ZMAGO BREGANT: Šola bodočnosti in pot k njej. (Dalie.) B. Poglejmo drugo strujo. Pouk ročne spretnosti! Scherer: VVerkunterricht, RoBs ger: Techniken, Loffler und Lindermann: Handfertigkeitsunterricht ter oni del naše« ga učnega načrta za »ručni rad«, ki je pred* pisan za I. in II. razred. Zaradi splošnega odklonilnega stališča učiteljstva »proti rokotvornemu < pouku in zaradi neuspehov; so propagatorji roko* tvornega pouka revidirali svoje prvotne nazore. Glavni zastopnik je Scherer, soh ski svetnik v Biidingu s knjigo »Arbeits^ schule und Werkunterricht«. Ta zahteva, da naj dečki (deklice) delajo b r e z po= sebnega orodja (razen noža in škarij) in ne v šolskih delavnicah, pač pa v poseb n i h za to določenih u r a h. On je tudi s psihološkega, pedagoškega in socialnega stališča utemeljeval njegovo upeljavo. Po= dobno se danes zagovarja naš »ručni rad«. Drugi propagator Denzer iz Worm* sa s svojo knjigo »Schaffen und Lernen« že mnogo bolj globoko posega s svojo ročno spretnostjo v ostali pouk. Alfa in omega teh propagatorjev je meto dično postopanje od lažjega k težjemu, da si pridobe dečki čim večjo ročno spret« n o s t; a ne da se poglablja, olajšava, raz^ širjuje z delom pridobivanje stvarnega po« uka, oziroma da bi se ustvarjale nove vrednote, kar dela produktivna šola. Loffler, Lindermann v svojem »jMit Mode« lierholz, Schere und Kreide« razvijata svos je tehnikovanje tudi kot predmet. V pravi delovni šoli pa je organična vez med stvarnim opazovalnim poukom in tehniko* vanjem ali bolje upodabljajočim bblikov^ nim poukom tako tesna, da ju ločiti n e moramo in ne smemo. Učitelj, ki po= učuje pouk ročne spretnosti, nima ničesar skupnega z delovno šolo. On lahko kleji, lepi, pili, reže, žaga in vendar je magister iz one Cankarjeve šole. Če učitelj pravi učencu, sedaj izreži to, sedaj ono, sedaj lepi to, sedaj ono, potem ni izraslo t o d e 1 o iz notranje p o t r e b e , potem ni p r o * d u k t i v n o. Treba je z delom izvesti mali problem praktično, treba je, da je manu« elna zaposlenost organični člen vse? splošnega pouka. Tudi Seinig: »Die redende Hand«, ki je doživela že 9 natisov, spada tu sem in baš v njegovi zadnji izdaji lcta 1923. vidimo velik napredek ter tvori nekak prehod v pravo delovno šolo. Tako smo dospeli k 3. struji produktivne ali delovne š o 1 e , ki je lahko čista d u š e v n a pro* duktivna šola, ali pa ročna duševna produktivna šola. Zadnja je naš cilj. C. Pedagogi tretje struje obračajo vso svojo pozornost proti pasivnemu za« drževanju otrok pri pouku ter proti izpra* šujoči učni metodi, proti preveliki množini učne tvarine v učnih načrtih. Na vse te nedostatke je opozoril dr. Lay, profesor v Karlsruhe v svoji: Eksperi= mentelle Padagogik mit besonderer Riick« sicht auf die Erziehung durch die Tat. V tej knjigi dokazuje svoj didaktični osnovni princip, da anatomija, psihologija, biologija, fiziologija, teorija spoznave, pe« dagoška opazovanja kažejo, da vsak občiu tek, miselnost, čustvovanje, ima* nagon pre* iti v gibanje, ali pa gibanje zadržati. Vsak utis sili po izrazu, skuša gotove mišice in organe spraviti v gibanje. Postoja pa tudi cirkularna medsebojna odvisnost med sen= soričnimi in motoričnimi procesi in pred= stavami. Sensorični procesi odgovarjajo sprejemanju, pasivnosti, snovi, nazoru; rao> torični pa določevanju, aktivnosti, obliki, oblikovanju, konstruiranju, upodabljanju. Med obema stoji produktivna predelava po logičnih, estetičnih, etičnih in verskih vi= dikih. Tako dospemo do didaktičnega osnov« nega principa: da nazoru mora načelno sles diti upodabljanje. Nazor in opazovanje pri« rode in človeškega življenja tvorita snov za duševno življenje in za pouk. Na podlagi tega didaktičnega osnov« nega principa tvori nauk o prirodopisju, prirodoslovju, geografiji, zgodovini, nauk o državljanstvu sprejemajočo, pasivno, senso» rično, nazorno in opazovalno stran pouka torej opazovalni — stvarni pouk. Ta opazovalni stvarni pouk misleče prede« lan, stremi za upodabljanjem. In to je la* hko: 1. z ročnim delom, oblikovanjem, eks* perimentiranjem; 2. z dramatiziranjem; 3. z jezikom; 4. s pisanjem; 5. z računanjem; 6. z risanjem; vse to tvori bolj aktivno, ustvarjajočo, motorično, oblikovno stran pouka. Torej upodabljajoči obli* kovni pouk. Opazovalni stvarni pouk in upodablja« joči oblikovni pouk morata sc po didaktič= nem osnovnem principu vzajemno učinko« vati, da se medsebojno popolnjujeta. To medsebojno ali vzajemno učinkovanje iroe« nujemo korelacijo. In tako nastane produk« tiven pouk. Korelacija povzroča intenzivno poglo« bitev pouka, mnogo hitrejšo apercepcijo učne snovi. Otrok se s tem poukom prisili samostojno razvijati male probleme. Kon« centracija pomeni za učenca zahtevo, da sam išče zveze ter da se sam bolj poglobi v snov, s tem se stopnjuje miselnost otroka. S koncentracijo uka se učitelj zavaruje pro« ti preranemu, otroškemu duhu neprimer* nemu s i s t e m u. Koncentracija pospešuje samodelavnost in delovni princip. Ž njo se nudi otroku potrebno ponovilo, jezikovna spretnost, duševna samostojnost se razvi* jata. Seveda je res, da se sistematična zidava snovi posameznega predmeta s tem razruši, kar pa ni prav. v nobeno škodo otrok o s n o v n e šole. (Nadaljevanje sledi.)