Cene in sejmsUa poročila. CENE TUJEMU DENARJU. Na zagrebški borzi se je zadnje dni dobilo v valutah: 1 ameriški dalar za 56.50. Dne 21. t. m. pa v devizah: 100 avstrijskih šilingov za 800.25 do 803J25. 100 nemških mark za 1356.75 do 1359.75. 100 madžarskih pengov za 995.07. 100 ital.janskih lir za 300.60 do 302.60. 1 ameriški dolar za 56.81 do 57.01. 100 francoskih frankov za 223.88. 100 čehoslovaških kron za 168.33 do 169.13. SEJMI: 1. marca: PlaniTia, Cirkovce, Konjice. 2. marca: Pišece. 3. marca: Vransko, Gornja Ponikva, Oplolnica, Slovenjgradec. Označenje hmeiia. V sredo, 15 februarja, se je vršila v ministrstvu poljedclslva v Bcogradu konfcrenca zastopnikov producentov hmelj« in trgovcev s hmeljem. Konference so se udeležili tudi delegatje trgovskih zbornic. Ljubljansko zbornico TOI je zastopal tajnik gosp. Mohorič. Hmeljarsko druSLvo za Slovenijo gg. E. Kukec in V. Senica, trgovino gg. Piršek in Vok. Savez hmeljarskih producentov v Vojvodini pa dr. Kovačevič. Konferenco je otvoril minister dr. Stankovič, ki je uvodoma naglasil, da je namen te konference predvsem ta, da se prouči načrt uredbe o uvedbi obveznega signiranja kvalitetnega hmelja ter je izrazil nado, da bo konferenca spravila v sklad interese producentov in trgovcev. Predsedoval je konferenci načelnik kmetijskega ministrstva g. Gjurič. Referent za hmeljarstvo v ministrstvu za kmetijs.vo g inž. Teršan je pcdal obširno poročilo o dosedanjem delu ministrstva na tem polju ter o regulaciji tega vprašanja v d.ugih državah, zlasti v Čehoslovašici. V Čehoslovaški se je leta 1919 vpeljalo signiranje hmelja, rla se ne bi domači hmelj pomešal z manjvrednim tujem hmeljem ter se potem prodal kot čehoslovaški hmelj. To bi bila velika škoda za dober sloves čehoslovaškega hmelja. Kar se doslaje jugoslovanskega hmelja, se ga 90% izvaža v inozemstvo, doniače pivovarne pa uporabljajo češki hmelj, češ, da je boljši. Ker se največji del našega hmelja izvaža v inozemstvo, je treba našemu hmeliu v inozemstvu ustvariti dobro ime. Zato je ministrstvo poliedelstva izdelalo načrt o obveznem signiranju hmelja, in sicer ne vsega hmelja, kakor v čehoslovaški, mar več samo kvalitetnega hmelja (hmelja boljše vrste). Na to poročilo se je razvnela živahna* razprava o tej stvari. Zastopniki producentov (pridelovalcev) hmelja so se izjavili za signiranje, zastopniki trgovcev in prekuncev pa proti njemu. Naposled se je sklenilo, Ja se načrt o obveznem signiranju nekoliko spremeni ter da se uvelfavi ne potom ministrske naredbe, marveč potom zakona, ki se bo predložil narodni skupščini. Ugotoviti je treba, da so se zastopniki Hmeliarskega društva v Žalru in sekciie trgovcev pri celiskem gremiju izrekli proti obveznemu signiraniu bmelia. Razloge, ki so jih oni navajali proti obveznemu signiranju, so pobijali zastonniki pridelovalcev, zlasti pa zastopniki ministrstva poljedelstva. Poslednji so povdarjali, da ima signiranie namen braniti naš hmeli ter preprečiti, da ne bode inozemstvo izkoriščevalo naše izdelke v svoi dobiček. Konferenca v Beogradu je dokazala, da med pridelovalci hmelia in med prekupovalci ni one soglasnosti, koje potrebo je na konferenci povdarjal sam poljedelski minister Stankovič. Oblastni poslanec živinozdravnik Pirnat AH so nam okraini ekonomi res p trebni. iii. V prejšnjem poglavju omenjeni zakon ?. dne 3. julija 1898 — veljaven le za ledanjo kralievino Srbijo — določa v 4. členu, da se lahko nastavijo za okrajne ekonome oni, ki so dovršili kako kmetijsko šolo z izvrstnim uspehom in ki so se udejstvovali najmanj 1 lelo na kakem državoem ali zasebnem dobro urejenem posest vu, kakor tudi oni, ki so bili zaposleni najmanj pet let kot pomočniki državnih ekonomov, ali v kakem drugem kmetijskem zavodu. Dolžnosti okrajnih ekonomov so bile po členu 2 navedenega zakona določeae lako-le: 1. Da poučujejo ljudstvo o boljšem in koristnejšem načinu obdelovanja polja, oskrbovanja travnikov, pospeševanja vinarstva in sadjarstva, reje živine, rib, pe rutnine, čebel in sviloprejk. 2. Da skrbe za pravočasni začetek, izvrševanje in svoječasno dovršitev vseh kmetljskih opravkov. 3. Da gredo z nasvetom in delovanjem na roko posameznim kmetovalcem pri naročanju orodja in strojev, plemenske živine, semenja in sadja ter vseh ostalih potrebščin. 4. Da proučujejo kmetijske razmere v svojem okolišu in da o tem poročajo ministrstvu za narodno gospodarstvo. 5. Da nadzirajo vse občinske, okrajne in okrožne zavode, ustanove in zadruge ter da skrbe za njihov napredek. 6. Da se brigajo za točno izvrševanje vseh kmetijskih zakonov in takih naredb in 7. da oskrbujejo kmetijske postaje, oziroma sadonosnike, in da v splošnem izvršujejo vsa ona opravila, ki se jim nalože s posebnimi zakoni ali naredbami ministrstva za narodno gospodarstvo. Ali in v koliko so bili tedanji okrajni ekonomi kos stavljenim jim izredno obširnim nalogam, o tem zgodovina molči. Po členu 3 začetkom navedenega zakona so bili omenjeni činitelji naslavljeni s kraljevim dekretom na predlog ministra za narodno gospodarstvo. Njihova plača pa je znašala po členu 5 označenega zr kona: I. razred 4000 Din, II. razred 350f Din in III. razred 3000 Din na leto, to jc 333 Din, 291 Din in 250 Din mesečno. Jr lo za tedanje razmere res sijajna plača za uradnika, ki živi in službuje le v kraju, kjer je nameščen. Kako pa naj okrajni ekonom s to plačc izvršuje vse zgoraj pod točkami 1. do 7. navedene dolžnosti v obsegu celega svojega področja, odnosno okraja, o tem iz predmetnega zakona pač ni prav ničesar povzeti.