dr. edvard Kovač, poizkus umetniške uprizoritve trpljenja 233 dr. edvard kovač poizku S uMetni Ške uprizoritve trp Ljenja oB Škofje Lo ŠkeM pa Sijonu v pre Šernove M gLeda LiŠču v kranju f rancoski gledališki in filmski kritiki pravijo, da se velikih tem sme lotiti le ve- lik umetnik. Tako že na začetku ob kranjski gledališki uprizoritvi škofjeloškega pasijona nastane vprašanje, ali je jernej l orenci dovolj velik režiser, da se je lahko lotil uprizoritve starodavnega liturgičnega besedila, ki je danes prek unesca priznan kot svetovna kulturna dediščina. n ajbrž se je tega dobro zavedal tudi režiser, zato se je odločil, da bo na oder postavil le en vidik pasijona, to je trplje- nje sámo. Vendar se je tega vprašanja lotil bolj v luči svetovnih mitov trpljenja in pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 234 arhetipov stisk. s tem pa se je odrekel svojstvenemu krščanskemu pojmovanju trpljenja, to je svetlobi odrešenja, kar pa zgodovinski škofjeloški pasijon vseka- kor je. z ato bi se temu nesporazumu lahko izognil, če bi svoji pogumni umetni- ški postavitvi dal drug naslov, npr. po navdihu besedil š kofjeloškega pasijona. ko enkrat sprejmemo, da ne gre za pravi škofjeloški pasijon, lahko začne- mo gledati predstavo kot zanimivo umetniško iskanje in uprizarjanje najglobljih stisk človeka, ki se poslužuje tudi biblične metaforike in besedila kapucinskega patra r omualda. besedilo dobi vlogo zbora iz grške tragedije, ki opazuje dogod- ke na zemlji in jih komentira, ali pa je odmev iz nekega drugega sveta, ki bi naj pomagalo razumeti scene greha, zla in trpljenja. prav to vlogo zborovskega reci- tativa iz klasične tragedije opazimo v začetkih l orencijeve dramaturške zasnove, ko igralci preko stojal za glasbene partiture berejo izseke besedila š kofjeloškega pasijona. moramo reči, da to naredijo na zelo spoštljiv način, posebno recitacija d arje r eichman je občutena. Vlogo zbora še bolj poudari resnično predvajanje zborovskega petja postne pesmi o ljsko goro…, ki razkrije vso svojo dramatič- nost, ko se s samostojnim petjem oglasi otroški glas, saj je trpljenje otroka naj- težje doumljivo. d ramaturška zasnova na piedestalu najprej izpostavi podobi a dama in eve ter zvočno opozori na izgubo raja. č etudi ju mora ob tej tragediji človeštva rež- iser razgaliti, to stori na spoštljiv način, kot so to delali kiparji na pročeljih sre- dnjeveških katedral. potem pa pride do zanimive zamisli, da se tako a dam kot eva preobrazi- ta v lik k ristusa. Ta gledališka zasnova sledi misli apostola pavla, da je k ristus, odrešenik, postal drugi a dam. k ristus prevzame nase trpljenje vsega človeštva, zato podobe človeškega trpljenja ne ponazarja samo stari a dam, ampak tudi eva. o ba potem dvigneta svoji desnici in skupaj predstavljata roki križanega. V igro vstopi tudi angel, ki prek ženske vloge pokaže milino in sočutje. g lavnina drame je prikazovanje samega trpljenja. pri tem drama išče uprizo- ritve iz zgodovine umetnosti. z ato se ustavi pri opisu srhljivih golih taboriščnih teles, ki jih je naslikal svetovno znani slovenski slikar z oran mušič, opisuje tudi slikarske uprizoritve križanja flamskih mojstrov, ki so prav tako znani po prika- zovanju telesnega trpljenja. Toda največji poudarek dramaturg matic starina in režiser l orenci dasta prav kretnjam trpljenja in gibom stisk a dama in eve, ki so res pretresljivi v iz- vedbi d oroteje n adrah in blaža s etnikarja. Tisti, ki trpi, tega ne more povedati z besedami. z ato jima je režiser prelepil usta. Toda ječanje iz njunih ust vendar prihaja in nihče ga ne more ublažiti. n e zvemo pa, od kod je vzeta zelo nazorna razlaga samih telesni brazd pri bičanju, ki so ga prakticirali rimski vojaki. Tudi ne tega, kdo je podal zelo natan- dr. edvard Kovač, poizkus umetniške uprizoritve trpljenja 235 čen in naturalističen opis fizioloških sprememb, ki nastopijo ob križanju, od raz- tezanja mišic do zadušitve v krčih smrti. o bčutek krutega realizma filma mela g ibsona se ponuja kar sam. o b sklepu poslušamo recitativ iz konca škofjeloškega pasijona; to so misli T omaža k empčana. u prizoritev prešernovega gledališča je izbrala lepe odlomke o ljubezni. k akor, da bi hotela poudariti a ntigonin stavek: «d a ljubim, sem na svetu.« postaviti na oder celotno procesijo križevega pota, se pravi pasijon, je nemo- goče. r ežiser bi se lahko odločil le za nekaj postaj, a odločil se je za eno samo, za križanje. Vse ostale so izražene le kot napovedi. Toda v krščanskem verovanju je vendar križ tudi pot k vstajenjski svetlobi, a tokratna uprizoritve tega na na- kazuje. a prav iz te bistvene vsebine krščanskega verovanja je izšel zgodovinski š kofjeloški pasijon. Tokrat ostajamo pri pretresljivem prikazu trpljenja. u metnost bo vedno sku- šala izraziti tisto, kar je vsem ljudem skupno; to so bolečina, stiska in trpljenje in pri tem ponudila svoje vrhove. Tudi kranjska uprizoritev je zelo zanimiva in na trenutke umetniško vrhunska. Toda to so človekova izkustva, prek katerih segamo v absolutno skrivnost. z ato se bodo glasba, slikarstvo, knjige pa tudi gledališče venomer vračali k poskusom, kako jo izraziti. k rščansko izročilo pa bo poleg tega ostalo pozorno do tistih »razpok«, od koder uhajata svetloba in upanje, in temu se ne more odreči.