Stey. 10. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravnlitvu v škofijsk. poslopju (Biscbofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. V Mariboru 8. marca 1877. SIMM! List ljudstvu v poduk. Tečaj XI. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, čo se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Račun lcatol. tisk. tli-uijtva za 1- 1870. I. Dohodki: 1. Denarni ostanek v l. 1815 . . . ji. 500.23 2. Naročnina v l. 1815 za l. 1816 predplačana.........26.15 3. Doneski društvenikov v l. 1816 „ 1003.— 4. Naročnina „Slov. Gospodarja" „ 3515.31 5. Inserati . . ............221.92 6. Izvanredni ostanek v kasi . , . „ 12.01 skupaj fl. 5339.22 II. Stroški. 1. Tisk „Slov. Gospodarja, prilog, napisov in ekspedicija . . jI. 3214.59 2. Koleki za razpošiljanje po c. kr. pošti...........„ 686.— 3. Plačilo uredništva in opravništva „ 611,61 4. Časopisi..............18.90 5. Listnice, papir, poštnina za de- narne liste......... 31.50 6. Razne stvari........... 13.— 1. Naročnina za L 1811 v l. 1816 zaračunjena........„ 53.65 skupaj jI. 4149.31 Ako se stroški dohodkom odračunijo je blag. ostanek konec leta 1816 . . ji. 589.91 V Mariboru mesca svečana 1811. Jožef lir/I«', denarničar k. t. društva. Ig. Orožen, Jnurz iTfajrlger, Ani, Laeko, pregledovalci računov. Denainji list ima '/< Pol milijona podpore stradajočim delavcem! „Le v mesto, le v mesto" tišči in sili zadnjih 10 let mnogo ljudi na kmetih. Tam, pravijo, se lehko in dobro živi in hitro do bogastva pride. Na tisoče delavnih rok pogreša kmet, med tem pa mesta Maribor, Gradec naraščajo, posebno Dunaj, ki šteje z okolico vred blizu 1 milijon prebivalcev. Krivo je temu brez ugovora zavladanje liberalnih naukov pri zasebnem Se bolj pa pri javnem gospodarstvu. Ljudje so začeli po denarjih kar noreti. Fabrike, palače, železnice, banke, podvzetja na delnici ali akcije so v liberalni - ustavoverni dobi gosto rastle, kakor gobe po dežu. Slepi ljudje so se trgali za akcije, toda kmalu potem ko so jibovi denarji bržčas večjidel v železnih kasah judovskih bogatašev zginili, — blizu 2000 milijonov kapitala je tako iz občnega prometa preminolo — so se začeli denarji pogrešati, akcije so padale, fabrike zastajale, banke rušile, delavci brez dela pa so začeli stradati; sila je zlasti okoli Dunaja grozna in zato je državni zbor sklenil tamošnjim srenjam l/s milijona brez obresti posoditi za popravljanje stez in mostov, da dobijo delavci vsaj nekaj zaslužka. Tako daleč že smo tedaj v liberalni dobi, da moramo nedolžni davkeplačilci žalostne nasledke liberalnega gospodarjenja z krvavo pridelanimi dač-nimi krajcarji popravljati. Ko bi le hotlo kaj pomagati ! Ali upanja imamo malo, kar je naš vrli poslanec, blagi g. Herman prepričevalno dokazal v svojem govoru v državnem zboru 23. febr. t. 1. Berite ga pazno! Glasi se tako le! „Če država, kar sedaj središče na Dunaju hoče biti, razpravlja siromaštvo, ki gaje pa sama zadolžila, je to gotovo bolj praktično in morda tudi bolj nravno, kakor če bi hotela nezvestim redovnikom pomagati k ženitvi in mogoče storiti zakone med kristijani in nekristijani ter razrahljati zakonsko vez. Država, ki plačuje velike obresti, bode nekterim srenjam na Spodnjem Avstrijskem dovolila brezobrestna posojila. Jaz bi nič zoper to ne imel, če bi le davkoplačevalci, ki morajo zanje prevzeti breme obresti, sami ne trpeli pomanjkanja in bi siromaštvo ne bilo prijelo tudi drugih dežel. [ Kdo vé, koliko hudega po deželah napravlja od države prenaglo in brezpogojno dopuščena odrtija? In je odrtija kaj druga, kakor nasledek, kakor prikazen moraličnega in gmotnega siromaštva na rodov? Te splošne revščine je deležna tudi domovina moja, za ktero tudi zahtevam polajšanja, pa ne v podobi denarnih posojil državnih, ki so komaj kapljica vode na razbeljeno železo, ampak da jej bode mogoče pomagati si sama sebi. Ta revščina tare posebno kmečki stan, zlasti kmete slovenske. Oderuhom na korist se pridelki za veliko let naprej zastavljajo, gozdi končavajo in kmetije razdrobljujejo. Da se zahtevajo celó neverjetne obresti, potrdil je nedavno neki dopis iz spodnjega Štajerja, kterega imam pred seboj in po kterem so morale nesrečne žrtve svoj dalji obstanek odkupiti s 120 do 150 odstotki. Pripoveduje se celó, da je že jako ugodno, če so posojilci zadovoljni z 120 do 150 odstotki, in da ae pogosto zahteva 300 do 500 in še več odstotkov ali procentov. Kmet se je sicer odkupil desetine in tlake, pa ne-kteri denarni mešetarji postali so zanj še veliko huji desetiuarji. Med tem, ko srenja, okraj, dežela in država čedalje več tirjajo od kmeta, ga ni človeka, da bi se zanj potegnil, in brezverska ljudska šola je morda edina dobrota, ktero mu je ustavoverna država podelila. Kot slab plačevalec obresti poznan, kmet le težko dobi denarjev na posodo. Deželne hranilnice (šparkase) tudi niso posebna dobrota zanj in posojilnice (Vorschuss-kassen), kder se nahajajo, tirjajo navadno tudi prevelike procente. Kmet je skozi in skozi zadolžen in visi skoraj le še na nitki. Drug za drugim pride skoraj ob hišo in posestvo, kar priča brezkončna vrsta eksekutivnih dražb v uradnem listu in na sodnijskih tablah. Ljudstvo živi vse omamljeno ter čuti le težo bremen; pijančevanju in prav-danju pa se le prelehko vda človek, ki se pri vsej pridnosti in varčnosti ne more vzdržati. V nekem majhnem kraju mojega volilnega okraja (v Ptuju), kjer je bil 1. 1850 le en odvetnik, jih je sedaj 7, ki imajo vsi dovolj dela in 3 notarji. Čem ubožnejše postaja ljudstvo, tem več imajo odvetniki, opraviti. Bog me varuj, da bi hotel z tem pravdnikom kaj oponašati; saj oni niso krivi teh razmer. Nota;ijati kmečko ljudstvo silno težč. Dežele bi jih, vsaj na kmetih, gotovo ne bile vpeljale, če bi si bile o tej reči same dajale postave, kakor bi bile tudi pri do-puščenju odrtije previdnejše bile. En del notari-jevih opravkov bi se lahko izročil sodnijam, en del pa odvetnikom. Temu nasproti pa g. pravni minister notarijem na korist skuša sodnijam polajšati breme, se vč da na ljudske stroške. Pa tudi to siromaštvo ljudstva, ktero nravna spridenost, javna nevarnost, iu vedno podpihovani narodui in verski prepir še pomnožujejo, ni kaj samostalnega, ampak je le nasledek centralističnega vladnega sistema, ki je v primeri s tem, kar opravlja, veliko predrag in nas vse dere (bewuchert). Države in narodi cvetö ali propadajo, kakor se že vladajo, ali dobro ali slabo. To bi morali tisti pač pomisliti, ki imajo osodo narodov v rokah; zavedati bi se morali «voje imenitne naloge in velike odgovornosti. Deželam so vzeli pravice in so jih prenesli na Dunaj, kder s svojimi vednostimi in svojim sočutjem deželuih razmer ne poznajo, kder od zadej hodijo, namesto da bi vodili in pot ka zali, in kjer volja neke svojati velja za postavo. Nasledek centralističnega sistema je, da imamo po deželah preveč in večidel ne primernih postav, dvojno vlado, preveč in preraznoterih gosposk, preveč doktorjev in pisarij, pri vsem tem pa še zdrave uprave ne, ampak neko upravno zmes, ktero ljudstvo in gosposke same reč ne umč. Od tod izvirajo prehudi stroški in bremena občinska, okrajna, deželna in državna, pri kterih pa še nobenega pravnega varstva, nobenega miru, nobene nravnosti ni, da bi moral človek skoraj že vprašati, čemu da pač v državni zvezi živimo ? Če kmečki stan strada, strada tudi obrtnijstvo, stradajo mesta, dežele in država, in splošno siromaštvo je nasledek, morda tudi kazen za to, da se je ta važni in najštevilnejši del prebivalstva politično pripravil ob vse pravice ter se mu odvzela prilika otresti pogubivni sistem, zlasti ker je po liberalnih časnikih sprideni meščan tako prebrisan, t. j. zaslepljen postal, da vedno voli za sistem, ki je vse zagospodaril in ki njega ravno tako vničuje, kakor kmeta. (Konec sledi.) Bratovščina sv. Cirila in Metoda. Ta za Siavjane toliko imenitna bratovščina je vpeljana od rajnega vladike Slomšeka, ktero so potrdili sv. Oče 12. maja 1851 in z mnogimi odpustki oblagodarili ter ima za svoje središče cer-kvo sv. Jožefa pri Celju, kder je altar sv. Cirilu in Metodu posvečen. Tu sem na prijazni hribček kaj radi Slovenci prihajajo iz vsega Štajerskega, Kranjskega iu Koroškega; posebno pa je na god slavjanskih apostolov vselej cerkva polna pobožnih romarjev, Častiti oo. Lazaristi imajo zapisnik braternib udov; drugi imenik udov je tudi v mariborskem semenišču, v kterem jih je do sedaj zapisanih 152.838. Se vč, da jih je izmed teh že veliko pomrlo. V novejših časih jih je največ iz Moravskega se pridružilo; iz bernske iu olumuške vladikovine po več tisuč na leto. Braterna ima sveti namen, zjediniti razkol-nike z sv. katoliško Cerkvijo. Blagi namen razodeva pravo narodno ljubezen pokojnega Slomšeka ! Za razširjanje sv. kat. Cerkve moliti, je splošna ¡dolžnost; v sedanjih časih pa posebno sveta dol-' žnost veže slehernega kristijana in pravega Slav- jana po vsej svoji moči delati za duševni blagor Slavjanov na Jutrovem. In res mnogo že so žrtvovali Slovenci denarjev, obleke itd. v pomoč kri-stijanom, ki silno trpijo pod trinoškim jarmom turškim. Ta potreba vedno večja prihaja, ker svetnih vlad si nijedna ne upa, pogumno rešiti ubogih kristijanov. Zgodovina nas uči, da je splošna mati sv. Cerkva vselej v velikih stiskah narodom v pomoč prihitela, ne z orožjem vojaških trum, kar jej ni mogoče, temveč z nebeškim orožjem, kojega je prejela od vojskovodja nebeškega. Ravno meseca sušca nam ponuja dvojno mogočno brambo: pomoč sv. Jožefa, ki je posebni varuh sv. Cerkve in pa braterno sv. Cirila in Metoda. Naj bi Slovenci še v mnogem številu k tej braterni pristopali, in na god sv. Cirila in Metoda in v osmini potem pobožno molili in sv. zakramente tudi v ta namen prejemali, da bi ljubi Bog uboge kristijane: Srbe, Bosnijake, Hereegovince, Črnogorce, Bolgare turškega jarma rešil in potem vse pripeljal v naročje jedine matere, sv. kat. Cerkve! O.....! Gospodarske stvari. 0 saditvi krompirja. Spisal Jal. Hanzel, adjunkt na vinorojski šoli v Mariboru. V kratkih tednih se bo kmetovalcem delo odprlo, da bodo imeli vse roke polne, zlasti bodo dobili mnogo opravkov z saditvijo krompirja. Ta okopavni sadež je silno imeniten za ljudi in živino, kakor vsakdanja skušnja obilo popričuje in zato je prav, ako kmetovalec tukaj vso svojo pozornost obrača na to, kako bi se dalo mogoče veliko pa tudi mogoče dobrega, okusnega krompirja pridelati. Krompir stori v toplih in mrzlih krajih, toda gledé kakšinosti zemlje je že bolj zbirljiv. Najbolj mu ugaja rahla, topla zemlja, če je ob enem dovolj vlažua jn frišna; v težki ilovnati in žilavni zemlji krompir tem menje stori, čem bolj je ta mokrotna. Sploh po razgonih zastajoča voda krompirju največ škodi iu je tedaj za odtekanje vode iz njiv z krompirjem nasajenih marljivo skrbeti. Peščena, potem apnena, lapornata zemlja je celó dobra za krompir, posebno, če se prenaglo in preveč ne suši; ilovnata zemlja, ki rada vodo drži, mu je premrzla; vendar tudi preveč topla in presuha zemlja ni za krompir. Krompir ni vsak enako dober, ampak njegova dobrota je različna in se ceni po množini škroba ali šterke v njem. Čem več ima v sebi skrobove ali šterkine moke, tem bolj ga cenijo in dražje plačujejo za živež ljudem pa tudi za pridelovanje škroba in žganjice. Moknati krompir, ki se skuhan razpoka, je tedaj veliko boljši od žajfnatega, vodenega krompirja, ki skuhan cel ostane. Da krompir dobro obrodi, mu je treba gnojiti, vendar so si ljudje v lom navskriž, kedaj bi se mu naj gnojilo : ali neposredno takrat, kedar ga sadijo, ali pa leto | poprej žitu, ki se je vsejalo v taisto njivo ? Odgovor se ravna po tem, kakošnjega krompirja hočemo na njivi pridelati! Kdor želi pridelati lepega, krompirja, ta naj poprejšnjemu sadežu na isti njifi dobro pognoji. Kdor pa gleda le na to, da bi dobil mogoče veliko krompirja za rejo, ta se naj odloči za frišno gnojenje. Tako gnojenje namreč stori, da ima novi krompir sicer menje škroba, ali tem več dobrih snovi za rejo prikladnih. Navadno sadijo krompir tam, kder je poprej kako, žito rastlo in je torej svetovati, da se taka zemlja že jeseni začne za krompir pripravljati z podoranjera stmišča. Kder imajo lehko in toplo zemljo, kder tedaj zrak lehko v njo pristopa, tam se zamore ob enem opravljati tudi tako zvano globoko oranje. Toda pri težki zemlji se malo drugače ravna. Tukaj se najpoprej in sicer hitro po žetvi strnišče le plitvo podorje in, če se utegne, z valjarjem potlači in naposled, preden zima pritisne in ko je strnišče deloma že strohnjeno, se vsa njiva globoko preorje. Nič ne dene, če plug tudi 25—30 centimetrov glokoko reže in mrtvo zemljo na površino meče; mrtva zemlja, sicer za kmeta brez koristi, razpade na zraku, solncu in v mrazu in postane rodovitna. Ko je globoko oranje dokončano, se ne sme iti z brano vlačit, ampak brazde se pustijo črez zimo popolnem na miru, da njih zimski mraz tem bolj premrazi in pretrese. Globoko oranje na rečeni način opravljeno krompirju jako dobro ugaja, da obilno obrodi. Kedar je v spomladi zemlja za toliRo suha, da se ne maže več, se zamore njiva dobro povlačiti in čedno poravnati. Vsled takega vlačenja plevel hitro požene in se zamore, kder je rahla in lehka zemlja, pri saditvi krompirja do čista pokončati; v težki zemlji pa ga je treba podorati preden se krompir sadi, kar zemljo zopet lepo in koristno prerahlja. Z saditvijo krompirja se ni prenagliti, kar je mnogokrat kmetu na veliko škodo. Uzroki so sledeči. Prerano in v lehko zemljo zasajeni krompir prezgodaj nježne listke svoje porine na svetlo, i kder ga spomladanski mrazovje neusmiljeno smodijo in morijo. V težki zemlji pa prerano vloženemu krompirju pomanjkuje potrebne toplote, ne more cimiti in gomolji začnti pogosto gnjiti in žalostni nasledek za kmeta je, da mu krompir slabo ali nič ne obrodi in da je ves trud bil zastonj, seme pa zavrženo. Zato je boljše, če se z saditvijo krompirja počaka, da zemlja dovolj vsahne. (Dalje prih.) Gos, njena odgoja, reja in pitanje. M. Živelj, v kterem se gos tudi domača najbolje počuti, je voda. Le tam, kjer ima gos priliko večidel dneva v vodi preživeti, ie tam, pravim, je gosja reja tudi z dobičkom zvezana. V vodi ne nahaja marsikaj in marsiktero hrano, ampak raste in debeli se v vodi tudi pri drugi hrani najbolje. Po noči pa si zahteva sub, prav snažen in od druge perutnine ločen hlev, v kterem se nastelj dan na dan obrača in vsak teden z nova zameni. Za rejo se odber6 najrajše bele gosi jare valitve. Na 8—10 gosi pride jeden gosak. Dober gosak ima širok hrbet, debel vrat, nosi glavo po koncu in ima močne, široke noge. Vrh tega je še srčen in pogumen. Dobra gos ima široke prsi, viseč velik trebuh, gosto perje in je krotkega obnašanja. Gos se more 3—5 let za valjenje rabiti, le prav izvrstne živali par let delj. Gosak je za pleme le do 4. leta sposoben. Predno gos prvo jajce iznese, si začne gnjezdo prirejati, za ktero si samoten, pokojen prostorček na dvorišču poišče. Da toraj jajc ne poraznese in da se za njo določenemu kraju privadi, jo je treba večkrat ošlatati ali ima že prvo jajce iznesti ali ne. Ako je to, takrat se mora v hlev zapreti, da tam na priredjenem gnjezdu iznese. Hitro, ko iznese jajce gos gnjezdo zapusti. Jajca se po — in nabirajo vsaki dan, ker gos dan za dnevom nese, vseh vkup 10—12. Jajca se na zmerno toplem kraju hranujejo, dokler gos valivna postane. Ako je gos nad 16 jajc iznesla, ona nad 16 niso za valitev. Včasih, pa le bolj redkokrat, začne gos še enkrat in sicer meseca majnika nesti. Zdaj pa ne nanese več ko 3—9 jajc, ki so za valjenje prav dobra. Goske iz njih izvaljene se dajo lahko iz-rediti in se „prašne gosi" imenujejo. Jajca mladih gosi, ki prvikrat nes6, se ne jemljd za valjenje, ker so iz njih izlezli mladiči večidel slabotnega života. Ko gos nesti neha, začne na gnjezdu posedati in to je znamenje, da hoče zdaj valiti. Puka si tudi perje iz prsi in ga na gnjezdu popušča ali pa od vseh strani razne stvari znaša, da si ž njimi gnjezdo poveča. Ko tedaj gos neha nesti in ona znamenja nastopijo, takrat je čas ji primerno, pokojno in nekaj temno mestice poskrbeti in ji bolj plitvo pa mehko gnjezdo za valjenje napraviti. Tudi nizki zaboj ali jerbas je za to pripraven. Na gnjezdu je pa ne sme nič motiti. Zato gosji hlev sam za valitev ni prikladen, ker do gosi va-livke druge ne smejo, ker bi jo sicer vznemirjale in motile. Položi se ji 13—15 jajc. Med njimi jih je vedno nekaj „gluhih", t. j. takih, iz kterih se mladiči ne izvalč, ker so jajca neplodna. Gos se rahlo na nje posadi in če noče sedeti se z jer-basom povezne. To je k večemu tri dni treba, potem se gos sedenja privadi. Onim gosem, ki nočejo valiti, se valivno perje popuka, kakor tudi gosakom, sicer si ga starke po praznih gnjezdih same populijo in perje gre v zgubo. Valitev trpi mesec dni, pri mrzlem vremenu celo 32—33 dni. Že konec tretjega tedna se gluha jajca dajo spoznati. Dobra so svitlega pogleda, veče teže in debelega glasu; ako se med seboj rahlo trčijo. Slaba so temna, siva in proti solncu držana prozorna. Valečim gosem pa ne sme primanjkovati obilne hrane in pitne vode. Valivka ne sme sedeti na prepuhu in tudi na gnjezdu ne jesti. Zato se mora vsaki dan po dvakrat rahlo iz gnezda vzdig- niti, z ječmenom, rženim kruhom napitati in z friš-no vodo napojiti. Med tem, ko gos je, se jajca vsaki dan na gnjezdu pazno preložč tako, da zva-najna na vnoter, notrajna pa na zvunaj pridejo. Med valjenjem zlasti proti koncu valjenja se mora vsaki hujši ropot in stropot blizu gnjezda zabraniti. Že 26. ali 27. dne se mladiči v jajcu po gibanju in čivkanju čutiti morejo, 29. ali 30. pa jajčjo lupino že začno razkijuvati, dokler da razpade. Vsaka iz jajca izlezla goska se brž vzame iz gnjezda in v jerbas položi, ki je z perjem, volno in volnenim cofanjem mehko nastlan. Nikdar pa se ne sme mladič iz jajčne lupine izluščevati in mu tako izstop iz lupine polajševati, ker se pri tem delu lahko popek nategne in mlado oboli. Ko so vsi mladiči izlezli, se gos pusti, da še nekaj dni okoli leta, predno se ji perje popuka. Tako se dobi „živo perje" to je perje od žive živali. Če več gosi ob enem vali, ima jedna krščenka z pobiranjem mladih gosek celi dan dosti i opraviti. Štiri in dvajset ur potem ko so iz jajca izlezli, se mladiči čisto na miru pustijo. Skrbeti I je le, da se ne prehladijo. Drugi dan se začne pitanje. Vzame se goska za gosko v roke in se ji kljunček v frišno vodo vtakne. Brž začnd mlade živalice piti. Prva piča se na lesenih krožnikih pred nje postavi, ki iz zmesi kuhanih jajc, suhe sredice meče pšeničnega kruha z drobno sesakanimi mladimi koprivami ali osatjo obstoji. Če bi zelenih kopriv ne bilo, je treba suhih prejšnjega leta pripravljenih imeti, ki se pred porabo z mlačno vodo poškropijo, drugi dan se jim položi nekaj ječmenove moke, ki se z tenko stol-čenim ovsem pomeša. Bučelarsko društvo ali prav za prav podružnica velike štajerske bučelarske družbe se je v občnem zboru 1. marca v Mariboru osnovalo. Navzočih je bilo 22 bučelarjev in prijateljev bučelic iz Maribora in okolice, ki so izvolili g. Jalius-a Hanzelna, adjunkta mariborske vinorejske šole za predsednika, župnika v Lembahu č. g. Herg-a za bučelarskega učnika, učitelja g. Nerata za tajnika, učitelja g. Irgoliča za denarničarja. Gg. Klobec, Slekovec in Stoger so odborniki. Društvo je tedaj i osnovano in mu želimo boljšega uspeha, kakor ga je imelo tukajšnjo bučelarsko društvo pred njim, ki je razpalo. Sejmo vi. 12. marca pri sv. Jurjn na južni železnici, v Lembergu, pri sv. Lovrencu na dravskem polju, v Mariboru in v Selnici na Dravi; 15. marca v Pleterjah, na Svetih gorah, v Podsredi, v Podčetrtku, v Lembergu pri Zbelovem, v Cmu-reku, v Ročici, v Trbovljah. Dopisi. Iz Maribora. Nedavno sta bila pruska pri-šleca in izdelovalca surogatne kave Wilhelm in Eduard Gerecke obsojena v težko ječo, ker sta našega cesarja psovala. Da se pred občinstvom nekaj opravičita, sta v „Marb. Zeitung" dala razglas, da sta od gosposke zlasti pa od c. k. glavarstva dobila lepo spričevalo gledč njunega javnega zadržanja. Toda c. k. glavar je takoj v „Mbr. Ztg." dal pojasnilo, da ni nikoli imel prilike njima dajati takih spričeval. Prusačka drznost je res velika! — Društvo: steir. Weinhan-dalsgesellschaft je se razdružilo in prodaja 6. marca svoje velike kleti in lep prostor za stavljenje vogelne hiše v gračkem predmestju. Nekdaj se je poslopju reklo: Erzherzogliche Kellerei; najnižja cena je postavljena na 15.000 fl., kakih 12.000 fl. ostane vknjiženih. — Znani vinski trgovec Pfrimer je 461 fl. prostovoljnega doneska nabral, da se bodo od grof Brandis-ove palače črez Zofijin trg do Halbarth-ove štacune položile kamene plošče. Manjka še 189 fl. Kajti lepo in koristno delo bo stalo 650 fl. — Nova telovadnica ali prostor za turnanje pri fantiški šoli bo stala 758 fl. — Mestno posestvo v Pobrežah, kder so hotli pridelovati fosfatni gnoj bo po licitaciji prodano ! Iz celjske okolice. (Čudne volitve). Volitve v srenjske odbore se vršijo v celjskem glavarstvu in so do malega dovršene. Volitve so dobra in koristna, za kmeta pa tudi sitna stvar. Navadno se pipi je več strank za vladarstvo. Da bi ena stranka zmagala, se črni, psuje in zaničuje nasprotna kolikor mogoče. Kmet se vda le pre-rad tistej stranki, ki ima dobro nabrušen jezik, rajše, kakor da bi se zameril, ali pa ostane doma rekoč „bojo že drugi napravili — naj volijo, — kakor hočejo." Se vč da to ni pametno. Pri marsi-kteri volitvi se godijo tudi krivice, ki morajo vsakega poštenjaka razžaliti. Naj poročam o volitvi v srenjski odbor v Teharjib, da bralci „SI. Gosp." zvejo, kako zvite in prekanjene buče so liberalci in nemškutarji. Poročam, kakor se mi je povedalo ; naj o tem kteri Tebarčan natančniše poroča. Tamošnji liberalci so bili v groznem strahu, da bi jih kje konservativci ne izpodrinili, ter so se prav trgali za mesta v sr. odboru. Zatoraj je hodil vbogi, že znani berič od hiše do hiše ter prosil, naj pridejo volit, drugače zmagajo „farški" privrženci. Volilcev se je sešlo mnogo. Volitev se začne; liberalci jim grozijo: če duhovnike poslušajo, hitro bojo davki povekšani in takih bedarij več. To pomaga! Kmet se res boji davkov, in to strašilo ga nagne, da se vda še tako očitnej laži. Čudno se je pri tej volitvi obnašal neki mo-žicelj, ki je lahko vedel, da vse kvante o povek-šanju davkov ho grde laži; kajti pri vsakem voglu rad povohne, pri duhovnikih rad kaj oblezne, se dobre kapljice pri njih ne brani, ne more pre-hvaliti gostoljubnosti duhovnikov; on, ki je kakor cerkveni ključar že mnogo z duhovniki poslovati imel, je tedaj lahko vedel, da vse govorjenje o povekšanju davkov, če stranka konservativna zmaga, je grdo natolcevanje—je vendar ravno s tem volilce plašil, ker jih je s temi lažmi odgovarjal od naše stranke češ: le volite jih le, bo pa davek vekši! To je vzor cerkvenega ključarja! Predno ko sklenem, ne morem drugače, kakor da še svoje začudenje izrečem nad tem, kako se je moglo zgoditi, da mnogo volilcev ni bilo sprejetih v volilni zapisnik! Ko so bile volitve končane, čakajo in gledajo, ter se poprašujejo: zakaj nismo mi med volilce sprejeti, ki tudi davek plačujemo ? Tako si pomaga liberalna svojat! — Če kdo o tej stvari še kaj bolj natančnega vé, nam vstreže, Če se v „Slov. Gosp." razglasi! Iz Hotinjevesi zunaj Maribora. Skoro bodo volitve za predstojnike skončane povsod. Tudi pri nas bila je 26. febr. volitev, ki je pa bila zvržena, ker se ni postavno vršila. Nekaj odbornikov so si izbrali res narodno poštenih, ali nekaj pa pravih sršenov. Poprejšnji srenjski svetovalec J. Kopše bil je gotovo pošten mož, ali pri volitvi so ga pa celó odvrgli zavoljo sovraštva, in so delali ž njim, kakor nekdaj Judi z Kristusom. Kdor išče, ta najde; tako se je tukaj zgodilo. Iz Hotinjevesi črez Orebovoves v Slivnico drži cesta, po kteri hodijo k farnej cerkvi in se vozijo v Maribor. To cesto pa morajo oskrbovati orehoveški kmetje, in iz hotinjske „šoder" vozijo ter ga dobijo navadno brezplačno, kolikor ga za to cesto potrebujejo, in to se godi že kakih 40 let. Kar ga pa za druge ceste potrebujejo, to morajo plačati. Tudi letos obljubi srenjski svetovalec J. K. in S. P. naj ga vozijo. Ko vidijo, da Orehovčani šoder vozijo se zvečer snidejo in spoznajo, da je ta pesek bil 20 fl. vreden, kar so ga en dan zvozili, in ga mora J. Kopše plačati! Hotinjaves in Orehovaves ste združeni, in navadno je predstojnik v Oreho-vive8i, čeravno plača Hotinjaves 140 fl. dače več. Letos so pismeno prošnjo v Gradec poslali, da bi se srenji razpisale, ali odgovor so dobili, da se to ne more zgoditi. Pri letošnji volitvi so vse moči zbrali, da bi Hotinjčani enkrat „rihtarja" imeli, ali temu se vsi močno branijo in smo torej radovedno, kdo bo pri novi volitvi zmagal! Od Drave. Poročilu „SI. Gosp.", da je fa-rovž v š. Antonu na Pohorju dne 16. febr. pogorel, naj še dostavimo, da je bila nesreča toliko veča, ker ima župnik vse svoje shrambe pod po-strešjem, in so bile tamkaj tudi najboljše cerkvene reči shranjene, ker farna cerkev, ki je leta 1874. popolnoma pogorela, še ni za vsem dodelana. Zato ima g. župnik lastne škode okoli 700 fl. in farna cerkev okoli 900 fl., v tem, ko je bila 1. 1874. njena škoda cenjena na 25,600 fl., ktera, se vé, še tudi ni poravnana. — Naš milostljivi knez in škof so podarili takoj za prvo silo 100 fl. in sicer 50 fl. cerkvi in 50 fl. g. župniku. — Ravno zvemo, da so farmani pri c. kr. namestniji vložili prošnjo, da bi se zbirca po vsej Stajerskej za njih cerkev dovolila in razpisala. Ako bo prošnja, kakor zaupamo, vsiišana, naj bodo nesrečni, pa v resnici pridni in za čast božjo vneti š. Antonski farmani s temi vrsticami usmiljenju svojih rojakov srčno priporočeni. Iz Žusema. V „Slov. Gosp." št. 2. dopisnik, kojega dobro poznam, tukajšnjo šolsko mladino zarad nevednosti v šolskih predmetih obžaljuje in naravnost po učitelju odriha, kar se pa lehko ovrže s tem, da sta bila pred sedanjim dva izvrstna učitelja tukaj za podučevanje, a šola je takrat še v slabejem stanju bila, kakor je zdaj. Vzrok ni učitelj, ampak pomanjkljivost učnih pripomočkov, in še bolj slaba pot do šole. Kajti šola je strašansko visoko na gori; mladina nje ne more marljivo, postavno vsaki dan obiskovati. Lani po zimi šolska mladina zavoljo prevelikega snega ni mogla redno v šolo dohajati. Minulo je po 14 dni, v kojih ni došlo na dan več kot po 2 ali 3 dec v šolo: kako bi tedaj učitelj dobro učiti zamogel? Konečno pa dopisniku povem, da tudi v njegovem podučevanju ni nič kaj gladko šlo, in da ni tudi vse zlato, kar se sveti. Politični ogled. Avstrijske dežele. Kranjskih in štajerskih nemčurjev glavna liberalna lista „Tagblatt" in „Tagesp." tožita o rastoči surovosti šolske mlajine, a ob enem blodita, naj bi se krščanski nauk v gimr.azijah in realkah popolnem zatrl. No, take bedake bo težko kedaj pamet srečala, kakor tudi tiste, ki vse verujejo, kar jim ta nemški pisana evaugelja kvasita. — Duks-bodenbaška železnica prosi sedanje ministre, naj jej posojenih 2,200.00 fl. pustijo in se sklicava na „Stahlwerkgesellscbaftu v Gradcu, kateremu društvu za izdelovanje jekla je minister državnih denarjev posodil 900.000 fl. in 400,000 fl. kmalu pustil, za 500.000 fl. pa v državno kaso vložil delnic omenjenega društva, ki sedaj niso veliko več vredne, kakor papir, na katerem so napisane*). Kako dolgo se bo tako delalo z dačnimi denarji? — Kreditna banka je izdala račun, iz katerega se vidi, da ima lani 4 milijone zgube. — Sedanji ministri so 1. 1874 izdali 15 milijonov več, kakor jim je bilo dovoljeno, a večina poslancev je sedaj vse odobrila. — Deželni zbori bodo letos le kratko zborovali in jeseni bodo nove volitve, na katere se ustavoverci že sedaj pripravljajo in graška „Tagespost" je v nedeljo zacvilila, naj v ptujskem okraju kmetje ne volijo več g. Hermana, ker preveč liberalce in centralistični sistem napada. Ali to nam je popolnem prav in ga bomo ravno zato zopet volili, ker se ga nemčurji in ustavoverni liberalci toliko bojijo. — Na Tirolskem so volilni možje sami čvrsti bra-nitelji pravic tirolske dežele; ministerstvo gotovo pri novih volitvah ne opravi nič! — Ogerski minister Tisza se je Magjarom močno zameril, ker je veliko obetal in malo dognal: ko je iz Dunaja prišedši prvokrat hotel v zbornico državnega zbora v Peštu, so ga morali policaji varovati, sicer bi ga bili z kamenjem in z mačjo muziko pozdravili. Magjari mu očitajo, da je bil premehek v dogovorih z našimi ministri; mi pa pravimo, da je le preveč iz nas iztrgal in Magjari bi naj zadovoljni bili s tem, kar so dobili. — Nadvojvoda Albreht je odpotoval na Italijansko in Francosko. Vnanje države. Prusi so sicer pograbili vso Nemčijo in premagali nas in Francoze, se pa vendar vseh sosedov bojijo; zato stavijo na vse strani trdnjave (festinge), proti Francozem utvrdujejo: Koln, Maintz, Koblenz, Ulm in Ingolstadt, proti Dancem: Düppel, Stralsund in Gdansko, proti Rusom mesta Pozno, Thorn, Kraljevec in Memel, in proti Avstriji: Glogovo in Najsavo v Sleziji; samo letos bodo v ta namen potrošili 28 milijonov mark. — V Rimu se delajo priprave za spodoben sprejem romarjev, ki bodo letos šli sv. Očeta obiskovat in k 501etnici škofovanja čestitat. Ljudi bo iz vseh krajev sveta. — Na Francoskem se bojijo vojske z Prusi in Italijani, če bi se utegnili Rusi in Turki zgrabiti; Prus hoče Francoza še enkrat potlačiti. — Angleži so najbogatejši ljudje na svetu; zunanje države so jim skupaj dolžne 3335 milijonov goldinarjev; Turku samemu so posodili 1970 milijonov, zato pa se tudi toliko bojijo za njegov pogin! — V severni Ameriki so pri volitvi zmagali očividno po krivici — republikanci; novi predsednik se imenuje Hayes. — V Mehiki je grd morivec napal nadškofa; k sreči ga ni smrtno zadel. Turške homatije. Srbi so sklenili z Turkom mir, čeravno so bili pripravljeni še dalej vojskovati se. Zakaj ? To ni prav jasno. Morebiti zavoljo Magjarov. Knez pa je rekel, da zato, ker je reč turških kristijanov sedaj v krepkejših (ruskih) rokah. V Srbiji ostane vse pil starem; Turki zapustijo deželo v 12 dneh. — Črnogorci se proti-vijo miru z Turkom in so te dni dobili v svoje skalne višine 10 Krupovih kanonov. Tudi 80 se sosedi albanski katoliški Miriditi vzdignili vsled strašne stiske in mučenja od strani turških divjakov: 6000 Miriditov oblega Turke v soteski blizu trdnjavice Puke. Tudi vstaši v Bosniji so se začeli zopet gibati in so dobili iz Ruskega pušek in streliva; na večih krajih so se z Turki zgrabili. Turški sultan se močno boji vojske z Rusom, ker vidi, da mu bo težko kdo prišel na pomoč, celó Angleži so svoje vojno brodovje iz Turškega poklicali v Malto; med tem se pa število ruskih vojakov na meji množi vsaki den. Na Ruskem in Rumunskem je zapal grozansk sneg. Ruski general in poslanik Ignatijev je obiskal Bismarka in nemškega cesarja in včeraj se je telegrafiralo, da je vse dobro opravil, da bo Avstrija ostala neu-tralna, t. j. mirna in da bo Rusija začela, ako bo treba, z veliko silo boj! Premir z Črnogorci doteče 21. marca, t. j. po staroverskem računanju naš velikonočni pondeljek. Nekateri trdijo, da pogovori Ignatijevi z Bismarkom ne pomenijo nič dobrega za — Avstrijo. Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino. XIII. V Brašlovce smo se pripeljali, da sami nismo vedeli kedaj, tako smo bili v občudovanje lepih krajev zatopljeni in zamišljeni. Gornja savinjska dolina je res krasna, a dolnja je še trikrat lepša. Rodovitna ta dolina se pred očmi potnikovimi kaj lepo na dolgo in široko razgrne tje do Celja, zeleni hribi jo robijo po straneh in iz nad gričev se pogosto svetijo bele cerkve in kapele. Lepoti kraja primerno je tudi prebivalstvo; ljudje so sploh lepe vzrasti, jedrne postave in prijaznega obnašanja. Otroci niso plahi, ampak ljubeznivi in zaupno priletijo, kedar n. pr. duhovnika zagledajo, med tem ko se po drugod radi za vogle pomikajo, ali bežijo in se poskrijejo. Brašlovce kaj prijazno ležijo kraj steze, ki pelje od velike ceste skoz Gomilsko v Mozirje. Trg ima sedaj 155 hiš in blizu 400 duš. Nekateri učenjaki pripisujejo po-četek Brašlovec nekemu Braclavu, sinu slovenskega kneza Privine, ki je bojda v 9. stoletju v savinj-' «ki dolini vladaril in 1. 850. umrl. Ker pa ni gotovo , je-li Privina kedaj prebival v savinjski dolini ali ne, in ker je več dokazev za to, da je njegova pokrajina bila ob Blatnem jezeru na Oger-skem, tudi ni gotovo, če imajo Brašlovce svoj začetek od Braclava. V listinah se trg Brašlovce nahaja prvič v 1. 1140; cerkev je znana že v 1. 1120. V srednjem veku je bil trg dolgo časa last mogočnih celjskih grofov. Po ognju bil je večkrat poškodovan, pa vselej zopet še lepše postavljen. Lepe so njive in travniki in sadunosniki brašlov-skih posestnikov, a najlepše so dekanove. Prehodili smo njegovo polje in se čudili njegovej spretnosti v gospodarskih zadevah. Prijazni dekan č. g. Bohinc je vedel za naš prihod in je povabil več duhovnikov sosedov na kosilo, pri katerem smo bili res prav židane volje; v prijateljskih pogovorih so nam ure le prehitro potekle. Proti večeru se je razišla vesela družba in jaz in moj tovariš sva se odpeljala v Polzelo, kder sva prenočila pri župniku, mojem starem znancu in sošolcu č. gosp. Balonu, s katerim sva I. 1848. po Gradcu z sabljami rožljala in se kakor klukec proti mlinom na veter vojskovala. Strašna je bila ta dijaška armada; sam Turk bi pred njo v Azijo zbežal, če bi hotel. Drugo jutro se podamo na bližnji hrib, kjer je grad in komenda polzehka. Razgled po celi savinjski dolini je prekrasen. Kratko potem smo se naložili na širok voz, trije smo sedeli v eni vrsti; mene sta tovariša posadila na sredo in me stiskavala, da sem se moral češ ali nečeš potiti. Cuzek nas je urno vlekel in srečno spravil do imenitnega Žavca. Tukaj sem nekaj zapazil, čemur kaj enakega še niti v Rimu nisem uašel. Zvonik farne cerkve je tako visok, da njegova tenja cel6 v sosedno faro segne, se ve če solnce sije. Kako to? No, tako! Cerkva žavčka stoji tik meje sicer precej velike fare. zato ni smešnica, kar sem rekel, ampak gola resnica. Žaveč po ljudskem govoru, pravilno Žalec, razlagajo naš učeni g. Dav. Terstenjak iz kore-nike žal, kar pomeni breg in potem peščnato in kameničasto zemljo, ki se nahaja navadno ob krajih vod, in ki je tudi navadno zemlja okoli Žalca. Nemci so iz nevednosti ime popačili v Sachsen-feld, češ, da bi bil ta domoljubni trg naselbina Saksoncev, česar pa zgodovinsko nihče ne more dokazati. Početek Žalca je v temo starodavnosti zavit. Toliko je gotovo, da so za časa Rimljanov že tukaj stanovniki bili, ker sta se dva rimska kamna našla._ Poznejše zgodbe trga so malo znane. L. 1363. na Simonovo je v Innsbrucku višji vojvoda Rudolf ta trg zastavil celjskima grofoma Urhu in Hermanu. Fara je imela jako imenitne župnike, med njimi dva žlahtnega stanu, namreč 1. 1609. Mihala žl. Šega in 1. 1737. Ferdinanda pl. Rastema. V farorškem hodniku vidiš častitljive podobe nekterih prejšnjih župnikov, pa uektere je že precej dim in prah poškodoval. Žalčani, kakor sploh tržani po savinjski dolini, so živi narodnjaki, kar so slavno pokazali pri velikanskem taboru 1. 1868, pri veliki besedi slovenskih dijakov 30. avgusta 1874. in pri vseh volitvah. V Žalcu smo se popotni tovariši razšli. Mene je vleklo domu ! (Konec prih.) Smešničar 9. „Ljubi sosedi! pripoveduje sedé za mizo v krčmi Bošt Bistroumovič, glejte na kak čudežen način sem bil pretekli teden gotove smrti rešen. Deset mojih znancev, ki so se prek Drave peljali, so v valovih deroče vode vtonili." „Ja, kako pa to, ali je Vam kdo na pomoč prihitel in Vas samega iz vode potegnil?" nO kaj še, jaz se le nisem prek vozil, ker sem bil doma ostal!" Razne stvari. (V novem odboru tiskovnega društva) so čč. g g. dr. Križanič predsednik, špiritual Ogradi podpredsednik, stolni kaplan Hržič denamičar, stolni kaplan Lacko tajuik, Košar, dr. Pajek, Stranjšak, Herg, Šrol odborniki. (Gornje - savinjska posojilnica) v Mozirju je razposlala račun in bilanco nemški (!?) — Rechnung und Bilanz — iz katere poizvemo, da je 1. 1876. prejela 89.486 fl. in izdala 88.608 fl. Izposodila je 66.621 fl. Gotovine je ostalo 878 fl. Vse premoženje na koncu leta 1876. je bilo vredno 1160 fl. 75 kr. (Vinorejska šola) v Mariboru je lani imela stroškov za 21,105 fl. lastnih dohodkov pa 8603 fl. tako, da dežela dolaga 12.502 fl. Največ se je spečalo iz prodaje trsovja 2137 fl. potem za drevesca 1875 fl. in za mleko 670 fl. (100 let doživel) je 4. marca davkar v pokoju g. Janez Moro v Celovcu. Stoletnik ne Čuti preveč težo visokih let, se često sprehaja po svojem vrtiču in jed mu vselej diši, kakor poprej. Redka prikazen I (Pogoreli) so 27. febr. v Placerjih zunaj Ptuja posestniki Fistravec, Relenc, Pignar in Ana Krajnc; škode je 5348 fl. Ogenj pouzročil je bržčas 131etni dečko Jakob Podplatnik, ki je blizu hleva z pištolo streljal. Pridni žandar Janez Bohinec je 2 ženski komaj strašne smrti ognja otel. (f Dr. Jakob PeSko) advokaturni pripravnik pri dr. Duhaču v Mariboru je 25. febr. umrl vsled bolezni na pljučih, katero je pri vojakih dobil. Rajnki je bil rojen pri sv. Bolfanku v slov. goricah, je vselej marljivo se učil in je bil kot vrl Slovenec, zvest prijatelj, delaven in miren mož od vseh spoštovan, kateri so ga poznali. Tudi kot kristijan je storil svojo dolžnost in je spreviden z sv. zakramenti v Bogu zaspal še le 32 let star. Naj počiva v miru ! (Za /aro v Polzeli) je prezentiran č. g. Andrej Urek, kaplan v Mozirju. (Od sv. AndraŠa nad Ptujem) se nam piše, da je v Drbetencih 4. t m. po noči pogorel obče spoštorani posestnik Juri Pučko; razve zrnja in nekaj zaseke in živine mu je vse pogorelo. Reva ni bil zavarovan. Sum gre na soseda, kateri je pre v svoji pijanosti in norosti grozil, da bo nekomu zapalil. Sodnija ga je prejela in zaprla! (ŽivinozdravniŠka služba) je razpisana v Ljutomeru do 15. aprila 1.1. Plačilo dobiva iz deželne blagajnice in**sicer 500 fl. na leto. Prošnik mora slovenščine zmožen biti in imeti diplomo. (Učiteljskih služeb) je samo v celjskem glavarstvu sedaj razpisanih 12. Dražbe IU. 10. marca Jož. Ostruh 2800 fl. v Konjicah; 12. marc. Juri Leber v Dobovcu, Fr. Vrečko 3100 fl. v Strajni, 16. marca Janez Fridl 2000 fl. v Lichteneggu in 17. marca Štefan Je-zernik v Dežnem 500 fl. Listič uredništva. Dopisi iz Koroškega, iz Slivnice pri Marib ru. iz Ribnice, iz Ogričevca, iz Ptuja, iz središke okolice in od sv, Petra pod Mariborom prihodnjič. Sedaj ni bilo mogoče. Iz šostanjske okolice, od g. J, S. v Šč. in od sv. Lovrenca pri Ptuju prilično! V Mariboru. Krompir 3 fl. 10 kr. HI. — fažol 14, leča 30, grah 28 kr. Kg. — Pšeno 12 kr. liter. — Psenično gres 26, prednja moka 22, srednja 17, polentna moka 12 kr. Kg. — Kravje maslo 1 fl. 20 kr , svinjsko maslo 90, slanina frišna 54, slanina prevojena 86 kr., puter 1 fl. — kr. Kg. — Jajce 2'/j kr. vsako. — Govedina 44, teletina 52, svinjetina mlada 52 kr. Kg. — Mleko frišno 12, posneto 10 kr. liter. — Drva trda fl. 3 — mehka, fl. 2*80 Kbmt. — Ogelje trdo fl. I—, mehko 60 kr. HI. — Seno 3 fl. 70 kr. slama 2 fl. 80 kr., stelja 2 fl. 30 kr." za 100 Kg. Najnovejši kurzl lin lkaiiiaju. Papirna renta 63 20 — Srebrna renta 67 95 — Zlata renta 73 90 — Akcije narodne banke 830— Kreditne akcije 150.— — Napoleon 986 — Ces. kr cekini 5 90 — Srebro 113-40 Tržna cena preteklega tedna po hektolitrih. (1 HI. = 1 M/1(10 vag. — 100 kilo = 1 cent in 78'/, funta.) Mesta Pšenica >M M Ječmen Oves ct o >« H 39 H Proso Ajda fl kr fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. Maribor . . 9 10 6 60 5 20 3 70 5 30 5 20 5 10 Ptuj . . . 8 80 6 — 5 20 3 40 5 30 5 20 5 20 Ormuž , . 7 32 6 17 5 70 2 92 4 80 7 80 4 88 Gradec . . 10 10 7 37 5 20 4 20 5 30 — — 4 88 Celovec . . 9 94 7 88 5 60 3 26 4 76 4 46 5 30 Ljubljana . 10 62 7 35 5 76 41 10 6 23 4 70 5 85 Varaždln 9 — 8 — 5 60 4 — 5 — 5 40 5 80 Zagreb . . 9 — 8 — 3 80 3¡ 70 5 10 6 30 5 — Dunaj \g ti 13 25 10 50 9 15 3 20 7 25 — — — — Pešt h E 12 60 9 65 7 90 7 61 5 85 5 — — I. o ter i j ne itevilkes V Gradca 3. marca 1877: 73 18 66 7 63. Na Dunaju „ „ 34 50 23 13 64. Prihodnje srečkanje: 17. marca 1877. OrgMa in mežnarska služba. Pri farni cerkvi sv. Petra v Zavodnjem se orglarska ino mežnarske služba oddaje. Dohodki obstojč v zapisani bernji, prostem lepem stanovanju, prosti kurjavi i. t. d. sploh se služba dobrim prištevati smeje. Prošniki naj svoje prošnje vložijo pri farnem predstojništvu do 20. aprila t. 1. i_a Glasovir iz neke dunajske fabrike na 6S/* oktav, še dobrt ohranjen, kratke podobe, je za DO gfl