SRBSKI PREVODI CANKARJEVIH DEL 1900-1940
Do druge svetovne vojne so v srbščino večinoma prevajali Cankarjevo kratko pripovedno prozo. Prvi prevajalci Cankarjevih del so bili študenti profesorja jugoslovanske književnosti na beograjski univerzi Pavla Popovica: Miloš Ivkovic, Uroš Džonic, Ljubica Jankovic in Božidar Kovačevic. Avtorji srbskih prevodov so bili tudi Slovenci (Vladislav Fabjančič, Tone Potokar) in Hrvat Niko Bartulovic. Profesorja Pavla Popoviča in njegove študente je s Cankarjem povezovala težnja po združitvi jugoslovanskih narodov. Srbi so začeli prevajati Cankarjeva dela še v času njegovega življenja, tako da je število njegovih prevedenih del in ponatisov veliko. V literaturi je malo podatkov o zgodnejših srbskih prevodih (Vučenov 1977: 270) in o prvih prevajalcih.
Predavanja o slovenski književnosti je na Filozofski fakulteti v Beogradu uvedel profesor Pavle Popovic (1868-1939) šolskega leta 1907/1908 ob pouku slovenskega knjižnega jezika (Džonic 1940: 127). Popovic se je leta 1905 mudil v Ljubljani, da bi se naučil slovenščine. Bil je pobudnik za študij jugoslovanske književnosti kot celote in je spodbujal svoje študente k prevajanju slovenske književnosti v srbščino. V letih 1905-1906 je bil urednik Srpskega književnega glasnika (1901-1914; 1920-1941), revije, ki je imela jugoslovanski značaj.
Popovic je med prvo svetovno vojno pripravil knjigo Jugoslovanska književnost, ki naj bi pokazala enotnost jugoslovanskih narodov. V knjigi, ki je do leta 1931 doživela šest izdaj, je o Ivanu Cankarju napisal, da je eden »najboljših jugoslovanskih romanopiscev in pripovednikov. Je močen talent in izrazita individualnost. Njegova dela, čeprav imajo določene modernistične pomanjkljivosti, so zelo dobra, tako v kompoziciji kakor v stilu.« (Popovic 1918: 142) V knjigi Ogled o jugoslovenskoj književnosti o Cankarju piše, da »je največje ime med modernimi pisatelji, gotovo klasik med njimi.« (Popovic 1934: 101)
Osredotočili se bomo na zgodnejše srbske prevode Cankarjevih del do leta 1940, ko so bili kulturni stiki in prevajanje med obema narodoma v razcvetu.
Prvi v srbščino prevedeni Cankarjevi deli sta bili drama Jakob Ruda (Jovic 2002: 120) in povest Potovanje Nikolaja Nikiča.1 Prevedel ju je srbski jezikoslovec in diplomat Miloš Ivkovic. Prevod drame Jakob Ruda je ostal v rokopisu in ni ohranjen. Do uprizoritve na beograjskem odru ni prišlo, čeprav je bila napovedana. Ivkovic je prevedel tudi Cankarjeve črtice Ena sama noč,2Mrtvi nočejo3 in Pred ciljem.4
1	Putovanje Nikolaja Nikiča, Zora (Mostar) 6 (1901), 293-314.
2	Jedna jedina noč, Brankovo kolo (Sremski Karlovci) 7 (1901), 714-18.
3	Mrtvi nece, Zora 6 (1901), 210-11.
4	Pred ciljem, Kolo (Beograd) 3 (1902), 4, 207-15.
108
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 1, januar-marec
Prva, v Beogradu prevedena in objavljena Cankarjeva knjiga so bile Vinjete. Izšle so, ko je bil Cankar nekako na sredini svoje književne poti.5 Ivkovic je za to knjigo prevedel novele in črtice Ena sama noč, Matilda, Moja miznica, V pozni jeseni, Mrtvi nočejo, O človeku, ki je izgubil prepričanje.
Miloš Ivkovic (1880-1950) je končal gimnazijo v Sremskih Karlovcih in slovansko filologijo na Veliki skali v Beogradu. Bil je gimnazijski profesor v Beogradu in od leta 1920 honorarni profesor v Skopju (Popovic 1928: 12). Na pobudo srbskega jezikoslovca Aleksandra Belica se je začel ukvarjati z jezikoslovjem in objavljal v revijah Južnoslovenski filolog, Revue de Phonetique, Revue des études slaves. Objavil je tudi več literarnozgodovinskih prispevkov o slovenski književnosti v Srpskem književnem glasniku. Poznan je kot prevajalec F. M. Dostojevskega, kot avtor prvih prevodov del Ivana Cankarja pa ne.
Leta 1906 je v reviji za književnost EpanKoeo koro izšel prevod odlomka iz Cankarjevega romana Nina.6 Avtor prevoda je bil Lj. Zlataric, o katerem ni biografskih podatkov.
Uroš Džonic (1887-1968), študent Pavla Popovica, je leta 1908 prevedel Cankarjevo črtico Iz predmestja.7 Džonic je leta 1910 končal študij srbske in jugoslovanske književnosti na Filozofski fakulteti v Beogradu (Popovic 1929: 973). O literaranem delu Ivana Cankarja piše:
Cankar ni pisal dolgih zgodb. Bil je v bistvu lirična narava, pesnik in impresionist, ki je gledal ljudi in dogodke na svoj način. Cankar je nasplošno sovražil gospodje, birokrate, lažne patriote. Ljubil je in imel sočutje do revnih, nesrečnih, ljubil je vse tiste, ki so trpeli zaradi krivice tako od Boga kot od ljudi. Cankarjevo pripovedno prozo odlikuje izreden stil. Bil je mojster slovenskega jezika. (Džonic 1926: 230).
V	reviji Slovenski jug je leta 1910 izšel srbski prevod Cankarjevih erotičnih pesmi, ki ga je opravil književnik Uroš Džonic: Prošla si kraj moga života / Šla si mimo mojega življenja, Odande gde spava jasno sunce / Od tam, kjer spava jasno sonce, O ne, ne idi više odavde / O ne, ne hodi več od tukaj, Zavejala je zima po mojim vrtovima / Zavela je zima po mojih vrteh, Noč ulazi u moju tihu sobu /Noč prihaja v mojo tiho sobo, Intermeco u nebesima / Intermezzo v nebesih.8 V teh letih je Džonic objavil še prevode Cankarjevih črtic Krona, Ada, Kurent, Tuja učenost9 in Ena sama noč.10
V	prevajanju Cankarjevih del v srbščino je sodeloval slovenski kulturnik Vladislav Fabjančič (1894-1950), ki je leta 1917 objavil Cankarjeve novele Za krstom, Jakovljevo zločinstvo, Kovač Damjan, O domovino, ti si kao zdravlje, Priča o dugačkom nosu,
5	Bu^eme (npeB. ca cjoBeHaiKor Maiom HBKoBuh), Eeorpag: Kftu^apH^a Eo^a O. ^aiuh, 1907.
6	Huua, EpaHKoBo kojto 11 (1906), 1534-42.
7	Iz predgrada (prevod Uroš Džonic), ZabavnikSrpske književne zadruge (Beograd) 7 (1908), 4-6, 1-16.
8	Iz slovenačke lirike Ivana Cankara (prev. Uroš Džonic), Slovenski jug (Beograd) 7/12 (1910), 95-96.
9	Tuda nauka (prev. Uroš Džonic), Slovenski jug 7/38 (1910), 303-304.
10	Jedna noč (prev. Uroš Džonic), Slovenski jug 9/36 (1912), 287-88; 9/37 (1912), 296.
Pavle Jovič: Srbski prevodi Cankarjevih del
117
Dobro došli.11 Fabjančič je študiral na tujih univerzah, tudi v Beogradu, in je bil od leta 1914 prostovoljec v srbski vojski, udeležil se je umika skozi Albanijo (Jovič 2008: 66). Delal je pri Srbskem zunanjem ministrstvu v Ženevi, kjer je bila natisnjena omenjena knjiga.
Leta 1923 se je v prestižni književni reviji Srpski književni glasnik pojavil prevod Cankarjeve črtice Njen grob izpod peresa pesnika in esejista Božidarja Kovačeviča.12 Božidar Kovačevič (1902-1990) je končal študij jugoslovanske in srbske književnosti na Filozofski fakulteti v Beogradu pri prof. Popoviču. Naslednje leto je bil objavljen novi prevod iste črtice v književnem mladinskem listu Venac (izhajal v Beogradu od leta 1910).13
Srbska etnomuzikologinja in folkloristka Ljubica S. Jankovič (1894-1974) je končala jugoslovansko in primerjalno književnost leta 1920 na Filozofski fakulteti v Beogradu pri profesorju Pavlu Popoviču (Rakočevič 2009: 289). Ukvarjala se je posebej s slovensko književnostjo (Jankovič 1928, 1931). Prevedla je Cankarjevi črtici Zaklenjena kamrica14 in Pobratimi.15 Njen prevod Cankarjeve črtice Desetica je večkrat natisnjen.16
Srpska književna zadruga je leta 1930 objavila nekaj obsežnejšo Cankarjevo prozo pod naslovom npunoeemKe Heana HKapa v srbskem prevodu hrvaškega publicista Nika Bartuloviča in Ciča Čičin Šaina.17 Tu su pripovedi Hlapec Jernej in njegova pravica, Hiša Marije pomočnice in črtice V mesečini, Šivilja, Peter Klepec, Skodelica kave, Vrzdenec in Firbec. Na začetku knjige je Bartulovič podal očrt Cankarjevega dela: »Cankarjevo delo je plod nenavadno poudarjene individualnosti. Cankarjeva izvirnost je v osebnem pogledu na življenje.«
Niko Bartulovič (1890-1943) je bil dramski pisec in publicist. Končal je študij na Filozofski fakulteti v Pragi in Gradcu. V letih 1930-1941 je živel v Beogradu in se ukvarjal s književnostjo in publicistiko. Bil je pripadnik Organizacije jugoslovanskih nacionalistov (JaKnh 1972).
Pri Zadrugi Profesorskega društva so leta 1933 izšle Pripovetke i crtice Ivana Cankarja v prevodu slovenskega kritika in publicista Toneta Potokarja (1908-1985), ki je več let živel in delal v Srbiji.18 Kot dober poznavalec južnoslovanskih jezikov je pred drugo svetovno vojno od leta 1930 do 1941 napisal več kot 300 kratkih člankov
11	Vladislav Fabjančič, Za krstom, Ženeva: Štamparija Jugoslovenske kulture, 1917.
12	Njen grob (prev. Božidar Kovačevič), Srpski književni glasnik (Beograd) 9 (1923), 498-501.
13	Njen grob (prev. H. P. Miloševič), Venac (Beograd) 10/4-5 (1924/1925), 305-308.
14	Zatvorena odajica (prev. Ljubica Jankovič), Glasnik profesorskog društva, 2 (1922), 62-63.
15	Pobratimi (prev. Ljubica Jankovič), Letopis Matice srpske (Novi Sad), 314 (1927), 256-58; Iz slo-venačke književnosti, 7.
16	Desetica (prev. Ljubica Jankovič), Letopis Matice srpske 314 (1927), 252-55; Iz slovenačke književnosti, 81-85; Amerikanski Srbobran (Pitsburg), 104-10.
17	'uho HnhHH fflaHH, Hhko EapTyjjoBHh, npunoeemKe Heana U,anKapa, Eeorpag: CpncKa KftH^eBHa 3agpyra, 1930.
18	Pripovetke i crtice (prev. Tone Potokar), Beograd: Zadruga Profesorskog društva, 1933.
108
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 1, januar-marec
za jugoslovanske revije in časopise in je veliko prispeval k medsebojnem poznavanju jugoslovanskih narodov na področju književnosti in kulture (Jovic 2008: 33).
Pred drugo svetovno vojno je literarni zgodovinar in univerzitetni profesor Krešimir Georgijevic (1907-1975) objavil prevod Cankarjevih novelistično oblikovanih črtic, zbranih v knjigi Moje življenje.19 Na začetku knjige je predstavil Cankarjevo življenje in delo: »Cankar je slavil zmago Srbije in izrazil vero v ustvarjanje jugoslovanske države, ki mu je prinesla zapor in preganjanje, pa tudi bolezen, ki ga je kmalu pripeljala do smrti ob koncu vojne.« Georgijevic je bil je redni profesor hrvaške književnosti na Filozofski fakulteti v Beogradu. Prevajal je iz češkega, slovaškega, slovenskega in poljskega jezika (,3yKHh 2006).
Po letu 1945 so se s prevodi Cankarjevih del v srbščino največ ukvarjali spet študenti profesorja Pavla Popovica: Buza Radovic, Roksanda Njeguš in Dora Pilkovic. Pridružila sta se jim raziskovalca in prevajalca, ki sta bila študenta profesorja književnosti Dimitrija Vučenova (1911-1986), Marija Mitrovic in Milorad Živančevic. Dela Ivana Cankarja so poznana in prevajana v Srbiji tudi danes.20
Pavle Ratko Jovic phpjovic@rcub.bg.ac.rs
Viri in literatura
France Bernik, 1983: Tipologija Cankarjeve proze. Ljubljana: CZ, 1973.
France Bernik, 1989: Črtica - temeljna oblika Cankarjeve proze. Ivan Cankar: Podobe
iz življenja in sanj. Ljubljana: MK. 507-21. France Dobrovoljc, 1972: Ivan Cankar. Leksikon pisaca Jugoslavije. Novi Sad:
Matica srpska. 403-17. Mnpoc^aBa	2006: reoprnjeBnh KpemnMnp. CpncKH 6norpa$CKH penHHK, 2.
Hobh Cag: Mam^ cpncKa. 658-59. Uroš Džonic, 1926: Ivan Cankar. Kalendar narodne odbrane za prostu 1926. Zagreb:
Hrvatski štamparski zavod. 230-38. Uroš Džonic, 1940: Pavle Popovic. Godišnjica Nikole Cupica, knjiga 49. Beograd:
Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije. ToMHC^aB jAKm, 1972: EaprynoBHh HHKO. .H£KCHKOH nnca^ Jyroc^aBHje, I. HOBH
Cag: Mai^a cpncKa. 167-69. Ljubica Jankovic, 1928, 1931: Iz slovenačke književnosti. Beograd: Zadruga Profesorskog društva.
Pavle Jovic, 2002: Prvi prevodi Cankarjevih dram. Slovenska dramatika. Ur. Mateja
Bartol Pezdirc. Ljubljana: FF (Obdobja, 31). 119-26. Pavle Jovic, 2008: Slovenci v Beogradu. Beograd: Samozaložba.
19	HBaH ^HKap: npunoeemne (prev. KpemHMHp reoprajeBHh), Eeorpag: 3agpyra npo^ecopcKor gpymTBa, 1940.
20	Ivan Cankar: Sluge (Hlapci), prevod Marije Mitrovic, Beograd: Beogradski centar za ljudska prava, 2016.
Pavle Jovič: Srbski prevodi Cankarjevih del
119
Ivan Lah, 1931: Cankar Ivan. Ottuv slovnik naučny nove doby, II. V Praze: J. Otto. 839-40.
Pavle Popovic, 1918: Jugoslovenska književnost. Cambridge: University Press.
flymaH nonoBHft, 1929: ypom yoHnh. HapogHa eH^HK0^egHja cpncKO-xpBaTCKa--cjOBeHaHKa, IV 3arpe6: BH6jH0ipa$CKH 3aBog g.g.
narae nonoBHS, 1934: Orjieg o jyrocjOBeHCKoj K&H^eBHOcra. Beorpag: K&nmpHnua re^ KoHa.
Tone Potokar, 1977: Cankar v srbohrvaščini. Ivan Cankar v prevodih. Zbornik društva književnih prevajalcev Slovenije. Murska Sobota: Pomurska založba. 17-20.
Selena Rakočevic, 2009: Jankovic S. Ljubica. Srpski biografski rečnik, knjiga 4. Novi Sad: Matica srpska. 289-90.
Univerzitet u Beogradu, 1921: Program predavanja za letnji semestar 1920/21 školske godine. Beograd: Knjižarnica Gece Kona. 16.
Dimitrije Vučenov, 1977: Delo Ivana Cankarja v srbskem kulturnem injavnem življenju. V areni življenja: Ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja. Ljubljana: Komunist.