303 O tem in onem.. Pisrao I. Velecenjena gospa urednica ! Bodi! Ugoditi hočem Vašemu ljubeznivemu povabilu, in pisati mesto zasebnih javna pisma. Le nekako tesno mi je. Dasi sem sicer že videl »tiskanega«, pišem sedaj vendar prvič v prozi in »niemand beichtet gern in Prosa«.... »Sub rosa« človek pravi bolj neženirano svoje misli in čuvstva .... 304 Feodor Sokol: C) tem in onem (rospod pl. Kleinmayer je izraz »sub rosa« v tem pomenu v svojem trnjevem spisu o rožah sicer obsodil, a ker pa rabijo drugi ljudje vsi le tako, zato mi že oprosti, da se ga poslužujem v tem smislu, posebno ker one rože res niso bile take, da bi bile človeka zvabile k sebi. No, kaj se hoče: »ni je rože brez trnja, in njegove imajo še celo samo trnje. »Quod natura non dedit....« so pravili tedaj, ko so se dajali za načela .... Gospa urednica. Vi imate v roki svinčnik... prijeli ste ga trdneje... in sedaj pojde od »gospoda pl. Kleinmayer-ja« do besede »dedit«... Oprostite, tega ne smem do- voliti! Vi ste mi obljubili, da smem govoriti bezobzirno, in tega se hočem držati... Jaz pišem brez rokovic, v pravem in prenesenem pomenu... Sicer pa prevzamem vso odgovornost na se, in verujte mi ; ako bo hud eden, bode jih sto, ki bodo kvaležni Vam in meni. Začnemo tedaj. Vi me vprašate, kako sodim o najnovejšem pojavu v našem slovstvu, dekadentski poeziji«. Pred vsem se čudim, da jih že imamo. Jedva so potihnili boji med »idealisti« in »realisti«, ki so raz- burili vso Slovenijo, ki so jo razdelili v dva sovražna tabora. Pušice, kamenje, polena, kar je bilo komu baš pri roki, je letelo od jedne strani na drugo, mnogi pa so kazali sovražnikom samo jezike ali pesti, pri čemur so porinili še palec med kazalec in sredinec, da bi pač nare- dili več vtisa; no, vojščak je hotel biti vsakdo... Zmagali so realisti, če ne v teoriji pa vsaj v praksi, in to je glavno. Nekdaj me je zanesla usoda v neko gorenjsko krčmo, v kateri so se jeli fantje koj po mojem vstopu pretepati. Steklenice so žvenketale, stoli hreščali, fantje preklinjali, dekleta jokala, — kar vstopi v sobo orjašk mla- denič., V hipu je bilo spet mirno. S pomočjo njegovih medvedjih rok in levjega glasu, sedela je kmalu vsa družba zopet za mizo. Le mal, suhoten človek na dolnem koncu omizja je kričal, da mu orjaški Tine ne bo zapovedoval, da on je sam svoj gospod itd. itd. Slednjič se je celo dvignil s stola in vzel prazen vrček v roko. »Boš sedel, ti prekuita kruota!« je zarenčala silna skrinja miru in sprave. »Nebom ne, koga boš ti!« vpila je »kruota«, a jako previdno — že sede. »Teoretično« tedaj mali rogovilež ni sedel, »praktično« pa njegovega sedenja ni bilo razločiti od sedenja drugih mladeničev, ki je bilo tudi »teoretično« ... Tega dogodka sem se spomnil ob trditvi, da so realisti zmagali... Nedavno sem govoril z nekim odličnim »ideali- listom«, katerega bi bil smrtno razžalil, če bi mu rekel, da je »realist« in ta mož je očital MešJ^vemu sicer tako divnemu spisu »Srako- Feodor Sokol: O tem in onem. 305 perjeva hruška«*), da ni verjeten, da ni posnet po resničnem življenju. Prava gorenjska »kruota« ta mož! Motil bi se pa tudi, kedor bi mislil, da je zmagal takozvani »Govekarjev realizem«, »naturalizem« a la »V krvi«. Jaz sem pre pričan, da je bilo jako prav, da se je tedaj nastopilo tako radikalno. Če pošegečeš spečega človeka z gosjem peresom, je sicer možno, da plane po koncu in se ti postavi po robu, a gotovejše je, da če ga suneš v rebra. In g. (iovékarju je bilo gotovo nekoliko do tega, da se speči mož razkorači... Vedel je, da se po nekih »večnih zakonih« to začetkom divjekipeče šumenje pomiri in spremeni kmalu v prijetno, mirno gibanje, a nikdar več ali vsaj ne tako hitro v leno, mrtvo otrpljenje. Dober igravec na biljardu ne porine kroglje le do tje, kjer jo hoče imeti, ampak sune jo krepko,, a tako, da se mora po zakonih mehanike vstaviti, odbita od trdih sten, na pravem mestu. Kakor tedaj rečeno, po besnečem boju dobili smo neki zmeren realizem v našem slovstvu, in vsak pravi poznavavec umetnosti je moral biti vesel. A tu zapiše odličen slovstvenik, konstatujoč zmago realizma : »Celo dekadenta že imiamo!« ... O, nepremišljena usodepolna beseda ! Kakor pri zadnji večerji učenci, ko je omenil Gospod izda- javca, dregali so se mlajši slovenski poetje pod rebra, češ, ali sem jaz, ali sem jaz, ali si ti, ali je on ... Kmalu so spoznali, da ta eden, ne morejo biti vsi, in mislili so si »kar še ni, pa se še lahko zgodi«. ... In dobili smo dekadente. Ker pa vem, da mi bo mnogi ugovar- jal, češ, da to ni vzrok, da imamo »modernike«, zato naj konstatujem samo to, da jih imamo, kar je glavna stvar. Že lani, ko je izšla pri g. Gaberščeku abit. spomenica »Na razstanku«, prištevali so kritiki in nekritiki nadarjenega g. Aleksan- drova dekadentem. Letos pa smo dobili dve dragoceni zbirki poezij, gg. Cankarja in Zupančiča, in že platnice, posebno one pri gosp. Zupančiču kažejO, da krijejo te platnico moderno b!ago (G. kritik E. K. v »Slovenki« pravi, da so one platnice »ukusne«. Hm ! ponovil bi najraje ono: »Cjusti und Ohrfeigen sind verschieden«. — Meni in mnogim mojim znancem so se zdele — smešne. Oglejte si gosp. E. K. še enkrat onega moža na desni, pa brez predsodkov ! In sicer čemu hvaliti platnice, ko je za platnicami toliko krasneg^a !) O poezijah *} »?Knez. knjižica*), — sicer edino prebavljiva knjiga let. »Matice« sirsim kro- gom v.saj. G. uredn. »Zvona« so mnogi gotovo hvaležni l-a njegove besede. Ce bi sedeli v odboru Angleži, potem bi umeli, da je zašlo »Cirkn. jezero« v »Zabavno, knjiž.«, a ker sede v njem Slovenci, potem moremo reči le : »(^usti uud Ohrfeigen sind verschieden...« P i s. 3)6 Feodor Sokol: O tem in onem. Zupančičevih bi rekel jaz, da so res izreden pojav v našem slovstvu in da so onega goldinarčka pač vredne. To omenjam radi tega, ker je nedavno vskliknil nekdo v nekem slov. listu govoreč o Zupančiču, kojega je pa privlekel prav za lase v svoj »duhoviti« članek ; »In za to dajaj en goldinar!« in na to je citoval te verze: Ej, ej, ej ! Cin, ein, ein .... Mm!.... Jaz sem dobil Zapančičevo knjigo še le dva dni pozneje, a že tedaj sem bil uverjen, da je oni gospod iztrgal iz konteksta na sebi res smešne verze, da bi pesnika osmešil, prav kakor je bilo to na- vada za dobe nekega zloglasnega slovenskega kritika. To je nepo- šteno, ljubi gospod! Sedma božja zapoved se glasi: »Kradi!« Vi se zgražate ? Moj Bog, čemu ? Izpustil sem po vašem receptu le besedico »ne«.... Priznati moram, da sera videl navedene verze v vse drugačni luči, ko sem čitel naslov »V saneh«, a da mi ona pesem ni prav nič ugajala i mi i zdaj ne ugaja, dasi mi ugajajo nekoje, ki mi s po- četka niso ugajale. Prav tako se ne morem sprijazniti s pesmimi na strani: 24, 38, 42, 51, 52, 54 in še nekoje druge. Mnogih pa se kar ne morem načitati ! To je sicer moje skromno, subjektivno mne- nje, a vem, da se godi mnogim kakor meni. In zakaj mi ne ugajajo one pesmi? Nekoje, ker ni v njih nič posebnega, originalnega, druge ker — jih ne u m em. In če jih ne urnem jaz, ki se smem vendar prištevati med »izobražence«, kako naj jih ume velika masa našega ljudstva. Ali pa je g. Zupančič in so drugi naši dekadentje mnenja, da je dovolj, ako olajšajo sami sebi srce, ako se umejo sami sebe ? Tak odgovor sem dobil nekdaj od nekega priznanega mladega pesnika, ko sem mu očital nejasnost. Na tak odgovor je pa najboljše vprašanje: »Brate, čemu pa dajaš svoje apokalipse med svet? Kako hočeš, da naj ljudje kupujejo tvoje umotvore?« Naj je Tolstoj v svojih nazorih še tako paradoksen, eno vsaj zahteva po vsi pravici : umetnost bodi vsakomur pri- stopna, sicer nima pravice do obstanka. Nekdaj sem ci- tai dr. K. Mayera. Spominjam se še, da poroča o vtisu, ki ga je napravil na Indijance priprost, a krasen »Ave Maria« ; — vsem so vStale solze v očeh. Pri Indijancih pač ni govoriti o kakem smislu za umetnost, njih »muzika« gotovo nima s to božjo hčerko ničesa opra- viti in vendar je ona pesem ganila njih srca. Umetnost, prava umetnost je pristopna vsakomur, tudi najpriprostejšemu človeku*). *) lo velja z ozirom na naobraževalno umetnike posebno. — Pis. Feodcr Sokol: O tem in onem. 307 Popularnost je pri vsakem umetniku le najboljše znamenje, ljubezen in spoštovanje, znamenje, da ga ljudstvo ume. In ta ljubezen je pro- stevoljna, prava, ni one vrste, ki jo uživajo od neumnega ljudstva ljudje, ki so se rodili ali »blago«, »preblago«, ali celo »visoko« in stoje vsled tega, dasi so morda pravi tepci, na postamentih, pred katerimi se mase priklanjajo. Ta ljubezen nima zaslombe v mečih in puškah in v govorih klečeplaznih sleparjev, ampak prosta se bliža umetniku, da mu sladi težke ure, ko ga tare svetovno in lastno gorje. (Vidite, g. urednica, jaz sem vere, da trpi vsak umetnik na »svetobolju«. le da sem zato, da naj tedaj ne javka in stoka, ampak »jezno kliče le nadelo, ki naj spasi nas edino«). Umetnik, kojega ljubi zdravo krepko ljudstvo, — sevedane oni, kojega slavi mestna druhal, ker zna božati njene strasti,— oni umetnik je dosegel svoj namen. Jaz bi se vsaj ne sramoval, ako bi mi kdo rekel : Tvoje pesmi prijajo ženskim in neizobra- žencem, razvajenemu inteligentnemu človeku pa gotovo ne !«, še ponosen bi bil ! Gregorčič, Prešeren, Aškerc, Jenko so dobili i med ljudstvom navdušenih čitateljev. Prepričan sem, da se bo isto ljudsvo divilo i mnogim pesnim g. Zupančiča, a vsem ne, ker jih ne bo umelo. (Ako pravim ljudstvo, ne mislim izključno le priprostih, neukih ljudi, zato naj rečem: ono delo, katerega priznajo ti ljudje in inteligenca z nepokvarjenim ukusom, to delo je dobro). Kratko: jaz bi Zupan- čiču svetoval, da naj bo naraven, priprost, jasen, kakor je on po zatrdilu veljavnih kritikov že od narave. Se pali sme umetnikom svetovati, predpisovati jim, kaj in kako naj vstvarjajo ? Po mojem mnenju je od umetnika samega odvisen od- govor na to vprašanje. Nemški estetiki so razdelili umetnike na tri oddelke : diletante, talente in genije, dasi se nemških estetikov bojimo kakor samega vraga, menda vendar ta razdelitev ne bo tako slaba, da bi je človek ne smel sprejeti. Jaz vsaj sem za njo. Vzemimo lestvo, ki ima tristo klinov, in na teh klinih stojijo umetniki od onega, ki je le ped nad zemljo do onega, ki stoji že visoko gori pod nebom. Do klina loo so diletantje, od tu do 250 talenti, dalje geniji. Vprašanje je, ali je možno istemu umetniku splezati od prvega klina do klina 300 ? Moje mnenje je, da ne ! Na- rava ga je postavila koj ali na klin i, ali na klin 100, ali pa 250. Če je'marljiv, nevtrudno delaven, popne se pač od i do 100, oziroma od IGO—250, oziroma 250—300, a nikdar ne pride oni na i čez 100, oni na 100 čez 250. V toliko sem za one, ki trde: »Poeta fit«... a tudi le toliko. In po tej razdelitvi naj odgovorim na vprašanje, ali se sme poetu, sploh umetniku dajati svete. 308 Feodor Sokol; O tem in onem. Diletantom bi dal koj enega, oni naj molče ! Dano jim je sicer čutiti nekoliko gorkeje, nego »navadnim« ljudem, dano jim morda pisati gladke, zveneče verze, a nikakor ne vstvarjati umotvorov, niti za svoj čas ne, nikdar ne vdahniti svojim mogoče celo navidezno krasnim verzom,— govorim naj le o poetih, — vonja prave poezije... Zaman je njih trud, čez klin loo ne pridejo nikdar, in tam stoprav prične umetnost — s talenti. Se sme li svetovati talentu? Da! Dela talentov v obče ne prežive svoje dobe, ne prehajajo na pozne ro- dove, pač pa talent lahko izpolni popolnoma svojo dobo, posebno ako se je povpel do klina 250. In to stori talent in potem piši tej svoji dobi ! Bodi jej učitelj ! To bodi namen, smoter talentu. Talent koristi svoji dobi, — talent bodi poet tendence ! V današnji dobi bo- jev med morečim kapitalizmom in vstajajočimi trpini, bodi veliki duhovnik, bodi Mojzes vsem nesrečnikom, ki jih pripravljaj za težko pot skozi Rudeče morje v blaženo deželo Kanaan, kjer sicer ne bo medu in mleka, a bo kruha dovolj ! Ali pa ne sme talent nikdar dati odduška lastnim čustvom ? O da, on čuti globoko, ker je pravi umetnik in kot tak se ima pravico posluževati onega hladila, ki mu ga je dala narava v odškodnino za oni blaženi mir, ki ga vživajo filistri... Talent sme biti z eno besedo tudi »subjektiven lirik«, kajti on je umetnik in kar mu privre iz polnega srca, je umetnost ! In se sme svetovati geniju ? Ne ! Klobuk z gdave in — občuduj ! Genij je absoluten vladar v kraljestvu umetnosti, on piše vsem ča- som in vsem ljudstvom, on piše kar hoče in kakor hoče, vsemu je vtisnjen pečat božjega duha. Genija vodi njegov silni duh čez pre- pade in ovire : on stoji nad svojo dobo in in le težko zabrede v nje nezmiselnosti ! In če greši — greši genijalno, in njegov pogrešek nadkriljuje neprimerno najboljše, kar je vstvaril diletant, pravi ne- kako R. (rottschall. " Moje pismo je narastlo že čez mero in treba mi je hiteti h koncu. Omenim naj danes le še sežganih Cankarjevih pesmi. Nedavno sem se v neki nemški družbi jako zameril trem damam. Govorili smo namreč o liriki, in pri tej priliki sem jaz rabil izraz »ero- tične pesmi». Koj je bil ogenj v strehi, češ da bi se morale erotične pesmi sploh zavreči, ker so nemoralne. Jaz sem ugovarjal, da ne vidim v erotični poeziji prav nič nemoralnega, za kar pa sem do- bil od strogih dam prav zaničevanja polne poglede. Neki gospod, ki je dotlej poslušal to pričkanje s prav diabolskim mirom, obrnil se je k meni in me vprašal: »Kaj pa vi prav za prav umete pod »erotična poezija« ?, »Ljubimske pesmi seveda«, Vidite, to sem si mislil takoj, to imate še iz nemškega berila za peto šolo, dandanašnji Feodor Sokol: O tem in onem. 309 pa umem pod erotično poezijo »vedno opolzlo, čutno, nemoralno poezijo!« Tableau! Ali sem gledal! Zagovarjal sem se s pomočjo jezikoslovstva, da je moja prava, kakor zagovarja g. pl. Kleinmayer »sub rosa«, a moral sem se vdati, kakor se bo moral g. pl. Klein- mayer : — Cesar — nadvlada nad gramatiko ! ... No takrat pa, ko sem spoznal, zakaj so bile dame tako ogorčene, nisem mislil ne na g. pl. Kleinmayer-ja niti ne na njegove rože, ampak edino le na poezije g. Cankarja, katere sem dobil prav oni dan iz druge roke in jih baš prečital. Mislil sem tedaj na nje in sicer tako : oni gospodje, ki so spoznali imenovane poezije vrednim smrti ognja, umejo.besedo »erotičen«, kakor moje dame. In o nesreča! te poezije nosijo že na platnicah ime: »Erotika«... Cemu jih še čitati, — po imenu jih bodete spoznali ! . . . Tako sem mislil takrat in i sedaj si ne morem drugače razgla- gati žalostne smrti (brez šale : res žalostne !) Cankarjevih pesmi. Moj Bog, to so ljubavne poezije, kakor jih imamo nekaj boljših in brez- primerno več slabših v našem slovstvu ! Ce bi bili oni gospodje, ki so bili za prerano smrt teh umotvorov, in g. Cankar sam — židje, jaz pa Lueger ali (jreg-orič, rekel bi ; reklama... Tako pa, ko smo, kar smo, rekel bi v svojo in našega slovstva tolažbo : pomota ! Kajti, gospoda, ako začnemo kuriti z le toliko »nemoralnimi«, slo- venskimi knjigami, kakor je Cankarjeva »Erotika«, potem bodoimeii prihodnjo zimo trgovci za les v Ljubljani slab »gšeft«. Takrat, ko je počila vest, da imamo v svoji sredi kot specijalitete dekadenta, palo je največ oči na g. Cankarja in gotovo po pravici. Neki odličen slovstvenik mi je zatrdil, da se je čutil tudi Cankar sam »onega«. Da govorim le o »Erotiki«, reči moram, da s takimi dekadenti se da še orati. Meni je bilo vsaj vse umljivo, in dobil sem v tej knjigi toliko lepih pesmi, da le obžalujem, da je »sveti ogenj« pripravil toliko ljudi ob ta umetniški vžitek, ki ga jim bi dal Cankar. Drugič naj gleda, da reši (Cankar svoje cvetke tako gorke slane. Ce bi bil g. Cankar hud name, ker mu na pol odrekam ime »dekadent«, in bi mi znal očitati, da mi je »dekadenca« toliko, ka- kor : neumljiva ali celo nesmiselna kolobocija, blagovoli naj sprejeti »na znanje«, da priznam i jaz, da ima dekadenca poleg mnogih slabih tudi nekaj dobrih strani, in da se je po mojih mislih on oko- ristil baš skoraj izključno s temi dobrimi, kakor je res tudi glede g. Zupančiča, da je mnogo najkrasnejšega pri njem baš »moderno«, a kar imata najslabšega oba je tudi » moderno «."( 310' Tako, veleč. g. urednica, to bi bilo prvo pismo. Ako blag-ovo- lite sprejeti te vrste v cenj. list, prihodnjič pa spet kaj drugega. Z odličnim spoštovanjem se V am pripoča : Feodor Sokol.