NAPREDNA NEKULTURA. Na oktobrskem plenumu ZKS je Ivo Tavčar govoril o negospodarskih dejavnostih na Slovenskem in je ob tej priliki namignil, da »se namreč marsikomu zdi kultura precej nepotrebna«. (Delo, 14. novembra 1965).
Vsekakor ne kaže dvomiti o resničnosti teh besed, saj vsi, ki smo kakorkoli povezani s to vejo negospodarske dejavnosti, čutimo, da so zrasle iz trpke kulturne situacije poreformnega obdobja, vemo pa tudi, da se je takšna anti-kulturniška miselnost, kot jo je na tem plenumu nekako mimogrede omenil Tavčar, v različnih oblikah pojavljala že prej, ker da »učinkov kulture ni moč opaziti v kratkem obdobju«.
V zvezi s tem ne bi razpravljal o nezavidljivi finančni situaciji v mnogih slovenskih kulturnih institucijah, na primer o tem, da naša podeželska amaterska gledališča počasi, a zanesljivo jemlje hudič, da je naše množično knjižničarstvo že na obali, od koder bo lepega dne z razpetimi jadri splavalo po vodi,
109
ali morda o tem, da ima celo osrednje slovensko gledališče, to je Drama v Ljubljani, vaje »tako rekoč v temi«, ker varčuje z elektriko (Bojan Stih, Sodobnost 1965, str. 1197). O vsem tem čivkajo že vrabci na strehah in na kostanjih okoli kulturniških hiš.
Ob Tavčarjevih besedah se v prvi vrsti vsiljuje vprašanje, kdo so pravzaprav tisti »marsikateri«, ki jim obstojnost te nesrečne slovenske kulture ne da mirno spati. Na to nekoliko čudno vprašanje najbrž nihče ne bi vedel točnega odgovora, morda pa bi držala domneva, da to niso preprosti ljudje, ki vsak dan hodijo za sedem ali osem ur na delo in bi gotovo spet zgrabili za puške, če bi jim kdo hotel tebi nič meni nič vzeti pravico do govorjenja v lastnem jeziku ali jim hotel s pištolo v roki dopovedati, da niso to, kar so. In kdo so potem? Sama po sebi se vsiljuje pod pero nič kaj razveseljiva slutnja, da so to ljudje, ki niso preprosti in ne delajo vsak dan od jutra do večera, ampak opravljajo v našem javnem življenju važnejše zadeve. In če ti ljudje opravljajo »važnejše« zadeve, potem se gotovo tudi hudo dajejo za napredne stvari v našem razvoju (to dvoje nekako spada skupaj), kamor pa po njihovem mnenju kultura že ne more soditi, če jim je kratko malo odveč. In ker se ti sicer nedoločeni, abstraktni individui verjetno prištevajo k najnaprednejšemu sloju naše družbe, jim je vsesplošen napredek (ti zadnji dve besedi imajo gotovo vsak dan nekajkrat na jeziku) alfa in ornega njihovega »pozitivnega« prizadevanja. Toda v njihovih dinarskih (pardon: dolarskih) glavah se vedno nekaj suče in se je že marsikaj zasukalo in tako po njihovem prepričanju vprašanje kulturnega razvoja ne spada več v okvir vsesplošnega razvoja in napredka, ampak bi bilo po vsem tem laže sklepati obratno, namreč, da v okvir tega njihovega razvoja, napredka in progresa spada nič več in nič manj kot nazadovanje kulture. Tako! Zdaj smo si o teh ljudeh že precej na jasnem, čeprav še vedno ne vemo, kdo so. Skoda! Skoda pa je tudi, da bodo zaradi svoje vsesplošne naprednosti najbrž še dolgo urejevali naše javne zadeve.
Ze jutri pa bodo  morda ugotavljali, da je  tudi šolstvo  odveč, saj  tudi
učinkov šolstva »ni moč opaziti v kratkem obdobju«, razen tega pa se šolstvo
sumljivo povezuje s kulturo. In ta bojazen  (ali po njihovem upanje)  ni čisto
brez podlage, zakaj to so »napredni« ljudje in v takih glavah se stalno rojevajo
nove ideje.
Jože  Sifrer
110