KARDELJ JE ŽIVEL-KARDELJ ŽIVI
BUo je jeseni, konec septembra 1942 v Podlipoglavu. Takratsem ga prvič videl — kot bi sedaj rekli — v iivo. Prej sem večkrat slišal o Kardelju, o idejnem vodji naše revolucije in zamišljal sem siga veli-kega, močnega, kleno raščanega čtoveka, iz katerega sijeto odločnost in hrabrost vojaka in polilika hkrali. V Podlipoglavu pa sem ga prvic videl —a dntgačnega, kotsemsiga zamišljal, čeprav takojosebnost, kije v irenutku osvojila svoje okolje, nas vse in vsakega posamezni-ka. Bilje človek, mehkega, prisrčnega in odločnega glasu. h oči so mu sijali neposrednost, iskrenost, poštenje in prepričljivost. Simpati-je, ki so nas prevzele, niso bile vizualne ali demagoško besedičenje, pač pa prepričljive, resnične, polne zaupanja v revolucijothkrati pa energične, odločne in optimistične, da sijih z zaupanjem in vdanostjo sprejel in se zanje tudi do kraja vztrajno, nenehno in nepopustljivo bojeval v NOB in vse do danes. Navdajal nas je s tako močno vero v zmago, daje verjeti njemu in delalipo njegovfh načelih in smernicah pomenilo nikoli zgrešiti in se nikoli ne izneveriti partiji, NOB in re-voluciji.
Kardel] ni bil človek velikega in dolgotrajnega besedičenja, mar-več kralek in jasen —pa tudi zelo hraber. Njegova dejanja so nas prevzemala s strahom, da ga bomo prezgodaj izgubili. Menda pa je znal ocenjevati psihologijo časa, okolja, množice, posameznika, so-vražnika in svojih, dasemu ni moglo in se mu tudi ni nič zgodilo, če-prav se je tolikokrat znašel v še tako te9kh in kočljivih situacijah.
Ko so ga nekoč po vojni vprašali, kdaj in kjeje doiivljal najteije trenutke, seje iz njegovega odgovora dalo sklepati, da to ni bilo v za-porih bivše jugoslovanske policije in iandarmerije niti pod njihovimi udarci in mučenji niti na kočljivih potovanjih pod ilegalnimi imeni širompo Jugoslaviji in Evropi v Sovjetsko zvezo, pa tudine, kose je leta 1941 sredi ustašev v Zagrebu sestajal z Lolo-lvo Ribarjem, nili ob potovanju od Ljubljane do Beograda in Užic in obratno, pač pa na Faberjevem kriiu vrh Kočevskega Roga 15.—16. avgusta leta 1942 med roško ofenzivo. Takole je povedal: »Naša skupina se je hotela neke nočiprebiti iz obroča, a zašli smo naravnost v italijansko zasedo. Razdelili smo se na več manjših skupin. Po trebuhu sem se moral plaziti po nekih grapah, kajti noč je bila tako temna, da nisi videl nili ped pred seboj. Nenadoma sem izgubil tla pod seboj in padelpo skalah v jamo. Pošteno sem se opraskal, a izgubil naočnike in revolver, ki sem ga drial v roki, ne da bi vedel na kaj bom nalelel. V temi seveda nisem mogel ndjti ne naočnikov in revolverja. Bil sem tako rekoč razorožen in še videl sem bolj slabo... Ob prvem svitu smo se znašli podsamimi iialijanskimi zasedami. Bilo jih je vse zele-no. Italijani so nas obsuli z močnim mitralješkim ognjem in bil sem prepričan, da ne bom odnesel cele glave. Hodil sem, kar se je dalo hilro in pričakoval, da me bo vsak hip zadelo. Vse mi je žviigalo okrog ušes. Vendarse mi ni nič zgodilo... Popoldne sem dobil zvezo s tovariši. To so bili v resnici moji najrazburljivejši osebni trenutki.«
In po vsem lem odhaja okrobra 1942 tovariš Kardelj, takrat kot Krištof Bevc, s tovarišem Kidričem- Petrom Kalanom v Ljubljano reševat situacijo. kije tam nastala med roško ofenzivo in tik pojusti-fikaciji nekdanjega bana dr. Marka Natlačena, vodjo in organiza-torja bele garde. Odšla sta v center osjega gnezda normalizirat in in-tenzivirat delo KPS in' OF. Te dve organizaciji sta bili tedaj močno' prizadeti. Ljubljana bi se takrat lahko zavila v črnino, kolikor je samo v enem mesecu dala žrtev. Spomočjo Kardelja in Kidriča seje hitro zopet postavila na noge in nadaljevala svoje revolucionarno delo.
Kot nas je nekaj v oktobru 1942 spremljalo Kardelja noseč ga Čez Ljubljanico do Petrce —Zamudovih v Zg. Kašlju, kjerso nas čakali aktivisti in zaupni Ijudje z ieleznice, smo ga 10. decembra 1942 pri Vrhovcih spetsprejeli od Ijubljanskih vosovcev in ga varno pripeljali v osrčjc Dolomitov, kjerje tedaj bilo vojaško polilično vodslvo NO V in PO Slovenije.
Takšen je to variš Kardelj ostal tudi kasneje v NOB. Pa to niso bila nikoli tako nevarna, tako dolga in naporna pota, da jih ne bi mogel premagati. In vcliko potov nas je vodilo skupaj, bilo je veliko napo* rov in telav. Vsepaje tovariš Kardeljpremagal, dospeljepovsodob pravem trenutku in v najiežjih ter prelomnih siluacijah: v Užicah na začetku vstaje, v Ljuhljani pri konstituiranju OFin GŠ Slovenije, na Kočevskem Rogupa zopet v Ljubljani v Otočcu na Hrvaškem, v Vr-hovnem poveljstvu pri tovarišu Titu, na zusedanju Avnoja v Jajcu, na zboru odposlancev v Kočevju v Drvarju pri Titu, v Moskvi... Povsod je dal tudi svoj prispeek v pisani besedi o razvoju NOV in nove narodne oblasti, o federaciji, enakopravnosti narodov in na-rodnosti... Vnaših zakonih, uslavah, zakonih o samoupravljanju in o združenem delu — vsepovsodga najdemo živega med nami. Obe-nem pa nam je bil in je izreden učitelj, pedagog, ustvarjalec novih so-cialističnih in partijskih generacij. Povsod je prisotna njegova Ijud-skost, doslednost, neumornost, discipliniranost, samoodrekanje, hrabrost, lepa beseda človeku, zaupanje v Ijudi. Vse to je še danes iivo prisotno v nas. Kardelj zivi!                      FRANC SOTLAR
GENERALMAJOR V POKOJU, NEKDANJl PRIPADNIK ZAŠČITNE ENOTE NOVIN PO SLO VENUE