POLETNI DAN
Enakomerno pršenje dežja, ki umiva travo, umirja notranjo razklanost, kot da boža zemljo, to Mater, ki redko spi. glo-boko vzdihuje in prikimava poletni, mlečni svetlobi. Za velikim hribom, poraščenim z večnimi jelšami, hrasti in borovci, se je sprožil plaz, zrakjezadrhtel, prelomilseje na dvoje in slišati je bilo pogovor kamenja, ki je stokalo, se selilo v dolino po svoji tiso-čletni navadi.
Potem je prenehalo deževati, golobi so se primajali izpod streh, mravlje so našle nov zalogaj hrane, objemale so se in si dopovedovale, v kateri smeri je najti hrano, še Ijudje sosi oddahnili in se popra-skali po vratu, zajeli novo prgišče skrbi. Spet )e bilo tako, kot je prav, žerjavi so od-leteli za modrino in sonce se je zasmejalo za oblaki.
Dan je dogoreval v vsej svoji veličini, bil je nekoliko utrujen svetnik, kateremu je odmerjeno predolgo oblačilo dneva. To-liko pošasti je nosil v svoji bisagi. Ko se je zazrl v daljavo, so mu oči postajale dvoje rumeoih jezer, čelo pa je bilo bolj in bolj temno.
Preoblekel se je neopazno, zdaj je bil drug, gnev mu je izginil iz lica, utrujertost se je spremenila v zaspanost in njegove vetikanske roke so se mtahavo pozibavate ob trupu.
Utihnil je pasji lajež, vse živo se je za-vleklo pod odeje in se potopilo v sanje. Nekaj roparic se je odpravljalo na lov, oranžne oprave so se jim lesketale v me-sečini.
V neskončni širini je zavladal molk.
Poglej ga, mladeniča, si je dejal poletni dan in izginil za vedno.
FRANJO FRANČIČ