LJUBLJANA, letnik XXX, 22.november 1980 Stevilka 4 STUDENTSKI ČASOPIS Cena 5 din uvodnik NASPROTJA JEDRSKE ENERGETIKE V zdajšnji ekonomski krizi se energija vse bolj postavlja kot njena Arhimedova točka. Zgodovinsko pogojeno prestrukturiranje energijskih potreb in produkcijskjh možnosti je energijo, predvsem pa električno energijo, napravilo za blago in sicer za takšno blago, ki ima v okviru celote blagovne produkcije temeljno in poenotu-jočo funkcijo. Temeljno funkcijo — ker na današnji stopnji razvoja tehnologije in razširjenosti trga vsaka oblika produkcije blaga zahteva energijski izvor, ki bi zadoščal tako zahtevi po potrebni moči kot po njeni sorazmerni stalnosti. Le energijski sistem, vzpostavljen na osnovi električne energije, lahko zaradi velike kapacitete in relativno preprostega transporta zadovolji obe zahtevi. Poenotujočo funkcijo — ker lahko celotna produkcija blag, ne glede na različne pomožne specifičnosti, deluje na osnovi enega samega energijskega vira. Čim bolj energija kot specifična vrsta blaga v celoti blagovne produkcije sprejema obe ti dve funkciji, tem bolj se blagovne krize, do katerih po svoji notranji dialektiki vodi obstoječi produkcijski način, kažejo kot v bistvu energijske krize. Kot ima električna energija temeljno in poenotujočo funkcijo v okviru industrije, tako ju ima nafta v okviru transporta. Na osnovi teh dveh blag se danes meri obseg sveta. Zaradi obeh funkcij energije v okviru blagovne produkcije je tudi razumljivo, da si kapital neprestano prizadeva za tem, da bi se dokopal do neizčrpnega in zastonjkarskega vira energije, ki bi mu dolgoročno omogočal brezmejen zalet. V največjih ekonomskih krizah doslej je namreč ravno prehod na nov obilen in cenen vir energije dajal kapitalu dodatnega zagona. Tako je v hudi energijski krizi ieta 1973 kazalo, da bo pospeševanje razvoja jedrske energije edino odrešujoče sredstvo za premaganje ne le te, ampak tudi vs«h prihodnjih kriz. Vendar temu ni več tako. Od leta 1972 do leta 1977 so npr. delnice vodilne ameriške tvrdke na področju jedrske tehnologije Westinghouse padle kar za 70 %. Po začetnem naskoku se je torej kapital začet odvračati od te vrste energije. Zakaj? Neprestano večanje mere presežne vrednosti, ki je kapitalu inherentno, vodi k uvajanju yse bolj in bolj produktivnih tehnologij v proces ustvarjanja presežne vrednosti. Na ta način se veča delež konstantnega kapitata, vstopajočega v produkcijo, napram njego-vemu variabilnemu delu, pravimo, da se povečuje organska sestava kapitala, vstopajočega v produkcijo. Paradoksatno je, da kapital lahko kratkoročno zadovolji težnjo po večanju mere presežne vrednosti le tako, da jo dolgoročno gledano zmanjšuje. To protislovje lahko zasledimo tudi pri produkciji energije kot produkciji posebne vrste blaga. Jedrska tehnologija kot — zgodo-vinsko gledano — zadnja tehnoioška stopnja proizvodnje energije, zahteva stlno intenzivna kapitalska vlaganja in s tem izredno visoko organsko strukturo kapitala. Vendar ta kvantitativna rast deteža konstantnega kapitala povzroča tudi globoke kvalitativne spre-membe, ki so v zvezi s konkretno obliko te kapitalsko intenzivne tehnologije. Gre namreč za tole: zaradi potencialne nevarnosti ,,gote" jedrske tehnologije se mora visok delež konstantnega kapitala preleviti v neproduktiven kapital varnostnih naprav, kontrolnih sistemov in zaščite okolja. Očitno je, da ta neproduktivni kapital zmanjSuje profitno mero, saj povečuje celoten konstantni kapital po vrednosti, a ga hkrati relativno zmanjšuje po obsegu. Ta tenden-ca, čeprav ni lastna le jedrski tehnologiji, pa je zato ravno tu naj-izrazitejša. Leta 1978 je namreč kar 1/4 rasti cene na kW elektri-čne energije prišla na račun zahtev po varnosti in ohrani okolja, absolutna kapitalska vlaganja v energetiko pa so bila leta 1976 takale: 400 — 500 dolarjev na kW instalirane električne moči za TE, 800 - 900 dolarjev na kW za HE in 1500 - 1700dolarjev na kW za JE. Dejstvo, da je neproduktivni kapital pri vlaganjih v jedrsko ener-getiko potreben, pa še ne določa njegove celotne absolutne veli-kosti. Za določitev ie-te vzemimo v klešče neko konkretno JE ,,Gola" JE bi s svojimi trdimi, tekočimi in plinastimi radioaktiv-nimi odpadki ter s toplotnim onesnaževanjem (ki so tej tehnologiji inherentni) tako zelo degradirala okolje da bi njegova vrednost vrtoglavo narasla. Kapital namreč zdravo okolje oziroma neokrnje-na narava zanimata le v toliko, v kolikor sta zaobsežena v celoti blagovne produkcije, torej v kolikor nastopata kot blago, nujno potrebno za normalno reprodukcijo delovne sile. (Pri tem seveda ni pomembno, od kod izvira ta potreba, ali iz želodca ali pa iz glave). V določevanju velikosti neproduktivnega konstantnega kapitala si torej stojita nasproti dve težnji: kapitai teži za tem, da bi bil delež neproduktivnega kapitala čim manjši, da bi bila s tem mera presežne vrednosti čim večja in vrednost nedegradjranega okolja čim manjša. Temu nasproti stoji težnja, da bi bila vrednost ne-degradiranega okolja čim večja, da bi se torej čim večji del pre-sežne vrednosti odvajal za njegovo vzdrževanje. Boj proti jedrski tehnotogiji torej združuje vse tiste družbene razrede (in ne le prole-tariat), katerih mezde ne dopuščajo, da bi si svoje življenjsko okolje bodisi izbirali bodisi reproducirali. Zato se vrstijo barve protijedrskega gibanja od zelene do pisane, od rdeče do črne. NASPROTJA MESTNE ENERGETIKE Eden od pomembnejših vzrokov energijske krize je tudi pre-strukturiranje potreb po električni energiji, ki se kaže v velikem naraščanju potreb po vršni energiji. Samo dejstvo bi bilo sicer ne-pomembno, če ne bi na stanovanjsko komunalni sektor odpadlo v povprečju kar okoli 40 % vse porabljene električne energije (pri-bližno toliko kot na industrijo). Struktura potreb po energiji je bila leta 1975 v povprečju (svetovnem) takšnale: Industrija Transport (Vse številke so v milijonih ton ekvivalenta premoga). Očitno je torej, da ima mestno komunalni sektor v celoti potreb po energiji dokajšnjo težo, zato je tudi upravičerta domneva, da nasprotja v tem sektorju tudi bistveno opredeljujejo naravno energijske krize. Od leta 1950 do leta 1977 se je celotna moč elektrarn povečala kar za 14-krat, medtem, ko se je količina proizvedene električne energije povečala le za okoli 6-krat. Izkoristek izrabe električne moči je bil torej leta 1977 približno dvakrat manjši kot 27 let prej. Zakaj? Mestno komunalni energijski sektor je močno podvržen niha-njem, ki jih narekuje struktura delovnega dne. Ta nihanja se kažejo predvsem v vetikem naraščanju potreb po vršni energiji. Le-te se-veda zahtevajo tudi povsem določen način produkcije električne energije. Vse- več ]e vršnih elektrarn s srednjo močjo in omejenim, natančno določenim časom delovanja. To je tudi poglavitni vzrok za padec izkoristka celotne instalirane električne moči, saj daje vršna moč energijo le v nekem efektivnem času, ki pa je precej manjši od običajnega obratovalnega časa. Enega od osnovnjh vzrokov pomanjkanja električne energije lahko torej povežemo s povečanjem deleža vršne energije in padcem izkoristka instalirane vršne električne moči. Sam pojav vršne energije pa je povezan s koncentracijo kapitala in delovne sile v mestih. Zmanjševanje deleža mestne energetike v celotni strukturi po-treb po električni energiji bi potemtakem zmanjšalo tudi potrebe po vršni energiji. S tem bi seveda izboljšali majhen izkoristek, ki se drži vršne električne moči. Druga možnost je, da se vrhovi porabe električne energije zgia-dijo in porazdelijo preko celega dne, kar bi se dalo doseči z drse-čimi delavniki. Vprašanje je seveda, če ne bi takšni premiki izzvali večjih družbenih napetosti kot samo dejstvo, da mestna energetika drastično znižuje izkoristek instalirane električne moči in da zahte-va vrtoglavo pospešeno gradnjo elektrarn. Koncentracija kapitala in delovne sile v mestih sili energetiko v neprestan stampedo pospešenih gradenj. To se je primerilo v Slo-veniji leta 1959, ko je prišlo do prvih redukcij električne energije, še bolj pa ob energijski krizi leta 1973. Da tak način reševanja energijskega vprašanja to vprašanje le vedno znova reproducira, je več kot očitno. Rešitev se morda nakazuje le v eni smeri. Z gradnjo manjših regionalno in lokalno pomembnih elektrarn bi lahko razbremenili mestno energetiko, vendar pa se moramo pri tem zavedati, da takšna gradnja predpostavlja tudi povsem novo in bistveno spre-menjeno razmerje med mestom in vasjo. Razrešitev energijskega vprašanja posaga torej v samo srž obstoječih družbenih odnosov. Bistvo vseh doslejšnjih razreševanj energijskega vprašanja je igno-riranje teh revolucionarnih sprememb v odnosu mesto - vas, ki jih ravno energijsko (skupaj s stanovanjskim) vprašanjem postavlja če-dalje bolj radikalno. Na koncu lahko rečemo le to, da razrežitev vpra&mja npr. mest-ne energetike m zgolj v takšnih aii drugačnih številkah planiranih gradenj, pač pa njegova najtrdnejša ost bije v temetje obstoječih družbenih odnosov. ENERGIJSKA SITUACIJA PRJ NAS Poraba energije v Jugoslaviji zelo hitro raste in je biia leta 1971 okoli 993.000 TJ, približno dvakrat več kot leta 1960, leta 1975 pa okoli 1.342.000 TJ, torej trikrat več kot leta 1960. Zanimivo je, da lahko do leta 1975 ugotovimo stalno upadanje deleža premoga v porabi energije, ki je s 75 % leta 1960 padel na 40 % leta 1975. Posledice teh substitucij je čutiti še danes in ve-čanje deleža premoga v porabi energije je tudi ena od pomembnej-ših točk osnutka družbenega plana 1981-85. V nasprotju s premogom pa delež uvožene nafte neprestano narašča, od 5 milijonov ton leta 1971 smo leta 1979 prišli kar na 12 milijonov ton uvoza surove nafte. To je seveda posledica izred-no hitro se razvijajočega prometa, ki v glavnem sloni na tekočih gorivih oz. naftnih derivatih. Vrednost uvoza goriv je znašala že leta 1971 173 milijonov dolarjev, kar je tedaj predstavljalo okoli 12 % skupnega plačilnega deficita v blagovnj menjavi s tujino. Zaradi stalnega višanja cen surove nafte se uvozna obremenitev zaradi nafte stalno povečuje, tako da gre letos okrog 50 % celotnega plačilnega def icita v poslo-vanju s tujino na račun uvožene nafte. Vsled velikega uvoza se stalno povečuje tudi naša energetska odvisnost, ki je bila leta 1971 le okrog 30 %, a danes dosega že okoli 50 %. Slovenija ima izredno majhne rezerve energije irt sicer skupaj z ocenjenimi rezervami urana okrog 6,6 % vseh energijskih rezerv SFRJ. Poraba primarne energije v Sloveniji pa znaša kar 14,7% celotne jugoslovanske porabe. Zato se ni čuditi dejstvu, da smo že leta 1975 nabavljali zunaj kar 44% potrebne primarne energije, leta 1980 okrog 54 % in leta 2000 naj bi po predvidevanjih uvažali kar 63 % potrebne primarne energije. Energijska poraba v Sloveniji v letih 1960—1975 je odsev ne-prestane substitucije premoga z naftnimi derivati. Po letu 1980pa naj bi se delež premoga zopet povečeval in naj bi z njim zadostiJi vse potrebe slovenskih TE, ostaio porabo premoga pa naj bi pokrili z nabavami zunaj Slovenije in z energijo, ki bi jo kupili od termo-elektrarn v Bosni, Srbiji in na Kosovem. Poraba nafte se je v šestdesetih letih neprestano večala in sicer za 19,1 % na leto. Ta prirastek je v prvih petih letih sedemdesetih \ let precej upadel (12 %), vendar še vedno ostaja velik. V obdobju i od 1980 do 2000 naj bi po predvidevanjih rast porabe naftnih derivatov zavrnila povečana poraba premoga in zemeljskega plina,..,, poleg tega pa se za to obdobje predvideva tudi pospešena gradnja, ¦¦„ javnih toplarn, s katerimi naj bi omejili individualno proizvodnjo.'.j toplote za ogrevanje, toplo vodo in industrijsko paro. Na ta naan^ bi racionalneje izkoriščali predvsem premog. ' ' V Sloveniji smo od celotnega razpoložljivega hidroenergetskeg^ ' potenciala, ki znaša okoli 8 milijard kWh do leta 1979, izkoristllj/. že njegov najboljši del, okoli 3,1 milijarde kWh oz. 39 %. Izkorf&^ Ijivost celotnega potenciala pa je bila ocenjena na 80 %. Preostaiih,, Energoresursi Mestno- komunalni sektor Trdo ^orivo 48 Tekočegorivo 174 Naravni plin 61 Elektrika 140 Izgube ' 55% 69 1 139 161 67 / 150 8 45% 83% 3,5-4 milijard kWh vodne energije na leto pa naj bi izkoristili do ( leta 2000. Rudnik urana v Žirovskem vrhu bo po predvidevanjijV^ dajal okoli 160 ton U308 letno. To pomeni, da naj bi zadoščam' do leta 1995, ko naj bi predvidoma zgradili drugo JE in bodo skupne potrebe narasle na 350 ton U3O8 letno. Če ne bi do našli nobenih novih ležišč uranove rude, bi to pomenilo dd^ uvozno obremenitev in novo energijsko odvisnost. Energijska situacija v Sloveniji prav gotovo ni ugodna, zato je. potrebno predvidevati, da bo prišJo do izrabe alternativnih virqY; energije (sončna energija, geotermščna energija, bioenergija, ene^gi-'h, ja vetra) nekako v letih 1985-2000. Ta trditev je zaenkrat še hučk^ spekulativna, saj je povprečna cena alternativnih energij okrcig^ 5000 dolarjev na kW, kar jih, če ne predvidevamo kakšnih d stičnih premikov na svetovnem energijskem trgu, izloča iz k rence. IACRT RAZVOJA SLOVENSKE ENERGETIKE f LETIH 1981 -1985 lačrt razvoja slovenske energetike v letih 1981-1985 Osnutek družbenega plana SR Slovenije (odslej ODP) za leto 981-1985 predvideva predvsem postopno zmanjševanje uvozne dvisnosti na področju energetike, poraba energije pa naj bi te-neljila na: ,,dolgoročnem in zanesljivem zagotavljanju osnovnih potreb po energiji vsem potrošnikom, zmanjšanju energetske odvisnosti od uvoza, večjem in boljšem Izkoriščanju lastnih virov energije in povečani nabavi in zakupu energije v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah na na-čelih združevanja dela in sredstev, •dosledni realizaciji sprejetih ukrepov racionalnega pridobivanja, frretvarjanja, transporta in porabe energije, varčevanju ter usme-ntvi v proizvodnjo, ki na osnovi kriterijev o prestrukturiranju rabi relativno manj energije, ¦ vzpostavitvi politike cen za energijo, ki bo omogočila poleg po-krivanja stroškov za enostavno reprodukcijo tudi del stroškov za razširjeno reprodukcijo in stimulirala varčno gospodarjenje z energijo ter večje izkoriščanje lastne energetske psnove, pospešeni reaiizaciji geoloških raziskav vseh vrst domačih ener-getskih virov, zlasti premoga, nafte, plina in urana, obveznem optimiranju razvojnih programov, smotrni pripravi in racionalni izgradnji energetskih objektov, upoštevanju zahtev po varstvu okolja in smotrni rabi prostora, • ustvarjanju pogojev za pridobivanje in uporabo še drugih virov energije, ki so pomembni z narodno gospodarskega vidika in postajajo tudi ekonomsko dostopni v široki potrošnji (manjši hidroagregati, sončna energija, zemeljska toplota, odpadna I toplota), V nadaljnjem razvoju samoupravne organiziranosti energetskega gospodarstva". (Osnutek družbenega plana) Poleg tega ODP predvideva že v tem obdobju začetek uresni- levanja programa izgradnje elektrarn z instalirano močfovokoli R00O MW ter ustreznega prenosnega in razdelilnega omrežja. V tolikor se pod temi ,,močnimi" elektroenergijskimi objekti razume udi že izgotovljeno JE Krško in pa tisto, ki jo še načrtujemo aditi, je potrebno povedati, da je ugotovljena kapaciteta rudnika irovski vrh le okoli 160 ton U308 letno in torej lahko oskrbuje le no samo JE. Če v doglednem času ne bi našli nbvih nahajališč iranove rude v SFRJ, bi to pomenilo, da se izpostavfjamo še daleč M\ energijski odvisnosti, kot jo je predpostavljala nafta. Obseg te pisnosti nam pove podatek, da se namerava do leta 2000 zgraditi ar20 JE na področju SFRJ. Zmanjšanje uvozne odvisnosti naše energetike naj bi ofnogočilo idi intenziviranje programa izkoriščanja hidroenergije. Pri tem je otrebno dodati, da je ,,boljša" polovica našega hidroenergijskega otenciala že izkoriščena, zato bo izkoriščanje druge polovice spro-Slo (in že sproža) celo vrsto ekonomskih, ekoloških in prostorskih ipraianj. Medtem ko torej ODP predvideva intenzificiranje gradnje ičjih elektrarn, se omejuje le na ,,nadaljevanje gradnje" z ozirom imanjše elektrame. To je seveda razumljivo, saj manjše elektrarne Kirbma regionalni in lokalni avtonomni energijski objekti), če naj i posegale v razreševanje energijske krize, vlečejo za seboj tudi tld!vrsto korenitih družbenih sprememb, ki se tičejo predvsem acije mesto - vas. Vsaj kar se tiče energetike pa ODP glede ibljjh družbenih premikov ostaja pri frazi o ,,nadaljnjem razvoju pravne organiziranosti energetskega gospodarstva". laze, jih v temelju ogrožalo in s tem grozilo :amajati temelj oblasti. V diskusijah, ki jih je ekonomska reforma v iSSR sprožila med zahodnimi ekonomisti, in ki o se spraševale, ali vodi v kapitalizem ali soci- ilizem, so jo po eni strani pozdravljali, na )snovi nekritičnega pojmovanja trga in blagov- le produkcije, kot materialni temelj ,,demokra- ičnega socializma", po drugi pa odklanjali in >bsojali kot revizionizem in restavracijo kapi- alizma V imenu fetišiziranega pojma plana op. 1.) Izigravalo se je trg proti planu, plan roti kapitalizmu in trg proti socializmu. Kakor ! leva kritika upravičeno opozarjala, da trg in lagovna produkcija s socializmom (perspektiv- o) nista združljiva, da pot v komunizem vodi ireko odpravljanja blagovne produkcije in trga, « pa, nasprotno, povečevanja niune vloge, ter ia so ..ekonomski reformisti v CSSR, z impli- itno odpovedjo bistvenim delom nauka ma- erialistične kritike politične ekonomije v korist Drsiranemu reaktiviranju stagnirajočega teh- ičnega napredka, v interesu gospodarstva po- ačili praktično refieksijo emancipatoričnega ipredka roda, torej materialistične osvobo- tve produkcije in njene direktne kontrole po jposrednih producentih" op. 2., je za konkret- j analizo, za analizo konkretnega vendarle pre- alo operirati samo z načeli in ,,čistimi tipi" 2 se stopi nasproti dejanskosti z idealorrv. ,,Tu resnica, poklekni pred njo!" , dejanskost se- )da ne bo niti pokleknila niti se povzdignila, s jm se dejanskosti niti ne spreminja niti ne kaže oti spreminjanja, pač pa samo z moralističnim ivolucioniranjem subiimira izstop iz dejanskih jvolucionarnih bojev - takšna čista revolu- onarna poza je samo nebeški odbles! čiste >revolucionarne poze, golo zatrjevanje ,,bla- vna produkcija ni sociaiizem" in golo zatrje- ije ,,blagovna produkcija je socializem" sta no dva konca ene in iste nerevoiucionarne ice, kt se jo vtika v kolesje zgodovine, in na- predek zgodovine mora zdrobiti tudi takšne pa-lice. (op 3) Komunist od zgodovine ne zahteva, kot oponese Brecht Korschu, ,,vse ali nič" (na kar zgodovina rada odgovori z nič). ,,Totalna negacija" (po paradigmi marcusejanskega ,,Great Refusal") je nezgodovinska in v dejan-skih zgodovinskih bojih ne pripelje nikamor, oz. predvsem ne pripelje v dejanske zgodovinske boje. Če se prizadeva za zgodovinsko materiali-stično oceno čehoslovaške ekonomske reforme, za spoznanje, kaj je sproščanje blagovno-tržnih regulatorjev ekonomije v ČSSR — ki predvsem niso skočili iz Šikove glave, pač pa so že eksisti-rali v ,,mešanem tipu" predreforme čehoslo-vaške ekonomije in je šlo v reformi ekonomski politiki pač za odstranjevanje preprek eko-modaciji čehoslovaškega gospodarstva nanje, kar je omogočilo pridobivanje na pomenu ,,tržnih elementov" — zgodovinsko pomenilo, tedaj je treba ne v primerjavi z Marxovo teorijo, marveč z Marxovo teorijo ugotoviti, kako je ta reforma prestrukturirala družbena in politična razmerja moči, kako je vplivala na konstelacijo razrednih sil, kakšne možnosti je dajala uveljav-Ijanju interesov delavskega razreda in kakšne pogoje in perspektive je odpirala (ali zapirala) boju za socializem. (op. 4) V tem zadnjem, toda bistvenem pogledu je ta (katčdersko gledano) ,,korak nazaj" utemeljeval pogoj možnosti zgo-dovinskega napredka. POLITIČNA REFORMA Politično reformo so najbolj očitno naka-zovale precej radikalne kadrovske spremembe, ki so sledile, sprva previdno in počasi, januar-skemu plenumu. Na institucionalnem nivoju je bila prva notranja reforma metod partijskega dela, odnosov v partiji: demokratizacija, razunv Ijena seveda kot reafirmacija Jeninskih princi-pov". Če se je te spremembe še lahko mislilo znotraj okvirov, postavljenih na XX. kongresu v Moskvi, pa je bila redef inicija družbene vloge in pozicije partije deležna ostrih obsodb — kot se spodobi seveda v imenu boja proti revizioniz-mu. Kar je Gomulka deset let nazaj ideološko postuliral, so Čehi institucionalno izvedli: tezo o vodilni vlogi partije. Partija, ločena od države in deetatizirano, se je zdaj pojmovala ne več kot vladajoča, temveč vodilna (avantgardna), usmerjajoča ,,idejna in upravljalska sila", ki je morala svojo avtoriteto utemeljevati z delova-njem, z avtoriteto argumenta. (op. 5) Ta teza je bila ,,splošna stalnica vsakega razmišljanja o ,spremembiJ družbenopolitičnega sistema", ,,Brez partije si niso mogli predstavljati popre-porodne družbe, ne da bi se sicer povrnila ure-ditev izpred leta 1968" (Baškovič, op. cit. III), toda tudi ne, kar je s tem povezano, samo s partijo: reorganizacija in redefinicija partije je povlekla za sabo reorganizacijo in redefinicijo celotnega političnega sistema. Pri tem je bila formula ,,socialistični pluralizem" sredstvo in cilj pa demokracija. Pluralizem političnih subjektov, ki se je gibal še v okviru ,,zgodovin-skega obrazca" ,,klasične predstavniške demo-kracije" (op. cit., II), ,,naj bi jamčil zoper zlo-rabo oblasti ter uvajal kolikor mogoče učinko-vito in dejansko participacijo državljanov pri izvajanju ,volonte' commune'". Da bi ne bil le pluralizem političnih partij — ta sistem je ,,do-življal podporo zaradi zaščite pred protidemo-kratičnimi nevarnostmi, ki so jih spoznali za časa stalinističnega režima: zlitju partijske in državne birokracije bi se ognili le z uvedbo več strank, ki bi bile v opozicijskem oz. kritičnem odnosu" — in da bi bil socialistični pluralizem, so ga koncipirali kot sistem, katerega sestavne prvine so: politične stranke, združene v okviru Ijudske fronte z vodilno vlogo komunistične partije, številne družbene organizacije in zdru-ženja občanov kot politične interesne skupine, samoupravne skupnosti, občani kot volilci ter predstavniki javnega mnenja in končno pred-stavniška telesa vseh ravni ter neodvisni pravo-zaščitni organi" (gl. op. cit. III). Po samora-zumevanju partijskega akcijskega programa je temeljno načelo politične preobrazbe, ,,da se ves politični sistem preobrazi tako, da bo omo-gočal dinamičen razvoj socialističnih družbenih odnosov, da bo široko demokracijo povezal z znanstvenim, strokovno usposobljenim upravlja-njem, da bo podpiral družbeno disciplino, utrje-val družbeno ureditev in stabiliziral socialistične odnose. Temeljne določbe političnega sistema morajo dajati trdna poroštva zoper vrnitev k starim metodam subjektivizma samovoljne oblasti" (Cit. po op. cit., II). Ob tej določitvi zveni kritični očitek, da programu manjka konkrecija, upravičeno. Natančneje rečeno, konkretno jedro kaže na tehnokratsko rešitev, medtem ko o specifičnih organjzacijskih for-mah proletariata ni nobenjh konkretnejših napotil. Nekoliko konkretnejši je Dubček, ko — med drugim — opozarja na potrebo formirati samoupravljanje v podjetjih, da bi tudi to pri-spevalo k zagotovitvi ,,kar največjega vpliva delovnih Ijudi na potitična dogajanja v družbi" (cit. ib.), toda tudi to, strogo vzeto, obljublja samo vpliv delovnih Ijudi na politiko, nepa po-litike delovnih Ijudi, odpira možnost politične-ga udejstvovanja oz. soodločanja delavcev, ne da bi institucionalno zagotavljalo njihov odlo-čilni, odločujoč; vpliv. Te koncepcije — in Baškovič opozarja, da gre prav za ,,koncepci]e o novi družbeni ureditvi", ne pa za to ,,ureditev samo, saj se je utegnila le delno institucionalno uresničiti in ni niti na konceptualnem nivoju dosegla enotne celovi-tosti" (ib.) — so bistveno določene kot negacija stalinističnega političnega sistema, v koliki meri, da se kot alternativa afirmirajo bolj social-nodemokratski koncepti (prav stalinizem je dvojček socialdemokratizma) kot dejanska ne-gacija stalinizma: diktatura proletariata. Desta-Sinizacija tako ni samo označena z ,,materinimi znamenji" stalinizma, temveč prenaša njegovo ,maternico', stalinizem reproducira. OPOMBE: 1. Proti fetišizmu Plana je marksistična kritika dovolj argumentirano dokazala, da p/ansko vodana produkcija ni nujno oz. ao ipso tudi že socialistična produkcija, razbila poenostavljajočo in apofogetsko identiteto Plan = Socializem. Schulze na temelju ana-lize historičnega materiala pokaže reformne iluzije tedanje sovjetske leve opozicije ter povleče kritiko tudi v sedanjost — na osnovi svoje teze o procesu kon-stitucije družbenih struktur razrednega gospodarstva v SZ: ,,Od nje (=tedanje leve (zunanje) opozicije) izha-jajo danes pritožne formule čisto stalinistične de-diščine različnih maoističnih krožkov v kapitalističnih deželah. Nobena teh dveh pozicij, pozicija trockistov in nekatere maoistične struje, ni spoznala in ne spo-znava. da se je preko in transformacije družbe v dejan-skosti konstituirala sovjetska razredna družba." (P. W. Schulze: Herrschaft und K/assen in der Sovvjetgesell-schaft Die Historiche Bedingungen der Stalinismus. Campus VeHag, Frankfurt/New York 1977, p. 86) 2 Krahl: Konstitution und Klassenkampf p. 269 — Tudi pri Krahlu je stvar sama boljša od zavesti o njej, predvsam pa bogatejša, komp/eksne/ša. Tehnokratsko usmerjeni ekonomisti so prišli samo prvi do basade, niso pa bili niti vsi ekonomisti tehnokratski simpath zerji niti niso govorili samo ti: ,,progresivni del eko-nomistov je predstavil svojo koncepcijo šele, ko sefev tisku oblikovala javnost in je bila zagotovljena podpon prebivalstva; šele tedaj so svoje koncepcije objavili tudi sindikati in posamezni obrati — v nasprotju z vlada-jočo ideologijo je šlo zdaj za koncepte delavskega samoupravljanja (gl. Plogstedt, op. cit, p. 70). 3. Marx /e o pariških komunardih vzgodovinskem boju zapisal:,,Nimajo zagotovljenih utopij, da bi jih vpeljevali par decret du peuple. Vedo, da bodo morali, da bi izbojevali svojo lastno osvoboditev (...), preiti dolge boje, vrsto zgodovinskih procesov, ki spre-minjajo okoliščine in Ijudi. Ni jim treba udejanjati nobenih idealov, temveč osvoboditi elemente nove družbe, ki jih nosi v sebi stara propadajoča buržoazna «1 družba sama." (MEGA 1/22, p. 143). Nasprotnopa je prvi korak iz dejanskega revolucionarnega boja zago-varjanje idealov tega boja. Proti vsem idealizatorjem — moralizatorjem-dogmatikom ni odveč spomniti na Marxovo in Engelsovo stališče: ,,Komunizem za nas ni stanje, ki naj bo vspostavljeno, ideal, po katerem naj se ima ravnati dejanskost S komunizmom poimenujemo dejansko gibanje, ki odpravlja zdajšnje stanje. Pogoji tega gibanja se podajajo iz zdaj obstoječih predpo-stavk" (MEID II, p. 41, op.) 4. Ch. Bettleheim je v pismu Sweezyu marca 1969 zapisal, da so ,,tržne forme" sekundaren pojav, da so samo ideks družbenih donosov, in da je ,,odločujoči tj. prevladujoči dejavnik nigospodarske temveč politične narave." Sweezyju očita principielno napako, ki vodi s vrsto zmot, da kot ,j3istveni faktor" ne navaja razrec nih odnosov, pač pa tržne odnose. Svoje stališče, nasprotju s Sw0ezyjem, formulira takole: ,,Kar oznd čuje socializem v nasprotju s kapitalizmom, ni obste janje ali manjkanje tržnih mehanizmov, denarja in cer marveč obstajanje prevlade proletariata, diktature proletariata." 5. Novotny je na pripravah za oktobrski plenum (1967), ko so se mu tla pod nogami že majala, razdra-ženo in grobo nastopil proti dopuščanju kritike. Med drugim je dejal: ,,Negde su govorili kako Partija ne treba da se meša u to (tj. da naj dopušča javne disku-sije o demokraciji) i da bi pomalo nfena odgovornost trebaio da postane po jugoslovanskom uzoru — vaspit-na" (cit po Jevtič, p. 37). nadaljujej Tomaž Mastnak LOGI Delo študentov preko študentskega servisa tu ni upoštevano, ker se poraja (kot eksploati-rano deio) v povsem drugih okvirih. To tematiko bomo obdelali drugič, v eni izmed Tribun v tem študijskem letu. To je nesmisel, ker se tako obstoječi odnosi ohranjajo. Rešitev je zgolj začasna, ker do-tacija, katere namen je zgoij reprodukcija delovne sile, ne raste v skladu z rastjo druž-benega proizvoda, navadno pa celo stagnira bi. reafno pada, kot se je v ŠC dogajalo do sedaj, Nesmise! akcije, ki je usmerjena na dotacije kot končni (oz. edini predstavljivi) cilj, je v tem, da je to korak nazaj. IV tem pogledu se razgaljajo posebnosti v produkciji pri nas in načinu reševanja (admi-nistrativnega? !) problematike v kriznih obdobjih. Se posebej se to vidi v sedanjem trenutku: ob tem, ko je stopnja rasti zapo-slovanja administrativno blokirana (števiio zaposlenih ni padlo, raste pa število neza-poslenih — tistih, ki so končali šo!e!), še zmeraj narašča produktivnost in podjetja z obstoječo tehnologijo iščejo predvsem gibiji- vo in čim cenejšo delovno sito. S tem prepre-čujejo npr. izpade proizvodnje (gre z nado-mestilo bolnih delavcev za tekočim trakom, čim hitrejše opravilo posameznih, začasnih in enkratnih del — npr. za nekaj tednov) Najprimernejša delovna sila v teh pogojih je tista, ki prvič ni vezana in drugič, ki se pro-daja za honorar in ne za redni osebni do-hodek - to pa so tisti študenti, ki se morajo preživljati z lastnim delom, da študirajo in se bolj ali manj sami reproducirajo (kot visoko izobražersa delovna siia) za družbene po-trebe. In dejansko: promet (finančni) v ŠS (sedaj še)',narašča, ponujena dela pa so za krajše obdobje in slabše plačana. Torej ka-pital tudi na ta način znižuje stroške, ki jih ima z reprodukcijo delovne sile in to tako, da mu taisti (študenti) ustvarjajo celo pre-sežno vrednost, nimajo pa skoraj nobene izmed pravic, ki izhajajo iz tfela. Ko jih ka-pital ne potrebuje več, se jih kratko in maio znebi (honorarno delo!) in so zato kot taki armada rezervne (začasno uporabna) delovne sile. 4) Primerja] prej: „ .. .samoupravljanje znotraj ŠC postane mesto sindikalističnih bojev". 10 (2. nadaljevanje) to ta li te ti UMETNOSTI KULTURE KRTKE in Poleg cele kopice tiskarskih napak, ki so se pojavile v prvem nadaljevanju (TRIBUNA št. 2), je vsaj ena taka, ki jo je potrebno javno popraviti, saj bistveno spremeni pravilni pomen. V drugem stolpcu, prvem odstavku, sedmi vrsti je potrebno izraz »samoobsto-ječa" zamenjati s ,,samoobtožujoča", saj nočem nikomur in ni-čemer podtikati božanske moči. Po uvodu, ki je nakazal smer, je zdaj potrebno zakoličiti polje umetnosti - estetskega. Gre za to, da se definira tisto, na kar mislim, ko rečem ,,umetnost kot estetsko"; torej to, kar umetnost JE, za njeno bit. Pri začetnem opredeljevanju estetskega je treba imeti stalno na umu, da je izoliranost predmeta samo metodološki pripomoček, ki bo omogočil preciznejše uzrtje umetniškega kot takega abstraktno, medtem, ko bo šele nadaljnja analiza umestita ta abstraktum v družbeno realnost in ga s tem konkretizirala. Seveda bodo s tem te prvotne opredelitve dialektično presežene, toda naj-prej je sploh treba imeti tisto, ki bo en pol preseganja. Za izhodišče mi bo služila Bensejeva estetika (1.), to pa zato, ker vsaj v svoji začetni fazi razvija ontološki status estetskega v odnosu do realnega v kozmološkem pomenu te besede. Benseju so ta osnovna ontološka načela seveda služila predvsem kot izhodišče za formacijo centralnega problema njegove misli, to je informa-cijske este.tike, zato so za naše namene sicer nepopolne , dajejo pa primeren začetni impulz v ontološko. Estetika kot teorija (ontologija) umetnosti temelji na estetski sodbi in njenem polju refleksije. Umetniško delo ,,je posve shva-čeno jedino kao svjesni dogadaj naše inteligencije i samo u stanju suda, teorije, uopče deluje na duh . . ." (2.) Predmet estetike ni umetniško delo, (to je predmet filozofije umetnosti) ampak ,,este-tika iz predpostavljene umjetničke produkcije tek stvara predmete svojih iztraživanja." (3.) Toda estetskim predmetom je potrebna realnost umetniških del. Realnost je že en modus biti, namreč biti fizikalnega sveta. Ni pa realnost modus biti estetskih predmetov, je samo njihov pogoj. Da bi našel modus biti estetskih predmetov, je Bense klasični kategorialni aparat za ontološki opis — nujnost, realnost in možnost — ki je bil v veljavi od Aristotela do Hartmana, in ki ga je s kategorijama sonujnost in somožnost dopolnil Oskar Becker, dopolnil s kategorijo sorealnost. (4.) Sorealnost je modus biti estetskih predmetov in s tem tudi modus biti umetniškega dela. Umetniško delo sicer mora biti realno obstoječe, toda kot umet-nost se izkazuje edino skozi modus sorealnosti. Estetika je dejan-sko anatiza biti, ontologija, saj je njen predmet ravno ta modalnost. Adekvatno soočanje z estetskim torej ne more biti opažanje realij, temveč modusa sorealnosti. Naslednja stopnja je zaris tega ontičnega polja kot polja zna-kovnosti. Same modalnosti se ne more opažati, ona se tahko kon-statira. ,,Ono što se pri estetičkom opažanju na umjetničkom djelu opaža, to su znakovi bitka; jer svi su znakovi bitka." (5.) Soreal-nost je modalnost estetske biti in ta modalnost se javlja kot znak. Znak je torej tisti, ki nas ločuje od biti. Znak nas opozarja na prisotnost biti, nato pa nas s poljubnostjo kot plašč zavaruje pred njo. Ta poljubnost je opredeljena s tolmačenjem, kajti: Estetsko opažanje kot konstatacija znakovnosti ,,odkriva ovdje odmah na-pola otvoren, a napola prikriven postupak tumačenja." (6.) Smisel tega je, da sama konstatacija, zaznavanje znakovnosti še ne razkriva sorealnosti kot znaka biti, pač pa da šele tolmačenje realno za-sidranost znaka povede v njegovo estetsko bit — sorealnost. Estetsko opažanje je po svojem odnosu do estetskega enako estetskemu ustvarjanju. Pri estetskem ustvarjanju gre ontično za prehod iz realnosti v sorealnost, za prehod v antropološko. Real-nost je v svoji ontičnosti neodvisna od subjektove prisotnosti, in-tencije; nasprotno pa se sorealnost vzpostavi šele s človeško intencijo. Ta intencija je potrebna tako pri estetskem ustvarjanju kot pri estetskem opažanju. V obeh primerih je to ustvarjalnost. Šele ustvarjalnost, tolmačenje znakovnega, določa subjektov odnos do umetniškega dela kot estetski odnos. Šele tako se umetnost dojema kot umetnost. Iz take zastavitve znakovnega bi lahko izhajalo, da je vsako znakovno ustvarjanje že nujno umetniško ustvarjanje. A tudi vsak-danji jezik je znakovni sistem, pa zato še nj umetnost. Tak jezikje ontično postavljen v realnost in kolikor je postavljen v realnost, je njegovo tolmačenje enoznačno, sorealnost, ki jo kljub temu vzpo-stavlja, pa je nujna sorealnost. Taka sorealnost pripada vsej realni sferi v koltkor se ta pojavlja kot znak in takt sorealnosti pravimo funkcionalnost. Sorealnost kot modus estetske biti pa je slučajna sorealnost — (7.) tolmačenje njene znakovnosti ni enoznačno. Nadaljnja specifikacjja znakovnosti je odkritje Charlesa W. Morrisa in v Bensejevem sistemu na semantičnem polju izvršuje podobno funkcijo kot realnost in soreainost v ontološki dimenziji. Gre za jasnejšo razmejitev realnih in soreainih znakov. Rečeno je že, da so realni znaki enoznačni, da je sorealnost realnosti nujna sorealnosti, da pa so sorealni znaki mnogoznačni, da je umetnost slučajna sorealnost. Gre za to, da se klasifikacija izvrši na ontičnem polju obeh vrst znakov — semantično. Primer iz realnosti je zapornikovo trkanje po steni iz sosednje celice. Glasovi, ki se slišijo, so nosilci znakov. Glasovi označujejo trkanje. Trkanje je designatum glasov. Znaki trkanja pa posredujejo sosednjega zapornika. Zapornik je denotatum. (8.) Jasno je, da je v tem primeru nujna le faza designacije, medtem ko se o vzroku, zaporniku lahko motim. Zneske lahko oddaja tudi stroj. To je že omejena nezmožnost znaka realnosti, da bi bit razkril enoznačno, ki se lepo odčituje tudi v kvantni fiziki. Spektralna linija designira frekvenco, a ne denotira enoznačno atoma .,. .Vsaka siika je eo ipso lažna... Realni znaki imajo izrazit designatum, toda nimajo izrazitega denotatuma. (9.) Če shematiziramo Bensejeve izjave dobimo: Obstoječe je znak realnosti in ralnost je znak biti. Osredotočimo se na prvo polovico. Glas (spekter) je znak trkanja (frekvence). Trkanje (frekvenca) je designatum glasu (spektra). Obstoječe je enoznačno (funkcional-no) obrnjeno proti realnosti. (Zaradi te enoznačnosti v praksi za-menjujemo eno z drugim in obstoječe, v resnici ontično polje realnosti, zamenjujemo z realnostjo, v resnici modusom biti). Obstoječe nujno kaže na realnost. Zato je sorealnost v realnosti nujna, znakovnost te nujne sorealnosti pa funkcionalna. Obstoječe je ontično polje realnosti. Pri umetnosti pa gre modalno za prehod iz realnosti v soreal-nost. To pomeni, da tematika — obstoječe preide v sorealnost. Sama tematika je za umetnost nebistvena. Zaradi prehoda realnosti v sorealnost pa se v znakovnem prerresti dominacija designate v denotato. Ravno faza prehoda realnosti v sorealnost je designacija. Za sorealni znak je designacija že preteklost, njegova naloga je le še denotacija. Če prvo shemo, ki velja za realnost, priredimo za soreal-nost dobimo: Prva polovica, tematika je znak sorealnosti, je za umetnost že mimo. Dejansko smo samo še pred sorealnostjo kot znakom biti. Sorealnost se omejuje na denotacijo. Znak je v soreal-nosti tisto, kar je v realnosti obstoječe. Iz dejstva, da je v sorealnosti v ospredju denotacija, torej razkrit-je biti, bi sledilo, da umetnost tudi dejansko razkriva bit. Toda pri tem se pozablja, da je sorealnost umetnosti slučajna sorealnost, da je njeno ontično polje — znakovnost mnogoznačno. To je tisti že omenjeni plašč, ki nas varuje pred bitjo. Če nekoliko razširim: Realnost je enoznačna po eksistencialnosti, torej v odnosu do obstoječega, ne pa po ontičnosti, torej v odnosu do biti. Pri soreal-nosti pa je eksistencialnost, odnos do tematike nebistvena, njena ontičnost, torej odnos do biti pa je mnogoznačen. Umetnost je v vsakem primeru denotacija. Tudi umetniška del ki so na videz omejena na tematiko, zgodbo, mimesis, predvse denotirajo. Tematika, eksistencialnost je v vsakem primeru rv bistvena, je samo gradivo za znakovnost, katere bistvo pa je vedn mnogoznačno denotiranje biti. Videz, da je tematika bistvi umetniškega dela, sprejemanje tega videza za resnico, je posledi bodisi lenobe človeškega duha, bodisi dogmatičnih predpostav teoretikov umetnosti v preteklosti. Če bi bila tematika bistv umetnosti, bi to pomenilo znakovno enoznačnost v odnošu d 11 A horu PoeT Dandanašn/i žMmo, vsaj kar se umetnosti tiče, Y zanimMh časih. Že ranjki Hegel /e v davnih časih napovedoval, da bo umetnosti konec; ta konec se /e dejansko začel dogajati v otroških letih dvajsetega stoietja s pojavom avantgard. Totalna delitev dela, pogo/ena z razvojem produkcijskih sil, ja umetnost pahnila v nfeodvisnost od materialnega sveta, s tem pa tudi v popolno izolacijo in nerazumljenost To pa teti umetnosti ni bilo vSeč, zato je sklenila, da pozabi na svojo meščansko preteklost, se spusti izpod oblakov, neha vohati mokrocveteče rožce poezije in postane družbena. materialna sila. Tako smo po eni strani priče zanimivemu procesu, ko umetnost skuša premagati dolgčas. sterilnost in stereotipnost vsakdanjega žM/e-nja in le tega spremeniti v umetnost, ugodje in uživa-nje. Povsem naravno je, da se je zaradi tega mora.j povezati z revolucionarno teorijo in tako postala prava tevolucionarna sila, nevarna vsakemu totalitarnemu sistemu, zato jo je večkrat dobila po nosu; spomnimo se samo konstrukthristov v Sovjetski zvezi in francoske študentske revolucije 1968. Po drugi strani pa ie vedno obstajajo Ijudje, ki pSejo literaturo; vendar pri teh tekstih ne gre za vzpo-stavitev kake večne lepote ali absotutne resnke. Opazno Je močno brisanje maje mad poezijo in teorijo, nekaldna scientizacija umetnosti, ki ne dopuSča iluzije o Itpi didi človekovi. Poezija, ki na prvi poghd nima nobene zveze z družbenkn angažmajem, v resnici dda na razbitju konvencionalne oblika zavesti, hoča, kotje zapisal nek pesnik, za drobec pomnožiti srd v tvetu. Puanfa se spremeni v tkanja teksta, kf/a dvo/en, shizo-takst, ki nžši veljavne kutturne vrednote, pa jih hkrati vzpostavlja in žM na mzpoki mad tama dvama konsti-tumtama. je takst-zauiitBk, če hočate, In sa ravno zmrmdi Mga ne ntora sprijazntti z §odljo ttarilnotti, v kmtmimfemdiL Vm ta dolgi uvod /9 bil potnben za nzjatnftav ttoioUjeY, s katarih tam bnl zmktjo pmnfko CMa Zhboa po knanu Glm. Otnovni probtam nja§ow pomzija ja čtanmk kot ktdividumino bitje, z vso profo onbnottno zmažnottfo dožMjanjm prata. Umemott m pomz^a m zimšuckmta na 90/0 nizmnja podob in atociacH. ki ph patnik notmnfr umfi m mto mkažm btmhtvu pndnmn z žtijo. da mjasni tamega mbe m 9*o§o Rotiwnjost N§agovt pastni to polna ntoričitmi Yfnaiwnj uaodi, Ijnbaeni in žirftanju. Ta vpnianja $0 ptMšvjan* ttrvfi hgfki trka; mmt btadmn ne ptihtja do kakih §k&t* a« aii obiik mia. Tako to ttcmr tmkrti oropmni am AfrfMMf* mmrmč tmta blazm i§n mad pomenom In zvokom, U omogoča tkrHmott To nipoezija, ki bi ji prisiulkovali. tiho. xbt+no branja, kJ odpira na*o pttovna in nzkri-m tfatm; Zlobčmm pmmf rm anostavno zaprtjo, mathajo v my lastan prostor, kifa doiočan z diktatom mnotpim omtmostL Nanadoma rnno na mi/ost kt namgott izročiti /dmt/oOcamu govoru, kimje naiamtt v pmmiea ki ms Jaha v knanu urmtnotti. 2» trmko * Y imšam primaru pokaša izjemno pt9tičurtfffvo izbrmna batada. ki daja vth valičina. če mprimer nčam Ji „0 matar m trinja Ifudia, kar me nobtn n* mara". rm botta v$l knaii za zopamaga alhmnnaga shrčka. čapa ta umvak poatično zmkamufHnm v (k mena gias nafte-tffi Jutar maja fko zdaj sam in goi potujam) skozi mnobo tabe (a ne morem te povzpati vpoMne) ftd. ta v dani družbeni sftuaci/i pnlevim vpasnika. če čkjvek ptšber* zbirko Y anem lusu (in to sb Y naSent primetu da) mu težka shvesnost besed pusti občutek, kot da se je ravnokar vrnil od popoldanskih pobožnosti. kjer je prisostvova/ litanijam. Očitnoje, da družbeni proces, ki se mu reče NOB in je porezal peruti vtedavini katoliškega ovna, ni zmogel odpraviti gfobalnih družbenih procesov, ki sproščajo potrebe po Ysčnosti in vrhovni inStancL Prostor, namenjen bogu, hoče tu zasestf poezija, se po svoji patetično globoki obliki, resnosti sloga, ki naf bi dal besedam težo injih potagnil iz vsakodnevne banalnosti, spremeni Y nagoYor .jnočnega drugaga", kot bi temu rekli laca-novcL Ravno svečeniški ton omogoči lirskemu subjek-tu, da iz samega sebe naredi premka, ki je sam sebi zadosten. Nobene komunikacije ne rabi, drugi Ijudje so lahko le simboli Y njegovi kao-notranjosti, zaprti sami vase, Y večnih krogih vrteči. Tu se jasno soočimo z narcizmom. ki je hkrati vzrok in posledica že prej omenjenega stan/a. Pesnik nas že takoj na začetku zbirke prouči, da je Ciril Z. posledica paritve med žalostnim moškim in plodno žensko, zvemo tudi, da sa to zgodi le enkrat na tisoč let Mož očitno meni, da je nekaj višjega, posebnega, morda ce/o višjega in ima zato vso pravico, da se zapre Y svoj lepi notranji sYet in se tu ogleduje. Tako ostaja poezija ujeta Y lastnino, produkt tistega svinjskega razvrata s prhratno lastnino, Y katanm se spočenja avtor, lastnik duše, kije korup-cija oblasti. Vrtenje Y začaranem krogu notranjosti proizvajj topel in Yaren prostor, igro besed, ki z zuna-njim, kiutim s^etom nkna nobene zveza. Nobene možnosti preboja ni Y tej poeziji; ravno ritje onamo-goča pojav kakrinekoli strasti a/i užitka Y tekstu: zato Zlobčave pesmi ostajajo sterilne, hočejo biti himne Ijubezni in žMjenju. a se sprevržajo Y svoje nasprotja. Ti teksti so žtY dokaz, kako neka/ lahko ima formo poezije, a toSa zdaieč ni; opraviti knamo bolj z druž-bankn fenomenom, taj tovrstna — tudi institucionalna prizna-produkcija laži pndstavlja del nadstavbe Yiada-Joče ganaracije, ali bo/je, sloja. Ta goneraci/a Je uspela nanditi sYojo revolucijo; tragično pa je, da so z r*vo~ locijo mora/i prevzti položaja. Edini možen pogled s tah pozicijje, dasenič ne sme prvmaknit, kar to lahko tpodkoplje oblast Eros tvvolucije je zamen/ala tlaka Ysakdanjega žMJanJa; ker Je le-ta dolgočasna, je treba * nja naroditi mitologijo fprodukcija laiil). isto /a tnba pndelati tudi zgodoYfno, ki Je Y svoji m/adosti pomenila revotuciio, a se je na stara leta spremenila Y stabilizacifo. Po ani strani je zato nu/no nenehno spominjanje na zans herojske žrtve preteklosti, po drugi pa sentknentalno, starčevsko g/adanje na žMJa* nje, ki odteka inseznova rojeva. Po mojem mnenju to ni posledica biološkt* starosti, temveč zakrnelosti načina žM/enJa. Ali človeku tudi po ournih, mladih /etih ostane v življenju še kaj žMjenja (poesis), je vpraSanje odgovomosti do samega sebe; za mladostjo nima smisla jokati, ona ni nič krh/a. kriYje sYet (=mi), in, posndno tudi Ciril Zlobec, ki mu Je nasedel. MIHA KOVAČ FREUD zaot e 0-* POSVECENO SIGMUNDU F, RESNICNO ODRASLI OSEBI TRIBUNIN STRIP VNADAUEVANJU LUISE ARMSTRONG - tefcst Whitney Darron. st. — risba PREVEOLAIN PRIREDILA zdenka p. v. UTJE \ Zitmio skriti OBCUTKI KRIVDE zaradi tistaga, kar *••* rtoriti svojmthj zma .. .*, očku. t-t To tudi pomeni, da te je STRAH tega, kar bi rad počel z mamico. To pomeni, da se ne znajdeš več. Potncn ti nnmic« in otka ud|»Hm n« -.rtOTERAPEVTSKO mRAVUeiitE." #-6 Trte bo imanovBl NEVROTIKA. Moi v naslanjaču te imer.uje PSIHOTERAPEVT. C« tt nwd obitkom putti sadsti, m to imenuj« TERAPIJA. To pomeni, da mu lahko pripovadujai o Suzi. > C« morai tei na kavč, * to imnuja GLOBINSKA ANALIZA. C« mu zdij totii pripm«do«Mi o Suzi, to fikODroR To pommi, d. » wiim OJDIPOVSKIM PROBLEMOM izmikai. Vzrok. nk4 to p«thi»tru nič M pomsni, je HONORAR. Opoftkanj* )• nnj izm im. Tvoj SAMOOBCUTEK VREDNOSTI pomCl to, da plačai. Y¦-