne tam izgubljati. Yendar napósled je bilo tudi njej očito, da uže ne bode mogla biti priča take béde, in zato pokorna, verla žena reče, da misli storiti, kar mož veleva. Potem sta šla spat. A Pälöek je vse slišal. Opazivši, kako oča in mati skriväj kujeta, splazi se tiho s postelje pod materin stolček in posluša. „V gozd iti, v temni temni gozd in se tam izgubiti? Ne!" — Premišljujoč leže na stran ter za rana vstane. K potoku ide in si napolni žepe z belim kämenijöjem. „Nu, zdaj bodemo videli!" tako si je mislil ter se ponosno poterkal po žepu, kakor da so v žepu sami zlatniki, katerih niti še videl nij, kar je živel.
Šli so v gozd, oča naprej z veh'ko sekiro na rami, za njim mati in dečki, drag za drugim, kakor piščali na orglah. Pälöek, zadaj hodeč, ničesa nij rekel, ničesa ne, — a izpuščal je tiho in skrivaj kämenöke ter je nasejäl po vsem poti. „Dobra setev," menil je sam v sebi, „rodi dobro žetev."
Ko so bili daleč daleč v gozdi, izpregovori oča: „dečki, nabirajte seh-ljädi, in da ste' mi delavni!" Slušali so ter pripognivši se bili delavni. Oča in mati sta se umeknila v germovje, ter ko otrók uže nijsta videla, potekla sta in dirjala neprestano do doma. Otroci, opazivši, da so sami ostavljeni v temnem temnem gozdi, jemò plakati in vpiti na vse gerlo. Piilček nij vpil niti ne jokal, a tudi rekel ničesa nij. Na paróbku je sedel in v žepih deržal roci, misleč: „izjokajte se!" — Nu, zdaj je dosti! Ali ste možje? Jaz sem mož! Oča in mati sta vas semkaj zavlekla in o s t à vi la, a jaz- vas privédem zopet domov. Haj di za menój !"
Kar je rekel, to je storil. Za njim so stekli ter vodil je vse po istem poti, po katerem so bili prišli in kateri si je bil zaznamenàl s kämenijöjem iz gozda do očetove koče. A v kočo stopiti nijso smeli, nego posluSàje so stali pred vrati. Noter sta bila oča in mati dobre volje. Graščdk jima je v tem bil poslal deset tolarjev, katere je po starem običaji velikih gospodov uže dolgo
" ^ntf.aa očetu. Mati je zdaj nakupila kruha, mesa in klobas, desetkrat več, nego sta	. a izstradana sta bila, in oči želita vselej več, nego li
želodec potrebuje. JVu — „^najedla, da uže nijsta mogla dehniti, vskbkne mati: „oh, ubogi moji otroci!	^ ubogi moji otroci? Izvestno mije
vse volk požerl; a vendar bi sedaj tako dobro jedli, ako bi tukaj bili! Kde so ubogi otroci?" Vedno je ponavljala bridko	a mož je nepoterpežljivo
ukazoval, naj bi umolknila, kajti vest je začenjala tudi njaga 2eló peči. Da bi u tešil vest in svojo ženo, katera si nij dala dopovedati, vzdigne roko in hoče tovarišico pretepsti. Ali ona je neprestano vpila: „kde so ubogi moji otroci?" — Ko to kakih dvajset krat zavpije, odpró se vrata in „evo nas, evo nas!" prikriče otroci.
Veselje je bilo, da ga vam ne morem popisati. Otroci so naglo svoje skudélice prinesli in mati je hitro iz lonca jemala ter jim do verha nakladala. Otroci so jedli in pripovedovali ter pripovedovali in jedli, a jedli so tako v slast, da je še očeta zopet bila skomina ter se tudi mati drugič jedi poprijéla. Ta radost je träjala nekaj dnij, baš dokler so träjaii novci. Z njimi je odšlo veselje ter béda se povernila v svoje poprejšnje mesto. Oča in mati sta z nova ukrenila otroke v gozd odvesti, a mnogo mnogo dalje, nego pervič, da bi zopet ne bilo zamän. Pälöek je vedno čul ter pazil roditeljev, in zato je tudi zdaj vse zvedel. „Dobro," misli sam v sebi, „konči znam, kaj treba storiti!" A izpodletélo mu je ! Ko se je hotel zjutraj k potoku ukrasti, käme-nijčja nabirat, bila so vrata zaklenena. — M, ven se nij dalo priti ! „Bog svojih ne ostavlja," zopet misli v sebi, „nekako vendar bode!"
Mati, napotivši se v gozd, vtakne še vsacemu po kosec kruha v žep, in Pälöek si misli: „nu, Bog je dal kruha! Preje so bili kämenöki, a sedaj imam drobtinice. Bes bi je rajši pojedel, a kaj hočemo ? Plašč je treba po vetru sukati."
Šli so mnogo dalje v šumo tja, kder je bila gosta in temna, vsa vsa gosta, vsa vsa temna. Zopet sta si roditelja nekaj izmislila in se skrila ter zopet je nastalo vpitje in plakanje ; a vsi so vedno gledali samo na Pälöka. Miren je bil; roci je držal na herbtu in druzega nij rekel, nego to: „dalje!" baš kakor ked£, ki si je svoje sreče v svésti. A kedor visoko leta, nizko pade. Drobtinice, pO stezi nasejane, pozobali so bili ptiči, da uže nij bilo ni sledd ni tiru. — Kaj li zdaj ? — Ipak so šli dalje ; a čim bolj so se odmikali, tem globokeje zašli v gosto, temno, grozno šumo. Deževälo je tudi in veter zavijal. Mislili so, da volkovi zavijajo, in strah jih je bilo, osobito, ko je prišla noč, temna, kakor v méhu, černa, kakor saje, samotna, dolga noč! Ni kod ni kam se nijso védeli oberniti. Pälöek je vedno pervi koràéil; kajti njegovo gaslo je bilo: „sam si bodi pomočnik ! " — Splezal je na visoko, debelo drevó, katero je bilo višje vseh dreves. Tam se je oziral na vse strani. Od treh stranij se nij videlo nič, a od četerte se mu je zasvetila iz globine skozi ger-movje daljna luč. „Dobro," misli sam v sebi, „iz noči se pride k luči!" Smuknil je z drevesa k bratom, ki so zdolaj k višku vänj gledab. Ko je stal na tleh, bilo je zopet vse zamàn: lučca je izginila! Ipak si je zapazil pravo stran, ter potovali so tja, kjer se je luči bilo nadejati. Zdaj so šli gori, zdaj doli, zdaj premo, zdaj v stran: lučca je bila in je nij bilo, kakor vešča. „Ne dajmo se motiti!" reče Pälöek, ter koräöili so zopet vsi za njim. Napósled so prispéli
do hiže, iz katere se je luč blesketäla. Klicali iu terkali sa J"zna žeaa pride ven ter povpraša, kedó so in česa bi radi?	Prem6t'eni- trudni,
v gozdu izgubljeni, ubogi otroci smo."	Pälöek, „za Boga svetega vas
prosimo, dajte nam košček kruna in stan, ako uterpite."
„„Oj, ubogi, ljubi otroci J"'' vsklikne dobra žena ter se jame jokati, „veste li, kam ste prišli? _v tej biži stanuje velikän, kateri otroke žre!""
Ysi so s» tresli od strahu, tudi Palček se je tresel, a rekel je : „res nij lepo otroke žreti — blaga žena, oprosti mi! nijsem žaliti mislil ni tebe ni tvojega moža — a vendar je še zleje požertemu biti, in uže v otročjih letih. Kaj nam je storiti? Zunaj je tema, dež in volkovi so, — ipak rajši idimo v hižo! Dobra žena! morda utegneš omečiti serce svojega moža. Kaj se zna? Morda se mu nas ni jesti ne bode hotelo, ker smo izhujšali, — in kakóv sem še verhu tega jaz? Toličko, da me je kaj. Poskusiti hočemo ter počakati, kaj li bode. Navadno požirajo tudi samo óne, kateri se dadé požreti." — Ženo so pregovorili, in upala je, da to noč uboge otroke velikänu kako kam poskrije. Dene je v sobo in tam posédejo okolo ognja, kder je bil cel oven na ražnu.
Jedva jim je bilo malo ugodneje, kar nekedó zunaj prikrevsä s težkimi koraki, ter strašen ropot nastane pri vratih. „Moj mož gre! velikän gre!" zavpije žena ter potisne otroke hitro pod posteljo. Yelikàn takój povpraša, če je večerja gotova, če je dosti vina vtočenega, in same take navadne, zarób-Ijene besede. Sedši za mizo je pojedel ovna, ki je bil ves kervav. Pälöek ga je izpod postelje gledal in mislil : „nu, ta zna krepko jesti ! Kolikor je mene človeka, to bi njemu za sol bilo premalo. Vidi se, da izobražen ta lomàsfc nij; tacega nij težava kako kaj preonégati. In če me tudi požre, konči me v želodci ne bode mogel prebaviti."
Ko se je velikän najedel, nos povzdigne vohäje na vse strani. „Diši, diši, — diši mi kerščena duša!" vsklikne grozovito. „„Tele je,"" odgovori dobra žena, „„tele, katero sem ti baš na méh oderla."" — „Molči!" jezen zakriči velikän, „znam, kaj je! Diši, diši mi kerščena duša!" — Bekši vstane ter se vohajöö oberne k postelji. ■— „Oj, nezvesta žena!" zagermi, „skrivnosti mi tajiš; prevariti me hočeš in svojo dolžnost si poteptala, ostudna malo-pridnica! Da bi tako suha ne bila, takój bi te požerl!" — ìice se mu razvedri, ko dečka za dečkom privleče izpod postelje. „Verla piča, sladka divjina !" mermrä ter si ustna liže. „Dobro, da bolje biti ne more, kajti povabil sem baš denes na kosilo prijatelje, tri velikäne. "
Ubogi otroci so jokali ter oklepàje se mu nog in kolen prosili milosti; a zagovednež odurni jim je le ude pretipäval, mlado mesce hvalil in govoril o tolšči, v katerej se bodo pražili. Na svojo nesrečo je ta velikan bil zelò groboumen, zarobljen človekojedec. Iztegnil je velik meč iz nožnice, nabrusil ga ter popadel jednega izmej otrok. A dobra žena ga ustavi: „čemu bi uže nocój klal? Ne bode li tudi jutri dneva?" — „„Kar moreš doveršiti denes, ne odkladaj do jutri."" — „Ne veš li, koliko mesa imava še? Telečjega, prašičjega in bravskega! Izpridi se nama vse." — „„Razumno govoriš; a pazi, da mi drobljänci ne izhujšajo. Napasi je dobro in potem deni spat.""
„Cas moj, vse moje," misli Pälöek, in se podviza večerjati. Šel je po večerji z dobro ženo in z brati v gornjico, kder je vseh sedem leglo na jedno veliko, široko posteljo. Tam je tudi na jednàkej in jednólikej postelji spalo
Bedem mladih velikànovih hčerij, porojenih, ljudi žreti. Zelò mesnàte, čverste in zdrave so bile, kakor vsi, kateri žive ob tem, kar je drugih ljudij. Sprednje zobé so imele jako dolge in široke. Potrebne so jih bile; kako bi drugače utegnile svoje delo opravljati? Prezlobne se zdaj nijso mogle še imenovati; a nàdejati se je bilo, da ivér ne odleti daleč od parobka. Kadar koli so ulovile kakovo dete, naglo so mu vgriznile v meso. Ta dekleta so nosila na glavah krone. Pdlček je to v hipu zagledal. Dobra žena jedva stopi iz sobe, uže jim Pdlček sname krone ter deklicam na gläve dene svojo in svojih bratov kapice. Ničesa nijso čutile, kajti zelò terdó so spale, kakor je navada velikà-novskim otrokom. Sebi in bratom, ki so uže tudi spali, Pdlček zdaj krone hitro nasadi na glave. „Kedó vé, čemu to prav pride!"
V ràdo s ti svojega serca se je bil detojédec preopil sladkega vinca, in légSi nikakor nij mogel zaspati; misel o dobrem pecivi mu je bila na umu. Nemiren se je prevračal po širokej postelji. „Laže bi zaspal in bi, ako bi stvar uže bila okončana. Kar je koristno in dobro, tega ne odkladaj!" — Vstane, vzame bridki meč ter se v temoti splazi tiho iz sobe, da ne bi vzbudil žene, ker se je bal njenih besed. Gori po stolbi (stópnicah) léze v otročjo sobo k postelji, kder so dečki spali, in otiplje krone. „Trések! to bi res bilo lepo! V tujih dečkov mesto sem hotel svoje hčere zaklati!" „„Ali nijsem rekel?"" misli sam v sebi PžLIček, ki je tudi še gledal. Zdaj velikàn tava k drugej postelji in dotipavši kapice reče: „aha! tukaj so! M-nje !" — Zdajci glave poreže svojim otrokom. Z lehkim sercem je zopet legel na posteljo in sköraj tako zasmerčal, da so se zidovi tresli. „Lehko noč!" veliPälöek, slišeč glasno smerčdnje. Zdaj prebudi svoje brate, pošepetd, naj se oblekó tiho tiho, ter pohité za njim. Smuknili so po stolbi na dvor, Pđlček vedno pred njimi. Tam so preskočili ograjo ter odšli v gozd, ne védi, kam. Bolje povsodi, bolje v divijem gozdi, nego li mej hudobnimi ljudmi."
Jutrejdan se je velikàn pozno vzbudil ter nasmehnivši se rekel ženi: „idi gòri, počeši in oglädi sedem mojih dečkov." Žena mu je hotela ustreči, a ko v sobo stopi in svojih sedem hčerij ugleda z odrezanimi glavami, zakriči od straM ter se onesvésti in pade. Velikàn, slišavši krik in padec, naglo hiti góri. Čakali so ga lepi kolači in pirhi ! Krepko in pri polti zakolne ter zavpije : „sedmomiljske škornje! sedmomiljske škornje!" Tako je vpil še tedaj, ko je škornje uže v roci deržal in obuval. „Ne ubežč mi! Ne uhitajo mi! Kar si dolzàn, to poplàti ! Za njimi ! Za njimi !"
Sedmomiljske škornje so bile izmej najlepših izümkov stare dobe; žal, ka nijso stale vselej v dobrih rokah, kar se često godi najboljšim iztimkom. Kedorjete škornje imel na nogah, sedem milj je prehodil ob vsacem koraku, zatorej ob desetih koracih ravnih sedemdeset milj ! Železna cesta nič nij proti njim, če se tudi ne vém kako ž njo hvalimo. S temi skornjami je velikàn prekordčal hribe in doline, sem ter tja in vse križem je tekal, vedno iskàje dečkov. Bili so uže blizu dòma, ko ugledajo grozovitega moža, pomikajćčega se za soboj ; prestopal je visoke gore, globoke reke, neizmerne gozde, kakor bi nič ne bilo! — Gorje jim je stiskalo serce! Prišli so bili baš do skal, v katerih se je videla temna duplina. Pälöek je brate pehnil vànjo ter sam skočil za njimi; le glavico je časi ven pomólil, da bi videl, ali se misli sovražnik tu muditi ali drugam kreniti. Velikàn je bil truden, v svojem gnévu
silovito daljo prehitevši. Na skalo se je vergei ter zaspal in sköraj tako smer-čal, kakor sinoči. Pdlčku je to smerčanje bilo uže znano, in dej ài je k bratom : „sedaj se vam ničesa nij bati. Hitro po konci! Stecite domóv! Pozdravite mi očeta in mater, a ne skerbite se zä-me. ClovéCek, kakoršen je velikàn, mislim da ne more éréSenj zobati z možem, kakoršen sem ti jaz."
Bratje so se spustili v tek in dospeli bitro domóv. A Pälöek je velikäna sezul polàgoma, zelò polägoma ter sam obul sedmomiljnice. Oprijele so se ga, kakor da so nanj vlite; kajti bile so te verste, da so se stegnile ali sker-čile, kakor je bilo treba: kdor je te škornje imel, temu so bile prav. „Nu," reče Pälöek, „to ti je v kraji! Sedaj hočemo videti, do kod nesó ti sedmo-miljski črevlji. Osel je, kedór lačen stoji pri polnih jaslih, brezumnik, kedór se ponujane sreče brani!" To izrekši je uže dirjal k velikànovemu stanovanju, in tam je bil, predno je véja ob vejo udarila. „Blaga žena! vaš mož je v roko padel še mnogo močnejšim velikànom; po njem bode, ako jim ne dà vsega, kar ima. V svojej največjej opasnosti je mene videl mimo gredočega, in ker sva stara znanca, poprosil me je, da vam poročim to žalo novico. Huda nuja ga ima ; a da najdem vero pri vas, posodil mi je svoje sedmomiljnice. Nu, povejte sama, ali nijso, kakor vlite na mojo nogo ? — Mudi se ; hitra bodite! Naglo prinesite gotovino!"
Žena se nij dolgo pomišljala, in z dragimi zakladi obložen je Pžlček hitel domóv k očetu, k materi in bratom. Radost je bila taka, da je zopet ne morem popisati ! Res, draginja in glad sta še terla deželo, ali ob velikànovih zakladih so ubogi ljudje živeli, kakor sam cesar ter k sebi vabili sosede in siromake svojega obližja. A Pälöek je k malu dejäl: „nijsem polž, da bi si vedno hižo na herbtu nosil. Kedór ima škornje sedmomiljnice, treba da gre po svéti. Takó je ta stvar in tako je zpodobno ! H kralju pojdem, za gonca mu bodem!"
Kralj se je zelò radoval, dobivši gonca, ki je često na dan pridirjal z novicami od vojske njegove, katera je stala daleč tam na bojišči; kajti uže takrat so ljudje bili tako brezumni, da so vojevàli. TJgajàlo je kralju, ka je mogel vojakom ukazovati iz terdne sobe: krógel se mu nij bilo bati, nij bilo treba terpeti mraza, dežja ni truda, a vendar so mu rekli sloveč in velik vójevoda. Zato je Pälökii bil zelò hvaležen ter vsak pot mu je dobro piatii. Ko se je naposled storil mir ter je kralj prijezdil v mesto, kder je slaven vhod godóval, narekel je Pälöka v svojega poslanca vseh vnénjih kraljestev. Za vsako kraljestvo je dobival posebno plačo. Povsodi je imel palače z nebroj-nimi služabniki. Kadar nij po vse tedne in mesece imel dela, kakor se poslancem po gostem primeri, hodil je na kmete k roditeljima in k bratom, a novine vseh dezél so pisale: „njegova izteklösmost, kraljev poslanec, gospod Pàlèek so šli k svojej visokej rodbi nekaj tednov počivat od pretežavnih dušnih del in skerbij." — Vidite prijatelji, tako se je drobni Pàlcek visoko pogospödil, a na gerbu so se mu v zlatih latinskih pismenih lesketäle besede:
Sam si bodi pomočnik!
Angel.
Solnce se je skrilo za goràmi ; tudi veöerne zärje uže nij tam na zapädu. Samo kos prijetno žvižga; a tudi njemu se pesen tiše in tiše topi ter njegov glas polagoma umolkne v trudnem mraku. — Noč je zemljo zavila v černo krilo.
Na senožeti rósna käpljica objemlje dremòtno pripógneno glavico bele cvetke ; po hižah minevajo luči druga za drugo, kakor zvezde na nebu pred rumeno zoro. Povsod, na vasi, doli in dobrave se razlije nočni mir, nočna tišina. Vse molči, vse je mirno ; tudi stari čuv4j, odpevši jednajsto uro, sladko
spečim vaščanom nocój ne moti ljubega počitka. Brezglasen tam na hrastovej klópi sedi pod gosto lipo srédi vasi. Odloživši palico* podpre trudno glavo z rokama ter premišlja nekedanje, srečnejše čase svoje blažene mladosti A tudi njega k malu zaziblje dobrodejno spanje. — Vse je némo, vse mirno, vse počiva v sladkih sanjah.
Samo tam v ubožnej kćčici konec vasi bleda mati čuje pri posteljici jedinega sinka; samo nje vzdihljaji vznemirjajo sveto nočno tihoto. — Boci sklenivši v neizmerno žalost vtopljena sedi poleg bolnega otročiča ter mu prosi zdravja od nebeškega očeta. A uboga mati uže ne more gledati otrokovih bolečin, — njegov plač in stókanje so težki udarci nje sercu. Kedo bi li mogel mirno gledati to nežno déte sladkega in ljubeznjivega obličja, kakoršen je angel? — Zdaj spi; oči je stisnilo; trepälnica mu objemlje trepalnico, ni z obervcama ne gane. A to dete zelò terpi, — leži v težkih bolečinah, zvija se, kakor červiček v prähu ; morda še nocój ugasne! Uh, ne more ga dalje gledati ljubeča mati; debele solze jej kapljejo iz očij. Uboga žena se one-svésti !
A kako lepa je noč ! — Nebrojna četa bleskotnih zvezdic razsveöäva temöto; siva megla pokriva cvetice, speče po travnicih; povsod je sveta tihota.
Evo, óna svetla zvezdica tam góri na obzoru, M se je uže dlj& ozirala v siromaško izbico ter s prijazno lučjo obsévala bleda ličeca otroku, uterne se ter žarek nje zleti k0či pred okence, rekóè:
„Preljubo dete ! prišel sem, da te otmem od bolečin zemskega življenja, da te iz grenke solzne doline vzamem tja, kjer nij težav ni bolečin. Tam gori ne vedó, kaj so skerbi, kaj bridkosti in žalovanje. A ta svet, svojim otrokom pogosto rodi samo ternije; redko, redko se človeku razcvete pravo, čisto veselje. Zatorej pojdi v moje naročje, da te ponesem v deželo prave radosti, tja gòri, kjer so otroci božji domi Idi z menoj, sinek zlati! Jaz, oča tvoj, prišel sem v zvezdnem odélu, da te umaknem v prelepo stanovanje brez števila božjih izvoljencev, v stanovanje blaženih nebeščanov, kjer se'poje večna slava Njemu, ki je ustvaril nebo in zemljo. Ne vidiš li tam stoječih nebrojnih čet nebeščanov, radujočih se v rajskem veselji? Vsi ti so nedavno še vzdihovali in točili solze na zemlji; a živa vera, terdno upanje in goreča ljubezen so je vzdignili tja gòri, kjer je večna radost in veselje. Pojdi z menoj v ta prekrasni dom, sinek moj zlati! Ne mudi se! Nebeski svatje v zlato-zarnih odéjah ti gredó naproti, da te vzemó v svojo sveto družbo."
Dete od nebeske lepote ostermi, — veselo se nasmehne bledej materi in jo še pogleda ter potem dvigne hrepeneči ročici k svetlemu žarku sijajne zvezdice.
Trije angelci pritekó z belo tenčico, polože déte vanjo ter vesele pesni poj6Č je odnesó tja gòri v svetla nebesa.
Ura v zvoniku bije s krepko zvenečimi udarci; stari čuvaj se prebudi na klopi pod široko lipo, hitro vstane ter odkašljavši se glasno zapoje navadno pesen: „ura je dvanajst odbila." Potem korači mimo kočice bolnega deteta, pogleda skozi okno v izbico, — in kaj vidi? Na mizi pri postelji mračna luč sveti v dvoje ljudlj: v bolno a zdaj speče dete, in poleg njega v žalostno, tudi spečo mater.
Čuvdj, počitka zelò potreben, otide zopet na klop, govoreč: „dobro kaže; oboje spi!"
Prekrasno jutro nastane. Lehke meglice se polagoma dvigajo. Po senožetih pisane cvetke odtresajo biserno roso, nežne glavice ponosno dvigàje, da bi pozdravile rumeno solnce, ki uže zlati gorske verhove na vzhodu. Kos, davno zletevši iz germovja, zopet veselo poje svojo staro pesen ter drugi ptiči mu pripévajo ; — vse je veselo, vse novič oživljeno.
Tam iz okna cerkvenega zvonika se milo oglase zvonovi, da se razlega daleč po gorah in ravninah. A otroci iz vasi hite v siromašno kočico gledat ljubljenega Milčka, sredi izbice ležečega na ozaljšanem odru mej zelenim beršlinom in pisanimi cveticami.
Stare ženice tamkaj bledolično dete, ki se na smeh derži, kaž0 svojim vnukom in vnukam, govoreč: „vidite li lepega angel ca, ki se zdaj uže tam gòri v svetlih nebesih raduje pri svojem očetu v bläzenej družbi tovarišev angelcev, kateri so ga tja odnesli?
Matilda Tornite.
Najlepši vénec.
Od kar je z očetom v grad Skalovnik hodil Mirko, ribičev sin, ter tamkaj videl vso lepoto, posebno mladega kraljeviča v prekrasnej obleki, od tistih dob mu je bila ubožna domača kćčica pretesna. Po vse dni dražega nij mislil, nego kako bi se mu godilo, ako bi on bil za kraljeviča : dobro bi jedel, dobro pil ter dosti imel vsega, česar bi serce poželelo. Da ob kratkem povem : Mirko si je mislil kraljevsko življenje brez nobenega terpljenja, brez težave. Često je dejäl sam v sebi: „življenja ga nij boljšega nad kraljévsko!"
„O da bi jaz bil kraljevič!" tako je vzdehnil vselej, kadar mu je oča rekel, naj mu pomore delati. In kaj li, kadar zvé, da bode kraljevič grada Skalovnika za kralja ter da mu dadé kraljev venec na glavo ! Zdaj je rastla in rastla mladega Mirka želja, pokràljiti se ter bivati gori v lepem gradu. Oča ga je često svaril, zvedevši njegove želje, ter mu rekel : „najlepši vénec je venec lepega dejànja ; tega si prizadevaj dobiti ter vse življenje bodeš vesel in srečen !"
Mirko je imel obilo prijateljev in tovarišev po obližji ; vse ga je ljubilo, ker je bil dober in blag. Samo Jarmeek, metlarjev sin, nij bil njemu po volji; nagajal in dražil ga je povsod, kjer je mogel. Jarinček baš nij bil hudoben, samo šale je rad zbijal z Mirkom.
Lep pomladenj dan — bilo je na večer — sedi Mirko v làdijci, pri-vezanej k verbi zadaj za hižo. Traden bivši je zaspal. To opazi šaljivi Jarinček. Takój se prikrade k lédijci, katero odveže ter spusti po réki. Mirko nij začutil; prijetno gibanje po vodi ga še terdnéje zaziblje v spanje.
Nesli so lehki valovi làdijco dalje in dalje, kakor bi ne htéli spečega vzbuditi. Iz bližnjega bukovja je vzhajala polna luna, razlivdje čaroben svit po gladkih valovih. Tam z visoke skale so se stolpovi krasnega gradu Skalovnika lesketàli v srebernem blésku tihe lune ter gledali v dremötno dolino.
Ees prekrasen prizor pomladnjega večera ! V lädijci, ki se je mirno sem ter tja zibala, spal je v sladkem snu Mirko. Z obličja mu je bilo videti, da njegova duša plava v radosti dražega sveta. Misel, katera mu je ves dan rojila po glavi, postavila ga je zdaj v nepopisno zamaknenost.
Sanjalo se mu je, da so mu izpolnjene vse otročje želje; — bil je za kraljeviča, prebivaj6č v lepem gràdu sè zlatimi vrati in visokimi stolpi. Videl se je v krasnej obleki z veliko zlato zvezdo na persih. Pred njim je stala dolga miza, napolnjena vkusnih jedil in sladkega ovočja. Mnogo berzih služabnikov v lepej odéji mu je bilo v postrežbo. Na dvorišči zunaj so rez-getali čili konji z bagrénimi sedli. Čarobna godba mu je od vseh stranij zvenéla na uho. — Zdelo se mu je, da jadrà v srebernej lddiji po velicem jezeru; tisoč lučec je plesalo po tihem vodnem zercalu, in te so se naposled združile v prekrasen vénec. Ognjeni vénec se vzdigne ter se mu postavi na glavo. Zdajci zagermi od vseh stranij : „slava mlademu kralju !"
Mirkova lädijca se baš v tem hipu ustavi blizu otoka, od katerega so moléle drevesne korenine ter se spenjale daleč v globočino. Glasno klicanje: „na pomagänje!" udari v njegova ušesa. Mirko se prebudi ter ustrašen skoči po konci.
„Mirko! Mirko! pomozi!" začuje se zopet žalosten glas tam od brega.
Mirko takój iipoznä neprijatelja Jarinčka. Do deset stopinj od lddijce
je visel nad vodó, z obema rokama se deržeč za tenko vejo. Ako veja poči,
*
Jarinček pade v globočino ter izgubljen bode, ker ne zna plavati. — Mirko, videč, v kakej opasnosti (nevarnosti) je njega sovražnik, prime za veslo in se požene k bregu. A jedva začne veslati, kar se uéésne veja ter Jarinček izgine v vodo, katera se nad njim zgerne.
V tem bipu je bil tudi Mirko z lädijco tamkaj. Dobro je znal plavati in zatorej skoči v globoko vodo ter nesrečnega šaljivca izlé0e z veliko težavo na suho. Tékar (še le) zdaj opazi, da je daleč od dòma. Kako je sem prišel, nij hotel vprašati, ker je bilo uže tema. Naglo je domóv odveslal.
Ribič in njegova žena sta sina pogrešila tékar tedaj, kadar sta ga ugledala, ko je vozil metlarjevega sina, vsega mokrega in ustrašenega. Jarinček je skoraj okreval. Sè solzami v očeh je pripovedoval Mirku, da je lädijco on odvezal in spustil po vodi, a to samo v šali. Yendar mu vest nij dala miru, da bi ne bil šel gledat za Mirkom, ali še spi. Ko je nekaj časa hodil o bregu, videl je lädijco, obstavšo pri otoci. Da bi Mirka zbudil ter ob enem tudi ustrašil, pobral je velik kamen, hotèé ga v vodo zagnati, a v tem hipu mu je izpodderznilo ; — padel je ter na veji bližnjega drevesa obvisel. Veja se ulomi, Jarinček se vgrézne v vódo, kjer bi izvestno (gotovo) bil utonil, da ga Mirko nij otél.
„Oprosti, blagi Mirko!" poprosi Jarinček, podavši mu roko. „Od sih dob te nikoli nehčem žaliti, niti nagajal ti ne bodem."
„Vse ti rad oprostim, samo nekaj me ž41i, ker si me zbudil iz tako lepih sanj. Zdelo se mi je, da sem bil kraljevič, ter baš pokladali so mi kraljev vénee na glàvo, ko si me predramil z groznim vpitjem."
„Sin!" prekine mu oča besedo, „izpòdi si kraljévske misli iz glave; denes si prejel najlepši vénec, kateri krasoti človeka vse življenje ; to je vénee lepega dejänja. Ta je najlepši vénec na tem svetu. Svojemu sovražniku si dobro storil, otél si mu življenje!"
Poslovenil A. 91.
Medved in lisica.
(Baaen.)
Bilo je lep zimsk dan. Lisica je ribiču ukradla rib ter se gostila na jézerskem brégu. Tam jo sreča medved. Prijazno pozdräveljSi reče: „strijna lisica! od kod in kako dobivate tako lepe ribe zdaj, ko led pokriva vso vodo?" Zvita lisica mu odgovori: „tega vas lehko naučim, strijc medved! Na ribnjaku naredim skožnjo v led ; tja vtaknem rep, da se ribe nanj nalové. A čakati je treba dolgo in mirno, da se dobro nastavijo. Čim bolj me Séipljó, tem več jih dobodem. Ko se uže dobro zagrizó, skočim'berzo po konci, potegnem naglo rep iz vode in ž njim veržem ribe na led. Tako je lovim, in dobre so !"
Neumni medved verjame lisici. Še tist dan naredi na jezeru skožnjo v led ter vtakne vanjo rep, ki mu je bil tedaj še tako dolg, da se je za njim vlékel. Mirno in tiho sedè čaka, kaj bode. Mraz ga je začelo biti, a smijal se je ter mislil: dobra bode večerja. Oakäje in öakäje napósled méni, da je uže dosti rib ujetih, ter naglo poskoči, da bi je potegnil iz vode. A gorjé! Primerzli konec repa mu ostane v ledu. Od tistih dob ima medved samo kratek kos, a ne celega repa. — Lisica ga je gledala, smijala se in zbežala.
F. Hup.
c-
Gledališke igre za mladino.
Star vojak in njegova rejénka.
Gledališka igra t dveh dejanjih. — Poslovenila Barbka Bochtl-nov;
Osobe.
Miško, star vojak v pokoji. Anička, Stépanek, sin ranocélnikov. Kätinka, Radovanček, njegov brat. T i niča, sirota brez očeta. Več dečkov in deklic iz vasi.
}
učenki.
Igrališče v vasi pod milim nebom.
Fervo d.eja,nje.
PRVI PRIZOR.
Milko (sedèé pod drevesom plete košaro; levo oko ima zavezano s černim robcem). T/nica
(sedeč pri njem podaje vitrice).
Miško. Zakaj te denes nij v učilnici, Tinica?
T i nie a. Manjši otroci se učimo popòludne; mati je sè starejšo sestro šla t najem délat, in vesela je, če vam mervico pomorem. Tudi jaz bi se rada naučila košare plesti. — Mati mi je često rekla, da ostanem šibka ter da se ne bodem mogla nositi s težkim delom, in da bi se mi zatorej bilo čemu druzemu naučiti. — Samo ako bi znala šivati! — A presiromašni smo; mati nam jedva toliko more prislužiti, da se hrànimo.
Miško. Ali res? Žalostno je; a potoliži se! Siromaštvo nij sramota in bogastvo še nij sreča. Bogat je 6n, kedór je zadovoljen. Kedór je vesel dela, ta se ne ustraši življenja. Še je mnogo dobrih ljudij na svetu ; stari Bog tudi še živi.
Tinica. Ysak dan ga prosim, da bi se nas usmilil !
Miško. Prav je to, blàgo dete! Njegove pomoči ne bodeš pogrešala. (Vzame kos kruha iz žepa.) Zdaj si hočem malo založiti, a ti mi pomòzi ; pomagaš' mi pri délu, pomòzi mi tudi pri jélu. „Vsak delavec je svojega plačila vreden. " Nà ! (Tinica se brani.) Nä, nä ! jaz imam dovolj, in tebi ménim da bode tudi godilo. „Kar se človeku dà, to mu ne tare sercä," uči star pregovor.
Tinica. Bog vam plàti! Vaš kruh se mi zdi boljši od našega.
Miško. Kruh, ki si ga kedó pošteno prisluži, nikoli ne priséda. — A povej mi, Tinica, zakaj si tako rada pri meni ?
Tinica (zmétena). Nu, zato, ker sem rada pri vas. Viveste toliko lepih pripovedek, lepih pregovorov, in vse to jaz rada poslušam; tudi uže mnogo Vašega vem.
Miško. Povéj mi, kaj uže veš?
Tinica. Ko je včeraj kamenje Pvadovdnček metal za racami, takój ste ga zapodili, a nam ste rekli:
Zivàlec müöiti ne smej nikdär, Živil je vsaka tudi božja stvar !
Miško. Prav je, Tinica, prav ! Ali so drugi otroci tudi radi pri meni, da poslušajo moje pregovore, — kaj ?
Tinica. O, vsi, posebno, kedar ste dobre volje.
Miško (z nasmehom). Zato ste mi tudi vzdéli priimek „govoräö," nij li res, Tinica ? (Tinica molči.) Nu, tega se nič ne boj povedati ; nič nij hudega ; sam sem slišal, ko so otroci dejäü: zdaj pojdimo h govoniču, da nam kaj pové! — Ali nij res, Tinica? — Samo če so moje besede dobre, to je vse dobro; imenujte me tako ali drugače, — nič me ne peče. Poslušaj, Tinica: „kedór dobro blago imi, vselej z lih k a ga prodi" — Evo, evo, baš zdaj je učenje minolo. Otroci gredó iz učilnice! — Nu, rad bi vedel, kaj nama novega nesó.
DBUGI P KIZ O B.
Stépanek, Anička, Katinka, Radovanček, (kateri nekoliko zadaj ostane ter skriväje posluša.) Več dečkov in deklic s knjigami. Prejšnja.
Stépanek. Dober dan, oca Miško! Uže li vse dopoludne delate?
Miško. Kaj hočem? Delati je treba. Delo sladi življenje. Kedor pridno dela, tak je zdrav in čverst., Ali ste me razumeli, otroci?
Stépanek. Vse dobro umejemo, oča Miško!
Miško. Ali ste se denes lepo učili?
Anička. Semkaj pogledite! Dobila sem krasno podobico od gospoda kaplana, ker sem kerščanski nauk znala.
K ä t i n k a. Mene je pohvalil gospod učitelj, ker sem lepo čitala.
Miško. To je nekaj vredno, otroci! Take stvari jaz rad poslušam. — A Eadovdnček? — Zakaj stoji tam zadaj? Ali ga je kaj žalega zadelo?
Stépanek (na pol glasno Mišku): Znal nij in zato je v zadnjej klopi
sedel.
Miško. To ne veljä nič, Eadovdnček! Sram te bodi, če si res tak! Nu, ako se poboljšaš, potlej rudečica ne pokvdri tvojega lica. — A ti, Anička, ker toliko znaš, da si podobico dobila, povej mi, katero pisme je v sredi mej ABC?
• Anička. Čakajte malo, da pomislim! (Misli ter šteje na perete.)
Miško. Ne muči se, ne, ljuba moja! Srednje pisme mej ABC je B. (Otroci se zasmejó.)
Anička. E nu, to vé vsak otrok!
Miško. Stopi k meni, Kätinka! Povej mi, koliko graha gre v lonec?
Katica. Koliko? — Koliko? — Kolikoršen je lonec.
Miško. Nobeden ne gre, ker nema nóg; vreči ga je treba. (Otroci se zasmejó.)
Stépanek. Povejte še katero uganko, morebiti jo uganemo.
Miško. Ti se delaš posebno modrega, zdaj pokaži modrost!
Stépanek. Vprašajte nu!
Miško. Vem za 25 bratov; nič si nijso podobni, a vendar so si zelò prijatelji. «Mej njimi je 20 némih, a samo pet jih govori za vse druge. Pervi široko odpira usta ; drugi j0če, kakor déte v zibéli ; tretji cvili, kakor
miška; četerti vpije, kakor voznik; peti kriči, kakor sova po noči. Povej mi, kedó so ti bratje?
Stópanek. Tega živ kerst ne ugane; pretežko je.
A nič k a. Jaz, oča Miško, jaz!
Miško. Povej, Anička, če veš.
A nič k a. To so pismena —
Stépanek (naglo jej prekine besedo). Pismena, pismena! Kaj ne bi? So-glasniki in samoglasniki!
Miško. Prepozno, Stépanek, prepozno! Anička je modrejša in hitrejša
od tebe. (Otroci se zopet zasmejó.)
Stépanek. Povéjte nam rajši, kako ste vojdčili! Jaz rad poslušam o vojàcih.
Otroci (vsi). Jaz tudi, jaz tudi!
Stépanek. Posebno, kedar pripovedujete o vojni in bitvah.
Miško. Ti, Stépanek, govoriš, ne védi, kaj. Vsi ne uméjete, kaj je vojna, koliko kervi in koliko solz preteče v bòji. Mnogo jih umerje daleč od očeta in matere, od bratov in séster, v žalosti in bridkosti ; óni zopet izgubé roko ali nogo, da so potem do smerti hrömi. Otroci, prosite Boga, da bi nam dal ljubi mir ter nas branil sovražnika. (Vstane.) Zdaj treba iti malo domóv ; nekaj sem pozabil. Tinica, ostaneš li tukaj ? Skoraj se povernem.
T i ni c a. Idite, oča Miško! Jaz ostanem, da vam vitrice malo v red denem.	;
(Miško, Eadovdnček, Anička, Kätinka in drugi otroci otidó).
TRETJI PKIZOR.
Stépanek. Tinioa.
Stépanek. Tinica ! jaz nekaj vem.
Tinica. Kaj veš? Ali nehčeš meni povedati?
Stépanek. Tebi še najprej, ker sta si največja prijatelja z Miškom, našim govoräeem. Poslušaj me ! Denes je sveti Mihèl, — Miškov god. Kaj bi mu stvorili, da ga razveselimo?
Tinica. Ne vem; ničesa mu nemamo dati.
Stépanek. Veš li, kakó? Pri nas domä pod streho je deska, ki je viséla nad slavnimi vrati, skozi katera so se ón dan vojaci vračali z bojišča preko naše vasi domóv. Tudi venci leže pod streho, res uže rumeni in suhi a vendar še zdaj lepi. Ali bi ne bilo prav, ako bi desko semkaj prinesli ter jo obesili na drevo, z venci in cveticami olepšano? To bi Miška jako veselilo. Na deski je v zlatih pismenih čitati:
„Hvaležna domovina dobrim sinovom!" i To tudi nanj mèri; tudi on je bil na vojski in je tam oko izgubil.
Tinica (vesela). Dobro si se umisliL Tako stvorimo ! Hitro idi po desko, predno pride Miško.
Stépanek. To se ne dà takój stvoriti; deska je težka, sam jej ne morem kaj ; treba, da še ti pomoreš.
Tinica. Ne utegnem, ker mi je tukaj ostati in paziti Miškovih stvarij.
S t é p a n e k. Ne bodi preprösta ! Kedó ti pride kràst Miškovih stvarij? Tinica. Res, — a vendar —
Stépanek. Nu, vsa naša misel naj ostane, kakor je bila; deske ne morem sam prinesti, a druzega nemam nikogar, ki bi mi pomogel. Tinica. Ali se hitro verneva? Stépanek. V dveh minutah.
Tinica (terdno). Idiva v imenu božjem! — vendar — Stépanek. Uže zopet tvoj vendar! — Čas preide; ne obotavljaj se! Tinica. Zatorej berzo, berzo! — Bog ne daj, da bi se v tem kaj zlega primérilo. (Otideta.)
ČETERTI PRIZOR.
Radovanček (tiho prileze ter bojazljiv gleda otolo sebe).
Zdaj sem tukaj sam. — Ysi so odšli, — nihče me ne vidi. Najlepša prilika se mi ponuja, da povernem staremu govoräöu. Po kaj me vedno draži in svari v pričo drugih otrók? Ali ima on to pravico? Včeraj mi je pritisnil gorko zaušnico, ker sem kamenje metal v race. — Kaj njemu do tega? On nij postavljen, da bi meni prepovedoval ali zapovedoval! — Kaj bi mu li stvoril, kar bi ga jezilo ? Ali mu vitre prerežem na košari, ki je uže do polovice spletena? (Ustraši se.) Kaj je bilo to? Gròri na drevesu je nekaj zaSumélo. (Gleda na drevo.) Nič nij, nič ; bila je kaka ptica. — A on si takój naplete drugo košaro. Bolje, ako mu vzamem nož; brez noža ne more vitric delati. (Vzame nož.) Kako je lep ! Kako se svéti ! Oster je tudi in lepe platnice ima ! Če ga zaklopnem ter v žep vtaknem? Živ kerst ne ugane, kam je izginil. Oh, toličko, da se nijsem vrezal. — Uže kri mi teče iz persta. Nož rajši položim, kjer je bil. — Pervič sem zdaj hotel krasti. — Perst bi me utegnil ovàditi. — A ne, noža ne dam ! Roko denem v žep ; nihče se ne domisli, da ga imam jaz. A to je treba hitro stvoriti, dokler sem še sam. Ti stari govordč, nož bodi moj ! (Nož vtakne v žep ter naglo otide.)
PETI PRIZOR.
Stépanek in Tinica (neseta desko in venec).
Stépanek. Prišla sva. Ne gubiva časa; desko hitro obésiva na drevo!
Tinica. Vózla ne morem odvozlati.
Stépanek. Kje? Daj meni to stvar! — Niti jaz ga ne morem razvozlati. Kje je nož, da ga prerežem ? Ondu na klopi je ležal poprej.
Tinica (išče noža). DragiBog! kam je prešel nož? Nikjer ga ne najdem. Nekdo ga je vzel, kadar naju nij bilo.
Stépanek. E, kdo li? V teh kratkih hipcih, kar naju nij bilo, nihče nij mogel sem priti. Nu, zdaj nama je konec veselja. Miško bi ne bil noža dal za vse ne vém käj. Morda še poreče, da sem ga mu vzel jaz ali ti.
Tinica. Tega ne poreče; tega si o naju ne more misliti. — Ali bi ne bilo bolje, ako bi jaz bila tukaj ostala?
Stépanek. Dobro sva menila; če se je to prigodilo, kajhočeva? Midva nijsva kriva. Evo, Miško gre in cela družina otrók ž njim!
Tinica. Povej, kam deneva desko in vénec?
Stépanek. Hitro skriva! Zadaj tja za derva deniva! (Odnese desko in
venec.)
Ti nie a (joKje). Oh, denes, ko je njegov god — in jaz sem vsega kriva! Zakaj li nijsem tukaj ostala?
Stépanek. M61či! Ne jokaj! Nož se uže najde. Jaz Mišku vse odkrito povem. A poslušaj me ! O deski ne zini — niti besedice ne !
(Dalje prihodnjič.)
Maščevanje ruske knéginje Olge.
n.
Poganskej Olgi se nij zdelo še dovolj maščevanja za smert moža svojega, kneza Igorja, ko je bila Drevljäne žive zasula. Poslavši zopet k Drevljänom reče jim: „da če me prosite prav, to pošljite k meni može naročite (imenitne), da v velikej česti pridem za vašega kneza; kajti ne pusté me drugače ljudjé kijevski." To slišavši Drevljäni izberó boljše rrn^é, ki so deržali drevsko zemljo, in pošlj6 pó-njo. Drevljänom prišedšim veh' Olga kópel stvoriti, rekoč tako: „izmivši se pridite k meni!" Sluge nje so ukiirfli izbo in Drevljäni šli vänjo ter se začeli miti. Zauerli so o njih izbo. in ukaže je Olga zažgati od dórij. Tako so izgoréli vsi. Pošlje zopet k Drevljänom. rekoč: „evo, uže idem k vam. Da pripravite medu mnogo v gradu (mestu), kder ste ubili moža mojega, da se poplakam nad grobom njega in stvorim trfzno*) možu svojemu. " Oni, to slišavši, zvòzijo medu mnogo zelò ter ga vzvaré (skuhajo). Olga, pri-vzemši malo dmžine, pride h grobu njega in plaka se po moži svojem ter veli svojim ljudem nasuti mogilo veliko; a kakor so jo nasuli, ukaže trfzno delati. Potem Drevljäni sedò pit, in zapové Olga možem svojim, služiti jim pri jédi. Rekó Drevljäni k Olgi: „kde so naša družina, katere smo poslali pó-te?" Ona odgovori: ,.gredò za menój z družino moža mojega." Kakor so se opili Drevljäni, veli Olirà Ijudém svojim, iti nä-nje, a sama otide sträni ter ukaže družini, sékati Drevljäne. Olga se poverne v Kijev in vor6ži vojsko nä-nje — V 946. leto Olga sè sinom svojim Svetoslavom zbere voje mnoge in hrabre ter ide na drevsko zemljo. Izidó Drevljäni protivo njej. Srečavšima se obéma polkoma sune s kopjem Svetoslav na Drevljäne, a kopje zleti mej ušesi konju ter pade pred nogo konju ; kajti bil je še detinsk. Rečeta Svenald in Asmud: „knez je uže začel ; potegnite, družina, za knezom!" Premogli so Drevljäne, a Drevljäni so pobegnili in se zaperli v gradéh svojih. Olga se ustermi sè sinom svojim na Iskersténj grad, ker ti so bili ubili moža nje. Stala je okolo grada sè sinom svojim; a Drevljäni so se zaperli v gradu in borili se krepko iz grada ; vedeli so, da so sami ubili kneza ter na kaj se jim je udati. Stala je Olga vse poletje, a nij mogla vzeti grada. Umisli se
*) Trizna znači boj sploh, in potem boj na čast mertvemu človekii (Leichenfeier).
tako: pošlje h gradu, govoreč: „kaj hočete doaedéti (sedeč pridobiti)? Vsi gradi vaši so se udali meni ter prijéli se danji,') in zdaj uže delajo njive svoje in zemlje svoje; a vi hočete izmreti od glàdi, ne prijemljóé se danji." Drevljàni rek<5: „radi bi se prijeli danji, a ti hočeš maščevati moža svojega." Odgovori jim Olga: „maščevdla sem uže moža svojega, kadar so bili prišli vaši ljudje v Kijev, potem drugič in tretjič, kadar sem delala trizno možu svojemu ; a zdaj uže nehčem maščevati, nego hočem danj vzeti po malem, in pomirivši se z vami pojdem zopet domóv." Rekó Drevljàni: „kaj hočeš od nas? Radi damo v médu in kožah." Ona jim odgovori: „zdaj nemate medü ni kož; a jaz malo od vas hočem: dajte mi od dvora po tri golobe in po tri vrabce; kajti nehčem težke danji nakladati, kakor mož moj. ker ste iznemogli v osàdi8)." Drevljàni, veseli bivši, zberó od dvora po tri golobe in po tri vrabce ter poSljó k Olgi s poklonom. Olga jim reče: „evo, uže ste se upokó'rili meni in mojemu detetu, a idite v grad! Jaz jutri odstopim od grada ter pojdem v svoj grad." Drevljàni, veseli bivši, vnidóvgrad ter povedó ljudem, in obradoväli so se ljudje v gradu. A Olga je razdala vojem vsa-CRiflB po golobu a drugim po vrabci ter ukazala k vsacemu golobu ia k vrabcu privezati gorečo gobo, ovivši okrog nje malaplàtenea, z nitko povezana. Kadar se zmrači, veli Olga vojem svojim, spustiti golobe in vrabce. A go-lobje in vrabci so zleteli pod strehe, in tako so se razpalili tu golobniki, tam kleti, tu veže in odrine (hlevi), da nij bilo dvora, kder nij gorelo, in nij lehko bilo gasiti, kajti vsi dvori so se bili razgoreli. Pobegnó Ijudjé iz grada, in zapove Olga vojem svojim, loviti je, kadar je bila vzela grad in ga požgala. Naložila je ua-nje danj težko : dva dela danji sta šla v Kijev a tretji v Više-grad k Olgi; kajti bil je Višegrad OlŽin grad.
Hodila je potem Olga po drevskej zemlji sè sinom svojim in z družino, oprostivši Drevljànom, ter postavljala je ustäve (uredbe) in uroke (terdne davke); tam so bila stanovišča (prenočišča) nje in lovišča. 3) Prišla je v grad Kijev sè sinom svojim Svetoslavom. Tu prebivši jedno leto otide v Nov grad, ter po reki Mèsti postavi pogoste4) in danji, a po reki Lugi obroke (terdne davke) in danji. Lovišča nje so bila po vsej ruskej zemlji, znamenja in pogosti, a nje sani so stale v gradu Pleskovu; po Dnepru in po reki Desni so bila prevesišča 5) ; tudi je bilo nje selo Olžiči. Ko je to doveršila, povernila se je k sinu svojemu v Kijev ter prebivala z njim v ljubezni.
Olga je bila terda; a kadar je Drevljän.e premogla, vidimo, da jim je vendar odpustila smert moža svojega, da-si je bila poganka. Kako je živela kerst prijemši, to povemo drugič.
_____itf—e.
') Danj ženskega spola, Tribut, Abgabe.
2) O sä. d a Belagerung.
Lovišče Jagdrevier.
Pogost Bezirk.
5) Prevesišče je lovsk prostor, kamor so razvešali lovske mreže in zanke.
Prirodopisiio - natoroziiansko polje.
Séverski jelen.
Kedór čita „Vertec", ta se še opominja séverskega jelena, ki smo ga popisali v pervem tečaji. A denes vam hočem nekaj več povedati o tej prečudnej živali, katera je ljudém na severu, rekše tam daleč na bregovih lednega morja, jedino bogastvo, veselje in ponos.
Séverski jelen je doječa žival, kakor naše domače govedo. Po vnénjem in po velikosti je podoben pravemu jelenu, a nij tako lep, tako tenek, gibek in ponosen, kakor naš jelen. Noge so mu krajše in debelejše, parklji široki, kakor kravji, telo zajétno in zatrepàno, a na glavi širocega gobca nosi rogove
ljiidjé, ime-	' ^jegi^M^ti
novani La-	séverci bili
ponci,^ ka-	največji si-
ski jelen za- * ^^^^^^^^^^^^^^^^	brez njega
bi ni živeti ne mogli.
Laponci séverskega jelena samo vprézajo ; a nekatera sibirska ljudstva ga tudi jezdarijo, da-si v ježo nikakor nij pripraven. Čudno je, ka séverskega jelena nij treba poprej nič v&diti vožnje; kar ujemó ga ter v sani vpregó, in dobro je. A pómneti treba, ila so te sani zelò različne od naših. Podobne so - čolniču tenkih, upögnenih brezovih deščic. V takih sanéh more sedeti samo po jeden človek, in ker so z jelenovimi kožami zadelane, zato se v njih vendar zelò dobro in gorko sedi. Pred popotnikom se navadno vozi kak Laponec naprej, da išče poti, če tudi vozijo kar prèmo (na ravnost) po snégn, ne gledeč, kakšna so tla pod snegom. Po pečinah in jezerih se v sneg ob obéh strariéh pota zatikajo brezove veje v znamenje, naj bi vsak po tem potu vozil, da se
tir uglàdi in uterdi. Na treh ali štirih sanéh zadaj vozijo blago in živež popotniku ter tudi često jelenom nekak mah, ki ga povsod na severu obilo raste in je poglavitna hrana tem živalim.
Pet do šest mirijametrov pota séverski jelen s takimi sanmi v dnevi preide brez nobene kvare. Primeri se tudi, posebno v sibirskej zemlji, da se vprežeta v sani po dva jelena, katera po sedem do po devet mirijametrov prehodita na dan; a često se tako upehata, da pogineta, če ju poprej ne zakoljó. Ako je séversk jelen jako truden, pade na zemljo ter se ne dà niti z mukami niti z udarci premekniti z mesta. Kedar je tako, tedaj Samojedi jelenu žilo prerežejo pod repom.
Navadno vozijo le z jeleni, ker so mnogo močnejši od košut, katere molzejo, kakor naše krave; samo da jim ne vlečejo vimena, nego tolčejo ga z dlanijo ter mleko potem samo teče iz njega; a mnogo več ga otide mimo vimena nego li v posodo; posebno se
cedi po stegnih.
Zato se namolze jako malo mleka, in tudi to je tako nečisto in dlakovi-to, da ga je treba precedati; a debelo sukno,
najboljšo hrano. Meso in mleko séverskega jelena je poglavitni živež Laponcem.
Napósled naj še povem, kako love severske jelene. V sibirskej zemlji in v Ameriki te živali jeseni v velikih četah potujejo z višav doli v nižje gozde, kjer je več kenne a nij tolicega mraza. Ko pride zopet leto in ž njim kervopivne žuželke, vračajo se jeleni nazaj v gòre. Ob tem času so meršavi iti suhi ter po telesu imajo rano rane, in zategadelj niti koža niti meso ne veijà. A drugače je po zimi, kft^r jeleni pridejo z gór. Tedaj so lepo debeli in rane so se jim zacelile ter koža je zopet gladka. Sibircem in In-dijanom v Ameriki ob teh dobah nastopijo zlati časi, katerih so se uže vse leto veselili, Lovci se poskrijejo po goščavi, najrajši pri kakej reki, kder vedó

skozi katero se preceja, propušča tudi tanjšo dlako z mlekom vred, katero ne more baš i-meti zelò vabljivega lica. Vkus ima sladek in mastno je, kakor smetana. Po letu Laponci od mleka delajo male, ver-lo nasitljive sirčke, kateri so jim pozneje v
.... -67~ * da jeleni po navadi vodo preplivajo. Jeleni pridó ter vsa čreda se zapraši v
vodo. Zdajci od vseh stranij lovci v čolničkih planejo nà-nje in s kiji tolkó po glavah ter sè sulicami prebadajo preplašeno zver. Hitro jih mnogo pobijó. A brez opasnosti ta lov nij. Jeleni se branijo z rogmi in zobmi ter tudi s prednjima nogama skačć na lehke čolne ter je izkušajo preverniti. Lovec, padši iz čolna, težko se živ izmota iz tega klobka.
Kazven človeka imajo ti jeleni še obilo drugih sovražnikov. Hudi volkovi so jim za petami ; medVed in ris je koljeta ; tudi komarji in obädi je vse poletje zbadajo ter jim kri pijó, da jih od tega mnogo pogine.
-K-
Eazne stvari.
Drobtine.
(H e r va tj e) so bili za kralja Serpimira v 850. letu po Kristu zelò krepek in močen närod po suhem in po morji. Bilo je na Hervatskem tedaj 5200 pomorščakov, 80 velikih in 100 manjših vojnih ladij.
(Milo ali žajfa) se dela ob lòju, pepélu in apnu.
(S i m o n i d a), vprašan, koliko časa je živel? odgovori: „malo časa a mnogo let."
(Pervo fortepijano jeizumil 1717. leta nekov Schroeder iz Hohen-steina na Saškem.
(Največjo morsko globočino)
cené dandenes na 12900 metrov. Globo-«
čino morja merijo s posebnim orodjem, ki se globokomer zove. Brooke-jev globokomer je v sedanjej dobi najbolj zanesljiv.
(Dunav) je največja reka v Avstriji; njen tek meri 140 mirijametrov.
(Nova mera.) Namesto dosedanjega bokala bodemo imeli po novem letu liter, ki derži 1 '/5 masljeca menj od bokala ; namesto poliča bodemo imeli pol litra, ki je deseti del manjši od poldruzega masljica. — Namesto dosedanjega funta bodemo imeli pol kilograma, ki ima tri in pol lota menj od dosedanjega funta.
Kratkočasnice.
*	Ciganček je vprašal matere: „kateri dan je najdaljši v letu?" — „Kedar nij kruha v hiži", odgovori mati.
*	Dijäk je vprašal Žida: „katera noč je najdaljša v letu ?" — „Kedar človek brez večerje spat leže", odgovori Žid.
*	Mati pozabi sinu dati mesa pri kosilu. Sin čaka in čaka ter na-pósled poprosi matere, da bi mu dala malo soli. „Čemu ti bode sol?" vpraša mati. „Osolim si meso, katero mi daste", odgovori sin.
*	Previhan prosjàk vpraša bogatina, koliko laktij (vatlov) sukna je Bogu treba v novo suknjo? Bogatin mu odgovori, da tega nihče ne more znati. „A jaz znam", reče prosjàk, „toliko, kolikor meni, kajti sam je rekel : kar storite ubožcem, to ste meni storili". , *
*	Mati je 181etnemu sinu hotela tobak pristuditi in mu rekla: „ljubi sin! ne puši tobaka, kajti nobeden človek, kateri tobak puši, ne učaka velike starosti." A reče jej sin: „mati, kako li je to, da moj ded, ki ima zmi-rom pipo v zobeh, ipak naveršil je uže 70 let?" — „Ljubi sin!" odgovori mati, „ako bi ded ne bil pušil tobaka, uže davno bi bil 100 let učakal."
Pametnice.
*	Ako ti je dobro, ne prevzemaj se; ako ti je slabo, ne bodi brezupen.
*	Človek brez molitve je suha klada brez vej in zelenja, brez cvetja in sadu.
*	Delavnost daje kruha in česti, lenoba prinaša sramoto in bedo (revo).
*	Nij gerdo, ako človek česa ne zna, a gerdo je, ako se nehče učiti.
*	Kedór malo govori, kaže, da mnogo
misli.
*	Ne druži se k hudobnim tovarišem niti jih ne poslušaj; kedór prijemlje rujàvo železo, umaže si roci.
*	Modre besede in lepe nauke je treba izpolnovati, a ne samo poslušati.
*	Solnce pravega kerščanstva greje in razsvetljuje.
Računska naloga.
Trije dečki so igrali za oréhe ; najstarejši vse orehe dobode od obeh drugih, ter jih ima zdaj sè svojimi vred 45. Predno so začeli igrati, imela sta óna dva dečka po jednoliko število orehov, a tretji jih je imel samo polovico toliko, po kolikor vsak njegovih tovarišev. Po koliko orehov je imel vsak deček, predno so začeli igrati?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Uganke.
1)	Černi smo, jednake rasti, nijsmo veliki ter vedno z vami po mestu hodimo. Kdo smo ?
2)	Majheno je in golo, solzé prelivaje Boga moli. Kaj je to ?
3)	Morje nij, suho nij, ladije ne plavajo po njem, a tudi ljudje ne mogó po njem hoditi. Kaj je to ?
4)	Hižica brez rok in brez sekire zidana ; kdo je to ?
5)	V vodi se rodi, na ognji zraste, z materjo se snide in takoj umré. Kaj je to?
6)	Hodi brez nog, ima rokave brez rok, usta brez besedij ; kaj je to ?
7)	Brez perot leti, brez nog beži ? Kaj
je to?
8)	Čist in jasen kot kristal, a nij drag, od matere je rojen in sani jo rodi; kaj je to?
(Odgonetke v prihodnjem listu.)
Odgonetke uganek v 3. „Vertöevem" listu.
I.
Čerka I.
Prav so jo uganili: Luka Deržeč-nik, Peter Miklavec in Ljuboslava Pivec, vsi iz Arlice na Štirskem ; Marijčka Pečenko v Bukovici in Amalija Martelanec v Barkoli.
H.
1) Igla; 2) Pismo; 3) Peč; 4) Pišče; 5) Zvezdna noč; 6) Senca; 7) Grom in blisk; 8) Odmev (jek); 9) Veter; 10) Led.
Največ so jih prav rešile: Ev-genija Godina, gospodična v Ajdovščini ; Ama-ija in Anička Martelanec v Barkoli.
Otrokom v zabavo.
Ker tako radi rišete, prinesel vam je denašnji „Ver tec" več obrazcev za risanje v posebnej prilogi. Ti obrazci so sestavljeni iz samih ravnih čert ; ako te čerte primerno zaokrózite, dobodete doveršenejšo podobo. — Gospod Stegnar nam je obečal še več takih obrazcev, „Vertec" vam je prinese, samo pridni bodite.
LISTNICA. Gg. B. D. na P. : Vse v redu; lepa hvala! — J. V. učitelj pri sv. L.: Hvala Vam naVašej želji; mi bi radi, ali kaj hočemo, koje večina naših naročnikov vse drugih mislij. Prizadevajte si, da nam še kacega naročnika pridobodete. — L. D. v A. : Storili smo, kakor nam ste naročili. Od poslanih stvarij se nekoliko porabi.
Imamo še nekaj iztiskov „V er tea" s 1871., 1872. in 1874. leta, katere dajemo po 1 gl. 30 kr., samo da se razprodadó in pridejo našej mladini v roke. Rodoljubi, sezite po njih!
jjj^f- Z letošnjega leta se dobodo še vse do sedaj na svetlo dane številke ter novim naročnikom lehko še z vsemi številkami postrežemo.
Uredništvo.
UennSnJi list ima 311 stranij berila in posebno risansko prilogo.
Izdatelj, založnik in urednik IvanTomšiĆ. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani.