»
SUKA IZ L 1440, KI lO HRANIJO V SAMOSTANSKEM MUZEJU V KLOSTERNEU-BURG - BRIXENU NA JUŽNEM TIROLSKEM
izhaja vmmk četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via F. Filzi 10/1., Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vitto-ria 18/11 - Poštni predal (casel-la postale) Trst 431. — Pošt. čekovni račun: Trst, št. 11 /6464
Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamezna it* 40. — Ue
NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovoru
Spediziome in abb. postale I. Kr.
ŠT. 83 __  TRST,	ČETRTEK 22. DECEMBRA 1955, GORICA _ LET.	IV
Ob vstopu novih elanov med Združene narode
Mednarodni položaj se je zboljšal
Nova potezo Sovjetske zveve - Trojni temelji miru
LEPO BOŽIČNO DARILO
Med Moskvo in zapadom bi bil O' skoro prišlo do ponovnega preloma zavoljo Zunanje Mongolije. Sovjetska vlada je zahtevala, naj se med Združene narode sprejmejo hkrati vse države prosilke, pa naj spadajo v ta ali oni tabor. Članice morajo postati vse ali pa nobena. Teh je bilo vsega 18 in med njimi tudi Zunanja Mongolija).
Ko je zastopnik Čang Kaj Šeka dvignil »v imenu Kitajske« veto zoper Mongolijo, se je zdelo, da bo zagorela nova borba med komunisti in zapadnjaki. Tedaj se je pa Moskva po enodnevnem razmišljanju odločila, da žrtvuje svojo zaveznico Zunanjo Mongolijo,
V	laški javnosti vlada splošno zadoščenje, da je 10 let po> končani vojni bila Italija končno sprejeta med Združene narode. In to zadoščenje je razumljivo, kajti sedaj šele je bil Italiji odvzet pečat napadalke, ki je skupno s Hitlerjem pognala človeški rod v krvavo žaloigro' druge svetovne vojne. Šele z uradnim sprejemom v Organizacijo združenih narodov je postala moralno enakovredna in zares enakopravna država.
Obenem z Italijo so pretekli teden sprejeli med Združene narode še 15 drugih evropskih in izvenevropskih dežel in s tem odločilno pripomogli k pomirjenju sveta.
Organizacija, ki naj bi združevala vse države k skupnemu delu ter skrbela za to, da prepreči nove vojne, je namreč imela do zadnjega tedna usodno> hibo, da v njej niso bile včlanjene zelo pomembne države v Evropi, Afriki in Aziji. S tem, da je sedaj vstopilo lč novih članov, ta hiba na žalost sicer ni še povsem odpravljena. Pomisliti zadostuje, da med Združene narode še vedno ni bila sprejeta Mao Tse Tungova Kitajska, ki šteje okrog 500 milijonov duš!
Dokler ostanejo tako ogromne dežele izključene in ne sodelujejo z ostalimi državami pri reševanju mednarodnih sporov, ne moremo trditi, da je svetovni mir zanesljivo in trajno zajamčen. Toda mednarodna javnost je sprejem zadnjih novih članov kljub temu z radostjo pozdravila, ker vidi v njem odločilen uvod k bodoči spravi med vzhodom in zapadom.
Pozdravila, ga je tem prisrčneje, ker se je do poslednjega trenutka zdelo, da se Sovjetska, zveza in zahodni svet tudi letos ne bosta mogla v tem vprašanju sporazumeti. Vsi so bili prepričani, da bodo Italija, Avstrija, Špamija, Ogrska, Bolgarija, Irska, Finska in cela vrata drugih dežel ostale še nadalje izključene, ko> je Moskva iznenada popustila in s tem omogočila težko pričakovani sporazum.
ki je tako ostala pred vrati Organizacije združenih narodov, medtem ko so bile vse ostale države — razen Japonske — sprejete!
Zakaj je Kremelj tako ravnal? Najbrž zaradi tega, da zabriše slab vtis, ki ga je naredila Sovjetska zveza na zborovanju v Ženevi, kjer se je Molotov izjavil proti zedinjenju Nemčije in proti svobodnim nemškim volitvam. V mednarodni javnosti je tedaj zavla-
dalo prepričanje, da je Rusija nasprotna samoodločbi narodov in zato kriva, da je postal sporazum med vzhodom in zapadom ne. mogoč.
Zelo slabo so vplivale tudi izjave, ki jih ;e Ilruščev izustil v Indiji in Burmi proti zapadnim velesilam. Saj se je mož celo upal
Nadaljevanje na 3. stran'
NOVICE Z VSEGA SVETA
IZVOLILI SO JUGOSLAVIJO
V	torek so Združeni narodi zaključili v Njujorku svoje deseto letino zasedanje. Prej so pa še izvolili v najvišje telo organizacije, v Varnostni svet, 11. elana, ki je še manjkal.
Med državami je nastal spor, koga naj izberejo. Amerika je predlagala Filipine, drugi so bili nasprotni, češ da mora na mesto, ki ga je doslej zavzemala v Varnostnem svetu Turčija, priti evropska in ne azijska država, in predlagali Jugoslavijo. Združeni narodi so od 14. oktobra do torka glasovali kar 35 krat brez uspeha. Nihče ni dobil dvetretjin-ske večine, potrebne za izvolitev v svet.
Končno so se ta teden sporazumeli: v Varnostnem svetu naj sedi eno leno Jugoslavija, drugo Filipini. Od 56 držav je glasovalo za Jugoslavijo 43, torej več ko dve tretjini.
NEMČIJA IN FRANCIJA
Saarska kotlina, ki leži na meji med Nemčijo in Francijo, je pred 8 tedni z veliko večino glasov odklonila mednarodno zajamčeno samovlado, na katero se je bil Adenauer zedinil s Francozi. Prebivalstvo se je namesto tega izreklo za zedinjenje z matično državo Nemčijo. Posledica je bila, da so v Posarju razpustili deželni zbor in napovedali za preteklo nedeljo, 18. decembra, nove volitve.
Stranke, ki zahtevajo priključitev k matični državi, so tudi to pot zmagale, toda dobile manj glasov kot zadnje poletje. Zanje je glasovalo 64 odstotkov volivcev. V novem deželnem zboru ne bodo imele za seboj pričakovane tričetrtinske večine, ki je po zakonu potrebna, da se lahko spremeni deželna ustava ter tako omogoči zedinjenje z Nemčijo.
Na podlagi volilnih izidov bo sedaj Adenauer začel pogajanja s Francozi, da se dokončno reši saarsko vprašanje. Obe vladi sta se že prej domenili, da morata sosedni državi živeti v -prijateljstvu in voditi skupno politiko v Evropi, pa naj nedeljske volitve v Posarju izpadejo kakorkoli. Odaovomi možje v Parizu so računali celo s tem, da se Posarje priključi Nemčiji in se v srcu s tem že sprijaznili.
Ta politika je edino razumna in dalino-vidna. Za Francijo je resnično prijateljstvo z Nemčiio dragocenejše kot saarskj rudniki. Sprava med obema narodoma je obenem prvi pogoj trajnega miru v Evropi.
NOV NAROD SE OSAMOSVAJA
Predsednik sudanske vlade El Ashari je razglasil, da je dežela postala neodvisna država, iz katere se moraijo angleški in egiptski vojaki popolnoma umakniti. Spomladi bo prebivalstvo glasovalo o bodočnosti Sudana, a že sedaj je jasno, kakšen bo izid. Nov narod se bo otresel jarma kolonializma ter postal gospodar na svoji zemlji.
NA POTOVANJU PO ABESINIJI
Po prihodu v Abesinijo so Tita proglasili za častnega občana Adis Abebe in cesar Hai-le Selasje mu je izročil dve najvišji vojaški odlikovanji v državi. Abesinska bolnišnica je pa prejela od maršala Tita dragoceno rentgensko napravo in cesarica lepa jugoslovanska ročna dela. V prestolnici je mla-
dina v čast gostov pela narodne pesmi in priredila abesinske plese.
Iz Adis Abebe sta se cesar in Tito podala s spremstvom na pot po notranjosti dežele, kjer prebivalstvo burno pozdravlja oba državna poglavarja.
Med tem se predstavniki obeh držav pogajajo, da sestavijo politične in gospodarske dogovore, ki naj tesno združijo Jugoslavijo in Abesinijo'.
CELO NA SODIŠČU! 1
Človek bi mislil, da vsaj tam, Ikjer se pravica deli, ni hudodelcev. Pa ni popolnoma tako. Na sodniji v Milanu se je že 1. 1925 ustrelil kanclist, ki je imel na skrbi zalogo z zaplenjenim blagom. Vodja, istega oddelka Manenlti je 5 let zatem, da bi zakril svoje poneverbe, skl a d išče enostavno zažgal. Odkrili so, da je v zaplenjene škatle kokaina nasul bikarbonata, mamilo pa za drag denar prodajal. Te dni je pa dr. Del Grossu, ki je opravljal isto službo, zginil ter odnesel s sabo za 100 milijonov poverjenega mu blaga.
SNEŽNI VIHARJI
-Na severne dežele Evrope je pritisnil hud mraz. Na Norveškem je toplomer padel ponekod na 46 stopinj pod ničlo. Mraz je tako oster, da sta v švedski pokrajini Vaermlaind dva otroka, iki sta sipala v nezakurjeni sobi, zmrznila v postelji.
Pretekli petek so nad Skandinavijo obenem zadivjali silni snežni viharji, ki so se zaganjali na jug proti francoskim obalam. Osem metrov visoki valovi so butali besno ob bregove Normandije in Bretanije ter onemogočili daleč naokoli vsak promet po morju.
Nenavaden mraz se je pojavil tudi v Ameriki in dosegel v nekaterih krajih 43 stopinj pod ničlo.
VRAČANJE BEGUNCEV
Med Italijo in Jugoslavijo’ je v veljavi dogovor, da bosta obe državi prebežni.ke izprašali in če treba, prisilili, da se vrnejo domov. Te dni so zopet pripeljali iz begunskega taborišča v Vidmu 40 prebežnikov do Seslja-na, od koder so jih v močnem spremstvu dovedli v Fernetiče ter jih izTočili Jugoslovanom.
Tržaški in goriški občinski svet sta proti temu postopku protestirala, rimska vlada je pa odgovorila, da tu ne gre za politične preganjance in naj taki ljudje zato ostanejo doma.
KOLIKO JE ZDRAVNIKOV?
Svetovni zdravstveni urad sporoča, da je na svetu vsega 1 milijon 200 tisoč zdravnikov. Število se zdi veliko, a je popolnoma nezadostno, če upoštevamo, da živi na zemlji 2 milijardi in pol ljudi. Samo v 14 deželah pride na 1000 prebivalcev po en zdravnik, v 22 državah pa en zdravnik na 20.000. Na svetu so pa še pokrajine, kjer tako. rekoč sploh ne poznajo pravih zdravnikov.
POKVARJENI OTROCI
V	kraju Tricesimo v Furlaniji se je oni teden pripetilo nekaj nezaslišanega. Iz šole erede je 5 sošolcev odpeljalo 11-letnega dečka Valentina Edlerja v bližnji gozd. Tam so ga vrgli na tla, češ da je neko njihovo lum-
parijo ovadil učiteljici, in ga tako prebrcali, da se je onesvestil. Ko je fantek prišel k sebi, so ga hoteli povrhu vreči čez visok zid. Danes hi bil mrtev,da mu nisoi pritekli ljudje na pomoč. Težko poškodovanega dečka so prepeljali v videmsko bolnišnico, mlade zlikovce so pa orožniki polovili.
POPLAČANO POŠTENJE
Davčni 'izterjevalec: Di Miclhele sie je v Rimu vozil v tramvaju in imel poleg sebe torbo s 6 milijoni. Mislite si njegov obup, ko je izstopil in opazil, dai nima torbe! Zvečer se je oglasil na policiji sprevodnik in izročil listnico z denarjem. Pozabljivec je poštenjaka objel in mu odšteli 100 tisoč lir.
, SMRT JE ŠVIGNILA MIMO
Pretekli teden je na glavni postaji sicilijanskega mesta Gaitanie Aleksander Compa-gnini korakal čez tračnice, ko. se mu spodrsne in telebne na tla. V isitem hipu prihrumi hrzcc, ki se mu ni bilo mogoče več4 izogniti. Mož si je skušal rešiti življenje na ta način, dai je legel v sredino, tirov in se na vso moč stisnil k tlom. In res je vlak zdrdral čezenj, ne da bi ga zadel.
Ljudje so bledi gledali, kaj bo., ko se Compagnini mirno vzdigne, si otrese prah z obleke ter se hladnokrvno oddalji.
NESREČNI DAR
V Ogleju je premožni tovarnar Požar daroval svoji novo poročeni hčerki avto. Mlada gospa. Ida je sedla z bratom in njegovim sinčkom v lepo- vozilo in hotela med vožnjo tudi sama krmariti. Pri tem je avto taiko. nesrečno zasuknila, da je zdrčal v reko Nadižo, ki je v Ogleju precej globoka. Brat se je rešil, ona in otrok sita. pa utonila.
RUDNIKI NA LUNI
Eden najbolj resnih finančnikov v Nju-jerku je Richard Skadding. Nedavno tega je presenetil javnost s tem, da je ustanovil delniško družbo za izrabljanje rudnih zakladov na — luni. Spočetka so se mu ljudje smejali, .toda mož je znal tako prepričevalno dokazovati, da bo čez 25 let svoj načrt uresničil, da so mnogi začeli kupovati njegove delnice. Kdor ne ve kam z denarjem, si lahko kupi take akcije — z lune.
RADODARNI BOGATAŠI
Da se vsaj deloma oddolži za prislužene milijarde, je ameriški kralj avtomobilov Ford svoj čas ustvaril posebno, ustanovo v znanstvene in dobrodelne namene. Tej ustanovi je podjetje letos darovalo, bajno vsoto 312 in pol milijarde lir. Največji del denarja je določen za proučevanje atomske sile in boju proti boleznim. Škoda, da nimamo. Slovenci takega »strica« v Ameriki.
ČEDNA BRATOVŠČINA
V mestu Pittsburgu v Zedinjenih državah so se tatovi draguljev združili v poseben sindikat, ki nosi ponosno ime Jevvel Robbers Syndicate. »Društveniki« plačujejo precejšnjo članarino, in odstotke od tatvin, kar je lani zneslo 90 milijonov lir. Čuidno je, da policija ni še odkrila tičev ter jih spravila v primerne ki etike.
SREČA SE JE NASMEHNILA
Pretekli teden se je pri državni nogometni stavi ali »totokalču« zasmejala sreča tudi dvema Goričanoma. Vsak je dobil po. en milijon in 160 tisoč liric. Eden se je takoj javil prijateljem in jim plačal za pijačo, drugi je pa zginil in ga ni nikjer več na »pregled.
Mednarodni položaj se je zboljšal
 ______ Nadaljevanje s 1. strani
trditi, da je Velika Britanija pripravljala in Podpirala Hitlerjev napad na — Sovjetsko *vezo! Ljudje so imeli vtis, da so ruske ponudbe, naj se zapad in vzhod pomirita, ne-odkritosrčna in gola politična taktika. V res-**iei Moskva ne mara sprave, temveč hoče borbo — nadaljevati!
Posledica je bila, da so zapadnjaki sklenili učvrstiti in pomnožiti svoje oboroževanje ter se je Amerika odločila povečati vojaško in gospodarsko pomoč svojim zaveznikom v Atlantski skupnosti in različnim deželam v Aziji in Afriki. Mednarodni polo-Zaj se je zaostril in vidno poslabšal. Prepričanje, ki se je čedalje bolj širilo zahodu, da tudi s Stalinovimi nasledniki Ul mogoče koristno in uspešno” sodelovati, je resno ogrožalo temelje, na klaterih sloni nova sovjetska zunanja politika.
Iz neprijetnega položaja se je Kremelj Ješill s tam, da je žrtvoval Zunanjo Mongo-jijo. Dokazati je hotel svetu, da je z njim kljub vsemu mogoče uspešno delati na pomirjen ju med narodi in državami. Priznati Je treba, da je ta ruska poteza bila spretna nadvse učinkovita.
Naj bodo vzroki in nagibi, ki so vodili Moskvo, kakršni koli, sovjetski sklep je vsekakor nekako božično darilo, katerega se Miroljubni svet veseli.
Božične praznike bo obhajal v obnovljenem upanju, da se navzlic vsemu vendar 8plača sodelovati z Motskvo za spravo med y2hodom jn zapadom.
BARBARSKA DEŽELA
Zunanja Mongolija, zavoljo katere bi bilo cWeštvo kimalu strmoglavilo v ponovno ^hladno vojno«, je za večino naših bralcev Popolnoma nepoznana dežela. Ljudje ne v6do niti, kje leži, niti, kakšen je njen
Pomen.
V	listu smo omenili, da je Mongolija sedemkrat večja od Italije, toda »II Corriere della Sera« pojasnjuje, da Mongoli prav za Prav niso niti resničen narod, temveč zvezne še potujoči pastirji ali nomadi. S svojimi čredami se selijo iz kraja v kraj in *aito njihove domovine ni mogoče označili *a državo v sodo-bnem smislu. Prebivalstvo Je v glavnem še nepismeno in kulturno zastalo-. »II Corriere« se čuti skoro ponižanega, da so hoteli zaradi take dežele izključi Italijo iz Organizacije združenih narodov.
In vendar z Mongoli ni bilo vedno tako. ^ekoč je bil to silno mogočen in vpliven ^arod, čigar oblast se je pod vodstvom bojevitih in sposobnih vladarjev širila dalef* Preko vse Azije. Mongoli so zagospodovali 1'®d Kitajsko in ustanovili že leta 947 svojo Prestolnliclo v Pekingu. Od tam so v po-?*cjših stoletjih prodrli v Indijo in Perzi-ter se začeli bližati Evropi. k L. 1223 so pod Džingis Kanom prekorači Ural, si podjarmili Busijo in od tod parili čez Karpate v srednjo Evropo. Malo manjlkalo, da si niso podvrgli Poljske in ustanovili v Šleziji. Zanimivo je, da jih njihova vojaška moč prignala tudi v naše J^aje. Na svoji znameniti konjenici so pre-^ruineli tisoče in tisoče kilometrov ter dodeli 1. 1241 iz osrčja Azije na obalo Jadran-8*ega morja.
Tedaj so bili Mongoli politična in vojaška velesila, katero je moral ves tedanji svel resno upoštevati. Na njihov dvor so pošiljali svoje zastopnike francoski kralji in ravno tako papež Inocenc IV. Ker so bili mongolski vladarji v verskih stvareh strpni, je poglavar kat. Cerkve imenoval 1. 1307 v njih deželi nadškofa (frančiškana Ivana da Montccorvino) ter mu dodelil 7 škofov.
Mongolska nevarnost je bila iz naših krajev kmalu odstranjena, zato so si pa Mongoli utrdili za stoletja politično nadoblast v Busiji, kjer so' moskovski veliki knezi postali Mongolom podložni vladarji. Politično zedinjenje ruskega naroda se je uresničilo šele po dolgotrajnih krutih borbah proti azijatski nadvladi.
MOČ DOBROTE IN PRAVICE
In kaj je ostalo od nekdanje moči in slave Mongolov? Nič. Njihova bivša prestolnica v današnji Zunanji Mongoliji je kup ruševin, ki jih pokrivajo debele plasti puščavskega peska.
Žalostna usoda nekoč tako mogočne države! In mi živimo v atomski dobi, ko grozi ista nevarnost vsem sedanjim velesilam na svetu. Saj so učenjaki neizpodbitno dognali, da vodikove bombe lahko' čez noč uničijo milijonska mesta, spremene v puščave cvetoče dežele ter iztrebijo cele narode z obličja zemlje. Ena edina atomska vojna spremeni
NOVICE
PRVI MILIJON
Avstralija, ki se je vedno na vse kriplje otepala tujcev, je po zadnji vojni korenito spremenila svojo politiko. Pred nekaj dnevi je število povojnih doseljencev doseglo natančno 1 milijon. To je zelo mnogo, če pomislimo, da šteje država vsega le 9 milijonov duš. Na vsakih 9 Avstralcev pride toTej po en tujec. Vse te je lahlko sprejela, ker je obsežna zemljina zelo redko obljudena, a je v zadnjih letih povrhu začela izkoriščati svoje podzemno bogastvo in razvijati industrijo. Še vedno je v deželi 60.000 praznih služb, za katere zaiman iščejo delavcev. Vsak priseljenec dobi najkasneje v 3 tednih delo in po 5 letih državljanstvo.
Najhujša naidloga Avstralije pa je, da vlada v državi silovito pomanjkanje stanovanj. Priseljenci morajo’ dolgo časa živeti v taboriščih, moški in ženske posebej, tako da se družine pogostokrat sestajajo le enkrat na teden. Bazen tega so domačini hladni in negostoljubni in nedelje so neznansko puste in dolgočaisne. Podnebje je vroče in zdravju mnogim Evropejcem zelo Škodljivo. Vse doseljence muči stalno domotožje, tako da je že marsikdo preklel dan, ko se je vkrcal na pot v daljno Avstralijo.
STAROST SE ODMIKA
V	Rimu so zborovali učenjaki, ki proučujejo vzTOike starostne oslabelosti. Sloviti zdravnik o. Gemelli je v posebnem predavanju dokazoval, da bo srednja meja življenja segla kmalu do 76 let sarosti. Že danes
| lahko najponovsnejše države v same Zumnje Mongolije.
Odgovorni državniki naj se zavedajo, da bi še tako silno oboroževanje ne moglo obvarovali njihovih narodov te usode. Kje-je torej rešitev? Na to nam daje odgovor Voditelj človeštva, ki se je rodil pred 1955 leti v Betlehemu.
On ni imel nobenih vojakov pod svojim poveljstvom, ni prelival krvi, ni požigal vasi in mest, se ni maščeval nad nikomer. Za tiste, ki so ga najhuje sovražili in preganjali, je kazal največ sočutja in mislil le na to, kako bi jih s svojim zgledom rešil njihove srčne surovosti in zlobe. Prožil je roko grešnikom, se zavzemal za bolnike, pomagal revežem ter vztrajal do svoje smrti na križu v potrpežljivosti in odpuščanju. S svojim življenjem in naukom je za vse čase dokazal, da sta pravica in ljubezen močnejša 'kot vsako nasilje in vsak vojni hrup tega sveta, da sta edini temelj slehernega Irajnega napredka človeštva.
Sebi v spomin si ni dal graditi kamnitih spomenikov, kakor so delali stari vladarji, in vendar stoji danes v vsakem velemestu in v najskromnejši vasi vsaj ena hiša, posvečena Njegovemu spominu. Celo v strmih planinah, v bližini večnega snega, kjer ni človeških bivališč, se dvigajo proti nebu in zvezdam zvoniki, ki nas spominjajo na njegova dela ljubezni in pravice.
Zato bodo tudi letos po vsej zemlji zvonili zvonovi in donele pesmi, da z njimi praznujemo sveto noč Njegovega rojstva.
umirajo ljudje v dosti zrelejši dobi, kot so nekoč. Ta dejstva ustvarjajo pa obenem nova vprašanja, posebno na področju socialnega zavarovanja.
ATTLEEJEV NASLEDNIK
Za voditelja angleške delavsike ali laburi-sične stranke je bil po Attleejevem odstopu izvoljen Hugh Gaitskell, ki ga smatrajo vsi^ za »mladega moža«, ker se bliža šele starosti 50 let.
Mesto, na katero se je povzpel, je važno, kajti ko pride njegova stranka spet na oblast, bo prav gotovo načelnik vlade in kot član »velike četvorice« soodločal o politični usodi sveta. Njegov položaj je že danes pomemben, zakaj v parlamentu bo voditelj protivladne opozicije, ki je v Veliki Britaniji uradna oseba, saj nosi naslov: voditelj opozicije Njegovega Veličanstva, prejema ministrsko plačo in je redno vabljen na posvetovanja o važnih državnih zadevah. V Veliki Britaniji vlada pač visoka politična kultura, ki je v naših krajih nepoznana.
Število komunistov
Po podatkih sovjetskega časopisa Komunist znaša število redno vpisanih članov komunistične ali boljševiške stranke le 8 milijonov. Če pomislimo, da ima Sovjetska zveza vsega okoli 200 milijonov prebivalcev, je to na vsak način silno majhno število. V stranko, ■ki vlada ogromni državi, sprejmejo le izbrance.
budežen stroj
Pred 50 leti so ljudje strmeli, če je kdo govoril o stroju, ki sešteva, odšteva, množi in deli. Danes ni to nič posebnega. Sedaj so angleški učenjaki izumili celo pripravo, ki bo prevajala iz jezika v jezik, na primer iz francoščine v angleščino.
MAVHINJE
Ponovno se danes vračamo k obljubljenemu asfaltiranju ceste Vižovlje—Mavhinje, o kateri je Novi list pred časom že pisal. Ugotoviti moramo, da o- popravi danes ni ne duha ne sluba. Ne vemo, klaj to- pomeni. Ali so obljube, ki jib je bila dala občinska uprava, brez pomena?
Govori se, da bodo uredili cesto samo po vasi in v njeni neposredni bližini, kar bi bilo sicer prav, a nas e bi povsem zadovoljilo. Občinsko upravo’ zato- prosimo, naj izpolni dano obljubo-.
Na pomlad in poleti bi se- pri nas dalo marsikaj zaslužiti s tujskim prometom, če bi le ceste bile urejene. Danes se pa nikomur ne ljubi z avtom aili motorjem po grdi in razorani cesti v Mavhinje. Kljub temu so se pa naši gostilničarji v zadnjem času potrudili, da so- preuredili svoje gostinske prostore. V tem pogledu moramo- zlasti pohvaliti požrtvovalnost g. Zdravka Urdiha. Želeli bi, da bi tudi drugi sledili njegovemu zgledu, saj bi od tega naša vas imela le koristi.
Danes želimo načeti še neko drugo vprašanje, ki se nam zdi važno-. Pri nas imamo precej mlelka, ki ga posameznikom prodajamo po 60 lir liter, mlekaricam pa po 45 lir. Pet mlekaric vozi dnevno iz naše va-si in iz Vižovelj okoli 200 litrov mleka v Trst. Pred nekaj leti je bilo drugače. Dogajalo se je, da je mleko ostajalo. Danes se moramo zahvaliti požrtvovalnim mlekaricam, če se je proizvodnja mleka dvignila. Če hi pa stvar še bolje uredili, bi lalikio- želi lepše uspehe. Mislimo na ustanovitev mlekarne, ki bi -lahko odkupovala kakršno koli količino mleka.
Z obnovo nismo’ povsem zadovoljni, ker ni vse tako, kakor bi moralo biti. Nekateri imajo vse obnovljeno, drugim pa niso pozidani skednji, hlevi za prašiče, lope itd. Zdi se, da se je obnova teh gospodarskih poslopij pristransko izvajala. Dolžnost Tehničnega urada v Trstu bi bila, da poskrbi za vse enalko. Mnenja smo, da je bivša ZVU dala dovolj -denarja, ki bi ga lahko uporabili za vse enako-. Če ne bodo del dokončali v doglednem času, in sicer tam, -kjer Ifi jih morali, se -bomo pritožili pri pristojnih obla-stvih. Porušena gospodarska poslopj-a niso bila prijavljena kot vojna škoda, ker smo pač verjeli, da nam bodo vse obnovili.
lijona in pol vladajočih belcev in 400 tisoč Indijcev.
Črnci in Indijci so popolnoma brezpravni. Beli si žele, da bi domačini ostali na čim nižji kulturni stopnji. Vsekakor se danes opaža, da se tudi črnci po-stoipoma kulturno dvigajo -ter se politično- prebujajo. V tovarnah se večkrat dogodi, da črni delavec za-gro-zi nadrejenemu belcu z maščevanjem, ki se bo izvršilo, brž ko’ pridejo »domačini« na oblast«. Tak -upornik je seveda takoj vržen iz službe. Črnci in Indijci so povsod strogo ločeni od belcev. Če se n. p-r. beli mož poroči s črnko ali mulatko, mora 'brezpogojno zapustiti prebivališča belih in ostati vse življenje med črnci. Razne protestantske ločine podpirajo to vladno politiko-. Za uboge črnce se odločno potegujeta sam-o katoliška Cerkev in porajajoči se komunizem. Sploh bo tamkaj v dogledni bodočnosti možno samo dvoje: ali se bodo črni pokatoliča-nili ali pa, povzročili komunistično revolucijo. Njihova poganska verstva so namreč nezdružlji. va s sodobnim napredkom. Tamkajšnji trezni beli ljudje se boje, da se bo-do’ črnci prej ali slej uprli, ako današnji vla-daj-oči razred ne bo ubral druga, p-ravičnejša pota.
Prijazni gospe želimo prijeten oddih v domačem kraju.
PROSEK
SE SL JAN
Enajstega decembra je prišla na obisk k staršem in sorodnikom v Sesljan gospa Olga Camilleri, rojena Pahor. Tu se bo mudila približno tri mesece. Gospa Olga je žena angleškega inženirja, ki je v službi v Kirn-berleyu v Južnoafriški zvezi. V razgovoru z našo domačinko smo1 zvedeli marsikaj zanimivega o tamkajšnjem življenju.
Življenjska raven belih prebivalcev je izredno visoka. Navaden delavec-začetnik zasluži mesečno okrog 70 funtov šterlingov (približno- 120 -tisoč lir). Hrana- v menzi stane mesečno okrog 7 šterlin (približno 12 tisoč lir). Najboljša mo-šk-a obleka stane okrog 22 funtov (približno 37 tisoč lir).
V	Južnoafriški zvezi prebiva približno 10 milijonov črncev in mulatov, okrog dva mi-
Pretokli po-nedeljek je -malo pred 20. uro začel goreti senik družine Milič s Proseka št. 78. Požar je uničil olklrog 70 q sena in -hudo poškodoval gospodarsko poslopje. Vzroki nesreče niso še pojasnjeni, vendar se zdi, da se je seno samo vnelo. Na kraj nesreče so kmalu prišli gasilci z Opčin, pozneje p-a še njihovi tovariši iz Trsta ter po daljšem trudu požar pogasili.
Usoda je hotela, da se je med tem delom
I	ripetila še -druga nesreča. Gasilec Roman Milkovič iz Trebč je med -izvrševanjem svo-
je dolžnost-i nepričakovano padel s 6 metro* visoke- lestve, tako da so ga morali nemudoma odpeljati v tržaško- bolnico.
Zaradi resnih notranjih poškodb je Mil' k-ovičevo stanje resno in zdravniki niso št izrekli dokončne sodbe.
Bog daj, da bi se km-alu zdrav vrnil k svo-ji družini.
ŠEMPOLAJ
Ni se še -polegla- splošna žalo-st ,po groztf nesreči pri Proseku, ko je smrtna ko-sa ponovno in kruto- zamahnila po življenju domačina.
V	noči med nedeljo in ponedeljkom >l je n-a vespi vračal proti domu 30-letni Josip Pipan iz Šempola-ja. Iz še nepojasnjcnil1 vzrokov je Pipan zašel pri n-abrežinskert zdravilišču s ceste ter se z vso- silo zaletel 1 obcestno drevo-. Ponesrečenca so našli ljudje-ki so- slučajno šli mimo-; klako- se je nesreči zgodila, pa ni nihče videl.
Prva pomoč je prišla iz -bližnjega zdravilišča, a je bilo- vse zaman, kajti uboj1 Pipan je bil že mrtev
Uglednemu vaščanu, ki ga- je s-m-rt doletel*
V	najboljših letih, naj sveti večna- luč.
Hudo -prizadeti družini na-j Bo-g poma-g* prenesti veliko' bol.
MEDJA VAS
Na nevarnem cestnem križišču v Ronikal' se je p-rete-klo- nedeljo zgodila resna prometna nesreča: 35-letni Viktor Legiša in njegov spremljevalec Josip Cetin iz T-rždča sta- 1 vespo trčila v avlo, ki ga je vozil neki Tržačan. Ob trčenju s-ta oba padla n-a tla ter s® resno- poškodovala. Odpeljali so- ju- v tržiš^ bolnico, kjer so j-i.ma zdravniki ugotovil', verjetni zlom lobanje.
Pravijo, da je njuno stanje resno.
Prijatelju Viktorju in njegovemu spremljevalcu želimo, naj čim-prej okrevata.
STEFANOVANJE »A. K. Jadran« vabi na štefa-novanie, ki bo v Rossettijevi dvorani v ponedeljek, 26. decembra. T? četek ob 21.30 — Vstop-nina: Gospodje 400.—, P3’ me im člani 300 lir.
Gregorčičeva proslava v Nabrežini
-Slovenska prosvetna matica in pevsko društvo Avgust Tanče iz Nabrežine sta preteklo nedeljo priredila v nabrežipski kinodvorani tradicionalno Gregorčičevo proslavo. Na sporedu so bile številne pevske točke (zborno petje, solospevi, duet) in recitacije. Nastopiti bi moral tudi ženski tercet Metuljček iz Rojapa, a je ta točka morala pa žalost odpasti, ker je epa pevka v zadnjem trenutku obolela. Namesto terceta smo slišali sopranistko gdč. Piščapče-vo iz Rojana, ki je ob spremljavi prof. Maria Sancina odpela nekaj narodnih pesmi. Njen melodični, prijetni glas je koj osvojil srca vsega občinstva. Ce bo Piščančeva še paprej gojila soiopetje, smo prepričani, da bo žela lepe uspehe.
Ker je bil y nedeljo odsoten tudi violinist Kare' Sancin, kateremu je pretekli teden umrla mati, je na proslavi moral nositi glavno breme pevski zbor Avgust Tanče iz Nabrežine. Zbor sestavljajo povečini m-ladi pevci, ki jih letos vodi g. Sta-nko Malič. Razpolaga z dobrimi soprani i-n basi, ki so pa v nedeljo nekoliko preveč izstopali iz zbora, tako da te-nori in alti niso mogli priti do pravilnega izraza. Nekatere pesmi so zapeli morda nekoliko preveč suhoparno (p. pr. Hrannierjevo V nevihti); vsekakor pa bi pevovodja moral -dati malo več poudarka dinamiki, od katere je odvisno pravilno izvajanje vsake pesmi. Ker so pevci, kakor smo že dejali, povečini m-ladi, ne dvomimo, da bodo z vztrajnimi vajami te napake odpravili in s časom postali odličen zbor z lepo vlitimi glasovi. Na vsak način moramo pohvaliti -prizadevanje in požrtvovalnost naših pev-
cev, ker v teh nekulturnih in zmaterializiranih čajl tako lepo goje slovepsko pesem, ki klju-b drugaČ*1®' mu zatrjevanju nekaterih tržaških mladih Izobraž^ cev zna edina tudi dane-s še najbolje govorili nar<r dovi duši.
Na prireditvi sta- nastopila tudi lepo-risla Renati^ dermac iz Trsta in Bruno Kra-lj iz Slivnega. Kod«!" mac je zapel tri napeve iz znanih ip priljubljen1, operet F. Leharja i-n Tjairdoviča ter žel veliko bravanje. Kodermaca -poznamo iz koncertov na rf, di-u Trst in po drugih prireditvah. Njegov glas L vedno enak: prijeten in ljubek in sega v srca. ^ to pot nas ni razočaral.
Osebno me je zelo zanimal mladi tenorist Kralj, ki ga -nisem že dolgo slišal. Reči moram,
sta me njegov samozavestni nastop in njegov $
¥
prijetno presenetila. Odkar sem ga zadnjič po^j
šal, je znatno napredoval. Za la nastop si je -dela (Kam, Utve), ki odgovarjajo njegovi lirični P
ravi in jih je zato dobro odpel. Svetoval bi mU
J«,
naj se nauči pravi-lne slovenske izgovarjave, ki ^ sedaj znatno peša, kar kvari celotni uspeh.
Velik uspeh je dosegel duet Pišča-nčeva-Koderm^' ki je zapel večino lepo Jaz bi rad rudečih rož.
»1:
»li
H
•v,
'k
ve
Na koncu bi moral še nekaj povedati o recit8
«r'
jih. Morda se motim, toda ker hočem biti isK1"1
el1’
naj napišem, da bi recitacije lahko odpadle.
Število udeležencev je bilo zadovoljivo, kar p°P e
,0*'
no potrjuje, d'a slične prireditve hvala Bogu š8
spadajo med staro šaro.
dl
ITALIJANI NAS NOČEJO RAZUMETI
II	Gaizzettino je pretekli četrtek priobčil dolg članek z naslovom: »Italijanska šolska Uprava in ljudske šole-za Slovence. O svobodi Pouka: kratek pogled na to, kar se dogaja v coni B«.
Čudimo se, da je ta list, ki skuša vsaj tu Pa tam biti naklonjen Slovencem in njihovim pravicam, priobčil tako strupen protislovenski članek. Pisec v prvi vrsti smeši zahtevo Slovencev po lastnem nadzo-rništvu ‘u šolskem skrbništvu, to- je našo opravičeno zahtevo po kulturni avtonomiji, v katero spada zlasti šolstvo. To smo- Slovenci ponovno poudarili ob imenovanju novega solnega nadzornika za italijanske in slovenske! ljudske šolle. Gazzottino misli, <Ia je cisto v redu, če slovensko- šolo- vodi in nadzira mož, ki ne z,na niti besedice slovenski. In prav to je, kar smatramo za nedopustno za nas žaljivo. Gazzettinu, ki se tiska v Benetkah, se čudimo, da je ob tej priliki pozabil na večstoletno zgodovino Benetk, ki s° d-a-le beneškim Slovencem popolno politično in celo sodno avtonomijo. Pozabil je, da je eden na j večjih furlanskih politikov, pogojni -dr. Bogato, predložil po drugi svetov-Ui vojni vladi in parlamentu zakonski pred-*pg, po katerem naj bi se vsem narodnim Manjšin a m v Italiji priznala- kulturna avtonomija, zlasti v šolstvu. To dobrino so si razne Narodne manjšine v Evropi že izvojevale.
Ga-zzettinu se pa ta zahteva zdi smešna in Nepojmljiva! Težko je pač imeti opravka z ljudmi, ki se prav nič ne potrudijo, da bi poglobili v miselnost tuje narodnosti.
IZ PODGORE
Č-ujemo, da je naša predilnica darovala *1,rotišnici Con-tavalle primerno količino bla-S«, tako da so sestre lahko- deklicam naprave oblekce. Prav bi bilo,_če bi se ravnateljevo ob božiču in novem letu spomnilo tudi gorskih reVežev, saj jih je pri. nas precej, *Wti med -brezposelnimi. Mnogi izmed njih 'oan-aj čakajo, da bi se novi tovarniški prodori čimprej dokončali. Ko se bo to zgodi-bodo namreč sprejeli na delo 300 novih delavcev.
Pred kratkim so v bližini predilnice našli franato kalibra 75 mm, ki je bila še cela in !p tu ostala verjetno od zadnje vojne. Vo-!a®k:i izvedenci iz Vidma so nevarno orožje !e odstranili. Starši naj pazijo- na otroke, ker In možno, da se še ponekod nahaja kaka kanata, saj so jih v naši vasi letos že več
Mu.
IZ PEVME
^ novi otroški vrtec se je vpisalo okoli 15 ^Volk;. Pouk se je začel pretekli teden. Ne ve-S če je to prav, saj se prostori bržkone
V	še dovolj posušili. Oslaivsiki starši pa ^ajih otrok še niso vanj vpisali, saj je novi Nlee za njihove malčke, vsaj pozimi, pre-^ oddaljen. Uprava novega vrtca ni doslej ®la slovenskega napisa na poslopje, čeprav ^te za šolo, ki je nam-eijjena slovenskim hokom. Voditeljici novega vrtca želimo *hlo uspeha in božjega blagoslova- pri vzgoji J*ših malčkov. Up amo, da bo v vrtcu v nagnem pogledu vse v redu, na kar bomo kdno pazili.
Vozni red za- pevmski avo-bus št. 8 se je v zadnjih dneh spremenil. Sedaj vozi ob delavnikih iz ulice IX. avgusta ob: 7.18, 8*,
9.30, 12.40, 14*, 15, 16, 17. 20*; odhod iz Pevme: 7.30*, 8.30, 10, 13.15*, 14.30, 15.30.
16.30, 18.
Ob nedeljah in praznikih: odhod iz ulice IX. avgusta: 14*, 15, 16, 17.20*, 18.30, 19.15, 20*; odhod iz Pevme: 14.30, 15.30,
16.30, 18, 18.50, 19.30, 20.30.
Zvezdica pomeni vožnjo št. 8 s kolodvora, oziroma iz Pevme čez Sv. Rok.
SEJA MESTNEGA SVETA
Pretekli petek je bila zopet seja- občinskega sveta. Župan dr. Bernardis je najprej zmagoslavno poročal, da je občinska uprava zmagala v pravdi za državljanstvo proti prof. Tonetu Severu. Mii že zdavna vemo, da nam je bila mestna hiša v ulici Garibaldi trajna sovražnica. Primer prof. Severa nas ponovno prepričuje, da odreka županstvo, če le more, vsakemu Slovencu pravico do- italijanskega državljanstva. O Severovi stvari bo pa zadnjo besedo izreklo k sreči še, kasacij-sko sodišče.
Župan je nato prečita! odgovor upravnega odbora na javno spomenic-o inženirske zbornice. V odgovoru je rečeno, naj inženirji stvarno in z dokazi obrazlože, kdaj je občinska uprava zapostavljala koristi domačih inženirjev in arhitektov. Med inženirji, ki so odstopili iz raznih mestnih gradbenih komisij, je tudi slovenski arhitekt dr. Fabiani.
Kako prav je imel saragatovec prof. Zu-ralli, ko- se je pritožil proti samovoljnemu povišanju pristojbin za razne števce, ki jih je ravnateljstvo meslni/li podjetij v zadnjih letih povečalo- o-d 300 in 4-00 lir kar na tisoč lir, je pokazalo med drugim -tudi poročilo o obračunu mestnih podjetij za 1. 1954, ki ga je poda! -podžupan dr. Po-terzio. Iz poročila izhaja, -da so- -imela mestna podjetja lani 11 milijonov lir dobička. Čemu višati do 1000 lir pristojbine za števce, če podjetja obratujejo-s takim -dobičkom? Obračun za leto 1954 je občinski svet odobril.
Končno je župan poročal še o dogovoru med Italijo in Jugoslavijo o oskrbovanju- Gorice z v-odo iz Mrzljekov. Vsak kubični me< ter stane 7.50 lir; od tega plača mesto 5, država pa- 2.50 lir.
O ponedeljkovi seji občinskega sveta bomo poročali prihodnjič.
SMRT LEKARNARJA
V Gorici je v sredo preteklega tedna umrl znani 80-let-ni lekarnar dr. Ludvik Kuerner. Pokopali so ga v petek ob obilni udeležbi oblastnikov, zastopnikov raznih organizacij ter občanov. Pokojnik se je 30 -let udejstvoval zlasti pri Zelenem križu.
ŠTEVERJAN
V sredo preteklega tedna se je pri -nas mudil 38-letni Vladislav Faganel iz Gorice. Proti večeru se je na vespi odpeljal proti Grojni. Bila je že tema, ko je nesrečno padel z vozila ter se precej hudo poškodoval. Odpeljali so ga v bolnico Brigata Pavia, kjer se sedaj zdravi. Čuje-mo, da se je njegovo stanje zboljšalo, vendar bo moral ostati v bolnici še več dni.
Naši vinogradniki so bili z 'letošnjo ceno vina še kar zadovoljni, saj se je trajno držala na zadovoljivi višini 80 do 85 lir za liter. Sedaj pa je trgovina z vinom -ponehala, ker vsakdo drži vino, če le more, v kleti, ker upa, da ga bo pozneje bolje vnovčil.
Letošnja kaplja je odlična. Jezili smo se pa, ko simo morali oddati tropine skoro zastonj. ko so nam tropine zaradi proste žganjekuhe prinašale prav lep dohodek. Kako so si naše gospodinje znale pomagati v hudi stiski z li-terčkoin dobrega, -pristnega tropinovca, ki so- ga Goričani tako radi pili za zdravilo in ga- 'tudi dobro- plačali. Prepričani smo, -da bi vsi pozdravili nov zaikon o prosti žganjekuhi za kmete! Čudimo se ministrstvu za kmetijstvo, ki sicer po svojih močeh podpira razvoj kmetijstva, da- je gluho za to našo zahtevo, katero v Novem listu stalno poudarjamo-. Tudi ne razumemo furlanskih kmetov, da si s svojimi kmečkimi organizacijami ne znajo izvojevati te gospodarske svoboščine, ki so jo prav tako kot mi uživali pod Avstrijo. Morda si jo pa bomo priborili, ko- bo ustanovljena pokrajina Fur-lanija-Julijška krajina. Tej zahtevi ostanemo zvesti in kdor nam jo bo pomagal uresničiti, mu bomo hvaležni in ga bomo smatrali za svojega prijatelja.
IZ DOBERDOBA
Pri Devetakih se je v nedeljo ponesrečil 51-letni kamnosek Ivan Perin. Padel je z motornega vozila in se hudo poškodoval. Odpeljali so ga takoj v go-riško bolnico. Zdravniki so ugotovili težke poškodbe. Njegovo stanje je resno. G. Perinu želimo, da čim-p-rej okreva.
Na tehnični industrijski šoli v Tržiču se bodo 9. januarja ob 18.30 pričeli večerni strokovni tečaji za mizarje, mehanike in elekt-riciste. O tem obveščamo naše delavce, ker srno jim svoj čas svetovali, naj si izpopolnijo iJ!rokovno znanje. Kdor se ni še vpisal, lahko to stori do -konca t. m.
JAMLJE
Že nekajkrat smo v Novem 'listu poročali o gradnji ljudske šole v Ja-mljah. Že poleti smo omenili, da je o tej prevažni zadevi resno razpravljal občinski svet. Poročali smo tudi, da je za šolo že določenih 15 milijonov lir. Obllastva so'namreč uvidela, da pouk ne more biti za vs-e večne čase v neprimernem zasebnem stanovanju. Bojimo se le, da se gradnja naše šole ne zavleče v nedogled. Zato ponovno pozivamo vsa pristojna obla-siva, naj se vendar zganejo- in končno prično graditi prepotrebno kulturno ustanova v naši vasi.
IZ RONK
Pretekli petek je začelo pri nas poslovati novo delovišče, pri katerem bo 67 delovnih dni zaposlenih 50 delavcev. Popravili bodo nekatere ulice in očistili prekope. Državni prispevek za- to delovišče je izposloval naš župan, ki je posredoval v R-im-u pri ministrstvu za javna dela.
OBMEJNI PROMET
V	novembru in decembru je bil prehod čez mejo pri Rdeči hiši in -tudi na drugih prehodih čedalje večji. Dotok ljudi iz Jugoslavije je večjj kot obratno. V nedeljo pa je šlo v Novo Gorico nad 1000 Goričanov, iz Jugoslavije pa jih je prišl-o pri Rdeči hiši polovico manj.
J} v m*!* li ii	*	Hmiiilbltii	dolina
IZ VIDMA
Ta še vedno živimo pod vtisom, ki ga je v torek, 13. decembra, naredil pogreb pokojnega nadškofa Jožefa Nogare. V Vidmu nismo še doživeli takega pogreba. Vsaj daJ našnji rod ni še videl v Vidmu toliko cerkvenih dostojanstvenikov, ki jim je načelo-val beneški patriarh in kardinal Ro-ncalli, .še nikoli ni bilo pri pogrebu cerkvene osebnosti toliko političnih, civilnih in vojaških predstavnikov. Vlado je zastopal veliki ko-jnisar za javno zdravje senator Tessitori. Navzoča je bila vsa duhovščina velike videmske nadškofije in velika množica ljudi. Vzrok tako velike pozornosti je v tem, da je bil pokojni nadškof član odlične in po vsej Italiji znane družine: njegov -brat Ba-r-tolomej je bil svetovno- znani ravnatelj vati-kanslkMi, muzejev, drugi bjrat je ravnatelj vatikanskih financ, da ne naštevamo drugih bratov in sester, ki zavzemajo važna mesta v cerkvenih službah. Generalni ravnatelj rabeljskih rudnikov je nadškofov nečak. Msgr. No-gara je pred imenovanjem za nadškofa v Vidmu bil generalni ravnatelj »Propaganda fide« v Rimu. Nato' je bil kar 27 let videmski nadškof. V vsem tem dolgem času ni imel sovražnikov niti pod fašizmom niti pozneje, ker je znal biti vsem na uslugo- in so vsi videli v njem velikega »patriota«. V dolgem škofovanju v tej tako važni obmejni škofiji mu ni uspelo vživeti se v tukajšnje razmere. Msgr. Nogara ni mogel razumeti, zakaj naj bi slovenski verniki pod Italijo govorili in molili v svojem jeziku in zakaj naj jim slovenski duhovniki pridigajo v materinščini. Uradno- ni siicer tega nikoli prepovedal, ker bi taka prepoved bila proti cerkvenim zakonom, a se ni nikdar postavil v obrambo slovenskih vernikov in duhovnikov, ko so jih fašisti in koinitaži zaradi materinega jezika v cerkvi tudi dejan-
sko’ napadli. In prav ta bi morala biti poglavitna nadškofova dolžnost v naših krajih. Z odločno obrambo cerkvenih pravic bi pokojni nadškof prihranil sloive-nslkim vernikom mnogo gorja. Molk cerkvenega nad-pastirja je dajal vedno večji pogum šovinistom in danes se že občutijo zle posledice, posledice v verskem življenju ljudstva. Dolgo škofovanje pokojnega nadškofa Nogare bo zapustilo” neprijeten spomin v zgodovini naših dni.
Naj mu bo Vsemogočni usmiljen sodnik! Njegovi duši večni- mir in pokoj!
LESA
Že nekaj dni po odhodu priljubljenega vikarja Artura Blaižute je prišel na Leso nov vikar, in sicer č. g. Ivan Nirnis. Novi dušni pastir prihaja iz Spesse pri Čedadu, rodil se je pa v Nje-mah. G. Nimis je prvi laški duhovnik na Lesi in ne zna niti besede jezika svojih novih ovčic. Sam sicer ni tega kriv, ker je moral iti, kamor so- ga poslali gospodje, ki jim ni mar, ali bo ta duhovnik mogel spovedovati otroke in starčke, ki ne znajo čisto nič laškega. Sprejem sta organizirala župan in občinski tajnik, zaklela sovražnika prejšnjega vikarja in aktivna ko-inita-ža; sprejem je bil vreden kakega škofa -in ne navadnega vikarja. Z vseli vetrov so zbobnali skupaj kar 14 avtomobilov za spremstvo, ne vemo pa, ali je to bilo- na občinske stroške. Novi vikar pa je bil kljub temu nad sprejemom razočaran, ker je takoj spoznal, da ni imelo ljudstvo nič skupnega z njim. Nobenih slavolokov, kakor je tu na-vada, nobenih zastav, ne majev, nobenega navdušenja, vse hladno in mrzlo. V cerkvi ni bilo ne organista ne pevcev, ko je bil čas za sv. mašo. Orglati je moral sam šempetr-ski dekan. Od vseh vetrov so- zbrali nekaj nepoklicnih pevcev, ki so pač peli, kakor
so znali in mogli. Med ljudmi vlada veliko ogorčenje proti županu in občinskemu tajniku Marseu, bivšemu miličniku Mussolinijevih »črnih band«. Ljudje so namreč zvedeli, kako je bivši vikar postal žrtev teh gospodov im zaradi njunih neprestanih spleti in klevet prišel ob zdravje. To sta občinska gospoda delala samo zato, ker se g. Blažu-H ni hotel pokoriti njuni volji, oziroma ukazom šovinističnega »komi-tata«, ki je želeli da bi g. vikar njemu na ljubo izdal resnične koristi vere. Odposlanstvo- vernikov se je podalo- tudi k novemu vikarju in mu povedalo, da ljudstvo nima nič proit-i njemu, vsi da so le proti županu ter tajniku, ker 6ita| talko igrdoj ravnala si prejšnjim vikarjem g. Blažuto, ki je bil značajen slovenski duhovnik in se je brigal le za- zveličanje duš-Prav tako so se odposlanstva vernikov oglasila pri drugih cerkvenih dostojanstvenikih ter jim nalila čistega vina in orisala delovanje nepriljubljenega župana in tajnika, številno odposlanstvo se je javilo tudi p O prejšnjem nevarno bolnem vikarju daleč tam v Viskorsu ter mu izrazilo vdanost vseb vernikov Jeslke vikairije z željo, da čimprej okreva.
Vse to- se dogaja v naši Benečiji in ne onkraj »železne« zavese. Če bi se kaj takega zgodilo tam, bi rek-l-i, da je to delo b-rezboz-nikov, komunistov, božjih sovražnikov. Kaj naj pa rečemo- o- cerkvenih razmerah pri na9 v Beneški Sloveniji?
OVČJA VES
Vse je še kopno do skoraj 1500 m višin^j Zelo bi potrebovali sn-ega, -da bi bil boži® lepši. Pa tudi gospodarski razlogi govore z> to. Mnogi imajo les, ki ga nameravajo pr<^ dati še v gozdiu in v krajih, od koder ga B1 mogoče spraviti v dolino, če ni snega. Brezposelni čakajo na delo pri železnici in cesti' Za gostinske obrate bi pa brez snega bil® prava suša, ikler -bi ne bilo nič z zimskiu* športom in tujskim prometom.
GR
AKLETi G
Po diplomatskih poteh je Dunaj zvedel, da je visoki obisk-na jugu nevaren. Celo srbski po-slanik je po nalogu svoje vlade poslal svarilo, da se -narodno zavedna mladina Srbije tajno zbira in ugovarja političnemu pritisku, ki ga izvaja Avstro-Ogrska na Balkanu. Sam minister Bilinski je cesarju tolmačil, da bodo nekatere vlade vzele obisk kot izzivanje in naj se zatorej odloži. Prihitel je tudi načelnik generalnega štaba general Ho-tzendoirff in je poročal cesarju, da bo sam spremljal prestolonaslednika v tisti vreli kotel. Cesar pa je mrzlo poslušal in odsekal: »No, da, je že vse urejeno! Prestolonaslednik naj se javi.«
Čez nekaj dni sta si liha nasprotnika stala naproti:	»Želim	srečno	pot,«	je	suho	dejal
cesar iri se obrnil.
Pot je bilo torej treba nastopiti.
Lepo poletje je bilo, ko je usodnega leta 1914 dvorni vlak odpiskal z dunajske postaje. Prestolonasledniški par se je z žalostno slutnjo poslovil od otrok. Te slutnje so se na vožnji še podvojile. Sredi poti so se vne-
le osi salonskega voza. Vlak se je moral u-’ staviti in potniki so bili primorani preseliti se v voz prvega razreda.
»Dobro se pričenja,« je pripomnil prestolonaslednik. Vlak je drdral dalje, Zofiji so tiho kapale solze po licu.
Nenadoma se v vlaku ugasnejo luči. Vse obmolkne, odpiraje okna, da zaveje malo sveže žive sape. Na naslednji postaji prinesejo v posamezne oddelke velike sveče za razsvetljavo. Prestolonaslednik se skuša pošaliti: »Zdi se mi, kot da rne vozijo skozi deželo v pogrebnem sprevodu prvega razreda.« Mrzel srh spreleti vse spremstvo, najbolj pa polkovnika Bardolffa, ki je nekaj vedel, kaj se za kulisami plete. Duh po gorečih svečah se je dvigal kakor iz grobnice Habsburžanov pri kapucinih na Dunaju.
Blede obraze je obsijala prva zarja na našem Krasu. Kmalu je sonce iznad Nanosa pozlatilo sinjo Adrijo in beli grad ob njej. Vse je hitelo k oknom; krasen pogled na Trst in na mogočno bojno ladjo »Viribus U-tiitis, ki se je pozibavala na morju.
Zlokobni znaki črne noči so zginili. Velv časten je bil spre j em na tržaški postaji' vzklikajoča množica in slavoloki po mir®' marski cesti so razvedrili kneginjo, ki je bi' la ob svojem možu prvič deležna cesarskih časti.
Ko so zvečer odšli zadnji gostje iz MirS' roara, je srečna dvojica zrla z verande le' sketajoče se valove in lučice bližnjega Trst4’
»Danes seim prav srečna«, je šepnila Zofij3 možu, ko sta slonela drug ob drugem. »FraDc’ stopiva v kapelo molit.«
Temno se je odražal čez vso steno ČT& križ, stesan iz lesa ladje »NovaTa«, ko sta **' konca. molila za srečo svojih otrok. Toda klečečim parom so se dvigale črne sence
ramaira.. .
Srečni dnevi v Miramatru so trajali le Pe kaj dln-i. Mož in žena, ki sta užiivala lep0*0 rajske okolice in sinjega morja-, sta bila pisana smrti. Pa ne le ona dva. Prav iz lega gradu sta se odpeljala in s svojo smrt0 dala povod, da je v prvi svetovni vojni klv® vi zubelj zajel vso Evropo.
VOŽNJA V SMRT Iz Miramara v Bosno je bilo- potova-OJ, utrudljivo, a v Sofiji »o bili še živi spoirll^j na lope sprejeme v Trstu, čeprav jo je vožnjo večkrat obhajala mračna slutnja.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ALOJZ REBULA
Kristus se je rodil na Opčinah
»Pripravi se, Marija, prihajava.«
J ožel je bil postavil kovček pa klop Iga zdaj ga j sklonjen prevezoval z vrvico na mestu, kjer je bila žabica počena. Se pol v dremavici je Maiija zagledala pod oknom ploskev perona V žarki električni svetlobi. Vlak je s sunkom postal in to jo je do kraja zdramilo.
»Trieste,« je zategnjeno zaklical spievodmik.
Marija je z naporom vstala in si zavezala sivo volneno ruto, v kateri je bil njen obraz sko aj o roški, ves prosojen in lep. Nato je vzela izpod1 klop culico in pretaknila svojo malo roko pod vozel. Z roko na vratih kupe a se je Jožef še enkrat ozrl, če bi bila kaj pozabila. Džpik je imel pripetega ob kovček, svojo rdečo culico je imela Marija v roki, diU gega nista imela, da bi pozabila. In tako sta šla.
'Prišla sta na ulico, vso živo v neonskih lučeh.
»Bova šla s tramvajem?« je vprašala Marija tiho ko da bi dahnila.
Jožefu se je skrčilo srce, ko jo je pogledal. Tako vsa majhna je bila, vsa trudna in trpeča. V srce se mu je zasmilila v tej zadnji uri svojega pričakova nja. Toda čemu bi ji lagal?
»Pet sto lir, to je vse, kar še imava, Marija. Rts k visokemu gostu sva namenjena, kjer nama ne b niče,-a manjkalo, toda brez lire v žepu tudi ne smP-va ostati v tem nepoznanem mestu. Glei, alj ni bolj pametno, da se na račun tiste tramvajske voznine malo okrepčaš po tako dolgi vožnji?«
»Saj,« je pritrdila Marija.
»Počakaj zdaj, dokler ne grejo vozila mimo, nevarno je.«
Izjpred postaje so se drug za (Jrugim od lepi j ali taksiji) natovorjeni s kovčki in potniki od vlaka. Nato se je odkotalil mimo kamion, natovorjen z božičnimi smreke ami. Za njim spet motoseooterji. Tricike1.
Sele zdaj sta imela prosto pot.
Drug ob drugem sta krenila čez cesto, šla pod ogolelimi kostanji pa postajni ploščadi in zavila v Via Ghega. V okrepčavain ci pri Masetu se je tr o ljudi, da je Jožeti le s težavo naročil za Marijo majhno malico.
»Sedemdeset lir,« je rekel mož za blagajno.
Jožef je oddal bankovec za pet sto.
»Osemdeset, devetdeset, sto,« je odštel mož za blagajno.
»Oprostite,« se je opogumil Jožef, »mislim, da sem vam dal pet sto lir.«
iMož se je udaril po čelu, kot da1 je pozabil.
»Seveda, oprostite, spregledal sem.«
In je naprej trkal s kazalcem v Tačunski stroj pred sabo, glasno izgovarjal cene, imel opravka z drugimi, ko da mu ni nič zaradi tiste pozabljivosti. A Jožefa je kar nekam zazeblo pri srcu. Tudi v lokalu mu je bilo tako tuje med tistimi gosposkimi ljudmi v kravatah, da je bij kakor na trnu, dokler ni Marija pojedla prigrizek. Tudi ona je rada stopila čimprej ven na ulico.
Božični večer je bil tako rekoč v zraku: izložbe s pravljično okrašenimi jaslicami, druge izložbe, pol ne debelih gnjati, prevezanih z lovorovim listjem piraznična lica mimoidočih.
»Pojdi, Jožef.«
Kair nerad se je odtrgal od tistega pogleda — obliži, rezkalniki, električne žage, vse za leno obrt Marija je začela zaustavi a' i korak šele na Via Car-ducci. Zdaj jo je moral Jožef opomniti, da se morata podvizati. A vendar — tiste gamiturice v modrem in roza! Tista odejica z uvezeno gosko na sredi! In kapčke!
»Tako srčkano je,« je rekla.
»Pohiteti morava.«
»Ampak cene, cene.«
,Z grenko kapljo v srcu je potežkala svojo culi;c. Ljubetzen je bila tam, brezmejna ljubezen matere, ki je pripravila vse za svojega prvorojenčka — toda kvaliteta?,
»Ne ženi si k srcu tega, Marija. Vsak čas bova tam, kjer se boš lahko odpočila in okrepčala, zraven pa čutila vso toplino ljudi, kamor so naju priporočili.«
»Tako se veselim tistih dobrih ljudi.«
Jožefu se je kar zasmejalo v srcu, ko sta naposled stopila v vežo palače, opaženo z rjavim marmorjem, z veliko rdečo preprogo, z visokim pozlačenim ogledalom na dnu. Tam je dvoje dvigal tiho švigalo gor in dbl. Jožef je na tablici s'anovalcev prebral ime, ki ga je iskal.
»Grand. Uff. Conim. Sr. Solzini, šef zveze kristjanov, IV. nadstropje.«
Sodobna legenda
(Dvigalo je pristalo, avtomatična zapora je škrtoi-la in izstopilo je troje dam v krznih, z valom dišave okrog sebe. Zadnja, ki si je natikala rokavice na tolste, krempljaste roke z lakiranimi nohti, se je v loku izognila Jožefovemu kovčku.
Nekam tesno je bilo obtma, ko ju je dvigalo dvignilo navzgor. A ko sta izstopila pred Viati s ta~li co »Grand. Uff. Comrn. Dr. Solzini«, sta se pomirila, ko da se jima je nasmehnil dober obraz. Končno sta bila poplačana za vso svojo dolfao pot.
Jožef je pozvonil in odprla je služkinja v beiem predpasniku.
»K dr. Solziniju vendar ne prideta kar tako, ne da bi se najavila. No, pokličem gospo.«
Gospa je počasi priveslala po hodn.ku, .vsa viso ka, mrzla in uradna v svoji večerni obleki iz modrega atlasa. Jožef ji je s kar se da ljubeznivim in ponižnim obrazom razložil, da Sta namenjena prav k njim.
»Ampak kaj si vse ljudje izmišljujejo! Kakšna pre drznost! Človek bi kar zjiorol « se je vsa s.re.la in odhitela, pošumevaje v atlasu, da pokliče moža.
»Kar vstopi za mano, Marija, to je nesporazum,« je rekel Jožef in ponesel noter svoj kovček. Marija je stopila za njim, a le toliko, da je Videia doJ po svetlem hodniku, pokriiem s škrlatno preprogo v vencu ogledal. Naprej si ni upala. Iz pol odprte sprejemnice je prihajalo glasno smejanje. Med vrati se je zabliščala v kotu smreka, posuta s ponarejenim snegom, vsa težka od daril in luči. Vrata so zaplahutala, na hodnik je stopil v sok kljukonosi gospod z naočniki, ves V črnem, otiraje si usta s servieto.
Jožef je veš prevzet stopil naprej. Ze se je bal, kako bi moralo zadeti Marijo, če bi morala nazaj. Naposled! sta le prišla do človeka, predstavnika vere, ki je videla v vsakem človeku brata. Kako srečen bo, da bo mogel napraviti to veliko delo usmiljenja!
»Vesela sva, gospod dr. Solzini, da se vam lahko predstaviva, ko pa sva z lahkoto prenesla vse težave potovanja ob misli, pri kakšnem človeku se bova lahko ustavila.«
Toda dr. Solzinija je kar vrglo nazaj.
»Kako? Je to mogoče? Je sploh mogoče, da . . .«
»Jožef Tesar in Marija, brez narodnosti, brez d;-žavljanstva, brez rezidence . . .«
»Ampak kakšen jezik je to, ki V njem govorite?«
»Jezik zapostavljenih, jezik Slovencev, gospod.«
Bilo je, kakor da je privršala huda ura, zakaj dr. Solzini je zacepetal kakor iz uma, žena je pritekla za njim in gostje so se zgrnili na vrata spi eTemnice
»Da boste vi mene nagovarja i v takem jeziku? Da si vidva upata sploh sem? To je žalitev, ki je ne prenesem. Ven, ščava, ven, ven, veeen ...«
iln dr. Solzini je ves onemogel, s slino, na ustih, ves objokan od1 besa omahnil v ženino naročje.
Ko sta se Jožef in Marija kmalu zatem spet znašla na ulici, jima je bilo, ko da sta se prebudila iz odurne sanje. In Marija se je naslonila na steno in glasno zajokala.
»Potolaži se, Marija. Imava drug naslov, kamor se lahko obrneva. Najbogatejši človek v mestu je, pod-šef zveze kristjanov, njegovo ime se končuje na -ič ta se naju bo gotovo usmilil.«
Ura je šla pro‘i devetim, ko sta po dolgi hoji skozi vse mesto prilezla po dolgi strmi uličici pred mala železna vrata na Slcorklji. Marija je le tiho stokala, govoriti ni mogla več. Tudi Jožef je bil že onemogel. Pozvonil je.
Vrata so se sama od sebe odprla na dolgo podsuto stezo. Tam daleč, ugrezpjena med drevjem, se je dvigala tršata vila z razsvet jenim pritličjem. Od vile se je utrgala senca, služkinja je hitela, da zadrži psa, ki je obsedeno lajal.
»Z dr. Grassichem bi rada govorila . . .«
Zaradi tega ni bilo treba ihediti v hišo. zakaj dr Grassich se je sam prikazal na teraso, majhen in debel, s prečo na stran, s kravato čez trebuh.
Toda Jožefa je tu čakalo še večje razočaranje. Ne da bi kaj dosti dal na njegovo razlaganje, je dr. Grassich rekel hladno: »Kakšne šale pa so to,« stopil v salon in zavrtel telefon. Nato se je še enkrat prikazal na terasi. Jožef je hrte] poreči zdaj po zadnjem argumentu.
»Mislil sem, ker ste velik kristjnp ip, se poleg tega še vaše cenjeno ime končuje na -ič . . .«
»Samo za hip počakaj'a, tak"j pridem.«
Prišla je Emergenza. In čez nekaj minut so Jožefa in Marijo iztovorili iz zaprtega poli. ijskega voza pred temno palačo s križastimi okni.
Zaslišanje je bi'io v majhni sobi z eno samo mizo na sredi.
»Vaše ime«
»Jožef Tesar.«
»To bi bilo Falegnami, ampak pustimo. Vaši splošni podatki.«
»Apolifla, brez narodnosti, brez imetja, hotela sva se ustaviti v Trstu za nekaj dni pri ljudeh, ki so jih nama priporočili kot velike kristjane . . .«
»No da, to nas kot organe javne varnos i toliko ne zanima. Kaj ste vi delali doslej?«
»Mizar.«
»Kje?«
»V Izraelu.«
»Je vroče tam, kaj? No, iji drugače, valula?«
»Se štiristo lir imava.«
»No in fia sploh — vaše zadržanje med vojno? S‘e bili mogoče med»vojno v’ Evropi? V kakšni formaciji?«
»Nobeni.«
»Partizan, nič? Kakšna beneška če a?«
»Ne.«
»Vesta kaj, nocoj je sveti večer in meni je šlo predvsem zato, da ugotovimo, da ne gre za kaka kriminalca. Javite se jutri in se bomo temeljiteje pomenili.«
Spet ulica, grenkoba, noč.
Tespo drug ob drugem, zbita, užaloščena na smrt, sta korakala navzdol po Via Carduoci. Moralo je biti že precej pozno, zakaj promet se je bil polegel, le tam spodaj je sam samcat čakal' openski tram v;','. Bogve kam je peljal tisti tramvaj, vsekakor ven mesta, proč, kam na deželo.
Vstopila sta in sedla drug ob drugem. Potnikov je bilo malo, v glavnem vojaki, ki so se vračali Jz kina. Dvoje mladeničev je glasno razpravljalo o tem, kako pri nogometnem srečanju Italija-Nemčija ni bilo lepih golov. Nasproti njima je sedel mlad koščen duhovnik z velikim nosom in razgrnil pred sabo Di-fesa Adriatica.
»(Kam pelje ta tramvaj?« je vprašal Jožef.
»Non capisco,« je odvrnil mrzlo duhovnik.
In tramvaj se je pomaknil, nekje se mu je na zadek prilepila naprava, ki ga je poganjala v hrib, iz
(Nadaljevanje na 8. s'rani)
^Jeju-j-ovc
Sv. Luka (II. 1—14)
Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem. bil je namreč iz hiše in rodovine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in svetloba Gospodova jih je obsvetila in silno so se prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.«. In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili:
»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!«
RAZGOVOR	S	KIPARJEM
Zvedel sem, da pripravlja kipar Ce-
lo	Pertot, paš Nabrežinec, ki pa živi in deluje na Švedskem, razstavo v Ljubljani, potem ko je prav .lepo uspela njegova razstava v Rimu. Ko. se je vrnil za nekaj dni v Trst, sem ,ga po nekem znancu zaprosil za razgovor, da bi kaj več zvedel in napisal o njem in njegovem d€lu za bralce »Novega lista«. Rad bi ga bil osebno spoznal. Ze kar dve leti pišejo o njem paši listi in poročajo o njegovih vedno lepših uspehih, a le malokdo je imel priložnost, da bi ga osebno spoznal in da bi od njegS samega kaj več zvedel, kako se je zgodilo, da ga je zaneslo pa Švedsko in kako, da se je tam tako lepo uveljavil.
Najprej moram reči, da je Celo Pertot kot človek nenavadno jskrep in simpatičen. Je še mlad, ima okrog tr:drset let, je visok, Z bujnimi črpimi lasmi, tako da dela skoro vtis južnjaka, a z značilnimi, izrazitimi potezami Kraševca. V pjem ni prav nič nadutosti zaradi uspehov, ki jih je dosegel.
Kipar Celo Pertot v družbi Jugoslovanskega veleposlanika v Ri-mu dr. Darka Oerneja, švedskega veleposlanika Reektreesa ter »Rad bi kaj več zvedel o razstavi v bivšega i alijanskegia veleposlanika v Stockholmu, ministra Mi
goneja, ki so se srečali na Pertotovi razstavi v Rimu
Rimu«, sem rekel. »Ali je Bila to Vaša prva razstava v Italiji?«
»Prva osebna razstava«, je rekel. »Razstavil sem pa nekaj del tudi pa tako imenovanih umetnostnih Quadriennalah v Torinu, Padovi in Rimu. Misel pa razstavo v Rimu je bila precej tvegana ip nekaterim se je zdela preveč drzna. Jaz pa sem poslal svoja dela v Rim ip se z ženo odpeljal za njimi, odločen da uspem. In res sem uspel. Veste, če si denem kaj v glavo, potem tisto tudi izpeljem,« je pristavil s skromnim smehljajem, ki pa je razodevaj gtoboko notranjo samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti.
'»In je šlo,« sem rekel.
»Da,« je prikimal. »Našel sem ljudi, ki so mi pomagali, da sem dobil galerijo. Pokazal sem jim svoja dela in so se zavzeli zame. Videli so. da mislim resno in da je v meni resnično umetniško teženje.«
»Rimski listi so precej pisali o Vaši razstavi, in kolikor sem bral, so bile kritike precej uvodne.«
»Res je,« je rekel. »Zelo dobro so pisali o meni in priznati moram, da sem bil sam presepečen pad uspehom razstave. Zdaj bi se rad predstavil še v Ljubljani. Radoveden sem, kako bo ocenilo ‘moja dela ljubljansko občinstvo in slovenski umetnostni kritiki.«
Mene pa je zanimalo, kako ga je zanesTo na Švedsko in da mi pove kaj o svojem tamkatšpiem delu fca o življenju. Tako redko se namreč zgodi, da slišimo o kakem Slovencu, ki se je uveljavil v severnoevropskih deželah. In ko so pred prvo svetovno vojno nekoč odkrili, da je neki ugleden švedski pesnik potomec slovenskega protestantskega pastor:a, k; je moral bežati pred protireformacijo ter se je zatekel na Švedsko, so bili nekateri — ip med njimi je bil Aškerc — ponosni tudi nanj.
»Na Švedsko me je zaneslo kar nekam slučajno,« je Tekel. »Tja sem prišel prvikrat pred petimi leti ip sicer brez vsakršnih velikih namenov in tako skromno, kot si le morete misiliti — z »avto-sto-pom«. Ugajalo mi je in naslednje leto sem se spet vrpil ter tam ostal. Seveda pa sem bil med tem časom tudi že nekajkrat doma.«
»Kaj Vam je tam tako ugajalo?«
NAJLEPSI ANGELSKI POZDRAV
Z nebeških radostnih v lav glosfe se spevi božje slave, tp zlate so besede prave, nocoj dospele do svet A nižav.
Kjer Stamdrež are v gore bele In sanja Kras moj novo leto in pomlad, so moje pesmi zadrhtele, s krilate! ne tekmujem, preveč Jih imam rad
In tebe, ljubljena, slavim, Podgora,
Se ljubši v rožah, grozdju Steverjan, perot naj sinja angelskega zbora poljublja boli vojnih ran.
Poetov duh kot angelske peroti . do” mramornate Nabrežine plove, še kraška burja ta večer ne rjove, mir božji v vsaki beli Je sohoti.
BRSLJANSK!
»Predvsem ljudje. Med njimi in parni Slovenci je veliko podobnosti v značaju, tako da se mora človek kar čuditi. Samo, da so nekoliko bolj melanholični od nas. Dejal bi, da je njihov značaj prav značilno izrazil Strindberg, ki tam nekako odgovarja tistemu, kar imamo mi Slovenci v Cankarju. Po mojem je med njima veliko skupnega. Strindberg me spominja tudi na Gogolja. Cankar bi prav gotovo odgovarjal švedski miselnosti. Njihova književnost, kolikor je poznam, je v splošnem precej melapholič na, kot njihov značaj. Prav zato Švede privlači katolicizem s svojo vedripo in trdnim zaupanjem v Boga, ki blaži njihovo nagnjenje k otožnosti.«
»S čim si razlagate to njihovo melanholijo?«
»Z njihovim podnebjem, ali bolje rečeno, z dolgimi nočmi pozimi. Ob dveh popoldne se že mrači, a zdani se šele ob devetih zjutraj. To močno vpliva na človekovo razpoloženje. Vendar pa se lahko odškodujejo poleti, ko so dnevi epako dolgi kot pozimi noči. Ne morem Vam povedati, kako lepo je takrat na severu. To je najlepše, kar si more človek misliti. Čudovito je.«
Jaz pa si predstavljam, s kakšnim veseljem pričaka naš umetnik s Krasa poletje z njegovim soncem, ki zaide le za nekaj kratkih ur.
»Videl sem film »Plesala je eno samo poletje«, sem rekel. »Tam so prikazali nekaj tiste poletne čarobnosti. Bil je res lep film.«
»A so še drugi, mnogo lepši,« pravi Celo Pertot. »Mislim, da je imel ta film tolik uspeh v tujini predvsem zaradi tega, ker se pokaže v nekem prizoru glavpa igralka razgaljena. Drugi filmi učinkujejo še bolj poetično ip umetniško močneje, četudi se ne poslužujejo takih pripomočkov. Skoda, da niste vi-
deli filma »Salka Valka«. V splošnem ljudje tam ne presojajo golote tako kot pri nas. Pri njih je? vse to le bolj izraz veselja nad soncem, pad njegovimi žarki, ki jih V dolgih zimah tako pogrešajo. V tem, da se vsi blažepi nastavljajo sončnim žarkom, je nekaj nagonskega, in skoro mističnega ter vpliva čisto drugače, kakor mislijo to ljudje pri nas ali drugod v Evropi, ki slišijo o kultu golote v skandinavskih deželah.«
»Kaj pa njihova umetnost?«
»Ta pa se1 zgleduje skoro samo po Parizu. Drugače pa je življenje pa Švedskem precej amerikani-
zirano.«
»Kako so pa Vas švedski umetniki sprejeli? V kakšnem odnosu ste z njimi?«
»Najprej pravzaprav pisem imel veliko stikov z njimi. Lahko bi dejal, da skoraj nič, razen najnujnejših v akademiji. Ko so potem videli, da je v meni iresno umetniško hotenje, so postali prijaznejši in zdaj občujeva z žepo z mnogimi umetniki, ki naju prihajajo obiskovat v najino majhno stanovanje v predmestju, n- pr. znani slikar Otto Skjold. A ne mislite, da živiva razkošno,« se je nasmehnil. »Imava skromno stanovanje, ki sva si ga okrasila po svojem okusu. V pjem je tudi precej spominkov z najinih potovanj.«
»Ali veliko potujeta?«
»Vsake počitnice greva kam. Bila sva n. pr. že v Španiji in v Jugoslaviji. Vse leto hraniva, da je za potovanje. Zena je bila čez dan precej ur v službi in zvečer je delala še kot blagajničarka ali kot točajka v kakšnem baru, da je pomagala spraviti skupaj denar za‘ potovanje. A potem ga tudi uživava kot dva otroka. Sicer pa ne potujeva v luksuznih oddelkih,« se je spet nasmehnil.
»Koliko časa še nameravate os'ati tukaj?«
»Do februarja. Zepi bi prav ugajalo živeti tu pri nas, ker je navdušena nad lepoto naših krajev — saj so tudi zares lepi,« so se mu zasvetile oči. »A to nama iz gmotnih ozirov še ni 'mogoče. Tu bi težko živel od svoje umetnosti, kaj šele, da bi mogla misliti na potovanja.«	M.	Z.
BOŽIC V RENICCIJU
(Sveti večer v koncentracijskem taborišču 1. 1942)
Na nebu večernem zvezde žare, v barakah luči skromne gore.
Iz stolpa milo zvon pozvanja, zemljanom sveto noč oznanja.
Pri pečici topli zbrani smo osamljeni — pregnani.
Okrog vogalov burja Piska, a srce mam bolečima s‘iška.
Zatopljeni v svoje misli ždimo; tu in tam vzdih; nič me govorimo.
Pogled proseč v očeh ugaslih uprt v Odrešenika Je v Jaslih.
In tih šepet molitve vdane gre skoz’ barako. Pesem zgane se v src/lh, in v tiho mrzlo moč odmeva: sveta noč, blažena noč ...
PERTOT JULIO
Kristus se je rodil na Opčinah
(Nadaljevanje s 7. strani)
čedalje večje strmine se je pred njim razgrinjalo mesto v lučeh. Nato je stekel po ravnem, se povzpel na planoto, postal na zadpji postaji.
Drugačen zrak, tihe speče hiše, gmajna vsenaokrog.
Vsa tiha sta stopila po mirni ulici, hodila naprej zavila y temne prehode z razdrapanimi kamnitimi hišami, dokler nista zagledala neke razsvetljene kuhinje. Stara ženska v ruti je sedela ob štedilniku in brala knjigo.
»Ne bodite hudi name. če prosim za kotiček, kjer bi se lahko odpočila. Od daleč prihajava, mnogo sva iskala, usmiljenja nisva našla nikjer. Dovolj bi bilo malo prostora v skednju . . .«
»Ma kej ves nuosi ob tej uri, ledje buožji? Kaj če-ste, sama sem, ke se naši šli k maši in me pestili doma, da je eden per hiši. Postelje vam ne miuorem dati, ker je Milan s ta mlado doma, drgače bi vam lahko dala tudi tisto posteljo. V škednju bi že blo. listje smo nagrabili, in tudi umazano ni, ke je Milan prej zuozil proč gpuj. Ceste malo kafe?«
Skedenj, temen prostor z listjem, z vzduhom po živini onkraj okna, to je bila zdaj zadnja postaja njune poti. Jožef je zavzdihnil. Odložil je kovček z
dežnikom, razstlal listje in razgrnil čezenj odejo. Potem je prišla Marija z žensko, ki je nosila še eno odejo.
»Da vas ne bu zeblo,« je rekla.
Ogledala si je Jožefovo delo.
»Saj vi nimaste s sabo kakšnih frminan'ov?« je vprašala.
»Brez skrbi.«
»Ke se kešpi kadivej, ki tedi ponoči kadijo in je nevarno . . .«
it m m
Naslednji dan so zvonili vsi zvonovi na obali, dan je bil odet v glorijo, vse mesto v zalivu je bilo na nogah ob prečudežni vesti, da se je v hlevu na planoti rodil Kristus. Radijska postaja je prekinila BVoj program, da je podajala samo podrobnosti o dogodku, ki jih je čedalje več dopisnikov pr inašalo od vseh strani. Ljudje so trumoma na kolesih, na motorjih m peš drveli na mesto čudeža. Iz mesta pa se je odvijala neskončna vrsta avtomobilov proti planoti na čelu s črno »fuori serie«, kjer se je peljal dr. Solzi-ni, da s solzami v očeh pozdravi sveto Dete, ki si je izvolilo ta poslednji košček latinske zemlje, da še enkrat odreši ta pregrešni svet.
ALOJZ REBULA
22. decembra 1953
NOVI LIST
Stran 9
Alojz Kumer
~ i. [ flovensfci tisk na Primorskem
V naših dneh so slovenske Jcpjižpe izdaje- v Trstu in Gorici razmeroma redke. Pa pi bilo vedno tako.
V	preteklosti je zagledalo luč tudi v paših krajih mnogo slovenskih knjig ip časopisov. V tem članku želim podati kratek pregled vsega slovenskega tiska pa Primorskem; teda zaradi obilnega gradiva bom lahko omenil 1 e najzanimivejše knjige iip najpomembnejše pisce; vse ostalo bom omenil le v obliki številčnih ugotovitev.
Prva slovenska knjiga, nastala pa Primorskem, je iz leta 1607. Ze konec 16. stoletja je prenehala v Sloveniji bogata protestantska knjižna žetev. Katoliški duhovniki so živo občutili potrebo, zamenjati protestantsko knjigo s katoliško, pa so bili mnogo bolj počasni dn- manj pripravljeni za knjižno delo kot vpeti in marljivi protestantski pridigarji. Preden je mogla iziti v Ljubljani prva izmed številnih katoliških knjig, ki jih je imel y načrtu škof Tomaž Hren, je bila t skana prva slovenska kpjiga v Italiji. To ja IteUijamsKo-slpvenski slovar, ki ga je sestavil redovnik Gregorio Ala-sia iz Sommarive v Piemontu. Ta je živel v Devinu, kjer se je pri naših ljudeh naučil slovenščine, brez katere ni mogel opravljati med njimi dušnega pastirstva. V slovarju, ki ga je dal tiskati v Vidmu, je priobčil tudi običajne slovenske pozdrave, nekaj preprostih stavkov za ospovno sporazumevanje, pekaj molitev, božje ip cerkvene zapovedi ter pekaj pesmi, ki so jih slovenski verniki peli ob največjih praznikih.
V XVII. stoletju sta izšli še dve slovenski knjig: v Benetkah, in sicer: prva dva zvezka pridig slovečega vipavskega pridigarja frančiškana Janeza Sve-tokriškega z naslovom čiacrupi promptuanupt (Sveti priročnik). Ta knjiga je v zgodovini naše knj žev-posti zelo pomembna, ker je ena najboljših stvaritev našega knjižnega baroka.
V osemnajstem stoletju je izšlo v Benetkah, Trstu in Vidmu le pekaj nabožnih kpjig: molitveniki in cerkvene knjige, namenjene duhovščini. Štiri 50 pisane zgolj v slovenščini, tri so latinske, a vsebujejo ludi slovensko besedilo.
Težnje slovenskega razsvetljenstva komaj zasledimo v skromnih knjigah, ki so jih tiskali na Primorskem v začetku devetnajstega stoletja: po Katekizmu. izdanem v Gorici v letu Prešernovega rojstva (1800) in Popisovanju Kristusovega trpljenja, ki je izšlo v Trstu pet let pozneje, se je leta 1807 pojavilo prvo tiskano delo velikega narodnjaka kanonika Valentina Staniča. To je Pesem o Jezusovem trpljenju. V naslednjih -letih pa tja do leta 1833' je izdal Stanič še osem knjig, pretežno cerkvene pesmi in molitvenike, poleg njih pa Pfisme za Janete Ino mlade ljudi (1822, 1838), ki so povečini prevodi iz nemščine, in Cesar in prelat (1828), prevod Btirgerjeve pesmi Der Abt vop St. Gallen: V poslednji knjižici je priobčil tudi izvirno elegijo Hož’ce na grob Marjane D., ktera je v jeseni 1820 vmrla.
Leta 1811 je izdaj Vincepzo Franu! de Weissen-thurn I talija nsko-ktanjsko slovnico, 355 strani obsegajoče delo, v katerem je ponatisnil celotno Linhartovo komedijo Ta veseli dlan ali Matiček se ženi.
Poleg že opisanih knjig je izšlo v dvajsetih in tri-dlesetih letih še pakaj molitvenikov in nabožnih kpjig. V štiridesetih letih XIX. stoletja so pa bile knjižne izdaje že mnogo bolj goste in pestre: 1841. so v Gorici izšle Naukapolne pri povesti za slovensko mladost, 1845. Bukvic« zoper mučenje živali in naslednje leto prve slovenske šolske knjige v Primorju. Z pjimi se je pojavil v naši knjižpi zgodovini Stefan Kociančič iz Vipave, ki si je v skromnem Abecedniku za šole po mestih prizadeval, vzpodbujati mladino k branju lepega, čistega jezika. Po tujkah, ki jih v knjižici pregapja, si ustvarimo pestro sliko o izrazoslovju našega narečja pred dobrim stoletjem. Kociančič popravlja »žnable« in »šobe« v ustnice, »kambro« v čumnato, »taler« ip »tont« v okrožnik, »prestralo« v rjuho, »nagelčik« v klinčik-»ferpik« in »kvart« v četrt, »vantlo« v obrisačo, »žid-no gosenico« v sviloprejko, »žnoro« v motvoz in mnogo drugih izrazov pa podoben način.
Kociančič je postal leta 1826 profesor stare zaveze ip semitskih jezikov v goriškem semenišču. Bil je izredno učen človek, saj se je učil 30 jezikov: hebrejščino je toliko obvladal, da je v njej celo zložil nekaj pesmi. Njegova najbolj zahtevna znanstvena dela s področja semitskih jezikov so ostala večinoma neobjavljena, vendar je kljub temu zaslovel tudi po tujini kot znanstvenik. Bayil se je tudi z zgodovino ip je v različnih časopisih objavljal zgodovinske članke 4p razprave. Proučeval je staro slovenščino, ki jo je začel predavat! v goriškem semenišču, a je to moral opustiti, ker nekaterim visokim gospodom ni bilo všeč. Pač pa je vedpp navduševal
slovenske goriške bogoslovce za njih materin, jezik. Mnogi izmed njih so na njegovo spodbudo p sali ip izdajali knjige. Njegova zasluga je, da je navdušil za slovenščino prej omenjenega Valentina Staniča.
Na Primorskem je izšlo največ Konapčičevih šolskih knjig. Poleg omenjenega abecednika je pripravil za tisk še druge abecednike in berila ip poljudne spise versko-spodbudne, poučne in zabavne vsebine. Naj omenim Povestice za mlade ljudi (1847), številne prevode iz češčine ip italijanščine ter Kranjsko pismenost okrajšano za male šole (1847). ki jo je priredil po Vodniku.
Do začetka osemdesetih let so nabožne knjige še vedpo zelo številne-. Poleg njih pa se po revolucijskem letu 1848 uveljavljajo v čedalje večji meri knjige najbolj raznovrstne vsebine in- številni politični, verski, družinski in zabavni časopisi.
ABECEDNIK
za
šole po mestih.
Velja zrezan 6 kr.
(N» prod«j pir f k. mtatni gosposki * Tersti in dm(lh primor-•kih (oseskali.)
V TERSTI.
1- Popi, vladarski natibku-.
1810.
Naslovna stran prvega tržaškega abecednika iz 1. 1846, ki ga Je napisal Slefap Kociančič
Eden pajlepših božičnih darov, katere je letos prejel zapadnj svet, je povratek velike umetnine, (slike Sikstinske Madone. Ta umetnina, ki pi kulturpa last samo epega naroda, ampak vsega Človeštva, se je vrnila iz Moskve pa syoj sedež v galerijo v Draž-daine.
Posnetki te lepe podobe Matere božje z Jezuščkom v naročju krasijo po vsem svetu ravno tako stene sijajnih palač kot božji kotek v slamnatih bajtah. Na milijone jih je po vseh dleželah in med vsemi narodi.
Podoba je nastala v daljni preteklosti, pred 450 leti, ko jo je čopič nesmrtnega Raffaela vdihnil pa platno. Naslikal jo je po naročilu cerkve sv. Siksta v Piacenzi. Odtod ima tudi svoje Ime, pe pa po papeževi sikstinski kapeli, kot mnogi menijo.
Nad 200 let je podoba visela v omenjeni cerkvi pad sarkofagom sv. Siksta poleg glavnega oltarja. Poteze pa obrazu božje Matere so Iste kot pa podobi »Donna Velata«, ki visi v umetniški galeriji v Palazza Pitti v Florenci. Odeta je v vihrajoče ode-
lo	— zato »velata« — in drži V naročju milo zroče Dete. Na levi kleči sv. Sikst, ki nosi poteze papeža Julija H, zaščitnika velikega Raffaela. Na desni strani pa moli sveta Barbara, podobna Leonori, vojvodinji D’Este iz papeške rodbine della Rovere.
Čudna je pot te prelepe podobe iz Italije v Nemčijo. Okrog leta 171Ž je prišel v Italijo saški pj-ipc Avgust, poznejši saško-poljski kralj Friderik Avgust
Slavjansko društvo V Trstu je izdalo 1. 1849 svoje prvo poročilo. Njegov prvi predsednik je- bil pesnik Jovan Vesel Koseski, kateremu je sledil Cerer. Ta je urejeval prvi primorski časopis Siavjapski Rodoljub, ki pa je zaradi Cererjeve Ismrti še isto leto prenehal izhajati. Naslednje leto je društvo izdajalo Jadranski Slavjam ki pi dočakal daljšega življenja kot njegov predhodnik.
V petdesetih letih je izšlo na Primorskem kakih 30 knjig različne vsebine. Poleg tega so tiskali v slovenščini in nemščini »Deželni zakonik ip vladni list za Terst, neposredno cesarstvino mesto in za Primorsko deželo«; ta se je od 1853. preimenoval v Deželni vladni I st.
Slavjansko društvo je pritegnilo mnogo ljudi in pridobivalo vnete delavce za krepitev narobne zavednosti. Med temi je bil Josip Godina z Vrdele, ki je pisal poučne knjige, urejal časopise ip prispeval članke v številne slovenske časpike. Njegova pirva knjiga je Koledarček za leto 1853, ki jo je založilo Slavjapsko društvo. Tej so sledile številne druge knjige, med katerimi naj omenim Pod lipo, zbornik poučnih spisov (1869), Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografične-ga in zgodovinskega pregleda starih Slovanov, kakor še tudi kratke omembe njihove os o de in omike (1872), Kratek pregled vesoljnega sveta (1872), Izvirek premožnosti ali pravi pomoček za nje napravo ip vstanpvjtev med ljudstvom (1873), Kratek razgovor o bolj važnih dosedanjih iznajdbah in posebno o strojih ali mašinah, železnicah in telegrafiji kot obrodkih čudodelne moči — človeškega duha (1876), avtobiografijo Življenje Josipa Godine-.Verdelskega (1879), Citapka namenjena zg poduk, znanje in kratek čas posebno bolj mladim Slovencem in Slovenkam (1882); poleg teh je leta 1866 pisal in izdajal »podučiven, omikavepi in kratkočasen list za slovensko ljudstvo« Ilirski Primerjan, ki je od naslednjega leta dalje izhajal kot Slovenski Primorec v uredništvu Vekoslava Raiča, pa še »političen uči ven in kratkočasen list« Tržaški ljudomil.
V šestdesetih letih je izšlo skoraj dvakrat toliko knjig in časopisov kot v prejšnjem desetletju, med temi Zakrajškov pregled slovenske književnosti (v Gorici 1861), razprava Janka Pajka O slovenskih narodnih pesmih (v Gorici 1863), Cegnarjeva prevoda Schillerjevih del Wftllensteinovsk smrt in Wftl-lenstein (v Trstu 1865 -in 1866), komedija Novi svet Antona Klodiča (v Gorici 1868), koledarji, pravljice, nabožne in šolske knjige, zakoniki, šolska letna poročila, politični, gospodarski časopisi in Juri s PU-
»dolgočasen list — za lahone, nemškutarje in druge nerodne ljudi. Strela -udri iz višine izdajalca domovine! — Zabavlja zadnjo nedeljo vsacega meseca.«
V naslednjem desetletju je izšlo že preko sto knjig in časopisov. V enem samem letu jih je izšlo na Primorskem 18! To je v primeri s prejšnjimi časi izredno bogastvo! Knjižna žetev postaja sedaj že tako pestra-, da bom zanaprej beležil le najbolj zanimive knjige. PredVsem se mi zdi potrebno podčrtati, da so se v tem času pojavili na Primorskem prvi
(Nadaljevanje na 11- strani)
Ul. Umetnina se mu je tako priljubila, da se je zanjo po svojih zaupnikih trideset let pogajal z benediktinci, lastniki samostana sv. Siksta. Končno so se pogodili za bajno visoko vsoto 25.000 skudov. Po zimi leta 1754 so podobo prenesli čez Alpe v Dražda-ne, saško prestolnico. Cez dve leti je izbruhnila Sedemletna vojna. Med obstreljevanjem Draždan so bombe udarile tudi v staro galerijo, kjer je bila podoba izstavljena. Zato so dragocenosti, med temi tudi -Sikstinsko Madopo, prepesli v trdnjavo Konig-steip. Sele leta 1763 se je begunka spet vrnila na svoje mesto,
Veliki možje so strme stali pred to božjo Materjo. Friderik Veliki je večkrat zahajal v galerijo in ostajal tam po cele ure. Ves zamišljen je stal pred njo leta 1807 tudi Napoleon. Pozneje so podobo prenesli v Novo galerijo, od koder se je njepa slava širila po vsem svetu.
Ko so -ruski vojaki po zadnji vojni odnesli podobo, je vsem zastal dih. Toda tudi v sovjetski zemlji je podoba vzbujala globoko spoštovanje. Razstavili so jo v Gorkijevem muzeju sredi Moskve. Trdi rdeči gardisti in gjobokoverni mužiki so strmeli v to »Majko božjo« in se ji klanjali.
Zdaj roma tudi ta sveta begunka preko Berlina na svoj dom- Ip zopet bo s svojo lepoto ip globoko vsebino gasila sovraštvo med narodi, kakor ga je doslej.
SIKSTINSKA MADONA
Svetovna šahovska prvenstva v preteklosti
Zadnje čase se je mnogo govorilo o svetovnem prvenstvu v šahu in o predtekmovanjih za to prvep-stvo. Ne bo slabo, če pogledamo, kako je bilo s prvenstvi v preteklosti.
Danes imamo natančno organizirano rnrežo, ki v predtekmovanjih zajema ves šahovski svet. Pred kapdidatom za svetovnega prvaka stojj vrsta uvr-stitvenih turnirjev. Včasih ni bilo tako; edini čini-telji v izbiri kandidata, ki paj bi igral dvoboj s svetovnim prvakom, je bilo občinstvo in še posebno meceni, ki so tekme organizirali.
iPrva neuradna svetovna prvaka sta bila Dane' Apdersen in Arrierikanec Morphy. Andersen je zmagal pa prvem velikem mednarodnem tprnirju leta 185.1 v Londonu. Toda leta 1858 ga je v Parizu premagal geniajni kombinator Morphy. Morphy, ki v svoji dobi ni imel pravega tekmeca, se je kmalu u makpil iz šahovskega življenja. Duhovite kombinacije, ki jih je bilo polno v njegovi igri, so še da .es prave poslastice za ljubitelje šaha.
Ko se .je Morphy že upiakpij. iz šahovskega torišča, sta se pojavila dva mlajša šahista: Steinitz, ki je že bil premagal Andersepa z 8:6, ip Zuckertot, ki je zmagal pa turnirju v Londonu leta 1883 s tremi točkami pred Steinitzom. 2e takrat je mnogoštevilna šahovska javnost zahtevala tekmo med terna dve-mq ,ki naj bi dala svetu svetovnega prvaka. Srečanje je bilo leta 1886 y Ameriki. Zmagal je Steinitz z izidom 12 in pol : 7 ip pol ip tako postal prvi svetovni prvak.
;Steipitz je ustanovitelj mode: nega pozicijskega sloga v igri. Ta slog pi tako zanimiv ip razburljiv za gledajce kot kombinacijski, polp bleščečih žrtev figur, je pa mnogo koristnejši za nabiranje točk. Občinstvo ni pozdravilo z paydušenjem zmage realis'a Steipitza nad1 umetnikom Zuckertotom. Mnogi so nnu očitali, da je nalašč zavlačeval srečanje z Zuckertotom ter šele takrat pristal, ko so slednjemu pioči že znatno opešale.
Toda občinstvo je kmalu dobilo zadoščenje. Leta 1894 je 26-letpj Enianuel Lasker v senzacionalnem srečanju premagal nepriljubljenega svetovnega prvaka z izidom 12:7. Zanimanje za to srečanje je bilo izredpo. Odigrala sta ga v New Yorku, Filade f ji ip Montrealu, kjer je bil zaključni del. Tu se je v ulici, kjer je stalo gledališče, zbrala množica ljudi, ki ni mogla v prenapolnjeno dvorano ip je pavdu-' šemo vzklikala mlademu svetovnemu prvaku. Povrat no srečanje sta odigrala v Rusiji ip tu je Lasker še prepričljiveje zmagal z 12 in pol : 4 ip pol. Ob tej priliki je Steinitz izjavil, da je »človeški razum o-mejep, a človeška neumnost pe«.
Lasker j«1 šel v pojpiov&nju šaha dalje od Steipitza. Ni bil samo filozof, temveč tudi psiholog. Ni iskal samo slabih točk v poziciji, temveč tudi to predvsem v nasprotniku samem. Z izredpo sposobnostjo je znal nasprotpike postaviti v položaje, ki so jim bili subjektivno najpevarne:ši.
Dolga leta je Lasker uspešno branij naslov prvaka. Tarrasch, Marshall, Janovsky ip Sehle hter mu piso bili kos. Toda pojavila se je nova, tokrat latinska zvezda pa šahovskem pebu: Jose Roul Capablanca. Ta je po pekaj lepih zmagah na tuipirjili v Evropi postal glavni Laskerjev tekmec. Do srečanja je prišlo leta 1921 v Capablapcinem rodnem mestu Havani na otoku Kubi. Dogovorila st a. se, da odigrata 24 partij, toda že po 14. se je Lasker, pii stanju 9:5 za Capablanco, predal, češ, da ne prenaša tropskega podnebja.
Capablanca je bil nedosegljiv mojster v igrapju enostavnih in izenačenih pozicij, a je igral tudi s presenetljivo lahkoto tudi zapletene pozicije, z nior-jem kombinacij.
Skoraj istočasno s .Capablanco se je pa turnirjih uveljavil tudi Rus Aleksander Aljehin. Dolga le1 a se je marljivo pripravljal za s; ečapje s Capablanco. Končno je leta 1927 prišlo do srečanja, ki ga upravičeno imenujemo tekmo stoletja. D ločtpo je bilo do zmaga oni, ki prvi doseže 6 zrn »g. Oba sta igrala zelo oprezno. Remi se je vrstil za remijem. Karika-
turisti tistega časa so ju risali, kako igrata leta 2000 z dolgima bradama še vedno isto tekmo. To:la Alje-htoova potrpežljivost je bila nagrajepa; po 34 partijah je dosegel šesto zmago to g tem paslov prvaka, kar je bilo pravo presenečenje. Pravijo, da je Ca. a-blanca izgubil srečapje, ker se ni pripravljal s tako respostjo kot Aljehin. Res je tudi, da je Capablanca potem ko je postal svetovpi prvak, nekako zaspal pa lovorikah. Posvetil se je bolj družabnemu živi enju kot šahu. Bil je lep človek, priljubljep v družbi to v žepskem svetu poznan kot .Valentino s 64 polja. V samem srečanju sta si prvič y zgodovini tekmovanj za svetovno prvenstvo stala nasproti mojstra istega po-kolenja na višku svojih moči in nesporno najmoe ej-ša igralca svojega časa. Do tedaj so pamreč imeli mladi kandidati opravka le s postaranimi prvaki.
Aljehin je.skuppo z Bogoljubovopi prinesel v šah novo slovansko vedrost, toda tudi on je imel trenutke slabosti. Pregotov svoje padmoči je leta 1935 izgubil prvenstvo z dotedaj nepoznanim Holandcem Emvejem. Bjj. pa je edini izmed1 do sedaj poznanih prvakov, ki mu je uspelo popovro osvojiti prvenstvo, L. 1937 je preprič j vo premagal Euweja ip ostal, prvak do svoje smrti v Lizboni. 1946. leta ravno me.i pripravami na srečanje z Botvipikom.
(Nadaljevanje na 11. striami)
Seja prosvetnega odbora
Ste včasih pomislili na to, dragi rojaki, kako sej Dr. Zamašek se lahko oddahne: sede k mizi, izvle-kultura rodi, krepi in razvija na našem narodpo o-; če robec, si povzame sledove dobrega z ust, si pri-groženem podeželju, recimo v vaseJh bližnje okoli- žge Plapico ip puhne v zrak oblak temnomodlrega
ce? Verjetno je vaša predstava približno nasledpja: direktiva pride iz »centra«, nato je treba sklicati sejo vaškega prosvetnega odbora. Tu se bodo posvetovali, tuhtali, premišljevali, dajali drug drugemu i modre nasvete in sklepili . . . Kaj bodo sklepili? Najbolje je, da se nevidni pritihotapimo, na sam kraj, kjer ti narodni voditelji v malem obsegu zborujejo.
To je prijetna soba, ki jo daje na razpolago dobrodušni niecen: pohištvo je v pristnem gorenjsko-alpskeni slogu. Na odpi okraski, kot piajhep slikovit sodček v živih barvah, spominčki z Bleda, lutka, k predstavljajo fanta in dekle v narodpih nošah, so nanizani vsepovsod. Stoli imajo na naslonjalu izrezano srce, okusno izdelano hrastovo mizo pokriva z narodnimi motivi okrašen prt, mojstrski izdelek idrijskih čipkaric. Vse je pripravljeno, le odbornikov še pi, Zaman jih pričakujemo ob točno določeni uri. Lahko si brez skrbi še ogledamo knjige na knjižni polici: Valvazor, Die Ehre des Herzogtu/rs Krain, Tolstoj, Vojna ip mir, Cankar, Zbrani spisi — hop, pekdo prihaja .. .
Na dvorišču je~cu i korake. Skriti se motamo za omaro, da ne bi motili resnega delovnega vzdušja. Res, op je, predsednik dr. Andrej Zamašek.
Prijazna gospodinja ga povabi v sejno sobo in mu natoči kozarec pristnega »z Brega«. Človeku dobro de kozarec dobrega pred tako važnim posvetoya pjem.
dima. Zoipet zaškriplje gramoz pa dvorišču: nekdo drug prihaja. Aha, to je uradpik Božidar Kapljica z ženo Marcelo.
»Vstopite, prosim, predsednik že čaka,« zazveni mecenov glas iz sosedne kuthipje.
Vrata zaškripljejo in na pragu sejne sobe se pojavi rejeni uradnik, takoj za njim pa žena.
V	presledku pol urice se zberejo vsi, za p osve'-no delovanje izrazito zavzeti vaščapi, kakih dvanajst vsega skupaj. Na mizi je zmanjkalo kozarcev.
»Juca, pojdi y kuhinjo po druge.«
Respo moško razpravljanje se v tem družinskem ozračju popieša s piskajočimi žepski.mi glasovi.
»Znaš, ki sn ju vidla jest tu mulu? Tam v ani sienci pr žegni, z uonem tam, znaš? . . .«
»Jest pej sp jeh vidla v čini, tam uod zadej. Nan-ka pred ljedimi jeh pi blo sram.«
Podpredsednik nervozno potrka s kozarcem po mizi.
»Začnite, prosim, gospod doktor «
»Dragi prijatelji, zbrali smo se danes, da se posvetujemo o tem, kaj naj ukrenemo, da bo prosvetno delovanje v našem kraju oživelo. Torej iz mesta so nam v ta namen ponudili učitelja, ki bi pašo mladino učil folklornih plesov . . .«
»Uod ki je ta učitelj?« se oglasi Popa z Repe.
»Iz mesta.«
»Jen kaku bu hodu zvečer sn guor, če staji v mesti?
»S tramvajem, strela.«
»Slište, pej kaj je mlad?«
»Kaj se brigaš, ka pisi zadosti stara?«
»Naša mula ne znam, če bi muegla huod/it k vajam, ke jo bolijo pjete, če prjeveč skače.«
»Tedi naša pe znam, ki je nejdla anga, ki je vsa šempjasta napj«.
»Pej maš mulo ki je upi’ tjedep kupo motor?«
»Ah, če rječ, da jeh jetna, uop al pej vi.«
»Oh, viž jo. Glih am terko jeh jemamo ku vi, neč več, peč mepj.«
»Ja, ma vi ste dobili uod 'Merikanov . . .«
»Tiho, drugače pe pridemo nikamor. Naprej, gospod doktor.«
»Torej . . . Ponudili so nam učitelja. Društvo pa bi ga moralo plačati.«
Dvigne se rdečenosi predstavnik drušlvepe gostilne, ki jo na kratko imenujejo Društvo, in protestira
»Društvo nema ke far s to ropotro. Mi skrbimo za vino jep ne nu"amo nobjene folklore.«
»Orka, čakej, glih ki govorimo uod vina,« se vmeša pekdo drugi, »krko hehktov ste ga naročili z Buor-šta?«
»Dvajste.«
»Jen je dobro?«
»Ni kej rječ. Se pe ti pit. Sej ga pijejo ku krave Uno nedeljo ga je šlo skuorej dva Jiehta. Naš Dre j' če prave, da/ nanka faimap nema takšnega «
Pogovor se je razvijal v tej smeri dalje Bilo je pol enajstih. Prisotni so vstali in predsednik dr. Za" mašek je izjavil:
»Be, taku smo se zmenili. Naša kultura ne sme tz' umret, nasprotno, treba jo je poživeti ip razširi*' med ljudi. Zdej pej pejdmo v Društvo pokušat^18 novo.«
J.
1
(Športni pregtec)
NOGOMET
V nedeljo je 'bila na stadionu v 'Rimu toliko pričakovana tekma med italijansko reprezenapco in svetovnim prvakom Nemčijo. Ze drugič je v tem letu zmagala Italija Nemčijo z 2:1. Današnja zmaga Italije ni 'ravno nezaslužena; lahko pa rečemo, da bi bolj odgovarjal neodločen izid, kot smo ga zadnjič napovedali. Igra je bila nezanimiva in vse prej kot lepa. Večjo pobudo so kazali Nemci, obvladali so sredino igrišča, a italijanska obramba je bila odlična in je Nemcem preprečila zmago. Odličen je bil tudi Viola, ki je rešil s požrtvovalno ig o ip pogumnimi ter spretnimi posegi marsikatero, skoraj neubranljivo žogo. Italijani so manj napadali, a so bili nevarnejši. Prvi gol za Lahe je po nesreči naredil sam nemški branilec May, drugič pa je streljal Virgili ostro na gol, vratarju je uspelo odbiti žogo, Boniperti je bil na to pripravljen ip je z lepim strelom potresel nemško mrežo. Nato so se Nemci vrgli z vso silo v napad in do konca nevarno ogrožali nasprotna vrata. Zlasti je bila premoč v zadnjih desetih minutah. Tedaj je dai Rohrig zadnji in najlepši gol dneva. Ce bi igro še za nekaj časa nadaljevali, bi bil neodločen izid in verjetno bi Nemci tudi zmagali.
V Jugoslaviji so zaključili jesensko nogometno prvenstvo. Večina nogometašev bo čez zimo počivala, boljši pa bodo odšli na turnejo po Aziji. Na lestvici sedaj vodita Crvena zvezda in Partizan z 20 točkami, slede po vrstnem redu zadnjo nedeljo nesrečni Radnički, Velež, Sarajevo, Dinamo, Budučnost Vojvodina, Hajduk, BSK, Spartak, Zagreb, Železničar in Proleter.
V nedeljo jo je precej izkupilo goriško moštvo Ju-ventina. Izgubilo je v Sloveniji proti moštvu Ljub ljapa kar s 7:1. Se precej dobro so igrali v pryem polčasu (2:1) a so nato popolnoma kapitulirali pred premočnim nasprotnikom.
SMUČANJE
Nastopila je zima, zakrajjevalo je v športu smučanje in tudi drsanje, v ozadje pa so se pomaknile ostale atletske panoge. Oči vseh ljubiteljev zimskih športov so uprte v Cortino, kjer bodo letos zimske olimpijske igre. Kandidati za te igre se' pridno vadijo, a pred vsemi prednjačijo atleti severnih narodov. Finski smučarji se na primer pripravljajo žr 9 mesecev. Razumljivo je, da so zato glavni favoriti vsaj v tekih na dolge proge in v skokih. 30-le*-ni Veikko Hakulinen je tekel v poletnih in jesenskih mesecih po tri ure na dan, poleg tega pa še na posebnih smučeh na kotalkah. Do sedaj je zmagaj na Olimpiad; v Oslu lela 1952 na 50, na 15 in na 30 km, nato je bil drugi na svetovnem prvenstvu v Falunu na 30 in 50 km. Na 30 in 50 km mu je nevaren tekmec dvakratni svetovni prvak Rus Kuzin, ki je tudi zelo dobro uvežban, na 15 Jem pa Sved Viitanen. Ko so med švedskimi tekači izvedli anketo o bodočih zmagovalcih na treh progah, so se ti izjavili takole: 15 km — Viitanen 10 glasov, P. Larsson 4, Hakulinen 3; tek na 30 km — Hakulinen 7, Jerenberg 6, Kuzin 2; na 50 km — Hakulinen D, Jerenberg 6 in Kuzin 1- Kot vidimo, uživa finski »Zatapek na snegu« veliko zaupanje, čeprav je razmeroma že star.
Ker hočejo skakači potrditi 1. in 2. mesto, doseženo v Falunu, se tudi oni vestno pripravljajo. Za olimpijske igre v Oslu je imel ysak tekmovalec za seboj po 50 skokov, pred Falunom 250, pred Gortino pa bodo dosegli rekordno številko 400 skokov. Ze pred prvim skokom so mnogo telovadili, tekli ip dvigali uteži. Najbolj vztrajna sta bila Kallakor-pi in Kirjonen, ki imata že sedaj za seboj po 200
skokov. Kaj to pomeni, si vsakdo lahko predstavlja, če pomisli, da nimajo do danes jugoslovanski olimpijski kandidati še nobenega skoka za sabo. V tej disciplini najbolj slove sicer Norvežani, ki so bili do leta 1954 daleko najboljši pa svetu Zato si tudi oni zelo prizadevajo, da bi ponovno zablesteli v Cortini. Najresnejši njihovi kandidati so Bermapn, Stallvik, Falkanger in Egerp.
Najbolj številni zastopništvi pa bosta poslali v Cortino Amerika in Rusija. Tekmovalci obeh držav bodo stanovali v najdražjih hotelih ip plačevali na dan po 5000 lir za hrano in stanovanje. To si lahko privoščijo le kapitalisti Amerikanci in proletarci Rusi.
ATLETIKA
Ameriška agencija United Press je napravila y 12 evropskih državah poizvedovanje o najboljših letošnjih športnikih na svetu. Za pajboljšega so proglas sili madžarskega tekača na srednj:h progah Iharesa. Desetorica najboljših je sestavljena takole: Iharos (atletika), Moens (atletika), Anderson (dviganje u-teži), Bobet (kolesarstvo), Marciamo (boks), Fangio (avtomobilizem), Johnson (atletika), Cambell (dir-
SVETOVNA SAHOVSKA PRVENSTVA (Nadaljevanj« z 10. strani)
Ze pred drugo svetovno vojpo so se pojavila nova imena: Botvinik, Rešews)ci, Flohr, Fine in Kerrs. Ti so pripadnici najmodernejše šole v šahu, čeprav vsak s svojo osebnostjo in s svojim načinom igranja. Aljehin je zadnja leta pred smrtjo znatno slabše igral in bi verjetno najboljšemu med njimi Bot-viniku ne bil kos.
Aljehinova smrt je prizadela Botvinika. Namesto da igra samo z njim, je moral 1. 1948 igrati če'vero-krožni turnir petorice (poleg njega že Smislov, Re-ševvski, Keres, Euwe). ,Z gotovostjo je zmagal in postal svetovni prvak. Ta naslov je ohranil še do danes, čeprav je že dvakrat igral neodločeno (12:12") z Bronsteinom in Smislovom, kar dokazuje, da je danes več enakovrednih vrhunskih šahovskih velemojstrov.	B.	F.
. > <-
Znamenje v snegu
kanje z motornimi čolni), Trabert (tenis), in Ercson (hitrostno drsanje).
Iharos in njegov rojak Tabori sta sedaj v Avstraliji na turneji. Ze pri pryem nastopu je zmagal Iharos v teku na 2 milji in s časom 8:47,4 postavil nov avstralski rekord. Drugi je bil Tabori in šele za obema Madžaroma so prišli na vrsto domačini.
Slovenski tisk na Primorskem
(Nadaljevanj« z 9. strani)
izrecno politični listi. Ze leta 1869 je izšla knjižica Potret)« delavcev drušiva za Slovence v Xrstu, leta 1871 Poročilo slovenskejta pr čeua .Goriške Katoli-ško-političn« družbe, »političen in pedučiven list« Primorec, politično glasilo goriških Slovencev Soča, (zagledala je luč sveta leta 1871), glasilo goriških »Staroslovencev« Glas, ki je začelo izhajati 1872. in se je 1875 združilo s Sočo, in končno leta 1876 glasilo tržaških Slovencev Edinost, ki je živela do leta 1928.
Leta 1873 so izšle v posebni knjigi kot ponatis i> Soče Nekatere opazke ruskega prolesorja znamenitega slavista J. Bau.douina de Courtenaya, raziskovalca rezijskega narečja in beneškoslovenskih govorov. Istega leta je izšel v Gorici izpod peresa Frana Levca življenjepis Va.entina £>lamča. Kot zanimivost omenim »POikjus razkladbe nekaterih pomenlji-v h prikazni spanja in sanj« (1874), ki je izšel v 24. letnem poročilu goriške višje gimnazije (!). Naslednje leto je pevsko društvo »Slavec« v Gorici izdalo svoja Pravila. Kot ponatis iz Edinosti je izšel članek Krajna imena v tržaškej okolici (1876).
V	osemdesetih letih je število knjig ip časopisov zopet višje. Med leposlovnimi knjigami srečujemo poleg žejo številnih prevodov (Alfierijeva tragedija Filip v prevodu Jožefa Križmana v Trstu 1886, Shil-lerjev Vilhelm Tell v Cegnarjevem prevodu v Trstu 1886, Indijska dramska dela Urvaši, Malavika in Agnimitra v Glaserjevem prevodu y Trstu 1885 ipd.) tudi že nekaj izvirnih deil malo pomembnih književnikov (France Vilhar, Janko Leban, Vinko Gregorič-Podkraškogorski, Franjo Zakrajšek, Levin, Zavrtanik) in prvi zvezek Poezij Jožefa Pagliaruz-zija-Krilana, ki ga je po prerani smrti odličnega epskega pesnika izdal Anton Klodič.
'Ta zbirka ni edino delo, izšJo v tem desetletju, ki je zelo pomembno v slovenski kulturni zgodovini-Leta 1882 je bila tiskana v Gorici znamenita Rutarjeva Zgodovina 'tolminske, 1887. je izšlo v Gorici Dvanajst večerov, v katerih je izpovedal Anton Mahnič, tedaj prefekt goriškega semenišča, svoje estetske nazore; dve leti pozneje je pa začel izdajati revijo Rimski katolik.
Mimo teh pomembnih omenjam še nekaj zanimivosti: od leta 1880 do 1884 je izhajalo glasilo go-;, ških učiteljev Sola. V Trslu je leta 1882 bila objavljena zgodovinska slika Matije Sila Trst in okolica-Leta 1884 je bila v Čedadu tiskana knjiga • &lauia italiana, po besedah Simona Rutarja »z velikim navdušenjem v lepi italijanščini o beneških Slovencih napisana knjiga.«	(Nadaljevanje s'e.ii)
ZDRAVJE
Otrokova higiena
Otrokovo zdravje je v veliki meri odvisno od higienskih pogojev, v katerih živi. Dojenčkov organizem je silno občutljiv in ga zato moramo posebno negovati, da ga obvarujemo pred bakterijami, ki povzročajo razne bolezni.
Otrok potrebuje sonca ip zraka; njegova soba mora biti sončna, čista in prezračena. Toplota v sobi naj bo od 16 do 18 stop. Celzija.
V	prvem letu življenja naj otrok spi v zibeli, ki jo bo pozneje nadomestila majhna kovinasta postelja, obdana s kovinastimi palicami. Slednje naj bodo tako postavljene, da otrok ne more mednje vtakniti glavice. Perilo v zibeli moramo večkrat zamenjati, najbolje vsak dan. Varujmo otroka pred muhami in drugim mrčesom. Ce drugače ne moremo, razgrnimo čez zibel mrežo. Psi in mačke ne smejo imeti vstopa v otrokovo sobo. Dete naj spi samo in v svoji postelji.
Zdrav otrok bo prve dni le spal in jedel. Ob določeni uri.ga zbudimo in mu damo jesti. Ce je ponoči nemiren in joče, so tega najbrž krive motnje v prebavi, o kateri se pa mora izreči le zdravnik.
Vsaka mati natančno ve, koliko perila otrok potrebuje. Naj tu le pripomnimo, da mora perilo b;ti mehko in ne sme otroka nikjer tiščati. Zamenjati ga moramo večkrat. Umazano perilo operemo, ga iz-
plahnemo v vreli vodi ter posušimo z vročim likalnikom.
Dojenčkova koža je zelo nežna jn se kaj rada vname ah celo oboli. Da to preprečimo, morata biti otrok in njegovo perilo vedno čista.
Otroka moramo že od rojstva enkrat na dan okopati. To opravi mati, kadar ima največ časa na razpolago, vendar ne takoj po jedi. Otroka kopamo v čisti vodi, ki smo jo pi-ej prevreli ter pustili, da se 'hladi do 37 stop. C. Tudi prostor naj bo primemo 'opel. Za kopel je najbolj priporočljiva premična haljica, ki jo lahko položimo na stol ali mizo. Otroka pomočimo v posodo tako, da mu voda seže do vratu. Drži ga z desno roko, z levo pa njegovo telo nami-
li	in takoj na! o izplahni- To delo moraš opraviti v 5 minutah, nakar otroka poviješ v primerno brisačo, kjer ga posuš š.
Prve igrače bo otrok dobil okrog 5. ali 6. meseca. Naj bodo take, da jih lahko umijemo. Izogibajmo se majhnih igrač, ki jih otrok lahko .použije. Ne dajmo otroku v roke igrač z ostrimi robovi, ker bi se lahko porezal. Ni zdravo, da si otroci zamenjujejo igrače, ker bi na ta način lahko prenašali nalezljive bolezni.
Vsem in še prav posehno o'rokom mnogo ko’is'1 življenje v prosti naravi. Ce le dopuščajo vremenske prilike, peljimo otroka iz hiše. Prvi sprehod naj bo kratek, vsi nadaljnji pa postopoma daljši. To je seveda odvisno od letnega časa in od' vremena. Ce dežuje, sneži ali pritiska hud mraz, mora otrok biti doma.
GOSPODARSTVO
O ureditvi novih sado vnj ako v
D Gib r o ure j eni in gojeni sadovnjaki pri-
našajo' zelo lepe dohodke. Kljub temu pa preden začnemo sadovnjak urejevati, moramo skrbno proučiti pogoje. Nujno je potrebno' proučiti naslednje tri pogoje:
1. Ali je zemljišče primerno in že po naravi dovolj rodovitno, da bodo vsajena drevesa obilno in tudi kmalu rodila?
2. Ali je na razpolago strokovno izvežba-na delovna sila, ki bo sadovnjak pravilno gojila? Najodličnejše sorte bodo na najbolj rodovitni zemlji odpovedale, če jih ne neguje vešča roka. Niti od daleč si ne smemo domišljati, da je vsak kmetovalec dober sadjar ali pa da lahko tak postane brez posebnega šolanja, ki mora dati teoretično in praktično izobrazbo: izvežban sadjar mora vedeti, katera opravila so potrebna in zakaj so potrebna>.
3. Zelo važno vprašanje pa so tržne razmere. Posebno v Italiji se v zadnjih letih mnogo hitreje dviga sadni pridelek kot potrošnja sadja in njegov izvoz. V takih razmerah uspevajo samo tisti sadjarji, pri katerih je cena sadja zelo nizka.
Če smo proučili navedena 3 vprašanja in smo prišli do zaključka, da bomo uspeli, potem le pričnimo urejevati novi sadovnjak.
UREDITEV SADOVNJAKA Zemljo za sadovnjak moramo' predvsem globoko prevrniti . Najbolje je, da jo pre-crjemo s traktorjem na globino 80 cm. V globoko preorani zemlji se bodo korenine ugodno razvijale in bolje vsrkavale vlago.
Ko zemljo' rahljamo, moramo vanjo pod-grebsti v globini 25 do' 35 cm precejšnjo količino hlevskega gnoja, ki naj bo dobro dozorel, to je spremenjen skoraj v droben kompost: tudi cela slama v gnoju lahko povzroči plesnobo in gnitje korenin. — Umetna gnojila dodamo komaj pri zasajanju, in sicer na vsako' sadiko v srednjem 1 do 1’50 kg mešanice iz polovice superfosfata in polovice kalijeve soli. Pazimo pa, da gnojila ne pridejo v neposredni stik s koreninami, temveč vedno v razdaljo kakih 5 cm.
Pri zasajanju moramo paziti na razdaljo med posameznimi sadikami: Te razdalje so odvisne od vrste sadik in od oblike, v kateri jih hočemo vzgajati.
Jablane, ki jih vzgajamo v kotlasti obliki, bomo sadillii na 7 metrov razdalje v vrsti, ki je oddaljena' od druge 8—9 m. Če jih hočemo vzgajati v kordonih ali v obliki pal-met, bomo razdalje razpolovili.
Hruške, cepljene na divjaku, katere hočemo gojiti v piramidalni obliki, bomo sadili na 6 m razdalje v vrsti, te pa na razdalji 7 m; v kordonih ali palmetah naj bodo razdalje med vrstami 4 m, v teh pa 2,50 do 3 m. Razdalje- med hruškami, ki so cepljene na kutino', so znatno manjše: navadno 3 m vrsta od vrste in 1,50 m v vrstah samih.
Breskve in marelice sadimo' navadno na razdaljo 6 m.
Najprimernejša doba za zasajanje je pred zimo. Najbolje bi bilo saditi, brž ko je listje odpadlo. Drevesca razvijejo že v zimskem času mnogo tankih koreniinic-sesalk, tako da
so spomladi v mnogo ugodnejših življenjskih razmerah kot drevesa, ki smo jih sadili spomladi. — Drevesc ne smemo saditi v blato!
Preden sadimo, moramo urediti korenine: odstranimo predvsem nalomljene in tudi grdo razvite, posebno če se prepletajo. V splošnem pa moramo paziti, da korenin pre. več ne skrajšamo. Na vsak način mora biti koreničevje bolj razvito kot vejevje. — Tik pred zasaditvijo potopimo korenine sadik v brozgo, ki smo jo pripravili iz kravjeka ali zemlje, kateri smo dodali primerno količino laztopiine modre galice in apna; za 100 litrov brozge 1 kg galice in primerno- količino apna. S tem korenine razkužimo in jih ohranimo sveže, tako da se jih zemlja bolje oprime.
Tako pripravljeno sadiko zasadimo v jamo h kolu, katerega smo< prej zapičili in ki ji je v začetku nujno potrebna opora. Nekaj z zemljo pokritega gnoja pride pod korenine, vse korenine pokrijemo z dobro zemljo, vrhu katere raztrosimo zopet gnoj, predvsem umetnega. Paziti moramo, da je zemlja oko-
li	korenin dobro stlačena, ker bi morebitne praznine pospeševale sušenje korenin. — Prvi venec korenin naj bo okoli 15 cm pod površino zemljišča. Okoli zasajenega drevesca in zapičenega kola nanesemo še druge zemlje, tako da tvori okoli 15 cm visok stožec. Na ta način zavarujemo drevesce pred pozebo.
To velja za vse sadovnjake v večjem obsegu. Kdor pa sadi sadna drevesca samo sebi v veselje in zabavo, bo tudi imel le korist, če upošteva, klar smo povedali, in se po tem tudi ravna.	t
KOLIKO STANE * VARSTVO RASTLIN?
Kjer je sadjarstvo na posebno visoki stopnji — danes najbrže le v okolici Bologne v . taliji — so letos potrošili za zdravje dreves po 297 do 847 lir na vsako drevo. V splošnem so najmanj potrošili za hruške in breskve, največ pa za jablane. Zanjei so porabili skoraj 300.000 lir na hektar. Te visoke številke pa povedo, da zahteva moderno sadjarstvo precejšnje kapitale. Važno je predvsem, ali se tako visok strošek izplača: podrobna proučitev kontroliranih sadjarskih posestev je ugotovila, da se je pri breskvah uporabilo za varstvo zdravja komaj 6% prodajne vrednosti pridelka in da se je ta odstotek dvignil pri jabolkah na 22%. — Drevesa so< škropili osemkrat.
DETELJIŠČA PREORJI POZIMI! i
Če nisi še preoral izrabljenih deteljišč, preorji jih čimprej, na vsak način v zimskem času. Edino tako bodo izrute detelje pomrznile in ne boš imel drugo- leto toliko plevela.
Preorji pa čim globlje, da bosta zrak in -mraz segla in delovala tudi v spodnjih plasteh, kjer se bo nabirala tudi vlaga in tako slvorila rezervo za morebitno sušo.
MLEKO V RUDNIKIH
V	Zapadni Nemčiji' delijo mleko v šolah, vojašnicah, na deloviščih in v uradih. Pred kratkim so začeli razdeljevati mleko tudi v
rudnikih, posebno v preimogokopih v Porurju. Sedaj ga delijo že v 86 rudnikih, in sicer skoraj 800.000 litrov na mesec ali 10 milijonov litrov na leto. Rudarji lahko pov-žijejo mleko tudi med delom. S tem so rudarji zelo zadovoljni, ker jim mleko gasi žejo in vpliva pomirjevalno na živce, tako da se čutijo bolj razsodne in varne. Podjetja so ugotovila večjo storilnost dela.
POZOR NA PRAZNE SODE
Mnogi so vinski pridelek že prodali in so zato sodi že prazni. Kako’ je s temi sodi? So oprani? Največ sodov se pokvari, ker jih kletarji ne operejo, brž ko so jih spraznili; mnogi celo pustijo več časai v sodu drožje, ki se začne kisati ali plesneti. To je zelo škodljiva površnost, ki se bridko maščuje.
Izpraznjeni sod mora biti takoj opran, osušen — v deževnem vremenu tudi umetno z gorečim ogljem v primerni posodi — potem pa zažveplau in zabit. Pozneje moramo vsak drugi mesec sod ponovno zažveplati z azbestnim trakcem ali koleščkom za vsaka
2	hi prostornine.
»FRISONA ITALIANA«
Ta uradni naslov vpeljuje italijanski rodovnik za krave frizijsko-holštajnsike pasme, pa naj SO' jih živinorejci uvozili iz Kanade, ZDA (rod »Carnation«), iz Holandske. Danske, Švedske ali od drugod, kakor tudi če so bile vzrejene v Italiji. Danes je v Italiji že skoraj milijon krav te pasme, ki se odlikuje po visoki mlečnosti (5 do 7000 kg mleka v 365 dneh). Mnogi strokovnjaki se danes protivijo vsakemu nadaljnjemu uvozu teh krav, češ da se pri uvozu godijo velike slepnrije. Nekdo n. pr. pravi, da izloča Holandska iz svoje reje vse jetične krave, ki jih potem pokupijo italijanski trgovci ter v Italiji krave drago prodajo. Strokovnjaki pravijo, da je stalež italijanske »frisone« že tako visok, da se pasma lahko sama naprej razvija.
Malokateri slovenski živinorejec »i bo nabavil kravo te pasme, ker je glede na krmo in nego zelo zahtevna in ni pri nas pogojev za uspešno rejo. Za naše živinorejce je najbolj primerna še vedno sivo-rjava švicarska pasma, tu pa tam sinodolska-simentalska. v hribovitih krajih pa bdanska.
ZRNJE POSTAJA PIŠKAVO
ker ga nisi premešal s primernim razkužilom, kot sta »cereganuma« in »Geigy 33«. Za razkuženje 100 kg žitnega zrnja zadostuje 100 gramov enega izmed imenovanih sredstev, za fižol in grah pa moraš vzeti še za polovico' več.
MRAZ JE ZAČEL PRITISKATI
zato pa vzemi iz zemlje gomolje georgin in kan, čebulice gladiol in drugih čebulnic, ki so rast le na prostem.
Poskrbi za zimsko stojišče ostalim cvetlicam, predvsem gorečkam (geranije ali pelargonije^ vodenkam itd. itd. Vsem rastlinam v sobah moraš vsaj vsak drugi teden o-prati 'liste, da jih prah ne zaduši.
OBVESTILO KMETOVALCEM PRIDELOVALCEM OLJK
Pokrajinsko kmetijsko nadzamištvo obvešča kmetovalce, ki nameravajo predelati svoj oljčni pridelek v Plavjah, paj se nemudoma prijavijo pri kmetijskem padzomištvu v Trstu, ulica Ghega, St. 6/1.
Prijave se sprejemajo samo do vključno 24. t. m Kmetijsko nadzorništvo bo preskrbelo začasno izvozno dovoljenjenje samo kmetovalcem, ki so pravočasno prijavili količino oljk za predelavo v Plavjah.
VPRAŠANJA IN ODGOVORI
\lov dokaz
Vprašanje št. 188: Kako je s pokojnino, če se upokojenec preseli v inozemstvo? Rada bi to zadeyo u-redila, preden se izselim.
Odgovor: Kakšna upokojenka ste in kdo Vam pla čuje pokojnino? Menimo, da dobivate pokojnino od države. V tem primeru se morate obrniti za pojasnila na finančno intendan o, kamor morate tudi nasloviti morebitno prošnjo. Mogoče dobite zadostna pojasnila tudi pri uradu, ki Vam izplačuje pokojnino. Zadeva je namreč sledeča: finančna ipendanca pošlje pokojnino le v tisto državo, ki tudi sama dostavlja pokojnine svojim državljanom V Italiji. Tu veljajo med državami posebni dogovori. Ce pa med Italijo ip državo, kamor se mislite preseliti, takega dogovora ni, je najbolje, da pooblastite prijateljsko osebo, paj dviga pokojnino pameso Vas ter jo pošilja za Vami.
Vprašanje št. 189: Moje vino ima duh po žveplu Kako bi ga odpravil?
Odgovor: Ce ima vino le duh po žveplu, zadostuje navadpo, nekajkratno pretakanje na zraku. Najbolje je, da vino teče skozi snopič rožja — trtnih rozgov — V podloženo bakrepo posodo (kotel za polento). Na ta način se vino močno prezrači, kar navadno zadostuje. Ce bi to ne bilo dovolj in bi duh po žveplu še ostal, je potrebno med vino premešati rastlinskega oglja (epenita), ki odvzame slab duh. Navadno zadostuje GO gramov ras linskega oglja za hi vina. Ce je vino čisto in bistro, se rastlinsko oglje samo uleže med drožje in je vino v dveh tednih godno za pretakanje. Ce pa je vipo motno, potem se oglje ne uleže med drožje. V tem primeru moramo vino pretočiti, med pretakanjem pa mu primešamo čistila (želatine, prežgane volovske krvi itd.) in po nadaljnjih 10 dneh moramo vino zopet pretočiti. Ce uporabljamo rastlinsko oglje za uničenje duha po žveplu, izgubi vino na barvi in ga moramo pozneje ali barvati ali premešati z vinom z močnejšo barvo. To velja za vipa, ki dišijo po žveplu. Ce pa vino smrdi Po gnilih jajcih, kar je tudi odvisno od žvepla, ravnamo sicer z njim ravno tako, le da tedaj ni dovolj 60 gramov rastlinskega oglja, temveč je treba to količino dvigniti pa 300 gr. za hf
MALI O O L A Sl
V	pretekli številki smo zaključili novelo Na morju* v katero se je besno zagnal neki sir/venski list, češ da jo je pisal Guy de Mau-passant.
Zaradi resnice ugotavljamo naslednje. Priznavamo da Maupassant ni vedno priporočljiv mladini, vendar vsa njegova dela niso na cerkvenem »seznamu jpreipovedanih knjig«. O tem se lahko vsakdo prepriča, če pregleda dr. Odarjev0 knjigo o cerkvenem indeksu. Iz tega sledi, da Mau-passantove spise, ki so vzgojni in moralno neoporečni, lahko mirno 'bere vsak kristjan. Med te spada ravno socialna povest Na morju.
Omenjeni list je pa uvrstil naš podlistek med spise, ki »sp odkopu jejo temelje katoliške vere in morale, ker poveličujejo tatvino, zagovarjajo razporoko, popisujejo prizore, ki močno vzbujajo poeutnost, tajijo nesmrtnost duše« itd.
Starše in vse ljudi zdrave pameti pozivamo, naj preberejo našo novelo ter si sami odgovore, ali je v njej najrahlejša. senca vsega tega in ali spisa ne dajo lahko z mirno vestjo v roke tudi najtenkovesltnejšega kristjana. Tako se bodo sami prepričali, da žive med
Deklica pred božičnim dreveščkom
nami res katoličani, ki hočejo biti za vsako' ceno bolj papeški od papeža samega ter postavljajo razne zapovedi in prepovedi, o katerih ve vsak izobražen katoličan, da jih ni Cerkev nikoli objavila.
Njihov napad nam je v zadoščenje, ker javnosti iznova dokazuje, kako na lahko jem" ljejo resnico. Taka zavestna zavijanja niso v čast vestnim časnikarjem, najmanj pa takim, ki hočejo biti strogi katoličani.
'Na prodaj je epostapovanjska, dobro urejena hiša z vso opremo ip vrtom. Nahaja se pri Sv. Ivanu blizu tramvaja. Naslov na upravi lista.
ELEKTRIČNE IN VODOVODNE NAPELJAVE
Koren Stanko
GORICA, ni. Mattioll 11 tel. 32-71
Ueule
M
k
(rjjične- ptajuile
☆
k
&
k
k
lh ^tecno novo
lete	19
GOSTILNA S PRENOČIŠČEM
ČUBEJ
GORICA, ni. Dnca D'Aosta 35 tel. 25-22
GOSTILNA
KATI
PIVMA PRI GORICI
M1R0DILNICA • DROGERIJA
DORO
GORICA, ni. Corso Italla 32 tel. 26-83 Zaloga drv, barv, čopičev, in parfumov, kemični proizvodi,r sintetična lepila
MONCARO
GORICA, Coreo Verdi 37 tel. 22-29
PEKARNA
Škarabot Bernard
GORICA, ni. Montesanto 34 tel. 29-29
ZALOGA DRV. PREMOGA,rAPNA
SCHLUGA -^SAJEVIC
GORICA« p.zza Cavour 6
ZALOGA KURIVA NA DROBNO IN DEBELO, TEKOČI PLIN SOLGAS
VETRIH IVAN
GORIC A, ul. Lantieri 5 tel. 25-27
TRGOVINA JESTVIN
ŠKABAR JOSIP
OPČINE - Narodna ul. 42 - Tol. 21-026
vošči cenjenim, odjemalcem vesel božič in srečno novo leto!
RESTAVRACIJA
Airilniversitš - Pri Univerzi
GORICA, p.zza Vlttorla 3
6h£cM mux> leta 1956!
TVRDKA
Ti
PIAZZA S. GIOVANNI 1
TRGOVINA NA DROBNO IN DEBELO
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna lopremia za kuhinje, jedilnice, restavracije, iz emajla, nerjavečega (inox) jeka ild. Električni likalniki, sesalci za prah, pralimi stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekonadvnii predlmeli umetne obiti, od keramike do brušenega kristala. Les‘ene i ter vseh vrst električnih luči, klasične in moderne oblije Prodaja tudi na obroke.
UVOZ - IZVOZ VSEH VRST LESA
IVAN RIBARIČ
TRST, Ul. delle Milizle 19 - Tel. 96-510 TRST, Ul. Crispi 14 - Tel. 93-502 želi vsem cenjenim odjemalcem vesel božiči
KROJAČNICA ZA DAME IN GOSPODE
T. HLEDE
GORICA, Ul. Seminario 3 - Tel. 37-50
vošči vesele božične praznike in srečno novo leto 1956
MIZARSTVO S STROJNIM OBRATOM
ANTON ČERNIGOJ
GORICA, Ul, Duca D’Aosta 30 - Tel. 25-98
vošči vesele božične praznike in srečno novo leto 1956
LESNA TRGOVINA
ERZETIČ - DEDIČI
GORICA, Ul. Mattioli 1 - Tel. 28-39 zaloga drv, premoga, plina Agipgas, apna
ZOBOZDRAVNIK - SPECIALIST
Dr. IGOR FRANKO
GORICA, Ul. Carducci 7/1 - Tel. 29-09 želi vesel božič in srečno novo leto 1956
Trgovina s podlogami in z blagom za moške obleke
PERTOT ANTON
TRST, Ul. Ginnastica 22
želi vsem cenjenim odjemalcem vesel božiči
TRGOVINA ČEVLJEV
GEC ALOJZ
TRST, trg Tra i Rivi 2 - Telef. 51-198
želi vsem cenjenim odjemalcem vesel božiči
TRGOVINA Z MAN1FAKTURNIM BLAGOM IN DROBNARIJO
Čepar Peter Pavel
TRST, Ul. Udlne 36 - Telef. 28-296
želi vesel božič cenjenim odjemalcem in prijateljeml
SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN S TKANINAMI
UDOVIČ FRANC
TRST, Ul. Mazzini 44 - Tel. 94-550 TRST, trg Ponterosso 5 - Tel. 29-686 želi cenjenim odjemalcem tu in onstran meje vesel božiči
KAVARNA BRATUŽ GORICA, Ul. Mamelli - Tel. 34-78	TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR GORICA, Ul. Rastello 34
	
Trgovina galanterije Gorica, Ul. Carducci 6 (Gosposka ulica) in Krojačnica po najnovejši modi za dame in gospode M. BAVCON GORICA, Ul. S. Giovanni 5	Zaloga koles, šivalnih strojev, triciklov, radijskih aparatov - športne in avtomobilske opreme KERŠEVANI JOSIP GORICA, Corso Italia 24 - Tel. 26-43 TRST - Import - Export - Ul. Coroneo 45
	
ZLATARNA - URARNA JERKIČ LUDVIK GARICA, Ul. Arcive'covado 1	HOTEL RESTAVRACIJA ZLATiJELEN VIDA ALOJZIJ GORICA, Ul. Bellinzona 11 - Tel. 24-97
	
MESTNI STAVBENIK FAGANEL STANKO GORICA, Ul. Baismonti 33	MIRODILNICA - DROGERIJA Anton Podgornik GORICA, Piazza E. De Amicis 12 - Tel. 30-09
/rvvVK;
ZDAJ-ZDAJ OPEŠAL,..;?:
Sl VIDEL?! HRANO TE ZAVOHAL, T
NENADOMA PA SE VELBLOD DVIGNI L GLAVO IN VOHAL PO ZRAKU,
J PASE BI VIDEL DA ODKRITE LA> T VODNJAK.,.r
/tvvve;
leta kot praznika, sem se namenil praznovati ga v Parizu, ko sem dobil od ravnateljstva pismo, v katerem mi naroča, naj nemudoma odidem na otok Re, kjer je pravkar nasedel pri nas zavarovani trijambornik iz Saint-Nazaira. Ob osmih zjutraj sem dobil pismo, ob desetih sem bil v pisarni družbe, kjer sem dobil navodila, zvečer sem sedel v brzec in dospel naslednje jutro v La Rochelle. Bilo je 31. decembra.
Imel sem še dve uri časa do odhoda parnika »Jean-Guiton«, ki voizi na otok Re. Kolovratil sem po mestu. La Rochelle je mesto s svojevrstnim značajem, ulice ima zapletene kakor labirint, njihovi hodniki se vlečejo pod brezkončnimi galerijami in arkadami, kakor v pariški rue de Rivoli. Nizki, in temno obokani hodniki vplivajo skrivnostno, kakor da so bili zgrajeni za prizorišče zarot, za starodavno in pretresljivo prizorišče nekdanjih bitk v posebno junaških in krutih verskih vojnah. To je staro, resno in zadržano hugenotsko mesto, brez čudovitih spomenikov, kakor jih ima, postavim, Rouen, vendar znamenito zaradi svojega resnega, skoraj zakritega obraza. Toi je staro mesto trdovratnih bojevnikov, hranilo je strastno in zanosno vero kalvinistov ter spočelo zaroto štirih seržantov.
Potem ko sem nekaj časa blodil po teh nenavadnih ulicah, sem se vkrcal na črn in zavaljen majhen parnik, ki naj bi me odpeljal na otok Re. Odrinil se je jezno' sopihajoč, se izmuznil med
..ZA Z DAJ SE SE RAR. DOBRO DRŽI, RAJ .TRDO NCIAb.POTEGNI UZDO!..
PRODAM VAMA SVOJEGA VELBLO-DA ZA EN ZLATNIK.. SEVEDA GA LAHKO PREJ PREIZKUSITA,,. Ml= SUM,DA NE BOPOGINIL POD VA= JINOTEŽO, HI Ml HI
. .KMALU JE BIL VELBLOD OSEDLAN.ZVITOREPEC IN TRDON3A STA SE PRIPRA VILA ,DAGA ZAJAHATA...
(HOP!HOP!)I , IVSTANIlr'^ _
DRUGEGA IZHODA NI OSEDLAJ G A,DA GA r % PREIZKUSIVA.,, 'd
NO VIDITA,DA JE IZVRSTEN, HIHIHI...TODARAVNATI MORATA Z NJIM BOLJ NEŽNO.,
n/—"
	'V s fH II
	' •
v Sk V’ '	f.
	\ __1-L.
TRI DNI IN TRI NOČI STA JAHALA IN OSTALA BREZ HRANE IN VODI
WSIIW™^^ESVA POJEDLA IN LE NEKAJ KAPLJIC VODE IMAVA ŠE,,ČE NE NAJDEVA KAKE OAZE, NAMA BO HU= DA PREDLA. KAKŠNO JE PA TVOJE MNENJE?,,.'
JAZ SE
\ f ZANAŠAM NAVEL= :	\	1	\blodov	INSTINKT.
-	TON Sl BO NAŠEL
S HRANO IN KAR ~ C\BO JEDEL ON,
o	-Dl	3AZ
vi—
Ouy Do Maupassant J
tS*- NASEDLA LADJA
Bilo je včeraj, 31. decembra.
Ravno se-m bil pozajtrkoval s svojim starim prijateljem Geor-gesom Garinom, Iko mi je sluga prinesel zapečateno- pismo, pokrito z inozemskimi znamkami.
Georges ga je vzel v roko in mi rekel:
»Dovoliš?«
»Prosim.«
Začel je prebirati .osem strani z veliko angleško pisavo križem kražem popisanega pisma. Prebral jih je počasi, z resno pozornostjo, z zanimanjem za stvari, ki nami prihajajo do srca.
Nato je položil pismo na rob kamina in dejal:
»Vidiš, to je čudna zgodba, ki ti je še nisem nikoli povedal, še vee kot čudna zgodba, kajti sam sem jo doživel. Resnično, tisto leto sem nenavadno silvestroval. Tega je že dvajset let, takrat sem jih imel trideset, zdaj pa jih imam petdeset.
Tisti čas sem bil nadzornik pri pomorski zavarovalni družbi, ki jo danes vodim. Ker je prišlo do zcdinitve v obhajanju Novega
ijti pokli-poskusov.
najmanj
515. decembra, nedlelja: Božič, Zitigoj
26. decembra, popedel>k: Stefan, Zlatka
27. decembra, torek: Janez Ev., Pelslav
28. decembra ,sreda: Ned. otročiči, Zorica
29. decembra, četrtek: Tomaž, Vrho lav
•30. decembra, petek: Evgepij, Branimir 31. decembra, sobota: Silvester, Blažena			
VALUTA —	TUJ DENAR		
Dne 21. decembra	si dobil	oz. tfai za:	
ameriški dolar		630—632	lir
avstrijski šiling		23,50—24,50	lir
100 dinarjev		70—75	lir
100 francoskih frankov		162—167	lir
funt šterling		1630—1680	lir
nemško marko		147—150	lir
pesos		16—19	l’r
Švicarski frank		147—1?8	lir
zlato		720—723	lir
ipapoleon		4350—4450	lir
RADIO	TRST A		
Nedelja, 25. decembra ob: 9.00 Kmetijska oddaja;
11.30 Vera in paš čas; 12.00 Oddaja za najmlajše — M. Jerais: »Male zvezdice nai veliki božični večer«;
13.30 Reklamna voščila — nato Voščila otrok; 14.30 Glasba po željah; 19.15 Po domoviih naših dedov;
21.00 Radijski oder — Johannes Hendrich: »In odvedel ju je v Egipt«.
Ponedeljek, 26. decembra ob: 12.10 Pevski duet in harmonika; 13.30 Glasba po željah; 16.00 Radijski oder — Gerhard Niezoldi: »Princesa iz Serajninda«;
18.00 Moški zbor Vespa iz Križa; 18.30 Voščila prijateljčkov radijske mamice; 20.30 Vokalni kvintet Niko Štritof; 21.00 Puecipi: »La Bohe me«, opera v 4 dejanjih.
Torek, 27. decembra ob: 13.30 Glasba po željah; 19.15 Zdravniški vedež; 21.00 Radijski oder — G Formano: »Jutrapje darilo«, igra v 3 dejanjih — nato Večerne melodije.
Sreda, 28. decembra ob: 12.55 Jugoslovanski motivi; 18.30 Radijska mamica; 19.15 Radijskal upiverza;
20.30 VokalPi tercet Metuljček; 21.30 Koncert tenorista Renata Kodermaca; 22.15 Beethoven: Simfonija št. 9.
Četrtek, 29. decembra ob: 18.40 Koncert pianistke Damjape Bratuževe; 21.00 Dramatizirana zgodba — pato Priljubljene lahke melodije; 22.15 Mac Donald: Simfonija št. 3.
TEDENSKI KOLEDARČEK
Pelet, 30. decembra ob: 13.3o Glasba po željah; 19.1& Radijska univerza; 21.00 Tržaški kulturpi razgledi ;21.30 Vokalni kvintet; 22.00 Iz italijanske književnosti in umetnosti.
Sobota, 31. decembra ob: 12.55 Jugoslovanski mo tivi; 14.45 Ritmični orkester Swinging Brothers; 16 Sobotna novela; 19.15 Pogovor s posl.ušalkami; 19.30 Koncert pianistke prof. Mirce Sapcipove; 21.00 Silvestrov variete; 24.00 Novoletna voščila, pato plesna glasba do 2.00 ure.
VPRAŠANJA im ODGOVORI
.Vprašanje št. 190: Jajca mojih kokoši imajo zel', blede rumenjake. Ali so taka jajca manj redilna torej manj vredna? Kaj paj naredim, da bi bili ru-mepjaki lepo rumepi?
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE za Tržaško ozemlje
V NEDELJO, 25. DECEMBRA, OB 15. URI V
KINODVORANI V KRI2U
Ivan Cankar
Martin Kačur
V PONEDELJEK, 26. DECEMBRA, OB 15.30 IN 19. URI V PROSVETNEM DOMU
NA OPČINAH Grmm-Skufca
Janko in Metka
GLASBENA SKUPINA IZ BOLJUNCA prireja
PRVI NASTOP
z zabavno prireditvijo NA BOŽIC, 25. DECEMBRA 1955, OB 17. URI IN NA STEFANOVO, 26. DECEMBRA 1955, OB 16. URI V KINODVORANI V BOLJUNCU
Na sporedu so slovenske narodne pesmi, poskočne polke in valčki, ki jih izvaja vaški kvartet; dalrratpste narodne pesmi, ki jih izvajajo tamburaši — sodeluje pev:ki pit tet
Med odmori šaljive točke: Vanek in Drejček, Miha Vamdrove , Cčetovo presenečenje NA STEFANOVO, 26. DEC., OB 19.30 PLES
dvema starima stolpoma, ki varujeta pristan, prekrižal luko in zapustil nasip, ki ga je dal zgraditi Richelieu in ki je njihove strahovite klvadre videti prav oh moirski površini, kako obdajajo mesto v obliki velikanske ovratnice.
Zunaj je parnik zarezal na desno.
Biil je eden tistih žalostnih dni, ki ležejo človeku na dušo, mu stisnejo srce in ugasnejo v njem sleherno silo; siv, hladen in umazan dan; lomiva megla je visela v zraku, bila je vlažna, ledena in strulpeno’ zatohla kakor soipuh iz kanala.
Pod to nizko in »pretečo plaistjo megle je ležalo ruimeno plitvo in peščeno morje breakrajniih sipin, bilo je mirno, brez valovanja in življenja, motno in malstno in skoraj podobno stoječi vodi. »Jean-Guiton« je plaval na njem in se iz navade rahlo gugal, rezal je neprozorne in gladke vodne količine in puščal za seboj le nekaj valov, ki so> nekaj časa pljusikali in se kodrali, naito ipa kmalu izginili.
Začel sem kramljati s kapitanom, to je bil nizek možak na kratkih nogah, zavaljen kakor njegov parnik, tudi gugal se je talko. Povprašal sem ga za podrobnosti o brodolomu, ki naj bi ga ugotovil. šlo je za široik trijambornik iz Sainit-Nazaira, iki je nosil ime »Marie-Joseph« An ki ga je v nočnem orikanu vrglo na sipine otoka Re.
Lastnik ladje nam je sporočil, da je bil vihar vrgel ladjo tako daleč na breg, da je ni bilo mogoče več sploviti in da so zato morali odnesti z nje vse, kar se je dalo sneti. Moral sem torej ugotoviti položaj nasedle ladje, oceniti njeno vrednost pred brodolomom in presoditi, če soi resnično vse storili, da bi ladjo znova porinili v morje. Prišel sem kot zastopnik družbe, da bi mogelj pozneje, če bi prišlo do pravde, nastopiti kot ugovarjajoča priča.
Po prejemu mojega poročila naj bi ravnatelj družbe ukrenil mere, ki bi jih imel za ipotrebne, da zavaruje naše koristi.
Kapitan »Jean-Guitona« je dobro poznal zadevo, caii so ga, da se s svojim parnikom udeležii Telševaliniih
Povedal mi je vbo> nezgodo, ni bila nič kaj zapletena. Ko se »Marie-Joseph«, gnan od sunkov besnega vetra, izgubil v noči plul na slepo po penečem se morju — morje je bilo belo kakor mlečna juha, je dejal kapitan —, je naenkrat nasedel na velikanskih sipinah, (ki se ob času oseke spremenijo v eno samoi brezbrež' no Saharo.
Ko sva kramljala, sem se razgledoval okrog sebe in pred! seboj. Med vodno površino in med težkim nebom je ostajal ozek pas, kx je oidpiral poigled v daljavo. Zagledala sva zemljo. Vprašal sem: ,Ali je tO’ otok Re?’
,Da, gospod.’
Ta)krat je kapitan dvignil roko naravnost pred nama in m* sredi morja prikazal komaj' zaznavno stvar. Izjavil je:
,Poglejite, tamle je vaša ladja.’
,Marie-Josepih?’
,Da.’
Osiuipnil sem. Temna in neznatna točka, ki bi jo sicer imel za čer, mi je bila več kakor tiri kilometre oddaljena od brega. Odgovoril sem:
,Toda, kapitan, na kraju, ki mi «ga kažete, motra biti sto sežnjev globine?’
Zasmejal se je:
,Sto sežnjev, kaj še dragi moj... Nitii dva sežnja nista, vam rečem!’
(Nadaljevanje)
Odgovor: Enako težka jajca po epakovredpa, pa naj bodo rumenjaki živo rumeni ali bolj bledi. Potrošniki seveda nimajo radi jajc z bledimi rumenjaki, ker mislijo, da so taka jajca ali stara ali od bolnih kokoši. Barva rumenjakov je odvisna od krme. Rumenjaki so rumeni, če dajete kokošim sveže zelene krme. V ta pamen je zelo priporočljivo krmiti zmleto sepo ali še bolje zmleto suho deteljo (najboljša je lucerna!). S tepi krmilom vsaj delpo pa-dbmestite otrobe. Na barvo rumenjaka vpliva tudi koruza: bela bo imela bolj blede rumenjake, živo rumena ali celo rdečkasta pa bolj rumene.
izdaja Konzorcij Novega usta Odgovorni urednik Drago Legl£a Tiska zadruga tiskarjev »Oraphis« z o. s. v Trstu Ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477
TRST
Ul. F. Filzl, 21-1 st. B Telelon 28 -748
jamči izbran okus, originalen kroj Vaših oblek in daje čar elegance Vaši osebnosti
T O V A R N A
Plmčic
KRMIN - CORMONS TELEFON ŠT. 32
Izdeluje vsakovrstno pohištvo, spalnice, jedilnice, kuhinje itd. Izvrši vsako delo po naročilu. Prodaja po tovarniških cenah, jamči za solidno delo.