Naš zadružni dom
Mladi zgodovinarji na naši šoli smo se v letošnjem šolskem leln z veseljem lo-tili nalog, ki smo si jih razdelili v krožke. Predvsem smo raziskovali revolucio-narne traditije v našem kraju. Obiskali smo naše borce in revohicionaije na domu ali pa smo jih povabili na šolo. To so bili nepozabni razgovori, ki so nam razkrivali nove in nove podatke o predvojnem, vojnem in povojnein razvoju našega kraja.
Zadnja naša naloga je bila na temo Povojna obnova in izgradnja našega kraja. Vojna vihra je našim vasem prizanesla, tako da so hiše in doma-čije ostale cele. Vendar pa so se naši krajani zavzeto lotili preobrazbe vasi po vojni.
Gradnja zadružnega doma je bila največja akcija naših krajanov. Po-budo za gradnjo zadružnega doma je dala kmetijska zadruga z namenom, da bi zadružni dom postal kulturno in politično središče kraja, uporabljali pa bi ga tudi za druge namene.
Vsa dela so potekala prostovoljno in brez tehnike. Delo je teklo brez zastojev. Prostovoljci, posebno še mladinci, so tekmovali kdo bo zbrai več delovnih ur. Zaposleni vaščani so včasih prihajali na delovišče narav-nost iz službe ali pa so z delovišča odhajali v službo ali šolo. Nihče ni pričakoval, da bo za svoje delo na-grajen. Na utrujenih obrazih ni bilo
nikdar slabe volje. Marsikdaj je na gradbišču zazvenela pesem, ki je spodbudila in vlivala novih moči.
Med V. kongresom KPJ niti noč ni mogla ovirati najzavednejših , da ne bi izpolnili dane obveznosti. Z delom so dokazovali svojo predanost naši svobodni domovini in Ijubljenemu maršalu Titu. Enako kot moški so za težko fizično delo poprijele tudi mla-dinke in žene.
Zadružni dom je bil grajen po eta-pah, in tako so drugega za drugim odpirali tudi posamezne prostore: restavracijo, kino dvorano, mlekar-no... Ob harmoniki se jezaplesalo in zapelo, kajti vsi so se veselili skup-nega dela in uspehov. Tistim prosto-voljcem, ki so opravili največ delov-nih ur, so bile podeljene zlate, sre-bme in bronaste značke, za katere je bilo treba delati po 1000 in več ur.
Vsi krajani so se veselili novega zadružnega doma, v katerem je bila kulturna dvorana še posebnega po-
mena. V njej je domača dramska sekcija pogosto razveseljevala svoje sovaščane z dramskimi uprizoritva-mi. Dvorana je bila vedno nabito polna navdušenih gledalcev. V isti dvorani so bile tudi redne kino pred-stave in občasna predavanja.
Kaj vse ni bilo v našem zadružnem domu? Šola, gostilna, krojač, fizer, mlekarna, javna kopalnica, trgovina, telovadnica, stanovanja, pisarne...
Ob tem, ko smo se pogovarjali s tovariši, ki so sami sodelovali pri gradnji zadružnega doma in pri tem našteli številna imena zaslužnih vaš-čanov, smo se spraševali, kako to, da lo ni nikjer zapisano in shranjeno.
Seveda, kdo pa je v tis'ih težkih povojnih dneh mislil na to. Ostali so le spomini, pa še ti bledijo.
Pa vendar za-nas mlade, ki živimo v drugačnih časih, ni in ne sme biti samo obujanje spominov starejših krajanov. Mi smo njihovi nasledniki, njihova požrtvovalna dejanja naj nas s svojini zgledom nenehno spodbu-jajo in dajejo vir moči — idej za naše delo.
Ob zbiranju podatkov o gradnji zadružnega doma se nam je porodila misel, da bi spodbudili naše krajane in druge, ki so sodelovali pri gradnji, naj bi vse dokumente, fotografije. priznanja in drug matcrial zbrali na sedežu KS, kjcr bi uiediii stalno raz-stavo v posebni vitrini v zadružnem domu.
ČLANI         ZGODOViNSKEGA
KROŽKA
Osnovna šola
Leopolda Mačka-Boruta