Ribničanom!
Pet dni sem ter tje sprehajaje se po krasni tej dolini, opazil sem marsikaj, kar utegne zanimati tudi bralce „Novic."
Ta dolina meri 27.133 orali; med njimi je   73 orali stavbnega prostora,  4045 orali njiv, 6266 orali travnikov in vrtov,   6937   orali  pašnikov in  nizkega gozda, to je, grmovja in 507 orali neobdelanega sveta, ostale orali pa spadajo na pravi ali visoki gozd. Že on,   ki tem številkam bolj na tanko pogleda  v oči, še bolj pa on,   ki ve,  da so  ti pašniki po grmovji in neobdelani  svet rodovitna zemlja,   mora  roke   skleniti nad glavo  ter vsklikniti:   „Pač ni čuda,   da  ta  dolina ne more rediti svojih 9887 prebivalcev, kteri si morajo s „suho robo" kruha iskati po tujih krajih! Ribničanje, ali boste še dolgo zaspanci?    Zdramite se vendar in v njive,   travnike ali vrte si  spremenite tistih 1200 orali rodovitne zemlje,   ki   vam ali  kar pusta  leži ali vam donaša le silo malo hasna."   Milo se mi je storilo, vse to zopet in   zopet ogledovajočemu in namenil sem,   v „Novicah" jako ostro sodbo napisati vam. Toda tri okoliščine so me nagnile, da vas sodim milejše. Prva je ta, da ste, kakor mi je znano, jako obožali po silnih davkih, po večletni slabi letini in po druzih vzrokih, kterih je marsikdo  tudi  sam  kriv;   to  uboštvo   vas   naganja, iskati kruha za jutrajšnji  dan ter vam ne dopušča, 2, 3 ali 4 leta čakati sadu svojega truda; druga je ta, da ti veliki neobdelani prostori in pašniki  še niso vsi rešeni servitutov, s kterimi vas kot mora tlači vas, sosed soseda; tretja in najtehtnejša je pa ta, da so saj nekteri med vami, ki so v resnici in z dobrim vspehom pričeli obdelovati  ta svet.    To   me  napolnjuje z veselo nado, da brž,   ko ste rešeni servitutov,  začnete  marljivo gibati roke in posnemati  živi izgled,   ki vam  ga  dajejo nektere vasi   (Breze in Jurjevica)  in  tudi ribniški trg, ki so   že mnogo  oralov Brezja  spremenili   v rodovitno polje,   zlasti   pa vas  mora  vnemati ribniški  Miklavec Anton Arko.    Znano vam je,   da je ta vrli in umni posestnik  svoj   del v „Mali gori" ogradil   s kamenjem, ki ga je  izkopal v njem,   da  ga je potrebil.    Človeku srce veselja igra,   ko ogleduje tri orali nekdanjega grmovja in kamenja spremenjene v krasen vrt, v kterem čvrsto  raste  več  tisoč majhnih  in  že  precej   debelih murb  in  obilo   drugega sadnega  drevja,   med kterim sadi krompir, ajdo in raznovrstno sočivje, še cel6 s trto je poskusil ob zloženih suhih škarpah.   Ribničanje! videli ste ga kopati kamenje, videli sekati ničvredno grmovje,   videli gnoj in gnojnico,   ktero vi tako vnemar puščate,   voziti po zimi;   v začetku ste  se  mu nekteri posmehovali, Češ, da denar in čas trati,   nekteri ste še celo rekli, da se mu v glavi vrti.   Ko pa ste čez malo let videli   lep  pridelek krompirja   (lani  ga je čez 300 mernikov nakopal, in sicer debelega in zdravega kakor nikjer drugej),  ko ste videli,  da so mu Lahi predlanskem za svilni pridelek našteli zlata za 800 gold., — takrat so se vam  pa   sline  cedile   in rekli   ste,   to   ni sanjač,  nego umen kmetvalec, in zdaj,   kakor sem se
sam prepričal, ni Ribničana, kteri ne bi hvalil njegovega bistrega in djanskega uma, in to po vsej pravici. Skoro občna hvala je tudi v meni vzbudila željo, videti sredi gmajne vrt, ki se sme imenovati nov svet. — 10. septembra je g. Arko mene in nekoliko drugih prijatlov povabil, naj bi šli gledat njegovega vrta. Dobre pol ure hoda od ribniškega trga skoro v srednji višini Male gore je ta vrt postavljen tako, da se vidi skoro iz vsake vasi. Zdelo se mu je, da prav ta lega vabi Ribničane, naj bi si šli ogledat, kaj premore resnična volja človeška. Rad sem verjel, kar so mi moji rojaki pripovedovali o tem vrtu, toda to, kar sem videl, preseglo je vse pričakovanje. Tako Čvrste rasti murbovih dreves jaz ne bi bil tukaj pričakoval. Tako debelih tepek pa še nisem nikdar videl, kakoršne vise na mladih drevescih. Očitno se toraj zahvaljujem gosp. Arkotu, da mi je dal priliko videti delo slovenskega uma in dlana. Bodi mu pa tudi hvala v imenu vseh Ribničanov, kterim v djanji kaže pot do boljšega blagostanja.                                                      (Kon. prih.)
318
Gospodarske stvari.
Ribničanom!
(Konec.)
Pri pogovorih o tem Miklavčevem vrtu sem, se ve da, tudi slišal nektere, ki so rekli: „Miklavec lahko dela, ker ima kaj v roko vzeti; mi pa, ki nam včasi primanjkuje soldov, da bi si kupili soli, tako ne moremo." Da vsak ribniški posestnik ne more v tako kratkem času toliko storiti, kakor Miklavec, to rad verjamem; toda vprašam vas, ali je pa med vami kteri posestnik, ki v enem letu ne bi mogel z lastnimi rokami saj kake 4 sežnje svojega dela osnažiti trnja, nič vrednega grmovja in kamenja? In če to vsak posestnik stori, koliko svetd bode potrebljenega v enem letu? Porok sem vam, da bode po tem načinu v desetih letih potrebljen ves grič, kajti veselje do tega dela, ko bodete videli srečen vspeh svojega truda, vam bode rastlo tako, da bode vsak že v tretjem letu namesto štirih sežnjev rad potrebil jih osem. In kolik dobiček bi vam donašal svet, ki je vjuiru počival tisoč in tisoč let, ako ga prav obrnete. Ce mene vprašate, kako vam je ta svet obrniti, svetoval bi vam, da ga spremenite v vrte, v kterih vam bodo rastle murbe, zlasti pa če-šplje in tepke, ktere se suhe kaj lahko in dobro spravijo v denar. Koliko žlahnega send vam bode prirastlo med drevjem, koliko krompirja in sočivja lahko pridelate na teh prostorih, tega vam pa še treba ni dokazovati. Le poglejte, kako ugodno vam stoji „Mala gora." Ona hrbet obrača silni in mrzli burji, rebra pa jej ogreva gorko solnce tako, da svoje oživljajoče žarke skoro kar navpik va-nje spušča. Ribničanje! ako se poprimete dela in ravnate po nasvetu, ki vam ga daje vaš sorojak, kteremu ne gre za lastni prid, ampak za vaš, porok sem vam, da v dvajsetih letih mnogim mnogim ne bode treba hoditi z doma iskat si denarja, da ž njim plačujete velike davke, kupujete obleko in živež, kterega vam zadosti ne donašajo vaša sedanja mala posestva. — Kje pa bodemo potem pasli od sv. Jurija do sv. Jerneja? — ta vgovor, vem, da me čaka. Moj odgovor je: v hlevu bodete krmili živino s senom, ki vam ga bode toliko prirastlo, da bodete lahko to storili. Kaj nimate tudi v tem oziru živega zgleda? Ozrite se le v Goričovas in poprašajte njene posestnike, in dosti jasno vam bode odgovorila njihova živina, da jej je bolje v hlevu, kakor jej je bilo na pašnikih, kjer je le gnoj trosila in teptala še tisto travo, ki je bila vzrastla. — Kje pa bodemo dobivali nastilo? Tudi ta/ vgovor mi je znan. — Ce bodete dosti krme imeli, ali vam slama, ktero zdaj polagate živini, ne bode boljše nastilo od stelje iz brezovega ali topolovega listja? — Toda čemu na dan  vlečem vgovore,   ki jih je  ovrgla
že splošnja skušnja po svetu? Pa saj sem se tudi pre pričal, da se teh in enacih izgovorov drži le mala peščica; večina vas pa željno od deželnega zbora pričakuje po dr. L. Tomanu nasvetovane deželne postave, da se ima prepovedati pašnja. Ker sem že pri deželnem zboru, naj omenim, da Ribničanje tudi komaj čakajo še druge postave, po dr. L. Tomanu nasvetovane, vsled ktere imajo nehati senožeti -~ menjavke,^ki tudi jako zadržujejo umno zboljševanje travnikov. Cem prej se daste ti postavi, tem boljše bo. — Cestni odbor ribniškega okraja se je že začel gibati ter namerava izpeljati dve cesti, eno iz Sodražice čez Goro na O bloke, da se ogne strmega Boncarja, eno pa iz Ribnice v Struge in suho Krajino čez „Malo goro", ktera bode gotovo na korist obema dolinama. Naj bi ta odbor dregnil tudi cestni odbor laškega in ljubljanskega okraja, da složno cesto izpeljeta od Turjaka do Pijave gorice.
Ker sem večidel govoril o kmetijskem gospodarstvu, moram tudi omeniti letošnje letine; ta se je tako dobro obnesla, kakor že mnogo let ne. Tudi sadja je obilo. Pa saj so bili zlasti Ribničanje jako potrebni dobre letine, ker si zidajo krasno cerkev, o kteri so že govorile „Novice." Tako urno je šlo delo od rok, da se že krije krasno poslopje. Zidanje prav umno vodi inženir Cigler, kteri ne more prehvaliti marljivosti, s ktero so farani vozili kamen, pesek, opeko in les. Predno so začeli zidati, balo se je vse težkega dela, zdaj, ko stoji veličastni hram Božji, radi bi še vozili in delali. Le denarni doneski bodo kapali počasi. Da bi se našel kakov dobrotnik, ki bi zdatno pod pazduho segel vrlim Ribničanom! — Predno sklenem, naj Rib-ničanom dam še en svet. Ribniške farne šole na Kranjskem po pravici slove, da štejejo največ učencev; včs mladi svet zna brati. Meni se pa zdi, da premalo bere, ker ima premalo knjig. Če tudi je revščina velika, vendar mislim, da ti se skoro v vsaki hiši tako ali tako dal prihraniti en »goldinar , da bi se vsaka hiša vpisala v Mohorjevo društvo. Tudi menim, da ima vsaka vas toliko premoženja, da bi se lahko naročila na „Novice." Ribničanje! tudi ta moj dobrovoljni svet dobro prevdarite ter skrbite, da svojim otrokom pot odprete do prave omike.                                 Sušjan.