C. K. pošti! Jfedostuvljene številke je poslati administraciji ,,12iseiibahuer‘% Dunaj V. Zeiitagnsse .). Štev. 5. V Trstu, v torek 1. marca 1910. Leto III. P*0 VODI POTK SVOBODI ? (K njegovi sedemdesetletnici, 22. februvarja.) •'V' & ZCLEZnICnR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL1CHCEV A V G U S T Naročnina za celo leto .... 4-40 K za pol leta............2‘20 K za četrt leta .... 1*10 Posamezna številka 18 vin. B E B Ljubljenec nemškega delavstva, Avgust Bebel, je praznoval dne 22. februvarja svoj sedemdeseti rojstni dan. Zares lepa starost. A razven belih las in osivele brade nima Bebol ničesar na sebi, kar bi izpričevalo njegovo visoko starost. Malokdo ima krasni dar, ki je dodeljen Beblu v veliki meri: Premagovati nasilstvo let in ohraniti se mladega tudi v starosti. Znal je ostati mlad na duhu v letih, ko hočejo drugi duhovi uživati pokoj. Kdor ima priložnost, pogovarjati se ž njim v ožjem krogu, ali pa slišati ga stoječega na govorniškem odru, kdor čita, kar poteče še danes iz njegovega peresa, je o&upel in zazdi se mu, da so se leta ustavila pred tem vojakom revolucije. Enak ogenj kakor prej, gori še danes v njegovi duši. Beblova sedemdesetletnica ni le spominski dan nemškega delavstva, temveč praznik socijalne demokra-- cije vsega sveta. Vsak delavec pozna ime tega prvoboritelja in njegove zasluse za razvoj delavskega gibanja. Mnogo mož je dal nemški prole-tarijat mednarodni armadi za osvoboditev sveta. Kot plod svojega globokoumnega znanstvenega razis-kavanja gospodarskih zakonov je dal Karl Marx moderni socijalni demokraciji teoretični temelj Friderik Engels mu je pomagal pri delu in ga je nadaljeval, Ferdinand Lasalle je s svojo ognjevito agitatorsko besedo in s svojim velikim organizatorskim talentom vnel ogenj bojevitosti v tisočerih delavskih srcih. Delo vseh teh mož je bilo plodovito ne le za nemški proletarijat, temveč deloma neposredno, deloma posredno za delavstvo vsega sveta. Vsi so že odšli iz tega življenja. Sledil jim je tudi stari Liebknecht in danes je Bebel glavni predstavnik nemške socijalne demokracije, najbolj znan med sodrugi in nasprotniki, zrastel s-stranko kakor veja z deblom. Zlasti v nemškem državnem zboru velja ime Bebel toliko, kakor ime socijalne demokracije. In kakor si je skoraj nemogoče misliti nemško delavsko stranko brez Bebla, tako nastaja občutek praznote, če si človek izkuša zamisliti nemški parlament brez njega. Bebla ljubijo delavci na Nemškem ; spoštujejo ga pa tudi nasprotniki. Nihče mu ne more očitati, da bi bil v poltitičnem boju rabil kdaj nepošteno, nedostojno orožje. Tudi v najhujši borbi je vedno strogo obiektiven, tako da so nelojalni nasprotniki celo včasi 1 obirali njegove besede, im teči jih politično : izrabljati sebi v prid. Seveda je to bilo mogoče le na ta način, da so iz celot trgali posamezne stavke in odstavke, torej povedali samo košček resnice, kar je v mnogih slučajih enako laži. Zlasti klerikalizem se je rad posluževal tega sredstva; Bebel je bil namreč, dasi odločilen in načelen nasprotnik ultramontanizma in centruma, vendar tako j pravičen, da je priznaval zasluge, ki si jih je včasi pridobivala cerkev; s takim poštenim priznanjem so se potem klerikalci bahali, kakor da velja hvala vsemu sistemu; obsojajočo kritiko so pa previdno zamolčevali. Polovičarski prijatelji socializma so radi Bebla predstavljali kot »ortodoksnega« in »dogmatičnega« socialista, kot človeka torej, ki je prisegel na gotove nauke, pa potem slepo veruje vanje in oznanja kakor svete dogme. Tako pa more soditi le tista površnost, katere je v buržoaziji stokrat več j nego temeljitosti. Avgust Bebel je preživel najhujše čase nemške socialne demokracije, vso dobo Bismarkovih protisocialistovskih zakonov z neusmiljenimi progoni in z divjo policijsko brutalnostjo. In v njem se je tedaj utrdila bojevitost, ki je potem neštetokrat uganjala sovražnikom strah v kosti. Nikdar ga pa njegova značajna odločnost ni zaslepljevala in nikoli ni napravila iz njega sta-rokopitneža Bebel je bil vedno učitelj pa tudi učenec. Čvrsto uprt je njegov pogled v sijajni cilj socijalizma in njegova vera v končno zmago je neomajna. Kdor ga je le enkrat slišal govoriti, se je moral prepričati, da je njegovo zaupanje v krasno, svobodno bodočnost delavskega razreda enako zavesti in znanju. Ali njegove oči so vedno odprte za današnji dan in njegove potrebe. To se lahko spozna iz mnogih njegovih spisov, iz njegovega delovanja v nemškem parlamentu in tudi iz njegovih nastopov na mednarodnih socialističnih zborih. Svoje čisto mednarodno mišljenje je Bebel pokazal tudi s svojim od ločnim boječi zoper politiko, ki jo vodi pruska, odnosno nemška vlada proti Poljakom. S peresom in z govorom se je bojeval za enake pravice narodov in mnogo njegovih izrekov bi lahko naveli, katerih bi se vsak zatirani narod lahko poslu-žil zoper svoje zatiralce. Tudi pravice zatiranja nekulturnih afričan-skih narodov ni nikdar priznal, brezobzirno je zaradi tega vedno pobijal nemško kolonialno politiko. Tako je sedemdesetletnica Beblova res radosten dan ne le za nemški proletarijat. temveč za zavedno delavstvo vsega sveta, ki želi sebi dobro, želeče Avgustu Beblu na današnji dan iz vsega srca še mnogo, mnogo let.! ^ $ * Avgust Bebel je bil rojen dne 22. . februvarja 1840. v Kelmorajnu (Koln). Izučil se je za strugarja in se jc že v mladih letih zanimal za delavska vprašanja. Leta 1860. je prišel kot pomočnik v Lipsko. Tam se je seznanil z raznimi agitatorji, ni pa še prišel v socijalno-demokratični krog. Njegova največja želja je bila takrat, postati samo-stalen To mu je delalo velike težave, zakaj Saško.je pač leta 1863 vpeljalo obrtno svobodo, toda on je v Lipskem veljal za ino-zemca in si je moral šele za 150 tolarjev, kar ie bilo v tistem času zanj mnogo denarja, kupiti saksonsko državljanstvo. Leta UREDNIŠTVO se nahaja v Tritu ulica Boschetto, 5 HZZZ Telefon 15/0. . UPR AVNIŠTVO Dunaj V. — Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o E E. 1864. je postal mojster in je moral kmalu izkusiti vse gospodarske bridkosti tega stanu, tembolj, ker so ga drugi mojstri sovražili zaradi njegovih poizkusov, izboljšati svojim pomočnikom položaj. Dajal jim je nekoliko boljšo plačo in delali so pri njem pol ure manj, kakor pa pri drugih mojstrih. Brez kapitala je bilo že tedaj skoraj nemogoče izhajati. Ivo so pa podjetniki izpoznali njegovo delovanje mod delavstvom, kjer je leta 1865 postal predsednik iipskega delavskega izobraževalnega društva in član stalnega odbora nemških delavskih društev, so dosegli, da se je njegova delavnica skoraj bojkotirala. Še hujše je postalo v letih 1870 in 1871, ko vsled vojne skoraj ni bilo dela. Pozimi sredi vojne je prišel v preiskovalni zapor, kjer je sedel 102 dni. V tem času je delo popolnoma usahnilo. Že leta 1867 je bil Bebel v okraju Gla-chau Meerane izvoljen v tedanji severonemški parlament, leta 1871 pa v novi nemški državni zbor. Od leta 1869 je bil sotrudnik lista » Der VolkstaaD v Lipskem. Po končani vojni so se gospodarske razmere izboljšale. Milijarde, ki so prišle iz Francije v Nemčijo, so dajale nekaj časa tudi malim obrtnikom zaslužka. Zato so se pa poostrili politični boji. Bebel si je bil že priboril socijalno-demokratično izpoznnnje. Javno je že izražal svoje simpatije za pariško »Komuno« in z vso svojo zgovornostjo je kritiziral Bismarkovo politiko, zlasti pa, da je Franciji vzel Alzacijo in Loreno. Za-raditega nastopa je bil obtožen veleizdaje in lipsko porotno sodišče 'ga je dne 26. marca 1862 sočasno z Liebknechtom obsodilo na 2 leti trdnjave; dne 6. julija je pa dobil še 9 mesecev ječe radi razžalitve nemškega cesarja. Dvaindvajset mesecev je odsedel v trdnjavi Hubertusburg. Pozneje so ga nemška sodišča še večkrat preganjala in vsega skupaj je v nemških ječah preživel blizu 5 let. Te čase je vedno rabil za pisateljska dela, odnosno za pisateljske priprave. Leta 1889 je popolnoma opustil kupčijsko življenje ter se je popolnoma posvetil pisateljevanju, radi česa se je tudi leta 1890 preselil v Berlin. Najbolj znana je njegova v neštetih jezikih razširjena knjiga »Žena in socijaližem«. Izmed njegovih važnejših del je omeniti sledeča: »Nemška kmečka vojna z ozirom na najvažnejša socijalna gibanja srednjega veka«, »Krščanstvo in socijalizem«, »Moha-medansko-arabska kulturna doba«, »Nedelj- T U J E C. (Spisal F. S. Milovan.) Bilo je pozno v jeseni. Mrzel sever je pihal po golih poljih in travnikih in moril zadnje jesenske cvetke, ki so se še tu ih tam nahajale. Vsa narava je bila odeta z enolično otožno odejo. In kakor da bi tudi solnce žalovalo nad otožnostjo prirode, je skrivalo svoje obličje za gostimi, sivimi oblaki. Ptice so večinoma tudi že odšle proti jugu, in ničesar ni bilo, kar bi razvedrilo človeka in mu odganjalo otožne misli.... Vse je pusto in žalostno.... Nobenega živega bitja ni videti daleč naokoli -- in vendar.... Gori po klanc u se ziblje sključena človeška postava. Siv starček v obnošeni obleki, raztrganih čevljih s culico na hrbtu in palico v roki hodi z velikim trudom svojo pot. Mraz mu pretresa odrevenele ude in.videti je, da sc težko bojuje proti vetru in mrazu. Dospel je do vrha. Onemogel slabosti in velikega truda in sedel na kamen ob cesti in m61 otrple roke. »Oh, kako težavno je, se klatiti po svetu,« je vzdihnil. »In na stara leta.« — Globoko se je zamislil.... Porajali so se mu spomini na davno preteklost, na krasne dni zlate mladosti. Tem so se pridružili spomini skrbi in tiuda-polnih let.... sko delo«, »Charles Fourrier«, »O položaju pekovskih delavcev« itd. Njegovo zadnje delo so spomini, ki jih je izdal v dveh knjigah pod naslovom »Iz mojega življenja«. Njegova »žena« je doživela petdeseto izdajo. Iz raznih dežel in krajev so se poslale Beblu brzojavne in pismene čestitke. Tudi jugoslovanska socijalnc-demokratična stranka v tem ni zaostala in poslala je Beblu brzojavno čestitko k sedemdesetletnici. Socializem posameznika. Abditus: (Dalje.) Socijalizem zahteva torej poleg gmotnega preobrata tudi duševni preporod posameznika. Duševni preobrat kot važen pripomoček za splošni družabni preobrat, ki je mogoč šele takrat, ko je družba ekonomsko in duševno zrela zanj. Socialni preobrat je tedaj dvojen : Družabni in individualni. Brez tega harmoničnega hotenja socializem ni popoln. Zato pa nihče ne more biti enostranski in zahtevati socialne revolucije samo od onih, ki uživajo sadove kapitalistične nad-produkcije, temveč duševni preobrat v socializem je odvisen v prvi vrsti od tistih, ki jih naj socializem zastopa. S tem preobratom je dan pogoj do boljšega socialnega in družabnega razumevanja potreb socialnih celot. Socialna zakonodaja n. pr. temelji na tem duševnem preobratu posameznika, ki prihaja tako samizsebe do veljave. Ta duševni preobrat v socializem pa daje tudi možnost razumevati, da je socialna krivica le človeško hotenje vladati nad svojim bližnjim, III. Pogostoma lahko čujemo trditev, da je ^vsakdo socialist, ki 'stremi za tem, da si izboljša svoj gmotni položaj. Ta trditev je seveda napačna. Napačna že vsled tega, ker moram imeti vsaj svoj lastni nazor o tem, kakšna naj bi bila družba, ki je socialistna. Preje že sem formuliral stavek: Vsak je socialist, ki stremi za tem, da se podružabijo produkcijska sredstva, kot vseobče dobro. In še več. » » Spominjal se je, ko je še kot deček tekal po domači vasici, po poljih in livadah; ob potoku se je igral in-napravljal mline. V gozdu se je veselil ptičjega petja in ležeč v mehkem mahu sanjal o lepi bodočnosti. Prišli so resni dnevi. Ker oče ni bil premožen, je moral zgodaj med tuje ljudi, da si zasluži svoj kruh. Učil se je rokodelstva in v tem času prestal dosti gladu in zaušnic. Ko je postal pomočnik, so je podal na potovanje. Obhodil je mnogo dežela. Dokler je bil še mlad, so ga povsod radi sprejemali v delo, ko je pa prihajal vedno starejši, so se ga že branili in težko mu je bilo dobiti dela, Nazadnje se mu je vendar posrečilo dobiti stalno delo, s katerim si je prislužil komaj pičlo hrano in stanovanje in najpotrebnejšo obleko. A kaj je hotel! Zadovoljen je moral biti, da ga mojster ni pognal po svetu. Mbjster tega seveda ni storil iz človekoljubja, temveč le iz lastne koristi. Kje naj zopet dobi cenega delavca, če odpusti starca. Ta je delal dolga leta pri istem mojstru in se z velikim trudom preživljal, dokler ni popolnoma onemogel. Ko je videl mojster, da starec ne more več opravljati svojega dela, ga zapodil na cesto, čeravno mu je precej pogosto obetal, da lahko pri njem ostane do smrti. Bil je zopet na potovanju. Ker ga nikdo ni maral sprejeti, se je napotil v domovino, Socialist, ki stremi le za gospodarskim in administrativnim preobratom današnje družbe, ker je on sam gospodarsko onemogel, samo zaradi lastnega gmotnega položaja, jo socialist samo mipol. Zakaj izboljšajte temu čiovcku njegovo družabno stališče na kakršenkoli nesocialistični način in zavrgel bo brezobzirno svoje dosedanje družabno načelo. Omogočite na priliko takemu socialističnemu delavcu, -da gmotno pridobi s tem, da kazi stavko, in storil bo to nemudoma. Ali dajte mu priliko, da si izboljša svoj položaj s tem, da izda ali ogoljufa svoje tovariše, in ne bo pomišljal dolgo. Zato ima Tolstoj prav, ko pravi: »Srečamo civiliziranega ali navadnega, neomikanega delavca. Omikani delavec ne veruje v Boga in v njegovo postavo, ampak on pozna Marxa, Lasalla in zasleduje delovanje Bebla in Jauresa v parlamentih; ima krasne govore o nepravičnosti, o prilastitvi zemlje, produkcijskih sredstvih, eksistenci dedovine itd. Neomikani delavec pa ne pozna sicer nobenih teorij in veruje v trojico, izveličanje itd., a je ravno tako ogorčen proti zemljiškim posestnikom, kapitalistom ter ima ves vladajoči red za nepravilen. — Omogočite pa tema delavcema, omikanemu kakor tudi neomikanemu, da svoje stanje izpremenita s tem, da vstopita k kapitalistu v službo za visoko mezdo, ali da si kupita zemlje in si vstvarita delavnico z mezdnim delom in 999 od tisoč jih bo to storilo brez obotavljanja in bodo svoje zemljiške pravice ali pravice svojih delodajalcev bolj vneto zagovarjali, kakor rojeni zemljiški posestniki in kapitalisti«. V socialnih gibanjih sc toraj socialna zavest vse premalo poudarja, vsled česar je premnogokrat socialni razvoj enostransk in nepopoln. Novega življenja, ki ga zahteva stara družba z ene in socializem z druge strani, ne bomo pričakali, dokler posameznik ne izpozna potrebe svojega preporoda. Ne samo gmotnega, tudi duševnega preporoda! Načelo, da je sleharni dolžan dati družbi — državi, narodu, — to, kar se od njega zahteva, in po svojih individualnih zmožnostih tudi več, mora prodreti. Človek pa, ki hoče preporod družbe, ima dolžnost živeti najprej sam v mejah načela, ki ga za dobro izpozna. Vem, da pritisk današnje ekonomične organizacije v 90 slučajih izmed sto tega ne pripušča, a to ni nikaka opravičba, da bi vsaj v onih desetih slučajih ne napravil tega, kar sam dasiravno je že komaj hodil. Po dolgem trudu je prišel iz daljne tujine v domačo vas. A kako so ga tam sprejeli ? Bil je včeraj tani'. Nikdo ga ni več poznal in ko se je razodel staremu Juriju, ki je Životaril svoja stara leta v občinski ubožnici, sc je ta le še komaj spominjal starega znanca. Starec je hodil od hiše do hiše, pa nikjer ga niso hoteli sprejeti, lvonečno pride do velike, lepe hiše, na kateri mu je kazala črna tabla, da je tu občinski urad. Vstopil je. — Sprejel ga je sam župan, a nikakor ne ljubeznjivo. Ko je zvedel, kdo je tujec, se je razsrdil in ga pognal iz hiše rekoč: »Idi, odkoder si prišel. Takšnih potepuhov ne rabimo pri nas.« Starec je še enkrat skušal preprositi župana, a, vse zastonj. »Ge se na mestu ne pobereš, te s psi zapodim iz vasi. Ves čas se klatiš okrog, na stare dni pa prihajaš k nam.« V dno dušo so zabolele starca te besede. Ali se ni trudil svoj živ dan vedno le za'druge V In sedaj ko je popolnoma izžet, ga. pa poganjajo po svetu in ga psujejo. Počasi in popolnoma potrt je odšel iz domače vasi. Niti prenočišča mu niso privoščili. Navdajal ga je srd proti vsemu človeštvu. In vendar je to noč še našel zavetje. — s svojim delom in mislimi zahteva. To je tem lažje, ker se načela življenja, po katerih naj sj posameznik ravna, ne dado naučiti in ut? šablonizirati, temveč so le naraven | plod izkustev življenja posameznika To nas čisto naravno vodi do tega, da rešpektiramo svoje prepričanje tildi v vsakdanjem dejanju, j ne oziraje se na modo mase. Ta individualizem zahteva etike. Etični moment socializma pa je danes še zelo zanemarjen. In vedno bolj se čuti potreba socialne etike, ki jo nujno zahteva in tudi potrebuje socialno čuteče in misleče človeštvo. To že V3led ureditve razmerja med dolžnostjo in pravico. V socialni etiki, ki naj tudi omogoči socialno pravičnost, temelji velik del socialnega vprašanja in v njeni pomanjkljivosti tiči veliko socialno zlo. Do socialne etike pa drži ena sama pot: Splošna socialna naobrazba. (Dalje prihodnjič.) Bankerot nacijonalnega strokovnega gibanja. Od tistega trenotka, ko se je pojavilo močno moderno delavsko gibanje s smislu razrednega boja, je ono povzročalo podjetništvu vedno večjih skrbi in skušalo to mogočno kulturno gibanje spraviti v malomeščanski tir. Podjetništvu se je seveda zdelo najpripravnejše zajeziti to gibanje s tem, da je zaneslo vanje meščansko politiko in je s tem upalo izpodbiti predpogoje razrednih interesov. Tako smo prišli konečno do tega, da se je v Avstriji prebudil na novo nacijonalni šovinizem, da so poleg klerikalnih podrepnikov, krščanskih socijalcev pričeli tudi narodnjakarji vseh vrst z tako-zvanim narodnim delavskim gibanjem. Posebno drastično sc je to pokazalo na Češkem in tam smo tudi prvič videli neskončno ljubezen podjetništva za svoj narod, ki sojo dokazovali s tem, da so kar trumoma pristopali k narodnim delavskim organizacijam in jih preplavili ne samo s člani temveč tudi z gmotnimi sredstvi. Vsem nam so še živo v spominu časi, ko je severno-češko nemško-nacijonalno podjetništvo, z najhujšim terorizmom sililo svoje delavce v te, od podjetništva vzdrževane delavske organizacije. Ravno-to nasilje je pa bilo vzrok, da so zavedni delavci takoj spoznali, kam pes Zunaj vasi, tik gozda je borna bajtica, v kateri sameva stara Liza, znanka iz mladih let. Ta ga je sprejela pod streho in delila ž njim svojo borno večerjo. Za zajutrek mu reva razun koščka kruha ni imela ničesar ponuditi. A bil ji je iz srca hvaležen tudi za to darilce, ker je vedel, da mu daje blaga ženica kar premore. Kar ni mogsl najti pri premožnih, je našel pri revežu. Zjutraj se je zopet napotil po svetu. Domačija nima zanj koščka kruha, nima prostorčka, kjer bi zatisnil trudne oči. — Zares brit ki spomini..,. Milo se mu stori.... Trdosrčni prevzetneži ga preganjajo, reve pa ga sprejemajo.... Še so dobri ljudje na svetu — — a malo jih je — in le med reveži.... Posilil ga je spanec.... * * * Drugi dan so našli starca mrtvega ob poti. Našel ga je poštni sel, ki je bil obenem občinski sluga. Naznanil je novico občinskemu uradu. Ko župan to sliši, zarobanti rekoč: »Sedaj pa bodemo imeli še sitnosti s tem potepuhom. Ali ni mogel malo dalje iti, da bi vsaj v drugi občini umrl.« Na zadnji poti sta spremljala tujca le stari Jurij in Liza. Da, še so dobri ljudje na tem svetu, a ne med premožnimi.... taco moli, in viden pečat izdajalstva, ki ga ni bilo mogoče zbrisati raz čela, je povzročil, da vzlic vsemu pritisku, to gibanje ni doseglo nikoli onega upliva, ki je predpogoj uspešnemu delovanju. Tako neumen ni bil niti najnaivnejši indiferent, da bi ne spoznal protislovja v narodno delavskih organizacijah, ki so jih snovali in gmotno vzdrževali podjetniki, in katerim naj bi se pozneje postavilo po robu in zahtevale zboljšanj za svoje člane. To bi seveda pomenilo gmotno žrtev podjetnikov. Za tako neumne noben pameten delavec ni mogel smatrati podjetnike, da bi si gada gojili na lastnih prsih, pač pa je delavstvo takoj spoznalo nevarnost nastavljenih zanjk in je tej nevarnosti tudi obrnilo pravočasno hrbet. Narodnjakarska infamija je doživela poraz na celi črti in to potrjuje mož, ki je o stvari gotovo najbolj poučen in ki sedi, ne samo v osredni komisiji nemških društev delojemalcev, temveč je tudi prvi predsednik „državne zveze nemških železničarjev", namreč gospod Ferdo Ertl. Ta gospod piše v svoji brošuri „Uber die Hiirden“, da je bilo narodnjaško delavsko gibanje doslej popolnoma brezuspešno in da v takih razmerah niti misliti ni na daljni razvoj gibanja, To trditev utemeljuje s tem, da je bilo to gibanje otežkočeno radi tega, ker so m e š č a n s k o narodne stranke imele nanj preveč vpliva in je stalo pod njih jerobstvom. Gospodu Ertlu je namreč popolnoma jasno, da je nemško-nacijonalna stranka zmes najrazličnejših interesov, ki so včasih v največjem protislovju. Zato predsednik nemškonacijonalne strokovne zveze glede velikega upliva, ki ga imajo agrarci na nacijonalne, dobesedno tako le govori: „ Njih razred nima toliko smisla za blagostanje naroda, da bi uvaževal, da so oni posestniki največjih podjetij in da toraj oni v prvi vrsti potrebujejo, da se pospešuje industrija. Ta pa zahteva poleg dobre trgovske politike, ki pospešuje in podpira iz-I važanje, ludi še povzdigo koukurenčue možnosti, katere predpogoj je le nizka produkcijska cena. Te cene so pa le tedaj lahko nizke, če je poleg proizvajalne de-j lavne nnči nizka tudi razpečava, Delavne i moči pa ne morejo biti nizkih cen, če je življenje drago. Nizke cene življenskih potrebščin, se imenuje kot splošno sredstvo, ki bo pomagalo naši industriji na višek. Če bi nam pa agrarne zveze s tem ovirale, da bodo na ta način propadali oni sloji, katere oni zastopajo, potem ne pojdemo po odgovor k veleposestnikom, ki se sami imenujejo agrarce, temveč k kmetu, konzumentu, in k obrtniku, kateri vsi ravno tako rabijo • nizke cene živil in druzih vsakdanjih potrebščin, kakor delavec . . . .“ Gospod Ertl toraj z nami soglaša, da interesi delavstva nimajo zaslombe v meščanski politiki, toda je mnenja, da bi se to z vpeljavo splošne volilne pravice predrugačilo m pravi na strani 11 svojega spisa: j „ Takrat (pred volitvami) je mi- j slilo več naših vodilnih mož, med njimi jaz sam, da bo mogoče meščanske stranke so-cijalno radikalizirati in demokratizirati . . .“ Pa tudi ta nada se je izjalovila in zato gospod Erll žalostnim srcem konštatira: . Vendar delavstvo ne sliši ničesar o pospeševanju svojih socijalnih zahtev; da bi se pa družabno zbliževalo s meščanstvom, zato mu primanjkuje časa in tudi sredstev. Z vseh teh dejstev funkcijonar nemškonacijonalne strokovne zveze posnema, »da se od delavca vendar preveč zahteva, če se ga pripozna jednakovrednim samo pri raznih volitvah, ker to diši po nekaki milosti«. In ker je to spoznanje prodrlo »ne samo pri manualnem temveč tudi pri duševnem delavcu, je isto provzročilo g 'us do meščanske polilike med njimi«. To ,:o ravno vzrok, d- delavci v masah zapuščajo svoje organizacije. Priti temu v okom bi se po njegovem mnenju moglo le tedaj, če bi ' nemškonacijonalne organizacije ustanovile svojo lastno stranko in bi se odcepile od nadzorstva in vpliva oficijelne nemško narodne stranke. Mnenje gospoda Ertla se je tudi na zadnjem kongresu nemško-nacijonalnih strokovnih organizacij v Pragi vpoštevalo in z večino glasov sklenilo osnovati lastno politično nemško-nacijonalno delavsko stranko. Vsa zadeva je v toliko zanimiva, ker jasno dokazuje, da so razredni interesi vendar močneji, nego idealistična zmes pojmov, ki je pomešana z meščansko dema-gagijo. Gosp. Ertl in njegovi tovariši so bili morda poštenejši nego je to ljubo nacijonalni demagogiji. Iz treznega spoznanja nemško radikalnega vodje strokovnih organizacij je pa v prvi vrsti jasno posneti: da je fraza o nacijonalni jednoti, s katero se na političnih shodih dela voda, jednaka onemn strahu, ki je v sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni in da takoj zgine, če pride v do-tiko s socijalnimi dejstvi. Ne more se delati proletarske razredne politike, če se strokovno pošteno opravlja delo sedajnosti, ne da bi se prišlo v konflikt z interesi buržoazije. Gospod Ertl in njegovi tovariši v dunajski zvezi seveda mislijo; da bo to mogoče, če se nacijonalne delavsko gibanje osamosvoji. S tem pa zgubi nacijonalno strokovno gibanje vsako vrednost in postane igrača brez vsake realne podlage. Gosp. Dr. pl. Stranskv je napravil začetek, ko je odklonil vsako intervencijo za ,,državno zvezo nemških železničarjev«, zaradi tega, ker je baje predsednik te zveze puntar. ,,Nemškoradikalna korespondenca*1 je seveda tudi to početje proklela. Če se toraj gospodu Ertlu posreči nacijonalno delavsko gibanje očistiti in ga odstraniti od meščanskih elementov — seveda če se že prej njega, kot hujskača ne bo postavilo na cesto — petem je dosegel samo to, da bo v bodoče nacijonalno gibanje še bolj brezpomembno nego je bilo doslej. Izven velikega modernega razreda delavskega gibanja in odtrgana od svojih meščanskih protektorjev bo nova stranka, brez zaslombe in moči, toraj tudi brez vsakega ; vpliva v političnih in gospodarskih vprašanjih. Delavsko gibanje na nacijonalni podlagi mora končati v notranjem protislovju, ker skuša razredne interese zastopati tam, kjer mu manjka razredne jednote, toraj moči za resna dejanja. Zato je tudi spoznanje, ki ga gosp. Ertl pridiguje, le polovičarsko in ravno zato in mora začetek novega preporoda nacijonalističnega strokovnega gibanja, temveč začetek popolnega bankerota. To kar smo tukaj napisali glede nemško-nacijonalnega delavskega gibanja, velja v polni meri tudi za naše razmere in če postavimo mesto imena Ertl, Dr. Mandič, potem smo opisali vrednost slovensko-narod-nega delavskega gibanja tako, kakor ga je v resnici ceniti. Železniški minister— ljudski gospodar. Pred kratkim so se gospodu železniškemu ministru predstavili zastopniki združenih organizacij, kakor smo že poročali in o tej priliki je gosp. pl. 1 Vrba označil tudi svoje mnenje o vzrokih draginje. Ko se je namreč poslanec sodr. Tom sc hi h, skliceval na vedno naraščajočo draginjo, je gosp. pl. IVrba dejal, da je to posledica povišanj phič, ki smo jih opazovali v teku zadnjih let, kajti posledice in vzroki si vedno sledč. To mnenje gosp. železniškega ministra je vsekakor uvaževanja vred to, tembolj ker označuje poj m tega gospoda o važnem gospodarskem vprašanju in ker je to mnenje prevladujoče v vrstah podjetništva. O vsakej priliki se namreč trdi, da so višje plače vzrok večje draginje in meščansko časopisje se trudi i • ■> vse načine, to mnenje v javnosti okrepiti. Ta trditev je pa brezprimerna laž in sicer radi lega, ker vendar plače gotove skupine delavcev ne morejo biti odločilne pri nastavljanju cen. Dokaz temu je, da se tudi druge petrebščirie, kakor meso, premog, mleko i. t. d., podražujejo, brez da bi ob enem zahtevali tudi delavci višjih plač, še manj pa da bi jih dobili. Ko se je leta 1848 vpeljal na Angleškem deseturni delavni dan, so tudi tam nastopali vsi ofieijelni ekonomični govorniki proti tej uvedbi, postavljali so to skrajšanje delavnega časa kot povod velikemu ekonomičnemu preobratu in pro-rokovali, da bo ta preuredba zadala angleški industriji zadnji udarec. Trdilo se je, da je ravno dvanajsta ura tista, ki vzdržuje podjetništvo in mu oinogočuje nekoliko dobička, da sploh lahko životari. In kaj je bila posledica t Naraščanje temeljnih plač tovarniških delavcev, vedno nižje cene izdelkov, čudoviti razvoj izdelovalnih sil in razširjanje prodajalnega okrožja za izdelke, kakor nikoli preje. Ce bi bila ideja naših nasprotnikov glede določene množijie plač, glede določene množine izdelkov, glede določene stopnje izdelovalnih sil dela, glede določeno in večne volje kapitalistov in vseh njih gotovosti in prekovrednosti opravičena, potem bi morala biti prorokovanja meščanskih ekonomov iz leta 1849 za Angleško strah brez konca. Poleg tega je bilo pa še opazovati od leta 1849 pa do 1859., da so tudi poprečne plače kmetskih delavcev napredovale za 40%. O tem dejstvu namreč poroča gosp. Karton, ki se je s stvarjo pečal in si v svrho tega dela poskrbel potrebne autentične dokumente od 100 kmetov in 12 škotskih ter 25 angleških grofij. Po mnenju meščanskih ekonomov bi morale, z naraščajočimi plačami industrijskih delavcev v letih od 1849 do 1859, naraščati tudi enako grozno cene deželnih pridelkov. Kaj se je pa v resnici zgodilo? Vzlic ruski vojni in poznejših neugodnih letin od leta 1854 do 1856, je povprečna cena pšenice, kije glavni produkt Angleške, padla od 3 funtov šterlingov pri kvartu, to je cena, ki jo je imela v letih 1838 do 1848, na 2 funta 10 šilingov pri kvartu v letih 1849 do 1859, to je enako 16% znižanja cen le pri pšenici. V ravno tistem času so pa narasle plače kmetskih delavcev za proprečno 40%. Karol Marks je imel loraj popolnoma prav, ko je dejal pri nekem predavanju generalnega sveta internacijonale': Ce opazujemo blago kot vrednost, potem je opazujemo izključno pod splošnim obzorjem vstvarjenega, gotovega, in že hočete, »kristaliziranega družabnega dela» Nadalje je dejal: «Delo ima vrednost, ker je kristalizacija družabnega dela*. Če računamo menjalno vrednost blaga, potem moramo k množini zadnjega dela prišteti še prvotno delo, ki se je pozabilo pri surovini blaga, ravno tako tudi delo, ki se je vporabljalo pri izdelovanju, orodja, strojev i t. d. kateri so se razbili pri onem delu. Vse to je pa zopet odvisno od naravne razpenjalne moči, od spretnosti pri delu po- i sameznih narodov in od izdelovalnih sil dela. To so naravni pogoji dela. kakor plodnost sveta, stanje žetve, rudokopov i t. d. potem napredujoče zboljšanje družabnih delavnih moči, kako se jih izrablja pri produkciji v večji meri, koncentracija kapitala in kombinacija dela, delitev dela, strojev, zboljšane metode, vporaba kemičnih in drugih naravnih sil, pogostitev časa in prostora, vporaba obratnih in transportnih sredstev kakor še vsa druga podjetja, potom katerih se sili veda naravnih moči v službo dela in družabni ter korporativni značaj, ki omogočuje razvoj dela. Cim večja je produktivna moč dela, tem manj je treba dela za določeno množimo proizvodov, toraj tudi tem manjša vrednost proizvoda. In čim manjša proizvajalna moč dela, tem več dela se vporablja za enake množine proizvodov, tem večja toraj njih vrednost. Svoje predavanje je zaključil sledeče: Prvič: Splošno naraščanje plač bi povzročilo padanje dobičkovnih obrokov (Pro- l fitrnte), v obče bi pa ne vplivalo na cene blaga. Drugič: Splošna smer kapitalističnega proizvajanja je, ne dvigati povprečno normalno plačo, temveč jo zniževali. Iz tega lahko razvidimo, da so cene i blaga ravnajo po okoliščinah; ravno tako je I pa tudi dokazano, daje plača tem višja čim krajši je delavni čas. In kolikor boljše so delavci plačani, toliko večja je njih kupo-valna moč, toraj tudi boljše za trgovce, ker delajo boljšo kupčije z dobro plačanimi delavci, med tem ko slabo, plačani delavci sploh ne. morejo ničesar kupovati. Obrtni nadzornik Astori v Trentu, kateri je svoječasno bival na Angleškem, je dejal nokoč pri iv kem posredovanju med delavci in podjetniki: »Angleški delavec je pač najbolje plačan delavec na svetu, on je pa tudi najsposobnejši in zato lahko Angleška konkurira z vsem svetom*. Tajnost pri tem je pa namreč to, kar meščanska ekonomija zamolči: podjetnik plača delavcu čas, kije za napravo blaga potreben in nič več. To se pravi, plača ga prama vsakokratnemu tehničnemu razvoju. Oe se ta čas, vsled vedno se razvijajoče tehnične izpopolnitve, krči potem ne dobi delavec, prostovoljno večji del plodnosti svojega dela, nego nasprotno, on se mora bojevati s pomočjo svoje organizacije za istega. Potrebno je toraj, da si o tej priliki tudi stavimo vprašanje, kako bi bilo s kulturnim razvojem človeške družbe, če bi bilo delivcem vse eno, kako se dobiček njih dela razdeljuje, in če je svota, ki jo dobivajo v podobi plač v pokritje svojih človeških potrebščin, večja ali manjša ? Ce dobi delavec po teškem boju višjo plačo in če je potem cena dotičnih proizvodov poskočila, kar se gotovo tudi večkrat zgodi, potem ne moremo govoriti v naravnopotrebni prikazni, ki se pojavlja na podlagi določenih zakonov, temveč je to posledica samovoljstva kakega kartela, katerega smoter je vzdrževati neko vrednost. K temifse še pridružuje neprestano poviševanje zemeljske rente, ki pred vsem povzroča, da ravno v velikih mestih stanarina v zadnjih letih vedno narašča. Ker so si pa posedujoči sloji v državi zagotovili tudi politično moč, zatojim je lahko, potom colnin in davkor, kijih nakladajo na splošne i potrebščine, odrivati vse na brezpravne mase, kar tudi pospešuje draginjo. Na ta način je prav lahko mogoče, da pod vsemi temi vplivi, svota priborene višje plače takoj zopet izgine in poleg tega še pod pretvezo, da «dobri podjetnik* ni imel druge pomoči, nego to da je povišal cene. Da je našla domača ekonomija, ki smatra delavsko plačo onim faktorjem, ki določajo cene blaga, svojih zastopnikov tudi v vladnih krogih, to je tipično za podjetniško državo. Gospodcirsfvcni predpogoji delavskega vprašanja. I. Noben zgodovinski degodek ni toliko vplival na pogoje človeškega obstanka in jih tako temeljito spremenil, kakor je to povzročil tehnični napredek devetnajstega stoletja. Velikanski korak, ki ga je napravila doba strojev v vseh gospodarstvenih ozirih, je bil pomembnejši od vseh, v prejšnjih dobah storjenih. Niso še izčrpane skrivnosti, katere pridržuje moderna veda našemu spoznanju, in moči, katere nam narava še prikriva, vendar se nahaja s pomočjo vseh do-sedaj znanih sil pospeševana izvajalna zmožnost na jako visoki stopinji. Ce hočemo spoznavati in ocenjevati moderno delavsko vprašanje, se moramo ozirati v prvi vrsti na velikanske uspehe, ki nam jih je pripravila tehnika v zvezi z razširjenim naravoznanstvom. Kakor nam je znano, je gospodarski sestav družbe po M a r k s u »realna podlaga na kateri se vzdiguje vsa istočasna ideologična zgradba«. S tem je M a r k s napovedal boj vsem ideo- logičnim zmešnjavam zapopadkov svojega časa. Ljudje, ki so se poprej smatrali za povzročitelje in voditelje vseh važnejših zgodovinskih dogodkov in sprememb na državnem in gospodarskem polju, so se izkazali bolj^nbolj le kot orodje zgodovinsko neod-vrnljive potrebe. Temu zgodovinskemu pomenu je prištevati tudi vstop evropske bur-žoazije v politično gospodstvo, ako hočemo prav razumeti proletarsko gibanje, ki je nastalo iz buržoazijske družbe, kot neodvrn-Ijiv, zgodovinsko in gospodarstveno potreben pojav. Emancipacija meščanstva, ki se je pojavila vsled velike francoske revolucije, je našla pogojev za nadaljni razvoj in notranje utrjevanje. Na vprašanje po bogastvu, ki je že takrat v rokah posameznikov bilo predpogo-kapitalističncga proizvajanja, je odgovoril Ma rk s z dokazom dvoje vrste kapitala, ki ga je srednji vek prejel od starega veka, namreč: oderuški in trgovski kapital. Trgovski'promet seje močno razvil že pred križarskimi vojskami in vsled tega je narasel trgovski kapital v rokah posameznikov, tako, da se je c;el6 plemstvo odločilo zateči se k »nečastnemu delu«. Toda oderuštvo in trgovina nista bila edina vira, iz katerih je izviralo bogastvo, ki je bilo važen predpogoj nove dobe meščanskega gospodstva. Marks je izvrstno označil »prvotno akumulacijo« sledečimi besedami: Odkritje zlato- in srebronosnih dežel, v Ameriki, zatiranje in zasužnjevanje domačega plemena, katerega seje pošiljalo v rudnike ; osvajanje in izkoriščanje V z h o d n e 111 d i j e, spremenitev Afrike v krajino za trgovinski lov na črnokožce, so začetki kapitalistične proizvajalno dobe. To so bili g 1 ii v n i pogoji p r v o t n e a k u-m u 1 a c i j e. Tem je takoj sledil t r g o v i n-ski boj evropskih narodov, katerih bojišče je bilo razširjeno po vsej zemlji. “Tu boj se je začel z odpadom Nizozemske od Španije, se razširjal do velikega obsega v angleški protijakobinski vojski Tri nadaljeval v voj-* skali proti Kitajski radi opija itd. Razni momenti prvotne akumulacije se razširjajo v časovni vrsti večalimanj na Španijo, Portugalsko, N i z o z e m s k o, F r a n-c i j o in A n gl i j o. V Angliji so se koncem 17. stoletja osredotočili v kolonijalnem davčnem, varstveno-carinkem zistemu in v državnih dolgovih«. Način postopanja, s katerim je začela meščanska družba svoj razvoj, ni nikakor tako mirne in idilične nravi, kakor nam to slikajo meščanski ekonomi v svoji kratkovidni modrosti, »Marljiv in varčen, delavec« ki je premagal »lenega in zapravljivega delavca« in »častno« priboril svojo posest, je tudi tukaj le prazna bajka, izmišljena v namenu zavračanja upornega delavca k »pravi čednosti . Vsi ti predpogoji za razvoj zasebno-ka-pitalističnega gospodarskega reda, ki jih je Marks označil za merodajne, so dobili gonilno silo potom tehničnih in mehaničnih izboljšanj proizvajalnih sredstev s pomočjo moderne vede. »Buržoazija ne more obstajati brez trajnega prevrata glede proizvajalnih sredstev, oziroma razmer na gospodarskem polju. Vedni prevrat v proizvajanju, nepretrgano omajevanje družbinskih razmer, vedno vznemirjenje in gibanje je značilno za buržoazijsko dobo«. S cemi besedami jasno označuje »komunistični manifest« stremljenje nove družbe. S spremenjenimi tehničnimi pripomočki so bili k no ginu obsojeni celi razredi ljudstva in pojavile so se nove skupine in socijalne razdelbc. Zelo jasno se kažejo ti pojavi v Nemčiji. Od 1. 1840 naprej je začela parna moč izvajati svoje revolucijo-narno delovanje. L. 1840 je bilo v rabi le 634 parnih strojev 12.278 konjskimi silami, ki so nadomestili 257.838 človeških moči. 35 let pozneje se je vporabljevalo že 35.684 parnih strojev, vi so opravljali delo 52,909.663 ljudi. Najjasneje se nam kaže razvoj v tkalski o b r t i. Ze izza starih časov je v Nemčiji vse predlo. Predenje je bilo v svojem primitivnem načinu eden glavnih poslov nemškega prebivalstva. Iznajdba predilnega stroja je provzročila velikanski p r e vrat v tej stroki. Strojna preja ni le mnogo ceneja, temveč tudi finejša in enakomernejša od ročne preje. Vrhutega se je pa že v začetku na predil-nem stroju opravilo petstokrat več, nego na kolovratu. V tem dejstvu je že podlaga za takratni rapidni propad predil-stva. S c h m o 11 er piše v svoji »zgodovini nemške male obrti*, da je vsled gladu podleglo mačuhu na tisoče predilcev. Tudi na tkalsko o b r t je vplivalo dejstvo, da se je Anglija že prej in močneje razvila v andustrijalno in tehnično državo, katera je razpošiljala svoje izdelke in na ta način ■otežkočila obstoj primitivne obrti. Blagu so se znižale cene in tkalsko rokodelstvo je propadlo. Vsled tega je okolo 1. 1845 naraslo število pomanjkanje trpečih tkalcev, predilcev in belilcev na 120.000. Gospodarski polom v tej stroki je povzročil tkalske vstaje, iz katerih je vzel Gerhard Hauptmann gradivo za svojo zgodovinsko dramo. Posebno v obrtnih krajih Langenbielau in P e t e r s w a 1 d a u je po zgodovinskih poročilih bil naperjen srd tkalcev proti trgovcu Z \v a n z i g e r j u, ker je plačal tkalcem za devet delavnih dni 32 srebrnih grošev. Na to razdejalno dobo se oslanja dota veleobrtniškega razvoja. V predilni stroki je Hargreav e s iznašel predilni stroj s 16 do 18 vreteni. Zboljšan stroj je iznajdel G o d av r i g h t ; obe iznajdbi pa je združil Crompto n v svoji »muli«. Na ta način se je vršila iznajdba za iznajdbo. Strojnim predilnicam so sledile strojne -tkalnice. Velikega pomena za razvoj tkalske obrti je bila iznajdba mehaničnega tkalnega stola. Uve-denje strojev v predilni in tkalski obrti je povzročilo popolnejše izdelovalne načine v belilnicah, barvarnieah itd. Marks pravi: »Prevrat proizvajalnega načina v enem krogu industrije je povzročil prevrat v drugih krogih«. Za izdelovanje parnih in drugih strojev je trcbalo strojev za le-teh izdelovanje. Da se more kovati in spajati velikanske mase železa, jg treba velikih kladiv kovalnih in vrtalnih strojev itd. Ta razvoj naravnih sil, ki jih je rabil kapitalizem v dosego gospodstva, ni bil omejen le na posamezna proizvajalna polja. Osvojil si je proizvajanje vseh človeških potrebščin. Za popolno gospodarsko spremembo nam podaje Werner Sombart primere v svoji knjigi »Der moderne Ivapitalismus« v kateri dokaže, da v kapitalistični dobi vedno bolj izginja čas in obseg. Tako n. pr. je bilo treba za obdelovanje surovega železa v kovno železo, oziroma jeklo po prejšnjem načinu približno tri tedne, pri pudljanju dva in pol dni in po besemerovem načinu dvajset minul. Strojenje je po starem načinu (v jamah J trajalo eno do eno in pol leta, strojenje v kadeh štiri do šest tednov, v električnih strojarnah pa le štiri dni. Da je ta velikanski razvoj vplival na vse gospodarske stroke, je čisto naravno. Vzrok in vpliv sta pogoja vednih sprememb. Za oblikovanje modernega delavskega vprašanja in sredstva za njegovo rešitev so ti gospodarski predpogoji odločilnega pomena. Vzroke za to navedemo prihodnjič. DOPISI 3 | 'r_________________ Z proge Št. Janž - Trebnje. — V * Dolenjskih Novicah« ž dne 10. februvarja t. I. čitamo dopis, fičoč se šč Janške železnice. V obče proti temu dopisu nimamo kaj oporekati, kajti prepričani smo, da se pri državni železnici ni še nikdar nič pametnega vpeljalo in da je treba vso javnost alarmirati, če se hoče doseči najmanjših, potrebam odgovarjajočih koncesij. V tem toraj popolnoma soglašamo z dopisnikom. Ne razumemo pa dejstva, da se pri vsaki taki priliki vmešava tudi železničarje, hi imajo za odpravo nedostatkov ravno toliko, ah pa še manj vpliva, kakor dopisnik, tem manj, če je slednji v črni suknji-, kar popolnoma opravičeno sumimo. Njegov »/lok * J namreč govori precej jasno in če se ne [ motimo, ga ravno ti »/loki* bole bolj nego neugoden vozni red Štjanšhe proge. Gospoda njegovega kalibra je namreč narejena, oholo kazat/ svojo moč, ki je le posledica ljudske neumnosti; ker se je pa za enkrat opekel, zato ta sveta jeza. Kakor smo že izjavili, nam ni niti na umu, da bi zagovarjali upravo železnice, ker jo tudi sami okrcamo o vsaki priliki. Nikakor• pa ne moremo molčati, če se dopisnik spušča na polje, ki ga nič ne briga in če kaže svojo nrav v podobi denuncijanta. Če je imel dopisnik poštene namene, potem je stavek: »Železniško osobje pa prodaja dolgčas ali pa popiva, po Trebnjem«, popolnoma nepotreben. Mi sicer poznamo dopisnikovo ljubezen do bližnjega, vzlic temu pa mu moramo zaklicati: Sram te bilo ! Železniško osobje na tej železnici je najbolj izkoriščano v celem ravnateljsvu in opravlja IS do 20-urno službo — kar je seveda mogoče le, ker se sam ne briga za svoje razmere. In Če se mu ob taki službeni dobi oponaša kratek odmor, potem je to, malorečeno, nesramno. Gospodje' dopisnikovega kalibra bi seveda želeli, da počenjajo z železnico tako, kakor z ubogimi dolenjskimi kmeti, kakor kaže tudi znana afera o prestavljanju železniških mejnikgv, in če to ne gre nemot-Ijeno in brez posledic, potem je v Izraelu polom. Svetovali bi Vam, da v prvi vrsti odstranite brun iz lastnega očesa in še-le potem iščete prah v očesu, svojega bližnjega. Če pa hočete imeti na šenfjanški železnici zdrave razmere, potem to lahko dosežete brez denuncijants/rav »Dolenjskih Novicah«; obrnili se boste seveda mprgli na.drugo mesto. Toraj srečno pot in dober vspeh Nam žele »popivajoči * železničarji. Ljubljana — državni kolodvor. — Ljubljanski državno-železniški delavci so najsrečnejši ljudje, tembolj ker imajo razun pravice nositi krone na kapah če si jih sami kupijo tudi še tako človekoljubne očete, kakor so predstojniki Krašovec, Poka in Poljak. Ti gospodje nimajo druge skrbi, nego olajševali»svojim« delavcem in drugim uslu žbencem ž ivljenje, kolikor je le mogoče. Najbolj seveda gledajo na to, da delavec obdrži elegantno vitko postavo, čeprav nima kaj nanjo obesiti, kajti dobro rejen delavec ni moderen. Zdrav kmetski, fant ki pride v skladišče h premogu ali pa na progo, ni modem, dokler so v njem še ostanki doma zaužitih žgancev in krompirja in predpogoj njegovega obstanka v železniški službi je, da se da reformirati. Te posle oskrbujejo gospodje Krašovec, Poka in Poljak na popolnoma enostaven način. Novo ustoplega delavca dodelijo partiji, ki sestoja iz enega »Parliefuhrer-ja« dveh »Vicepartiefuhrer-jev« in treh »A ush ilfspart iefiih rerstellvei *-treter-jev«. Na ta način pride dobro rejeni fant kmetskega obraza, kaj kmalu v srečni položaj, da zgubi pred vsem svojo rdečo barvo, hi ni elegantna in postane lepo bled, med tem ko se njegove kosti razbremene od nepotrebnega mesa in njegovo telo postane liki ritke gospodične. Da se pa zasi-gura obstoj reformirane postave, se postavi delavca v plačilni razred prebivalcev prisilne delavnice, da bi se morda ne spozabil in v svojo telesno škodo ne zavžil košček mesa ali četrt vina. Njemu in ohranitvi njegove reformiranepostave pristoja namreč najbolj skledica rakov, v podobi fižola, za *pel ta zelenga« in prenočišče v skednjih, v obličju železniške proge, to pa zato, da ni potreba mučili svojega rojstva kolen] po daljnih potih. Na ta način reformiran delavec je ideal gospodov načelnikov in o njegovi osodi odločajo oni sami. Da, celo tako človekoljubni so ti gospodje, da se brigajo za stvari, ki jih sicer ne bole in prostovoljno zastopajo interese >•svojih« re-formirancev tam, kjer bi se po predpisih in določbah ministerstva imeli sami zastopati, to pa zgolj z dobrega namena, da se reformirane postave ne podrugačijo in ne zgube elegantnih form. , Kakor se nam poroča, delavci s to se-cesijonistično reformo niso posebno zadovoljeni, tem manj, ker se gospodje sami. ne drže postavljenih načrtov. Tako se govori, da gospodje ne ljubijo partij z veliko predpostavljenimi in najrajše opravljajo službo v lakih partijah, ■ hi vsebujejo vse mogoče in nemogoče »vice le« v njih lastni osebi in se prav nič ne ogrevajo za dolge uradne ure, ker jim baje bolj ugaja v družbi nemških oficirčkov kontrolirali kakovost abstinentnili pijač, .po ljubljanskih kavarnah, hi jih razlagajo razni Romer-ji, ali pa poskušati i-azne cvičke po prijaznih dolenjskih goricah, kar ima poleg drugih ugodnosti tudi to,-da ne stane nič, oziroma, da se za take važne posle še lahko zaračuna dijete. Seveda to tudi ni brez žrtev in vsega priznanja vredno je prenašanje kosmatih mačkov po tako požrtovalnih poslih, kakor so imenovani. Delavci seveda nimajo pojma o tako potrebnih represen-tacijshih poslih in zaradi tega je njih plača, po mnenju gospodov, naravnost ho-rendna, tembolj, ker se za ta denar dobi v Ljubljani nešteto šnopsarjev, toraj istih idealnih delavcev, po katerih streme razni Krašovci, Poke in Poljaki. Ljubljana — južni kolodvor. --- Na tej postaji v zadnjem času med delavstvom kaj. čudno vre. Nevolja in nezadovoljnost dosegajo meje, ki utegnejo postati osodepolne. In kako bi ne. Vedne in neprestane regulacije plač, vsaki trenotek novi cirkulari in vsaki dan drugačno tolmačenje slednjih je v gmnotnem oziru privedlo delavstvo v položaj, ki se mora imenovati slabejši, nego je bil pred vsemi regulacijami. To je tudi popolnoma naravno in logično. Če se regulira v smislu tehničnega izraza, potem je posledica ta, da je predmet po tej regulaciji zadobil manjšo vsebino, ker seje vse eno odstranilo, kar je bilo odveč. Tako je tudi s plačami delavcev. Povišale so se jim dnine za par vinarjev, na drugi strani pa se jim je odnesla čezurna odškodnina, akord in razne premije. Če sedaj delavec prišteje k prejšnji plači dovoljeno povišanje, to dvoje sešteje in potem odšteje zgubo akorda, premij in čezurne odškodnine potem se mu pokaže jako žalostna številka, ki mu veleva pas pri hlačah stisniti za dve luknji. Ker je pa že itak ogromna večina delavcev podobna bolj pajkom nego železničarjem, zato je razburjenje popolnoma naravno, pospešuje ga pa še pogled bednih in gladnih delavčevih otrok. Delavcem je sicer znano, da trpi juž-noželeznlška uprava na denarni jetiki, vendar ne uvidijo, kako naj bi bili ravno oni isti, ki naj bi sanirali to bolezen, katere sami niso provzročili. Spominjajo se tudi, da so nekoč ob letnih računih južne železnice čitali prav mastnih dividendah, ki so se izplačale akcijonarjem. Seveda se ne morejo spomniti tudi takih časov, v katerih bi bili tudi delavci vsaj toliko dobili, da bi njim in njih družinam ne bilo' treba stradati. Teh podatkov ni najti v celi zgodovini južne železnice. Razne govorice krožijo v javnosti. Govori se o podržavljenju, govori se o novih dolgovih; vse te govorice so pa take, da je iz njih posneti, da v doglednem času pri južni železnici še ne bode zdravih razmer. Ker je pa delavstvo prepričano, da ne bo moglo do rešitve raznih vprašanj vstrajati, zato, je nezadovoljno in prav resno pretresava razne eventualitete. Skrajni čas bi bil. da se toraj razmere plač delavcev povoljno urede in vsaj odvrne nevarnost iz te strani, ki bi utegnila postati osodepolna. Eksekutor itak ne izostane in je toraj pač vseeno, če bodoči kmet-lastnik prevzame dobro ali slabo plačanega delavca. Človekoljubi na ljubljanskem državnem kolodvoru. — Farizejska maska mogotcev tega kolodvora je padla. Poka de Pokafalva, Krašovec in Poljak so se pokazali v pravi luči. In to je prav, tembolj prav, ker je bilo do zadnjega časa cela vrsta delavcev, ki so še vedno slepo verovali farizejskim trditvam, da so omenjeni gospodje popolnoma nedolžni in da ni v njih moči zboljšati, gospodarski položaj delavstva. Kakor je menda v obče znano, je zahtevalo delavstvo tržaškega ravnateljstva, da se urede tudi njih dnine kakor so se uredile plače nastavljencev. Da je bila ta zahteva, katero so zastopali tudi v seji delavskega odbora delavci delegatjc, opravičena, dokazuje dejstvo, da je takratni predsednik dotične odborove seje, gospod dvorni svetnik Itu/f, to zahtevo brezpogojno priznal za opravičeno in obljubil, da se stvar v najkrajšem času reši. Gospod Ru/f je med tem zapustil svoje mesto in kratek čas, v katerem bi se imela zadeva rešiti, se je potegnil čez leto dnij. Konečno tudi novemu ravnatelju, sicer že precej priletnemu gosp. dvornemu svetniku dalamboš-u ni preostalo druzega, nego rešiti obljubo svojega prednika. V to svrho je mož sklical na 15. m. m. sejo delavskega odbora v Trst in naravno je, da je delavstvo pričakovalo nadepolno ugodne rešitve svojih zahtev. Presenetenje je pa bilo, ob povratku delegatov naravnost uničujoče, ker so se še-le sedaj odprle ljudem oči in so spoznali, da se ž njimi samo slepomiši. Največ povoda za nezadovoljnost so seveda imeli Ljubljančani, ko jim je gospod predsednik Galamboš kar v obraz povedal, da je vsaka beseda zaman, češ, pozvani so bili vsi načelniki posameznih oddelkov, da da izrečejo svoje mnenje, ker mnenje in predlogi teh gospooov so zanj merodajni. S to izjavo je seveda v prvi vrsti dokazal gosp. G alamboš, da nima niti pojma o delokrogu delavskih odborov, v drugi vrsti so pa pokazali posamezni načelniki svoje človekoljubje. Da so bili med temi v prvi vrsti ljubljanski mogotci, nas ne razočarava, ker smo imeli že večkrat priliko opazovati iz-vanredne duševne zmožnosti teh veleumov. Njih izobrazbi in poznanju socijalnih razmer popolnoma odgovarja njih mnenje in njih prpdlogi o začetni plači na novo vstopivšega delavca, pri državni železnici v Ljubljani. Delavstvo, ki trpi pod vplivi od dne do dne naraščajoče draginje vseh potrebščin, je uvaževane to dejstvo zahtevalo početno plačo 2 kroni 80 vinarjev. Gotovo skromna zahteva, kateri bi moral pritrditi najneum-nejši birokrat, ki vsaj deloma pozna živ-ljenske razmere v Ljubljani in nje okolici. Kaj so pa storili načelniki, toraj oni, katerim je osoda uboge delavske pare izročena ? Izjavili so, da je za Ljubljano popolnoma zadostna začetna plača 2 kron 40 vinarjev, ker za ta denar dobe delavcev, kolikor jih le hočejo. To je stališče, katero navadno zavzemajo najkrutejši izkoriščevalci in katerega bi se moral sramovati vsak pošten človek. Gospodje Poka, Krašoveq in Poljak seveda tega ne vedo, kajti gospodarski razvoj jim je španska vas, za zanj se brigati, niso nikoli Imeli potrebe. Da se dobi v Ljubljani kakor v vsakem drugem industri-jalnem kraju delavnih moči za vsako ceno, je seveda žalostna resnica in dokazuje, da je naše stremljenje pravo in da so nauki socijalizma opravičeni. Gospodom pa ne bi smelo zadostovati samo poznanje tega dejstva, temveč veliko važnejše bi bilo zanje, če bi pokazali, kako naj železničar pri svoji naporni službi preživi sebe in svojce s to plačo, ne da bi kradel. In ravno ker tega ne morejo in niso dokazali, radi tega jih lahko vsak delavec smatra nevednim, brezsrčnim birokratom, i. so po tem junaškem činu pokazali svojo popolno nezmožnost in zaslužili, da se jih kot nepotroben balast izbacne iz državnoželezniškega zrakoplova. Da človek, ki prekroka cele noči v oficirski družbi ali napaja svoj želodec na stroške drug' i po Dolenjskem in Gorenjskem, ne razume vsak- danjih potreb, to nam je seveda znano in ravno ker nam je to znano, protestiramo odločno proti temu, da se take ljudi zaslišuje _kot merodajne strokovnjake in se po njih nasvetu ravna. Že dejstvo, da sc je načelnik Krašovec — o manipulacijah tega moža bo treba sploh še govoriti — tako spozabil in delavskim odbornikom zahteve, katere naj bi stavili na odborovi seji, diktiral, oziroma jim stavljenje drugih predlogov prepovedal, že to dejstvo kvalifikuje moža kot popolnega nevedneža in bi zadostovalo, da se ga čim preje odstrani z mesta, za katero sijer vleče mastno plačo o poslih istega pa nima niti pojma. Mi smo sicer gospodom za njih junaški čin hvaležni, kajti sedaj so se pokazali pravi hujskači železničarjev in upamo tudi, da boclo ljubljanski železničarji izvajali iz nastalega položaju konsekvence. Gospodom pa obljubujemo, da bomo dokazali njih nepotrebnost na mestih, katera zasedajo, da javnost spozna, kje tiči vzrok velikanskih deficitov državnih železnic. Iz kranjske gore. — Dne 4. aprila 1. 1. je v Ratečah povozil vlak prognega delavca Ivana Kerstajna. Za ponesrečenega tovariša so progni delavci kupili venec, za katerega so med seboj nabrali prispevke. Poshila pa je tudi progovzdrževalna sekcija Jesenice venec. Pri tem pa ni omenila, da bi ga delavci morali plačati. Delavci so bili mnenja, da je venec dar progovzdrževalne sekcije. Kako so se pa začudili, ko je sekcija dne 1. januvarja t. 1. delavcem zaračunala venec. Od vsakega delavca proge Rateče - - Kranjska gora, je sekcija pridržala po 15 vin. od prognega mojstra pa 60 vin. brez da bi povedala, zakaj da je odtrgala ta znesek. Sekcijski načelnik, gosp. Griimvald si pa res že preveč domišljuje, ker pritrguje delavcem na zaslužku za stvari, ki jim niso nič mar in za katere jih g. načelnik ni niti vprašal. Ali meni da moro svobodno razpolagati s krvavo zasluženimi vinarji delavcev? Tako se dela le še v Turčiji Kako pa pridejo delavci do tega, da morajo za bahanje gosp. Grumvalda plačevati stroške Če hoče? darovati vence, naj jih daruje na svoje stroške, ne pa na stroške drugih. C. kr. državnoželezniško ravnateljstvo v Trstu pa opozarjamo, da pouči gospoda Griimvalda o obsegu njegovih pravic. Friderik Lassner. Na vsakem večjem strankinem zboru evropskih socialno-demokratičnih strank se je med raznimi pozdravi redno čital tudi brzojav sodruga Friderika Lessnerja, navadno iz Londona. Mlajšim pristašem socialne demokracije je večinoma komaj znano to ime. A Lessner je v mednarodnem delavskem gibanju igral važno vlogo v dobi, ko je bil socializem še v povojih. Friderik Lessner je bil rojen dne 27. februarja 1825 v Blankenhainu v saško-vaj-marski veliki vojvodini. Izučil se je kakor Weitling za krojača ter je prišel koncem marca 1847 v London. Tu je vstopil v komunistično delavsko društvo ter sc je pridružil tajni »Zvezi pravičnih . Tej zvezi sta Marx in Engels še koncem tistega leta predložila načrt »komunističnega manifesta«; Lessner je pomagali omenjeno tajno žvezo re-organizovati v »Zvezo komunistov in med agitatorji za novo organizacijo je bil eden najmarljivejših, dokler je bilo količkaj možnosti za propagando. Ko je v marču leta 1848 izbruhnila revolucija na Nemškem, je šel z Marxom in Engelsom v Kelmarojn, potem v Wiesbaden in ko ga je policija izgnala odtod, pa v Mo-guncijo. Povsod je z vnemo agitiral za komunistične ideale. Meseca junija 1851, ko je policija našla sledove komunistične zveze, jo prijela tudi Lessnerja. Bil je potem zapleten v glasoviti proces proti komunistom. Razprava pred Kelmorajnskimi porotniki je trajala šest tednov. Dne 12. novembra 1852 je bil Lessner obsojen na tri leta trdnjave, ki jih je prebil deloma v Graudencu, deloma pa, na Silber-bergu. Ko je pretrpel kazen, je takoj odpotoval v London, ker je imel najožje stike z Mar-xom, in pozneje, ko se je Engels preselil v London, tudi ž njim. Posebno marljivo je Lessner delal, ko sc je ustanovila mednarodna delavska asociacija; bil je član njegovega glavnega odbora, dokhrje obstajala. V zadnjih letih je bil Lessner vedno bolehen in lani ga je zadela nesreča, da je oslepel. Dne l. februvarja t. 1. ga je rešila smrt telesnega trpljenja. Lessner je bil do zadnjega diha socialist z vso dušo in njegovo zaupanje v končno zmago delavskega razreda je bilo neomajno. On, ki je videl male začetke in prebil najhujše preganjanje, se je kakor dete veselil vsakega napredka delavstva. Zlasti za avstrijsko socialno demokracijo je vedno kazal simpatije ter se neskončno radoval nad njenimi uspehi. Ves navdušen je bil, ko si je avstrijsko delavstvo priborilo splošno volilno pravico. Kakor pravi socialist je živel in kakor pravi socialist je umrl. M DOMHČE VESTI Iz Opčin. Resnici na ljubo.—Teta »Edinost« kvasi v svoji :-52. štev. nekaj o internacijonalizmu in o samonemških vabilih, ki smo jih baje-razpošiljali tudi nemškega jezika neveščim Slovencem. No, le pomiri se tetka ! Če je slučajno narodnjakar dobil nemško vabilo v roke, še s tem ni dokazano, da smo razpošiljali sa-monemška vabila. Da, razpošiljali smo v prvi vrsti slovenska vabila in smo teh razposlali dosti več nego nemških. Kar se pa tiče vrnjenih vabil, pa tudi lahko dokažemo, da ga je vrnil edini gosp. Šulgaj, uradnik južne železnice, a pri popravljanju pogreškov se je mož malo vrezal. V te malenkosti se sicer rre spuščamo, a vendar bi vprašali, kako more »nemščine nevešči Slovenec« popravljati ■nemška vabila?! Ali vas nič ne ženira«, tako lagati? Kar pa koklja brblja, čivka tudi pišče. »Narodni delavec« kvasi v svoji 5. številki nekaj o žalitvi narodnih rojakov (?!;, hujskanju in zbadanju itd. Konečno izraža upanje, da sc nikdo ne udeleži »izdajalskega« (??) plesa. Na žalost »Nar. del.« lahko kon-štatiramo, da je bila udeležba sijajna, za kar se udeležencem tein potom zahvaljujemo. Mi smo tega mnenja, če smejo slovenski narodnjakarji v svoji stranki rabiti laščino, da imamo tudi mi pravico rabiti jezik, katerega hočemo. Zapomnite si to ! Pn"~ Vršili so se sledeči shodi ~Zi In zborauanji I-............................... Sl Dne 1. m. m. se je vršil v Celju redni občni zbor tamošnje krajevno skupine. V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Josip Marn, predsednik; Karol Felicijan, namestnik; Leopold Fabjan, zapisnikar; Josip Gorjanc, namestnik; Karol Vidic, blagajnik; Lovro Filipič, namestnik; Anion Drev, Nikolaj Toman, preglednika; Bla£ Bremec, Anton Mlinar, Josip Gumsej, odborniki. Dne lil. m. m. se je vršil v Gorici protestni shod premikačev državnih železnic. Shod je zavzemal stališče napram od-govo: . c. kr. železniškega ministerstva na zahteve premikačev in izjavil, da bode pre-mikaško osobje podpiralo izvoljene zaupnike in člane personalne komisije v njihovem delovanju. Nadalje izjavljajo, da podpirajo v personalni komisiji po dunajskih zaupnikih vložen prediog, v katerem se zahteva: »Opustiti je vporabno kategorijo premi-kaških nadzornikov in pripustiti nadpremi-kače k poduradniškira izpitom po enoletnem povoljnem opravljanju nadpremikaške službe. Izvršiti je imenovanje nadprtmikačev po dovršenem poduradniškem izpitu mestnim mojstrom (Platzmeister) in to na podlagi obstoječih službenih mest. One 15. februvarja t. 1. se je vršil v delavskem domu v Trstu shod premikačev državne železnice. Navzočih je bilo tudi mnogo južnih železničarjev. Shod se je pečal z odgovorom c. kr. železniškega ministerstva glede zahtev, stavljenih meseca aprila m. 1. in predloženih potom deputacije. Sodr. Kopač je raztolmačil v petih točkah sestavljeni odgovor in kritiziral površno postopanje železniškega ministerstva glede premikaških zahtev. Po debati, katere se je vdeležllo mnogo navzočih, se je enoglasno sprejela sledeča REZO LUCIJ A : Dne ln. februvarja 1910 v delavskem domu r Trstu zbrani premikači e. kr. državne železnice, protestirajo odločno, in odklanjajo brezpomemben, da, celo zasme-hljiv odgovor železniškega ministerstva in sklenejo storili vse, da ojači solidarnost prizadetih z ostalimi kategorijami v svrho izvojevavja dosedaj pridržanih pravic. Konečno izjavljajo navzoči, daje častna dolžnost vsacega premi kača, bili. član železničarske organizacije. Razven te resolucije se je enoglasno sprejel sledeči predlog: ,.Opustiti je vporabno kategorijo pre-'mikaških nadzornikov in pripustiti nad-premihače k pod uradniškim izpitom po enoletnem povoljnem opravljanja nudpre-■mikaške službe. Izvršiti je imenovanje nad-prernikačer po dovršenem poduradniškem ■izpita mestnim mojstrom (Platzmeister) in to na podlagi obstoječih službenih mest. Glavnim zaupnikom za Trst je enoglasno izvoljen sodr. Fran Tengg, premi-kaški nadzornik c. kr. drž. žel. v Trstu, ulica Felice Venczian štev. 10. Konečno se je sklenilo, da se shod premikačev c. kr. državnih železnic vrši vsacega meseca vsaj enkrat. Dne 17. februvarja t. 1. se je vršil na Opčinah občni zbor tamošnje krajevne skupine. V odbor se izvoljeni sledeči sodrugi : Fran G o 1 n a r, predsednik ; Karol Pot, podpredsednik: K u g e hv e i s s, blagajnik; Karol Škrinjar, podblagajnik; Josip Ga-b r š e k, zapisnikar ; Ivan T o m e c,, namestnik ; Fran Pahor, preglednik; Fran M a v r i č i č, Karol E i s n e r, Peter E i b i n-ger, odborniki; Anton Skalar, Fran V i-z o v i š e k, Peter Husu, namestniki. Blagajnika za progo sta: za južno železnico Fran K o c j a n, čuvaj v Sežani in za državno železnico Ivan T r e v i s a n, progni čuvaj v Dutovljah. Nato je povzel besedo sodr. Skobi iz Trsta in v svojem izvajanju povdarjal potrebo in korist močne organizacije. Kar so pridobili železničarji tekom časa, so dosegli le potom svoje organizacije. Da se pa pridobljeno ohrani in da se izvojuje boljšo bodočnost, je treba organizacijo vedno bolj utrjevati. Omenjal je nadalje škodljivost raznih narodnih organizacij, ki nimajo dru-zega namena, nego cepiti moči delavstva, kar je le v prid-podjetnikom. Ko so se rešile še druge točke je predsednik zaključil shod. Dne 24. februvarja se je v Ljubljani, v gostilni »pri Levu« vršil javen železničarski shod, kateremu je predsedoval sodr. Josip ITdovč. Zapisnikar je bil sodr. Anton Kocjančič. Poročala sta delavska odbornika, sodruga Burgar in Koprivec o zadnji seji delavskega odbora z dne In. februvarja t. 1, Debate, ki je bila jako živahna, so se med drugimi vdeležili sodrugi Kopač, Petrič, Anton Kristan in Gale. Nato se je enoglasno sprejela sledeča RESOLUCIJA- Dne 24 februvarja 1910 v restavraciji »pri Levu * zbrani delavci c. kr. državne železnice izjavljajo na podlagi poročila o seji delavskega odbora za tržaško državno-že lezniško ravnateljstvo, ki se je vršila dne 15. t. m. v Trstu, da ne morejo na znanje vzeti določbe glede začetne plače 2 kron 50 vin za Ljubljano in opirajo svoje sklepe na sledeče točke: 1. Ker se ni vpoštevalo od delavskih odbornikov stavljene in podpirane predloge glede uvedenja temeljne plače 2 kron 80 vin. za Ljubljano, akoravno je to odobrilo c. kr. državno-železniško ravnateljstvo na seji delavskega odbora z dne 26. junija 1909. 2. Ker se od politišne oblasti ni zahtevalo uradnih podatkov glede draginjskih razmer. Ravnateljstvo se je zadovoljilo s podatki v Trst povabljenih oseb, ki ne poznajo razmer. Zbrani odločno protestirajo proti zlorabi službenega ugleda v svrho vplivanja na delavske odbornike glede stavljenja predlogov, ki bi se moralo vršiti samostojno in brez vsakega vpliva od strani naprejpostavljenih. Tako početje nasprotuje od c, kr. železniškega ministerstva izdanim predpisom. J. Zbrani vstrajajo pri svoji zahtevi splošne regulacije plač, ki se ima nazajve-ljavno izvršiti potom povišanja za 20 vin. na dan za vsakega delavca. Konečno zbrani odločno zavračajo trditev nekaterih predpostavljenih, da izhajajo stavljeni predlogi od nekaterih hujskačev, ne pa od uslužbencev. . Zborovalci poživljajo sodr. Kopača kot j glavnega zaupnika, da to resolucijo takoj predloži dvornemu svetniku, gosp. Galam-boš-u in jo zastopa. ('e se pa resolucija neugodno ivši, odklanjajo uslužbenci vsako odgovornost za posledice. Ljubljana dne 24. februvarja 1910. Uodstuom krajevnih skupin in vpla= čevalnic na znanje! I. Kupone mesečnih doneskov je zložiti po jezikih in številkah in s spremnim listom pošiljati centrali. Sprejemnice je z natančnimi naslovi izpolniti in omeniti, ali se naj pošilja list posamezno ali pa v zavoju. Sprejemnice je takoj poslati centrali in v prihodnjem računu obračunati. Vsled tega se omejijo nepotrebne reklamacije. ker list zamoremo takoj poslati novo pristoplim članom. Spremembe naslovov je naznaniti najkasneje 4 dni pred razpošiljanjem lista. Pri prestopih od ene krajevne skupine k drugi je navesti člansko številko in prejšnjo krajevno skupino, kakor tudi novo člansko številko n. pr. N. N. Št.- 50. krajevne skupine O. je prestopil k nam in dobi številko 70. Pri prestopih od bratskih organizacij se sprejemnica ne spiše, pač pa nam je v tem slučaju poslati staro člansko knjižico. Sprejemni in prestopni doneski se v tem slučaju .ne smejo zahtevati. Pri izstopih je naznaniti člansko številko in ime dotičnika. I Pri reklamacijah za list je vporabljati J nalašč za to prirejene tiskovine, na katerih ! je naznaniti krajevno skupino, člansko številko in ime dotičnika. Reklamacije so poštnine proste. Pri spremembi številk se je sporazu-miti z upravništvom. Naročila na list v zavojih morajo biti upravništvu odposlane najkasneje do 7.47. in 27. vsakega meseca za »Eisenbahnerja«, do 9. in 19. vsakega meseca za »Železničarja« in »Kolejarza«. Agitacijske številke dobijo krajevne skupine in vplačevalnice le na izrecno zahtevo. Število izvodov določi upravništvo. Mesečni obračuni. Blagajnike krajevnih skupin in vplačevalnic nuino prosimo, da na položnicah vedno navedejo obračun, da jih zamoremo redno vknjižiti. Istotako prosimo, da se vsaki pošiljatvi kuponov takoj dodajo blagajniška poročila, da jih zamoremo primerjati. 11. Več skupin je, ki ne pošiljajo prispevkov za delegacijski sklad. Vsled tega opozarjamo vodstva krajevnih skupin in vplačevalnic na sklep delegacijskega shoda z dne 8. in 9. septembra 1908, vsled katerega mora vsaka krajevna skupina, oziroma vplačevalnica počenši od 1. oktobra 1908 iz fonda, ki jej ostane, plačevati centrali po 2 vinarja od člana in meseca. Sklad, za katerega prispeva centrala po ravno istem sklepu 5% je namenjen pokrivati izdatke za sklicanje članov centralnih personalnih komisij in centralnih delavskih odborov na posvetovanja in konference. Delegacijski shod je zavzemal stališče, da za delovanje goriomenjenih odborov, ki je v korist skupnosti treba, da prevzamejo skupine del stroškov. V pojasnilo pa navajamo, da dobivajo člani centralnega delavskega odbora le tedaj povrnjene' delegacijske stroške iz delegacijskega sklada, če je centrala sklicala konferenco ali pa posvetovanje. Poživljamo Vas toraj, da v vaši skupini izvedete sklep delegacijskega shoda. Upravništvo. Uršijo se sledeči shodi Dne 5. t. m. ob 8. uri zvečer v delavskem domu v Trstu, Dnevni red:' Odgovor na stavljene zahteve za Trst, Gorico in Jesenice. Dne 7- t. m. ob 8. uri zvečer na Pragerskem. Dnevni red: Situvacijsko poročilo. Dne 8. t. m. ob 8. uri zvečer občni zbor v Mariboru. Piedava sodr. Kopač o naeijonalizmu in socijalismu. Dne !>. t. m. ob 8. uri zvečer v Ptuju in dne 1). t. m. ob 8. uri zvečer v Poljčanah. Dnevni red obeh shodov : Situvacijsko poročilo. Razne stvari. Generalno ravnateljstvo državnih železnic. ! Draga, 14, februarja. Češki listi javljajo, da | se ima v bližnjih dneh ustanoviti na Dunaju : generalno ravnateljstvo za vse- državne železnice. V prvi vrsti se baje osnuje pet centralnih uradov in sicer: Upravni, tehnični, tarifni, kontrolni ter urad za vozni park. Tem oddelkom bi pozneje stopil sekcijski predstojnik na čelo — Češki listi protestirajo j proti taki organizaciji državnih železnic, češ, i da se ž njo krepča centralizem in nemška ; nadvlada. Velika nesreča na morju. Ponoči od petka na soboto se je zgodila v prelivu med oto-kama Malorka in Minorka in sredozemskem morju velikansku nesreča. Francoski parnik «General Chancy» se je pogreznil in vsi ljudje na njem, po enih vesteh nad 100, po drugih celo 200 oseb, je utonilo. O grozni nesreči se javlja sledeče: Pariz, 16. febr. Število žrtev pri nesreči parobroda «Chancy» cenijo na 164. Nekaj poročil pravi, da sta se rešila le dva mor- Listnica uredništva. Prizadetim dopisnikom! Radi pomanjkanja prostora je moglo za ostati več dopisov, kijih priobčimo prihodnjič. narja, potniki pa da so vsi utonili. Eden od rešenih mornarjev pripoveduje, da seje parnik navzlic strašnemu viharju dobro držal svojega kurza. Parnik je trčil v neko skalo in dobil takoj več metrov široko luknjo, skozi katero je vdrla voda z neznansko silo takoj v notranjost. Parnik se je za nekaj minut potopil. Bruselj, 15. febr. Na parniku je bilo 87 potnikov in 47 mornarjev, skupaj torej 134 mož. Parnik je imel 2920 ton in je vozil iz Marselja v Alžir. Nekateri pripovedujejo, da je bilo na ladji celo 100 oseb. Pariz, 12. febr. Vest o potopljeni ladji e vzbudila tu velikanko paniko, ker je mnogo rodbin pričakovalo svoje znance in prijatelje. Vzroka parnikove nesreče se še ni dognalo. Kapitani vseh došlih ladij pripovedujejo, da so divjali te dni po Sredozemskem morju taki viharji kakor 40 let ne. Pariz, 14. februarja. Časopisi trdijo, da je bilo na ladji »General Chanzy» mnogo smodnika, ki je morda eksplodiral, ko je barka nasedla. Palma, 14. februarja. Guverner balearskih otokov izjavlja, da je vsled silnega viharja na morju vsaka akcija radi ponesrečene ladje »General Chanzy» nemogoča. Verjetno se mu zdi, da se je vendar kaj oseb rešilo, ki so se menda držale ostankov razbite ladje. Železnica pod morjem. Železniški predor pod morskim prelivom La Marche, ki bi spajal obrežje Francoske z angležkim, je še vedno samo sen velikih tehnikov. A poroča še, da še namerava sicer manjše, a podobno velikansko delo ustvariti v primerno kratkem času. Danski tehnični strokovnjaki že več mesecev marljivo razpravljajo, kako bi bilo mogoče, ustvariti zvezo med švedsko-norveško in pa dansko obaljo potom predora, ki bi vodil pod morjem od Kodanja do Mal-meja.Posebno senzacijo je izzval sedaj načrt o tem predoru švedskega inženirja Kitgarda, s katerim se je bavil več let. V početku se ni veliko verjelo njegovemu načrtu, a je sedaj dosegel inženir ž njim veliko zaupanje na Danskem in Norveškem. Splošno je mnenje strokovnjakov, da je s pomočjo sedanje moderne tehnike ta načrt izvedljiv, in da se bodo v najkrajšem času začeli ž njim ba-viti tudi merodajni krogi. Grajenje tega predora po načrtih Kitgarda bi ne delalo posebnih težkoč. Pod zemljo bi bil povprečno 10 metrov globoko. Skupna dolžina te proge pa bi znašala 36 km. Železniški promet bi se vršil s pomočjo eletrike. Ako se računa železniško brzino s 60 km na uro, bi znašala razlika železniške in pomorske vožnje iz Danske na Norveško 1 in pol ure. Ruski samostani. Sveti sinod je dal napraviti statistiko samostanov v Rusiji, ki nam odpira pogled v nesrečno konstitucijo bedne države. Res da je «samo» 300 priznanih možkih in 137 nepriznanih možkih samostanov ter 228, oziroma 154 ženskih, vendar pa imajo ti premoženja, da ga že sam sveti sinod računa na sedem miiijard rubljev. To je seveda zelo verjetno število, saj poseduje Trojicko-Sergijevski samostan 1 in pol in kijevski samostan 2 milijardi, dočim ni premoženje samostana Aleksandra Nevskega J nič manjše. S tem sl lahko tolmačimo golo revščino ruskega ljudstva. 0 papeževi garderobi se poroča: Med vsemi evropejskimi vladarji ima papež Pij X. najbogatejšo in naj dragocenejšo garderobo. Vse obleke so posute z dragimi kamni. Posebna čreda petdesetih ove daje volno za papeževe obleke. Prstanov ima izvanredno mnogo ii} marsikateri med njimi reprezentuje precejšnje premoženje. Kristus ni imel toliko oblek njegovi namestniki pa izdajajo ogromne svote za zunanjost. sž a: sž sž a sž s>: sž s>: ss s>: sa SS 5>: SŽ a a g: h ss as Predavanja. Organizacija nemški h socijalnih demokratov v Trstu priredi dne 2, 8. in 17. marca t. 1. ob 8 uri zvečer predavanja v »Delavskem domu« v Trstu. Predavali bodo sodrugi : drž. posl. dr. Renner dne 2. marca o modernem 'političnem razvoju, dr. Danneberg dne 8. marca o modelnem gospodarskem razvoju in drž. posl. Winarsky dne 17. marca o stremljenju so-cijalizma. Vstopnina znaša za vse tri predavanja 1 krono 20 vin., za eno predavanje 60 vin. Vabimo tem potom vse nemščine vešče sodruge, da mnogobrojno posečajo predavanja. gaaaBagaKagagaaaaasasaBaBggagasggsaagasa^gaM Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. ■ Tiska Dragotin Prioni v Kopru. Železničarji pozori V novi pekarni pri flvg. Rosbacb-u v Nabrežini blizu postaje se dobi vsaki dan sveži kruh, sladčice, sveže domače maslo in surovo maslo po najnižjih cenah. r prijatelj moj, Gre na vsako pot z menoj! Ker se večkrat z njim krepčam, Vedno zdrav želod’ c imam Najboljše krepčilo želodca ! Sladki in grenki. Pazite na pristnost! Posebno na kolodvorih ! Postavno varovano. Zalivala. Za mnogobrojne dokaze iskrenega sočutja povodom prerane smrti naše iskrenoljubljene mamice, oziroma soproge, gospe Marije Škerle soproge strojevodje c. kr. drž. žel. izrekamo iskreno zahvalo vsem prijateljem in znancem, ki so se spomnili pokojne v nje težki bolezni. Prisrčno se zahvaljujemo vsem da-rovateljem krasnih vencev, pogrebnemu družtvu železniških in državnih uslužbencev in vsem ki so blago pokojno v tako mnogobrojnem številu spremili k zadnjemu počitku. V Ljubljani, dne 16. febr. 1910. Fran Škerle, strojevodja c. kr. drž. žel. 'i otroci. O PAUL VRTAČNIK krojaški mojster -= Kolodvorske ulice 26 zz Dunajska cesta 47 “tzz Ljubljana zzr- Priporoča se posebno gospodom železničarjem v napravo uniform po niskik cenah. Kavarna UNIOJME —— TRST —' Ulica Caserma in ulica Torre Bianca !K