KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO LETO IV 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO IV. letnik Ljubljana 1956 1. številka Vsebina prve številke: D. Kermauner: O prvi stavki in o razmerah na Jesenicah pred začetkom političnih bojev — Stran 1 M. V e r b i č : Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja — Stran 6 J. Orožen: Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pri- tokov — Stran 15 M. S ni o 1 e : iFodložni ki in vojaška služba v terezijanski dobi — Stran 21 J. Žontar: Upor podložnikov gospostva Brda pri Kranju v letih 1781 do 1785 — Stran 24 L. S t a n e k : Izraz, podoba, pesem — Stran 50 Dr. J. Zontar: Arhiv poveljstva armadne skupine maršala Sveto- zarja Boroeviča — Stran 59 Dr. P. B 1 a z n i k : In memoriam dr. Janko Polec — Stran 47 MUZEJSKE NOVICE: B. Te ply: Pokrajinski muzej v Mariboru (1955—1955) — Stran 48 S. Logar: Mestni muzej v Idriji — Stran 50 ZGODOVINSKO BRANJE: J. Š.: Zgodovina Ljubljane I — Stran 52 J. Š.: Jubilejni zbornik tekst, šole Kranj — Stran 52 J. Š.: Žetev svobode v Sladkem vrhu — Stran 52 J.Š.: Idrijski razgledi 1/2 — Stran 55 J. Š.: V. Valenčič, 50 let mlekarstva na Vrhniki — Stran 55 J. S.: V. Valenčič, Od zadr. mlekarne do mlekarske in poljed. ind. — Stran 53 J. Š.: Kočevsko — Stran 53 J. Š.: Skofja Loka, Selška in Poljanska dolina — Stran 54 ¦ O.: Mr. ph. F. Minarik, Olimje — Stran 54 M.L.: Kotnikov zbornik — Stran 54 M. L.: II. Kamniški zbornik 1956 — Stran 54 Na ovitku: Boris Koibé, Motiv z vinskega soda (lesorez) Vinjete so delo prof. J. Plečnika Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Zvone Miklavič Izdaja in zalaga: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za lokalno zgodovino. Pred- stavnik Jože Sern. Oprema ing. B. Kobe. Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/11 {Mestni arhiv). Tekoči račun pri Mestni hranilnici ljubljanski št. (>0I-606-1-75. Letna naročnina 40t> din, posamezna številka 150 din. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK IV. L J U B L J A N A 1956 ZVEZEK 1 O PRVI STAVKI IN O RAZMERAH NA JESENICAH PRED ZAČETKOM POLITIČNIH BOJEV* DUŠAN KERMALNER V tem sestavku je posebej prirejen odlomelv iz pripravljane^a dela »Razvoj delavskega giba- nja in političnih bojev na Jesenicah od začetkov do leta 1920«, ki ga namerava izdati jeseniška železarna. Edini diosedanji kaži polt v starejši zgodo'vi- ni jesenišlkega deiavsitva, stpominslki sesitavek Antona Zugwitza »O počeikih delavis'keiga gibanja na Jesenicah«, objavljen leta 1925 v 'Socialističnem mesečiniiku »Pod lipo«, je navedel kot prv^o sitavtko na Jesenicah, stavko v žebljarskem oddelku železarne KID leta 1899.^ Koroški Slovenec Zugwitz, ki je bil prišel na svoji poti »s trebuhom za kruhom« na Jesenice in se tam stalno zaposlil v žebljarskem oddelku železarne leta 189?, ni vključil v svoje spomine pri- povedovanj jeseniških delavcev, ki so bili pri KID zaposleni že vrsto let pred njim, bodisi da je bil že nanje pozabil ali pa da jim ni pripisoval zanesljivosti in pomena. Tudi Franjo Federle, pisec »Spomenice Sa- veza metalskih radnika, podružnica Jese- nice, ob tridesetletnici njenega delovanja«, izšle leta 1936, je v poglavju »Predzgodo- vina kovinarskega gibanja na Jesenicah« sicer tudi po Zugwitzu sprejel stavko žeb- Ijarjev leta 1999 kot prvo, vendar je pre- vidno vstavil pred »prva« bosedico- »menda«^. Nemara je bil le slišal kako pripovedova- nje o neki prejšnji stavki in je želel tako nanj opozoriti, ne da bi se sam spuščal v presojo njegove zanesljivosti. Tako je bila prva jeseniška staTka iz le- ta 1891 poizabljena in je morda tudi zgodo- vinski raziskovalec ne bi mogel več odkriti, če ne bi bila zapustila o sebi dragocenega pričevanja predvsem v — časniškem poro- čilu, poleg tega pa tudi v arhivu nekdanjega kranjskega deželnoga predsedstva. Dne 17. aprila 1891 je sporočil tedanji vodilni — liberalni — ljubljanski dnevnik »Slovenski Narod« z Jesenic: »Danes osta- vilo je v tukajšnji tovarni KID' nad 60 de- lavcev delo, ker so jim preveč zmanjšali plačo. Naši »pribandrovčki« iz rajha vedno gledajo, kje bi ubogega trpina slovenskega bolj zatirali. Kakšen bo izid tega štrajka ne vemo, upamo pa, da se bodo gospodje malo omečiti morali tudi proti »Kranjcem«, kakor so se pred par meseci proti Korošcem, ki jim tudi niso hoteli več delati za njim napovedano mezdo ter so zahtevali več, kar so tudi dosegli. In tako upamo, da bodo tudi »Kranjci« dosegli, kar zahtevajo, ako go- spodje hočejo, da bodo imeli mir, kajti ljudstvo je zelo razjarjeno.«* Iz tega poročila izvemo ne samo, da je 16. aprila 1891 stopilo v stavko »nad 60 delavcev« v obratu KID na Savi pri Jese- nicah in sicer »Kranjcev«, t. j. domačinov — deželahov, marveč tudi, da je nekaj me- secev prej skupina s Koroškega doseljenih delavcev v isti tovarni dala prva zgled de- lavskega nastopa in da je ta nastop bil tudi uspešen. Iz poročila ne moremo z gotovostjo razbrati, ali so bili tudi že Koi^ošci zapustili dolo du stopili v stavko ali pa so nemara le izjavili, da nočejo več delati za napove- dano mezdo, ne da bi bili pri tem tudi delo ustavili. Tako smo se srečali s prvima dvema po- javoma razrednega boja v modernih obra- tih KID, zgrajenih v letih 1889 in 1890. O prvem, o nasitoipu korošikih delavcev nismo našli niti v listih niti v arhivih nobenih drugih poročil, o drugem, o stavki šestde- setih »Kranjcev« pa je poročal »Slovenski Narod« še enkrat tri dni kasneje tako-le: »Svojemu dopisu, katerega ste priobčili pred nekaterimi dnevi, dodamo naj še ne- koliko pojasnil. iPred štrajkom imeli so naši delavci povprek 2 goldinarja in 60 kraj- carjev na dan zaslužka, a morali so zato delati 12 ur. Zdaj se vidi gospodom v to- varni, da je to za slovenskega delavca mnogo preveč in našli so nov način, po ka- terem se plačuje delavec, t. j., zdaj se pla- čuje od kile in ako dela mož svojih 12 ur dobro in marljivo, zasluži 80 krajcarjev!! — Nemci, ki so se iz vseh kotov nemškega KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO rajha pritepli k nam, dobe seve boljše delo in boljšo plačo nego slovenski delavec.«' Ustavimo se za trenutek pri tem prvem odstavku drugega dopisa v »Slovenskem Narodu« o stavki šestdeseitih žedezarjev na Savi. Iz njega razberemo, da je šlo za uvedbo novega mezdnega sistema, ki je mezde občutno zmanjšal — po dopisniko- vem računu, ki je videti pač pretiran, kar na manj kot tretjino dotedanjih. Dopisniku pa lahko verjamemo, da so bili v obratih KID na prednostnih mestih — pri boljšem in bolje plačanem delu, t. j. ne samo vsi tehnični vodje, ampak prejkone tudi vsi mojstri in preddelavci — tujci, ki jih je tovarna privabila in tudi primerno plače- vala zato, da bi zagotovili nemoteno obra- tovanje modernih naprav. V nadaljnjem odstavku drugega dopisa pa izvemo tudi že o zaključku stavke: »Ko je zadnjič, kakor ste že poročali v »Sloven- skem Narodu«, ustaivilo delo šestdeset slo- venskih trpinov, prišli so žandarji in jih razpodili; trideset teh obžalovanja vrednih mož šlo je zopet na delo — oženjeni so in skrbeti jim je za otroke, ostali pa so se razšli križem sveta. — Sploh je vsak po- skus tukajšnjih domačih delavcev, ki si ne žele drugega nego jednake plače z Nemci, povsem brezuspešen, kajti pristojna oblastva ne store nič. Pred dvema letoma ožigosal je tedanji občinski tajnik jeseniški v »Sloven- skem Narodu« početje Luckmannovih ma- melukov, — gospod Karol Luckmann, rav- natelj tovarne, zahteval je na to od tedti- njega župana gospoda Trevna, da odpusti občinskega tajnika, a ker se mu ni ugodilo, denunciral ga je pri okrajnem glavarstvu — kot socialista! — Skratka: KID prizadeva si na vse mogoče načine, da uniči vsakogar, ki se nečloveški njeni krutosti proti sloven- skim delavcem v bran postavi. Kdor poz.na Jesenice, ve, koliko je ondi siromaštva, ki ga je zakrivila tovarna; koliko krepkih mož je izgubilo zdravje in moči v nje rudo- kopu ali v tovarni, ali nihče ne mara tega videti, niti sam obrtni inšpektor ne.« Priznati moramo, da se je dopisnik dovolj ostro postavil za domačine železarje proti KID in proti oblastvom, ki so se s svojo oborožemo silo — z žandarji — postavila na stran podjetja proti delavstvu. Poročilo, da so žandarji stavkujoče »razpodili«, nam je mogoče umeti le tako, da so jih najprej sklicali skupaj, bodisi vse hkrati ali pa po skupinah, in jih, obkoljene od žandarjev, postavili pred dilemo, da se bodisi vrnejo takoj na delo ali pa zapustijo Jesenice; kdor je bil brez družine, brez žene, otrok in po- hištva, je lahko povezal culo in jo obesil čez ramo, drugi pa so se morali ukloniti terorističnemu nastopu podjetja in žandar- jev. Tako je bila stavta zlomljena v dveh ali treh dneh. Ta drugi dopis v »Slovenskem Narodu« o prvi jeseniški stavki pa je segel hkrati tudi še za dve leti nazaj, v leto 1889, in opozoril, da je bil »Slovenski Narod« že te- daj objavil neki dopis proti podjetju KllD. A preden sežemo tudi mi tja nazaj, liaj še navedemo sporočilo »Slovenskega Naroda« z naslednjega dne: »Včerajšnjo številko na- šega lista zaplenilo je državno pravdništvo zaradi kratkega dopisa z Jesenic na Go- renjskem«.' Avstrijska oblast je v tistih letih še sistematsko plenila liste zaradi vsa- kršnih napadov na poslovanje oblaste v. V jeseniškem dopisu sicer »pristojna oblastva« niso bila napadena naravnost zaradi tega, ker so bila poslala žandarje nad stavkujoče železarje, a vendar posredno, češ da »ne store nič« v prid »tukajšnjim domačim de- lavcem«; izrecno je dopis prijel še »obrt- nega inšpektorja«, češ da »ne mara videti« siromaštva in izčrpanosti delavcev KID. Vrh tega je dopis vsaj namignil, da je bilo radovljiško okrajno glavarstvo pristransko uslužno Karlu Luckmannu, ravnatelju KID, ki se je bil nanj obrnil, da bi se rešil ne- ljubega mu občinskega tajnika. Naravnost in ostro pa je dopisnik napadel Karla Luck- manna, njegove »mameluke« in podjetje KID kot »nečloveško kruto proti sloven- skim delavcem«. Zaplembo 88. št. »Sloven- skega Naroda« je nato potrdilo še c. kr. de- želno sodišče z utemeljitvijo, da je bil v besedilu »Narodovega« dopisa »Z Jesenic, 19. aprila« podan objektivni dejanski stan Plavž na Javorniku ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA prestoipka proti javnemu miru in redu po čl. 300 in 302 kazenskega zakonika.' Cl. 300 tega zakonika ise je nanašal na grešnike, ki skušajo poniževati naredbe in odločbe obla- stev ali navajati ljudi k zaničevanju ali neutemeljemim pritožbam zoper oblasitva, čl. 302 pa na krivce, ki pozivajo k sovraž- nostim proti narodnostim ali razredom me- ščanske družbe ali sploh k sovražnemu medsebojnemu strankarstvu. Značilno je, da niti uradni deželni list »Laibacher Zeitung« (»Ljubljanski časnik«) niti klerikalni »Slovenec« nista zapisala o jeseniški stavki nlobene besede. Mogočni Luckmann očitno ni želel, da bi se iz nje- govega pašaluka na Savi širili po svetu glasovi o nezadovoljstvu delavstva pri KID in o terorističnih metodah, ki jih zoper njega uporabljajo. Zaplemba »Slovenskega Naroda« je tudi dosegla svoj namen. Nje- gov jeseniški dopisnik poslej ni več pisal o delavstvu KID ali pa je uredništvo takšna njegova poročila metalo v koš. O jeseniški stavki 16. aprila 1891 pa se je ohranilo še eno in sicer uradno priče- vanje v prezidialnih spisih deželnega pred- sedstva kranjskega. Od treh aktov, nanaša- jočih se na to stavko, smo v Državnem arhivu Slovenije našli samo zadnjega, to je poročilo radovljiškega okrajnega gla- varja z dne 19. aprila 1891, ki se glasi: »V zvezi z mojima poiročiloma z dne 16. in 17. tekočega leta imam čast sporočiti, da so tisti delavci KID, ki so delovno razmerje z ime- novanim podjetjem razvezali, že odšli na svoje domove (in ihre Heimat) in so videti urejene razmere spet obnovljene. Javni red in mir ni bil kršen v nobeni obliki.«^ Iz opisa, da so delavci, ki se niso hoteli vrniti na delo pod pogoji, zaradi katerih so začeli stavko, »odšli na svoje domove«, moramo sklepati, da so jih v spremstvu žandarjev odgnali v domače občine, od koder so se- veda potem spet odšli iskat dela v druge industrijske kraje. Več o prvi jeseniški stavki povedati bo mogoče šele, ko se morda najdeta še prvi dve poročili radovljiškega okrajnega gla- varja o njej, ali pa tudi po poročilih nem- ških listov, izhajajočih v Celovcu in v Gradcu, če so kaj o njej poročali. Zanima pa nas zdaj seveda še tisti dopis, ki ga je bil dve leti prej poslal »Sloven- skemu Narodu« jeseniški občinski tajnik in si z njim nakopal na glavo Luckmannov srd. Pregledati smo morali ves letnik 1889 »Slovenskega Naroda«, nato smo razširili iskanje tudi še na zadnje četrtletje prejš- njega letnika 1868, kjer pa sploh nismo našli nobenega dopisa z Jesenic. V vsem prvem polletju 1689 je objavil »Slovenski Narod« en sam dopis z Jesenic, datiran z 21. junijem, ki na kratko pove: »... Nova tovarna ... zida se veselo, to je, gospodje podjetniki in dobro plačani njih inženerji so dobre volje, delavci pa nikakor ne. Ti siromašni sužnji delajo od pete ure zjutraj doi osme ure zvečer za gorostasno plačoi 60 krajcarjev. Naravna posledica temu je, da se jako pridno menjajo, na posebno korist ¦ krčmarjev, pri katerih ostajajo dolžni...«' Dopis se nanaša na gradbene delavce, za- poslene pri novogradnji modernih obratov KID, in pri tem sicer obtožuje »gospode podjetnike in dobro plačane njih inženerje«, da so v nasprotju s »siromašnimi sužnji« — delavci lahko »dobre volje«, toda pričako- vali smo pač ' nekaj hujšega o »početju Luckmannovih mamelukov«. V dopisu bere- mo nato še nekaj ironičnih opomb o »zgodo- vinski nesebičnosti slovenske duhovščine« o priliki gradnje novega župnišča na Jese- nicah in končno tudi poročilo o volitvi vo- lilnih mož na Jesenicah ob deželnozborskih volitvah. Po tedanjem volilnem redu so bile v kuriji podeželskih občin, med katere so spadale tudi Jesenice, volitve posredne, to je, voliloi so v občinah volili volilne može, ki so se nato zbrali iz vseh občin volilnega okraja in izvolili poslanca. Na Jesenicah se je osnovnih volitev »udeležilo le neko- liko oseb«, ki so izvolile za volilne može »župnika, kaplana in županovega namest- nika Josipa Klinarja, ki vedno trdi, da ne razume slovenski (nemški pa siromak tudi ne zna) ter uči po krčmah, koliko škodo ima kmetski stan, ako hodi deca v šolo ...« O tem hudo nazadnjaškem vaškem veljaku naj le mimogrede omoniimo, da je bil za An- tonom Trevnom dolgih 15 let — »liberalni« župan na Jesenicah... Fužine na Stari Savi okrog leta 1890 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Kmalu za tem dopisom je — na pragu drugega polletja 1889 — izšel v »Sloven- skem Narodu« še eden, ki se tudi nanaša na delavske razmere in sicer prav na žele- zarje: »... Nedavno prepovedali so tovar- niški uradniki celo savskim fantom raz- obesiti narodno zaistavo.'" Ti gospiodje po- zabljajo vedno, da, če tukajšnji ljudje od tovarne žive, morajo za to delati, a krvavo zasluženi krajcarji niti ne zadostujejo, da bi si delavec kupil zabele za vsakdanje žgance. Sicer se pa o dosedainjem tehničnem voditelju gospodu Pantzu, ki je vsaj pošten nemškutar ter ni delavcev nikdar zatiral in mrcvaril, govori, da bode ostavil službo, novi uradniki pa so Prusi in Zidje.«*^ Ta dopis pač nekaj pove o »početju Luckman- novih mamelukov«, vendar nas glede na zatrjevano Luokmannovo denunciacijo do- pisnika kot — socialista ne zadovoljuje. Tretji in poslednji dopis z Jesenic v tem letniku »Slovenskega Naroda« dobra dva meseca kasneje pa za nas ne prihaja v po- stov, ker se ne tiče prav nič odnosov Luck- mannovih »Prusov« itd. do delavstva, ampak le do slovenslce — uradniške okolice. Tudi z njim se bomo pobavili, toda prej naj od- pravimo vprašanje, kaj pa se je zgodilo s takratnim jeseniškim občinskim tajnikom, ki ga je Luckmann baje zaaradi nekega nje- govega dopiisa »Slovenskemu Narodu« de- nunciral kot ».socialiisita«. Taikšno Luckman- novo dejanje je po sebi prav verjetno, toda oba dopisa, ki smo ju odkrili in proučili, nam ne odpravljata dvomov, povzročenih z neko drugo informacijo — iz istega vira. Po naključju je znano, da je bil jese- niški občinski tajnik in dopisnik »Sloven- skega Naroda« v času obeh navedenih do- pisov leta 1889 in pa »redaktor« tistega dopisa o jeseniški stavki z dne 19. aprila, 1891, zaradi katerega je bil »Slovenski Na- rod« zaplenjen in v katerem je brez dvoma on sam omenil Luckmannovo denunciacijo iz leta 1889, s katero je bil ali naj bi bil prizadet, — ena in ista oseba. Ta, takrat zloglasna v pravem pomenu te besede, po- zneje pa na svoj način znamenita slovenska kulturna osebnost je bil Miroslav Malovrh, kasnejši dolgoletni glavni urednik »Sloven- skega Naroda« in nekaka »^diesna roka« dr. Ivana Tavčarja. Vprav ta Malovrh je iz odpuščenega jeseniškega občinskega taj- nika postal ravno spomladi 1891 korektor Narodne tiskarne v Ljubljani in hkrati se- stavljalec in popravljalec dopisov in član- kov za »Slovenski Narod«. V nekem svojem pismu z dne 5. novem- bra 1889 pa je Malovrh precej drugače opi- sal, kako ga je bil Luckmann spravil ob službo jeseniškega občinskega tajnika. Pi- sal je tedaj Ivanu Hribarju takole: »Pred pol letom posrečilo se mi je dobiti... na Jesenicah službo občinskega tajnika z me- sečno plačo 12 goldinarjev. Bil sem srečen in zadovoljen, makar sem bil včasih gladen. Delal sem vestno in pošteno in vendar sem bil odpuščen. In zakaj? Ker je paša jese- niški Kari Lukman doznal za mojo pretek- lost. Pismeni dokaz županstva jeseniškega, iz katerega je razvidna istinitost mojih be- sed, ima v rokah župan g[ospod] Graselli.«" Kakšna pa je bila tista Malo vrhova »pre- teklost«, ki ga je onesposabljala, da bi se bil ubranil pred Luckmannom? V istem pismu, ki ga je Malovrh pisal Hribarju z namenom, da bi mu ta priskrbel »kako sliTŽbico«, je tudi o tej svoji preteklosti povedal dovolj za vsakogar: da se je »za svoje grehe pokoril dovelj«, da ni »bil za- nje kaznovan le začasno«, to je z obsodbo na zapor, ki ga je tuidi odsedel, ampak, da »je človeška družba poostrila to kazen«, kajti vzela mu »je priliko poboljšati se«, ker mu »ni pomagala kreniti zopet na pravi pot«, in končno vzklika: »Ako mi svet ne da prilike služiti si vsakdanji kruh, ali ni- sem primoran hoditi po nepoštenih potih? Resnično vam povem, zdaj, ko živim po- šteno, trpim in stradam ko pes, dočim kot slepar nisem bil nikdar gladen.«" V po- drobnosti Malovrhovili sleparskih grehov, zaradi katerih so ga slovenski listi leta 1884 in 1883 razglašali za »hohštaplerja«, pusto- lovca, lažidoktorja in podobno" in o katerih pravi v pismu Hribarju, da ga zaradi njih »prezira vsa Ljubljana«, se ne spuščamo. Mogoče je po vsem tem, da je Malovrh leta 1891 naJsnadinio izkonsitruiral Luckman- novo denunciacijo pri radovljiškem okraj- nem glavarstvu zoper njega »kot sociali- sta«, da bi tako prekril svojo preteklost kot vzrok za izgubo službe in za odhod z Jese- nic. O tem namreč ni dvoma, da ga je Luckmann s pomočjo te preteklosti lahko spravil ob službo, ne da bi mu ga bilo treba kjer koli po krivem razglašati za — socialista. Toda vendarle ni izključeno, da je Luckmann njegovo zavzemanje za delav- stvo v obeh dopisih »Slovenskemu Narodu« ocenil in označil kot »socialistično«, da bi ga tem bolj gotovo in hitro spravil z Jese- nic, kjer na mestu občinskega tajnika ni hotel trpeti narodnostno zavednega in zaradi tega nemški KID nasprotnega inte- ligentnega Slovenca. Ce pa je le bilo tako, potem je Malovrh ta del svoje jeseniške afere zamolčal v pismu Hribarju in v doku- 4 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mentu o odpustu, izdanem od jeseniškega županstva, za kar bi bil tudi imel zadosten razlog, kajti v krogih ljubljanskih liberal- cev, pri katerih je iskal »službico«, ne bi bilo zanj priporočilo, da ga je kdor koli obdolžil še kot — socialista, pa čeprav po kriviici. Bolj razbi striti zadevo se nam ni posrečilo in tega skoraj niti ne pogrešamo. Preostal nam je še tretji dopis z Jesenic v »Slovenskem Narodu« iz leta 1889, ki ga prav tako prisojamo Malovrhu kot takrat- nemu »Narodovemu« jeseniškemu dopis- niku posebej še zaradi tega, ker razodeva pisca s spretnim in ostrim časnikarskim' peresom. Po vsebini le majčkeno prispeva zgolj k narodnostni sliki Jesenic pred sko- raj sedemdesetimi leti: »Čudne stvari vrše se pri nas, odkar smo tako srečni, da ima- mo na Savi tovarno, katero je postavila KID. Da niso gospodje, kateri stoje na čelu tej tovarni, naši narodnosti posebni prija- telji, o tem čivkajo že vrabci na strehah, da pa ti gospodje, kateri tako oblastno bi- je j o ob svoje pangermansko pokolenje, ni- majo toliko takta, kakor ga v nas zaniče- vanih Slovencih zahtevamo od najnižjega človeka, tega si nismo domišljevali.« Nato opisuje dogodek, kako je »tovarniški vodja« Trappen nadrl in zapodil s tovarniškega zemljišča ali stavbišča »c. kr. evidenčnega geometra« Franka, ki je v svoji uradniški uniformi opravljal merjenja za ureditev katastra. »Ne moremo si misliti, da bi bil ravnatelj Trappen tako neveden in trapast, da ne bi poznal avstrijske uniforme«, vzkli- ka dopisnik in zahteva zadoščenje za »obče priljubljenega geometra Franka« ter za- ključuje: »Skrajni čas je, da pride ta nem- ški gospod do prepričanja, da je njegova prekleta dolžnost, spoštovati avstrijske urade, če hoče živeti v Avstriji. Sicer pa nimamo nič kaj posebno upanje, da bode KID odstranila tega gospoda, saj vemo vsi, ki živimo na Jesenicah, da sta si obrtne družbe očka Luckmann in ta nemški go- spodič posebno na roke. Prositi bi se pa navzlic temu upali gospoda Luckmanna, da naj temu svojemu nradinliku vendar dopove, da vsak pošten človek zahteva od njega, da se taktno vede. Da je prišel s Pruskega k nam na Jesenice, to ni za nas nobena čast, pač pa zanj. ker si tukaj kruh služi.«'* Po sebi kaj malenkosten pripetljaj med Trappenom in Frankom nekje pri savskih tovarnah, ki je seveda bil predmet obšir- nega razpravljanja v gosposkih sobah naj- imenitnejših jeseniških in radovljiških go- stiln, je zanimiv samo po tem nesorazmerno velikem odmevu v »Slovenskem Narodu«. A pomisliti jnoramo, da je bil ta list glasilo tedanjega meščanstva in srednjega sloja, predvsem izobraženstva in njegovega po- glavitnega dela, uradništva ter z njim po- vezane trške »jare gospode« pa tudi višje plasti vaške družbe. Kar je bilo pod tem slojem, ni štelo v »narod« — razen morda še kmetov-potsestuikov, ki so imeli kot daivkopla- čevalci volilno pravico. Brezposestni de- lovni sloj pa je bil naši takratni narodni gospodi družbeno, politično in narodnostno brezpomemben. Zanjo je bil incident Trap- pen-Framk ipiomemben narodintositni dogo- dek, medtem ko ji je bila usoda zatrte plavžarske in knapovske »mase« — deveta briga. In če se ne bi bil Miroslav Malovrh »priklatil« na Jesenice ter napisal vsaj ne- kaj stavkov o »siromašnih sužnjih« KID, bi lahko danes trdili, da se živ liberalni krst ni zmenil zanje, dokler niso s svojo prvo stavko opozorili nase. A tudi po njej so se menili zanje kakor za — 'lam'ski sneg. Poldrugo leto po prvi jeseniški stavki, jeseni 1892 je priredil »Ljubljanski Sokol« izlet na Jesenice ob udeležbi tedanjega svo- jega staroste Ivana Hribarja. S postaje so se Sokoli-izletniki po zajtrku »podali v cer- kev k sveti maši«, nato pa »z godbo na Savo, da si ogledajo tamošnje fužine KID«; tam jim je bil postavil slavolok bivši žu- pan Anton Treven, a »pred fužinami spre- jel je goste sam gospod ravnatelj K. Luck- mann ter jim je s posebno ljubeznivostjo razkazoval vse znamenitosti res velikan- skih fužin«." Pred šestdesetimi leti je na Jesenicah obstajalo še v glavnem neska- ljeno narodnostno sožitje slovenskih in tržaških narodnjakov s »poštenimi« nem- škimi fužinami; a ker se je sonce tega mir- nega sožitja že začelo nižati k zatonu, je dopisnik »Rodoljuba« pristavil k svojemu j Železarna Jesenice KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO poročilu Z opisom popoldanskega telovad- nega nastopa in večerne veselice še opra- vičilno razlago: »Sovražniki Nemcev, žive- čih med nami, nismo in ne bomo in prej ko slej spoštovali bodemo tudi vsacega pošte- nega tujca, katerega služba zanese v naše kraje. Mi imamo od njih zaslužek, oni ga pa dobivajo iz naših gora in voda. Zate- gadelj pa tudi Nemci morajo spoštovati nas in našo narodnost in ne smejo se tru- diti, da bi iz trdih Slovencev delali slabe Nemce ... Na ta način bodemo lahko živeli drug ipoleg drugega kot prijatelji, podlaga tujčevi peti pa nikdar ne smemo biti.« Plavžarjev in železarjev se »Rodoljub« seveda ni domislil... OPOMBE i. Pod lipo 11/1925, str. 175. — 2. Spomenica Saveza metalskih radnika, podružnica Jesenice, ob tridesetletnici njenega delovanja, Ljubljana 1936, str. 15. — Knjižica je i izšla brez navedbe pisca. Za informacijo o avtorju se zahva- ljujem tov. Venclu Perku. — 5. Takrat in še dober čas zatem so slovenili >Krainische Industriegesellschaft« s ».Kranj- ska obrtna družba« in tudi še niso poznali kratice KID, ki jo v sestavku uporabljamo ne samo v našem tekstu, am- pak uvrščamo tudi v navedke iz tistega časa. — 4. Slo- venski Narod št. 86 z dne 17. aprila 1691. — 5. Slovenski Narod št. 88 z dne 20. aprila 1891. — 6. Slovenski Narod, št. 89 z dne 121. aprila 1891. — Zaplenjena 88, številka je ohranjena v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, naslednici nekdanje deželne Licealne knjižnice, ki so ji ti- skarne oddajale dolžnostne izvode listov hkrati, ko so jih pošiljale državnemu pravdništvu, ki je imelo oblast odrediti zaplembo, če je sodilo, da je ,s kakšno objavo kršen zakon. — 7, Laibacher Zeitung (Ljubljanski časnik) št. 95 z dne 2S. aprila 1891. — Vsaka od državnega pravdništva odre- jena zaplemba je prišla nato v presojo deželnih sodišč, ki so o njih razsojala in svoja razsodila morala objavljati v deželnih uradnih listih. — 8. Prezidialni arhiv kranjskega deželnega predsedstva 1891, št. 979. — 9. Slovenski Narod št. 143 z dne 24. junija 1889. — 10. Misliti si moramo, da so »savski fantje« razobesili ali hoteli razobesiti »narodno za- stavo« na kakem tovarniškem poslopju ali objektu, ne pa na primer na gostilni Antona Trevna ali katerem drugem zasebnem poslopju, kjer »tovarniški uradniki« niso mogli karkoli »prepovedovati«. — 11. Slovenski Narod št. 148 z dne 1. julija 1889. — 12. Slovenski biografski leksikon II, sestavek o Miroslavu Malovrhu, str.' 59. — 11. Ivan Hribar: Spomini I, Ljubljana 1928, str. 417. — Peter Graselli je bil tedaj ljubljanski župan. — 14. Prav tam, str. 416-418 passim. — 15. Prim. Ljubljanski list z dne 26. julija 1884 in z dne 7. januarja 1885. — 16. Slovenski Narod št. 221 z dne 1. septembra 1889. — 17. Rodoljub št. 18 z dne 17. sep- tembra 1892 ' f BOHINJSKO RUDARSTVO IN FUŽINARSTVO KONEC 18. STOLETJA (PO ZOISOVEM OPISU LETA 177«) MARIJA VERBIC Glede modernizacije fužinskih obratov je bila Kranjska med vsemi avstrijskimi deže- lami na zadnjem mestu. Medtem ko je v prvi polovici 18. stoletja zadnji štajerski in koroški fužinar zamenjal svojo staro peč (Stuckofen) z novo visoko pečjo (Hochofen), je ikranjsiki fužinair živel še v prepričanju, da je stara peč nepogrešljiva. Vzrok temu so bile zadostne količine bukovega lesa za oglje v naših gozdovih in veliki gradbeni stroški za visoke peči, ki bi jih v tem času zmogel le malokateri kranjski fužinar. Šele ob koncu 18. stoletja, posebno pa v prvih desetletjih 19. stol., ko je tudi ponekod na Kranjiskem naistopiilo občutno pomanjkanje bukovega lesa za oglje, je bil tudi kranjski fužinar prisiljen preiti na nov način pro- izvodnje. Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost modernizira- nega fužinskega obrata, je bil Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, v Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v abeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici. Glavno vzpodbudo za to dejanje mu je dalo pomanjkanje buko- vega lesa v bohinjskih gozdovih, kar bi imelo prej ali slej za neizogibno posledico, da bi morale stare bohinjske peči prenehati z obratovanjem. Stare peči, ki jih je bilo ; treba vsak dan na novo polniti z ogljem, ; so trosile edino le trdo, bukovo oglje, na- ] sprotno so pa visoke peči najbolje delale i z mešanico mehkega in trdega oglja, v ka-1 teri je imelo pretežni del mehko oglje. Lesa I za mehko oglje je bilo v Bohinju več koti dovolj, posebno smrek in jelk, ki sta bili ] prevladujoči vrsti bohinjskega lesa, na- j sprotno pa je bukov les v Bohinju rasel le i v srednjih legah in le tu in tam, večinoma? posamezno med iglastim drevjem, in cimi više, tem redkeje. Pri gostoti prebivalstva, kakršna je bila v Bohinju do leta 1750, bi se po Zoisovem mnenju stare bohinjske peči \ še vedno mogle zadostno oskrbovati z ob- • stoječo zalogo bukovega lesa. Od 1750. leta dalje, ko je interes za kmetijstvo tudi pri bohinjskem kmetu zelo narasel, pa so se ; morali bukovi gozdovi v srednjih legah ; umikati novim pašnikom in senožetim; tako : bohinjskim fužinarjem že okrog 1770. leta; nii preostalo drugega na izbiro, kot da pre-j nehajo z obratovanjem ali pa da bukov les, j kolikor ga je raslo še med iglastim drev- j jem, z velikimi stroški zberejo in ga pre- \ delajo v oglje. Tudi stroški za izdelavo j bukovega oglja in za njegov prevoz so iz s leta v leto naraščali. Vladalo je namreč ; mnenje, da da bukovo oglje manjšo mero^ 6 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA pa večjo težo kot oglje iz mehkega lesa. Končno je monopol delavcev in kmetov, ki so žgali oglje, privedel tako daleč, da je moralo biti pogodbeno določeno, koliko mehkega oglja se naj po isti ceni zaračuna kot trdo oglje. Škoda, ki so jo trpeli bo- hinjski obrati zaradi takšnih pogodb, po Zoisovem mnenju ni bila majhna in je bi- stveno pnispevala k njegovi odločitvi, da zamenja stare bohinjske peči z novo visoko pečjo. Znatne izpremembe v celotnem delavskem sistemu v 90 letih 18. stol. pa so Zoisa pri- silile k hitrejši odločitvi za modernizacijo bohinjskih fužin. Leta 1553 na Kranjskem uvedeno rudarsko sodišče je bilo 1. 1783 ukinjeno in samo imenoma preneseno na kanieralni rudarski urad v Idriji. Nasprot- no pa je imelo ljubljansko substitucijsko sodišče, ki je bilo odrejeno za rudarsko sodstvo in pobiranje davkov, le podrejeno vlogo. Kakor hitro je prenehala personalna jurisdikcija viišjega rudarskega sodnika in ni bilo več vsakoletnih vizitacij rudnikov in fužin, so vse pogodbe za delo {Geding- kontrakte) izgubile svojo moč. Delavci so zahtevali višje mezde in zaslužek ter višje tarife za prevoz in material. Zraven so še zanemarjali delo v rudnikih in fužinah ter se okoriščali z nepošteno ogljarsko mero, z malomarnim pranjem rude in podobnim. Pri tem jih je podpirala zmanjšana konku- renca za delavski zaslužek, ki je nastala na podlagi vladnih ukrepov v korist kmeč- kega stanu.1 Najhujši udarec za Zoisa pa je bila dvorna resolucija, izdana za Kranj- sko 4. januarja 1787.^ Z njo so bili odvzeti bohinjskemu podjetju važni dohodki, ki so izvirali iz starega založniškega sistema; ta je bil v deželi v veljavi že od 1. 1553, ozi- roma od 1. 1743, ko je stopila v veljavo po- sebna ustava za bohinjsko rudarstvo. S to uredbo dovoljeno izplačevanje delavskega zaslužka v življenjskih potrebščinah na- mesto v denarju, in v deželni veljavi name- sto v dunajski, je bilo z navedeno reso- lucijo ukinjeno in bohinjski obrati so izgu- bili dobiček od nabave žita za delavstvo, ki je znašal 10 krajcarjev od enega goldi- narja, in dohodek od agia, ki je donašal 4 krajcarje od enega goldinarja. V po- vprečju zadnjih desetih let (1767—1777) je agio prinašal 286 gld. 49 kr. letnega do- hodka, dobiček od žita pa še veliko več. Poleg tega so bohinjski obrati izgubili pra- vico do nižjih carin na olje za razsvetljavo in na druge predmete. Z največjo nejevoljo pa je Zois sprejel na znanje še prepoved omejevanja svobode delavskim otrokom za- radi dolgov njihovih staršev, čeprav bi to od njega kot narodnega prerodiitelja in mecena najmanj pričakovali.' Kolikšne koristi so imeli bohinjski obrati od starega založniškega sistema, kakšne so bile socialne razmere bohinjskega delav- stva pred omenjeno resolucijo, in koliko je znašala produkcija bohinjskih fužin v času starega načina proizvodnje, to so glavna vprašanja, ki nas v tej razpravi zanimajo in na katera nam daje odgovor Zois sam v svojem gradivu za opis bistriških fužin 1. 1778.'' Z objavo tega gradiva želim izpo- Ruševiue visoke peči ob Bistrici leta 1S95 reko ven štrlečih skalnatih čeri. Ko- pač je imel pri spuščanju vrv ovito okrog desne roke in okrog kolena, v levi roki je držal svečo in tako zleknjen, da se je z glavo opiral na eno steno jaška, s stopalom pa na drugo steno, je počasi polzel in drsel po jašku navzdol. Ker pa je bil les pogo- stoma moker in prevlečen s sluzom, da je bilo treba oporo ali nastop v steni šele iskati, je bilo spuščanje v jamo še težav- nejše. Tudi dviganje iz jame ni bilo nič prijetnejše. Kopač se je moral z rokami in nogami opirati ob stene jaška, da je splezal iz jame. Da je bilo kopanje rude v,bistri- ških jamah vse kaj drugega kot lahko in varno, ni treba posebej pripominjati. S priostrenimi kladivi in krampi v rokah so kopači iskali v jaških rudo in kopali ilo- vico, ki je vsebovala rudo in apnenec. Ilo- vico so z roko odstranili od rude, če pa so naleteli na kamen, ki jih je pri delu oviral, so ga le redko navrtali in razstrelili. Rudo so v posodah, ki so bile navezane na vrvi, z vitli vlekli iz jame. Preden so jo odvažali, so jo oprali. V ta namen so pri vsakem ja- šku izkopali plitvo jamo ali iz ilovice na- pravili okop, kamor se je stekala deževnica ali snežnica. V tej vodi so kopači rudo oprali in jo nato zmetali na kup, kjer je počakala do zime, ko so jo zvozili k pod- jetju. Nerudnatih primesi je bilo med rudo veliko več kot rude same. V najboljšem pri- meru je bilo razmerje 1 : 5, v najslabšem pa 1 : 10 in celo 12. Delavci so najraje prali rudo v mesecu maju, juliju in oktobru. Ko je bila ruda oprana, je sledilo tehtanje in obračun s kopači. Ruda iz Gorjuš in Bo- hinja sploh je bila majhne velikosti, v de- belosti leče do oreha. Veliki kosi rude od pol funta in več so bili zelo redki. Kopači so delali, kadar jim je dopuščal čas in vremenske razmere. Plačani niso bili z mezdo, temveč od centa nakopane in opra- ne rude (Geding). Za cent rude je podjetje plačevallo po 16 krajcarjev^ deželne veljave. Izkupička za rudo kopači niso v celoti pre- jeli v gotovini, temveč samo delno, navadno pa nič, ker so morali pri vsakem obračunu poravnati še strošek za žito in druge po- trebščine, ki so jih nabavili pri podjetju zase in za svojo družino na iračun pogodbe za oddajo rude. Gotovino (Freigeld) so na- vadno prejeli samo pridni delavci ter tisti, ki so delali v izdatnih rudiščih. Izplačevala se jim je pri vsakem o(bračunu in, če so želeli, tudi vnaprej. Od vsakega goldinarja gotovine pa jim je podjetje odtrgovallo 4 krajcarje za agio, tako da so prejeli na- mesto enega goldinarja gotovine samo 56 krajcarjev ali namesto 15 beličev^ samo 14. Iz povedanega sledi, da je bil zaslužek bohinjskega kojjača zelo skromen in Zois sam pravi, da se za takšen zaslužek ne bi hotel pogoditi noben tuj rudar ali kopač. To je zmogel samo bohinjski kopač, ki je imel dohodke tudi od kmetijstva, pa čeprav so bili še tako skromni. Bohiiinjski dellavec je bil baijtar, rekli so mu tudi rovtar (Rottar). Okrog svoje bajte je najprej izkrčil nekaj zemlje in ko mu je ta donašala prve sadove od poljedelstva in živinoreje, je moral plačevati zemljiški da- vek. Istočasno mu je dal zemljiški gospod pravico do sekanja lesa v najbližjem gozdu in tako se mu je znova nudila prilika, da je delal nove rovte, katerim se je moral gozd nimikati v odročne in skalnate piredele. Na noviih poljih in pašnikih se je naselilo novo življenje, prebivalstvo se je pričelo množiti, primanjkovati pa mu je začelo zemlje in hrane za vsakodnevno preživlja- nje. Tako sta delo in zaslužek pri rudniku Bohinjcu prišla zelo prav in o pravem času. Bohinjski bajtarji so žgali oglje za rudnik, kopali so rudo in jo odvažali k fužinam. Delali pa so pri rudniku samo v tistih let- nih časih in ob tistih urah, ko doma niso imeli posebnega opravila. Ko je bilo treba obdelati polja in pokositi travnike, so ostali doma po cele tedne in mesece, ker je bila najeta delovna sila zanje predraga. Ob času največjega kmečkega dela, to je v mesecu juliju in avgustu, je moral Bohinjec pla- čevati dninarje in kosce po takšni tarifi kot 8 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nikjer po deželi: dninarje po 30 isoldov (100 soldov je 1 goldinar), kosce pa po 40 soldov dnevno. Pozimi in delno spomladi ter jeseni bohinjski delavci niso imeli pri hiši opravila, pa tudi nobene možnosti za za- služek, razen pri rudniku. Tako so torej delali pri rudniku le ob času, ko so jim okoliščine najbolj dopuščale, in za zaslu- žek, ki ga ne bi hotel sprejeti noben dela- vec na svetu. Tudi dobre lastnosti založniškega sistema so privabile bohinjskega bajtarja na delo v rudnik. Vsak kopač je dobil na 14 dni svoj mernik žita na kredit, zraven pa še loj za jamsko razisvetljavo (6 do 12 lojenih sveč). Tej preskrbi so Bohinjci rekli košta. Ko je kompanija rudo oddala in se je z njo napravil obračun, je morala tudi poravnal;i nabavljeno blago oziroma živež. Večkrat pa količina oddane rude ni zadostovala za kritje nabavljenega blaga. Tako je nastal dolg, ki ga je bilo treba poravnavati pri naslednjih obračunih. Dogajalo pa se je tudi, da so delavci preje umrli, preden so poravnali svoje dolgove, aH pa so celo po- begnili iz rudnika ter zapustili dolgove, ki jih je moralo podjetje samo trpeti. Takš- nih dolgov je bilo v času Zoisovega opisa bistriških fužin pri obeh bohinjskih obratih za okrog 15.000 goldinarjev. Ko so otroci umrlega ali pobeglega delavca odrasli, so bili sprejeti na delo samo, če so se obve- zali, da bodo dolgove svojih staršev pre- vzeli in jih odplačali z delom svojih rok. Na ta način pa je bilo poravnanih samo 10 odstotkov dolgov, druge dolgove pa je moralo trpeti podjetje samo. Kljub nepo- ravnanim dolgovom pa je moralo podjetje še nadalje skrbeti za zalogo žita, kajti ka- kor hitro je zasul sneg pot v Štengah, je bila bohinjska dolina za mesec dni in več odrezana od zaledja, in če se ne bi podjetje pravočasno založilo z živežem, bi delavci, ki so živeli samo iz rok v usta, gladovali. Gorjuše so oddaljene tri in pol uire od bistriškega obrata. Do tja se je prišlo preko Babne gore, Jereke in Koprivnika ali pa po težko prehodni bližnjici preko Senovega vrha, Ribežna in Vitna. Oddaljenost od pod- jetja je dajala kopačem možnost, da so večje kose rude, skrite med ogljem, tiho- tapili ,v Kropo in Kamno gorico, kjer so jih prodali za višjo ceno. Iz Gorjuš in drugih rudnih revirjev so bohinjski vozniki rudo zvozili k podjetju pozimi na vprežnih saneh. Poti od rudnika do podjetja ni bilo nobenih ali pa so bile popolnoma neprehodne, ter je bilo treba zvoziti rudo v času, ko je zapadel debel sneg. Saninec do rudnih jam je najpravilo podjetje na svoje stroške in po njem so bohinjski vozniki dovažali rudo k podjetju tudi od najoddaljenejših rudnih revirjev in jam. Prevozniki rude so bili plačani od centa dunajske teže, zaslužek pa se jim je izplačeval v denarju po 14 beličev za 15 (agio!). Tehtanje rude sta opravila fužinski pisar in faktor. Leta 1777 so kopači oddali 8370 centov rude, za katero so prejeli 2252 goldinarjev. Prevoz je znašal 851 goldinar- jev 16 krajcarjev ter se je plačeval po- sebej. Skupni stroški za rudo so leta 1777 znašali 3082 goldinarjev 18 krajcarjev. Preden so rudo talili, so jo oprali in žgali. Žgali so saano debelejše kose v teži iznad četrt funta, po žganju pa so jih z ročnimi kladivi razbili in nato ponovno prali. To delo pa se je zdelo Zoisu odveč tako glede Ruševine v Stari Fužini (po MUllnerju) 9 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Časa kot glede stroškov. Prali so samo drob- no rudo. V ta namen so imeli v Bistrici na razpolago tri naprave za pranje rude (Wasclilierde) in dve siti. Stare naprave niso bile več uporabljive, ker je skoznje padla skoraj vsa drobnejša ruda in je na ta na- čin šlo precej rude v odpadek. Vendar pa so se jih morali v Zoisovem času še poslu- ževati, ker je v zimskem času mraz oviral sejanje rude, te pa ni bilo nikoli toliko na zalogi, da bi se moglo opraviti pranje že v poletnem času. Od 8740 centov nakopane rude jo je po pranju in žganju ostalo še 6514 centov ali 72 V4 odstotka. Rudo so v času Zoisovega opisa bistriških fužin prale ženske, ki so prejele plačilo v žitu in go- tovini. Za talitev rude v starih pečeh so kranjski rudniki in fužine potrebovali ogromne koli- čine oglja. V ta namen so prejeli od višjega rudarskega sodišča na Kranjskem pravico do sekanja lesa in predelavanja v oglje v najbližjih gozdovih. Ta pravica jim je bila podeljena s posebnimi pismi (Empfach und Lehenbriefe), nanašala pa se je na določen gozdni kompleks. Tu je imel rudnik svoje poseke (Holzschläge) in kopišča (Kohl- stätte), od koder se je oskrboval s potreb- nim lesom in ogljem. Zemljiškemu gospodu, ki je bil lastnik gozda, je bil dolžan plače- vati le majhno dajatev (Stockzins). Zoisovo podjetje v Bistrici je imelo svoja kopišča in poseke okrog Bohinja ter v gozdovih, ki so bili last blejskega gospo- stva. Leta 1777 je delalo v teh gozdovih 84 bistriških oglarjev. Njihov zaslužek je bil odvisen od količine oddanega oglja (Ce- ding von Kohl). Za eno kripo bukovega oglja (kiripa je iz vrbovja spleten velik koš, ki so ga vozili na posebnih vozičkih) so prejeli ogljarji 48 krajcarjev, za enako količino oglja iz mehkega lesa pa 34 do 36 krajcarjev. Prevoz za eno kripo oglja je znašal 16 do 26 krajcarjev. Mehko oglje je bilo sicer cenejše od trdega, ker pa je trdega oglja primanjkovalo, so tistim oglar- jem, ki so oddali enake količine mehkega kot trdega oglja izenačili ceno za obe vrsti na 42 krajcarjev. Če se oglje ni takoj upora- bilo, se je oglarjem zaračunaval oglarski kalo. Po pogodbi (Ceding) so bili oglarji dolžni ne samo sekati in pripravljati les za oglje, ampak tudi skrbeti za riže, mostove, lope za oglje (kolperne), kopišča in drugo. Od podjetja so prejeli brezplačno samo ne- kaj žebljev za postavitev lop za oglje. Leta 1777 so bistriški oglarji nažgali 1448 krip bukovega oglja in 3780 krip smrekovega oglja. Stroški za bukovo oglje in njegov prevoz so znašali 1766 goldinarjev 37 kraj- carjev, za mehko pa 3654 gold. 12. kraje. Ena kripa bukovega oglja je stala podjetje 1 gold. 11 ^/s kraje, ena kripa mehkega oglja pa 58 kraje. Vsi oglarji so prejemali od podjetja po en mernik žita na 14 dni. Kdor je oddal več krip bukovega kot meh- kega oglja, je dobil še 4 gld. četrtletno v gotovini. Ob dostavi k fužinam se je oglje premerilo, kar je bila glavna dolžnost niž- jega rudarskega sodnika, upravitelja, fužin- skega pisarja in faktorja. Ker vsa Zoisova podjetja niso enako upo- števala predpisane mere za kripo, ta ni ve- ljala za pravo oglarsko mero. Zanjo je bil v Zoisovih podjetjih priznan edino le »Schirgel«, ki je vseboval 6 mernikov stare mere (1 mernik = 26.5 1)» ali 2.64 dunaj- skih mer (Metz), medtem ko je kripa držala šest takšnih oglarskih mer. Gotovine oglarji navadno niso prejeli, razen če so oddali vsaj polovico bukovega oglja. Cena žitu in denarni agio sta bila ista kot pri drugih delavcih. Dostava oglja k podjetju se je izvršila pozimi na ročnih in vprežnih saneh. Spo- mladi in jeseni je bilo le malo oglja pri- peljanega k obratu. Podjetje je zalagalo voznike ročnih sani z vrečami, ki so držale po dve oglarski meri (Schirgel). Za vsako vrečo je moral voznik založiti 8 kr. in jo oprano vrniti podjetju. Do leta 1775 je nižji rudarski sodnik za- hteval naslednje pristojbine: 1. od vsakega kopišča letno 12 kr., 2. od vsakega voznika ročnih sani letno 8 kr., 3. od vsakega voznika vprežnih sani let- no 8 kr. Ta pristojbina mu je donašala letno 49 goldinarjev 38 kr. Od leta 1775 pa je pod- jetje še od svoje strani plačevalo od vsa- kega obrata po 17 gld. četrtletno, tako da da je rudarski sodnik prejemal do 80 gld. letne pristojbine pd vsakega obrata. Zois je pričakoval, da si bo s to »podkupnino« pridobil rudarskega sodnika in da bo pri merjenju oglja bolj na strani podjetja, kot je bil do tedaj, vendar pa se je zmotil in z nejevoljo ugotavlja, da je sodnik len in bolj naklonjen k ščuvanju kot k hva- ležnosti. Vendar pa se tolaži z dejstvom, da zaradi tega izdatka podjetje ne trpi nobene škode, ker ga morajo poravnavati delavci iz svojega zaslužka. Bistriškemu podjetju so leta 1777 spadale naslednje fužinske zgradbe ter gospodarska poslopja: 10 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 1. ena peč (pe^h - Stuckofen), kjer sta bila zapoiSlena dva pečnika (pezbnike - Scbmel- zer), 2. eno kladivo (kladuo - Wolfshanimer in ßalloschhammer) s štirimi kovači (kovazhe - Hajinmersclimieden), 3. ena cajnarca (zainarza - Zainhammer) z dvema cajnarjema (zainäri - Zainschmieden), 4. en vibenc (vvibenz - Nagelschmiedhütte) s petimi ješami (jesche - Essfeuer) in s 25 pari žeblarjev (soheblarji - Nagelschmieden), 5. pet kolpernov (Kolbarn) z enim bra- škairjem (braschkar - F'euerwachter), 6. pet traogarc (trazgarza - Drahtzüge) s petimi tracga,rji (trazgori - Drathziehmeister), 7. mlin, žaga in kovačnica, 8. grad (Herschafthaus) s hlevom, gum- nom, senikom, kletjo in skladiščem za žeb- lje, vse pod eno streho in 9. tri delavska stanovanja (Arbeiterwoh- nungen). H gradu je spadalo za dve hubi polja in travnikov. Za obdelavo zemlje so skrbeli trije hlapci in dve dekli. Nekaj ozkih krp graščinske zemlje je bilo fužinskim delav- cem zastonj na razpolago za obdelavo. Na njih so sadili zelje in bob. V hlevu je stalo () konj in 4 krave. Obrat je vodil upravi- telj; pomagali so mu še fužinski pisar, hišni kaplan, števec žebljev in dva faktorja. Bistriško podjetje je imelo v Bohinju lastni nizki lov (Reisgejagd), ribolov, ki ga je imelo samo v najemu, pa na Bistrici od izvira do izliva v Bohinjko. Pol ure od kraja Bistrice je bil na bistri- škem potoku zgrajen jez, imenovan rosta. Voda je od tod odtekala po lesenem žlebu, imenovanem rake, do cajnarce in štirih tracgarc, ki so stale v Pozabljenem, četrt ure proč od drugih fužinskih zgradb. Pod Pozabljenim je bil zgrajen drugi jez in od tod je voda odtekala po žlebu do vibenca v Bistrici. Pred njim se je zbirala v bajer in je od tod odtekala po zelo dolgem žlebu ter je mimo tekoč gonila ognje v vibencu, nato pralnico, kovačijo, peto tracgarco, mlin, žago in končno mehove v topilnici in pretopilne ognje. Od tu je voda padala v globel, v katero so odmetavali žlindro iz peči. Pod cajnarco je stala še kovačija (Bresch- anhammer), kjer so kovali tračno železo za domače potrebe. V prejšnjih časih so tako železo kovali tudi za prodajo, zraven pa še pločevino za pluge in črno pločevino. Tudi fužinski delavci so se oskrbovali iz rud- niških žitnih zalog, samo s to razliko, da so lahko dobili žita, kolikor so ga hoteli. O zaslužku fužinsikega delavca pa omenimo sedaj le toliko, da žebljarji običajno niso prejeli nobene gotovine, razen tistih, ki so bili zaposleni še pri drugem delu. Delo pri mehovih in tesarska opravila so morali pre- vzeti zakupniki mlina in žage. Rudo so talili v pečeh. Peč (Stuckofen) je imela v prerezu obliko četverokotnika, ki je bil osem dunajskih čevljev širok (en dun. čeveJj = 31.6 cm)'" in deset čevljev visok od ležišča volka (Wolfsbette) pa do mesta, kjer sta se usipala v peč ruda in oglje (Schurre). Jašek peči je bil podoben prisekanemu stožcu, čigar spodnji premer je znašal dva čevlja, zgornji pa en čevelj in eno colo (ena cola — ena dvanajstina čevlja)". Notranja obloga peči ni bila iz posebno nezgorljivega materiala, ker ni bilo boljšega v bližini na razpolago. Obe odprtim na spodnji strani peči (Schlakenaug lin Offenbrust) sta bdli zadelani s črno ilovico. Peč se je najprej napolnila s slabim meh- kim ogljem, nato se je nažgala in dO' konca kurila z bukovim ogljem. Ko se je segrela, so vanjo usipali rudo izmenoma z ogljem. Na eno do dve kadunji rude (Trog) so usuli eno mero oglja, oziroma na 35 centov rud- nega nadeva 72 mer oglja. Rudni nadev ene peči (Umlass) je sestavljalo 50 centov opra- ne rude, 2 centa žgane rude, 2V2 centa prebrane rude in 1 cent sinterja ali refu- dija. Produkt te mase, ki se je v peči sto- pila, je bil en volk v teži od 16 do 19 cen- tov. Volk se je pod težo 13 centov težkega kladiva razbil v kose, ki so jim rekli kotlič. Trši kotlič se je cesto razbil komaj v dva ali tri kose, le redko čisto nič. Preden so ga dali pod kladivo, so ga znova razžareli, pri tem pa je šlo precej oglja v izgubo. Stranski proizvod iz peči je bil sinter, ki je skupno z žlindro pritekal iz peči in so ga imenovali pogače. Razlikoval se je od volka v tem, da ga je bilo treba dvakrat pretopiti, če so ga hoteli kovati. Preostalo železo iz peči je bil še drobiž, to so drobci železa, ki so pri potegovanju volka iz peči žene in otroci pri delu v kovačijah KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ostali V peči, ter »pobirajne«, kosi železa, ki so jih pobirali iz žlindre. Iz žlindre so pobirali železo žebljarji, ki so za vsak cent »pobirajna« prejeli 10 krajcarjev. Leta 1777 so ga oddali 455 stotov. Ker ga v prejšnjih letih niso pobirali iz žlindre, ki so jo od- metavali v potok, si lahko predstavljamo, koliko železa je takrat ležalo v bistriški strugi. Leta 1777 so stalili 6381 centov rude, ki je dala 182 volkov v teži 511.060 funtov. Od tega je bilo 287.830 funtov kotliča m 23.230 sinterja ali pogač. Poraba bukovega oglja v pečeh je znašala 13.104 oglarskih mer. Kotlič so v kladivu pretopili v palično železo. Vsakih 200 funtov kotliča je dalo en tajol ali messello. 1400 funtov kotliča, kolikor ga je dala ena peč, se je v 24 urah pretopilo v 7 tajolov ali messellov. En mes- sello je imel največ 155 funtov teže, naj- manj 155 funtov ali povprečno 145 funtov. Kala je bilo 25 odstotkov, poraba mehkega oglja na en messello pa 2 V2 kripi. Tudi pogače so pretopili v palično železo, taliti pa jih je bilo treba dvakrat. Pri prvem taljenju so dale surovi ta'jol a^li sikairff, pri drugem pa skarff tajol. Za en skarff tajol, ki je imel povprečno 150 funtov teže, je bilk) potrebnih 250 funtov pogač. Kalo je znašal 55 odstotkov, poraba mehkega oglja pa 5 krip ali 50 oglarskih mer. Leta 1777 so natopili 1369 messellov iz kotliča, ki so dali 199.189 funtov paličnega železa in 101 messello iz pogač, ki je dal 15.156 funtov palic; skupno torej 214.345 funtov paličnega železa. Ko se je kotlič talil pod kladivom, je iz- pod njega pritekal sinter, ki so ga imeno- vali mleko. Ta je služil za dodatek rudi pri taljenju v peči. Tekoče železo ali pogače, ki jih je dala stara peč, je bilo podobno tekočemu železu, ki je pritekalo iz visoke peči (Flosseisen). Obe vrsti surovega železa sta si bili podobni po lomu in obedve sta se morali dvakrat pretopiti. Zois je vse to ugotovil, nato pa je temeljito preudaril, ali bi bilo pametneje obdržati stare peči ali z velikimi stroški zgraditi novo visoko peč. Preden se je odločil za gradnjo visoke peči, je napravil poseben poskus z bohinjsko rudo v javorniški visoki peči. Rezultati nam niso znani, vendar pa se je moral ob tej priliki prepričati o prednosti visoke peči, ker jo je začel graditi v Bistrici leta 1789. Iz kladiva so železo prenesli v cajnarco, kjer so ga kovali v dobro kovno železo. Cajnarca v Pozabljenem je bila po Zoiso- vem mnenju najboljša v deželi. Leta 1777 je dalo 206.445 funtov paličnega železa. 184.320 funtov kovnega železa. Iz tega so napravili 575 bušlov kovnega železa za pro- dajo, 580 sodčkov žebljev, 167 bušlov žice in 38 sodčkov sortiti (= fina vrsta žice). V Bistrici so izdelovali več vrst žice: fi- nestrina, cortellini, cortini in bordeoni. En sortiti sodček je moral imeti netto 140—^142 funtov, cortellino bušel pa 5 V2 (leta 1780: 4 K). Žeblji, ki so jih izdelovali v Bistrici, pa so bili naslednje vrste: 1. canali da 15/m (kanauze). Iz 40 V2 funta dobrega kovnega železa se je nakovalo 5000 žebljev te vrste v skupni teži 50 funtov, 2. terni da 10/m (podrnizi). Iz 40 Va funtov dobrega kovnega železa se je nakovalo 2000 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 5. cesseni da 7*/2m (zhe- sine). Iz 40 V2 funtov refudija se je nako- valo 1500 žebljev te vrste v teži 50 funtov, 4. da 5 tratti (po trji). Iz 40 funtov refudija se je nakovalo 1000 žebljev te vrste v skup- ni teži 30 funtov, 5. mantovani e da 4 tratti (po stier ji). Iz 40 funtov refudija se je na- kovalo 750 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 6. da 70 tratti (ina possedem). Iz 40 funtov refudija se je nakovalo 500 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 7. da basto (ledlarji). Iz 104 funtov najboljšega železa se je nako- valo 2500 žebljev te vrste v teži 75 funtov, 8. bressarelli da 17/m (oslizhe). Iz 37 V2 fun- tov najboljšega železa se je nakovalo 5750 žebljev te vrste v skupni teži 25 funtov, 9. bressarelli da 14/m (katordezhi). Zaslužek žebljarjev je bil odvisen od vrste in količine izdelanih žebljev. Razvi- den je iz naslednje tabele: Za izdelavo žebljev, za sodčke in za za- j služek prenašalcem oglja je bilo leta 17771 izplačanih 1246 gld. '28 kr. Za ogenj enei ješe, v kateri so se žeblji kovali, je bilo \ potrebnih 7 mer mehkega oglja dnevno, za j pet ješ pa 35 mer dnevno ali 850 oglarskih '. mer letno. Žebljarji so delali samo 230 dni i v letu. Zois bi rad prekomerne praznike« odpravil, pa mu ni uspelo. Povprečni zaslu- žek žebljarja, ki je moral vzdrževati še svojega hlapca, je znašal letno 44 gld. 50 kr. 12 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINOKRONIKA ali okrog 11 krajcarjev dnevno. Zaradi skromnega zaslužka so bili žebljarji prisi- ljeni pobirati še železo iz žlindre ali pa so bili zaposleni pri pečeh in drugod. Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potjreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin ter nagrad v denarju in življenjskih po- trebščinah. Leta 1777 je prejel A. Topilničar: 1. od centa surovega železa po 3 kr. ali skupno . . 155 gld. 32 kr. 2. doklado od vsakega volka ipo i24 kr....... 72 gld. 48 kr. volka za poprav, peči po 20 šil......... 6 gld. 3. doklado od vsakega 6. 4. nagrado 10 gld. 40 kr., 2 vatla sukna, kruh in vino 30 gld. 30 kr. 5. za kopanje peska v kam- nolomu za postavitev peči 60 šihtov....... 26 gld. skupno ,290 gld. 50 kr. B. Kovač: 1. od centa pretopljenega ¦železa po 8 soldov ali . 190 gld. 32 kr. i2. doklada od vsakega skarff messella po 6 kr. ... 10 gld. 6 kr. 3. doklada od vsakega volka po 3 krajcarje .... 9 gld. 6 kr. 4. napitnina (Rottura), letno 214 gld. 5. nagrada 30 gld. in napit- nina v proviantu ... 39 gld. skupno 272 gld. 44 kr. C. (Dnevni kurjač: 1. 4/7 od 8 soldov za cent pretopljenega železa ali 108 gld. 5t3 kr. 2. doklada: 4/7 od 6 kraj- carjev za 1 skarff ... 5 gld. 46 kr. 3. 'doklada od vsakega volka po 3 kr..... 9 gld. 6 kr. 4. napitnina letno .... 14 gld. 5. nagrada 20 gld., napit- nina v prov...... 26 gld. skupno 263 gld. 45 kr. D. Nočni kurjač: 1. 3/7 od 8 soldov za cent pretopljenega železa ali 81 gld. 39 kr. ,2. doklada: 3/7 od 6 kr. za 1 skarff....... 4 gld. 20 kr. 3. doklada od vsakega volka po 3 kr........ 9 gld. 6 kr. 4. napitnina...... 8 gld. 5. nagrada 10 gld., napit- nina v prov...... 12 gld. skupno 115 gld. 5 kr. E. Oajalec vode (Wassergeber) : 1. od enega messella po 5 soldov ali..... 81 gld. 40 kr. 2. od enega skarffa po 4 solde....... 4 gld. 30 kr. 3. od vsakega volka po 3 kr......... 9 gld. 6 kr. 4. napitnina....... 8 gld. 5. nagrada v provdantu . . 2 gld. skupno 103 gld. 16 kr. F. Cajnarji skupaj z dajalci vode: 1. od centa kovnega železa za žeblje po 8 kr. ali . 109 gld. 36 kr. 2. od kovnega železa za prodajo ipo 8 kr. ... 100 gld. 3. plačilo za vezanje bušlov po 4 kr........ 24 gld. 52 kr. 4. od kovnega železa za žico po 10 šil....... 48 gld. 5. nagrada 10 gld. in napit- nina v prov...... 13 gld. 48 kr. skupno 292 gld. 16 kr. G. Tracgar: 1 grobar: za vlačenje bordeoni žice od centa 24 kr. za vezanje bušlov po 4 kr. nagrada 6 gld. 40 kr. s provian- tom, skupno 20 gld. 36 kr. 1 grobar: za vlačenje cortina in finestrina žice cent 28 kr. za vezanje bušlov po 4 kr. nagrada 15 gld. in proviant. skup- no 17 gld. 34 kr. 1 grobar: za vlačenje cortelllni žice, cent 32 kr. za vezanje bušlov 4 kr. nagrada 16 gld. in prov., skupno 20 gld. 2 grobarja: od sodčka sortito, vela, aden: 3 gld. nagrada 14 gld. s proviantom sku- paj 18 gld. Drugo rudniško osebje je imelo stalne letne plače. Upravitelj je prejemal 350 gld. nemške veljave ali 411 gld. 33 kraje, dežel- ne veljave, poleg tega pa še vso hrano in vino zraven, fužinski pisar 150 gld. dež. veljave, vso hrano in vino zraven, nižji rudarski sodnik pavšalno 80 gld., hlapci od 20 do 10 gld., dekli 10 in 8 gld., števci žeb- ljev 10 gld. in faktorja po 19 gld. 12 kr. Poleg plače je faktor prejemal še 30 mer- nikov pšenice letno, števec žebljev je dobil kompletno obleko, vsak hlapec in dekla pa po 6 hlebov kruha mesečno. Poleg kruha je hlapec dobil še 5/4 vatlov sukna in 1 par štebal na leto, dekla pa en par čevljev in t) vatlov platna. 13 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Žito je bistriško podjetje nabavljalo v Ljubljani in Kranju ter pri bližnjih go- sposkah (na Brdu, v Lescah in drugod). Do- mači pridelek žita je bil neznaten. Delav- cem so žito zaračunavali po ceni, ki je bila povprečje žitnih cen na štirih tedenskih semnjih v Kranju (2 žitna semnja pred in po sv. Elizabeti). K povprečni tržni ceni so prišteli še strošek za prevoz žita do pod- jetja, dalje kalo ter poleg običajnega trgov- skega dobička, ki je znašal 1 V2 beliča, še en belič dobička več. Dobiček, ki ga je smelo imeti podjetje od žitne trgovine, je bil torej večji od običajnega trgovskega do-; bička ter je znašal 2 in '/2 beliča ali 10 kr. j od enega goldinarja. j Bistriško podjetje je jamskim in fužin-j skim delavcem zaračunavalo žito 4 kr. pri \ merniku žita ceneje kot drvarjem, oglar-' jem in prevoznikom. Cena posameznim, vrstam žita v mernikih od 1. 1777 do 1779' je bila naslednja: ; Od vseh žitnih vrst je bohinjski delavec potrošil največ sirka, ki je bila najcenejša pa tudi najslabša vrsta žita. Slabo zabeljena kaša iz sirka in prosa je bila vsakdanja \ bohinjska jed. Leta 1777 so bohinjski de- : lavei porabili 2540 starih mer sirka, 948 sta- rih mer prosa, 159 starih mer ječmena, 140 starih mer ajde, 703 stare mere rži in 528 i starih mer pšenice; skupno torej 4998 starih mer žita. Pšenico je podjetje večinoma po- rabilo za domače potrebe (za upravitelja in uradnike), le nekaj malega so jo porabili za kruh oglarjem ter za prehrano drugega delavstva. Služinčad je bila v prehrani iz- enačena z drugimi delavci, samo upravitelj ^ in grajsko osebje je sedalo k bolj obloženi mizi. Razumljivo, da je delavstvo le težko | prenašalo velike socialne razlike in da je; uporabilo vsako priliko za izboljšanje svo- . jega socialnega položaja, ki pa ni moglo j biti trajno zaradi fevdalnih in kapitalistič-1 nih oblik tedanjega družbenega sistema. OPOMBE i 1. Zois Žiga: Bericht über die Abschaffung des Stuclc- : offensistems und Einführung des Hochoffens in Wochein, ' Arhiv Zoisovih podjetij na Javorniku, v Bohinjski Bistrici in ' Mari Fužini; Rudarski spisi IV, rokopis. Državni arhiv i LKS. — 2. Müllner Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, '¦ Götz und Istrien, Wien 1909, str. 326. — 3. Zois Ziga, isto ! kot zgoraj. — Zois Žiga: Materialien zur Beschreibung j der Eisenwerke in Wochein 23-29 July et Augusti 1778 in I Materialien zur Beschreibung der Manipulation des Eisen- ] Werks Feistritz in Wochein in Tabellen und Anmerkungen i gebracht und nach den . . . Umgange berechnet B3 - 29 Jully j — 22 Augusti 1778; Arhiv Zoisovih podjetij na Javorniku, j Bohinjski Bistrici in Stari Fužini; Rudarski spisi IV, roko- ; pis, DAS. — 5. Hacquet: Oryctographia carniolica I, 1778 ¦ str. 20-26. — 6. Müllner A.: isto str. 326-372. — ?. Müllner A. ; ravnotam str. 320-326. — S. MüUncr A. ravnotam str. 362. — , 9. Vilfan Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem ; s posebnim ozirom na ljubljansko mero. Zgodovinski časo- pis, letnik 8, 1954 str. 49; — 10, II. Vilfan, istotam str. 65. ' 14 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ZGODOVINSKI PREGLED REGULACIJE SAVINJE IN NJENIH PRITOKOV JANKO OROŽEN VZROKI POPLAV Celje je sicer manjši, toda izrazit hidro- grafski center. Reka Savinja sprejema tu, na najnižji točki Savinjske doline, množico pritokov, Ložnico, Sušnico in Voglajno s Hudinjo in Koprivnico. Savinja je planinska reka, ki ob toplje- nju snega in nalivih, ki so v planinah po- gosti, močno naraste. Tudi njeni pritoki imajo deloma planinski značaj, vseskozi so pa pod vplivom nalivov. V gornjem teku imajo Savinja in njeni pritoki močen padec, ki se jim v Spodnji Savinjski dolini zmanjša. Skozi dolino so prvotno tekli zelo počasi. Savinja si je z mnogimi vijugami utrla pot iskozi lastne prodnate nanose. Isto velja za njene pri- toke. Odkar so Savinjo med leti 1676 in 1893 med Prihovo nad Mozirjem in Levcem nad Celjem regulirali in ji strugo izravnali, teče reka hitro tudi skozi Spodnjo Savinj- sko dolino. V manjši meri je tek pospešila tudi regulacija pritokov, izvedena v popol- nejši obliki med obema vojnama. Toda z navedeno regulacijo in uravnavo je postala nosilna moč vodnih tokov mnogo večja. Prod, ki je prej zastajal medpoto- ma v mnogih vijugah, prihaja zdaj prav do Celja. Prinaša ga zlasti Savinja. Tik pod Celjem se reka v ostrem ovinku spušča v svojo spodnjo prelomnico, ki sega od Celja do Zidanega mosta. Prelomnica ima med Starim gradom in Miklavškim hribom pre- ozko grlo. Tu zastaja voda, brž ko njeno stanje preseže normalno stanje, in v obilni meri se tu kopiči prod. Odlaga se zlasti v notranji strani ovinka, s čimer se vodni tok še bolj odriva proti Staremu gradu. Ker pa so na tej strani z zgraditvijo ceste pred 100 leti ustavili premikanje, se struga za- radi tega bolj in bolj oži. Zastajanje vode je tudi vzrok, da višina talne vode pri Celju bolj in bolj narašča in proti notranjosti doline le polagoma pada, tako da je treba sorazmerno malo vode, da se razlije reka preko ravnega do- linskega dna. PRADAVNA IN RIMSKA DOBA Povodnji so v celjski kotlini prastara stvar. Vsa kotlina je napolnjena s prodom, ki so ga Savinja in pritoki prinašali s seboj v ledeni dobi. V aluvialni dobi je sicer moč vodnih tokov upadla, toda donašanje proda se je v občutni meri nadaljevalo. Rimljani so že gradili na produ. Ko so v tridesetih letih našega stoletja na severni periferiji sedanjega mesta odkopali rimsko cesto, so dognali, da je bil kamniti tlak položen na prodnato podlago. V rimski dobi so morale biti poplave Sa- vinje in njeaiih pritokov občutne. V celj- skih tleh so našli štiri glave rogatega Ache- loa, divjega vodnega božanstva, ki z valovi napada okolni svet in ga uničuje. V njem je poosebljena neukrotljiva moč neobrzda- ne reke. Po propadu rimske oblasti valovi tudi ostankom rimskih stavb niso prizanašali. Vse spomenike stare Celeje so izkopali iz proda, nekatere celo v strugi Savinje same. Prav tako so ležali v produ tudi zname- niti spomeniki, ki so jih v zadnjih letih dvignili iz tal v Šempetru pri Celju. Va- lovi, ki so te spomenike zagrnili s prodom, so morali biti sila močni. Kdaj se je to zgodilo, ne vemo. Očividno je bilo v sred- njem veku več poplav, ki so Savinjo samo premiikale sem in tja. IZZA SREDNJEGA VEKA DO LETA 1876 Iz srednjega veka iz umevnih razlogov o povodnjih nimamo nikakih neposrednih poročil. Prvi zabeleženi povodnji sta bili leta 1496 in 1497. Tedaj je voda poškodovala mestno obzidje. Leta 1550 je Savinja narasla dvakrat in je napravila ogromno škodo. Ta povodenj je bila poprej zaznamovana na Vodnem stolpu, toda zob časa je zapis uniičil. Leta 1651 so silno povodenj povzročili stalni nalivi. Velika povodenj leta 1672 je še danes zaznamovana z napisnim kamnom, ki je vzidan v Vodnem stolpu. Kapucinski most tik pred zrušenjem ob povodnji septembra 195? KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Leta 1677 in 1687 je povodenj odnesla most preko Savinje v Celju. Nato so zaporedoma navedene velike po- vodnji v letih: 1770, 1805, 1807, 1814, 1820, 1824, 1853. Ob hudi povodnji leta 1847 sta železnica in železniški most v Celju naipravfla prvo preizkušnjo. Velika povodenj je še bila: leta 1850, 1851 v maju in novembru, 1852, 1867, 1868, 1870, 1876 (dvakrat v maju). Po povodnji leta 1851 je J. Šubic priobčil v Novicah zelo zanimiv dopis: »Nesreča, ki mesto Celje z njegovo oko- lico skoraj vsako leto enkrat ali celo dva- krat zadene, je povodenj. Ako le dan in noč dežuje, sicer majhna in pohlevna Sa- vinja silno naraste, svoje bregove prestopi ter se na daleko in široko po vsej dolini razlije. Tako se je tudi 5. dan t. m. (veli- kega travna — maja) zgodilo. Celo noč in sledeči dopoldan je bil dež, popoldne je stalo mesto v velikem jezeru. Kakor daleč je oko seglo, vse je bilo pod vodo, le malo hiš, dreves, cerkva in višin je molelo iz nje, bile so kot otoki sredi divjega valovja. Pa dež še ni prestal; do polnoči je še lilo iz- pod neba. Drugo jutro je bil tržni dan, pa nobenih prodajalcev ni bilo v mesto, ker čez vse ceste je tekla voda ter zavirala dohod. Povodenj je napravila strašno ve- liko škodo, ki se bo dala šele pozneje na- tanko pregledati in oceniti. Kaj neki je vzrok take nenavadne nesreče? Po mojih mislih: posekan j e gozdov. Gore okoli so skoraj že vse gole; nobeni gozdi deževnih oblakov ne vlečejo nase in ne zadržujejo navzdol deročih voda. Struga (vodotečna) Savinje in drugih potokov postaja od leta do leta zaradi zgoUh višin nanešenega pe- ska in kamenja pMtkejša, tako da je že majhna deževnica kmalu napolni in dvigne preko bregov. To je velika nadloga za lepo Savinjsko dolino.« To je oris, kd je v glavnih črtah veljaven za vse povodnji v dolini. STAREJŠA REGULACIJSKA DELA Iz početka novega veka imamo tudi prva poročila o obrambi pred vodo. Tako je cesar Maksimiljan leta 14% in 1498 za- ukazal svojim podložnikom štiri milje na okrog, da morajo osem dni robotati in po- magati, da se Savinja zopet spravi v pravo strugo. Organizacija in izvedba dela sta bili poverjeni vodji vicedomskega urada, glavarju Andreju Hohenwartu. On je od- redil, da je treba delati z vozovi in dru- gim orodjem. Vicedomski urad je tudi po- zneje skrbel za podobna dela. Na ožjem mestnem področju, ki je tedaj obsegalo tudi prilično veliko okolico, je imel skrb za obrambo pred vodo mestni svet. Dohodke od mestnih mitnic je upo- rabljal za vzdrževanje obzidja, cest, mo- stov in nasipov ob reki. Razen za Savinjo je mestni svet skrbel tudi za njene pritoke, zlasti za Ložnioo. O tem imamo v zapisnikih mestnega sveta iz leta 1694 in 1695 zanimiva poročila. V marcu 1694 je mestni svet sklenil, izkopati ob Lož- nici, pod Babnim, preseko in zgraditi nasip. Delo naj bi se vršilo na mestnem ozemlju, na tako imenovani Gornji gmajni. Tam so posekali grmovje, ki naj bi se deloma upo- rabilo za nasip, deloma pa razdelilo med meščane v razmerju vplačanega denarja in na delo poslanih delavcev. Neki del izkopa in nasipa je bilo treba napraviti na lev- škem svetu. Levški kmetje so soglašali in so bili pripravljeni pomagati. Delu je pa nasprotoval grof Anton Schrattenbach, te- danji lastnik Zaloga in Freienberga, pred- hodnika graščine v Medlogu, ki si je lastil tako celjsko, kakor levško gmajno in je menil, da bi zaradi del ob Ložnici utegnila trpeti tudi njegova zemljišča na desni stra- ni Savinje. Mestni svet je za svoja dela dobil dovoljenje glavarja in vicedama grofa Wagensberga in se je celo obrnil na notranje-avstrijsko vlado. Kako kritična je postala situacija, priča .sklep, da bodo mestni delavci delali »arnmta manu« (tz orožjem v rokah), ako bi jih Schrattenbach napadel. Presek so v resnici izkopali in spustili vodo skozenj. V poznejših deset- letjih je bilo z Ložnico stalno mnogo opravka. Tedaj so njeno strugo skrajšali s tem, da so jo na sedanjem mestu združili s Savinjo, poprej je tekla vzporedno^s Sa- vinjo in se je šele pod gradom združila z njo tam, kjer se danes vanjo izliva Sušnica. V začetku XVIII. stoletja je bila državna * cesta, zgrajena leta 1727, v stalni nevar- nosti, da jo voda poplavi. Zato je državna oblast pogosto pozivala mestni svet, naj gradi nasipe. Pri tem ni šlo brez sporov. Ko je bil za Marije Terezije v Celju ustanovljen okrožni urad, ki je imel tudi tehnični referat, so njemu poverili izvedbo nujinih regulacijskiih del. Iz aktov, ki pri- padajo arhivu bivše okoliške oljčine, je razvidno, da je v začetku XIX. stoletja okrožni urad posvečal posebno poizornost ne samo Savinji, ampak tudi njenim pri- tokom, Ložnici, Godomli (ki teče skozi Ža- lec), Hudinji in Voglajni. Ljudje so morali 16 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Čistiti struge, kapati nasipe, zasajati bre- gove. Delati so morali vsi prizadeti posest- niki, vsak na svojem, po potrebi pa tudi skupno. Delo je le počasi napredovalo. Občinski predstojniki so morali skrbeti za to, da so ljudje prihajali na delo, za to so bili kazensko odgovorni. Nasproti zanikr- nim je oblast uporabljala prisilna sredstva, med njimi je bila posebno neprijetna vo- jaška eksekucija. Tako so delali še v dobi nove občine, po letu 1849. Načrte za delo je izdeloval okrožni oziroma (izza leta 1849) okrajni inženir. Vsa ta dela so imela bolj zasilen značaj in so zalegla samo pri manj- šem porastu vode, velikih poplav niso mo- gli preprečiti. Tako je bilo še proti koncu stoletja, samo s to razliko, da so občine delale v lastni režiji. Leta 1890 se prito- žujejo kmetje, ki so imeli zemljo ob Lož- nici, češ da je pred 15—20 leti Ložnica pre- stopala bregove samo po večtedenskem de- ževanju, tedaj jih je preplavljala že po nekaj urah, kakor je bilo 24. aprila. Opo- zarjajo tudi, da plačujejo mnogo okrajnih doklad, a nimajo od tega nobenih koristi. Manj čujemo o regulacijskih delih na Sa\'inji pod Celjem. V ustnem izročilu je ohranjen spomin na to, da so Italijani pri Tremerjih odrezali od struge in spremenili v »lavo« tako imenovani »Kotel«, ki ga omenja že laški urbar iz leta 15'24 kot mejo med laškim in celjskim ribolovnim področ- jem. Pri Vrtečah, ki so med Laškim in Rim- skimi Toplicami, so po pričevanju R. Puffa (v knjigi »Das Römerbad Töplitz bei Tüf- l'er«) kmetje zavarovali breg in si s tem prislužili nagrado. REGULACIJA SAVINJE NAD CELJEM - MED PRIHOVO i (PRI MOZIRJU) IN LEVCEM (1876—1893) i J Že konec šestdesetih let so vladni in sa- i raoupravni činitelji začeli pretresati vpra- šanje temeijitejše regulacije Savinje. Od- j ločili so se, da regulacijo najprej izvedejo : nad Celjem. Načrte sta pripravljala okraj- ni stavbni urad v Celju (inž. Hallada) in ; deželni stavbni urad v Gradcu. Ko so bile j priprave gotove in so vprašanje v dežel- ; nem zboru pretresli, je 13. junija 1876 izšel i ustrezen deželni zakon. Po tem zakonu je i bila določena delovna doba desetih let i (1677—1887) in odobrena vsota 146.700 gol-j dinarjev. Tretjina te vsote pride na ; državo, tretjina na deželo in po ena šestina i na okraje in občine. 1 Na osnovi tega zakona in v smislu vodo- pravnega zakona od 18. januarja 1676 je okrajno glavarstvo po odredbi namestnije razpisalo komisijo, ki je na mestu delovala v času od 28. do 51. avgusta 1876. Naloga komisije je bila, da določi škodo, ki so jo zaradi poplav trpeli posamezni okraji in občine. Okraji, ki so prišli v poštev, so bili naslednji: Gornji grad, Šoštanj, Vran- sko, Celje. Gornjegrajske občine so bile štiri: Prihova, Mozirje, Loke in Libija. So- stai! jska občina je bila samo Rečica. Vran- skih občin je bilo šest: Letuš, Male Bra- slovče. Spodnje Gorče, Orla vas, Podvin in Polzela. Celjskih občin je bilo enajst: Lat- kova vas. St. Lovrenc, Šempeter, Žalec, Za- bukovica, Kasaze, Petrovče, Leveč, Medlog, Lisce, Celje. Mišljene niso tako imenovane politične, ampak davčne ali katastrske ob- čine. Komisija je postopala tako, da je najprej določila inundacijsko ali fvoplavno ozem- lje, pri čemer je ločila svet, ki mu grozi uničenje od tistega, ki mu prete samo po- plave. Nato je ta zemljišča ocenila in sicer prva pol više od drugih. Dobljena površina je znašala 1639,46 ha in preračunana vred- nost 236.257 goldinarjev. Vrednost, ki je prišla na posamezne okraje in občine, je bila ključ za določitev deleža na stroških. Dne 5. decembra 1881 je izšel nov dežel- ni zakon, ki je skrajšal delovno dobo za dve leti, tako da je bila zaključena že 1. januarja 1885. S tem so se zadnji dve delovni leti stroški podvojili. Isti zakon je hkrati določil novo delovno dobo, ki naj bi trajala od 1885 do 1889 in je zanjo določil vsoto 300.000 goldinarjev. Razdelitev stro- škov se je pa znatno spremenila: državni vodni fond je prevzel 40 "/», deželni fond prav toliko, medtem ko je na okraje in občine prišlo po 10 Vo. Po drugi delovni dobi je nastopil kratek presledek, kajti nadaljnji deželni zakon je izšel šele 12. avgusta 1691. Veljal je za dobo 1691 in 1895 ter je odmeril stroške na 120.000 goldi- narjev. Povodenj v Gabrju (Celje), 5. junija 1954 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Upravne izdatke so vse nosili okraji in občine. Nekatere občine z odmero inunda- cijskega ozemlja niso bile zadovoljne in so jo leta 1892 nekoliko spremenili. Občine so obremenjevale s prispevki samo tiste ob- čane, ki so jim povodnji zemljišča pgra- žala. Iz celjske okoliške občine slišimo v tem času značilne glasove: Od kod pri- demo do tega, da plačujemo samo tisti ob- čani, ki imamo ogroženo ozemlje, saj nič ne moremo za to; toliko smo že plačali, pa od regulacije nimamo nobene koristi. Dela pri regulaciji so se vršila pod vod- stvom deželnega stavbnega urada, na te- renu jih je nadziral okrajni stavbni urad, čigar vodstvo je po inženirju Halladi pre- vzel znani inženir Butta. Leta 1893 so do- speli do Levca in so se ustavili nad izlivom Ložnice. Z regulacijo so strugo izravnali in po- globili ter so s tem silno pospešili tok, ki ga je le jez pri Polzeli nekoliko zadrževal. Prejšnji ovinki se kot »lave« vidijo še da- nes. Prejšnji nekulturni svet in gmajno ob reki so začeli obdelovati. Mestoma so na- stale celo hiše. Regulacija je pa imela tudi nekatere miezažeiene učinke*. V zgOTujem delu doline se je reka zadirala v lapornate plasti, ki leže pod prodom, talna voda je upadla in studenci so začeli usihati. Po- sebno neugodne so bile posledice za Celje: gradivo, ki ga je hitrejša voda nosila s se- boj, se je ustavljalo v celjskem ovinku, dvigalo talno vodo in vodno gladino ter ustvarjalo večje možnosti poplave. K vzdrževanju že reguliranega dela Sa- vinje je prispevala tudi država, kajti reko so šteli med plovne tekoče vode. NOVE POVODNJI Regulacija nad Celjem ni mestu in nje- govi bližnji okolici prav nič pomagala. O tem pričajo velike poplave, ki so regula- ciji sledile. Take poplave so bile: leta 1888, 1895, 1899, 1900, 1901, 1906 in 1910. PRVOTNI NAČRT ZA REGULACIJO SAVINJE POD CELJEM Strokovni in odločilni činitelji so že v naprej uvideli, da bo Celju in ožji okolici pomagano šele tedaj, ko bo izvedena regu- lacija tudi pod mestom. Za največjo oviro so smatrali skale, ki so bile v strugi nad Grenadirjevo brvjo in so vezale Šmiklav- ški hrib s Starim gradom. Te skale so leta 1873 razstrelili. Inženir Hallada se je O teh stvareh govori Kačev roman »Na novinah«. pa ukvarjal tudi s podrobnejšo regulacijo med Celjem in Tremerjem. Do leta 1880 je že imel gotov ves načrt od celjskega ovinka do mesta, kjer so pod Tremerjem na levi strani reke izza vrtinca, ki mu pra- vijo kotel, skalnati greben spušča prav v reko in jo prisili, da dela ovinek na desno stran. Hkrati z načrtom je Hallada izdelal tudi proračun. Oktobra 1880 je bila že konkurenčna razprava za odsek Celje- Tremerje. Vendar so po Halladovem na- črtu leta 1883 pod Grenadirjevo brvjo za- varovali samo levi breg, ki ga je voda po- sebno močno razjedala. Odsek Celje-Tremerje je prišel znova na dnevni red šele, ko so bila dela nad Celjem končana. Podrobne načrte so začeli izdelo- vati pri deželnem stavbnem uradu v Gradcu. Delo se je počasi razvijalo. Leta 1902 so poslali na mesto graškega univ. pro- fesorja dr. Filipa Forchheimerja, ki je po- ložaj dobro presodil in glede celjskega ovinka sprejel mnenje okrajnega inženirja Butte: Skozi prodišče ob ovinku naj se na- pravi prekop, s čimer bi se ovinek zmanj- šal in struga znatno skrajšala, železnica naj se prestavi na levi breg regulirane reke, tako da bi oba mosta postala nepo- trebna. Avtor ključne ideje regulacije pod Celjem je torej inženir Butta. Na tej osnovi so v Gradcu v letih 1906 do 1909 izdelali in leta 1911 izpopolnili celotni načrt. Stro- ški so bili preračunani na preko 2 mili- jona kron. Največji del bi prevzeli država in dežela, a na mesto bi prišlo 10 */o. Ven- dar se regulacija ni izvedla, odlašali so in izbruhnila je vojna. POVODNJI IZ STARE JUGOSLAVIJE V dobi stare Jugoslavije je bilo nekaj usodnih povodnji, ki so povzročile v mestu in okolici ogromno škodo, največje so bile leta 1923, 1926, 1927, 1930 in 1933 (23. sep- tembra). Opozarjale so na nujnost regu- lacije. NOVI NAČRTI ZA REGULACIJO SAVINJE IN PRITOKOV Že leta 1925 je odšla k velikemu županu deputacija, sestoječa iz zastopnikov mestne in okoliške občine, in ga je prosila, naj se zavzame za regulacijo Savinje in pritokov. V marcu 1926 je bila v Celju anketa, na kateri je podal strokovno poročilo inž. V. Piletič, šef hidrotehničnega oddelka pri okrajnem načelstvu. Na osnovi ugotovitev ankete je mestni svet 17. septembra 1926 sprejel sklep, v katerem je pozval državno vodstvo, naj izvrši regulacijo Savinje med 18 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA lev.škim mostom (nad Celjem) in Pečovni- ' kom (pod Celjem) ter pritokov na pod- j ročju mesta. Veliko županstvo naj stari načrt pregleda in ga prilagodi novim go- spodarskim razmeram in cenam. Za prvo j potrebo naj se osnuje zadruga vseh na re-j gulaciji Savinje zainteresiranih upravnih i korporaci j in za vsak pritok posebna taka : zadruga in veliko županstvo naj poskrbi i za ustrezne načrte. Na osnovi teh sklep>ov sta stavbni od- j delek na magistratu in hidrotehnični od- ! delek pri velikem županu v Mariboru leta ; mum kratkih laških Savinjinih pritokov. Načrt so leta 1929 pričeli izvajati. Država je dala 400.000 dinarjev in mariborski ob- lastni odbor 120.000. Celjska občina je pri-, spevala v svoj regulacijski fond 3 milijone i dinarjev. Predlagana zadruga za Savinjo j se pa ni ustanovila. Zavarovali so levi breg Savinje nad izlivom in pod izlivom Voglaj- ne vanjo in ustje Voglajne same. Toda pri načrtu vendarle ni ostalo. Mest- ni inženir Pristovšek ni soglašal z zgra- ditvijo nasipov dn tudi presekanje ovinka in prestavitev železnice ob odstranitvi obeh Pogled na Celje s Starega gradu ob povodnji 5. junija 1954 1927 priredila ustrezni regulacijski načrt, ki je kot idejni projekt v dveh variantah obravnaval Savinjo in njene pritoke. Prva varianta, ki je predvidevala zgraditev na- sipov, bi dala blizu 19, druga, ki je teme- ljila na poglobitvi struge, pa nad 20 mili- jonov dinarjev stroškov. Direkcija vod (pri ministrstvu za kmetijstvo in vode) je odo- brila cenejšo varianto, vendar je izračunala stroške na blizu 20 milijonov in stavila neke pripombe. Odobritev je bila izvršena 18. junija 1928, in sicer na osnovi poročila, ki ga je direkciji dal njen inšpektor; ta se je hil v maju udeležil komisije na samem mestu. Proti regulaciji so ugovarjali zastopniki ljubljanskih oblasti, občine Laško in dru- gih interesentov, češ da bo prinesla vodo njim. Ugovor je zavrnil hidrotehnični izve- denec inž. Juran z ugotovitvijo, da ni ne- varnosti, kajti maksimum Savinjine vode bi dosegel Laško, ko bi že odtekel maksi-, železniških mostov nista bili predvideni. Občinski svet je pa v glavnem bil za tako izvedbo, kajti sprejetje variante s poglo- bitvijo bi zahtevalo prenos regulacijskih del do Tremerij. Mestni inženir je pre- pričal občinski svet, da je potrdben na- daljnji študij. Na njegovo pobudo so v občinskem svetu osnovali vodnoregulacij- ski odsek dn sklenili, da pokličejo na mesto dva strokovnjaka, ljubljanskega univ. prof. Žnideršiča in dunajskega docenta inž. Rie- digerja. Strokovnjaka sta soglašala z mne- njem inž. Pristovška, prenesla sta težišče proti Treraerju, razlikovala sta se pa de- loma pri obravnavanju železniškega vpra- šanja, kajti Riediger ni zahteval popolne odprave mostov. Dela pri pritokih so medtem iz sredstev oblasti (oziroma banovine) in občin nada- ljevali. Osnovali so ustrezne zadruge, Sa- vinjo so pa izločili. To je bilo tudi pravno razumljivo, kajti potoki so spadali pod 19 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kompetenco oblasti (banovine), medtem ko je bila reka kot plovna tekoča voda pod kompetenco države. To razlikovanje je imelo pomen ne samo glede odobritve na- črtov, ampak tudi glede kritja stroškov. Za kritje je šla trda, saj država tudi že izvršenih regulacijskih del ni v redu izvr- ševala, kar se je videlo zlasti ob povodnji leta 1933, ko so jezovi pri Polzeli popustili. Pripravljalna dela na novi osnovi so šla počasi od rok; Sele v oktobru 1931 so kon- čali sondaže in terenske meritve. Vodstvo teh del je bilo poverjeno inž. Mursi. Okto- bra 1932 so preko banske uprave predlo- žili ministrstvu za gradnje celoten gene- ralni projekt. Ministrstvo, ki ga je vodil tedaj minister Srkulj, je zahtevalo, naj se projekt razširi tudi na že regulirani gornji del doline in naj se detajlira. Hkrati je izrazilo mnenje, da spada Savinja kot ne- plovna reka v kompetenco banovine, ki naj stopi v stik z direkcijo državnih železnic in drugimi činitelji. Proti temu mnenju je banovina protestirala, češ da gre po Savinji letno nad dva tisoč splavov. Medtem je inž. Ozvald izdelal tudi detajlne načrte za od- pravo obeh železniških mostov in preure- ditev železniške postaje. Velika povodenj 23. septembra 1933 je odločitev pospešila. Dne Zi. februarja je ministrstvo za gradnje projekt odobrilo kot generalni projekt z naročilom, naj se izdelajo podrobni načrti, pri katerih je treba upoštevati neke nje- gove pripombe. Iskati je bilo treba sred- stva. 'Nekaj jih je dala država, nekaj ba- novina in nekaj mestna občina. Banska uprava je želela, da bi se uporabil stari avstrijski ključ, po katerem je glavne stro- ške nosila država. Leta 1936 so pod Tremerjem ob velikem ovinku pričeli z delom. Država je izročila delo podjetniku, a tehnično nadzorstvo je imel inženir Mursa. Podjetnik je delavce slabo plačeval, bila je kriza in regulacija je vsaj deloma omilila nezaposlenost. De- lali so v etapah. Do druge svetovne vojne so s petimi etapami prišli do Grenadirjevo brvi. Okupator je po krajši pavzi delo nada- ljeval. Prišel je do ovinka in je ob Bregu že začel kopati in obzidavati novo strugo, ki naj bi zmanjšala ovinek. Vendar nove struge ni dočakal. V novi Jugoslaviji na regulacijo niso po- zabili, vendar je devet let počivala. Usodna povodenj v noči od 4. do 5. junija 1954 (opisi povodnji v Geografskem vestniku, XXVJ, 1954) je dala novo pobudo, saj je jasno pokazala, kaka usoda sicer čaka Ce- lje in njegovo okolico. Že v jeseni istega leta so začeli delati. Leta 1955 so odpravili oba stara železniška mosta in speljali želez- nico po provizoričnem lesenem mostu na levi breg reke. Glavno delo se je vršilo v novem rokavu. Ko je že močno napre- dovalo, je narasla voda v jeseni nasilno udrla vanj, ne da bi bila napravila kako posebno škodo. Delo se nadaljuje. Cilj je priključek na staro regulacijo ob levškem mostu. Vendar pa bodo tudi na področju stare regulacije izvršili potrebna dela, zgradili bodo zlasti jezove, da bi prepre- čili prenagel tok in preveliko odnašanje proda. Delo se vrši po načrtu inženirja Veržikovskega, a glavno tehnično vodstvo vrši inženir Rueh. Investitor je poseben odbor, ki mu je na čelu predsednik celjske mestne občine. Prva sredstva za delo je nudila pomoč, ki jo je Celje dobilo zaradi velike povodnji leta 1954. Nato pa so začela prihajati sredstva iz mestnega proračuna, iz posojila, ki sta ga najela mesto in okraj in iz vodnega sklada. LITERATURA IN VIRI Ignacij Orožen, Kronika Celjska; Andreas Gubo, Ge- schichte Yon Cilli; Janko Orožen: Zgodovina Celja Lin III.; Inž. iBlaž Pristovšek: Regulacijski problem Savinje (Kronika slov. mest 1954); Janko Orožen: Veliko Celje in nova ob- činska uprava (Kronika slovenskih mest 1935) in Celje med svetovno vojno .(Kronika slov. mest, 1936). Dr. Philipp Forchheimer, Gutachten über die Bekämpfung der Hoch- wassergefahr im Sannthale, 1902. Poročila o regulaciji savinjskih pritokov izza dobe Ma- rije Terezije v sedaj izgubljenih aktih bivše okoliške občine, poročila o regulaciji Ložnice konec XVII. stoletja v sodob- nih zapisnikih celjskega občinskega sveta. Poročila o regu- lacijskih načrtih in delih v dobi stare Jugoslavije v sedaj deloma izgubljenih aktih celjske mestne občine. V skladu z viri za novejšo regulacijo so izjave inž. Blaža Pristovška. O najnovejših regulacijskih delih govori lep članek inženirja Rueha, ki je lani izšel v tiskanem Biltenu celjskega LO. 20 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PODLOZNIKI IN VOJAŠKA SLUŽBA V TEREZIJANSKI DOBI MAJDA SMOLE Do srede XVIII. stoletja naše dežele niso imele stalne vojske. Deželni knez si je po- magal s tako imenovanim deželnim pozi- vom, to ise pravi, v primeru nevarnosti je poklical pod orožje vsakega 30., 20., 10. ali 5. moža, poleg tega pa je vojake tudi na- jemal. Šele terezijanske vojaške reforme, ki so jih izvedli v zvezi z avstrijsko na- sledstveno vojno (1740—1748), sedemletno vojno (1756—1763) in bavarsko nasledstve- no vojno (1778—^1779), so položile temelje za ureditev stalne vojske. V času sedemletne vojne so se pojavili poleg običajnih vojakov-najemnikov, ka- terih najemniške pogodbe so z odlokom 1758. 1. podaljšali za ves čas vojne, že tudi prvi redni vojaki. Novačenje so izvedla zemljiška gospostva. Ponovna novačenja so razpisali v letih 1775, 1776, 1777, 1778 in 1779. Izvršili so jih naborni okraji, ki so jih uvedli 1. 1771 in jih vsakemu polku dodelili določeno število. Pri vsakem novačenju je bilo število po- trjenih vojakov večje. Medtem ko so no- tranjeavstrijske dežele dale 1. 1775 160 in 1. 1776 celo le 100 dragoncev, pri čemer je dala Štajerska 90 oziroma 60, Koroška 25 oziroma 15, Kranjska, Goriška in Gradi- ška pa 45 oziroma 35 rekrutov, so 1. 1777 dale samo Kranjska, Goriška in Gradiška 525 mož, od tega 463 pešcev za pehotna polka Moltke in Thurn in 60 konjenikov. Poleg omenjenih dragoncev je dala Kranj- ska 1. 1776 še 12 rekrutov za lahki konje- niški polk Darmstatt in 19 rekrutov za Lobkowizov dragonski polk. L. 1778, ko je izbruhnila bavarska nasledstvena vojna, se je vršil nabor trikrat: 20. marca, 25. julija in 16. decembra. Pri prvem naboru je dala Štajerska 2700 rekrutov, Koroška 966, Kranjska 1371, Goriška in Gradiška pa 354. Pri drugem naboru so v vsaki deželi potr- dili polovico manj vojakov, pri tretjem pa štirikrat toliko kot pri drugem. V teku 1. 1778 je odšlo iz notranjeavstrijskih dežel na vojsko 18.871 mož in to iz Štajerske 9450, iz Koroške 3381, iz Kranjske 4801, iz Goriške in Gradiške pa 1259. Uvrstili so jih v pehotne polke Durlach (Kranjska, Štajer- ska), Langlois (Kranjska), Lattermann (Šta- jerska), Moltke (Kranjska, Goriška in Gra- diška), Riese in Stein (Koroška), Teresian- tea-Königsegg (Štajerska), Thurn in Tillier (Kranjska), oziroma v konjeniške polke d'Ayassassa, Stara Modena in še nekatere druge, nekaj pa so jih dodelili k pratežu. Še istega leta je dala Kranjska ponovno 248 mož za pratež, 1. 1779 pa še 2744 re- krutov. Vsi ti vojaki so bili po svojem poreklu, pripadniki podložniškega stanu, ki je edini od vseh slojev prebivalstva moral služiti državi z orožjem v roki. Od vojaške službe so bili izvzeti le lastniki gruntov, njihovi ediiici, zeti edink in tisti, ki so se odku- pili od vojaščine pri svojem polku, medtem ko odkup pri nadrejeni zemljiški gosposki ni veljal. Popolnoma' oproščeni vojaške službe so bili duhovniki, plemiči, dvorni svetniki, uradniki, višji uslužbenci, ine- Vojaški bobnar iz dobe Marije Terezije 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ščani deželnoknežjih mest in trgov ter nji- hovi sinovi, rokodelci pa le za svojo osebo in toliko časa, dokler so bili dejansko zapo- sleni. Oprostitev od vojaške službe ni ve- ljala za meščane in njihove otroke, če so prestopili v kmečki podložniški stan, le kot plemiški lakaji so mogli biti še naprej oproščeni. Vojaške službe niso bili dolžni opravljati uradniki zemljiških gospostev, župani, sodniki in sindiki municipalnih mest, prebivalci teh mest, če so imeli ob- davčeno hišo, zemljišče ali obrt, nižji de- želnoknežji uslužbenci, izvrševalci komer- cialnih obrti, negocianti, bankirji, trgovci, doktorji, kirurgi, prokuratorji, solicita- torji, lekarnarji, agenti, padarji, torej iz- obraženci, zato pa so smeli otroci podlož- nikov obiskovati višje šole le z izrecnim dovoljenjem deželnega glavarstva. Opro- ščeni so bili tudi delavci v rudnikih in fužinah, toda le če so bili zabeleženi v rud- niških knjigah in so imeli uradno potrdilo o oprostitvi. Drvarjev niso klicali k nova- čenju, dokler so delali v gozdu, zato so morali lastniki posekov vsake četrt leta pošiljati poročila o efektivnem stanju drvarjev; vsak podložnik je moral imeti za delo v gozdu posebno dovoljenje zem- ljiške gosposke. Dimnikarji niso prihajali v poštev za rekrutacijo. Praktično so torej odbirali za vojake le manj premožne kmeč- ke podložnike, ki so bili zdravi in dovolj postavni; meriti so morali za pehoto naj- manj 5 čevljev in 3 palce (167 cm), za konjenico pa najmanj 5 čevljev in 1 palec (162 cm) in so se morali razumeti na konje. Podložniki, ki so bili po svojem social- nem poreklu in telesnih sposobnostih vojni obvezniki, so se, če so le mogli, skušali rešiti vojaščine bodisi s pohabljenjem ali pa z begom v tujino in nekonskribirane de- žele, to se pravi, tiste dežele, v katerih vojaška obveznost ni bila vpeljana: n. pr. Ogrsko in Hrvatsko. Največ priložnosti za beg so imeli podložniki v Kranjski, ki je mejila na Benečijo in Hrvatsko, zato je bila izvedba novačenja tu najtežja. Strah pred vojaško službo je razumljiv, če pomislimo, da je moral po določbi z dne 10. marca 1773 vsak moški, ki so ga potrdili k vojakom, služiti do smrti. Ta odlok je veljal do vojaških reform nadvojvode Karla, ki je s patentom dne 4 maja 1804 ukinil dosmrtno vojaško službo in določil vojaški rok za vse vrste orožja. Pri pehoti, pontonirjih in pratežu je trajal rok 10 let, pri konjenici 12 let, pri artileriji in raz- ličnih vrstah tehničnega orožja pa 14 let. Po preteku te službene dobe je mogel vsak vojni obveznik izstopiti iz vojaške službe, toda če so ga zalotili brez zaposlitve, so ga zopet vtaknili v vojaško suknjo. Odpor podložnikov do vojaške službe zaradi izredno težkih pogojev je zelo otež- kočal delo nabornih komisij. Da bi onemo- gočili beg rekrutov, so skušali izvajati no- vačenja v največji tajnosti, po možnosti v vseh nabornih okrajih istočasno in po- zimi, ko je bilo skrivanje v gozdovih težje. Vendar ni bilo lahko ohraniti razpis nova- čenja v tajnosti, ker so bili za to potrebni jiremiki čet, kar so takoj raznesli trgovci in vozniki tako, da so mnogokrat podlož- niki prej vedeli, da se bo vršil nabor kot sama gospostva. Prilike za beg pa so imeli podložniki dovolj zlasti na Kranjskem, kjer je bila ponekod posest zemljiških gospo- stev zelo razdrobljena in so bile v mnogih vaseh kmetije med seboj dokaj oddaljene. Da bi izpolnila predpise glede števila re- krutov, so zato gospostva cesto pošiljala k novačenju nesposobne podložnike, jih prevzemala drug drugemu ali pa se poslu- ževala zvijače, kot n. pr. 1. 1759 baron Jožef pl. Salwag in upravitelj postojnskega go- spostva Grošelj, ki sta obkolila cerkev v Slavini, ko so bili ljudje zbrani pri pol- nočnici, in nasilno odpeljala vse za orožje sposobne moške. Ker so morale zemljiške gosposke nadomestiti tudi dezerterje, ki so ušli vojaški straži že med potjo na dolo- čena ziiirališča, so rekrute mnogokje vko- vali v verige. Tako postopanje je dvorna pisarna ostro obsodila in naročila reprezen- tanci in komori, da ga mora preprečiti. Prav tako je dvorna pisarna nastopila proti brezvestnosti nekaterih gospostev, ki so pot- ne stroške in hranarino rekrutom zaraču- navala, kljub temu da so dobila za vsakega rekruta po 20 goldinarjev odškodnine. To bonifikacijo so 1. 1767 ukinili na veliko nejevoljo zemljiških gospodov. Kranjski stanovi so se bridko pritoževali, češ da stro- ški, ki jih ima gospostvo z vsakim rekru- tom, daleč presegajo ta znesek, razen tega pa gospostvo izgubi dragoceno delovno silo, kajti zaradi pobega podložnikov, ki so vpisani v seznamih nabornih komisij, mora izročiti nabornim oficirjem lastnike gruntov in tako nastajajo pustole, s čimer se zmanjšujejo dohodki gospostev in de- žele, presihajo pa tudi denarni viri dežel- nega kneza. Pritožba je bila zaman, pač pa je dvorna pisarna skušala olajšati rekrutacijo z odlo- kom, da se vsak prijet in v vojaščino vtak- njen tihotapec tobaka in soli šteje v dobro zemljiški gosposki, ki ga izsledi, da se na 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA splošno zmanjša število zahtevanih voja- ških novincev, če se posreči ujeti in uvrstiti med vojake večje število postopačev, in da se vsak nadštevilni rekrut, ki ga pošlje zemljiško gospostvo zato, da bi pozneje ne pobegnil, vzame v poštev za naslednje no- vačenje. Dvorna pisarna je dovolila tudi manj strogo presojanje glede sposobnosti za vojaško službo; pri novačenju 1. 1779 so sprejeli tudi rekrute s slabimi ali manjka- jočimi zobmi, odebelelim vratom in podobno. Podvzela je ukrepe, ki naj bi olajšali polo- žaj vojakov in omilili njihov odpor do vo- jaškega stanu. Vojakom, ki so bili zapo- sleni v poljedelstvu ali obrti, so dovolje- vali daljše dopuste tako, da so mogli večino svojega časa prebiti doma. Pri vsakem vpo- klicu pa so se morali takoj javiti pri svo- jih enotah, če ne, so ravnali z njimi kot z dezerterji. Vojak, ki se je po poteku do- pusta takoj javil pri svojem polku, je dobil na roko 6 goldinarjev in novo opremo. Za nedoločen čas je smel oditi na dopust vo- jak, ki je imel obdavčeno hišo in ga njegov zemljiški gospod ni zamenjal z drugim rekrutom; v času dopusta je moral. prav tako kot vsak drug podložnik opravljati lektificirano tlako in plačevati vse predpi- sane dajatve. V primeru bolezni je voja- kom pripadala brezplačna oskrba v bolnici in v vsaki ubežnici so nekaj mest pridržali onemoglim vojakom. Vojaki so se smeli poročiti, toda le z izrecnim dovoljenjem polkovnika, kajti vsak polk je smel imeti le določeno število poročenih vojakov. Do- voljenje za sklenitev zakona je mogel vo- jak dobiti le, če je bila njegova nevesta v nravnem oziru neoporečna in če se je obve- zal, da žene ne bo zapustil, kar je moral župnik vpisati v poročni list. Oblast se je tudi zanimala za usodo voja- ških otrok, ki jih je oddajala v oskrbo zemljiškim gosposkam. Potne stroške zanje je prevzel erar, ki^ je za vsakega otroka plačal po dva goldinarja in dovolil, da smejo gospostva dečke, če jih prevzamejo kmetje, šteti za svoje podložnike in jih pred vsemi drugimi prijaviti kot vojne ob- veznike. Gospostvom je erar priporočal, naj poskrbe, da bo prvo službeno mesto teh otrok prijetno in naj po možnosti ostanejo v prvi službi do svoje polnoletnosti, vendar menjava službe ni izključena, zlasti v pri- meru, če delodajalec obuboža ali pa se otroku ponudi prilika za boljši zaslužek. Posebnega navdušenja za vojaški stan te olajšave niso vzbudile, kajti malokomu je bila všeč misel, naj bi do svoje smrti pre- našal trdo življenje vojaka in izpostavljal isti usodi tudi svoje morebitne otroke. Slej ko prej so se podložniki skušali odtegniti vojaščini, siromašni z begom, sinovi pre- možnejših kmetov, — kolikor niso bili de- diči kmetij — pa z odkupom. Upravitelji zemljiških gospostev so v zvezi z odkupi spretno izrabljali nevednost podložnikov v svojo korist. Sprejemali so od njih odkup- nine, čeprav so vedeli, da je oprostitev ve- ljavna le, če se rekrut odkupi neposredno pri svojem polku. Kot konkreten primer protizakonitega postopanja pri odkupu pod- ložnika od vojaške službe naj navedem primer blejskega tlačana Jeklarja, ki ča- sovno sicer presega okvir pričujočega članka, a je zanimiv, ker je bil v zadevo zapleten Valentin Vodnik kot priča v ko- rist podložnika. Pri rekrutaciji 1. 1793 je upravitelj blej- skega gospostva Ignac Novak določil za vojaško službo Tomaža Jeklarja, ki so ga dodelili pehotnemu polku Thurn. Tomažev oče, gruntar Nikolaj Jeklar, je ponudil upravitelju Novaku 150 goldinarjev, če bi bil pripravljen izposlovati za njegovega sina oprostitev od vojaščine. Novak je sprva sicer okleval, končno pa je ponudbo sprejel pod pogojem, da da Nikolaj Jeklar omenjeno vsoto na razpolago za popravilo cerkve v Koprivniku. Novak se je obvezal, da bo Tomaža Jeklarja rešil iz vojske, tudi če bi bil že tri milje onstran Dunaja; v primeru, da bi Tomaž umrl, pa bo ta zne- sek Nikolaju Jeklarju vrnil, pa četudi bi smrt dohitela njegovega sina že v vasi Beli; le če bo Tomaž prestopil domači prag, bo ta vsota ostala cerkvi. Morda, tako je ob- ljubljal Novak, se mu bo posrečilo zadržati Tomaža v Ljubljani pri depoju in tako mu sploh ne bo treba iti na bojišče, ker ga je določil le za tri leta, nato ga bo zamenjal z drugim rekrutom; da pa bo zamenjava lažja, naj mu Nikolaj preskrbi grunt ali vsaj del grunta. Po tem dogovoru z Niko- lajem Jeklarjem je Novak poslal v Kopriv- nik kot svojega zastopnika Janeza Drob- Topničarji iz XVIII. stoletja 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO niča, ki je v navzočnosti kaplana Valentina^ Vodnika izročil Nikolaju pobotnico za 150 ? goldinarjev in mu obljubil, da bo ntiknadno ' dobil uradno zadolžnico s točno navedbo i pogojev, pod katerimi je bil denar izdan, j Jeklar je nato dogovorjeno vsoto odštel ' kaplanu Vodniku. Toda obljubljene zadolž-; nice ni nikoli prejel in tudi povratka svo- jega sina Tomaža ni pričakal. Po njegovi smrti se je njegov starejši sin in nasledniki Ignac obrnil na Vodnika, ki je tedaj živeli že v Ljubljani kot učitelj poetike, da bi j zvedel, kaj je z njegovim bratom in denar-j jem, kajti še 1. 1804 ni bilo o Tomažu no-i benih vesti. iNovak je očividno prelomil j dano besedo. Vodnik je na Ignačevo željo j sestavil in lastnoročno napisal pritožbo na i okrožni urad; podrobno je razložil vse oko-, liscine in tudi potrdil, da je od Nikolaja * jeklarja res dobil 150 goldinarjev in od tega porabil 127 goldinarjev in 30 krajcar- jev za cerkev. Pristavil je, da se več ne spominja, pod kakšnimi pogoji je Ignačev oče izročil omenjeni znesek. Vodnik je v pritožbi tudi posebej pripomnil, da jo se- stavlja zato, da bi Ignaca obvaroval pred zakotnimi pisarji in ker ve, da ga bodo tako zaslišali kot pričo. Kako je potekla pravda med blejskim upraviteljem in njegovim, za čedno vsoto opeharjenim podložnikom, o tem pa po- datki v blejskem arhivu niso ohranjeni. LITERATURA IN VIRI Anger Gilbert: Illustrierte Geschielite der k. k. Armee, II. ZV. 5. knjiga (:Die Zeit iMaria Theresias und Josephs IL), 6. knjiga (Die Franzosenkriege von 17<*2 bis 1815). Arhiv Reprezentance in komore fase. XXIII b; Arhiv Deželnega glavarstva za Kranjsko, Militare Lit. R No. 2; Zbirka resolucij in patentov 1769-1780; Blejski arhiv: Dopisi (ker arhiv še ni dokončno urejen, fascikli nimajo določene signature). — Vsi navedeni arhivi so v sklopu Državnei?a arhiva LR Slovenije v Ljubljani. UPOR PODLOŽNIKOV GOSPOSTVA BRDA PRI KRANJU V LETIH 1781 DO 1783 JOŽE ZONTAR Sedež gospostva Brda je bila graščina s pristavo sevemiio od Kranja. Gospostvo je štelo sredi 18. stoiletja 190 podiložnih hub; te so bi le diolioima cele ali pa razdeljene nai polo- vice oziroma četrtine. Podložnike so bre- menile številne davščine in obveznosti. Iz- med obveznosti kmetov je bila najtežja tlaka. Posestnika s celo hubo je mogel kli- cati zemljiški gospod po deželnem običaju na delo vsak dan (dnevno), razen v nedeljo ali na praznik. Ce je pristala gosposka, so plačevali podložniki namesto tlake določen denarni znesek, robotnino, zato pa so morali opravljati le nekaj dni tlake na leto. Mihael -angelo Zois, veletrigovec in fužinar ter lastnik Brda po letu 1753, je zahteval, da je opravljalo izmenoma na leto 16 hub dnevno tlako po vrsti, kot so bile zapisane v urbarju. Z delom so začeli podložniki po- leti ob sedmih zjutraj teir končali ob sonč- nem zahodu. S seboj so morali prinesti po- trebno orodje, pa tudi pripeljati lastno vprežno živino, če so to naročili v graščini. Poleti so dobivali brdsiki kmetje na tlaki kosilo. Delo je nadziral graščinski valpet ali pa župani. Kot potrdilo za opravljeno tlako so napravili kmetom zarezo v rovaš. Podložniki, ki niso bili določeno leto na vrsti za dnevno tlako, so plačevaili Zoisu od hübe 10 gld. robotnine ter služili pri oranju, ob žetvi in pri sličnih delih večinoma po 4 dni tlake z živino in 8 dni z roko. Po smrti Mihaela Angela leta 1777 je dedič Žiga Zois sklenil s podložniki kolektivno pogodbo glede dnevne tlake. Kmetje so se zavezali, da bodo poleg plačila robotnine 10 gld. de- lali odslej več tlake, namreč od hübe 17 dni ročne in 7 dni vprežne tlake, zato pa ne bo zahteval zemljiški gospod od nobenega pod- ložnika dnevne tlake. Poslovno leto za tlako so računali na Brdu od sv. Jurija (24. aprila) do istega dne naslednjega leta. Na ta dan leta 1781 bi prenehala veljati omenjena pogodba. Zato je že leto prej naročil Žiga Zois odvetniku dr. Alojziju pl. Kappusn-Pichelsteinu, naj iz- dela novo. Z razliko od dosedanje bi moral skleniti dogovor sedaj vsak posamezen pod- ložnik. Tudi pogoje so delno spremenili. Pogodba bi veljala le za čas, dokler bi bil imetnik Brda Žiga Zois. Prej bi prenehala veljati, če bi umrl pred tem podložnik. Višina robotnine in število dogovorjenih dni za tlako je ostalo nespremenjeno. Pač pa si je Zois izrecno zagotovil razen tega še ostale običajne vrste tlake: tovorjenje vina in drugih dobav, za kar so plačevali podlož- niki v denarju 1 gld. in 20 kr., izredno tlako, kakor tudi tlako pri gradnjah in lovu. Podložniki gospostva bližnjih vasi so sestavljali župo, ki so jo imenovali po eni 24 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA izmed pripadajočih vasi. Kmetje dveh naj- večjih brdiskih žup Naklo in Strahinj so poslali tedaj odbor štirih zastopnikov k ta- krajtnemu brdskemu upravniku Martinu Urbančiču. Izjavili so, da ne morejo spre- jeti nove pogodbe, ker bi mogel zahtevati Žiga Zois po smrti podložnika dnevno tlako od novega posestnika. Ostali kmetje pa bi morali služiti povišek tlake, na katerega so pristali zato, da ne bo treba opravljati no- benemu podložniku dnevne tlake. Dasi je bil ugovor tehten, se upravnik spočetka ni oziral na to. Zagrozil je kmetom, da bodo morali hoditi na dnevno tlako, če ne prista- nejo na pogodbo. Ko so sedaj obljubili, da bodo razen tega še razširili graščinski rib- nik, je po daljšem moledovanju upravnik pristal na spremembe v pogodbi. Obljubil je, da bo sestavil pogodbe skupno za posa- mezne župe in ne za posamezne podložnike ter da bo pristavil še sledeče določilo: ako bi zaihteval bodoči imetnik brdske gospo- ske od katerekoli hübe dnevno tlako, pre- neha za vse ostale hübe dolžnost glede na novo dogovorjene dni ročne in vprežne tlake. Kazalo je, da je zadeva s tem porav- nana. Toda odposlanci žup niso prišli v gra- ščino, ko bi morali obljubiti v imenu vseh podložnikov, da se bodo držali pogodbe. Le gozdarski hlapec je prinesel njihovo pisme- no izjavo, ki jo je sestavil kranjski meščan Sumler. V njej so sporočili Žigi Zoisu, da ne morejo sprejeti pogodbe. Zois ni računali s podložniškim odporom. Od svojih zahtev pa tudi ni hotel odstopiti, češ da ne misli biti odvisen od podložnikov. Le na to je pristal, da preneha veljavnost pogodb edino ob njegovi smrti. Upravniku Urbančiču je dal proste roke glede načina, kako bo prisilil podložnike, da sprejmejo pogodbo. Urbančič je sedaj klical kmete posameznih žup v graščino ter jim napove- dal dnevno tlako, če nočejo pristati na po- godbo. Pri tem je moral vsak podložnik po- sebej izjaviti, ali sprejme pogodbo ali ne, češ da Zois želi imeti seznam tistih, ki so proti. Nakelska župa se je sprva odločila za dnevno tlako. Ko pa je upravnik zato odstavil njihovega župana, so iz strahu pri- volili v popravljeno pogodbo. Tudi prim- skova župa je bila proti. Podložniki so bili mnenja, da jih ne more prisiliti gosposka k dnevni tlaki. Zaradi vojaške priprege so morali biti namreč stalno pripravljeni po- magati pri prevozih. Upravnik je zato ob- ljubil, da bo preskrbel odškodnino za pri- prego. Večina je sedaj pristala na pogodbo. Le kakih 20 hub te župe ni mogel prego- voriti in ti kmetje so sklenili, da bodo raje opravljali dnevno tlako. Zalegli tudi niso opomini, češ, odslej ne bodo ničesar mogli doseči pri svojem gospodu. Nato podložniki niso hoteli več poslušati upravnika in so odšli iz graščinske pisarne. Ko jih je prisilil s palico, da so se vrnili, so še vedno vztra- jali pri svojem. Ostale župe so pristale na nov dogovor. Kljub temu pa niso hiteli s formalnim sklepanjem pogodb, ker je že- lel Žiga Zois, da se še teh 20 hub poniža pred njim. Medtem so spomladi naslednjega leta (1781) začeli podložniki širiti graščinski rib- nik. Le ujjorni primskovski kmetje niso prišli na to izredno gradbeno tlako. Zaradi ravnanja Žige Zoisa so se pritožili pri Hu- bertu grofu Barbu, pristavu okrožnega urada. Zoisov in Urbančičev prijatelj pa se ni hotel potegniti zanje, češ da so knietje dolžni opravljati dnevno tlako. To pa kmete ni poiriirilo, marveč so se še bolj upirali. Ob sv. Juriju bi morali prinesti robotnino tisti podložniki, ki so pristali na pogodbo. Toda župi Naklo in Strahinj, ki sta obse- gali okoli 70 hub, nista hoteli niti plačati denarja, niti priti na tlako. Primskovski kmetje so sicer nekaj časa prihajali na delo, nato pa so še ti prenehali hoditi. Tudi podložniki, ki so plačali robotnino, so slu- žili le 4 dni vprežne in 8 dni ročne tlake, o dogovorjenem večjem številu dni pa niso hoteli ničesar slišati. Upor je dobival vedno širši obseg. Podložniki so nameravali doseči s pravdo odločbo, da niso dolžni opravljati dnevne tlake. Oglasili so se pri podložni- škem odvetniku dr. Mateju Klinarju ter pri kranjskem meščanu Kralju. Po pripovedo- vanju kmetov sta jim dajala pogum, naj ne opravljajo dnevne tlake, naj odslužijo le toliko, kot je stalo v starem urbarju, in naj tožijo Zoisa. Kmetje so prišli na dan s starim urbarjem, ki ga je hranil nek pu- Grad Brdo pri Kranju KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO K. R A ] V N O ZGODOVINO štalski podložnik v Zbiljali. Bil je to prepis reformiranega urbarja zastavljenih dežel- nokuežjih uradov Naklo in Primskovo iz leta 1569. Gospostvo Brdo je nastalo namreč iz bivših kameralnih uradov Naklo in 1'rimskovo, iz dela gospostva Novi grad in Turu pod Novim gradom. Pred letom 1569 podložniki uradov Naklo in Primskovo ve- činoma niso služili tlake. Za naprej pa je določil deželni knez, da morajo opravljati od ene hübe 4 dni vprežne in 8 dni ročne tlake na leto; kdor pa ne bi imel živine, pa vseh 12 dni z roko. Imetnik zastavljene go- sposke je mogel namesto 4 dni tlake z ži- vino pobirati 16 kr in za 8 dni ročne tlake 20 kr., skupno torej 56 kr. Deželni knez si je tedaj pridržal zase in za svoje nasled- nike pravico znižati, povečati ali tudi od- praviti robotnino. Določila v urbarju so smatrali podložniki za edino odločilna in so jih postavili kot glavno dokazilo za tožbo proti Zoisu. V ta namen so zbirali kmetje iz Naklega od vsake hübe 5 sedemnajstič (= 1 gld. 25 kr.). Denarni prispevek so do- bili tudi od radovljiških podložnikov. Dr. Klinar in Kralj pa sta kmalu pustila kmete na cedilu. Odklonila sta podložnikom pravno pomoč, češ da so uporniki. Dr. Kli- nar ni vložil tožbe v imenu podložnikov in jih je prehitel Zois s svojo tožbo proti žu- pani Naklo in Strahinj, češ da nočejo oprav- ljati dnevne tlake. Zaradi določitve naroka so se oglasili podložniki pri pristojnem sodnem uradu, konsesu in causis summi principis et commissorum, ki je bil pri ju- stičnem oddelku deželnega glavarstva. Tu jim niso hoteli dati nikakega pojasnila, češ da morajo prej o tem govoriti z baronom Zoisom. Ker se noben urad v Ljubljani ni hotel potegniti zanje in tudi noben odvet- nik ni hotel sprejeti zastopstva, so odšli štirje podložniki z omenjenim urbarjem na Dunaj. Prosili so dvor, naj jim olajša breme tlake ter razen tega tudi primščine. Ce so hoteli dobiti po smrti prednika za- kupno kmetijo, so morali plačati za srednjo dobro hubo denarno pristojbino, imenovano primščino, v višini 56 tolarjev (= 112 gld.), za dobro pa 80 (= 160) in še več. To so sma- trali za krivično, ker je določal urbar iz leta 1569 višino te pristojbine (lavdemija) za polovično hubo 2 do 5 tolarje (= 4—6 gld), za srednjo dobro 4 do 6 (=8 do 12 g-Ld., za najboljše pa 8 do 10 tolarjev (= 16—20 gld.). Posebej so naglasili, da so isikali zaradi tega zatiranja pomoči pri vseh oblasteh, toda jim niso hoteli znižati bremen, niti niso prejeli pismenega odgovora. Medtem je meseca junija konses obrav- naval Zoisovo tožbo. Njegov odvetnik pl. Kappus je dokazoval upravičenost zahteve z določbami podložniških knjižic (Stift- bücheln) in i^rimskih pisem, po katerih so bili brdski podložniki dolžni opravljati dnevno tlako ali namesto nje plačati ro- botnino in odslužiti določeno število dni tlake. Opozoril je na sodne odločbe v pravdii, ki so jo iimeli brdski, podložniki glede dnevne tlake v 17. stoletju s takrat- nim brdskim lastnikom Nikolajem baro- nom Egg-Hungerspachom. Po urbarju iz leta 1569 so opravljali na leto 8 dni ročne in 4 dni vprežne tlake. Ko pa je kupil leta 1626 urada Naklo in Primskovo Nikolaj baron Egg-Hungerspach, ki jih je imel prej le zastavljene, je pričel zahtevati od podlož- nikov, da so morali prihajati tako rekoč vse leto na tlako. Kmetje so se zaradi tega zvišanja ter tudi glede primščine in neka- terih drugih obveznosti pritoževali od letai 1631 do 1655, niso pa ničesar dosegli. De- želni knez jim je celo zagrozil, da bodo kolovodje, njihove svetovalce in pomagače zaprli, vkovali v železje ter poslali na pri- silna javna dela. Staremu urbarju je odre- kal pl. Kappus veljavo, češ da je v njem določena pravica deželnega kneza, da zviša ali zniža tlako, prešla s kupo-prodajno po- godbo tudi na novega lastnika Brda in nje- gove pravne naslednike. Podložnike je uradno zastopal odvetnik dr. Klinar. Izjavil je, da mu omenjena dej- stva niso znana. Zaradi nenaklonjenosti podložniki niso hoteli z njim sodelovati. Nadaljnja obravnava je bila preložena na sledeči sestanek konsesa čez teden dni. Po drugem naroku je izdal konses pismeno sodbo, ki je potrdila Zoisove zahteve, da so dolžni brdski podložniki opravljati dnev- no tlako. Proti temu so podložniki sicer sklenili nastopiti s prizivom, ga pa niso iz- vedli, ker je bil že v teku postopek, ki so ga sprožili brdski kmetje, ki so odšli na Dunaj. Po poročilih Žige Zoisa in deželnega glavarstva je dospela spomladi leta 1782 dvorna naredba v Ljubljaino. Ta je ugotav- ljala, da Zois ne more utemeljevati svojih zahtev do podložnikov niti iz prostovoljne pogodbe, niti iz kakšnega drugega pravnega naslova. Podložnikom ni dajal za večje dolžnosti niti najmanjšega povračila. Ker ni mogel osporavati urbarja, ki so ga pred- ložili kmetje, je ukazal dvor, da zniža ob- veznost tlake na tisto višino, ki jo je pred- pisoval stari urbar. Dopuščal pa je Zoisu, da doseže ipo sodni poti svoje večje za- 26 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA hiteve, če se jih upa za^ovarjaiti vz kakšnega '< pravnega naslova. j Ziga Zois tudi sedaj ni odnehal in je vlo- ; žil novo tožbo proti svojim podložnikom. i Upornim kmetom je naročil konses, naj ; sporočijo svoje ugovore po odvetniku dok- ; torju Kllinairju. Vendar temu podložniki niso i dovolili, da bi napravil obrambni spis. O ! tem je pisal odvetnik kmetov dr. Klinar ; Urbančiču in ga zagotavljal, da Zois ne ; more podleči v sodnem postopku. Ko je i potekel redni rok za odgovor, je dal kon- ses podložnikom še 14 dni časa, sicer bodo v smislu sodnega reda izrekli proti njim kontumačno sodbo. Sedaj so kmetje odgo- vorili, da priznavajo le dvorno naredijo in stari urbar in se ne dajo od tega odvrniti, dokler ne pride njihov gospod z novimi j dokazili na dan. Nato je sledila pred kon- ] sesom novembra meseca nova obravnava. : Sodba se je glasila kot preteklo leto, da so ¦ podložniki dolžni opravljati v deželi obi- ' Zemljiška posest gospostva Brda pri Kranju sredi XVIII. stol. (številke pri vaseh pomenijo: vsoto gruntov, domcev, kajž) Urad Naklo: Naklo 14 - 4, Pivka 8 1 —, Strahinj 10 4 6, Zg. Duplje 3--, Gorenje 6 — 4, Na Loki 2--, Suha 12 5 —, Jezersko 4 6 2, Kokra 9 1 1, Zg. Bela 1 1 —, Sr. Bela 4 18 1, Sp. Bela 2 — 2, Nasoviče 4 1 2, Gora pri Komendi 1--, Svarje 1--, Srednja vas 4 2 —, Predoslje 8 1 2, Kokriea 6--, Srakovlje 4--, >Na Golze< — 1 —, Rupa 4 — 1, Trstenik 1---, .Perjach. 1--, Ilovka 2--, Letence 2--, Dobrava 3 — —, Mlaka 11—. Urad PrimskoDo: Primskovo 1-9 — 3, Mile 2 — —, Sp. Besnica 2 — —, Huje 2—1, Visoko 2--, Ore- hovlje 1__, Bobovek 1--, Britot 2--, Cirčiče 2 1 3, Mose 1 — 1, Prenar 1 — —, Zg. Brnik 1 1 —, Poženik 1--, Šmartno 7 4 1. Klane 3—1, Zasip 2--, Studenčice 1--. 27 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Čajno tlako, vendar sedaj že po določbah j patenta z dne 16. avgusta tega leta (1782). i Ta je določal za hubo najvišjo izniero tlake « 4 dni na teden, to je 2 dni z živino in 2 dni ; ročne tlake, skupno torej dvakrat po 104 j dni na leto. Pri delih hub je patent pred- j pisoval, naj se ravna višina tlake v raz- ! merju z njihovo velikostjo. Sodbo je ute- i meljil konses s tem, da podložniki niso ; spodbijali obtožb in da urbar nima več j pravne moči, ker je bil podložnikom v orne- i njenem procesu 17. stoletja glede njega uka- i zan večni molk. Dr. Klinar je sicer vložil proti sodbi apelacijo pri notranje- in gor- ' njeavstrijskem apelacijskem sodišču v Ce- • lovcu; to pa je tudi potrdilo konsesov izrek, j Dvor se je zaradi ponovne pritožbe zopet j zanimal za brdske kmete. Naročil je de- i želnim oblastem, naj izvršijo uradno pre- j LSfkavo na Brdu. To je prevzel okrožni uirad, { ki je poslal tja grofa Barba. Ta pa je opra- vil naročeno službo zelo površno; ni pozvali in soočil kmetov in njihovega gospoda, niti ! vodil pri tem predpisane zapisnike. Zato ¦ mu je dalo deželno glavarstvo strog ukor j ter ukazalo ponoviti preiskavo. O tem je | sestavil poročilo za dvor Janez pl. Buset, svetnik pri deželnem glavarstvu. V njem : je dvor skušal prepričati, da je bila zadeva ^ rešena že po pravni poti in da izvirajo pri- \ tožbe le od neumnih in dobiČkaželjnili, : zapeljivih zakotnih pisarjev. Zato je prosil dvor, naj ne sprejema več od podložnikov ¦ nobenih prošenj, ki bi jih sestavili zakotni pisarji, ker sicer ne bo mogoče pomiriti ; podložnikov. Pritožil se je, da sprejema dvor spomenice, prošnje in vloge podložni-i kov, ki niso podpisane od podložniškega ; agenta Jožefa Antona Welza na Dunaju, kot ; je to predpisoval patent iz leta 1781, niti ne i vlagajo podložniki svojih vlog najprej pri ; svoji zemljiški gosposki in nato pri okrož-,; nem uradu, kot je to določal patent iz leta i 1781. Ker s tem dopušča dvor, da se pod- ¦ ložniki ne ravnajo po najvišjih odredbah i in patentih, se je bati, da ne bodo verjeli ; nobenemu patentu več, še manj pa odred- j barn deželnega glavarstva, kakor se že se-j daj dogaja. Tudi to priliko so porabili de- ' želni uradi, v katerih so sedeli zemljiški : gospodje, da so zagovarjali stanovske ko-, risti. ] Ziga Zois je medtem prosil za izvršbo ? zaradi dejanske izvedbe sodbe. Ker jo je; konses odobril, je grof Barbo uradno pozval - brdske podložnike predse ter jih opo-i zoril, da jih okrožni urad ne bo prisilil le ; z vojaško nastanitvijo, če se bodo še upi-1 rail tlaki, marveč jih bodo po potrebi izro-? čili tudi kot upornike kriminalnemu sodišču. Razen tega morajo tudi nadoknaditi, ker dve leti niso prihajali na tlako. Ob koncu marca (1783) je prišla vojaška posadka sedeminšestdesetih mož v vasi Naklo in Primskovo. Pet brdskih kolovodij-grun- tarjev, so vojaki odpeljali ponoči v Ljub- ljano v zapore. Štiri kmete so izročili dežel- skemu sodišču, ki jih je obsodilo na 5 me- secev prisilnega dela. Po odobrenju okrož- nega urada jim je Zois odvzel kmetije. Ra- zen tega je okrožni urad še priporočil, da jih izženo iz dežele, kar so smatrali za učinkovito sredstvo, da se doseže mir, ven- dar pa tega apelacijsko sodišče ni potrdilo. Drugi brdski podložniki so morali oblju- biti, da bodo opravljali po patentu dolo- čeno tlako, ali se glede nje poravnali s svojo gosposko ter nadomestili zamujeno. Kmetom iz vasi Naklo, ki so nasprotovali, so ukazali korporali odšteti vsakemu po 30 udarcev; vojaki so dali vsakemu še 20 ba- tin povrh. Kmetje so računali na pomoč pri vla- darju. Želeli so ga obvestiti, kako ravnajo z njimi. Vendar jim okrožni urad ni hotel izdati potrebnega potnega dovoljenja za pot na Dunaj, češ da nimajo zadostnega raz- loga, da bi šli tja. Sestali so se v gozdu pri Rupi in sklenili, da se bodo uprli. Zopet je Zois prisilil z vojaško nastanitvijo pod- ložnike, da so redno opravljali delo. Okrož- ni urad je poslal 42 vojakov, ne da bi pro- sil prej deželno glavarstvo za potrebno odo- brenje. Zaradi tega je pri njem glavarstvo poizvedovalo, češ da so morali biti veliki nemiri na Brdu. Vojaki so odpeljali štiri kmete v Ljubljano, a so jih kmalu izpustili. Urbančič je želel, da ostaneta vse poletje dva vojaka na Brdu, ki pa ne bi smela znati slovensko. Medtem pa je nova dvorna naredba brid- ko razočarala podložnike. Izid sodnega po- stopka in poročilo pl. Buseta sta prepričala dvor. Odslej je ta prenehal kakorkoli šči- titi brdske podložnike in je potrdil kon- sesovo sodbo. Ko sta prinesla dva brdska krošnjarja novo prošnjo in stari urbar na Dunaj, so ju prijeli in poslali vklenjena domov. Kmetje so sicer še nekaj let nato pošiljali prošnje deželnim uradom in vla- darju, da bi vsaj vrnili tistim štirim kme- tom hübe, pa niso nič dosegli. Celo tepeni so bili v Ljubljani pred magistratom tisti štirje podložniki, ki so jim pobrali kmetije, ko so se zaradi tega pritožili. Podložniki se tudi sedaj niso posebno od- zvali Zoisu, ko jih je nagovarjal, naj nado- mestijo tlako z denarjem. To leto (1783) je t 28 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEV -NO ZGODOVINO KRONIKA dvorni dekret odredil, da se na kameralnih gospostvih stalno nadomesti tlaka z robot- nino. Podložniki so upali, da bo vladar po- polnoma odpravil tlako in določil stalno robotnino tudi na zasebnih gospostvih. Go- vorili so, kdor bo takrat opravljal tlako, bo plačeval robotnino po novem patentu, drugi podložniki pa bodo morali ostati pri dose- danji gotovo višji robotnini. Zato so še vse leto 1783 brdski podložniki opravljali tlako po novem patentu. Naslednje leto pa ni izšel pričakovani patent, na kameralnih gospostvih pa so zahtevali visoko robotnino. Sedaj je vedno več podložnikov raje nado- mestilo večino tlake z denarjem. Le delno so še nekateri podložniki opravljali nekaj let vso tlako. Za vso po patentu preidpisno tlako je zahteval Žiga Zois sedaj 12 gld. Za vsak goldinar manj pa je moral odslužiti podložnik 8 dni tlake z živino in 8 dni z roko. Poleg tega je ostalo še kot dosedaj denarno nadomestilo za tovomištvo. Leta 1787 je dal Urbančič potrditi pri okrožnem uradu nove podložhiške knjižice (Stiftbücheln). V njih je napisal podložni- kom, ki iSo iimeli v posesti dve hubi, tudi dvoj- no tlako. Bilo pa je to v nasprotju z guber- nijsko odredbo in tudi z dejansko mož- nostjo, ker ena oseba ne bi mogla opravljati na leto 416 dni tlake, saj jih toliko ni niti v celem letu. Patent iz leta 1782 pa je dnev- no tlaiko popolnotma ukinil. Grof Batrboi je zaupno sporočil Urbančiču, da so bila o tej ^ stvari mnenja na kresiji deljena. Niso pa hoteli vprašati gubernija, kako naj rav- najo, da ne bi povzročili novega odloka v škodo gosposk. Ta odnos deželnih uradov je posebno značilen za dobo Marije Terezije in Jožefa II. Zato je bil rezultat reform cesto daleč od tega, kar je bilo predpisano na papirju. Ravnanje Žige Zoisa ga označuje vse- skozi kot enega iz razreda fevdalcev druge polovice 18. stoletja. Njegovo mecenstvo je šlo le tako daleč, dokler je koristilo fevdal- nemu krogu, ki je prevzel prosvetljeno kul- turo, kakor se je izoblikovala v Avstriji in z njo zvezano zanimanje za neke panoge znainoisti. Gotovo pa so bili ti ljudje enako nasprotni načelom absolutistične države kot vsaki družbeni spremembi v korist kmet- skih podložnikov. VIRI Zoisov arhiv, fase. Korespondenca (pisma M. Urbančiča Žigi Zoisu iz )et 1(7S0 do 1784), tasc. Brdo pri Kranju (osnutek Kappusove pogodbe za tlako) ; arhiv graščine Turn pod Novim gradom, fase. Korespondenca (pisma Žige Zoisa Urbančiču, pismo Huberta grofa Barba Urbančiču z dne 8. la. 17S7)„ fase. Martin Urbančič, brdski upravnik (akti v zvezi s tožbo, seznami opravljene tlake v računskih knjigah) ; zbirka zemljiških knjig, okrajno sodišče Kranj, I)rotokol vknjižb gospostva ,Brdo od 1. 5. 1777 do 10. 10. 1783, (pogodbe s podložniki glede tlake z dne 9. Iß. 1780); zbirka urbarjev, brdski urbarji; vicedomski arhiv, fase. 44 (urbar iz 1. 1569 preden so naložili podložnikom tlako), fase. 58 a (urada Naklo in Primskovo); rekiificirani domi- nihalni akti, Gorenjska, fase. št. 258 (izvleček iz reformi- ranega urbarja iz leta 1569); zbirka normalij (patent glede regulacije tlake z dne 46. 8. 1782, dekret dvorne pisarne, ki je odrejal abolicijo tlake za kameralna gospostva z dne 10. 2. 1783, (patent o instančneni redu za podložniške pritožbe z dne 1. 9. 1781, patent o podložniškem agentu Jožefu Antonu Welzu na Dunaju z dne 1. 5. 1781). 29 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO IZRAZ, PODOBA, PESEM i LEOPOLD STANEK j PeterSkuhala: SPUMO DO DNA I. R e Z 1 Zima že kunci gre, — Pa mi na veselje Škarje nabriisa je — Arnuša že. 2 Ojstre kak britva so, — Da mi od rok bo šlo. Dere jaz reza bon — Kakti mašin. 3 Trsje na bregi je, — Z rozgami čaka me. Da se obreze jo. — Že se mudi. 4 Res če zamuda bi, — Bilo bi žalosti, Rozge bi jokale — Vroče solze. 5 Zato pa hajd na res, — Doklč ne v mezgi les; Toti bo letos k u n j , — Ovi r e z n i k ! 6 Pusti mu oka tri, — Taksi reznik rodi. Grozdje ma drügokrat, — Keri ma dve. n. Kop 1 Potli za mesec dni — Vsaki na kop hiti, Keri pa zamudi — Pride v otep. 2 Dere se genejo* — Oka že ženejo, Žute postanejo — To je h o b a d. 3 Un pa boječi je — Malo ga tekni se, Včasi ti odleti, — To je o t e p. 4 Zato naprosmo si — Prie kopače mi, Gda že hobad brni, — Kvar se godi. 5 Gda so kopači vsi — V vrsto rastavleni. Vrsta rastegjena — Jan se veli. 6 Ravni na pravoj^ ti — J a n a r svoj red drži, Driigač na levoj se — R e p a r smeji. 7 To pa k o b i 1 a' je — Micika zdere se: Suhega trsa pol — Žagico se!^ 8 V lepem skopali smo, — Bogi zahvalimo! Lehko se prestisi — Končana kop. III. Kal 1 Rozge že ženejo, — Grozdje nastavlajo. Letos za tretjin^ že — Peron* je grozd. 2 Ravno kak detece — V zibiki zible se, Z grozdjem se senpata — Rozga maja. 3 Da joj ostane moč, — Ka se ne vtrga proč. Treba o p 1 e t i jo — Zvezat za kol. 4 Z rezjoj no pletvijoj — Trsje pokončajo. Zato pa viičeno — Reži no pie j! 3 Dózda^ še slepo je — Liibo nam grozdiče. Dere razcvete, te — Odpre oči. 6 Najbol nevarno je, — Dere pripravla se Grozdiče k cveti že, — Molimo te! 30 CASOl'IS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 7 Prie kak batek* se — Ravno raspiista je, Ce ga té dež dobi, — Grozdek vmori. 8 Batki zežnjavijo, — Hitro rjavi so, pa se o s i p 1 e j o , — Zginili so. 9 Kumaj rodilo se — Grozdje na rozgi je. Dež ga nesniilcni — V cveti vmori. 10 Ce pa nam grozdiče — V lepen ocvelo je Hitro obriše si' — Jagode vse. 11 Kak da po ličeki — Zbrisani grozdeki V kakih štirnajstih dneh — Grašijo'" se. 12 Vreme je ugodno — Jagode v m o k i" so Svetle postanejo — Mecajo se. IV. B r a t v a 1 Eden grozd rumeni, — Drugi se plavi, Skoro že zrelo bo, — Slatko kak med. 2 Piičele si nabi, — S kropon zapari si, Skotaj po redi je — V hladne kleti! 3 Skoro boš puna je, — Bratva začinja se. Vse se je veseli, — V vrhe hiti. 4 Eni še berejo, — Drugi že prešajo. Tretji pa slatki mošt — Pela dumu. 5 Da se ne razleti — Piičel, prijatel, ti, Moga boš f n o š a t i'^, — Močen je mošt. 6 Dere pa mošt že vre, — Dober za piti je. Ali zapomni si — Rado g r e v ii n : 7 Kapa skos pilko gre, — Taksa kak sétovje. Ali kak to diši — Vinski je cve t'^. 8 Ce pa nastane šum, — Vuša ti cvet je viin. Slaba pijača bo, — Kisel že mošt. . V. Kunec 1 Dere kopali smo, — Liištno je té bilo, Pa še ibol liištno je, — Dragi moj zdaj. 2 Franček in Micika — V jani sta par bila, Prvokrat vidla te - V jani se sta. 3 Devčica no pajbar, — Stopla sta pred oltar, Včera si roke sta — V zakon dala. 4 Žena pa moš sta za j, — Mošta prinesi pa j. Jima na zdravje vsi — Spimo do dna! OPOMBE: 1. tudi se pravi: Oka že napinjajo. — 2. Janar je lahko tudi na levoj, kaka je lega. Hepar kopa kraj že skopanega, janar po neskopanem drži red, da se kopači ne mešajo s preširokim redom. — ?. nekaj suhega trsa, ki se mora odžagati. — 4. sem. — 5. posebno ugodno. — 6. listom. — 7. do zdaj. — 8. popek. — 9. po cvetu ostane ne- koHko časa osušeno cvetje, pestič in prašniki na jagodi; ko to premine in postane jagoda čista. se grozdje obriše. — 10. postane grozdje tako de- belo, da se grozd ne more več po koncu držati, ampak se pripogne navzdol. — //. Predno grozdje mehko postane, se napravi na njem nekaj moki podobnega. Čudno, Panonci pravijo mela, a grozdje je v moki. — 12. pilko odtikati, drugače se zdigne mošt, in teče z vso silo, kakor skoz rokav. — 17. Da vinski cvet ne izteče, se mora paziti, drugače je vino kiselo. 31 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Pesem :s>Spiimo do dna« je objavil ppleški pesnilk Peter Skuhala (narcčiuio: Skuhala) v svoji zbirki »Popevke«."^ na straneh 56—59. O trti ne poznani druge slovenske pesmi, ki bi poleg lepih pesniških podob in lahkot- ne pevnosti vsebovala tudi vse strokovno izrazje v zvezi z delom v goricah. Številne ljudske in umetne pesmi (Slomšek, Golar idr.) navadno pojo na splošno o trti, o go- ricah, o trgatvi ali o vinu itd., in to v na- rečju ali knjižnem jeziku. Gornja pesem pa nam prikazuje ves potek dela v goricah od pomladi do jeseni. Pri tem ugotavljamo, da se to delo v polstoletju do dandanes ni bistveno spremenilo. V pesmi izpuščeno ali neupoštevano je le rigolanje (reguliti, regu- lati, lat. reguläre, globoko kopanje 70 do 80cm) za nove gorice (zasad!; v ,regulo' so prvo leto viničarji radi sadili zelje in peso, runo, česar pa gospodarji, virti, niso radi videli) ali za njih obnovo, ker pač ni vsako- letno opravilo, potem škropljenje, dandanes zelo važno vinogradniško opravilo, pred 50 leti pa verjetno še manj, saj se je prav- zaprav takrat šele pričelo. V prejšnjem sto- letju smo namreč imeli še staro trto, bolezni še ni bilo in ni bilo treba škropiti. Ko pa jo je plesen — peronospora grozila uničiti, smo morali vzeti divjo, bolj odporno ame- rikansko- podlago trte, ker je korenine stare uničila uš in od takrat naprej je treba cep- ljeno trto redno, skrbno in večkrat škropiti z bordojsko brozgo, t. j. mešanico modre galice in apna. Končno manjkajo še vsi strokovni izrazi za siiskanje grozdja in za stiskalnico. Te sem po lastnem znanju do- dal. Dopolnil jih je Jan BaukaiTt, ravn. v p. v Mariboru, pravi Ljutoanorčan. Skuhala takoj pod glavnim naslovom do- besedno pravi: »Namen te popevke je, ohra- niti, kako se kdj v goricah imenuje, n. pr. hobad, otep itd. Razdeli se lahko, in po tej razdelitvi poje posamezno: Rez, kop, kal, bratva, konec« Pesnik imenuje pesem popevko. Ali je s tem hotel označiti napitnico, kot da mi- sliti že naslov Spijmo (narečno: Spimo! — glej konec pesmi!) do dna, povzet iz za- ključka popevke? Slog in ritem pesmi sta ljudska in % takt v poskočnih daktilih se kar ponuja za petje,' ples in razgibano delo — lep primer delavske pesmi, pesmi kopa- čev, ki z enakomernim mahanjem motik pripogibajo telo in lezejo navkreber, pesmi trgačev, ki se v veselem ritmu poganjajo od trsa do trsa in obirajo grozdje. Popevka je v vseh kiticah metrično dokaj pravilno grajena, le nekateri poudarjeni zlogi pri- dejo v tezo (n. pr. gre, šlo, les, kunj, tri. rodi itd.), a tudi narobe (n. pr. ,pa' je na- glašen), kar pa je v narodnih pesmih, zlasti pri petju, skoraj redno. Le drugi del vrstice v lV/1 ima zlog premalo, kar pa je skoraj gotovo tiskarska pomota, ker gre samo za naravnost potrebni veznik »pa«. Povsod ima pirva vrstica štiri polne daktilske stopice, _ou I -UO jj _uo I _uu -uu I -uu ij .iru I - Z notranjo, ljudisko, moško, česito nečisto rimo, druiga vrstica pa ima 3 polne dlaktile, zaidnji je hiperkaitallektičen, tu in taan zopet z ljudsko krepko rimo. Obe vrstici imata odmor (razjloko) po druigi sitopici. Doslej nisem mogel ugotoviti, če je Sku- hala posnel že kakšno znano ljudsko bese- dilo, ga ustvaril po kakšnem napevu ali ga povsem izvirno »zložil«. Za prvo govori pristno ljudsko izražanje brez umetničenja in pa način pesnikovega »zlaganja«, kot ga sklepam iz naslednjega primera: V isti zbirki je kot prva objavljena njegova pe- sem Gda sen mali bijo, ki deloma vendarle spominja na prleško himno Dere sen še mali bi ja (Dere sen še v jajnki sJkaka), ki jo je s polnim imenom objavil Jakob Gomil- šak v tržaškem Brivcu 1898 in 1899, čeprav stoji pod naslovom »Pridni študent« v okle- paju še: Štajersika narodna. V vseh treJi pri- merih bi šlo torej bolj za zapiisovalca ljud- ske predloge ko za izvirnega tvorca. Da je Skuhala popevko namenil petju, pove že njegova spremna beseda pod na- slovom, ki govori o ohranitvi izrazov in o petju besedila po »razdelitvi«. Po teh splošnih literarnih uvodnih bese- dah preidem na poizkus stvarne razlage strokovnega izrazja, kar nas tukaj posebej zanima. Ob tem bo potrebna kajpak tudi jezikovna razlaga, če naj bo snov povsem jasna. Besedilo je zapisano v vzhodnošta- jerskeni, panonskem narečju (pesnik pravi muropoljsko ali panonsko-slovensko), ob Muri, s.Cvena, iz okolice Ljutomera, kjer se je Skuhala tudi rodil. Zapisano pa ni dosledno, ker se meša s knjižnimi oblikami (V lepem — V lep en itdt). Naglašaaije je ponekod nenavadno in odstopa od knjiž- nega (na veselje, zato), vendar je pristno, ljudsko, pravilno, čeprav včasih pod vpli- vom zagona petja (v govoru torej ne, n. pr. na veselje). Prlekija'' ali spodinji del Slovenskih go- ric, predel slovenske zemlje pod črto Lju- tomer—Radgona, med Muro in Dravo, do medmurske meje, po mili jesenski klimi in ilovnati, laporni ali tudi peščeni zemlji na 32 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Oblastih gričih ustreza gojenju žlahtne viu- ske trte. Zlasti je znana vinska kaplja, ki jo rodijo prvi obronki goric ob Muri, v pasu od Radgone preko Kapele tja do Jeruzale- ma. To je nekako prvi breg, ob katerega je nekoč butalo panonsko jezero. I. Rez. Prlek, ki je goričanec, pozimi po- čiva kot njegova trta. Ko pa sneg skopni, se začne njegova vseletna skrb. V pesmi kmetic ves vesel pripoveduje o koncu zi- me (navadno konec svečana, v začetku sušca), ko mu je Arnuša (sosed, viničar Andrej, Andraš) nabrusil vinogradniške škarje. Enake škarje potrebujejo tudi za ob- rezovanje drevja, živih mej, vntndc itd. Ko (dere) bo (l.ois. edn.: bon = bom) rezal z nji- mi, ostrimi ko britev, ho šlo' delo od ndk kot (kakti) s strojem. Po ušesih mu bo pelo škrtanje škarij. Tudi v srcu mu bo pelo, pa tudi usta mladih rezačev bodo pela. Kaj bo rezal? Tretja dvovrstičnioa nam predoči zgodnjepomladansko sliko prleških goric: vsak hribček je ves rjav od trs ja, ki z roz- gami, rož jem (od rezati), čaka na obrezo- vanje. To je staro in lanskoletno trtje, ki je rodilo in nosilo grozdje in je sedaj doslu- žilo. Poreže se in požge doma ali v času nevarnosti slane v goricah za zadimljenje, če ni presuho. Trta (tudi drevje) rodi nam- reč le na novih, enoletnih poganjkih. Stari les sme zrasti čim manj. Z rezjo se mudi. Ce bi rez (>res« je na- pačna oblika, saj izhaja iz rezati in ne pi- šemo fonetsko) zamudili, bi bilo žalostno, ker bi rozge točile vroče solze, jokale bi. Solzile bi se, ker bi dragoceni sok tekel iz ran. To je prvi strokovni izraz, ki ga je tre- ba razložiti, obenem je sprelepa podoba iz narave: če bi prepozno rezali, bi se sok raz- lezel že po celem starem, lanskem lesu, bil bi v mezgi, muževen, in bi ga pri rezi za- vrgli, s čimer bi si delali kvar, škodo (ena- ko koi pri drevju), ker bi bilo pwtem za nove poganjke premalo soka, žive sile. Zato pohiti, kmetic, z rezjo, dokler sok še ni v rozgi (Doklč ne v mezgi les — pravilno bi bilo: Doklč j' ne v mezgi les)! Rez ni igrača; kdor je ne razume, dela škodo za več let naprej. Pravijo, da de- lavec lahko s slabo rezjo pol trgatve odnese. Na rodovitni rozgi se komaj poznajo očem (oka, oke), v pazduhi, kjer je jeseni odpa- del porumeneli ali krvavordeči list. Koliko očes naj pustimo na prav kratkem štrclju, to je glavno vprašanje. Dve do tri — po jakosti, starosti trte, kar pa ve, opazi, pre- sodi le izkušen vinogradnik. Mladi trti, drugoletnici, pustimo dve očesi, iz katerih bodo pognali visoki letošnji poganjki, tri sme obdržati močna, starejša trta, pesnik pravi, da 3>taksi reznik rodi«. Kaj je reznik? Pleteršnik ima več razlag, dve sta iz vino- gradništva: prvič je to »nož v obrezovanje trt« (namesto škarij, to je tisti latinski falx, ki je dal naš fouč, (tudi vinjek imenovan), dalje je to »tisti del trte, ki ga pri rezatvi puščajo na trsu (navadno na tri očesa)«. >Takši reznik rodi« torej pomeni, da tak- šen reznik (s tremi očesi) zelo bogato rodi (reznik je nominati v, ne akuzativ!). Pri rezi gre torej za skrbno, strokovno pravilno, pametno izkoriščanje trte, da se prehitro ne izčrpa, skratka za »umno« go- spodarstvo v vinogradništvu. V naših kra- jih stoji vsaka trta zase, 1 meter narazen, in ima svoj količek (kol, kolek) za oporo: trta mora kvišku od zemlje, da ujame čim več sonca. Posebno močni trti lahko pustimo eno dolgo lansko rozgo in jo z rafijo ali vrbjem (iva, beka, pintovec) pripnemo na poseben količek (prakol) v sredino do druge trte. Upognjena kot konjski ali bikov hrbet (kunj, kuj, bik), bo ta rozga rodila dosti poganjkov in na vseh bo polno grozdja. Takšno trto jeseni radi celo odrežejo in jo v kleti obesijo, da se grozdje dolgo (do no- vega leta) ohrani sveže (prim, stare, biblij- ske nosilce grozdja na ramenih iz obljub- ljene dežele Kanaan). Zato vinogradnik ¦sam dioloča: Toti bo letos kunj, ovi reznik — Ta bo letos konj, oni reznik (navadna trta). Med rezjo se mimogrede popravi, močneje zasadi kakšen kol, ki ga je sneg nagnil. Polomljeno, sprhnelo kolje se izvrže. Odre- zano rožje ise znosi na kup, na sep (iz sasop, sesuti, sespem, prim. dol. Šmarje Sap; gor- nji vrh grabioe, ene grede goric) in sežge, da dim varje trte pred pozebo. Ce pa je nenadna aprilska ali celo majska pozeba s slano (zlasti nevarno v višjih legah ob sonč- nem vzhodu!) uničila občutljive mlade po- ganjke, je treba znova rezati, rezati »na les«, kot se temu pravi, t. j. še niže kot prvič. 11. Kop. Cez mesec dni (normalno v marcu) se začne kop, okopa van j e trt, kolikor že ni KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bilo opravljeno pozimi (zimska kop), če je bilo ugodno vreme (brez snega in suho). Spet je treba zadeti pravi čas — zamudnik »pride v oiep« (pravilen naglas bi bil: v otep) ker se napeta očesa otepajo, otresajo. Ko se namreč očesa »zganejo ali nape- njajo«, postanejo rumena (žute) kot kos- mati obad (hobad,, brenoelj — kako lepa prispodoba, ki jo je ustvaril preprosti, kmečki opazovalec!) (,hiti' z naglasom na prvem i je tiskovna pomota, to p|ove sito- pica; za ,zamudi' manjka vejica, prav tako naj bi vejica ločila obe prvi polovici druge dvovrstičnice; izraz ,postanejo' je knjižen, narečno: grata jo, kar pa je premalo za me- trum). Ta »obad« je kajpak boječ (za ,bo- ječi je' manjka vejica ali dvopičje): če se ga le dotakneš, takoj (včasi) odleti (lepa besedna igra: brencelj odleti, pa tudi očesce odleti, t. j. pade na tla). To je otepanje, otresanje. Če boš štorkljal in mahedral okrog trte in jo šele takrat okopaval, ko je polna hobadov, kako boš mogel biti toli- ko pazljiv, da se z obleko, z motiko, s škor- nji ne bi kakorkoli zadel obnjo! Zato (zato je prleški, pa tudi smiseln, slovnično pravi- len naglas) si prej (primernik prie iz prvlje) naprosi kopače! Brneči obad je nevaren! Gda pomeni ko. Počez razpotegnjena vrsta koipačev se imenuje jan (Plet.: jan in nem. der Jahn, kos polja, vinograda, travnika, ki se z enkratno »rundo« obdela; jan delati, na janu biti, v jani biti — obdelovati). Ja- nar je prvi kopač, ki vrsto ravna (ravni v pesmi je velelnik) navadno na desni (na pravo j), lahko pa tudi na levi strani (od- visno je od lege goric) in po neskopanem drži red, kot to razlaga že pesnikova opom- ba. Repar je zadnji kopač (na repu) in koplje »kraj že skopanega«. Janar mora znati lepo držati svojo ravno vrsto (imora imeti oko za to), sicer (»driigač« ima nena- vaden naglas, bolje bi šlo z narečno obliko »vači« istega pomena) se mu repar smeji, saj se mu lahko zgodi, da sploh nima kaj kopati, če cela vrsta sili v njegovo pod- ročje. (Vejice manjkajo za: ,ti' (II/6, ,je' in ,por 11/7.) Kobila je cel ali napol suh trs, zato Micika zakliče: »Žagico sem (se)!« Trs se podžaga in gre med rožje. Dandanes mo- rajo pri kopi rezati tudi korenine, ki po- ženejo na žlahtnem cepiču in so za trtno uš še bolj sladke oziroma vabljive ko kore- nine ameriške podlage. Zato mora kopač imeti nož pri sebi. Kopači iz Prekmurja (ro- kavi) za to delo niso imeli smisla (Baukart). Kmet je v lepem (narečno pravilno: v lepen) skopal in se zalivali Bogu. Preko- pana mastna ilovica, ki jo oh kopi včasih še temeljito pognoje (z dozorelim hlevskim gnojem, kompostom), se ob marčnem in aprilskem vetru in soncu dobro presuši. Gnojenju pravijo tudi kotliti (Plet.): nad trsom narede kotlinico, vanjo dajo gnoj in ga pokrijejo z zemljo — voda ga izpira proti koreninam (Baukart). (Končana kop: narečni izg. kunčana; bolj znano je »go- tova« poleg spačenke -fertig.) Kop diamdanes tu in tam poizkuša opraviti traktor, na Pri- morskem pa orjejo s plugom. III. Kal. Iz očes kalijo, žemejo brsti, po- ganjki in nastavljajo grozdje (ozki o!): na- stavek za tretjim lističem (peron = perom) kaže ugodno, dobro letino. Prvi grozdek je namreč že za tretjim lističem (od vrha po- ganjka računano), ne šele morda za četr- tim ali celo petim. Če je že za tretjim prvi grozdek, jih je kajpak za drugimi še več. Vsak poganjek ima lahko dva do tri grozde (tudi več), pomnoženo z dvema ali s tremi poganjki da štiri do devet grozdov, t. j. 1 do 2 I vina. Zato se že ob nastavku vidi in preceni približna letina, kajti kasnejši grozdki (martinščaki — zore šele ob Marti- novem) poženo le redko. Sledi najlepša prispodoba grozdka z detetom: rozga z grozdjem (narečno: z grozdjon, ne grozd- jom!) se maje sem pa tja (senpata) kot dete v zibki. Odvečne, prazne (brez grozdov) po- ganjke, ki vsevprek ženo iz letošnjih po- ganjkov, je treba odtrgati, opleii (na Pri- morskem ,mandati', (za »jo« manjka ve- jica), kar je potrebno previdno delati, da ne začesneš še pogajnjkov v grozdki. S tem glavni poganjki postanejo močnejši in bolj odprti soncu, več imajo zraka (lüfta). Da pa veter poganjkov ne muči (mantra), jili je treba zvezali (kratki Infinitiv ,zvezat' — tu zaradi metra — je sicer v prleščini neznan!) za kolje. (Kolje po novem nadomešča žica.) Z rafijo, zataknjeno za motvozom predpasnika ali za »maternco« (gornji del moškega pred- pasnika, obešenega z motvozom krog vratu), hodijo vezači (navadno to delajo ženske, prilečne — priletne) od trsa do trsa in ga pritrjujejo na podporo (izraz podpora, le- seno ogrodje, ki podpira drevje, prepolno sadja, je s tem naglasom znan). Nekdaj, pa tudi še dandanes, so vezali z namočeno rže- no slamo, ki so jo nosili na rogovili, to pa zatikali v zemljo. Vezali so s klincem, po- dobnim vrtavki, prav spretno in hitro. »Ku- nje« so vezali z gožvicami iz pintovca (iva) ali tudi z žico (Baukart). S slabo rez jo in malomarno pletvijo si uničiš trsje (pokon- čajo je narečno pravilno!), zato pametno pa umno (vučeno) opravi oboje, pravi vi- nogradniški nauk. 54 CASOPTS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Do zdaj (Dozda) je bilo ljubo grozdičje (namesto »nam« narečno pravilno »nan«!) še slepo. Ko se razcvete, takrat (té) odpre oči. Koliko meščanov, prijateljev vinske kapljice, pa ve, kako trta cvete? Ali vedo, kako opojno dehti njeno cvetje? Pojdi ta- krat mimo brajde ali skoz gorice, pa boš vse dni pomnil najžlahtnejši vonj! Glavna nevarnost preti trti ob času raz- cveta. Takrat kar lepo moli! Prleška ljud- ska modrost je ustvarila tale rek: Za ma- mico se ne joči (če ti je recimo umrla), za Vidov dež (15. junija) no za Petrovo meglo (29. junija) pa se joči! Oboje ti namreč za- mori cvetje trte in si trgatev tako rekoč za letos opravil. Kjer ni cveta, ni sadu! Ljud- ska misel gotovo ceni ljubezen do matere in prinaša zanjo tudi najlepše zglede, s pre- tirano primero hoče ravno poudariti, kakš- nega pomena je za vinogradne kraje lepo vreme tam okrog Vidovega in Petrovega (isto velja kajpak spomladi za drevesno cvetje, samo da s sadovnjakom ni toliko dela in skrbi). Če (narečno pravilno bi bilo >či«) dež (,té' v III/7 naglasa že Sk.) dobi popek (batek, pomanjševalnica od bat — lepa beseda!), preden se razpusti, umori grozdek: že nastavljeni popki, prav drobne jagodice, postanejo rjavi, se posmodijo (zež- njavijo, Pleteršnik: žnjaviti =i tleti), osu- jejo se (osipljejo), grozda ni več. Komaj (kumer) rojeno grozdje je zamoril neusmi- ljeni dež. Če (či) pa nam (prav: nan) je grozdje v lepem (tu je prav: ,v lepen' -sic!) odcvelo (za »je« manjka vejica), si hitro obriše jagode: posušeni pestič in prašniki čez nekaj dni odpadejo, jagoda je čista kot ličeca deteta, ki mu jih mamica umije s koščkom vate ali robčkom (kak da — kot). Takrat »grozdek gre k meši«, lepo pravijo Prleki. To je na dan 2. julija, na Marijin praznik (Obiäkovanje D. M.). (O tem je pes- nik Golar, sedaj naturalizirani vinogradnik, napisal lirsko pesem, običaj pa mi je na prošnjo sam opisal.) »Dan mora biti lep in sončen, drugače bo ves mesec deževalo, če je tisti dan dež. Na to viničar j i zelo gledajo in so dobre volje, če se grozdek v lepem vrne od maše, da ni premočen. Da pa so dobre volje, morajo piti...« Pospravljajo starino, saj se obeta bogata nóvina. Odkod prelep običaj? Po srečnem odcvetenju se grozdek očedi, otrebi prašnikov in pestičev, dobil je čiste, grahaste jagode — rodil se je v svoji pravi podobi. Odslej ne bo več doživel drugih sprememb, samo rastel bo in se debelih Gotovo je torej to zanj pomemben dan, ki mu obeta mnogo sreče, če je lep, sončen. Ali ni to posrečena prispodoba, prenesena iz življenja ljudi v rastlinski svet? Podoba novorojenca, ki ga čez nekaj dni poneso v božji hram? Tu je verjetno zametek ljud- skega rekla »grozdek gre k maši«, čeprav ima vremensko napovedovanje ob tem čisto materialne osnove: pravkar odcveli grozd potrebuje sonca! Čez kakšnih štirinajst dni po cvetu se grozdki grašijo, postanejo debeli kot grahec (grah). Zaradi teže se tudi že pobesijo. Ob ugodnem vremenu (narečno je prav »vre- men«, ne »vreme«!) so jagode kmalu v mofci (Pleteršnik: moka, der Reif, grozdje je v moki, die Trauben bedecken sich mit Reif), t. j. postanejo svettle, dobijo neko svetlo, voščeno prevleko (opazuj to zlasti pri češpljah!), ki se da z roko lepo zbrisati. (Pri borovnicah za izvoz govorimo o ,megli'.) Skuhala misli, da je izraz vzet od moke, mokast in se čudi, češ Panonci poznajo sa- mo mela (od glagola meljem!), temu pa pravijo biti v moki. Vprašanje je, če se da izraz samo tako razložiti. Dr. Kolarič misli, da izraz ,v moki biti' sodi k mek-, mehek, mehčati, kakor v naslednjem res sledi. Potem se jagode počasi mehčajo (se me- cajo, Plet. mecati tudi trans., n. pr. mecali vime, sadje, t. j. s prsti otipavati, mehčati). (V III/12 manjkajo vejice za »ugodno«, »so«. 35 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO »postanejo«.) Pred cvetjem in po cvetju (do začetka julija!) je potrebno ponovno škro- piti proti glivični bolezni, peronospori (an- tiperonosporna služba tu stori mnogo ko- ristnega!). Zanjo je najbolj nevarno hitro menjavanje dežja in sonca. Škropljenje je zamudno, naporno in umazano delo. Ce te dobi dež po škropljenju, si se zaman mučil! Julijsko in avgustovsko sonce pripeka in zori grozdje. V tem času groze oblaki s po- gubonosnimi ledenimi zrni, s točo. Koliko dela in skrbi v vinogradnikovem srcu! Vsa tehnika s svojimi umetnijami nam za sedaj ne more popolnoma zavarovati trte. Nekoč (od druge pol. 90. let do prve svetovne voj- ne) so streljali v meglo s posebnimi mož- narji in s tem odvračali točo. Ce v vročem, suhem poletju ni več ne- varnosti peronospore, posmode, pa grozi druga glivična bolezen, oidij, t. j. siv prah, pepel, ki pokrije jagode. Proti oidiju je treba trte žveplati. Bolezni sta iz Amerike. IV. Bratva. Na Veliki Šmaren ali Veliko Gospojno postavijo v goricah klopotec: na visokem drogu, sobi (ranti), s klini, se v vetru vrtijo velike vetrnice (lopate) in de- beli kiji (macljeki) na osi (gredelj) tolčejo ob tenko bukovo blanjo, desko, obešeno na okvir (grod, gater), da se daleč po hribih razlega. Košata metla uravnava klopotec, da vedno ujame sapo. Na grodu včasih ple- šejo figure (ded pa baba). Po ljudski veri klopotec izganja kače (strup, kislino) iz grozdja, ga mehča, v resnici pa le preganja klateže vrabce, škorce in kokoši, katerim je zadišalo mehko, zoreče jagodje (nareč- no: jagodje). Toda kače gredo iz grozdja šele po Mihalovem, prej se torej ne sme zobati! Ponovno je treba trte opleti (konec avgusta, ko rast trte ponehava, vršičkajo, t. j. porežejo vrhove), požeti vmes visoko travo, da sonce lahko prodira do nizko vi- sečih grozdkov, da se lahko rumenijo in plavijo. (Polverz »Drugi se plavi« v IV/1 je prekratek in bi se moral verjetno gla- siti: »Drugi pa se plavi«; veznik »pa« ravno prav nadomešča manjkajočo stopico in tudi ustreza za smiselno nasprotje oziroma do- polnjevanje barv grozdja.) Tudi čebele, ose in sršeni radi vzletajo pit napete ja- gode, zlasti v suši, ko so že sladke ko med. Vinogradnik si pripravi sode (piičeli, lagvi, lagviči; nabijanje sodov veselo od- meva po vseh bregačah), zapari jih s kro- pom (jS kropon' — sic!), zažvepla jih in si jih po vrsti zvali (skota) v hladne kleti, pivnice (na »vinske gantare«, gantnare). Kmalu (skoro) jih (je) bo polnil (puna). Pričenja se bratoa, navadno po Tereziji- nem: pri nas nihče grozdja ne trga (trga- tev), ker se to ne da lahko, saj se jagode pri tem mečkajo in osujejo (zlasti šmar- nica), tudi je les žilav in se prej začesne kot pretrga. Pri nas grozdje samo režejo (to delajo »berači«, »brači«, ne trgači!) z noži, pi pei (skliičeki, skljiikači), rezniki, vinjeki ali z viničarskimi škarjami. Grozdje torej beremo; (s)podbirati je izraz, ki ozna- čuje branje po sortah oziroma prej zrelo ali nagnite — gnilo — posebej. Bratva je res velik dogodek, vesel domači praznik. Vse hiti v vrh (v vrhe), t. j. v gorice (v gor'co), prvotno pač v hrib, na grič, posa- jen z vinsko trto. Stari in mladi, deca in ženske so primerni za branje. V vrsti (zo- pet nekak jan!) gredo od trte do trte, režejo grozdje in ga mečejo v vedra (kandle), škafe, tudi košare; belo in rdečo žlahtnino (gutedl), grahasti rizling (rizingar, rizliii- gar, graševina — najboljše vino!), posip, poščip (šipon), ranino, kozji ses (cic) pa še vrsto žlahtnih sort, poleg tega še šmarnico, izabelo, kli(n)ton in druge samorodnice. Polne posode stresajo v brente (püte), ki jih nosijo krepki mladeniči in si v količek zarezujejo (= rovaš) število brent, ki jih odnesejo na krnico. Gospodar priganja be- rače, naj sčista bero in naj pridno pobirajo jagodje, češ da »iz jagod teče«. Zoblje pa lahko danes — kakor nikdar doslej do brat- ve — vsak, kolikor hoče. Otroci so mastni od sladkih jagod krog ust in po rokah. Tako imajo napete trebuščke (lampe, vam- pe), da se komaj pripogibljejo pri rezanju. Jesensko sliko Prlekije prav lepo prikaže dvovrstičnica IV/4: Nekateri še berejo, drugi stiskajo {prešajo, pressen), tretji pa že mošt vozi domov (dumu). Ko je bratva končana, je treba »rozgi piti dati«: zadnji trti, na sepu, ki jo oberejo, pioševno' odi-e- žejo rozgo, na štrcelj pa nataknejo jagodo — da se trta napije za zaključek trgatve in za prihodnjo dobro letino. Svečan obred j 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA — zato ga mora opraviti najbolj nedolžen človek, navadno pač otrok. Bratva se zaključi z bogato pogostitvijo: z govedino, s prašičkom (projnikom, pro- lenkoim), s puranom, gosijo- ali raco, s povi- ticaimi, s pijačo. Poleg gostiivanja je to gotovo najbalj vioseli čas: peisem, šala, smeh, muzika odmevajo iz koč po vrhovih, s hriba na hrib. Trte pa ostanejo osamele, le še kak paberek ali nedozorel martinščak bo privabil šolarje ali vralble v gorice. V stiislkalnici (na presi) je živahno vso noč. (Skoda, da je toliko izrazov za stiska- nje grozdja privzetih iz nemščine!) Na velikem podu (hrastovi krnici, ležeči na pódvalih, hrastovih hlodih), kamor so bren- tači (piitarji) nasuli dišečega grozdja, ga stiskači (prešarji) najprej scepetajo z bo- simi nogami (to se meščanskim opazovalkam zdi najbolj škoda). (Stranske stene krnice imenujejo ptesta - morda kdaj pletene iz šibja.) Po novem ga tudi meljejo s stroji, kjer ga imajo mnogo, toda pravijo, da po železu rad ostane okus oz. od železa po- črni (tanin + železo). Nato ga zložijo lepo na sredo na kup, v koš, ki ga obdajo z les- kovimi obroči (namesto obročev ima novi način že izdelano ogrodje s pokončnimi la- tami - tudi to neradi uporab>ljajo, češ da ima mošt potem okus po železju, ki spaja ogrodje). (i\a velikih novih stiskalnicah imajo hidravlične naprave.) Koš je treba znati pravilno nas novali, lepo v sredino pod drevo. Zato glavni pro- sar najprej spusti od srede prešanja na- vzdol pest (šako) zmočkamega grozdja na pod, bliže zadnji preslici. Okrog tega kujj- čka se da lepo napraviti enakomeren koš. Ce je koš slabo pripravljen, se spelje, po- klizne na stran in drevo ga neenakomerno in premalo stiska. Ce je preveč koničast, se tudi rad iniagne na eno stran. Zato ga je pač treba lepo na široko, enakomerno nasipa- vati in phati z lesenimi bati, pehi. Delo s košem je glavno opravilo pre- šanja: do osemkrat ga razdirajo, prela- gajo, prekopavajo in znova zlagajo (vkup devljejo). Motike, s katerimi razsekavajo stisnjeni kup grozdja, so spredaj odsekane, brez osti, da ne kvarijo poda. Ce je koš gotov in je ostalo še kaj grozdja, ki ni šlo vanj, ga potisnejo v en kot in mu pravijo sjužek« ali »želar«, t. j. poleg velikega kupa, recimo »kmeta«, je ostal še kupček, polgruntar, »želar«. Prešarji včasih pri prelaganju v taktu tolčejo (ružijo) z moti- kami po podu (kot bi jabolka tolkli) — »zvonijo«, kar je znamenje, da jim manjka pijače, navadno žganice. Koš so nekdaj namesto z obroči iz leske omotavali z vrvjo, spleteno iz slame — cühta (Zi^ehtau). Od tod izvira izraz »pijan kak ciihta«, ker se vrv — cühta pač navleče mošita (Baukart). Na vrh obročev polože vrata (dveri), po- tem hlode (panJLČe) navzkriž. Na zadinjega — sleme — pritiska prešpanj. Nato začno otrooi goniti kamen (kamel), velik kot mlin- ski kamen. Z vrtenjem kamna sučemo vre- ieno (najboljše je iz hruškovega debla; na- vojem ma vretenu pravijo jagode) in s tem nižamo aJi višamo ogromno vodoravno deblo, drevo (prešpanj, Pressbaum), ki je navadno okrašeno z letnicami in številkami polov- njakov (sodov dkr. 300 1). Pri tem si poma- gamo še s posebnimi počeznimi Modici^ veri- gami {rigli, Riegel), ki jih po ;p|oitirebi vti- kamo v škarnice (preslice) stiskalnice. V prednji in zadnji preslliici ise torej pomika gor in dol prešpanj, ki ga privi j a iin odvija vreteno z žmekom, t. j. v vreteno vdelan kos lesa z notranjim navojem (Schnecke). Drevo toliko časa nižamo in s tem sti- skamo kup mezge, dokler 'se kameini, t. j. 7.Daga ne obesil, čemur pravijo tudi »ftič« — navadno je to proti jutru: drevo nama-eč z vso težo, obteženo še s prosto visečim tež- kim kamnom (ker se os vzdigne iz luknje), pritiska na koš. Takrat gredlo prešarji, ve- činoma sami moški, jest, pit, šalit se in plesat. Prešpajiij pa ječi v noč, teža iztisne zadnjo sdlzo, kapljo iz jagod, da ostanejo le še troipine, peclji in peške. Grozdje so baje nekdaj osmukali, odstra- nili pedlovje, da je bilo manj tanina, in. sicer na mreži iz žice, na katero so nasuli grozdje in ga z leseno grebljico prejnikali (rebljainje, nem. rebeln, Baukart). Tako grozdje potem ni bilo za v koš, ker bi uhajalo med obroči. Mošt priteka skoz luknjo v krnici v ve- liko kad pod krnico: najprej počasi, potem vedno močneje kot curek sladke, mastne pi- jače. Po bakreni ali leseni cevki se zliva 37 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO skozi rešetko, ki preceja tropine in drugo nesnago. Iz kadi se naliva ^kozi lakonco (la- komnica, škaf z bakreniin cevastim nastav- kom za v sod — nastavek lakomno požira!) v sode ali pa kar naravno.sit v klet po gumi- jastih ceveh v sode. Pri sodih je spodnja luknja (za pipo) zadelaina s čepom (čep je obdan z rogozo), gornja ipla s pilko (od piti?). Ose, čebele in sršeni podnevi v rojih oble- tavajo sladko vabo. Deca (pa tudi odrasli) s piskrčld segajo v globoko kad, poskušajo in ocenjujejo nómno: sladek bo, kisel, močan. Presa zahteva velik prostor in je draga reč in isi je ne more omisliti vsak vinograd- nik, ki ima nekaj grabic goric. (Grabica je leha, greda goric na strmem pobočju mt^d odtočnima jairkama.) Preso ima le večji po- sestnik, zadruga, vsi drugi prešajo tu za plačilo ali odsluž. Ko je mošt v sodih, se prične zadnji del vinogradnikoveiga dela v letu: kletarstvo (koliker strokovnjak mora biti preprost kme- tic!) Mošt je močan in vre. Da ne raznese sodu jagnedovih dog, ine sme biti zamašen: treba je fnošati (dr. Kolarič: morda iz der Naschen-runde Holzdose?), t. j. odpirati veho (pilko, Spund, Propf, Loch), sicer se mošt vzdigne (rado gre vün) in premočno odteka. (Namesto ,zapomni si' — tu manjka vejica •— je narečno pravilno: ,Za|pOni, za- punii' si!). Iz luknje na vrhu soda nenehno vre bela pena (kapa, čepica), luknjasta kot satje (sétovje, set = sat, satovje, Honigwa- ben) in močno dišeča, to je vinski cvet (za ,diši' manjka vejica). Ce ta izteče, je vino kislica: če (či) namreč nastane (nastane ni narečna obbka, pač pa grata, iz nem.) šum (šum), je cvet ušel (vuša, vujša, viiša). Kmet vsak dan gre v klet gledat, kako je s pijačo: prisluškuje vinskim duhovom, po- skuša, mlaska (cmaika) z jezikom in drži kozarec proti luči. Tudi prijatelji, znanci, sosedi ga morajo poskušati, družini ga nese domov. Do Martinovega se mošt vleže, se umiri. Takrat ga krstijo. Ker še ni ,na pipi', ga jemljejo ven s »šefom«, natego iz stekla ali domače tikvice. Še je malo kalen, pa bo že. S slatino imeniten brizganec! Z žvep- Ijanjem in s pretakanjem se bo že zbistril. Ce je prekisel, ga včasih umetno sladkajo. Ob sončnih letinah včasih tudi drugokrat zavre in je še za pusta bolj sladek in pri- jetno piten. Potem je treba vino po potrebi pretočiti, da drože ostanejo na dnu (iz drož žgejo droženko, iz tropin tropinovec). Potem se sod lahko »vdari na pipo«. Z dobrim, okusnim vinčkom je obilo poplačan trud v goricah. Nekaj se proda, da bo za davke, obleko in obutev družini, nekaj za delavce (sicer, žal, ne najboljšega!), nekaj za sproti, za praznike, štrjak^ (okr. 140 1) v kotu pa se zaveči, zabije, »kača« se postavi nanj, da ga varje za posebne prilike v družini in žlahti: za gostiivanje, za botrino, birmo ali tudi smrt bolehnih starčkov. V. Kunec. Pesnikove zaključne vrstice lepo povežejo dogajanje v naravi z deja- njem in nehanjem človeka: Veselo je bilo ob kopanju, toda zdaj (narečno prav: zaj!) je še bolj (za »moj« manjka vejica). Franček in (narečno prav bi bilo: no) Micika sta bila takrat (v jani) par, družnoi sta kopala. Prvič sta se videla. Zakaj ravno ti dve imeni? Ker sta Franček in Micika — po ljudskem reku — tako gotovo pri vsaki hiši — vsaj nekdaj sta bila! —, kot je samokolnica (tolige, kan- kole). Čeprav mlada si nista ugajala samo po zunanjosti, po lepem licu, po šegavosti in veselosti, ampak sta se na tihem ocenila tudi kot dobra delavca, ki jih bodo starši veseli, pa naj je ta reven, ona pa bogata, ali pa narobe. Dekle (devčica, devičica?, iz devka?, Ple- terš. dečki in devke, ogr. Valj. Rad., je dandanes pač manj znan izraz, bolj puca, diklina, diklinca) in fant (pajbar, Bube, tudi Čeh, čehak; vejica za »pajbar« je odveč!) sta včeraj sklenila zakonsko zvezo, zdaj sta mož (»moš« je očitna napaka, pisana pač po izgovoru) in žena. Pesnik poziva gori- čanca (na gostüvanji?) : pa j (pa j = ti je izrazito muropoljska oblika za ,pje'; pred tem vzklikom, medmetom, manjka vejica), prinesi mošta, da jima vsi nazdravimo in spijemo do dna. Ponavljam: Peter Skuhala ni priznan slo- venski pesnik, toda nihče med našimi vrhovi nii s tako lepimi, pesniškimi podobami ckitil strokovnega izrazja" in ovekovečil vino- gradniškega dela v celoti. OPOMBE /. Popevke. Po muropoljskem ali panonsko-slovenskem narečju zložil Peter Skuhala, duhovnik nemškega viteškega reda in župnik velikonedeljski v pokoju, 1907, Samozaložba, Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Uvod ,Iz naroda za narod' napisal Janez Ev. Kociper, kaplan ljutomerski. Besedilo pesmi s pesnikovimi opombami vred je tu po- natisnjeno v celoti in brez sprememb i{jezikovne napake, knjižne oblike v narečnem tekstu, nedosledna raba ločil, velike začetnice verzov, pomišljaji sredi vrstic!), le naglase sem dodal sam, in to zaradi pravilnega branja, prav tako sem opremil naslove z rimskimi, kitice pa z arabskimi številkami zaradi študijskega obravnavanja besedila. Za številke pesnikovih pripomb sem vzel enkratni vrstni red, ne pa po straneh v zbirki. — 2. Po strokovni plati je čla- nek pregledal in popravil fitopatolog inž. Janežič Franjo, nniv. prof. v Ljubljani. — 5. Popevko je na mojo željo v ljudskem duhu priredil za zborno petje prireditelj koroških narodnih pesmi prof. Luka Kramolc. — 4. Jezikovno, zlasti narečno stran članka je izboljšal in dopolnil dr. Rudolf Kolarič, univ. prof. t Ljubljani. — 5. Vinske mere: lagev (okr. 20001) je že manj znan izraz, štrtinjak (nemški Star- tin je od naše besede), četrtinjak (10 veder, 5&61), polov- njak (5 veder), št(i)riak (»/i štrtinjaka), po Pleteršniku. — 6. Bralcem bom hvaležen za ev. popravke in dopolnitve vinogradniškega izrazja iz vzhodne Štajerske. 38 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ARHIV POVELJSTVA ARMADNE SKUPINE MARŠALA SVETOZARJA BOROEVICA Med bogatimi zbirkami Državnega arhiva LRS v Ljubljani, ki je nedavno praznovat desetlet- nico svojega obstoja, je tudi srednje debel sve- ženj spisov, zemljevidov in risb, ki ipiredistavlja drobec nekdanje registrature pri poveljstvu armadne skupine avstrijskega maršala Sveto- zarja Boroeviča' iz časa prve svetovne vojne (li9iiifr—1918). Ko se je zamajala oktobra 1916 avstrijska fronta v Ilaliji in je nastopil razkroj Boroeviče- vih armad, se je začel splošen umik čet iz Be- nečije. Mase so se valile v zaledje in skušale peš, na konjih, na vozovih in po železnici aiti zasledujočim sovražnikom ter priti čim prej domov, ludi poveljstva soške in šeste armade ter armadne iskupine Boroeviča so hitela, da spravijo svoje stvari na varno. Poveljstvo soške armade je odšlo 3. novembra 1918 v Ljubljano in je tam prenehalo s svojim delom 14. novem- bra. 8. novembra je ustavilo svoje delovanje poveljstvo armadne skupine maxsala Boroeviča, 18. nov. pa komanda 6. armade v Celovcu.^ Ni še pojasnjeno, kako je prišel vlak s »prtljago« ge- nerala Boroeviča in registraturo poveljstva nje- gove armadne skupine na gorenjsko progo. Dej- stvo pa je, da so ga ustavili okoli 10. novembra (dneva ni mogoče točno ugotoviti) na kranj- skem kolodvoru. Ako upoštevamo razipoloženje sestradanih in slabo oblečenih vojakov in civil- nega prebivalstva ob prevratu, se ne bomo ču- dili, da iso se polastili živil, pa tudi zasebne imo- vine maršala Boroeviča (pohištva, obleke, po- sodja, pribora, vozil in dr.). Boroevič se je pozneje zanimal za usodo svoje »prtljage« iu dr. Janko Brejc, tedanji predsednik Narodne vlade Slovenije, je dal baje izvesti preiskavo. Morda pridejo kdaj ti spisi še na dan, ko bodo na razpolago iza proučevanje tudi .tiste arhiva- lije, ki so že dlje časa vekladiščene na raznih krajih v Ljubljani. Zaenkrat se morem sklice- vati le na trditve dr. Brejca v spominskem zbor- niku »Slovenci v desetletju 1918—1928«, ki pa pravno niso precizne: »Preiskava je ugotovila, da je bila Boroeviču prtljaga res odvzeta, toda slovenski držaoni organi tega niso storili. Dom- nevno so bili to organi Narodnih svetov ali Na- rodnih straž. Možno je tudi, da so mu jo zaiple- nili ob splošni zmešnjavi tik za fronto docela neodgovorni elemanti«.^ Značilno pa je, da je dal dr. Brejc Boroeviču, ki se je naselil v Ce- lovcu in je tam umrl 1. 1920, podporo na račun odškodnine za odvzeto »prtljago«. V enem izmed železniških voz je bila zložena registratuira poveljstva armadne skupine. Zanjo ni bilo (Zanimanja. Spise so zmetali z voza kar med železniške tire. Morda so upali najti še kaj drugega. O vsem tem je moral izvedeti tudi kranjski dekan, znani zgodovinar in nekdanji arhivar in urednik »Iz vesti j Muzejskega dru- štva za Kranjsko«, Anton Koblar. Poslal je hlapca Poldeta na postajo z vozom in mu naro- čil, naj prepelje vso registraturo v župnišče. Kolikor se morem spomniti, je naložil s spisi 7 voz. Dekan je dal začasno zložiti spise na tla v veliki sobi v 1. nadstropju, kjer je krasila stene značilna tapeta iz konca XVIII. stoletja.'' Nameraval je obogatiti z opisanim važnim zgo- dovinskim gradivom zbirke airhiva pri Narod- nem muzeju v Ljubljani. Toda prišlo je dru- gače. Dr. Brejc je sporočil Koblairju, da bo pri- šlo vojaštvo po omenjene spise in jih prepeljalo v Zagreb. Zakaj dr. Brejc ni dovolil, da previza- me iNarodni muzej v Ljubljani registraturo po- veljstva armadne skupine Boroevic, mi ni znano. Morda je tako odločila vojaška oblast. Ko pa so vojaki naložili tascikle na avito, sem bil prepričan, da ni ostalo ničesar več v Kranju. L. 1941 se je izkazalo drugače. Tedaj je iz- praznila nemška policija ves arhivski prostor v kranjskem župnišču. orednjeveški kodeksi ne- precenljive vrednosti in vsi drugi spisi in knjige so bili ogroženi. Le z odločnim m viztrajnim so- delovanjem tov. prof. l''ranceta Fistra ter tov. Albina Lebra in Gregorja Jelenca je uspelo spraviti zbirke ikranjisKega župnišča na varno. Pri popisu pa je prišel na dan tudi sveženj spi- sov, zemljevidov in risb, ki so ga 1. 1919 ob pre- vozu v Z.agreb najbrž pozabili vojaki. O usodi ostalega arliiva poveljstva armadne skupine Bo- roevič, ki ga je menda prevzel Vojni arhiv v Zagrebu, mi m nič znanega. Moj namen je skromen. Nekako ob štirideset- letnici opisanili dogodkov želim opozoriti na ne- katere spise v fasciklu, ki je ohranjen. Na tem mestu pa ne nameravam kritično pretehtaiti vse- bino aktov, še manj izčrpati snov. Za vojaškega strokovnjaika zlasti topniške in letalske stroice utegne ostati kakšna zanimiva podrobnost, ven- dar dvomim, če bo bralec izvedel kaj bistveno novega. Ohranjeni spisi niso več v prvotnem redu, ker se nanašajo na razna leta in različne za- deve. Morda so ležali kot pozabljeni drobci na tleh in jih je naknadno nekdo zložil in povezal. •Fo časovnem redu je najstarejši sestavni del fascikla fotografija, ki predstavlja topniški boj pri Gorici dne 1. novembra 1916. Spisi začno šele v dobi po 23. avgustu 1917, ko je predpi- salo vrhovno poveljstvo avstrijskih čet, da se oblikujeta prva in druga soška armada, gen. polkovnik Boroevic s svojim štabom v Postojni pa prejme položaj poveljnika armadne skupine. Vodja 1. soške armade je postal gen. polkovnik Vaclav baron Wurm, njegov šef gen. štaba pa polkovnik Teodor Körner pl. Siegringen, seda- nji predsednik avstrijske zvezne republike. Za poveljnika 2. soške armade so postavili gen. pehote Ivana pl. Henrdqueza, za njegovega šefa gen. štaba pa polkovni/ka Henrika barona Salis- Samaden.^ Ta armada jie imela vil. soški bitki med dru- gim svoje položaje tudi na Banjški planoti, kjer je prišlo avgusta 1917 do občutne krize avstrij- ske fronte. O tem poroča vrsta spisov našega fascikla, ki tvorijo neko enoto: FML Ludvik Goiginger, poveljnik 73. pehotne divizije, pred- laga poveljstvu 2. soške armade (23. sept. 1917) poročilo ió. gorske brigade o bojih na Banjški danoti od 22. avgusta do 14. septembra in za- iteva, da se preišče, koliko je utemeljena trdi- tev omenjene brigade, da je njej podrejeno topništvo v bojih na omenjeni planoti odpo- vedalo. Poveljnika artilerije (podpolkovnik Viktor van Goetliem in nadporočnik inž. Jurij Krzemien) sta priložila obrambne spise, ki pri- kazujejo paničen umik Avstrijcev proti Čepo- vanu.» Po italijanskem načrtu naj bi se polastila 2. armada pod gen. Ludvikom Capellom Banj- ščic in nato zasedla Tolmin in Trnovski gozd. Glavni napad se je moral vršiti na odseku Soče med Desk ami in Selom, kjer je bilo levo krilo 39 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO avstrijskega XV. in desno XXIV. (korpusa. Na tem kraškem azeanlju so bile avstrijske obramb- ne inaprave zelo skromne; manjkalo je tudi pit- ne vode in potov. Poveljstvo 10. gorske brigade se je pozneje čudilo, da čete niso pripravile nikakih i)oložajev na planoti n. pr. na hrbtu Kolka, ki je bil tako prikladen po prirodi. Viktor vam Goetbem, iki je dospel isredi junija 1917 s severnega bojišča na soško fronto, je sku- šal urediti topnišiko obrambo na odseku med Desklami in Logi. Postavil je dve skupini za zaporni ogenj, ki sta biU podrejeni 41. in 42. strelski brigadi ter eno skupino za borbo v da- ljavo s težkimi baterijami, ki jih je positavil na planoto vzhodno oid Jeleneka in Lohke. Ba- terije so si morale same urediti položaje in za- vetje za vojake in živali. Posebno slabo je ka- zalo za konje, ki jim je manjkalo krme in hle- vov. Zaradi deževnega in mrzlega vremena je poginilo v kratkem okrog 300 konj. To je mo- ralo postati usodno za topništvo, ko se je poka- zala nujna potreba premestiti baterije drugam. Po poročilu van Goethema se je pričela U. so- ška bitka 17. aivguista s silnim topniškim ognjem italijanske artilerije, ki je zdaleka presegala avstrijsko. Učinek je krepila uporaba bojnih plinov in letalsiki inapadi, ki so prisiliU že 11. avgusta poveljstvo XXIV. korpusa, da se je preselilo iz Cepovana v Lokve, nekaj dni po- zneje še XV. korpusa, ki je prenesjlo svoj sedež iz Podmelca v Hudo južino. Po spretnih pripra- vah, pri katerih je sodeloval prebegU češki čast- nik, je usipelo Italijanom 19. avgusta prestopiti Sočo in predreti skozi avstrijisko fronto med Ročinjem in Avčami. 42. avstrijska strelska bri- gada je bila povečini uničena. Njej podrejena topniška skupina za zaporni ogenj je prenehala delovati. Avstrijske čete so bile potisnjene na črto Morsiko—Vrh. Drugi dan (20. avgusta) so morali umakniti še iskupiuo, ki je izapirala pot v dolino potoka Avščeka na črti Avče—Frata. Enote, ki so utrpele močne izgube, so skušale urediti nov obrambni položaj na črti: Morsko— Kuk—iLevpa—Široka Njiva—Log. Istočasno je prejel van Goethem ukaz, naj takoj umakne svoje težke baterije na primerne nove položaje. Premestitev pa je smatral za nemožno, ker ni imel dovolj konj na razpolago in še so bili popolnoma oslabeli. Tudi je bila Jelenekova do- lina stalno zastrta s strupenimi plini. Zato je van Goethem naročil, naj vztrajajo baterije na svojih položajih in posegajo še dalje v boje pehote. Toda kmalu je bila večina topov zadeta in uničena. Do vasi Lohka je mogel spraviti le še dva topa. Ker je bila vsa okolica zakrita v oblak dima in prahu, so učinkovali optični si- gnali le v neposredni bližini. Tudi z zaledjem je bila prekinjena vsaka zveza. V tej zmedi so mnoge baterije same razstrelile ali kar zapustile svoje topove. Pri tem je bil izgubljen tudi pre- težni del telefonskega materiala. Tako je bilo avstrijsko topništvo skoraj docela izločeno. Po cesti iz Cepovana pa ni mogel dobiti poveljnik artilerije novih baterij zaradi premočnega pro- meta. Zato je uspel Italijanom prodor na planoto Banjščic, kajti že 21. avgusta se je pričela ma- jati nova obrambna črta avstrijske pehote. Po močni tojMiiški pripravi je napadla italijanska pehota in dospela na Kuk. Avstrijske čete so se umaknile proti Jeleneku. Prišlo je do bojev na terenu med Vrhom in Humar ji. Kritičen po- ložaj je postal še bolj občuten, ker se je raz- širila vest, da so prodrli Italijani tudi severno od Levpe in da gredo proti Kalu. Nato je poslalo armadno poveljstvo na pomoč 73. pehotno divizijo pod Ludvikom Goigingerjem, ni ji pa dalo na razpolago tovornih avtov, da bi dospela hitreje in morda še pravočasno na bojišče. Zato so izgubili Avstrijci naslednji dan (22. avgusta) popoldne še Jelenek. P,rvi bataljoni 73. peh. divizije (10. gorske brigade) so posegli šele ponoči v boj dn vrgli s protinapadom na- sprotnika z vrha Kolka. Položaj na planoti je bil izredno kriitičen. Pehota v prednjih vrstah gikrušena, demoralizirana, brez odpornosti in brez rezerv. Artilerije dejansko ni bilo. Večji del topov je izgubila, ostanek se je umikal, pa ni imel municije, ne opazovalcev, ne zvez. Ves poveljevalni in obveščevalni ustroj ni več učin- koval, tako da niti čete niti njihovi poveljniki niso bili dovolj orientirani o lastnem položaju in položaju sosednjih skupin. 10. gorska bri- gada, ki je zasedla najprej vzpetosti vzhodno od Humarjev in Lohke in nato zamenjala izmu- čeno moštvo na Kolku, je bila navezana baje le na ročne granate in strojne puške, ker je delovanje avstrijskega topništva skoraj popol- noma prenehalo. Ko pa je bila še sredina 106. črnovojniške pe- hotne divizije pri Rutarščah prebita, so se pre- nesli boji že na črto Vodice—Dragovice. Zato so bili zvečer pri generalnem štabu v Postojni močno potrti. Ker je obvladovalo italijansko topništvo bojni prostor popolnoma, bi ne bilo mogoče preprečiti poraza, če se posreči Italija- nom premagati še čete 73. pehotne divizije. Zato se je odločil Boroevič še isiti večer, da opusti položaje na planoti Banjščic Sv. Duha ter umakne čete na neko črto, ki bi potekala od Sv. Gabrijela po severnem robu Trnovskega gozda na vzhodni rob Cepovaeske doline, odtod pa po črti Spilenca—Koren—Hoje—Log. Naslednji dan (23. avgusta) ob 9. uri dopoldne je bilo izdano povelje za umik, ki naj bi ga iz- vršili ponoči od 23. na 24. avgust. Goiginger pa ni presojal položaja tako pesimistično. Sklenil je, da se umakne zaenkrat le do črte Log—Meš- njaik—Hoje—jugozahodno od Kala—Vrhovec— Madoni—Zagorje—Sv. Gabrijel. Umik čet in ma- teriala preko Cepovanske doUne bi utegnil imeti katastrofalne posledice. Ze ukaz o umiku do Cepovanske doline je zelo slabo vplival na raz- položenje vojakov, ker so sklepali iz tega, da so bile čete nekje drugod poražene. Ko je do- spelo povelje iza umik, so baterije po poročilu 10. gorske brigade deloma razstrelile svoje to- pove, delotiia popustile in zbežale. Pehota je opazila zahodno od Humarjev 10 topov, ki jih je pustilo moštvo, dasi Italijani še niso prišli do tja lin bi jih mogli odpeljati do časa predpisa- nega umika. Pešci so skušali irazstreliti omenje- ne toj>ove z ročnimi granatami, pa jim ni uspelo. V bližini Vrhovca je stalo tudi 10 topov, ki jih je pustila artdlerija na cedilu. Te je spravila pehata na varno. Pehota je zasedla ponoči nove položaje, ki so bili zgoraj omenjeni, ki pa sprva niso nudili potrebnega kritja. Se v teku 24. avgusta je baje zvlekla pehota nekaj topov in mnogo municijskih in trenskih voz kljub močnemu sovražnikovemu topniškemu ognju za fronto. Obravnavana poročila kažejo, da je utrpela avstrijska artilerija ogromne izgube na topovih in materialu, ker je deloma razstrelila del ama zapustila topove, ko se je bila lastna pehota še v prednjih vrstah. Ob umiku so po- 40 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRA JEVNO ZGODOVINO KRONIKA vzročile topniške in trenskc kolone silen zastoj j na edini cesti proti vzhodu. Poveljstvo 10. gorske brigade je tožilo, da artilerija od 24. do 27. avgu- sta ni nudila pehoti nikakršne podpore. Za raz- položenje pri topništvu je bilo značilno vpra- šanje nekega poveljnika baterije dne 25. avgu- sta, ali sme razstreliti svoje topove, ker je me- nil zaradi pomanjkljivega opazovanja, da je postal njegov položaj nevzdržen. Posebno težko je bilo, da je obstreljevala artilerija kljub po- novnim opozorilom in danim znakom večkrat lastno pehoto in ji baje povzročala težje izgube kot nasprotniku tako, da je bil 26. avgusta bri- gadir prisiljen ustaviti streljanje baterij. Van Goethem se je sHiceval na povelje di- vizije, da morajo vse baterije talkoj nazaj v prostor Severino od ceste Podlešče—Cepovan. Kolikor pa bi jih ne mogli premeistiti, morajo topove, municijo in drugo bojno orodje, ki ga puste, brezpogojno uničiti ali napraviti nerabno. Položaji avstrijskih čet na iBanjiški planoti 'od 19. do 27. avgusta W17 (po knjigi: Österreich-Ungarns letzter Krieg m4-19il8, VI. B., priloga 19) 41 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Ukaz o umiku je imel za posledico brezupno zmedo pri artileriji, ki je pripadala raznim skupinam in divizijam. Premikanje na edini cesti, ki je bila zamašena že od prej, je povzro- čilo še večje težkoče, kar je vplivalo tja do pehotnih položajev na fronti. Mnoge baterije so stale še 24. avgusta na svojih prejšnjih me- stih. Zmedo označuje že dejstvo, da so potre- bovali pešci od Lokovca do Čepovana štiri in še več ur. Znaki paničnega bega so bili opazni še več dni po omenjenem umiku v Cepovanski dolini. Van Goethem je zatrjeval, da so odpo- vedala v dneh 23.—24. avgusta vsa višja povelj- stva. Pomagal si je sam in sestavil neko topni- ško skupino, s katero je posegel 25. avgusta v boj. Res pa ni manjkalo kratkih strelov, ker ni imel izvidnikov in opazovalcev. Upoštevati .se mora tudi dejstvo, da so oddali nekateri to- povi že preko 12.000 strelov in razprševali iz- strelke preko 600 m. Nadporočnik Krzemien, ki je tudi zagovarjal delovanje artilerije, pa je trdil, da mu je pomagala pehota samo enkrat pri reševanju topov, da pa so v mraku izginili pešci, potem ko so se polastili konserv in kru- ha, ki je bil v nahrbtnikih na topovih. Pehota mu je odrekla jiomoč tudi pri donašanju muni- cije za topove. Zagato na cesti proti vzhodu je povečal nek 30,5 cm možnar, ki mu je počila os in je obtičal sredi pota. . Pri nadaljnjih napadih na novo obrambno črto Italijani niso dosegU zaželenega dokonč- nega cilja. 27. avgusta je bila avstrijska arti- lerija že bolje urejena, vendar je bilo njeno streljanje baje še tako nezanesljivo, da niso upale čete izvesti protinapad. Kriza na Banjški planoti pa je bila premagana.' V »Zbranih poročilih o uporabi bojnih plinov v borbi« je iz časa 11. soške bitke pod točko 1. izvleček Boroevičevega poročila vrhovnemu poveljstvu o streljanju Italijanov s plinom, ki zaključuje s povzetkom, da je bil potek borb na avstrijski strani resno ogrožen zaradi ob- streljevanja z bojnimi plini samo v enem pri- meru.« Drugače se glasi poročilo iz jesenske ofenzive (oktobra 1917),'> ko so posegle nemške čete na soško bojišče in izvedle 24. oktobra v Bovški kotlini močan napad s plinometi. Nem- ški poveljnik zatrjuje v svojem poročilu pod t. 8, da je bil učinek strahoten. V globeli so našli vso posadko (500—600 mož) mrtvo. Iz lege mrtvecev so sklepali, da je nastopila smrt ne- nadoma. Našli so tudi poginule konje, pse in podgane." Enako je opisal Iv. Matičič'' dogodek pri Bovcu: »Vse je bilo črno, zeleno, sežgano od nemškega plina«. Po prelomu pri Bovcu in Tolminu so se umaknili Italijani do reke Piave, kjer je kon- čal avstrijski pohod.'^ Na bregovih reke sta ob- stali armadi in se preurejali. Na avstrijski strani so ukinili 26. decembra 1917 poveljstvo 2. soške armade. Gen. polkovnik baron Wurm s polkovnikom Körner jem kot šefom gen. štaba je združil kot »Soško armado« vse enote dote- danje armadne skupine Boroevič pod seboj. 11. januarja 1918 pa je prevzel gen. polkovnik Bo- roevič s polkovnikom Antonom pl. Pitreichom kot šefom gen. štaba vodstvo armadne skupine, ki sta jo tvorili soška in 14. nemška armada. Ker so pa kmalu nato nemške čete odšle, je stopila na mesto 14. nemške armade novo po- stavljena 6. armada pod gen. polkovnikom nad- vojvodom Jožefom. Da bi mu olajšali podre- ditev pod Boroeviča, so podelili 1. februarja 1918 Boroeviču čin maršala. Vendar nadv. Jožef ni ostal do konca vojne podrejen. Ko je moral odstopiti 15. julija maršal Konrad pl. Hötzen- dorf, je stopil na njegovo mesto nadv. Jožef. Poveljstvo 6. armade pa je dobil Alojzij knez Schönburg-Hartensitein, njegov šef gen. štaba pa je postal Viktor Lorx pl. Ruszkin. Pod povelj- stvom armadne skupine Boroevič so bile, kakor se da iz spisov obravnavanega fascikla posneti: Soška in 6. armada ter poveljstvi pripadajočih etapnih ozemelj. Poveljstvo armadne skupine pa je imelo poleg generalštabnega še oddelek za civilno upravo." Preosnova pehote v vojaški oddelek z različ- nim orožjem je hitreje napredovala. Pehotni polki so dobili poleg pehotnih bataljonov, telefonskega voda, tehnične komjjanije, voda s pehotnimi to- povi tudi posebne strojniške bataljone oziroma kompanije." Potrošnja strojnih pušk je silno rasla. Uporabljali so razne sisteme: Schwarzlose, Bergmann in italijanske Fiat. V začetku marca 1918 je prosil 63. pešpolk za popolno novo opre- mo svoje kompanije s strojnimi puškami, ker je izgubila v 12. soški bitki razen 4 vse stroj- nice. Značilno je bilo, da je moralo odobriti vrhovno poveljstvo, da so smeli polki razstaviti strojne puške, ki so postale nerabne, in obdr- žati za rezervo tiste dele, ki so bili še porabni. Posebno težavna je bila obramba pred sovraž- nimi letali s pomočjo strojnih pušk, odkar je odšlo nemško protiletalsko topništvo, ker je manjkalo posebnih vizirjev in specialne muni- cije. V tem pogledu so biU nasprotniki mnogo bolje opremljeni. Na angleškem letalu, ki so ga zajeli Avstrijci septembra 1918, so ugotovili dvoje vrst strojnih pušk: sistema Maxim in Lewis ter specialno fosforno municijo. V poseb- nem poročilu so opisali strojnice, patrone in njihovo učinkovanje. O pomenu strojniških čet priča tudi ponovni ukaz vojnega ministrstva (24. julija 1918), da morajo uvrstiti najboljše moštvo najprej v strojniške čete, potem pridejo šele na vrsto ostale pohodne (Marsch-) forma- cije.''^ Zaradi pomanjkanja krme in konj je bila usoda konjenice zapečatena. Konji so morali biti rezervirani za topništvo. Kljub vsem po- skusom, rešiti vsaj del konjenice, je avstrijska konjenica izginila s pozorišča.'" Marca 1918 so dodelili konjeniške oddelke (eskadrone) posamez- nim pehotnim divizijam (brigadam) soške in 6. armade. Kmalu pa se je izkazalo, da ustreza po svoji borbeni vrednosti ena konjeniška divi- zija peš komaj eni pehotni brigadi. Zato je na- ročil Boroevič junija 1918 obema armadnima poveljnikoma, naj skrbita, da postanejo kava- lerijske divizije s temeljito vežbo čim prej ena- kovredne pehotnim divizijam v napadu, ob- rambi in izgradnji položajev. Predvsem morajo skrbeti za primerno izobraževanje konjeniških častnikov. Boroevič ne bo trpel averzije veli- kega dela kavalerijskih častnikov zoper čisto pehotno vežbanje. Konjeniške divizije naj nato kmalu opremijo s strojnimi puškami, drugimi posebnimi bojnimi sredstvi in po možnosti tudi s topovi, kakor jih imajo pehotne divizije. Cilj naj bo, da bi prišla borbena moč teh čet čim hitreje v sklad z ostalimi rodovi vojske." Do večjih reform je prišlo tudi pri topništvu. Trdnjavski artileriji je pripadla vloga težkega topništva na bojnem polju. Pomen trdnjav sa- mih pa je v teku prve svetovne vojne močno nazadoval. Ker so želeli sedaj težko artilerijo 42 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Uiporiabljati v bitkah, so nadomestili stari naziv »trdnjavskega topništva« z imenom »težke arti- lerije«.'** Zato najdemo v našem fasciklu vrsto spisov, ki obravnavajo formiranje polkov tež- kega topništva v območju armadne skupine Boroevič, preglednice specialnih topov od 13 do 42 cm, predpise za znake omenjenih polkov in razne premestitve.'" iProizvodnja težkih topov pa ni bila kos potrebam armad. 29. julija il918 prosi Boroevič vrhovno poveljstvo, da bi smel obdržati oddelek težkega topništva, ki ga za- hteva zase nadvojvoda Jožef. Fri soški armadi je prišel na 4 lahke topove komaj 1 srednje težek top.2» iNa italijanski fronti so občutile avstrijske čete nasprotnikovo premoč glede minometov. Čeprav so jih dobile v teku leta 19il7 nekaj več, so bile to vendar le priprave z majhnim do- metom (800—.1400 m) V nekem nedatiranem spisu toži 6. armada, da potrebuje izdatno število težkih minometov, ki bi učinkovali na razdaljo preko 2400 m. Dotlej je imel vsak korpus le 4 takšne. Zdaj so jim poslali iz vojnega plena italijanske 24 cm minomete.^^ Posebno važno je postalo za artilerijo topniško merjenje (Artille- riemesswesen), da se ugotovi položaj nasprotni- kovih baterij. Boroevič je opozoril 7. marca 1918 obe armadi, naj otežkočita vsako sovraž- nikovo delovanje, ki ima takšen namen, ker je uničila nasprotnikova artilerija že nekaj kratov avstrijske topove.-^ Risba francoskega modela tankovskega voza je edina sled o tej novi vrsti orožja, ki pa na italijanskem bojišču ni prišla do veljave. Kot bojni plini za granate in mine so prišli na avstrijski strani »zeleni — modri — rumeni križ« (tako so jih imenovali po zunanjih zna- kih) v poštev. Boroeviča je skrbelo že marca 1918, ali se ohrani učinkovitost granat, ki so polnjene z bojnimi plini, dlje časa.^« Praktično je prišlo v večji meri do upoirabe bojnega plina »zeleni križ«, drugega je poslalo nemško poveljstvo šele v začetku junija in ga niso mogli več uporabiti pri ofenzivi, ki se je začela 13. junija. Zadnjega pa tedaj Nemci vobče niso hoteli dobaviti. Ob neuspeli junijski ofenzivi baje avstrijski bojni plin ni prida učinkoval, ker se je zaradi daljšega vskladiščenja že raz- krojil. To so baje ugotovili pozneje pri poskus- nem streljanju, ki so ga priredili pri Boroevi- čevem armadnem poveljstvu proti mačkam in psom; tem menda bojni plin ni škodoval.^" O večjem komparativnem plinskem streljanju z raznimi vrstami plinskih granat pri poveljstvu soške armade poroča spis z dne 24. avgusta 1918.^° Še septembra i. 1. obvešča vrhovno po- veljstvo Boroeviča strogo zaupno, da plina »ru- meni križ« ne morejo izdelovati v državi, ker še ni toliko napredovala avstrijska industrija, da pa dobavljajo Nemci mesečno 33 ton omenje- nega bojnega plina, kar zadošča za 33.000 gra- nat." Avstrijsko bojno letalstvo se ni moglo do- volj razviti, še manj dohiteti razmah nasprotni- kovih letalskih sil. Iz dneva v dan so te posta- jale številčno močnejše. Imele so tudi boljše priprave.^* O tem priča tudi brošura v našem fasciklu, ki kaže vrste letal na italijanskem bo- jišču: francoske tipe (Farman, Caudron, Mo- räne), angleške (iNieuport), italijanske (Caproni) in avstrijsko-nemške (Lloyd, Fokker, Loliner, Brandenburger).^* Vrsta spisov priča, kako malo učinkovito je bilo obstreljevanje nasprotnikovih letal po avstrijskih četah. Bolj zanimiv je le Stanje položajev pri Gorici 1. novembra 1916 ob 8. uri zjutraj. Posneto s Sv. Gabrijela, kota 646 ml I 43 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ukaz avstrijskega vrhovnega poveljstva 6. ar- madi, ki ga je prejel Boroevic 4. marca 1918, naj izvede bombni naj>ad na Abano Bagni (zna- menito kopališče, 6km jugozahodno od Padove), kjer je bilo italijansko, francosko in angleško vrhovno poveljstvo.'' Za zdraostuene razmere v obalnem delu Be- nečije, v Makedoniji in Albaniji je pomemben vir deloma nepopolni zapisnik zborovanja vo- dilnih vojaških zdravnikov iz začetka 1. 1918, ki opisuje velike težave pri pobijanju malarije. Prvo točko dnevnega reda so tvorile izkušnje zdravnikov pri uporabi kinina kot profilaktič- nega sredstva, ki ga je bilo vedno teže dobiti. Drugi del obravnave so bila mehanična zaščitna sredstva, končno so sklepali o organizatornili ukrepih, ki naj bi preprečili nadaljnje širjenje te bolezni.ää Pri soški armadi je terjala mala- rija precej žrtev; avgusta 1918 se je razširila še griža pri mnogih divizijah, da je zbolelo dnev- no okoli 70 mož, kar je bilo pa delno tudi po- sledica pomanjkanja hrane. Avstrijsko' vrhovno vodstvo je želelo pri na- meravani veliki ofenzivi uporabiti nov način bojne taktike, ki so ga baje izdelali in preizkusili Nemci. Talko so upali prebiti fronto Itailijanov in njihovih zaveznikov na Piavi in privesti do premičnega načina bojevanja.^'' Februarja in marca 1918 so priredili poseben tečaj za višje častnike, zlasti za komandante polkov, v vasi Passariano, 4 km jugovzhodno od Codroipa, kjer se je oktobra 1797 preliminarno pogajal general Napoleon BonapaTte z avstrijskim zastopnikom glede sklepanja znanega kampofomiijsikega miru. Kako pomemben je bil omenjeni tečaj, je razvidno iz dejstev, da je bila za vežbanje novih taktičnih načel na razpolago cela divi- zija (44. strelska). Vrsta spisov v našem fasci- klu pa kaže, da je predvidevalo vodstvo tečaja tudi drugačne faze v razvoju dogodkov na bo- jišču. Zato so dali udeležencem podrobna na- vodila za primer: 1. da je potrebno preiti od premičnega načina bojevanja na pozicijski, 2. če so ugotovljeni znaki, da pripravlja so- vražnik ofenzivo, 3. .če je začetek sovražnikove ofenzive le še vprašanje nekaj dni, 4. če se je začela bitka, 5. če se stopnjuje jakost bitke, 6. če je sovražna pehota po artilerijski pripravi vdrla v avstrijske prednje postojanke, 7. če je Lil sovražni napad odbit in je bilo treba izvesti protinapad.^'' Novi načini bojevanja, ki so jih morale vež- bati čete, bi dosegli uspeh kvečjemu, če bi Avstrijci presenetili sovražnika in bi zaradi tega ostali sovražnikovi vojaki na prostorih, ki jih je obvladovalo napadalno topništvo. Toda priprave avstrijske junijske ofenzive so bile pravočasno izdane.^' Sovražne čete so se umak- nile pred pričetkom topniškega ognja v zadnje črte in čakale na napad avstrijske pehote, ki si je morala šeie priboriti prehod čez naraslo Piavo. Zato je bila ta največja ofenziva avstro- ogrske armade odbita, njene glavne sile raz- bite.3' Na tečaju v Passarianu je predaval o obi>e- tčeoalni službi pri armadnih poveljstvih Feliks Tomašovič, stotnik pri gen. štabu.^« Iz »zaup- nega« referata, ki se je ohranil v našem fasci- klu, se da posneti, da sta zbirali obe armadi gradivo iz opazovanj in prijav čet, balonskih in letalskih opazovalcev, iz izjav ujetnikov, iz za- plenjenih spisov, letalskih fotografij in poročil telefonskih prisluškovalnih postaj. Za posebno I tajnost je smatral referent prisluškovanje ra- dijskih oddaj (Radioabhorchdienst). Pozval je udeležence tečaja, naj o tem ne govore in tudi ne dovolijo, da bi govoril kdo drug o predmetu. Trdil je, da dešifrirajo vse sovražnikove radij- ske brzojavke kljub raznim težavam, zlasti upo- rabi tajnih znamenj. Menil je, da sovražnik niti ne sluti, da prejmejo Avstrijci vsako poročilo, ki ga odda italijanska komanda, ki razpolaga z radijsko postajo, istočasno s tistim italijan- skim poveljstvom, kateremu je bilo namenjeno. Izredno je baje koristila ta panoga obvešče- valne službe ob avstrijskem prodiranju v Be- nečijo, ko so se vsak dan oglašale umikajoče se italijanske komande, sporočale svoj položaj in navajale svoje čete. S tem so baje izvedeli Avstrijci o poskusu Italijanov, da bi se ustavili ob Tilmentu, in o razvrstitvi njihovih divizij. Izvedeli so tudi, kdaj so dospele prve antantine pomožne čete v Italijo. Predstavmik ob\eščevalne službe je tudi oce- nili iz lastne izkušnje pomen posameznih virov. Trdil je, da s pomočjo zaupnikov Avstrijci niso mogli dosti izvedeti in da nič ne kaže, da bi pridobili na ta način kaj bistvenega gradiva.'" Najvažnejše so postale izjave vojnih ujetnikov, ii so morali prehoditi pravcati križev pot, ker so jih ponovno zasliševali pa tudi prisluškovali njihovim pogovorom. Ujetniki so dajali redno najboljša in najbolj zanesljiva obvestila.^" O italijanskem prostaku je trdil Tomašovič, da se da od njega izvedeti mnogo, če ravnajo z njim prijazno, potrpežljivo, govore z njim med šti- rimi očmi, mu dajo nekaj cigaret, škatljo sar- din in kozarec vina. Ti vojaki narišejo ves po- ložaj na fronti in pojasnijo vse podrobnosti na podlagi letalskih fotografij in kart. Prav isto pa je veljalo za italijansko obveščevalno službo, kii je zbirala jkidatke iz izjav vojnih ujetnikov in prebežnikov. Po nekem naključju je prišla baje takšna zbirka za dobo od začetka vojne do 12. soške bitke v roke Boroevičevega povelj- stva. Bila je dokaz, kako dobro je bila večina avstrijskih vojakov informirana o vsem in kako so dajali mnogi avstrijski častniki Italijanom nasvete, kaj naj Uikrenejio, da bodo dosegli pri naslednjem napadu svoj cilj. Zelo pohvalno se je izrazil Tomašovič o italijanskih častnikih. Komaj 2 "/o ujetih častnikov je izklepetalo ko- ličkaj pri zasliševanju. Še med seboj se niso hoteli pogovarjati, kakor da bi slutili, da obsta- jajo prisluškovalne najjrave. Kot primer izredno točnih informacij Italijanom je navedel refe- rent nekega češkega poročnika, ki je prikazal oktobra 1917 seistav avstrijskih čet na Krasu in njihove priprave za veliko nemško-avstrijsko ofenzivo, vendar mu Italijani niso dovolj za- upali. Dokler se stale armade na Krasu, ni manjkalo vojnih ujetnikov in tudi ne italijan- skih vojaških begunov. Januarja 1917 so zaple- nili Avstrijci pri Kostanjevici zauipmo italijan- sko povelje, ki je označevalo tedanjo fazo kot »ziimsko obrambno periodo«. Iz tega so mogli Avstrijci zanesljivo sklepati, da pred aprilom ne bo italijanskega napada, čeprav so sporočali zaupniki, da se pripravlja ofenziva. Kadar pa ni vojnih ujetnikov, mora ukazati armadno poveljstvo, da zajamejo čete vsaj nekaj sovraž- nikovih vojakov. Pri preiskavi vojnih ujetnikov so tem od- vzeli tudi zasebno korespondenco in eventualne službene spise. Pisma in kartice italijanskih vojnih ujetnikov so imela poseben pomen, ker 44 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je bila pri Italijanih navada, da so zelo radi dopisovali s svojimi sorodnitki in rojaki, ki so služili pri drugih edinicah. Iz te korespondence je mogla obveščevalna služba spoznati ustroj in sestav armad, nove formacije, premestitve čet in pripravljene vojaške akcije. Za časa bitk na Krasu je moral Tomašovič predelati v eni noči korespondence 1000—2000 ujetnikov. Ker je imel baje skrbno in stalno evidenco o pri- padnosti vseh farmacij, si je bil zjutraj že na jasnem, s katerimi deli italijanskih armad ima opraviti določeni odsek fronte.*' Tako je baje ugotovil februarja 1916 premik divizij na odsek pri Avčah, drugič je izvedel na enak način, da Dripravljajo Italijani napad na Tirolskem. Iz seležnice italijanskega stotnika je povzel dis- pozicije za napad XIII. italijanskega korpusa. Enako je imelo tudi italijansko poveljstvo od- lično gradivo na razpolago. To so ugotovili v 11. soški bitki, ko so zajeli pisarno brigade Catanzaro, kjer je bila med drugimi spisi tudi skica avstrijskih obrambnih naprav na Krasu. Zato ne bi smeli jemati častniki važnih vojaških zapiskov v spredäije bojne črte s seboj. Zanimivo posameznost tvori tudi Tomašovi- čevo poročilo o telefonskem prisluškovanju v strelskem jarku. Na ta način so baje izvedeli Avstrijci točno dan in uro začetka topniškega obstreljevanja in pehotnega napada v 3. soški bitki. Toda že decembra 1915 so obvestili pre- bežniki Italijane o tem prisluškovanju. Od tedaj ni bilo več tako ugodno. Referent je priznal, da je telefonska disciplina pri Italijanih sedaj tako vzorna, da ne morejo Avstrijci prestreči dosti pogovorov. .Nasprotno pa se pogovarjajo avstrijski častniki preveč odkrito po telefonu med seboj o položajih baterij, minometov, ko- mand, rezerv, municijskih zalog in podobnem." Pri obeh armadah so bili posebni oddelki za prisluškovanje telefonskih pogovorov (Spetelf- auswertungsstellen), ki so dostavljali vsak dan strogo tajna poročila. Poseben odsek je zbiral in sestavljal poročila za vso fronto (Nachrich- tenabteilung)."* Evidenčna skupina »Sovražnik« se je zanimala tudi za delo sovražne propa- gande, ustanavljanje češko-slovaških, romun- skih in poljskih legij itd." Obveščevalna služba je prispevala gradivo za razne spise, ki so se ohranili v našem fasciklu, n. pr. za sezname ita- lijanskih, francoskih in angleških divizij in pol- kov ter skice njihovih položajev." Vse kaže, da je imelo Boroevičevo poveljstvo do oktobra 1918 precej pravilno sliko o porazdelitvi na- sprotnikovih airmadnih skupin. O težavah pri dopolnjevanju izgubljenega mo- štva in ohranitvi borbene moči vojaštva poroča vrsta spisov.*" Nadvse značilen je bil sledeči dogodek: 13. aprila 1918 se je odpeljala 1. kom- panija XXXIX. pohodnega (Marsch-) bataljona 97. peši)olka na italijansko fronto, toda do 50. junija i. I. še ni dospela na namembno mesto. Zato je ukazalo Boroevičevo poveljstvo, naj jm)- izvedo, kam je izginila.'" Da bi olajšali težko vprašanje prehrane, so zaposlili julija 1918 po- hodne formacije od XLI. bataljona dalje izme- noma za 4 tedne pri žetvenih opravilih.*' Po- drobna navodila so tedaj predpisovala že posta- vitev XLII pohodnih formacij, katerim naj bi avgusta sledila XLIII., nato pa XI_JV. pohodni bataljon.** Toda mnogi vojaški uradi so bili še z XLI. formacijo v zaostanku. Kr. madžarski honvedni minister je obljubljal septembra 1918 Boroevičevemu poveljstvu, da bo postavil XLV. pohodno formacijo, in predpisal, da sme biti v njih kvečjemu do 40«/o Srbov oziroma Romu- nov.^" V začetku oktobra 1918 pa je rezerviralo vrhovno poveljstvo nekatere pohodne kompa- nije za dopolnitev orožniških bataljonov »S« in jih poslalo v Beograd." ' Ze prve dni jainuarja 1918 soi začela usihati prehrambena sredstva Benečije. Sredi januarja je nastopila pri obeh armadah ob Piavi kriza v preskrbi, februarja se je zaostrila in dosegla marca 1918 svoj prvi višek. Vojaki so mnogo pretrpeli zaradi nezadostne, skrajno enolične hrane: kruha so prejeli 125 do 500 gramov dnevno, mesa 160 g moštvo na fronti, ostali po- gosto nič, masti 8 g, povečini suho sočivje, ki je bilo skrajno nepriljubljeno. Povprečna telesna teža vojakov ja padla na 50 kg.*- Po čudnem naključju se je ohranila v našem fasciklu brzo- javka nadvojvodje Jožefa Boroevičevemu povelj- stvu z dne 27. maja 1918: »Pri današnjem obisku fronte je nastopilo moštvo nekega odličnega pešpolka v deputaciji ter prosilo za izboljšanje menaže, ker morajo umreti od lakote. Prepričal sem se, da odpade 50 g mesa na moža za dobo 24 ur. Pri talkini dotaciji mora v kratkem popol- noma odpovedati delovna sposobnost čete. Tudi položaj glede moke je beden, izboljšanja ne gre več odgoditi^ä«. Generaištabni polkovnik Rudolf Kiszling, pozneje generalni drž. arhivar Vojnega arhiva na Dunaju, ki je opisal ta primer v oficialni zgodovini »Österreich-Ungarns letz- ter Krieg 1914—1918«,** je pa zamolčal Bo- i'oevicev odgovor in naročilo nadvojvodu Jo- žefu, ki mu je bil tedaj še podrejen, naj ener- gično nastopi proti takšnim pojavom, ki pričajo o nevarno omajani vojaški disciplini. Deputacij moštva ne pozna vojaški pravilnik (reglement). Zglasitev deputacije je obžalovanja vreden pre- grešek zoper disciplino. Nadvojvoda bi moral deputacijo brezpogojno zavrniti. Brzojavno naj sporoči številko polka, ki mu je pripadala de- putacija. S takšnimi slabo hranjenimi vojaki so pričeli Avstrijci svojo zadnjo ofenzivo junija 1918.'** Ko pa je končala velika bitka v Benečiji s težkim neuspehom, je pritisnil glad pri voja- štvu na fronti še huje. Julija in avgusta pogo- sto ni bilo grižljaja inesa, nitd grama maščobe, zjutraj in zvečer prazna črna kava, opoldne suho sočivje, majhna porcija slabega kruha, morda nekaj buč. Obleka vojakov je bila še bolj bedna kot preskrba z živili.*« Pomembno vlogo pri razkroju avstrijskih armad so imeli povratniki iz ruskega vojnega ujetništva." Ze januarja 1918 so se pričeli vračati, od aprila dalje pa v vedno večjem številu. Vo- jaška uprava se sprva ni znašla. Ni bilo po- sikrbljeno za hrano, prenočišče, obleko in zdrav- stveno zaščito tistih tisočev, ki so prihajali. Po- zneje so uredili zanje karantenske postaje. Toda ravnanje s povratniki ni bilo primerno. Dolgo- trajna procedura je vzbujala ali krepila v njih ogorčenje zoper državo, (dede na izkušnje v ruskem vojnem ujetništvu zelo mnogi nikakor niso hoteli več ponovno oditi na fronto in se podrediti strogi vojaški disciplini. Povratniki so doživeli rusko revolucijo in videli tudi doma dosti gorja, bridkosti in socialnih krivic.** V nenavadno tesnem časovnem zaporedju so si sledili maja 1918 upori dopolnilnih čet na Šta- jerskem v Judenburgu (17. pešpolk),*" v Murau (7. lovski bataljon), v Radgoni (97. pešpolk), v Neumarktu (bosanski 20. lov. bataljon), na Ti- rolskem v Lienzu, na Češkem v Runiburku in 45 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Češki Lipi, im Ogrskem v Bratislavi, Budim- pešti, Pečuliu in bubotici, v Hercegovini v x\Io- starju, v Srbiji v Kragujevcu (71. slovaški peš- polk), na Poljskem v Przemyslu in Lublinu."" Nekaj sledov omenjenih uporov najdemo tudi med spisi našega fascikla. Gre za premestitev dopolnilnih (nadomestnih) bataljonov 17. peš- polka in 7. lovskega bataljona v Benečijo pod oblast soške armade."' Posebno zanimivo je po- ročilo 10 irazpoloženju pri nadomestnem bata- ljonu 71. pešpolka v Kragujevcu: Moštvo je po zatrtem uporu molčeče, nezaupno, vendar ni dvoma, da sodi večina vojakov: »Tu ne moremo ničesar storiti, na fronti pa že vemo, kaj je ukreniti, namreč prebežati k sovražniku.« Po- vratniki so baje prejiričani, da so v ruskem ujetništvu več prestali kot njihovi tovariši na fronti. Poročilo zaključuje: »Pri njih je imela ruska revolucija in propaganda poln uspeh. Zato ne marajo več na fronto.«"- JuUja 1918 je pozval Boroevič obe armadni skupini, naj skr- bita za ohranitev discipline med povratniki iz ruskega vojnega ujetništva. Opozoril jih je, da gre pri tem pogosto za ljudi, ki so prežeti bolj- ševiških in revolucionarniili idej, za katero sku- šajo pridobiti pristašev. Zato naj bodo častniki v čim tesnejšem stiku z moštvom, da spoznajo pravočasno nevarne elemente. Častniki naj rav- najo z moštvom pravično in blagohotno, skrbe čim bolj zanj, ga poučujejo in vplivajo v domo- ljubnem in dinastičnem smislu. Če pa zapazijo komandanti primer zločinske nediscipbniranosti, morajo nastopiti hitro, odločno in brezobzirno ter napraviti red z uporabo najostrejših sred- stev. Da bi imeli za primer potrebe nujno bra- hialno silo na razpolago, naj ugodno razmeste tečaje za vežbanje strojniških oddelkov, napa- dalne formacije in druge povsem zanesljive oddelke.'-' Odporniško gibanje, ki ga je krepila odlična sovražna propaganda, se je bolj in bolj zagrizlo v jedro avstrijskih armad v Italiji. Eno izmed zadnjih povelj Boroevičeve armadne skupine, ki je ohranjeno v našem fasciklu, obravnava poskus vojaškega prevrata slovanskih čet v obeh armadah septembra 1918. Povelje je bilo izdano na podlagi prijave distrdktne komande v San Danielu, da so našli pri četovodju Karlu Liški, Čehu po rodu, letak v češčini, ki je po- zival k organiziranemu uporu in ki ga je baje omenjeni Liška skušal sporočiti češkim voja- kom edinice. Po nemškem, precej jxymanjklji- vem prevodu se je glasil letak nekako tako-le: Bratje! Umor naših bratov pri San Dona di Piave,"'' enega češkega, enega poljskega in enega hrvatskega polka po avstrijskem topništvu, terja desetkratno maščevanje. Da izpolnimo to sveto dolžnost. Vas pozivamo v naše vrste, da skupaj ukrenemo naslednje. O vsem so že obve- ščeni mnogi polki. Na dan zmede (italijanske ofenzive) bomo dali z morja poseben znak z ognjem med 8. in 10. uro zvečer, da smo se polastiti vseh povelj- stev in odšli v dogovorjeno sme;r. Polastite se najprej višjih poveljstev in vseh častnikov (naj- bolje v obedinci s klicem: roke kvišku!), odvze- mite jim orožje in izročite jih revolucionarne- mu odboru. Uničite spise komand, razrušite železniško progo, vzemite s seboj samo živila, tobak in municijo. Vse sumljive oisebe zaprite. Kdor se ne bi podredil ukazom, ga takoj ustre- lite. Korakali bomo v smeri Geniona—Pontabelj. Moštvo revolucionarnega odbora naj zasede te- lefon in brzojav tudi na kolodvoru ter prisili postajnega načelnika, da spusti lokomoitivo s tovornim vlakom v nasprotno smer in tako za- drži prodiranje avstrijskih čet. Pripravite se za sveto in pravično stvar, za svobodo in samoodločbo narodov! Živela re- volucija in slovanski narodi na svetu!"* Za razmerje med aosérijskim in nemškim vo- jaštvom v lialiji pravzaprav ne nudi naš tasci- Kel gradiva, le neu spis iz januarja 1918 rahlo kaže, da so imele nemške čete po prodoru itali- janske fronte na Soči (oktoibra 1917) prednost i pri odnašanju vojnega plena. Slo je za strojno delavnico v Poraenonu, ki je imela specialne stroje za popravilo liat strojnih pušk m 27 vi- soko kvalificiranih delavcev. Omenjena delav- nica je bila nujno potrebna za 6. armado, toda Nemci so odpeljali vse stroje razen vrtalnega, stružnice in motorja, tudi vse transmisije in ročno orodje ter hoteli poslati strokovne de- lavce v taborišče za vojne ujetnike. Avstrijski častniki so bili proti ukrepom nemškega povelj- stva brez moči. Edino, kar so mogli storiti, je bilo to, da so poslali italijanske specialne de- lavce v Ljubljano ter opozorili, da gre za kovi- narje, ki naj jih zaposle v njihovi stroki in ne oddajo v taborišče vojnih ujetnikov."" Avstrijci so organizirali zbiranje zaplenjenih topov, dru- gega strelnega orožja in municije v posebnih uradih, ki so bili deloma podrejeni Boroevičevi armadni skupini (v Gorici in Ajdovščini), delo- ma pa neposredno vrhovnemu poveljstvu (v Ca- pri vi, Ljubljani in Št. Vidu ob Glini)."' Zadnje, kar bi utegnilo zanimati iz opisane zbirke aktov, so le delno ohranjena poročila o pripravah za veliko junijsko ofenzivo avstrij- skih armad ob Piavi. Nekaj kratov so izpie- menili dispozicije. Vsaj deloma je razvidno, da Boroevič ni bil posebno vnet za ukazano ofen- zivo. Bil je to zadnji napad avstrijskih armad."« Potem pa je šlo nezadržno demoralizaciji in propadu armad ter zlomu države naproti."" V naši zbirki iz te dobe ni več gradiva, tudi ne značilnega Boroevičevega povelja, da je sma- trati Narodni svet v Ljubljani za »sovražnika«. »Če bi ovirali Slovenci pohod kolon, naj ga iz- silijo čete z orožjem.«'" Mnogi oddelki pa so pri- šli zadnji trenutek še v italijansko ujetništvo, ker je ukazal gener. major Alfred baron Wald- stätten, šef operativnega oddelka pri vrhovnem poveljstvu, dne 3. novembra 1918 avstrijskim četam v Italiji, da ustavijo sovražnosti, med- tem ko je pričelo premirje za nasprotnike šele 24 ur pozneje." Josip Zontar OPOMBE Kratice- AOK = Armeeoberkommando ; HGK = Heeres- grnppenkommando Boroevič; I. D. = Infanteriedivision; Isa = Isoiizoarmee; Kisa = Kommando der Isonzoarmee; Ö. U. K. = Österreich-Ungarns letzter Krieg 1914—1918, he- rausgegeben vom österr. Bundesministerium für Landesvertei- digung und vom Kriegsarchiv, VI. Bd. Das Kriegsjahr 1917., Wien 1956, VII. Bd. Das Kriegsjahr 1918, Wien 1938; Pivko = Lj. Pivko, Proti Avstriji, Garzano I.-IX. Maribor 1924-,1928. I. Enciklopedija Jugoslavije I. Zagreb 1955, 694. — 2. Ö. U. K. VII. 748, 765; Jos. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1959, 562-364. — 3. Janko Brejc, Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918-lft28, Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, uredil doktor Jos. Mal, Lj. 1928, 169. — 4. Jos. Žontar, o. d. 577 si. — 5. Ö. U. K. VI. 463. — 6. K. u. k. 73. 1. D. Kmdo, Op. nr. I23/9, K. u. k. 10. Gebirgsbrigadekommando, Op. nr. 920/1, K. u. k. Art. Kommando 24. I. D., K. u. k. Res. Feldkan. Baft. 4/106 z dne 3. 2. 1918 ~ 7. O. U. K. VI. 431, 434-439, 445-471, 483. — S. Gesammelte Mitteilungen über den Gas- kampf, Dezember 1917, 1-3. — 9. O. U. K. VI, 516 sl. — iO. Istotam 12-14 in priloga 6. — 11. Iv. Matičič, Na krva- 46 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA \ih poljanah, Lj. 1922, 193. — 12. Pivko, VII. 14 sL, 37 si., — 13. Ö. U. K. VII. 177, 278 si., 562, 364. — 14. Ravnotam 56 si, 72. — 15. HGK Op. nr. 100/89 in 2883/24, Isa Op. nr. 10566/29: 6. A. Stotlak nr. 61; Kriegsministerium Abt. 10 nr. 159700 res. — 16. O. U. K. VII. 60-63. — 17. HGK Op. nr. 531 in 996. - 18. O. U. K. VII. 66-76. - 19. AOK Op. nr. 165595, 78800, 82894, 165414; Isa Op. nr. 10629/9, 11828; HGK Op. nr. 1000/181. — 20. HGK Op. nr. 1000/177. — 21. O. U. K. VII. 70. — 22. 6. A. Op. nr. 1058. — 23. HGK Op. nr. 469. — 24. HGK Op. nr. 496. — 25. Ö. U. K. VII. 358. — 26. AOK Op. nr. 165743, 192244. — 27. AOK Op. nr. 171181. — 28. O. U. K. VII. 74-77. — 29. Erkennungs- zeichen österr.-ungarischer und feindlicher Flugzeuge. — 30. HGK Op. nr. 850/58; Isa Op. nr. .11013; HGK Op. nr. 100/292. — 71. HGK Op. nr. 457, O. U. K. VII. 228, 279, 507. — 32. Zapisnik obsega str. 3-54; o sanitarnih razmerah gl. še O. L'. K. VIL 88 si. — 33. HGK Op. nr. 700/84, Ü. U. K. VII. 572. - 34. O. U. K. VH. 89-95. - 35. Kursleitung Passariano 1918, nr. 701-707. 36. O odlični obveščevalni službi Italijanov splošno prim. Pivko, VI. 76-80, zlasti pred junijsko ofenzivo Avstrijcev, Pivko, VIII. 65 si. — 37. Iv. Matičič, o. d. 211, 220-222, 252; Ö. U. K. VII. 210, 219, 266, 552, 564. — 38 Isa, der Nachrichtendienst ; bei einem Korps- und Armcckommando. — 39. Pivko, II. : 117. — 40. Pivko, V. 11 si., 14, VI. 76. — 4t. Enako Itali- ', jani, gl. Pivko, VI. 108. — 42. Pivko, 111. 6. — 43. Prim. ; 22. 3. in 25. 7. 1918. — 44. Kisa Op. nr. 5909, HGK Op. nr. 501/2292. — 45. Kisa Op. nr. 6852, HGK Op. nr. 301/1680, , seznam angleških čet je ohranjen samo od str. 10-29. — ¦ 46. O. U. K. VII. 4,1 si. - 47. HGK Op. nr. 800/359. - i 48. HGK Op. nr. 800/405. — 49. Min. za dež. brambo nr. ' 21054 VIII. — 50. Kr. madž. konv, min. nr. 23780. — 51. AOK ; Op. nr. 112718/1. (nameravana XLV. pohodna formacija je ; že črtana). - 52. Ö. U. K. VH. 45, 94, 183-184, 201. - 53. HGK i Op. nr. 856. — 54. O. U. K. VIL 202. — 55. Iv. Matičič, o. d. 211. — 56. O. U. K. VII. 536, 437, 571, 376. — 57. Pivko, : VII. 81 si. — 58. O. U. K. VIL 43-44, 96-98. — 59. D. Rav- } Iren, Upor v Judenburgu 1918, Kronika II (1955), 65*-79*. : Prežihov Voranc, Doberdob, Lj. 1950, 295 si. — 60. Pivko, VII. ; 85, 85, 86. — 61. HGK Op. nr. 813/1, 813/6. — 62. AOK Op. nr. : 108922. — 63. HGK Op. nr. UlO. — 64. O dogodkih pri : S. Dona prim. Pivko, VIII. 68, IX. 59, 94. — 65. HGK Op. : nr. 1356. — 66. HGK Op. nr. «»0/9. — 67. AOK Op. nr. i 83849. — 68. Prim, zvezek s str. 5-16 (oper. povelja od i št. 1100/59 dalje, poročila itali}, gener. štaba od 15.-24. ju- i nija 1918, O. U. K. VIL 177-364. - 69. O. U. K. VIL 565, 629. ' — 70. O. U. K. VIL 731, Alb. Prepeluh, Pripombe k naši i prevratni dobi. Sodobnost II (1954) 524-525, III (1935) 556 i in posebna knjiga, ki jo je priredil Dr. D. Kermavner, Lj. ) 1958, 53-54, !l5l in op. 24. — 71. O. U. K. VII. 734. Pri pre- : gledu spisov mi te pomagal z mnogimi nasveti univ. profe- i sor dr. J. Štempiliar, za kar se mu iskreno zahvaljujem. ^ IN MEMORIAM DR. JANKO POLEG Dne 12. maja 1936 je umrl po daljšem, liu- dem trpljenju dr. Janko Polec, redni profesor univerze v Ljubljani v pokoju in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pokojnik se je r.odil 19. avgusta 1880 v Kamniku. Po končanih pravnih študijah je vršil le nekaj let sodno službo po domačih krajih. Od 1910 pa vse do konca avstrijske monarhije je služboval na Dunaju, kjer je iz- rabil ves razpoložljiv čas za študij slovenske pravne zgodovine. Zlasti veliko gradiva je črpal v tedanjem dvornem arhivu in v arhivu notranjega ministrstva. Ker so postali arhivski fondi notranjega ministrstva v veliki meri žrtev požara 1927, je torej rešil pokojnik v svojih dunajskih letih mnogo za našo prete- klost važne dokumentacije, ki bi bila sicer za našo znanost trajno izgubljena. Kot odličen pravni zgodovinar je bil pokojni Polec 1920 postavljen za honorarnega profesorja, 1923 pa za rednega profesorja na juridični fakulteti ljubljanske univerze. Ob ustanovitvi Akade- mije znanosti in umetnosti v Ljubljani 1938 je postal pokojnik redni član naše najvišje znan- stvene ustanove. Glavno pisateljsko delo pokojnega profe- sorja dr. Janka Polca je bilo posvečeno prav- nozgodovinski stroki. Mimo proučevanja naše upravne zgodovine, katerega plod je n. .pr. »Kraljestvo Ilirija«, so pokojnika najbolj zani- mali problemi slovenske agrarne zgodovine. Globoko je bil namreč prepričan, da moramo smatrati pravni in socialni položaj slovenskega kmeta za osrednji problem slovenske pravne, gospodarske in socialne zgodovine. Tako je iz- šla izpod njegovega peresa vrsta razprav, s katerimi je pokojnik oral ledino na polju slo- venske agrarne zgodovine. Iz zanimanja za ve- like preosnove v drugi polovici 18. stoletja sta n. pr^ zrastli razpravi »O odpravi nevoljništva na Kranjskem« (ZZR9), pa »Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. sto- letja« (ZZR 13). Prav temeljnega pomena je razprava »Svobodniki na Kranjskem« (GMS 17), s katero je osvetljeno eno najbolj temnih vpra- šanj slovenskega agrarnopravnega območja. Dela pokojnega prof. Polca na polju slo- venske pravnozgodovinske stroke imajo temelj- ni in trajni pomen. Prav zato mu moramo biti hvaležni tudi delavci na polju lokalne zgodo- vine v zavesti, da mimo njegovih dognanj ne bo mogel nihče, ki se ukvarja s podobnim štu- dijem naše agrarne zgodovine, pa čeprav le v merilu drobnili krajevnozgodovinskih raziskav. In kadar črpamo gradivo iz bogatih zbirk domini- kalnih, pa zapuščinskih aktov, ko se sklanjamo nad imenjskimi knjigami v Državnem arhivu Slovenije, se zavedamo, da je ves ta in še drugi material prišel iz okrožnega sodišča v Ljubljani v naš centralni slovenski arhiv prav na pobudo in s posredovanjem blagega pokojnika. Kronika se pa mora spomniti pokojnika tudi kot aktiv- nega sodelavca na polju lokalne zgodovine. Saj je njegov labodji spev posvečen prav nje- govemu rojstnemu mestu Kamniku, ki mu je napisal v Kamniškem zborniku razpravo »Kam- niške meščanske hiše in njihovi lastniki v dve- sto letih«. Pokojnika so zanimala med drugim tudi narodnokulturna vprašanja, zlasti razvoj viso- kega šolstva. K temu problemu, s katerim se je ukvarjal mnogo kot visokošolec, se je vra- čal v zrelih letih s spisom »Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzoK;, pa tik pred smrtjo, ko je priprav- ljal izdajo o imatrikulacijah na ljubljanski centralni šoli v letih 1810—1813. Temu nedokon- čanemu delu se pridružuje v pokojnikovi za- puščini še vrsta drugih, ki jih bo treba urediti in objaviti. Saj je vztrajal pokojnik pri delu celo v zadnjem letu navzlic hudi bolezni. Svetel lik blagega pokojnika bo ostal trajno v spominu vsem, ki smo ga poznali kot odlič- nega znanstvenika brezprimerne natančnosti in temeljitosti, pa kot vzornega učitelja in zna- čajnega človeka, ki nam je pomagal z nasveti, na stežaj odpiral svoja dognanja in izkušnje in nam nesebično odstopal gradivo. Dr. Pavle Blaznik 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO MUZEJSKE NOVICE POKRAJINSKI MUZEJ V MARIBORU (1953-il955) O delu v našem muzeju smo poročali v I. let- niku Kronike (str. 72). Tedaj je muzej poleg drugega dela vodil adaptacijo stavbe med Stross- mayerjevo, Orožnovo in Gospejno ulico za Umetnostno galerijo. Dela so bila v začetku 1954 gotova, tako da je bila galerija slovesno odprta v Prešernovem tednu 7. februarja 1954 z vseslovensiko razstavo, mesec dni prej (6. ja- nuarja) pa je z odločbo MLO Maribor postala samostojna ustanova. Po dovršenih delih za ga- lerijo se je mogel muzej tem bolj posvetiti no- tranjemu delu in znanstvenemu raziskovanju na terenu, k čemur je mnogo pripomoglo, da je bila v njem poleg prejšnjih kustosov za arheo- logijo in umetnostno zgodovino nameščena še kustodinja za etnografijo (1955), jeseni 1955 pa je dobil še honorarnega kustosa za oddelek NOB, v katerem sta razen njega nameščena še dva referenta. Do začetka pireteiklega leta so ostale staine razstave v muzeju neizpremenjene, kakor jih je bil uredil prejšnji ravnatelj prof. Franjo Baš 1947. Ker se je odtlej nabralo mnogo no- vega gradiva, zlasti zaradi arheoloških iz.kopa- vanj, tako da bi se dale zbirke izpopolniti in izboljšati, smo jih že spomladi 1955 začeli pola- goma preurejati. Predvsem je bil prazgodovin- ski del arheološkega oddelka razredčen, zbirka pregledneje urejena, na novo pa postavljena vi- trina z najznačilnejšimi predmeti iz novo od- kritega neolitskega selišča v bližini Zbelovega pri Poljčanah. Letos nameravamo pregledneje urediti tudi rimsko zbirko, obenem pa z izkopa- ninami iz staroslovenskega grobišča v Brezju pri Zrečah prikazati vse bolj tudi starosloven- sko kulturo, ki je bila doslej zastopana v glav- nem zgolj s slepočnicami, prstani in uhani iz raznih najdišč severovzhodne Slovenije. Nekaj malega smo preuredili tudi umetnostnozgodo- vinsko zbirko, kjer smo nekatere slike in kipe nadomestili s kvalitetnejšimi in značilnejšinii. Možnost za preureditev in razširitev drugih zbirk je nastala zlasti zaradi dveh dogodkov. 1. julija 1955 nam je Okrajni odbor sindikatov na pobudo OK ZKß in MLO Maribor odstopil posebno poslopje, reči bi smeli celo palačo, v Heroja Staneta ul. 5 za oddelek NOB, s čimer sta bili v gradu izpraznjeni velika baročna vite- ška dvorana in soba pred njo. Naš muzej je kot prvi v Sloveniji že 1947 razstavil v stalne zbirke dokumente in muzeali je iz dobe narodno- osvobodilne borbe, razumljivo pa je, da ta raz- stava nikakor ni mogla predstavljati vse veli- čine te borbe, niti nista bila za to razstavo pri- merna oba prostora, zlasti ne viteška dvorana, ki jo krase tempera slike iz 17. in 18. stod. V novem poslopju smo dobili za razstavo NOB 12 razstavnih prostorov, dasta pa se zanjo upo- rabiti vrh tega tudi oba široka hodnika. Po preselitvi muzealij NOB v novo pridobljeno stavbo smo viteško dvorano z namestitvijo ve- likih baročnih platen takoj preuredili v res viteško dvorano, v sobi pred njo pa bomo še letos v sodelovanju z mariborsko podružnico Farmacevtskega društva, zlasti pa priznanega zgodovinarja lekanništva, mag. pharm. F ranca Minarika, u/redili lekarniško zbirko, ki bo pona- zarjala razvoj zdravilstva in lekarništva v Po- dravju. — Drugi dogodek, ki mam je omogočil ' preureditev zbirk, pa je administrativni poseg oblasti v naš muzej. Odstopiti smo morali nam- ^ reč eno sobo mariborskemu arhivu, s tem pa, ' žal. likvidirati prixodopisno razstavno zbirko, ki bi ostala sicer preveč okrnjena; del te zbirke i (sesalci in ptiči) je bil prenesen začasno v avlo ] II. gimnazije. S tem smo pridobili dve manjši sobi, v katerih bomo še letos uredili nadalje- vanje etnografske zbirke; tu bomo z gradivom, - ki smo ga že nabrali ali izdelali, in sicer s foto- ' kopijami, modeli in maketami prikazali tipe hiš iu gospodarskih poslopij treh tudi etnograf- sko povsem različnih pokrajin, ki jim je sre- dišče Maribor, namreč Pohorja, Slovenskih go- ric in Dravskega polja; v zbirki bo z modeli prikazano tudi šajkarstvo in splavarstvo na Dravi. — V preteklih dveh letih je naš muzej zlasti zbiral gradivo o življenju in delu velikih mož, ki so se ali rodili v Podravju ali pa tu delovali. Zato bomo prav tako letos preuredili tudi tako imenovano čitalniško sobo in s pred- meti ter slikami prikazali v njej Stanka Vraza, dr. Franceta Miklošiča, A. M. Slomška, dr. Jo- sipa Vošnjaka, Antona Tomšiča, Josipa Jurčiča, dr. Matijo Murka, zlasti pa še generala Rudolfa Maistra, čigar uspešna borba za Maribor, ki ga je priboril Jugoslaviji, pomeni zaključno fazo in plod težkih narodnostnih borb ob naši se- verni meji v zadnjih sto letih. — Poleg vseh teh preureditev pa čaka maš muzej v letošnjem letu kot glavna naloga ureditev stalne zbirke NOB v novem poslopju. Načrt za to ureditev je že v izdelavi, čakamo pa na potrditev inve- sticijskega kredita v vsoti 3,800.000 dinarjev za nekatere notranje preureditve v poslopju in nabavo primernih vitrin. S pridobitvijo kustosov za posamezne stroke se nii začela preurejati samo kartoteka muze- alij, temveč se izdeluje tudi njihova fototeka, razen tega pa smo že 1953 začeli izdelovati topo- grafijo arheoloških in umetnostnozgodovinskih spomenikov v Podravju. To delo, ki je bilo za umetnostnozgodovinske spomenike na konferenci Zavoda za spomeniško varstvo spomladi 1955, za arheološke pa v sporazumu z Narodnim mu- zejem in arheološko sekcijo Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti jeseni 1955 enotno organizirano za vso našo republiko, se vestno nadaljuje, trajalo bo pa več let, saj zahteva tako delo mnogo časa, truda, a tudi denarnih sredstev. Zlasti umetnostnozgodovinski oddelek je zbral že lepo število fotografskih posnetkov, izdelana pa je že tudi vrsta tlorisov, prerezov in opisov kulturnih sipomenikov. Na novo bomo začeli letos s topografijo najvažnejših spomeni- kov NOB na terenu, kakor je bilo to sklenjeno na posvetovanju muzealcev NOB iz vse države 1955 v Ljubljani. Tudi to delo je enotno oxga- niziirano, saj je Muzej narodne osvoboditve v Ljubljani izdelal enotne topografske znake. Terensko delo je bilo v preteklih treh letih kaj živahno. V zvezi s topografijo je preiskal kustos za umetnostno zgodovino nekatere spo- menike v mariborsiki okolici, lani pa v zahod- nem predelu Slovenskih goric. Oddelek NOB zbira na terenu muzeaUje ter arhivalije in živ- ljenjske pod,itke sodelavcev OF in borcev, ki jih obenem tudi zaslišuje o važnejših dogodkih. 48 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA — Kar se arliealoških izkopavanj tiče, smo v 1. letniku naše reviije že poročalii o izkopava- nju ilirskih žarnili grobišč na Pobrežju in v Rušah 1952. Naslednje leto je začel naš arheo- log z načntnim izkopavam jem iliris.ke in delo- ma rimske naselbine na Briinjevi goni nad Zre- čami; izkopavanje se je nadaljevalo predlanskim in lani, trajalo bo pa še nekaj let. Brinjeva gora spada med naša pomembnejša arheološka najdišča, v njeni bližini {v Brezju) pa je antično in staroslovensko skeletno grobišče, ki je delo- ma že tudi preiskano. Razen tega je bilo 1934 pi-eiskano neolitsko selišče pri Zbelovem pri Poljčanah; to izkopaivanje bo letos končano. Nadalje je 1933 arheolog prekopal še dve antič- ni gomili v Dobrovniku v Prekmurju. Poleg nadaljevanja izkopavanj na Brinjevi gori, v Brezju in Dobrovniku bo letos izkopana antična stavba pra Hrastovcu, zaradi izdelave arheolo- ške karte pa topografsko pregledan arheološki teren v Slovenskih goricah in sicer okrog Ne- gove, Ledinka, Benedikta, Gradišča in Lenarta. Končno bo arheolog pričel še s sondiranjem trase rimske ceste Geleiia — Poetovio na odseku Križevec—Pragersko. Ze pred dvema letoma so sklenili namreč arheologi našega, celjskega in ptujskega muzeja, da bodo to traso skupno pre- iskali, vsak na področju svojega muzeja, da se dokončno dožene potek te važne rimske pro- . meine žile v severovzhodni Sloveniji. — Ku- stodinja za etnografijo je 1934 organizirala več- člansko etnografsko ekipo, ki je preiskala tedaj v treh tednih predel med Mursko Soboto in Lendavo, 1955 pa v dveh tednih predel okrog Kunigunde na južnem pobočju osrednjega Po- horja; vsakokrat je bila podrobno preiskana materialna in duhovna kultura, v muzej pa pri- neseno veliko število fotografskih posnetkov, skic, risb in zapiskov. Letos bo pregledano južno pobočje vizhodnega Pohorja okrog tinja, Sinart- nega in Keblja. Razen tega je kustodinja na Pohorju še posebej preiskala tamošnje orne naprave, sedaj pa preiskuje domače smučarstvo na tem pogorju in nekdanje splavarstvo na Dravi. V zvezi s terenskim delom je bilo napisanih tudi nekaj znanstvenih razprav. Arheolog Stan- ko Pahič je objavil doslej poleg poročil o novi arheološki literaturi še razprave: »iNekaj najdb iz žarnega grobišča na Pobrežju pri Mariboru«, »Arheološka najdišča pri Cerkvenjaku v Slo- venskih goricah« (oboje v Arheološkem vest- niku 195i4), »Prazgodovinska seliščna najdba v Zrečah«, »Staroslovemski grobovi v Brezju nad Zrečami« (oboje v Arheološkem vestniku 1955). V tisku sta njegovi razpravi »Nekaj najdb z Ritmika« (Arheološki vestnik) in »Drugo žarno grobišče v Rušah« (Razprave SAZU), v pripravi pa »iNeolitske najdbe v Brezju nad Zrečami«, »Antična gomilna grobišča v Dobrovniku v Prekmurju«, »Skeletno grobišče v Brezju pri Zrečah« in »Neolitske seliščne najdbe v Zbelo- vem.« — Kustodiinja Antonija Urbas je objavila razprave »Nekaj ugotovitev o pohorskem ralu »kavlju«« (Slovenski etnograf 1955), »Gobelini« (Tekstilni razgled 1955) in »Stare tkalske obrti, v severovzhodni Sloveniji« (v isti reviji). V iz- delavi so razprave: »Krplje in smuči na Po- horju«, Dravsko splavarstvo« in »Tkalska teh- nika v severovzhodni Sloveniji na domačih tkaninah.« — Kustos za umetnostno zgodovino Sergej Vrišer ima v tisku (Zbornik za umet- nostno zgodovino) obsežno razpravo »Maribor- ski baročni kiparji«, v izdelavi pa sta razpravi »Maribor v podobi« in »Prižnici v Ponikvti in Slovenjem Gradcu«. Honorarni kustos Milan Zevart pripravlja obsežnejšo razpravo »Rast ljudske oblasti med narodnoosvobodilno borbo v severovzhodni Sloveniji«. Razen tega se v od- delku NOB v sodelovanju s ptujskim, celjskim, soboškiim in trboveljskim muzejem in s priteg- nitvijo pedagogov pripravlja »Pantizanska či- tanka«, ki bo služila pri pouku domoznanstva učiteljstvu pa tudi učencem osemletk. — Rav- natelj je sestavil »Vodnik po Mariboru in oko- lici« (Založba Obzorja 1933) z zemljepisnimi in zgodovinskimi podatki o mestu, z obravnavo udeležbe Maribora v književnosti, znanosti, gle- dališki, upodabljajoči umetnosti in glasbi, s pri- kazom njegovega gospodarskega življenja, opi- som kulturnih spomenikov, obravnavo kulturnih in znanstvenih ustanov, socialnih in zdravstve- nih ustanov, šolstva in športa. Na koncu obsega delo še zemljepisne, zgodovinske, etnografske in turistične podatke o Pohorju, Slovenskiih go- ricah in Dravskem polju. V zadnjih treh letih je priredil muzej vrsto občasnih razstav, tako razstave NOB v JPesnici (1993), v izložboMiih okniih v Celju ter v Mari- boru za praznik v Ostrožneni in v Veliki (1954), isto leto je s Študijsko knjižnico sodeloval pri razstavi naprednega tiska v Mariboru. L. 1955 je sodeloval naš muzej še pri razstavah NOB v Rušah, Racah, na Oplotnici, v Lenartu v Slo- venskih goricah in Svečini, na dan jLA (22. dec.) pa v mariborskih izložbenih oknih. Glavno delo oddelka NOB je bilo 1955 usmerjeno v prire- ditev velike razstave NOB v 12 sobah in na . hodnikih na novo pridobljene palače. Razstava, ki je bila prirejena v proslavitev desetletnice osvoboditve, je bila odprta 22. julija in je tra- jala do 22. decembra; obiskalo jo je 23.000 obiskovalcev. Njen namen ni bil samo, da se javnosti in šolam prikaže razvoj naprednih gibanj v prejšnji Jugoslaviji, okupatorjev teiror in celotni razvoj osvobodilnega gibanja in borb v severovzhodni Sloveniji, temveč je služila samim muzealcem tudi v študijske namene, tako da so se mogle dognati razne napake in po- manjkljivosti; tako upamo, da bo stalna raz- stava lahko popolnejša in tudi brez manjših napak. — Za teden muzejev oktobra 1954 je priredil Pokrajiinski muzej uspelo razstavo ne- caterili muzealij v velikih izložbenih oknih na Partizanski cestii. — Važne so tudi arheološke občasne razstave, prikazujoče na novo izkopane arheološke izkopanine z vso potrebno dokumen- tacijo (karte, profili itd.). S temi razstavami ni- smo skušali samo seznaniti prebivalstvo s pra- zgodovino domačega kraja, temveč zbuditi v njem tudi zanimanje za delo muzeja in pa pra- vilen odnos do terensikih spomenikov. Z izko- paninami iz Ruš je bila 1953 prirejena razstava v Rušah, z izkopaninami z Brinjeve gore 1954 v Zrečah in Konjicah, 1955 pa z novimi izkopa- ninami iz istega najdišča v Zrečah, Konjicah, na Oplotnici in v Slovenski Bistrici. Na vsaki razstavi, ki so bile kaj dobro obiskane, je imel arheolog tudi predavanje, napisal pa za domo- znanski pouk na šolah še poljudno razpravo »Brinjeva gora«, ki smo jo dali šapirografirati in jo potem razdelili med šole. Veliko delo opravlja naš muzej na svojem teritorialnem območju tudi kot zaupnik Zavoda za spomeniško varstvo, s katerim najtesneje so- delujemo. Tako je opravil v preteklem letu 49 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO več konservatorskih ogledov v mestu, na terenu pa v Hrastovcu, Slovenski Bistrici, Vižingi, Lim- bušu, v Ptuju in v Dravčah; v slednjem kraju je kot etnografski spomenik zavarovana Dravč- baherjeva dimnica. Naš muzej skrbi tudi za Vrazov rojstni dom v Cerovcu, ki je prav tako jroglašen za kulturni spomenik, in se vsako eto pregleda. — Prav tako tesno pa sodeluje naš muzej z osrednjimi v Ljubljani (z Narod- nim muzejem, Muzejem ljudske revolucije, Etnografskim in Tehniškim muzejem), nadalje s sosednimi muzeji, izdatno pomoč prii dnventa- rizaciji in konserviranju muzealij pa je nudil Delavskemu muzeju na Ravnah. Važno delo ima naš muzej tudi pri Ijudsko- prosoetnem delu, zaradi stika s šolami pred- stavljajo njegove zbirke sila važno izpopolnje- vanje zgodovinskega pouka. Obisk se od leta do leta veča. 1933 je obiskalo naš muzej 15.167 obiskovalcev, 1954 20.922, 1953 pa 40.566, s či- mer smo med pokrajinskimi muzeji dosegli brez dvoma rekord. Muzej, Študijska knjižnica, arhiv, kadar bo urejen in res aktiviziran, in Umetnostna gale- rija, ki ima poleg prirejanja razstav tudi na- logo proučevati slovensko slikarstvo in kipar- stvo v severovzhodni Sloveniji, predstavljajo štiri važne znanstvene ustanove našega mesta in nudijo možnost, da se tudi Maribor kot drugo največje slovensiko mesto razvije v manjše znanstveno središče za celotno področje severo- vzhodne Slovenije, torej za predele, ki so Ljub- Ijanii precej odročni, Bogo Teply MESTNI MUZEJ V IDRIJI Misel o ustanovitvi muzeja v Idriji je stara. O prvem muzejskem gradivu je v rudniškem arhivu nekaj nekritičnih podatkov iz 1822 in 1911. Po teh navaja Kari Bezeg v svojih roko- pisnih »Doprinosiih k zgodovini Idrije« med dru- gim naslednje: ¦Pruski zgodovinar dr. Henrik Blank prav- ljično poroča 1940 v brošuri »700 Jahre Stadt Vdllach«, da je v Idriji še sedaj lesena posoda (škaf), v katero se je vlovdo prvo živo srebro. Nadalje modruje, da če se je res ohranila ta posoda skozi 350 let, bi se morali ohraniti tudi drugi predmeti. Po rudniških aktih iz 1911 pa so bila ohranjena še: Idrijska rudarska zastava iz terezijanske dobe; Zastava rudnika svinca iz Radoboja na Hrva- škem, kjer so delali mnogi idrijski rudarji in strokovnjaki, a je bil 1864 opuščen zaradi pli- nov; Jamski suknjič (Bergkittel) iz črnega svile- nega damasta, ki ga je oblekel cesar Jožef II., ko je 1770 kot prestolonaslednik odprl nov ja- šek Josef i; Jamsika sekirica, kladivo in tolkač, s kateri- mi je omenjeni prestolonaslednik napravil prve udarce v jami; Makete in plakete, ki so plastično in dedno v prerezu upodabljale najvažnejše rudniške naprave in rudarje pri delu; Modeli orodja, strojev in naprav iz rudni- škega področja; Slika jaška Terezija. O vsem tem gradivu ni sedaj nobenega sledu. Toliko Bezeg. Iz začetkov našega stoletja je ohraoijen spo- min na večjo rudniško zbirko, ki naj bi služila za temelj predlaganega muzeja. Ker pa do tega ni prišlo, verjetno zaradi mnenja dunajske Cen- tralne komisije za zgodovinsike in umetnostne spomenike, se je zbirka razgubila na vse ve- trove. Za rojstni dan našega muzeja štejemo 8. maj 1951, ko se je vršil v Idriji širši sestanek pred- stavnikov oblasti, družbenih organizacij in rud- nika, ki so se ga udeležili tudi E. Turnher rav- natelj Zavoda za sponienisko varstvo LRS, prof. inž. C. Rekar, predsednik in prof. F. Baš, ravna- telj Tehniškega muzeja Slovenije. Na sestanku je bil izvoljen muzejski odbor, ki je izvedel pripravljalna dela in ipostavil v soglasju z Za- vodom za spomeniško varstvo LRS, Tehniškim muzejem Slovenije in Mestnim ljudskim odbo- rom Idrija muzejski delovni program. Ker pa ta začetna organizacijska oblika ni ustrezala pravnim predpisom, se je muzej re- organiziral v ustanovo s samostojnim finansi- ranjem. Z ustrezno odločbo OLO Tolmin dne 21. 1. 1953 je muzej dobil svoja pravila in de- lovni pravilnik ter naslov Mestni muzej v Idriji. Nova organizacijska oblika se je do sedaj kar dobro obnesla. Temelj za svojo delavnost pa je dobil Mestni muzej v Idriji že z odločbo Sveta za industrijo LRS 21. VII. 1952, fci je zavarovala večje število zgodovinskih rudniških strojev kot zgodovinske tehniške sppmenike. V času po osvoboditvi je tudi v Idriji pre- vladalo razpoloženje za rušenje vsega starega. Le s težavo je tedaj ostala na sredi mesta rud- niška žitnica iz XV11I. stoletja in v njej zago- tovljeni novi ustanovi razstavni prostori. Ven- dar je s časom zmagalo mišljenje, da more ta dobro ohranjena zgodovinska stavba bolje slu- žiti praktičnim prosvetnim namenom, in da je za muzej najustreznejša idrijska stavba grad. Leta 1955 je tako prišel idrijski muzej do po- trebne stavbe, ki pa jo še uporablja 16 privat- nih strank, 2 urada in Nižja gozdarska šola. S prvo izselitvijo je 1955 dobil muzej v gradu prostore za pisarno in delavnico. Vsebino je idrijskemu muzeju narekoval rudnik živega srebra. Z njim je mestni muzej v Idriji zlasti tehniški muzej, ki na temeljno tehniško dejavnost navezuje rast mesta in živ- ljenje rudarjev. Iz rudniške dejavnosti se sami iz sebe oblikujejo glavni muzejski oddelki: a) Pr*rodopisni z notranjostjo področja idrij- ske občine je nujni uvod za razumevanje idrij- skega rudnika; b) rudarstvo z ustreznimi pododdelki za po- edine rudniške dejavnosti; c) gozdarstvo bo ponazarjalo najstarejše organizirano gozdno-gosjjodarstvo na Sloven- skem, ki se je razvijalo vzporedno z idrijskim rudnikom; č) domača obrt bo zajemala v prvi vrsti čip- karstvo; d) mestno naselje naj pokaže rast Idrije in njene antropogeografske značilnosti; e) ljudska kultura namerava upodabljati živ- ljenje rudarjev in gozdarjev; f) oddelek NOB pa boje za osvoboditev. 50 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Zaenkrait sta z muzejem izdružena še arhiv in študijska knjižnica, iki ju pa bo treba oddvo- jiti. Arhiv sestoji iz obsežnega rudniškega, do- bro ohranjenega mestnega in iz gozdarskega arhiva. Arhivsko delo se za sedaj omejuje na vsikladiščevan je, dolkler ne bodo prazni za arhiv namenjeni prostori v gornjem nadstropju gradu. Studijska knjižnica pa bo verjetno priključena javni knjižnici kot posebni oddelek. Ker deiliuje idrijski muzej v manjšem provin- cialnem mestu, je prisiljen, da se bavi tudi z drugimi študijami, ki niso strogo muzejskega značaja. Tako je naš muzej že lansko leto spre- jel sodelovanje z Institutom za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je rodilo prav lepe uspehe in bo to delo nadaljeval tudi v prihodnjosti. Nadalje je muzej prevzel tudi izdajanje trime- sečnika »Idrijski razgledi«, ki obravnavajo vso prioblematiko idrijske občine. V prvem času svojega delovanja je zbral idrijski muzej že precej gradiva, ki ga je vskla- diščil in tako pripravil za smotrno obravnavo in razstavo. Letos pripravlja petrografsko-paleon- tološko razpravo o idrijskem področju v dveh sobah. V posebnem prostoru pa bo odprta raz- stava kiparja in grafika idrijskega rojaka N. Pirnata. V upravo muzeja spadajo tudi nekateri spo- meniški objekti v Idriji in njeni olkolici. Zlasti vodna črpalna naprava »Idrijska kamst«, ki je osrednji tehniški spomenik 'od vodnih pogonov na Sloveniskem (pTim. prof. inž. A. Struna, Idrij- ska kamst. Vodnik TMS III. 1953 in istega avtorja Vodni pogoni 1955). Ta spomenik je bil predan javnosti 1954 in dokončno zavarovan ter obnovljen 1955. Podobne dokumentarne tehniške spomenike predstavljajo idrijske klavže, zgo- dovinske pregrade strug (Prim. S. Mazi, Klavže nad Idrijo. TMS VI. 1955) za plavljenje lesa iz okoliških gozdov v mesto. Zavarovalna dela na klavžah so se začela in bodo še terjala mnogo truda in sredstev. Najtežji in najnujnejiši problem pa predstav- ljajo zgodovinski rudniški stroji zaradi njihove velikosti. Za nje bo potrebna posebna muzejska strojnica, ki bi po predračunu stala okoli 30 mi- lijonov dinarjev, česar pa idrijska občina ne bo nikoli zmogla. Pomen teh strojev kot zgodo- vinskih tehniških objektov je splošen in sega čez meje naše republike in Jugoslavije. Neka- tere je muzej prevzel in prenesel na grajsko dvorišče, drugi pa iso po raznih rudniških ob- ratih, deloma že demontirani. Priznati moramo, da je rudniška uprava pokazala vso uvidevnost in varuje stroje ter jih do zadnjega trpi v svo- jih obratih. Toda možnosti rudnika so pri nje- govih potrebah po modernizaciji omejene in danes stojimo pred odločitvijo: ali zgodovinske stroje spraviti v muzej, ali pa jih prodati za staro železo. Pri vsej pazljivosti in uvidevnosti ne more danes nihče jamčiti, da s strojev ne bo zginil eden ali drugi del, ki se ga da zelo koristno porabiti za reprodukcijski material. Temu dejstvu jsa se pridružuje še drugo: stari strokovnjaki, ki so nekoč ravnali s temi stroji, umirajo in kmalu ne bo nikogar več, ki bi znal zložiti vse neštete dele in prikazati nji- hovo delovanje. Mnogim strojem manjkajo na- črti. To vprašanje ni torej krajevnega pomena, temveč je zadeva vse naše republike. Stroji predstavljajo že kot odpadno železo milijonsko vrednost in prepričani smo, da bi propad zgodo- vinskih strojev iz idrijskega rudnika pomenil kulturnio izgubo, ki bi jo nam prihodnji tehni- ški rodovi nikoli ne odpustili. Logar Srečko 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ZGODOVINSKO BRANJE Zgodovina Ljubljane. Prva knjiga: Geo- logija in arheologija. — Državna založba Sloveiiiije (tisikalla tiskarna Ljudske pra- vice v Ljubljani). 45-8 strani. 4°. Končno pričenja dobivati tudi Ljubljana svojo monografijo, ki pa bo najobsežnejša izmed vseh dosedanjih monografij sloven- skih, da, jugoslovanskih mest. Zamisel in prvi koraki za izvedbo takega dela izvirajo iz časa tik pred okupacijo. Vrsta neugodnih pogojev je pisanje knjige in priprave za njeno izdajo zavlekla do let po osvoboditvi, ko so bili omogočeni stvarni in moralni ukrepi v tej smeri, ne slučajno v Mestnem arhivu ljubljanskem, takrat ustanovi Poverjeništva za znanost in kulturo pod vodstvom poverjenika prof. Zvoneta Miklaviča. Celotna Zgodovina Ljubljane je preraču- nana na 4 knjige in bo obsegala najmanj kakih 1800 strani. Pričujoča prva knjiga ima dva dela; prvi del nosi naslov Zemlja in ga je napisal univ. prof. dr. Ivan Rako- vec. Tekst obsega preko 160 strani geolo- škega razvoja ozemlja, ki ga avtor imenuje »ljubljanski prostor«. Temu delu pripada petnajstbarvna geološka karta, ki je knjigi priključena na koncu. Logično nadaljevanje poglavja o geolo- giji ljubljanskega prostora bi bil njegov geografski opis. Ker pa je geografija veda, ki ne obravnava samo geomorfologijo, hi- drografijo, klimatologijo itd., pač pa tudi antropogeografijo, gospodarsko geografijo ipd., se je redakcija odliočila, da sie geo- grafski opis ne bo trgal na dva dela, pri čemer bi prva skupina tem izšla v prvi knjigi Zgodovine Ljubljane, druga skupina pa v eni izmed naslednjih knjig, ampak bo vsa široko zajeta problematika, ki pripada geografski vedi, izšla v posebni knjigi. Ta rešitev je dokaj smiselna, saj se bo geo- graf mogel primerno razpisati in pregled bo bolj zaokrožen. Drugi del prve knjige Zgodovine Ljub- ljane nosi naslov Arheologija. Uvodni pre- gled zgodovine ljubljanskega okoliša do naselitve Slovanov je laapisal univ. prof. dr. Bogo Grafenauer, medtem ko pripada opis ledenodobnega človeka na ljubljanskih tleh univ. prof. dr. Srečka Brodarju. Kot vsi članki sta dobro podani tudi razpravi Oris predzgodovine Ljubljane in pa Arheolo- ške najdbe iz dobe selitve narodov in zgod- njega srednjega veka (obe delo univ. prof. dr. Josipa Korošca); med njima je jedrnat pregled zgodovine Emone, ki ga je prispe- val univ. prof. dr. Josip Klemene. Tisk knjige je vzoren (tiskarna Ljud- ske pravice!), tiskovnih napak skoraj da ni. Papir je morda nekoliko pretenak; zaradi tega nekoliko motijo oči zlasti odtisi kli- šejev na str. 309—329 in 443—452. V osta- lem so ilustracije, ki so številne, vse dokaj čiste in nazorne. Med besedilo je uvezanih več zemljevidov in panoram. — Natanč- nega ocenjevalca knjige bo morda motilo tudi to, da delo ni uniformno: to velja tako glede razporeditve slik kot tudi izbire pre- vodov; zemljevid med straneina 352—353 bi mogel biti boljši. Dobri prevodi jamčijo za to, da bo moglo celotno delo prav primerno reprezentirati Ljubljano in 'njeno historiografijo v tu- jini; za to so porok tudi reoiomirani pisci, ki sio sodelovali in še bodo sodelovali pri Zgodovini Ljubljane. Srednja tehniška tekstilna šola Kranj. Jubilejni zbornik ob petindoajsetletnici šole 1930—1955 in letno poročilo 1954/55. Ta šola je izdala ob obletnici svojega de- lovanja drobnejši jubilejni zbornik, kjer je objavljenih tudi nekaj člankov s historio- grafsko vsebino. Omenimo naj: Razvoj šole (Črtomir Zoreč?), Franja Kočevarja Remi- niscence ob petindvajseti obletnici tekstilne šole v Kranju, Crtomirja Zorca Zgodovin- ski oris Kranja, Naš tekstilni muzej. Raz- voj tekstilne industrije v Kranju itd. Ker še nimamo primerno dobrega pre- gleda zgodovine vsaj kranjske tekstilne in- dustrije, bi pričakovali, da bo mesto kot njeno močno središče nekoliko bolj pripo- moglo k zamašitvi te vrzeli. Toda razen splošnih podatkov ni najti v zborniku »moč- nejših« razprav. — Kako da Kranj tega še ne zmore, ko pa ima gimnazijo in na gimna- ziji profesorje-zgodovinarje? Zeteo svobode v Sladkem vrhu. Zbornik izdalo delavsko prosvetno društvo »Svobo- da« Sladki vrh ob razvitju društvenega prapora 29. aprila 1956. Tiskala Maribor- ska tiskarna. S pričujočim zbornikom se je v historio- grafskem smislu uveljavil tudi tisti košček slovenske zemlje, ki se o njem govori zelo poredko: pokrajina vzhodno od Šentilja v Slovenskih goricah tik ob južnem bregu Mure. Prvi članek obravnava dejavnost delav- skega prosvetnega društva »Svoboda« na 52 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Sladkem vrhu. Vse obdobje do osvoboditve je odpravljeno s tremi odstavki, čemur je delno kriva »nerazumljiva« pasivnost ta- kratnih osrednjih kulturnih in prosvetnih institucij za te predele dežele, delno pa hitrost avtorja, da čim prej preide na ob- ravnavanje obdobja po osvoboditvi; zaradi tega je doba med obema vojnama opisana bolj v obrisih. — Drugi članek podaja hi- storiat Sladkogorske tovarne papirja in le- penke, obrata, ki je v naši gospodarski zgo- dovini še bolj malo znan, se pa bolj in bolj uveljavlja. — V kratkih potezah je orisan tudi razvoj osn.ovne šole Sladki vrh, med- tem ko so Narodopisni zapiski, ki nam pri- bližajo del življenja tamkajšnjih ljudi, ob- sežnejši. — Vihar nad tiho deželo, poleg zgodovine papirnice in narodopisnih za- piskov najboljši članek nas seznanja z razvojem in problematiko sladkovrškega okoliša. Na hrbtni strani broširanega zbornika je zemljevid, ki prikazuje v tekstu obravna- vano ozemlje. Idrijski razgledi. Leto I. št. 2. — Izdal Mestni muzej v Idriji, tiskala tiskarna » Ja- dran« -v Kopru. Najvažnejši zgodovinski članki te številke so sledeči: I^ido Božič, Skozi stoletja; avtor omenja pravico ribolova v Idriji lin Idršici iz 1.1319, rudnik ok. 1.1490, največ pa se ukvarja z raizvojem šolstva od 1580 dalje; Janko Grilc je prispeval članek o Leopoldu Cveku in njegovem glasbenem delu. — So- dobno problematiko obravna\'a več piscev. Zajeto je šolstvo, kultura in prosveta, rud- nik živega srebra, kmetijstvo, šport, itd. Tudi Idrijski razgledi so važen donesek k lokalni zgodovini; brez njih bi manj po- znali ta kos naše zemlje in bi si mislili, da občina ni niti kulturno razgibana, niti se ji ne zdi publicistično delo važno. Ce ne bi bilo Razgledov, bi bilo življenje in delo v Idriji prezentno samo manjšemu krogu jav- nih delavcev; z njihovo pomočjo ve za na- pore znatno večji krog naše družbe. Vlado Valenčič, 50 let mlekarstva na Vrh- niki. Ob jubileju usitanovitve mlekaxiske zadruge 1904—^1954. — Založila Zadružna mlekarna na Vrhniki, tiskala tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Ker nimamo izdatnega števila del o raz- voju živinoreje, pašništva in trgovanja, po- stavimo, z mlečnimi izdelki, pomeni ta monografija tehten donesek k tej proble- matiki oziroma njeni rešitvi. Napori naših kmetov na Vrhniki in v okolici pri organi-j ziranju naprednejšega kmetovanja in mle- karstva bi bili zelo malo znani, če ne bi tamkajšnja zadruga dala pobudo za sestavo in objavo tega dela. Prav bi bilo, da bi njej sledile še druge slične organizacije; iz niza le-teh bomo namreč šele mogli podati sin- tetičen prikaz razvoja in naporov našega zadružništva na podeželju. Vlado Valenčič, Od zadružne mlekarne do mlekarske in poljedelske industrije. Za šest- desetletnico ustanovitve Mlekarske zadruge v Trnovem pri Ilirski Bistrici 1896—1956. — Friderik Geri in Stanko Škafar, Pot v industrijo. — Založilo Trgovsko podjetje kmetijskih pridelkov in izdelkov »Zadruž- nik«, Ilirska Bistrica. Tiskala tiskarna Umetniškega zavoda za litografijo v Ljub- ljani. Kot vidimo, je vrhniškemu primeru sle- dila tudi Ilirska Bistrica. Razvoj te notranj- ske zadruge je svojevrsten že zato, ker je preživela skoraj četrt stoletja trajajočo fa- šistično okupacijo in njeno gospodarsko politiko, pri tem pa imela še znaten nacio- nalni pomen. Po osvoboditvi se je podjetje preobrazilo v industrijski obrat, kar pri nas ni pogost pojav. Avtor je v obeh delih prikazal nazorno in poljudno mnogo problemov, ki jih je moral in jih še mora reševati naš polje- delec in živinorejec. Treba pa bo še mnogo dela, da bomo dobili temeljno in temeljito delo o razvoju našega agrarstva v celoti in o tendencah, ki jih kaže ta del naše go- spodarske zgodovine. Kot vsaka zgodovina tudi ta ne bo sama sebi namen, ampak bomo iz nje mogli izvleči marsikaj korist- nega za sodobne agrarne operacije. Kočevsko. Zemljepisni, zgodovinski in umetnostno kulturni oris kočevskega okra- ja. Vodnik z adresarjem. 1956. Izdalo turi- stično olepševalno društvo v Kočevju. Ti- skala tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Za Kočevskim zbornikom, ki je izšel še pred okupacijo oziroma narodnoosvobodil- no borbo, je to drugo delo, ki obravnava ozemlje od Turjaka do Kolpe, le da je po obsegu manjše, po vsebini pa deloma novo. Delo je pisano poljudno, ker je namenjeno široki javnosti, zlasti obiskovalcem Kočev- skega. Brošura je več kot vodič in manj kot monografija o tem delu slovenske zem- lje, je resnični — oris. Poleg drugih ilustra- cij v besedilu je na koncu dodana pregledna skica Kočevskega. Povzetki so sestavljeni v srbsko-hrvatskem, angleškem in nemškem jeziku, torej v dveh germanskih in nobe- nem romanskem jeziku. ; 53 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Škof ja Loka, Selška in Poljanska dolina. Turistični vodnik. Izdal pripravljalni odbor za gospodarsko razstavo v Škof ji Loki. Ju- lija 1956. Tiskala tiskarna »Toneta Tomši- ča« v Ljubljani. V 52 strani obsegajočem, ličnem vodiču po mestu z okolico ter po obeh dolinah, je en sam avtor (prof. France Planina) opisal zemljepisno, zgodovinsko in umetnostnozgo- dovinsko Škofjeloško ozemlje, ki je prika- zano tudi z dobro preglednim zemljevidom. J. s. Mr. ph. Fr. Minarik, Olimje. Histomona le- karna v sliki in besedi. Izdalo in založilo r'armacevtsko društvo Slovenije, podruž- nica Maribor. 1955. 8«. Str. 32 + 23 slik + 2 načrta. Prizadevna podružnica Farm. društva v Mariboru je izdala izpod peresa znanega slov. zgodovinarja farmacije F. Minafika lep opis fresk v znani lekarni pavlincev v Olimju, ki izvirajo iz srede XYIII. stol. in predstavljajo evropsko zanimivost. Po ob- javljenih fotografijah se opazi slabo stanje teh fresk, zato je njihovo restavriranje nujno potrebno. Ves tekst je preveden tudi v hrvaščino, nemščino in angleščino in bo knjiga tako vzbudila pozornost tudi v tu- jem svetu. Omembe vreden je skrben tisk (katere tiskarne?) in dobre fotografije. o. Kotnikov zbornik. NaTCidopilsni zapiski z Gornjegrajskega in Kozjanskega. Izdal in založil Mestni muzej v Celju. Celje 1956. 154 + 5 str., 90 slik. Zbornik etnografskih zapiskov z Gornje- grajskega in Kozjanskega je nastal kot re- zultat dela, ki so ga opravile etnografske ekipe celjskega Mestnega muzeja od leta 1950 dalje na omenjenem terenu. V spomin med tem umrlega Fr. Kotnika, vodje tega dela, je sedaj izšel zbornik z zapiski članov teh ekip. Ekipe so raziskale področje ka- tast. občine Florijan nad Gornjim gradom, na Kozjanskem pa kraje Gornji Voluš, Lahov graben, Polana pri Jurkloštru in Podsreda z okolico. Zbornik obsega 55 pri- spevkov osmih članov ekip (Jakob Božič, Drago Predan, F. Kotnik, St. Terčak, Franc Hribernik, Branko Žemljic, Jože Lekše, in Anton Stupica). Med prispevki je objav- ljenih 90 risb in fotografij. — V prvem delu z zapiski z Gornjegrajskega podaja J. Božič pregled kat. obč. Florijan z imeni samotnih kmetij, gospodarskimi in social- nimi razmerami ter opisom stanovanjskih in gospodarskih poslopij (kaste, marofi, podi, seniki). iTsti avtor je raziskoval tudi pravne običaje, med katerimi so značilni »oferji«, delavci, ki imajo v najemu zemljo in so jo dolžni odslužiti z delom; ti pa da- nes že izginjajo. D. Predan je obdelal do- move in hišno opremo, požarjenje, setev in žetev, košnjo, mline, predelavo lanu, prejo, tkanje hodnega platna, raševine in sukna ter pletenje vrvi. F. Kotnik obravnava v znan. članku termin »pustota« in razlaga pomen besede in njeno razširjenost na slov. ozemlju. Savinjsko splavarstvo sta obdelala F. Hribernik in B. Žemljic, in to z zgodo- vinske in gosipodarske plati ter navedla vzroke za njegovo opustitev. S. Terčak je obdelal najstarejšo obliko skupnosti na samotnih kmetijah, dalje ženitovanjske običaje ter svečarje, ki so pobirali pri- spevke za svetila. Gradivo o ljudski medi- cini je bolj skromno. J. Lekše je zapisal običaje ob smrti in pogrebu ter peko bo- žičnega kruha, imenovanega namežnik, ljudsko verovanje, vraže in legende s tega področja. Florijanske panjske končnice je obdelal A. Stupica. Motivi na njih so isti kot drugod v Sloveniji. — V drugem delu z gradivom s Kozjanskega opisuje S. Terčak poljska dela, koline (»furovž«), ženitovanj- ske običaje in otroške igre v okolici Jur- k loštra, J. Lekše pa običaje in vraže ob smrti ter ljudsko verovanje. Zapisal je tudi nekaj ljudskih pripovedk, med katerimi je značilna pripovedka o sv. Andreju, ki je bil dvakrat rojen. Ta je znana tudi v Beli krajini, vendar je tu obširnejša. S. Terčak se je pri opisu ljud. medicine omejil le na otroške bolezni in njihovo zdravljenje, ki ga redno opravljajo tuje ženske, nikdar matere. Iz okolice Podsrede je J. Vreze opi- sal vinogradništvo, delo in orodje z vsemi izrazi, ki so značilni za te kraje. Dalje so še v tem delu zapis D. Predana o lončar- stvu v Podsredi, S. Terčaka o polšjem lovu, kolinah in ženitovanjskih običajih. J. Lekše je priobčil običaje in vraže ob smrti in nekaj ljudskih bajk in pripovedk iz oko- lice Podsrede. — Knjiga je na kraju oprem- ljena z abecednim kazalom predmetov, besed, krajev in imen, kar njeno uporab- nost še poveča. Kot prvo poročilo o delu naših etnografskih ekip in njihovih sado- vih je zbornik lep dokaz za uspehe celj- skega Mestnega muzeja v tej smeri. 77. Kamniški zbornik 1956. Izdal in uredil uredniški odbor. Glavni urednik: Avguštin Lah. 241 str. + ?0 slik. Novi zvezek Kamniškega zbornika je po obsegu sicer malo tanjši od lanskoletnega, zato pa po vsebini nič manj tehten. In upati 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je, da bo vsako leto l>oljši. Ured. odbor namreč obljublja v uvodni besedi razširi- tev proučevanja tudi na sosedne občine Domžale, Mengeš in Moravče; tako bo Kam- niški zbornik postal pomembno kulturno- znanstveno glasilo tega dela Slovenije. Po- leg tega bo odbor pripravil tudi dokumen- tirano zgodovino NOB na tem področju, ki bo izšla izven rednega zbornika, s področja urbanistike pa študije o mestni in agrarni geografiji. Te razširjene naloge bodo go- tovo prispevale k večji važnosti prihodnjih zbornikov. V uvodnem delu letošnjega zbornika je objavljen nagovor tov. Tome Brejca ob zborovanju prvoborcev meseca aprila v Kamniku, v katerem avtor obravnava neka- tere probleme prvoborcev v današnjem času. Mirko Podbevšek-Lado objavlja ne- kaj zapiskov o kamniških partizanih — v glavnem o borbah Kamniške čete leta 1942. O rezultatih ankete na kamniški gimnaziji 1. 1955, ki dajejo zanimive ipodatke iz živ- ljenja mladine, poroča v izčrpnem članku Avg. Lah. Na področje literarne zgodovine .sega sestavek E. Cesarja, v katerem obrav- nava odnos pesnika Antona Medveda do njegovega duhovniškega poklica. B. Otore- pec je prispeval dokumentirano razpravo o prebivalstvu Kamnika v srednjem veku, podprto s številnimi navedbami virov in objavo nekaterih zanimivejših pečatov srednjeveških prebivalcev Kamnika. Got- sko in renesančno nošo v kamniškem ob- močju je na podlagi fresk XV. in zač. XVI. stol. s tega področja prikazal Angelos Baš. O nastanku in zbirkah znanega Sadnikar- ' jevega muzeja v Kamniku piše M. Zadni- \ kar. Pavel Kunaver je v zanimivem sestav- ; ku z geološko-geografskega vidika prika- : zal dolino Kamniške Bistrice. — Na gospo- ' darsko področje sega članek J. Razpotnika ; o problemih zadružništva na Kamniškem i s kratkim orisom razvioja zadružništva ; pred n. svet. vojno. Delno tudi v zgodovino ; je posegel M. Prešeren v svojem opisu sad- ¦ jarstva v kamniškem okolišu. J. Matjašič je v strokovnem članiku prikazal živalske za- nimivosti iz kamniške okolice. Splošno za- nimiv je članek inž. Nika Kralja o naših ! prizadevanjih za sodobno opremo stano- j vanj, ilustriran s slikami takega pohištva, i ki ga že izdeluje tovarna »Stol« v Duplici : po avtorjevih načrtih. M. Terpinc je opisal : rast kamniške tekstilne industrije, M. Kirn pa zdravstvene probleme občine Kamnik. Sem sodi tudi poročilo o delu Zavoda za l usposabljanje invalidne mladine ter poro-< čilo o delu podružnice socialnega za varo-; Vanja v Kamniku. Zelo dobro in pregledno ! je napisan članek oz. poročilo Bogdana i Kobola o komunalni ureditvi in gospodar-i stvu kamniške občine, ki daje prav lep \ pregled doseženih uspehov v letu 1955. Kot zadnji prispevek je objavljen članek Ivana Zika o zgodovini kamniške tiskarne 1900 ; do 1949, ki bi pa sodil bolj med kult.-zgod. članke. Iz tega kratkega pregleda se lepo vidi, da Kamniški zbornik uspešno opravlja i svojo nalogo »proučevanja gosix>darske, ; kulturne, zgodovinske, geografske in naro- [ dopisne podobe Kamnika in okolice«. M. L. i Uredništvo Kronike prosi vse izdajatelje krajevnozgodovinskih publikacij, da mu pošljejo po en izvod za objavo poročila v rubriki »Zgodovinsko branje« Ti&kano in izdano v Ljubljani 1956. Tiskarna >Tonela TomMČa« v Ljubljani. iKlišeje izdelali klišarni »Ljudske prarice« v Ljubljani in »Gorenjskega tiska« v Kranju. Odgj)vorüi urednik Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože äoxn. 55 arca letos je poteklo 10 let od ustanovitve filialo »Narodnega magazina« za LiR Slovenijo. To pomeni obenem tudi začetek socialistične trgovine po osvoboditvi. »Narodni magazin« je imel v Ljubljani 7 trgovin, 18 pa še po drugih večjih krajih Slovenije. V teh težkih časih je uspešno opravljal nalogo distributerja v sploš- no zadovoljstvo kupcev. 2e konec tega leta so prešle zunanje prodajalne pod upravo lokalnih organov, štiri ljubljanske so prevzela druga podjetja, v sestavu »Narodnega magazina« pa so ostale tri prodajalne. »Narodni magazin« je dobil nove naloge. Po- sloval naj bi po načinu veleblagovnic in postal regulator cen na drobno obenem pa ovira špe- kulantom, ki so izrabljali pomanjkanje blaga na tržišču. V pritličju in v delu prvega nad- stropja bivše paiace »bata« so bili urejeni novi prostori, kjer je bilo možno razstaviti več blaga in doseči vsaj zunanji videz veleblagovnice, Jier resnične vseome zaradi pomanjkanja blaga ni bilo možno doseči. Pri vseli naporiU za osKrbo mestnih potrošnikov in okoličanov je podjetje oskroovaio tudi zakotnejše kraje s svojo »potu- jočo Namo«. Z razvojem našega gospodarstva je bila v letu 1951 tudi trgovina sproščena in je ponudba ter povpraševanje postalo motor trgovine. Od- pravljen je bil sistem nakaznic in skoro isto- časno uvedeno delavsko samoupravljanje. Pod- jetje se je začelo posvečati svoji osnovni na- logi: omogočiti nakup vseh predmetov po nizkih cenah in v najboljši kakovosti na enem mestu brez odpiranja vrat v mnogih specializiranih trgovinah. Police so se napolnile z raznovrstnim bla- gom in podjetje je postalo najbolj znano in res priljubljeno v Sloveniji. Dobiček ni bil nikdar voaii tega podjetja, ijcsio je bilo: zado- voiitev potrošnika. — ropusti ob posebnih pri- ložnostni, modne revije, lastna komekcija — na- rejena in po men — solidna postreaoa in za kupca ugouna lokacija trgovin v središču me- sta so priiblizali »iNarodni magazin« najširšim množicam potrošnikov. V letu 1954 sta se iz podjetja izločili proda- jalni »iromostovje« in »rohištvo« ter se osamo- svojili, prodajalna »Jr'red Pošto« pa se je pre- imenovala v Veleolagovuico NAMA. iftrostor se je občutno zmanjšal, promet pa je nenehno naraščal in dosegel v letu ;1'955 višino čez eno milijardo dinarjev, kar predstavlja v nadrobni prodaji res veliko številko, tki je plod pametne jvomercialne politike, dobrega odnosa do kupcev in priljubljenosti sistema veleblagovnice. Težave? Predvsem pomanjkanje prostora. V načrtu imamo dozidavo nove palače poleg že obstoječe, kar pa zavira pomanjkanje finanč- nih sredstev. Z dozidavo novih prostorov bi postavili res pravo veleblagovnico, ki jo Ljub- ljana kot vsestransko središče naše republike in važno turistično ter prehodno mesto mora imeti. Kolektiv 145 ljudi se bo še naprej trudil raz- vijati našo socialistično trgovino, da bo »NA- MA« tudi naprej uživala ugled v celi Sloveniji in se bo tudi v bodoče držala svojega gesla: dobro blago, nizke cene, hiter nakup in kul- turna postrežba! centralna lekarna Liubliana Trg Franceta Prešerna 5 pri Tromostju Telefon 23-177, 20-118 oskrbujemo posameznike, podjetja, zadruge in ustanove z zdravili in sanitarnim blagom Opravljamo stalno nočno in nedeljsko službo TELEFON 32-791 vam nudi kakovostne izdelke v naslednjih poslovalnicah: v Arkadah št. 4, 14, 24 in 27 pod naslovom,,Mesnine' Čopova ulica 5 [ Kidričeva - pasaža 6 Tržaška 74 \ Medvedova 36 Srediika 12 \ Titova 47 Eiprova 17 \ Prečna 6 Šentvid nad Ljubljano 28 \ Vevče 12 Vrhovci 16 Zahtevaj te povsod izdelke „ Mesnine" MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA