Anton Medved: Svojemu ptiču.
Slovenska šola v Št. Rupertu pri Velikovcu.
—   — klep, nategnem drugikrat, klep, zopet klep,  klep,  klep!  Kakov je ta  bes? Pregledam
—   vse je v redu, denem drugo kapico gori, hm, zopet klep! — — pogledam zajce, a zajci okrog mene, ne boje se me nič, pa plešejo, kolikor morejo z onimi dolgimi, kosmatimi nogami. Nu, kaj takovega nisem slišal še svoj živi dan. Marko, kaj je to? Ne znam, kako je prišlo, klobuk se mi je privzdignil sam, tako so se mi oščetinili lasje, butil sem svoj pi-halnik v one zajce, pa beži Marko, beži, kolikor so me noge nesle. Bežim, bežim, kar začutim nekaj za seboj, smuknilo je na moj hrbet. Ogledam se, hm imel sem kaj videti! Živ jarČiček mi je sedel na hrbtu, dobro se še spominjam dolgih rogov in pa šilaste, kosmate brade — sama peklenska hudoba je bila,  Bog     se hoče,  bil je star in izkušen lovec.
nas je varuj! Ej, Marko, vidiš kazen božjo, zakaj loviš v badnji noči! Napravil sem v naglici križ, velik, da bi se ž njim zadovoljila tudi stara Doltarca, vzkliknil: „Od mene, peklenska pošast!' in jo treščil ob tla. In zopet Marko beži, beži! Se ozreti se si nisem upal. Kako je bilo potem, ne vem: to vem, da so me našli nezavednega ljudje blizu cerkve, ko so se vračali od polnočnice.
Že je davno ozelenelo drevje in polje se je na-kitilo    s   pisanimi  rožicami, ko   sem   okreval. Govorili so,   da   se  mi je mešalo, in res nisem bil    nekoliko    mesecev pri sebi. Na suknji sem imel dve veliki luknji,  od hudobčevih nog: Če sem   ju zašil po dnevu, bili sta drugega jutra zopet predrti. Nisem ju mogel zakrpati. Tistega mi pa nobeden ne dokaže, da niso takrat zajci plesali   in da me ni hudobec jahal, za kazen, ker   nisem   spoštoval   badnjega   večera.   Hvala Bogu, da sem ostal živ!u
Bas je hotel gospod z Dunaja nekaj izpre-govoriti, ko sta se oglasila v bližini naša dva lovska psa: Kotež in Židov — spodila sta zajca. Nu, ko zaČuje lovec tako muziko, pozabi vse; odhiteli smo vsak na svoje mesto, o Markovi pripovedki pa nismo več razpravljali.
Bila nam je sreča mila: ko smo se proti večeru domov vračali, nosil je vsak svojega zajca — LukežiČev Marko pa Še celo dva. Kaj
Svojemu  ptiču.
(V Bohinju.)
1 reljubi moj ptiček,  kako se počutiš, Kako ti kaj drobence bije srce Na oknu neznane ti sobe?  Mar slutiš, Da zopet drugje sva,  oh,  daleč  drugje?
Kjer Bistrice vali se penijo čili,
Kjer jezera temno  počiva oko  —   —¦
A  kaj  bi te govori  moji bodrili!
Ti poješ,  kot nekdaj, glasno in lepo.
V samotnem  Bohinji,  kjer beli snežniki Dotikajo skoro  se  modrih nebes, Pastirjev  planinskih odmevajo  kliki, Zvonovi od črede pozvanjajo vmes.
Ti poješ ob  meni,  kot pel si pred leti, Ko  zrla pred  sabo  sva vinske gore, Le redko zelenje na skalnatem  sveti, Sumota nobenega bistre vode.
J. Levičnik: Ob stoletnici Riharjevega rojstva.
689
Ti poješ ob  meni,  kot pel si ob  Časi, Ko v Lahinjo nama pogled je strmel; Na njenem pobrežju so slavČevi glasi Zveneli,  ko solnčni je žarek zašel.
Ti poješ ob  meni,  kot pel si za dobe, Ko gledala cerkev sred  belih sva hiš, Ob hramu cerkvenem  ovenčane grobe, Na grobih ovenčanih kamen in  križ.
Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, Kar vselej  mi velel nemirni je duh; In  kakor jaz tvojega nisem umeval, Ni mojega petja umeval tvoj  sluh.
A naj  mladoletje sijalo je z neba, Naj ljuto vršal je jesenski vihar, Naj  cvetje morila je strupna  ozeba — Vir pesmij  ni nama usahnil nikdar.
In pela še bodeva v glasu nekdanjem, Se pela,  da v smrti zajameva  mir. Ne v lepi prirodi,  ne v svetu zunanjem, V  najnotranjih prsih kipi nama  vir.
Anton Medved.
Ob stoletnici Riharjevega rojstva.
(Spisal /. Levičnik.)
(Konec.)
Oedaj pa še kaj drugega! V koliki meri se dandanes po slovenskih cerkvah še pojo Rihar-jeve skladbe, pač ne morem določno povedati. A trditi menda smem, da se Riharjeve skladbe preveč zanemarjajo in da se s tem zaslužnemu možu dela krivica. Nemški skladatelj Jan. Mih. Haydn je svoj masni napev „Pred stolom Tvoje milosti" sestavil pred več nego sto leti. Dunaj-čani n. pr. imajo toliko spoštovanja in vneme do te skladbe, da omenjeno pesem malone vsak dan slišiš v dunajskih cerkvah. Oglejmo si pa Riharjev masni napev: „Bog, pred Tvojim vehČastvom", in izrecimo po vesti in pravici: Katera maša je lepša? Ako Riharjeva ni lepša, slabejša pa gotovo tudi ni. In vendar je baje na moČ potisnjena y kot. Žalostno! Kar pa se godi s cerkvenimi pesmami Riharjevimi, godi se še v večji meri z njegovimi svetnimi skladbami. Že več let zasledujem po časnikih, kaj se bo pelo pri raznih koncertih ; marsikaterega skladatelja duševni plod sem našel postavljen na „dnevni red" : jedino le Riharja prezira vse. Ali bi ne bilo prav, da bi se bila letos ob stoletnici Riharjevi spomnila domaČega skladatelja naša sicer tako vrla »Glasbena Matica"? Njegova napeva Savici in Peričnik bi pač niti doma niti drugodi ne delala Slovencem sramote.
Ako primerjamo sedanje skladbe z Riharjevimi: ali so res toliko boljše, da smemo zaradi njih pozabiti Riharja? Ali je res ta ali oni izmed današnjih slavljencev presegel Riharja ? — No, o tem dovolj! Upamo trdno, da pride čas, ko bodo njegove skladbe med našim narodom zopet oživele ter zadobile vnovič spodobno veljavo.
-Dom in svet"  1806, št. 22.
Ako si ogledamo Riharja še po drugih straneh, vidimo ga povsodi moža na pravem mestu. Ako so kje potrebovali dobrega sveta za napravo novih orgel ali njih popravo, ali če so si kje želeli omisliti nove zvonove, obrnili so se k Riharju za dober svet. Pa ne le z dobrim svetom je stal v takih potrebah rad na strani, ampak posegel je vmes tudi rad z lastno roko. Orgle šenklavške cerkve je po večjem le on sam uglaševal. Da, — polotil se je celo poprave in pa uglaševanja zvonov. V Polhovem Gradcu so bili napravili velike nove zvonove. Kajpada je Rihar želel za svoj rojstveni kraj kaj izvrstnega. A liv se v harmoniji ni bil popolnoma posrečil, kar je Rihar potem s piljenjem izpopolnil,  kolikor se je pač dalo.
Ptuji pevci in godbeni umetniki so se radi oglašali pri Riharju, kadar so prišli v Ljubljano. Jedenkrat n. pr. se je izkazoval vpričo njega neki umetnik na novem, po njem izumljenem muzičnem orodju; drugikrat pa so koncer-tovali pred njim neki tirolski pevci. — Tudi drugim ptujim gospodom, Čeravno ne vselej duhovnikom, je bilo Riharjevo stanovanje rado odprto. Zlasti jednega dogodka ne smem prezreti. Za Časa, ko je bil pok. provikarja dr. Ig. Kno-bleharja srednje-afrikanski misijon na vrhuncu svoje slave, je bila vkljub oČividne gotovosti, da ondotno podnebje nikakor ne ugaja Evrop-cem in osobito ljudem naših krajev, vendar vnema za taistega in njegovo vdeležbo med našim narodom prav zelo velika. Leta se sicer ne spominjam več natančno, kdaj se je odpravljala večja ekspedicija naših rojakov in tudi nekaj Tirolcev v notranjo Afriko, toliko pa vem, da se je pred odhodom iz Ljubljane zbrala
44