Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	800
Letna naročnina..................L	1.500
Letna inozemstvo.................L	2.500
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
■	
	L
	m
Leto XI. - Štev. 45
Gorica - četrtek 5. novembra 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
PASTIR IN MORNAR NA POTI K SPORAZUMU
V sredo 28. oktobra je minilo leto dni, odkar je bil izvoljen za papeža kardinal In patriarh v Benetkah, Angelo Roncalli, ki si je privzel ime Janez XXIII. V sredo 4. novembra pa je leto dni, odkar je bil slovesno kronan v baziliki sv. Petra. Leto dni ni veliko v človekovem življenju, a delavnost papeževa v enem letu priča o velikosti njegovega dela in skrbi za Cerkev. Janez XXIII. je dan po svoji izvolitvi v nagovoru svetu napovedal, da bo predvsem skušal biti pastir: prvo leto pontifikata kaže, da vse njegovo delo gre za tem, da je v resnici vernikom pastir. To kaže tudi sklicanje vesoljnega cerkvenega zbora, sklicanje sinode za rimsko škofijo, imenovanje 23 novih kardinalov in tudi tri okrožnice, ki jih je katoliškemu svetu dal v enem letu.
Podajamo kratek splošen pregled delavnosti Janeza XXIII.
15. decembra 1958: imenuje 23 kardinalov, katerih število poviša na 74.
25. januarja 1959: pri Svetem Pavlu napove novi cerkveni zbor, rimsko sinodo, izpopolnjenje cerkvenega zakonika. Priprave na koncil so v teku, rimska sinoda se bo vršila 25. januarja 1960.
Tri okrožnice so tele: »Ad Petri Chate-dram« o resnici, edinosti in miru, izšla je 29. junija 1959; »Sacerdotii nostri pri-mordia«, ob prvi stoletnici svetniške smrti arškega župnika sv. Janeza Marije Vian-neya, v kateri prikazuje lepo podobo skromnega župnika svetnika, ki naj bi bil zgled duhovnikom pri njihovem prizadevanju za svetost; 26. septembra pa je izdal okrožnico »Grata recordatio«, v kateri vernike poziva k molitvi rožnega venca po njegovih namenih.
12. aprila 1959: proglasitev svetnikom blaženega Karla iz Sezze ter blažene Joahi-me Vedruna de Mas; 26. aprila proglasitev blaženim Helene Guerra; 3. majnika pa Marije Margarite Dufrost d’YouvilIe; sv. Lovrenza iz Brindizija pa je proglasil za cerkvenega učenika.
Ce bi hoteli našteti številne govore, ki jih je imel, bi zlepa ne prišli do konca. Omenjamo le nekatere: na tajnem konzi-storiju 15. decembra 1958 govori o preganjanju na Kitajskem, obišče rimske župnike in jim govori ob njihovi duhovni obnovi; govori rimskim postnim pridigarjem; mednarodnim organizacijam, kakor Zvezi katoliških univerz, mednarodni zvezi bojevnikov, bolnikom, katere sprejme v vatikanski baziliki; v lateranski baziliki govori frančiškanom ob obletnici potrditve frančiškanskega reda; številnim skupinam delavcev vseli kategorij naslovi vedno očetovske besede, ki izražajo izredno skrb očeta za delavski razred; v nagovorih se je dotaknil problema tiska. Govoril je tudi tržaškim romarjem in se pri tem spomnil tudi Slovencev.
Omenjamo še njegove obiske bazilik. Ena izmed prvih njegovih poti je bila v lateransko baziliko, ki je njegova stolnica; potem v Castelgandolfo prve dni po izvolitvi; v rimsko veliko semenišče, kjer Je bil najprej gojenec, nato profesor; za božični dan je obiskal pripornike v rimskih ječah, nedolžne otročiče v otroški bolnici in pa bolnike v naj starejši rimski bolnišnici; govori številnim skupinam delavcev vseh kategorij, katerim naslovi Vedno očetovske besede.
Preko vatikanskega radia je poslal svojo besedo in svoj blagoslov vsemu svetu Za božični praznik in za veliko noč; potem Je preko radia govoril francoskemu narodu, Japoncem ob začetku radijskih oddaj v japonščini na vatikanskem radiu; Zaključil je po radiu Marijino leto v Lurdu, marijanski kongres v Vietnamu, sedemnajsti francoski evharistični kongres, Šestnajsti italijanski evharistični kongres v Cataniji in argentinski evharistični kongres prve dni meseca oktobra.
Kar je posebej značilno za sedanjega Papeža je njegova svoboda, da zapusti Večkrat Vatikan in gre, moremo reči, po *Vet. Omenjamo še njegove obiske bazilik *vete Marije Snežne, svetega Pavla, nove
cerkve sv. Janeza Bosca, kjer so bili zem-ski ostanki svetnika; za 55-Ietnico mašni-škega posvečenja obišče cerkve, kjer je bil posvečen v mašnika in baziliko sv. Lovrenca izven rimskega obzidja. Med svojim letnim bivanjem v Castelgandolfu je obiskal župno cerkev sv. Sebastijana in rimske župnike na duhovnih vajah v Galloru ter božjo pot Matere božje v Ge-nezzanu. Vsakega devetega dne v mesecu je obiskal grob svojega prednika Pija XII.
Številni državni poglavarji so bili deležni njegovih avdienc: italijanski predsednik republike, iranski šah, jordanski kralj, grška kraljeva dvojica, turški predsednik republike, tunizijski predsednik republike, številni ministri in vodilne politične osebnosti iz vseh krajev sveta.
Sprejel je pet novih poslanikov pri sv. Stolici, ki so mu izročili poverilna pisma.
To je kratek, bežen pregled, nepopoln o aktivnosti sedanjega papeža, v katerem vidimo njegovo skrb za vse cerkve in tudi zvestobo zastavljenemu namenu, biti v prvi vrsti pastir vseh, kakor je bilo o njem napovedano: PASTOR ET NAUTA —
Čeprav je po zadnjih De Gaullo-vih odločitvah postalo vsem jasno, da vrhunskega sestanka ni pričakovati v teku letošnjega leta, se priprave zanj kljub temu pridno nadaljujejo. Nobena stran noče v tem delikatnem trenutku, polnem najrazličnejših upov in ugibanj, kaliti mirnega ozračja, ki je zavelo po septemberskem srečanju Eisenhower-Hruščev. Tu pa tam je še vedno kaka praska, kakor n. pr. izgon ameriškega diplomata iz Moskve, toda v glavnem se pazijo, da se ne bi pomirjevalni duh skrhal.
SKUPNA RESOLUCIJA O RAZOROŽITVI
V Združenih narodih se je po več letih zgodilo, da je vseh 82 držav članic glasovalo za skupno resolucijo o razorožitvi, o besedilu katere sta se poprej zedinili Rusija in Amerika. Čeprav gre zaenkrat le za splošno, načelno so-
Govor Hruščeva v Moskvi
V soboto 31. oktobra je imel Nikita Hruščev na seji Vrhovnega sovjeta zelo umirjen govor prav v duhu mednarodnega pomirjenja, v katerem se je dotaknil vseh najvažnejših mednarodnih problemov.
Ponovil je svoja znana načela o mirnem sožitju ter poudaril potrebo, da se mednarodni spori rešujejo na miren način v duhu medsebojnih koncesij in popuščanj. Pri katerih vprašanjih je Sovjetska zveza pripravljena popustiti, seveda ni povedal; to se bo zvedelo na vrhunski konferenci, do katere je treba priti čiro-prej. Dejal je, da če bi zunanji ministri že prej rešili vse probleme, bi za njih »velike« ne ostalo nič več.
Še enkrat je pohvalil miroljubna prizadevanja Eisenhowerja ter imel nato nenavadno tople besede za generala De Gaulla in njegovo politiko do Alžira. Priznal je, da družijo Francijo in Alžir stare vezi, v okviru katerih je treba najti sporazumno rešitev, kar bi
zelo dvignilo ugled Francije v mednarodnem svetu.
Govoreč o sporu med Indijo in Kitajsko, je zavzel nevtralno stališče. Na drugi strani pa je podpri Kitajsko v vprašanju Formoze.
Govor Hruščeva je imel v svetu pozitiven odmev, čeprav ni v bistvu v ničemer popustil. »Srečanje na pol poti« velja samo za konkretna sporna vprašanja, medtem ko o popuščanju v načelih sploh ni govora. To je sam Hru ščev jasno povedal. Pozitivna stran govora je pomirljiv ton; sodijo namreč, da ni imel sovjetski prvak še tako zmernega govora. — V Parizu so z zadoščenjem sprejeli njegove izjave o Alžiru. Mnogi se vprašujejo, kakšno ceno bo za to zahteval od Francije. S tem v zvezi velja pripomniti, da ni še dolgo od tega, ko je komunistični prvak Togliatti v ital. parlamentu dejal, da je De Gaulle grobokop svobode in demokracije v Franciji. Hruščev pa je generalove predloge za Alžir pohvalil. Kaj bodo na to rekli sedaj italijanski komunisti?
Po kongresu v Florenci
Vsedržavni kongres Krščanske demokracije se je zaključil pretekli teden. Volilni izidi so bili zato znani šele v četrtek. Večino mest v Državnem svetu si je zagotovila sredinsko-desničarska struja, ki jo vodita tajnik Moro in ministi'ski predsednik Segni. Dobila je 52 mest. Fanfanijeva sredinsko-levi-čarska struja pa si je osvojila 36 mest ter ostali dve listi vsaka po enega svetnika. — Novi državni svet, ki ga sestavlja 90 svetnikov, bo moral v prihodnjih dneh izvoliti strankinega tajnika. Sodijo, da bodo na tem mestu potrdili poslanca Mora.
Florenški kongres bo šel v zgodovino kot eden najdaljših in najbolj dramatičnih. Trajal je skoro teden dni in sicer od 23. do 29. oktobra. Na njem je govorilo preko 60 govornikov, med katerimi so bili najvažnejši: Moro, Segni, Fanfani in Tambroni.
Razprave na kongresu so bile pogosto burne, zlasti ko so nekateri mlajši delegati napadli osum-
glasje, predstavlja omenjeni dogodek važen mejnik v odnosih med Vzhodom in Zahodom ter obenem dokazuje, kako oba svetovna orjaka skušata priti do omiljenja mednarodne napetosti. Iz teh naporov bi se lahko dalo sklepati, da imata oba dokaj resno voljo, truditi se še naprej za dosego tudi konkretnih uspehov.
VRSTA OBISKOV
Medtem si na Zahodu še vedno izmenjujejo mnenja glede sklicanja vrhunske konference. Vse dosedanje priprave so pokazale, da v zahodnem taboru še ni potrebne edinosti za pogajanja s Sovjeti. Med zahodnimi državami se kažeta dve težnji in sicer: Anglo-amerikanci bi se hoteli čimprei srečati na vrhu s Sovjetsko zvezo, Pariz in Bonn pa hočeta vsak iz različnih razlogov še nekoliko počakati, ker se nista še povsem o-tresli občutkov bojazni in nezaupanja glede neposrednih pogajanj med ZDA in Rusijo.
Da bi vsa ta različna gledišča vskladili ter se enotni predstavili na vrhunski konferenci, je za prihodnje tedne napovedana cela vrsta obiskov. Konec novembra pride kancler Adenauer v Pariz, kmalu nato in sicer pred Božičem pa bo De Gaulle vrnil obisk v Bonnu. — Adenauer misli celo posredo-
vati med Veliko Britanijo in Francijo, ko se bo 17. novembra mudil v Londonu. Največja ovira za e-notnost med Evropo in Anglijo je vprašanje področja svobodne izmenjave, ki močno vpliva tudi na politične odnose med prizadetimi državami, ki jih vodita na eni strani Anglija, na drugi pa Francija.' Vendar pa je malo verjetnosti, da bi mogel Adenauer v tem kaj u-speti.
ZAHODNA
VRHUNSKA KONFERENCA
Zaradi tega je bilo potrebno poklicati na pomoč ameriškega strica, da s svojo močjo in avtoriteto doseže enotnost v zadržanju zahodnega tabora pred pogajanji s Sovjetsko zvezo. V ta namen se bodo 19. decembra sestali v Parizu štirje zahodni veliki: ZDA, Anglije, Francije, Zahodne Nemčije. Eisenhovver bo tako moral priti še enkrat v Evropo, kjer se bo skušal s predstavniki angleške, francoske in zahodnonemške vlade dogovoriti o točnem začetku vrhunske konference in o zadevah, ki naj bi jih na njej obravnavali. Začel se je širiti glas, da bo Ei-senhower ob tej priložnosti obiskal tudi Rim.
Še pred tem zahodnim vrhunskim sestankom, se bo v Parizu sestal glavni Svet Atlantske zveze.
Hruščev v Romuniji
Ijene »proste strelce«. Veliko razburjenje je tudi nastalo, ko je neki predstavnik levega krila neprevidno povlekel na dan sueško zadevo ter v vojno vmešal predsednika Segnija. — Po drugi strani pa je pozitivno dejstvo, da so bile kritike jasne in odkrite ter se ni nihče skrival za plotom. Nekdo se je o kongresu takole izrazil: »Bil je kongres ostrih prepirov, toda vsi so v bistvu hoteli isto doseči.« Vse skupine se namreč strinjajo glede strankinega programa in ciljev. Razlikujejo se le v tem, katerim točkam programa je treba dati pri izvajanju prednost ter s kakšnimi sredstvi, po kakšnih poteh in s katerimi zavezniki naj bi ga izvajali v okviru vlade.
Izid kongresa priča, da je notranja kriza, ki so jo povzročile razne struje, na poti, da jo premagajo. Kršč. dem. je iz Firenc izšla bolj enotna kot prej in to je v sedanjih okoliščinah najbolj pomemben uspeh, ki ga je mogla stranka na kongresu doseči.
Zdelo bi se, da Hruščev nima potrebe se posvetovati s svojimi podložniškimi državami glede namenov, ki jih ima s sestankom na vrhu, ker se njihovim vladam ni treba ozirati na voljo ljudstva in javnosti. Toda obiski sovjetskega ministrskega predsednika v Pekingu, Severni Koreji in naposled v Romuniji dajejo misliti, da tudi v vzhodnem taboru ne gre vse tako gladko. Voditelji satelitskih držav so nezaupljivi do odjuge iz lastne izkušnje iz časov prve odjuge pred tremi leti, ko so se uprli Poljaki in Madžari. Zato se boje morebitnih posledic »odjuge«, za katero se sedaj zavzema Hruščev.
Kakor vse kaže, je šel tja, da bi razpršil strah, ki se je v vseh tako imenovanih socialističnih državah začel oglašati, ko se je pokazalo, da bo res prišlo do posvetovanj med velesilami in da bi po teh posvetovanjih utegnilo priti tudi do kakega sporazuma. Sovjetske podložnice se boje posledic, ki bi jih tak dogovor lahko imel za njihov notranji položaj. Njihovi voditelji so prepričani, da bi v tem primeru prišlo do oslabitve »revolucionarnega duha« v posameznih partijah, posebno če bi morala Sovjetska zveza za dosego kakega sporazuma Zahodu odnehati v tem ali onem. Po drugi strani se pa podložniški komunistični prvaki boje, da bi to u-tegnilo dati novega poguma in zagona opozicionalnim silam. Ta strah so okrepili vedno pogostejši
glasovi o tem, da bi Sovjeti in Zahod utegnili na vrhunskem sestanku skleniti, da se povrnejo na sklepe konference v Jalti, ki je svet na podlagi tedanjega stanja razdelila v dve točno razmejeni vplivnostni področji, kjer bi ne bilo mesta za kake nevtralne vmesne tvorbe.
Nepričakovane, skrivnostne počitnice Hruščeva v Romuniji so po vsej verjetnosti služile razpr ševanju teh bojazni ter pomirjeva-nju podložnikov.
Tovarna »Iskra« iz Kranja se bo preselila v Šempeter
Tovarna »Iskra« iz Kranja bo svoj avto-električni oddelek preselila v Šempeter pri Gorici. Nova tovarna bo začela obratovati že prihodnje leto. Svoje začetne prostore bo imela v podjetju Avtoobnove. Ta vest je vzbudila med prebivalstvom veliko zanimanja, saj bo tovarna takoj v začetku zaposlila okrog 600 delavcev, pozneje pa nad 1000.
Mednarodni katoliški kongresi v prihodnjem letu
Kakor javlja Vatikanski radio, bo v prihodnjem letu 13 važnih mednarodnih katoliških kongresov. Med temi bodo:
V januarju kongres »Pax Romana« na Filipinih, v Kostariki pa kongres Ameriške konfederacije za katoliške šole. V februarju v Montecarlu zborovanje Mednarodne katoliške zveze za kino, radio in televizijo. Bavili se bodo z vprašanjem verskih oddaj po radiu in televiziji.
V drugi polovici aprila bo zborovala v Rimu mednarodna zveza žena in deklet Katoliške akcije. V drugi polovici maja bo kongres v Essenu v Nemčiji za katoliške agronome in inženirje, ki bodo razpravljali o temi: Tehnični napredek in versko življenje. V Lurdu pa prvi kongres katoliške kmečke mladine.
V prvi polovici julija bo najprej v Španiji kongres katoliškega tiska, nato pa na Dunaju kongres, kjer bodo obravnavali vprašanja, ki so v zvezi s temo: Mladina, kino in gledalci.
Od 31. julija pa do 7. avgusta bo najvažnejši katoliški mednarodni kongres. To bo evharistični kongres v Miinchenu, ki bo gotovo največja katoliška verska manifestacija v prihodnjem letu. Zdi se, da bo istočasno z evharističnim kongresom v Miinchenu tudi zborovanje katoliških mednarodnih organizacij.
Ne ve se še, kdaj se bo vršil mednarodni kongres katoliških učiteljev, ki bo v Belgiji, in kdaj drugo zasedanje »Pax Romana«, ki bo v Maroku.
NAS	TEDEN
8.11. nedelja, 25. pob.: sv. Bogomir, škof; sv. Štirje kronani, m.
9.11. ponedeljek: Posvečenje lateranske bazilike; sv. Božidar, m.
10.11. torek: sv. Andrej Avelinski, spozn.
11.11. sreda: sv. Martin, škof spozn.
12.11. četrtek: sv. Martin, papež, m.
13.11. petek: sv. Stanislav, spozn.
14.11. sobota: sv. Jožef Kuncevič, m.
*
SV. ŠTIRJE KRONANI, tako so že spočetka imenovali štiri brate: Klemena, Sim-pronijana, Klavdija in Nikostrata. Bili so v visoki cesarski službi. Sprejeli so krščansko vero in zvesto živeli po njej.
Toda cesar Dioklecijan je leta 303 začel hudo preganjati kristjane. Brez usmilje-
nja je dal pomoriti vse kristjane, ki bi se branili darovati kadilo malikom. Tako dejanje je pomenilo, da darovalci odpadejo javno od prave vere.
Štirje bratje so se odločno uprli tej cesarski zahtevi. Cesar jih je ukazal mučiti in umoriti. Privezali so jih k stebrom in tako dolgo bili s svinčenimi palicami, da so zdihnili svoje duše.
Dioklecijanovo preganjanje je bilo zadnje in najbolj kruto in splošno. Kljub temu Cerkev ni umrla.
Nauk za mogotce, hi hočejo iztrebiti dandanes pravo vero. Toda ti diktatorji so slepi in gluhi v svojo škodo. Nauk je tudi za katoličane, naj vztrajajo in ne obupujejo.
Pismo iz onstranstva
živečim v tostranstvu
25. nedelja po bink.
(5. po razgl. Gosp.)
Binkoštna doba se počasi bliža koncu. Še nekaj nedelj, pa smo pri kraju. In tako se konča liturgično leto, nakar se začne novo. Trenutno smo v tako zvani jeseni, nele v naravni, ampak tudi v liturgični jeseni. Sv. Cerkev nas v tem času rada spominja na jesen našega življenja. Kakor po jeseni pride v prirodi zima, ki nekako zamori in pokonča vidno naravno življenje, tako pride v človeškem življenju smrt, ki nam pretrga nit življenja. Smrt je resna in važna zadeva, ki nam mora biti trajno v spominu, stalno pred očmi, ali vsaj nikdar pozabljena. S smrtjo je konec naših bojev, našega dela, zemeljskega življenja in trpljenja, konec je preizkušnje in našega krščanskega zasluženja. Tisto za-služenje, ki ga je človek nabral do smrti, tisto mu ostane za vse veke. Potem pa (po smrti) ni več časa in ne možnosti za zasluženje. Po smrti pride sodba, ki bo presodila in ocenila vrednost in sadove našega zemeljskega življenja ter nam odkazala naše zasluženo mesto v večnosti. Svojo večnost, zlasti svojo večno srečo ali večno nesrečo, si torej človek že na tem svetu pripravlja, in sicer vse do trenutka smrti. Smrt sama je potemtakem odločilnega pomena, odločilnega za vso brezkrajno večnost : dušno stanje v smrtni uri nas more privesti v nebesa ali pa v pekel. Nič manj važno in odločilno pa ni naše predsmrtno življenje. Celo nasprotno je res: življenje je še važnejše od smrti. Saj
smo rekli, da si človek z življenjem, z zemeljskim življenjem in le za časa življenja, to je samo do smrti in pred smrtjo, pripravlja svojo večnost in nabira zasluženje zanjo. Po smrti in že s smrtjo samo je pa tega konec. Cerkev nam sedaj kliče z večjo vnemo v spomin to veliko krščansko resnico. Z drugimi besedami, spominja nas na naše poslednje reči in hkrati na naše odločilne krščanske dolžnosti.
Kliče nam nekako takole: Narava ne rodi in ne daje sadov pozimi, temveč jeseni. V jeseni pridelamo in pobiramo poprej vsajene sadove. Celo naše življenje je deloma, v nekem pogledu, doba sejanja (nebeških sadov), deloma pa že jeseni, to je predvečer življenjske zime, predvečer naše smrti. Saj nanr je smrt vedno za petami in nikdar daleč od nas. Vedno smo torej v tisti dobi in v tistem času, v katerem je treba obroditi in prinesti sad svetosti, ki edini more rešiti naše duše.
Današnja sv. maša nas poziva in podžiga k svetosti in h krščanski popolnosti. Ta klic zveni zlasti iz berila in iz sv. evangelija. Veli nam tole: Bodite sveti, bodite popolni katoličani! — Kakor namreč ljuljko ob času žetve sežgejo, tako bodo neskesani grešniki končali v peklenskem ognju. In kakor pšenico z veseljem spravijo v žitnico, tako bodo pravični od-nešeni v žitnico nebeškega kraljestva. Ne bodimo podobni ljuljki! Bodimo pravični in dobri na tem svetu, da pridemo v nebesa! Borimo se zoper greh in hudega duha! Živimo sveto in pošteno ter popolno krščansko življenje!
jz življenja Cerkve
Konferenca škofov latinske in Severne Amerike
Od 2. pa do 5. novembra so zborovali v Ameriki škofje predstavniki vseh dežel Severne in Južne Amerike. Skupno so obravnavali pereče probleme katoliškega življenja v svojih deželah in skušali najti skupno pot za pravi procvit verskega življenja. Tako zborovanje je prvo v zgodovini ameriških dežel in kaže, kako važno vlogo igrajo sedaj v katoliškem življenju prav katoliški škofje Združenih držav in Kanade.
Rimska sinoda
V Rimu pripravljajo hitro in temeljito prihodnjo škofijsko sinodo, ki bo, kakor je znano, prva v zgodovini rimske škofije. Slovesna zasedanja rimske duhovščine se bodo začela 25. januarja v Lateranski baziliki svetega Janeza. Verjetno se bo tega prvega zasedanja udeležil sam sveti oče.
Novi tajnik kongregacije sv. Oficija
Za novega tajnika kongregacije sv. Oficija, ki skrbi za čistost katoliškega nauka, je sveti oče imenoval kardinala Ottaviani-ja. Za podtajnika pa je imenoval znanega italijanskega teologa Petra Parenteja, dosedanjega nadškofa v Perugi in bivšega profesorja na Lateranski univerzi.
Vesoljni cerkveni zbor leta 1963?
V' petek 30. oktobra je državni tajnik kardinal Tardini imel tiskovno konferenco o pripravah na vesoljni cerkveni zbor. Kardinal je časnikarjem povedal, da bo priprava na koncil trajala vsaj tri leta. Na koncil bodo povabljeni vsi kardinali in škofje ter razni strokovnjaki. Ker je koncil notranja zadeva katoliške Cerkve,
morejo na koncilu aktivno sodelovati samo katoličani; ni pa izključeno, da bodo prisotni kot opazovalci tudi zastopniki drugih cerkva. Koncil se bo imenoval »Vatikanski drugi« in se bo vršil v cerkvi sv. Petra.
Priprave na 1000-letni jubilej
Poljska se pripravlja na praznovanje tisoč-letnice spreobrnitve h katolicizmu poljskega naroda. Varšavski nadškofijski sedež je priredil za duhovnike poseben dušnopastirski tečaj, katerega se je udeležilo nad 400 duhovnikov. Podobne tečaje bo organizirala tudi katoliška univerza v Lublinu.
Nemška pomoč Japoncem
100.000	nemških mark so dali nemški škofje tokijskemu nadškofu iz fonda nabirk v letošnjem postu, kot prvo pomoč nemških katoličanov ob zadnjih velikih vremenskih nesrečah, ki so zadele Japonsko.
Katoliški sindikati ua Holandskem
Na Holandskem praznujejo katoliški sindikati letos 50-letnico svojega obstoja. Pred 50 leti je bilo v njih včlanjenih 27.000 delavcev, danes je članstvo naraslo na 400 tisoč članov. Predsednika teh sindikatov dr. Middelhousa je kraljica Julijana odlikovala z visokim odlikovanjem.
Indijski misijonarji
Škof iz Georgetovvna rnsgr. Guilly je naslovil poseben poziv indijskim duhovnikom, naj pridejo delovat v njegovo škofijo v Britansko Guyano. Njegov klic ni bil zastonj in pričakuje, da bo prva skupina indijskih duhovnikov v kratkem prišla v njegovo škofijo. Prihod domačih in-
V roke nam je prišla drobna, nemška, od cerkvene oblasti odobrena knjižica z naslovom: Briefe aus dem Jenseits. Ker smo v tednu, ki je posvečen na pokojne zemljane, prepišemo v prestavi nekaj odlomkov tega sporočila iz večnosti, ne da bi hoteli naše bralce plašiti, ampak da bi se ob tem čitanju toliko bolj zavedli, kako važno je, da zemeljsko življenje prav živijo.
Takole se glasi teh par odlomkov, ki smo jih prevedli:
»Klara, ne moli zame. Jaz sem pogubljena. Ako ti tole sporočam, ne misli, da to delam iz kakega najinega prijateljstva. Mi tukaj nobenega ne ljubimo več. Privoščila bi ti celo, da bi tudi ti padla v to brezno, v katerem se nahajam jaz. Naj te to ne osupne! Mi tukaj mislimo in želimo vsi enako. Naša volja za »Zlo« je popolnoma okamenela. Še to, kar delam sedaj, ko ti nekoliko odpiram oči o tem, kaj je pekel pogubljencem, ne delam iz »dobrega« namena.
O, da bi mogla napraviti, da bi jaz ne bila nikdar rojena! O, da bi mogla sama sebe uničiti! Noben užitek bi mi ne bil večji. A jaz moram ostati živa in taka, kakršno sem sama sebe naredila s tem, da sem zgrešila svoj namen, za katerega sem bila ustvarjena.
Krivi so tega največ moji starši. Nikdar me niso učili Boga spoznavati in njegove zapovedi izpolnjevati.
Vaše besede: molitev, maše, cerkev, zakramenti me navdajajo z gnusom in se mi studijo. Vsi spomini na milost, ki sem jo zavrgla, me silno trpinčijo. Mi tu ne jemo, ne spimo, ne hodimo, Duševno smo uklenjeni in s tuljenjem in grozo zremo na svoje zavrženo življenje. Pijemo kot vodo — naše medsebojno sovraštvo. Sovražimo vse in vsakega. Najbolj pa sovražimo Boga.
To dejstvo ti bom malo razložila:
Svetniki v nebesih morajo Boga ljubiti, ker ga zrejo brez vsake vmesne zavese v njegovi bleščeči lepoti. To jih napravlja
  milimi
dijskih duhovnikov pomeni začetek nove dobe cerkvenega življenja v škofiji. Od
540.000	prebivalcev Britanske Guvane, jih je 258.000 indijcev ali potomcev indijskih emigrantov.
Za enotnost družine
Poljski škofje so pred kratkim naslovili na svoje vernike skupno pastirsko pismo, s katerim se obračajo posebej do staršev in do mladine. Škofje spominjajo na odgovornost družin in priporočajo staršem, naj skrbno čuvajo enotnost družine in naj vcepijo svojim otrokom čut za odgovornost v prihodnjosti. Mladini pa posebej priporočajo povezanost in navezanost na tradicijo krščanskega življenja.
Škof Fulton na televiziji
Znani pridigar in pisatelj, pomožni škof v Nevv Yorku msgr. Fulton Sheen, vodja papeških misijonskih družb v Ameriki, bo spet začel govoriti na ameriški televiziji. Uspeh njegovega apostolata preko tega modernega sredstva tehnike je znan. Po daljšem presledku bo sedaj spet nadaljeval razgovore preko televizije.
Kongres cerkvenih zborov
Osmi mednarodni kongres moških pevskih cerkvenih zborov bo v Rimu v tednu po Veliki noči prihodnjega leta. Zadnji kongres je bil v Lurdu lanskega poletja in se ga je udeležilo 6000 pevcev. Ameriška zveza zborov sv. Cecilije je že prijavila svojo udeležbo.
Angleški katoliški tisk
Angleški katoličani imajo štiri velike časopise za vso Anglijo. Najstarcjši list je »The Tablet«, ki ima že nad sto let življenja, dočim dva lista letos obhajata 100-letnico obstoja: to sta »The Catholic Times« in »The Universe«. To stoletnico bodo verjetno slovesno praznovali prihodnjo pomlad in bo slovesnost zavzela večji obseg. Četrti katoliški list v Angliji, »The Catholic Herald«, pa je že tudi nad 75 let pri življenju, če pomislimo, da bo vatikansko glasilo »L’Osservatore Romano« šele čez dve leti praznovalo 100-letnico izhajanja, moremo trditi, da je v Angliji aktivnost katoličanov s pisano besedo najstarejša. Značilnost angleškega katoliškega tiska je, da ni navezano samo na določene pokrajine ali škofije, marveč da se razteza preko vse države. To pospešuje enotnost formiranja in informiranja angleških katoličanov, ki so v manjšini med večino protestantov. Posebnost je tudi, da katoliški angleški tisk vodijo in izdajajo laiki, duhovniki in hierarhija pa imajo seveda tudi svoje zasluge za katoliški tisk.
nepopisno blažene. Mi vemo to in ta zavest nas napravlja besne.
Ljudje na svetu, ki Boga spoznavajo iz njegovega stvarstva in iz razodetja, so v stanu Boga ljubiti, a prisiljeni niso.
Vernik, — tudi ta beseda se mi studi — ki premišljeno opazuje Kristusa razpetega na križ, ga bo ljubil.
Komur pa je Bog postal Kaznovalec in pravičen Maščevalec, ker je Boga zavrgel od sebe — ta Boga mora sovražiti. Sovraži ga z vso močjo svoje hudobne volje. Sovraži ga večno in to vsled svoje prostovoljne odločitve, da hoče biti ločen od Boga, sprejete takrat, ko je umirajoč izdihnil dušo. Te naše odločitve ne moremo preklicati in je tudi nikdar ne bomo hoteli preklicati. Razumeš sedaj, zakaj je naše pogubljenje večno? Zato, ker naša trdovratnost nikdar jenjati ne more.
V življenju si me enkrat opomnila: An-ni, ako ne boš molila, se boš pogubila. Res sem zelo malo molila in še takrat zelo nerada.
Pa ti si imela prav. Vsi, ki gorijo v peklu, niso ali nič molili ali so to delali le prisiljeno in slabo.
Molitev je prvi korak k Bogu. Posebno
molitev tiste, ki je bila Kristusova mati — a njenega imena mi nikdar ne imenujemo — je nad vse močna. Pobožnost k njej iztrže številne duše hudiču, ki bi jih vsled grehov lahko imel v oblasti. — Srdito nadaljujem, a sem prisiljena. Molitev je najlažja stvar, ki jo človek na zemlji premore. In ravno na to najlažjo reč je Bog navezal zveličanje človekovo.
Kdor stanovitno moli, temu Bog podeli sčasoma toliko razsvetljenja, da se tudi najbolj zaskrbljen grešnik reši, četudi bi bil že do grla v blatu.
Jaz zadnja leta sploh nisem nič vet molila in sem se tako oropala milosti, brez katede se nikdo ne zveliča. Tukaj pa ne dobimo nobene milosti več. Pa tudi če bi nam jo Bog kdaj ponudil, bi jo z zaničevalnim krohotom zavrgli. — Vsa nihanja zemeljskega bivanja so se tu v večnosti jenjala.
Pri vas na zemlji zamore človek iz grešnega stanja zopet preiti v stan milosti ali iz stanja milosti zopet zdrkniti v stan greha. S smrtjo je spremenljivost za vedno končana.«
*
Do tu je nekaj odstavkov iz te poučne knjižice. Kdo se ne bo pri tem resnem premišljevanju spomnil na besede Gospodove: »Delati moramo dokler je dan, pride noč, v kateri nihče ne more delati.« (Jan. 9.4)
Dr. Pavel Robič - srebrnomašnik
Prvega novembra je dr. Pavel Robič obhajal 25-letnico mašništva. Sv. mašo je letos daroval v isti cerkvi — pri sv. Pavlu izven obzidja — in prav tako tiho, skoraj skrito, kot svojo novo mašo pred 25 leti.
Posvečen je bil dr. Robič na praznik Kristusa Kralja leta 1934 v Rimu. Filozofijo in teologijo je namreč študiral na rimski univerzi Gregoriani kot študent Germanika, kamor ga je škof Bonaventura Jeglič poslal po maturi v škofovskih zavodih.
V Slovenijo se je vrnil poleti 1. 1935 po končanem četrtem letniku teologije. Nekaj časa je delal v škofijskih uradih v Ljubljani, nato je bil kaplan v Srednji vasi v Bohinju. Zatem se je vrnil v Rim, kjer je naredil doktorat iz teologije; filozofski doktorat je že prej imel.
Ob zopetnem povratku domov je bil nastavljen kot kaplan v Šmartnem pri Kranju. Kmalu po zlomu Jugoslavije so ga Nemci zaprli v škofovih zavodih v št. Vidu in izgnali na Hrvatsko. S Hrvatske se mu je posrečilo vrniti se v Ljubljano, kjer je za kratek čas bil profesor na prvi realni gimnaziji. Kmalu je pa z dovoljenjem škofa odšel k četnikom za vojaškega kurata. Pri četnikih je ostal do konca vojne; prihod komunistov ga je prisilil umakniti se na Koroško.
Na Koroškem je bil najprej v Selah; pozneje je bil župni upravitelj v Glinjah v Rožu, dokler ga nista prevzvišeni škof dr. G. Rožman in narodni delegat msgr. dr. Jagodic poslala v Rim. V Rimu je prevzel dušno in mnogokrat tudi telesno skrb za slovenske begunce.
Ob izidu papeškega dekreta v dušni skrbi med izseljenci »Exsul Familia« je bil imenovan za misijonarja slovenskih izseljencev v Italiji in bil sprejet v generalni svet za izseljenske zadeve pri konzisto-rialni kongregaciji kot zastopnik Jugoslovanov.
Marsikdo, ki je že nehal biti begunec, ker se mu je posrečilo najti nov dom, se mora za to v veliki meri zahvaliti dr. Robiču. Njegovo stalno delo za begunce pri italijanskih oblasteh in izseljenskih komisijah raznih prekomorskih držav je mnogim odprlo vrata v zopetno normalno življenje po letih begunstva.
Njegova neprestana skrb za dušne potrebe beguncev marsikoga veri ohrani, druge pa zopet pripelje v stik s Cerkvijo in na novo vpelje v redno versko življenje.
Mnogi prijatelji in znanci — duhovniki in laiki — v Italiji in izven Italije dr. Robiču najiskrenejše čestitajo ob priliki njegove srebrne maše in mu žele božjega blagoslova pri njegovem delu.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiininiiniiniHii
Ob občnem zboru S K PD v Gorici
Gibalo kulturnega dela med katoliškimi Slovenci v Gorici je tukajšnje katol. prosvetno društvo »Lojze Bratuž«. Kdor le nekoliko zasleduje naše prosvetno življenje v mestu, mora priznati, da so v zadnjih letih vse važnejše pobude na kulturnem polju izšle iz tega društva. Zato ni brez važnosti, kako to društvo živi in dela, kakšne so njegove življenjske sile. Vse to se pri organizacijah pokaže na občnih zborih, kjer se podajajo obračuni za nazaj in se črtajo smernice za naprej. »Lojze Bratuž« v Gorici je imelo tak občni zbor pretekli teden. Udeležilo se ga je že običajno število članov, prišli pa so tudi zastopniki SKPD iz Pevme in Števerjana. To je zelo dobro znamenje, da ta sorodna naša društva sodelujejo tako v skupni Prosvetni zvezi kot tudi drugače. Škoda, da ni bilo nobenega zastopnika Prosvete iz Trsta. Drugič bi radi videli tudi njih. Tako bi občni zbori društva »Lojze Bratuž« dobili slovesnejšo obliko in bi postali nekaka revija našega skupnega kulturnega dela na Primorskem. V ta namen bi pa morda kazalo imeti občne zbore na nedeljo popoldne, ko so ljudje bolj prosti in ko se lahko izbere bolj zgodnja ura, saj sc občni zbori navadno vedno zavlečejo. Bilo bi pa prav, dati jim večjo zunanjo slovesnost.
Pri poročilih, ki so jih odborniki pripravili, smo slišali, kako uspešno je društvo delovalo od zadnjega občnega zbora. Posebej velja poudariti poleg pevskih koncertov pod vodstvom prof. Fileja še opereto Zvesto dekle, s katero je društvo gostovalo še drugod po deželi, in pa igro Kajnov angel, ki je bila do sedaj najbolj zahtevno odrsko delo, ki se ga je lotil dramski odsek društva. Seveda je bilo po-
leg tega še vse polno drugega dela, ki ga je društvo opravilo samo ali v sodelovanju z drugimi organizacijami. Zato je s te strani društvo povsem zadostilo svoji nalogi. Le ena hiba se je pokazala, namreč društvena knjižnica je imela premalo obiskovalcev. Dočim so bile kdaj knjižnice oblegane, samevajo danes knjige na policah in čakajo, kdo sc jih bo usmilil, da jih spraši. Za to pa ne gre dajati krivde odboru društva, temveč članom in drugim našim ljudem, ki so se skoro povsem odpovedali branju knjig. To je pa slabo znamenje, saj nam časopisi, kino in televizija nikdar ne bodo mogli nuditi tega, kar nam dajejo dobre knjige. Prava izobrazba in kultura ima in bo imela še vedno svoj vir v knjigah.
Po prebranih poročilih in razrešnici sta-remu odboru je bil izvoljen novi. V glavnem je občni zbor izvolil prejšnje odbornike s predsednikom A. Bratužem na čelu-Vendar je to pot prišlo v odbor tudi nekaj mladih moči.
Vsi želimo društvu še večjih uspehov V novem poslovnem letu.	(r	+	r)
Priprave na svetovni evh. kongres
V dneh mednarodnega evharističnega kongresa, ki bo prihodnje leto v začetku avgusta v Miinchenu na Bavarskem, se bo darovalo 30.000 svetih maš. Sto in sto tisoč vernikov bo prejelo sveto obhajilo-Moko za hostije bo poskrbela mladina badenske pokrajine. Miinchen šteje danes milijon prebivalcev, od teh 800.000 praktičnih kotaličanov. Najstarejša župnija sv-Petra je iz leta 1170. Vseh cerkva v mr-stu je 87, od katerih jih je bilo v zadrti1 vojni nad polovico porušenih.
29. oktober in Slovenci MEDDOBJE
IV-4
(Ob prvi obletnici smrti dr. Alojzija Kuharja)
29. OKTOBER VOSI PEČAT NAŠIH DUHOVNIH SIL
(Nadaljevanje in konec)
Še eno značilnost je treba poudariti. Zgodovinski akt 29. oktobra nosi tudi pečat slovenskih duhovnih sil: naše Cerkve, katere predstavniki so imeli vodilno vlogo Pri pripravah in pri nabiranju podpisov ia deklaracijo, in naših prosvetnih ter kulturnih ustanov.
Odgovor na naše prvo vprašanje torej ni težak. Kaj proslavljamo? Proslavljamo naj-večji dan v naši zgodovini, ko smo krenili s poti, ki vodi v narodovo smrt, in šli na pot, ki vodi v narodovo življenje. Pra-tnujemo zgodovinski dan, ki so ga študirali in mu merili odgovornost poklicani Voditelji našega naroda; zanj so se odločili najprej z razumom, potem šele s srtem. Storili so ga v zadnjem trenutku in v nevarnih dneh, pogumno so gledali smrti v obraz in z zaupanjem v bodočnost, saj so vedeli, da stoji za njimi ves slovenski narod in da bo 29. oktober potrdila tudi zgodovina. To zgodovinsko dejanje praznujemo s spoštovanjem in ljubeznijo, saj spada med naša največja in Hajsvetejša izročila, ki so trdno zakoreninjena v nas. 29. oktober je svetilnik, ki razsvetljuje daljni cilj, za katerega se je naš narod odločil in kateremu se je zaprisegel.
Zakaj proslavljamo 29. oktober
Odgovor je na prvi pogled težji. Težji je taradi težkih dogodkov zadnjih 40 let,
Statistike in politika
Politiki so včasih zelo površni v svojih statistikah. Tako lahko celo brez hudobije prikroje številke po trenutnih Potrebah svoje stranke. Tako je agencija »Italia« dne 19. oktobra v svojem tržaškem prevodu v slovenščino poročala o strahotnem upadu števila učencev na slovenskih tržaških šolah. Razlike naj bi bilo med lanskim in letošnjim šolskim letom kar za 899 učencev.
To pa se je zdelo takoj neverjetno. Ker nimamo na razpolago uradnih številk, je bilo treba iskati podatkov na drug način. Na višjih in nižjih srednjih šolah, strokovnih šolah in tečajih ie bilo lani 1349 dijakov in učencev, letos pa jih je 1407 (Piccolo pravi 1419: glej dne 20. okt.!). Na osnovni šoli lani 1473, letos 1311. To se pravi, srednje iole so se zvečale za 58, osnovne zmanjkale za 162 učencev. Razlika 104 (sto Štiri), ne pa 899. Glede prirastka na 'rednjlh šolah pa je treba povedati, Pa so višje srednje šole izgubile 67 dijakov, nižje in strokovne pa pridobile 125 dijakov.
Položaj ni zadovoljiv. Zato je dolžnost slovenskega tiska, organizacij in Posameznikov, da na to opozarjajo starše. Če bi Slovenci mogli pozabiti Pa to dolžnost, bi jih na to spomnila Se preteklost, v kateri so na naši na-fodni meji organizacije, kot so bili Schulverein, Lega Nazionale in podobne, odjemale slovenske otroke naši šoli. Slovencem pač nihče ne more odrekati Pravice do obrambe pred narodno hnrtjo.
Popačene statistike, ki jih narekujejo Politične potrebe, pa ne delajo nikomur kasti.
pa tudi zaradi temnih obzorij pred nami.
Zadnjih 40 let z vsem, kar se je zgodilo pomembnega za naš obstoj in napredek, na prvi pogled in človeško govorjeno, ne opravičuje upov in nad, ob katerih je bil napisan 29. oktober 1919. Poglejmo obračun!
Nekaj dni potem, 11. novembra, je premirje odsekalo od slovenskega narodnega telesa tretino zemlje in krvi, ki je padla pod Italijo.
Leto pozneje smo spet izgubili desetino naše zemlje in krvi, ki je prišla pod nemško oblast. V teku enega leta smo izgubili bitne dele našega naroda, dve zibelki naše kulture: Celovec in Gorico, in slovenska pljuča na morje. Odrezani, oskrunjeni in oropani smo prišli v novo državo, kamor smo upali prinesti vse, kar imamo: zemljo, ljudi, izročila in kulturo. In nova država nam ni mogla pomagati.
Potem je prišel Vidov dan. To je bil dan prevare, in krivi zanj niso bili naši sovražniki, ampak nekateri slovenski predstavniki, in naši bratje, katere smo v zaupanju objeli. Vidovdan je zanikal enakopravnost med narodi skupne države in ohromil svoboden razvoj slovenske narodne samobitnosti.
Potem je prišla kraljeva diktatura, ki je v rokah malih, kratkovidnih in oblasti-željnih ljudi porušila Slovencem politične in prosvetne organizacije, česar niti Nemci niso storili. Diktaturi je sledila kratka pomlad, edina v tem žalostnem razdobju, leta velikih resolucij, novih vzponov in slovenskih uspehov.
Prišla je katastrofa vojne in okupacije, ki je imela jasen namen, da Slovence fizično iztrebi in naš prostor izprazni.
Ko je odhrumela vojna vihra in pustila za seboj na desetine tisočev slovenskih grobov, razvaline družin in domov, razdejanje duhovnih vrednot, je prišla zadnja katastrofa: komunizem. Množile so se grmade slovenskih življenj, rušili domovi, začela se je vojna proti slovenski duši in njenim svetinjam. Ta diktatura še traja in ne vemo, kdaj bo prišel konec.
Obračun je torej katastrofalen.
Zakaj naj se torej spominjamo dneva, ki je začetek križevega pota in Kalvarije? To vprašanje je upravičeno, pa čeprav morda ni prav postavljeno.
ALI JE ZARES 29. OKTOBER KRIV NAŠEGA NARODNEGA RAZKOSANJA IN KRIV VSEGA GORJA?
29. oktober ni kriv našega narodnega razkosanja, marveč je prav gotovo preprečil, da ni postalo totalno.
29. oktober ni kriv Vidovdana, zakrivila so ga pohlepna računanja malih obla-stiželjnih ljudi. Ne pozabimo, da je izglasovalo večino nekaj zaslepljenih slovenskih glasov, ki vsebine 29. oktobra niso razumeli.
Kraljevo diktaturo je rodila prevara Vidovdana. Toda kljub njenim osnovnim slabostim, je navsezadnje tudi nekaj prispevala k idealom 29. oktobra. Preprečila je namreč razsulo države, ki bi jo sicer zadela usoda, ki nam je bila namenjena po prvi svetovni vojni, in ki se je uresničila v začetku druge. Tako se je državna skupnost ohranila; doživeli smo kratko pomlad tik pred vojno, naša država je preživela vojni potres in čaka na dan, ko bo dobila tudi življenjsko vsebino, ki so jo v 29. oktober vdihnili njeni tvorci.
Okupacije ni zakrivil 29. oktober. Da je bila državna skupnost taka, kot jo je zasnoval 29. oktober, bi bila katastrofa
okupacije morda poznejša in manj divja; in ko gledamo na razvoj vojne v njeni organski celoti, moramo priznati, da bi se ji težko mogli izogniti.
Za komunistična razdejanja 29, oktober ne nosi krivde, niti posredne, niti neposredne. Komunistična diktatura je bila spočeta drugod, prinešena od drugod, vsiljena od drugod. Vsi trije narodi, ki jih je 29. oktober združil, so v enaki meri proti komunizmu in v enaki meri trpijo pod njim. Svetovni položaj pa je tak, da se tudi njihova združena volja komunizma ne more otresti.
Ce pa pomislimo poleg negativnega obračuna na pozitivne postavke zadnjih 40 let, lahko rečemo, da koncem koncev tudi pot 29. oktobra — kakor strašna je zares bila — ni bila brez vsakih pridobitev za naš narod.
Danes po 40 letih, se je v slovenske meje vrnilo nad pol milijona Slovencev in slovensko ozemlje sega do morja.
Danes, po 40 letih, imamo slovensko vseučilišče in slovensko akademijo, imamo nešteto gimnazij, imamo nešteto ljudskih šol, kjer povsod poučujejo naš jezik. Komunizem je vse to pustil, celo razširil. To nam je dal 29. oktober, ki ga plazovi vojn in diktatur niso odnesli.
Gospodarske sile našega naroda so se v drugačni, manj produktivni obliki, pomnožile, in čakajo le še razmaha v obnovljeni svobodi.
Državna skupnost je ostala. Struktura nove države je preoblikovana in priznati moramo, da se nove oblike mnogo bolj približujejo idealom 29. oktobra, kot pa one pred vojno. Korenine skupnosti so se poglobile in nekatere ovire so se razblinile.
Teh 40 let prošlih strašnih let ni v ničemur zanikalo daljnovidnosti, veličine in osnov 29. oktobra, ki so danes prav tako sveže, resnične in trdne, kot so bile pred 40 leti, ko so jih prebrali v Narodnem veču. Teh 40 let je morda le pripomoglo k temu, da so načela 29. oktobra postala še bolj čista, in da so sredstva, ki vodijo do njih — v ognju bridkih preizkušenj — postala še vidnejša.
Zgodovinski dan 29. oktobra ostane tudi za danes to, kar je bil: svetal in daljnovidni dokument in dejanje, ki ohranja za nas vrednost potokaza v življenju naroda.
Msgr. STANKO GRIMS v Konigsteinu. V rokah drži zvestega spremljevalca, fotografski apara.
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je pred nedavnim razposlala v širni svet 4. številko IV. letnika Meddobja. Revija je predvsem namenjena izobraženstvu. Pomen revije je zlasti v tem, da v njej sodelujejo slovenski kulturni ustvarjalci, ki so raztreseni širom sveta, žive na različnih celinah, v različnih kulturnih okoljih in mnogi celo v težkih vsakdanjih prilikah v skrbi za vsakdanji kruh zase in za svoje družine, pa vendar najdejo toliko časa, da vrše svoje kulturno poslanstvo. Kar prinaša Meddobje, je najboljše, kar se danes slovenskega objavlja, pa naj bodo razprave, eseji, prozo, poezija in o-čene.
Pričujoča številka prinaša na prvem mestu razpravo prof. Truhlarja Krščanska doraslost, ki je namenjena duhovnemu podvigu in rasti. Ignacij Lenček razpravlja pod rubriko Cas na tribuni o človeku v sodobnem svetu. Vinko Beličič tudi v času poletnega oddiha v Kanalski dolini ni odložil peresa in napisal je ljubko zgodbo Motacilla montana. Stanko Kociper pripravlja nadaljevanje romana In svet se vrti naprej ter objavlja odlomek Petindvajset. Neutrudni misijonar Vladimir Kos, ki deluje na Japonskem, najde poleg svojega poslanstva vedno čas, da kaj napiše iz ondotnega nam nepoznanega sveta. Pesmi sta prispevala France Papež in Rafko Vodeb. Drugi del revije pa je posvečen rubriki Crke, besede, misli, kjer Ruda Jurčec objavlja svoje spomine od znotraj. Slede ocene novih knjig. Alojzij Gerzinič ocenjuje zbirko Beličičevih črtic Dokler je dan. Vinko Beličič posveča daljšo oceno Antona Slodnjaka slovenski slovstveni zgodovini, ki je izšla v nemščini in je v Sloveniji naletelo na hudo kritiko. Najdaljša pa je Dolinarjeva ocena v angleščini objavljenih knjig John A. Arnež SLOVENIA IN EUROPEIAN AFFAIRS, Washington, 1958 in pa knjigi THIS IS SLOVENIA, Toronto, 1958. Obe knjigi sta predvsem namenjeni anglosaksonskemu svetu z namenom, da ta spozna lepote, zgodovino, gospodarstvo, kulturo in družbeni red v Sloveniji. V kolikor se je to sestavljalcem obeh knjig posrečilo in kakšno sliko bodo čitatelji dobili o Sloveniji iz teh dveh slik, je težko presoditi. France Dolinar, ki ocenjuje obe knjigi, dokazuje s svojo mojstrsko oceno, da pozna slovenske probleme v vsej njihovi širini in je njegova ocena le odlično dopolnilo k obema knjigama, a obenem nasvet pri morebitnem ponatisu ali nadaljevanju sličnih publikacij. Peter Klopčič objavlja oceno Ahčinove Socialne ekonomije in Tine Debeljak zbirko hrvatskih pesmi Pod tudjim nebom. Nadvse tehtno pa je pismo B. T. iz Celovca, ki razpravlja in dokazuje, kaj grozi slovenskemu jeziku doma v ožji domovini. Boli nas vsak kulturni genocid y zamejstvu in se mu stavimo v bran z vsemi moralnimi in materialnimi silami. Da pa grozi nevarnost slovenskemu jeziku in slovenski kulturni samobitnosti v ožji domovini, nas pa naravnost zgrozi. Ubijati slovenskemu narodu njegov jezik in obenem podpirati in zahtevati popolno kulturno in politično svobodo črncem v Afriki, je naravnost paradoks, kateremu niso kos niti jugoslovanski partijci. Martin Jevnikar poroča o slovenski knjigi v letu 1958. Tine Debeljak opisuje srečanje z etnografsko raziskovalko Branko Sušnikovo, ki raziskuje razna indijanska plemena v Paragvaju, slede še poročila o knjižnih izdajah, in sicer o Lukmanovem prevodu Treh Avguštinovih pisem, o zbomiku-kole-darju »Svobodne Slovenije« za leto 1958
in 1959, ter o kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije v letih 1958 in 1959.
Ko revijo odložiš, moraš priznati, da je v naših kulturnih delavcih v zamejstvu in v svetu veliko energije in ustvarjalne moči, na katero bi ožja domovina morala biti naravnost ponosna. Zamejski slovenski izobraženci bi pa morali po tej reviji seči z obema rokama.
Nove trgovine v goriškem okraju
V Novogoriškem okraju bodo prihodnje leto odprli 34 trgovin, od teh 29 novih, pet pa v prenovljenih prostorih. Povečini bodo to trgovine z industrijskim blagom. V Novi Gorici in v Šempetru pa bodo odprli dve moderni veleblagovnici. Računajo, da bodo vse te nove trgovine in njihova oprema stale približno 170 milijonov lir.
Radio Trst A
od 8. do 14. novembra 1959
Nedelja: 8.30 Poslušali boste... od nedelje do nedelje na našem valu. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... kronika 7 dni v Trstu. — 15.20 Slovenska zborovska glasba. — 17.00 LUM-PACIJ VAGABUND, farsa s petjem v e-nem dejanju; igrajo člani SNG. — 18.30 Koncert slovenskih solistov. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve - »Friedrich Schiller«.
Ponedeljek: 18.00 Oddaja za najmlajše -ODDAJNIK NA OTOKU, slika: »Poslednji poskus« - igrajo člani RO., nato Kvintet Niko Štritof. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 20.30 Giuseppe Verdi: TRUBADUR, opera v 4 dejanjih.
Torek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije. — 19.00 Šola in vzgoja - Milica Bregant: »Čustveni problemi otroške dobe«. — 21.00 Ilustrirano predavanje - III. del, AZIJA - (12) Naskok na Tibet. —
22.00	Umetnost in življenje - Mario Kalin: »Mednarodna razstava cerkvene umetnosti v Novari« . — 22.15 Jugoslovanski skladatelji - »Krsto Odak«.
Sreda: 18.00 Z začarane police - Zora Kafol: »Starinarnica«. — 18.30 Slovenske folklorne zasedbe. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 NADLOGE GOSPODA TRA-VETA, igra v petih dejanjih.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Koncert pianistke Biance Pellisove. — 18.35 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Širimo obzorja - Jože Peterlin: Sprehodi po tržaških muzejih - (3) »Miramarska muzeja«.
— 21.00 Obletnica tedna - Anton Mlinar: »100-letnica Zueriškega miru«. — 21.15 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek: 18.00 Lovski spomini - »Kralj ičko-va družina«. — 18.10 Schubert: Simfonija št. 7 v C duru. — 19.00 Sestanek s poslušalkami. — 21.00 Umetnost in prireditve
v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika. — 22.15 Koncert sopranistke Ileane Bratuže-ve, pri klavirju Damjana Bratuž - na sporedu so samospevi Dvoraka 'in Mendelssohna.
Sobota: 15.00 Beethoven: Kvartet št. 9 v C duru, op. 59, št. 3. — 16.00 Dante Ali-ghieri: Božanska komedija - Vice - 1. spev.
— 17.00 Koncert harfistke Laure Morere.
— 18.00 Radijska univerza. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.40 Zbor iz Dornberga. — 21.00 MESTO PONOČI - IV. »Nota, ki ubija«, dramatizirana zgodba. — 22.00 Skladbe Petra Jlji-ča Čajkovskega.
Kazimir Humar:
11
Od Altotinga do Arsa
LOVENSKI IZSELJENSKI DUHOVNIKI
V »Domu srečanja« v Konigsteinu smo ; srečali tudi Slovenci iz raznih dežel, meniti pa moram posebej srečanje z nami izseljenskimi duhovniki. O teh mo -h smo do sedaj premalo pisali in sc za-ie premalo zanimali in vendar so to naši loderni apostoli, apostoli naših ljudi, ki h je usoda zanesla na tuje. V Konigstein > prišli č. g. Ignac Kunstelj iz Anglije, 'sgr. Stanko Grims iz Francije, č. g-rane Seška,t- ,jz Miinchena, dr, P. Robič Rima. Manjkali so oni iz Belgije in floridske, četudi so bili napovedani. Kljub rim pogovora in srečanja s temi, ki 1 prišli v Konigstein, si je bilo mogoče kvarili podobo dela, ki ga ti naši duhovni opravljajo. Ta podoba se je še izpolnila pozneje v Franciji, kjer smo obi-
skali na domu msgr. Grimsa in č. g. Jožeta Flisa v Parizu.
Predvsem moram poudariti eno: slovenski izseljenski duhovnik je v materialnem pogledu velik revež. Za sabo nima nikogar, ki bi mu preskrbel stalno podporo ali plačo. Za izseljenske duhovnike drugih narodov skrbe države ali kake druge ustanove, za slovenskega izseljenskega duhovnika ne skrbi nihče. Lahko je zadovoljen, če ga sedanje oblasti v Ljubljani puste na miru, če mu jugoslovanski konzuli in poslaniki ne mečejo polen pod noge, kot se je dogajalo v preteklosti in kot se tu pa tam godi še sedaj. Kakih ustanov mi Slovenci nimamo, da bi materialno podpirale delo teh požrtvovalnih naših mož. Izseljenci sami danes povečini dobro stoje, imajo stalno delo, največkrat tudi svoje hiše. Za svojega duhovnika se nekateri zelo žrtvujejo, ali teh ni veliko. Zato sem opazil, da živijo naši izseljenski duhovniki iz rok v usta, brez vsake udobnosti, v večnem delu, tekanju, skrbi. Za zgled naj bo msgr. Stanko Grims, ki živi in deluje že kakih 30 let med slovenskimi ru-
darji ob gorenji Moselli.
Njegov glavni stan je v Loreni v mestu Merlebach. Tu ima stanovanje, ki mu ga plačuje rudarska uprava iz hvaležnosti, da skrbi za rudarje. Njegov delokrog pa obsega vso Loreno in Alzacijo, kakih 200 km naokrog. Srečali smo se z njim v Ko-nigsteinu in nas je povabil k sebi. »Boste videli naše ljudi. Kako bodo veseli, da vas vidijo.« On je zato kriv, če smo obhajali god sv. Ane med slovenskimi izseljenci v Merlebachu. Toda o tem pozneje.
Stanovanje msgr. Grimsa obsega tri sobice, katerih ena je za kuhinjo in shrambo, draga služi za spalnico, tretja je sprejemnica in obenem spalnica za goste. Tu je tudi izseljenska pisarna msgr. Grimsa. Poznajo to spalnico premnogi slov. rudarji in izseljenci, kajti tukaj se vrši nauk za ženine in neveste, tukaj se sestavljajo prošnje, pišejo pisma, tolažijo žalostni. Soba sama je pa unieum, nekaj edinstvenega : vse stene so od vrha do tal pokrite s fotografijami. Na njih vidiš srečne no-voporočence, prvoobhajance, družine izseljencev, zlate in srebrne poroke, skupine
izletnikov, društva sv. Barbare, dve večji fotografiji msgr. Grimsa, ki so mu jih poklonili hvaležni rudarji za 25-letnico mašništva in danes morda tudi fotografija petih evropskih romarjev, ki so pri njem gostovali na praznik sv. Ane. Kajti msgr. Grims si je ustvaril svojevrsten album: vse štiri stene njegove sprejemnice so album fotografij, strop pa razstava raznih nabožnih slik, izrezanih iz ilustriranih mesečnikov. G. Grims ve, kaj ljudi zanima: fotografije in slike. Zato hodi povsod s svojim starim fotografskim aparatom in vedno rad fotografira. V Konig-steinu je pravil: »Gospodje, moja škatla je stara, a na soncu dela lepe fotografije. Zato tja se postavite, da vas ulovim.« In že nas je postavljal v skupino. Zaman bi se mu upiral, s prijaznim nasmehom, ki ga nikoli ne zapusti, z lepo besedo, ki ga vodno spremlja, si odpira vsa vrata. V Merlebachu smo ga videli: desno in levo je pozdravljal v vseh jezikih, vsakega je nagovoril v njegovem jeziku: Slovenca, Francoza, Nemca, Italijana, Poljaka. Jasno, da je tak »rajski dečko« povsod pri-
ljubljen. Dela pa ima ogromno vsepovsod. »Moja fara sega 50 km na široko. Prej pa je bila še večja, 200 km je imela. Ko sem lani obolel, mi je škof Rožman poslal pomočnika, kateremu sem odstopil del fare. Sedaj gre laže.« A kljub temu skoro vsak dan v tednu drugje mašuje. Treba je pač obiskovati izseljence povsod, kjer jih je kaj. Maševati jim, spovedati jih, obiskovati bolnike, pripravljati na sv. zakon itd. K sreči, da ima sedaj star Renault, da se vozi z njim. Povedal pa je, da je sprva imel »vespo«. Kupil jo je v Saarbrockenu. Denar so mu posodili njegovi ljudje. Ko se je prvič vozil z »vespo« okrog po Saarbrockenu, se je ob pristanku zapletel s talarjem v kolesje, da je padel in si zlomil nogo. Po vrnitvi iz bolnice ga je srečala neka ženica: »Oh, gospod, saj sem Vam zmeraj pravila, da se nikar ne vozite z vespero. Rajši kupite si avto, ki ima štiri kolesa.« Gospod Stanko je nasvet u-bogal, prodal »vespero« in si kupi! star Renault. Pa tudi z njim ni imel sreče. Pred dvema letoma se je vanj zaletel neki pijan šofer, da mu je roko zlo-
Vizitacije tržaškega g. škofa
Tržaški gospod škof je v zadnjem času opravil predpisano vizitacijo v raznih mestnih župnijah. Med drugimi je obiskal tudi župnije: Sveti Vincencij, Sveta Ana, Sveti Ivan, Barkovlje. V teh župnijah je maševal tudi za slovenske vernike in jim pri evangeliju tudi govoril.
Prihodnjo nedeljo bo g. škof obiskal župnijo svetega Antona Novega. Za slovenske vernike bo maševal in pridigal ob sedmih. V Rojanu bo pastirski obisk v nedeljo 22. novembra.
Delegacija Slovencev pri dr. Palamari
V petek 30. oktobra popoldne je vladni generalni komisar Palamara sprejel dele* gacijo izvoljenih predstavnikov tržaškin Slovencev, ki so jo sestavljali župani iz Doline, Zgonika, devinsko-nabrežinske občine, Repentabra ter občinski in pokrajinski svetovalci med njimi tudi dr. Josip Agneletto. Po pozdravnem govoru so prešli na razpravljanje vprašanj, ki zadevajo izvajanje določil posebnega statuta, na kar so v soglasju z vsemi političnimi skupinami odobrili spomenico, ki je bila odposlana predsedniku italijanske vlade Segniju. Prepis spomenice so izročili tudi dr. Palamari, skupno z njemu naslovljeno
IGRALSKA SKUPINA IZ DOBERDOBA priredi
v nedeljo 8. novembra na Opčinah v Marij anišču ob 20h
priljubljeno Krekovo igro v 3 dejanjih
Tri sestre se ženijo
Na sporedu še petje in rajanje
resolucijo, v kateri izvoljeni predstavniki slovenske narodnosti zahtevajo, naj se na temelju popolne narodne enakopravnosti slovenske etnične skupine v mejah Italije, priznajo njihovim društvom, vzgojnim, socialnim, kulturnim in športnim iste pravice, ki jih uživajo društva italijanskih državljanov. Vsa ta društva naj bi se vključila v podobno slovensko ustanovo kakor so italijanske ENAL, ACLI in ENDAS.
Vladni generalni komisar je resolucijo sprejel ter dejal, da bodo morale slovenske organizacije sprejeti v ta namen gotove ukrepe, če hočejo, da se bo obravnavan problem lahko rešil.
V počastitev spomina žrtev komunizma
Kakor povsod po katoliškem svetu, tako so se tudi Tržačani spomnili svojih dragih rajnih. Pozabili niso tudi na tiste, ki še počivajo po kraških jamah in breznih. Nadvse ganljiva je bila maša zadušnica, ki jo je daroval na dan vseh mrtvih pater Flaminio Rocchi na skupnem grobu žrtev komunizma pri Bazovici. Maši zadušnici so poleg tržaškega škofa Santina prisostvovale tudi najvišje vojaške in civilne ter velikansko število vernikov. Oltar so postavili na veliko ploščo, ki zakriva sedaj skupni grob na stotine žrtev komunizma. Ista pogrebna slovesnost se je nato vršila tudi nad grobom žrtev pri Repen-tabru.
Pokrajinski proračun za leto 1960
Pokrajinski odbor nadaljuje s pripravo proračuna za prihodnje, leto. To bo v celoti dosegel znesek 1.974,945.000 lir, v čemer so všteti redni, izredni in morebitni
izdatki ter ostalo. Dohodki so preračunani na milijardo 613 milijonov 395 tisoč lir. Primanjkljaj bo torej znašal 480 milijonov lir in bodo zahtevali, naj ga poravna država s svojim prispevkom. Redni izdatki so se najbolj povečali zaradi uslužbenskih prejemkov, zaradi večjih stroškov za psihiatrično bolnišnico, zaradi novih cestnih napisov in znakov, ki jih zahteva cestni pravilnik ter stroškov za volitve v pokrajinski svet, ki bodo tudi leta 1960.
Zdravstvena poboč za neposredne obdelovalce
Tudi na Tržaškem so začeli dajati neposrednim obdelovalcem in njihovim družinam splošno zdravniško in babiško pomoč v smislu določil kmetske vzajemne bolniške blagajne. S tem so dopolnili njeno zdravstveno službo, ki je bila uvedena, ko je vladni glavni komisar raztegnil tudi na tržaško področje zakon o teh blagajnah.
Nujna zdravniška pomoč dobro deluje
Kakor smo že poročali, se je v našem mestu ustanovila nujna zdravniška pomoč, ki pride v poštev posebno v nočnih urah. Izkazalo se je, da je bila ta ustanova potrebna in da so vsi, ki so se je doslej poslužili, bili z njo zelo zadovoljni. Mnogi pa še ne vedo za to človekoljubno ustanovo. Opozarjamo jih, da v slučaju potrebe lahko kličejo telefonsko štv. 68-111.
Ustanovili bodo poseben stalež profesorjev na tržaških slovenskih srednjih šolah
1.	novembra je izšla 31. številka Uradnega vestnika vladnega generalnega komisariata, ki vsebuje seznam zakonskih ukrepov, ki imajo veljavo na tržaškem ozemlju.
V Uradnem vestniku je objavljen tudi odlog 47 o odobritvi števila učnih mest na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom. Člen 1. odreja, da se odobri število učnih mest posebnega staleža, ki se ustanovijo z učinkom od 1. oktobra dalje, za vsak predmet ali skupino predmetov In za različne vrste šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem ozemlju, člen 2. določa, da stopi ta odlok v veljavo na dan, ko se objavi v Uradnem vestniku.
V priloženi preglednici je navedenih 33 učnih mest.
Singulis et universis colegibus no stris laureatis, laureandis, veterissimis et veteris baytabus, brucibusque ne-fandis sporociamus et nasnaniamus, notumque jacimus iniod in die Sabbato ante S. Martinum Vini baptistom de hoc anno (i.e. 7. novetnbris), apud do-ntinum kostem Spetič in hostaria sua in Khatt'-hin-ara (in partibus Arabiae Felicis) bibebimus et edebimus in con-tum et pro pecunia neoaccolitorum bru-ciorum (qui secum portare debent MD liras). Per saecula saeculorum amen.
Clubus achademicus JADRAN
Datum Tergesti, die VII. Kalendas Novetnbris iti Stratta Publica ubi comi-tatus noster more solito congregatur.
Za nepoučene bralce povemo, da je zgornje pisano v nalašč polomljeni latinščini in da vsebuje veliko akademsko brucovanje, ki ga akademiki po vsem svetu vsako leto obhajajo ob sprejemu novih akademikov ob začetku šol. leta. (Op. ured.)
mil in je moral v bolnico. Sedaj je delo msgr. Grimsa olajšano. Težavno je pa še vedno. Če bi ne imel neizčrpno mero humorja in idealizma, bi ne vzdržal pri tako napornem in nehvaležnem delu.
V Parizu smo bili gostje drugega izseljenskega duhovnika, g. Jožeta Flisa. To je še mlad duhovnik, ki je šele pred dobrim letom prišel v Pariz; prej je bil v Španiji. V Parizu je v pomoč č. g. Nacetu Čretniku, ki je vodja Slov. katol. misije v Parizu. Pri njem smo opazili še večjo stisko kot pri msgr. Grimsu. Celo njegovo stanovanje je ozka sobica, kjer je ob eni steni prostora za posteljo in mizico, ob drugi pa za polico s knjigami. To je »mo-blirano« stanovanje slov. izseljenskega duhovnika v Parizu, ki stotinam pomaga do zaslužka in kruha, sam pa ostane vedno ubog. Če bi kdo trdil, da ni več idealistov in idealizma, bi ga poslal k slovenskim izseljenskim duhovnikom, da se prepriča o nasprotnem.
Nekateri med nami tudi trdijo, da se brez naslombe na matično državo ne da nič storiti. Življenje in delo naših izse-
ljenskih duhovnikov pa tudi tako trditev stavi na laž. Oni ne samo da ne uživajo nikakršne podpore od strani beograjske ali vsaj ljubljanske vlade, nego se morajo neprestano boriti zoper različne sitnosti od strani uradnih zastopnikov Jugoslavije
v inozemstvu. In kljub temu so že veliko storili za slovenske ljudi, veliko več kakor tamkajšnji konzuli, ki bogato črpajo iz blagajn matične države. Idealizem in nesebičnost naših izseljenskih duhovnikov nadoknadita v obilni meri pomanjkanje materialne podpore, ki jo izseljenski duhovniki drugih narodov dobivajo od domovine.
V zvezi s tem naj omenim še eno: lani so izseljenski duhovniki, živeči v zapadni Evropi, ustanovili Izseljensko zvezo. Ta ima sedaj svoj sedež v Bruslju v Belgiji. Bivanje v Konigsteinu so izrabili, da so se tudi o tej zvezi pomenili. Po našem odhodu so imeli reden sestanek zveze. Zveza izdaja tudi svoje glasilo Vestnik, ki izhaja štirikrat na leto.
(Se nadaljuje)
Andrej Budal - 70-letnik
Znani primorski kulturni delavec Andrej Budal je obhajal pretekle dni 70 let življenja. Doma je iz Štandreža pri Gorici. Pred prvo vojno je bil v skupini mladih liberalnih akademikov literatov, ki so pomagali slovenski moderni prenovitvi slovensko slovstvo. Po vojni je postal profesor na srednjih šolah in je učil na realki v Idriji ter na učiteljišču v Tolminu. Ko so te slovenske šole ukinili, je služboval povečini v Vidmu.
Z literaturo se je začel ukvarjati že zelo zgodaj in ji ostal zvest do danes. Na Goriškem ga poznamo kot rednega sotrudni-ka pri nekdanji Goriški Matici, kjer je objavljal svoje povesti pod psevdonimom Slavko Slavec in Ivo Dren. Danes je profesor v Trstu in upravnik SNG. Pod fašizmom je s svojimi spisi pomagal čuvati slovensko narodno zavest, po vojni je pa
stopil v službo k Fronti. Kako se strinja z njeno marksistično ter internacionalno (neslovensko) ideologijo, ve on sam.
Opčine
Pretekli teden je bila odprta nova ma-nufakturna trgovina. Nova trgovina je v lepi novi stavbi Josipa Podobnika. Načrt za stavbo, ki je v okras Opčin in ponos lastniku, je napravil ing. Milan Sosič. Nova dvonadstropna stavba stoji na vogalu Proseške in Narodne ulice. V srednjem delu stavbe ima sam lastnik svojo manu-fakturno trgovino, ki je bila slovesno odprta pretekli četrtek. Nove prostore je blagoslovil domači g. dekan. Nato je sledil okusen prigrizek, ogled in razgovor z gosti, ki so se vsi zelo pohvalno izrazili o okusu in opremi novih lokalov. V novih prostorih, ki so dovolj prostorni, bodo kupci hitro in zadovoljivo postreženi.
Vpisovanje otrok v vrtec v ulici Randaccio
Goriško županstvo sporoča, da bodo od 5. do 7. novembra od 9. do 12. ure vpisovali otroke v slovenski vrtec v ulici Randaccio. Pouk se bo pričel v ponedeljek 9. novembra. Vpišejo se lahko otroci, ki so rojeni v letih 1954, 1955 in 1956. Pri vpisu morajo starši predložiti rojstni list, potrdilo za cepljenje proti kozam, davici in otroški paralizi ter plačati prispevek za šolsko kuhinjo. Če bi starši ne imeli potrdila o cepljenju proti otroški paralizi, morajo predložiti podpisano izjavo, da ne želijo cepiti svojega otroka proti tej bolezni.
Začasna ukinitev malega obmejnega prometa na Goriškem
Kljub vsem varnostnim ukrepom in obveznemu cepljenju živine na Goriškem in tudi na jugoslovanskem ozemlju, kjer so živinozdravniki cepili okrog 6000 glav živine, se epidemija slinavke in parkljevke še vedno širi. V naši pokrajini so zaznamovali 75 infekcijskih žarišč s 400 glavami obolele živine. Pretekli četrtek so imeli predstavniki za obmejni promet in živinozdravniki iz Gorice in Nove Gorice sejo, na kateri so sklenili začasno ukinitev malega obmejnega prometa na Goriškem. Predpisi so sledeči:
1. Začasna ukinitev (do 7. novembra) malega obmejnega prometa s prepustnicami, z izjemo prometa z dvolastniško izkaznico in samo za nujne potrebe. Za mali obmejni promet bo odprt le blok v Jamljah.
2. Do 7. novembra ostanejo zaprti vsi prehodi pri Miščeku in na Goriškem z izjemo bloka pri Rdeči hiši, kjer bo prehod dovoljen samo s potnimi listi. Pri bloku v Jamljah ostane promet neomejen. Na blokih Števerjan, Ceglo, Jenkovo, Solkan II. in pri štandrežu je dovoljen promet z dvolastniškimi dovoljenji za o-sebe in konje, ne pa za govejo in drugo živino.
3. Dvolastniki bodo v tem času bhko uporabljali naslednje prehode: prehod pn Štandrežu, prehod Solkan II., prehod v Števerjanu, Ceglem in Jenkovem. Do na-daljnega so v naši pokrajini prepovedani tudi vsi trgi in sejmi.
4. novembra je na Oslavju zapel komemorativni zvon
Preprosta in kratka je bila v sredo otvoritev velikega komemorativnega zvona pri spomeniku na Oslavju, kjer počiva 60 tisoč padlih iz prve svetovne vojne. Otvoritvi je prisostvoval v imenu vlade podtajnik obrambnega ministrstva on. Ca-iati poleg msgr. Pintonellija in generala Ricagna.
Za zvon so ob strani spomenika postavili majhen stolpič v obliki vodnjaka in njegov stil se lepo ujema s stilom celotne kostnice.
Za kritje stroškov so prispevali Italijani iz vseh delov države in tudi iz inozemstva.
Povečan obrok sladkorja proste cone
Goriška trgovinska zbornica je tako dobro upravljala z blagom proste cone, da so ji ostale v skladišču velike količine blaga iz prejšnjih mesečev. Zato je sklenila, da bo v mesecu novembru povišala obrok sladkorja na 2 kg na osebo, v decembru pa na 2 kg in pol. Prav tako bo zvišala tudi semensko olje od 0,750 litra na 1 liter.
V Gorici prejema sladkor proste cone okrog 43.000 potrošnikov, 45 obrtnikov, 145 javnih lokalov in 20 zavodov s približno 4000 osebami.
Dekan Milanič je umrl
V Medani je na praznik vseh svetnikov zatisnil oči tamkajšnji župnik in dekan Milanč. V Medani je živel veliko let. Po rodu je bil Kraševec. Pokopali so ga v torek dopoldne v Medani.
Sovodnje
Zupan sovodenjske občine obvešča vse upokojence socialnega skrbstva, (INPS), naj se do 15. novembra zglasijo na občinskem uradu v Sovodnjah, kjer bodo napravili prošnjo na pokrajinski urad INPS za prenos izplačevanja pokojnine s sedanjega na novi poštni urad v Sovodnjah.
TEKMOVANJE PEVSKIH ZBOROV
Nekje sem ujel, da se tudi letos vadijo pevski zbori, ki naj bi nastopili pri tekmovanju. Tako tekmovanje naših zborov smo imeli lansko leto na god sv. Cecelije. Radoveden sem bil, ako bomo imeli tudi letos take nastope. Nič čudnega, saj smo radovedni — več ali manj — vsi, ki tavamo pod božjim soncem. Da bi se pa o tem prepričal in potolažil svojo radovednost, sem jo mahnil do predsednika Zveze katoliške prosvete. Ta bo gotovo vedel; kdo pa naj bi bil bolj poučen?
Ko sem potrkal, so iz sobe ravno odmevali zadnji akordi neke pesmi. Vstopim. Da bi hitro potolažil svojo radovednost in prišel na pogovor, sem vprašal:
»Kaj pa je bila ta melodija, ki je ravnokar zamrla?« Z vljudnostjo, ki je njemu enaka, mi je odgovoril:
»Veste, to je obvezna pesem, s katero bodo nastopili naši zbori na tekmovanju.«
»Oprostite, ampak prav zaradi tega moj današnji obisk. Ker ste že pričeli s pripovedovanjem, bi želel, da bi mi kaj več povedali o tem.«
»Za danes Vam povem samo to, da se bo vršilo tekmovanje in sicer proti koncu meseca novembra.«
»Kdo bo nastopil in kaj bodo posamezni zbori peli?« sem vprašal.
»Vidim, da ste zelo radovedni. Toda za danes se morate zadovoljiti s tem, da tekmovanje bo. Več se bova pa pozneje pomenila.«
Bilo je vse zastonj. Ponudil mi je cigareto in pogovor je zdrknil drugam.
Radovedni
Med trnjem in osatom
Naj se Piccolo ne vznemirja
Piccolo poroča, da je nanj naslovila pismo neka bralka z vprašanjem, ki zanima slovensko prebivalstvo naše župnije. V juliju se je vršila blagoslovitev italijanskega oratorija s kino-gledališčem. Bralka se vprašuje, kje pa je gledališče za slovenske otroke. Piccolo se huduje, češ da ni mogoče imeti v istem poslopju ločenih prostorov za Italijane in Slovence. Naj se Piccolo ne vznemirja, ker po tem niso Slovenci nikoli vprašali. Ko smo se zbrali ob škofovem obisku Marijine družbe v provincialni hiši čč. sester, nam je dejal prevzvišeni: Sedež, na katerem ste se zbrali, je lep. Toda ni vaš. Vi morate dobiti svoj lasten sedež. Rešitev tega vprašanja ni več daleč. — Tako upamo, da bomo kmalu dobili svoje lastne prostore in ne bomo nikomur delali nadlege.
DAROVI
- FILiM
Za Marijanišče: N. N. iz Trsta 1.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: G. A. 1.000; L. M. iz Rojana 10.000; gospa Terezija Strgar ob svoji 80-lotnici 5.000; N. N. 1.000; g. Franc Štuhec 2.000; gdč. Pina Pečenko
1.000	lir. — Vsem dobrotnikom Bog po-
Zgodba neke nune
(Storia di una monaca)
Fred Zinnemann je velik režiser, eden največjih, kar jih ima Hollywood. Njegovi filmi so vsak zase posebna mojstrovina; nekateri (Ognjeni poldan) dosegajo celo umetniški vzpon. Njegovo ime torej, združeno z imenom Andrev Hepburn, je dajalo gotovost, da je tudi »Zgodba neke nune« velik film, vsaj ta'ko velik kot prejšnji. (Od tu do večnosti, Možje, Klobuk poln dežja). In res je tako. Zinnemann nas nikdar ne razočara, niti kadar obravnava najgloblje človeške probleme kot pri tem filmu.
Zgodba, sama na sebi preprosta, je vendar tako polna psiholoških momentov, da se nehote sprašamo, kako jo je bilo mogoče prenesti na platno. Ti momenti so v filmu prevladujoči in vsa zunanja zgodba je le sredstvo, da se ti jasneje prikažejo. Vsa leta notranjega konflikta, od noviciata pa do skrajne odločitve zapustiti redovni stan, skuša režiser prikazati v dve uri in pol trajajočem filmu. Ali mu to uspe? Popolnoma. V kratkih stavkih, v izrazu glavne junakinje je znal povedati, kako velik je bil njen notranji boj. kako veliko njeno stremljenje po popolnosti. Ko gre ta na koncu k spovedi in izrazi svojo odločitev, nas to nič ne preseneti, saj smo vedeli, da bo do tega prišlo. Ves film je samo pripravil ta skrajni korak; čutili smo, da konec ne bo mogel biti drugačen. Hvaležni smo Zinnemannu, da ni vpletel v film kake ljubezenske zgodbe, kar bi bilo marsikaterega režiserja sigurno zamikalo. Borba glavne junakinje je velika, vendar ni temu krivo nobeno zunanje dogajanje; boriti se mora le proti sebi, proti svoji notranjosti, k> se noče ukloniti. Prvi, ki razume, da ne bo nikdar dobra nuna, je zdravnik-brez-verec v Belgijskem Kongu, kamor so )° poslali kot zdravniško sestro. On ji s ta v' na dlan njene najbolj skrite misli, njen notranji boj. Zato ga ne mara poslušatii boji se njegovih besed, ki potrjujejo le to, kar že dolgo nosi v sebi: strah, da ne bo nikdar premagala same sebe.. Zato se , noče vrniti v Belgijo, ko zboli za jetiko. Tu v Kongu je njeno življenje tako intenzivno, da njena notranjost nekako počiva« čeprav nikdar ne miruje. Toda kaj bo, če se spet vrne med stene samostana, kjer mora ostati sama s seboj, sama s svojo borbo? Ko se vrne v Evropo, se začne v njej vedno bolj oglašati zavest, da ona ni izbrana za tisti poklic. A pravi in dokončni odgovor dobi šele takrat, ko j* Nemci ubijejo očeta. Tedaj ne more v sebi zatreti sovraštva, ki ga čuti do njih in tedaj tudi ve, da je njene dolgoletne borbe konec. Ta dogodek ji torej samo pripomore k dokončni odločitvi, do katere bi prej ali slej kljub temu prišla.
Vlogo nune, ki je zaradi predvsem psihološkega dogajanja posebno zahtevna-odlično podaja Andrey Hepburn. Ze sam0 njena dovršena interpretacija bi zadosti vala, da bi bil ta film velika mojstrovina-Vživela se je z vsemi silami v vlogo glavne junakinje. Njene čudovite oči razodevajo do najmanjših odtenkov, kaj se dogaja v njeni nemirni duši. Zato ji ni po- I trebno veliko besedi za njeno izpoved. Že sam izraz njenega obraza razodeva notranji konflikt skozi vsa leta, ko hoče preganjati samo sebe, dokler na koncu sp^ zna, da je boj močnejši od nje in da bo iz tega boja nikdar izšla zmagoslavna-
Velik del filma so snemali v Belgijske^1 Kongu. S tega vidika je tudi zelo zani' miv kot dokumentar, saj nam v kratkih potezah prikaže življenje tamkajšnjega prebivalstva. Toda vse zunanje dogajanj® je le okvir, v katerem je osredotočen0 notranje življenje glavne junakinje. to življenje je prikazano do najmanjši odtenkov, brez vsakršne pretiranosti prisiljenosti. Sicer pa tudi celoten filh1’ v svojih prizorih kot v svojih dialogih' nima ničesar, kar bi bilo odveč, kar h' hotelo biti le gola zunanja predstava. ^ za to gre zasluga predvsem ZinnemanIll,, temu velikemu režiserju, ki je s tem & mom ustvaril še eno mojstrovino in tak0 pomnožil število svojih velikih del. govo izkušeno oko je že vnaprej videl0' katera igralka bi bila primerna za zah tevno vlogo nune. Ni se zmotil v svol1 izbiri. Andrey Hepburn ga ni razočara'3, kakor ni razočarala občinstva.
Film je primeren za odrasle.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp03
trgovski L 20, osmrtnice L 30, več ?
davek na registrskem uradu. ____________
Odgovarni urednik: msgr. dr. Fr. tA°^ Tiska tiskarna Budin v Gorici
I
leti
up
lav
bli
nil
vil
po
pa
uv
sla
Lji
je
izd
nil
mi
de
ni;
spi
lat
sle
ali
dii
pr
tei
nit
To
pr
zai
ni:
za
ba
po
ra
dn
zei
je
Ali
tu
ob
te<
go
ka
vo
Ijt
tu
nii
ne
ko
K<
kc
bi
bo
Pr
kr
in
dc
Je
bi.
In
za
so
Je
hc
Vc
C«
rc
di
kt
Sc
ki
»1
In
U
rj
n<
SC
ti
ti
K
A
n
b
h
d