Spomini na Dunaj in okolico. Poanel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski nčitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega sliaiš, lorlttnega »kusiš, lapiii! — l'o tej poti otmeš marsikaj posabljivosli, in postavljas hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski: ,,[.itera Bcripla manef, ali po našem: ,,Zapisana Cerka ostaiiB". 11. dan avgusta. Elizabetini most. Dvorno operno igrališče. Štefanova metropolitanska cerkev. Kdor se hoče •) Pozneje je slišati, da jih vender ima g. Grigorovič, in d» mujih hoče Ruska vlada za 400 zlatov odkupiti. podati iz Wieden-skega okraja v znotranje mesto, ihu je naj bližja pot čez Elizabetini raost, ki je pozidan čez rečico ,,Wien", in nosi ime sedanje naše presvitle cesarice. Da ta umetna stavba dela popolno čast svojemu visokemu iraenu, lahko je uganiti in tudi verjeti; — lepšega mostii dosedaj nima Dunaj. Narejen ves iz rezanega kamna in naslonjen na dve enaki orjaški stopnji, ima vverstene v svojo krasno grodeljnasto stransko ograjo po vsaki strani štiri marmeljnaste kipe, ki stojijo na visokih kamnitih postamentih, ter nam kažejo podobe naslednjih zgodovinsko-znamenitih mož: Vojvoda Henrika Jasomirgotta (,,da mi Bog pomagaj"); vojv. 'Leopolda Veleslavnega (der Glorreicbe); vojv. Rudolfa IV. Vtemelitelja; Riidigera pl. Starhemberga; škofa Kollonitza; grofa Nikolaja Salma; Jož. pl. Sonnenfelsa in Fischera pl. Erlacba. Ta most je bil dodelan popolnoma kot v god svitle cesarice Elizabete dne 19. novembra 1. 1867., in menda ne gre noben ptujec raimo, da bi ga pazljivo ne pregledal. — Prišedši čez1 ta most smo v Široki ,,koroški cesti" (,,verlangerte Karntnerstrasse"). Palača se vzdiguje tu pri palači; naj bolj pa nas zanimuje v versti visocih poslopij k levi prosto stoječe velikansko dvorno operno igrališče (Operntheater), ki je ravno kar (1. 1869.) dodelano in javnim namenom izročeno. Zloga te orjaške sgrade ni labko imenovati; neka smes romanska in bizatinska je. Osnova kaže s svojimi prostornimi hodišči pri tleh, na katere se naslanjajo nadstropja, da vračujejo se stavbeni umetniki naših dni nekako zopet nazaj v stare čase; da pa zidarska izpeljava vstreza tirjavam nove dobe, razume se samo po sebi. Že samo imeni Bdvorno igrališče", in nDunaj': ste nam porok za to. *) Naprej od tega velikanskega poslopja se koroška cesta kmali zoži, in pokaže nam zdajci, kakoršno je bilo staro znotranje dunajsko mesto. Solnčni žarki obsevajo menda le opoldne tla tesnib in ozkih ulic; visoka poslopja ob straneh ne dopuščajo drugače; tudi tibo govoriti se po teh prostorih ne da, zakaj neprestano divje naglo derdranje kočij, omnibusov, in drugoverstnih vozov dela taki ropot, da ni izreči. Posebno pozornemu pa je biti človeku, ter gledati mora nazaj in naprej ondi, kjer se prekrižavajo ulice; zakaj pogosto prihitijo iz njih vozači z tako silno hitrostjo, da je le čudo, da vsaki trenutek koga ne povozijo. Čuje se dan na dan od takih nesreč. Konec koroške ceste dospe se na Štefanski terg, sred katerega stojf staroslavna metropolitanska Štefanova cerkev. Moti se ven- •) L. 1869. je bilo v znotranje prostore tega poslopja priti še kaj težko; vsaj meni se to ni bilo usrečilo. Pervikrati, ko se je igralo v tem gledalisču, so oni, ki bo hotli noter priti, ie perve popoldanske ure jeli nekako oblegati vhode; pred začetkom predstave pa oelo ni bilo varno hoditi blizo, komur je bilo drago zdravje evojih reber. Zdaj je morebiti že kaj drugače. Pisavec. dar, kdor si misli ta terg Bog si ga vedi kake obširnosti in prostornosti. Enako ulicana notranjega mesta je tudi ta močno omejen, ter nosi z stolnico vred značaj sivega starinstva. Že pred 1. 1144. stala je na tem uiesti mala katoliška cerkvica. Imenovanega leta je vojvoda Henrik s priimkom BDa mi Bog pomagaj" postavil temelj sedanjemu svetišču, katero je bilo s časom po innogih prizidavah povekšano, in nekaj v 15. veku, nekaj pa še le poslednja leta dokončano. Dolgost tega velikanskega in veličastnega hrama božjega znaša 57, širjava 37, višava pa nad 14 sežnjev. Veliki zvonik Štefanov slovi zarad visokosti — meri nad 72 sežnjev ¦— na dalječ in široko, je pa tudi preumetnega dela, ter čez in čez, t. j. od temelja do teineua sostavljen iz stebričevja rezanega kamna. Nabaja se na južni strani cerkve. Vsled piramidne oblike mu strehe treba ni; za odtok mokrote pa je tako umetno poskerbljene, da je nikoder več ne zaostaja. Pomerjen je bil temu velikemu tudi na severni strani cerkve enaki tovariš; povzdignil se je bil že tudi precej visoko od tal, a berž ko ne so silni stroški ostavili njegovo daljno izpeljavo, kar je pač škoda. Poleg ravno omenjenega dodelanega velikega zvonika se nahajata ob čelu cerkve, kjer je glavni, pa le redkokdaj odperti vbod, še dva druga naanjša, tako imenovana Bpaganska stolpa" (Heidenthiirme). Visoka sta po 202 čevlja; vender se njuni poklofučeni strebi z ostalo stavbo ne vjemate ravno posebno dobro. Cerkvena streha je pokrita z mnogobarvnimi, menda pocinjenimi opekami (kakor je blizo pocinjeno na zeleno, rumeno, belo in enako našo pomizno orodje: krožniki, sklede, piskri itd.) Na eni strani je sostavljen iz tacih opek po celi strešni visokosti velikanski cesarski gerb: avstrijski orel; na drugi strani pa so viditi druge raznoverstno pisane podobe. Poleg mnogega gotiškega stebrovja je v vnanje cerkvene stene vzidano od sile kamnitih grobnih sporainkov in drugih svetih podob; med njimi je viditi tudi kip sv. Janeza Kapistrana, in leca, raz katere je imenovani svetnik oznanoval besedo božjo. Sploh iraa radovedni obiskovalec že od zunaj tega ogromnega svetišča, ako ga obhodi okrog in krog, dovolj znamenitega in občudevanja vrednega; ako pa stopi v njegove znotranje prostore, se ve, da se mu pokaže tu zopet obilnost novih predmetev, ki zavzemajo vso pazljivost in vidoželjnost njegovo. 18 orjaških stebrov razdeluje veličastno svetišče v tri ladije, ter podslanja s svojo močjo visoke oboke. Presvetišče in taistemu vštric stoječi kapeli ločeni so od cerkvene ladije z visokim železnim omrežjem, ter se dajo tudi zapreti. Visoka okna iz krasno barvane steklenine starinskega dela obdajajo veliki altar; pa tudi stekleninske slikarije novejše dobe se tu vidijo; zlasti se odlikuje ono okno v vštricni kapeli poleg velikega altarja na epistelski strani, ki so ga bili Dunajčani napraviti dali v zahvalni spomin za ozdravljenje njihovega bivšega ljubljenega žu- pana Zelinka-ta. Ostala mnogoštevilna visoka okna sostavljena so vefijidel iz navadne bele steklenine, zato je pa cerkev tudi kot za gotiško svetišče vkljub začernelih sten še nekako dovolj svitla. — Altarjev se šteje 38; le škoda je, da so med njimi tudi nekateri, katerih podoba se nikakor ne strinja z obliko cerkvene stavbe. Res se je čuditi, da se celo na Dunaji, ki je vendar tako rekoč sedež vseh umetnij, na kaj tacega ni bolj pazilo. Orgelj iraa cerkev dvoje. Koliko spremenov štejejo one, ki stoje na glavnem koru, ne vein povedati; po obširnosti omare more jih prav veliko biti. (So pa oni cerkvi menda le za kinč; zakaj bil sem tu skoro vse večje praznike, med drugemi na Veliki Šmaren in cesarjev rojstni dan, ko je maševal kardinal Rauscher sam, pri božji službi, pa nobenkrat niso igrali na nje.) Druge male orglje se nahajajo na levem stranskem koru v presvetišču blizo velikega altarja; a za ogromno cerkev iinajo vse preubožen, skoraj da bi djal nekako otročji glas. Še pogostni in obilui ,,cigu migu" jih le slabo podpera. Kakor vnanje, kažejo tudi znotranje cerkvene stene dovolj kamnitih grobnih spominkov. Le enega naj vzamein v misel, namreč slavnega vojskovodja in zraagovalca Turčinov princa Evgena Savojskega, katerega ime pozna tudi naš slovenski narod, ter poslavljuje ga v neki stari pesmi svoji. Konečno naj še omenim, da se pod Štefanovo cerkevjo nahajajo velikanske katakombe, ki se baje v treh eden nad drugim postavljenih nadstropjih raztezajo dalječ okrog na vse strani. Na tisoč kostnjakov napolnuje nek te podzemeljske prostore, in ako bi jih človek hotel prehoditi, potreboval bi v to več ur. Kdor želji, more lahko priti tudi v to smerti posvečeno tainno domovje; — mene vkljub velike vidoželjnosti vender ni mik^lo tje, ampak rajše sem verjel zagotovljenju, da so vsi, ki so te katukombe obiskali, komaj čakali, da jim je bilo zopet dano, gledati svit belega dneva.