SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Inštitut za marksistične študije O o o VESTNIK 1980/2 S H CO Ljubljana 1981 Vestnik Inštituta za marksistične študije SAZU Glavni urednik: akad. prof. dr. Boris Majer Vestnik ima 2 številki letno. Uredništvo: Inštitut za marksistične študije SAZU, Novi trg 5/III, TU - 61000 Ljubljana, p.p. 3 2 3 A I , tel. (061) 223 722. Naročila: Biblioteka SAZU, Novi trg 4, YU - 61000 Ljubljana, p.p. 3 2 3 A l . Razmnoževanje: Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Vestnik sofinancira Raziskovalna skupnost Slovenije. SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Inštitut za marksistične študije V e s t n i k 198o UDK 3 Letnik I, številka 2 Sprejeto na seji predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 19.11.1981 V S E B I N A Aktualna vprašanja teorije znanosti in marksizem 7 Aleš Erjavec: Struktura in geneza 13 Vojislav Likar: Epistemološka analiza procesa znanstvenega spoznavanja pri G. Bachelardu 41 Matjaž Potrč: Leibnizovska tradicija in Fregejev pojmovni zapis 65 Rado Riha: Pojmovanje zgodovine naravoslovnih znanosti v historični epistemologiji lo5 Gaston Bachelard: nacionalistična dejavnost sodobne fizike 177 Sinopsisi 2o5 AKTUALNA VPRAŠANJA TEORIJE ZNANOSTI IN MARKSIZEM UVOD Silovit razvoj znanosti in tehnike v zadnjih desetletjih, matematike, teoretične fizike, simbolne logike, kibernetike, informatike, teorije sistemov, nič manj pa tudi družboslovnih znanosti sociologije, politične ekonomije, politologije itd. in ne nazadnje tudi same filozofije, je odprl vrsto novih znan» stvenoteoretičnih, metodoloških, epistemoloških vprašanj in problemov, ki zahtevajo nove rešitve, nove odgovore, nove teo= retične in raziskovalne napore. Hkrati pa to zahteva tudi no= vo raven spoprijema marksistične teoretične misli z različni» mi meščanskimi idejnimi tokovi - pozitivističnimi, pragmati» stičnimi, strukturalističnimi, funkcionalističnimi itd. - v sodobnih teorijah znanosti, ki skušajo odgovoriti na ta vpra- šanja. Spoprijem marksizma s temi tokovi, ki mora biti tako kritičen kot konstruktiven, je dolgoročna in permanentna nalo» ga, ki je bila na Inštitutu za marksistične znanosti SAZU za» mišljena kot stalno raziskovalno delo, v okviru katerega se v posameznih fazah izberejo tisti sklopi problemov, ki so v do» ločenem času aktualni in zahtevajo kot taki sprotno reševanje, ali pa se vključujejo v naše dolgoročno delo na tem področju. Prispevki, ki jih objavljamo v tej, drugi številki Vest» -%ika, predstavljajo nekatere rezultate raziskovalnega dela so» delavcev Inštituta na tem področju. Prispevki obravnavajo neka» tera izbrana vprašanja in teme iz epistemologije in z njo po- vezane problematike - iz zgodovine epistemologije, iz odnosa pojmov ter konceptov geneze in strukture, iz formalizacije zna» nosti ter iz analize Althusserjevega prispevka k marksistični teoriji. Ker se večina prispevkov ukvarja z vprašanji, ki jih v teoretsko obravnavo znanstvenih praks prinaša tradicija francoske epistemologije, se v tem uvodu omejujemo na kratek oris te problematike. 7 Vprašanje, ki se najprej zastavlja, je seveda, kaj lahko od kritičnega soočenja s francosko epistemologijo pričakujemo. Nekoliko širše rečeno: ali in kako lahko postopki in dognanja epistemologije produktivno učinkujejo v marksistično utemelje- nem pristopu k znanosti, ali in kako lahko spoznanja marksi- stične teorije učinkovito posegajo v odprta vprašanja, ki jih pušča za seboj epistemologija. In nazadnje: ali nas teoretska razdelava epistemoloških zastavitev lahko pripelje do takšne podobe problemov sodobne znanosti in tehnike, v kateri bodo opredeljena tudi tista mesta, kjer teoretski problem zahteva praktično družbeno akcijo za svojo razrešitev, kjer je torej teoretski problem tako ali drugače povezan s praktičnimi "od» prtimi vprašanji" in protislovji nadaljnjega razvoja družbene prakse? V tej fazi raziskovalnega dela na ta vprašanja seveda še ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Lahko pa orišemo nekaj točk, ki podkrepljujejo izhodiščno hipotezo raziskovalnega dela, da je namreč kritičen spoprijem marksistične analize s sodobno francosko teorijo znanosti teoretsko in praktično produktiven. 1) Eno izmed ključnih konceptualnih izhodišč francoske episte- mologije je od njenega začetka dalje razvojno-zgodovinski vi- dik naravoslovnega znanstvenega spoznanja. Teoretska teža in aktualni pomen takšne epistemološke zastavitve postaneta jasna, če upoštevamo še naslednja dejstva: - znano je, da je prevladujoča sodobna teorija znanosti, ki se je razvila predvsem na anglosaškem in nemškem kulturnem podro- čju in ki izhaja iz t.i. neopozitivistične paradigme znanstve- nega spoznanja, čedalje močneje začela kazati slabosti svoje= ga osnovnega pristopa, usmerjenega k logični analizi spoznanja in jezika znanosti. Razlogi za "krizo" tradicionalnega anali- tičnega pristopa so različni - od notranjih težav in protislo- vij njegovega teoretskega ustroja, do naraščajoče vloge družbe- nih znanosti oz. do spremenjene družbene vloge znanstvenega spoznanja nasploh. Prav tako se tudi razlikujejo poskusi anali- tične teorije, da bi našla izhod iz "kriznega položaja". Ven= 8 dar pa ohranjajo ob vsej različnosti ti poskusi tudi enotno potezo, in sicer vključevanje zgodovinske dinamike znanstvene® ga spoznanja v teorijo znanosti. Poznavanje toka francoske hi« storične epistemologije in njenih dognanj v zvezi z zgodovin» skostjo naravoslovne znanosti je zato potrebno ne le zaradi "ekonomije časa", t j . zaradi preprečevanja neproduktivnega po- navijanja starih spoznanj, ampak tudi zaradi zagotavljanja ce- lovitega dojetja obravnavanih problemov} - usmeritev teorij znanosti k zgodovinskemu nastajanju znanst- venih odkritij in teorij je sorazmerno mlada znanstvena preoku- pacija znanstveno-teoretskih obravnav: gre za sodoben teoret= ski proces, ki je še daleč od tega, da bi dosegel trdno in sklenjeno teoretsko podlago. Za marksistično teorijo se tako v tej usmeritvi ne odpira samo možnost, da prekine s svojim skorajda že tradicionalnim zakasnelim reagiranjem na dogajanja v nemarksističnih področjih znanstvenega raziskovanja. Za hi- storični materializem postaja ustvarjalno sodelovanje v sodob- nih znanstvenoteoretskih iskanjih nujnost, kolikor se vpraša= nja tokrat postavljajo na njegovem lastnem področju, kolikor lahko najde zgodovina znanosti svoje mesto le znotraj celotne zgodovine človeškega produkcijskega procesa. 2) Tradicija francoske epistemologije in zgodovine znanosti je ostala dolgo časa zunaj francoskega kulturnega prostora soraz- merno neznana ne nazadnje zaradi tega, ker je bil epistemološ- ki način pisanja in mišljenja nedostopen za pojmovno in vred- nostno mrežo miselnih tokov, opredeljenih z dualizmi pozitivi- zem v s . anti-pozitivizem, razumevanje vs. razlaga itd. Šele "srečanje" marksizma in epistemologije, sprejemanje, razdelava in preoblikovanje epistemoloških konceptov v marksistični teo- riji L . Althusserja, je skorajda prislovično "nerazumljivost" francoske epistemologije uredila tako, da je začel ta pristop k znanosti učinkovati tudi zunaj svojih prvotnih mej. Ob vsej vprašljivosti doseženih rezultatov pa je srečanje marksizma in epistemologije uspelo razkriti, v kakšni meri epi= stemološki koncepti, metode in teoretski nastavki že "implicit- 9 no" usmerjajo na marksistično relevantno vprašanje po družbeni določenosti znanstvene dejavnosti, v kakšni meri temelji epi« stemološka teoretska zgradba na postavki, da delujejo sredi znanstvene dejavnosti kot njen nujen gradbeni moment zunaj-znan= stveni dejavniki. Pri tem je tako učinkovanje družbeno-praktič= nih interesov sredi objektivnosti znanstvenega spoznanja kot tudi spoznanje tega učinkovanja dojeto kot sestavni moment znanstvenosti znanstvenega spoznanja j to se pravi, spoznanje družbenega značaja znanstvene dejavnosti je stvar same znano» sti in ga ni treba več vnašati vanjo "od zunaj", denimo, iz filozofije. Če predstavlja danes golo razločevanje med notra» njimi in zunanjimi določilnicami znanstvenega razvoja že pre* seženo stališče v teoriji in zgodovini znanosti, ter je, kot ugotavlja dr. A . Kirn, potrebno raziskati, kako se preobraža» jo in reflektirajo determinante v notranji strukturi znanstven nega spoznanja, tedaj lahko ugotovimo, tudi, da se nahaja episte- mologija že od vsega začetka na tej danes aktualni točki teoret» ske obravnave znanosti in njenega mesta v družbenem razvoju. Področja naše obravnave seveda ne moremo opredeliti le kot "epistemologijo" - prej gre za to, da nam je le-ta služila kot izhodišče in to zato, ker so po našem mnenju ravno nekatera izhodišča francoske pretekle, polpretekle in sodobne epistemo» logije tista osnova, ki lahko omogoči nov odnos do Marsove teo* rije, novo in produktivnejšo povezavo družboslovja in naravo- slovja ter njunih specialnih metodologij - ki je ravno v našem kulturnem prostoru zaradi vrste zgodovinskih vzrokov razmeroma skromna in po našem mnenju daleč pod možnostmi, ki jih nudita naša družbena in teoretična praksa, ravno zato pa tudi zavora razvoju taistih praks. Prispevki, ki sledijo, naj bi nakazali problematiko, za katero nam gre, naj bi vsaj parcialno osvetlili nekatere pro= bleme in ali nudili osnovno informacijo ali pa stališča do ne= katerih specialnih ali splošnih problemov znanosti ter znanst= vene metodologije - in istočasno tudi filozofije, filozofske prakse in njenega odnosa do znanosti. 10 Prispevkom sledi prevod Bachelardovega teksta in sicer Uvod in prvi trije razdelki prvega poglavja njegove knjige "nacionalistična dejavnost sodobne fizike" iz leta 1953- Tekst smo izbrali zato, ker na razmeroma celovit in zgoščen naSin razgrinja Bachelardovo koncepcijo in teoretsko utemeljitev zgodovine znanosti v njeni relaciji do epistemologije in v njeni konstitutivni razmejitvi nasproti tradicionalnim pojmo» vanjem zgodovine znanosti. Ta prevod Je prva objava Bachelarda v slovenskem Jezika. Uredništvo 11 Aleš Erjavec STRUKTURA IN GENEZA Raziskava je zamišljena kot historičen in področen pregled nekaterih glavnih ali reprezentativnih pojmovanj, razumevanj in uporabe pojmov in konceptov strukture in geneze ter z njimi po- vezanih problemov. Na osnovi takšnega pregleda naj bi prišli do boljšega razumevanja obeh pojmov ter z njima povezanih metod v različnih znanostih, v njihovi zgodovini in pri različnih avtor- jih. Vendar pa ob tem naš namen ni, da bi na osnovi takšne pri- merjave oz. takšnega pregleda prišli do nekega splošnega pojma, ki bi zajemal vse dosedanje opredelitve strukture in geneze, saj kot pravi Marx v drugi zvezi, a v istem smislu v Sveti dru- žini , "na ta način ne prideš do kakega posebnega bogagtva opre- delitev" ali kot je, podobno in bolj v zvezi z našim predmetom zapisal C. Llvi-Strauss: "Pojem strukture ni odvisen od induktiv- ne definicije, ki temelji na primerjavi in abstrakciji elemen- tov, ki so skupni vsem sprejetjem termina takega kot je na sploš- no uporabljen" (l). Drug problem, ki izvira iz takšnega "posplo- ševanja", pa je v tem, kot pravi Jean Pouillon, da se ob pojmu strukture pretežno omejujemo na to, da opisujemo "uporabe, ki so si tako različne, da se začenjamo spraševati, če ne bi bilo bol- je menjati...besednjak" (2). Na osnovi povedanega lahko sklene- mo, da sta smiselni le historična in področna raziskava obeh poj- mov in konceptov ter raziskava zveze z drugimi podobnimi pojmi in koncepti kot so organizacija, sistem, Gestalt, razvoj, diale- ktika, proces + itd. ter da lahko šele skozi analizo uporabe obeh 1) Anthropologie strurrturale, Plön, Paris 197^, str. 3o5. 2; "Presentation. Un essai de definition", Les Temps Moder- nes, no. 246, Paris 1966. + Naj mimogrede opozorim na pomensko nejasnost teh terminov, ki bo razvidna tudi iz nadaljevanja. Na tem mestu naj omenim le 13 pojmov ali konceptov v različnih znanostih in v njihovi zgodovi- ni pridemo do "splošnejših" opredelitev, ki hi zajemale njune transformacije. S tem seveda ne homo prišli do nekega "splošnega" pojma struk ture ali geneze, se pravi takšnega, ki hi vseboval prejšnje in predstavljal njihovo "sintezo" na neki višji stopnji in to pač zato ne, ker je vsak od njiju vsakič uporabljen v določeni zna- nosti in določeni dobi, lahko bi rekli v določeni epistlme ali diskurzivni formaciji (če uporabimo Pêcheuxov izraz), pri čemer med uporabami vsakega koncepta često obstajajo cezure, ki so en- krat bolj drugič manj izrazite, poleg tega pa se tudi vsebina oz. pomen obeh konceptov skozi zgodovino bistveno spreminja.* Ali kot povzame v primeru strukture to Lalande: "Pojem strukture je dvoumen, (ker) ni bil izdelan v uniformnem polju vedenja in (zato) odgovarja različnim določbam" (5). Dosedanje raziskave vprašanja odnosa geneze in strukture v takšni zastavitvi kot je naša niso načenjale. Izjemo predstavlja- jo nekateri članki, ki sicer nosijo zametke te konjunkcije, se je pa dejansko ne lotevajo. Edina izjema je publikacija Genèse et structure, ki vsebuje prispevke s kolokvija z isto temo, ki je bil 1. 1959 v Cerisy-la-Salle. To pa nikakor ne pomeni, da ta problem ni bil obširno in tudi - vsaj z nekaterih vidikov - te- meljito obravnavan: spomnimo se le diskusij o dialektični in strukturalni metodi, o evolucionizmu itd.; nenazadnje se že Ari- primer "procesa", tj. relativnosti njegovega pomena in to v so- dobni literaturi: ko govori L . Hjelmslev o "procesih" jih enači s teksti (3). (.3) -Prolégomènes à une thlorie du langage, Minuit, Paris 1971, str. 27. + K o tako L . Goldmann na kolokviju o genezi in strukturi opo- zori, da pri fiksizmu preformacijske teorije ne moremo govoriti o "strukturi", ga J.-P. Aron upravičeno zavrne, da "struktura" v XVIII. stoletju sicer ni bila uporabljena v istem pomenu kot danes, saj je bil pomen te besede mnogo bolj nejasen (4-, str. 88) je pa vseeno šlo za "strukturo" v današnjem pomenu besede. Genèse et structure, Mouton, Paris-La Haye 1965. str. 88. 5) Vocabulaire technique et critique de la philosophie, P.U.F., Paris 1976, str. 262. 14 stoteles v 0 delih živali (64o a) sprašuje, ali bolj poudariti genezo živih "bitij ali njihovo organizacijo, ter se odloči dati prednost organizaciji. Pri njem gre v tem primeru za marginalno vprašanje, ki pa vseeno nakazuje vprašanja in predvsem nasprotja navzoča v kasnejši zgodovini. Nasprotje med genezo in strukturo v današnjem pomenu besede se v sodobni obliki pojavi v XVII. in XVIII. stoletju v sporu okrog teorije epigeneze in preformacije, najizraziteje pa v XX. stoletju in to predvsem kot razlika med dialektično in struktu- ralno metodo. V tem spisi najbrž ne bomo ponudili kakšnih novih rešitev starih vprašanj; naš namen je predvsem bežna historična skica obeh pojmov ter nekaterih problemov, ki izhajajo iz različ- nih pojmovanj njunega odnosa aii pa so z njimi povezani. 15 I. STRUKTURA 1.0. Preden se lotimo samega koncepta strukture, postavimo provizorično mejo med strukturo in nekaterimi sorodnimi pojmi. 1.1. Verbinc razlaga sistem kot "to, kar je sestavljeno, združeno v celoto". Foulquié in Saint-Jean (6, str. 71°) ga raz- lagata iz grške "sustema", ki je derivativ iz "sunestanai", "po- staviti skupaj, združiti v organizirano celoto". Znano je, da srečamo sistem v pomenu strukture pri Saussuru: osnovno Saussurovo odkritje je bilo, da je v "elementu predpo- stavljal sistem" (7). J.-B. Pages efinira kasneje sistem kot "polje, kjer se opozicije artiku? ajo ene v odnosu do drugih" (8), struktura pa mu pomeni "celoto, ki jo tvorijo solidarni po- javi tako, da je vsak odvisen od drugih, in je lahko to, kar je, le po odnosu nanje" (8, str. 123). Jasno je, da se Fagesova opre- delitev strukture - tako kot večina definicij strukture v struk- turalni lingvistiki - v glavnem pokriva s Saussurovo opredelitvi- jo sistema. Za našo temo je koristna opredelitev razlike med strukturo in sistemom, ki jo poda J. Seiler: "Sistem funkcionira, struktura (pa) ne. Sistem (podrazumevajoč več podsistemov) pred- postavlja strukture, je strukturiraa Sistem se konstituira na osnovi struktur... Jezik (sistem) dopušča, razen znakov, pravi- la kompozicije teh znakov... Toda funkcioniranje sistema počiva na strukturah (razlike, podobnosti)" (4, str. 291). Vidimo, da je po Seilerju sistem sestavljen na osnovi struktur, medtem ko je pri Fagesu struktura višja oblika sistema, pri čemer je sis- tem sicer osnova za strukturo, ni pa sam tudi že struktura. četudi se omejimo le na ta dva primera vidimo, da v sami lin- gvistiki (in tako Seiler kot Fages izhajata iz strukturalne lin- (6) Dictionnaire de la langue philosophique, P.U.F., Paris 1978. (7) 0. Ducrot, v: Qu' est-ce que le structuralisme? Seuil, Paris 1968, str. 43. (8) Comprendre le structuralisme, Privât, Paris 19671 str. 27. 16 gvistike), razlika med sistemom in strukturo ni enotno definira- n a . Glede na to, da se oba navedena primera nanašata na lingvi- stiko, navedimo še druge pomene sistema (po Littréju): 1) zmes (spojina) /composé/ medsebojno usklajenih delov; 2) (v anatomi- ji) z"bir podobnih delov; 3) politična, družbena sestava držav; 4) doktrina, s pomočjo katere se razporeja in usklajuje vse po- sebne pojme; 5) (v zgodovini prirode) vsaka metodična klasifika- cija naravnih bitij; 6) zbir stvari, ki so si podobne; 7) glas- beni termin; 8) termin stare metrike; 9) načrt; lo) finančni ter- min (9). 1.2. Termin organizacija (iz gršč.) je v francoščini prvič uporabljen 1. 1488; Verbinc definira organizacijo kot: 1) urejan- je, sestava česa (v celoto) glede na določen smoter; ureditev, ustroj, sklad; 2) skladna, smotrno povezana (organizirana) celo- ta; 3) društvo... Foulquié in Saint-Jean (6) ločujeta abstraktni pomen (zna- čaj tega kar je organizirano, v pravem pomenu besede, npr. živih bitij) in konkretni pomen (ves usklajen zbir, usklajen s pomoč- jo nekega rezultata in obravnavan s stališča te usklajenosti; se uporablja le na področju človekovih stvaritev). 1.3. Forma (tu navajam le slovarske definicije): oblika, po- doba, lik, vnanji izraz, videz, vzorec itd. Foulqui! in Saint- Jean (6, str. 287-292) določujeta formo v filozofiji 1) v nas- protju z materijo (pri Aristotelu: princip, ki determinira mate- rijo); 2) pri Kantu: to, kar prihaja od subjekta; 3) kot Gestalt; itd. Gandillac v tej zvezi ločuje dva pomena besede forma: l) vid- na struktura (npr. v geometriji) - izvor gr. morphe; in 2) stru- ktura kot notranja, nevidna sila - gr. eidos (4, str. 92). 1.3.1. Za ilustracijo razlike med formo in strukturo in pred- (9) Emile Littre: Dictionnaire de la langue française, Galli- mard/Hachette, Paris 1963, str. 668-67o. 17 vsem med formalistično in strukturalno analizo v lingvistiki in antropologiji navedimo L^vi-Straussa: "V nasprotju s formaliz- mom, strukturalizem ne pristaja na zoperstavljenje konkretnega abstraktnemu in na to, da bi priznal privilegirano vrednost. Forma je definirana v nasprotju z neko materijo, ki ji je tuja; toda struktura nima jasne vsebine: je vsebina sama, razumljena v logični organizaciji, zamišljeni kot lastnosti realnega" (lo, str. 139). Na tem mestu se ne spuščamo v epistemoloski problem vprašanje posledice Llvi-Straussovega izenačevanja strukture kot modela in strukture kot realnega, čeprav ima ta teza posle- dice za njegovo nadaljnje i z p e l j e v a n j e V nadaljevanju pravi Llvi-Strauss, da sta v formalizmu vsebina in forma povsem loče- ni in je vsebina brez pomenske vrednosti, nasprotno pa sta za strukturalizem vsebina in forma iste narave in dobi vsebina svo- jo realnost iz svoje strukture. Glavni L^vi-Straussov očitek V . Proppu - in s tem formalizmu - pa je, da formalizem izničuje svoj objekt ter med svojo analizo izgubi vsebino; zaradi tega se je Proppu vsebina pripovedk zaradi njihove permutabilnosti napačno pokazala kot povsem arbitrarna. Zaradi tega je izvedel redukcijo vseh pripovedk na nekaj osnovnih tipov, (ki bi jih lah- ko združili tudi v enega samega), pri čemer pa je to abstraktno kategorizacijo ustvaril na račun konkretnega. Propp se je tako v bistvu lotil gramatike in hotel odlašati z leksiko, a je ob tem pozabil, da besednjaka ne dobimo iz sintakse (lo, str. 156- 171). To, v čemer formalizem ne uspe, je po analizi ponovno vzpo- staviti empirično vsebino, iz katere je izšel. Veličina Proppo- vega odkritja je ugotovitev, da je vsebina pripovedk permutabil- na, a je iz tega vse prevečkrat izključil, da je arbitrarna in da jo torej lahko zanemari. Od tod Lžvi-Straussov očitek Proppu, da je skušal iz sintakse dobiti besednjak: "Razumeti pomen neke- ga termina pomeni ga vedno permutirati v vseh njegovih kontekst (lo) C . Llvi-Strauss: Anthropologie structurale II, Plon, Pariš 1977. + In seveda tudi za naše. 18 tih. V primeru oralne literature nudi te kontekste torej zbir variant, se pravi sistem združljivosti in nezdružljivosti, ki so značilne za permutabilni zbir. ('V kalejdoskopu dajo kombi- nacije identičnih elementov vedno nove rezultate' (Lévi-Strauss, 8, str. 58).) To, da v isti funkciji orel izvira iz dneva in so- va iz noči, že dovoljuje prvega definirati kot dnevno sovo in drugega kot nočnega orla, kar pomeni da je pertinentno nasprot- je nasprotje dneva in noči" (lo, str. 162). To strukturalistič- no kritiko formalizma bi lahko povzeli v stavek: "Konstantnost vsebine (navkljub njeni permutabilnosti), permutabilnost funkcij (navkljub njihovi konstantnosti)" (lo, str. 165). In ne nazadnje: Lévi-Straussov očitek Proppu je, da je morfologija sterilna, če je ne oplodi etnografsko opazovanje, če začnemo z gramatiko in se šele nato lotimo laksike, oz. jo skušamo izpeljati iz nje (prim. lo, str. 169). 2.0. Zgodovinsko vzeto izvira izraz "strukture" iz latinske- ga samostalnika "structura" (zgradba, zidava; slog; stavba - Bradač, str. 5o4); in je derivativ iz glagola "struere" (graditi, zidati; skladati, kopičiti). Littré (9, IV., str. 475) ločuje 5 pomenov pojma struktura: 1) način, po katerem je zgrajeno poslop- je; 2) (redkeje) gradbena dejavnost; 3) mehanska razporeditev mi- heralne snovi neke kamenine; 4) struktura telesa živega bitja (živalskega ali rastlinskega); 5) struktura diskurza, stavka, razporeditev diskurza ali stavka. Foulquié in Saint-Jean (6, str. 692-3) ločita dva pomena iz- raza "struktura": a.) razporeditev različnih delov celote (materialno: telesa, go- rovja; nematerialno: diskurza, zavesti, politične, ekonomske strukture) b.) v današnjem pomenu: razporeditev, v kateri so deli odvisni od celote in istočasno odvisni drug od drugega. Lalande (5, str. lo31-2) ta dva pomena opredeli kot: 1.) razmestitev delov, ki tvorijo celoto v nasprotju z njiho- vimi funkcijami, tako npr. v biologiji: anatomski in histološki 19 ustroj (v nasprotju s fiziološkimi pojavi) in v psihologiji: kombiniranje elementov, ki manifestirajo duševno življenje z relativno statičnega aspekta (različne ravni zavesti); 2.) v posebnem in novem pomenu: kot nasprotje preprosti kom- binaciji elementov. Struktura je celota sestavljena iz vzajemno odvisnih fenomenov, od katerih je vsak odvisen od drugih ter ne more biti to, kar je, drugače kot v odnosu do njih in z odnosom do njih. V anglosaksonski literaturi (npr. v Encyclopedia of Philo- sophy) je izraz struktura v filozofiji razmeroma nepomemben; na- vezuje ae le na teorijo strukture (1. 1923) nemškega filozofa in psihologa Pelixa Krügerja (1874—194-7), ki je bila povezana in nasprotna Diltheyevi filozofiji: "struktura je organizmičen (organismic) konstrukt psihofizične celote"; struktura je nosi- lec razvoja osebne identitete (11, str. 366-7); nadalje gre pri tem viru za definicijo strukture kot izhaja iz Marleau-Pontyjeve "Structure du comportement" (.11, V., str. 281) ter E . Nagelove "Structure of Science" (11, V., str. 44o). V novejši nemški literaturi je izraz struktura v glavnem prev- zet iz sodobne francoske literature oz. strukturalne lingvisti- ke (prim. Wahrip;, str. 3579-8o). Philosophischer Wörterbuch (12) je definiran kot zbir elementov sistema, ki so povezani z medsebojnimi odnosi (12, II., str. 118o); nadalje gre za pojem strukture v kibernetiki (12, II., str. 1181) ter v matematiki (Hilbert, Carnap) (Handbuch philosophischer Grundbegriffe, II., str. 1431). Lalande (5) postavlja kot ekvivalente "structure" v drugih jezikih "Struktur", "Gestalt", "Structure", "Pattern" in "Stru- ttura". "Gestalt" tako Foulqui£ in Saint-Jean kot Lalande uvrščajo pod 2. prej navedeno skupino kot njeno podskupino. Lalande (5, str. 372) definira Gestalttheorie (Köhler, Wertheimer, Koffka) (11) Encyclopedia of Philosophy, Macmillan, New York & Lon- don 1967. (12) Philosophischer Wörterbuch, VEB, Leipzig 1974. 20 kot teorijo, po kateri "fenomeni niso vsota elementov, ki naj t>i jih izolirali, analizirali, ampak zbiri (Zusammenhänge), ki tvo- rijo avtonomne enote, izražajo notranjo odvisnost ter imajo svo- je zakone. Vsak element je odvisen od strukture, od zbira zako- nov, ki ga upravljajo. Element niti psihološko niti fiziološko ne predhodi zbiru." Enostavneje določita Gestaltpsychologie Foul- quié in Saint-Jean (6, str. 289): Gestalttheorie je "pojmovanje, po katerem se elementarna psihična dejstva vedno kažejo vključe- na v zbire, ki jim dajejo njihov pomen" (po Paulu Guillaumu)} pri tem je Gestalttheorie produkt Gestaltpsychologie v psihologi- ji in fiziologiji (Marleau-Ponty). K tema dvema pomenoma dodaja Lalande še tretjega, ki je v glavnem analogon 2.: "usmeritev zbi- ra, ki obvladuje duševnost ter jo organizira okoli ideje, ki ima vodilno (usmerjevalno) vrednost" /1'esprit esthétique/ - Spran- ger (5, str. 372). To, kar Gestalttheorie najbolj povezuje s strukturalno teo- rijo, je ugotovitev Kurta Goldsteina, utemeljitelja te teorije, da je nemogoče izolirati nek organ ne da bi s tem spremenili ce- loten organizem. Obratno je vsak element odvisen od strukture celote organizma. Teorija forme, ki nadaljuje to usmeritev in jo razširja na področje psihizma, tako npr. zanika možnost, da bi v možganih lahko lokalizirali spomin ali čustvovanje, ker ob- stajajo kompenzacijski pojavi, ki lahko omogočijo nadomestitev funkcij poškodovanih delov možgan. P . Guillame in M . Marleau-Ponty razširita to teorija na po- dročje globalne percepcije: vsak predmet percipiramo najprej kot celoto in ne kot detajle, katerih percepcija sledi percepciji ce- lote. (Prim. Dictionnaire de la philosophie, Larousse, str. lo6- 7 . ) Leksikon CZ definira strukturo kot "sestavo, notranjo zgrad- b o , razčlenjenost realnega in abstraktnega produkta predmeta; v sociologiji: relativno stabilen sistem odnosov med temeljnimi elementi družbe". V lingvistiki se je termin struktura prvič pojavil 1. 1929 v Pragi, na kongresu slovanskih filologov v anonimnem manifestu, 21 čigar trije glavni inspiratorji so bili Jakobson, Karsevskij in Trubeckij (7, str. 16). 3.) V" francoščini se beseda "struktura" pojavlja v XVII. in XVIII. stoletju le v zvezi z načinom, na katerega Je zgrajeno poslopje. V Dictionnaire de l'Académie (1694-) ter v Littréjevem Dictionnaire de la langue française (1863) je ne najdemo (Gandi- llac, 4-, str. 337). V d'Alambertovi Enciklopediji (1751-1772) nosi njen današnji pomen beseda "forma", ki zajema elemente te- ga, kar danes označujemo s "strukturo", čeprav sam izraz "forma" ni predmet nobenega članka. Pri Montaignu (1533-1592) se beseda nanaša na Pont-Neuf in na ptičje gnezdo. Iste pomene ima pri Scarronu (I6I0-I660), Bossuetu (1627-17O4) in Vaubaunu (1633- 17o7). XVIII. stol. obvladuje kamnoseška in voltarijanska tema Velikega arhitekta, po kateri je svet velika zgradba. "Fontene- lle (1657-1857) nam, ne da bi govoril o strukturi, poda dovolj dobro misel o tem, kaj bi lahko bila ta svetovna konstrukcija sveta, saj v predgovoru k Entrentiens sur la pluralité des mon- des , primerja vesoljstvo s sceno v Operi: to, kar se dogaja na tej sceni, se nam zdi tuje in zamotano zato, ker smo ravno tam, kjer je vse narejeno zato, da bi se nam zdelo tuje, tj., na mes- tu gledalca, v dvorani, toda če bi bil za kulisami, bi se nam vse to zdelo preprosto in zelo jasno, ker b i poznali zvijače ma- šinerije" (Gandillac, str. 34-3). Vendar pa Fontenelle tudi eksplicitno uporablja izraz struktura; pomeni mu mehansko razpo- stavitev mineralov in živega telesa (Gandillac, ibid.). Bohnet (1720-1793) že govori o "strukturi" živega bitja in že upošteva misel akcije in reakcije ter odnos med notranjim in zunanjim, za organe pa pravi, da jih lahko razumemo le v sklopu celote (Aron, str. 89; Gandillac, 4 , str. 34-3). Gandillac navaja 3 teme, ki jih vedno srečujemo pri struktu- ralnih razglabljanjih: 1) koherentnost, 2) figura in 3) vizija. ad. 1) "Ideja koherentnosti, ki si pomaga z idejo ravnotežja, je dobro označena z grškima besedama 'systesis' in 'systema', ki po- menita konstitucijo, organiziran zbir itd., tu pa je predpona 22 "syn" temeljna. V nemščini igra Ge v Gestalt isto vlogo zbiranja, Zussamenhanp;, ki ga zopet najdemo na drug način v francoščini v vseh besedah, ki se pričenjajo s predpono, ki v francoščini od- govarja predponi "sum" v latniščini: configuration, constitution, correlation itd." (Gandillac, 4, str. 344-)• ad. 2) "Drugo središče razmišljanja o strukturi je ideja figure, se pravi, ohranitve strukture preko sprememb...snovi, barve, to, kar nakazuje homogenost med makrokozmosom in mikrokozmosom kot v platonistični podobi...(kjer) politična analiza vodi k metafi- zični predstavi... Besede, ki evocirajo ta vidik so morphé, for- ma, schéma, typos. Te (nas) vračajo k strukturam kot so trikot- nik, elipsa...kot arhetipske podobe, referencialna središča za imaginacijo..." (ibid.). ad. 3) "Gre za globalno vizijo, izraženo v terminu kot sta eidos ali idea, ki oba izhajata iz istega indo evropskega korena, ki ga najdemo v sanskrtskem veda, v grški oida, v latiñskem video. Vrača naš k 'vedenju', ki je 'videnje'" (ibid.). Te tri teme naj bi torej označevale bistvene poteze vsakega strukturalnega pristopa od Vedante, do Plotina, Eckharta itd., v kolikor gre pri njih za mistično strukturo, to je za vez med negativno teologijo in dviganju k enemu izhajajoč iz mnogega, oz. - analogno - z odnosom med središčem in žarki, med deli in celo- t o . Kuzanski z vpeljavo "vizije" dopolni Plotinovo in Eckhartovo predstavo. V vsakem primeru tvori "sistem" jukstapoziranih nasprotij koherentno strukturo v meri, v kateri nobeden njegovih elementov ne more biti izpuščen ali zamenjan, ne da bi s 'tem sama global- na forma igubila svoj specifičen status" (Gandillac, 4-, str. 346). S to izjavo bi tudi lahko utemeljili Goldmannovo tezo, da je bil Hegel prvi gçneticni strukturalist, saj je pri njem totalnost tista, ki daje smisel vsakemu detajlu (Goldmann, 4-, str. 88). 3.0. Čeprav pojem strukture ni uniformno določen, je vseeno 23 neprimerno ¿jasnejši kot pojem geneze, nenazadnje tudi zato, ker je bil poudarjen v 2o. stoletju v vseh znanostih in metodologi- jah, ki izhajajo iz strukturalne lingvistike. Genezi, nasprotno, ni lastna ta "prisotnost", saj jo v npr. marksistični filozofiji dopolnjuje, če ne celo nadomešča dialek- tika (v smislu nemške klasične filozofije in Marxa). Termin geneza je vezan na dva izvora: na biblijsko Genezo ter na biologijo. Če govorimo o "genetični metodi", gre pri tem navadno za sinonim dialektične metode (vsaj v heglovski filozo- fski tradiciji), pri čemer je poudarek na razvoju, ki je (l) na- predujoč in (2) na splošno kontinuiran (tu kontinuiteta že zaje- ma "mutacije", "prehod kvantitete v kvaliteto" itd.). Nasprotno temu naj bi bila strukturalna metoda statična, ne- zgodovinska itd. Tu ne bom ponavljal znanih kritik strukturaliz- ma, kot tudi ne navajal poskusov združitve dialektične in struk- turalne metode (ki ni samo metoda); npr. pri J. Piagetu, kot tu- ti ne interpretacij, ki vidijo npr. v Heglu ali Marxu "genetič- nega strukturalista" (L. Goldmann). Naš cilj na tem mestu je le historična skica uporabe "geneze". Sama beseda izvira iz grške génèsis (iz glnnao - zaploditi) in iz glnésis. (Zato npr. v francoščini izpeljanka ni genèse, ampak génésie (ki jo uporablja npr. Buffon, ko govori o "zapo- redju geneze /génésie/ ali razporeditvi /foliation/ mineralnih snovi").) + 2.1. Beseda "geneza" se v d'Alambertovi Enciklopediji pojav- lja le v biblijski knjigi (Geneza). Vendar pa najdemo v Ençikloj pediji, kot ugotavlja Gandillac (4, str. 337), današnji pomen + Nasprotno tej etimološki razlagi Hatzfelda in Dornsteterja se Littre (9, str. 32) odloči za génesis. Genezo definira kot (l) biblijsko Genezo; (2) kozmogonijski sistem (v filozofskem pomenu); (3) geometričen termin; (4; termin biologije ("eden od načinov rojstva anatomskih elementov, po katerem, ko obstajajo le tekoče snovi, vidimo te snovi, kako se skoraj nenadoma zdru- žijo v trdno ali poltrdo snov". "Génésique" mu pomeni (l) genetično, (2) kar ima odnos do geneze nekega telesa, bitja ("Zbir teh izvirov (kavkaških mine- ralnih voda) se nanaša na iste genezične /généçique/ vzroke ( (kot SD tisti, ki so povzročili različne plasti gora"). 24 "geneze" pod terminom "formation" (tako kot se današnji pomen "strukture" pojavlja pod terminom "forme"). čeprav gre v primeru Enciklopedije ob terminu "formation" za (zgrešena) etimološka razmišljanja o korenu "am" v različnih indoevropskih jezikih, in bi se na prvi pogled lahko zdelo, da ne gre za "genezo" v današnjem pomenu, gre tu, kot pravilno za- ključuje Gandillac, za dejansko idejo geneze, tj., za zamisel o prvotnem jeziku, iz katerega izvirajo drugi. V Aristotelovi fiziki pomeni g£n£sis največjo možno spremen- bo znotraj strukturalne realnosti; "vezana je na phthora, ali "destrukcijo", ki predstavlja obratni in povezani proces, toda ne redukcijo na nič, kot tudi g&ilsis ni produkcija ex nihilo" (Gandillac, 4, str. 338). "Gdnesis je prehod iz možnosti v de- janskost, prehod biti forme v potenci k biti forme v dejanskosti. Dejansko, čeprav obstajajo geneze in destrukcije elementov (ognja, zraka, zemlje, vode) često v ciklični obliki, ostaja za Aristotela tipični primer geneze genesis, biološka zaploditev (Tengendrement ). Stagirit dejansko ignorira pojem vzniknjenja izhajajočega iz nič. Biološka zaploditev obstaja le izhajajoč iz neke strukture v aktu, samec neke vrste je tisti, ki zaplodi no- va bitja iz te vrste... Ta geneza ni ex nihilo. To je razlog za- kaj je v aristotelovski perspektivi nasprotje glnlsis/gennlsis drugotno, če ne celo praktično zanemarljivo" (Gandillac, str. 338). Littrž izhaja pri definiciji iz Geneze tj. iz 1. knjige Sta- re zaveze, ki vsebuje ustvarjanje sveta, iz česar naj bi bil po Gandillacu (4, str. 339), izpeljan prvi francoski pomen besede: misel o nastanku ex nihilo, o ustvarjanju v pravem pomenu bese- de . Številnih znanih opredelitev genetične metode, dialektike in dialektične metode tu ne bi ponavljali; ravno tako ne razlike med genezo in evolucijo ali podobnimi pojmi. 0 tem zadnjem bo go- vor v zadnjem delu spisa. 25 4.0. Ta površen pregled čez oba pojma nam seveda ne pove mnogo o njuni znanstveni in filozofski vrednosti, sploh pa ne o njunem statusu in pomenu v sodobni filozofiji in znanosti, saj vemo, da se je ravno v 2o. stoletju - najbolj jasno v šestdeset- ih letih - postavilo njuno nasprotje. Gre seveda za strukturali- zem ter za polemiko okrog njega, ter za tedanjo marksistično kritiko, češ, da je strukturalizem meščanska ideologija (prim. spise R. Garaudyja, H . Lefebvra, A . Schmidta itd.). Prvi resnejši poskus marksistične kritike strukturalne meto- de v strukturalizmu je bil - v tem pogledu in po našem mnenju - poskus Luciena Sèva (13) "asimilirati" strukturalno metodo v mar- ksizem, kar je argumentiral z upravičenim očitkom, da ne moremo ločevati strukturalne metode (ki naj bi bila znanstvena in "spre- jemljiva") od strukturalistične ideologije (kar je počel npr. R . Garaudy v delu Marksizem 2o. stoletja). V nadaljevanju Sève zaklju- či, da je odnos med strukturalno in dialektično metodo - ki je istočasno genetična - analogen odnosu med formalno in dialektič- no logiko, ob čemer jasno ugotavlja, da ena sicer ne izključuje druge, da pa je dialektična metoda nedvomno na višji ravni kot strukturalna. Tako po ovinku tudi on zavrne strukturalno metodo. K teoriji Mauricea Godeliera, ki je Sèvu omogočila to "asmilaci- jo"» se bomo vrnili kasneje. Drug poskus pomiritve tega nasprotja - čeprav mimo marksiz- ma - je poskus A . J. Greimasa (14). Po Greimasu je bilo za anti- nomijo med sinhronijo in diahronijo dosaussirovske dobe značilno, da je pojmovala "časovno" os kot predhodno nasprotju sinhronija - diahronija. Nasprotno pa naj bi posaussirovske teorije jezika - rešene'historicizma 19. stoletja - izhajale iz predpostavke, da strukture nekega jezika ne vsebujejo nobene časovne referen- ce in naj bi pojem sinhronije ohranile le zaradi tradicije. Ta "atemporalna" rešitev ima pač to hibo, da je veljavna le na rav- ni jezika in modelov, da pa, nasprotno, ta atemporalnost ne vel- (13) L. Sève: "Mlthode structurale et mlthode dialectique", La Pensée, no. 135, Paris 1967, str. 63-93. (14) "Structure et histoire", Du sens, Seuil, Paris 197o, str. l o 3 - H 5 . 26 ja več, ko gre za zgodovino, ki predstavlja dejansko "zaporo" za vse nove pomene, ki jih ustvarja njihova raba. Ireverzibilnost, ki je ravno značilna za zgodovino, postavlja meje nasprotju sin- hronija - diahronija. Rešitev tega nasprotja je bila doslej mož- na le kot dialektika v heglovskem pomenu, ali pa kot vrsta sin- hronij (npr. pri Focaultu), oziroma kot trajna sinhronija (kaj- ti atemporalnost ¿e sinhronija). Tu se lahko delno strinjamo z L . Sèvom (13, str. 9o), da je ideologija strukturalizma ravno v tem, da išče v mejah, ki jih postavlja nedialektična misel, sred- stvo kako bi upošteval razvoj in prehode. Ta očitek se enakovredno nanaša na strukturalistično tezo, da mora raziskava notranjega funkcioniranja struktur predhoditi raziskavi njihove geneze in evolucije. Na tem mestu se ne moremo spuščati v izpeljavo in konkretizacijo te teze (ki je bila v marksizmu poudarjena predvsem ob Marxovem Kapitalu, odnosu baze in vrhnje stavbe itd.). V tej zvezi omenimo analizo Marxove kritike politične ekono- mije, ki jo je izvedel Maurice Godelier. 4.1. Godelier izhaja iz Llvi-Straussove koncepcije struktu- re in strukturalne metode, vendar pa dodaja - ob analizi Marso- vega Kapitala - nov element, ki omogoča razrešitev dileme struk- turalna ali dialektična metoda. "Analizirati zgodovino geneze ne- ke strukture, pomeni analizirati pogoje pojavitve notranjih ele- mentov in vzpostavljanja njihovega medsebojnega odnosa. Ekonom- ska zgodovina predpostavlja torej za svoje konstituiranje, da se izenačijo ti elementi in ta odnos, predpostavlja torej ekonomsko teorijo. 1 Marxovem tekstu (Kapitalu - op. A . E.) je geneza ne- kega sistema opisana istočasno kot razkroj nekega drugega siste- ma, in ta dva učinka sta odvisna od istega procesa, namreč od razvoja protislovij, ki so notranja staremu sistemu (o katerem je ravno tako potrebno napraviti teorijo)." "Toda, kako pomiriti hipotezo o pojavitvi notranjih protislo- vij nekega sistema s tezo, da funkcioniranje tega sistema repro- ducirá svoje pogoje funkcioniranja?" (15, str. 84o). Godelier (15) Maurice Godelier: "Système, structure et contradiction 27 razreši ta problem tako, da - opirajoč se na besedilo Kapitala - predpostavi dve protislovji, od katerih deluje eno znotraj strukture, drugo pa med dvema strukturama. Drugo protislovje (ki se pojavi v kapitalizmu šele na določeni stopnji njegove evolu- cije) je protislovje med produkcijskimi silami in strukturo pro- dukcijskih odnosov. Prvo protislovje izvira nasprotno iz odnosa kapital - delo (kapitalistični razred - delavski razred) in se pojavlja kot nespremenljivi element kapitalistične ekonomske strukture. Drugo protislovje, namreč protislovje med struktura- mi znotraj sistema, povzroči njegovo evolucijo. Prvo protislov- je se pojavi s sistemom in z njim izgine, drugo pa se pojavi še- le z njegovim razvojem zaradi delovanja prvega protislovja, a ono je tisto, ki ustvari materialne pogoje za izginitev celotne- ga sistema. "Odnos med tema dvema protislovjema torej pokaže, da prvo protislovje, ki je notranje produkcijskim odnosom, znotraj samega sebe ne vsebuje zbira pogojev svoje lastne razrešitve" (15, str. 8 5 3 + ) . Možnost razrešitve tega drugega protislovja strukture ekonomskega sistema je možna torej šele na osnovi no- tranjega razvoja taistega sistema. Tako dialektični razvoj ne prihaja iz same strukture, marveč iz spreminjanja njenega zunan- jega skladanja z neko drugo strukturo, ki na neki stopnji prese- že njune združljivosti. Ta poskus "strukturalne znanosti diahronije" oz. interpre- tacije dialektike kot teorije združljivosti ali nezdružljivosti struktur, kot teorije variiranja strukturalnih nespremenijivk, naj bi omogočili strukturalni metodi, da se pokaže kot "resnica dialektične metode". Vse to pomeni, da "razrešitev notranjega protislovja ni notranja", kar naj bi pomenilo ukinitev dialekti- ke (prim. Sève, 13, str. 74). Skladno temu izvajanju, ki sem ga tu povzel, nasprotuje Go- delier tako strukturalistični "dominantni funkciji" in jo nado- dans le 'Capital'", Les Temps modernes, n o . 246, Paris, novem- bre 1966, str. 828-864. + G 1 . tudi "Remarques sur les concepts de structure et de contradiction", Aletheia, n o . A-, Paris 1966. 28 mešča z "limito" (mejo, oz. protislovjem, ki onemogoči nadalj- nje funkcioniranje strukture ali sistema in zahteva - in omogo- ča - njegovo spremembo), kot tudi Althusserjevi "naddoločenosti". Godeliereva rešitev je zanimiva, ker izhaja iz podobnih os- nov kot Althusser jeva, vendar pa daje drugačen odgovor na vpra- šanje dialektike in na odnos strukturalne in dialektične metode. Vsekakor postavlja rešitev, ki preseže tradicionalno nasprotje med dialektično in strukturalno metodo. Vendar pa tudi Godelier ostaja znotraj strukturalizma in upravičenost njegove rešitve bi lahko ugotovili šele po analizi epistemoloških osnov in posledic njegove interpretacije Marxa. Nedvomno pa je to eden od resnih poskusov preseči antinomijo v strukturalizmu med diahronijo in sinhronijo, pri čemer naj bi ta rešitev vsebovala tako struktu- ralni kot dialektični moment. 4.2. Vendar pa se zdi, da gre ob tem za širši problem, ki mu marksizem doslej ni posvetil dovolj pozornosti, Govorim o izsledkih, ki postavljajo jezik kot strukturo za pramodel vseh človeških aktivnosti: "'Genetična specifičnost je zapisana ne z diagrami, kot v kitajščini, ampak z besedo, kot v francoščini, ali bolje rečeno, v Morsovi abecedi. Smisel sporočila izhaja iz kombinacije znakov v besede in iz razvrstitve besed v stavke' (F. Jacob), kar dovoljuje določen paralelizem med genetskim in verbalnim kodom. Oba temeljita na uporabi 'diskretnih elementov, ki so sami brez pomena, a ki služijo za konstituiranje pomenske enote'" (16, str. 149). Po obratni poti pride do istega zaključka Noam Chomsky: "Vse se dogaja, kot da je govoreči subjekt, ki na nek način izumlja svoj jezik zaporedoma, ko ga sliši govoriti okrog sebe, asimili- ral v svojo lastno miselno substanco koherenten sistem pravil, genetični ko-t, ki s svoje strani določa shematično razlago ne- določenega zbira dejanskih stavkov, ki so izraženi ali slišani. Z drugimi besedami, vse se dogaja, kot da bi razpolagal z neko (16) Hélène Védrine: Les philosophes de l'histoire, Payot, Paris 1975. 29 generativno gramatiko-' lastnega jezika" (17, str. 69). Navsezadnje velja isto za Lévi-Straussovo enačenje mita in razvite znanosti, kjer med njima ni preloma. Vzporedna temu je Lacanova teza, da je kombinatorična moč duha tista, ki preko oz- načevalcev, ki jih ustvarja, tvori človeško realnost, če je ne- zavedno strukturirmokot govorica, to sicer lahko pomeni, kot pravi Pierre Fougeyrollas (18, str. 134), da smo "postavljeni z Lacanom v radikalno idealistično pojmovanje" , lahko pa bi tudi rekli, da izhaja tudi Lacanova teorija iz drugih epistemoloških izhodišč kot empirizem, ki je latentno navzoč pri Fougeyrollasu. 4.3. Iz te pozicije, ki diahronijo podreja sinhroniji, iz- haja tudi althusserjanska teorija: "Problematiko diahronije mo- ramo misliti znotraj sinhronije" (Balibar, 2o, str. 225), kajti ekonomska baza je postala enakovreden vidik, je izgubila domi- nantno in determinativno vlogo, ki je bila vezana na heglovsko pojmovano protislovje in negacijo. Protislovje je po Althusser- ju vedno ekscentrično, sistem nima središča, marveč tvori stru- kturo, ki je podvržena strukturalni navzočnosti (ki je način o- bstoja strukture v dveh učinkih) po kateri določa vsako proti- slovje nekaj, kar ga naddoloča, in kar se nahaja ter deluje dru- gje kot samo to protislovje. To pa ima več posledic: sistem ne (17) Nav. po J. Piaget: La structuralisme, P.U 4 F., Paris 1974. str. 69. (18) Pierre Fougeyrollas: Sciences sociales et marxisme, Payot, Paris 198o. "Pred vsakim izkustvom, pred vsako individualno dedukcijo, celo pred tem\ ko se opišejo kolektivna izkustva,ki se nanašajo le na družbene potrebe, neka stvar organizira to polje, opisuje čr- te prvotne sile. To je funkcija, za katero nam Llvi-Strauss po- kaže, da je resnica totemske funkcije...primarna klasifikatori- čna funkcija" (J. Lacan, 19, str. 134-5). (19) 18, str. 134-5? J. Lacan: Séminaire XI, Seuil, Paris 1973, str. 23. (20) E. Balibar: Lire le Capital II, Maspero, Paris 1975- 30 tvori več totalnosti, ki bi bila neprotislovna in ki bi tvorila sintezo dveh členov (ki sta na isti ravni), istočasno pa pomeni to zanikanje teleologije. Izhodišče te kritike je - poleg naštetega - kritika "izvorov" ter kritika Heglove logike, pri katerem naj bi bila "dialektika" ...moment logičnega procesa, njegov 'negativni aspekt'" (22, str. 47). Od tod očitek empirizma Engelsu v Anti-Diihringu in Dialek- tiki prirode, češ, da se dialektike ne da zreducirati na tri za- k o n e + + , da se jo ¡je treba lotiti drugače, ne z opozicijo belo - črno (22, str. 118-19), afirmacija - negacija itd., kajti trije zakoni predpostavljajo enotnost univerzuma, njegovo miselno apri- orno obvladovanje in obstoj neke logike, ki je vpisana ne le v človeškem duhu, marveč v svetu (22, str. 113)'- narava je enotna, vse znanosti so odvisne od istih univerzalnih zakonov, vsi sek- torji aktivnosti se preobražajo drug v drugega; z Engelsom po- stane finalnost eden od principov znanosti (22, str. lo2)-. Od tod sledi očitek Engelsu, da v bistvu ponavlja Nietzschejev argu- ment proti dialektiki: "Engels razvije z izredno jasnostjo misel, da le svojevrstno večno vračanje zagotavlja večnost gibanja, njegovo prevlado nad vso stalnostjo (fixit£), nad vso smrtjo. Na vsa področja aplicira: 'Zakon spreminjanja oblike gibanja je Kar ima posledice tudi za marksizem: ni naključje, da Alt- husser ne govori o odmiranju države, marveč le o "ideologijah v komunizmu"; spremljajoča posledica česar je, da ¡je "Althusserje- va dialektika predvsem dialektika boja. Zato ni čudno, če so on in njegovi učenci znova privedli v središče marksistične teorije vprašanje razrednega boja in če razvijajo teorijo, po kateri ra- zredni boj, se pravi razlika, neenakost, spopad in cepitev, kon- stituirajo razrede, ne pa obratno" (N. Miščevič, 21). 21) Anthropos, št. 1-4, Ljubljana 1973, str. 187. 22) Pierre Raymond: Matérialisme dialectique et logique, Maspero, Paris 1977. + + P r i m . v tej zvezi Sartrovo izjavo: "Po pravici rečeno, po mojem mnenju, se je (Engels) motil; ni treh zakonov (dialektike) in jih ni deset, je dialektika, ki se sama določa" (23). (23) J.-P. Sartre, R . Garaudy, J. Hyppolite, J.-P. Orcel: Marxisme et existentialisme. Controverse sur la dialectique, Pion, Paris 1962, str. 6 . 31 neskončen zakon, ki se zapira v sebi'" (22, str. looj prim. tudi str. loi). Naš cilj ne more biti kritika Althusserjeve teorije in althu sserjanske kritike finalizma, teleologije itd., kajti znano je, da je problematičnost Althusserjeve teorije drugje ( v razcepu realni objekt - objekt spoznanja); ter da so osnove te kritike izven same althusserjanske teorije, namreč v epistemologiji + in njenem obravnavanju spoznanja kot produktivnega spoznanja. Tu navajam althusserjansko teorijo le kot primer teorije dialekti- ke. 4.3.1. Iz povedanega bi izhajalo, da je struktura "večna" in da je sinhronija tista, ki zajame diahronijo, oziroma da se ta pojavi le na prehodih posameznih sinhronij (Balibar, Fouca- ult). če je rešitev tega problema za klasično pojmovano dialekti ko v nadaljevanju heglovske poti ali v (ponovni) interpretaciji Marxa, ali pa Godelierovi rešitvi odnosa sinhronija - diahronija so vprašanja, ki jih puščam tu odprta. Za primer navedimo Bachelarda: "Ena od najnaravnejših pri- pomb pristašev kontinuitete kulture se sestoji v sklicevanju na kontinuiteto zgodovine...nadalje, pristaši kontinuitete radi razmišljajo o začetkih, se radi zadržujejo na področju elemen- tarnosti znanosti.. .-z eno besedo, to je epistemološki aksiom, ki se ga držijo pristaši kontinuitete: ker so začetki enostavni, za to je tudi progres kontinuiran." "Kadar je novo, potegne odkritje za seboj tako veliko števi- lo posledic, da to povsem očitno izzove diskontinuiteto vedenja. Molekula vodika ni več samo enostavna posameznost materializma, objekt raziskovanja, tako kot vsak drugi. Molekula vodika je se- daj , po razpravi Heitlera in Londona en motiv fundamentalnega ra- ziskovanja, je razlog radikalne reforme vedenja, je nova izhodi- ščna točka filozofije kemije. Toda, vedno na isti način, filozof ne vstopi na področje dejanskih diskontinuitet; on torej brez na porov zagovarja kontinuiteto vedenja." Naslednja "pripomba pristašev kontinuitete kulture" je vze- ta s področja pedagogike. "Ker se verjame v kontinuiteto med obi čajnim in znanstvenim spoznanjem se deluje na tem, da se ta kon- tinuiteta tudi ohrani in se zato celo ustvarja neke vrste obvez- nost, da se ta kontinuiteta celo ojača. Želelo bi se pokazati, kako iz zdravega razuma počasi in tiho izhajajo rudimenti znan- stvenega spoznanja. Zametava se poskus delati silo nad 'zdravim 32 t* Zadnja od novejših interpretacij dialektike je Gonsethova. Od N . Kuzanskega in preko Fichteja je triada osnova dialek- tike. Nasprotno pa je Gonseth zanikal to triado in jo nadomestil z konceptualnim dualizmom, kjer negacija ne izključuje afirmaci- je, marveč jo dopolnjuje; negacija negacije ni možna, tj., ni možen skupni imenovalec ali sinteza obeh "nižjih" stopenj. 4.4.0. Za izhodišče razlage te interpretacije dialektike uporabimo Heisenbergovo interpretacijo vzročnosti (ta interpre- tacija dialektike je namreč vezana ravno na razvoj kvantne me- hanike v letih 1924-1928): Aristotelova fizika je potrdila, da so vsi vzročni odnosi teleološki (končno stanje določa spremem- be v sistemu). Mehanska vzročnost bodoče stanje deducira po aksiomatsko po- stavljeni teoriji, katere postulati določajo stanje-funkcijo pri čemer neodvisne spremenljivke povsem določajo stanje siste- 1 2 ^ ma v času t in t je v tem primeru določeno po mehanski vzroč- nosti. Ob tem ostaja vprašanje kakšne neodvisne spremenljivke so potrebne, da bi definirali stanje sistema ob kateremkoli času t . Od tod izvirata dve možnosti: ali uporabljamo koncept verjetno- sti, da bi definirali stanje sistema (in govorimo o šibkejši mehanski vzročnosti), ali pa koncepta verjetnosti ne uporablja- mo, in se torej v stanju-funkciji ne pojavljajo nobene neodvis- ne spremenljivke, ki bi se nanašale na verjetnosti (in govorimo o močnejši mehanski vzročnosti). V obeh primerih se mehanska vzročnost razlikuje od teleolo- ske. Če je v Aristotelovi fiziki veljala teleološka vzročnost (npr. odnos želoda in hrasta), velja v Newtonovi, Einsteinovi in kvantni mehaniki mehanska vzročnost. Vendar pa se le-ta la- razumom' in se zato v metodah osnovne izobrazbe, kakor sš to ko- mu zdi, izvaja usmerjanje nazaj na ure čvrstih začetkov, želi se ohraniti tradicijo elementarne znanosti, tradicijo lahke zna- nosti; učencu se postavlja za nalogo, da sodeluje v negibnosti spoznanja. Vendar pa je potrebno, da je učenec pripeljan do kri- tike elementarne kulture" (Gaston Bachelard: Lq Mat^rialisme ra- tionel, P.U.F., Pariš, str. 223-4). Podobnost z Raymondom je več kot očitna. 33 hko razlikuje: v Nevrtonovi in Einsteinovi fiziki velja močnejša vrsta vzročnosti (ki jo Heisenberg imenuje determinizem) + , v kvantni mehaniki pa velja šibkejša, ki je sicer tudi mehanska, a ni deterministična (prim. F . S . C. Northrop, 24, str. 13-15)• Povod za to razlikovanje je bila Bohrova in Heisenbergova rešitev problema dvojne narave svetlobe. Kot vemo, je Niels Bohr razvil teorijo, da svetlobni delci in svetlobni valovi (korpu- skularna in valovna teorija) ne morejo biti neodvisni, marveč tvorijo "dve komplementarni strani realnosti in je treba vzpo- staviti nek določen paralelizem med gibanjem delca in razšir- janjem vala, ki je z njim povezan" (nav. po J . Moreau, 25. str. 117). Isto idejo je 1. 1924 na podoben način izrazil de Broglie, ko je pokazal, da obstaja dualizem med valovnim in korpuskular- nim opisom elementarnih delcev materije in da lahko materialni val "korespondira" gibajočim se elektronom, tako kot lahko sve- tlobni val korespondira gibajočemu se kvantu svetlobe. Ko sta leta 1927 Bohr in Heisenberg dvojno svetlobo razloži- la verjetnostno (probabilistično), sta s tem pripomogla k arti- kulaciji četrtega "zaprtega sistema konceptov in aksiomov , , + + , ki ga tvori kvantna teorija (24, str. 98-loo) in ki med drugim ob- sega kvantno in valovno mehaniko. Bohr je ta dualizem razložil z "komplementarnostjo valovne Neupoštevanje terminoloških specifičnosti lahko pripelje do kritik, ki povsem zgrešijo problem: "Fizika ni filozofija-. Pri razlagi dejstev ne gozna 'resnic'. Le svoje slike in predstave prilagaja naraščajočim in spreminjajočim se izkušnjam in gradi z njimi kvantitativne zveze. Pri tem se mora fizika izogibati nedopustnih posplošitev ali ekstrapolacij. V nasprotnem primeru pridemo do nesmiselnih trditev, kakor je na primer tista, da je klasična fizika deterministična" (E. W . Pohl: Einführung in die Physik. Elektrizitetslehre, Berlin 1955i nav. po J. Strnadu). (24) Werner Heisenberg: Physics and Philosophy, Harper, New York.1958. (25) Jacques Moreau: Problèmes et pseudo-problemès du dé- terminisme, Masson, Paris 1964. + + Tretji naj bi bil sistem, ki povezuje elektrodinamiko, spe- cialno relativnost, optiko, de Broglieovo teorijo materialnih valov različnih elementarnih delcev, vendar pa ne Schrodingerje- ve valovne teorije. 34 in korpuskularne slike" kar pomeni, da sta obe sliki (ali mo- dela) istočasno izključujoči, saj nekaj ne more biti istočasno delec in valovanje, vendar pa se obe sliki dopolnjujeta. Pri znanem poskusu z monokromatsko svetlobo, ki gre skozi dve odprtini na črnem zaslonu in osvetli,fotografsko ploščo, pridemo do dveh med seboj protislovnih rezultatov, ki ju pov- zroča vpliv sredstev, s katerimi merimo. Načelo nedoločenosti ali indeterminiranosti, ki ga je postavil 1. 1927 W . Heisenberg v zvezi z materialnimi valovi (matter waves), bi lahko povzeli v: "Kvantna mehanika napoveduje, da na splošno ne moremo dela- ti poskusov na sistem, ne da bi ga zmotili. Klasična mehanika predpostavlja, da lahko merimo hitrost in pozicijo kateregako- li sistema ali katerikoli del sistema tako točno kot to želimo. Kvantna mehanika se ukvarja s tako majhnimi delci, da to več ne drži." + "Stališče klasične fizike bi lahko izrazili takole: če v določenem trenutku točno izmerimo pozicijo in hitrost vsake- ga delca v vesolju, potem bi bili (s pomočjo super računalnika) zmožni napovedati vsak bodoči dogodek v vesolju. Moderna fizika pravi, da napaka v tej deterministični izjavi ne leži v dejstvu, da nimamo takšnega računalnika, ampak v predpostavki, da lahko merimo točno. Born povzame moderno stališče s temile besedami: 'Če so v določenem procesu začetni pogoji določeni tako točno kot nedoločnostni odnosi to dopuščajo, potem so verjetnosti vseh možnih kasnejših stanj vladane po eksaktnih zakonih'" (26, str. 52o ). Koncept verjetnostne funkcije, ki izhaja iz "verjetnostnega valovanja" gradi na spoznanju, da so zakoni ohranitve energije in pospeška le statistični; zato ta funkcija predstavlja tenden- co dogodkov, potek dogajanja in naše poznavanje dogodkov, ne pa realnega dogajanja. To, kar "deduciramo iz opazovanja, je ver- jetnostna funkcija, je matematični izraz, ki združuje izjave o + N a tem mestu je aktualna zgoraj navedena Northropoovo ra- zlikovanje med deterministično in indeterministično mehansko vzročnostjo. (26) M . W . White, K . V . Manning, E . L . Weber: Basic Physics, McGraw-Hill, New York 1968. 35 možnostih ali tendencah z izjavami o našem poznavanju dejstev (24, str. 5o). To tudi pomeni, da nam statistični opis da ten- denco, a za posamezem dogodek in kako bo le-ta potekal, nam ne more napovedati ničesar. "Nepopolnost kvantne teorije izhaja iz dejstva, da navaja le določene statistične lastnosti proce- sov in ne pove ničesar o detajlnem obnašanju individualnih ele- mentov tega procesa" (27, str. 311). Ob tem sicer velja, da so v primeru verjetnostne funkcije "teoretski postulati indetermi- nizma aplicirani na samo realnost" (27, str. 3o9), se pravi, da sama realnost ni nujno taka, toda drugačna eksperimentalno ni dosegljiva. Kasneje je bilo več poskusov preseči dualizem kvantne meha- nike, oz. konstituirati enotno kvantno teorijo. Vendar pa so bi- li ti poskusi neuspešni (prim. B . V . Šešič, 28, str. 282-339). Od teh omenimo le Nagelov (27, str. 296), po katerem se lahko dualizmu komplementarnosti izognemo in ohranimo klasično vzroč- nost, če zavržemo tradicionalen opis (odnosov med objekti v času in prostoru), oz. če upoštevamo, da elektroni niso materija v smislu klasične fizike (2?, str. 298) - na to opozarja že Hei- senberg, ko poudari, da opisujemo eksperimente s termini klasi- čne fizike in istočasno iz vednosti, da ti koncepti naravi pov- sem točno ne odgovarjajo. "Napetost med tema izhodiščema je ko- ren statistične narave kvantne teorije" (24, str. 56). Argument proti indeterminizmu kvantne teorije prihaja tudi iz marksizma: če je indeterminirana pot, to ne pomeni, da sta takšna tudi začetek in konec procesa (E. Bitsakis, 29, str. 76); a to so problemi, ki že presegajo okvir naše teme. 4.4.1. Ta približen povzetek nekaterih osnov in problemov kvantne teorije nam je bil potreben, da bi lahko razložili Gon- sethovo interpretacijo dialektike, oz. interpretacijo, ki so jo (27) Ernest Nagel: Structure of Science, Routledge & Kegan Paul. London 19?4. (28) B . V. Sešič: Filozofske osnove nauke, Društvo za isto- riju i filozofiju matematičkih, prirodnih i tehničkih nauka, Beograd 1973. (29) Eftichios Bitskakis: Sur le statut des lois physiques, La Pensie, no. 2o4, Paris 1979. 36 razvili sodelavci revije Dialéctica (ustanovljena 1. 194-7$ Ed. du Griffon, Neuchátel in P.U.F., Pariš). Kot sem že omenil, je šlo v tem primeru za dialektiko, oz. za "dialektično znanost", ki je gradila na dveh postulatih, iz- peljanih iz kvantne teorije: da opazovalca né moremo ločiti od predmeta opazovanj in iz dualistične narave materialnih delcev, kot se pojavljajo v mikroprocesih. Znanstvena misel naj bi bila tako dialog med a priori in a posteriori, ki naj bi konstitui- ral vsako spoznanje. Ta dialog imenuje Gonseth "načelo dualnosti": "Za vse spoznanje, ki ga je možno preizkusiti, se zdi, da se predstavlja kot spoznanje dvojnega zasnutka ali dvojnega izvora; se pravi kot spoznanje, v katerem teoretični aspekt nikoli ne more biti povsem očiščen nekega empiričnega residuuma in v^vka- terem empirični aspekt ne more biti nikoli razbremenjen nekih teoretskih predpostavk" (Jo). Po P . Foulquiéju (31, str. 98-lo2) je drugi tak dialog med konkretnim in abstraktnim in tretji med subjektom in objektom, med duhom in stvarmi. In v tem filozofskem dialogu pride do te- meljne teze te "znanstvene dialektike": "Teza in antiteza se iz- menično potrjujeta; vendar pa druga druge ne negirata in ne pov- zpnemo se do eksplicitne sinteze, se pravi do formule, ki bi vključila to, kar je resničnega v izraženih trditvah." Komple- mentarnost obeh pojmov - ves čas gre za aluzijo na kvantno fizi- ko - torej nikakor ne implicira protislovja ali kontrarnosti (31, str. lol, lo3). Zato ju ne moremo - tako kot v heglovski diale- ktiki - združiti v harmonično sintezo. Ker pa se odvija ta znanstvena dialektika na konceptualni ravni - ne tako kot heglovska, na ravni stvari, kjer je dialek- tika zakon stvari - je zatekanje k komplementarnosti le zahteva misli, ko se le-ta oddalji od običajnega področja (prim. 24, str. 56, oz. zgoraj, str. 24). "Ne trdimo, da sta v materialnem ele- mentu delec in val realna; vse kar pravimo je, da smo se zaradi 30) G. Gonseth: Dialéctica, no. 22, 1952, str. lo4. 31) Paul Foulquil: La dialectique, P.U.F., Pariš 1962. 37 napake v predstavljanju te realnosti, na katero nismo navajeni, primorani zateči k dvema neadekvatnima reprezentacijama, ki dru- ga drugo dopolnjujeta." Že N . Bohr je pojem komplementarnosti apliciral na vprašanje življenja: živo bitje se nam kaže na oba različna načina: na fi- zikalno-kemičen in na dinamičen; če hočemo živo bitje razumeti, ga moramo obravnavati na dva različna, med seboj nezdružljiva načina (prim. 31, str. lo5 in tudi W . Heisenberg, 24, str. 155)« Enako stališče ponovi 1. 1964 Jacques Moreau: "Dualnost se nam ponavlja v vsaki stvari: je osnova življenja (stik neke struk- ture in nekega okolja); ponovno jo najdemo v spolni bipolarnosti, v dimorfizmu praproti, v spolnem in brezspolnem - v dualnosti organ - funkcija. Dualistični aspekti se množijo v neskončnost, ravno tako na psihološkem kot fizikalnem in fiziološkem področ- ju. Dvojni aspekt stvari in pojavov, ki se odbijajo na dvojnem zasnutku spoznanja. (... /val - delec/; /kontinuirano - diskon- tinuirano/; /objektivno - subjektivno/; /vzrok - učinek/; /pros- tor - čas/; /materija - energija/; /materija - svetloba/; /ma- terializem - spiritualizem/j /znanost - umetnost/; /diferenciali - integrali/ itd.)" (25, str. 129-3o). Takšna dialektika se ujema s Foulquiéjevo definicijo dialek- tike: dialektika je "dinamizem mišljenja" (31, str. 125). Kot taka je res "svojevrstna koncepcija znanosti" (M. Barzin, Dialé- ctica, no. 6, 1948, str. 141; podčrtal A . E.). Ta dialektična znanost je tesno vezana na Bachelardovo epi- stemologijo; skupaj z njim in pod vplivom kvantne teorije po- stavlja nove osnove znanosti: "Ni principov razuma, ki bi bili preformirani v duhu, s pomočjo katerih bi se konstruirala znanost; duh sam in njegovi raznoliki instrumenti se konstituirajo s samo gradnjo znanosti in z njo evulirajo: 'Aritmetika, pravi Bachelard, ni utemeljena na razumu. Doktrina razuma je tista, ki temelji na elementarni aritmetiki... Razum...mora ubogati znanost. Geo- metrija, fizika, aritmetika so znanosti; tradicionalna doktrina absolutnega in negibnega razuma ni drugega kot "filozofija". To je zastarela filozofija'" (31, str. 13-14; G . Bachelard: La phi- 38 losophie du non; La formation de l'esprit scientifique). 4.4.2. Nedvomno bi z materialističnega stališča lahko brez večjih težav zavrnili tezo "znanstvene dialektike". Za nas je bila na tem mestu zanimiva kot varianta dialektike ter zaradi stičnih točk z epistemologijo. DODATNA LITERATURA: F . Bradač: Latinsko slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1972. F . Verbinc: Slovar tujk, CZ, Ljubljana 1976. Handbuch philosophischer Grundbegriffe, Kösel Verlag, München 1974. Leksikon CZ, Ljubljana 1976. Dictionaire de la philosophie, Larousse, Paris 1964. Aristote: Les parties des animaux, Les belles lettres, Paris 1956. J . Strnad: Kvantna fizika, DZS, Ljubljana 1974. (se nadaljuje) 39 Vojislav Likar EPISTEMOLOŠKA ANALIZA PROCESA ZNANSTVENEGA SPOZNAVANJA PRI G . BACHELARDU Izraz epistemologija se pojavi v besedišču francoske fi- lozofije v začetku stoletja kot sinonim za filozofijo znanosti, ki se je formirala iz tradicije francoskega pozitivizma in ra- cionalizma, vendar začne že v tem obdobju epistemologija kma« lu označevati neko vrsto filozofskega ukvarjanja z znanostjo, ki že prekine s klasičnim pozitivizmom Comtovega tipa, in ki že zoži svoje interesno področje na filozofsko kritično pro- učevanje principov, hipotez in rezultatov različnih znanosti z namenom opredeliti njihov logični izvor, njihovo vrednost in objektivno veljavnost. V tem pomenu je epistemologija nav- zoča v delih H . Poincar^ja, L . Brunschvicga in E . Meyersona. Ta začetni pomen termi.BR epistemologija je povezan tudi s po- menom besede epistemologija v angleškem jeziku, kjer je sinonim za spoznavno teorijo oziroma gnoseologijo, kajti francoska epi- stemologija je v svojem začetnem obdobju pojmovana kot "uvod in nepogrešljiv pripomoček /teorije spoznanja/ v tem, ko pre- učuje spoznavanje na drobno in a posteriori, bolj v raznote- rosti znanosti in objektov kot v enotnost duha. "(Lalande: Vo- cabulaire technique et critique de la philosophie, Paris 1951» str. 293«) Toda kljub temu, da se tako razumljena epistemolo- gija tu že zelo približa znanostim samim, njihovi konkretni problematiki, ko že poskuša analizirati spoznavni postopek zna- nosti, pa je vendar, kot smo videli iz slovarske definicije, epistemologija sicer postala nepogrešljiva, toda le kot pripo- moček spoznavne teorije, torej filozofske discipline par ex- cellence. V ozadju tako dojete epistemologije je še vedno skri- ta pozicija tradicionalne filozofije nasproti znanosti, pozi- cija, ki implicira izdelano spoznavno teorijo, na podlagi ka- tere filozofija preskuša znanstvene rezultate in jih kot prime- r e , ki potrjujejo obče principe dane filozofske pozicije, in- 41 korporira v svoj sistem videnja. Tradicionalna filozofija se, grobo rečeno, po nekakšni derivativni logiki utemeljuje na iz znanosti, iz rezultatov znanosti deriviranih spoznanjih in principih in jih obenem filozofsko predelane, informirane "vrača" znanosti, s tem in v tem, ko se postavlja za njenega utemeljitelja in utemeljevalca. Koliko in na kakšen način se tradicionalna filozofija in filozofija znanosti še posebej za- nima za znanost samo, je jasno izrazil E . Meyerson: "Znanstve- no raziskovanje nas ne zanima zaradi rezultatov, katere dose- ga, temveč zaradi sklepanj , ki so bila uporabljena, da so bili doseženi) znanost je za nas zgolj skupek operacij intelekta, operacij, ki jih je lažje zapopasti tu kot drugje." To pomeni iz konkretne znanstvene teorije izločiti metodo in principe znanstvenega sklepanja, da bi tako dobljeni generalizirani ab- straktno obči model znanstvenega sklepanja služil v potrditev in ilustracijo njenega lastnega enotnega in koherentnega filo- zofskega sistema, oziroma teorije duha, intelekta itd. Ali kot pravi Bachelard: "... filozof preprosto zahteva od znanosti •primere. da bi dokazal harmonično dejavnost duhovnih funkcij, vendar pa misli, da ima brez znanosti, pred znanostjo moč ana- lizirati to harmonično dejavnost ."(Hi, str. 2.) Ker je temelj- na preokupacija klasične, tradicionalne filozofije izgradnja koherentnega, zaprtega in zaključenega sistema vedenja, je za filozofsko početje temeljno vprašanje pogojev, pod katerimi je mogoče doseči to sintezo vedenja, torej splošni problem spoz- nanja. Problem spoznanja pa se v klasični (idealistični) filo- zofiji postavlja kot problem odnosa subjekta in objekta, kot problem iskanja zagotovil objektivnosti, resničnosti spoznanja in ga klasična idealistična filozofija že tudi, s svojega as- pekta legitimno, razreši v predpostavljenem odgovoru: problem objektivnosti spoznanja razrešuje konstitucija transcendental- nega subjekta, ki ima že vpisane pogoje možnosti objektivnega spoznanja. Ta apriorna moč analiziranja harmonične dejavnosti duhovnih funkcij rezultira potem v taki ali drugačni vrsti fi- lozofskega idealizma, v taki ali drugačni idealistični spoznav- 42 ni teoriji, ki s STO jim kategorialnim aparatom ne more sapo« pasti konkretnega procesa znanstvenega spoznavanja kot tudi ne njegove specifične narave, in ne nazadnje, tradicionalna filo- zofija tudi ni sposobna dojeti narave znanstvenih konceptov, ker operira s filozofskimi pojmi (na primer materije, prostora, časa itd.), kot da ne bi znanost o njih ničesar novega rekla ali kot da je to, kar znanost o njih pravi, ne zanima. Ko si filozofija jemlje znanost za predmet, ima pred očmi neko ideal- no znanost, nekLideal znanosti, ki je zelo daleč od znanosti, kakršne dejansko obstajajo. Prav tako filozofija v svoji logi- ki totaliziranja in generaliziranja ne more dojeti specializa- cije znanosti, čedalje ostrejše delitve znanstvenega dela in regionalizacije vedenja. T svojem hotenju po integriranju in sintetiziranju področij vedenja v integralno filozofijo znano- sti zgubljaiz vida specifičnost in detajl procesa znanstvenega spoznavanja in ne more pojasniti mehanizmov konstitucij in transformacij posameznih konceptov znanosti. In ravno konsti- tuiranje novih znanstvenih konceptov in z njim povezano kon- stituiranje novih znanstvenih teorij na prelomu stoletja, ki je imelo za posledico transformacijo samih osnov teh teorij oziroma znanstvenih področij, je bilo tisto, ki je v polju fi- lozofije znanosti povzročilo radikalen preobrat, ki pravzaprav šele pomeni konstitucijo epistemologije kot izvirne in avtonom- ne discipline, če bi hoteli parafrazirati neko Bachelardovo mi- sel, bi lahko rekli, da je bistvo tega preobrata v preusmerit- vi epistemološkega vektorja s filozofskega uma na znanstveni um* Za obdobje ob koncu prejšnjegastoletja in prva desetletja našega j« značilna tako imenovana "kriza znanosti". To je ob- dobje, ko začne razpadati slika sveta klasične fizike, astro- nomije in kemije, obdobje, ko začne napredek naravoslovnih zna- nosti - z novimi odkritji, ki se ne ujemajo z mehanistično podo- bo sveta klasične fizike, ko te naravoslovne vede s svojimi teo- rijami in koncepti ne morejo več zadovoljivo pojasniti novo od- kritih pojavov in efektov - ogrožati in pretresati same teme- 43 1je celotne zgradbe klasičnih naravoslovnih teorij. To je čas, ko sledijo formiranju neeuklidskih geometrij, najprej Einstei- nova relativnostna teorija, tej pa kvantna in valovna mehanika in sploh celotno, na novo formirano področje mikrofizike. Pre- lom v pojmovanju filozofije znanosti in epistemologije, ki se izvrši v Bachelardovem delu, izhaja prav iz refleksije te ve® like znanstvene revolucije na prehodu stoletja iz refleksije, ki Bachelardu razkrije, da so klasične idealistične filozofske sheme pojasnjevanja in razlaganja znanosti popolnoma neadekvat- ne ne le za razlago rezultatov novih znanstvenih teorij, mar- več tudi za pojasnitev samega njihovega nastanka, za pojasni- tev zgodovinskih in epistemoloških razlogov in vzrokov, ki so bili odločilni pri konstituciji posameznih teorij in posameznih znanstvenih konceptov. Skratka filozofija po Bachelardu ni (bi- la) sposobna misliti in premisliti nčvosti teh teorij, ni (bi- la) sposobna dojeti, da "ni prehoda med Nevtonovim in Einstei- novim sistemom. Od prvega k drugemu ne pridemo s kopičenjem spoznanj, s podvojeno skrbnostjo pri merjenju, z rahlim poprav® kom principov. Nasprotno, potreben je napor totalne novosti." (NES, str. 42.) Tak napor je nujen moment znanstvenikovega de- la, njegovega razumevanja nove znanstvene teorije, toda kar je tu bistveno, Bachelard terja tak napor tudi in predvsem od filozofa, kajti "filozof je pripravljen v zvezi z znanostjo razviti neko jasno, hitro, lahko filozofijo, ki pa ostaja fi- lozofija filozofa." (PH, str. 8.) Če hoče filozofija razumeti novost znanstvenih teorij, se mora odreči svojemu imobilizmu (filozofskega) uma, ki ga/se izraža v raznih svetovnih shema- tikah in arhitektonikah uma, se mora odreči svojemu redukcio- nizmu, katerega osnovno načelo je: novo je mogoče razumeti tako, da v njem iščemo in najdemo staro} ali razliko je mogo- če zapopasti tako, da odkrijemo identično, brezrazlično, inva- riantno. Po Bachelardu je temeljna karakteristika znanstvene misli njena progresivnost, njena mobilnost, njen dinamizem, ki se izraža tako na historični ravni samega razvoja in sledenja znanstvenih teorij, kot tudi na intrateoretski ravni, se pravi 44 T sami strukturi teorije, ki zajema kompleksno notranjo dinami- ko spoznavnega procesa znanosti, kompleksno dinamiko znanstve- ne konceptualizacije. Samo neka odprta filozofija, to je filo- zofija, ki je odprta za samo znanost, za konkreten znanstveni proces, za konkretno znanstveno prakso, je lahko po Bachelar- du resnično adekvatna nenehno se razvijajoči znanstveni misli. Taka filozofija pa seveda ne more hiti več filozofija znanosti nasploh, filozofija Znanosti) opustiti mora prepričanje ali tezo o neki obči metodi, ki lahko zapopade celoto vedenja in iz katere izhajajo raznovrstne metodologije posameznih znano- sti. Opustiti mora vero, da ho našla Arhimedovo točko razumet- ja, razlage in pojasnitve celote znanosti. Znanosti, oziroma njenim konceptom mora slediti v detalj, kajti naloga filozofi- je znanosti se postavlja na ravni slehernega koncepta. "Vsaka hipoteza, vsak problem, vsako izkustvo, vsaka enačba bi zahte- vale svojo filozofijo. Utemeljiti bi bilo treba filozofijo epi- stemološkega detajla, diferencialno znanstveno filozofijo, ki bi bila nasprotek integralni filozofiji filozofov." (PN, str. 14.) Kot bomo videli kasneje, je taka odprta filozofija po Ba- chelardovem mnenju samo odprti aplicirani racionalizem, to je racionalizem, ki skuša biti enako mobilen, "hiter" kot znano- sti sami, in ki v procesu aplikacije nenehno transformira svojo refleksijsko strukturo, za katerega pomeni vsak stik z izkust- vom že tudi spremembo njegove notranje organiziranosti. Svoje epistemološko delo začne Bachelard s knjigo "Essai sur la connaissance approchie" (1927) s konkretno analizo pro- cesa znanstvenega spoznavanja. Že v tem svojem prvem delu Ba- chelard začne ostro kritiko filozofije, namreč filozofske "ob- delave" znanosti, konkretno bergsonizma na eni in Meyersonove epistemologije oziroma filozofije znanosti na drugi strani. Proti obema govorijo že naslovi Bachelardovega dela ali pogla- vij . Tako m primer proti bergsonizmu govori že sam naslov "Esej o približnem spoznanju" nasproti Bergsonovemu "Esej o neposred- nih danostih zavesti", proti Mejersonu (njegovo glavno delo je 45 "Identitl et r£alit<", 19o7) pa govori naslov zadnjega poglav- ja "Bektifikacija in realnost". Predmet te prve Bachelardove knjige je analiza znanstvenega spoznavanja. Ta analiza pa se seveda že takoj deklarativno loči od vsakršne filozofsko za- snovane spoznavne teorije in se postavi njej nasproti, kajti za Bachelarda je temeljni problem spoznavne teorije vprašanje objektivnosti spoznanja, vprašanje zagotovil objektivnosti spoznanja v okvira znanstvenega spoznavanja že vnaprej reše- no, oz. se kot tako sploh ne zastavlja in ne more zastaviti. Po Bachelardu je tako rekoč sama narava ali značaj znanstvene- ga spoznavanja tak, da mu zagotavlja objektivnost, oz. kot bomo videli kasneje, je objektivnost vpisana v sam proces znan- stvenega spoznavanja. Seveda pa je treba tu reči, da zadobiva tudi objektivnost ali pojem objektivnosti v Bachelardovi epi- stemologiji poseben pomen, vedno gre namreč za znanstveno ob- jektivnost, za Bachelarda je objektivnost sploh lahko samo znanstvena, to je povezana s procesom objektivizacije, s pro- cesom konstitucije znanstvenega predmeta. Spoznavna teorija, kot eminentna filozofska disciplina, torej Bachelardu ni po= trebna, še več, sleherna taka teorija v svoji aprioristični ali empiristični verziji se izkaže, kot pravi Bachelard, za v prin- cipu nesposobno slediti in razlagati progresivni potek znanstven nega spoznavanja. Vsaka taka teorija "končuje pri bistveno ho- mogeni resnici, ki najde svoj kriterij v skladju mišljenja s samim sabo" (ECA, str. 12). Za idealizem je spoznavni akt ved- no poln, celosten, zaprt za sleherno ekstenzijo. Po Bachelardu pa je najbolj nevaren moment, ki govori zoper idealistične te- ze, obstoj zmote, ki je ni mogoče niti zanikati niti popolno- ma odstraniti in katere posledica je, da se moramo zadovoljiti z aproksimacijami. Zmota pa, tako kot aproksimacija, nima nobe- nega negativnega ali celo pejorativnega predznaka, nasprotno, Bachelard postavi zmoto za gonilni moment spoznavanja. Spoznavni proces v znanostih pravzaprav po Bachelardu ni nič drugega kot serija rektifikacij, katerih rezultat so čeda- lje natančnejše aproksimacije, saj je "postulat epistemologije temeljna nedokončanost spoznanja." (ECA, str. 13*) 46 Vidimo, da Bachelardovo uvajanje pojmov zmote, rektifika« cije, aproksimacije, približnega spoznanja zadeva filozofsko utemeljevanje spoznanja oz. gnoseologije, katerega bistvo je ravno v eliminaciji teh elementov spoznanja in v iskanju ta« kega instrument ari j a, ki naj zagotovi objektivnost spoznanja (primerjaj npr. fenomenologijo). Ne samo da ti pojmi pri Bache« lardu zgubijo negativni predznak in da torej ne morejo izraža« ti nobenega gnoseološkega skepticizma ali relativizma, marveč postanejo pozitivni in celo temeljni koncepti njegove episte« mologije. S temi koncepti Bachelard spodbije možnost filozof« skega utemeljevanja objektivnosti spoznanja, spodbije možnost slehernega transcendentalizma. Bistvena prednost njegovega ap= roksimacionalizma oz. njegove filozofije približka (kot je v svojem prvem delu tudi imenoval svoje epistemološko podvzetje) je po njegovih lastnih besedah v tem, da ji uspe inkorporirati negativno sodbo v pozitivno sodbo o realnem (prim. ECA, str. 43). 1 Mbment negativnosti, moment limitacije, ki ga tem pojmom pridaja filozofski diskurz o znanostih, je v Bachelardovem epi« stemološkem diskurzu inkorporiran v pozitivnost teh konceptov} tisto, kar je služilo filozofskemu diskurzu kot izgovor za nje« govo utemeljevanje znanosti, kar je filozofski diskurz vedno izpostavljal kot manko v temelju (zgradbi) znanosti, kot nega« tiven in limitativen element, ki ga je treba izključiti, se pravi tisto, kar je filozofskemu diskurzu služilo kot upravi čba njegovi dominaciji - s čimer se je utemeljeval tudi sam kot za« polnjevalec manka drugega - to je v epistemološkem diskurzu ti« sta temeljna postavka, ki na eni strani sploh omogoča historič- no zapopadati napredek in razvoj znanosti, v vseh njegovih trans« formacijah in na drugi strani eliminirati dominacijo filozofske« 1 / 1 To je jedrnato izrazil tudi v sklepnem stavku svoje prve knji- ge, kjer pravi: "Aproksimacija je nedokončana objektivacija, toda to je pametna, plodna, resnično racionalna objektivacija, saj se hkrati zaveda svoje nezadostnosti in svojega progresa." {ECA, str. 3ooJ 47 ga diskurza, to je brisati logiko filozofskega modela znano- sti, ki ga filozofija vsakokrat abstrahira iz de jamske, fak» tične znanosti, da bi ji ga naknadno nato postavljala kot ideal, kot telos, ki ga znanost nikoli ne bo mogla doseči, na- sproti . Oglejmo si torej nekoliko natančneje Bachelardovo anali- zo vprašanja zmote v znanstvenem spoznavnem procesu. Po Ba- che lardu, naj to še enkrat ponovimo, zmota ni neki negativen, moteč element, ki znižuje in načenja raven objektivnosti znanstvenega spoznanja. "Zmota je eden od trenutkov dialekti- ke, ki jih je treba nujno preseči. Spodbuja natančnejše poiz- vedbe, je gibalni element spoznanja. "(ECA, str. 249.) Zmota, in seveda njej korelativni pojem rektifikacije, dobita tako v Bachelardovi epistemologiji izrazito pozitiven pomen. Če zmota ni več zgolj neko "nesrečno naključje" ali "spodrsljaj", temveč bistveni nujni in gibalni moment znanstvenega spoznava- nja, pomeni, da je ni mogoče eliminirati, pomeni, da jo je mo- goče racionalno upoštevati, ne pa spoznati. Zmota se pokaže kot taka šele po rektifikaciji, torej v nekem temporalnem, zgodovinskem procesu. Iz tako pojmovanega elementa zmote kot pozitivnega momenta v procesu znanstvene- ga spoznavanja pa izhaja tudi Bachelardovo pojmovanje rešitve problema resnice, ki spet negira tradicionalno spoznavno teo= retsko (filozofsko) zastavitev in rešitev tega vprašanja. Po Bachelardu ima namreč problem zmote prednost pred problemom resnice, ali kot sam pravi, "nismo našli možne rešitve problema, resnice, razen v odstranjevanju čedanje drobnejših zmot."(ECA, str. 244.) 5 2 ) Prim. ECA, str. 252. >> Če bi hoteli Bachelardovo pojmovanje znanstvenega spoznanja definirati s paradoksom, bi lahko rekli, da je zmotno spozna- nje, pod čemer pa bi seveda razumeli, da implicira možnost rektifikacije, možnost spoznanja zmote, ki pomeni izhodišče za nov napredek znanosti. Iz tega izhaja tudi znano Bachelardovo geslo, da ni prvih resnic, ampak da so samo prve zmote. Ta pri= 48 Da iaa problem zmote prednost pred problemom resnice, pa seveda pomeni, da se za Bachelarda v znanosti postavlja vpraša- nje resnice drugače kot v filozofiji, da torej resnica in zmo- ta v znanosti nista preprostno paralelna pojma, in da tudi sam proces znanstvene verifikacije, kot rezultat sopostavljanja teh dveh pojmov, v znanostih ne poteka en bloc. "če postavimo problem zmote na raven znanstvenih spoznanj, se zelo jasno ali bolje konkretno, pokaže, da zmota ni simetrična resnici, kot bi dala misliti čisto logična in formalna filozofija." (EA, str. 58.) Po Bachelardu je resnično aktivno spoznanje dejstvo, ki seprogresivno verificira v vsakem od svojih dosežkov. Če ni več verifikacije en bloc, "par oui ou par non" kot pravi Ba= chelard (prim. EGA, str. 266), tedaj obstajajo samo sukcesiv- ne aproksimativne validacije. Spoznanje raste v neki neskončni menjavi med objektom in subjektom, ki poteka v obeh smereh. "Spoznanje se mora verificirati na vseh svojih stopnjah, v vseh svojih elementih, v vsaki od svojih funkcij (ECA, str. 268.) Bachelard nastopa proti statični deskripciji spoznavnega pro- cesa, ki postavlja naspravljiv dualizem objekta in subjekta spoznanja. Taka deskripcija v bistvu zanemarja akt, ki združu- je oba ekstremna aspekta spoznavnega dualizma, izkustvo in teo- rijo. Bachelard postavlja tej statični deskripciji nasproti svojevrstno dialektično gledanje; spoznavanje pojmuje kot vza- jemno povezano alternativno dvojno gibanje, ki žene mišljenje proti pojmu in proti objektu kot dvema fokusoma, v katerih po Bachelardovih besedah konvergirajo silnice epistemološkega po- mat ali nadvlada ireduktibilnega elementa zmote v procesu znanstvenega spoznavanja pa ima seveda za posledico tudi bist- veno drugačno zastavitev oz. bistveno drugačno dojetje same strukture znanstvenega mišljenja. "Znanstveni duh," pravi Ba- chelard, "je po bistvu rektifikacija vedenja, razširjanje ok- virov spoznanja. Svojo zgodovinsko preteklost sodi in obsoja. Njegova struktura je zavest njegovih zgodovinskih napak. Bes- nico mislimo znanstveno kot historično rektifikacijo dolge zmo= te, izkustvo mislimo kot rektifikacijo obče in prve iluzije. (KES, str. 177») 49 lja. Ni spoznavanja brez delovanja in v tem delovanju se mo- dificira objekt in subjekt. "Realnost in spoznavanje sta ve- zana v njuni oscilaciji v dinamično vzajemnost. Poteze objek- ta se modificirajo s spoznanjem, ki jih zarisuje, in kriteriji natančnega spoznanja zavisijo od reda veličine, od stabilno- sti pojava in po svoje od reda eksistence objektov (ECA, str. 2o5.) V sodobni (naravoslovni) znanosti torej ne gre za konfron- tacijo osamljenega duha in indeferentnega univerzuma, v sodob- ni znanosti ne najdemo več nobenega izključujočega dualizma, dualizma kartezijanskih substanc, ampak smo priča aktivni dia- lektiki združevanja, sklapljanja obeh spoznavnih polov, öe ho- čemo razumeti sodobno znanost, se moramo poslej postaviti v središče, kjer je spoznavajoči subjekt determiniran z natan- čnim predmetom svojega spoznavanja in kjer ta subjekt nazaj z večjo natančnostjo determinira svoje izkustvo. Edinole sklop dveh epistemoloških kategorij - apliciranega racionalizma in tehničnega materializma - lahko v svoji komplementarni dialek- tični vezi po Bachelardu adekvatno razloži proces znanstvenega spoznavanja, to je proces teoretske konceptualizacije na eni str in objektivizacije oz. racionalne konstitucije znanstvenega izkustva na drugi strani. Bachelardov epistemološki diskurz je torej zasidran v neki središčni točki, v osišču, ki omogoča ne samo zapopasti sodobno znanstveno prakso, temveč omogoča tu- di eksplicirati proces tvorbe znanstvenih konceptov, in sicer eksplicirati njihov historični kot tudi logični razvoj. To osi- šče pa je zaradi svojega toposa samega tista točka, ki omo- goča tudi interpretacijo in razvrščanje tistega, čemur pravi Bachelard filozofski spekter pojma, v skrajni perspektivi torej tudi razvrščanje filozofij samih. V spregi apliciranega racio- nalizma in tehničnega materializma, torej v neki konjugaciji racionalizma in realizma, toda v konjugaciji, kakršna izhaja iz same prakse sodobne znanosti, ki je odprla, disperzirala, dialektizirala tako racionalizem kot realizem oz. materializem, najde Bachelard tisto kompleksno strukturno točko, ki mu po 50 njegovem prepričanju z eno in isto potezo tudi fundira lastni status, ki torej fundira pertinentno mesto izjavljanja njego= vega epistemološkega diskurza. Samo stoječ na tej točki,lahko Bachelard govori o pojmu filozofskega progresa, jasno se zave= dajoč seveda, da "ne bi prišlo na um nobenemu filozofu, da bi rekel, da je Leibniz naprednejši od Descartesa, da je Kant naprednejši od Platona. Toda smisel filozofskega razvoja znan= stvenih pojmov je tako očiten, da je treba zaključiti, da znanstveno spoznavanje razvršča (črdonne) mišljenje, da zna= nost razvršča samo filozofijo. Znanstveno mišljenje daje to= rej princip za klasifikacijo filozofij in za proučevanje na= predka uma."(PN, str. 21.) Filozofski spekter nekega znanstvenega koncepta lahko ug= ledamo skozi prizmo epistemološkega profila znanstvenega kon= cepta. V svojih delih je Bachelard na številnih primerih poka= zal ta epistemološki profil, vendar bomo tu za ponazoritev na kratko povzeli Bachelardovo eksplikacijo epistemološkega pro= iL fila fizikalnega koncepta mase. Podrobnejšo epistemološko analizo konceptov mase, energije, substance v sodobni fiziki in kemiji najdemo v Bachelardovi knjigi Thilosophie du Non"(prvič izšla 1. 194o). Sploh lahko tu omenimo, da se je dosledno držal svojega načela, da je treba izhajati iz analize konkretnih znanosti, konkretnih znanstvenih teorij in tako so vse njegove knjige bolj ali manj detajlne analize posameznih znanstvenih teorij in kon= ceptov, ravno tako pa so tudi vsi koncepti in kategorije Ba- chelardove epistemologije rezultat njegovih analiz in razen krajših pasaž pri njem ne najdemo t.l. "programskih" tek» stov, v katerih bi nam Bachelard popolnoma enoznačno in pos= i>lošeno prezentiral svoje teoretske postavke in izhodišča, če temu dodamo še Bachelardov izjemno bogat in "svoboden" ter= minološki besednjak, v katerem poskuša s tvorbo neologizmov in z uporabo pojmovnih sinonimov kolikor mogoče zvesto prezenti= rati in zapopadati vse bogastvo racionalne dejavnosti sodob= nih (naravoslovnih) znanosti, potem nas niti ne čudi, da je še zdaj Bachelardovo delo sorazmerno slabo poznano (in enako slabo ali še slabše razumljeno), posebej še zunaj meja njego=» ve domovine, in to tudi pri t.i. specialistih za filozofske probleme znanosti. 51 Pri konceptu mase lahko razločimo pet različnih ravni, ki jih je mogoče očitno progresivno razvrstiti. Vsaka od teh rav- ni epistemološkega profila koncepta mase odgovarja posamezne- mu odseku filozofskega spektra tega koncepta in tako progresiv- no razvršča tudi odgovarjajočo filozofijo. Tako ustreza pojem mase na svoji prvi ravni oz. v svoji prvi formi kvantitativni ocenitvi velikosti ali možnosti nečesa. Tu se masa oceni z očmi in masa je neka količina, je masa le pod pogojem, da je dovolj velika. To je po Bachelardu stališče naivnega realizma, predznanstveno stališče, ki predstavlja kot tako prvo oviro, ki jo mora znanstveno mišljenje premagati. Na drugi ravni je pojem mase že natančno objektivno dolo- čen. Koncept je zdaj povezan z uporabo tehtnice in je torej že deležen instrumentalne objektivnosti. Tu gre za empiristično določitev pojma mase v času, ko instrument predhodi teoriji , kajti povsem očitno je, pravi Bachelard, da je bila tehtnica v uporabi, dosti preden so poznali teorijo vzvoda. Svojo tretjo raven doseže pojem mase z Newtonovo racional- no mehaniko. Masa zdaj ni enostaven in primitiven pojem nepo- srednega izkustva, ni več izoliran, temveč definiran v pojmov- ni korelaciji s silo in pospeškom. Vsi trije pojmi nimajo z Ravno obratno je v sodobni znanosti: zdaj teorija predhodi instrumentu in instrumenti sodobne znanosti po Bachelardu niso nič drugega kot realizirana, konkretizirana teorija ali reifi- cirani teoremi. Proces znanstvene objektivacije je namreč tu- di funkcija instrumentizacije in je torej neločljivo povezan s konstitucijo znanstvenega izkustva. Ko Bachelard govori o tem, da je današnja znanost faktična v kartezijanskem pomenu besede, tudi pravi, da se znanstveni fenomeni začnejo kot taki, ko poženemo naprave. Faktičnost sodobne znanosti je torej v faktičnosti njene tehnike, ki radikalno prelomi z naravo in brez katere ni znanstvenega izkustva in ne sodobne znanosti. Fenomen sodobne znanosti je torej po Bachelardu fenomen napra- ve in še več - nekaj nezaslišanega za filozofa - tudi instanca cogita se je v sodobni znanosti "stehnizirala" v "cogito" na- prave. Več o tem glej prevod v pričujoči številki objavljene- ga Bachelardovega teksta iz njegove knjige Racionalistična de- javnost sodobne fizike in 11. poglavga njegove knjige q "La formation de l'esprit scientifique" QVrin, Paris 1975 ). 52 realističnega vidika ničesar skupnega, njihov medsebojni od- nos je določen popolnoma racionalno. Z Newtonom preidemo od statičnega aspekta k dinamičnemu aspektu pojma mase. "Pred Newtonom so proučevali maso v njeni biti, kot kvantiteto snovi. Po Nevrtonu jo proučujejo v nastajanju /devenir/ poja= vov, kot koeficient nastajanja." (PN, str. 28.) Ko je torej vzpostavljena osnovna relacija dinamike, postane mehanika v celoti racionalna, postavi si apodiktično veljavnostj pojme je mogoče formalno deduciratij odpre se neskončno polje ab- atrakcije. S svojimi pojmi absolutne mase, prostora in časa postane racionalna konstrukcija, ki si hitro osvoji vse funk- cije kantovskega apriorizma. Ta racionalna zgradba počiva to= rej na nekaj temeljnih pojmih - pojmovnih atomih, kot pravi Ba- chelard - ki bi jih bilo kot absolutno elementarne pojme brez smisla že naprej analizirati. Ti pojmi funkcionirajo v svoji absolutni vlogi znotraj klasičnega racionalizma Newtonove me- hanike vse do nastopa Einsteinove relativnostne teorije. Prej elementarni pojem mase, ki je v klasični mehaniki deloval kot pojmovni atom, se zdaj v relativnostni teoriji izkaže kot pojem, ki je notranje funkcionalno strukturiran in ki ga je torej mogoče podvreči nadaljnji analizi. Vse funk- cije, v katere je v kompoziciji z drugimi enostavnimi pojmi vstopal pojem mase, so mu bile prej eksterne in po defini- ciji niso mogle v ničemer zadevati same (absolutne) narave tega pojma. V relativnostni teoriji pa postane pojem mase za- pletena funkcija hitrosti. To,kar je bilo prej enostavno, ele- mentarno, se razkrije kot kompleksno, enostaven pojem postane zdaj kompleksen, vendar Še zmeraj ostane elementaren ali, bolje, bazičen pojem fizikalne teorije. S tem ko relativnostna teori- ja odpre enostavne in elementarne pojme klasične mehanike in pokaže njihovo kompleksno notranjo strukturo, nujno odpre tudi klasični racionalizem, ga pomnoži, segmentira, pluralizira, kot pravi Bachelard, saj le tako lahko sledi kompleksni struk- turiranosti pojmov te teorije. Tako reorganiziranemu raciona- lizmu prida Bachelard oznako kompletni racionalizem, pod čemer, 53 kot bomo kmalu videli, seveda ne razume kakšnega absolutno po» polnega oz. dovršenega racionalizma, temveč racionalizem, ki se v vsakem znanstvenem izkustvu popolnoma angažira in se sku= ša tako venomer znova kompletirati. Peti sloj epistemološkega profila doseže fizikalni pojem mase v Diracovi kvantni mehaniki z uvedbo pojma negativne ma- se. To je pojem, ki je ne samo popolnoma nezdružljiv s klasič- no mehaniko, temveč v njenih okvirih tudi popolnoma absurden. Hkrati pa je to pojem , ki prekoračuje tudi okvire same rela= tivnostne teorije - čeprav seveda ni nastal mimo nje - zaradi česar ga ni mogoče vključiti v nobenega od prvih štirih spek- trov koncepta mase. S tem pojmom se sodobni racionalizem spet pomakne za korak naprej, spet razširi svoje okvire in se ob- enem še bolj odmakne od realizma, ki takega pojma ne more opi- sati in še manj iznajti, kot pravi Bachelard. Peto raven filo- zofskega spektra predstavlja torej nova oblika racionalizma, ki mu pravi Bachelard dialektični nadracionalizem /surrationa- lisme/. Bistvo sodobnega znanstvenega mišljenja je po Bachelardu torej v tem, da teorija predhodi izkustvu, oz. da teorija kon- stituira odgovarjajoče izkustvo, ali kot pravi Bachelard, da je epistemološki vektor usmerjen od racionalnega k realnemu. "Skratka, teorija drži, nič ne okleva, da bi za ceno nekaj mo- difikacij osnov, iskala realizacije popolnoma novega koncepta, brez korenin v običajni realnosti ."(PN, str. 36.) Tako tudi objekt nadracionalizma ni navaden objekt, temveč nekaj, kar bi lahko imenovali nadobjekt /surobjet/. Nadobjekt je rezultat kritične objektivacije, je neka objektivnost, ki je zadržala od objekta samo tisto, kar je kritizirala. Tipičen primer take- ga nadobjekta je za Bachelarda npr. znanstveni koncept atoma, kot nastopa v sodobni mikrofiziki. Vsa analiza koncepta mase služi Bachelardu za to, da na njem prikaže tisto, čemur pravi - ne brez ironije - proces fi- lozofskega zorenja pojma, ta pa se pri Bachelardu ujema z zgo- dovinskim procesom, ki znanstveno mišljenje žene čedalje bolj 54 proč od realizma (v vseh njegovih oblikah),proti nadraciona« lizmu oz. diskurzivnemu ali dialektičnemu racionalizmu, kot ga Bachelard tudi poimenuje. Bachelard si je zadal nalogo, da nas prepriča o permanentnosti filozofskih idej v samem razvoju znanstvenega mišljenja; pokazati si želi, da je zapo= redj e: NAIVNI REALIZEM - EMPIRIZEM - KLASIČNI RACIONALIZEM (RACIONAL- NE MEHANIKE) - KOMPLETNI RACIONALIZEM (RELATIVNOST) - DISKUR- ZIVNI RACIONALIZEM, po katerem je razvrstil osnovne filozofije v svoji analizi epistemoloških profilov, resnično realno, v ničemer poljubno, in da ustreza običajnemu razvoju spoznanja. Zakaj ravno tako zaporedje? ali ne bi mogli katerega od členov zamenjati; ali ne bi mogli zaporedja skrčiti na manjše število členov? Ne, odgovarja Bachelard, vsak tak poskus spodleti, brž ko skušamo tako ali drugače spremenjeno zaporedje navezati ali aplicira» ti na posamezno spoznanje, brž ko skušamo eksplicirati njegov stvarni spoznavni proces. "Posamezno spoznanje se sicer da razložiti v posamezni filozofiji, ne da pa se utemeljiti zgolj na eni filozofiji; njegov napredek implicira variirane filo= zofske aspekta ."(PN, str. 48.) "Drugače rečeno, vsaka filozofi« ja daje samo en pas pojmovnega spektra in grupirati je treba vse filozofije, da bi dobili popoln pojmovni spekter posamez« nega spoznanja."(PN, str. 49.) Bachelardova ekspozicija epi= stemološkega profila znanstvenih konceptov, v kateri se pokaže filozofski spekter teh pojmov, pa seveda nima za cilj zgolj ugotavljati permanenco filozofskih idej v znanstvenem razvoju. S tem ko nam epistemološka analiza razvije in prikaže zapo= redje filozofskih aspektov ali kar filozofij v zgodovinskem procesu nastajanja znanstvenih konceptov, s tem ko jih torej progresivno razvrsti, jim hkrati že jasno določi njihove meje. Epistemološka analiza, ki izhaja iz konkretne prakse znanosti, je torej tista, ki omogoča videti resnico vsake filozofije, nje na tipologija filozofij je tista, ki vsaki filozofiji podeli njeno resnico. Doslej smo filozofski spekter gledali v njegovi 55 zgodovinski perspektivi, se pravi, da ¿je bilo zaporedje histo- rično ali vsaj podvrgljivo historični opredelitvi, toda Bache- lard pokaže, da je to zaporedje obenem tudi genetično. se pra- vi, da je na specifičen način navzoče na ravni tistega, čemur pravi Bachelard psihološka pogojenost progresa znanstvenega spoznanja in ki ji je posvetil znamenito analizo v svojem de= lu"La formation de l'esprit scientifique" kjer je izdelal kon- cept epistemološke ovire. Podrobnejša analiza tega koncepta bi zahtevala samostojen prikaz, zato naj tu samo opozorimo na to, da je mogoče po Bachelardovem mnenju oba pojma epistemološke ovire in epistemološkega profila povezati, "kajti epistemološ- ki profil ohranja sled ovir, ki jih je neka kultura morala premostiti," (FN, str. 51.) Da koncept epistemološke ovire, s katerim skuša Bachelard pojasnjevati tako na historični ravni kot naravni "spontane filozofije znanstvenikov" (Althusserjev izraz) zastoje in stranpoti v procesu produkcije znanstvenih spoznanj in razvoju znanosti nasploh, ni brez zveze s filozof- skimi aspekti oz. s filozofskimi idejami, ki na specifičen na- čin (so)delujejo v spoznavnem procesu, marveč je z njimi celo bistveno povezan, nam pove že to, da je prva taka ovira rea- lizem v vseh svojih variantah (substancializem, pragmatizem, utilitarizem itd.) Vrnimo se zdaj k sklopu apliciranega racionalizma in teh- ničnega materializma, ki po Bachelardu omogoča konstitucijo no- ve filozofije znanosti oz. epistemologije. Sklop teh dveh epi- stemoloških kategorij namreč ni nič naključnega, saj izhaja iz. same refleksije prakse sodobne naravoslovne znanosti, katere bistvo je nenehen dialog eksperimentatorja in teoretika: "Ne moremo utemeljiti fizikalnih znanosti, ne da bi vstopili v filozofski dialog racionalista in eksperimentatorja, ne da bi odgovorili na dvoje, na neki način recipročnih vprašanj,ki smo ju postavili. Z drugimi besedami, sodobni fizik potrebuje dvojno gotovost: 1. Gotovost, da je realno že v neposrednem stiku z racionalno- stjo, s čimer že zasluži ime znanstvenega realnega. 56 2 . Gotovost, da so racionalni argumenti, ki zadevajo izkustvo, že momenti tega izkustva (RA, str. 3*) Ta dvojna gotovost je bistvena za znanstveno dejavnost sodob= ne fizikalne znanosti, izrazi in pojasni pa jo lahko samo ne= ka filozofija z dvojnim gibanjem, neka dialoška filozofija, kot pravi Bachelard. Tu ne gre za nikakršen filozofski dualizem, temveč za dialektično vez dveh epistemoloških kategorij, ki edini lahko pojasnita racionalni aspekt produkcije znanstvenih konceptov na eni strani in konstitucijo znanstvene eksperimen= talne tehnike na drugi strani. Tako konstituirana epistemolo= gija mora po Bachelardu zadostiti trem glavnim zahtevam, ki naj zagotavljajo njen še vedno ne povsem trdni status avtonom= ne oz. samostojne discipline nasproti filozofiji in nasproti znanosti: 1 . Biti mora odprta in nesistematična; to pomeni, da se mora upreti sleherni filozofski težnji po sistematiziranju svojih konceptov, naj to izhaja iz težnje po generaliziranju temelj= nih pojmov v enotno filozofsko podlago ali iz težnje po uokvi= rjanju in zapiranju mreže konceptov, pri čemer bi bilo vse, česar ta mreža ne bi mogla zajeti, smatrano za sekundarno, ak= cidentalno, marginalno. 2. Biti mora pluralna oz. diferencialna; ta zahteva v bistvu dopolnjuje prvo in se veže po eni strani na Bachelardovo kri= tiko generaliziranega in zato singularnega aspekta tradicio= nalnih filozofij znanosti in po drugi strani na Bachelardovo pojmovanje epistemoloških regij in njim odgovarjajočih regio- nalnih racionalizmov. 3. Biti mora historična; v dvojnem smislu, in sicer tako, a) poskuša v logičnem času restituirati tisto, čemur pravi Ba= chelard racionalni spomin znanstvene dejavnosti, in b) tako da poskuša eksplicirati znanstveni razvoj v njegovih realnih, historičnih pogojih. V tej zadnji točki se epistemologija veže na novo koncipirano zgodovino znanosti. Vse te zahteve, ki na tak način naštete dajejo videz si= stematizirane metodološke podlage Bachelardovo epistemologije, 57 so pravzaprav osnovne karakteristike Bachelardovega epistemo= loškega diskurza, so položene v samo notranjo strukturo njego= ve teorije znanosti. Poleg svoje konstitutivne funkcije igrajo seveda tudi svojo limitativno funkcijo, saj preprečujejo zapa= danje v neko občo filozofijo znanosti ali v filozofsko posplo= sevanje parcialnih dosežkov in rezultatov posameznih znanosti. Osnovna in najtežja naloga epistemologije je po Bachelar= du torej v tem, da: "spravi znanstveno kulturo v stanje perma= nentne mobilizacije, da nadomesti statično in zaprto vedenje z dinamičnim in odprtim spoznavanjem, da dialektizira vse eks= perimentalne variable, da končno da umu razloge za razvoj."(FES, str. 18.) Znanstveni um, kakor se kaže v sodobnih naravoslov= nih znanostih, namreč ni že formiran, že konstituiran um, ki že vnaprej razpolaga z vsem potrebnim kategorialnim aparatom za razumevanje realnosti, temveč ga je treba formirati, enako kot je treba formirati znanstveno izkustvo. Samo če sistematič= no spravljamo v dialektiko sodelovanja znanstveni um in znan= stveno izkustvo, lahko izpostavimo racionalne značilnosti teh= ničnega materializma in obratno realne značilnosti aplicirane= ga racionalizma.^ Bachelardovo nenehno izpostavljanje dialek= tičnega, komplementarnega, se pravi vzajemno dopolnjujočega se dvojnega gibanja v procesu produkcije znanstvenih spoznanj, ima tako dvojno funkcijo: najprej kaže samo naravo znanstvene= ga spoznavnega procesa (Bachelardovo znano dialektiko eksperi= mentatorja in teoretika), obenem pa izpostavlja dve osnovni epi= stemološki kategoriji, skozi kateri je mogoče zapopadati ta proces, in ki - kar je tu pomembno - onemogočita sami na se= bi sleherno unitarno ali enovalentno epistemološko pozicijo. Bachelardova epistemologija zapopada znanstveno realnost kot stekališče dveh filozofskih perspektiv: empirična verifikaci= ja je vedno vezana na teoretsko precizacijo. V sodobni znano= sti ne moremo več govoriti o neki neprosojni, masivni, iracio= nalni realnosti, kajti znanstveno realno je po Bachelardovih Prim. RA, str. 9 58 besedah že v dialektičnem odnosu z znanstvenim umom. Za sodob= no znanost (tu ima Bachelard v mislih predvsem mikrofiziko) sploh ni več nobene "nevtralne" realnosti, ki bi se znanstveni* ku postavljala en bloc nasproti. Sodobna znanost zasleduje mno= gotere realizacije racionalnega v znanstvenem izkustvu. Tu gre za realizem druge pozicije, kot pravi Bachelard, ki je v ne= prestani reakciji proti običajni realnosti, v nenehni polemiki z neposrednim. V sodobni znanstveni misli realizacija predho= di realnosti: "fizik resnično pozna realnost^ šele ko jo je realiziral ..." (EN, str. 36.) Sodobna znanost se torej ne zače= nja pri nobeni neposredni realnosti, pri nikakršnih neposred= nih danostih, z nobenim neposrednim vsakdanjim izkustvom, kar seveda obenem pomeni, da sama tudi ne more biti nadaljevanje, razvijanje, preciziranje tega običajnega, vulgarnega izkustva. Znanost, znanstveno mišljenje, znanstveno izkustvo se lahko konstituira kot tako, šele ko radikalno prelomi s predznanstve= nim običajnim izkustvom in spoznanjem. Bachelard tu vpelje kon= cept epistemološkeg;a preloma (rupture ¿pistlmologique), s kate= rim lahko eksplicira ne samo diskontinuiteto v konstituciji kon= ceptov znanstvene realnosti, znanstvenega objekta, znanstvene- ga izkustva itd., temveč tudi diskontinuiteto v samem zgodovin- skem razvoju znanosti oz. znanstvenih teorij, ki briše filo- zofsko logiko identitete in na tej logiki temelječo tradicio- nalno filozofsko konstitucijo pojmov in kategorij kot atempo- ralnih, idealnih odslikav oz. modelov realnosti. Šele epistemo= loški prelom omogoča doseči raven diskurzivnega racionalizma znanosti, tj. racionalizma, ki je v procesu nenehne rektifika- cije in konfirmacije skozi svoje aplikacije. Če zasledujemo sodobno znanstveno mišljenje na ravni kon= ceptualizacije, lahko vidimo, da zaide na stranpot, brž ko se prepusti čaru singularnega, kar je značilno za spoznanje v "globino" (komprehenzija),ali temu nasprotnemu čaru univerzal= nega, kar je značilno za spoznanje v "širino" (ekstenzija). Obe tendenci privedeta po Bachelardu do epistemološkega zastoja in ne moreta zadovoljivo pojasniti bistvene progresivnosti znan= 59 stvene misli. Formiranja znanstvenih konceptov v sodobnih zna- nostih ni mogoče eksplicirati, če jemljemo te koncepte ločeno, izolirano, torej zunaj njihovih interkonceptualnih relacij oz. zunaj njihovega polja delovanja. Pri znanstvenih konceptih ne gre za besede, ki spreminjajo smisel, medtem ko ostaja sintak= sa invariabilna, še manj gre za mobilno in svobodno sintakso, ki naj bi organizirala vedno iste ideje."Teoretske relacije med pojmi modificirajo definicijo pojmov, enako kot modifikacija v definiciji pojmov modificira njihove vzajemne relacije ."(NES, str. 55.) Strukturo znanstvenega mišljenja ne tvori akumula- cija nekih permanentnih racionalnih form, ki naj bi odsevale stabilnost njihove vsebine. Če je sodobno znanstveno mišljenje v svojem bistvu proces progresivne objektivacije, v kateri se realizirata hkrati novo izkustvo in nova teoretska misel, po- tem so rektifikacije in ekstenzije njegova prava gonila. V serijah rektifikacij, aproksimacij in ekstenzij je zapisana dinamična zgodovina znanstvenega mišljenja. Savno v prelomnih zgodovinskih momentih, ki zahtevajo in katerim vedno sledijo reorganizacije v konceptualnem polju teorije, je resnica te zgodovinske dinamike najbolj očitna. "V trenutku, ko koncept spreminja smisel, ima največ smisla, tedaj je, v vsej resnici, dogodek konceptualizacije."(NES, str. 56«) Bogastvo oz. plodnost nekega znanstvenega koncepta je mo- goče meriti po njegovi zmožnosti deformacije, če hočemo zapopa- sti nove dokaze, ki nam jih ponudi znanstveno el sperimentiranje, moramo deformirati prvotne ali začetne koncepte, moramo prouči- ti pogoje aplikacije teh konceptov, še več - v sam koncept mo- ramo inkorporirati pogoje njegove aplikacije. V tem je po Ba= chelardovem mnenju dominantna karakteristika novega racionaliz- ma sodobne znanosti, kiustreza tesnemu sklapljanju izkustva in teorije in katerega v klasični cepitvi teorije od njene aplikacije ni bilo mogoče misliti. Ta zahteva po integriranju pogojev aplikacije v sam smisel znanstvenega koncepta oz. teorije, ki je konceptom oz. teori- 60 jam inherentna, pa ima za svojo posledico invalidiranje filo- zofskega aspekta znanstvenih pojmov, saj bi težko definirali katerikoli filozofski pojem ali kategorijo kot "skupek dobro urejenih sukcesivnih aproksimacij", kar velja za epistemološko opredelitev znanstvenega koncepta. Znanstvena konceptualizaci= ja totalizira in aktualizira zgodovino koncepta. Širjenje kapa= citet znanstvenega koncepta poteka skozi njegove aplikacije, ki pomenijo rektifikacijo in deformacijo določenega zgodovin- skega stadija koncepta. Pojem aplikacije se veže na tehnično realizacijo znanstvenega izkustva. Vsak koncept je znanstven samo toliko, kolikor ga spremlja možnost tehnične realizacije, kolikor je sam postal tehničen in instrumentalen. Znanstveni racionalizem mora pokazati moč aplikacije in svojo plodnost v jedru same tehnične organizacije in realizacije svojega progra- ma eksperimentacije. Samo skozi aplikacijo znanstveni racio- nalizem sploh zadobiva svoje objektivne vrednosti. Sodobno znanstveno mišljenje po Bachelardu torej ne sloni na formalnem, abstraktnem, občem racionalizmu, niti ni mogoče z njegovo po- močjo eksplicirati njegovo zgodovinsko in logično strukturo. Bistvo sodobnega znanstvenega mišljenja je aplicirani raciona- lizem, se pravi konkretni oz. konkretizirani racionalizem, ki je vedno že kompleksno povezan s konkretnim in natančno določe- nim znanstvenim izkustvom. Tak racionalizem mora biti torej po svojem bistvu odprt, se pravi vedno pripravljen sprejeti od izkustva nove "nauke", kot bi rekel Bachelard, in jih vzvratno vedno znova prevajati v racionalne programe realizacije. Naj naš prikaz Bachelardove ekspozicije procesa znanstve- nega spoznavanja naravoslovnih (predvsem fizikalnih) znanosti sklenemo z njegovo mislijo iz dela Tja formation de l'esprit scientifique" ^ ki zelo natančno opredeljuje njegovo filozof- sko pozicijo v epistemologiji (če lahko uporabimo to sintagmo), ki pa hkrati od nas zahteva premislek nekega čisto specifične- ga epistemološkega problema, namreč problema epistemološkega n PES, str. 61 61 statusa same (Bachelardove) epistemologije, premislek, ki se mu tu nismo mogli posvetiti in ki ostaja kot naloga pred na= mi: "Dobro, torej čutimo, da ¿je problem sodobnega znanstvene® ga mišljenja znova filozofsko vmesni problem. Kot v Abelardo= vih časih bi se mi sami radi utrdili na srednji poziciji, med realisti in nominalisti, med pozitivisti in formalisti, med privrženci dejstev in privrženci znakov. Tako se torej z vseh strani ponujamo kritiki." 62 LITERATURA Louis Althusser: Philosophie et philosophie spontanée des savants, Maspero, Paris 1974. Essai sur la connaissance approché, Vrin, Paris 1927, (ECA). Le nouvel esprit scientifique, Alcan, Paris 1954, 137B l ü r (P.U.F.), (BBS). La formation de l'esprit scientifique, Vrin Paris 1958, 1975 9 , (FES). La philosophie du non, P.U.F., Paris 194o, 1 9 7 5 7 , (PN). Le rationalisme appliqué, P.U.F., Paris 1949, 1 9 7 5 5 , (HA), L'activité rationaliste de la phisique con= temporaine, P.Ü.P., Paris 1951, 1977 (U.G.E., coll. I 0 / I 8 , ponatis). Le matérialisme rationnel, P.U.F., Paris 1953, srh. prevod Nolit, Beograd 1966). Robert Blanché: L'épistémologie, P.U.F., Paris 1977 2 . Jean T . Desanti: La philosophie silencieuse ou critique des philosophies de la science, Seuil, Paris 1975• Dominique Lecourt: L'épistémologie historique de Gaston Bachelard, Vrin, Paris 1969. Dominique Lecourt: Gaston Bachelard ou le jour de la nuit, Grasset, Paris 1974. Pierre Raymond: L'histoire et les sciences, Haspero, Paris 1975. M . Pêcheux, M . Fichant: Sur l'histoire des sciences, Haspero, Paris 1974. Brauk0 U . Pavlovié: Rasprava o filozofskim osnovama nauka, No- lit, Beograd 1973. Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: Gaston Bachelard: 63 Matjaž Potrč LEIBNIZOVSKA TRADICIJA IN FREGEJEV POJMOVNI ZAPIS Pod izrazom formalna znanost razumem sodobno logistiko in matematično logiko, katere začetnik je v modernem smislu Gott- lob Frege, ki se je oprl in v določenem smislu nadaljeval pro- jekt zgradbe enoznačnega, od običajnega razlikujočega se for- malnega jezika, ki pa se razlikuje tudi od slovnične dediščine tradicionalne aristoteljanske silogistike. Zato je treba najprej pogledati v kratkih potezah zasnovo tega dela. V tej smeri je najpomembnejše Fregejevo delo Begriffsschrift (1879), o katerem pravi Heijenoort: "To je prvo delo, ki ga je Frege napisal na področju logike, in čeprav je zgolj knjižica oseminosemdesetih strani, je morda najpomembnejše posamično de- lo, ki je bilo o logiki kdajkoli napisano," (1) Heijenoort na- šteje najvažnejše prispevke tega dela, in meni, da bi že vsak od njih zadoščal, da ga uvrstimo med klasična dela sodobne logike. V spisu zasledimo: - propozicionalni račun resničnostnih funkcij - analizo propozicij v funkcije in argumente namesto v subjekte in predikate - teorijo kvantifikacije - logični sistem, v katerem se izpeljave ozirajo izključno na obliko (formo) izrazov - logično definicijo pojma matematične sekvence. Z drugačnega zornega kota, glede na vprašanje temeljev mate- matike, vidi Bourbaki v Fregejevi "utemeljitvi aritmetike na podlagi formalizirane logike v pojmovni zapis (Begriffsschrift)" (2) naslednje temeljne prispevke k zasnovi moderne logike, - oz. (1) Jean van Heijenoort: "From Frege to Godel", Harvard University Press, Cambridge, Mass. 1977, str. 1 . (2) "Fondaments des mathématiques, Logique, Théorie des en- sembles", îlanek v Nicolas Bourbaki: "Éléments d'histoire des mathématiques", Hermann, Paris 1974, str. 2o. 65 po njem ¿je Fregejeva zasluga med drugim, da je prvi razlikoval: - med izjavo določene propozicije ter med trditvijo, da je ta propozicija resnična, - med odnosom pripadnosti ter med odnosom vključitve, - med določenim predmetom x ter zgolj na ta predmet zvedeno množico )x(. Teoretiki, ki so orali prvo brazdo na tem področju, so se srečali z mnogimi težavami, in zdelo se je, da je bilo treba plug vedno znova, a pod drugim kotom, pristaviti na isto mesto. V prvem delu bo brzda dovolj, če skušamo pokazati poveza- nost zaporednih rešitev. Nauka prehojene poti ne kaže pozabiti, ter ga gre povzeti, ko se bomo ukvarjali podrobneje z oceno dosedanjih marksistič- nih pristopov do tega področja, in ko mu bomo skušali ponuditi alternativno rešitev. Marsikaj je rešil začetek sam, a še ne v izpeljani obliki. Navajamo razlikovanje, ki pravzaprav anticipira že vso našo kasnejšo pot, razlikovanje dveh vrst mnoštev, še preden je pri- šlo v teoriji množic do težav glede določitve meje množice kot celote. V pismu Dedekindu (l) pravi Cantor: "Ko sem bil izšel od pojma določenega mnoštva predmetov (si- stem, razred), se mi je zdelo nujno razlikovati dve vrsti mno- štev (gre za določena mnoštva). In res, mnoštvo lahko vzpostavimo tako, da vodi hipoteza 'hkratnega obstoja' vseh elementov do protislovja, tako da tega mnoštva ne moremo dojeti kot enote, kot 'dovršenega predmeta'. Takšna mnoštva poimenujem scela neskončna ali nekonsistentna mnoštva. Zlahka se bomo na primer prepričali, da je 'razred vsega, kar lahko mislimo' takšno mnoštvo? drugi primeri se bodo izka- zali pozneje. Če si nasprotno lahhko celoto elementov nekega mnoštva za- (l) Z 28. julija 1899, pismo navedeno v Jean Cavaillès: "Philosophie mathématique", Hermann, Paris 1962, str. 239. 66 mislimo kot 'hkrati obstojno', tako da jo lahko dojamemo kot 'en sam predmet', jo imenujem konsistentno mnoštvo ali 'množi- ca'." Slednja, v izključujoči obliki podana razdelitev, nam lepo ponazarja, da imamo opravka z izdelavo oz. z omejitvijo področ- ja, ki je lastno nastajajoči znanosti v sodobnem smislu. Ni tež- ko videti, da so poudarjeni prav tisti elementi, ki ob odklonu od izjavne silogistične aristoteljanske logike (3) merijo na formalno strukturo določenega polja: gre za omejitev predmeta ter za njegovo zvedbo na zapis (Schrift). Prav v tem je najbolj bistvena poteza Fregejevega projekta v "Begriffsschrift": izdelava jezika po predlogi zapisa, ki naj omogoči omejiti področje logike kot znanosti, ki ji (v modernem smislu) pripada omejeno in še zlasti enoznačno določeno področ- je nanašanja. To je tudi poteza, ki opredeli moderno logiko kot formalno vedo, ki naj z enoznačnim jezikom v obliki (predočlji- vega, nazornega) zapisa prekine zadnje vezi z aristoteljansko tradicijo, vkolikor se je ta poleg oblike (forme) ozirala še na vsebino sodb. Temeljno delo sodobne logike "Begriffsschrift" si bomo ogle- dali pod tistim zornim kotom, ki je pri njegovih naslednikih v precejšnji meri izgubil ostrino prvotne zastavitve: to pa je prav izdelava novega jezika, ki bi bil (kot smo dejali) bolj pozoren na oblikovno (formalno) kot na vsebinsko podobo sodb. Pri taki zastavitvi vprašanja se opiramo na delo Ch. Thiela (4) (3) To je prav točka, kjer je odpovedal Leibnizov projekt formalizacije, ki je bil sicer zelo blizu Boolovemu računu: "Zal se zdi, da se /Leibnizu/ ni uspelo scela otresti sholasti- čnega vpliva; ne le, da je kot smoter svojega računa postavil v svojem zapisu prepis silogističnih pravil, ampak je celo žrtvoval svoje najbolj uspele zamisli želji, da bi v celoti zno- va našel Aristotelove zakone, celo tiste, ki se niso ujemali s pojmom prazne množice." (op. cit., str. 17-18). 0 Leibnizovem odločilnem vplivu na zgradbo Pregejevega zapisa bomo v nadalje- vanju še pisali, vendar pa je treba že sedaj poudariti, da gre Pregeju predvsem za zapis odnosov, relacij. (4) Christian Thiel: "Sense and Reference in Frege's Logic", D . Reidel Publishing Company, Dodrecht-Holland, 1968, str. 8. 67 ki opozarja, da se avtorji večkrat sklicujejo na Fregeja kot na predhodnika sodobne logike, vendar pa nastane ob tem vtis, kot da bi šlo za stvarjanje ex nihilo; nasprotno - meni Thiel je Frege zavezan tradiciji, še zlasti pa mora naše zanimanje pri- tegniti uporaba Leibnizovega načina mišljenja. Če se opremo na sodobno recepcijo Leibniza, bo ta na drugi strani gotovo že predpostavila optiko "Begriffsschrifta". Tudi sam Frege večkrat izrecno opozori, da je njegovo delo nadaljevanje Leibnizovega projekta izdelave enoznačnega jezika, in v tem smislu se opre Leibnizov projekt zgolj formalne izpel- jave pri sklepanju: "Moja namera ni bila, da bi predstavil abs- traktno logiko v formulah, ampak da bi z zapisanimi znaki izra- zil vsebino natančneje in bolj jasno, kot je to mogoče z bese- dami. Kar sem pravzaprav skušal ustvariti ni bil le calculus ratocinator, ampak lingua charateristica v Leibnizovem smislu". (5) Z drugimi besedami: natančnejši izraz vsebine je obenem pri Fregeju že zvedba vsebine na zapis, torej na formalno plat. Tako vidimo, da smo na samem začetku moderne simbolne logi- ke soočeni z vprašanjem razmerja med zapisom in izjavo, izjavno vsebino sodb, da je bil napredek glede na tradicionalno (aristo- teljansko) logiko mogoč ob ponovni premeri njunega razmerja. Glede na same Fregejeve indikacije, - saj je celotni nas- lov njegove razprave "Pojmovni zapis, jezik v formulah, po aritmetičnem modelu, namenjen čisti misli", ter je tako vsaj delno v njem razbrati nadaljevanje leibnizovskega programa -, bomo v nekaj potezah podali Leibnizov načrt zgradbe lingua cha- racterica. (6) (5) Gottlob Frege: "Ueber den Zweck der Begriffsshrift", Sitzungsberichte der Jenaischen Gesellschaft für Medizin und Naturwissenschaft für das Jahr 1881, str. 29-32; ponatis v Fre- ge: "Begriffsschrift und andere Aufsätze", izd. Ignacio Angelli, Olms, Hildensheim 1964; - navajamo po Heijenoort, og. cit., str. 2. Izraža "zapisani znaki" in "besede" smo podčrtali sami. (6) Thiel (op. cit., str. 2o, op. 12) navaja, da je Frege prevzel izraz "lingua characterica" (namesto "characteristica") po Trendelenburgu, ki ga predstavlja kot leibnizovskega, da pa je po vsej verjetnosti njegov izvor v naslovu Leibnizovega fragmenta, ki ga je dodal Raspe. 68 Ravno tako kot pri Fregeju je nastal že Leibnizov projekt na podlagi odprave dvoum.ja v .jeziku, da bi olajšali postopke v sklepanju, bistvena razlika med njima pa je, da skuša Leibniz svoj zapis sicer po zgledu algebrajskega zapisa aplicirati na aristoteljansko silogistiko, njegov enciklopedični projekt, ki je v podlago načrtovani univerzalnosti govorice, pa pri Fregeju zgubi vsebinsko, na slovnično obliko subjekt-predikat, in pri- dobi formalno, kombinatorno obeležje. Po teh kriterijih Leibniza ne bi mogli šteti za neposredne- ga začetnika simbolne logike in logistike (7), vsekakor pa ga lahko, vsaj glede vpliva na Fregeja, ki nas na tem mestu zanima, imamo za njenega predhodnika (8). Predhodnike pa je seveda imel tudi Leibniz, ki navaja Ray- monda Lulla in Hobbsa. (9) Nidditch v nasprotju z Blanchljem izrecno trdi, da je Lullova Ars magna (okoli 127o) "prvi korak v smeri celotnega in avtomatskega jezika za sklepanje" (lo): zna- (7)"Zgodovina simbolne logike in logistike začenja natančno rečeno z Eeibnizom" - Lewisa, z začetka njegove zgodovine sim- bolne logike, navaja Robert Blanché: "La logique et son histoire d'Aristote à Russell", Armand Colin, Paris 197o, str. 189. (8) "Razmerje leibnizovske logike in sodobne matematične lo- gike moramo bol^j kot^razmerje sorodstva dojeti kot razmerje pre- dhodnosti, ali ce hočete: raje kot analoško razmerje kot razmer- je resničnega vpliva. Leibniza ne smemo gledati kot prav tvorca moderne logistike, saj je ta nastopila neodvisno od njega, ob tem da so njegove logične spise zanemarili." R . Blanché, op. cit str. 19o. (9) R . Blanché, op. cit., str. 21o. Blanche sicer o Lullovem (pretežno v katalonščini pisanem, obsežnem) opusu nima najbolj- šega mnenja glede prispevka k razvoju formalne logike (glej str. 164-167 navedenega dela) ter navaja Leibnizovo sodbo, da je Lullova metoda "le senca resnične kombinatorike", kot tudi kas- nejše Peircovo mnenje, da gre za "nesmisel". Na koncu pa mu ven- darle prizna dva temeljna prispevka, ki jih je Leibniz prevzel iz Ars magna: zamisel karakteristike (simbolnih znakov) ter ra- čuna (kalkula). Ta dva zasnutka pa sta bistvena za Leibnizov projekt lingua characteristica universalis ter za calculus rati- ocinator. Hobbes je imel po Leibnizu zlasti zaslugo, da je trdil da je vsaka dejavnost našega duha račun (cf. Blanche, op.cit., str. 211). (10) P.H. Nidditch: "The development of mathematical logic", Routledge and Kegan Paul, London and Boston 1972, str. 14. Tudi Nidditch pa se ne more vzdržati opazke, da Lull "ni dal pravil, 69 nost je po Lullu združevanje idej (scientia generalis). Razlo- čitev pravilnega in nepravilnega je pri Lullu povezana z nje- govim splošnim načrtom odstranjevanja (tudi verskih) zmot. Thiel (11) vidi srž Leibnizovega projekta pojmovne pisave (ideogra- fije) v prevzemu potez "misticizma baročnega obdobja", ter vzpo- reja njegov program s Comenuisovim. Načrt splošnega jezika za splošno znanost je pogojil enciklopedično klasifikacijo veden- ja, ki bi ga bilo laže manipulirati, obvladati, tako da bi s pomočjo urejenosti omejili vsebinskost v korist oblike: temu smotru pa odgovarja ideografski zapis. Realizacijo takega zapi- sa, "splošnega jezika", postavljajo v 17. stol., ko sta 166o izšli Dalgranova Ars signorum in Wilkinsov "Essay towards a Real Character and a Philosophical Language": ti dve deli sta hoteli s klasifikacijo stvari ter idej podati "naravni" jezik, besede bi bile "znamenja ali obeležja" stvari, - to pa seveda pomeni, da je mogoče skonstruirati umetni jezik, ki je boljši, natančnejši od vsakdanje govorice (12). Prvi je prevzel zamisel splošnega jezika po aritmetičnem mo- delu - "une langue universelle" - Descartes. Po njegovem prepri- čanju je odkritje tega jezika posel prave filozofije: ta naj da podlago jasnim in razločnim mislim, ki bi njihov sistem "zmote skorajda ne dopustil". S pomočjo jezika, ki je konstrukt prave filozofije, lahko vzpostavimo urejenost med mislimi, ki bi spo- minjala na urejenost pri številih: tako da bi se lahko le glede na obliko (formo) in ne več glede na vsebino, naučili avtomati- čno, kot se hitro privadimo kalkulu, razločevati resnico od zmo- te. (13) Descartes dojema "univerzalni in filozofski" jezik kot pojmovni zapis v skladu s celotno tradicijo od Dalgrana dalje. ali pa je dal le neuravnovešena pravila" za presojo vrednosti kompleksov, ki jih je dobil z združevanjem na podlagi prvotnih idej izpeljanih zamisli. (11) op. cit., str. 6. (12) P . H. Nidditch, op. cit., str. 16. (13) op. cit., str. 18. Nidditch navaja odlomek iz Descarte- sovega pisma Mersennu z 2o. novembra 1629. François Récanati na- vaja v članku "La langue universelle et son 'inconsistance'", 70 Ta tradicija je sicer dovršena pri Leibnizu, ki meni, da je pojmovni zapis sicer od prave filozofije odvisen, zato pa še ni nujno, da bi bila slednja dovršena, da bi se lahko lotili njego- ve izdelave: prava filozofija mora dati pojmovnemu zapisu izho- dišče, namreč abecedo človeških misli, vendar pa mora prav me- hansko rokovanje s pojmovnim zapisom nadalje omogočiti napredek prave filozofije. Pojmovni zapis "bo razvila in izpopolnila sa- ma znanost, ki bo pojmovni zapis njen instrument". (14) Leibni- zova zamisel pojmovnega zapisa je različna od Descartesove gle- de tega, da mora logika kot znanost misli mehanično napredovati s pomočjo manipulacije znakov. Govorica mora torej pripraviti misli smer, ter ji ne le slediti. (15) Seveda pa ne gre pozabi- ti, da imamo tako opravka z od običajne govorice različnim je- zikom, jezikom pojmovnega zapisa: obliko misli lahko zajamemo le tako, da se v tem jeziku znebimo dvoumij one govorice. Tako se Leibnizova zamisel pojmovnega zapisa razlikuje od Descartesove in jo lahko štejemo za predhodno koncepcijam sodo- bne logike. Na to dejstvo je opozoril N . Kretzmann: "Mnoge umetne govorice, ki so jih zasnovali v obdobju Raz- svetljenstva bi lahko uvrstili med 'kartezijanske' in 'leibni- zovske' glede na to ali so jih razvili le kot instrumente za Critique, 387-388, avgust-september 1979, Minuit, Paris, str. 788 isto Descartesovo pismo, po: "Oeuvres", Adam-Tannery, zv. 1, str. 81. "Odkritje tega jezika je odvisno od prave Filozofije; kajti sicer ni mogoče našteti vseh misli ljudi, in jih tudi ni mogoče porazlikovati, tako da bi bile jasne in različne." (14) F . Récanati, op. cit., str. 778. Citat Leibniza je v članku naveden po Couturat: "La logique de Leibniz", Paris 19ol, ponatis 01ms, 1969, str. 57. (15) F . Récanati (op. cit., str. 778-779, op. 4) navaja Cassirerjevo opredelitev "temeljnega"metodološkega izkustva", ki ga je Leibniz vzpostavil s svojo analizo neskončnosti (iz: Fi- lozofija simbolnih oblik, I., Minuit, Paris 1972, str. 76.:) "ker se je bil algoritem diferencialnega računa pravzaprav iz- kazal ne le zgolj kot pripravno sredstvo za prikaz tega, kar je bilo odkrito, ampak tudi kot pravi organon matematične raziska- ve, mora nasploh govorica napraviti isto uslugo misli. Govorici ni treba le slediti poti misli, ampak mora to pot celo pripra- viti in jo utreti." 71 zapis in komunikacijo spoznanj, ali pa tudi kot metodološke in- strumente. Bolj kot kartezijanski projekti kažejo načeloma leib- nizovski projketi pomembno podobnost z logičnimi formalnimi go- voricami, ki so jih razvili po sredi XI2. stoletja." (16) Prav isti argument, ki ga je uporabil Leibniz proti Descar- tesu, navede tudi Frege, ki lahko njegov "Begriffsschrift" šte- jemo za dovršitev Leibnizovega ideografskega projekta: "Pravijo, da ni mogoče, da bi lahko znanost napredovala za- radi pojmovnega zapisa; kajti iznajdba pojmovnega zapisa že pred- postavlja dovršitev znanosti. Na prav podobno navidezno težavo naletimo že pri govorici. Ta naj bi omogočila razvoj uma; ven- dar kako naj ustvari človek, ki nima uma, govorico? Da bi odkri- li naravne zakone, se poslužujemo fizikalnih instrumentov; te lahko proizvedemo le s pomočjo že razvite tehnike, ki pa zopet temelji na poznanju naravnih zakonov. V vseh primerih se krog razreši na enak način. Napredek v fiziki ima za posledico napre- dek v tehniki, ta pa omogoča, da zgradimo nove instrumente, s pomočjo katerih lahko zopet napreduje fizika. Sama po sebi se ponuja uporaba na našem primeru." (17) Leibnizovski projekt pojmovnega zapisa daje prednost obliki pred vsebino izjav: kot že predhodniki izhaja od predpostavke, da misli (pri Fregeju gre seveda za tehnični termin čiste misli, to je tisto, kar je mogoče reducirati na določeno potezo v (sod- bah), pojmovnosti, običajna govorica ne ustreza, ter da je tre- ba miselnemu sklepanju novega, zanj primernega jezika. Prav ta izrecna Leibnizova zahteva po zgradbi novega jezika ga, kot smo (16) Članek "History of Semantics" iz "Encyclopedia of Phi- losophy", Macmillian, 1967, zv. VII., str. 381, navaja tudi Récanati (op. cit.). (17) Gottlob Frege: "Ueber die wissenschaftliche Berechti- gung einer Begriffsschrift", v "Funktion, Begriff, Bedeutung", Vandehoeck & Ruprecht in Göttingen, 1975* str. 97. Prim. fr. prev. v "Écrits logiques et philosophiques", Seuil Paris 1971, str. 69 in naveden Recanatijev članek, str. 779. če je sodobna logistika dedič leibnizovskega projekta pojmovnega zapisa, - mar lahko anticipiramo, da je druga veja sodobne semantike, ki se ukvarja z analizo govornih predpostavk (smer, ki se opira na Austina) povzela določene poteze kartezijanskega projekta? 72 dejali, uvršča med predhodnike moderne simbolne logike. (18) Zanimivo je pogledati, kaj pravijo o tem prehodu avtorji. Blanch^ ugotavlja, da je prvo stopnjo vzpostave formalne logike dovršil Aristoteles, ko je bil nadomestil konkretne termine s simbolnimi spremenljivkami. Vendar pa so tako pri njem kot pri stoikih, v srednjem veku in pri modernih klasikih logiko še na- prej izjavljali "v naravnem jeziku: v Aristotelovi ali Sekstovi grščini, v Beocijevi ali Occamovi latniščini, v francoščini Ramusa ali Gospodov Port-Royala". Logične funkcije tako niso i- mele utrjene vrednosti. Drugič-, - pravi Blanch^ -, je važno, da gre za "govorjen jezik" (19): zapis je služil zgolj njegovi ohranitvi. V potrditev take teze navaja Blanch^ znano Aristote- lovo definicijo iz začetka "Peri Hermeneia": "Z glasom prene- seni zvoki so simboli stanj duše, zapisane besede pa so simboli za besede, ki jih prenaša zvok" (2o). Tudi vpeljava spremenljivk tako pri Aristotelu ne oporeka izgovoru. Uvedba variabel je si- cer prvi korak formalne logike, sedaj pa je bilo treba omogoči- ti "pretvorbo sklepanja v račun". "Tako je torej treba razumeti besedo jezik v izrazu univer- zalni znankovni /simbolni/ jezik". (21) Res, da gre za jezik: za znakovni sistem, ki ga uravnava določena sintaksa, vendar pa ta ni več odvisna od izgovora. Univerzalnost jezika nasprotuje mnoštvu govorjenih jezikov ter skuša s pomočjo umetne tvorbe dvakrat preseči zmešnjavo babilonskega mita: "Čeprav so navadni jeziki za sklepanje zelo koristni, pa so podvrženi mnogoterim dvoumjem, in jih ne moremo uporabiti za tak račun, pri katerem bi lahko napake v sklepanju razkrili s tvorbo ter s samo zgrad- bo besed, na način jezikovnih napak in barbarizmov." (22) Alge- bra je nudila Leibnizu primer univerzalnega jezika, ki pa je še (18) Glej npr. Blanchl, op. cit., str. 2ol-2o2. (19) op., cit. (20) 16a 3-5, Tricotov fr. prevod. (21) Blanchl, op. cit., str. 2o4. (22) Leibniz: "Philosophische Schriften", Gerhardtova izd., zv. VII., Berlin 189o,* str. 2o5, navedeno po Blanche, op. cit., str. 2o4, op. 1 . 73 vedno omejen na števila: nasprotno mora filozofski jezik izrazi- ti vse ideje. Tako je treba zgraditi vrsto splošne algebre, "abecedo človeških misli", sestavljene ideje pa bi izrazili s simboli in z njihovimi elementi. Takšen načrt predpostavlja en- ciklopediČnost videnja: tega je treba klasificirati in mu prire- diti zapis. Tako je Leibniz povzel dve komplementarni poti: na eni strani se je oprl na matematični model, na drugi pa je ana- liziral naravne jezike, seveda z namero, da bi jih uredil. Z raziskavo naravnih jezikov se je usmeril v izdelavo racionalne slovnice, tako da je reduciral, kar je v slovničnih kategorijah nudilo odpor izvedbi na zapis. Tako pa je povzel ne le po vzoru aritmetičnega simbolizma, ampak se sklicuje še na hieroglife, na kitajsko pisavo, na simbole kemikov in astronomov, - seveda pa je k vsemu dodal strožje pogoje. Na podlagi tako zasnovanega univerzalnega znakovnega jezika (lingua characteristica universalis) je izdelal splošno ali lo- gično algebro, ki naj bi pri vsakršnem spoznanju ali sklepanju nadomestila negotove metode z nezmotljivim (calculus ratiocina- tor). Tako lahko Lebniza štejemo glede izdelave univerzalnega zna- kovnega jezika, sistema grafičnih simbolov, vrste abecede, ki naj omogoči docela racionalen zapis (kot je kasneje povzel izraz Frege): misli za predhodnika moderne simbolne logike, - zaradi načrta calculus ratiocinator pa ga lahko štejemo za predhodnika matematične logike. (23) Teh dveh Leibnizovih prispevkov seveda ne moremo ločiti. Kneale.ja navajata pet njegovih interesnih področij, ki, čeprav so bila časovno različno uvedena (24), tvorijo enotno vozlišče: (23) Blanchl navaja mnenje Bochenskega (op. cit., str. 2o8; glede prejšnjih navedb glej str. 2o4-2o7). (24) Martha in William Kneale: "The development of logic", Oxford at the Clarendon Press, 1975, str. 321. Leibniz se je zgodaj ogrel za tradicionalno logiko ter izdelal očrt ars combi- natoria, šele dokaj pozno pa je jel upati v iždelavo splošne znanosti za metodo. Da gre pri Leibnizu zares za enotno vozliš- če na pogled dokaj različnih interesov, ugotavljata (na naved. mestu) tudi Knealeja: vsakogar od teh interesov je Leibniz delil 74 - naklonjenost tradicionalni logiki (aristoteljanski silo- gistični doktrini), - po,jem ars combinatoria ali splošne teorije razvrščanja, - načrt izdelave idealnega jezika, - načrt enciklopedične razvrstitve védenja, - končno pa je upal v možnost konstrukcije splošne znanosti za metodo. Te elemente smo doslej že srečali, vendar poglejmo način njihovega prepleta. Tako se je Leibniz navduševal nad aristotel- jansko silogistiko, vendar pa se mu ta ni zdela dovolj popolna: njegovemu načrtu idealnega aksiomatskega sistema silogističnih figur po evklidskem vzgledu bi morala pomagati kombinatorična razvrstitev vseh silogizmov s pomočjo univerzalne kriptografije, ki bi zopet odgovarjala "naravnemu" redu. Princip, ki je ob tem v podlago deduktivnemu sistemu, je substitucija ekvivalentnih, - ob tem pa se naslanja na stavčno obli-ko subjekt-predikat, ki je zopet v oporo principu identitete nerazločljivih: k vsakemu subjektivnemu terminu univerzalne trditve nujno sodi eksistenci- alna podlaga. Na taki osnovi izdelan zapis ne bi dopustil refe- rencialno praznih terminov: "izmišljotin, katerih ne razume ni- ti tisti, ki kaj o njih trdi, v takšnih črkah ne bi mogli zapi- sati." (25) Drugače povedano: zadnje štiri navedene točke v zgornji klasifikaciji (ars combinatoria, idealni jezik, varo- vanje v možnost enciklopedične razvrstitve védenja ter v mož- nost izdelave splošne znanosti metode, ki je vsem točkam v pod- lago) že premodificirajo prvo točko, namreč Leibnizovo recepci- jo aristoteljanske silogistike, - aristoteljasnki logiki skuša dati "bolj algebrajsko obliko". (26) Prava znanost za metodo zopet upošteva kombinatoriko simbol- s kakšnim od svojih sodobnikov, "preseneča pa nas poseben na- čin, kako jih je skušal povezati". (25) G-. W . Leibniz: "Mathematische Schriften", Berlin-Halle (Ascher-Schmidt) 1849, zv. I., str. 187. Navedeno po N . Bourba- ki, op. cit., str. 16. (26) N . Bourbaki, op. cit., str. 17. 75 nega zapisa, ki služi čutni zaznavi duha: "Prava metoda noma mo- ra oskrbeti filum Ariadnes, to je določeno čutno in grobo sred- stvo, ki vodi duhž, kot so črte, ki jih zarišemo v geometriji in oblike operacij, ki jih predpišejo začetnikom v aritmetiki. Brez tega naš duh ne bi mogel premeriti dolge poti, ne da bi za- šel na napačno pot." (27) Podobno zasnovo srečamo kasneje pri Fregeju: pojem (Begriff - izraz se navezuje na zor, npr. v pla- tonski tradiciji) rabi materialno podlago zapisa (Schrift). Za- pis mora biti pri Leibnizu seveda koreliran z določeno domeno, s tem na kar se nanaša (ki pa še ni določena strogo zgolj s tem zapisom kot kasneje), tako da ne pride do vrzeli v računu: temu v oporo je zopet (enciklopedična) klasifikacija vedenja. Takšna formalna, na vidni zapis oprta metoda sklepanja, lahko šele da podlago nezmotljivi komunikaciji (ločitvi znanstvene in neznan- stvene komunikacije, ki se opira na dvoumen govorni jezik): "Mislim, da nikoli ne bomo mogli dokončati sporov in utišati sekt, če se ne bomo od zapletenih sklepanj obrnili k enostavnim računom, in od besed z nejasnim in nedoločenim pomenom k strogo določenim znakom. Kajti tako vsak napačen sklep ne bo nič druge- ga kot zmota v računu, v tej vrsti nove pisave izražen sofizem pa ne bo dejansko nič drugega kot jezikovna napaka ali barbari- zem, ki ga bomo s samimi zakoni te filozofske slovnice kaj lah- ko ovrgli. Ko bo tako prišlo do sporov, ne bo nobene potrebe več, da bi med dvema filozofoma prišlo do razprave, prav tako kot je ni treba med dvema računajočima osebama. Kajti dovolj bo, če bomo vzeli v roko pero ali pa se usedli pred računalo, in bomo potem ko bomo po potrebi pozvali prijatelja, eden drugemu dejali: računajmo!" (28) Misel tako pridobi pri Leibnizu čutno podlago zapisa: "Kajti duh potrebuje na nek način čutne niti, da ne bi v labirintu zašel na napačno pot." (29) Tak pa je kas- (27) G. W. Leibniz: "Philosophische Schrifften", izd. C . I. Gerhardt, Berlin 189o, zv. VII., str. 22, naved. po N . Bourbaki, op. cit., str. 16. (28) G. W. Leibniz: "Philosophische Schrifften", izd. C. I. Gerhardt, Berlin 189o, zv. VII., str. 2oo., naved. po Blanche, op. cit., str. 214. (29) G. W. Leibniz: Mathematische Schriften", izd. G. I. 76 neje tudi zasnutek moderne simbolne logike, ki ga poda Frege v svojem pojmovnem zapisu: formalni znanosti je v podlago prevod misli, zora, na materialno potezo zapisa. Leibnizov načrt je bil, da na tej podlagi zgradi formalizi- rani jezik kot čisto znakovno kombinacijo, pri kateri je važno zgolj uveriženje zapisa. "Misel" tako postane drugotna glede na zapis, in teoreme bi lahko konec koncev preprosto oskrbel stroj. (3o) Formalna materialnost zapisa tako postane v Leibnizovem programu, kot smo videli, v nasprotji z Descartesom, prvotna: "Katero je torej sredstvo, ki naj nam zagotovi, da nam ne bo spodrsnilo?... Z eno besedo je treba le argumentirati in forma Prepričan sem, da se je treba držati kakšne stalne formalnosti, da bi povsod razločno sklepali. Manj zgovornosti bi bilo in več gotovosti." (31) Tako je Leibniz postavil obliko sodbe, zapis, pred izdelavo in kot pogoj prave filozofije (nasproti Descarte- su), in to usmeritev bo v osnovi prevzela sodobna logistika. Enostavnost zapisa mora voditi sklepanje v filozofiji, tj. v "metafiziki in etiki" še prej kot v geometriji, saj so tod zmo- te še dosti prej mogoče.(32) Sklepanje s pomočjo znakov zajame stvari in ideje (33), - zapis tako vpelje varčnost: "Sklepati moramo za čimmanjšo ceno, tako da postavimo znake na mesto stva- ri in s tem odstranimo ovire predpostavljanju." Enostavnost for- Gerhardt, Berlin-Halle (Ascher-Schmidt), 1863; naved.po.Blanché op. cit. (30) N . Bourbaki, op. cit., str. 16 (31) G. W . Leibniz: "Philosophische Schriften", zv. Iv., str. 29^-295; naved. po Blanché, op. cit., str. 215. (32)" "Sam menim, da če je lahko za geometre celo koristno, če skrenejo od strogosti, saj se ti zlahka izognejo zmotam, pa moramo v metafiziki in v etiki slediti kar največji strogosti v dokazovanju, saj tod dosti lažje pride do zmot. če pa bi imeli dobro zgrajen znakovni zapis, bi v metafiziki sklepali z enako gotovostjo kot v matematiki." G.W. Leibniz: "Matematische Schri- ften", izd. C.I. Gerhardt, op. cit., zv. IV., str. 451; naved. po Blanche, op. cit., str. 2o6, op. 1. (33) L. Couturat (izd.): "Opuscules et fragments inédits de Leibniz", Paris 19o3; str. 99.; naved. po Blanchi, op. cit., str. 215. 77 malizma, materialne opore predočlivega zapisa postane zagotovi- lo proti zmoti in kot tako temel.j prave filozofije. če pogledamo še ostale poteze Leibnizovega projekta po prej navedeni klasifikaciji Knealov (34), kot nam kažejo povezanost zapisa, to je oblikovne (formalne) osnove, vkolikor je ta pove- zana z moderno koncepcijo znanosti, in če obenem upoštevamo, da to obeležuje omejenost njenega področja in predmeta, vidimo, da so zahteve take: - na novo zasnovana abeceda mora biti dokončna in popolna, zagotovljeno pa mora biti tudi, da so upoštevane vse možne kom- binacije: ta aksiomatski model celote zapisa torej preseže ari- stoteljanski zasnutek silogistike, - oblika prevlada prej še vsebinsko stališče (35)? - predlagani umetni jezik mora omogočiti popolno komunika- cijo, in to je mogoče le, če izrazi enoznačno odslikajo struk- turo sveta (36). To zahtevo lahko izrazimo še drugače: simboli jezika morajo biti prirejeni le enemu zaključenemu omejenemu vesolju, svetu (37), ter morajo biti dokončni (tj. da jih ni mogoče še naprej členiti'), to pa pomeni, da mora biti v tem ve- solju vsaka bit(nost), ki se nanjo nanašajo, ena (38), ter se ne smejo nanašati še na kakšno drugo (kar velja za "naravne" predmete, med katerimi ne moremo najti dveh, ki bi bila identi- čna, umetno proizvedenih predmetov pa ne moremo razlikovati drugače kot le številčno, solo numero, saj so sicer idem) (39). (34) op. cit., str. 321 ff. (35) ibid., str. 326. (36) ibid., str. 327. (37) Svet pomeni Leibnizu aritmetično omejeno zaporedje, oz. celotno, univerzalno zbirko obstoječega (enotnega): "Svet ime- nujem vsakršen niz in vsakršno zbirko vseh obstoječih stvari, tako da ne moremo reči, da obstoji v različnih časih ter na raz- ličnih mestih več svetov. Kajti vse skupaj bi morali šteti za en svet. ali čč hočete, za en Univerz." Obstoječ univerz je torej en (38) "Če povem kar na kratko, mi služi za aksiom ta identi- čna, le po naglasu razlikujoča se trditev: kar ni zares ena bit, tudi ni zares ena bit. Vselej so verjeli v to, da sta en in bit recipročni zadevi." G.W. Leibniz v Pismu Arnauldu z 3o. aprila 1687, navedeno po Andre Robinet: Leibniz, Seghers, Pariš 1968, str. 17. (39) A . Eobinet: op. cit., str. 16. 78 Ob vprašanju veznikov, sinkategorematskih izrazov ipd. je goto- vo čutiti Leibnizovo zavezanost tradicionalni slovnični shemi subjekt-predikat, tako da subjektni termin predikatnega vklju- čuje. Aksiomatsko zasnovo idealnega jezika kaže tudi razliko- vanje med reprezentacijo enostavnih idej s števniki, kompleks- nih idej pa z njih produkti, - uvedba popolnega in omejenega umetnega jezika v njegovi ontološki korelaciji z danim univerzalnim svetom je nadalje po- vezana z enciklopedičnim načrtom sistematične in popolne zbir- ke védenja (4o); - enciklopedični projekt pa je bil zasnova načrtu konstruk- cije splošne znanosti za metodo organizacije védenja v deduktiv- ni sistem, ki bi ga bilo mogoče nazorno razporediti po vzoru Evklidovih Elementov. Z izjemo načela identitete (41) ob tem ne bi bilo aksiomov, ki jih ne bi mogli dokazati. Navedimo aksiom substitutivnosti identičnih, ki prav z njim Leibniz prične enega od očrtov de- duktivnega sistema: "Def. 1. Enaki so ali pa sovpadajo termini, ki jih lahko zamenjamo enega z drugim kadar že hočemo, ne da bi spremenili resničnosti trditve. A = B pomeni, da sta A in B enaka." (42) Ta temeljna, aksiomatska definicija substitutiv- nosti identičnih, ki jo je v zasnovi obdržala še najmodernejša logistika (43), je v najožjo oporo Leibnizovemu načrtu konstruk- cije formalnega in popolnega jezika, ki obvladuje omejen uni- verz; - to pa je tudi smer, ki je napravila Leibniza za pred- hodnika moderne formalne znanosti. Pozorni smo bili le na njej o logično plat. Od Leibniza vse do Pregeja ni bilo logika, ki bi na podoben način segel v temelje odnosa med običajno govorico in umetnim jezikom. Avtorji vidijo Leibnizov prispevek k zgradbi moderne simbolne logike zlasti v odpravi ostanka govorne besede (40) Kneale, op. cit., str. 33o. (41) ibid., str. 332; glej še op. 38 zgoraj. (42) G.W. Leibniz: "Die Philosophischen Schriften", izd. Gerhardt, zv. VII., str. 236; naved. po Kneale, op.cit., str.3^o. (43) Tako vsaj trdi Linsky: "Le problème de la référence", Seuil, Paris 1974. 79 iz zapisa ob njeni nadaljnji nadomestitivi s simbolizmom, ter v vpeljavi aksiomatske, deduktivne zgradbe formalne logike, - formalni zapis dobi prav v tej alternanci (nihanju med običajno govorico in umetnim jezikom) deduktivno obliko, s pomočjo kate- re se lahko postavi kot enkraten. Na Leibnizovo uvedbo lingua characteristica in njegovo zah- tevo po aksiomatski deduktivni zgradbi logične teorije se je oprl Frege. Ves čas je kot Leibniz imel opravka z razmejitvijo formalnega jezika od običajne pogovorne govorice, ter je tako sledil prvi Leibnizovi zahtevi. Drugi zahtevi odgovarja njegova uvedba pojmovnega zapisa kot takega, glavna operacija pa je v tem, da postavi nekaj osnovnih trditev ter jih medsebojno izva- ja. Fregejevega načrta pojmovnega zapisa sicer vsi avtorji ne štejejo za nadaljevanje Leibnizovih projektov (44), pač pa lah- ko trdimo za večino, in ker se tudi fea sam razíame kot nadaljeval- ca Leibnizovega programa, je to v dovolšnje opravičilo naši do- sedanji poti. Fregejev interes je bil najprej v matematiki, od tod pa je skušal z logiko podgraditi matematiko. Opozoriti je treba na dve njegovi glavni inovaciji glede na Leibniza, pa tudi glede na kasnejšo Boolovo algebro: od vse lo- gične tradicije se razlikuje po tem, da opusti shemo subjekt-pre- dikat in jo nadomesti z razlikovanjem funkcije in argumenta kot delov izraza (nespremenljivi del izraza je funkcija, spremen- ljivi pa argument). To je prva poteza, ki razlikuje Fregeja od tradicionalne logike aristoteljanskega tipa, ki je še temeljila na slovnični shemi, če že ne na govornem jeziku. Uvedel je tudi kvantifikatorje in zasnovo resničnostnih tab- lic, v najbolj poznih spisih pa vidijo avtorji - kljub temu, da morajo ugotoviti neuspeh pri odgovoru Russellovemu ugovoru glede (44) Thiel (op. cit., str. 8) navaja Scholzovo mnenje, da Fregeja "k izdelavi logičnega računa ni privedel študij Leibni- za, ampak filozofsko izpraševanje" (Scholz: Mathesis universa- lis, str. 271). Thiel kot večina avtorjev in tudi Frege sam za- govarja povezanost Begriffsschrifta z Leibnizovim programom. 80 nasledka blodnega kroga, ki nastane pri nezadostnem razlikovan- ju med vlogo funkcije in argumenta - že zasnovo metagovorice: v tej se znova povrne razlikovanje med pogovorno govorico in poj- movnim zapisom, ki ga je uvedel Frege. Begriffsschrift je zgolj prva faza Fregejeve izdelave poj- movnega zapisa. Od razlikovanja med obliko in vsebino jezika je njegova pot vodila vse bolj k razliki med dvema funkcijama je- zika: račun in znakovnost. (4-5) Frege uporablja izraza lingua characteristica in calculus ratiocinator, vendar ju za razliko od svojih predhodnikov in so- dobnikov postavlja enega drugemu nasproti. V propozicionalnem in razrednem računu pred Fregejem so v formule prevedeno logiko proučevali z na intuitivno logiko oprtimi argumenti, in Hijen- oort pravi: "Frege pa zgradi logiko kot jezik, ki ni treba, da ga dopolnjuje intuitivno sklepanje. Tako je zelo pozoren na to, da svoj sistem opiše v svela formalnih terminih (govori celo o črkah - o latniskih črkah, gotici, itd. - prej kot o spremen- ljivkah zaradi nepreciznosti slednjega termina)." (4-6) Formalna zasnova logike, ki tvori podlago aksiomatskega si- stema, naj torej odpravi intuicionistično oporo, vendar pa na drugi strani zgradba formalne teorije ni mogoča brez določene osnove, ki jo v aksiomatskem sistemu samem ne moremo izraziti. Ali drugače rečeno: prav s tem, da je podana zasnova strogemu formalnemu izrazu logike, oz. temu, da je postala ta v osnovi izražena kot znanost, da je njena domena omejena, postane prav na ravni formalne znanosti razvidna ločitev formalnega zapisa od običajne govorice. Tisto, kar je bilo prej intuitivno dolo- čeno - dejstvo, da rabi vsak sistem podlago, ki ni izražena v samem sistemu - postane sedaj razvidno izpostavljeno. Ali kot pravi na že navedenem mestu Heijenoort: Frege "se v celoti za- veda, da zahteva vsak sistem pravila, ki jih v sistemu samem ni (4-5) Uvod Clauda Imberta v prevod izbora iz Fregejevih del pod naslovom "Écrits logiques et philosophiques", Seuil, Paris 1971, str. 53. (46) Hijenrootov uvod v angl. izdajo "Begriffsscrift", op. cit., str. 3-4. 81 mogoče izraziti". Tako naletimo na ravni zgradbe sistema logike na vrnitev vprašanja razmejitve dveh jezikov, če naj namreč Frege doseže svoj cilj znanstvene zgradbe logike, mora določeno domeno ome- jiti, ter ne sme izhajati od intuitivnih premis: od tod njegova usmerjenost proti psihologizmu. če je najti psihologizem v intu- itivnem sklepanju, je to zato, ker slednje ne poteka po strogih zakonih zapisa, ampak se mora pri njem v zadnji instanci zapis ravnati po že sprejetih slovničnih in logičnih pravilih. Nekoliko pobliže si velja ogledati razloge vpeljave pojmov- nega zapisa, kot jih navaja Frege v utemeljitev svojega dela. Ob tem se srečamo z mnogimi elementi, ki jih poznamo že iz raz- prave o Leibnizu. Na eni strani preseneča, v kolikšni meri se Fregejeve postavke ujemajo z leibnizovskim programom izdelave enkratnega jezika v obliki zapisa pred izdelavo prave filozofi- je (v nasprotju s kartezijanskim pristopom), in vendar skuša njegova koncepcija še radikalneje opredeliti razlikovalno jedro med govorico in zapisom. Najprej bomo analizirali Fregejevo utemeljitev pojmovnega zapisa v že navedenih prolegomenah z naslovom "0 tem, kako zna- nost upravičuje pojmovni zapis" (4-7), ki so izšla nekaj let po v znanstveni javnosti skoraj neprebranem "Begriffsschriftu" (kot vzrok, da dela niso brali, navajajo najbolj pogosto prav obliko zapisa: videli bomo, da se prav ta ujema s temeljnim na- čelom nazornosti, ki ga Frege navede v opravičilo svoje inova- cije). Nato bomo pogledali tok argumentacije v uvodu v "Begriff- sschrift", ki nam ponuja že nekaj bolj tehničnih nastavkov za vpeljavo znanosti pojmovnega zapisa. Važno je, da pri Fregejevi kritiki govorice upoštevamo, da ne gre za običajno govorico kot tako, ampak prej za aristotel- jansko slovnično shemo stavčne strukture subjekt-predikat, ki jo nadomesti Frege z razlikovanjem funkcija-argument, in razlo- (47) "Ueber die wissenschaftliche Berechtigung einer Be- griffsschrift", gl. op. 17 zgoraj. 82 ži ob tem s pomočjo funkcije celó spremenljivko. (48) Od tod izvira očitek predstavnikom logične tradicije, ter vključno Booleu, ki sicer njegovo logiko že lahko štejemo za iz formul zgrajen jezik (Formelsprache), račun, pri katerem lahko vsako enačbo spremenimo v skladu z že prej izjavljenimi algebraj- skimi zakoni. Frege je najprej pozoren na iz njegove optike ne- gativno ujemanje načel Boolove in Aristotelove logike glede te- gá, da obema manjka teorija kvantifikacije: ne nudita torej eks- istencialnih sodb, pa tudi ne možnosti konstrukcije novih poj- movnih sodb. Drug temeljni Fregejev ugovor meri na nezadostnost razlikovanja med termini in propozicionalnimi izjavami (Boolove "primary and secondary propositions"): po njegovem vsebine pro- pozicij ter njihove medsebojne logične vezi ni mogoče obenem za- pisati. (49) Pojmovni zapis tako paradoksalno ne pričenja s poj- mi ampak s sodbami, saj mora omogočiti neposredno, po aritmeti- čnem vzoru zgrajeno sklepanje s pomočjo simbolov in brez pomoči govorjenega jezika, obenem pa skuša imeti enako moč kot slednji glede tega, da obenem predstavi vse, kar je v sklepanju dano.(5o) (48) "Tedaj ni mogoče, da bi razložili funkcijo s tem, kar imenujemo spremenljivko. Če si hočemo pojasniti, kaj je spremen- ljivka, se moramo pred tem vselej znova vrniti k tistemu, kar smo bili poimenovali funkcijo, in ob tem spoznamo, da spremen- ljivka pravzaprav ni aritmetični predmet." (G. Frege: "Logik in der Mathematik"/pomlad 1914/ v "Schriften zur Logik und Sprach- philosophie", Aus dem Nachlass, Felix Meiner Verlag, Hamburg 1971, str. 147. Original v kurzivu.) (49) Opiramo se na uvod Clauda Imberta v "Écrits logiques et philosophiques", op. cit., str. 22-27. (50) op. cit., str. 25, op. 1., kjer je navedena tudi Frege- jeva izjava "Prava razlika /med Boolovim računom in pojmovnim zapisom/ je, da sem se sam znal izogniti razdelitvi na dva dela, pri katerih je en posvečen razmerju med pojmi (primary proposi- tions) in drugi razmerju med sodbami (secondary propositions). Pri Booleu si dva dela sledita, tako da je en zrcalna slika dru- gega, in prav zavoljo tega med njima ni organske povezave." (Iz: "Nachgelassene Schriften", Hamburg 1969). V članku "0 smotru pojmovnega zapisa" (objavljen v "Jenaische Zeitschrift für Na- turwissenschaft" (16) 1882-1883, prevod po zgoraj naved. fr. izd., str. 74) pravi Grege: "Ena najpomembnejših razlik med mojo in Boolovo koncepcijo - dodal pa bi še Aristotelovo - je, da ne pri- čenjam s pojmi, ampak s sodbami." Logika skratka postane zna- nost na podlagi aritmetičnega vzora. 83 Nasproti celotni tradiciji se Frege prvi po Leibnizu znova eksplicitno in radikalno obrne k raziskovalnemu jedru zgradbe od govorice različnega, novega jezika v obliki zapisa, in prav to vprašanje kot rdeča nit spaja njegov sicer heterogen opus. (51) Fregejevi predhodniki se torej še niso oprli na zapis kot tak, in so tako še zavezani govorici: res je, da so že pred njim vpeljali variable, vendar pa se še drže slovnične stavčne sheme subjekt-predikat, ter so ob taki opori njihovi zapisi še podlož- ni "nepopolnostim govorice". (52) Zgoščeno povedano gre Fregeju za to, da vzpostavi jezik zapi- sa kot univerzalni jezik v nasprotju z zgolj delno močjo izreke v govorici (53): v jeziku formalnega zapisa mora biti mogoče reči vse. (54) Kolikor to ni mogoče, je po Frege ju za zmedo od- govorna (običajna) govorica, in zato mora vzpostava znanosti najprej podvzeti obračun s slednjo. Ogledali so bomo ta zahte- vek, ki ga Frege ves čas ni prenehal '-'zastavijati, ga zapisovati. Njegovo upravičenje pojmovnega zapisa prične prav z vprašanjem po primernem sredstvu znanosti. Če kot znanstveniki ugotovimo, da v znanosti še obstajajo "nesporazumi pri drugih in obenem napake v lastnem mišljenju" (55)> je tega kriva že omenjena "ne- popolnost govorice": sklepanje na njeni podlagi ne more biti (51) 01. Imbert (op. cit.) ugotavlja, da je ta razlika pri Fregeju res bistvena in vseskozi prisotna: "Od uvoda v Begriffs- schrift, pa vse do zadnjih neizdanih osnutkov Frege zagovarja tezo, da mora pojmovni zapis omogočiti misliti neposredno v sim- bolih, ki misel analizirajo in predstavljajo neodvisno od govor- jenega jezika". (52) G.Frege: "Ueber die wissenschaftliche Berechtigung einer Begriffsschrift" v "Funktion, Begriff, Bedeutung", op.cit., str. 91. (53) Elcanati pokaže v navedenem članku dvojni preobrat, ki ga je v logistični tradiciji doživela nekonsistentnost jezika: najprej je univerzalnost lastnost logičnega, kasneje pa običaj- nega jezika: - končno se je izkazalo, da slednjega ne moremo meriti z merili formalnega sistema, njegovi stavki niso propozi- cije. (54) Že Wittgenstein iz obdobja "Tractatusa" pokaže, da vsega v jeziku ni mogoče predstaviti: ta meja zadeva logično for- mo, obliko, (cf. Elcanati, op. cit., str. 78o). (55) G . Frege: "Ueber die wissenschaftliche Berechtigung einer Begriffsschaft", op. cit., str. 91. 84 enoznačno, saj ne velja enako za vse njene dele. Zavoljo možno- sti denotativnega dvoumja govorica mišljenju ne zadošča: to za- hteva enoznačne opore, opore ki jo je mogoče poljubno ponoviti ob sklepanju. "Mišljenje" zahteva vodila "čutnih znakov", čut- nost pa z določeno zvijačnostjo zapisa (56) najprej sam zapis da naposodo misli, ki se tako znajde v položaju, da "uporablja čutno", da bi se rešila njegove prisile. Misli so znaki enako pomembni kot je bila za navigacijo zamisel uporabe vetra z na- menom, da bi pluli vetru nasproti." (57) Vendar pa ne gre za nadvlado misli, ki bi zgolj upravljala zapis v svoje namene, ampak gre v zadnji konsekvenci za zvijačnost zapisa: ko je mi- sel iztrgala iz brezna dvoumja oporo, pa čeprav še tako tanko oporo zapisa, znanosti ne pusti nihati kot ničejanskemu vrvo- hodcu, ki je bil izgubil Oporo kot tako, - prometejsko opehar- jena prepusti misel prednost orodju zapisa, ki ga je bila iz svojih rok zaupala znanosti. Frege zato nadaljuje s pohvalo znakom: "Zato naj znakov nihče ne omalovažuje! Mnogo je odvisno od tega, če jih namenu primerno izberemo. Njihova vrednost ni nič manjša zato, če nam jih po daljši vaji ni več treba proiz- vesti, če nam ni treba več govoriti naglas, da bi mislili. Kaj- ti temu navkljub mislimo v besedah, če pa ne v besedah, pa v matematičnih ali drugačnih znakih. Brez znakov hi se tudi le stežka vzdignili k pojmovnemu mišljenju." Prepoznali smo Lie- bnizov temeljni argument: zapis, Čutna podlaga misli, pridobi pred to mislijo samo določeno prednost. Pohvala znakov kot elementov zapisa tod ni naključna. Njih materialna opora namreč šele omogoči pojmovnost z možnostjo Ponovljivosti» ki je obenem klasifikacija, uvrščanje v razrede na podlagi skupne poteze, ki jo zopet materialižira znak kot osnovna celica zapisa. Zapis je tako pogoj pojmovnosti in ne (56) Parafriziramo hegeljanski princip zvijačnosti uma, po katerem služi čutno povnanjanje njegovemu popotenju. Če je taka primerjava sploh možna, lahko trdimo, da pripade pri Fregeju dominanta zapisu. (57) G. Frege: "Ueber die wissenschaftliche Berechtigung einer Begriffsschrift", op. cit., str. 92. 85 obratno. "Ko namreč tako prisodimo isti znak različnim, vendar podobnim stvarem, namreč ne opišemo več posamične stvari, am- pak tisto stvarem skupno, pojem. Tega pa dobimo šele tako, da ga opišemo. Kajti ker pojem sam po sebi ni nazoren, rabi na- zornega predstavnika /anschaulichen Vertreters/, da bi se lahko za nas pojavil. Tako nam čutno odpre svet tistega, kar se čutom izmika." (57) Zapis pa ne le da pojmovnost uvaja, ampak enaka operacija, ki uvede subsumpcijo različnega pod isto, ponovljivo in v sis- temu določeno potezo, tudi zagotavlja mišljenje (sklepanje) kot tako, ga zavaruje pred možnostjo zmote, ki je že v samem opiran- ju mišljenja na govorico, če je prva celica zapisa podlaga go- tovosti pojma kot prvega mnoštva elementa misli, pa je na drugi strani tudi zagotovilo celote misli, zagotovi enoznačno mejo sistema, v katerem so posamični elementi pregledno povezani: od tod prednost zora in na-zornega pred foničnim pri Fregeju. Govorica predstavlja nevarnost za mišljenje in sklepanje, če jo vzamemo za izhodišče, znanosti ni mogoče zgraditi: v njej ni mogoče enoznačno določiti niti prve celice, pojma (manjka možnost enoznačne ponovljivosti enostavne poteze, ki je temu lahko v podlago), od tod pa tudi ne celotne domene, pojmovnega sistema in relacij med pojmi. Govorica skratka ne omogoča eno- značnega mišljenja in sklepanja: "Govorica pa se izkaže za po- manjkljivo, ko gre za to, da obvarujemo mišljenje pred zmoto. Ne ustreza že prvi zahtevi, ki ji jo v tem smislu postavimo, namreč zahtevi po enoznačnosti." (57) Ob tem moramo pogledati Fregejev argument, s katerim skuša določiti prvotno celico, na podlagi katere se odloča usoda eno- značnosti ali dvoumja celotne zgradbe: če namreč v sistemu pri- pustimo le en sam element, ki ne bi ustrezal oz. bi bil protislo- ven z zahtevo pojmovne (enoznačne) določitve - da lahko s pomo- čjo ponovljive poteze en sam znak predstavi mnoštvo lastnosti - bo kasneje spodrsnilo sistemu v celoti, ko bo ta skušal zadosti- ti zahtevi po znanstvenosti. Zato je Frege najbolj pozoren na najmanjše, male razlike: "Najnevarnejši so primeri, pri katerih 86 se pomeni besed, le malo razlikujejo, rahla in vendar ne brezpo- membna nihanja." (57) Frege navaja prav primer, pri katerem ena sama poteza - beseda - ne opiše enoznačno. Če npr. rečemo "konj", smo besedo uporabili za označenje mnoštva konjev, in tedaj pod razred "konj" subsumiramo različne individué, ki jih združuje enotujoča poteza, s pomočjo katere pripoznamo njihovo pripadnost določenemu razredu, namreč pojmu "konj". Vendar pa - in tod je razlika, zaradi katere nazorna govorica ni pripravna za enozna- čno določitev in sklepanje - lahko z isto besedo označimo tudi le enega samega konja. Prvi primer ponazarja stavek "Konj je ra- stlinojeda žival", drug primer pa ponazarja indikativ "Tole je konj", izrečen ob priložnosti, ko pač pokažemo na enega samega konja (in ga tako izoliramo od njegove razredne pripadnosti, npr. od črede, v kateri se skupaj z ostalimi konji pravkar pase). Frege skuša na podlagi tega primera povedati naslednje: govori- ca sicer lahko služi npr. Namenu sporazumevanja, ki ni bistven za znanstveno teorijo, ko pa gre za slednjo, bi postopali napa- čno, če bi v skladu z aristoteljansko tradicijo gradili sistem sklepanja na podlagi govorice, tako da bi spremenljivke izvaja- li iz njene, stavčne strukture. Če struktura prvotnega jedra ni enoznačna in tako ne moremo enoznačno omejiti obsega pojma, nam bo kot že rečeno kasneje spodrsnilo tudi pri zgradbi celote for- malnega sistema sklepanja. Natančna omejenost prvotnega izhodišča, razmejitev jedra, na katerem nadalje gradimo sistem, je važna, saj pride sicer do dvoumij, ki nasprotujejo vzpostavi znanosti. Intuitivnost je vse- lej zavezana neformalni zgradbi govorice, ki nam naloži svoje, s sistemom v neskladje in spor prihajajoče predpostavke in izho- dišča, kot nekaj samoumevnega. Tudi Evklid, ki je vzpostavil os- nove aksiomatiki, tako večkrat molče predpostavi v svojih doka- zih določene osnovne trditve, posledica je, da tisto, kar se najprej kaže kot intuitivno sprejemljivo,.kasneje lahko naspro- tuje zvezanosti sklepanja. Glavni Fregejev ugovor proti (aristoteljanskemu) izhajanju od strukture govorice za zgradbo znanosti je prav, da govorica 87 ni podložna formalni pravilnosti, ter zato na njeni podlagi ne moremo zgraditi logike kot znanosti (ki je njen pogoj omejena in dobro urejena domena) o pravilno oblikovanem sklepanju. Go- vorica, pravi Frege, se ne ravna po logičnih zakonih: v ta na- men se raje oprimimo zapisa: "Govorice logični zakoni ne obvla- dujejo na tak način, da bi sledenje slovnici že skrivalo formal- no pravilnost gibanja misli. Oblike, v katerih izražamo sklepan- je, so tako mnogovrstne, tako razpuščene in raztegljive, da se kaj zlahka neopazno izmuznejo predpostavke, ki jih pozneje pre- nesemo pri naštevanju nujnih pogojev .za veljavnost sklepa." (58) Na govorico oprta misel zato za znanost ni primerna; - čeprav se intuitivno zdi, da so določena izhodišča zavezana misli, pa se izkažejo za posledice govornih navad. Do nesporazuma ne bi moglo priti, če bi tvorila govorica omejeno domeno, ki bi bila v podlago uvrstitve oblik sklepanja. Govorica pa zgradbo znanosti pravzaprav šele negativno omogoča, - če že lahko na njeni osnovi izvedemo logične zakone, se celo- ta izvajanja, zgradba logične teorije, izkaže v nasprotju s pre- tenzijo znanstvenosti, ki zahteva enoznačnost sklepanja in sis- tema (zopet kritika aristoteljanske logike, ki je gradila na slovnični in ne le formalni stavčni strukturi); "V govorici pa prav ne najdemo strogo omejenega kroga oblik sklepanja, tako da na podlagi oblike govorice ne moremo razliko- vati postopka, ki poteka brez vrzeli od preskakovanja vmesnih členov. Rečemo lahko celo, da prvega postop- ka v govorici skoraj ne moremo zaslediti, da nasprotuje občutku za govorico, ker bi bil povezan z neznosno dolgoveznostjo. Govo- rica logična razmerja skoraj vselej zgolj nakaže, jih prepusti ugibanju, in jih pravzaprav ne izrazi." (58) Govorica nudi odpor na-zornosti, preglednosti sistema skle- panja, kar seveda ni argument proti vsakdanji uporabi in celo pesniški uporabi govorice, pač pa vsekakor proti uporabi govori- ce v podlago znanstvenega sistema. Če malce zaostrimo: izraz (58) ibid., str. 93- 88 "znanstvena govorica" je pravzaprav pleonazem, saj bi njena vnaprejšnja danost pomenila, da znanosti ne bi bilo treba gra- diti iz preprostega razloga, ker bi ta (implicitno) že obsta- jala.(59) Fregejevi argumenti v korist zapisa so nadalje tile: - zapis se zelo približa brez-časnosti, saj za udejanjenje ne rabi fonične materije, ki je vselej najprej zavezana diahro- nemu, na časovni niz navezanemu redu ("Že kar se tiče trajanja ima zapisana beseda prednost pred izgovorjeno" (58); - zapis omogoča preglednost precejšnjega odseka sklepanja, ter se tako dosti bolj od govorice približuje idealu enotnega sinhronega obvladanja celotne poti sklepanja; - zapis omogoča verifikacijo, preverjanje poti sklepanja, kar je seveda zopet povezano s preglednostjo ("Določen miselni niz lahko večkrat pregledamo, ne da bi se nam bilo treba bati spremembe, in tako temeljiteje preverimo veljavnost njegovega sklepanja" (58), verificiramo ga lahko zaradi njegovih lastno- sti vztrajnosti in enoznačne ponovijivosti. Pri tej predhodni pohvali zapisa v nasprotju z govorico pa Fregejev dokončni smoter ni prevzem vsakršne pisave: zapis be- sed moramo ločiti od posameznega zapisa. (6o) Ce nudi, kot smo videli, govorica logični obliki (formi) odpor, lahko pri pisavi, ki ima za podlago zapis besed, foničnih zvez, logična pravila (59) Gabriel C . v svojem uvodu v Fregejeve "Schriften zur Lo- gik un Sprachphilosophie" (op. cit., str. XIII.) navaja tri vr- ste govoric, ki jih zasledimo pri Fregeju: 1. govorica, kot jo uporabljamo (Gebrauchssprache), 2. znanstvena govorica (Wissens- chaftssp'rache), J. pesniška govorica (Dichtungssprache). Da je bila Fregeju znanstvenost govorice takorekoč ekvivalentna znano- sti sami, kaže naslednja avtorjeva navedba (op. cit.): "Prav ta- ko bomo namesto 'znanstvene govorice' (Wissenschaftssprache) prevzelu Fregejevo okrajšavo 'znanost' (Wissenschaft)". (60) Na to dejstvo izrecno opozori Claude Imbert ob svojem prevodu obravnavanega Fregejevega sestavka v "Ecrits logiques et philospohoques" (op. cit., str. 65, op.l): "Frege postavi nas- proti besedni pisavi (Wortschrift), ki se ravna po naravnem iz- govoru, pojmovno pisavo (Begriffsschrift) ali pojmovni zapis. Slednja je simbolni jezik, ki si prizadeva odslikati pojmovne vse- bine, ne da bi upoštevala porazdeljevanje naravnega jezika." 89 to obliko uvedejo le od zunaj: "Logična pravila so pri tem kot vodilo /Richtschnur/ zunanje priložena, saj ni v bistvu besed- nega zapisa samega nikakršnega zadostnega poroštva." (58) Sled- nji argument je, kot smo opazili, zopet usmerjen proti tradici- ji, vkolikor je ta izvajala iz slovnične strukture ne le spre- menljivke, ampak tudi zveze v sklepanju. "V življenju kot tudi v znanosti" se sicer lahko iz težav, ki nastopijo pri takšni po- dlagi nekako izmotamo, tako da uporabimo "mnogovrstna sredstva preverjanja"5 - pred zmotami nas lahko obvarujeta "izkustvo, prostorski zor" (61). Sama na osnovi zapisa govora izvedena lo- gična pravila pa nam pri tem niso v veliko pomoč. Drugače rečeno meri Fregejev očitek na predstavnike aristoteljanske, pa tudi leibnizovske logike, saj po njegovem ti niso zadostili osnovne- mu zahtevku konstrukcije znanosti, ko jim je bila vselej znova v napoto matematizirana osnova nekonsistentne govorice, ki že sama nudi vpeljavi pogojev znanosti odpor, ter tako pravzaprav niso omogočili formalizacije. Zlasti morajo na podlagi besedne pisave zgrajeni sistemi odpovedati ob "drobnih razlikah v pome- nu določene besede" (61), ki jih je izoliral Frege (pozneje se pri njem pojavi pojavi vprašanje kvantifikacije sinonimnih izra- zov, izrecno na začetku spisa o pomenu in referenci (62), ki rav no uvaja osnovno jedro take "drobne razlike"). Ko smo znanost sklepanja zgradili na osnovi besedne pisave, nam naknadno doda- janje logičnih pravil ni več v veliko pomoč pri odpravi posledic dvoumja govorice:"Proti temu nas logična pravila le slabo varuje jo, kot kažejo primeri na takšnih področjih, na katerih prično odpovedovati sredstva preizkusa. Ta pravila tudi velikih filozo- fov niso obvarovala pred zmotami, in prav tako niso vselej reši- (61) "Ueber die wissenschaftliche Berechtigimg einer Be- griff sschrift" , op. cit., str. 94. (62) Sinonimna izraza Večernica in Danica se ujemata refer- cionalno (Bedeutung), ne pa po pomenu. Frege tod na ravni deno- tacije reši enoznacnost, ki jo je prej zahteval v pojmovnem za- pisu. Glej njegov "Ueber Sinn und Bedeutung" v "Funktion, Be- griff, Bedeutung", op. cit., str. 41. 90 la zmote višje matematike - saj so glede na vsebino pogosto ostala zunanja." (61) Če uporabimo primero, lahko rečemo, da je Fregejeva inovaci- ja povezana z nekakšno različico fenomenološke maksime povratka k stvarem, pri tem pa naj bi odpravili za zgradbo formalne zna- nosti nefunkcionalno posredništvo govorice. V verigi misel-zapis -govorica-stvar naj bi odpadel člen govorice, posledica pa je, da zapis tedaj neposredno odslikuje stvarsko strukturo sveta, in ker je na drugi strani povezan neposredno z mislijo, pridobi v vlogo funkcionalnega posredništva, takega torej, ki ga znanost lahko s polno pravico vzame kot svoje orodje in podlago. Če sku- šamo izdelati na podlagi strukture govorice oz. zapisa, ki odsli- kuje besedno in ne toliko stvarsko strukturo sveta formalno znano- st, nam to zaradi slabe, torej nekonsistentne univerzalnosti go- vorice ne bo uspelo. Če omogoči pDsredstvo zapisa enoznačno in popolno ureditev sveta in misli ter njunega razmerja, pa na go- vorico navezanemu zapisu zavoljo "neevklidskih" lastnosti (63) "mehkosti in spremenljivosti jezika, ki je sicer na drugi strani pogoj možnosti njegovega razvoja in mnogostrane pripravnosti"(61), kaj takega ne more uspeti. Govorica je po Fregeju, kot smo deja- li lahko sicer pripravna za neznanstvene namene, ne pa za znan- stveno uporabo. Navedeni argument: je zopet usmerjen proti na slovnično stru- kturo oprti logični tradiciji. Kakšen pa je ob tem pravzaprav temeljni Fregejev ugovor? Voljna govorica pojmovnosti ne more bi- ti enoznačno v oporo, saj ne ustreza namenu pojmovnega zaobse- žanja, .ne tvori enoznačnega in omejenega vesolja, ter ne more omejiti razreda s takimi lastnostmi v podlago osnovne poteze mi- sli. Na tem mestu nas preseneti primerjava s pojmom kot zaobse- ženjem (64): pojmovni zapis lahko beremo tudi kot "zapis, ki zao- bseže" (npr. določeno domeno): "Begriffsschrift". In Frege po sicer prilagojeni, od stoikov dalje znani metafori roke, ki jo 63) Lahko bi tudi dejali: topoloških. 64) Podobno vlogo ima "Begriff" tudi v hegeljanski tradici- ji. 91 je po Ciceronovi navedbi v "Prvih analitikah" sprva uporabil Zenon (65) kot razlago znanosti in še prej spoznanja: (65) Citat, ki sledi, navajamo po J.-A.Miller:"Theorie de lalangue", Ornicar? 1, Le graphe, Paris, januar 1975, str. 22. Benson Mates v klasičnem pregledu "Stoic logic", University of Califonia Press, Berkeley, Los Angeles, London 1973 (zlasti za- radi tematske omejitve) navedenega odlomka v "Appendix A" ne na- vaja, kot tudi ne termina v slovarčku pod naslovom "Appendix B". Pač pa nas bo zanimal znan podatek, naveden na 7- str. Matesovega dela, da je "'Zenon posvetil dosti misli in ener- gije predlaganim reformam govorice". V članku o tem jeziku naj- demo takoj za Zenonovo metaforo iz te izvedeno navezavo na Leib- niza in Fregeja, ki jo tod navajamo, saj nam citat lepo predo- či nit problematike razmerja med govorico in zapisom v zahodni filozofiji. Avtor navaja: - da ne pozna kakšnega primernejšega simbola za znanost kot je Zenonova stisnjena pest, ter da je za- seženje realnega način, kako gospodarjev govor izrazi smisel spoznanja, - da temu zaseženju prekriža račune jezik sam, in pravi: "Leibniz, ki filozofije nikoli ni dojel drugače kot uslužne gospodarjem, je bil logik, in je bil priznan za predhodnika na- tematizacije logike zato, ker se je bil posvetil nalogi zagospo- dovanja nad jezikom. /In kako Leibniz to pove? Prav tako pravi, kot bo dejal Frege: jezik ni popoln. In dejstvo je, da nam je- zik dovoli govoriti ne da bi kaj povedali, in da v njem izreče- mo dosti takega kar ne vemo, oziroma več ali manj od tega kar vemo./ To dejstvo pušča pred vsakršno izjavo odprto vprašanje, mar je misel ali pa zgolj dozdevek misli. Reči je treba, da je to dejstvo pripisati ločitvi slovnice in logike. Če bi lahko prvo zvedli na drugo, ne bi več mogli reči nepravilnega, vsaj ne da bi se to videlo, in ne da bi tega slišali. /To so sanje filozofov. Ta jezik si Leibniz umišlja v mnogih tekstih, in ga v svojem drobnem spisu 'Predgovor k splošni, znanosti' imenuje 'jezik, ki bi zaprl usta nevednežem'. Mar ne bo tega načrta prev- zela logistika? Namreč načrta, da se bo, če v tem umetnem jezi- ku preformuliramo v določenem naravnem jeziku izjavljene lastno- sti, nepravilno pripoznalo za to kar je, ne-smisel pa bo izpuh- tel, in ga tudi ne bo več mogoče formulirati./ Eno je gotovo: daleč od tega, da bi umetni jezik preprečil govoriti ne da bi kaj povedali, sam ne počne nič drugega. Ob tem celo postavi na kocko svojo čast. / Problem je v tem, da Leibniz veruje ne le v to, da lahko ta jezik zapišemo - kar je res - ampak tudi, da ga lahko izgovorimo, ter da lahko služi za komunikacijo, da bo na- domestil naravne jezike. Prav to pa ni dokazano. / Tod lahko od- premo vprašanje, ki bi bilo pripravno za predmet natečaja kak- šne akademije : mar lahko govorimo jezik, ki bi se njegova slov- nica ujela z logiko? (...) Leibnizovska zamisel jezika je dovr- šena. Formalni jeziki realno obstajajo. Vendar pa danes vsakdo ve, da jih.ne moremo govoriti, da so zgolj pisave. Jezik, ki je o njem sanjal Leibniz, 'brez sozvočij in dvoumja', jezik, v ka- 92 "Z izjemo vedočega o tem nihče ničesar ne ve, Zenon pa je to pokazal s pomočjo giba. Pokazala je svojo roko in stegnil prste. To je predstavljanje, visum, je dejal. Nato je prste malo upognil. To je soglasje, assensus. Ko je roko nato scela zaprl in pokazal pest, je razglasil, da je to razumevanje, comprehen- sio. Zato mu je dal ime katalepse, ki ga pred njim niso uporab- ljali. Potlej pa je levo roko približal desni ter svojo pest krepko in tesno stisnil. Dejal je, da je to znanost, scientia, ki je ne obvlada nihče razen vedca." To staro metaforo roke, ki ponazarja znanost kot trden za- seg, zajetje, sedaj Frege (66) uporabi za ilustracijo razmerja med nezajemljivo običajno govorico ter med natančnostjo, ven- dar okornejšo umetno govorico, ki pa lahko zato služi za eno- značno zajetje v domeni znanosti: slednja lahko enoznačno zaja- me celoto in ravno celoto določene domene, ter lahko omogoči do- ločitev medsebojnih razmerij elementov v tej domeni (67): "Go- vorico lahko glede na to primerjamo z roko, ki nam ne zadošča navkljub njeni zmožnosti, da se prilagodi najrazličnejšim nalo- terem je vse, kar je jasno rečeno, povedano na gravem mestu, je- zik iz 'De Arte Combinatoria', je jezik brez možnega izjavljal- ča. To ^e govor brez besed." Končno avtor navaja razlog neuspeha dvatisočletnega, kot feniks iz pepela starih teorij vselej znova vzniklega projekta zaobseženj a jezika: "...ni katalepse jezika, ni zagospodavanja jeziku. Zakaj? Ker v jeziku ni dveh rek, ki bi si bili podobni. V razsežnosti jezika lahko brez pridržka uporabimo leibnizovsko načelo nerazložljivih. V jeziku ni dveh zvokov, dveh besed, dveh stavkov, ki bi ju lahko razločili solo numero." (op. cit., str. 23, 25) (66} Zagotovila, da bi Frege poznal Ciceronovo navedbo Zeno- nove metafore, sicer ni, lahko pa predpostavljamo, da jo je pre- vzel - in seveda preoblikoval - po Leibnizu. Podobno vlogo raz- mejitve med pred-znanstvenostjo govorice in znanstvenostjo umet- nega jezika, zapisa, ima metafora o mikroskopu in očesu iz za- četka uvoda v Pojmovni zapis - ob tem pa gre nedvomno za znano Leibnizovo metaforo. (67) Znanstvena roka kot orodje lahko pridobi lastnost orod- nosti (v tej zvezi bi bilo zanimivo pogledati Heideggrove ter- mine iz sklopa tehnika in "Gestella"; ravno zato, ker nič ne občuti, ni podvržena ugodju, želji in zahtevi, je skratka kot da bi bila ločena od subjekta in kot da bi bila zgolj orodje nje- gove misli (ob tem velja opozoriti na od subjekta ločene ude v 93 gam. Ustvarjamo si umetne roke, orodja za različne namene, ki delajo tako natančno kot roka tega ni možna. In kaj to natan- čnost omogoči? Otrplost, nespremenljivost delov, ki stori nji- hova pomanjkljivost roko tako mnogovrstno pripravno. Tako tudi besedna govorica ne zadošča. Potrebujemo celoto znakov, ki je iz nje izgnana vsakršna večznačnost, ki se njena stroga logična oblika ne pusti izmakniti vsebini." Zadnji del argumenta kaže na aksiomatsko zasnovo, ki zahteva celoto sistema zapisa in nje- govo enoznačnost, končno pa je v podmnožici celote enoznačno, pojmovno določena tudi vsebina. Ta zahteva je predpogoj vsake zgradbe znanstveno oblikovanega sistema: ravno omejitev omogoča njegov začetek. Na takšno aksiomatsko zgradbo je sicer prisega- la sicer že logika pred Fregejem, vendar pa ji ta očita, da je matematizirano sprejela kot podlago slovnično strukturo govori- ce, ki jo je naredila za predznanstveno. Od Fregeja naprej zna- nstvenost po definiciji prične, ko se te znebimo, in ko uvedemo od slovnične strukture neodvisno formalno zgradbo zapisa. Tudi naslednji Fregejev argument meri na izbiro znakov zapi- sa. Mar so pripravnejši s-lušni ali vidni znaki? Slušni, ki so povezani z govorico, gotove ne: lahko so sicer povezani z no- tranjimi znaki, ne pa s čisto mislijo. Pri njih zasledimo dolo- čeno barvitost, a ta je "brez pomena za strogost izvajanja pri sklepanju" (61). Navidezna pripravnost slušnih znakov zaradi njihove bližine umu je pravzaprav njihova pomanjkljivost zaradi njihove hkratne bližine telesnim pogojem uma: Fregejeva kritika tod meri na "psihologizem", ki izhaja iz določenih lastnosti go- vornega. Vse drugače pa je po Fregeju z vidnim, pravzaprav poda poh- katastrofi Schreberjevega paranoičnega, zgolj miselnega vesolja) tudi običajna govorica vsebuje vtisk subjektivne želje in zato ni primerna za, znanost, ne more biti v podlago ali tvoriti kon- sistentne celote: na tej domeni ob-staja (ek-sistira) subjekt. (Vendar se spomnimo na klinični primer histerične mrtvoudnosti: roka je v tem primeru sicer neuporabna za prožno dojemanje ugod- ja, vendar pa analiza pokaže, da je šele tako zares Čisti pred- met subjektivne želje). Naslednji citat je iz Fregejevega "Ue- ber die wissenschaftliche Berechtigung einer Begriffsschrift", str. 94. 94 hvalo na-zornega, imaginarnega in njegovih atributov (68). Vid- no, zapisano, oz. zapisani vidni znaki, ki imajo največjo pred- nost glede tega, da omogočajo strožjo omejitev: tudi tisto, je z njihovo pomočjo ostreje, jasneje izraženo. Zapisani znaki so "strogo omejeni in razločno porazlikovani" (69). Ta njihova la- stnost jim v nasprotju z govornimi znaki odmerja večkratno pred- nost. Najprej poglejmo osnovno celico zapisanega znaka: v nas- protju z govorom, ki se nikoli ne more docela otresti določene večznačnosti, saj ga obvladujejo lastnosti homonimnosti, sino- nimnosti, tako da se ne opiše enoznačne domene, je zapisan znak že sam po sebi grafično, nazorno omejen kot enota. Če pa dodamo že znano določbo, da se zapisan znak kot tak ne ravna po zapisu govora, lahko strožje določimo tudi referencialno relacijo. "Strogost pri sklepanju (...) lahko dosežemo le, če se znak na- naša /'bedeutet': se referira/ neposredno na stvar." (69) Tako postane zapisan znak primeren izražanju misli, vkolikor se ta enoznačno nanaša na prav tako enoznačen razred v realnosti, in tega določa prav skupna poteza, ki jo izraža znak. Znak torej v tem primeru ponazarja enotujočo potezo kot posredništvo med mi- slijo in stvarjo samo. Od zapisa posamičnih znakov, ki je njih vsak -tako en sam, pa vodi nadaljnja pot k zapisu znakovnih re- lacij, ki zopet brez odvečnih meandrov, ki bi sodili, če bi se oprli na zapis govornih znakov, začrtajo njihova uveriženja kot miselne poti sklepanja. Prednost zapisanega v nasprotju z govornimi znaki je hkrati v že prej (str. 22) omenjenemu približku brez-časnosti, v "več- ji trajnosti in nespremenljivosti". Zapis pa pravzaprav misli ne odslikuje, ampak je njegovo posredništvo obenem imperativ, najstvo pojma: v nasprotju z "nenehnim tokom našega dejanskega (68) Zasnova logistike oporeka, - kar je na tem mestu še zlasti jasno' izraženo -, prvenstvu foničnega pred grafičnim, ki ga v zgodovini filozofije išče Derrida (glej npr. začetek nje- gove "Gramatologije"). Fregejevo pohvalo imaginarnemu lahko sa- mi zopet le pohvalimo, saj ne gre toliko za obliko kot za pote- zo, materialnost zapisa. (69) "Ueher die wissenschaftliche Berechtigung einer Begriff- sschrift" op. cit., str. 95* 95 gibanja misli" je zapis vzor pojma, "podoben je pojmu, kakršen naj bi ta bil". (69) Zapis nam omogoči hkratno prisotnost mnoge- ga, tako da lahko obravnavamo posamične odseke, vendar obenem ne izgubimo pregleda nad celoto. Ob tem je zanimiv - kakor ga lahko poimenujemo - argument dimenzij. Gre za tole: na površini z dvema dimenzijama, ki nan- jo pišemo ("auf der zweifach ausgedehnten Schreibfläche"), iapr. na listu papirja, lahko z odnosi lege znakov zapisa ("die Lagen- verhältnisse der Schriftzeichen") dosti ustrezneje kot je to mo- goče v enodimenzionalni razsežnosti časa ("einfach ausgedehnte Zeit") izrazimo odnose notranjih relacij misli, brez težave pa lahko tudi preverjamo, se vrnemo k določenemu odseku, ki se nam je nanj ravno usmerila pozornost. "Dejansko tudi enostavno ni- zanje nikakor ne odgovarja mnogovrstnosti logičnih razmerij, s katerimi so med seboj povezane misli". (69) Zapis pravzaprav uvede eksaktno mišljenje, ali drugače pove- dano, "dopolni enostranosti (...) naravnega mišljenja", ki sle- di besedni govorici, če naj se odločimo za vrsto znakov, ki naj tvorijo podlago znanosti, so to znaki zapisa, "ki mora biti scela različen od vseh besednih govoric (Wortsprachen)" (7o). Zapis, ki se ravna po besedah, ne more ustrezati. Prege je tako v korist nefonetičnega zapisa radikaliziral leibnizovski program univerzalne, delno tudi na podlagi abstrak- cije in primerjave naravnih jezikov zgrajene govorice. Obenem pa na isti mah nadaljuje in radikalizira tudi program formaliza- cije , zvedbe slovničnih na logične oblike, ki ga je nadaljevala moderna logistika. Zdaj je treba Pregeju le še izbire konkretne pisave, da bi materializiral projekt svojega zapisa. Po doslej navedenih raz- logih je jasno, da pisava, ki se ravna po izgovoru, ne more za- doščati: kot smo že dejali, gre za nefunkcionalno posredništvo, ki neustrezno dvakratno lomi usmerjenost misli, kar na drugi strani tudi zamegli preglednost razmerij med mislimi. Govorica (7o) ibid., podčrtujemo sami. 96 elementi zapisa,ki so oprti na besedni, oz. slovnični stavčni izraz, onemogočajo neposredno posredovanje znaka med mislijo in stvarskostjo. Gre za morda najosnovnejšo Fregejevo zahtevo, ki jo je kasneje razvil tudi kot razlikovanje med referencialno in smiselno sestavino izraza v svojem članku o smislu in refe- renci. Na tisto, na kar je tam merilo vprašanje na ravni govori- ce, je tod odgovoril s pisavo, "ki neposredno, brez posredovan- ja zvoka izrazi stvar" (71) na ravni izbire pojmovnega zapisa. Kot primer zapisa, ki ne le odgovarja temu pogoju, ampak tudi že drugim prej omenjenim, navaja Frege "aritmetični jezik v for- mulah" (72), prav tak že obstoječi pojmovni zapis. "Aritmetični jezik v formulah" ima še posebej prednosti krat- kosti ("vsebino enostavne sodbe lahko spravimo v eno vrstico"), prednost, da lahko napišemo vsebine eno pod drugo po zaporedju njihovega sledenja. Če iz dveh vsebin sledi tretja, jo od njiju ločimo z vodoravno črto, ki jo preberemo kot "torej". Tako, pra- vi Frege, uporabimo v namen preglednosti dvodimenzionalnost po- vršine, na katero pišemo. Izpeljava je ob tem enoznačna: ob po- novitvi nas morajo iste danosti izhodišč privesti k enakemu re- zultatu. Vse to so prednosti "aritmetičnega jezika v formulah", ki pa na drugi strani pri njem manjkajo izrazi za logične vez- nike, in zato pravzaprav ne zasluži v polnem pomenu besede ime- na pojmovni zapis. Zahtevi po izrazu vsebine je tod zadoščeno, manjka pa celota zapisa logičnih oblik. "Ravno obratno je pri načinu opisa logičnih odnosov, kot ga poznamo od Leibniza, ki so ga v novejšem času prevzeli Boole, R . Graman, St. Jevons, E . Schroder in drugi. Tod sicer imamo (čeprav ne popolne) logične oblike, manjka pa vsebina." (71) če skušamo postaviti na mesto enostavnih črk izraze vsebin, pride do dvoumja: tak zapis torej zopet ni primeren za pojmovni zapis. Pojmovni zapis mora združiti obe alternativi: izraziti mora logične oblike IN vsebine: ¡Logične odnose mora izraziti enostav- (71) op. cit., str. 96. (72) ibid., podčrtujemo sami; op. cit., str. 97• 97 no, tako da so številčno omejeni na nujno, ter da jih je mogoče brez težav in z gotovostjo obvladati. Te oblike morajo biti pri- pravne za to, da jih kar najtesneje povežemo z ysebino. Pri tem moramo stremeti po takšni kratkosti, da lahko za preglednost predstavitve dobro izkoristimo dvodimenzionalnost površine, na katero pišemo." (72) Ob tem pa so glede vrstnega reda konstruk- cije splošne forme-oblike zapisa važnejše od vsebinskega pomena. Frege je vzel za osnovo matematični jezik v formulah in ga "dopolnil z znaki za logična razmerja": upošteval je hkratnost oblike in vsebine. Logična razmerja so enoznačna, se vseskozi ponavljajo, zna- ke za posebne vsebine pa lahko izberemo tako, da jih je mogoče uporabiti v okviru pojmovnega zapisa. Ta zapis - pravi Frege - sem najprej izdelal za področje matematike, lahko pa ga upora- bimo tudi na drugih področjih. Na koncu lahko povzamemo sežeto formulacijo bistva pojmovnega zapisa: "na-zorna predstavitev miselnih oblik". (72) Če še enkrat povzamemo najvažnejše poteze Fregejeve predsta- vitve pojmovnega zapisa glede vprašanja osnov formalnih znanosti, vidimo, da se je vprašanje konstrukcije znanosti v precejšnji meri izenačilo z vprašanjem možnosti konstrukcije zapisa, ki ob formalnih lastnostih vendar omogoči vstavo poljubne miselne vse- bine. Kasneje bomo videli, da so se pri tem razmerju pojavile nepričakovane težave. Zapis mora biti neposredna vez med misli- jo in stvarsko strukturo sveta, kajti šele tako je omogočena enoznačna omejitev domene, ki je predpogoj vzpostave znanosti. Pri tem mora na-zornost, preglednost zapisa odpraviti fonični in slovnični strukturi zavezano obliko pisave, ki zaradi nemožno- sti odprave dvoumja ne zadosti vzpostavi enoznačne oblike, pa tudi ne pozneje vzpostavi formalne znanosti kot take. šele eno- značno logično ogrodje omogoči eksaktno, natančno operiranje s spremenljivkami, ki izražajo vsebine, ter povežejo formalno zna- nost z njeno realno podlago: kot bomo videli, pa realnost tod ne more brez vtiska nemožnega. Od analize spisa, ki opravičuje pojmovni zapis ne le kot oro- 98 d je, ampak kot pogoj same znanosti, se bomo še enkrat vrnili k vprašanju temeljnega raziskovalnega .jedra med zapisom in govo- rico pri Pregeju, kot ga (le za spoznanje bolj tehnično razlo- ženega) zasledimo v predgovoru v "Begriffsschrift" sam, Ta gib nam bo ob enem omogočil vnovičen pregled povezave zamisli poj- movnega zapisa s tradicijo. Predgovor prične neposredno z vprašanjem po znanstveni res- nici, ki jo določi kot aproksimacijo, približek k gotovosti, eksaktnosti, ob vzporedni povezavi posamičnih resnic z verigo sklepanj. To nam omogoči pregled poti, ki z njo do določene pro- pozicije, in hkrati pregled njene utemeljitve. Najzaneslivejši dokaz dobimo s pomočjo logike, ki so ji v podlago najsplošnejši zakoni, ti pa zopet določajo celoto spoznanja. Frege podaja razdelitev resnic, ki jih je treba upravičiti, na 1 . resnice, ki jih lahko dokažemo le s pomočjo logike ter 2 . resnice, ki jim mora biti v podlago izkustvo. Po Sedaj že zna- nem načelu med obemi vrstami resnic ne more biti protislovja, saj mora logična struktura misli odslikati izkustveno strukturo, in kot smo videli, je za to nalogo potrebno ustrezno, neposred- no posredništvo zapisa med obema na pogled nezdružljivima pod- ročjema: ta na hitro opisana korelacija nam bi lahko intuitivno podala osnovo formalne znanosti. Bistveno vprašanje ni več po dominanti misli oz. izkustva, ampak pripade prednost njuni relaciji, ki jo materializira za- pis. Ta obenem obe domeni ureja: na področju misli zapiše le nujne odnose v sklepanju, obenem pa omogoči vstavo izbranih vse- bin v tako vzpostavljeno ogrodje. "Klasifikaciji je torej v podlago najboljša metoda preizku- sa" (73), znanost se opre na zapis verig sklepanja, ter ne na neposredni odnos misli in izkustva brez posredništva zapisa: po- sredništvo zapisa mora ob-stajati, torej mora biti neopazno, a S i l i "Begriffsshcrift, a formula language, modeled upon that 2 L l l ^ r ^ V ^ p u r e thought." v Jean vai Heijenoort :"From Frege to Godel", op. cit., str. 5. 99 bistveno prisotno pri urejanju obeh domen. Le tako pa ju je prav- zaprav šele mogoče korelirati: sicer bi na strani verig sklepan- ja imeli logično shemo, ki se ne bi opirala na stvari same, ki bi neopazno prenašala breme naključne slovnične strukture - ob taki osnovi pa tudi izkustva, sveta ne bi mogli klasificirati, in oba pola bi povezoval psihologizem. Kot model v takem smislu posredniškega zapisa je vzel Frege aritmetiko. (7^) Najprej je skušal določiti pojem števila, da bi aritmetično zaporedje logično utemeljil, ga izrazil v obliki logičnega sklepanja. (75) Aritmetično zaporedje je torej kot tako, zlasti zaradi pomanjkanja logičnih veznikov, še vedno pri- puščalo intuicijo. Zgraditi je treba kot protiutež tako strog sistem sklepanja, ki ne bi pripustil opiranja na intuicionisti- čne predpostavke, "v verigi sklepanja ne moremo dopustiti vrze- li". (73) Ko je tako skušal sistem aritmetike izpopolniti s stro- gostjo logičnega izvajanja, pa je prišlo do težave zaradi orodja, zaradi logike, kakršna je bila Pregeju pač na razpolago. Težave pri uvajanju popolnega sistema, torej prav aplikacija logike pri izpopolnitvi aritmetičnega modela, so pokazale, da tradicionalna logika vrzeli še dopušča, saj je sledila stavčnemu sklepanju na osnovi naravnega modela govorice. Prav zato, pravi Prege, sem potem ko sem skušal izvesti verigo sklepanja brez vrzeli, zadel na vrzelno strukturo govorice, "neustreznost govorice je posta- la ovira" (76), zlasti pa je to jelo bosti v oči ob kompleksnejši izdelavi strukture sistema. Prav neustreznost govorice - na eni strani neustreznost aritmetičnega zapisa, ki še pripusti intui- tivne vrzeli, na drugi strani pa neustreznost na strukturo go- (74) "Aritmetika je bila izhodišče miselnega niza, ki me je vodil k mojemu pojmovnemu zapisu. In prav zato sem ga skušal najprej uporabiti pri tej znanosti, ter sem želel postreči z bolj podrobno analizo pojmov aritmetike ter z globljo utemeljit- vijo njenih teoremov." (op. cit., str. 8.). (75) Prege je svojo "logično-matematično raziskavo o pojmu števila" objavil po Begriffsschriftu: "Grundlagen der Arithme- tik", 1884. Zanimivo je pripomniti, da zaporedje celih števil tam - kot se je kasneje pokazalo za stavcno strukturo funkcija -argument - utemelji vrzel, ničla. (76) "Begriffsschrift", op. cit., str. 6 . 100 vorica oprte sheme sklepanja v tradicionalni logiki - je Pre- geja vodila k uvedbi novega pojmovnega zapisa, ki bo v podlago novi logični strukturi brez vrzeli, uporabljeni na določenem, aritmetičnem zapisu. Že zavoljo uvedbe takšnega zapisa, ki ustreza zahtevam izdelave formalne znanosti, tako da dano slov- nično strukturo nadomestimo z logično shemo strukture izraza, lahko Pregeja štejemo za predhodnika poznejše usmeritve formalne logike v prevedljivost. Mislimo zlasti na Russellov program, ki je hotel vselej, z izjemo določenih posebnih primerov, razbrati logično propozicionalno strukturo stavkov: vrzeli določene govo- rice oz. zapisa dopolnimo z anticipacijo logične strukture. V določenem odseku sklepanja je Prege tako pozoren zgolj na pojmovno vsebino (begriffliche Inhalt), torej na formo, obliko sklepanja. Ker pravi Prege, da je prav ta točka bistvena za ra- zumevanje njegove nove govorice v formulah, in da je prispevala tudi k imenu pojmovnega zapisa (Begriffsschrift) (76), si bomo na kratko ogledali njegovo argumentacijo. (77) Prične z zavračanjem razlikovanja med subjektom in predika- tom v sodbah. "V običajni govorici ima mesto subjekta v besednem nizu odlikovano mesto", ta in še druge posebnosti običajne govo- rice pa so posledica pravil v običajni dispoziciji komunikativ- ne sheme, "medsebojnega vpliva med govorcem in poslušalcem". Prege seveda ostro loči to shemo od svojega jezika v formulah, vendar bi lahko danes rekli, da na tem mestu vseeno anticipira pragmatično smer v sodobni semantiki. če npr. vzamemo razliko med aktivno in pasivno obliko, ter se tako oziramo na slovnično strukturo stavka, ne moremo reči, da je vsebina stavkov vselej identična vsaj glede na učinek pri sogovorniku. Vsebine takih sodb lahko po Pregeju razlikujemo na dva načina: v določeni kom- binaciji imata lahko npr. aktivna in pasivna različica stavka iste posledice, ali pa tudi ne. Semantične posledice pa lahko, vkolikor gre za različici istega stavka, zanemarimo, ter se u- smerimo na tisti del vsebine, ki ostane vseskozi enak, na "poj- (77) op. cit., & 3, str. 12-13. 101 movno vsebino. Le ta pa je pri našem zapisu pomembna". Z usme- ritvijo na zgolj formalno vsebino je dana temeljna podlaga kon- strukcije konsistentnemu sistemu sklepanja, ta pa je zopet opr- ta na jezik v formulah, ki izraža pojmovno vsebino sodb in zgolj to, tisto, kar pride v poštev pri sklepanju: "pri določeni sodbi upoštevam le, kar vpliva na možne posledice. Vse, kar je nujno pri pravilnem sklepanju, je v popolnosti izraženo, kar pa ni nujno, nasploh ni naznačeno: nič ni prepuščeno ugibanju". Takim zahtevam odgovarja matematični jezik, pri katerem ne moremo ra- zlikovati kategorij kot sta subjekt in predikat. če hočemo to razdelitev že upoštevati, lahko rečemo, da zasede v pojmovnem zapisu mesto subjekta celota tradicionalnega S-P stavka, mesto skupnega predikata vseh možnih sodb pa zasede znak , ki ga sodobna logistika (za razliko od drugih konkretnih rešitev Fre- gejevega pojmovnega zapisa) še uporablja: vodoravna črta, ki je en sestavni del tega znaka, je pri tem vsebinska črta, in le naznači, da so znaki, ki slede, kombinirani v celoto, navpična trdilna črta pa opozarja, da gre za trditev; - njuno kombinaci- jo oz. splošni predikat lahko izrazimo kot "je dejstvo" ter ga napišemo pred vsebino, celotni stavek., ki pa v njem na ta način postane za pojmovni zapis indiferentna stavčna struktura S-P. Namesto razlike med subjektom in predikatom vpelje Frege razlikovanje med funkcijo - "konstantna sestavina, ki predstav- lja celoto relacij", je del, ki ga ne moremo spremeniti - ter argumentom - "znak, ki ga obravnavamo kot nadomestijivega z drugimi". (&9) Tako pridemo do za v znanstvene namene primernejšega zapisa, ki je najprej izdelan za posebno posamično, seveda zaprto, do- meno aritmetike, obenem pa ponuja možnost razširitve. Glede na Leibnizov, preveč univerzalen načrt "calculus rationator" tako dobimo omejen, vendar centralen model, ki že sam po sebi omogo- či napredek znanosti (le z majhnimi spremembami ga lahko npr. razširimo na geometrijo): "Zdi se mi, da pomeni že samo odkrit- je zapisa napredek v logiki" (78). (78) op. cit., str. 7. 102 Pojmovni zapis prične na patikularnem področju, tako da omo- goči pregled nad celoto določene domene, kasneje pa ga lahko razširimo še na druga področja. Frege uporabi leibnizovsko pri- mero razlikovanja med očesom in mikroskopom: v običajnem živ- ljenju je oko pripravne j še od mikroskopa, ki pa ga v znanstvene namene presega. Vodilo Fregeju kot predhodniku sodobne logike je bilo obvla- danje govorice, na tej podlagi pa izdelava znanosti. Pričel je s trditvijo, da je treba "zlomiti prevlado besede nad človeškim duhom, tako da razkrijemo napačna načela, ki se često pojavijo ob uporabi govorice in zadevajo razmerja med pojmi, ter misel rešimo tistega, s čimer jo obremenjujejo že sami izrazi običaj- ne govorice" (78). Njegovo delo je sicer ostalo precej časa neopaženo, skoraj brez neposrednega vpliva, dokler ga niso povzeli ravno najbolj zaslužni, ki so mu sledili. (79) Osnovno jedro razlikovanja med govorico in zapisom pa je ostalo ne toliko rešeno, ampak načeto vprašanje, ki se v različnih oblikah ni nehalo vračati. Omogo- čilo je začetek moderne formalne znanosti. (79) Med filozofi Russell in Wittgenstein. 103 Rado Rîha POJMOVANJE ZGODOVINE NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI V HISTORIČNI EPISTE- MOLOGIJI Eden izmed priljubljenih argumentov proti Althusserjevi in- terpretaciji Marxa je topos o njeni reflektirani nezgodovinsko- sti, o njenem - kot zazveni ta očitek pri teoretiku, ki se skli- cuje na tradicijo t.im. Hegel-marksizma^-znanstvenem in zato ro- ii liko nevarnejšem "napadu na zgodovino (Schmidt 1978 , 15): žrtev tega napada bi torej bila "v zadnji instanci odločilna tema" Mar- xovega in Engelsovega mišljenja, hkrati z njo pa tudi "spoznav- noteoretska problematika subjektivnosti", ki jo Marxova "znanost zgodovine" odpira (36). Tako argument kot tudi njegova raznotera podporna gesla so več kot dovolj znani, lahko bi celo rekli, da pripadajo danes že teoretski zgodovini - nič manj pa ni "zgodovinska" tudi njegova notranja logika. Še več, zdi se celo, da njegovega dometa ni to- liko iskati v ustreznem zajetju predmeta, na katerega meri, mar- več vse prej v tej njegovi "notranji zgodovinskosti, to se pravi, v tistem premiku, ki ga doživi v svoji doslednji izpeljavi. Učin- ke te izpeljave lahko tako zasledimo tudi v Schmidtovi "konkreti- zaciji" lastne kritike Althusserja: v njegovi premestitvi teži- šča pri razporeditvi domnevnih Althusserjevih predhodnikov - od Lévi-Straussa k Bachelardu. Kar torej kritičnemu argumentu nekolikanj zamaje začetno pre- pričljivost, je ravno njegovo argumentiranje: z izpostavljanjem 1 Tu se opiramo na Schmidtov spoprijem z Althusserjem v tek- stih "Der strukturalistische Angriff auf die Geschichte", v: "Beiträge zur' marxistischen Erkenntnistheorie, hrsg. von A . Schmidt", Frankfurt/M 1969« in "Geschichte und Struktur", Fran- kfurt/M, Berlin, Wien 1978^. 2 Bachelard, L'Activité rationaliste de la physique contem- poraine, 1951, cit. po Fichant 1973* 15o. 105 specifičnega epistemološkega ozadja Althusserjevega koncepta teo^ retske prakse (Bachelard, Cavaill&s, Canguilhem), mora namreč kritika opredeliti tudi pomen Bachelardovih izjav o "izredni dialektični občutljivosti, ki je značilna za zgodovino znanosti... o znanstvenemu mišljenju lastni historični dialek- tiki (Bachelard 1971, 189, 198). Izpostavlja se torej neprijetnemu teoretskemu dejstvu, da je ta ne-pozitivistično in anti-evolucionistično zastavljena smer francoske epistemologije, kot pravi Schmidt sam, "znanstveno-zgo- 2 dovinsko utemeljena spoznavna teorija" (Schmidt 1978", lo9), dru- gače rečeno, da sloni Bachelardov "moderni racionalizem" (tudi) na novi interpretaciji zgodovine znanosti (predvsem fizike in ke- mije) in na novem konceptu zgodovine znanosti kot discipline. Na kratko, da epistemološko podvzetje gradi na osvoboditvi in teo- retski utemeljitvi konstitutivne zgodovinskosti racionalnega spo- znanja naravoslovnih znanosti. Skratka, prej ali slej se mora kritika spoprijeti z vsemi ti- stimi razsežnostmi epistemologije, ki jih razkriva, denimo, Ba- chelardovo izpeljevanje, da raziskovalnih teženj in načel, izha- jajočih iz Mendeljejeve organizacije kemičnih substanc - pred- nost zakona pred dejstvom, red substanc kot red racionalnosti - sicer ni težko pojasniti z določenimi funkcijami kantovske filo- zofije: "vadimo se v tem, da v realnem ne mislimo drugega kot to, kar s smo položili vanj" (Bachelard, 1971, 77). Vendar pa je prava, četudi neprimerno težja naloga epistemo- logi je, da pokaže, "kako se bo to kantovstvo substance, komajda se je umestilo v sodobni kemiji, dialektiziralo" (78) - pri čemer je "dialektizacija funkcij kantovstva" za Bachelarda neločljivo povezana s spodbijanjem tistih naziranj, ki (kemične) substance pojmujejo kot nedosegljive in v toliko iracionalne "na- sebnosti": "...funkcija aktivnega materializma je..., da prepreči vse tisto, kar bi bilo mogoče v njegovi materiji, v njegovih predmetih, kvi lificirati kot iracionalno. Kemija, močna zaradi svojih racio- nalnih apriorijev, nam daje substance brez akcidenc in razbre- 106 menjuje vsako snov od iracionalnosti njenih izvorov" (118), oziroma, v navezavi na mikrofiziko: "...zdi se nam, da je mikrofizika nenadoma ponudila sintezo ne- gativnega pojma 'stvari na sebi' in pozitivnega pojma 'noumeno- na'". Vse to daje domnevi, da je opravil Bachelard na področju re- fleksije naravoslovnih znanosti to, kar je opravila Heglova kri- 3 tika Kanta na področju filozofije , značaj podmene, ki se ji ana- liza epistemologije ne more izogniti - Schmidtovo kritiko pa je obarvalo z novim tonom priznavanja "upravičenega jedra struktura- listično načete problematike zgodovine" (Schmidt 1978 , 137). Znotraj sicer v celoti nesprejemljivega pojmovanja zgodovinskega procesa nasploh identificira Schmidt neko delno področje spreje- mljivega v "posebnih vprašanjih zgodovine teorije, ki jih odpirajo althu- sserjanci" (16). Problematika zgodovine znanosti, nastajanja znanstvenih teorij in teoremov, njihovega medsebojnega učinkovanja, vprašanja pre- oblikovanja predznanstvenih pojmov v znanstvene koncepte itn., pa je teoretsko sprejemljiva, kolikor strukturalistični poskusi rešitve teh problemov, po Schmidtu, pravzaprav niso novi, saj je njihov sprejemljivi aspekt in njihovo anticipacijo najti ravno pri avtorjih, ki jih obtužujejo filozof sko-zgod.ovinske špekula- cije - pri Comtu, Heglu in Marxu (121). Drugače rečeno, kar ve epistemološka in althusserjanska teo- rizacija zgodovine znanosti povedati, denimo, o problemu identi- tete in neide«titete "sistematičnega" in "kronološkega" sosled- ja kategorij, o razmerju logičnega in historičnega, bi ne bilo drugega kot to, kar je mogoče o tej problematiki, seveda brez strukturalističnih pretiravanj, prebrati pri Marxu in Heglu. Stru- kturalna zgodovina znanosti - to se pravi, če omenimo nekaj nje- nih osnovnih postavk, interes za "aktualno učinkovanje zgodovine različnih znanosti v sodobni znanstveni kulturi", torej koncept "konstruirane", r.ekurentne zgodovine, zavračanje načela kontinu- 3 Cf. P. Guery, L'epistlmologie, v: Noireay, A (Ed): Dictio- naire du savoir moderne: La Philosophie, Paris 1969. 107 iranega, evolucijskega napredovanja znanosti in zagovarjanje pre- loma v razvoju moderne znanosti, diskontinuitete kot "transformi- v hi- rajoče sinteze" - tako zastavljena strukturalna zgodovina znano- sti v svojih konsekvencah "ni nezdružljiva z dialektiko" (l2o), navsezadnje se, po Schmidtu, tako "konstruktivni" aspekt metode Marxovega Kapitala kot tudi njemu ekvivalentna epistemološka pro- blematika "konstruirane" zgodovine znanosti srečujeta na "mate- rialistično razloženih tleh Hegla" (16). Podrobnejši prikaz Schmidtovega izvajanja nas tu ne zanima. Vendar pa bomo našo obravnavo oprli na tiste podmene, ki jih Schmidtova razglabljanja ponujajo na robu svoje poglavitne pole- mične namere. Gre, najprej, za predpostavko o povezanosti epistemoloških teorij Bachelarda in Cavaillesa ter zgodovin znanosti Koyr£a in Canguilhema z Althusserjevim raziskovanjem znanstvenega značaja Marxovega Kapitala. Srečanje marksizma in epistemologije je nam- reč tisti teoretski dogodek, ki je skorajda že prislovično "ne- razumljivost" načina pisanja in mišljenja francoskih epistemolo- gov "uredil" tako, da so postala njihova dela dostopna tudi ne- -francoskim miselnim tradicijam. Hkrati pa je to srečanje, kar je za nas še pomembnejše, privedlo tudi do izoblikovanja teoret- 4 Schmidtova pavšalna ocena, da "strukturalistični avtorji" absolutizirajo diskontinuiteto in ne poznajo dialektičnega nače- la "vozlovnice merskih razmerij", tj. skokovite spremembe kvali- tete pri kvantitativnem spreminjanju (Schmidt 1978 , 119 ff.), temelji na empiričnem »«poznavanju Bachelarda. Bachelardov kon- cept epistemološkega akta kot zgodovinske sinteze priznava tako konstitutivnost tipajočih in negotovih začetnih znanstvenih vpra- šanj za "formo novega" (l2o) kot tudi nezvedljivost "nove kvali- tete" na predhodne forme in na njihovo postopno nastajanje in spreminjanje. Valovna mehanika je, kot piše Bachelard, sicer zgo- dovinska sinteza misli Nevrtona in Presnela, "toda tu nastane pa- radoks. Naredili bi hudo napako, ko bi mislili, da je bila ta zgodovinska sinteza historično pripravljena, ko bi dejali, v skla du z načinom^izražanja, ki ga uporabljajo zgodovinarji... da je to odkritje 'ležalo v zraku . Dejansko je Fresnelova fizikalna optika docela izrinila Newtonovo, ko je Louis de Broglie predla- gal novo znanost, povezujočo določene Newtonove teze s tezami Presnela, da bi raziskal vedenje delcev, ki ne pripadajo ne New- tonovi ne Presnelovi znanosti" (Bachelard 1971, 96;. Enak posluh za, če že hočemo, dialektične zakone, bomo našli na 108 skih nastavkov, ki lahko produktivno posežejo v aktualno marksi- stično razpravo o različnih vidikih problematike znanosti. In drugič, Schmidtova dela nas nehote, vendar upravičeno o- pozarjajo, da ohranja Althusserjeva teorija prav v nemarksisti- čni tradiciji epistemologije in zgodovine znanosti (kot discipli- ne) v sebi neki element "heglovske dediščine Marxa", opozarjajo nas torej na to, da bi bilo treba epistemološko tvorbo pojmov na- vezati na materialistično razloženo heglovsko refleksijo. Preden navedemo zdaj nekatere izmed postavk Bachelardove epi- stemologije, na katero se tu omejujemo, še naslednjo pojasnilo: na izbrani splošni ravni našega prikaza nam navedki iz Bachelarda nastopajo samo kot "sredstva" in ne kot zgotovljeni miselni re- zultati, samo kot "ideje" in ne kot znanstvena "fakta", katerim bi njihov faktični značaj podeljevala že izoblikovana "racional- no koncipirana mreža"^ o statusu in pomenu Bachelardove epistemo- logi je. Drugače rečeno, če sicer ne moremo zanikati določenega eklekticizma pri našem navajanju, ga vsaj deloma upravičujemo s samim Bachelardom: "Od filozofov bomo zahtevali pravico, da se poslužujemo filozof- skih elementov, odtrganih od sistemov, v katerih so nastali... če eklekticizem smotrov neupravičeno kali vse sisteme, pa se zdi, da bi moral v filozofiji naravoslovja biti dovoljen ekle- kticizem sredstev" (Bachelard 1971, podčrtal RR. Oglejmo si torej nekaj epistemološko odprtih filozofskih g vprašanj, tako kot jih je mogoče povzeti iz Bachelarda in iz tek- stov, ki njegovo podvzetje komentirajo in verificirajo. Najprej: kako je mogoča filozofija, ki v tej ali oni triumfi- rajoči zfianosti ne bi videla le potrdila ali ilustracije lastnih predstav, vedno znova zvajajoč variantnost znanstvenega mišljenja na tisti splošni "konsenz" filozofske analize znanosti - na trd- nekem povsem drugem področju epistemološkega zanimanja^ cf. G. Canguilhem, "Le normal et le pathologique", Paris 1972 . 5 K Bachelardovemu razumevanju odnosa teorija - dejstvo cf. Bachelard 1971, 23 ff. 6 Bachelarda navajamo po G. Bachelard, Ëpistémologie, zbirki Bachelardovih besedil, ki jo je izdal D. Lecourt. Zbirka vsebuje 88 odlomkov iz več kot 16 knjig in člankov Bachelarda, pri čemer je Lecourtu uspelo, da ji je dal značaj samostojnega teksta. 109 no ¿jedro apriornega "minimalnega racionalizma"? Ne jedro, ki ravno v svoji minimalnosti velja za vsako, sedanje in prihodnje izkustvo, tvorijo pa ga iz redukcije raznovrstnosti pridobljeni logični principi ter logični argument Jaz = Jaz, zagotavljajoč resnico cogita (cf. I06). "Z drugimi besedami, filozof zahteva od znanosti samo primere, da bi dokazal harmonično aktivnost duhovne funkcije, prisoja pa si sposobnost, da brez znanosti, pred znanostjo, analizira to harmonično aktivnost... Radi bi le pripomnili, da gre za jedro brez cepitve jedra, za jedro, ki se ne more množiti. Bolj pre- prosto, redukcijski proces ne more dati programa, ki bi zadoš- čal za filozofsko preiskavo spoznanja..." (lo7). Kako je torej mogoča filozofija naravoslovja kot "raztrese- na", "razdeljena" filozofija, kot "...filozofija epistemološke nadrobnosti, znanstvena diferenci- alna filozofija, ki bi tvorila nasprotek integralni filozofiji filozofov" (21/22), ki pa bi hkrati bila več kot golo ponavljanje, čeprav nujno ne- adekvatno ponavljanje znanstvenih izjav? Dalje, kakšen smisel ima sploh govoriti o tem, da sodi znan- stveno mišljenje med filozofsko najraznovrstnejše zvrsti mišljen- ja, kakšen smisel ima sploh zahtevati nekakšno "diferencialno filozofijo", ki naj sledi v njenih načelih in v njenih predmetih nenehno"rektificirati" znanosti - če je s pojmom "rektifikacije" pri Bachelardu, grobo vzeto, zapopaden proces znanstvenega napre- dovanja, katerega cilj in merilo sta v sami poti napredovanja? Če torej naravoslovno in matematično vedenje nima več nikakršne- ga merila/meje zunaj sebe - ne v kaki "neposredni danosti" ne v- njej korelativnem identičnem človeškem duhu, ampak si daje zna- nost merilo 'na sami sebi': "Znanost nosi v svoji univerzalnosti enkratno znamenje svojega nastopa" (Fichant 1973, 167). Kaj je torej treba razumeti s filozofijo, ki jo, po Bachelar- du, "zasluži znanost", če vemo, da to ne more biti več niti fi- lozofija filozofov niti spontana, "nočna" filozofija znanstveni- kov, njihova počezna bilanca splošnih izsledkov znanstvenega mi- šljenja? "Ne bi se smeli prepustiti prevari: hoteti znanosti dati filozo- 110 fijo, 'ki jo zasluži'j ne pomeni, da hočemo obnoviti filozofi- jo v njeno lastno korist, enako kot ne gomeni, da bi se hotel kak oboževalec naravoslovja le-temu spostljivo prikloniti ob spominskem slavju ene njihovih 'revolucij'" (Lecourt 1972, 26). In iz uvodnega dela Lecourtove knjige "Pour une critique de 1'Ipistlmologie" lahko nazadnje potegnemo še sklepno vprašanje, tisto, ki vsebuje takorekoč nit vse prejšnjih: kako bi morala biti strukturirana filozofska refleksija, da bi lahko zapopadla "temeljno tezo" bachelardovske tradicije epistemologije - da nam- reč ni možna "znanost o znanosti"? Ustrezno filozofsko "zapopa- sti" nemožnost "znanosti o znanosti" bi pri tem pomenilo toliko kot izogniti se dvema tradicionalnima filozofskima čerema, ki ju zakriva ta v sebi podvojeni izraz. "Znanost o znanosti" je namreč lahko razumljena v pomenu me- ta-znanosti: kot teorija, katere predmet je Znanost, se pravi, specializirane, vsakokratnim predmetnim področjem adekvatne po- samične znanosti, dojete kot deli enotnega znanstvenega načrta, "predstava predmeta kot svetovnega vrta, zgrajenega po načrtu, ki se zrcali v vsakokratnem načrtu različnih znanosti, ki ga takorekoč preiskujejo" (Pichant/Pecheux 197^, 32), postopek takšne teorije Znanosti pa je racionalna rekonstrukci- ja racionalnosti, ki samih "kriterijev racionalnosti", "krite- rijev smisla" znanstvene pojasnitve, na kratko ,"pogojev adekvat- nosti" ne more "adekvatno" razložiti. Ali pa je pri izrazu "znanost o znanosti" poudarjen "krog te podvojitve v refleksivnosti, postulirani v nase nanašajočem se pojmu" (Lecourt 1972, 9), tako da dobimo teorijsko tvorbo, ki sama postavlja načela, ki jo apostavljajo, ter, strogo vzeto, ne more več ločiti med seboj in svojim predmetom - kar se izteče v raznovrstne inačice razpustitve problema specifičnosti in avto- nomnosti znanstvene spoznavne produkcije v široki pahljači pro- blematike "samorefleksivne kompetence" - po neki precej razžir- jeni maniri naj bi temu modelu najbolj ustrezala Heglova filo- 7 zofija'. 7 Gre za maniro, ki je skupna tako "anti-heglovcu" Lecourtu kot "heglovcu" Habermasu: m Vsa navedena vprašanja dovolj dobro vpeljujejo tisto, v če- mer vidimo tu osnovni zastavek Bachelardove epistemologije. Re- čeno v nekem prvem približku: kar ločuje Bachelarda od tistih diskurzov, s katerimi ga druži njihov predmet - znanost - in nji hov smoter - osvoboditi znanost od protipravne filozofske uzur- pacije ter ji povrniti njeno najlegitimnejšo lastnino, njo samo - je namreč razdelava spoznanja, da to "filozofsko samozvanstvo" ni nekaj naključnega, "pojmu znanosti", znanstvenosti vnanjega, ampak je na nek specifičen način, ki ga Bachelard nenehno razisk je, vpisano v samo bistvo možnosti tega pojma. In ločuje ga to, da razdelavo te vpisanosti filozofske refleksije v produkcijo znanstvenih pojmov ne jemlje niti kot "utemeljevanje" niti kot "upravičevanje" znanstvene prakse, pač pa skuša v epistemologiji v "diferencialni filozofiji naravoslovja" konceptualizirati neko za samo znanstveno prakso konstitutivno "samozavedanje" naravosi nih znanosti. Znanstvene izjave o raziskovalnih predmetih podvoj je njej sami netransparentna, za nazaj v obliki "epistemoloških ovir" razberljiva zavest o mestu izjavljanja - "epistemološkem aktu" kot specifičenmu "samozavedanju" naravoslovja, ki s svojo nezvedljivo naknadnostjo in neprozornostjo spodbija možnost sle- hernega samoutemeljevanja znanosti, slehernega usredinjanja znan stvenega spoznanja v takšnem ali drugačnem enotnem, samoprozor- nem subjektu Znanosti. Znanstvena praksa s tem za Bachelarda ne pripada več hierar- hično-klasifikatoričnemu, razumsko-formalnemu redu, ki sam rabi umno utemeljitev, marveč je hkrati področje "dialektičnega uma", področje delovanja mehanizmov samo-refleksije. Skratka, če raz- lika filozofija/znanost tradicionalno sovpade z zarezo čutnost, "S Heglom nastane usodni nesporazum,, da je zahteva, ki jo postav lja umna refleksija proti abstraktnemu razumskemu mišljenju, en ka uzurpaciji pravic samostojne znanosti s strani filozofije^ k slej ko prej' nastopa kot univerzalna znanost" (Habermas 1973 35 f•)5 "/Heglova/ Logika predstavlja torej pojem znanosti, ali, še bolj Heglova knjiga vsebuje "upravičenje", "fundament" pojma znanost Skratka, Heglova Znanost logike je filozofska znanost, resnica znanosti, znanost znanosti" (Lecourt 1972, 12). 112 razum, vs. um, tedaj Bachelard to zarezo premesti tako, da pove- že um z razumom in znanost, rezultat te povezave, odreže od rav- g ni čutnosti oz. vsakdanjega izkustva . Edino v okviru te premestitve zareze se je zato mogoče pri- bližati dejanskemu dometu Bachelardove postavke o središču "znan- stvene aktivnosti moderne fizikalne znanosti" kot mestu, kjer učinkuje in se manifestira povezava "apliciranega racionalizma in tehničnega materializma...spoznava- joči duh je določen po preciznem predmetu svojega spoznanja, v zameno pa on sam z večjo preciznostjo določa lastno izkustvo" (Bachelard 1971, 114). Polje fizike je tako miselno polje "filozofije z dvojnim giban- jem", dialoga neločljivih polov "teorije" in "eksperimenta", "uma" in "tehnike". Dejavnost moderne fizike oživlja "filozofski dia- log", "...dialog med praktičnim raziskovalcem, opremljenim s precizni- mi instrumenti, in med matematikom, ki ga vodi častihlepje, da neposredno oblikuje eksperimentiranje" (111), v moderni fiziki deluje "dvojna gotovost", ki utemeljuje njeno "strogo in natančno sintezo teorije in prakse": "Prvič, gotovost, da se nahaja realno v neposredni prijemljivo- sti za racionalnost in da zato pač služi ime znanstvenega real- nega. Drugič, gotovost, da so racionalni argumenti, ki se doti- kajo izkustva, že momenti tega izkustva" (114). Na prvi pogled se tu namreč odpira možnost, da Bachelardov koncept znanstvene "sinteze teorije in prakse" povežemo s poudar- janjem prednosti teorije pred izkustvom in s psevdodialektičnim "posredovanjem" eksperimentalne baze in teorije empiričnih zna- nosti v sodobni analitični filozofiji: preko te povezave episte- mologije potem ne bi bilo težko umestiti v t.im. "objektivistično dojetje" naravoslovnih znanosti. Še več, Bachelardovo prepozna- vanje "elementov kopernikanske revolucije v...delu znanstvenega preci- ziranja...natančnosti ne označuje objekt, marveč metoda (126), njegovo vztrajno zagotavljanje, da je teoretsko znanstveno spo- znanje vedno že tehnično, po svoji notranji strukturi usmerjeno 3 Cf. P. Guery, op. cit. 113 na "produkcijo fenomenov": tako kot d* "instrument v modernem naravoslovju zares upredmeten teorem" (137), tako morajo biti "pogoji aplikacija koncepta inkorporirani v samem pomenu konep- ta (134), ...fenomenologijo razširja fenomenotehnika. Pojem je postal znanstven v meri, v kateri je postal tehničen tako, da ga spremlja tehnika realizacije (135)1•••spoznanje postaja _ objektivno, ko postaja instrumentalno (l4oj,...ko smo sledili moderni fiziki, smo zapustili naravo, da bi vstopili v tovar- no fenomenov (143)", dalje, Bachelardova radifikacija Descartovega cogita v "instru- mentalni cogito" - "oko za mikroskopom je popolnoma akceptiralo ins|rumentalizaci- jo, samo je postalo instrument za instrumentom" ali nas vse to ne navaja k temu, da razberemo v francoski epi- stemologiji instrumentalno-tehnično (samo)razumevanje znanosti par excellence? 9 G. Bachelard, L'Activité rationaliste de la physique con- temporaine, 1951, cit. po Fichant 1973» 153. 10 Če uporabimo tu pojem, s katerim opredeljujeta bistvo^ ideologêma Znanosti tako hermenevtična filozofija kot "kritična teorija družbe", se pravi i dva tokova, ki se^razumeta kot rea- firmacija heglovske refleksije v sodobni meščanski filozofiji in v marksizmu. Da je teoretsko naravoslovje razpiranje dejan- skosti z vidika tehničnega razpolaganja nad opredmetenimi narav- nimi procesi (Habermas 1973 , 236 ff.), pri čemer sam "trans- cendentalni okvir" instrumentalnega delovanja v znanstveni re- fleksiji ni in ne more biti vpotegnjen, je topos, kjer se sre- čujeta tako Habermas kot Gadamer. Ne glede na hermenevtično ne- sprejemljivo Habermasovo vztrajanje na nekakšni^nasebnosti na- rave _ » n a naravi ostane, naj še tako daleč razširjamo našo teh- nično razpolagalno moč nad njo, neko substancionalno jedro, ki - se nam ne razpre" (46) - in ne glede na "marksistično" _ nesprejem- ljivo Gadamerjevo razumevanje sodobne znanosti kot radikaliza- cije grškega nauka o logosu, tj. govora kot izkazovalnega govora (logos apophantikos) (Gadamer 1967, 48, 53), operira za oba na- ravoslovno spoznanje na ravni neposredovanih dvojic teorija/prak- sa, subjekt/objekt, logično/historično, in je kot takšno zoper- st avl,i eno/obme j .eno s praktično-kritično (samo)refleksijo^zgodo- vinskih družbenih znanosti in filozofije. Moderno metodično znan- stveno raziskovanje, sovisje metodične konstrukcije^in tehnič- nega proizvajanja, je "...vedenje, naravnano na veščnost ugo- tavljanja /Machenkonen/, je vedoče obvladovanje narave, tj. teh- n i k a . . . ^ ravno to ni praksa" (Gadamer 1977, 176), se pravi, na- ravoslovno teoretsko spoznanje ni že kot takšno, kot teorija, 114 Vendar nas mora pred prehitrimi navezavami opozoriti - ne morda Bachelardovo iskanje referenc za njegovo pojmovanje aktiv- nega človeka, vpisujočega svojo tehniko v naravo 1 1 , v Marx/En- gelsovi "Nemški ideologiji" - pač pa nas mora pred prehitrimi identifikacijami opozoriti odsotnost konceptov, ki bi pri Bach«« lardu merili na problemsko polje "kriterija empiričnosti" kot merila za znanstvenost teorije, torej na prisotnost zagat pozi- tivističnega načela verifikacije in/ali, kot skorajda že ni več treba dodati, nepozitivističnega načela falsifikacije znanstve- nih stavkov. Kljub Popperjevemu zatrjevanju asimetričnosti obeh načel, v načelu falsifikacije namreč še ne moremo videti preloma s t.im. klasično "analitično paradigmo znanosti". Vse prej gre za korek» cijo nekaterih njenih postavk (predvsem zavračanja možnosti "čistih" empiričnih dejstev in ustreznih bazičnih stavkov), ko- rekcijo, ki je potrebna, da bi lahko ta paradigma na podlagi svo- jih predpostavk sploh stekla in se razvijala. Popperjev premik od raziskovanja ustroja logike znanstvene pojasnitve k razisko- vanju logike razvoja znanstvene teorije predstavlja samo konse- kventno razvitje tistega dojetja napredovanja znanosti - konti- nuiranega procesa "upornega in brezobzirnega" isakanja načelno praktično učinkovito tako, da bi "preinterpretiralo" ta trans- cedentalni okvir pravil konstitucije svojega predmetnega podro- čja, katerega del je. Ta po svojem "pojmu" ne-praktična, kot sredstvo za njej vnanje smotre koncipirana matematična naravoslovna znanost - ce je si- cer že način njenega spraševanja in raziskovanja usmerjen k ob- vladovanju bivajočega "...in ga je treba v toliko imenovati v sebi praktičnega" (Gadamer 1965, 429 ff.) t pa je uporaba spoz- nanj za raziskovalca samega nekaj sekundarnega (ibid.), strogo vzeto zunaj-znanstvenega, čeprav seveda lahko problem uporabe spoznanj sam zopet postane predmet znanstvenega raziskovanja - je zato v bistvu nezgodovinska: "...kajti struktura in predmet filozofije...nista v enaki meri neodvisna od svoje zgodovine kot so to posamične discipline (orientirane po matematičnem pojmu eksaktnosti)." (Schmidt 1978 , 127); "...interes, ki pri napredku naravoslovja ali matematike usmeri pozornost na njeno sopripadnost zgodovinskemu trenutku, je sekundaren. Spoznavno vrednost naravoslovnega ali matematičnega spoznanja pušča ta in- teres neprizadet" (Gadamer 1965, 267). 11 Bachelard, op. cit., 142. 115 nedosegljive resnice - ki ga analitična paradigma že implicira, kolikor veže sodobno znanstveno prakso v zadnji instanci na kan- tovsko ozadje nasprotipostavljenosti biti in mišljenja, subjek- ta in objekta. V svojem propagiranju "kritičnosti" 'znanosti ostaja Popper zavezan temeljnim načelom predheglovskagameščanskega racionali- zma, kar s pridom izkoriščata proti njemu tako Habermasova "mar- ksistična" kot Aplova transcedentalno-hermenevtična kritika. Po- zitivistična samokritika problema bazičnih stavkov sicer spodbi- ja možnost neposrednega stika s predmetnim svetom preko čutnih zaznav in izpostavlja odvisnost bazičnih stavkov tako od fizikal- nih hipotez, vsebovanih v pojmu tega, kar se konstatira, kot od zakonov, predpostavljenih in apliciranih pri konstrukciji meril- nih instrumentov. Vendar sloni v tej samokritiki nemožnost 'in- tentio recta' pri stiku z realnostjo - dejstva so vedno že zaje- ta v mrežo teoretskih hipotez - na dojetju realnosti kot nedose- gljivo-iracionalne transcendentne nasebnosti. Aplu zato tudi ni težko dokazati, da mora Popperjeva teorija kot pogoj možnosti znanosti predpostaviti raven transcendentalne subjektivnosti - - razlika od Kantove zastavitve je le v tem, da ne gre več za zunajsvetno "zavest nasploh", marveč za "transcendentalno je- zikovno igro transcendentalne komunikacijske skupnosti" Prav kolikor bomo pri Bachelardi zaman iskali učinkovanje kantovske kategorialne dediščine, se moramo izogniti površaia ant logijam: Bachelardove epistemologije ne bomo izmerili, če bomo nanjo polagali merilo naravoslovni, instrumentalni razum vs. praktično-hermenevtični, praktično-kritični filozofski ura, dru- gače rečeno, raven neskončnega iskanja načeloma nedosegljivega 12 Cf. K-0 Apel, Transformation der Fnilosophie II, Frank- furt/M 1976. Proti domnevi, ki je pripravljena sprejeti Popper- jevo "kritično stališče", njegovo "idejo preverjanja neke teo- rije preko njene negacije" za "eminentno dialektično" (Ule 1977, 97), je mogoče navesti, sledeč Habermasu, Hegla samega in njego- vo podobo "dovrščujočega se skepticizma". Abstraktni pripravlje- nosti na brezpogojni dvom pa lahko zoperstavimo tudi Bachelard- ovo zahtevo po "...dvomu, specificiranem s predmetom. Zoper enkrat ne verjame- mo v učinkovitost dvoma na sebi, dvoma, ki ni uporabljen na svo- jem predmetu" (Bachelard 1971, 129). 116 vs. raven vnaprejšnjega najdevanja kot pogoja iskanja. Prepro- sto zato ne, ker pri Bachelardu nimamo več opraviti s samopre- zentnim in s potrebnim spoznavnim orodjem opremljenim subjektom, zoperstavljenem tistemu, kar naj to orodje preoblikuje - zunan- ji empirični fakcititeti, s katero je mogoče razpolagati in jo podrejati njej tujim smotrom. Epistemologija prebije to raven na- sprotipostavljenosti "subjekta" in "objekta" tako, da znanosti prisoja "filozofsko" zmožnost, se pravi, da distanco teorije in danosti vpotegne v znanstveni diskurz, kjer se "reflektira" kot njegova "notranja distanca". "Ne gre več za to, da zoperstavl jamo osamljeni duh in indiferen- tni univerzum" (Bachelard 1971, 114), 13 sodobna znanstvena spoznanja "zaznamujejo popolni poraz neposrednega" (96). Tako resnice znanstvenega spoznanja za epistemologijo ne zago- tavlja več znanstveni predmet kot neke vrste miniaturni, reduci- rani model običajnega sveta reči: za znanstveno objektivnost ni konstitutivna pozitivna realnost, marveč moment negativnosti, to, kar znanstveno spoznanje ni - tj. prelom s predhodnim, vsak- danjim vedenjem: "Dejansko je znanstvena objektivnost možna samo, če smo prelomi- li z neposrednim predmetom, če smo se ubranili zapeljivosti prve izbire, če smo zadržali in oporekli mislim, ki nastajajo iz prvega zapažanja" (123). Namesto pojma znanstvene objektivnosti kot strukturnoadekvatne- ga izražanja realnosti uvede Bachelard koncept "objektivizacije": "Zares, zmotno hočemo videti v realnem določujoči razlog obje- ktivnosti, medtem ko ne moremo nikoli prispevati kaj drugega kot dokaz pravilne objektivizacije... Določiti kako objektivno značilnost ne pomeni položiti prst na absolut, marveč pomeni dokazati, da pravilno uporabljamo neko metodo" (3°). Resda znanstveno mišljenje prodira v procesu objektivizacije če- dalje globje v realnost, vendar moramo, kadar govori Bachelard o "objektivizaciji misli v iskanju realnega" (31)» o čedalje večji globini objektivnosti, ki jo raziskuje moderno naravoslov- je, tudi upoštevati, da je "realnost", ki čaka znanost na dnu te 13 Kakršno je, po Bachelardu, že Cavandishev dokaz, da voda ni element in paralelno Lavoiserjevo odkritje v zvezi z zrakom 117 globine, sam proces realizacije, "realno ni drugega kot realizacija" (77). Kakršnokoli "substancioalno jedro" realnega, njegovo domnevno nedostopna skrivnostnost, je potemtakem vedno tudi že skrivnost- nost spoznavajočega duha, natančneje, učinek njegove "predsod- kovne" strukture: "Toda pred skrivnostjo realnega duša ne more, z dekretom, osta- ti ne omadeževana... Ko se duh prezentira znanstveni izobrazbi, ni nikoli mlad. Celo prestar je, kajti nosi starost svojih predsodkov" (159). Znanstvene aktivnosti zato ni več mogoče, kot ugotavlja Ba- chelard, označiti s skeptično podobo Izis, s katere nenehno pa- dajo tančice, pa jih vendar ohranja dovolj za zakritje svoje skrivnosti. Prodiranje znanstvenega mišljenja v globino obje- ktivnosti pomeni razširjanje racionalnosti v njenem ozavedanju: globje ko prodira eksperiment, bolj sistematično se organizira vedenje in "zavest o racionalnosti povezuje misleče^bitje z njenim samim ravno v izvajanju njegovega mišljenja" (?1). In res, če že katera, potem bi za Bachelardov koncept znan- stvenega duha veliko bolj veljala podoba, če parafriziramo, o globini (znanstvenega) duha, ki je globoka le toliko, kolikor duh tvega, da se v svojem razlaganju razširja in se izgublja. Veliko bolj: če namreč nezvedljive "epistemološke ovire" ne bi preprečevale, da bi si znanstveni duh z vrnitvijo vase kdajkoli razodel svojo "sistematično organiziranost". Znanstveni predmet je torej za Bachelarda konstruirani pred- met - a brez instance izvornega konstituensa. Bachelardova filo- zofija konstituiranja, "na vsak način se mora neposredno umakniti pred konstruiranim" (119), ne uvaja, kot pravi Fichant, nikakršnega idealizma konstituira- jočega subjekta. Bachelard sam bo govoril o paradoksu, da je racionalizem filozofija, ki nima začetka, da pripada "redu vno- vičnega začetka", "ko ga definiramo v eni njegovih operacij, se je vedno že znova začel" (24). Če strnemo to, za kar nam gre, ne upoštevajoč konceptualne ne- 118 domišljenosti Bachelardove "filozofije konstituiranja": proti poziciji epistemologije ni več mogoče izigravati Heglovega mo- dela Kantove spoznavne teorije, modela, ki predstavlja, denimo, tudi še osnovo Gadamerjevega umevanja znanosti. "Nasebnost", na katero da meri znanstveno raziskovanje, to se pravi, svet pred- metnosti, ki bi ga bilo mogoče v dovršenem spoznanju narave, vsaj idealno, objektivno spoznati, ta "svet nasebnosti" je, po Gadamerju, pojem, ki je sam relativen glede na "Seinssetzung", implicirani v naravoslovnem spraševanju. Dozdevna objektivnost naravoslovja je pravzaprav mesto skrajne subjektivnosti, pojem "nasebnosti" ima v naravoslovju značaj "določitve volje": "Kar je na sebi, je neodvisno od našega mnenja in hotenja. To- da v tem, ko je vedeno v svoji nasebnosti, ¿je ravno s tem pos- talo razpoložljivo tako, da lahko z njim računamo, tj. ga pod- rejamo našim smotrom" (Gadamer 1965, 426). Skratka, svet nasebnosti, ki ga spoznava znanost in od ka- terega prejema svojo objektivnost, je v resnici nasebnost oz. bit z_a znanstveno zavest - samo da se ta "vnaprejšnji zasnutek predmetnega področja" v znanosti dogaja nenehno za njenim hrbtom. Da bi spoznal "bivanjsko relativnost" nasebnosti mora znanstve- nik izstopiti iz znanosti in postati filozof. Kar Bachelardov koncept znanstvene produkcije ubrani pred tako zgrajeno filozofsko obrnejitvijo znanosti, je dejstvo, da je v epistemologiji prav to, kar je za hermenevtiko privilegirano spoznanje filozofije, rečemo mu lahko spoznanje "subjektivnega presežka" pojma nasebnosti, postavljeno za eminentno znanstveno določitev predmeta znanosti. Le-ta je za znanost, po Bachelardu, koncipiran, v nekoliko svobodnem prevodu, kot mišljenina: "Epistemološka revolucija, ki jo uvaja mikrofizika, pelje med drugim k nadomestitvi fenomenologi je z noumenologijo, to se pra- • ' inizacijo mišljenin /objets de pensée)" (Bachelard Znanost je na ta način sama sposobna izreči resnico "naseb- nosti", da je mamreč nasebnost za znanstveno zavest, ali, kar pomeni isto, sposobna je spremeniti "podobo" znanstvenega duha v spremembi njegove predmetnosti. Tu misli Bachelard dejansko veliko bolj "heglovsko" kot heideggerjanski tradiciji zavezana 119 hermenevtika: tako Bachelard kot Gadamer izhajata iz tega, da je v racionalni strukturi moderne znanosti ukinjena distanca do izkustva, da je "doživljeno integrirano v strukturnem", oz. po- vedano v hermenevtičnem besednjaku, da se je sodobna fizika od- trgala od postulata nazornosti vsakdanjega zdravega razuma ter vključila v svpj sistem tudi že povezanost med merjenimi veli- činami in opazovalcem, ki meri (cf. Gadamer 1965, 428). Posle- dica te znanstvene vključitve "opazovalca", se pravi, posledica tega, da sam subjekt zadobi status raziskovalnega objekta, je seveda ravno popolna izključitev/nevtralizacija subjektivnosti, irelevantnost kakršnegakoli "naravnega izkustva sveta" za zna- nost - ni ga torej sveta mimo sveta fizike oz., kot ugotavlja Gadamer, znanost se je univerzalizirala in totalizirala, "svet fizike" se je dokončno uspel uveljaviti kot edino resnični, na- sebni svet, takorekoč kot "absolutni predmet" (ibid.). Tečaj, ki to hermenevtično obrazlago obrača je, da pojem "absolutnega predmeta" ni, kot to postavlja Gadamer, pozabljajoč na Hegla, ekvivalenten pojmu "lesenega železa" (428). Pojem "absolutnega predmeta", tj., predmeta v popolni izključitvi sub- jektivnosti, v popolni odmislitvi njegovega nasprotja, subjekta, namreč že v sebi predpostavlja "relativnost" in se sam v sebi sprevrača v svoje nasprotje, v relacijski pol "absolutne subje- ktivnosti" — ravno v tisto "misljenino", točko absolutnega ob- jekta/absolutnega subjekta oz. vnaprejšnje vštetosti subjektiv- nosti v objektivnem / objektivnega v subjektivnosti, ki tvori za Bachelarda "predmet" znanosti. Drugače rečeno, dejansko je v epistemologiji znanstveno spo- znanje kot do kraja prignano, čisto instrumentalno-tehnično spo- znanje se pravi, kot spoznanje, ki mu ne stoji nasproti nobe- na praktično-kritična raven več - že samo v sebi svoja negacija, samo v sebi se sprevrača v svoje nasprotje: produkcija znanstve- nih pojmov zadobiva značaj v sebi praktičnega spoznanja. S pre- bojem "epistemoloških ovir", tistih "proti-misli" v miselnem si- stemu oz. spoznavnem aktu notranjih, za njega samega funkcional- nih "blokad" mišljenja (Bachelard 1971, 158 ff.), se namreč spre 120 meni tudi sam subjekt spoznanja. Tako je, z enostavnim primerom, "...šivalni stroj našel svo^e udejanjene, ko so prski&ili s postu» si, da bi posnemali gesto šivilje, in utemeljili nit na novi bazi" (llo), in tako ugotavlja Bachelard, sam dolgo časa dejaven kot pedagog, da učitelj naravoslovja pozablja, "...da vstopa mladostnik v pouk fizike že z določenimi empirič- nimi znanji: zanj pač ne gre za to, da eksperimentalno kultu- ro pridobi, marveč, da jo spremeni... (162). Vsak realni napre- dek v znanstvenem mišljenju nujno povzroča konverzijo. Napred- ki modernega znanstvenega mišljenja so določili transformacije v samih načelih spoznanja" (121). V Bachelardovi navidez idealistični rešitvi problema realno- sti znanstvenega predmeta"^ je tako ohranjena materialistična zastavitev analize znanstvene produkcije: znanstveno spoznanje je koncipirano icot v sebi protislovno, jre prav za tisto zasta- vitev, ki je v hermenevtični filozofski refleksiji že vnaprej izključena: "Fizika, ki bi izračunala samo sebe in bi bila svoj lastni izra- čun, bi ostala protislovje v sebi" (Gadamer 1965, 429). S tem smo se znova dotaknili vprašanja belin epistemološko postulirane "konstrukcije realnega", ali, v pozitivni formula- ciji, vprašanja "sinteze" pri Bachelardu: tistega posredovanja notranjega nasprotja znanstvenega spoznanja namreč, brez kate- rega bi Bachelardova postavka "absolutne objektivnosti/absolu- tne subjektivnosti" nenehno nihala med takšnim ali drugačnim transcendentalizmom in med legitimiranjem "realnosti" s takšnim ali drugačnim naturalizmom. Odgovor na to vprašanje bi kakopak zahteval bolj imanentno analizo epistemologije, kot jo dajemo tu - zato ga bomo še enkrat zaobšli. Nedvomno je, da lahko iz znane Bachelardove topologije 1 ^, 14 "... predlagamo, da /filozofski problem odnosa med re- sničnim in relanim/ formuliramo na naslednji način: kako lahko resnični pripravi realno, ali celo, v nekem smislu, kako lahko resnično postane realno?" (Bachelard 1971, 32). ^ idealizem konvenc i onali z em formalizem 121 ki razporeja tradicionalne filozofske spoznavnoteoretske pozi- cije na osnovi njihove distance do znanosti, razberemo težnjo po centriranju različnih teoretskih praks v znanstvenem duhu, tako da bi le-ta zaobsegel v sebi različne ravni in specifi- čne forme "spoznavnega prisvajanja realnosti", napredek znano- sti pa bi bil prienačljiv nekakšnemu v epistemologiji sklenje- nemu "procesu samo-rektifikacije" znanstvenega duha. Toda, ali ne bi mogli smer puščic, ki kažejq pri Bachelardu na izhajanje filozofskih priprav iz trdne središčne pozicije znanstvene ak- tivnosti, obrniti tako, da bi topologija sedaj označevala (hi- storični in logični) proces "vpada", "vključitve" filozofije v znanost? Najmanj, kar bi s tem pridobili, je, da bi Bachelardo- ve izjave o dveh filozofskih polih fizike, o dialogu uma in te- hnike kot o aktivnem središču filozofske dejavnosti znanstvenega mišljenja, obvarovali pred vulgarno razlago, ki hoče "filozo- fičnost" znanosti razumeti kot prisotnost "kali" ali pa, v bolj skromni varianti, kakega "vidika" v sebi identične filozofske problematike v znanosti" 1 "^. Drugače rečeno, zdržali bi protislov- nost Bachelardovega koncepta dialoga med teorijo in prakso kot filozofija produkcije znanstvenih spoznanj: aplicirani raciona- lizem in tehnični materializem i pozitivizem . 4 . empirizem realizem 16 Gf. npr.: "...centralni znanstveni pojmi - pojem števila v matematiki, pojem sile v fiziki, pojem življenja v biologiji - nosijo v sebi vedno filozofsko-kategorialne implikacije, tako kot obratno filozofske kategorije - kategorija materije, katego- riji nujnosti in slučajnosti - vedno nosijo v sebi znanstveno -pojmovne implikacije" (H-J Rheinberger 197?j 97) - takšna ne-to-ne-ono-dialektika "implicira" v sebi predstavo filozofi- je kot "specialnosti občega". Drugo, kar bi s preobrnitvijo puščic pridobili, je, da opredelimo belino, ki jo pušča Althu- sserjeva teorija o zvezi med znanstvenikom in materialističnim filozofom, kolikor Be zna določiti, kako dejansko delujejo fi- lozofske kategorije v znanstveni praksi (cf. Althusser 1974, 113). 122 znotrajznanstvenega in hkrati zunajznanstvenega, v našem pri- meru, filozofskega" momenta znanosti. Tu bi bilo potrebno Lecourta še enkrat posredovati z Bache- lardom: če je namreč predpostavka za naš obrat navezava na sklep, ki ga iz Bachelardove topologije izpelje Lecourt - "a) kar izdajajo za vsebino filozofije ni drugega kot halucina- torično materializacija distance filozofije do naravoslovja" (Lecourt 1972, 24) - pa začne sklep, po našem mnenju, produktivno učinkovati šele, če mu vzamemo njegov izpeljani značaj in ga beremo skupaj z Ba- chelardovo postavko filozofskega dialoga v središču znanstvene aktivnosti. V tem trenutku najnreč ne gre več zgolj za to, da je vsebina filozofije, velike filozofske teme, razglabljanje v ok- viru opozicij narava/kultura, teorija/praksa, inte}.egibilno/ čutno itn., samo ideološko samorazumevanje filozofije v njenem odnosii do znanosti - ideološka reprezentacija razdalje, ki loči filozofijo od znanosti, toda reprezentacija, ki ostaja znanstve- ni aktivnosti v bistvu vnanja, saj je znanstveno spoznanje oh- ranjeno kot referenčna točka filozofske dejavnosti. Prav tako postane vidno tudi, da je ravno po svoji razdalji do znanosti fi- lozofija že v znanosti, da je filozofska refleksija znanstveni spoznavni produkciji notranja ravno v svoji zunanji funkciji, natančneje, v svoji funkciji vedno že "napačno razumljene", spregledane notranje zunanjosti znanstvene prakse. Da bi se torej približali "temeljni značilnosti" epistemo- logije, njenemu prelomu s tradicionalno filozofsko refleksijo znanosti, je dovolj, če vzamemo resno naslov enega izmed Bache- lardovih del - "La philosophie du non". "Filozofija ne-ja" - ki je po svoji vsebini teoretsko dognanje "fakturna...da reče novo izkustvo ne staremu, saj drugače povsem očitno ne gre za novo izkustvo" T^achelard 1971, 122). Bachelardova zahteva filozofiji, da mora sprejeti v svojo zavest nove značilnosti novih fizikalnih in kemijskih znanosti (12), njegov poskus, da bi mislil konceptualno reorganizacijo naravoslovnih in matematičnih disciplin na začetku našega sto- letja - razvoj ne-evklidske geometrije, relativnostne teorije, 123 začetkov mikrofizike - da bi "zapopadel" te "znanosti brez prednikov...brez analogona v preteklosti... zna- nosti, ki pričajo o revoluciji modernega naravoslovja" (196 f.), je veliko več od zapoznelega in znanstveni praksi vnanjega zabe- leževanja in razlaganja znanstvenih prelomov in prestrukturacij. Jasneje rečeno: to, čemur pravi Lecourt Bachelardova "subsumacija radikalne novosti modernega naravoslovja pod kate- gorijo ' N e . i z p o s t a v l j a n j e filozofskih implikacij iz 'Ne-ja', ' s novi duh zoperstavil predhodni znanosti" (Lecourt 1972, je treba dojeti tudi kot novo, strogo znanstveno konceptualiza- cijo funkcije kategorije Ne v tem, kar je veljalo za kompleks pozitivnih resnic, kot novo znanstveno določitev momenta nega- tivnosti znotraj pozitivnega znanstvenega spoznanja. Produktivno jedro epistemologije, tisti njen presežek nad ravnijo tega, kar hoče reči, lokaliziramo tako v njenem, pogoj- no rečeno, konceptu "notranje meje" znanstvenega spoznanja. S tem mislimo na epistemološko vpotegnitev vsega, kar je v naj- različnejših inačicah tradicionalnega samorazumevanja znanosti delovalo kot akcidentalno drugo, kot enostavna zunanjost kohe- rentnega in bistvenega notranjega sistema znanstvenih stavkov - se pravi, predmeta znanosti, resnice, zmot in nerazrešenih vprašanj znanstvenega spoznanja, zgodovine znanosti, produkcij- skega procesa pridobivanja rezultatov, specifičnih zunajznanstve- nih spoznavnih praks: vsakdanjega spoznanja, filozofske refle- ksije itd. - skratka, kot vpotegnitev te zunanjosti, drugosti prav v njeni nezvedljivi zunanjosti, drugosti v notranjost znan- stvenega sistema. Ta "zunanjost" znanstvenih praks, ki sta jo proti znanostim vzdrževali tradiciji pozitivizma in hermenevti- čnega, pa tudi "kritično-teoretskega" antipozitivizma, je kon- ceptualizirana v Bachelardovi epistemologiji kot takorekoč not- ranji konstitutivni moment, kot "notranja zunanjost" znanosti: znanstveni diskurz vpiše pri Bachelardu samo razdaljo do pred- meta, zgodovine...zunajznanstvene filozofije, torej samo distan- co med "notranjim" in "zunanjim" v svoj tekst. Znanstveno vedenje ni več zagrajeno z "nevtralnimi, zapu- 124 ščenimi, incLiferentnimi" in v vsem tem "obvladujočimi jo meja- mi" (Bachelard 1971, 18 ff.), ampak je omejeno samo v sebi, aktivna produkcija znanstvenega mišljenja se vzdržuje v odnosu do svoje meje: "Edino znanost je usposobljena, da potegne svoje lastne meje" (ibid.). Znanstveno spoznanje deluje tako, kot nenehni proces 'refleksije lastnih predpostavk': "Seveda pa za znanstveni duh jasno zarisovanje mej pomeni, da jih že prekoračuje" (ibid.). Glede na potezo epistemologije, ki jo ponavadi označujejo kot Bachelardovo "večno polemiko proti filozofiji", torej gle- de na nujnost nenehne polemične korekcije znanstveni praksi "no- tranje" filozofske refleksije, se seveda postavlja vprašanje, ali ne bi glede vpisa distance med notranjim in zunanjim v znan- stveni diskurz pravzaprav morali reči, da je vpisana kot vedno že spregledana, izrinjena distanca. "Zunanjost" znanosti za Ba- chelarda sicer ni več enostavna, tj. zoperstavljena "zunanjost", prav tako pa tudi ni postavka refleksije znanstvenega diskurza v samem sebi: vse prej bi lahko rekli, da nastopa kot nadomesto- valec tega, kar mora produkcija znanstvenih pojmov izključiti, da bi se lahko spostavila kot notranje koherentni sistem spoz- nanj . Produkcija znanstvenega mišljenja zadobiva tako s svojo epi- stemološko refleksijo podobo procesa samo-nanašanja: obrat znan- stvenega spoznavanja k predmetu spoznanja je vedno tudi že spe- cifičen način njegovega prepoznanja-sebe-v-predmetu. V toliko bi lahko rekli, če parafriziramo neko znano misel, da začenja epistemologija odkrivati, kako deluje na ravni naravoslovnega znanstvenega diskurza nekaj , kar je v vseh točkah homologno ti- stemu, kar se dogaja na ravni filozofskega samozavedanja: episte- mologija na področju znanosti takorekoč opravlja 'posel filozo- fije'. Toda, če delujejo mehanizmi samorefleksije na področju znanost enako vešče kot na področju filozofske refleksije, pa je filozofija s tem hkrati izgubila prav tisto, kar je uspela 125 ohranjati kot svoj, čeprav še tako ogroženi privilegij. Episte- mološko "vključevanje" filozofske refleksije v delo znanosti, njeno opravljanje "filozofskega posla" ima za posledico radikal- no preobrazbo tega "posla" in začrtuje popolnoma nov status fi- lozofske refleksije. Svojstvenost na področju znanstvenega raziskovanja odkrite- ga delovanja samorefleksivnih mehanizmov je namreč, da jim manj- ka prav bistvena svojstvenost. filozofske samorefleksije, poskus samoutemeljitve v ponotranjenju/zaobseženju vsake zunanje meje. Samonanašanje znanstvenega spoznanja, njegova struktura prepo- znavanj a-sebe-v-predmetu ne more nikoli doseči točko v sebi sklenjene resnice: rezultat tega samonanašanja, znanstveni pred- met, je v svoji resnici/realnosti konstruiran preko ovinka "ne- -prepoznavanja", spregledanja. Znanstveni predmet je v sebi po- dvojen predmet, "nadobjekt". Je vselej tudi rezultat presoje znanstvenega materiala, ki je nekoč i®el status znanstvene re- snice, v njegovi resničnostni zahtevi, to se pravi, r^z'ultat procesa razmejevanja od napačnih spoznanj/zmot, ki so omogoča- le njegovo "prvotno" resničnostno zahtevo - in je hkrati "več" kot ta rezultat. Konstruiranje znanstvenega predmeta je namreč kot proces rekonstrukcije resnice/realnosti predmeta podvrženo istemu zakonu 'l»či, ki spostavlja temo', "v duhu danih ovir poduhovljenju...za znanstvenika se spoznanje dviga iz neznanja kot iuč iz teme. Ne vidi pa, da je neznanje splet pozitivnih, trdovratnih, povezanih zmot...da je duhovna tema struktuirana, in da mora zato sleherno pravilo objektivno spoznanje pogojevati korekturo objektivne zmote" (Bachelard Odkritje novega predmeta je zato v svoji "novosti" pravza- prav vedno že nekako spodletelo: ko bo "praktik" v svojem ekspe- rimentu prinesel prvo sporočilo o novem fenomenu, bo "matematik -teoretik" takoj modificiral vladajočo teorijo. S svojo - nedvom- no zapoznelo-- modifikacijo bo pokazal, da bi teorija novost pravzaprav bila morala predvideti, hkrati pa bo dal s tem prak- tiku možnost, da znova odkrije "nov" fenomen, z zavestjo, da je problem dobro ugledal edino zato, ker ga je bilo moči predvide- ti (Bachelard 1971, 112). 1971, 158, 12o 126 Realnost, ki jo "razkriva" znanstveno spoznanje, se vselej kon- stituira za nazaj, "razkritja realnega potekajo vedno rekurentno" (158), kot vselej že presežena, kot nikdar dosežena v "celoti", in za- to v svojem vnazajšnjem značaju vselej že "odprta" za prihod- nje raziskovanje: "Nikoli ni realnost tisto, 'kar bi si lahko mislili' marveč je vedno to, kar bi si bili morali misliti" (ibid.). Znanstveno spoznanje se tako resda v svojem predmetu nana- ša na samega sebe, toda v tej njegovi samorefleksivnosti je pri Bachelardu ohranjen neki nenavadni "presežek realnosti": real- nost, ki bo ostala "zunaj" znanstvene določitve in vedno že ča- kala nanjo, se namreč ne nahaja onstran samonanašajočega se znan- stvenega diskurza, tudi v podobi kake zaobsegajoče "celote smi- sla" ne, prav nasprotno, je tostran njega. Opredelimo jo lahko kot neki nedosegljivi objekt(iv)ni moment sredi samorefleksij- skega procesa - po svojem "bistvu" se lahko edinole prikazuje- za nazaj, denimo v obliki epistemoloških ovir. S preprostim prenosom in uporabo delovnih sredstev filozo- fije na področju naravoslovnih znanosti izkaže tako Bachelard legitimno pravico znanosti do "samoodločanja" in nudi hkrati, kot ugotavlja Lecourt, "elemente za ne-filozofsko teorijo fi- lozofije" (Lecourt 1972, 6 0 ) . Specifičnosti in avtonomnosti znan- stvene prakse namreč ne ubrani tako, da bi pred strogim očesom filozofa dokazoval in zagotavljal, kako da je znanstvena praksa vendarle v sebi, čeprav bolj implicitno, tudi "filozofična", tudi "dialektična", še manj jo ubrani tako, da bi filozofu za- radi njegovega nepoznavanja znanosti odrekel kompetenco razprav- ljanja o njej. Pač pa jo ubrani tako, da filozofu pokaže "nepo- znavanje" njegovega lastnega predmeta in njegovih lastnih delov- nih sredstev, "nepoznavanje", ki ni nikakršna filozofova empi- rično-psihološka hiba, ampak sodi k "filozofskemu poslu" same- mu: "diferencialna filozofija naravoslovja" se dotakne proble- ma, da deluj e sredi samorefleksijskega procesa — kot pogoj nje- gove možnosti - neki nemožni ne-refleksijski, za nazaj ne-refle- ktirani moment razberljivi presežek. 127 Če skušano doslej povedano strniti: sa Bachelardovo episte- mologijo j« mogoče reži, da prakticira in omogoča historičnoma- terialistično konceptualizacijo razmerja med znanostjo in filo- zofijo, zgrajeno na pripoznavanju zgodovinskosti sklopa različ- nih naravoslovnih znanstvenih praks. To pomeni, da nas raven materialnih Bachelardovih analiz navaja k stražjemu dojetju te- ga, kar izkristalizira Lecourt za njegov "najnatančnejši dose- žek": spodleti poskus kritike tradicionalne spoznavne teorije, ki konec koncev zopet uvede nov "aggiornamento" filozofije, ki pa ravno v svojih nekonsekventnostih razkriva mehanizem filozof- ske operacije v odnosu do naravoslovja (Lecourt 1972, 60) in nudi v tem elemente za ne-filozofsko, tj. materialistično teo- rijo filozofije in zgodovine znanosti. In ta presežek epistemo- logi je nad Lecourtovo kritiko vidimo prav v tistem, kar je, po Lecourtu, njena omejenost: da namreč Bachelard "ne more misliti odnosa znanstvenega in ne-znanstvenega kot di- ferencialne zgodovine" (56), "diferencialne zgodovine tega, kar bi mi imenovali znanost in ideologije" (55). Dojetje te zgodovine predpostavlja namreč "znanstveno utemeljen pojem ideologije", ki ga daje edinole marksistična znanost zgo- dovine (ibid.), tako da navsezadnje Bachelard, po Lecourtu, ne more misliti povezanosti znanstvenega in ne-znanstvenega v znan- stveni praksi, ker ne vidi v zgodovini znanosti nekega "relativno avtonomnega področja znanosti zgodovine ... majhne pokrajine znotraj velikega kontinenta" (18). Proti temu Lecourtovemu "materialističnemu branju idea- lističnega teksta"postavljamo, da Bachelardova epistemologija nedvoano daje elemente za historičnomaterialistično pertinentno teorijo filozofije, da prav tako nedvomno tisti "najnatančnejši dosežek" Bachelardove epistemologija - novo dojetje odnosa med znanstvenim in ne-znanstvenim že sam v sebi usmerja h koncepta- alizaciji tega odnosa preko Harxovega koncepta (znanosti) zgo- dovine. Vendar pa bomo, po našem mnenju, k vzvratni historično- materialistični utemeljitvi epistemologije prispevali le, koli- kor bomo, z îlarxovimi besedami, šli "dovolj daleč v abstrakciji" (cf. ÎIEV 26, 2, 44o). 128 Pri tem nam je lahko najpoprej v oporo Adornova negativna dialektika v njeni obravnavi problema konstitutivnega značaja nepojmovnega v pojmu, tiste utopične točke spoznanja, kjer bi nepojmovno raprli s pojmi, ne da bi jim ga prienačili. To se pravi, pomen ne-ali zunajznanstvenega moramo poiskati najprej znotraj (Bachelardovega) pojma znanstvenega, izhajajoč iz njego- vega zarisa "notranje meje" znanstvenega spoznanja, ne da bi pri tem skušali odnos obeh pojmov prehitro zaobseči ali poveza- ti s kakim tretjim, fundamentalnejšim ali zgolj širšim pojmom: v obliki, denimo, kompleksno struktuirane totalnosti družbenih praks, še zlasti ne moremo tako postopati takrat, če naj bo ma- terialistična teorija zgodovine znanosti kaj več kot ilustracija že znanih postavk historičnega materializma, če naj torej sama prispeva k "vnovičnemu začetku" marksistične teorije. Zato bi pri iskanju "pravilne abstrakcije" še enkrat dali prav Bachelardu proti Lecourtu: kolikor je vpeljava predstave "nezavednega znanstvenega duha" in "psihoanalize objektivnega spoznanja", naj poteka pri Bachelardu v še tako mistificirani obliki, konstitutivni moment epistemološke teoretizacije znanstve- ne resnice in zmote ter je zato ni mogoče kar počez odpraviti kot "psihologistično zamejenost" (Lecourt), bomo ustrezno raven abstrakcije skušali najti na področju teoretske psihoanalize, v "funkciji koncepta Unbegriff ali Begri.ff izvirnega Un", tistega 'negativnega enega' namreč, ki je eno reže, poteze, pre- loma; "Rekli bomo, da je meja TJnbevmsste - Unbegriff, toda ne ne-kon- cept, pač pa koncept, ki manjka (Lacan 198o, 39). Drugače rečeno, ne-znanstveno, ki pri Bachelardu kot "notranja meja" znanstvenega sodi k "celoti" znanstvenega, tako da je šele v ne-znanstvenem znanost na svojem mestu, "pri sebi" v svoji od- sotnosti, v svojem izginjanju, nam zaznamuje, nekoliko ohlapno re- čeno, koncept (znanstvenega), ki manjka na svojem lastnem, mestu, 1 7 konceptu "lastni" manko konceptualnosti. 17 Cf. k temu J-A Miller, Šiv, v: Psihoanaliza in kultura, Ljubljana 198o, s t . 2 5 7 - 2 7 5 . 129 N a o s n o v i t e g a o k v i r n e g a z a r i s a B a c h e l a r d o v e e p i s t e m o l o g i j e in n j e n e g a - za n a s - p o g l a v i t n e g a z a l o g a , se l a h k o o b r n e m o zdaj k r a z d e l a v a m p r o b l e m a z g o d o v i n e in z g o d o v i n s k o s t i z n a n s t v e n i h t e o r i j , k i se o p i r a j o n a d o g n a n j a A l t h u s s e r j e v e t e o r i j e . E p i s t e - m o l o š k e o b r a v n a v e M . F i c h a n t a , p r e d v s e m n j e g o v t e k s t " P r o b l e m z g o d o v i n e z n a n o s t i " , p r e d s t a v i j a j o p r i t e m n e d v o m n o d o v o l j z n a - č i l e n p r i m e r , d a l a h k o n a n j i h p o t r d i m o in r a z v i j e m o n a š o postav- k o , d a je za a k t u a l n o u č i n k o v a n j e e p i s t e m o l o š k e t r a d i c i j e bistve- n e g a p o m e n a n j e n o p o s r e d o v a n j e s k r o g o m t e o r e t i k o v o k o l i A l t h u - s s e r j a . To posredovanje z althusserjanskim marksizmom je, med drugim razvilo tudi tisti vidik epistemološkega pristopa k znanosti, ki je zanimiv za našo raziskavo: razdelani so bili nekateri nastav- ki za historično-materialistično dojetje problema družbeno-zgo- dovinske določenosti naravoslovnih znanstvenih disciplin. Tu mi- slimo predvsem na naslednje vprašanje: kako je mogoče - ne da bi se marksistična filozofija spremenila v "splošnega nadzornika teoretske produkcije", ne da bi padla v "praktično ideologijo, ki se podreja politični ideologiji partije in jo oskrbuje z jam- stvom 'dialektičnih' zakonov" 1 8 - kako je torej mogoče opredeli- ti, da delujejo sredi "čistega znanstvenega odkritja", sredi str gega "empirično-znanstvenega jedra" kot njegovi znanstveno-kon- stitutivni deli zunaj-znanstveni momenti delitve dela, ekonomski 19 interesov, različnih ideologij itd. Odgovor na to vprašanje bi lahko igral nemara določeno vlogo tudi pri "osveščanju" naravoslovnih znanstvenih disciplin: tu iz hajamo iz prepričanj a, da je s» takšno vlogo usposobljen le, koliko se v prvi vrsti zave lastne historično-materialistične zaintere- siranosti. Bolj jasno rečeno - filozofsko razglabljanje o dru?.- 18 Cf. L . Althusser, Zaključena zgodba, zgodba brez konca, Althusserjev predgovor h knjigi d . Lecourta: Lyssenko, Histoire reelle d'une science prolétarienne, Paris 19?6$ slov. prev. v: Problem i-Razprave 163-16«, 1 . XIV, Ljubljana 19?6 . 19 Za problematiko ideologije v znanosti cf. Hilary Rose et al., L'ideo logie de/dans science, Paris 197?. 130 benem značaju naravoslovnih znanosti bo le takrat kaj več kot pod krinko "dialektične bratske pomoči" skrito tradicionalno "izkoriščanje" znanosti, če bo analiziralo, kako je refleksija o znanosti nuj na in potrebna v prvi vrsti za razrešitev proble- ma znanstvenega statusa samega historičnega materializma in same materialistične dialektike. V tem pomenu razumemo Engelso- ve stavke, da mora materializem "z vsakim epohalnim odkritjem že na naravoslovnem področju... spremeniti obliko..."" Fichantova obravnava zgodovine znanosti nam torej nastopa kot primer posredovanja epistemologije in marksizma, to se pra- vi, kot proces razvitja "implicitnega"produktivnega jedra bache- lardovske tradicije epistemologije . Kolikor smo ustrezno raven abstrakcije za dojetje produktivnosti epistemološkega postopka opredelili kot "koncept manka koncepta", predstavlja seveda Fi- chantov zaris zgodovine znanosti tudi eksplikacijo tega koncep- ta: na "primeru" zgodovinskosti znanosti bomo ponazorili delo- vanje te predpostavljene "pravilne abstrakcije" in, kakopak, njen prispevek k pojasnitvi, kako znanstveno resnico uravnavajo "zu- naj -znanstveni" učinki. Povzemimo najprej osnovne linije Fichantovega predloga histo- rične epistemologije, sledeč pri tem "tako tesno, kolikor je mo- 21 goče" (Fichant 1974, lo7; 143) "Problemu zgodovine znanosti". Osnovna namera teksta je konstrukcija koncepta zgodovine zna- nosti, ki je, kot zvemo takoj na začetku, neka nadvse "problema- tična disciplina". Glede na to, da predpostavlja Fichantov pos- kus Bachelardovo epistemologijo preloma, lahko tej trditvi takoj pritrdimo: kakšno zgodovino pravzaprav terjajo postulirane "zna- nosti brez prednikov"? Ves tekst razgrinja nato pred nami razli- čne razsežnosti "problematičnosti", ki jo vsebuje njegova namera, seznanja nas s težavami, postavljenimi pred teorijo, ki hoče os- 20 F . Engels, L. Feuerbach in iztek klasične nemške filozo- fije, v: MEID V, 448, Ljubljana 1975- 21 Pri navedkih iz Fichanta in Canguilhema označuje številka za podpičjem ustrezne slovenske prevode v Problemi-Razprave ? o 9 - ? H , 1. XIX, Ljubljana 1981. 131 voboditi pogled na realno zgodovino znanosti. S tem je mišljena zgodovina, ki ni prienačijiva ne predmetu specializiranih znan- stveno-zgodovinskih člankov in raziskovanj ne uvodnemu zgodo- vinskemu delu znanstvenih učbenikov: grobo rečeno, mišljena je zgodovina kot opis dejanskih produkcijskih procesov znanstvene- nega spoznanja (cf. lo8;148). Ena od poglavitnih težav, tista, na katero razvitje ideje dejanske zgodovine znanosti takorekoč naleti, je ideološka de- formacija raziskovalnega polja 'in njegovega predmeta zaradi de- lovanja "filozofije znanosti" in njenega "modela" znanstvene zgodovinskosti: "filozofija znanosti zaplaja teleološko zgodovino znanosti: sle- herna 'etapa' znanosti pelje k naslednji etapi, ki jo priprav- lja in nadaljuje prejšnjo, ki jo dovrši... zgodilo pa se ni nič" (loo, lo2;145, 146). Prva prikazna oblika zgodovine znanosti in njenega predme- ta je tako njena "napačna" , mistificirana, skratka, njena ide- ološka oblika. Tudi v tem pogledu Fichstnt "veri-ficira" Canguil- hemov postopek - "vtem ko smo kritizirali napačen zgodovinski objekt, smo skuša- li. . .upravičiti naše pojmovanje, da zgodovina znanosti speci- fično razmeji svoj objekt" (Canguilhem 1979 , 235169) - hkrati pa je s tem tudi dovolj jasno naznačeno, da se bo morala konstrukcija zgodovine znanosti nujno opredeliti do problemati- ke delovanja ideološkega momenta v znanstvenem spoznanju. V zve- zi s to problematiko lahko zaenkrat samo opozorimo, da "ideolo- ški moment" Pichantovi konstrukciji zgodovine znanosti ni pre- prosto vnanji, da ne gre le za nekakšno temno ozadje zmotnih predstav o zgodovini znanosti. Zdi se, da je neki moment ideolo- gije konstitutiven tudi za Pichanta samega: njegova historična epistemologija sicer prepoveduje, da bi koncept zgodovine zna- nosti in konstrukcijska pravila njenega predmeta iskali v "ideo- loških temah filozofije znanosti" - toda, naj spoznanje o tem, da je izjava, ki urejuje odnos med zna.nstveno in znanstvenozgo— dovinsko izjavo, "-to se pravi, odnos med zgodovino in njenim predmetom" (Fichant 1974, 99;145), 132 v resnici filozofska iz,java, še tako nevtralizira v samoumevno resnico, kar že v , kot pravi Fichant, "puhlico": edino preko formulacije te "puhlice" lahko historična epistemologija očitno prepreči nesmisel "zvajanja zgodovine znanosti na to znanost" (lhid.). Nasproti trem znanstveno-filozofskim izjavam, reprezentan- tom ideoloških ovir za razdelavo zgodovine znanosti, postavi Fi- chant oporišče njenega koncepta - in s tem zaenkrat zapuščamo problematiko ideologije-T tri propozicije historične epistemolo- gije. V nekoliko povzeti obliki se glasijo: - prvič, zgodovina določene znanosti nahaja koncept in kon- strukcijska pravila svojega predmeta samo v znanosti, katere zgodovina jej - drugič, ne obstoji nikakršna začetna definicija znanosti, določitev znanosti je v resnici njena zgodovina: njena dejanska zgodovina, to je, "dejanski pogoji produkcije njenih konceptov" ( 9 9 ? 1 4 5 ) s - tretjič, zgodovina določene znanosti vključuje določeno epistemologijo, teorijo specifične prodiikcije konceptov in izo- blikovanj teorij sleherne znanosti (ibid.). Izhajali bomo iz tega, da je temeljnega pomena prva propo- zicija - Fichant jo pojasnjuje tudi z navajanjem Cavaillésa: ob- stoj i matematično utemeljena objektivnost nastanka matematike. Za kaj gre v tej propoziciji? Predvsem za to, da zgodovina kake znanosti, vijugava in proti- slovna, vedno začenjajoča se pot procesa njenih odkritij, ni zunanja ali pa indiferentna temu, kar velja za vsakokratni "po- zitivni" sistem znanstvenih spoznanj: razvojni proces znanosti ni nevtralni medij, skozi katerega bi prihajala čedalje bolj ob- jektivna spoznanja v znanstveni sistem. Prav narobe, nastajanje kake znanosti je, kot pravi Fichant, objektivno nastajanje, je singularno in tipično - se pravi, je vselej konkretna zgodovin- ska podoba razvoja sklopa znanstvenih konceptov in eksperimentov, podoba, ki nahaja svojo konkretnost, svojo resničnostno vsebino vselej in edinole v razmerju do tega, kar prenaša, do svoje zna- 133 nosti, do vsakokrat aktualne znanstvene resnice. Kategorija objektivnosti torej tu ne označuje "nasebnostne", ampak "relativno", odnosno strukturo zgodovine znanosti. Vsako- krat aktualna stopnja, denimo, matematike določa zgodovino svo- jega nastanka v njenem resničnem pomenu - v njeni vsakokratni znanstveni dejanskosti, objektivnosti. Odnos med znanstvenimi in znanstveno-zgodovinskimi izjavami je odnos utemeljujočega in utemeljenega: matematično utemeljena objektivnost nastanka ma- tematike, tj., nemožnost definiranja matematike pred matematiko, pomeni tako, da je predmet zgodovine znanosti nekako tudi že sestavni del teoretske in izkustvene strukture znanosti, tako kot je zgodovina znanosti nekako že neločljiv sestavni del znan- stvenega sistema. V zadnji instanci gre seveda za to, da obje- ktivnost, ali tudi, znanstvenost resnice znanstvene dejavnosti pripada znanosti sami. Strogo vzeto zgodovina znanosti, ki konstruira svoj predmet s pomočjo pravil in sredstev znanosti, katere zgodovino piše, seveda nima predmeta, vsaj ne v tradicionalnem pomenu - tj. kot nekaj že danega, identičnega s seboj. Toda njen pomen, njen re- snični, se pravi znanstveni pomen s to "brezpredmetnostjo" samo pridobi na teži. Tako vsaj razumemo Canguilhema, ko nasproti eks ternalistični in internalistični razlagi znanosti, ki jima je skozi njuno nasprotovanje skupno "...stapljanje objekta zgodovine znanosti z objektom znanosti" (Canguilhem 1979", 15}165), torej to, da obravnavata predmet zgodovine znanosti kot nekaj že danega, zgodovino znanosti pa kot samoraslo zgodovino kulturne- ga predmeta, ko torej nasproti tema razlagama postavi preprosto trditev, da je zgodovina znanosti interpretacija diskurza z re- sničnostjo zahtevo. Predmet zgodovine znanosti niso (eksternalistično ali inter- nalistično razložena) dejstva - znanstvenozgodovinski predmet je predmet, ki ima sam zgodovino, ki je zato v sebi resničen, "od. znotraj normiran projekt": "Resnično, to je izjavljanje v znanstveni izjavi. V čem je to 134 resnično mogoče spoznati? V tem, da ni bilo izrečeno prvič. Znanost je diskurz, ki ga normira njegova kritična rektifika- cija..." (Canguilhem 1977, 21, podčrtal RS), "Objekt zgodovinskega diskurza je dejansko zgodovinskost znan- stvenega diskurza, kolikor predstavlja ta zgodovinskost ude- ¿janjenje nekega od znotraj normiranega projekta, ki pa ga pre- čkajo naključja, zadržujejo ali preusmerjajo ovire, prekinjajo krize, torej momenti sodbe in resnice" (Canguilhem 1974 , 17; 166). Avtentična zgodovina znanosti je tako, daleč od tega, da bi se ukvarjala s filološkim raziskovanjem virov, odkritij, vplivov itd., dejansko "znanost, postavljena v skladu s svojo zgodovino"; deluje torej za znanstveni diskurz in sredi njega samega. Drugače rečeno, resnica, ki jo zgodovina znanosti išče, je v prvi vrsti resnica znanstvene dejavnosti; vprašanja, ki jih zgodovina znanosti zasleduje, so teoretska vprašanja, ki jih je postavila znanstvena praksa v svojem razvoju in zgodovina znano- sti mora nanje v zadnji instanci odgovoriti na ravni "kritike in analize" znanstvenih konceptov. Kdor si bo ogledal, kako Canguil- hem pojasnjuje zgodovino vpeljevanja probabilistične matematike v biologijo in družbene vede 19. stol., bo zelo hitro spoznal, da je takšna naravnanost ne samo karseda daleč od idealističnega znanstvenega internalizma, ampak da je, ravno narobe, absolutni pogoj za imanentni prehod zgodovinske znanstvene analize na po- dročje ne-znanstvenih praks, pogoj za to, da bo zgodovinska re- konstrukcija z notranjo nujnostjo vključevala ne samo različne znanstvene discipline v njihovem medsebojnem odnosu, ampak tudi, s Canguilhemovimi besedami, "...ne-znanost,...ideologijo,.. .politično in socialno prakso": "zgodovina znanosti lahko v specifičnem teoretskem področju, ki ga konstruira, nedvomno razlikuje in dopušča več nivojev ob- jektov: dokumente, ki jih je treba katalogizirati; instrumente in tehnike, ki jih je treba opisati; metode in vprašanja, ki jih je treba interpretirati; koncepte, ki jih je treba anali- zirati in kritizirati. Le-ta zadnja naloga podeljuje prejšnjim dostojanstvo zgodovine znanosti... Pomen, ki je na tak način pripisan konceptom, je lažje zasmehovati kot pa razumeti, za- kaj brez njih ne obstoji znanost" (Canguilhem 1979,19;167, podčrtal RB). Ravno zato, ker znanost in edino znanost sama utemeljuje 135 svojo zgodovino, ker ji je odnos do njene zgodovine "notranji", ker je torej zanjo konstitutiven - in s tem prehajamo že k dru- gi Fichantovi propoziciji - tudi velja, da znanosti ni mogoče opredeliti s kako začetno definicijo, ki bi jo nato morda nad- grajevali, specificirali itd. Pač pa je določitev znanosti v resnici njena zgodovina. Trditev je nekoliko dvoznačna, tako kot je dvoznačen njen rezultat, saj se zgodovina znanosti podvoji: zgodovina znanosti, ki je kot "notranji moment" znanosti pravzaprav njena "določi- tev" - konstrukcija zgodovinske pripovedi je zaradi "notranje povezanosti" z znanostjo vselej že rekonstrukcija znanosti sa- me - ta zgodovina znanosti torej istočasno pravzaprav ni več po- polnoma ista, je že neka druga zgodovina. Znanost določujoča zgo dovina je, s Pichantovim izrazom, dejanska zgodovina znanosti, to se pravi, nastanek znanosti kot tvorba teorij in konceptov te znanosti. Imamo torej znanosti "notranjo zgodovino", za katero ni tež- ko reči, kaj je: rekonstruirani razvojni potek znanosti, kate- rega začasni zaključek so temeljni znanstveni rezultati aktual- nega stanja znanosti. Gre torej za strnjen, "logični" zaris znan stvenega razvoja, ki prikaže, kako je današnja znanost - do do- ločene mere - že bila "napovedana" v preteklosti. In imamo "dejansko zgodovino znanosti", nastanek znanosti, ki ga je zaenkrat mogoče opredeliti zgolj per negationem: de- janske zgodovine znanosti znanost ne utemeljuje: "To, kar je matematično utemeljeno, ravno ni nastanek matemati- ke. Nastanek matematike ni razvitje predhodne strukture, ki bi bila matematika na sebi..." (Pichant 1974, 59j 145). Dodamo lahko še, da se razlika med zgodovino znanosti kot "objektivnim nastankom" ("logični razvoj") in zgodovino znano- sti kot "dejansko zgodovino" ne pokriva z razliko inteligibilno - empirično, teorija- dejanskost, oz., v izrazju, ki je blizu marksistično izšolanemu bralcu, ne pokriva se z znano distinkci- jo logično - historično. Drugače rečeno, koncept dejanske zgodo- vine znanosti ne označuje realnega historičnega procesa, sklopa 136 heterogenih dogajanj, faktorjev ali vplivanj, ki so botrovali rojstvu ali transformaciji kake znanosti. Ne le da bo ta sklop "empiričnih dejstev" vzniknil samo kot prečiščen v "objektivnem nastanku", v "logični", tj., v po znanstvenem interesu rekonstru- irani preteklosti te znanosti, ampak bo šele epistemologija kot teorija nastanka znanosti odločila, kaj bo od te določitve zna- nosti preko njene "zgodovinske refleksije" sploh pripoznano za dejansko produkcijo znanstvenih konceptov. Poenostavljeno reče- no, šele epistemologija bo odločila, ali je zgodovina znanosti, pa naj jo je zarisal historični interes znanstvenika določene discipline ali pa "profesionalni" interes zgodovinarja znanosti, zastavljena kot zbirališče anekdot in kronologij, kot arhiv in nevtralni zbiralec videnja, ali pa je zastavljena kot "znanost v skladu z njeno zgodovino" - da bi kot takšna lahko prispevala k napredku, tj. h kritični rektifikaciji tiste discipline, ka- tere zgodovino pripoveduje. S tem smo se dotaknili tretje propozicije, vključenosti epi- stemologije v zgodovino znanosti. Razložimo jo lahko, čeprav še neprecizno, takole: "notranja konstitutivnost" zgodovine znano- sti za znanost je le drug izraz za refleksivnost zgodovine zna- nosti. Zgodovina znanosti ni le v odnosu do znanosti, oz., zna- nost ni le v odnosu do svoje zgodovine, ampak je hkrati odnos do tega odnosa. To dejstvo "refleksivne zgodovine" lahko zdaj izrazimo na več načinov. Lahko, denimo, rečemo: skozi specifično povezanost, skozi "posredovanost" znanosti in njene zgodovine se proizvaja tudi specifično pojmovanje znanosti - da je pač znanost po svoji me- todi in po svojem predmetu zgodovinska, da je zgodovina in actu. Lahko pa tudi postavimo, da kategorija "objektivnosti na- stanka" znanosti pravzaprav že predpostavlja, "implicira" dolo- čen koncept znanosti in koncept znanstvene resnice - koncept zgodovinskosti znanstvene resnice pač. Pri obeh izraznih načinih pa ostane, da je za samo možnost obstoja zgodovine znanosti neizogibna eksplikacija tega "pred- postavljenega" ali pa "proizvajajočega se" koncepta. Zgodovina 137 znanosti je edino takrat avtentična, se pravi znanstveno rele- vantna zgodovina, če je kategorija "objektivnost", ki jo pre- naša, teoretsko eksplicirana, ali, če nastopi zgodovina znano- sti v obliki dejanske zgodovine. Ta teoretska eksplikacija, ta oblika "dejanske zgodovine" pa je historična epistemologija. Nujnost, da se specifični značaj odnosa med zgodovino zna- nosti in znanostjo epistemološko eksplicira, da bi se sploh lahko vzpostavil kot znanstveno konstitutiven odnos, naznačuje seveda še nekaj: s samo prisotnostjo epistemologije je izraže- no, da znanosti njena zgodovina, njen odnos do zgodovine ni do- cela transparenten - da vzdržuje, kot Fichant povzema Canguil- hema, zgodovina znanosti do znanosti nek hkrati paradoksen in bistven odnos, kolikor obstoji zgodovina znanosti edinole za znanost, hkrati pa se v svojem vsakokratnem predmetu in v odno- su do njega zgodovina znanosti in znanost korenito razlikujeta. Prevladujoča ravnodušnost znanstvenikov do zgodovine njihove zna nosti ima tako neki utemeljen razlog - toda njegovo utemelje- nost je mogoče spoznati šele preko epistemološke eksplikacije zgodovinskosti. Nič manj zato nujnost teoretske eksplikacije tu- di ne pomeni, da je že sama odsotnost historične epistemologije prisotnost nekega drugega koncepta znanosti-v-njeni-zgodovini - tistega pojmovanja znanosti, ki odreže genezo neke znanosti od nje same zato, da bi jo podredil nekemu drugemu, ne več za zna- nost relevantnemu vedenju. V odnosu "notranje povezanosti" med znanostjo in njeno zgo- dovino, ki ga postulira Fichantova prva propozicija, seveda ni težko razbrati odzvanjanje heglovske "poti do resnice, ki je že del resnice same". Zdi se tudi, da lahko sorodna spoznanja sre- čamo tudi pri tistih sodobnih teorijah znanosti, ki se tako ali drugače opirajo na t.im. klasično neopozitivistično paradigmo znanosti. Tako L . Kruger v predgovoru k zborniku Kuhnovih znan- stvenozgodovinskih člankov navaja, da so notranje težave eta- blirane znanstvene teorije, spremenjeni družbeni pogoji znano- sti in pa rastoči pomen ne-naravoslovnih znanosti privedli k spoznanju, da je 138 "postala dinamična, časovno dimenzijo raziskovanja upoštevajo- ča obravnava neizogibna tudi za sistematično analizo zahtev védenja" (v: Kuhn 197?, lo). Skratka, domet teorije znanstvene zgodovine, ki nam jo po- nuja "Problem zgodovine znanosti", gotovo ni v tem, da bi pri- našala kaj substancionalno "novega". Zato je koristneje, če na»- mesto abstraktnega detektiranja novosti - zrcalnega nasprotka tistega konservativnega: "povsod nahajamo predhodnike za vse" - preiščemo postavko o zgodovini znanosti, ki jo utemeljuje zna- nost sama, v odnosu od raziskovalnega polja, v katerega se vpi- suje, upoštevajoč pri tem pravila, ki si jih daje. Nemara bi lahko na ta način razumeli ne le, kako je bilo s spoznanjem o dialektični posredovanosti metode in njenega predmeta za nastop historične epistemologije vse že pripravljeno, - vse, razen mo- žnosti, da se dialektična metoda in naravoslovno spoznanje učin- kovito povežeta - ampak bi lahko izoblikovali tudi teoretske po- goje za razumet je, v čem je bila nujnost te "majhne ovire" na poti povezovanja dialektike in naravoslovja. Zaenkrat lahko rečemo, da vpeljava "notranje povezanosti" med znanostjo in njeno zgodovino, to je, postavka o izobliko- vanju znanstvenih konceptov in teorij preko "zgodovinske refle- ksije", sicer potrjuje tezo, ki smo jo srečali že pri Bachelar- du, da se namreč znanstveni koncepti izoblikujejo tako, da vpi- sujejo svojo "drugost", svojo "zunanjost" vase. Da poteka torej znanstvena produkcija kot nenehno zarisovanje, reflektiranje lastnih meja - v tem primeru je zgodovina znanosti tista, ki "prevzema" vlogo "zunanjosti" vsakokratnega aktualnega sklopa znanstvenih teorij in eksperimentov. V celoti gledano pa Pichan- tova zastavitev prej zapleta probleme v zvezi z zgodovinskostjo naravoslovnih znanosti, kot pa da bi ponujala rešitve - tako vsaj kaže dejstvo podvojene zgodovine. Kako naj pravzaprav razumemo to dvojnost, v kateri se zgo- dovina prikazuje? Kakšno je razmerje med specifičnim produkcij- sim procesom znanstvenih spoznanj, med "dejansko -zgodovino", in med znanstveno rekonstruirano zgodovino znanosti, njenim, "obje- 139 ktivnim nastankom"? Vprašanje lahko postavimo tudi drugače: če je Fichantov postopek v tem, da najprej govori o predmetu zgodo- vine znanosti oz. o zgodovini znanosti v njeni predmetni dolo- čitvi - o nizu določenih vozliščnih točk v preteklosti kake zna- nosti, ki je rekonstruiran z gledišča njenega aktualnega stanja - da bi takoj nato ta zgodovina znanosti v obliki "dejanske zgo- dovine" sama postala predmet, in sicer predmet teorije znanosti, epistemologije - v čem je tedaj nujnost prehoda od predmeta zgo- dovine znanosti (sestavnega dela znanosti) k zgodovini znanosti kot predmetu (sestavni del epistemologije)? Na kakšen način je epistemologija "vključena" v zgodovino znanosti, če pa je hkra- ti znanosti in njeni zgodovini nekako "nadrejena"? Da bi na ta vprašanja odgovorili, se bomo najprej nekoliko razmejili od Fichanta. Precej očitno je, da vpeljuje njegova prva propozicija krožno razmerje med zgodovino znanosti in zna- nostjo samo. Takšno krožno razmerje bi seveda privedlo do "zvajanja zgodovine neke znanosti na to znanost, absorbiranja zgodovine matematike v matematiki...pomešanja predmeta zgodovi- ne neke znanosti s predmetom te znanosti" (Pichant 1974, 99, 139; 145, 16o), v zadnji instanci bi torej navajalo k postavki, "da je znanstveni diskurz tudi že diskurz o znanosti, da si je znanost prosojna in da ji je lastni nastanek neposredno dosto- pen" (137$16o). Postavka o samo-refleksivnosti znanosti pa za Pichanta pred- stavlja, kolikor jo precej enoznačno opredeljuje kot proces re- fleksivne samoutemeljitve, kot samo-prisotnost znanstvene resni- ce, malodane poglavitni vir za "idealistično zablodo" v pristopu k znanosti. Zato po prvi propoziciji njegovo nadaljnje argumentih ranje svojo nujnost prezentira kot nujnost preprečitve "nesmisla' o krožnem značaju odnosov med znanostjo in njeno zgodovino. Dru«- gače rečeno, druga in tretja propozicija, ki uvajata teorijo zna- nosti, sta pri Pichantu nujni, da bi nas odvrnili od idealisti- čne postavke nekakšne samo-refleksivne znanstvene dejavnosti. In res, ravno z drugo propozicijo, ko se že zazdi, da je krog sklenjen - zgodovina znanosti konstruira koncept svojega predmeta s pomočjo sredstev, ki jih nahaja v znanosti, določi- 140 tev znanosti pa zopet zahteva opredelitev njene zgodovine - se pokaže, da krožnost ni možna, saj dejanska zgodovina znanosti ne pripada znanosti, ni predmet znanosti, ampak je predmet epi- stemologije. Toda, če se je z razlikovanjem obeh zgodovin sicer mogoče izogniti temu, da bi znanost, ki se določa preko svoje zgodo- vine, nahajala v njej samo to, kar je sama položila vanjo, pa zato nič manj ne grozi nevarnost "slabe neskončnosti" konstruk- cije meta-znanstvenih konceptov. Tudi epistemologijo, teorijo nastanka znanosti, bo treba še opredeliti - ne nazadnje tudi ona, kot znanstvena zgodovina znanosti, ni brez svoje zgodovine - in opredeliti bo treba tudi to opredelitev... Prav zaradi "odprtosti" vprašanja plastenja meta-teorij pri Pichantu bomo mi izhajali iz temeljnega značaja prve propozici- je. To se pravi, vztrajali bomo na tem, da zgodovina znanosti nima druge določenosti kot znanstveno določenost. Znanstveno opredeljevanje zgodovine znanosti ne naleti nikjer na svojo o- mejitev, razen v obliki sekvence, ki jo samo konstruira - v obliki znanstvenosti. V trenutku, ko je proces opredeljevanja/ utemeljevanja znanosti-v-njeni-zgodovini sklenjen, izpade zato ravno ta sekvenca in sama praksa utemeljevanja. Skratka, prav zaradi te "imanentne" logike krožnega gibanja je "sklenjeno" krožno razmerje med znanostjo in znanstveno zgodovino v sebi tu- di že "odprto": v njem je že neki presežek, nekaj, kar iz njega izpade. Druga in tretja Pichantova propozicija sta sicer res nujno nadaljevanje prve, a ne zato, da bi preprečevali krožnost prve. Pri postavki o povezanosti znanosti in njene zgodovine mo- ra teorija znanosti nastopiti z notranjo nujnostjo: epistemolo- gija je znamenje tega, da krožnost razmerja med znanostjo in nje- no zgodovino v trenutku, ko je sklenjena, pogojuje neki izpad in neko prekinitev. Je znamenje tega, da v povsem konkretnem mo- mentu znanstveno relevantne določitve kakega izseka pretekle znanstvene dejavnosti ta določitev ni "uspela". Oglejmo si zato, kako se problem podvojene zgodovine znano- sti zrcali v samem "jedru teorije zgodovine znanosti" (lol;14-5), 141 v konceptu rekurence. S tem zgodovinskost naravoslovnih znano- sti ne sloni več na predpostavki historičnega časa kot homoge- nega in kontinuiranega medija, tok znanstvenega napredovanja v svoji realnosti ni zvedljiv na evolucionistični ali akumula- tivni model znanstvenega razvoja, pač pa je "realnost tega napredka...v 'dialektiki odpravljanja preteklo- sti'... napredek poteka preko črtanja in predelave..." (lo3; 147). V svoji vlogi konstrukcije "realnega časa znanosti" je re- kurentna zgodovina tako "kritična zgodovina", saj preteklost znanosti, katere zgodovina je, razloči v zapadlo zgodovini in v sankcionirano zgodovino. Gre za ločitev med nekdanjimi izja- vami, ki so postale v sodobni znanosti nepojmljive ter jih je mogoče dojeti le še kot "epistemološke ovire", prepuščajoč jih njihovi "zgodovinski osamljenosti", in med izjavami, ki učin- kujejo tudi še v aktualni znanosti in imajo značaj "epistemolo- škega dejanja", zgodovinske sinteze preteklosti in sedanjosti. Rekurentna zgodovina sloni na dveh predpostavkah. Prvič, da zgodovinski material ni skupek rezultatov, skupek dejstev, am- pak gre za material, ki je nosil v sebi neko resničnostno zah- tevo. Bachelard govori o tem, da mora zgodovino poteka dejstev nujno podvojevati zgodovina poteka vrednot (tj. način, kako so znanstvena odkritja obstajala za njihove odkrivalce); Canguil- hem to podvojenost zgodovinskega materiala teoretsko precizira tako, da za "enoto" diskurza zgodovine znanosti vzame koncept. Za koncept pa je značilna ne-gotovost njegovega pomena, njegova notranja razcepljenost: koncept ni identičen z besedo, v kate- ri se izraža, s teorijo, znotraj katere nastopa. Določitev na- stanka, "rojstva" kakega znanstvenega koncepta, tj. rekonstru- kcija sinteze med "konceptualnim kontekstom in vadilno namero izkustev in opazo- vanj" (Canguilhem 1979 , 198) v katero je koncept vključen, je tako v prvi vrsti eksplikacija 22 Za razumevanje Canguilhemovega "koncepta" cf. tudi: E . Bahovec, Cannon ali Freud?, v: Problemi-Razprave 2o9-211. 142 te temeljne ne-gotovosti, koncepta. Definirati koncept, vrni- ti se do "izvira" koncepta pomeni dejansko opredeliti problem, osvoboditi vprašanje, ki vztraja v srcu že dane rešitve (cf. Macherey 1964, 66). In če je "prevladujoča vrednota" rekurentnega ovrednotenja preteklosti znanosti aktualno stanje te znanosti, tedaj je, drugič, predpostavka rekurentnega zgodovinskega postopka jasna teoretska ekspliciranost tega aktualnega stanja, izoblikovanost epistemologije - sicer je lahko, kot poudarja Bachelard, asimi- lacija znanstvene preteklosti preko njene sedanjosti za znanost pogubna. Pogoj možnosti znanstvene zgodovine znanosti je refle- ksija znanosti, se pravi, epistemologija kot "teorija pogojev in oblik znanstvene produkcije in njene zgodovine v različnih znanostih" (Althusser 1974, 52). Skratka zgodovina znanosti je restitucija znanstvenega po- mena, nazaj obrnjeni pogled refleksije, ki konstruira resnično- stno zahtevo nekdanje znanstvene aktivnosti v njenem, zdaj ve- ljavnem pomenu: zgodovinskost znanosti prihaja, kot ponavlja Fichant, prej iz prihodnosti znanosti kot pa iz njene preteklo- sti . Neposredni učinek tako opredeljene zgodovinskosti znanosti je, da ostajata zgodovina znanosti in njen predmet vseskozi od- prta, nezaključena. Nujnost nenehnega stika z aktualno znano- stjo, ki ga vzpostavlja epistemologija, zahteva od zgodovinar- ja znanosti pripravljenost k nenehnim popravkom in preoblikovan- jem svojega predmeta. Za zgodovino znanosti "njen predmet ni dan., pač pa mora biti konstruiran in rekonstru- iran, da mu lahko znanost, opirajoč se na pogoje produkcije svojih konceptov, 'prinese nov dan'...zgodovina neke znanosti ni za dano obdobje nikoli zaključena" (Fichant 1974, 17;148). Težava, ki jo vsebuje opredelitev znanosti kot kritične zgo- dovine je zdaj prav v tem, kar neposredno nikakor ni sporno: ka- ko razumeti to nujnost nenehne samokorekcije zgodovine znanosti, ki "predeluje preteklost ustrezno sedanjost". Res se, kot ugo- tavlja Canguilhem, "nedvomno razume samo ob sebi", da zahteva napredek znanosti, ki poteka preko stalnih epistemoloških pre- 143 l o m o v , t u d i p o g o s t n o p r e o b l i k o v a n j e n j e n e z g o d o v i n e . M a n j s a - m o u m e v n o p a j e , v č e m se t a k š n a " o d p r t a " h i s t o r i č n a e p i s t e m o l o - g i j a r a z l i k u j e o d h i s t o r i č n e g a r e l a t i v i z m a z n a n o s t i . K a k š e n m o r a b i t i " z n a č a j " t e o d p r t o s t i z g o d o v i n e z n a n o s t i , d a je n e m o r e m o b r a t i , d e n i m o , t a k o l e : z n a n s t v e n o s p o z n a n j e p o - t e k a k o t n e n e h n o p r e v e r j a n j e , i z b o l j š a v a n j e , p o p r a v l j a n j e v s a - k o k r a t n e g a d a n e g a , t e o r i j a z n a n o s t i m o r a z a t o n e n e h n o k o r i g i r a - t i p o d o b e a k t u a l n e z n a n o s t i i n , v s k l a d u s t e m , t u d i z g o d o v i n o z n a n o s t i - o d p r t o s t b i l a h k o v t e m p r i m e r u o p r e d e l i l i t u d i k o t i z r a z s a m o k r i t i č n o s t i z n a n o s t i , k i ž e i m p l i c i r a l a s t n o p r e s e g a n - j e . L a h k o p a b i b r a l i t u d i t a k o l e : v k o n s t r u k c i j i a v t e n t i č n e , t j z n a n s t v e n o r e l e v a n t n e z g o d o v i n e k a k e z n a n o s t i , k i i z h a j a i z e p i - s t e m o l o š k i h n a p o t i l , s e " l a t e n t n o " p r e o b l i k u j e t u d i že n o v a " p o - d o b a z n a n o s t i " , k a l " n o v e g a z n a n s t v e n e g a d n e v a " , k i b o p r i k l i c a l n a p l a n t u d i n o v o e p i s t e m o l o g i j o . T a k o v e n i k o t v d r u g i r a z l a - g i b i b i l a o d p r t o s t z g o d o v i n e z n a n o s t i z n a m e n j e z n a n s t v e n e r e s - n i c e , k i se v e d n o z n o v a o d l a g a , t a k o d a z n a n o s t i n n j e n o z g o d o - v i n o š e l e č a k a . T o o d l a g a j o č o se z n a n s t v e n o r e s n i c o l a h k o z d a j z o p e t d o j a m e m o k o t n a č e l o m a n e d o s e g l j i v o a l i p a r e s n i c o o p r e d e - l i m o k o t s a m p r o c e s n j e n e g a n e s k o n č n e g a o d l a g a n j a / p r e o b l i k o v a n - j a : o b e d o l o č i t v i s l o n i t a n a t e m , d a p r e d p o s t a v l j a t a m o ž n o s t d i s t a n c i r a n j a , l o č i t v e z n a n o s t i i n n j e n e r e s n i c e - n e d a b i z n a - n o s t z a r a d i t e g a i z g u b i l a k a j s v o j e z n a n s t v e n o s t i - i n o b e d o - l o č i t v i z n a n o s t i k o t t a k i n e d a j e t a n a v o l j o s r e d s t e v , d a b i z n a n o s t t o l o č i t e v t u d i s a m a o p r e d e l i l a , d a b i j o s a m a r e f l e k - s i v n o p o s r e d o v a l a . S t e m p o s t a n e m o ž n o s t d i s t a n c i r a m j a z a z n a - n o s t s a m o d e j a n s k o n e k a j i r e l e v a n t n e g a , p o l a s t i p a se j e , d e n i - m o , f i l o z o f i j a - s s a m i m t e m j e t a k š n o d o j e t j e z n a n o s t i z n o v a z a p a d l o r e l a t i v i z m u . B o l j p r e c i z n o z a s t a v l j e n o s e z a t o v p r a š a n j e p o " o d p r t o s t i " r e k u r e n t n e z g o d o v i n e z n a n o s t i g l a s i : k a k o je z g r a j e n a h i s t o r i - č n a e p i s t e m o l o g i j a , t a o s n o v n i " k r i t e r i j " u p o r a b e k r i t i č n e z g o - d o v i n e , d a p r e p r e č u j e n e s k o n č n o o d l a g a n j e , n e s k o n č n o p l a s t e n j e " n o v i h " z n a n s t v e n i h t e o r i j , h k r a t i p a u v e l j a v l j a o d p r t o s t , n e - - g o t o v o s t z n a n s t v e n e g a r a z v o j a ? 144 Odgovor, ki ga glede kriterija za rekurentno zgodovino, in s tem glede značaja njene odprtosti daje Bachelard - rekurenco je treba uporabljati s pravim čutom - je komajda kaj več kot znamenje zadrege. Toda Fichantova teza, pridobljena iz Bache- lardove lekcije, da je namreč uporaba rekurence legitimna sa- mo v primeru "stroge znanosti", ki razpolaga z izdelano episte- mološko hiearhijo, preko katere je mogoče določiti izvor in us- troj znanstvenih konceptov, ta teza tudi pokaže, da Bachelardo- va zadrega ni brez svojega racionalnega jedra. Pokaže se namreč, da zgodovina znanosti - tista, za katero res gre, se pravi, zgo- dovina kot dejanska zgodovina in kot opis realnih procesov pro- dukcije spoznanja, da torej ta zgodovina sploh ni možna. Zakaj ne? Naloga zgodovine znanosti kot discipline je, da konstruira preteklost znanosti, izhajajoč pri tem iz njene ak- tualnosti. Kar pomeni, da ni zastavljena kot nevtralno poročilo o tem, "kaj se je dejansko zgodilo", ampak kot prizadevanje, ki naj ponazori realni znanstveni produkcijski proces. Pokazati je treba, kje, kako in zakaj so bili proizvedeni in vpeljani odlo- čilni znanstveni koncepti, eksperimenti, tehnični postopki in naprave - vse to zato, da bi lahko znanost, poznavajoč zdaj svo- ja konstitucijska pravila, zgradila nov predmet, "prinesla nov dan". Vsekakor pa je to izrecno prizadevanje zgodovine znanosti, da bi se "pozitivno" vključila v nadaljni razvojni tok svoje zna- nosti, nekako odveč: avtentična, se pravi, zares znanstvena je zgodovina kake znanosti le takrat, če je "integralni del" svoje znanosti, če je učinkujoči del "pozitivnega" znanstvenega si- stema. Kot smo videli, pa je za znanost njena preteklost rele- vantna le v obliki "sankcioniranih misli" - preteklost znanosti je znanstvena preteklost le, če je opremljena z "ahistoričnim naznanilom za vedno" - ali pa v obliki zapadle zgodovine zmot, ovir itd. Pri obeh nasledkih avtentične zgodovine znanosti pa v resnici ne gre več za zgodovino znanosti. Enkrat so misli ahistorične, brezčasne, drugič pa je zgodovina znanosti vzpo- stavljena kot 145 " n f k a i k a r n i v e č z g o d o v i n a z n a n o s t i , p a č p a z g o d o v i n a p r e p o - z n a n e g a n a p a č n e g a . . . A l i j e p r e d m e t d i s k u r z a z n a n o s t - p o t e m i m a m o s i c e r e p i s t e m o l o š k i d i s k u r z , t o d a . a h i s t o r i c e n - a l i p a j e d i s k u r z z g o d o v i n a - p o t e m i m a n j e g o v p r e d m e t , e p i s t e m o l o - s k o g l e d a n o , s a m o n e g a t i v n o v r e d n o s t o v i r e a l i z a b l o d e (.Jfi- c h a n t 1 9 7 4 , l o 8 / 9 { l ^ ) . D a i m a j o p r e t e k l e o v i r e i n z m o t e z g o l j n e g a t i v n o e p i s t e m o - l o š k o v r e d n o s t , je t u s a m o d r u g i z r a z z a t o , d a z g o d o v i n a z n a n o - s t i k o t o p i s r e a l n i h p r o d u k c i j s k i h p o g o j e v s p o z n a n j a že s o v p a - d e z e p i s t e m o l o g i j o , b o l j e , d a j e t a k š e n o p i s m o ž e n l e , k o l i k o r p r e d s t a v l j a d e l t e o r i j e n a s t a n k a z n a n o s t i k o t p r o d u k c i j e z n a n - s t v e n i h k o n c e p t o v . K o t d e l t e g a š i r š e g a p r e d m e t n e g a p o d r o č j a p a z g o d o v i n a z n a n o s t i z o p e t i z g u b i s v o j z n a č a j d e j a n s k e , t o j e , z a z n a n o s t k o n s t i t u t i v n e z g o d o v i n e , i m a l e š e " n e g a t i v n o v r e d n o s t " . L a h k o t o r e j r e č e m o , d a o b s t o j i z g o d o v i n a z n a n o s t i e d i n o l e v s a m e m t r e n u t k u " p r e h o d a " od z g o d o v i n e z n a n o s t i k o t s e s t a v n e g a d e l a z n a n o s t i k z g o d o v i n i z n a n o s t i k o t p r e d m e t u e p i s t e m o l o g i j e . V s v o j i v s a k o k r a t n i k o n k r e t n i p r e d m e t n i d o l o č e n o s t i j e n a t o z g o - d o v i n a z n a n o s t i v e d n o a l i " v e č " a l i p a " m a n j " o d s a m e s e b e , j e v s e l e j l e k o t s v o j l a s t n i " p r e s e ž e k " a l i p a k o t s v o j l a s t n i " i z o s t a n e k " : o b s t o j i a l i v s v o j e m p r e d m e t u , t o r e j a h i s t o r i č n a , r a - z b l i n j a j o č a se v a k t u a l n i z n a n o s t i , i n z a o s t a j a j o č a z a s v o j o r e s n i č n o v l o g o p r o i z v a j a n j a l a s t n e z n a n o s t i , a l i p « j e z n o t r a j e p i s t e m o l o g i j e d o j e t a v t e j z n a n s t v e n o - k o n s t i t u t i v n i v l o g i " d e - j a n s k e z g o d o v i n e " , t o d a , v t e m t r e n u t k u d o b i z g o d o v i n s k a r a z - s e ž n o s t z n a n s t v e n e g a s p o z n a n j a ž e z n a č a j n e k e g a p r e o s t a n k a - z m o t e , o v i r e , se p r a v i : o s a m l j e n e g a d e l a , i z s e k a z g o d o v i n e . K a k o r k o l i ž e , k o n s t r u i r a t i r e k u r e n t n o z g o d o v i n s k o p r i p o v e d p o m e n i , d a smo z g o d o v i n o z n a n o s t i , d a s m o n j e n o z g o d o v i n s k o s t že z g r e š i l i - d a i m a m o o p r a v i t i z n e č i m , k a r s t r o g o v z e t o n i v e č z g o d o v i n a z n a n o s t i : a l i z v s a k o k r a t n i m o b r o b j e m a k t u a l n e g a z n a n s t v e n e g a r a z i s k o v a n j a ( h e v r i s t i č n i i n t e r e s z n a n s t v e n i k a za z g o d o v i n o s v o j e s t r o k e ) , a l i p a z e p i s t e m o l o g i j o ( p o d r o č j a " p r o - f e s i o n a l n e g a " , n e z g o l j k o m p l e m e n t a r n e g a h i s t o r i č n e g a i n t e r e s a ) . Z g o d o v i n s k o s t z n a n o s t i i z v i r a t o r e j d e j a n s k o i z n e n o ž n o s t i " i z - v i r n e " , t j . z a r e s n i c o z n a n o s t i k o n s t i t u t i v n e z g o d o v i n e z n a n o - 146 sti, da bi se avtentično izrazila, da bi se opredelila v svojih dveh "prikaznih oblikah". In ta nemožnost se kaže edinole v nujnosti, kot nujnost prehajanja zgodovine znanosti iz ene obli- ke v drugo. To pa pomeni, natančno vzeto: edino na podlagi te ne-možnosti zgodovina kake znanosti sploh obstoji. Da pa ta ne-možnost možnega, pač pa je, prav nasprotno, po- goj možnosti za eksistenco zgodovine znanosti, je tu zares osre- dnjega pomena. Ena izmed oblik podvojitev, ki jih uvede v zgodovino znano- sti rekurentni postopek, se pravi, uveljavljanje konstitutivno- sti zgodovine kake znanosti za samo to znanost, je tako dvojica logično - historično, zapovrstje historičnih dejstev, utemeljeno v "prosojnosti" logičnega časa. Fichant pri tem poudari, da je pridobljena historična razsežnost "sama idealna konstrukcija, njena povezanost je pedagoška, ne pa zgodovinska. Ze od samega začetka stojimo zunaj zgodovine, ali pa smo vsaj daleč od misli, da znova vzpostavimo razčlenitev njenih momentov tako, kot so se bili dejansko realizirali" (11O 5 149). Bodimo tu pozorni: podvojitev pripelje sicer do nastopa tretje instance, do vselej zimanje "realne zgodovine znanosti". Toda, te vselejšnje zunanjosti ne smemo navezovati le na odpravljanje "realne kronologije" v "diskurzivnem veriženju intelegibilnega", na zgrešitev "dejanske zgodovine" zaradi njenega naknadnega vklju- čevanja v epistemološke logične modele. V tem primeru bi "real- ni zgodovinski proces" dojeli substancialistično - tako, kot to na področju Marxove znanosti zgodovine dela npr. Schmidt: zanj se Markova dialektika "logičnega" in "historičnega" prikaza ra- zlikuje ogL Heglove po tem, da njeno izhodišče ni absolutni pojem, "ampak zgodovina ? ki prebija sleherno logično imanenco in ki je ni mogoče nikoli poduhoviti" (Schmidt 1978 , 64) - Schmidt tu pozablj a raziožiti, da je postavka o zgodovini, ki je ni mogoče zvesti na "pojem", reflektirana postavka Marxove teorije. Tako kot je v historični epistemologiji dvojica logično -historično dojeta kot znamenje tega, da so vsi doslejšnji posku- si zajetja znanosti v njeni "polni zgodovini" puščali neki pre- Dstanek, zaradi katerega se lahko konstrukcija znanosti-v-njeni- 147 - z g o d o v i n i v s e l e j z n o v a z a č n e . S k r a t k a , t a k o k o t je d v o j i c a l o - g i č n o h i s t o r i č n o s a m o " m e s t o v p i s a " " z u n a n j e " z g o d o v i n e , p o z i - t i v n a , u d e j a n j e n a " d e j a n s k a z g o d o v i n a " - s k o z i t o d v o j i c o " v e - m o " , d a " ž e od v s e g a z a č e t k a s t o j i m o z m a j z g o d o v i n e " , t a d v o - j i c a z a s t o p a t o r e j n e m o ž n o s t " d e j a n s k e z g o d o v i n e " , s k o z i k a t e r o se l e - t a s p l o h k o n s t r u i r a . N e z m o ž n o s t z g o d o v i n e z n a n o s t i k o t p r o c e s a t v o r b e z n a n s t v e - n i h k o n c e p t o v i n t e o r i j , k o t .zgodovine i n a c t u j e t a k o p r e c i z n i i z r a z z a t o , d a o s t a j a z g o d o v i n a z n a n o s t i v s e l e j o d p r t a , z g o l j m o ž n a - i n s i c e r o d p r t a i n m o ž n a p r a v z a r a d i s v o j e v s e l e j š n j e " z a p r t o s t i " , t o j e , s v o j e v s e l e j š n j e k o n k r e t n e p r e d m e t n e d o l o č e - n o s t i : r e k u r e n t n a z g o d o v i n a z n a n o s t i s e k o t p r o c e s p r o d u k c i j e i n r e p r o d u k c i j e z n a n s t v e n i h k o n c e p t o v i z g r a j u j e l e n a p o d l a g i s t r - n i t v e v r e z u l t a t u , v p r e d m e t u z g o d o v i n e z n a n o s t i , k i p a s e t a k o j r a z b l i n i v a h i s t o r i č e n p r e d m e t z n a n o s t i a l i p a v n e g a t i v n o o p r e - d e l j e n p r e d m e t e p i s t e m o l o š k e g a z a n i m a n j a . O d p r t o s t , m o ž n o s t z g o d o v i n e z n a n o s t i i n p a n j e n a z a p r t o s t , n j e n a v s e l e j š n j a k o n k r e t n a d o l o č e n o s t , t u s o v p a d e t a . T a h k r a t - n o s t o d p r t o s t i , n e - d o k o n č n o s t i z g o d o v i n e z n a n o s t i z a d a n o o b d o b - j e , i n n j e n e z a p r t o s t i , k o n c e p t u a l n e h o m o g e n i z a c i j e i z h o d i š č n i h t o č k k a k e z n a n s t v e n e d i s c i p l i n e , j e t i s t o r a c i o n a l n o j e d r o , k i g a v s e b u j e B a c h e l a r d o v a z a d r e g a p r i d o l o č i t v i k r i t e r i j a z a u p o - r a b o k r i t i č n e , v s e l e j o d p r t e z n a n s t v e n e z g o d o v i n e . R a z v i t j e t e g a j e d r a z a t o o d n a s z a h t e v a , d a n e o b r a v n a v a m o s a m o "eno p l a t " p o v e z a n o s t i z g o d o v i n e z n a n o s t i i n e p i s t e m o l o g i j e - n j u n o n e n e h n o i z m e n j a v a n j e , n e m o ž n o s t , d a b i l a h k o z g o d o v i n o k a k e z n a n o s t i p r e k o e p i s t e m o l o š k e v r e d n o s t n e h i e r a r h i j e k d a j k o - l o r a z l o ž i l i b r e z n e k e g a p r e o s t a n k a . R e k u r e n t n i p o s t o p e k z a h t e - v a od n a s , d a o b r a v n a v a m o t u d i h k r a t n o s t " d r u g e p l a t i " t e p o v e - z a v e . T o se p r a v i , v s e l e j š n j o n e l o č l j i v o s t z g o d o v i n e k a k e z n a n o - s t i i n t e o r i j e t e z n a n o s t i . " U č i n e k " t e n e l o č l j i v o s t i p a j e , d a je o d p r t o s t p r e k o e p i s t e m o l o š k i h " v r e d n o t " r e k o n s t r u i r a n e z g o d o - v i n s k e p o d o b e že e n a i z m e d " p o z i t i v n i h " e p i s t e m o l o š k i h " v r e d n o t " e d e n t e m e l j n i h e p i s t e m o l o š k i h k o n c e p t o v . P r e p r o s t o r e č e n o , o d - p r t o s t , n e - d o l o č e n o s t k o t p r i k a z n a o b l i k a n e m o ž n o s t i z g o d o v i n e 148 znanosti, to osnovno obeležje epistemološke metode rekurence je že določeno obeležje, ki ga daje znanosti-v-njeni-zgodovini pač epistemologija kot neka povsem konkretna teorija znanosti. S to banalno ugotovitvijo lahko nadomestimo že omenjeno Schmidtovo teoretsko banalnost: da namreč epistemološki model diskontinuiranosti znanstvenega razvoja pomeni, da pozna epi= stemologija same prelome, skoke - kot da v tej svoji naravna= nosti epistemologi j a ne teži k neki kontinuiranosti zgodovine znanosti, "... ali ni paradoksno, da ravno epistemologija diskontinuite= te na vsej črti potrjuje veljavnost zgodovine znanosti, ki jo oživlja epistemologija kontinuitete... epistemologija preloma še zdaleč ne zaničuje epistemologije kontinuitete, čeprav ob= ravnava filozofe, ki edini verjamejo vanjo, z ironijo" (Ganguilhem 1977, 26). Ugotavljanje o epistemološkem absolutiziranju doskontinui= tete je torej teoretsko nesmiselno. Res pa je, da je z episte= mologijo zgodovine znanosti opredeljena kot "nemožna": episte= mologija ve, oz. postavlja si za svoj teoretski cilj eksplika= cijo spoznanja, da je mogoče kontinuiteto znanstvene zgodovine doseči le tako, da je ohranjena zgodovinska razsežnost znan= stvene prakse kot v sebi okrnjena, negativna. Spoznanje o nujnosti pogoste predelave zgodovine kake zna= nosti je torej zares samoumevna postavka: specifičnost historič= ne epistemologije, temeljni domet njene teoretske zahteve pa je, kot v nadaljevanju Ganguilhem dovolj jasno pove, v nasled= njem: "Ali je /rekurentna zgodovina/ na podlagi svojih konceptov in norm tudi zmožna anticipirati in legitimirati njihova možna prekoračenja ... toda tu ne gre za vprašanje predelave, temveč za vprašanje prihajanja-iz-uporabe, morda celo za vprašanje smrti" (Ganguilhem 1977, 27, podčrtal RR). Metafore smrti tu ne moremo brati kot izbruha poetskega iracionalizma sredi strogosti znanstvenega diskurza. Prej bi lahko rekli, da je z njo dobesedno opredeljen specifični zna= čaj "odprtosti" rekurentne zgodovine - njena dokončnost - z njim pa tudi osnovna paradoksnost historične epistemologije preloma. 149 Diskontinuirana zgodovina znanosti, zgodovinski razvoj preko "kvalitativnih skokov", ponovimo še enkrat to abecedo dialektike, je namreč še vedno neka povezana, procesualna zgo= dovina - poenostavljeno rečeno, ne izključuje ne "izviranja" iz preteklosti niti "nadaljevanja" v prihodnosti. Da pa bi bi= la taka zgodovina dojeta v skladu s svojim pojmom, torej z vključevanjem svoje radikalne drugosti, za to nikakor ne zado= ščajo abstraktne puhlice o neskončnem dialektičnem preseganju, o ohranjevanju/povzemanju na vedno višji ravni. Historična epistemologija trdi, da se bo znanost v svoji zgodovini nada= ljevala, in sicer nadaljevala kot vselej radikalno druga - tak šno vedenje pa je resnično, praktično učinkovito vedenje le, če prekine evolucionistično ponavljanje vedno-istega-v-novih- -inačicah, če se rekurentni zgodovini posreči, da svojo (pri= hodnjo) nazvedljivo drugost nekako izrazi že v svoji sedanjo= sti, vsaj v eni točki svojega pozitivnega obstoja. (Lahko bi tudi rekli - če je njena postavka kvalitativnega spreminjanja empirično preverljiva.) Ta, za logiko nedvomno protislovna zah teva, je tisto, kar v historično epistemologijo vpeljuje raz= sežnost smrti, končnosti. Drugače rečeno, če smo prej govorili o nujnosti, da mi= slimo enotnost "dveh plati" povezanosti zgodovine znanosti in epistemologije - njuno vselejšnjo razliko in njuno vselejšnjo neločljivost - je seveda jasno, da nam ne gre za neko psevdo- -dialektično upoštevanje tako "ene" kot "druge plati": plati namreč nista simetrični. In sicer zato ne, ker je vsaka zgodo= vina znanosti - tudi zgodovina znanosti kot gola kronologija, kot inventariziranje rezultatov - resda že povezana, čeprav ne reflektirano, z določenim dojetjem znanstvene prakse nasploh in svoje znanstvene discipline v posebnem. Toda niso že vse, pač pa je ena sama, namreč rekurentna zgodovina, neločljivo povezana s teorijo znanosti, katere zgodovino piše. Neločljivo to se pravi tako, da je zveza zgodovine znanosti in epistemolo gije eksplicitno dojeta, da je ta zveza in njen učinek, odpr= tost zgodovine, reflektirana v sebi: nimamo dvefi disciplin, am 150 pak eno samo, namreč historično epistemologijo. A prav zato, ker ¿je historična epistemologi j a dojeta kot unarna, mora v sebi nositi znamenje svoje podvojenosti, na neki način se mo= ra razlikovati od same sebe. Če postavlja rekurentni postopek po svojem bistvu cel niz podvojitev - objektivna/dejanska zgodovina, aktualna/za= padla preteklost, logično/historično - je zadnja takšna podvo= jitev neločljivost, tj. trenutek križanja zgodovine znanosti in njene epistemologi je. Zadnja pa je zato, ker se z njo zgo= dovina znanosti konča, konča v dvojnem pomenu: na neki natan= ko določeni točki znanstvene zgodovinske rekonstrukcije se ta prekine, in drugič, zgodovina znanosti je dokončno potrjena, saj je z vso "epistemološko vrednostjo" in jasnostjo spoznana za dejansko zgodovino znanosti, za takšno torej, ki pomeni nenehni proces tvorbe znanstvenih konceptov in teorij. V tej zadnji točki, v historični epistemologiji je tako podvojitev dojeta sama v sebi, torej kot samorazcep rekurentnega "bistva". Poskušajmo te opredelitve pojasniti nekoliko podrobneje. Očitno je, da se mora epistemologija kot v sebi reflekti= rana odprtost zgodovine znanosti po svojem konceptualnem apa= ratu in po svojih materialnih analizah razlikovati od teorije znanosti, ki je zamišljena kot dokončni logični model produk= cije znanstvenih spoznanj in univerzalni preizkusni kamen znan= stvene preteklosti, če prinaša tak model teorije znanosti na meta-znanstveni ravni neskončno poganjanje za tistim zares dokončnim epistemološkim sistemom, pa je njegov končni izraz jurisdikcija "epistemološke policije" nad preteklimi teorijami zaradi njihove pomanjkljive logične zrelosti (cf. Canguilhem 19??, 21). Seveda se tudi historična epistemologija postavlja v vlo= go sodnika, tribunala, ki nudi zgodovini znanosti razsojevalne kriterije, začasne zaključne točke diskurzivnega razvojnega to= ka kake znanosti. Vendar pa je lastni prispevek historične epi= stemologije h konstrukciji historičnega razvoja znanosti na pod= 151 lagi logičnega časa v tem, da onemogoča, da se historični ele= menti podredijo logiki aktualne znanosti ali da se pod njeno težo zdrobijo. Osnovna namera historične epistemologije, kon= strukcija realnega časa znanosti, se na ravni materialnih zgo= dovinskih analiz kaže v tem, da želi epistemologija pokazati, zakaj in kako je bil sploh zgrajen manifestni splet preteklih znanstvenih izjav, eksperimentov, tehničnih naprav itd. "V tej zadevi sodba ni niti čistka niti eksekucija. Zgodovina znanosti ... je napor, da bi znova poiskali in pojasnili, do katere mere so preseženi pojmi ali stališča ali'metode v nji= hovi dobi predstavljali neko preseganje in v čem torej preseže na preteklost ostaja preteklost neke dejavnosti, ki ji je tre= ba okraniti naziv znanstvenosti. Dojetje tega, kaj je bil poduk tistega trenutka, je prav tako važno kot izstavitev raz= logov kasnejšega propada" (Canguilhem 1979, 14? 165). Epistemološko metodo rekurence lahko s pomočjo Marxove prispodobe označimo kot metodo poti navzgor: historična episte mologija osvobaja pogled za resnični' pomen pretekle znanstvene aktivnosti, v celoti skuša upoštevati realnost preteklih dogod kov, oz., natančneje, izpostaviti skuša samo to "celoto". Ta rekonstrukcija resnice ñeke teorije iz "celote postavk", ki so znanstvenikom določenega obdobja veljale za resnične, je zdaj - daleč od kakega historicističnega iskanja izvirnega pomena - ponavzočenje zgodovinsko konstitutivne nezmožnosti realne zgo= dovine znanosti. Iz česa namreč izhaja takšna rekonstrukcija "polnega pome na" pretekle zgodovinske stopnje kake znanosti? Fichant navaja dve med seboj povezani ugotovitvi. Prva zadeva pozitivni pomen, če lahko tako rečemo, "last= no skladnost" zmot, zablod, iluzij v pretekli znanstveni dejav nosti določene stroke - vse tisto torej, kar ima za sodobno teorijo znanosti le še negativno vrednost ovire. Tako je, deni mo, kartezijanska fizika danes pahnjena v zgodovinsko osamlje= nost, hkrati pa je, čeprav kot ovira, še dejansko navzoča v verigi "fizikalnih tem" (cf. Fichant 1969, 112) - nemalokrat je ta njena vloga odeološko izrabljena za ilustracijo takšne 152 ali drugačne prirojene lastnosti človeškega duha. Yendar pa se lahko aktualnemu pomenu zapadle kartezijanske fizike približa= mo le, če izhajamo iz tega, da je ta "fizikalna tema" ohranje= na kot ovira zgolj in samo zato, ker je nekoč veljala za res= nično in ker je še vedno neločljivo povezana s tistim, kar v sodobni fiziki še nadalje velja za resnico. Tej ugotovitvi takoj sledi še druga: kolikor je bila kar= tezijanska fizika nujno in neločljivo vpeta v proces, v kate= rem se je izoblikoval fizikalni koncept resnice, je seveda ra= zumljivo, da tistega dela takratne fizikalne resnice, ki ga oh= ranja še današnja fizika, nikakor ni mogoče izenačiti z njim samim v njegovi preteklosti. Gre torej za spoznanje, da se "to, kar je resnično v aktualnem pomenu ... ne meša z resnič= nim iz nekega prejšnjega stanja znanosti, celo takrat ne, kadar je to stanje ohranjeno v svoji aktualni preteklosti. Resnica neke teorije, veljavnost neke metode, delovanje nekega koncepta kot jih je zbrala in ovrednotila aktualna znanost, ne sovpada= jo z resnico, veljavnostjo, delovanjem tega, kar je samo na videz isti koncept, ista metoda, ista teorija v nekem drugem obdobju znanosti" (112/13; 15o). Ti ugotovitvi, vzeti skupaj, opredeljujeta torej rekurent= ni zgodovinski postopek in zgodovinsko 'beloto", ki je z njim pridobljena. Kot je videti, je pri tem zgodovinskost naravoslov nih znanosti temeljnega pomena - tako vsebinsko kot formalno - koncept epistemološke ovire. Strnjeno rečeno: epistemološka negativnost ovire, zablode je sama v sebi, po svojem "bistvu" pozitivna, kolikor ohranja nezvedljivo "notranjo negativnost" zgodovinske znanstvene resnice. V epistemološki oviri kot iz= seku uz žgodovine, denimo, v zapadlosti, "mrtvosti" Descartesa in njegovih fizikalnih naukov, je zbran živi zgodovinski pro= ces tvorbe znanstvenih teorij in konceptov, zbrana je zgodovin= skost fizikalne teorije v svoji celoti. Obrniti se k "lastni vrednosti" zapadle kartezijanske fizike bi namreč zahtevalo re= konstrukcijo celote postavk, ki so jih fiziki njenega obdobja imeli za resnično, zahtevalo bi pojasnitev procesov, ki jih je sprožila takratna produkcija fizikalnih konceptov. Ta celota 153 pa ni v sebi negativna in ta rekonstrukcija ni neskončna nalo= ga - v tem je ključna točka - ker bi zahtevala inventariziranje vseh v nekem obdobju opisanih izkustev, izjav, eksperimentov in naprav, nanašajočih se na določeno precbmetno področje. Prek epistemološke ovire rekonstruirana celota je negativna, koli= kor je uspela rekonstrukcija sestavljena kot določitev tega, kaj dana znanstvena stopnja znanosti o svojem predmetu pove in česa ne pove, kolikor takšna rekonstrukcija torej zariše uspehe in tisto, kar uspešnost, denimo, kartezijanske fizike obmejuje. Za razliko od psevdohistoričnega postopka, ki ohranja kar= tezijansko fiziko kot "preseženo stopnjo" v verigi fizikalnih tem in se mu ravno kot nekakšna "prenašalka kali" sodobnih fizikalnih konceptov spremeni v mrtev muzejski inventar, vzpo= stavija rekurentni postopek kartezijanske "fizikalne" razlage v njihovi konkretni podobi, to pa pomeni tudi, v tisti mrtvo= sti, obrobnosti, ki jim je bila lastna že v času njihovega raz= cveta. Prav s tem pa jih, če že ne oživlja, pa vsaj - posezi= mo nekoliko naprej - spreminja v uporaben argument znotraj ak= tualnega razrednega boja v teoriji. Takšen je, po našem mnenju, oden od poudarkov, ki ga je mogoče potegniti iz raziskave M . Pecheuxa "Učinek Galilejevega reza v fiziki in biologiji". V delu te raziskave se Pecheux ukvarja z vprašanji, kako sta elektrika in magnetizem osvojila svoje mesto znotraj fizike: d-i s® dftdejansko oblikovanje teoret= skih področij elektrike in magnetizma pojasniti s postavko o "konvergenci vseh vej fizike", se pravi, s pomočjo predstave, da so se različne fizikalne veje postopno razvile iz debla me= hanike kot načela in historičnega izvora njihovega razvoja. Ob tej predpostavki bi bila, grobo vzeto, razlaga nastanka znan= stvenih konceptov elektrike in magnetizma v tem, da v nekda= njih pojasnitvah električnih in magnetskih pojavov ugotovimo in razmejimo "epistemološko oviro" - v tem primeru stališče animizma in vitalizma - od galilejevskega mehanskega stališča kot zastopnika znanstvenega napredka. Takšno razlago pa prepre= čuje "majhna težava", da je namreč 154 "Galilejeva mehanika v resnici igrala nekaj časa ravno vlogo ovire za konstitucijo /obravnavanih/ disciplin" (Pecheux 1969, 18). To vlogo je mehanika izvajala preko "ovinka" kartezijan= ske korpuskularne teorije, oz. prek upiranja Descartesa in kar= tezijancev, da bi sprejeli "aristotelovsko" pojmovanje atrak= cije (kot skrivne medsebojne simpatije določenih substanc). Kartezijanska fizika razlaga problem atrakcije s svojega last= nega epistemološkega stališča, se pravi, na podlagi kategorij razsežnosti, lika, gibanja: privlačnost magneta je tako inter= pretirana kot učinek vrtinčastega gibanja po kanalih, ki teče= jo skozi telesa. Taka pojasnitev je prevladovala tudi še v 18. stol., pri čemer je niso verificirale le takratne znanstvene teoretske raziskave, ampak tudi empirična zapažanja in eksperimenti: "kartezijanci so materialno videli to, kar je dajala v videnje njihova ideologija" (22). Za materializem kartezijancev pa velja, po Pecheuxu, da je med njim in med materializmom Galilejeve mehanike v resnici nekakšno metaforično razmerje, razmerje teoretsko "realnega" in "imaginarnega". Kartezijansko epistemološko stališče glede pro= blemov elektrike in magnetizma namreč ne sloni na konceptih mehanike kot teorije dinamike, ampak izhaja iz učinkov, ki jih je ta teoretski dogodek sprožil na svojem uporabnostnem področ= ju, v tehnologiji mehanskih naprav. Kartezijanci pri pojasnit= vi privlačnosti ne vpeljujejo "koncept.ov, pripadajočih mehaniki znanosti, ampak podobe (images), ki reflektirajo tehnologijo mehanizmov" (22), izhajajo torej iz teoretske ideologije mehanizmov. Drugače rečeno, Descartes in njegovi nasledniki se uteče= ni razlagi magnetske privlačnosti niso uprli z znanstvenega stališča, ampak s stališča neznanstvene teoretske ideologije. In niso se upirali znanstveni pojasnitvi fenomenov magnetizma in elektrike, ampak njihovi takratni ideološki "predelavi": 155 instrumentalno področje, ki je ponazarjalo električne pojave je bilo mesto fantazem nenavadnega in grozljivega, preko kate= rih so se dejansko samo prenašale in utrjevale moralne in po= litične praktične ideologije (fevdalne) pokorščine in podreje= nosti: "teoretsko ideologijo elektrike in magnetizma je mogoče razu= meti kot mesto naddoločnosti: tavmatologija in izvajanje moči na daljavo zadevata, med seboj povezani, hkratni preobrat vid= nega reda Narave in opozicije rokodelske dejavnosti (prek bli= zine) do izvajanja različnih modalnosti politične oblasti (iz daljave)" (24). Znanstveno podvzetje kartezijancev je tako v resnici "zno trajideološka premestitev", ki skuša "v imenu" tehnologije me= hanizmov razbiti imaginarno jedro ideologije, ki je še v 17. stol. obvladovala področje elektrike in magnetizma. Ideologija mehanizmov želi fantazmi nenavadnega in grozljivega simulirati s stroji, da bi ju tako pojasnila - sledeč pri tem političnem projektu atomistov, ki ga realizira tudi eden poglavitnih ci= Ijev kartezijanske morale: osvoboditi človeka od strahu. Epistemološka ovira za konstitucijo znanstvenih konceptov elektrike in magnetizma je torej, kot ugotavlja Pecheux, dvoj= na: obsega teoretsko ideologijo animizma in imaginarni mehanič ni materializem. Pri čemer je treba poudariti - poudarek je bolj naš kot Pecheuxov - da ima mehanizem sam zopet dvojno vlo go: ravno v svoji ideološki funkciji je tudi znanstveno konsti tutiven, saj osvobaja polje elektrike in magnetizma od prej= šnjih moralnih, religioznih, političnih itd. konotacij. In si = cer zato, da bi se, če lahko tako rečemo, v trenutku, ko je na področju morale in politike zmaga dobljena, dobljena pa je ta= krat, ko se obe področji uveljavita kot avtonomni - da bi se torej nekje na začetku 19. stol. prek del Cavendisha, Coulom= ba, Ampera področji elektrike in magnetizma lahko vzpostavili kot razviti fizikalni znanosti. Kartezijanci, ki nastopajo "v imenu" tehnologije mehanizmov, se tedaj nič manj ne borijo "v imenu" znanosti - saj je izključitev oz. težnja k izklju= čitvi ideoloških interesov eno od temeljnih znanstvenih obele= žij novoveških znanstvenih disciplin. 156 Ne glede na vprašanje o razliki med teoretsko ideologijo animizma in teoretsko ideologijo mehanizma, ki ga odpira naše povzemanje, lahko iz njega potegnemo sklep, da tvori specifič= ni značaj epistemološke ovire ravno to križanje ideološkega in znanstvenega momenta. Korpuskularni nastavek v preučevanju elektrike in magnetizma ni ovira zato, ker bi bil preprosto na= pačno, tj. neadekvatno dojetje svojega predmeta. Prav tako tudi kartezijanska razlaga ni znanstveno konstitutivna zato, ker bi novi teoretski področji nekako osvobajala od praktič= no-ideološke zainteresiranosti. Kar je z znanstvenega vidika modernih fizikalnih znanosti napačnost Descartesovega nauka, je s stališča ideoloških bo= jev 17. in 18. stol. nedvomno njegova pravilnost - toda, usta= viti se pri tej ugotovitvi pomeni znova odpreti staro dilemo internalističnega ali eksternalističnega pristopa k (zgodovini) znanosti. Drugače rečeno, praktično-ideološka zgrajenost dolo= čenih kartezijanskih fizikalnih pojasnitev za znanstveno zgodo= vino fizike ni relevantna, s tem družbenozgodovinskim dejstvom ni mogoče, če uporabimo Fichantove besede, "zavreči Descartesa v 'zapadlo preteklost' in obenem dati ra= čun o njegovi zgodovinski navzočnosti" (Fichant 1969, 116; 151). Lahko pa je, po našem mnenju, za takšno zgodovino relevant= no spoznanje, da se je kartezijansko stališče vzpostavilo kot znanstveno stališče ravno zato, ker je njegov praktično ideološ= ki interes ostal izključen, zunaj znanstvenega obzorja. Ostre= je rečeno, za "fizikalno utemeljeno objektivnost nastanka fizi= ke" ne more biti povsem brez pomena, da neprepoznanje, izklju= čenost njene dejanske ideološke funkcije daje kartezijanski fi= ziki neposredno status znanstvene dejavnosti in jo uvršča v "ve= rigo fizikalnih tem": skozi Descartesovo ne-znanstveno razlago magnetizma se reprezentira gesta izključitve "fantazmatičnega jedra" kot konstitutivna poteza znanstvenega spoznanja. Kartezijanska razlaga je bila tako v svoji dobi spregleda= na v svoji resnični vlogi, to je, v vlogi teoretske ideologije; 157 "enostransko", napačno ¿je bila dojeta samo kot element znanst= vene dejavnosti. Dojeta je bila torej kot tisto, kar je resnič= no tudi bila, vendar ravno, kolikor je bila nekakšen zunaj- znanstveni, nekakšen obmejni znanstveni moment, ki je v ideo- loškem boju z ideologijo animizma zarisoval obrise, meje, onstran katerih se bo razvijala znanstvenost področja elektro= magnetizma. Kot zunaj-znanstvena teoretska ideologija pa je do- jeta šele v zgodovinski pripovedi, v nazaj obrnjenem pogledu refleksije nadaljnjih členov fizikalne verige, ki jo osredoto= ča v njeni ideološki funkciji tako, da jo iztrga iz njenega "izvornega konteksta", iz njene "izvorne" znanstveno konstitu= tivne vloge - iz tega torej, kar je resnično bila. Očitno je, da se nam "resnični pomen" kartezijanske*raz= lage vedno znova izmakne - ali je treba zato reči, da tudi re= kurentni postopek zgreši "lastno vrednost", pozitivni pomen vselej negativne epistemološke ovire? Še zdaleč ne. Spomnimo se namreč, da zgodovinska Refleksi- ja ne izpostavi le ideološkega značaja kartezijanskih stališč, ampak da je v tej refleksiji ponovljena in določena izključe= nost ideološke funkcije kartezijanstva kot tisto, kar je vzpo= stavljalo in kar vzpostavlja njegov znanstveni status. Zgodovin- sko obnovljena epistemološka ovira kartezijanstva namreč svoje znanstveno konstitutivne vloge ne opravlja več kot "nerazumlje- ni" mejni moment, pač pa je ravno kot "spoznani" mejni moment vpotegnjena v znanstveni diskurz. Njena negativna vloga je zdaj vseskozi pozitivna, prav v svoji izključenosti je epistemološ- ka ovira dojeta kot znanstveno relevantna. Drugače rečeno, prek zgodovinske rekonstrukcije se spremeni način, kako je neki zu- na j znanstveni element - tu ideologija - znanstveno konstituti- ven: "izvorno" je bila teoretska ideologija konstitutivna rav- no v nedojetosti svoje obrobne, v izključenosti svoje ideološ- ke funkcije; v sodobni zgodovinski ponovitvi pa je v tem svo- jem izključnem značaju zopet vključena v znanstveno dejavnost. 158 S tem pa je ravno udejanjen njen "izvirno pomen", tista svojskost epistemološke ovire - da v vsakokrat konkretnih pojav= nih oblikah reflektira neki neodpravljivi moment "napačnega ra= zumetja", ne-prepoznavanja, ki konstitutivno deluje v samem je= dru znanstvene dejavnosti. Zgodovinska navzočnost Descartesa v verigi fizikalnih tem izgubi tako sleherno substancialistično podlago: ne gre ne za temnost, zavrženost že danega (aktualnega fizikalnega) pomena ne za kako belino v zemljevidu fizikalnih tem, primerno za znanstvenikovo prosto lebdeče reflektiranje o veličastnosti, ničevosti, minljivosti ali neizčrpnosti človekovih spoznavnih prizadevanj. V tem pomenu vselejšnjega "napačnega razumetja", vselejš= nje ne-smiselnosti, je "pozitivni pomen" koncepta epistemološ= ke ovire to, da evocira zgodovinsko-konstitutivno nezmožnost znanstveno zgodovinskega procesa tvorbe konceptov in teorij. Epistemološka ovira reprezentira tisti moment, ki "poganja" produkcijski proces tvorbe znanstvenih konceptov in teorij, ko= likor v njem manjka, zastopa torej tisto, kar znanstveni diskurz o svojem predmetu ne pove, da bi ga lahko sploh "pozitivno" opredelil - tako kot, denimo, ne pove, da je njegov predmet se= stavljen na podlagi praktično-ideoloških interesov. In epistemološka ovira predstavlja obenem, grobo rečeno, "izpostavljeno točko", "navezno točko" za prihodnje znanstvene diskurze, ki se nekako "naravno" zanimajo za "neposredni prehod= ni rob raziskav v svojem področju" (ef. Canguilhem 1977, 18), to se pravi, predstavlja trenutek objektivacije pomena zgodovin= skega razvoja kake znanstvene discipline. Prek določenih ovir v svoji preteklosti lahko torej znanost (zgodovinar znanosti, znanstvenik sam ali pa epistemolog) objek= tivno preiskuje in spoznava svojo zgodovino. Objektivno - tj. tako, da je preteklost znanosti razgrnjena pred njo kot pred= met, in tako, da znanost v svoji zgodovini ne spoznava le same sebe, oz. to, kar je vanjo položila. Učinek te objektivnosti je tako dvojen: 159 Takšna izčrpno in korektno opravljena preiskava bo prines= la na dan določen splet znanstvenih podatkov, problemov, vpra= sanj, ki bodo tako ali drugače vstopili v strokovno vedenje znanstvenika. Hkrati pa se bo rekurentna zgodovinska pripoved na neki določeni točki odcepila od znanosti, katere zgodovino piše - ne zgodovinar ne znanstvenik zgodovinske rekonstrukcije znanosti ne bosta več mogla prepoznati kot znanost. Bistveno je tu, da to točko "potujitve" dojemamo v njeni znotraj znanstveni legitimnosti. Zato jo lahko tudi opišemo, opi= rajoč se za spremembo na Kuhna, kot točko "celovitosti", tre= nutek, ko zgodovinar pri urejevanju zgodovinskih dejstev do= seže, da se deli sklenejo v "nekaj znanega, čeprav na tak način še nikoli videnega" (Kuhn 1979, 66), v neko spoznavno strukturo, ki daje vtis Spodobnosti". "Ta vtis podobnosti je po mojem mnenju pred vsakim odgovorom na vprašanje, v katerem oziru obstoji podobnost. Podobnost je sicer mogoče dojeti z umom ... vendar se izmika vsaki reformm= laciji na način zakona. Je nekaj celovitega, kar se ne qta zve= sti na enoznačen sistem vnaprej določljivih kriterijev, ki bi bil enostavnejši od samega odnosa podobnosti" (66/67, podčrtal HR). Zgodovinska rekonstrukcija tako vseskozi ohranja nek zna= čaj "tujosti". Izhajajoč iz epistemološke ovire, nerazumljene v njenem "lastnem pomenu", lahko zgodovinar izgradi "celoto postavk", h kateri je današnja ovira v svojem času neločljivo sodila. Tako bo navsezadnje oviro razumel - zato pa se rekon= struirana celota zdaj upira popolni znanstveni pojasnitvi. Ta "potujena celovitost" rekonstruirane znanstvene teori= je pa se po našem mnenju, najustrezneje - t j . , brez nevarnosti, da bi nezvedljivo tujost obnovljene zgodovinske podobe zvedli na psihologistično raven razlage - pa tudi naprej in najrazvi= teje kaže prav- v (vselej parcialni) epistemološki oviri, če je namreč smoter zgodovinske pripovedi, da rekonstruira preteklo znanstveno aktivnost na določenem področju v njeni celoti, v njenem uspehu in neuspehu, tedaj je ta smoter dosežen v oprede= 160 litvi epistemološke ovire - saj reprezentira le-ta "zbirno me= sto" uspeha in neuspeha (oz. križanje znanstvenega in ideološ= kega). In če je - še en vidik "celovitosti" zgodovine - epi= stemološka ovira (izrecna in neizrecna) izhodiščna točka zgodo= vinskega preiskovanja - saj se preko nje preteklo obdobje sploh vzpostavlja v svoji različnosti - tedaj še veliko bolj velja, da je mogoče o epistemološki oviri smiselno govoriti le kot o rezultatu zgodovinske preiskave. Vse to nas, za naš primer, pripelje k sklepu, da je za re= kurentno perspektivo uspeh kartezijanske fizike, njen prispevek h korpusu znanstvenih spoznanj in razlog njene zgodovinske nav= zočnosti dejansko v tem, da Descartes korpus znanstvenega spoz= nanja od znotraj "področno" odpre - da v področje znanstveno= sti vpiše kot njegove konstitutivne dele praktične in teoret= ske ideologije, ekonomske interese in politične boje: razred= ni boj. Zaradi tega vpisa se tudi fizikalna zgodovinska analiza, ki raziskuje oblikovanje konceptov elektrike in magnetizma, v neki konkretni točki znanstvenozgodovinske pripovedi nujno kon= ča - in sicer konča v svojem fizikalnem značaju - da bi se prav tako nujno, se pravi, zaradi dovršenosti znanstveno-zgodovinske rekonstrukcije nadaljevala na konceptualni ravni filozofskih, polit-ekonomskih, socioloških itd. analiz. Brez tega konceptual- no heterogenega nadaljevanja bi ostalo fizikalno področje za= nimanja, za katerega pač gre, v nekem bistvenem "vidiku" svoje znanstvenosti nedojeto, to se pravi, ne-fizikalno nadaljevanje sodi v samo "empirično-znanstveno" jedro fizikalnega diskurza. Če povzamemo: rekurentna zgodovinska pripoved se mora v svojem "imanentno-znanstvenem" značaju na - vsakokrat specifič= nem - mestu zgodovinske analize končati, to se pravi, "fizikal= no utemeljena objektivnost nastanka fizike" mora izkusiti ne= možnost fizikalnega nadaljevanja kot "pogoj možnosti" za to, da se sploh lahko nadaljuje dejanska zgodovina znanosti, zna= nost kot izoblikovanje znanstvenih konceptov in teorij. Preki= 161 nitev toka znanstveno-zgodovinske analize kot pogoj za nasta= nek nove "podobe znanosti" se lahko zdi nekoliko paradoksna zahteva - tako, kot se je verjetno 1. 1962 zdel paradoksen za= četek Kuhnove "strukture znanstvenih revolucij": "če vidimo v zgodovinopisju več kot zgolj zakladnico anekdot in kronologij, bi lahko to povzročilo odločilen prevrat v po= dobi znanosti, v katero je ujet današnji čas" (Kuhn 1967, 15)» Seveda lahko tudi rečemo., da gre pri tem prehodu od zno= trajznanstveno določene zgodovinske analize k filozofskim, eko= nomskim itd. analizam za vključevanje kakega znanstveno izoli= ranega področja v širšo družbeno-zgodovinsko, tehnično, kultur= no itd. celoto, s katero je to področje že vseskozi povezano in posredovano - da gre torej za usmeritev k občemu teoretske= mu smislu teorije, morda celo za določitev znanosti kot temelj= ne produktivne moči sodobne družbe. Vendar nas pri tem, kolikor hočemo postopati historično-materialifitično, nič ne upravičuje, da to usmeritev k celoti ali pa celoto samo vzamemo tudi že kot dano rešitev vprašanja, kako je mogoče razložiti delovanje zu= naj-znanstvenih momentov v znanstveni praksi. V okviru obravnavane problematike se to vprašanje pokriva z učinkom rekurentnega postopka, ki ga imenuje Pichant "ekvi= valenca 'za nas'"; hkrati lahko v tem učinku srečamo še eno prikazno obliko konstitutivne nemožnosti dejanske zgodovine znanosti. Učinek rekurence "za nas" lahko ponazorimo z naslednjim vprašanje: če smo prej dejali, da reprezentira epistemološka ovira neodpravljivi, moment "napačnega razumet j a" v samem jedru znanstvene dejavnosti, da je uspeh kartezijanske fizike dejan= sko v tem, da "področno odpre" korpus znanstvenih spoznanj - za koga je to pravzaprav uspeh, za koga pravzaprav poteka re= prezentiranje? Prvi, takorekoč spontani odgovor - za sodobnega fizika gotovo ne - nosi v svoji faktičnosti tudi razsežnost resnice: kartezijanska pozicija je razberljiva kot teoretska ideologija 162 samo znotraj specifičnega koncepta znanstvene resnice. Gre za tisti koncept, ki tako nastanek novoveških znanosti kot napre= dovanje znanstvenega spoznanja izpeljuje iz "inicialnega jedra" zareze med znanstvenim in ideološkim - skratka, postavka o znanstveni konstitutivnosti teoretske ideologije (mehaničnega materializma) je konstitutivna za dojetje znanstvenosti v Althusserj evi epistemologiji, ki sodi navsezadnje v področje dialektičnega materializma. V čem 3e tedaj to stališče materialistične dialektike na področju naravoslovnega spoznanja razlikuje od klasičnega in tradicionalnega filozofskega izkoriščanja znanstvene prakse, kako lahko Althusserjeva epistemologija legitimira svoj "vo= lilni program", da znanosti ne bo več izkoriščala, ampak da se, prav nasprotno, postavlja v njihovo službo? V zadnji instanci gre torej za naslednjo zahtevo Althusserju: "če naj marksistična filozofija ne ostane pri tem, da v imenu materializma in dialektike ločuje znanstveno od ideološkega, vztrajajoč s tem navsezadnje na stališču gole kritike ideolo= gije, če naj njena "služba" ni zgolj v tem, da ščiti znanosti od ogrožanja ideologije, ampak tudi v tem, da pospešuje real= ni razvoj znanosti, tedaj mora biti marksistična filozofija sposobna, da pojasni ne le politično obliko kategorij, s kate= rimi deluje, ampak tudi njihovo znanstveno vsebino. Biti mora sposobna specificirati svojo spoznavno vsebino" (Rheinbereer 1 9 7 7 , 9 6 ) . Ker se bomo z nekaterimi problemi Althusserjevega dojetja znanstvene prakse podrobneje ukvarjali pozneje, bomo obravna= vo problema ekvivalence "za nas" omejili tu na Fichantov tekst. V njegovem zadnjem poglavju lahko zasledujemo odgovor na vpra= sanje po "pogojih uporabe" rekurentnega zgodovinskega postopka. Na primeru iz zgodovine matematike, discipline torej, ki je kar najbolj primerna za potrditev kontinuirane, "logične" razvojne linije znanosti, opredeljuje Fichant, kaj si je pravzaprav tre= ba predstavljati s "konceptualno razdelano" epistemologijo do= ločene znanosti, ki je "pogoj možnosti" znanstveno relevantne zgodovine znanosti, hkrati pa je v takšni zgodovini že "impli= cirana". 163 Zgodovinsko vprašanje, ki je predmet obravnave, se glasi: zakaj Grki niso konstituirali iracionalnih števil? Vprašanje je rekurentno, kar pomeni, da tako njegova zastavitev kot odgovor nanj že predpostavlja natančno védenje tega, kaj so iracionalna števila. In vprašanje je polemično, njegova izpe= ljava je obenem zavrnitev Spenglerjeve teze, da Grki niso zgra= dili iracionalnih števil zaradi finitizma, vrojenega grškemu duhu. Pri reševanju zastavljenega zgodovinskega problema - Fi= chanta povzemamo močno skrčeno - se pokaže, da je podmena o nekakšni globoki grški metafizični tesnobi pred razkrojem čut= no-oprijeraljivega za njegovo razrešitev brezpredmetna. Nastanek iracionalnih števil je povsem zadovoljivo razložen z 3golj ma= tematično utemeljeno pojasnitvijo. Grki ne poznajo iracionalnih števil, ker nimajo izdelane^ ga sistema racionalnih števil. Grški koncept števila se omeju= je samo ría naravna cela števila, večja od 1, ki pa sama n i šte= vilo, medtem ko jim naša racionalna števila pomenijo razmerja med števili. Razmerij torej ne morejo tematizirati v okviru numerične domene. Za Grké izoblikujejo števila sistem elemen= tov tako, da se ti elementi povezujejo s pomočjo (notranjih) zakonov seštevanja in množenja, medtem ko tvorijo razmerja skupino elementov, ki se povezujejo le z množenjem. Bistveno za grški koncept števila in razmerja je, da je izključena aiož= nost širjenja numerične domene bodisi v smeri racionalnih šte= vil bodisi v smeri izenačevanja razmerij in števil. Poleg teo= rije števil in razmerij moramo zato, da bi lahko obnovili pod= lago klasične grške matematike, pritegniti še teorijo o veli= kostih in razmerjih med velikostmi, kakor jo je na podlagi Ar= himedovega aksioma izoblikoval Evklid. Ta teorija se opira na „ dve postavki, ki se glasita, če uporabimo sodobni matematični besednjak, takole: - izmed dveh velikosti je ena večja, druga manjša; - če katerikoli velikosti A pridružimo poljubno celo število n , potem konstruiramo velikost nA, pri čemer je n mnogokrat= nik od A . Jasno je namreč, da lahko razmerja med velikostmi zapisujemo s pomočjo operatorjev, ki jih je izoblikovala šele sodobna ma= tematika. Zato lahko Bourbaki reče: "tako konstruirana domena operatorjev bi bila potemtakem za grške matematike ekvivalent tega, kar je za nas množica real= nih števil; sicer pa je jasno, da so imeli s seštevanjem veli= kosti in z množenjem'razmerij med velikostmi ekvivalent za to, kar je za nas korpus realnih števil, četudi v veliko manj pri= pravni obliki" (cit. po Fichant 1969, 133; 158,. podčrtal RR). 184 Bourbakijeva previdnost nas opozarja, da samo zaradi tega, ker evklidska teorija o razmerjih med velikostmi neizpodbitno velja v domeni realnih števil, še ne moremo reči, da ie v niei ze implicitno formulirana teorija realnih števil! Zato ne, ker s konceptom velikosti ni mogoče zajeti temeljne lastnosti re= a m i n števil, namreč popolnosti ali neekstenzivnosti, se pravi kontinuitete. Grkom torej na določen način "manjka" pravkon= cept kontinuitete: za zgodovinsko refleksijo se pri tem zdi. da velikosti enostavno predpostavljajo kot dane, ne da bi ka= korkoli eksplicirali kontinuiteto domene, ki jo velikosti tvo= rijo. Evklid, denimo, neeksplicirano, nekako na robu uporablja postulat o četrti sorazmernici, ki implicira kontinuiteto. Ven= dar pa nas ta neekspliciranost ne upravičuje k sklepu, da je ibvslidova teorija nezadostna in nepopolna, pač pa le, da za njegovo teorijo eksplikacija koncepta kontinuitete ali nfeke njej ustrezne lastnosti pač ni bila potrebna. Skratka, zgodovinar matematike bo, s pomočjo sredstev sodobne matematike, obnovil podlago grške matematike iz klasičnega ob= dobja, pri čemer bo zarisal neko linijo kontinuitete s sodobno matematiko: pokazal bo, kateri členi so Grkom "manjkali" - ra= cionalna števila - da bi lahko zgradili sistem iracionalnih števil, in pokazal bo, kar je le zrcalna slika "manjkanja", kjer - v Evklidovi teoriji o razmerjih med velikostmi - je grška matematika že "prakticirala" nekaj, kar lahko sodobna matematika rekonstruira v aksiomatsko podlago za teorijo re= alnih števil - in tako sploh razume p;rško matematiko. Drugače rečeno, stična točka med sodobno in med grško ma= tematiko, domena operatorjev, je konstrukcija, je ekvivalent (realnih števil) za nas. Razumeti grško matematiko pomeni tudi, ohraniti jo v njeni drugotnosti, Vkvivalenca 'za nas' ... istočasno prinese na dan tisto, po čemer se-grška matematika razlikuje od naše" (133. 159) pomeni torej pojasnitev uspehov in dometa uspešnosti klasične Srške matematike. V tej njeni omejenosti je pred nami v celoti, s tem pa imamo tudi odgovor na izhodiščno zgodovinsko vpraša= ije - navedimo Scholza: bik; n r ^ f f i 8 jacionalnihjtevil na področju grške matema= Lzključevanja ^ i b i d ? ) ' ^ r e z u l t a t — s t n e g a procesa 165 Do sem, do tega odgovora se rekurentni učinek ekvivalen= ce "za nas" v ničemer ne razlikuje od stališča zgodovinskega perspektivizma oz. relativizma. Ob vsem zatrjevanju diskonti- nuiranosti, neumestljive drugosti grške matematike: "Evklid proučuje velikosti in pokaže, pod kakšnimi pogoji ob= staja razmerje ali enakost razmerij in kaj se s tem zgodi. Dedekind in Cantor proučujeta množico realnih števil kot tako ... V tem in onem primeru ne govorimo o isti stvari, ravno zato tudi ne govorimo istega je zika ..." C134, podčrtal ER), hi grška matematika predstavljala le inačico sodobne. V navidez ni preprostosti odgovora - da pač Grki niso poznali iracional- nih števil, ker niso poznali racionalnih, teh pa niso poznali, ker jih niso hoteli poznati - v tem pa se zares prikaže nekaj novega. Daleč od tega, da bi "zavestno izključevanje" merilo na kako subjektivno-psihološko raven, gre tu za "objektiven", strogo matematično utemeljen rekurentni zgodovinski odgovor - matematika zares ne rabi psihološkega subjekta, da bi uteme= Ijila "razvojni niz", premestitve v svojih konceptualizacijah. Prav zaradi tep;a lahko Fichant nadaljuje: "Ostane še vprašanje: Zakaj so Grki odklanjali, da (racional= na)'razmerja obravnavajo kot števila? Rekurentni odgovor na ta zgodovinski problem ni matematičen, marveč epistemološki. 0d= visen je od tega, kako pojmujemo naravo števil" (.135; 159). V samem rekurentnem, to je z aktualno znanostjo vodenem in utemeljenem odgovoru ostane, prav zaradi njegove izrecne zaanstvenosti, neki presežek, ki nujno izpade - prikaže se ne=" ka belina v odgovoru, neko, če lahko tako rečemo, "izneverjeno pričakovanje"5 prikaže pa se tako, da se rekurentni odgovor v sebi podvoji, kot pravi Fichant, v "dva tipa" odgovora: v ma= tematičen odgovor in v epistemološki odgovor. Pri prvem dobimo kontinuiran "razvojni niz" določenega matematičnega problema, pri drugem pe obrne refleksija k sami "naravi števila", torej k dojetju matematike same. Sodobne opredelitve števila, deni= mo Dedekindova - da so števila svobodne stvaritve človeškega 166 duha - to se pravi, opredelitve, ki predstavljajo "novoveški" subjekt kot podlago za razločevanja, združevanja, abstrahira= nja itd., te sodobne opredelitve so hkrati tudi določitev gr= škega "pojma" matematike: "... Scholz pripomni, da lahko najbolje izrazimo to, kaj so za Grke števila, če rečemo, da števila ravno niso svobodne stva= ritve človeškega duha" 1135» 159). Tu pa je potrebno, ostreje kot to dela Fichant, poudariti, da je sicer razločevanje "dveh tipov" odgovorov nujno, da pa njuna zveza nikakor ni linearna. Nimamo najprej matematičnega rekurentnega odgovora, ki bi zaradi svoje nezadostnosti napote= val naprej k epistemološkemu, pač pa sta oba tipa odgovora hkratna, čeprav drug na drugega nezvedljiva. Bourbakijev navedek, v katerem je klasična grška matemati= ka postavljena s sodobno v relacijo "ekvivalence za nas", upravičuje namreč branje v obeh smereh: enkrat smo mi tisti, ki preiskujemo grško matematično podlago, drugič je prek pre= iskave grške matematike predmet spoznanja naše "lastno mesto", tj., sodobna matematika. Zgodovinska rekonstrukcija je tako vselej tudi "ovedenje", in sicer imanentno-znanstveno "ovede= nje" izhodiščnega koncepta, ki je predstavljal pogoj za znan= stveno-zgodovinsko pripoved. Drugače rečeno, zgodovinska rekon= strukcija prinaša "poleg" zgodovinskih informacij, poleg zgo= dovinskega videnja vselej še neko "znanstveno ovedenje" sodob= ne znanosti, sprevrne se v znanstveno teorijo znanosti, se pravi, v samo-refleksivnost znanosti - takšna samo-refleksivnost deluje,, kot smo videli, v vprašanju, kaj tisto, že na začetku zgodovinske analize poznano, iracionalno število po svojem "bistvu" je. "Nazaj obrnjeni pogled" znanstveno-zgodovinske refleksije zadene svoj cilj, ko se vrne na aktualno znanstveno izhodišče - takrat, ko imamo na mestu znanstveno-zgodovinskega vprašanja in odgovora tudi že epistemološko vprašanje in odgovor. Natan= čneje vzeto, ta trenutek vrnitve je sam trenutek nujnosti pre = 167 hoda iz zgodovinskega vprašanja v epistemološko. To pa je tre= nutek, spomnimo se, ko se izgubi imanentno znanstveni značaj rekurentnega vprašanja, trenutek, ko izstopi kot učinek ima= nentne (matematične) zgodovinske analize tisti "to ni matema= tični problem", ko izstopi tisto "nič matematičnega" - neki izostanek znanstvenosti v strogo znanstveno utemeljenem odgo= voru. Prav v to točko manka znanstvenosti je treba zdaj umesti = ti epistemološki odgovor, tj. "znanstveno ovedenje" znanosti, saj je natanko ta izostanek tisto, kar "povzroči" nadaljeva= nje/sprevrnitev zgodovinskega vprašanja v epistemološko. Vzpo= stavitev epistemologije na mestu izostanka znanstvenosti lahko opišemo tudi takole: če je s sklenjenostjo znanstveno-zgodovin= ske analize, z razrešitvijo "historičnega problema" obenem opredeljena in razrešena tudi epistemologija te znanosti-v- njeni-zgodovini - kar pomeni, da je med pravili in normami, ki jih epistemologija daje zgodovinarju, tudi norma, ki razve= 1javlja vse obstoječe norme, vključno s samo seboj, Žaj zahte= va konstrukcijo druge in drugačne epistemologije - tedaj velja, da epistemološko normiranje, epistemološka konceptualizacija, rečeno z znano formulacijo, "manjka na lastnem mestu". Skratka, zgodovinska refleksija sicer res reprezentira "ovedenje" znanosti - zgodovinska rekonstrukcija je uspešna, znanstveno relevantna takrat, kadar se vrne nazaj na svoje znanstveno izhodišče, vrne pa se tako, da "sproži" vprašanje o tem izhodišču samem - zgodovinsko refleksijo torej resda lahko opredelimo kot samo-zavedanje znanosti, vendar to samo- zavedanje nikakor ni prienačljivo filozofski samorefleksijo, saj sovpada z izostankom znanstvenosti znotraj znanstvenega vprašanja. In če pomeni trenutek vrnitve znanstveno-zgodovinske refleksije k njenemu izhodišče trenutek subjektiviranja znano= sti, tedaj gre zares za precej "brezglavi subjekt". Kaj to "praktično" pomeni za historično epistemologijo? Trenutek prehoda/vrnitve od zgodovinskega vprašanja k epi= stemološkemu, trenutek, ko se znanost zave sama sebe, je kako= 168 pak v svoji enkratnosti nedojemljiv in znanstveno ovedenje sa= mi znanosti ni transparentno - to pa še zdaleč ne pomeni, da je ta trenutek iracionalen ali pa da netransparentno samo-zave danje znanosti ne sodi v domeno znanosti. Trenutek prehoda/vr= nitve je kot tak sicer nedojemljiv, a ta njegova nemožnost, nekoliko grobo rečeno, gotovo ne more ostati brez učinka v epistemološkem odgovoru, s katerim se navsezadnje manko znan= stvenosti sploh šele prikaže. Drugače rečeno, če je epistemo= logija kot znanstvena teorija znanosti v svoji "pozitivni vse= bini" ravno ta "prikazna oblika", zastopnik izostanka znanstve nosti v sklenjenem znanstveno-zgodovinskem vprašanju, tedaj se bo ta vsebina očitno zrcalila tudi v obliki epistemologije. Če uporabimo Fichantov "matematični" primer: s samim "tipom" zgodovinskega vprašanja, z vprašanjem, ki je opredeljeno edino z obzorjem sodobnega matematičnega poznavanja iracionalnih števil - z rekurentnim zgodovinskim vprašanjem se torej vpiše vanj kot njegov "pozitiven sestavni del" njegov negativ, zgi= njanje njegove znanstvenosti. Halo mehanično rečeno: pozitiv= nost tega manka je v tem, da se matematično zgodovinsko vpra= sanje nujno "nadaljuje", da se sprevrne v epistemološko vpra= šanje o značajti števila; "negativni" značaj manka pa se izraža v tem, da nadaljnje preiskovanje dejansko nima več pomenske zveze z znanstveno ravnijo svojega začetka - tako npr. oprede= litev števila zahteva, da začne epistemologija govoriti v filo zofskem jeziku, saj sodobnega pojmovanja števila ni mogoče lo= čiti od vloge subjekta. Toda, to filozofsko nadaljevanje je zdaj pripoznano v svojem filozofskem značaju - in v tem je specifičnost historične epistemologije - in hkrati dojeto kot znanstveni moment, drugače rečeno, prav kot zunaj-znanstveni moment je sprejeto v domeno epistemologije. Naše zatrjevanje hkratnosti zgodovinskega in epistemološ= kega odgovora je tako zatrjevanje tega, da je historična epi = stemologija svoja lastna meta-teorija. Če historična epistemo= logija postavlja, da obstoji zgodovina kake znanosti le v ek= 169 vivalentski obliki "za nas", tedaj pomen te ekvivalentske ob= like ne izčrpa ugotovitev, da je sleherna določitev zgodovine že "konstrukcija" aktualnega stanja znanosti. Pač pa je domet te postavke v spoznanju, da se kaže ekvivalentska oblika zgo= dovinske znanstvene resnice edino v obliki epistemologije. In sicer v dvojnem pomenu: v razdelani "hierarhiji epistemoloških vrednot" in v obliki te razdelave, v njeni notranji razcepije= nosti: epistemologija izreka•ekvivalentno obliko zgodovine kot zakon znanstvenega diskurza, torej kot svoj lastni zakon. Kolikor prihaja pomen zgodovinskega dejstva pretekle znan= stvene dejavnosti iz njene prihodnosti, iz "epistemologije, ne= posredno obveščene o aktualni znanosti", je "pogoj možnosti" znanstveno relevantne zgodovine znanosti v resnici neki manko njene, tj. znanstvene zgodovinskosti. Spregledanje pomena spe= cifičnega načina obstoja zgodovine znanosti za_ znanost - zgodo= vina znanosti je vselej singularija - -je v resnici "pogoj možno= sti" epistemologije - saj epistemologija vznikne, kot smo vi= deli, šele na mestu manka, bolje, šele kot zastopnik manka, ki ga odpre sklenjeno znanstveno-zgodovinsko vprašanje, tista "ma= tematična utemeljena objektivnost nastanka matematike". V obeh primerih, pri epistemologiji, ki vodi zgodovinopisje in pri epistemologiji, ki zastopa manko, gre seveda za eno samo episte mologijo: prav to pa jo od znotraj razcepi. Zato lahko tudi re= čemo, da epistemologija ni zapolnitev kake nezadostnosti, par= cialnosti znanstvene analize, ampak je eksplikcija, razvitje te, če že hočemo, "ne-zadostnosti", "parcialnosti" znanstvene prakse: manko znanstvenosti ostane njena "pozitivna vsebina". V tem smislu je ekvivalentska oblika oblika evokacije zgo= dovine znanosti - dejanske zgodovine znanosti - kot nemožne: če se je v epistemološki oviri kazala nemožnost zgodovine zna= nosti kot vselej okrnjena zgodovina, kot zgodovinski "proces", ki živi le v "mrtvem" zgodovinskem izseku, je zdaj "nemožnost" postavljena na raven koncepta, se pravi, historična epistemo= logija je sama s seboj, na ravni svojega izjavljanja, ponavzo= 170 čenje, "prikaznost" konstitutivnega manka zgodovinske znan= stvene resnice. Tako razumemo tu Fichantov zaključek, da je rekurenca ute= meljena s sitemom epistetnoloških in filozofskih izbir: "Zgodovina znanosti je epistemologija in filozofija in actu natančno zato, ker poteka konstitucija njenega predmeta prek uigranosti dvojne reference, . znanstvene (predmet epistemološ = ke izbire) in epistemološke (predmet filozofske izbire ... iz= bire izbire)" (Fichant 1975; 137? 16o). S takšnim zaključkom je v znanstvenoteoretsko problemati= ko izrecno uvedena filozofska praksa - na prvi pogled morda v nasprotju s tem, kar epistemologi ja, tudi pri Pichantu, trdi o sebi: da odklanja sleherno filozofijo znanosti in da pred= postavlja samo probleme in koncepte, ki jih postavljajo znano= sti v svojem specifičnem razvoju. Vendar je to uvajanje filozofije tu legitimno. Rekurentna, za znanost konstitutivna zgodovina znanosti nosi v sebi dve odločitvi. Prva, epistemološka, zadeva takšno izbiro oporišč v aktualni znanosti, ki omogočajo največjo možno mero gotovo= sti, strogosti in uporabnosti rekonstruirane preteklosti zna= nosti. Odločitev, da naj epistemologija aktualne znanosti vodi epistemologijo pretekle znanosti, pa je obenem tudi že izbira filozofske reference, in sicer izbira nekega svojstvenega fi= lozofskega stališča. Njegovo svojstvenost mu daje dejstvo, da je sleherna obravnava znanstvene problematike že filozofsko obeležena: zavračanje epistemologije je že določeno filozofsko stališče - "odreči se epistemološki izbiri /pomeni/ reducirati zgodovino na kronologijo rezultatov in pomeni potemtakem filozofsko izbiro, to je, jemati koncept zgodovine znanosti kot dan..." (ibid.) - pa tudi zavračanje filozofske izbire je zopet filozofsko sta= lišče, saj pomeni "izbiro neobstajanja epistemologije", torej zavračanje epistemologije - 171 "odreči se filozofski izbiri to ge, odklanjati urejanje nastan= ka znanosti s pomočjo epistemoloskih vrednot, sprosčenih na podlagi te izbire, to se pravi ... izbira neobsbajanja episte= mologije..." (ibid.). Kolikor torej historična epistemologija zavrača sleherno tradicionalno filozofijo znanosti, je lahko njena odločitev za epistemologijo aktualne znanosti kot ključa za dojetje znanstvene preteklosti le odločitev za odsotnost filozofske pozicije v obravnavi znanosti kot specifično filozofska po= zicija. Čeprav je ta opredelitev vseskozi "formalna", pa je po= membno, da to odsotnost filozofske pozicije, preko katere se sproščajo epistemološke vrednote, dojamemo v njeni vlogi "pozitiviranega" manka, kot odsotnost, ki je ni mogoče zapolni= ti, kolikor je na njeni "podlagi" historična epistemologija kot znanstvena teorija znanosti sploh možna. Zdi se, da imamo tu nek prvi odgovor na vprašanje, kako lahko historična episte= mologija z vso dokončnostjo zatrdi nenehno odprtost zgodovine znanosti, kako lahko anticipira lastno "smrt", kako lahko iz= reče lastno nemožnost. Historična epistemologija se eksplicit= no organizira okoli neke odsotnosti, svoje lastne "filozofič= nosti", pri čemer je filozofska pozicija tu evokacija odsot= nosti. Z zatrjevanjem svoje filozofičnosti izjavlja, da manjka na lastnem mestu, da ji je "lastna", da je zanjo konstitutiv= na neka neumestljiva "drugost", "zunanjost". Toda, rešitev je samo formalna. Še vedno ostane vprašanje, kako lahko epistemologija izreče svojo vselejšnjo drugost, saj je filozofska praksa, okoli katere se organizira epistemologi= ja, za njen znanstveni status konstitutivna le, kolikor ostaja "neopredeljena", kolikor dobesedno odstopa mesto znanstvenim konceptom. Tu se moramo spomniti na začetek naše obravnave Fichanto= vega teksta: opozorili smo na to, da je za njegovo epistemološ = ko pozicijo značilno, da postavlja teorijo znanosti pred pro= blematiko delovanja ideoloških mehanizmov v znanosti. Zato bo= 172 mo postavili naslednjo hipotezo: historična epistemologija se lahko organizira okoli odsotnosti filozofske prakse, kolikor je njen vodilni koncept koncept ideologije-: čeprav ne ideologi= je v pomenu pred- ali pa zunaj znanstvenega materiala znanosti. Druga hipoteza je, da je filozofska praksa, ki je konstitutiv= na za historično epistemologijo,praksa materialistične dialek= tike. In nazadnje: izhajali bomo iz tega, da je koncept ideo= logije tisti, kjer se lahko "srečata" tako teorija znanosti kot marksistična filozofija. Za izpeljavo naših hipotez pa je potrebna podrobnejša ob= ravnava Althusserjeve konceptualizacije delovanja filozofije v njenem razmerju do znanstvene dejavnosti in do teoretskih in praktičnih ideologij. 173 UPORABLJENA LITERATURA: Apel, Karl Otto, Transformation der Philosophie, Bd. 2, Frank= furt/M 1973. Bachelard, /Gaston/, Ëpistémologie, Textes choisis par D. Lecourt, Paris 1971. Canguilhem, Georges, Études d'histoire et de philosophie des sciences, Paris 1979 • Canguilhem, Georges, Idéologie et rationalité dans l'histoire des sciences de la vie, Paris 1977. Fichant, Michel, L'épistlmologie en France, v: Histoire de la philosophie, sous la direction de F. Châtelet, zv. 8, Paris 1973- Fichant, M./Pêcheux, M., Sur l'histoire des sciences, Paris 1974. Gadamer, Hans-Georg, Wahrheit und Methode, Tübingen 1965. Gadàrner, Hans-Georg, Kleine Schriften I, IV, Tübingen 1967, 1977 Guery, François, L'épistémologie, v: Noireay, A . (Ed.): Dictio= naire du savoir moderne, La Philosophie, Paris 1969 2 . 2 Habermas, Jürgen, Erkenntnis und Interesse, Frankfurt/M 1973 . Kuhn, Thomas S., Die Struktur wissenschaftlicher Revolution, Frankfurt/M 1 9 7 9 4 . Kuhn, Thomas S., Die Entstehung des Neuen, Studien zur Struktur der Wissenschaftsgeschichte, Frankfurt/M 1978. Lacan, Jacques, Seminar XI, Ljubljana 198o. Macherey, Pierre, La philosophie de la science de G. Canguilhem. Êpistéraologie et histoire des sciences. La pensée, 113, Paris 1964. Lecourt, Dominique, Pour une critique de l'épistémologie, Paris 1972. Rheinberger, Hans-Jörg, Philosophie und spontane Philosophie der Wissenschaftler, v: Betr.: Althusser Kontroversen über den Klassenkampf in der Theorie, Köln 1977. 174 Schmidt, Alfred, Der strukturalistische Angriff auf die Geschichte, v: Beiträge zur marxistischen Erkenntnistheorie, Frankfurt/M 1969. Schmidt, Alfred, Geschichte und Struktur, Frankfurt/M, Berlin, Wien 1 9 7 8 2 . Ule, Andrej, Dialektični momenti v "logiki raziskovanja" Karla Popperja in preseganje "analitične paradigme" zna= nosti v novejši zahodni "teoriji znanosti", v: Anthropos št. 1/2, 1. 1977, Ljubljana. 175 Gaston Bachelard R A C I O N A L I S T I Č N A D E J A V N O S T S O D O B N E F I Z I K E Uvod NALOGE FILOZOFIJE ZNANOSTI Ah! razumeti svet tokrat ali nikoli! (Henri Michaux, Pero, str. 114) I. Filozof, ki razglablja o aktualnih problemih znanstvenega mišljenja je na križpotju: ali naj pomaga njegovo razmišljanje znanosti vključiti v prenovljeno filozofijo ali naj filozofijo vključi v poglobljeno znanstveno mišljenje? Ali pa naj pusti, da pride do ločitve, ki je bila od nekaterih filozofov in znan- stvenikov že sprejeta, od nekaterih pa zaželena? Toda kakor hitro se odloči, da bo svoje moči posvetil prenovljeni filozofi- ji, ki bo priključena znanstveni kulturi, dobi najbolj nasprotu- joče si nasvete: bodite precizni, pravijo tehniki, nobenoh od- večnih podrobnosti, pravi filozof, bodite eksaktni in strogi, pravi matematik; prevedite nam vso to matematiko v običajni je- zik, pravi psiholog; razložite nam bistvo relativnosti, kvantne mehanike, valovne mehanike, pravi empirik vsakdanjika, pri tem pa ne pomisli, da nobena od teh disciplin ne vpliva na vsakdan- je življenje! Povejte nam, kateri filozofski šoli naj priklju- čimo filozofijo sodobne znanosti, pravi zgodovinar filozofije, pri tem pa ne upošteva, da se znanstveniki čudaško in skrupoloz- no izogibajo slehernih metafizičnih potrditev. Zbegan od nasprotujočih si zahtev, filozof znanosti misli, da se mora omejiti na vlogo zgodovinopisca znanosti. Rad bi 177 osvetlil njeno veljavo. Z znanostjo M rad prišel stvarem do dna. Zato išče izvore, Vrača se k rudimentarnim pojmom. Misli, da je povedal bistvo, če je določil glavne teme. Polagoma v fi- lozofijo znanosti prodira najbolj trdovratni aksiom filozofije spoznanja: aksiom, ki bi rad, da bi bilo prvotno /le primitif/ vedno tudi osnovno /le fondamental/. če se hoče filozof učiti pri sodobni znanosti, se mora po- gosto odvrniti od tega epistemološkega aksioma. Boriti se mora proti zgodovinskosti izkustva, proti sami zgodovinskosti racio- nalnega. Poslej je znanost podvržena neprestani dejavnosti re- formiranja. Bistvena aktualizacija znanstvenega mišljenja gre vštric z raziskovanjem nove osnove. To povratno delovanje vrha na osnovo je za sodobno znanstveno mišljenje očitno filozofska značilnost. V tej knjigi se bomo pogosto vračali na novi filozof ski značaj združenega racionalizma in realizma, ki so ju enega kot drugega, bistveno aktualizirale tehnike, ki so jih formirale matematične teorije. če bi zasledovali znanstveno mišljenje pri njegovem delu, pri njegovi dvojni, racionalni in tehnični dejavnosti, bi videli na delu neke vrste izostreno fenomenologijo, katere pomembnost včasih sodobna fenomenologija spregleda, ker je, kot je videti, izgubila husserljansko čistost. Kako mirno ta fenomenologija od- rine probleme znanstvenega mišljenja in delovanja! Niti potrudi se ne, da bi doumela specifičnost racionalne zavesti. Kot da bi bit zavesti lahko razumela samo v empirizmu nekega trenutka biti Še celo tedaj, ko obravnava fenomenologijo spoznavanja zunanjega sveta, fenomenologija daje kot samo po sebi razumljivo prednost občutkom, zaznanemu oz. zamišljenemu - fenomenologija se torej predaja prvotnemu, epistemološki kulturi prvotnega. Nikoli se ne loti koncipiranega, reflektiranega in tehničnega, često opisuje plašnice percepcije in ne znanstvenikovo bistveno zvijačnost, ko uporablja svoje zaznavne aparate. Vsak fenomenolog odklanja da bi proučeval instrumentalno zavest, zavest, za katero bomo po- zneje dali zelo jasne primere, bodisi na področju tehnike, bodi- si na teoretskem področju operatorjev. Dialektika racionalnega 178 in eksperimentalnega v resnici povzroča stalne preobrate, ki razvrednotijo opise prvih raziskav, naredijo nestabilne prve konstrukcije konceptov. Vsa naivna znanost fenomenologije nam ne more opisati preambule urejanja znanstvenih konceptov. Feno- menologija ne doseže trenutka racionalizma konceptov, trenutka, ko je nastala nova zavest, ko nenadni racionalizem zanika zgodo- vino pridobivanja idej zato, da določi in organizira konstitu- tivne ideje. Kakor hitro se znanstveno mišljenje zave naloge, da mora bistveno reorganizirati vedenje, se mu zdi namera, da bi vanj vpisoval prvotne zgodovinske danosti prava dezorganiza- cija. Na tak racionalni nivo postavljena zavest je torej popol- noma nova zavest. To je zavest, ki presoja svoje vedenje in ki hoče preseči izvirni greh empirizma. Vse kar smo povedali o tem, da je prvotno zgodovino pojavov treba dati v oklepaj, moramo še enkrat povedati pri permanentni prvotnosti običajnega spoznavanja /connaisance commune/. Običaj- no spoznanje je lahko pri sedanjem znanstvenem vedenju le pro- vizoričen podatek, pedagoški podatek za start, za začetek. Dok- trina znanosti je poslej bistveno doktrina kulture in dela, dok- trina soodnosnega spreminjanja človeka in stvari. Ker smo si zadali nalogo, da podamo objektivni pogled, v tem ielu ne bomo vztrajali pri globokih reakcijah pri subjektu, pri poglabljanju spoznavanja realnosti. Toda, kako naj verjamemo, da spoznanja, ki so tako racionalno nova, kot spoznanja, ki nepres- pano zahtevajo razširitev in reformo racionalnosti, ne določajo radikalnih psiholoških modifikacij? Po našem mora ontogeneza pri subjektu ustrezati objektivno ustvarjalni moči znanstvene kultu- re. In če upoštevamo konstituiran značaj subjekta, ki se zave svoje racionalne dejavnosti, vidimo, da nikakor ne moremo dok- ;rine kulture, ki išče normalnosti znanstvenega mišljenja, obto- žiti "psihologizma". 179 I I . Kljub temu, da se ne spuščamo preveč na glavne značilnosti studioznega človeka, se moramo neprestano vračati na samo sredi- šče, ki smo ga v našem prejšnjem delu označili kot središče, kjer se stikata aplicirani racionalizem in tehnični materiali- zem. če se hočemo obdržati v tem centru delovnega duha in obde- lovane snovi, moramo opustiti precej filozofskih izročil tako o realnosti čutnega sveta kot tudi o prirojeni jasnosti duha. Da- nes je znanost zavestno faktična v kartezijanskem smislu besede. Prekine z naravo zato, da vzpostavi tehniko. Konstruira realnost prebira material, smotrno usmerja razpršene sile. Konstrukcija, razčiščevanje, dinamična koncentracija je človekovo delo, znan- stveno delo. Tudi duh se rekonstruira, dolgotrajno reorganizira. Vsak du- ševni delavec potrebuje že dolgo pripravo, da lahko začne delati Mora se konstituirati, kot zavest racionalnosti v današnji znano sti. Prebroditi mora dolg niz problemov, ki jih nalaga učeči ra- cionalizem, da lahko pride do aktualne problematike. Očitna po- treba inter-subjektivne eksistence znanosti razbremeni filozofi- jo znanosti sleherne individualne problematike. Tukaj moramo da- ti individualnost med narekovaje. Individualnost ustreza funkci- ji izraženega samozaupanja, ki je tako značilno za sodobno filo- zofijo. V znanstveni kulturi spada tista problematika, ki ostaja in- dividualna, pod psihoanalizo. Studiozen človek mora biti rešen čudnih problemov, ki jih prinaša brezdelje, brez konca mora opo- zarjati na brezdelje, ki človeka odvrača od njegove usode, da je bitje sprememb. Predvsem pa ne more sprejeti,, da se problem vre- dnot znanosti postavlja od zunaj. Kako naj doživi dolgi, obnov- ljeni, rektificirani psihični razvoj, kakršen je ravno zdajšnji razvoj znanosti, nekdo, ki se ne vključi v znanstveno kulturo? In zakaj ne bi doživetje teh čisto psihičnih vrednot znanosti služilo za odkrivanje lažnih vrednot "brezdelne misli"? Brezdel- na misel, je prepričana, da je svobodna, ker je priložnostna, 180 slučajna misel, intimna misel. Misli, da je to, ker odklanja, nastajanje. Toda pri človeku je vse strast in Nietzsche je leno- bo upravičeno označil za "pasivno strast". V zavesti o naglici, s katero sedaj nastaja znanost, se ka- že tudi ničevost filozofij narave iz začetka XIX. stoletja. So- dobna znanstvena kultura njihovo inspiracijo zavrača prav zato, ker je ta inspiracija v bistvu individualna, ker izvira iz do- mišljije, ki lahko povzroči veliko navdušenje in navdahne veli- ka estetska dela, odvrača pa od obveznosti znanstvene objektiv- nosti. Znanstvena kultura odstrani lažna upanja naivnega ideali- zma, vsa lahka prepričanja duha, ki jih preveva samo lastna in- timna izkušnja. Tudi pri tem se duh v znanstveni kulturi ne bo- ji več faktičnosti. V znanstveni kulturi um ni prosvetljen po naravi. Matematični um prosvetljenost in aksiomatiko zamenja; z vedno večjo spretnostjo uporablja posredno pojasnjevanje, alge- bro pojasnjuje z geometrijo ali vice versa. Ce za trenutek po- filozofiramo z metaforami - ali filozofija naravnega razuma in neposrednega izkustva počneta kaj drugega? - se moramo začuditi, ko ugotovimo metafizično bogastvo najbolj faktičnih tehnik. Znanstveni duh se razumeva v svojih proizvodih, z lahkoto tvori jezik svojih proizvodov. Tako se faktičnost vzpostavlja v homo- genem svetu izkušenj in mišljenja. Ta faktičnost gre vštric z bistveno instrumentalnostjo sodob- nega znanstvenega mišljenja. Znanstveni fenomeni sodobne znano- sti se začenjajo pravzaprav šele tedaj, ko poženemo naprave. To- rej je tukaj fenomen fenomen naprave. Ustvarimo torej ekonomijo filozofske debate ob principu operativne identitete. Niti ne po- stavimo vprašanja, ki je tako drago filozofom: ali je danes mo- ja naprava ista kot včeraj? Kar se naprav tiče, je princip iden- titete impliciten. Če bi kaki zunanji pogoji zmotili delovanje naprave, bi se pred uporabo potrudili, da bi jih odstranili. Najprej napravo "spravimo v red". Princip identitete naprav je pravi princip identitete vse eksperimentalne znanosti. Seveda bo- do filozofi protestirali proti temu "cogitu naprave". Zdelo se jim bo, da smo se kaj hitro nehali zanimati za težave subjekta, 181 ki je postavljen za napravo. Ampak oko za mikroskopom je popol- noma sprejelo instrumentalizacijo, sámo je postalo naprava za napravo. To moramo povedati, kajti to je poslej element filozo- fije tehničnega opazovanja. Ena izmed funkcij filozofije znano- sti mora biti, po našem mnenju, da loči vse instance znanstvene- ga mišljenja. Princip identitete instrumenta je princip, čigar skrajna banalnost ne sme prikriti njegove funkcije. In ko nas bo kvantna mehanika prisilila, da bomo premislili o pojmu opazovan- ja, o definiciji "opazijivega" /observables/, o pojmu operator- jev, bomo morali postaviti presenetljive variacije preprostega principa operativne identitete, o katerem tukaj govorimo. III. Kako naj zdaj temeljni filozofiji znanstvenega mišljenja, glede na njen inter-subjektivni status, ne pripišemo neizogib- nega družbenega značaja? Bistvena pluraliteta mislecev določe- nega znanstvenega mišljenja je pač, kot pravi pesnik, izraz člo- veka "v tisočinki osebe v ednini" 1 , in tako je cela generacija znanstvenikov zedinjena v edinosti čisto nove resnice, v fakti- čnosti izkušnje, ki je predhodne generacije niso poznale. Videti je, da se družbeni značaj fizikalnih znanosti odraža prav v očit nem napredku teh znanosti. Izoliran delavec mora priznati, "da tega ne bi nikdar odkril čisto sam". Napredek daje tem znanostim pravo poučno zgodbo, katere družbenega značaja ne moremo prezre- ti. Družbena združitev učečega racionalizma in naučenega racio- nalizma, ki smo ga poskušali označiti v našem prejšnjem delu, da je znanstvenemu duhu dinamiko enakomerne rasti, dinamiko gotove- ga napredka, ki ga psihološko in socialno potrjuje sama ekspan- zija kulturnih sil. Človek okleva. Šola - v znanostih - ne okle- va. Šola - v znanostih - potegne za seboj. Znanstvena kultura 1. Henri Pichette, Predgovor k Grenier sur l'eau d'Emmanuel Looten. 182 vsili svoje naloge, svojo linijo rasti. Filozofske utopije pri tem nič ne morejo. Idealizem ne pokaže ničesar. Treba je iti v šolo, v šolo, kakršna je, kakršna postaja v socialnem mišljenju, ki jo spreminja. Ker ne bi radi pozabili kaj o značilnostih, ki determinirajo razvoj znanstvenega mišljenja, moramo opozoriti na velik pomen moderne znanstvene knjige. Kulturne sile hočejo koherentnost in organiziranost knj ig. Znanstveno mišljenje je aktivna knjiga, ki je predrzna in preudarna hkrati, knjiga na preizkušnji, ki bi jo radi že na novo izdelali, izboljšali, predelali, reorganizirali. To je v resnici otrok mišljenja, ki raste. Če pozabljamo na trd- nost, ki jo nudi moderna znanstvena kultura pomeni, da smo slabo ocenili njeno psihološko dejavnost. Filozof govori o fenomenih i in noumenih. Zakaj ne bi posvetil pozornosti bitju knjige, biblio- menu? Ali filozof skeptik sprašuje, če elektron eksistira? če mu odgovorimo z dokazi iz knjige, to ne pomeni, da se izogibamo de- bati: knjig o elektronih je bilo v petdesetih letih gotovo več napisanih kot o luni v petsto letih. Če nekaj eksistira po knji- gi, je to že eksistenca, docela človeška eksistenca, trdno člo- veška! Zaman, protestirali bi, češ, da luna "eksistira" za dve milijardi ljudi - s kolikimi različnimi ontološkimi vrednotami in prav brez velike garancije skupne objektivnosti - medtem ko elektron eksistira samo za nekaj tisoč fizikov, ki svojo kultu- ro prenašajo na nekaj sto tisoč pozornih bralcev. Prav zaradi te- ga je postalo nujno zgraditi filozofijo znanstvene kulture, kjer bodo naznačene vse možnosti za vzpostavitev hierarhije vrednot realnosti. Ena sama filozofija znanstvene kulture se razlikuje od scientizma, kajti, daleč od tega, da bi bila zadovoljna z do- seženimi rezultati, se ta filozofija avanturistično spušča v di- skusijo o filozofskih vrednotah raznovrstnih tem izkustva in raz- nih dialektik, ki pretresej o in reorganizirajo racionalne vred- note. S takimi napori je narava postavljena pod znak aktivnega v v P v človeka, človeka, ki tehniko vključuje v naravo . Človekova 2. Gf. Karl Marx, Ideologie allemande, trad. Molitor pp. 163 et suiv. 183 skladnost okrog nekega tehničnega bitja je končno močnejša kot skladnost okrog nekega naravnega predmeta. Tehnike pa se seveda ne odkriva, nauči se je pri pouku, prenaša se po prečiščevanju. Stojimo pred vrednotami kodificirane objektivnosti. Instanca napisane znanosti, instanca natisnjene misli še po- sebej poudarja adhezijo znanstvene misli do specialnega jezika znanosti, do jezika, ki nastaja sproti z odkritji znanosti. Do- volj je, da za trenutek pomislimo, da ta jezik ni naraven. Misel ki bo ta jezik uporabila, ne bo mogla ostati prava "naravna" mi- sel. Torej je noumenalna dejavnost očitna. Noumeni znanstvenega mišljenja so miselna orodja za transformacijo fenomenov. Nimajo nikakršnih odnosov več s kako statično stvarjo na sebi. Pojasnju jejo se v sintaksi teorij. Če človek izmenjuje samo vtise o na- ravnih pojavih ostane naravni človek. Tedaj ne more biti objekti ven. Ostane na stopnji idealizma naravnih vtisov, ki se ponašajo s tem, da so osebni in da zahtevajo izvirnost. Sodobna znanost pa, nasprotno, zahteva bistveno družbeno dejanje, saj v njej so- delujemo le, če se postavimo v središče aktualne polemike. "Ne- aktualne" znanosti ni več. Preveč nazaj v preteklost je znanost erudicija. Preveč naprej v prihodnost je znanost utopija. Sicer pa bi bili v zmoti, če bi mislili, da lahko potegnemo črto in določimo "sedanje stanje" znanosti. Tudi to pojmovanje stanja bo kmalu zastarelo. Znanost je postala tako raznolika, da je v njeni celoti ne moremo več situirati. Specialist lahko samo upa, da bo trdno določil "stanje vprašanja", ki ga prouču- je. Celo v svojem tako specialnem aspektu napisane znanosti se naša kultura kaže v dokaj resnem neredu. Sodobni delavec trpi zaradi slabe distribucije knjig, razprav, člankov. Težko je naj- ti vse pisane dokumente, ki bi ustrezali različnim kulturnim središčem, težko je tudi dobiti šolo, ki bi dala najboljšo lest- vico struktur. Bolj ko se znanstvena kultura razvija, bolj se za- vedamo deficita učečega racionalizma. Pri kulturah s slabimi str turami, kot sta literatura in zgodovina, problem ni tako žgoč. Vsak kultiviran človek lahko bere skoraj vse knjige s področja take kulture. Celo pri sami filozofiji se lahko prav na začetku 184 lotimo težke knjige. Vse velike filozofske knjige so v bistvu prve knjige. Znanstvena knjiga pa, nasprotno, predpostavlja do- ločen kulturni nivo. Včasih je ne moremo prebrati brez zelo dol- ge priprave. Tako se znanstvena knjiga kaže v celi galeriji knjig. Ko slišimo pritožbe delavcev, moramo priznati, da so tukaj- šnje pripombe resnične oz. banalne, če pa sedanjo situacijo pri- merjamo s preteklostjo, pa se pokažejo jasneje značilne za so- dobnost. Če hočemo, na primer, raziskati položaj nevrtonovske zna- nosti v Franciji v XVIII. stoletju, lahko natančno pregledamo dela, lahko naredimo dobro zgodovinsko razpravo s pomočjo dokaj popolnega kataloga knjig, "položaj" znanosti bomo lahko dobro opredelili. Hudo pa bi se mučili, če bi morali dati natančen opis napisane znanosii o sodobnem fizikalnem pojmu nevtrona ali spina. Hitro bi opazili, da se ti pojmi prezentirajo v različ- nih težavnostnih lestvicah, v slabo determiniranih lestvicah, pri tem pa nimamo vodiča, da bi izbrali prevladujoče vrednosti. Vidite, knjižni red se pojavi kot nov človeški red, veliko bolj občutljiv kot naravni red, ki je bil za fiziko v XVIII. stoletju prav lahek objekt. Red narave! Srečen pojem srečne mla- de kulture v njenih začetkih, v njeni filozofiji! IV Sedaj, ko smo celo preveč vsiljivo poudarjali težave pri a- similaciji znanosti, smo morda bolje pripravljeni, da ovrednoti- mo osrednjo združitev teoretikov in eksperimentatorjev. Težav pri tem združevanju je toliko, da je delo, ki jih premosti, že samo po sebi novo dejstvo v kulturi. Najprej se pojavi teoretik, ki ni sam. Vedno več teoretič- nih raziskav je podpisanih z več podpisi. V prvem tromesečju le- ta 1948 je bilo objavljenih 7o razprav v The Physical Review, samo pol jih je podpisal en sam avtor. Dvaindvajset razprav je bilo objavljenih pod dvema imanoma. Osem s tremi imeni. 4 razpra» 185 ve so bile plod sodelovanja 4 avtorjev. Tako sodelovanje pri ra- cionalnem odkrivanju je znamenje novih časov. Zgodovina matema- tike vse do XX. stoletja nam ne da niti enega primera, da bi matematično delo podpisala dva. Ta majhni račun ne da zadostnega dokaza za povezovanje teor Tako kot specialna tehnika zahteva, da se zanjo zgradi celo me- sto tovarno, da lahko proizvedemo nekaj atomov plutonija ali da lahko v neskončno majhno jedro vrinemo nekaj delcev in s tem sprostimo pošastno energijo, ki se je ne da meriti z naravnimi merami, kot so nevihtne sile, prav tako velika teoretična pri- prava zahteva napor cele skupnosti teoretikov. In obe družbi, družba teoretikov in družba tehnikov, se sti- kata, sodelujeta. Ti družbi se razumeta. To tesno, medseboj- no razumevanje je novo filozofsko dejstvo. To ni naravno razu- mevanje. Da bi ga dosegli, ne zadošča, da poglobimo prirojeno duhovno bistrost ali da z večjo nataricnostjo predelamo običaj- no objektivno izkustvo. Treba je odločno pristopiti k današnji znanosti. Najprej je treba brati knjige, veliko težkih knjig, in se polagoma vpeljati v perspektivo težav. Tu so naloge. Na dru- gem tiru znanstvenega dela, na tehnični strani, je treba v ekip ravnati z napravami, ki so pogosto prav paradoksalno občutljive in močne. To sovpadanje natančnosti in moči v sublimiranem sve- tu ne odgovarja nobeni naravni nujnosti, če sledimo sodobni fi- ziki, zapuščamo naravo in vstopamo v tovarno fenomenov. Racionalna objektivnost, tehnična objektivnost, družbena objektivnost so poslej tri močno povezane značilnosti. Če poza- bimo eno samo od teh značilnosti sodobne znanstvene kulture, pridemo na področje utopije. Filozofija znanosti, ki noče biti utopična, mora poskušati ustvariti sintezo teh treh značilnosti. Predvsem pa je nedvomno njena naloga-prikazati pomen inter-subjektivne, zgodovinske in družbene značilnosti, pa čeprav pri tem deluje proti svojim la- stnim navadam filozofskega mišljenja. Filozofija znanosti mora pojasniti vrednote znanosti. V vsakem obdobju razvoja znanosti mora znova narediti tradicionalno razpravo o vrednoti znanosti. 186 Njena naloga je tudi, da psihološko prouči kulturne interese, da določi elemente resnične poklicne usmeritve znanstvene kulture. Glede zadnje točke je treba še vse narediti, zlasti ker so- dobna kultura zahteva veliko reformo prvega kraljestva spoznanja, odkrit prelom s prvimi eksperimentalnimi izkušnjami. Tu je treba pogosto znati črtati prve interese. Ti prvi interesi se prehitro izplačajo. Specializacija, cilj znanstvene usmeritve, zahteva daljnosežnejše, zahtevnejše interese. Tako znanstvena specifika- cija postavlja filozofski problem, ki ga moramo zdaj razložiti. V če upoštevamo, da specializacija znanstvenega mišljenja nuj- no zahteva solidno predhodno znanstveno kulturo, ki ravno določa specializacijo, se lahko čudimo, da znanstveno specializacijo ta- ko zlahka in neprestano oznanjajo za pohabljanje /mutilation/ mi- šljenja. Celo v dobah, v katerih je znanstveno mišljenje po na- ših sedanjih merilih bilo splošno in lahko, naletimo na iste ob- tožbe, ista opozorila pred nevarnostjo specializacije, ki grozi prihodnosti znanosti. Malo več kot pred enim stoletjem je Goethe, ki se je celo življenje boril proti matematičnemu formuliranju fizikalnih pojavov, objokoval, da znanost teži k specializaciji. Ali ni značilno, da se v tem mnenju ujemata Goethe in Jlrome z Paturot? Louis Raybaud je leta 184-3 napisal: "S tem da znanost porivamo v razne specialnosti, da ženemo do skrajnosti detajle, če se lahko tako izrazim, pridemo do neke vrste kvintesence, kjer se vse razdira. Bojim se, da smo pri kemiji že tam in pri mate- matiki tudi." Strani in strani v tem starem romanu pripoveduje- jo današnje šale na račun znanstvenikov, "ki so ozko usmerjeni v eno specialnost", na račun kemika, ki je odkril, da je "man- ganov protoksid izomorfen železovemu in njegov seskvioksid že- 3. Louis Raybaud, Jlrome Paturot a la recherche d'une posi- tion sociale, Id. 1858, p . 264- (ler Id., 184-3). 187 lezovemu peroksidu". Jlroma Paturota ne zanima izomorfnost, in tudi k o H g * k e m i j a pritegnila v take specialne probleme, bi mu zagotovo ne nudila "družbenega položaja". Kdor misli, da je fi- lozofsko domisela, je pri presoji pomena znanosti prav naiven. Taka mnenja, pa najsi bodo od velikana Goetheja ali pa od pov- prečnega meščana, kakršen je junak Louisa Raybauda, nas morajo presuniti zaradi svoje neučinkovitosti. Znanost gre mirno svojo pot. Ne bomo se več ukvarjali z mnenjem starih kritikov, ne bomo več proučevali graje pristašev splošne kulture, filozofov, ki so mislili, da lahko presojajo o področjih, s katerimi se sploh ni- so ukvarjali in ki so, nasprotno od stare rečenice, kot krogle, katerih obod je povsod, središče pa nikjer, in vzemimo problem specializacije z njenega pozitivnega in aktualnega vidika. Najprej očitno dejstvo: specializacija znanstvenega mišljen- ja izvira tako daleč v preteklosti vedenja, da ima že vso učin- kovitost splošnega mišljenja in da spodbuja paralelne speciali- zacije. Skratka, specialnost aktualizira splošnost in pripravlja dialektike. Daje točen dokaz, podrobno potrditev splošnosti. Spe cializacija je nujno s, področja druge epistemološke aproksima- cije. In ni druge aproksimacije, ki ne bi obdržala prednosti pr- ve aproksimacije. Še tako elementarno specialno orodje že izbolj ša slabše orodje, ki je preblizu prvobitni potrebi, ki jo eksi- stencializem tako rad poudarja. Seveda lahko katerokoli trdno te lo uporabimo za vzvod in tako poceni zadovoljimo voljo do moči. Toda vzvod deluje bolje in njegovo delovanje že razumemo, če upo> rabimo železno palico. Tako smo specializirali orodje, če orodja ni, bomo seveda iskali zamenjavo zanj. Končno pa so najbolj specializirane kulture najbolj zlahka odprte za zamenjave. Že če zasledujemo bistveno dialektična na- predovanja specializiranih mišljenj in tehnik, kjer izpopolnje- vanje detajla včasih zahteva predelavo postopkov proizvodnje, se lahko prepričamo o tem. Možnost zamenjave mora biti najvažnejša na lestvici. Specializirane kulture tudi najhitreje reagirajo na neuspehe 188 torej so zelo podvržene rektifikacijam. Rutin se ne da poprav- ljati, splošne ideje pa so preveč nejasne, da bi jih bilo moč vedno preverjati. Splošne ideje so vzrok za nepremakljivost. Za- to tudi veljajo za fundamentalne. Isto velja za teoretično mišljenje. Kdor se je specializiral za eno izmed vprašanj iz algebre, je nujno moral razširiti splo- šno kulturo algebre. Tu je specializacija porok za poglobitev kulture. To je kultura, ki hoče bodočnost, ki bi imela poleg že pridobljenega tudi problematiko. Znanstvena kultura brez specia- lizacije bi bila orodje brez osti, škarje s topim rezilom. Znanstvena specializacija določa pripadnost subjektivnega mišljenja neki nalogi, ne vedno isti, ki pa se hoče vedno obnav- ljati. Ta pripadnost je pogoj za močno angažiranost duha na ra- ziskovalnem področju. Če ne razumemo te dialektike pripadnosti in angažiranosti, ne poznamo obnovitvenih zmožnosti specializi- ranih znanstvenih raziskav. Splošna kultura, kakršno hvalijo fi- lozofi, ostaja pogosto inhoativna kultura. Ravno tako ne smemo delati absolutne vrednote iz dispozicije duha, saj mora imeti znanstveni duh hkrati lastnost pozicije ob- jekta. Branje nekaterih fenomenologov nas skoraj prepriča, da leitmotiv "misel je vedno misel nečesa" zadošča za označitev po- ti osrednje objektivnosti. Toda igra epistemološka dvojica: aplikativnost in aplikacija. Nestanovitno mišljenje ni nič manj človeško kot nestanovitna ljubezen. Moč fiksacije je pozitivna plat razpoložljivosti reflektiranega duha. Moč fiksacije ne od r klanja nasprotovanja, odklanja raztresenost. Dokler se misel ne zasidra dvojno, v svetu objekta in v svetu subjekta, ni učinko- vito zakoreninjena. Skratka, filozof, ki je odmaknjen od znanstve- nega mišljenja,, ne razume celotne vrednosti objektivne angažira- nosti, kajti običajni predmet še ne zahteva prave angažiranosti. Izven estetskega in znanstvenega interesa je objekt bežen cilj. Če je predmet pripomoček, služi samo za trenutno uporabo, ki je lahko nasprotna uporabi na drugem področju. Kozmos uporabnosti je splet protislovij. Že Vanin je rekel: "Iz osla, ki je člove- ku tako koristna žival, se rodijo nesposobnežisovražniki člo- 189 vekovega blagostanja." Izven estetskih in znanstvenih interesov je predmet bitje puhlega sveta. Z znanstveno mislijo se v pred- metu pojavi perspektiva globine. Objektivna angažiranost raste po lestvici natančnosti, v nizu vedno natančnejših aproksimacij, ki pritičejo enemu samemu predmetu in se, vendar ena za drugo, izkazujejo kot različne ravni objektivnega spoznanja. Če gre duh po tako urejenih objektivnih ravneh, se vadi v disciplini rekti- fikacije. Polagoma postane premi duh /esprit droit/. Premost /rectitude/ duha namreč ni prirojena. Tudi če se sklicujemo na premočrtni razum,je bolje, da imamo priložnosti aplicirati ga. Bolj ko je težka aplikacija, koristnejša je vaja. Mišljenje, ki bi se rado specializiralo, je očitno na dobri poti rektifikacije. Ni se mogoče kar tako umestiti v specializirano znanstveno pro- učevanje. Naj filozofska kritika misli, kar hoče, pravi znanstve- nik ni nikoli umeščen /installl/ svoji specialnosti. V svoji spe- cialnosti je močan, se pravi, da je najbolje oborožen za odkri- vanje novih pojavov v tej specialnosti. Njegova kultura je tako zgodovina nenehnih reform. S stališča psihologa inteligence je znanstvena kultura zbir- ka zvrsti neizbrisanih napredovanj. Na področju znanstvenega mi- šljenja so specializacije posebne zvrsti napredka, če retrospek- tivno proučujemo, se postavimo v samo perspektivo natančnega na- predka. Znanost nas v raznih specializacijah uči napredka. Če de- finiramo inteligenco kot bistveno zmožnost napredovanja, razume- mo, da ima znanstvena kultura boljši položaj kot vsako empirično določanje s testi za ugotavljanje intelektualnega nivoja. Znan- stvena kultura postavlja ves čas svojega razvoja objekte napredkt objektivne cilje /des objectifs/ za intelektualno potrebo po na» predovanju. Najbolj značilna poteza za specializacijo - po naše srečna poteza - je, da je to uspeh, ki ga je dosegla družba znanstven- nikov. Posameznik s svojimi raziskavami ne more priti do specia- lizacije. če bi se sam lotil specialnega dela, bi se zakoreninil v svoje prve navade, živel bi od ponosa nad svojo prvo spretnost- jo, kot oni delavci, ki tehnično niso osvobojeni, ki se nepresta- 190 n o b a h a j o , d a i m a j o n a j b o l j š o s e k i r o , k e r je t a s e k i r a n j i h o v a i n k e r j o z n a j o - i z n a v a d e - d o b r o s u k a t i . T a k i d e l a v c i so p o - s t a l i t e l e s n i s u b j e k t i e n e g a s a m e g a p r e d m e t a , e n e g a s a m e g a o r o d - j a . S t a r a j o s e , m o č n i s o , m a n j m o č n i s o , b o l j b i s t r o v i d n i , m a n j p a z l j i v i , v r o k a h p a i m a j o i s t o r o v n i c o , i s t o k l a d i v o , i s t o s l o v - n i c o , i s t o p o e t i k o . N a v s e h p o d r o č j i h č l o v e š k e d e j a v n o s t i so t o - r e j r u d i m e n t a r n e o s n o v e n a p a č n e s p e c i a l i z a c i j e . Z n a n s t v e n a s p e - c i a l i z a c i j a j e n a s p r o t j e p r i m i t i v n i h s u ž n o s t i . D i n a m i z i r a c e l o t - n e g a d u h a . D e l a . D e l a b r e z p r e s t a n k a . N e p r e s t a n o d e l a v s a m i k o - n i c i d e l a . Če p o v z a m e m o , s p e c i a l i z a c i j a se z d i , d a i z p o l n j u j e p o g o j , k i g a j e d a l N i e t z s c h e z a s a m o b i s t v o z n a n s t v e n e g a d e l a . V n j e j se i z r a ž a " v e r a v t r d n o s t i n t r a j n o s t z n a n s t v e n e g a d e l a , t a k o d a l a h k o v s a k d e l a n a s v o j e m p o l o ž a j u z v e r o , d a n e d e l a z a m a n , p a č e j e še t a k o s k r o m e n . . . " . " E n a s a m a v e l i k a o v i r a j e : d e l a t i z a - m a n , b o r i t i s e z a m a n . V I V č a s i h p r a v p r i z n a n s t v e n i k i h , k i d e l a j o n a j b o l j z a h t e v n e i n n a j b o l j a b s t r a k t n e r a z i s k a v e , n a l e t i m o n a n a j v e č j o s v o b o d o d u h a , k a r se t i č e n a j s p l o š n e j š i h f i l o z o f s k i h o s n o v . F i l o z o f s k a i n t e r - p r e t a c i j a n e k a t e r i h t o č n i h z n a n s t v e n i h d e j s t e v o m o g o č a , d a n i a n - s i r a m o r e a l i z e m , d a p o m n o ž i m o r a c i o n a l i z e m . O d s l e j j e z n a n s t v e - n i k m o j s t e r f i n e s , k a r z a d e v a o b j e k t i v n o s t k o t t u d i r a c i o n a l n o s t . N a k o n c u p r v e g a p o g l a v j a s v o j e l e p e k n j i g e 5 H e i t l e r p i š e v o p o m - b i : " Č e j e b r a l e c f i l o z o f , b o l a h k o s a m o d l o č i l , a l i b o v a l o v n o p o l j e e l e k t r o n a ( f u n k c i j a ) u p o š t e v a l k o t d e l 'objektivne r e a l n o - s t i ' a l i 'samo ' k o t d e l o č l o v e š k e g a d u h a , k i k o r i s t i za n a p o v e - d o v a n j e r e z u l t a t o v p o i i k u s o v ( s e v e d a se t e n a p o v e d i v e d n o u j e m a - jo z ' o b j e k t i v n i m i d e j s t v i * ) . A v t o r n e ž e l i v p l i v a t i n a n j e g o v e pQQ* N i e t z s c h e » V o l o n t é d e p u i s s a n c e , t r a d . B i a n q u e s , t . I I , 299, p• 99• 5 . w . H e i t l e r , Eléments d e m é c a n i q u e o n d u l a t o i r e , t r a d . M m e S . W e i l - B r u n s c h v i c g , p . 1 4 . 191 ideje o tem. Predlaga samo, naj najprej odgovori na naslednje vprašanje: kaj je objektivna realnost?" Seveda je vprašanje težko in fiziki bi prej definirali atom, kot pa bi se metafiziki lotili definicije "objektivne realnosti" Toda če hočejo metafiziki proučevati specifično znanstvene ko- renine objektivnosti, bodo opazili, da se objektivnost determini ra v drobnih spoznanjih: zadeli bodo ob racionalno pogojen rea- lizem. Vsaka znanstvena realnost ima poslej racionalen dostop, hko bi rekli, da se sodobna znanstvena misel navezuje na trans- plantiran realizem. Seveda se ne more več zadovoljiti z objek- tivno realnostjo realističnega filozofa, ki si želi, da ne bi ni koli izgubil iz vida prve znake očitne realnost. To neposredno objektivno realnost mora podvreči dolgi vrsti derealizacij, pre- vidnim derealizacijam, ki so vedno delne in ki nikoli ne prive- dejo do fantomizaci.je realnega, ki privlači nekatere idealisti- čne filozofije. Znanstveno ohranja ta derealizacija neko zvezo z realnostjo. Transplantacija se dela s potaknjenci. Toda tedaj - preklete naj bodo prispodobe, ki jih moramo izpeljati do kon- ca ! - so nove korenine objektivnosti tukaj: so v tem, česar ne vidimo, česar se ne dotikamo, na tistem področju, ki ga že razui sam poslej vzpostavlja, kot onstranstvo izkustva: v mikrofiziki. Zdi se nam, da v tem primeru sodobna fizika premaguje plaš- nost filozofije; sicer pa, kako naj drugače uvrstimo v topolo- giji metafizike sodobno mikrofiziko kot tako, da ji pripišemo mesto in funkcijo "stvari na sebi"? Seveda moderna filozofija govori o pojmu stvari na sebi samo še, da v tem razkriva meta- fizično kontradikcijo. To bi bil pojem, ki bi utemeljil danost v sami njeni negaciji. Bil bi kot nelogična pošast. Toda mišlje: je gre svojo pot, ne glede na zapreke vnaprejšnjega logicizma. Organizacija mikrofizike je noumenalna, mikrofizika je področje racionalnosti. Atom je šop razlogov /raisons/. Racionalna mi- krofizika ima svoje lastne organizacijske principe, na primer Paulijev princip. Paulijev princip se ne pojavlja v fenomenih običajnega spoznanja in vendar racionalizira celo področje ke- mičnih pojavov. 192 Zdi se nam torej, da mikrofizika nenadoma nudi sintezo ne- gativnega pojma stvari na sebi in pozitivnega pojma noumenona. Ko bomo morali obravnavati korpuskularno filozofijo, kot se sedaj nalaga znanstvenemu mišljenju, bomo videli, da se delec pojavi v atmosferi racionalne organizacije, ki zaustavi vsako spraševanje po delcu na sebi. V perspektivi neskončno majhnega bo to pozitiven zastoj. Od tega zastoja ima znanost veliko ko- rist. Ne moremo več reči, tako kot Pascal, da stoji človek med dvema neskončnostima. Louis de Broglie je poudaril to novo fi- lozofsko dejstvo. Prikazati bomo morali ves filozofski pomen te- ga dejstva. Že sedaj lahko opazimo hkrati to razširitev in trd- nost objektivnosti, ki je našla svoje osnove. Pojem objekta je omajan zaradi preusmeritve, ki jo zahteva mikrofizika. VII Skratka, če bi hoteli na hitro označiti sodobno znanstveno kulturo, bi nedvomno lahko rekli, da je hkrati močno koordinira- na in zelo natančno specializirana, in še, da ima izredno moč in- tegracije in izjemno svobodo variacije. Če bi se spuščali v po- drobnosti mišljenj, bi zlahka zbrali te antinomične značilnosti, ugotovili bi, da znanstveno kulturo žene fina dialektika, ki brez prestanka prehaja od teorije k izkustvu in se od izkustva vrača k temeljni organizaciji principov. Ob tako giblj ivi dialektiki ne moremo prezreti okornosti ne- katerih filozofskih ocen znanosti. Običajne metafizične ocene mo- ramo ponovno pregledati. Splošna etiketa, ki fizika označi kot racionalista ali kot empirika, ne more dajati elementov za prve kvalifikacijo. Znanstveni duh je ravno v tem, da daje v oklepaj prvo filozofijo. Filozofija, ki zadeva znanstveno dejavnost, mo- ra biti niansirana in zato mobilna, saj je principialno mišljen- je, eksperimentalna dejavnost. Če si- filozof naloži specialno nalogo, da bo proučeval znan- stveno mišljenje našega časa, mora biti to odločitev, ki jo vo- 193 dijo splošne vrednote spoznavanja. Če hoče nalogo dobro izpel- jati, mora svoja opazovanja osredotočiti na točno določene tžme in iti prav do temeljev težav sodobne znanosti. Poskusili bomo izbrati smernice, ki bodo dale našemu razmi- šljanju določeno kontinuiteto. Opažanja bomo osredotočili na pro- bleme, ki jih zastavljajo različni mehanični principi organiza- cije izkustva in tako poskusili pokazati razširitve mehanike, ki so osnova valovne mehanike. Ker se hočemo omejiti na skromno nalogo filozofa, ne mislimo, da bomo bralca poučili o sodobni znanosti. Napotiti ga moramo k branju - k študiju - odličnih knjig, v katerih so največji znan- stveniki naše dobe poizkusili sami razložiti svoje teorije in težke tehnike. VIII Tu so torej poglavitne teme, ob katerih smo poskusili dati filozofske označbe evolucije sodobne fizike. Najprej smo hoteli pokazati, kako ob vsakem uspehu znanost ponovno obnovi perspektivo svoje zgodovine. Kar se tiče samega problema hipotez optike, mislimo, da smo zajeli historični dia- lektiko, ki jo do današnjih dni neprestano plodna. Čeprav je naš pregled sistemov shematičen, mislimo, da poudarja dialektični pomen sistematičnega duha. Drugo poglavje skuša pokazati progresivno zapletenost meha- ničnih slik, ki so hotele biti na začetku jasne in popolnoma enostavne. Če bi hoteli, da bi bili ti poglavji resnično učinkoviti, bi ju morali napisati v dveh knjigah. Toda iti moramo hitro in filozofija znanosti se je že tako in tako prej izgubljala v po- časnosti. Kdo bo še nepreviden, če že filozof ni več. Sledijo dolga razmišljanja o pojmu delca, pojmu, ki se nam zdi, da je popolnoma brez predhodnikov v klasični filozofiji. Zadovoljili smo se s pregledom temeljnih delcev v moderni fiziki 194 da bi dokazali novost njihovega filozofskega značaja. Odslej se nam zdi odločilen en argument: če vzamemo različne vrste delcev, elektrone, protone, fotone, nevtrone, nevtrine itd., vidimo, da eden od drugega nimajo istega ontološkega statusa. Če se že fi- lozofsko tako globoko razlikujejo, kako se ne bi razlikovali od njihovega antičnega modela, tradicionalnega atoma? V naslednjem poglavju smo poskusili pokazati poglavitno vlo- go, ki jo ima pojem energije v sodobni znanosti. Celo ob energe- tizmu znanosti v XIX. stoletju je treba dovršiti dodatno episte- mološko gibanje. Priti moramo do neposrednega energetizma, do doktrin , ki izhajajo resnično iz prvobitnega pojma energije. Iz vec okvirov vidimo, da cista dinamologija tu prekaša vsako ontologijo. D a b i n e k o l i k o globlje p r o d r l i v r e s n i č n o t i s t e p r o b l e m e , k i z n a n o s t o b v e z u j e j o , d a r e o r g a n i z i r a s v o j e p r i n c i p e , s m o n a h i t r o p r e g l e d a l i f e n o m e n f o t o - e l e k t r i k e , k i n a s p r i m o r a , d a s e v r n e m o c i n t u i c i j i d e l c e v n a s a m e m p o d r o č j u s v e t l o b n i h p o j a v o v . Kratko poglavj e bomo posvetili pojmu spina in magnetona. 3pin mogoče natančneje kot katerikoli drug pojem služi za ozna- čitev absolutne prelomnice s klasično znanostjo. V povezavi z vsemi temi novimi pojmi smo napisali kratko po- glavje, ki naj opiše tako specialno organizacijo operatorjev. M g e b r a operatorj ev zahteva popolno reformo pojma mere. Povzro— :i zmedo v filozofiji mere, ki je tako tradicionalno zasidrana r realizmu. Ker smo doslej delali predvsem na nivoju filozofije delcev, se nam je zdelo potrebno, da napišemo čisto preprosto poglavje, :jer smo poizkusili predstaviti valovne slike in pokazati na nji- îovi osnovi delo valovnih intuicij. Po teh pedagoških ukrepih smo proučili slavno opozicijo med r alom in delcem. Pri tej točki smo bili lahko kratki, kajti pre- gledala jo je mojstrska roka ustvarjalcev valovne mehanike. Do- •olj je, da uporabljate knjige, ki jih je objavil Louis de Bro- ;lie v "Zbirki znanstvene filozofije" pri založbi Flammarion in - "Zbirki André George" pri založbi Albin Michel. Posamezne dis- 195 kusije smo čisto preprosto poskušali usmeriti v osrčje problemov ki običajno mučijo filozofe, ki vztrajajo pri sintetičnosti valov- ne mehanike. Kako je ta aktivna sinteza različna od ideala lahke enotnosti, ki jo filozofija postavlja na prag znanosti! To misel bi radi posredovali bralcu. Delo, ki je niz esejev, smo zaključili z nujno izčrpanim pre- gledom znanstvenega determinizma. Tudi tu je razvoj novih doktri: obudil zbirčnost duha, ki se ne more več zadovoljiti s splošnimi formulami. Samo stalno budna filozofija lahko sledi globokim spremembam v principih znanstvenega spoznavanja. 196 Prvo poglavje HISTORIČNE REKURENCE EPISTEMOLOGIJA IN ZGODOVINA ZNANOSTI DIALEKTIKA VAL-DELEC V SVOJEM ZGODOVINSKEM RAZVOJU "Najstarejše spoznanje s stališča zgodovine ne sme ostati temelj tudi za razumevanje kasneje odkritih dejstev" MACH, Mehanika, prev., str. 165 Ker v našem delu nameravamo proučiti napore racionalizma, da bi se reorganiziral na ravni popolnoma novih izkustev moder- ne fizike, lahko vsa naša filozofska opažanja osredotočimo na nove mehanike. Kaj hitro bomo opazili, da precizni problemi po- stajajo splošni problemi. Dandanašnji odkrivamo filozofske vre- dnote pri drugi aproksimaciji, ko splošnosti prvega aspekta po- kažejo svojo nezadostnost. Sinteze zahtevajo veliko pozornost do detajlov realnosti, do najdrobnejših protislovij izkustva. Torej bomo ostali na področju aktivnega racionalizma, če bo- mo sledili znanosti v njenih naporih po eksperimentalni natan- čnosti in za teoretsko sintezo. Valovna mehanika, na primer, se nam zdi kot ena naj širših- znanstvenih sintez vseh časov. To je res zgodovinska sinteza. Dejansko je sinteza kulture, v kateri je združeno nekaj stoletij kulture. Kot je opozoril Louis de Broglie 1 : "Marsikatera današnja znanstvena ideja bi bila drugačna, če bi človeški duh prišel do nje po drugih poteh." Že ta pripomba sama vsebuje ves problem znanstvene objektivnosti, kajti objektivnost postavlja stičišče človeške zgodovine in sodobnega napora za znanstveno raziskovan- je. "" 1. Louis de Broglie: Physique et microphysique, p . 9. 197 Torej se mora filozof vprašati: Ha kateri stopnji znanstve- nega mišljenja se zgodovina mišljenja integrira v znanstveno de- javnost? Ali je res, da si lahko znanstvena dejavnost, ki hoče hiti objektivna, zada za trajno pravilo, da začenja iz tabulae rasae? V vsakem primeru, če ostanemo pri valovni mehaniki, si ne moremo predstavljati neposredne pedagogike, osnovane na neposre nih izkustvih. Vsakršna pedagogika take doktrine je nujno poizku transformacije spoznanja. Duh se lahko nauči samo, če se trans- formira. Če hočemo razumeti smisel valovne mehanike, če hočemo problem zastaviti v vsej njegovi širini in oceniti vrednote ra- cionalne reorganizacije izkustva, ki so implicirane v novi dok- trini, moramo narediti dolg zgodovinski uvod. Paradoks je v tem: hudo bi se motili, če bi mislili, da je bila ta zgodovinska sinteza zgodovinsko pripravljena, če bi re- kli, kot imajo navado reči zgodovinarji, ki hočejo zgodovino o- živeti, da je bilo to odkritje "v zraku". Fresnelova fizikalna optika je popolnoma nadomestila Nevrtonovo fizikalno optiko, ko je Louis de Broglie predložil novo znanost s tem, da je nekatere Newtonove hipoteze združil s Fresnelovimi hipotezami, da bi pro- učil vedenje delcev, ki ni bilo jasno ne v Fresnelovi ne v New- tonovi znanosti. Nič ne bi moglo bolje dokazati, da je znanstve- na sinteza transformirana sinteza. Einstein je gotovo pred to združitvijo in pred to sintezo spoznal, da mora definirati kvan- tum sevanja, ki ga kmalu poimenujejo foton, da bi razložil fo- to-električne pojave, ki jim bomo v nadaljevanju posvetili po- glavje. Toda sinteza korpuskularnih in valovnih hipotez ni bi- la nasplošno zagledana. Znanosti ni noben zgodovinski razlog si- lil na pot take sinteze. Dvojno miselno perspektivo je lahko od- prla samo neke vrste težnja po estetski hipotezi, ki je značil- na za mehaniko, ki jo je utemeljil Louis de Broglie. Dejstvo, da so valovne interpretacije aplicirali ne samo na svetlobo, am- pak tudi na snov, je problem premestilo in razširilo debato. Ta razširitev je tolikšna, da je ne moremo dobro oceniti, če ne razgibamo tradicionalnih filozofij. Pri proučevanju števil- nih sintetičnih procesov v matematičnem razvoju valovne mehani- 198 ke v razporejanju eksperimentalnih pojavov, ki so na prvi pogled različni, se postopoma prepričamo o nezadostnosti klasičnih fi- lozofskih gledišč. Takih metod pri tako širokih sintezah ni mo- goče filozofsko proučiti brez neke polifilozofije, ki daje ok- vir za klasifikacijo realističnih vrednot, formalnih, raciona- lističnih in celo estetskih vrednot nove znanosti. Če torej hočemo določiti epistemološke funkcije znanstvenih revolucij naše dobe, je treba sprejeti odkrit modernizem. To po- meni, da se moramo učiti iz navdiha novega znanstvenega duha in zavzeti novo izhodišče, tudi ko obravnavamo izkušnje klasične znanosti. V trenutku, ko na primer spoznamo, da obstaja poleg svetlobne difrakcije tudi difrakcija elektronov, je treba pomi- sliti, kako bi revidirali interpretacijo svetlobne difrakcije. V resnici se je čista valovna veda o fotonu, valovna mehanika (njena novejša izvedba) fotona, znašla v paradoksalnem zaostanku za valovno mehaniko elektrona. Najnovejše raziskave Louisa de Broglieja o teoriji svetlobe skušajo ravno izbrisati ta zgodo- vinski paradoks. Tako potrebuje teorija svetlobe,ki je bila va- lovna (v stari izvedbi) in ki je postala korpuskularna (z uved- bo fotona) ,»eki dodaten napor, da postane spet valovna ( v novi izvedbi). Kot vidimo, je sodobna znanost iz zvrsti na novo premišlje- nih misli in na novo uokvirjenega izkustva. Mach sam je dejal - in v tem se je strinjal z Volkeltom - "Prav rad dopustim tudi, da morajo koncepti, ki so sprva dobro določeni, najprej presta- ti neko retroaktivno konsolidacijo s pomočjo krožnega povratka p spoznanja." Vendar pa nam prav težave novih znanosti same sporočajo psi- hološko novost teh znanosti. Filozofija teh znanosti se bo spre- menila takoj, ko bomo zapisali ta koncept psihološke težavnosti kot koncept pozitivne epistemološke determinacije. Skratka, so- dobne mehanike: relativnostna, kvantna in valovna, so znanosti brez prednikov. Našim vnukom prav gotovo ne bo mar znanosti na- 2. Mach, La Mžchanique, trad., p . 48o. 199 âih pradedov. Y njej bodo videli le še muzej misli, ki so posta- le nedejavne ali pa lahko služijo v najboljšemu primeru le še kot pretveza za reformo izobraževanja. Že atomska bomba je, če si že dovolimo to formùlacijo, zdrobila v prah velik odsek zgo- dovine znanosti, kajti v duhu jedrskega fizika ni več sledu za temeljnimi pojmi tradicionalnega atomizma. Atomsko jedro je tre- ba misliti v dinamiki jedrske energije in ne več v geometriji medsebojnega delovanja njegovih sestavnih delov. Taka znanost nima analognega primera v preteklosti in prina- ša posebno jasen primer zgodovinskega preloma v razvoju modernih znanosti. In vendar je doktrina, kakršna je valovna mehanika, kljub svojemu revolucionarnemu značaju, kljub svojemu značaju preloma z rednim zgodovinskim razvojem zgodovinska sinteza, kajti zgo- dovina, ki se je dvakrat zaustavila ob dobro izdelanih mislih, newtonovskih in fresnelovskih, krene iz novega izhodišča in skuša doseči novo estetiko znanstvenih misli. Moderno gledišče torej določa nov pogled na zgodovino zna- nosti, perspektivo, ki zastavlja problem aktualne učinkovitosti te zgodovine znanosti v znanstveni kulturi. Gre dejansko za to, da prikažemo akcijo presojene /jugle/ zgodovine, zgodovine, ki mora razlikovati med zmoto in resnico, internim in aktivnim, škodljivim in plodnim. Ali v splošnem ni mogoče reči, da zgodo- vina doumeta že ni več čista zgodovina? V zgodovini znanosti je treba nujno razumevati, vendar tudi presojati. Tu velja bolj kot kjerkoli Nietzschejevo spoznanje: "Samo največji moči se- danjosti pripada naloga razložiti preteklost."^ Zgodovina držav in ljudstev ima po pravici za ideal objektiven opis dejstev; od zgodovinarja zahteva, da ne presoja,in če zgodovinar vsiljuje vrednote svojega časa določenosti vrednot izginulih časov, ga po pravici obtožijo, da sledi "mitu napredka". Vendar pa je tu očiten razloček: napredek znanstvene misli 3. Nietzsche: Considérations inactuelles, trad. Albert, p . 193. 200 ¿je dokazljiv in dokazan, njegovo dokazovanje je celo nepogreš- ljiv pedagoški element za razvoj znanstvene kulture. Drugače re- čeno, ravno napredek je sama dinamika znanstvene kulture in prav to dinamiko mora opisovati zgodovina znanosti. Opisovati mora in hkrati presojati, vrednotiti in onemogočati vsako možnost vrnit- ve k zgrešenim pojmom. Zgodovina znanosti lahko vztraja pri napa- kah iz preteklosti samo, če jih porabi za poudarjanje nasprotja. Tako se srečamo z dialektiko epistemoloških ovir in epistemološ- kih aktov. V nekem prejšnjem delu smo izčrpno raziskali koncept epistemoloških ovir. Pojem epistemoloških aktov, ki ga danes po- stavljamo kot nasprotje pojmu epistemoloških ovir, ustreza sunkom znanstvenega genija, ki dajo nepričakovane spodbude poteku razvoja znanosti. V zgodovini znanstvenega mišljenja obstajata torej negativno in pozitivno. In tu se negativno in pozitivno tako jasno razlikujeta, da bi se znanstvenik, ki bi se postavil na stran negativnega,sam izobčil iz znanstvene skupnosti. Kdor bi se omejil na življenje v koherenci Ptolomejevega sistema, bi bil samo še zgodovinar. S stališča moderne znanosti spada negativno v psihoanalizo spoznavanja; treba ga je zaustaviti in omejiti takoj, ko bi se hotelo znova pokazati. Nasprotno pa je tisto, kar je ostalo iz preteklosti pozitivnega, še vedno dejavno v moderni misli. Ta pozitivna dediščina preteklosti tvori neke vrste aktualno pre- teklost , katere dejavnost v sodobni znanstveni misli je očitna. Treba je torej razumeti pomen zgodovinske dialektike, ki j.e lastna znanstvenemu mišljenju. Treba je, skratka, neprestano formirati in razformirati dialektiko zapadle /perimée/ zgodovi- ne in dialektiko zgodovine, ki jo je sankcionirala zdaj delujo- ča znanost. Zgodovina flogistonske teorije je zapadla, ker slo- ni na temeljni napaki, na protislovju utežne kemije. Raciona- list se ne mbre zanimati zanjo, ne da bi ga nekoliko zapekla vest. Epistemologa zanima samo zato, ker najde v njej motive za La formation de l'esprit scientifique: Contribution à une psychanalyse de la connaissance objective, éd. Vrin, 2e éd., "1947. 201 psihoanalizo objektivnega spoznavanja. Zgodovinar znanosti, ki mu je teorija všeč, se mora zavedati, da raziskuje tu paleonto- logijo izginulega znanstvenega duha. V tem primeru nima upanja, da hi mogel vplivati na pedagogiko znanosti našega časa. V nasprotju s flogistonsko hipotezo pa druga dela, kot na primer Balokova o kaloriki, istopajo po pozitivnih poizkusih specifičnih toplot, kljub temu da vsebujejo dele, ki jih je bi- lo treba na novo predelati. Vendarle lahko mirno rečemo, da je specifična toplota pojem, ki bo za vedno ostal znanstveni pojem. Balckova dela torej lahko opišemo kot elemente sankcionirane zgodovine. Obstaja nenehen interes, da jih teoretsko spoznavamo, epistemološko razjasnjujemo in zasledujemo njihovo inkorporira- nje v skupek racionaliziranih konceptov. Filozofija zgodovine, epistemološka filozofija in racionalistična filozofija lahko najdejo v njih motiv za spektralno analizo, kjer se prelivajo nianse polifilozofije. Lahko se smejimo dogmatizmu racionalističnega filozofa, ki zapiše "za vedno" ob neki šolski resnici. Vendar so nekateri koncepti v znanstveni kulturi tako nepogrešljivi, da si ne more- mo zamisliti, da bi jih bili kdaj prisiljeni opustiti. Preneha- jo biti kontingenti, priložnostni in konvencionalni. Nedvomno s< nastali v neki nejasni zgodovinski atmosferi. Vendar so postali tako natančni, tako jasno funkcionalni, da se ne morejo bati uč< nega dvoma. Izpostavljeni so splošnemu skepticizmu, ki zadeva znanost, skepticizmu, ki je vedno pripravljen ironizirati abstrž tni značaj znanstvenih pojmov. Toda ta ironija ne omaje raciona- listične prisege, ki kulturo veže na neomajne koncepte, prisego ki potrdi "za vedno" določeno epistemološko vrednoto. Razum ima svoje zveste teme. Dobro loči pojme, ki prinašajo mišljenju pre- hodnost, k i so kulturi porok za bodočnost. Filozofija kontinuit te valoriziranih pojmov je torej pred problemom zgodovinske po vezave, s katero racionalno progresivno premaguje kontingentno. 202 I I Torej je za vzgojo nujno potrebno oblikovati rekurentno zgo- dovino , ki jo pojasnjujemo s smotrnostjo sedanjosti, zgodovino, ki izhaja iz sedanjih gotovosti in preteklosti odkriva progresi- vno oblikovanje resnice. Tako se znanstveno mišljenje potrjuje v pripovedovanju svojih napredovanj. Rekurentna zgodovina se v sodobnih znanstvenih knjigah pojavlja v obliki zgodovinske pre- ambule. Prepogosto pa je skrajšana. Preveč pozablja na posredo- vanja. Ne pripravi dovolj pedagoškega oblikovanja raznih difere- ncialnih pragov kulture. Seveda ta rekurentna zgodovina, presojena in valorizirana zgodovina ne more in noče obnoviti predznanstvenih mentalitet. Njena naloga je bolj v tem, da nam pomaga zavedati se moči ne- katerih preprek, ki jih je preteklo znanstveno mišljenje postav- ljalo proti iracionalnemu. Tako je Jean-Baptiste Biot pisal v Eseju o zgodovini znanosti med francosko revolucijo 1. 183o (str. 6): "Enciklopedija je bila zapreka, ki je človeškemu duhu za zmerom preprečila, da bi nazadoval." To je neke vrste dekla- racija o človekovih razumskih pravicah, ki jo lahko razložimo, kakor hitro bomo gledali na zgodovino znanosti kot na napredek njihove racionalnosti. Odkrivajoč resnico človek znanosti zajezi iracionalno. Tedaj bo zgodovina znanosti najbolj nepovratna zgo- dovina. Iracionalnost se nedvomno lahko porodi drugod. Toda od- slej obstajajo prepovedane poti. Zgodovina znanosti je zgodovi- na porazov iracionalizma. Boj pa nikoli ni končan in potrebno se nam zdi, da vsaka ge- neracija znanstvenikov naredi oceno racionalizma in vedno znova naredi bilanco zgodovine znanosti. Včasih je dialektika med opu- ščeno zgodovino in med integrirano zgodovino v znanosti zelo ob- čutljiva. Tedaj je filozofsko zelo poučna. Na primer, lahko re— čemo, da je lepa knjiga F . K . Richtmyerja 5 spremenila filozofsko stališče, ko po kratki zgodovini fizike izjavi (str. 79), da mo- 5- F. K . Richtmyer, Introduction to Modern Fhysics, London 203 ramo proučevati Maxwellova dela prej kot sestavni del zanimive zgodbe moderne fizike (fascinating story) kot pa del zgodovine fizike (history of physic)". Dvojica story in history je tukaj v posebno močni opoziciji. Story znanosti, zgodovina,obogatena s cilji razuma, resnice, te- hnične realizacije, to "privlači" znanstvenike. Story je veliko bolj zanimiva kot history. Story ima očitno poučno vrednost, ki presega samo vrednost erudicije. Zgodovine znanosti so marsikdaj sovražne takim vrednotenjem, toda same, ne da bi priznale, govorijo o človeškem vrednotenju, ki je značilno za znanstveno delo. Res se potrudijo, da nam opi- šejo boje genija. Te boje genija pogosto analizirajo v preprosti dialektiki družbenih nesreč in duhovne sreče. V teh velikih le- gendah, ki jih zgodovinarji z užitkom pripovedujejo, genialni človek družbeno propade, intelektualno pa uspe - in bodočnost mu da prav. Na svoji strani ima srečo, napredek. Vrednost ge- nialnega človeka postane dedni delež znanstvene skupnosti. Na vsaki strani zgodovine znanosti je isto vrednotenje. Skratka mislimo, da lahko utemeljeno vpišemo v samo zgodo- vino znanosti značaj bistvene valorizacije. Znanstvena resnica je po bistvu resnica, ki ima prihodnost. Prevedla Jožica Pire 204 S I N O P S I S I UDK 168.522 : 162.6 (o91) Aleš Erjaree STRUKTURA Hf GENEZA Avtor se v svojem prispevku omejuje ma hi stori čem in področen pregled nekaterih glavnih in reprezentativnih pojmovanj, razu- mevanj in uporabe pojmov geneze in strukture ter z njimi pove« zanih problemov. Avtorjev namen ni bila sintetizacija dosedanjih pojmovanj obeh pojmov, marveč prikaz njihove pojavitve skozi zgodovino ter prikaz nekaterih koncepcij dialektike, ki potekajo vzporedno ali v nasprotju s heglovsko dialektiko ter poskušajo zajeti momenta geneze in strukture, oziroma dialektično in strukturni* no metodo povezati v eno samo. Avtor je istočasno proučil nekatere sorodne pojme in termine. Aleš Erjavec STRUCTURE ET GENESE Dans son étude, l'auteur se limite & un survol historique qui énumère, pour divers domaines particuliers, certains des principales conceptions, compréhensions et emplois des notions de genèse et de structure, ainsi que les problèmes qui s'y rattachent. Le but de l'étude n'est pas d'offrir une revu« synthétique des conceptions connues jusqu'à ce jour des deux notions mais plutôt d'analyser leurs apparitions au cours de l'histoire ainsi que de mettre en évidence certaines conceptions de la dialectique que sont parallèles ou contraires à la dialectique hégélienne et qui cherchent embrasser les deux moments de structure et de genèse et à réunir en un tout la méthode dialectique et structurale. Quelques notions et termes voisins s'y voient également analysés. 207 UDK 19 Bachelard G . : 165 Vojislav Likar EPISTEMOLOŠKA ANALIZA PROCESA ZNANSTVENEGA SPOZNAVANJA PRI G . BACHELARDU Bachelardova kritika filozofske gnoseologije izhaja iz njegove« ga načela, da je mogoče ustrezno zapopasti in eksplicirati znan= stveno spoznavanje le izhajajoč iz konkretne aktualne prakse znanosti. Konkretne analize znanstvene dejavnosti posameznih naravoslovnih znanosti (zlasti fizike in kemije) tako Bachelardu razkrijejo znanstveno spoznavanje kot dinamičen, produktiven, zgodovinski proces, ki pa ne teče kontinuirano in linearno, kot ga večinoma prikazuje tradicionalna filozofija znanosti, marveč poteka skozi serije rektifikacij, prelomov in predelav ter rezultira v čedalje natančnejših aproksimacijah. Tisto, kar deluje v filozofski spoznavni teoriji kot negativen moment, ki ga je treba za vsako ceno izključiti oz. eliminirati, se torej v Bachelardovi epistemologiji izkaže za bistven, nujen in celo gonilni moment znanstvenega progresa. Vojislav Likar L'ANALYSE ÊPISTÊMOLOGIQÏÏE DU PROCESSUS DE LA CONNAISSANCE SCIENTIFIQUE CHEZ BACHELARD La critique de Bachelard de la gnoséologie philosophique procèd du principe que la connaissance scientifique ne peut être saisie ni rendue explicite de façon adéquate qu'en partant de la pratique concrète des sciences. Les analyses concrètes de l'activité scientifique des différentes sciences naturelles, notamment de la physique et de la chimie, font apparaître la connaissance scientifique comme un processus historique dinamique et productif qui ne se développe pas de façon continu 208 et linéaire - comme le soutient généralement la philosophie traditionelle de la science - mais passe par toute une série de rectifications, ruptures et refontes, ce qui a pour résultat des approximations de plus en plus précises. Ce qui opère dans la gnoséologie philosophique comme élément négatif devant être à tout prix écarté et éliminé, s'affirme dans l'épistémologie de Bachelard comme un élément essentiel, indispensable et comme une force motrice du progrès scientifique. UDK 800.I : 19 Frege F.L.G. Matjaž Potrč LEIBNIZOVSKA TRADICIJA IN FREGEJEV POJMOVNI ZAPIS Da bi ocenil Fregejev prispevek k utemeljitvi moderne logike (Pojmovni zapis, 1879) se je avtor v svojem prispevku vrnil v preteklost, do Leibnizove lingua characteristica. Vzporednic ni težko najti: odprava dvoumja v govorici in zgrad= ba enoznačnega jezika na tej osnovi, možnost razrešitve spoz= navne moči s kalkulom, kar ločuje leibnizoviko tradicijo od kartezijanske. Srž obeh teorij je en in isti boj znanstvenega govora z govorico, razlika pa je v načinu, kako prehod k zapi= su udejani ideal calculus ratiocinator. Različni načini, kako so elementi tega boja med seboj povezani, lahko nudijo tudi os= nove za premero specifike družbene razsežnosti obeh pristopov. Matjaž Potrč LA "BEGRIFFSSCHRIFT" DE FREGE ET LA TRADITION LEIBNIZIENNE Afin de pouvoir donner une appréciation adéquate de la contri= bution de Frege à la constitution de la logique moderne (Begriffsschrift, 1879), l'auteur remonte dans son analyse 209 jusqu'à la lingua characteristica de Leibniz. Les parallèles entre les deux approches sont en effet évidents: suppression de l'ambiguïté dans le langage et, sur cette base, construction d'une langue univoque, ainsi que possibilité d'étendre la faculté cognitive au moyen du calcul. C'est se dernier point qui différencie la tradition de Leibniz de celle de Descartes. Le sol commun des deux théories, c'est le même conflit entre le discours scientifique et le langage alors que leur différence réside dans la manière dont le passage à 1'écrit réalise l'idéal du calculus ratiocinator. Les différentes manières de combiner les éléments de ce conflit peuvent fournir une base pour l'appréciation de la dimension sociale spécifique de deux façons d'aborder la question. UDK 168.521 (o91) : 165 Rado Riha POJMOVANJE ZGODOVINE NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI V HISTORIČNI EPISTEMOLOGIJI Članek razvija tezo, da nudi Bachelardova epistemologija teo= retske nastavke, ki presegajo dualizem "razumevanje" v s . "raz= laga", s katerim sta tako pozitivizem kot različne variante antipozitivizma držala znanstveno aktivnost v odvisnosti od filozofskega spoznanja. Takšno zastavitev epistemologije vidi članek v njenem konceptu "notranje meje" znanstvenega spozna= nja. Različni momenti, ki so v tradicionalnem samorazumevanju delovali kot neposredovana zunanjost bistvenega notranjega si= stema znanstvenih stavkov, so zdaj prav v svoji nezvedljivi zunanjosti vpotegnjeni v notranjost znanstvenega sistema. S tem zadobi znanstveno spoznanje strukturo samo-refleksije, zna= nost postane sposobna, da sama upravičuje svojo prakso. V nadaljevanju skuša članek na primeru althusserjanske obravna« ve zgodovine znanosti orisati nekatere spremembe, ki jih postav: 210 ka o delovanju samorefleksivnih mehanizmov v objektivnem spoz= nanju sproža na področju marksistične filozofije. Rado Riha LA CONCEPTION DE L'HISTOIRE DES SCIENCES NATURELLED DANS L'ÊPISEMOLOGIE HISTORIQUE L'étude développe la thèse que l'épistémologie de Bachelard fournit des bases théoriques permettant de dépasser le dua= lisme compréhension vs. explication par lequel tant le positi= visme que les différentes variantes de l'antipositivisme faisaient dépendre l'activité scientifique de la connaissance philosophique. Une telle définition de l'épistémologie se manifeste, selon l'étude, dans le concept de "frontière inté= rieure" de la connaissance scientifique. Les différents moments qui opéraient, à l'intérieur de l'autocompréhension traditionnelle, comme line extériotité immédiate du système intérieur essentiel des propositions scientifiques, sont maintenent inscrits, dans toute leur extériorité irréductible, à l'intériorité du système scientifique. La connaissance scientifique acquiert par là la structure d'autoréflexion et la science devient capable de justifier elle-même sa pratique. La suite de l'étude essaie d'indiquer, à l'exemple de la conception althusserienne de l'histoire de la science, certains changements provoqués, dans le domaine de la philosophie marxiste, par le postulat de l'action des méchanismes autoréflexifs dans la connaissance objective. 211