Anton Medved: Svojemu ptiu.
Slovenska ola v t. Rupertu pri Velikovcu.
klep, nategnem drugikrat, klep, zopet klep, klep, klep! Kakov je ta bes? Pregledam
vse je v redu, denem drugo kapico gori, hm, zopet klep! pogledam zajce, a zajci okrog mene, ne boje se me ni, pa pleejo, kolikor morejo z onimi dolgimi, kosmatimi nogami. Nu, kaj takovega nisem slial e svoj ivi dan. Marko, kaj je to? Ne znam, kako je prilo, klobuk se mi je privzdignil sam, tako so se mi oetinili lasje, butil sem svoj pi-halnik v one zajce, pa bei Marko, bei, kolikor so me noge nesle. Beim, beim, kar zautim nekaj za seboj, smuknilo je na moj hrbet. Ogledam se, hm imel sem kaj videti! iv jariek mi je sedel na hrbtu, dobro se e spominjam dolgih rogov in pa ilaste, kosmate brade sama peklenska hudoba je bila, Bog se hoe, bil je star in izkuen lovec.
nas je varuj! Ej, Marko, vidi kazen bojo, zakaj lovi v badnji noi! Napravil sem v naglici kri, velik, da bi se njim zadovoljila tudi stara Doltarca, vzkliknil: Od mene, peklenska poast!' in jo treil ob tla. In zopet Marko bei, bei! Se ozreti se si nisem upal. Kako je bilo potem, ne vem: to vem, da so me nali nezavednega ljudje blizu cerkve, ko so se vraali od polnonice.
e je davno ozelenelo drevje in polje se je na-kitilo s pisanimi roicami, ko sem okreval. Govorili so, da se mi je mealo, in res nisem bil nekoliko mesecev pri sebi. Na suknji sem imel dve veliki luknji, od hudobevih nog: e sem ju zail po dnevu, bili sta drugega jutra zopet predrti. Nisem ju mogel zakrpati. Tistega mi pa nobeden ne dokae, da niso takrat zajci plesali in da me ni hudobec jahal, za kazen, ker nisem spotoval badnjega veera. Hvala Bogu, da sem ostal iv!u
Bas je hotel gospod z Dunaja nekaj izpre-govoriti, ko sta se oglasila v bliini naa dva lovska psa: Kote in idov spodila sta zajca. Nu, ko zauje lovec tako muziko, pozabi vse; odhiteli smo vsak na svoje mesto, o Markovi pripovedki pa nismo ve razpravljali.
Bila nam je srea mila: ko smo se proti veeru domov vraali, nosil je vsak svojega zajca Lukeiev Marko pa e celo dva. Kaj
Svojemu ptiu.
(V Bohinju.)
1 reljubi moj ptiek, kako se pouti, Kako ti kaj drobence bije srce Na oknu neznane ti sobe? Mar sluti, Da zopet drugje sva, oh, dale drugje?
Kjer Bistrice vali se penijo ili,
Kjer jezera temno poiva oko
A kaj bi te govori moji bodrili!
Ti poje, kot nekdaj, glasno in lepo.
V samotnem Bohinji, kjer beli sneniki Dotikajo skoro se modrih nebes, Pastirjev planinskih odmevajo kliki, Zvonovi od rede pozvanjajo vmes.
Ti poje ob meni, kot pel si pred leti, Ko zrla pred sabo sva vinske gore, Le redko zelenje na skalnatem sveti, Sumota nobenega bistre vode.
J. Levinik: Ob stoletnici Riharjevega rojstva.
689
Ti poje ob meni, kot pel si ob asi, Ko v Lahinjo nama pogled je strmel; Na njenem pobreju so slavevi glasi Zveneli, ko solnni je arek zael.
Ti poje ob meni, kot pel si za dobe, Ko gledala cerkev sred belih sva hi, Ob hramu cerkvenem ovenane grobe, Na grobih ovenanih kamen in kri.
Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, Kar vselej mi velel nemirni je duh; In kakor jaz tvojega nisem umeval, Ni mojega petja umeval tvoj sluh.
A naj mladoletje sijalo je z neba, Naj ljuto vral je jesenski vihar, Naj cvetje morila je strupna ozeba Vir pesmij ni nama usahnil nikdar.
In pela e bodeva v glasu nekdanjem, Se pela, da v smrti zajameva mir. Ne v lepi prirodi, ne v svetu zunanjem, V najnotranjih prsih kipi nama vir.
Anton Medved.
Ob stoletnici Riharjevega rojstva.
(Spisal /. Levinik.)
(Konec.)
Oedaj pa e kaj drugega! V koliki meri se dandanes po slovenskih cerkvah e pojo Rihar-jeve skladbe, pa ne morem dolono povedati. A trditi menda smem, da se Riharjeve skladbe preve zanemarjajo in da se s tem zaslunemu mou dela krivica. Nemki skladatelj Jan. Mih. Haydn je svoj masni napev Pred stolom Tvoje milosti" sestavil pred ve nego sto leti. Dunaj-ani n. pr. imajo toliko spotovanja in vneme do te skladbe, da omenjeno pesem malone vsak dan slii v dunajskih cerkvah. Oglejmo si pa Riharjev masni napev: Bog, pred Tvojim vehastvom", in izrecimo po vesti in pravici: Katera maa je lepa? Ako Riharjeva ni lepa, slabeja pa gotovo tudi ni. In vendar je baje na mo potisnjena y kot. alostno! Kar pa se godi s cerkvenimi pesmami Riharjevimi, godi se e v veji meri z njegovimi svetnimi skladbami. e ve let zasledujem po asnikih, kaj se bo pelo pri raznih koncertih ; marsikaterega skladatelja duevni plod sem nael postavljen na dnevni red" : jedino le Riharja prezira vse. Ali bi ne bilo prav, da bi se bila letos ob stoletnici Riharjevi spomnila domaega skladatelja naa sicer tako vrla Glasbena Matica"? Njegova napeva Savici in Perinik bi pa niti doma niti drugodi ne delala Slovencem sramote.
Ako primerjamo sedanje skladbe z Riharjevimi: ali so res toliko bolje, da smemo zaradi njih pozabiti Riharja? Ali je res ta ali oni izmed dananjih slavljencev presegel Riharja ? No, o tem dovolj! Upamo trdno, da pride as, ko bodo njegove skladbe med naim narodom zopet oivele ter zadobile vnovi spodobno veljavo.
-Dom in svet" 1806, t. 22.
Ako si ogledamo Riharja e po drugih straneh, vidimo ga povsodi moa na pravem mestu. Ako so kje potrebovali dobrega sveta za napravo novih orgel ali njih popravo, ali e so si kje eleli omisliti nove zvonove, obrnili so se k Riharju za dober svet. Pa ne le z dobrim svetom je stal v takih potrebah rad na strani, ampak posegel je vmes tudi rad z lastno roko. Orgle enklavke cerkve je po vejem le on sam uglaeval. Da, polotil se je celo poprave in pa uglaevanja zvonov. V Polhovem Gradcu so bili napravili velike nove zvonove. Kajpada je Rihar elel za svoj rojstveni kraj kaj izvrstnega. A liv se v harmoniji ni bil popolnoma posreil, kar je Rihar potem s piljenjem izpopolnil, kolikor se je pa dalo.
Ptuji pevci in godbeni umetniki so se radi oglaali pri Riharju, kadar so prili v Ljubljano. Jedenkrat n. pr. se je izkazoval vprio njega neki umetnik na novem, po njem izumljenem muzinem orodju; drugikrat pa so koncer-tovali pred njim neki tirolski pevci. Tudi drugim ptujim gospodom, eravno ne vselej duhovnikom, je bilo Riharjevo stanovanje rado odprto. Zlasti jednega dogodka ne smem prezreti. Za asa, ko je bil pok. provikarja dr. Ig. Kno-bleharja srednje-afrikanski misijon na vrhuncu svoje slave, je bila vkljub oividne gotovosti, da ondotno podnebje nikakor ne ugaja Evrop-cem in osobito ljudem naih krajev, vendar vnema za taistega in njegovo vdelebo med naim narodom prav zelo velika. Leta se sicer ne spominjam ve natanno, kdaj se je odpravljala veja ekspedicija naih rojakov in tudi nekaj Tirolcev v notranjo Afriko, toliko pa vem, da se je pred odhodom iz Ljubljane zbrala
44
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si