kl ©©msujel® pul e^flsir© IgliPCDTÄP© Mons. Tihamer Toth Touu el mundo celebra la pascua. Aün aquellos quc no crecn en la Resurrecciön de Cristo, celebran la resurrecciön de la naturaleza muerta. jAh, pero que dis-tancia, como del delo a la tierra, hay entre estas dos maneras de celebrar la Pascua! Aquellos desgraciados se contentan con la alegria de los capullos que salen con la primavera, y, sin em-bargo, cn la sinfonla primaveral de esta vida sc perciben acordes que matan toda alegria, los acordes del marchitarse otonal. Pero nosotros celebrair.os cn Jesu- Slika na 1. strani: Sv. Jošt nad Kranjem Prav nad slikami Dobrega pastirja v katakombah sv. Kalista v Itimn, — se pasejo med cipresami in oljkami ovce cristo resucitado la victoria definitiva dc la Vida sobrc la muerte, cl triunfo de la Vida que nunca pasa. Jesucristo resucitado es para nosotros rchčn de Dios, promesa de que nosotros no nos quedaremos para sicmpre en el sepulcro. Promesa y seguridad de que el cpitafio de nuestros cementerios —“ 11 j Resucitaremos! no es esperanta, vana. Nuestra fe sc funda cn la Resurreccion de Cristo . Rehen de que la puerta de la muerte no es sino esperanta, no es el yugo de los derrotados, sino el arco triunfal de los vencedores quc hacen su entrada en la vida cterna. Es decir: la muerte es una vida nueva, el tin de la vida terrena es el principio de una vida eterna. Aqui pucdo ser feo; mi belleza se veni en el delo. Aqui puedo ser enfer-mizo; mi fuerza se mostnini en el cielo. Aqui puedo ser pobre; mi riqueza se manifestani en el cielo. Aqui soy concha que guarda una perla preciosa para el eielo. Aqui soy crisalida de que saldrä una mariposa de irisados colores albi e» el cielo. Aqui soy comienzo; el final sera en el cielo. Aqui soy simiente, quiera Dios que haya despues un floreccr mag' nifico y eterno en el cielo. Y el consuelo mas sublime, que nos proporciona Jesucristo resucitado cs este: Piensa durante tu vida en la muerte >' sera buena tu vida, y al morir piensd en la vida eterna y šeni buena tu muerte- 24 Z ,,NAJ PRIDE NJEGOVA KRI NA NAS,“ JE VPILA NA VELIKI PETEK BREZBOŽNA MNOŽICA OB VZNOŽJU KRIŽA. „NAJ PRIDE NJEGOVA KRI NA ME," TAKO PROSIM JAZ POBOŽNO IN PONIŽNO. NAJ BO TA KRIŽ MOJ VODNIK; NAJ BO MOJE REŠENJE; NAJ ME OČISTI MOJIH GREHOV! IN NAJ ME TOLAŽI SREDI TEŽAV IN BUDI UPANJE NA VEČNO DOMOVINO! PASTIRJEV GLAS VERA ALI Skoraj istočasni nastop dveh državnih predsednikov je kakor z bliskom pokazal dva svetova, ki se borita za človeštvo. V federativni republiki Jugoslaviji je skupščina brez protikandidata izvolila dosedanjega diktatorja za predsednika; v Združenih državah Amerike pa je bil ustoličen novi, svobodno izvoljeni predsednik Eisenhower. Oba dogodka sta taka, da silita človeka k resnemu razmišljanju. Ustoličenje Eisenhowerjevo (kakor VRAZE? tudi prejšnjih predsednikov) je kakor slavnostni venec ovijala molitev. Nadškof iz Washingtona je začel obred z molitvijo, med obredom pa sta opravila molitve še judovski rabin in za vse različne protestantske ločine „škof" episkopalne cerkve. Jc pač popolna svoboda vere za vsa veroizpevedanja. Novi predsednik sam pa je svoj inavguralni govor začel tudi z molitvijo za se in za člane svoje vlade, ki jo je sam isto jutro v cerkvi sestavil. Pol milijona ljudi je bilo \a (Gorenjskem je pomlad; slika predstavlja znano cerkev sv. Petra nad Begunjami priča ustoličenja in vse prebivalstvo Združenih držav je ob radiu in deloma televiziji poslušalo in se tiho pridružilo tem molitvam. Nekaj dni pred nastopom svoje odgovorne službe je novi predsednik dal javno izjavo, v kateri med drugim pravi: ,,Svobodne vlade ne moremo utemeljevati m obrazložiti z ničemer drugim kot le z osnovnimi verskimi resnicami. Samo g-oboko pobožen narod ima dovolj sil ln moči, da premaga tiranijo in osvobodi sebe in druge. V sedanjosti moramo dokazati, da je naša vera, ki jo neprestano obnavljamo, silna in nepremakljiva, tako da se nič ne strašimo groženj sedanjih tiranov . . . Naša bitka s komunizmom ni nič drugega, kakor boj tistih, ki verujejo v Vsemogočnega zoper one, ki se norijo proti Bogu. Komunizem po svojem bistvu mora nujno izločiti Boga iz svojega sistema. Kjerkoli vstopi Bog, mora komunizem odstopiti.“ Tako govori in po teh načelih vodi ■svoj narod predsednik najbolj svobodne m tehniško najbolj napredne države sveta. Vera v Boga je temelj, zavest odgovornosti pred Bogom pa varno vodilo vladajočim in državljanom. Iz Jugoslavije pa prihajajo povsem drugačni glasovi. Predsednik sam je 29. 'iprila 1952 na očitek, „da odvračamo °troke od Boga, od Cerkve in od slič-m h , odgovoril: „Mi se ne moremo sprijazniti in pomiriti z mislijo, da bi dopu-srili, da bi bilo ljudstvo še vedno obsedeno z vražami, kajti za nas vse to ni nič drugega kot vraže." In eden njegovih ministrov piše 15. junija 1952 v »Borbi“; „V šoli morajo otrokom razklati vsako praznoverje in morajo znanstveno dokazati, da ni Boga, da je zna-nost dokazala lažnjivost vere.“ Torej: Ameriki pomeni vera temelj svobodne rzave in družbe, v Jugoslaviji pa vodil-1 državniki smatrajo isto vero za vraže! mva svetova! Različna si in nasprot- na. Ni mostu, ki bi ju vezal med seboj. Bog — in breboštvo! Človeka mika, da bi ta dva svetova primerjal, kaj je eden in kaj je drugi dosegel v gospodarstvu, v politiki, v napredku, v znanosti, iznajdbah in izrabljanju naravnih sil, in kje ljudje bolj svobodno, bolj zadovoljno in v večjem blagostanju živijo. Toda to ni toliko važno za naše premišljevanje, kakor pa razlika v miselnosti, načelnosti in pravilnem vrednotenju. Na eni strani: sodobno, povsem moderno gledanje in presojanje iz večno veljavnih resnic, iz vere v osebnega Boga, ki je Stvarnik narav, njenih sil m moči, pa tudi Stvarnik človeka z njegovim materialnim telesom in duhovno neumrljivo dušo. — Na drugi strani: zastarelo na-ziranje togega in neznanstvenega materializma. Noben resničen znanstvenik se ne drži več tega nauka, s katerim ni mogoče razložiti niti delovanja snovi. Na nobeni napredni univerzi se materializem več ne uči, še v zgodovini filozofije se komaj omenja, pa ne kot napredek v znanosti, marveč kot neplodna zabloda. V naši domovini pa so daleč zadaj Za znanstvenim razvojem, ko zahtevajo od učiteljev, da morajo otrokom „znanstveno dokazati“, da ni Boga. Nobena znanost tega ni dokazala in sploh ne more dokazati, pač pa mora iz študija in raziskovanja narave in njenih sil nujno sklepati, da mora biti višji in popolnejši um, kot je naš človeški, kateri je dal naravi t0 čudovito zakonitost. Ravno študij atomske sile je mnoge še dvomeče znanstvenike tako rekoč prisilil priznati Boga, vsemogočnega Stvarnika, saj ga, bi rekel, eksperimentalno opazujejo pri njegovem delovanju. Za nas ni vprašanje, na kateri strani je naše mesto. Mi verujemo v Boga in v vse njegovo razodetje; pomilujemo zaslepljence, ki iz mrtve materije ne dvigajo pogledov višje, odkoder prihaja vse Življenje in veselje. Ponižno klanjamo svoje glave in svoj um pred Bogom in mu skušamo izkazovati češčenje in spoštovanje ter mu služiti v otroški ljU' bežni. Mi živimo v svobodi, kjer brez ovir živimo v svoji veri, smo dolžni obnavljati svojo vero in napredovati v pravem krščanskem življenju, ostati trdni v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi tem bolj, čim bolj se brezbožniki trudijo iztrgati iz duš slovenskih otrok vero in božjo ljubezen. Brezbožniki one-čaščajo Boga, odrekajo mu pokorščino in ljubezen, in ga celo sovražijo. Cesar to bogokletne početje Bogu ne daje, moramo mi nadomestiti s tem večjim če-ščenjem, s tem točnejšim spolnjevanjem njegovih zapovedi, da češčenje, ki ga je naš narod Bogu dolžan, ne bo zmanjšano, ampak bo od naše strani le še intenzivnejše in pristnejše. Če se bo število božjih častilcev v domovini manjšalo, se mora večati naša gorečnost, naša vera in naša ljubezen do Boga in Cerkve. Moliti moramo, kakor je angel naučil tri fatirr.ske pastirčke, da naj kleče in s sklonjeno ‘ glavo pogosto ponavljajo: „Moj Bog, verujem v te in te molim, upam v te in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo v te in te ne molijo, ne upajo v tebe in te ne ljubijo." Glejte, kakšna vzvišena in plemenita naloga leži pred nami! Škof GREGORIJ ROŽMAN oveni Za sedemdesetletnico škofa Gregorija Rožmana sta bili pesmi recitirani na proslavi škofove sedemdesetletnice 8. marca 1953 v Buenos Airesu I. II. Že petsto let sameva stol \amniti, o \nezih zgodovina več ne piše; čez našo zemljo tujec \riže riše, slovenski meči so v \onicah zviti. Ko se naš čas v gnusobo dni pogreza in poljubuje smrtnice — mali\e; \o svet časti zločine \ot svetnice, nebo poslalo znova nam je \neza. l\[asledni}{ Gorazda in Hotimira, največji sin dežele Korotana, Tvoj \nežji grb Srce je in v njem rana, \er rod, \i Tvoj je, v tuji svet umira. O, \nez častiti, oče sivolasi, \i sedem \rižev Vam u\lanja rame, naj bo še dolga Vaša pot do jame, \jer v večnost ste\ajo se zems\i časi! Slovenski Mojzes, \i si bičal s\alo, da vzel iz nje je milosti studenec, raztresen rod Ti plete slave venec, na ve\e Tvoje ime bo v zarji stalo. Pred nami šel si \ot steber svetlobe, iztegnil ro\o nad Rdeče morje, po\azal v vis, svobodnih mej obzorje in ranil s \rivo palico osrčje zlobe. Prodal se nisi za hinavsko hvalo, poljubil nisi sence Faraona; blesteč in svet si molil vrh Siona, \o ljudstvo \rog malica je plesalo. Težav in žrtev je bilo obilo, Prevzvišeni, a Vaša setev \lije. Js[aj sonce Vam še mnoga leta sije, po \riža teži bo prišlo plačilo! IGOR 246 APRIL 1- Velika sreda. Apostol Juda naredi pogodbo za Kristusa in voditelji judovskega ljudstva hočejo Jezusa ujeti. Začenja se velika drama, med mašo se bere trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po sv. Luku. —• Popoldne: Večernice, ki govore o trpljenju Gospodovem. Postopno ugašanje petnajstih sveč pomeni, kako so skoro vsi apostoli zapustili Jezusa. Edina prižgana sveča predstavlja Jezusa. 2- Veliki četrtek. Dan zadnje večerje, ustanovitve duhovništva in zakramenta ljubezni. Je dan veselja in žalosti. V vsaki cerkvi se bere ena sama maša. Po ,,Slavi“ zvonovi „romajo v Rim“. Med mašo posvečujejo v stolnicah sv. olja. Po maši se razvije procesija k božjem grobu, kamor shrani mašnik Naj svetejše. Takoj po procesiji je razkritje oltarjev, v znak, da do velike sobote ne bo sv. maše. Dopoldne škofje umivajo noge dvanajsterim starčkom. Današnje večernice govore o Kristusovem smrtnem boju in smrti. 2- Veliki petek. Jezus je noč prebil med vojaki, ki so se norčevali iz njega. Zbičan, opljuvan, kronan s trnjevo krono in obložen s težkim križem se vzpenja po jeruzalemskih cestah na Kalvarijo, da odreši človeški rod. — Po molitvah bere duhovnik trpljenje Gospodovo po sv. Janezu, nato pa slovesno razkrije križ, ki je središče današnjega dne. „Glejte les križa, na katerem je viselo zveličahje sveta.“ Vsi, ki so v cerkvi počaste križ, nato daruje duhovnik mašo, s prej posvečeno hostijo. — Današnje večernice govore o pokopu Gospodovem. 4. Velika sobota. Jezus še ni vstal, vendar nekateri obredi že oznanjajo njegovo vstajenje. Po novi odredbi sv. očeta, župniki lahko opravijo te obrede v noči od sobote na nedeljo, kot je bilo to v prvih časih krščanstva. ■—- Duhovnik najprej blagoslovi ogenj in kadilna zrna ter velikonočno svečo. Po branju prerokb blagoslovi krstno vodo, nato pa bere sv. mašo, ki je že polna prazničnega razpoloženja. — Danes nesemo k žegnu velikonočna jedila. 5. Velika noč. „Današnji dan, ki ga je naredil Gospod, praznujemo praznik praznikov in našo veliko noč, to je: telesno vstajenje našega Odrešenika Jezusa Kristusa" (Rimski martirologij). __ Maša je eno samo prekipevajoče veselje nad Gospodovo zmago. „Zveličar naš je vstal iz groba..." 6. Velikonočni ponedeljek. „Gospod vas je pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, aleluja" (Iz mašnega obrazca). Danes beremo prekrasni evangelij o dveh učencih na poti v Emavs. 11. Sv. Leon Veliki, papež, spoznava-lec in cerkveni učitelj. — Atila je vdrl v Italijo, zažgal Oglej in hitel proti Rimu. Leon Veljki mu je šel nasproti do Pada in ga pregovoril, naj pusti Rim pri miru. Prav tako je pregovoril Gejzerika, ki je vdrl z istimi cilji kot Atila v Italijo. Leon Veliki je tudi znan po tem, ker je sklical kalcedonski cerkveni zbor, kjer je obsodil Evtiba, Dioskora in Nestorija. Umrl je leta 461 v Rimu. 12. Bela nedelja. Ta dan so včasih no-vokrščenci odložili bela oblačila — odtod ime nedelje. — Gospod da apostolom oblast odpuščanja grehov in gv. Tomažu vlije vero v svoje vstajenje. 14. Sv. Justin, mučenec. Rojen v sirski Palestini. Slaven po mnogih spisih, zlasti po dveh -apologijah. Umrl je leta 166 v Rimu mučeniške smrti. 15. 2. povelikonočna nedelja. Nedelja dobrega Pastirja ima ime po evangeliju o dobrem Pastirju. 21. Sv. Anzelm, škof, spoznavalec in cerkveni učitelj, rojen v Italiji, benediktinec, opat. Visoko so ga cenili kralji in škofje in papeži. Imenovan je bil za canterburiškega nadškofa. Kralj Viljem ga je pregnal. Zatekel se je v Rim k papežu DOPOLNJENO JE! Opljuvana, \rvava, > v trnje potisnjena glava sloni na rani desne rame. Vanjo se je zazrla teža \riža in bolečina in Ga trikrat podrla na gorjupi poti Svoji smrti naproti, \o je \riž nosil zame. S poslednjo srago na srčni strani smrt slavi zmago, — poražena po smrti božjega Sina. Pe\lens\i načrti z njo so za vekomaj strti! BOGDAN BUDNIK Urbanu II. Na cerkvenem zboru v Bariju se je boril proti Grkom, ki so zanikali versko resnico, da sv. Duh izhaja tudi iz Sina, Po Viljemovi smrti je sv. Anzelma kralj Henrik poklical nazaj v Anglijo, kjer je leta 1109 umrl. 23. Sv. Jurij, umrl leta 303 v Palestini. 2 5. Sv. Marko, evangelist. Bil je učenec ih tolmač sv. Petra. Napisal je 3. evangelij po Petrovi katehezi na prošnjo rimskih kristjanov. Osebno je poznal Jezusa, a ni bil med njegovimi učenci; šel je v Egipt in prvi oznanil Kristusov nauk Aleksandriji. Pokopali so ga v Aleksandriji. — Dane§ se vrši prošnja procesija. 2 6. 3. povelikonočna nedelja. V evangeliju Jezus napoveduje učencem svoj vnebohod. Sv. Peter nas v svojem listu vzpodbuja h krščanskemu življenju. 27. Sv. Peter Kanizij, spoznavalec in cerkveni učitelj. Velik borec proti protestantizmu. Bil je navzoč na Tridentinskem cerkvenem zboru. Obiskoval je nemška mesta in pokrajine in jih s pridigami in s pisano besedo odvračal od protestantizma. Zaradi odličnega apostolata ga imenujejo drugega apostola Nemčije. Umrl je v Freiburgu V Švici leta 1597. 2 8. Sv. Pavel od Križa, spoznavalec-Doma iz Ligurije. Velik je bil po izredni ljubezni do križanega Jezusa in nenavadni spokornosti-Umrl je leta 1775 v Rimu. 29. Sv. Peter, mučenec. Doma iz Verone, boritelj proti herezijam. Velike množice so ga prišle poslušat zaradi njegovih krasnih pridig. Bi' je mučen leta 1252 v Milanu. 30. Sv. Katarina Sienska, devica, j® ena največjih cvetnic srednjega veka. Ni znana le po svojem spokornem življenju in čudežih, ampaK tudi po svojem vplivu na življenje Cerkve. Obiskala je papeža Gregorija XI. v avinjonski sužnosti in Sa pregovorila, da se je spet vrnil * Rim. Umrla je leta 1380 v Rimu' M /jetjov yitvL ZOK A PIŠČANEC Slavko jv v zakristiji truden odložil »večo, s katero je spremljal gosjioda ka-idajia pi i križevem not ti. Pogled mu je olistal na mladem tujem duhovniku, ki sije t avii o k ur nadeval bel roket in črno štolo. i,Pridigar je!“ ga je sunil v hrbet strežnik Niko, ki je vedno prvi zvedel za Vse stvari. Gospod se je v istem hipu ozrl in njegov globoki pogled je obstal na Slavku, da je ves strepetal. Pevei na koru so obmolknili, le zadnji žalostni akordi orgel so odmevali i/ polmračne eerkve. Gospod se je napotil proti stopnieaut, ki so vodile na prižnico. Mimogrede se je še nasmehnil •Slavku in ga pobožal po svetlih laseh. Slavku je bilo, kakor da bi se ob njem razlila prijetna toplota. Kakor v sanjah je odtaval za drugimi strežniki pred oltar in se v sedel med nje na oltarno stopnico. Zraven njega je sedel strežnik Jožko, najstarejši izmed vseh, zato je vedno pri križevem potu nosil križ. Hoke so mu vsled napota še rahlo po-dtlitavale. Na njegovi levici sta sedela strežnika Mirko in vedno resni Zvonko. Zadaj na drugi stopnici pa je sitni sedel nagajivi Kiko. Tudi danes je imel najboljše namene, da bo nagajal strežnikom pred njim, ko bo stari m ožila r v klopi zaspal. Mala cerkev sv. Jerneja je bila polna ljudi. Na stopnicah Marijinega oltarja so na gosto sedele deklice, n»ed njimi je Slavko zapazil svoje tri sestrice, Ivico, Majdo in naj starejšo Vido. Sveče pri ktiževem potu so le merilo razsvetljevale mračno cerkev in metale jso stenah in po ljudeh čudne sence. Zdajci je v globoko tišino zazvenel topli glas pridigarja. ,,Ne eni izmed tistih milijonov in milijonov zvezd, ki v jasnih nočeh razsvetljujejo naše nebo, se je pred tisoč devetsto leti odigrala strašna žaloigrn!" Slavko je sklenil toke v naročju in s srcem, ki mu je trepetalo napetem pričakovanju poslušal. V»e je izginilo okiog njega, še llikovili nagajivosti ni opazil več. Pred njegovimi očmi je stala samo Sc mogočna postava pridigarja, samo njegove tople besede je slišal, ki So mn padale v dušo kot zvezdni utrinki v poletnih večerih. Pričarale so mu v dušo ljubeznivo podobo Zveličarjevo, Njegov skrivnostno vi ličastni dar pri zadnji večerji, žalostno pot čez potok Ved fon na Oljsko goro, njegovo smrtno grozo, ko mu je sveto obličje orosila s krvavimi kapljami potu. Slavkovo nad vso čuteče srce je sti skala vedno večja Žalost. Spremljal je Odrešenika dalje na Pilatov dvor, obstal pri Njem ob stebru, videl živo v duhu .Njegovo razmesarjeno telo, Njegovo s trnjem kronano glavo. Pridigarjev glas se je lomil od ganotja: „Jagnje božje, povej nam, kako si moglo vse to prestati?“ Na Slavkove sklenjene roke sta padli «Ive svetli solzi. Stresel se je kakor iz sanj in se oz:l okrog sebe. Ne, nihče jili ni opazil. Vsi obrazi so resno zbrani strmeli v duhovnika, še itiko za njim se je umiril in pazljivo poslušal. Slavko si je z rokami zakril obraz; v njegovi notranjosti je vse valovilo. Njegovo občudovanje do pridigarja se je iz toplega navdušenja izpremenilo v silno hrepenenje po nečem velikem, nedoumljivem. Pridigarjeve besede so mu vedno bo-lestneje odmevale v duši. Ko je pred njim vstala slika Kalvarije, se ni mogel več vzdržati. Z glavo pogreznjeno v rokah je tiho zajokal. Vroče solze so mu kapljale skozi prste v naročje in mu olajšale bolest, ki ga je težila. ,,(ilejte, predragi Jezusovo križano ljubezen!“ je zaključil svoj govor gospod. „S čim mu jo bomo povrnili? Ali je res tako veliko, nemogoče, kar On zahteva od nas? Prišli bodo časi,“ je pridigar povzdignil svoj glas, „ko bo Gospod zahteval od svojih zvestih še drugačno pričevanje. Kri mučencev bo orosila tudi našo zemljo . . . blagor tistim, ki se nad stisko tistih dni ne bodo pohujšali. . . “ l)o dna duše prevzeti so poslušali verniki. Skrivnostna napoved jih je napolnila s strahom, kakor da bi se imelo vse to že jutri uresničiti. Na koru s<> se oglasile orgle. Pevci so začeli peti psalm „Psmili se,“ za njimi je povzela vsa cerkev'. Goreče prošnje so napolnile sleherni kotiček, mešale se z valujočim utripanjem sre in ne dvigale kvišku pod cer kveni olaik, k temno zagrnjenim oknom. „Usmili se me, o Gospod! . . . * je globoko presunjeni z drugimi strežniki vred pel tudi Slavko. Negotov je tipal v sebi, iskal z željnimi očmi čudežno luč, od katere je lila nanj tak() blago«Iejna svetloba. Pokončanem opravilu se je z drugimi strežniki vrnil v zakristijo. Pridigar se je ravnokar dvignil raz klečalnika pod križem. Spet. je Slavko začutil na sebi njegov topli pogled. Zdramil se je, kajti v tistem hipu se mu je zazdelo, kakor bi mu kdo odstrl kopreno raz oči in vse kar je ta večer v negotovosti valovilo v njem, je našlo «luška v odrešujoči sončni svetlobi. Gnan od skrivnostne sile, je stekel k mlademu duhovniku, mu z vso iskrenostjo poljubil roko in se ves utopil v njegov pogled. ,Gospod,“ je dahnil iz vse duše, „tudi jaz bi rad poslal duhovnik!** Gospod se je ganjen sklonil k njemu, objel z obema rokama njegov drobni obraz in mu globoko pogledal v oči: „Dete moje, če bo božja volja, boš postal duhovnik in boš svojo ljubezen «lo Jezusa še drugače izpričal.“ Tisti večer se je Slavko zamišljen vračal jjroti (lomu. V njem je gorela svetla luč najslajše in največje skrivnosti njegovega mladega siva. t> Slavko je postal duhovnik. Njegovo srce je pelo in vriskalo, v njem je bilo prostora za vse ljudi. Pa je sredi te prekipevajoče pestili namati zastalo, zastrmelo kot otrok v grozno spoznanje. Otroci istega očeta, istega naroda, so si čez noč postali sovražniki. Plameni sovraštva so švigali dalje, uničevali ljubezen in dobroto, slovenska zemlja je. pila kri lastnih sinov. Tudi njegovo je zahtevala. Tam daleč za gorami je v zvezdnato zimsko noč odjeknil strel. Zdrznile so se smreke in v svoj objem sprejele nedolžno žrtev, ki je padla kot kleno zrno v izmučeno zemljo, da bo ob svojem času obrodilo stoteren blagoslov. DVOJE OZNANJENJ DR. ALOJZIJ ODAR Sv. Luka začenja evangelij s poroči, lom, kako oznani angel najprej rojstvo J.aneza Krstnika (1, 5- 25) in nato rojstvo Jezusovo (1, 2 6—38). Prvo oznanjenje se je izvršilo pet mesecev pred drugim. Zgodilo se je prvo v jeruzalemskem templju, drugo pa v Nazaretu, kjer je bivala Marija. Obe oznanjenji je opravil nadangel Gabriel. Zveza med obema oznanjenjima je v tem, da je bil Janez Krstnik napovedani predhodnik Kristusov. Angel je o njem napovedal: "On sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu Popolno ljudstvo" (1, 17). Janezovo spočetje je tudi služilo Mariji za otipljiv dokaz, „da pri Bogu ni nič nemo-6oče“ (1, 37). Sv. Luka opisuje obe oznanjenji silno Patančno. Prav, kakor je napovedal v Uvodu: ,,Ko sem vse od začetka natančno pozvedel, sem sklenil to po vrsti Popisati." Oznanjenje Mariji zlasti po- pisuje neprekosljivo lepo in nežno. Oba opisa sta zahtevala od Luka velike sposobnosti. Le ena beseda naj bi bila napačno zastavljena, pa bi bilo poročilo skaženo. A ne le napačna beseda, že neprimeren ton in naglasitev iste besede, bi mogla smisel poročila pokvariti. Primerjaj le prvi odgovor Zaharijev s prvim odgovorom Marijinim na angelovo sporočilo. Sv. Duh je navdihnil pisatelja in bdel nad njim, da je delikatna dogodka popisal natančno, obenem Pa rahločutno, kot je bilo treba. Vsebina obeh dogodkov je znana vsakemu kristjanu. Natančnejše primerjanje obeh poročil pa nam bo kljub temu odkrilo to in ono, na kar morda do sedaj pri njih branju nismo bili pozorni. Iz stvari same je razumljivo, da je zunanja zgradba obeh poročil enaka. Angel se prikaže, pove sporočilo, reakcija, osebe kateri se prikaže, končno pojasnitev. Obe poročili sta sestavljeni po tem načrtu. Toda kolika pa je razlika po vsebinski strani! Kako vse drugačno je sporočilo, ki ga dobi Marija, kot pa je sporočilo za Zaharija in Elizabeto. Kako vse drugače tudi reagira Marija kot pa Zaharija. Koliko prednost pokaže Marija, takrat komaj za možitev godna deklica v zakotnem podeželskem mestecu, pred starim častitljivim duhovnikom jeruzalemskega templja. Kakor je napravil Dillersberger v svoji originalno zamišljeni razlagi evangelija sv. Luka. primerjajmo obe poročili vrstico za vrstico. Zlepa kakšna beseda ne razodene Marijine veličine in pomembnosti oznanila, ki ga je prejela in sprejela, bolj jasno kot ta primerjava. Zaharija, Elizabeta, Marija. Evangelist nam predstavi csebe, ki se omenjajo v obeh oznanjenjih. Zgovorno opiše rod in značaj Zaharija in njegove žene Elizabete. „Bil je v dneh Heroda, kralja Judeje, duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Bila sta cba pravična prta! Bogom in sta živela l>o vseh zapovedih in zakonih Gospodovih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna“ (1, Ö—8). že kralj David je razdelil duhovništvo v 24 vrst, osma med temi je bila Abi-jeva tl Kron 24, 3—19). Iz sužnosti so se vrnile le štiri in med njimi ni bilo Abijeve. Toda po starem zgledu so vrnivše se štiri vrste razdelili zopet na štiri in dvajset vrst ter ohranili za nje stara imena. Duhovniške vrste so se menjavale v službi pri templju. Duhovniki iz ene vrste so nastopili službo v soboto z večerno daritvijo. Njih služba se je končala drugo soboto z jutranjo daritvijo. Zaharija je bil torej duhovnik iz Abijeve vrste. Njegova žena Elizabeta je bila „izmed Aronovih hčera“. Pri- padala je torej plemeniti duhovniški kasti. Svoj rod je izvajala od Mojzesovega brata Arona Evangelist hoče naglasiti plemeniti rod staršev Janeza Krstnika. Zaharija in Elizabeta sta bila verna Juda in zastopnika prave judovske tradicije. Luka jima daje najvišjo pohvalo, kj je možna, in jo še stopnjuje. „Pravična pred Bogom, po vseh zapovedih in zakonih Gospodovih, brez graje." Malo ljudi je, ki bi jih sv. pismo tako zelo hvalilo, kot Zaharijo in Elizabeto. „Otrok nista imela.“ Teže tega stavka danes ne doumemo. Doumeti ga je mogel le veren Jud iz dobe pred Kristusom, ki je pričakoval prihodnjega Mesijo. Vsaj v otrocih naj bi ga videl, če ga sam ne bo mogel! Judovski par, ki ni imel olrok, je zato težko občutil svojo nesrečo. Zaharija in Elizabeta po naravnih zakonih tudi nista mogla več pričakovati otrok če Mesijo sama ne bosta videla v življenju, sta odsekan* veja. Zato sta pač pomnožila prošnje, da bi nastopil Mesija čim prej, zakaj za nemogočo stvar, da bi ga videla v potomcih, pač nista prosila. „Uslišana je tvoja prošnja,“ je naznanil angel Za-hariju. še zlepa ni bila kdaj prošnja tako polno uslišana! Sama sta videla Odrešenika. Proti naravnemu zakonu sta dobila sina, ki je bil neposredni predhodnik Odrešenikov. Angel sam je napovedal spočetje tega sina. Kako čudovito Bog uslišuje prošnje. Predstavitev Zaharija in Elizabete je mirna in naravna. Tako svetopisemski pisatelji navadno predstavljajo osebe. Drugače pa je s predstavitvijo Marije. čeprav je Marija osrednja oseba v celotnem poročilu o Jezusovi mladosti, jo vendar evangelist nekako „pozabi“ predstaviti. O Zahariji in Elizabeti zvemo za njun rod, beremo lepo spričevalo o njunem življenju. O Mariji pa je poročilo na besedah veliko bolj skopo. čim višja je namreč oseba, tem manj besed zadošča za nje označitev. Za Marijo izvemo pri Luku na koncu dolgega stavka, ki nam pove prej vse časovne in krajevne ter druge okoli-večjo radovednost, dokler se ne spočije v imenu Marija. Le velik besedni umet-n*k je znal na ta način z velikim poudarkom uvesti osrednjo osebo, ki bo odločila vse dejanje, že v prevodu se zazna pisateljevo drhtenje v eni sapi povedati vse, še vse bolj pa se to opazi v grškem izvirniku. Berimo stavek: „V* šestem mesecu pa je bil angel Gabriel <>d Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija.“ Kaj vse pove pisatelj, preden nam razodene Marijino ime. O Mariji sami pa ne Pove ne očeta ne matere ne rodu ne *tarosti. Poročati te stvari pri njej bi bilo odveč, čeprav za nas silno zanimivo. Bilo bi zelo majhno v primeri s tem, kar se o Njej, izvoljeni za mater božjo, poroča v naslednjih vrsticah. Za bari ja v službi Opravila duhovnikov in levitov iz duhovniške vrste, ki je bila dotični teden v službi, so se vsak dan ob prvem svitu Po žrebu določala. Med najčastnejša duhovniška opravila je spadalo zažiga-hje kadila na kadilnem oltarju v „Sve-tem“, kj se je vršilo zjutraj in zvečer, duhovnik, ki je bil po žrebu izbran, da bo zažgal kadilo, je stopil s štirimi drugimi duhovniki, ki so imeli nalogo očistiti sedmeroroki svečnik in pripravi oltar, v ,,Sveto“. Med zažiganjem kadila je ljudstvo stalo zunaj na dvoriščih. Ko so se duhovniki vrnili iz • Svetega“, so ljudstvu podelili sloves-ni blagoslov, v katerem so smeli Boga nagovoriti z lastnim imenom Jahve (4 Moz 6, 24—26). Ker je bilo duhovnikov veliko, je Abijeve vrste, je ob taki priliki zagledal prikazen angela. Z njo se začenja Lukovo evangeljsko poročilo. Primerjamo sedaj poročilo o angelovem prikazanju Zahariju s poročilom o prikazanju Mariji. V obeh primerih se je prikazal nadangel Gabriel, ki je sam opisal sebe tako-le: ,,Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom“ (1, 19). Angelova prikazen in pozdrav Zahariju: Prikaže se mu angel Gospodov, stoječ na desnici kadilnega oltarja (1, 12). Mariji: Ko je prišel angel k njej, je rekel: „Zdrava, milosti polna, Gospod s te-žiganje kadila. Zaharjja, duhovnik iz kdaj prišel na vrsto, da je opravil za-eden ter isti duhovnik pač le redko boj, blagoslovljena ti med ženami (1, 28). V jeruzalemskem templju med kadilnim oltarjem in ser merorokim svečni-nikom, kjer je bilo po judovski tradiciji mesto za angela, pričaka angel Gabriel Zaharija. Kot višji po dostojanstvu sprejema nižjega, ga sprejme v avdienco. Brez pozdrava. Pokloniti se in pozdraviti bi moral Zaharija. čisto drugačno je nadangelovo vedenje nasproti Mariji, kraljici angelov. Nadangel sam pride k njej na njen dom. Ne pričaka jo na svojem mestu kot Zaharija, marveč se sam poda k njej. Angel tudi ne pusti, da bi ga Marija pozdravila, marveč jo on vnaprej pozdravi. Vse kakor zahteva cere-moniel pri visokih osebah. čudovieto lep je angelov pozdrav Mariji. Je neizčrpna zakladnica razodetega nauka o Mariji. V njem so obsežene verske resnice o Marijinem "brezmadežnem spočetju, o Marijinem brez-grešnem življenju, o polnosti milosti v njej in o njenem vnebovzetju z dušo in telesom. Angelov pozdrav razodeva izredno stališče, ki ga je imela Marija od vsega začetka v načrtih božjega odrešenja. Osrednja beseda v angelovem pozdravu je „milosti polna". Marija je isto kot milosti polna. Je čudež božje milosti. Kar je zunaj Boga, ima le toliko vrednosti, kolikor je božje in na Boga naravnano. Najbolj božja in na Boga naravnana med stvarmi pa je „milosti polna", Marija. Zato ima Marija prvo vrednost med stvarmi, daleč pred vsemi drugimi stvarmi. Ker je Marija milosti polna, ugotavlja najprej angelov pozdrav dvoje: 1. da je Gospod z njo in 2. da je blagoslovljena v človeškem rodu. Nato angel umolkne. Več se o Mariji ni dalo povedati. V očeh sveta, svetne in verske družbe, je bila velika razlika med častitljivim starim duhovnikom Zaharijom in mlado Marijo, komaj poročeno ženo nepoznanega obrtnika iz malopomemb-nega Nazareta. Tudi v božjih očeh je bila razlika med njima; še veliko večja, kot bi si mogel svet predstavljati. Toda v cisto drugo smer je segla ta razlika, kot bi po človeško mislili. Nadangel Gabriel jo je jasno nakazal s svojim ravnanjem, ko se je prikazal obema. „Pravičen pred Bogom'1 je bil Zaharija, živel je „po vseh zapovedih in zakonih Gospodovih brez graje," toda daleč pred njim je bila Marija, „milosti polna". Prvi odgovor Zaharija in Marije — strah Zaharija: Ko ga (angela) Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide (1, 12). Marija: Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta )>o-zdrav (1, 29). Ob angelovi prikazni sta se po evangeljskem poročilu prestrašila oba, Zaharija in Marija. Grški glagol, ki ga uporablja Luka, da izrazi Marijin strah, označuje še hujši strah, kot pa glagol, s katerim izrazi pisatelj Zaharijev strah. Marija se je prestrašila „skozi in skozi". ženska narava občuti strah bolj kot moška. Vzrok strahu pa je pri Zahariju in Mariji drugi in drugi. Zaharija se je prestrašil, kot se prestrašimo ljudje n» čutni način javljene božje bližine. Po izvirnem grehu je padlega človeka groza pred Bogom. Zaharija je prevzel strah popolnoma že ob samem pogledu na angela v človeški postavi. Evangelist ne pove, če se je Zaharija skušal kaj otresti vpliva strahu. Zdi se, da so mu vse umske sile odpovedale in je samo čakal, kaj pride. Marsikdo bi na njegovem mestu še pobegnil. Tudi Marija se je prestrašila. Sveti Ambrož razlaga, da zaradi tega, ker je nenadoma zagledala angela v moški podobi. Toda ta razlaga je iz trte izvita. Marije ni vredna. Marija ni imela izvirnega greha, k slabemu ni bila nagnjena. živela je v neprestani zvezi z Bogom. Ustrašila se torej ni nadnaravnega pojava zaradi slabosti kot Zaharija. Evangelist sam nakaže vzrok njenega strahu. „In je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav." Angelove besede, ki so jo veličale, so ji povzročile strah. Iz njene ponižnosti je zrastel strah, ki je pa ni zmedel kot Zaharija, čeprav je bil silen. Ni mesta za strah Pri Zahariju: Angel mu pa leče: „Ne boj se, Zaharija; zakaj uslišana je tvoja prošnja: tvoje žen» Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez (1, 13). Prj Mariji: Angel ji je rekel: „Ne boj se Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej. spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus“ (1, 30). Po zunanje sta oba angelova stavka enako zgrajena. Stvarno pa je med nji' oia velika razlika. „Ne boj se, Zaha-rija," so prve besede, ki jih spregovori angel Zahariju. Isti izraz ,,ne boj se,“ Pa ima v angelovem prikazanju Mariji drugačno vlogo. Angel je opazil zamišljenost Marije ob svojem pozdravu in ji hoče razložiti, čemu je poslan. Zahariju in Mariji naznani angel posebno božjo dobroto. Zveličanje sveta se je približalo. Rodila se bosta Kristusov predhodnik in Kristus sam. Zaha-Jija naj prvemu da ime Janez, Marija Pa drugemu Jezus. Zaharija je angel z napovedjo o njegovi uslišani molitvi dvignil iz strahu, Dariji pa je z napovedjo o rojstvu Jezusa razpršil pomisleke, ki jih je njeni ponižnosti povzročilo angelovo veltča-nje v nenavadnem pozdravu. „Milost si našla pri Bogu.“ Pozdrav je za to upravičen in naj te ne vznemirja. Na to angel Mariji s slovesnim uvodom ..glej" pove milost, ki jo je našla: ,.spočela boš in rodila sina“. Vloga tega •Sina je nakazana že v imenu Jezus, ki naj mu ga da. „Rog je zveličanje.“ Janez in Jezus Zahariju o Janezu V radost in veselje ti bo, in mnogi se hodo rudovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vino In opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen še v materinem telesu. -Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih llogu; in on sam pojde Pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da Pripravi Gospodu popolno ljudstvo (1, Ü—17). Mariji o Jezusu: ta bo velik in sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega °četa Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu »e bo konca (1, 32—33). Sv. Urban pri Mariboru (5t)5 m) V teh angelovih besedah, ki kratko in jasno označujejo Janeza in Kristusa, je na čudovit način pokazana razlika med njima. Janez bo „velik pred Gospodom“. Tako se govori o človeku svetniku. Jezus pa bo „velik“, ne „pred Gospodom“, ampak sam v sebi je velik. Velik brez dostavka pa je le Bog. Kristus je Bog, „sin Najvišjega“, dostavlja angel. „Velik in sin Najvišjega.“ O Janezu napoveduje angel, da bo še pred rojstvom očiščen izvirnega greha iu napolnjen s Svetim Duhom. O Kri- stusu ni takt' napovedi, ker izvirnega greha nima. Nadalje se o Janezu napoveduje, da bo strogo ascetično živel. Vina in nobene druge opojne pijače ne bo pil. O Kristusu se kaj takega ne napoveduje. On je ,.velik in sin Najvišjega". Več se o njem ne da povedati. Stvari, ki se pri Janezu dopovedujejo v njegovo čast, bi napovedane pri Kristusu le zmanjševale vtis besedi, ,,da je velik in sin Najvišjega". Angel označi tudi funkcijo Janeza in Jezusa v božjem kraljestvu. Jezus je kot Bog in človek večni kralj v božjem kraljestvu. Janez Krstnik pa je na zemlji njegov glasnik. Kot drugi Elija bo z zgledom in ostrimi spokornimi govori spreobračal Izraelce, da bodo po vernosti postali podobni svojim prednikom. Ze preroka Izaija in Malahija sta ga napovedala takega: ,,Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze“ (Mal 3, 1; Is 40, 3). Prvi stavek v obeh angelovih napovedih govori o tem, kaj Janez in Jezus sta, drugi o njuni funkciji. Primerjajte, kako kratko govori o Jezusu. „Velik in Sin Najvišjega.“ Nič več. O Janezu je bilo treba več besedi. Dvoje vprašanj Zaharija je rekel angelu: l*o čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v- letih (1, 18). Marija pa je rekla angelu: Ivako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam (1, 34). Na angelovo sporočilo o rojstvu Janezovem oziroma Jezusovem sta oba: Zaharija in Marija odgovorila — z vprašanjem. Tudi v tej točki sta si poročili o obeh oznanjenjih vzporedni. Toda vprašanji Zaharija in Marije pa nista identični, čeprav bi površni bralec na prvi pogled mislil, da sta. že angelova reakcija na nju nam je porok, da je bil nagib za vprašanje pri Zahariju čisto drug kot pri Mariji, čeprav sta oba iskala pojasnila ob angelovi napovedi. Zaharijevemu vprašanju je angel očital nevero. „Ker nisi veroval mojim besedam“ (1, 2u). Ne trdi angel, da Zaharija ni veroval Bogu; pač pa ni veroval angelovim besedam. Angel je božji poslanec. Stari judovski duhovnik bi to moral vedeti. Saj je v sv. pismu vsak dan bral o poslanstvu angelov. V Marijinem vprašanju pa ne najde angel prav nič spodtakljivega. Za umevanje vprašanj, zlasti kratkih, je treba poznati nagib, zaradi katerega so stavljena. Na zunaj enako se glaseče vprašanje more biti zaradi nagiba enkrat grešno, drugič pa ne. Vzrok Zaba-rijfcvega vprašanja je bila premajhna vera, kakor angel sam ugotavlja, ko nalaga za to Zahariju kazen. Nagib za Marijino vprašanje ni bila nevera. Sicer pa se vprašanji Zaharija in Marije že na Prvi pogled vidno razlikujeta. Kaj vprašuje Zaharija? Po čem bo spoznal, kar mu angel napoveduje. Razodeva svojo skepso; on da je že star in tudi žena je ze zelo v letih; kako bos;a mogla dobiti otroka. Vrh tega rine Zaharija v ospredje samo sebe; lxim spoznal, jaz sfm star; moja žena. Duhovnik, ki je veroval v božjo vsemogočnost, bi bil moral vedeti, da Bog more storiti čudež proti naravnim fizičnim zakonom. Vse drugačno je Marijino vprašanje in njegovo ozadje. Vsi verni razlagalci sv. pisma se vjemajo v trditvi, da je Marija napravila obljubo ali celö zaobljubo spolno vzdržnega življenja. Ko ji je angel naznanil, da bo postala mati. je čisto naravno, da je vprašala, kako se bo to zgodilo, ker bo ona držala obljubo ali zaobljubo, ki jo je napra- vila. Brez vsake skepse, skrajno objektivno in brezosebno vprašuje Marija: „Kako se bo to zgodilo?“ V utemeljitev težave pa pove svojo Bogu dano zaobljubo, da ,,ne bo spoznala moža“. Druga božja Oseba se je hotela učlovečiti v deviški materi. Devištvo pa ima Pred Bogom ceno le, če je zavestno in hoteno; zgolj fizično in slučajno devištvo ne šteje. Zato je po božjih načrtih Marija napravila zaobljubo devištva. V zakon z Jožetom je stopila po predhodni na nadnaraven način dobljeni zagotovitvi, da mož ne bo uporabljal zakonskih pravic. Ob angelovi prikazni je bila Marija po naše govorjeno že poročena z Jožefom, čeprav še ni bila prepeljana na Jo. žefov dom. če imamo na umu Marijino zaobljubo devištva in nadnaravno zagotovilo, *ia Jožef ne bo uporabljal zakonskih Pravic, nam postane njeno vprašanje: „Kako se bo to zgodilo“, še bolj naravno in umljivo. Niti za trohico ni podvomila, da se bo zgodilo, kar ji angel napoveduje; le razložiti si ni mogla, kako bi se to zgodilo. Zato je vpraševala. Vprašal je Zaharija in vprašala je Marija. A kolika je razlika v duševnem stanju obeh. Bilo je v resnici dvoje različnih vprašanj, niste bili Je dve vprašanji. Marijino vprašanje je bilo v resnici veliko. Večje in pomembnejše je bilo s človeka, ki ima že k slabemu nagnjeno Zaharijevo vprašanje pa je vprašanje človeka, ki ima že k slabemu nagnjeno človeško naravo. Dedno je obremenjen 'u zato odpove v odločilnih trenutkih. ^ tej Zaharijevi aferi se ne razodene toliko osebni greh Zaharijev kot po izvirnem grehu oslabljena človeška narava. Kako različno stojita pred božjo skrivnostjo mlada Marija in stari du- MOJO DUŠO OBJE MA pe\\ens\o sajasta noč, v moje srce se zažema trnov obroč. Pred menoj se odvija moj \riževi pot brez vrča tolažbe, brez sija — \ot ga je hodil Gospod ■ . . Moji duši se razodeva trpljenja skrivnost. V njej izgoreva \ot jagnje zaklano \rvava človeška narava . . . Kot bolečina božjega Sina žari v njej svetost . . . BOGDAN. BUDHIK ------———----------------------------— hovnik Zaharija. Marija, neomajna v veri kot bo neomajna triintrideset let pozneje v najhujših bolečinah pod Sinovim križem, duhovnik Zaharija pa kljub svetopisemski pohvali ves slaboten, kot smo slabotni vsi grešni ljudje. Angelov odgovor Zaliariju: Angel mu je odgovoril: „Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to hlagovest“ (1, 19). Mariji: Angel ji je odgovoril: „Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno. Sili božji“ (1 35). Ali čutite, kako se je vznevoljil angel nad Zaharijem! Kako je zrastel! človek božji, komu se ustavljaš, nad čigavimi besedami dvomiš in od koga iščeš zna- menje! Ali se sploh zavedaš, s kom govoriš? Jaz sem Gabriel, eden najvišjih nebeških knezov, iz neposredne bližine božje, ,,Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom.“ Pa ne prihajam sam od sebe k tebi. „Poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest.“ Od Boga sem poslan. Ti pa se drzneš ustavljati. Duhovnik Zaharija, ali si ob um! Ko je Zaharija zagledal angela ob desni kadilnega oltarja, se je prestrašil in groza ga je obšla. Takrat brez potrebe. Sedaj pa mu je strah upravičeno grabil po kosteh. Razumljivo je, da ga je spreletavala groza. Veličastni nebeški knez se je srdil nad njim. čisto drugače odgovarja angel Mariji. Pojasnjuje ji, kako se bo v nj.ej izvršilo učlovečenje druge božje osebe. „Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila.“ Z nežno podobo, vzeto od oblaka, ki je predstavljal božjo navzočnost nad skrinjo zaveze, ji pove, da bo spočela brez sodelovanja moža. Vse tri božje osebe se omenjajo v tem angelovem pojasnilu: Sv. Duh, Oče (t. j. moč Najvišjega.) in Sin (Sin božji). Sin božji bo po človeški naravi resnični Marijin sin. Znamenje Za Zaharija: In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času (1, 20). Za Marijo: In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu rti nič nemogoče (1, 3 6). Božjim napovedim in obljubam se večkrat dodaje znamenje, ki naj izpri- čuje, da jih je res Bog dal. človek potrebuje takih znamenj, ki naj potrdijo božjo navzočnost. Biti pa mora znamenje bolj jasno kot to, kar se napoveduje, in izvršiti se mora pred tem, kar naj znači. Zaharija in Marija sta dobila od an gela znamenje. Zaharija ga je zahteval, Marija je verovala brez njega. Dobila pa sta različni znamenji. Zaharija je prejel za znamenje — kazen. Onemel je in ostal nem devet mesecev. Njegova nenadna onemelost je pričala ljudstvu, nad katerim ni mogel več izreči blagoslova, kakor tudi vsem znancem, da se je z njim v templju zgodilo nekaj izrednega. Njega samega pa je to znamenje spominjalo na nastop z angelom in na obljubo, ki mu jo je angel dal. Zaharijeva onemelost pa je tudi znamenje stare zaveze, ki je ob nastopu nove onemela. Znamenje, dano Mariji, pa je nasprotno znamenje veselja in življenja. Da je stara nerodovitna žena že v šestem mesecu nosečnosti, naj bi bilo Mariji očitno znamenje božje vsemogočnosti, kot je razložil angel sam. Marija tega znamenja ni potrebovala. Verovala je močno in živo tudi brez njega. Odprlo pa je to znamenje na-daljno pot v zgodovini našega odrešenja. Iz angelovih besedi je namreč Marija zvedela, da je sorodnica Elizabeta noseča, in šla jo je obiskat. Finale Pri Zahariju: Ko pa je prišel ven, jim ni mogel govoriti, in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem (1, 22). Pri Mariji: Marija je rekla: Glej, dekla sem Gospodova, /.godi se mi po tvoji besedi (1, 38). Zaharija odhaja nem s pozorišča. Angelov razgovor z njim je bil končan. Po znamenjih, ki jih je onemeli duhovnik dajal, je ljudstvo spoznalo, da je videl prikazen. Sam pa je ostal nem. Zahariju je imel angel le nekaj sporočiti. Ker angelovim besedam ni veroval, je za znamenje prejel kazen one-nielosli. Toda angelovo poslanstvo je bilo s tem, da mu je sporočil vest o spočetju in rojstvu sina, končano. Drugače pa je bilo pri Mariji. Angel hi imel samo dolžnosti oznaniti ji. da je izbrana za božjo mater, marveč je moral dobiti tudi njeno izjavo, ali izvolitev sprejme. Ko je torej angel Mariji pojasnil, da božje materinstvo ne bo v nasprotju z zaobljubljenim devištvom, je nastopil Uajvažnejši trenutek v zgodovini človeštva. šlo je za to, kako se bo Marija odločila. Brez njenega privoljenja Bog 11 * hotel izbrati tega načina odrešenja. Nebesa, so pridržala sapo. Kako se bc odločila? Kaj se je zgodilo v Marijini duši te trenutke, ne vemo. Prav gotovo pa se je Marija v polnosti zavedala, za kaj gre. Dobro je poznala Izaijeve napovedi o trpečem Odrešeniku. ^ vsem nepopisnem trpljenju je stal Pred njo Mož bolečin in ob Njem je videla sebe prebodeno s sedmerimi toeči. -Marija se je odločila, da sprejme. Na kako vzvišen način je izrazila svoje privoljenje. Kdo drug bi morda kaj zajec-ijai v podobnem primeru. Marija pa v Menutku najvišjega povišanja slovesno Prizna svojo ničnost pred Bogom, nato Pa jasno da privoljenje: „Glej. dekla (sužnja) sem Gospodova, zgodi se mi Po tvoji besedi." Ta „zgodi se" ni že-Klna oblika, ampak zatrdlina. Spreje-uiam naročilo, hočem postati božja mati. p° Pravici že od nekdaj vsi globoki judje strme občudujejo to Marijino iz- STAI.IN ČUDODELNIK Nikolaj Jaroszewicz, vodilna glava v ruski pravoslavni cerkvi že od leta 1914 hodi svojo pot: postati hoče krščanski komunist. Ponudil se je komunistom, ki so ga poslali pridigat ujetnikom od leta 11)17—1922. Tam je izrabil priliko in dokazoval, da sta Marxov „Kapital" in Kristusov evangelij popolnoma združljiva. In ko je Stalin po „verskih čist -kali" spoznal, da je vero v ruskem narodu n ‘mogoče zatreti, je Nikolaj prav lahko dokazal, da je najboljše obnoviti cerkev v službo režimu. Danes tvori z Georgijem G. Karpov, ministrom za cerkvene zadeve in brezvercem, ter Kra-fenkoviia, rektorjem teološke fakultete o/.ji Stalinov svet za verske zadeve. Sedaj hoče ustvaiiti o Stalinu nekako mitologijo. Leta 1930 je obešal bele lučke ob Stalinovih slikah, „da ga ‘boš lahko boljše videl"; pozneje goreče sveče „za piazničiie dneve", danes pa uporablja rdeče luči pod Stalinovimi podobami. Neki ruski pisatelj je v otroški knjigi zapisal: „Fedorjeve oči so obstale na Stalinovi svetinji, ki jo je bolniška sestra nosila na zlati navratui verižici. Ko se je nagnila nad posteljo, se je zdelo, da so se Stalinove oči zazrlo v Fedorjeve. in Fedor se je nenadoma čutil zdravega od rane, ki si jo je napravil z rjastim žebljem, zastrupitve krvi in pljučnice in to potem, ko zdravniki že niso več upali na.rešitev njegovega življenja. Tako je Stalin postal čudodelnik.“ javo. Kolikšna zbranost njene duše, kakšna popolna vdanost v voljo božjo in kako velika ponižnost dihajo iz nje. Njen „zgodi se" pa je imel učinek kot oni zgodi se v uri stvarjenja (1 Moz 1, 3). Ta trenutek „je Beseda meso postala in med nami prebivala" (Jan 1, 14). Poročilo o oznanjenju Matiji evangelist končuje: „In angel je šel od nje" (1, 38). Opravil je poslanstvo in dobil privoljenje. RAJSKA PTICA Iz francoščine prevedel Pran Erjavec, Pariz ' Ta legenda je vzeta iz ,,Govorov“ pariškega škofa Maurlcea de Sullyja iz XII. stoletja. — Zanimivo je, da opeva isto snov tudi naš pesnik M. Valjavec v svoji ,.Rajski ptici“. Živel je pobožen menih, ki je v svojih molitvah prosil Boga, da hi mu pokazal nekaj tiste velike blaženosti, krasote in radosti, ki jo je namenil onim, ki ga ljubijo. In Bog, naš Gospod ga je uslišal. Nekega dne, ko sedi sam samcat na samostanskem vrtu, mu pošlje Bog angela v podobi male ptičke, ki sede predenj. Menih jo ogleduje, a seveda ne ve, da je to angel. Tako zelo se zagleda v njeno rajsko lepoto, da pozabi na vse, kar je kdaj videl. Srčno si jo želi imeti in se dvigne, da bi jo prijel. Teda ko se ji približa, odleti ptička nekoliko dlje. Kaj vam pravim? Ptička zvablja dobrega meniha za seboj tako dolgo, da zaideta globoko v gozd, daleč od samostana. Toda ko v gozdu že upa, da jo končno dobi in stegne po njej roko, odleti ptička na bližnje drevo. In tam začne prepevati tako milo in sladko, kot ni slišal še nikoli. Dobri menih občuduje njeno rajsko lepoto in posluša njen premili glas ves zamaknjen, da pozabi na vse na svetu. Ko prepoje ptička toliko, kot je bilo ljubo Bogu, zatreplje s perutmi in odleti. Šele sedaj se dobil menih zave, da bo gotovo že poldne in si misli ves zaskrbljen: „Moj Bog! Nisem se odmolil svojih ur. Kako naj dohitim zamujeno?" Pogleda proti samostanu, toda ne spozna se več prav; zdelo se mu je mnogo spremenjenega. „Kje vendar sem?" si misli sam pri sebi. „Ali ni to samostan, od koder sem odšel davi?" Krene proti vhodu in pokliče vratarja po imenu: „Odpri ir.i!" Vratar odpre, ogleduje svetega moža, a ga ne spozna. Vpraša tedaj, kdo da je. „Menih od tukaj vendar." KOLPI X GO V1 SINOVI Vsi dobro poznamo Rokodelski dom v Ljubljani, kakor tudi „Strojeve roko-delčiče“, kot smo včasih rekli, kadar smo videli g. Stroja, kako je poln ljubezni hitel k svojim ljubljencem v Rokodelski dom. Kolping je bil nemški duhovnik, ki se je rodil 1. 1813 in živel v dobi velikih socialnih mož kot Ketteler, Doelinger, Goerres. On sam, ki je prebrodil vse človeško siromaštvo (bil je 14. sin revnih kmečkih staršev) je že kot mlad čevljar1 proučeval sociologijo ter zbiral tovariše okrog sebe ter z njimi študiral teologijo. Pri 32. letih je postal duhovnik. Zdaj se je popolnoma posvetil skrbi mladih rokodelcev ter jih reševal verskega in moralnega propada v dobi, ko je izzvenel v svet Marksov manifest. Svojo prvo resno ustanovo je začel v Koelnu. In dasi je umrl razmeroma mlad, (53 let star), je po 20 letih dela že bilo 300 sedežev njegove ustanove. Po njegovi smrti se je njegovo delti in zamisel: razširila na vse kontinente. Podpira zlasti mlade rokodelce, jih izpopolnjuje ter budi v njih katoliškega in družinskega duha ter jih pripravlja na očetovske dolžnosti v krščanskih družinah in za mirno domače življenje, katerega goje zlasti po njegovih ustanovah. Njegova zamisel se je tudi in zelo razširila v USA. kjer je najmanj 20 takih Kolpin-govih ustanov, ki vse zelo dobro uspevajo in store neizmerno dobrega. dve izjavi o tisku O katoliškem tisku je rekel kardinal Gibbons: „Na napake, ki jih opažamo v katoliških publikacijah^ moramo opozoriti direktor- ŽE JE PRISPELA ZMAGA do praga, — čez prag pa ne more. ^Hevidne zavore nemara drže jo nazaj. Čas podore, — njen trdi vezaj, —-prerokbe in upanje vara. Žezlo Vladarja vladarjev očitno vlada. On dopušča, da pada preroška slava, moč in veljava odrešenikov - sleparjev. Težili valjar po\ore leze pre\o sveta, celi razdore in brez vojs\a \tči s\oz narode pot k božjemu miru, k pravičnemu viru časnih dobrin in dobrot -— \ot hoče Gospod. O, DA BI RES vselej ta čas obrnil obraz, pretrgal vez oči in jezica, \o se dehteče ali blesteče strupene sreče čar mi dobrika! Bogdan Budnik Millstatt na Koroškem „Še nikoli vas nisem videl. In če ste eden izmed naših, kdaj ste odšli iz samostana?" „Davi, in sedaj se vračam. „Danes še ni odšel iz samostana nobeden naših menihov in tudi vem, da niste eden izmed naše samostanske družine.“ Tedaj pravi sveti mož ves začuden: „Pokličite mi vratarja!" in imenuje njegovo ime. Pri nas ni drugega vratarja, razen mene. Zdi se mi, da niste čisto pri zdravi pameti." ..Jaz sem vendar iz tega samostana," odvrne sveti mož. „Ali ni to . . . samost-n?” in imenuje njegovo ime. „Seveda," odgovori vratar. „In jaz sem menih tega samostana. Pokličite mi opata in priorja; govoril bi rad z njima." Vratar res odide iskat opata in priorja ter ju privede k vhodu. Dobri menih vidi, da ne pozna tudi teh dveh in ne onadva njega. „Kaj želite?“ vpraša opat. „Rad bi govoril z opatom in priorjem." ;v.i midva." „Ne," odgovori menih. „To nista vidva. Še ni' koli vaju nisem videl." Ne more se prečuditi, da ne pozna nikogar in nihče njega. „Po katerem opatu sprašujete in po katetem priorju? In koga izmed naših poznate?" ga vpraša upat. „Rad bi govoril z opatom in s priorjem, ki jima je ime tako in tako in jaz poznam v samostanu te in te sobrate," ter navede njih imena. Ko zaslišita opat in prior ta imena, se jih takoj spomnita in mu pojasnita: „Dobri gospod, ti so mrtvi že tristo let. Pomislite nekoliko, kje ste hodili, od kod prihajate in kaj bi radi." Šele tedaj se sveti n:o£ zave čudeža, ki mu ga je storil Bog, ko ga je speljal po svojem angelu iz samostana in mu z njegovo lepoto ter z milino njegovega glasu pokazal tisto, kar si je bil želel: Krasoto in radost, ki jo uživajo prijatelji božji v nebesih. Ne-izmerno se čudi, da je tri sto let gledal in poslušal ptičko, a je mislil, da je minilo le eno dopo'dne. Še bolj ga preseneti, da se ni v vseh teh tri sto letih prav nič postaral, da se njegova obleka ni prav nič obrabila in ne strgalo obuvalo. Gospodje, premislite in precenite, kako velika je blaženost, ki jo dodeljuje Bog svojim prijateljem v nebesih! ja lista in jih dobrohotno opravičiti pred drugimi. Treba je opogumiti tiste, ki pri tisku sodelujejo Katoliški časnikarji imajo trdo in slabo plačano delo, pač pa so strogo kritizirani, kar seveda s strani katoličanov ni prav.“ Dolžnost katoliškega časnikarstva. Bivši ravnatelj madridskega dnevnika ,.E1 debate“ in sedaj škof v M&-lagi, mons. Herrera Ona, je v Bogota rekel časnikarjem na časnikarski konferenci: „Mislim, da mora katoliški tisk izpolniti tele tri naloge: Prvič mora biti glasnik papeževih in škofovskih naukov, to se pravi, biti zvočnik Cerkve. Drugič mora biti na tekočem glede socialnih pojavov ter jim dati resnično razlago. Tretjič bi moral katoliški tisk podčrtavati praktične napredke katoliške sociologije v zakonodaji mnogih dežel. So mnogi zakoni, ki so navdahnjeni s katoliškim duhom. To so glavne naloge katoliških časnikarjev. NAJ VSTALI ZVELIČAR PRINESE VSEM NAROČNIKOM, BRALCEM, SOTRVDNIKOM IN PRIJATELJEM NAŠEGA LISTA OBILO NOTRANJEGA VESELJA IN VOLJE DO ŽIVLJENJA PO VERI PRAV IZ VSEGA SRCA ŽELITA VPRAVA IN UREDNIŠTVO „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA- Velikonočne misli Spokorna resnost posta, k1 nas vsako leto spominja trdih dolžnosti zems\ega življenja, se v velikem tednu prelije v trpljenje, žalost in smrt. čN,aš Gospod m Odrešenik Jezus Kristus se je podvrgel vsem trdili zakonom človeškega življenja in še! tudi v bridko smrt na križ, da bi s svojim zgledom potrdil zveličavni nauk,, „cin moramo iti skozi mnogotere bridkosti v božje kraljestvo (Ap. dela 14, 21). Ali kakor za temno nočjo pride svetli dan in za mrzlo zimo topla, cvetoča pomlad, tako pride za postom in velikim tednom zadostilna, veličastna, zmagoslavna velika noč. Velika noč je praznik vstajenja. Praznik zmage življenja nad smrtjo, veselja nad žalostjo, večne sreče nad bežnim trpljenjem, nebeške slave nad kratk°' trajnim ponižanjem. Velika noč je veličastni praznik krščanske vere, upanja in ljubezni, praznik nad vsemi prazniki cerkvenega leta, ki ga pozdravlja v deželah svobode vsako leto z novim navdušenjem slovesni spev zvonov in se ga osa poštena srca vesele, ki pa tudi zatirane in preganjane polni z novim upanjem, z novim pogumom, z novo močjo in stanovitnostjo: Vstal je Kristus, aleluja — vstali bomo tudi mi! NEPORUŠNI TEMELJ NAŠE VERE Med resnicami naše vere je resnica o Kristusovem vstajenju poglavitna in bistvena. „Če Kristus ni vstal, potem je ALOJZIJ KOŠMERLJ prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera," piše sv. Pavel Korinčanom (1, 15, 14). Ali Kristus je vstal iz groba tretji dan po svoji smrti, kakor so to oznanjali preroki m predpodobe in kakor je bil to sam ponovno napovedal. Resničnost Kristusovega vstajenja m le pobožno mnenje njegovih prijateljev, neka meglena domneva, ampak je neizpodbitno, po neštevilnih pričah dokazano zgodovinsko dejstvo, živa zgodovinska resnica, na kateri kakor na ve' kovitem skalnatem temelju počiva krščanstvo, m kakor je trdna in nepo-rušljiva resnica o Gospodovem vstajenju, k1 je ni mogoče utajiti ne izbrisati iz življenja sveta, tako je krščanska vera trana in nezmagljiva. velikonočno nedeljo nam bere Cerkev evangeljsko poročilo sv. Marka, kjer evangelist pripoveduje o pobožnih ženah, k‘ so prišle na velikonočno jutro zgodaj zjutraj h grobu, da bi mazilile Gospodovo truplo, bjašle so grob odprt in prazen, v njem pa sedečega mladeniča, ogrnjenega z belim oblačilom; in so se prestrašile. Un pa jim reče: „Js[e bojte se! Jezusa iščete, ČN,azarečana, križanega; vstal je, m ga tukaj. Glejte kraL kamor so ga položili. In pojdite, povejte njegovim učencem in Petru" (Mr 16). Vstali Zveličar se prikaže svoji Materi, pobožnim ženam in ponovno svojim apostolom. Boječi, negotovi se ti spočetka ne znajdejo. Sveti Luka nam o nji h takole poroča: ,,Vznemirili so se in prestrašili in so menili, da vidijo duha. On Pa je re\el: ,,Kaj ste preplašeni in za\aj vstajajo dvomi v vaših srcih? Poglejte tnoje ro\e in moje noge, da sem jaz sam; potipljite in poglejte, za\aj duh nima mesa in \osti, \a\or vidite, da imam jaz. To re\ši jim je po\azal ro\e in n°ge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je re\el: ,,Imate \aj jesti7" Dali so mu \os pečene ribe in sat medu. In vzel je ter vpričo njih jedel ... In re\el jim je: ,,’Ta\o je pisano in ta\o je bilo treba Kristusu trpeti in vstati tretji dan od mrtvih in v njegovem imenu oznanjati pokoro in odpuščanje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priča teh tečr (Lk 24). In zvesti učenci so bili priče Gospodovega vstajenja po celem svetu. Pri oznanjevanju evangelija so se sklicevali na dejstvo Kristusovega vstajenja \ot na poglavitni razlog in do\az \rščans\e vere. Z a to vero so dali svoje življenje. In za njimi so šli za vero v vstajenje v smrt milijoni mučencev in še gredo. Tsjeizmerna važnost in ve\otrajni pomen Jezusovega vstajenja izhajata iz dejstva, aa tvori njegovo vstajenje dopolnjenje in \rono vsega njegovega življenja in dela. S čudežem svojega vstajenja je Gospod Jezus neizpodbitno dokazal svojo božjo moč. Vsi njegovi številni drugi čudeži se opirajo na tega in dobivajo od njega svojo veljavo. Slava vstajenja ozar-ja vse Gospodovo življenje in delo s svitom božjega veličastva. Le Bog more obuditi samega sebe od smrti in vstati * Si*ko leto za veliko noč blagoslavlja sv. oče na trgu sv. I’ett'a zbrano množico živ iz zaprtega groba. Po vstajenju se začne Kristusovo kraljevanje v svetu duš. Veličastno dejstvo vstajenja dokazuje resničnost Gospodovega nau\a in njegovih ustanov. Resničen je njegov evangelij, \i ga je oznanjal; resnične skrivnosti, \i jih je razodel; resnične postave, \i jih je proglasil; resnična Cerkev, \i jo je ustanovil; resnični zakramenti, \i jih je postavil. Da, Gospodovo vstajenje je temelj in sklepni \amen naše vere. Brez tega dejstva bi se zrušilo vse krščanstvo v prah. Sovražnici Kristusovi se tega že od vseh začetkov živo zavedajo in so si vedno z vsemi sredstvi prizadevali, da bi to veličastno zgodovinsko dejstvo utajili in zabrisali. O velikih duhovnikih in farizejih nam poroča sv. Matevž, da so s Pilatovim dovoljenjem Jezusov grob zapečatili in zastražili, / po vstajenju večno živeli; če je bilo Gospodovo vstajenje vse v svitu slave in poveličanja, bo podobno enCrat tudi na' še vstajenje slavno in čudovito. Saj tvorimo gTstjani s Kristusom eno samo s\rivnostno telo, C> mu je on glava, mi pa smo na njem med seboj udje. Če je glava vstala poveličana, bodo en\rat častitljivo vstali tudi udje, da bo skrivnostno telo Kristusovo, ki jo Cer\ev, doseglo dopolnjenje svojega življenja. To sveto, čudovito, zmagoslavno upa' nje Crščanstva ta\ole utemeljuje sveti Pavel: ,,Če ni vstajenja od mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih- Torej so izgub/jem tudi cisti, \i so v Kri-stusu zaspali. Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi na jnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvi izmed umrlih, \er Je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Ada' ,nit vsi umirajo, tako bodo tudi v Kri' stusu vsi živeli" (I Kor 15). Vsi bomo vstali na sodni dan, vsak v svojem lastnem telesu. Jsja vprašanje, kakšno bo to vstajenje, odgovarja sveti ravel, da mora naše telo najprej v zemlji strohneti, \a\or žitno seme v zemlji raz-Pade, da more iz njega pognati nova bil. ln nadaljuje: ,,Seje se v minljivosti, vsta' ja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vsta' )a o časti. Seje se v slabosti, vstaja v "toči; seje se umrljivo, čutno telo, vstaja duhovno, neumrljivo telo" (I Kor 15). Odkriva se nam v teh apostolovih po' dobah veličastna bodočnost, tem lepša, [etn slavnejša, čim bolj bomo že v tem življenju poduhovljeni in z Bogom zdru-zem. Poveličani se bodo v slavi vstajenja razlikovali med seboj po meri svojega zosluženja, \ar sveti Pavel takole raz-‘°zi: ,,Drug je sijaj sonca in drug sijaj fteseca in drug sijaj zvezd; in zvezda se °d zvezde loči po sijaju' (1 Kor 15). Ob teh veličastnih napovedih, \i nam j"1 je. zapisal apostol narodov, razsvet-Uen po Svetem Duhu, morajo biti naša srea polna tolažbe in neomajnega zaupa-nja v vseh naših trudih in naporih, v vaših skrbeh in težavah, v naših boleznih iv preizkušnjah, v našem trpljenju in Poganjanju. Vse, \ar človel\ na tem Sj’etu trpi, ni nič v primeri s prihodnjo slavo, ki se {,0 nad nami razodela. In °m težje je trpljenje, \i ga vdano sprejmemo in nosimo, tem večja bo enkrat vasa slava. „AJaša sedanja lahka stis\a nad vso mero veliko, slave," nas tolaži sveti 17). Sneto upanje na vstajenje in večno življenje bo \ot balzam hladilo tudi ono. bolečino našega srca, k1 jo občutimo ob smrti naših dragih. Ah, \a\o grenka je smrt, kak° težka ločitev od onih, \i so tvorili del našega življenja, bili naša sreča in naša ljubezen, pa odhajajo često tako nenadoma in nepričakovano, k°1 bi nam jih smrt ukradla iz našega objema. Spet nas tolaži veliki sveti Pavel, \o piše vernikom v Solunu (I, 4) :: ,,JJ.očem. pa, bratje, da bi bili vi nevedni o rajnkih, da se ne boste žalostili \a\or drugi, kateri nimajo upanja. Zakaj, če veru* jemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tak^o tudi one, ki so zaspali, po Jezusu pnjeljal obenem z njim . . . Ob glasu božje trombe bomo šli Gospodu naproti in bomo vedno z Gospodom. Tolažite se torej med seboj s temi besedami." O sladka tolažba velikonočne vere, nam ožarja temno bridkost grobov z veliko zarjo vstajenja! Če nas zdaj žalosti trda in neizprosna postava smrti, naj kot vesela pesem vedno odzvanja v naši duši, obljuba vstajenja. Saj se tistim, ki s0 Gospodovi, življenje s smrtjo ne /(onča, ampak le spremeni in k° se zruši naše zemeljsko bivališče, se nam v nebesih pripravlja večno domovanje. (Predglasje črnih maš.) Polna tega upanju poje Cerkev pri maši velikonočnega tedna z M arijo Magdaleno, ki ie Prva oideia vstalega Gospoda, v velikonočnem slavospevu: ,.Vstal je Kristus, moje upanje . . .“ sladko upanje! Brez njega bi bilo naše življenje kakor temna, brezupna noč — po njem pa je vse razsvetljeno, tudi ura smrti. S Kristusom združeni v življenju gremo naproti vstajenju, večnemu svidenji', večnemu združenju, večnemu življenju. Zato pojmo z našo staro velikonočno pesmijo: ,.Zapoj veselo, o kristjan, — veselja tvojega dan’s je dan. ■—■ Premagana je smrt nemila, — pekla oblast je moč zgubila. Aleluja, aleluja, aleluja." 'i am . pripravlja necno bogastvo Fd”eZ (II Kor 4, KLIC K NOVEMU ŽIVLJENJU Na velikonočno vigilijo, \i jo marsikje •spet obhajajo zvečer, se blagoslavlja prstna voda in se deli, kot v starih časih, slovesni krst. Novokrščenci so nekdaj ves velikonočni teden prihajali \ maši v beli obleci, znamenju prstne nedolžnosti, \i so jo pri krstu prejeli. Belo \rstno obla-čilo so odložili na belo nedeljo. Ves ta teden so stali novokrščenci v ospredju pozornosti Cerove in vernega ljudstva. V svetili mašah velikonočnega tedna se še danes ponavljajo misli veselja, hvaležnosti in vzpodbude, namenjene tem prvencem vere, da bi vztrajali na začeti poti krščanskega življenja in varovali v sebi bogastvo velikonočnih skrivnosti. Kristusovo vstajenje je za vse kristjane veličasten vzor in mogočen klic k duhovnemu vstajenju in življenju, ki se je v nas skrivnostno začelo s svetim krstom. Sveti Pavel je gledal v krstu podobo smrti starega in vstajenje novega človeka. Takole piše Rimljanom (6. pgl.) : ,,Pokopani smo bili s Kristusom po krstu v smrt, da bi tako, kot ie Kristus vstal od mrtvih v slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje." Nato razgrne pred nami čudoviti red novega življenja, k° piše: ,,Tako se sodite, da ste mrtvi za greh, živi pa za Boga v Kristusu Jezusu. Naj torej v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, da bi služili njegovim pohotam, pa tudi ne dajajte svojih udov grehu za orodje krivičnosti, ampak ’zr°' čite se Bogu kakor od mrtvih oživeli in svoje ude dajte Bogu za orodje pravičnosti." Novo življenje, božje življenje svetosti, milosti in pravičnosti — to je veliki klic velike noči vsem kristjanom, vsemu svetu. Vsi, ki hočejo biti enkrat deležni poveličanega vstajenja s Kristusom, morajo biti v življenju s Kristusom združeni po milosti. Zakaj dvojno je vstajenje, ki se bo uresničilo na sodnji dan, po be- sedi Gospodovi: ,,Pride ura, k° bodo vsi, ki so v groheh, zaslišali glas Sina človekovega: in kateri s0 delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi" (Jan 5, 29)• Ali smo za letošnjo veliko noč vsi izpolnili Pavlovo naročilo, ki go Cerkev izraža v svoji zapovedi o velikonočni spovedi in svetem obhajilu in mu daje poseben poudarek v velikonočnem berilu: ,,Bratje, postrgajte stari kvas-boste novo testo . . . Obhajajte torej praznik rie s kvasom hudobije in malopridnosti, ampak z opresniki čistosti in resnice" (I Kor 5)? C e tega nismo storili, če duhovno nismo vstali in smo še v grobu greha, potem je naša vera v resnici prazna in mrtva. In če nam Cerkev v svoji zapovedi prav za veliko noč naroča vreden prejem svetega Rešnjega Telesa, ne pozabimo, da je prav najsvetejši zakrament poroštvo častitljivega vstajenja. ,,Kdor je moje meso in pije mojo kn. ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jan 6, 54). O NAŠ VELIKI APOSTOLAT Pravemu kristjanu nikoli ne zadošča skrb za lastno posvečenje. Kristjan mora biti že po svojem imenu apostol m sodelavec Kristusov pri delu za zveličanje duš. Ljubezen Kristusova, ki se kaze z^d' sti o veliki noči v vsej svoji neizmerni plemenitosti in globini, nas mora siliti, da se tudi mi v i'./ubez.m žrtvujemo ti svoje brate. Takole nas vzpodbuja sveti oče papeJ Pij XII.: ,,Nal se pomnoži v nas vseh apostolski duh, naj se razširijo vrste blagovestnikov. Naj duhovniki neumorno pridigajo v cerkvah, na ulicah in trgih, k terkoli /e kakšue duša, ki j° ie treba rešili. Skupno z duhovniki pa naj govorijo dušam tudi verniki, ki so se nat*' čili prodirati v duše in srca s' svojo ljubeznijo in besedo. Da, nosilci življenja, Prodirajte povsod, v tovarne, v urade, med kmečko ljudstvo, kjerk°ll ima Kristus pravico do vstopa, in nesite besedo tolažbe, potica in vzpodbude v okolje, \i je polno nejasnosti in malodušja . . . Saj je danes bolj \ot kadarkoli potrebno, da vaše duhovno vstajenje in vaša notranja milost, vaša živa vera in trdno upanje ne ostanejo siriti — da ta\o rečemo — v katakombah vašega zasebnega življenja, zaprti v napačnem samoljubju . . . Vstali Kristus se je mnogim prikazal: Magda-'eni, spokorjeni grešnici; ponižanemu Petru; žalostnima učencema na poti v Einavs; prestrašenim m potrtim apostolom; nevernemu Tomažu . . . IKjaj ta\o tud: mnogi spoznajo vaše vstajenje. Dobrodejni vpliv, k.i ga izžareva navzočnost gorečih in delavnih vernikov sredi slabotnih, zapeljanih, boječih, padlih, nevernih, se ne da popisati. Živite torej vašo vero, krepite jo, živite javno po nJej, posredujte jo z iskreno besedo in mozatim zgledom svojim domačim in vsem, ki z vami žive. Bodite nosilci velikonočne luči povsod tam, kjer vlada te-maj nosilci ljubezni tam, kjer vlada sovraštvo; nosilci miru tam, kjer vlada brezsrčni boj. Trudite se, da ustvarite ozračje eistosti m dostojnosti tam, kjer so v zra-ku strupene Iglice nedostojnosti in greha, jkesite s seboj na kraj svojega dela poštenost brez madeža in vso globoko resnobnost zvesto spolnjevane dolžnosti . . . ■'vJj bo vaša vera živa, naj ne spi le v vasem spominu k°t zaprta knjiga. TJaj o živa, delavna, goreča, oživljajoča!“ (Ena od velikonočnih misli Pija XII. iz leta 1952.) vl vesebm aleluja-klicem in srčnim velikonočnim voščilom vsem bratom in sestram slovenskim, raztresenim po širnem svetu, družim misel na trpečo Cer-kev v domovini in drugod, na Cerkev molka, ki jo tlači nasilje brezbožnikov, STRAŠEN OBRAČUN Odkar je leia 1917 komunizem prišel na oblast v Rusiji, j c- nenehno divjal proti katoliški Cerkvi, kjer je le mogel razviti svojo moč In oblast. Po 35 letih krvave tiranije se more pohvaliti, da je izloči; 161 katoliških škofov in jim onemogočil njih pastirsko delo. 26 škofov je bilo umorjenih, 4 5 ječi po ječah, 47 je bilo izgnanih, 21 živi v tujini in ostali 22 so primorani ostati v svojem stanovanju, kjer je nad njimi Izrecen hišni zapor kot n pr. nad praškim nadškofom Beranom. Največ Škotov, ki trpijo ima Kitaj-• ka. Sledijo dežele, Iti so vključene v sovjetsko državo: Ukrajina, Bela Rusija in Litva. Ostale države, kjer divja preganjanje, so sledeč -: Albanija (3 škofje), Bolgarija (2 škofa), Koreja (5 školovj, češkoslovaška (8 škofov). Estonska tl), Indokina (1), Ogrska (4), Betonska (2), Litva (7), Poljska 16), Romunija (12), Jugoslavija (7). Strašen je ta pregled Jasno govori c satanski hudobiji komunizma, ki pozna Jezusove besede: ,,lldarj; bom pastirja, in razkropile se bodo ovce njegove črede.“ — Toda Jezus je dejal tudi: ,,In peklenska vrata je nc bodo premagala.“ Junaške žrtve omenjenih škofov so najboljši porok, da bo Cerkev prestala tudi to preizkušnjo in izšla prečiščena in notranje okrepljena iz tega preganjanja. na brate in sestre v verigah in na prisilnem delu — in prosim: O dobri Jezus, naš od smrti vstali Gospod in Zveličar, obnovi svoji Cerkvi veselje svojega vstajenja, poruši solze njenih udov, ki trpe preganjanje in nasilje zaradi resnice in pravice. Tsjaj najde tvoj velikonočni pozdrav, ki sl ga na dan svojega vstajenja zaklical apostolom, blagodejen odmev v vseh ljudeh, širom sveta: M ir vam bodi! ZA KULISAMI Jezusa lahko premišljamo tako, da se sami prestavimo v čas in kraj njegovega življenja ali pa da tedanje dogodke postavimo v današnji čas in kraj. Res je, da drugi način ni zgodovinski in da je poln anahronizmov, a za predočitev nekdanjih dogodkov služi prav tako kot prvi. Primer tega je delo flamskega pisatelja Timmermansa „Jezušček na Flamskem“. Tudi sledeče vrstice naj bi bile tak poskus. Bilo je že pol dveh ponoči, ko je ne--Znan moški močno potrkal na vežna vrata enonadstropne hiše v Prečni ulici št. 513 buenoaireškega predmestja. Odprlo se je okno v prvem nadstropju, takoj na to pa so se začuli koraki po stopnicah. ,,Andrej, si ti?"' je vprašal še odznotraj prestrašen glas med odklepanjem vrat. „Jaz sem,'" je tiho odgovoril neznanec in se ozrl po cesti, ali ga ni mogoče kdo čul. Vrata so se odprla, neznanec je izginil v njih. Spet je zaškrtal ključ in na cesti je zavladal nočni mir. Le od daleč se je slišalo ropotanje tramvajev in avtomobilov in svetlobna reklama je rdeče-Zelen0 obžarjala obrise velemesta. Soba v prvem nadstropju, kamor sta stopila ključar in prišlec, je bila temna, le skozi prostorna okna je prihajala negotova svetloba. A takoj je bilo opaziti, da je v sobi življenje: tu se je zganil nekdo, tam se je dvignil drugi. „Andrej, si ti? Kaj je? Pripoveduj.“ „Počakajte,“ je šepnil Peter Kefa. Tako se je namreč klical ta, ki je šel odpirat, in ki je bil tudi nekak šef te čudne druščine. „Zagrnite okna, prižgite ogenj V kaminu, Juda, pojdi po vodo za mate.“ Vsi so se zbrali okoli kamina. Dva v ležalnih stolih, eden na mizi, trije na navadnih stolih, ostali so stali. „Tako je, mrtva sta oba,“ je povedal prišlec. „Judež se je obesil na eni od tistih oljk za pokopališčem. Vrv ga p-' zadušila, potem se je strgala, zapletel se je v vejevje, končno padel na obraz tet se po sredi razpočil tako, da se je izsul ves njegov drob.“ Iz obrazov je gledala groza, izraz obupa nad tragičnim koncem enega od prijateljev. „In Jezus?“ „Križali so ga. Ob treh je izdihnil' Ali ste spali, ko se je stemnilo?“ „Da stemnilo se je že opoldne in do treh je bilo temno kot ponvi. Po vseh hišah so imeli prižgane svetilke. In ob treh smo čuli močne potresne sunke. Potem se je spet zjasnilo in umirilo." „Da, ob treh je umrl. Večerni časopis' prinašajo senzacionelne vesti o dogodku.“ „Kako se izražajo o Jezusu?1, „Različno. Večinoma vedo že od prej vsaj kaj malega o njem. Pravijo, da je bil zunaj v provincah pri ljudem preče) priljubljen, ker da jih je dosti ozdravil in jim tudi drugače pomagal iz zadreg-Vendar do mala skoro vse časopisje ponaša, da je bil čudna zmes dobrega h1 upornega. Priznajo mu dobrote, ki jih je storil ljudem, a pravijo, da je bil obenem čudak in revolucijonar m kot revolucionar, da mora umreti." „In o nas? Kaj pravijo?" je vpadel moški srednjih let. „Nič pohvalno se ne izražajo o nas. Pravijo, da se nam ni ljubilo več delati, pa smo pustili družino in dom in se pridružili Kristusu, da zrevolucijoniramo deželo in vržemo vlado. Prav tak brezposelni element, tako pišejo, je najbolj dojemljiv za revolucionarne ideje. Večinoma nas opravičujejo z nevednostjo in nekateri nas imajo celo za komuniste. Vendar, ker je komunistična stranka dovoljena, zaenkrat ni nevarnosti, da bi nas prijeli." Te besede so vsi čakali. Do te besede nepremični kot kipi, so se ob tej besedi Jeli popravljati na sedežih, ta je pripravil mate, drugi je dal duška dolgo zadrževanem kašlju. „Tudi pišejo časopisi, da so se odpi-tali grobovi in da so se mnogim prikazan njih domači, ki so že pred leti umrli." „Potemtakem mora biti znova razburjenje v mestu?" „Je in ni. Večina sprejema vse te dogodke kot dnevne senzacionalne vesti, tako nekako, kot če je premagan boksar-ski prvak ali če se je najboljša dirkalna kobila prehladila. Govore pa o posameznih primerih kot n. pr. o nekem visokem vojaškem funkcionarju, ki da se je z uruzino vred spreobrnil h katolicizmu. ti°*J kot se oddaljujemo od dogodka, nianj nevarnosti je za nas. Še dva, tri Qni in časopisi bodo pozabili na vse." » ^-Jezus je torej še na križu?" je vpra- . '.Ne, sneli so nico." ga in položili v grob- Dolgo so molčali. Res je zginil z njih °brazov nemir, vendar so bili vsi čudno Potolčeni, brez volje, kot nekdo, ki je Potoval k določenemu cilju, tik pred ci-iem x mu pa le-ta vdre v zemljo. Culo l/stajenje Božanski sijaj kot blisk uničil je noč in odprl na steiaj od zemlje do nebes kot kres dan brez zatona. Božja moč od skalnatega zaslona kot plevo odvrgla je kameri, m Kristus —- neskončno brezmadežni plamen — vstal je iz groba . . . Nebeška sladkost in svetloba stražarjem sta pljusknili v lice, kot vrisk odrešitve sta šli skozi vice in oslepili, razorožili pekel, da je poražen vzbesnel . . . Brezštevilna krdela človeških rodov vseh celin in vekov so zažarela na koncu časa v daljavi prihodnjega veka, — v božji slavi poveličanega človeka . . . Tudi nas, brate in sestre Njegove, je ožarila ter naša mučila sklenila z Tljegovim križem in trnovim vencem. Ali bomo v tej dobi veli ki, veliki enaki Njegovim mučencem in soodrešeniki dušam, ki jih zasipajo saje ter jim odstrli Njegove sijaje vstajenja s trnovo roko trpljenja? —- Bogdan Budnik ce je na steni zamolklo tiktakanje ure. Vse je bil0 tako temno, tako brezizrazno. ~delo se jun je, da so čez glavo zakopani v najgestejšo meglo, iz katere se ne mo-tejo izkopati kljub nadčloveškim naporom. „Upali smo, da je on tisti, ki bo rešil človeštvo." „kes, tako se je vse to na hip nagrmadilo." „Česa pravzaprav čakamo tukaj? Vsak naj bi šel za delom in take začel spet normalno življenje." „Človek bi se vrnil domov, a mene je sram. Kaj bodo ljudje rekli? S prstom bodo kazali za nami. Glejte ga apostola. Kje imaš svojega Boga? Ha, ha, apostol mrtvega boga!” Vsem se je zdelo, da se je megla še bolj zgostila. Ogenj v kaminu je pojenjal. Niti drug drugega niso več razločili. V nedeljo ob pol šestih zjutraj je spet butalo po vežnih vratih enonadstropne hiše v Prečni ulici št. 513. To pot je je bila ženska. Nestrpno se je prestopala pred vežnimi vrati. Peter in Janez sta ji odprla. „Magdalena. Kaj se je zgodilo?" „Jezusa ni več v grobnici," je pripovedovala vsa zasopla in si brisala pot s čela. Navsezgodaj smo šle h grobu Jo-ana, Marija Jakobova, Saloma, še nekaj drugih'žena in jaz. Nesle smo s seboj dišave, da mazilimo truplo in menile smo se, kdo nam odpre grobnico. Pridemo tja, pa najdemo grobnico odprto in trupla nikjer. Ne vem, ali so ga ukradli ali kaj?" je že skoro v joku pripovedovala ženska. „Ne bodi vihra," jo je pokaral Peter. „Počakaj, bomo že uredili." šel si je z desnico v lase, a ni mu prišla prava misel v glavo. V tem je pozvonil telefon v gornji sobi. „Skoči, Janez, k telefonu. Magdalena stopi v vežo." „Ne, jaz se vrnem. Moram, moram najti Jezusovo truplo," je že odhitela znova proti pokopališču. Peter je od spodaj čutil razburjenje v gornji sobi. Čez tri, štiri stopnice se je pognal v prvo nadstropje. „Kaj je za božjo voljo?" „Pojdiva, teciva," ga je povlekel Janez za rokav in Peter sam ni vedel, kdaj je bil spet v pritličju. „Vihra, vihrasta. Povej no, kaj se je zgodilo. Nikamor ne grem, dokler ne pove." „Saloma je telefonirala, da se je njej in ostalim ženan: v grobnici pokazal angel in jim dejal, da je Jezus vstal cd mrtvih in da je to že prej napovedal in da naj nam povedo in da bo šel pred nami na deželo in da ga bomo tam videli in . . ." „Pojdi, pojdi. Babje čenče." „Prav, kakor hočeš. Jaz grem pogledat. In že se je Janez pognal skozi vrata. Peter ni premišljal tri sekunde, že v drugi sekundi se je namreč pognal za Janezom. . Ta dan je bila gornja soba v Prečni ulici št. 513 prava informativna pisarna. Telefon, osebni obiski, novice, prikazO' vanja. In vse se je urejevalo v teku. Vsak, ki se mu je Jezus prikazal, je moral natačno popisati, kakšen je bil Jezus, kaj jim je rekel, so se li poznale rane na rokah in nogah, kaj jim je za bodočnost naročil in še in še . . . Vendar večina od poslušalcev še ni verjela. Šele večerni obisk je vsem razgnal dvome iz glave. To pot pa ni potrkale na vrata, tudi vrata se niso odprla. Skoz* zaprta vrata je stopil Gospod, ves svetal, ves bleščeč, prav tak kot bomo nekoč^v nebesih. Napolnil je vse z nebeško srečo- Celo Peter je bil tako vzhičen in je pozabil očitati Jezusu, zakaj je danes ta' ko urejal dogodke, da njega, poglavarja mlade Cerkve, od tekanje bole sta^ kosti. JANKO v PISMO IZ ŠPANIJE Mnogo se govori danes o Španiji. A ko se je zanimanje zanjo do nedavnega gibalo le okoli njenega političnega in strateškega položaja in je bila prav radi tega v mednarodnem svetu predmet živahnega razpravljanja, je ob priliki zadnjega XXXV. mednarodnega evharističnega kongresa, ki se je vršil letošnjo pomlad v Barceloni, vzbudila Pozornost in zanimanje predvsem vsega katoliškega sveta. Oči vseh narodov so bile tiste blagoslovljene dni obrnjene v katoliško Španijo. Nas, kakor premnoge, ki jim je bila Španija, če že ne čisto ,,španska vas“, Pa vsaj malo poznana dežela in smo imeli o njej, kakor tudi o njenem verskem in kulturnem življenju le nekaj splošnih pojmov, bo gotovo zanimalo, kakšen je položaj katolicizma v Španiji. Nas Slovence bo morebiti še posebej za himal bežen pogled na verski položaj v Španiji že zaradi tega, ker je večina naših eni e'rantov, ki je morala po zadnji vojni nasilno zapustiti svojo domovino, hašla gostoljubno streho in novo domovino v Argentini, ki ima svojo vero in kulturo po posredovanju „matere do movine“ Španije. Pa tudi za to še, ker Slovenci, čeprav smo bili oddaljeni od te, za nas skoro skrivnostne dežele, ka-toor je tudi naša Lepa Vida nekoč šla iskat svojo srečo, v vsej svojo zgodovini nikoli nismo bili čisto brez vseh stikov z njo. Sam Bog vedi, koliko na ših ,,komposteljskih“ romarjev je s Popotno palico v roki preromalo daljne dežele in naposled po vsej širini špa-nBe do sv. Jakoba v Komposteli, da poklekne na grob sv. apostola. Kakor rečeno, mnogo se je govorilo ih se še govori o Španiji, tej klasični katoliški deželi, pa ne vedno brez pred sodkov in s pravično nepristranostjo. Po večini to delajo iz nepoznanja al; prepovršnega opazovanja. V svojem nagovoru ob zaključku veličastnega evharističnega kongresa v Barceloni pa je sv. oče med drugim dejal o njej tudi tole: „Španijo je doletela visoka čast — pra vično priznanje njenemu celemu, globokemu in trdnemu katolicizmu — da more nuditi gostoljubje temu velikemu zborovanju in s tem odpreti novo stran v knjigi svojih bleščečih verskih tradicij, ki se bo morala prištevati pac med najlepše napisane v vsej svoji bo gati zgodovini.“ Težko je sicer reči, da tujec, ki je preživet nekaj ur med tem ljudstvom, ali kvečjemu nekaj lepih dni, polnih najglobljega verskega navdušenja, že pozna do dobr^ katoliško Španijo, že brez poznanja njene zgodovinske preteklosti je težko pravično o.eniti sedanji položaj njenega katolicizma. Zanimiva in pestra je njena zgodovi na, vse od stoletnih bojev proti Arabcem, s svojim podvigom do največje sile na svetu, s svojim „zlatim vekom“, z neizmernim kolonijalnim imperijem, v katerem nj „sonce nikoli zašlo“, in na to s svojim propadom in izgubo vseh teh prostranih dežel, ki so priznavale nekoč krono španskih kraljev, Dolgotrajni in krvavi bojj za osvoboditev izpod arabskega jarma, so bili predvsem boji križa zoper polumesec. španski „conquis-tadores“, ki so šli osvajat ozemlja on kraj morij, jih niso osvajali samo „va. doravno“, kakor pravijo 1 adi španski zgodovinarji, ampak istočasno tudi „navpično" S svetno oblastjo so prihajali misijonarji, ki so prinašali v te deviške dežele luč evangelija in krščan sko kulturo. Le tako je bilo mogoče, da je nad človeškimi slabostmi in napakami, ki so skoro povsod spremljale, zmagovala ljubezen križa. In križ je ostal tudi potem, ko je Španija izgubila svetno oblast nad temi teritoriji. Ko se je njen kolonijalni imperij zrušil, tedaj se je Španija umaknila nazaj na Iberski polotok za Pireneje, ki so ji nekako zapiral; pot in stike z ostalo Evropo. Politična sila Španije je bila na tleh; ostal pa je španski narod, še vedno prežet z globoko vero, in svojimi svetlimi verskimi tradicijami. Morebiti je bila vera malokje tako tesno povezana z vsem javnim življenjem in je še danes, kakor prav v Španiji. Vera, za katero so se v teku svoje dolge zgodovine tako junaško borili, kadar je bila ogrožena, in za katero so toliko dragocenih žrtev doprinesli, je postala del bistva pravega Španca. Prežela mu je duha do dna, vse njegovo življenje jo je na vsakem koraku izžarevalo in spremljala ga je prav v vsem njegovem javnem in privatnem udejstvovanju. Po svoji naravi Španec sicer zelo ljubi pestrost in bleščečo zunanjost v vsem in nič manj v svojih verskih ma-festivcijah, kar rado pri tujcu napravlja vtis. da vsa njegova ppbožnost sloni le bolj na zunanjosti in da je njena globina bolj borna. Pa temu ni čisto tako. Samo zunanjost in plitvost bi nikoli ne mogli napisati tako slavne in junaške zgodovine, kot jo je španski narod v bojih za ohranitev svoje vere. Naravno je, da si liberalizem in druga veri sovražna gibanja v preteklem stoletju skušala vdreti tudi med špansko izobraženstvo in skušala z njegovo pomočjo „osvoboditi to ubogo ljudstvo črnega terorja“ , Mednarodni liberalizem in marksizem sta si s pomočjo, ali bolje, s slabostjo nekaterih, ki si vedno in za vsako ceno žele ljubega miru, priborila oblast. Na to je prišla revolucija. Njen razvoj in učinke poznamo. V krvavo preizkušnjo je bilo zopet poslano špansko katoliško ljudstvo, ko je v množicah umiralo za svojo vero in bilo skozi tri leta priča brezglavemu divjanju pobesnelih rdečih hord. Uprlo se je in zmagal,). Takrat se je zopet pokazalo, da španski katolicizem ni samo „mit", kakor se je mnogokrat govorilo. Ni se čuditi po vsem tem, da so bili španski katoličani vedno skeptični do vsake novotarije in so z nezaupanjem sprejemali vse, kar je prihajalo od zu- naj. To nezaupanje in pa še močna navezanost na svoje tradicije, ki je sicer mnogokrat zelo uspešna obramba proti nezdravim in pretiranim novotarijam, pa je v mnogih slučajih zavirala tudi marsikaj dobrega, kar je napravljalo vtis, da se tako odlična katoliška dežela kar ne more otresti že nekoliko zastarelih načinov v apostolatu in seči po novih, ki jih je čas tudi tu že začel zahtevati. Veliko truda je bilo treba, da je prodrla KA, kajti do mala vse katoliško organizacijsko življenje je do tedaj slonelo na cerkvenih bratovščinah ki je še danes v mnogih škofijah glavn; nosilec zunanjeverskih manifestacij. Danes KA v Španiji mnogo obeta. Vzgojila je v svojih vrstah krepke mlade moči ki s širokogrudnostjo spremljajo rast cerkve tudi v svetu, in se globoko zavedajo, da je odgovornost katoliške mladine v tej zmed; časov velika in da ne kaže preveč pokojno spati na zmagoslavnih lavorikah, ki s si jih priborili s težkimi žrtvami v zadnji revoluciji. Ena izmed nevarnosti je bila namreč tudi ta, zlasti prva leta po zmagi. Preizkušnja krvave revolucije, ki je šla kakor vihra čez Španijo, je pripomogla tudi k razčiščenju nekaterih vprašanj in tistim, ki so bil; morebiti le preveč zaverovani sami vase, pokazala na nekatere napake, ki jih bo treba v bodoče odstraniti ;n morebiti neka) te svoje zaverovanosti žrtvovati, če se je v polpretekli dobi del španskega izo-hraženstva odtujil veri, je bila to le manjšina. Večja nevarnost pa je obstojala pr; delavskem razredu, ki se je zelo močno odtuji; veLskemu vplivu in krščanskim tradicijam ostalega naroda. Zdi se, da je delavec ostal osamljen v svojem okolju, ker ni bilo nikogar, ki b; se zanj zanimal. To je že v začetku tega stoletja opazil slavni belgijski kardinal Mereier ob priliki nekega obiska v Španiji. „Prijetno iznenaden sem bil," je dejal, „ko sem yidel ob nedeljah tako polne cerkve pobožnega ljudstva v zgledni zbranosti. Le nad tem sem se začudil, ker sem opazil tako zelo malo delavcev. Ni to dobro znamenje.“ In res ni bilo. Danes skušajo španski katoličan; popraviti, kar je bilo tako usodno zamujenega. Vkljub velikim težavam so dosegli že zelo lepe uspehe. Razveseljivo je dejstvo, da so se mnogi španski škofje kmalu zavedli važnost; tega problema in na tem polju krepko delajo. Naj omenim samo škofa v Barceloni, nadškofa v Valenciji, znanega po svoji delavski anketi, ki je celo v tujini vzbudila zanimanje in bila predmet komentarjev. Posebno aktiven na socialnem Polju pa je škof iz Mälage, in še mnogi drugi. Da pa bo treba na tem področju še dosti naporov, je pokazala zlasti omenjena anketa, izvedena med delavstvom v Valenciji. Kakor mnogokje drugod po svetu, je tud; tu v zadnjem času začel protestan tizem z intenzivnejšo propagando. Zdi Se. da uspehov ravno nima veliko, če. prav nevarnosti ni podcenjevati, kajti tudi tu, kakor povsod drugod, skuša izrabljati versko nevednost. In ta je na žalost zelo narastla po revoluciji, posebno v krajih, kjer so rdeči pomorili pečino duhovnikov in se zato čuti občutno pomanjkanje verske vzgoje. Španija se po krvavi državljanski voj. ni še danes ni docela opomogla, kajti razdejanje na duhovnem in material-nem polju je bilo veliko. Vendar iz močnih življenjskih sil svojega globokega krščanstva, ki so ostale v bistvu nedotaknjene, skuša stopiti pomlajena In v krvi preizkušena, čim preje zopet ha mesto, ki ga ji je zgodovina že nekoč Prikazala. Te naloge se zlasti zaveda katoliška mladina, ki se je tudi že močno otresla nevarnega samoljubja in preveliko zaverovanosti samo v svoje ozko okolje. Ta mladina, krepko naslonjena na vodstvo svojih škofov, prihaja danes v stik z mednarodnimi katoliškimi gi-knnji. in se aktivno udeležuje katoliških kongresov v tujini. Nov pomlajen duh 8i bitro utira pot v španski katolicizem. S sedanjim režimom je Cerkev v dobrih odnosih. V zadnjem času je bilo sicer nekaj nesoglasja med cerkvenimi oblastmi in vlado glede popolnega priznanja verskih šol in kontrole nad nji- Eno izmed mnogih zborovanj španske katoliške mladine (Barcelona) mi, vendar se zdi, da se obe strani tru. dita, da bi prišlo čim preje do potrebnega sporazuma, čisto nesmiselne pa so trditve, ki so že dolgo ponavljajo v svetu, da je Cerkev v Španiji močno pod nadzorstvom sedanjega režima in celo njegovo orodje, s pomočjo katerega se vzdržuje na oblasti. Iz dneva v dan katoliška Španija raste, se obnavlja in znova gradi, kar je bilo porušenega. S svojim integralnim katolicizmom ki s sovražnikom nikoli ni sklepal kompromisov, ampak se raje z n jim, spoprijel na življenje in smrt, -a danes pred eret kot močna sila in Evropa bo z njo v gigantskem boju za ohranitev svoje krščanske kulture lahko v polni meri računala. KOVAČ FRANCIJA Posebno pastirsko pismo o poslušanju radija je izdal škof iz Tournaija. Pravi, da ne sme postati radio oblastnik v dtužini. Zmeraj mora imeti družina toliko moči v sebi, da zapre radio, kadar to zahtevata zbranost in mir v družini. Tudi ni prav, da se radijske oddaje poslušajo vsevprek. Zlasti otroci in mladi ljudje ne bi smeli vsega poslušati. VELIKONOČNI DAR Trinajst let sta zakonca Mohor čakala in hrepenela po otrocih. Zaman! To je bila težka preizkušnja za oba. Le mečna vera v Boga, „ki kar stori, vse prav stori,“ jih je tešila v njuni skriti boli. Žena Tilka je molila dan za dnevom k dobremu Bogu, naj jo vendarle že reši sramote ostati brez otrok in ji izkaže milost, ki sta jo v pozni starosti prejeli Elizabeta, Zaharijeva žena, in Ana, mati Marije Device. Zatekala se je polna zaupanja k milostipolni nebeški Materi in jo rotila, naj ji posreduje otroka. Hodila je na božje poti, drsala po kolenih okrog oltarjev, prižigala sveče svetnikom v čast m naročala svete maše eno za drugo: gospodu župniku v fari, prijaznim kapucinom v bližnjem trgu, učenim jezuitom v glavnem mestu dežele. Da o obilni miloščini sploh ne govorimo. In njen mož Primož je delal isto. Le da sta eden drugemu svoje ravnanje prikrivala. Nista hotela razkrivati svojega hrepenenja in svojega križa, ki sta ga oba enako težko nosila. Že sta zgubila vsako upanje kot nekdaj v stari zavezi Abraham in njegova Žena Sara, ko se je nenadoma nebo milostno na n ju ozrlo. Žena Tilka se je začutila mater! S čudovito potrpežljivostjo in občudovanja vredno požrtvovalnostjo je prenašala težave svoje nosečnosti. Pri 38 letih, ki jih je imela, to res ni bila malenkost. Ljudje so ji srečo privoščili prav iz srca. Zdelo se jim je, da Tilka ni več kot preje. Bolj dostojanstvena se jim je zdela. Kot da bi nosila krono na glavi. MATEVŽ TILES In kot da bi izžarevala iz srca poseben blišč. In Primož, bodoči oče? Da ste videli njega! Včasi se je zdelo, da ni popolnoma priseben. Od samega veselja, se razume. Od časa do časa je poskočil od tal in mahal z rokami po zraku, pa žvižgal in pel, kot da bi se bil prvikrat pošteno zaljubil. Tako mu je tolklo srce od radosti in pričakovanja, da je včasi kar težko dihal in vtis je imel, da bo zdaj, zdaj umrl. „Le škoda, — je modrovala žena Tilka, — da se otrok ne bo rodil za božič. Lepšega božičnega daru si res ne bi mogla misliti!“ „Prava reč, — je odgovarjal mož Primož, — če ne pride za božič. Saj je velika noč tudi velik praznik. Zadnjič je dejal gospod župnik pri krščanskem nauku, da je velika noč še večji praznik kot sveti božični dan, da, sploh največji praznik krščanstva." „No, ja, če je pa tako, — se je udala žena, naj pa pride otrok za veliko noč!" Nato je šlo vse tako, kot je Bog določil. Deveti mesec se je bližal h koncu in Tilka je morala v kliniko. Ravno na cvetno nedeljo je prvič začutila bolečine, ki so naznanjale bližino poroda. Mož Primož je bil ves iz sebe. Od strahu in pričakovanja. Zapregel je konja v koleselj in nato odpeljal ženo na kliniko. Debele potne srage so mu stale na čelu, ko je žene po stopnicah spremljal v prvo nadstropje. Ali bo šlo vse p° sreči? In če žena umrje? In če otrok pride na svet mrtev ali grdo pohabljen? Grozno težko je bilo Primožu pri duši. »Ljubi Bog, bodi dobrotljiv in usmiljen, 7~ je molil na tihem, — saj bom pazil m se trudil, da bo otrok krščansko vzgojen!“ Tilka, njegova žena, pa ni bila tako Preplašena kot Primož, njen mož. Do-brodušno se mu je smehljala in ko sta se ločila, mu je dala kot skrbna gospodinja, — in to je tudi bila, — zadnja navodila, kako noj upravlja dom v njeni odsotnosti. »Ne pozabi ugasniti električne luči, ko se bo naredil dan! In ko vzide sonce, postavi rože na okno! Zvečer, ko se shladi, jih pa spet v sobo umakni! Pa na Nalivanje ne pozabi! In glej, da kanarček od lakote ne pogine! In črna mucka prav tako. Pa še nekaj! Zjutraj spusti kokoši za eno uro na vrt, da se malo napasejo! Pa samo za eno uro! Potem jih pa spravi nazaj v kurnik, da bodo jajca nesle. Če ne, bodo vsa pustila med grmovjem, ki vrt obdaja. Le kdo jih bo potem iskal. In še dihur bi jih utegnil spiti. Zato, ljubi mož, bodi skrben. Kajne, da boš?“ Jasno, da ji je Primož vse sveto obljubil. „Vse bo v redu, — jo je zagotavljal, — ti pa glej, da se ti kaj hudega ne zgodi. Le kaj bi jaz sirota počel brez tebe?“ In obraz se mu je nekam čudno skremžil. Skoro bi jokal, če ga ne bi bilo sram. „Nič sc ne boj, — ga je mirila žena, - sreča dela človeka junaškega. Materinska sreča še posebej. Zato pojdi sedaj lepo domov, in ko bomo trije, pa naju ■midi iskat in popelji na dom!“ Na veliki teden je bil Primož silno Zaposlen. Zjutraj luč ugasniti. Nato rože na okno postaviti in jih zalivati. Zvečer jih spet spraviti v sobo. In krmiti kanarčka. Pa mucko tudi. In kokoši zjutraj za eno uro na vrt spustiti. Do tu je šlo vse dobro. Primož je bil sam s seboj zelo zadovoljen. To bo žena vesela, ko bo videla, da jo je dobro nadorr.estoval! Le eno je redno pozabljal: kokoši čez eno uro spet v kurnik zapreti. Šele zvečer je to storil, ko so kure same od sebe silile iz vrta ven. Tako so tekli Primožu dnevi velikega tedna. Hitro, prehitro. Dvakrat na dan je hitel na kliniko. Pa so ga zmeraj odpravili z besedo: „Prezgodaj!“ Ker je imel čas, je obiskal božji grob v cerkvi. In je premišljeval Jezusovo smrtno grozo na Oljski gori in na križu ter molil: „Ljubi Zveličar, sedaj tvoje trpljenje vsaj malo razumem. Kajti sam sem poln notranje groze in strahu pred tem, kar mora priti. Pomagaj, da bo vse dobro!" Na veliko soboto je spet drvel v bolnišnico. Še zmeraj prezgodaj! Popoldne je šel k vstajenju v farno cerkev. Bandera so vihrala v spomladanskem vetru, ministranti so zvončkljali, zvonovi so brneli v čisti zrak in pevci so Z občutjem prepevali velikonočne pesmi. Vsako leto ga je lepota vstajenja prevzela. Letos pa mu ni bilo nič prav pri duši. Komaj je gospod župnik podelil blagoslov z mon-štranco, že je hitel domov. Ni imel miru, pa ga ni imel. Vstopil je na vrt. Tam je začel dirkati od enega konca na drugega. Komaj je opazil dva fantka, ki sta gledala skozi ograjo in želela Z njim govoriti. „Kaj pa vidva tukaj, — ju je pobaral prijazno, — Ali vama je morda žoga padla na vrt?" „Tisto ne, — je odvrnil starejši otrok, belih las in živahnih oči, — to kar midva iščeva, sq velikonočni pirhi. Mama nama je rekla, da po velikonočni procesiji zajček okrog hodi in po vrtovih lepo pisane pirhe pušča za vse tiste otroke, ki so na veliki teden mamo in očka lepo ubogali in se doma dostojno vedli. Pa sva mislila, .da bi na vašem vrtu malo pogledala, če ni zajček tudi nama kaj pustil. Ali greva lahko noter?“ „To pa že, — je Primož dejal, — le pridita in poiščita si pirhe!" Nato jih je zagrabil in lastnoročno prestavil čez ograjo na vrt. „Kolikor bosta našla pirhov, so vajini,"' — je prijazno dodal in ju pustil sama. Pozabil je na otroka in spet začel misliti na svojo skrb. Korakal je po vrtu gori in doli, dokler ga ni prebudil iz zamišljenosti otroški krik. Otroka sta namreč brskala po grmovju in odkrila cel kup jajc, ki so jih Til-kine kokoši znesle čez dan. Seveda, ko pa ni Primož izpolnil ženinega naročila! „Toda pirhi ne bi smeli biti beli,“ je manjši fantek dejal starejšemu bratcu. Pa starejši je imel takoj pripravljen odgovor: „Veš, včasi je kak zajček bel. Jasno, da potem, pusti bele pirhe." To pojasnilo je bilo prepričljivo. Mlajši je bil z njim zadovoljen. Med tem se jima je približal gospodar Primož. „Ali ste videli, koklike jajc nama je pustil zajček?“ je zmagoslavno kričal starejši otrok. Primož je gledal, strmel, in se čudil „velikonočnemu čudežu". Da inta on pri tem glavno zaslugo, mu ni prišlo na misel. Otroka sta si vse žepe nabasala z jajci, še. za srajco sta jih morala položiti in zadovoljno odšla domov. „Hvala lepa, gospod Primož,“ sta še zavpila in že sta Zginila za oglom. Medtem je na vratih pozvonilo. Primož je hitel k vhodu. Pred hišo je stal poštar. Nekaj belega je držal v roki-„Brzojav, Primož,"' je dejal. „Mislim, da ni nič slabega." S tresočo roko je Primož odtrgal pečat in razgrnil brzojav. Na njem je stalo: „Fantek je!“ Primožu se je stemnilo pred očmi. Padel je po tleh kot je bil dolg m širok. Poštar je tekel v hišo po vodo, pa med tem je Primožu že odleglo. Ves srečen je dejal poštarju: „Za tako novico se splača zgubiti zavest! Sedaj pa hitro v krčmo. Danes plačujem jaz in pila ga bova na zdravje mladega Primoža Mohorja. Hudika, dolgo smo ga čakali, pa je le prišel in to je glavno!" O Naslednjega dne, na veliko noč popoldne je smel Primož obiskati svojo ženo. Bila je bleda kot vosek, a srečna ln Z obraza ji je sijal ponos. Molče mu je pokazala in izročila prvorojenca. Mož je zajokal, zajokal od sreče in ganotja, ustnice pa so mrmrale: „O Bog, kako si Ti vendarle dober z nama!" „No, kako pa je kaj doma, — je začela spraševati žena. — Ali kanarček in mucka še živita? In koliko jajc so kaj kokoši nanesle?'1, »Jajc nanesle?" Sprva mož vprašanja kar ni mogel doumeti. Nato se mu je Pa posvetilo. Spomnil se je obeh otrok, ki sta odkrila jajca na njegovem vrtu! Globoka žalost — Navajeni smo že, da trpi naš bližnji iakoto in mraz, ne da bi mu pomagali: T°da ko gre za mačko ali psička, smo Polni ganotja. Ta živalca je bog v dru-z'Pi, ki zasluži vso našo pozornost. Celo žrtve bomo doprinesli, težke žrtve, ee ho živalca zbolela in hotela poginiti. V Baslu v Švici so imeli pa pred kratkim veliko skrbi z mlado gorilo opico, Buči po imenu. List „Nationalzeitung“ se je takole razpisal: „Javljamo žalostno vest: Mala gorila „Buči“ ki je koncem meseca julija pre teklega leta prišla iz Kameruna v Ba-seh Je nenadoma umrla(!) radi slabo To je bil torej tisti zajček, ki je jajca pustil za veliko noč! Skesano se je ženi spovedal. Nič ni prikrival, da je pozabil kokoši po eni uri zapreti v kurnik, tudi ne, kako sta mu fantka snoči vsa jajca odnesla na svoj dom, trdno prepričana, da ju je obdaril zajček, ker sta bila ves teden pridna in ubogljiva. „O, ti nepridiprav, — ga je z nasmehom na obrazu karala žena. •— Komaj en teden sem od doma, pa je že vse narobe. Ali sedaj razumeš, zakaj pravi pregovor, da žena tri ogle pri hiši podpira?" „Dobro razumem, in odkar si bila odsotna, še prav posebno. Podpiraj jih še naprej, saj vem, da mi moški nimamo čuta za majhna hišna dela. Za to ste bile ustvarjene ve žene in mislim, da je bilo prav tako. Zaradi jajc pa ne bodi huda! Privošči ubogim otrokom njihovo velikonočno veselje. Saj je zajček, če se že tako izrazim, tudi nama prinesel Za veliko noč svoj dar, najinega sinčka!" Tedaj se je Tilka prijazno nasmehnila in odvrnila: „Ljubi moj mož, prav imaš!" In ga je ljubeče poljubila. radi mlade onice krvnosti. Stara je bila eno leto, in tehtala je 5 kg. V sredi oktobra so zdrav niki ugotovili resnost položaja Prihitel je tudi otroški zdravnik, ki je od redi) prevoz v otroško kliniko. Nenavadni bolnik je bil deležen transfuzije krvi, ki pa ni prinesla pričakovanih sa dov. Vse mesto Basel žaluje sedaj za simpatično gorilo.“ K temu pripominja katoliški list .Neue Züricher Nacrichten“ sledeče: „Sedaj manjka le še mrliška objava v listih in pokop na otroškem pokopališču. Zares, krasno kulturno izpričevalo za našo dobo!“ SODNIK HELI BORIS KOMAN Proti koncu dobe, ki se v zgodovini izraelskega naroda doba sodnikov imenuje, se pojavi ime Heli. Razmeroma malo poznan mož, pa Meden še danes našega zanimanja. Ne toliko zaradi svojega poslanstva in značaja, ki nam vzornik biti ne more,marveč vse bolj iz drugih razlogov, ki nam marsikaj povedat i morejo. VELIKI DUHOVNIK Iziaelei so imeli tedaj svoj sveti šotor v kraju Silo, severno od Jeruzalema. Veliki duhovnik pa je bil prav Heli. Dolgih 40 let mu je bila od Boga zaupana ta sveta in odgovornosti polna služba. Dolgih 40 let je vodil vse izraelsko bogoslužje in posredoval pri vsemogočnem Bogu za svoje ljudstvo. Po svojem položaju mu je bil tudi vodnik in tolažnik, zakaj časi so bili večinoma nemirni in težki zaradi bojevitih Filistejcev, ki so cesto napadali Izraelce in jim uničevali naselja in polja ter molili uboge ljudi. Pa vse to mnogokrat kot orodje v božjih rokah za kaznovanje izvoljenega ljudstva, ki je tako rado na obljube Bogu dane pozabilo. V kolikor iz poročil v prvih poglavjih knjige Kraljev sv. pisma razberemo, Heli svoje velikoduhovniške službe ni zanemarjal. Bil je v svetišču na razpolago ljudem, ki so tja prihajali molit in svoje daritve Bogu darovat. Tako vemo, da je posredoval v gorečih prošnjah neutolažljive Ane, matere Samuela, ki je bil zadnji v vrsti sodnikov (I Kralj 1, 17). Lepo je moteni učil in svetoval tudi mlademu Samuelu, ki se je v svetišču pripravljal na svoj veliki poklic (1 Kralj 3, 9). SLABOTEN OvE Po takratnih navadah je bil Heli tudi družinski poglavar in oče. l)va njegova sinova sla bila tudi duhovnika: Ofni in Einers. Početje teh dveh sinov pa je bilo v splošno zgledovanje vernega Izraela. Namesto da bi s svojim zgledom navajala ljudi k pobožnim molitvam in daritvam, sta jim pri daritvah šiloma jemala meso Bogu v žgalne daritve določeno. Sv. pismo ju naravnost imenuje otroka Belialova (hudičeva), ker nista verovala in spoštovala Gospoda. Njuno početje niso bili le kakšni posamezni primeri, ampak sta tako delala z vsemi Izraelci, ki so prihajali v Silo. Ljudstvo se je užaljeno temu početju upiralo, p» ni bilo pomoči. Z vso nesramnostjo sta zahtevala: „Sedaj mi moraš dati, drugače tj vzamem s silo.1 Greh teh dveh Helijevih sinov je bil strašen v božjih očeh, ker sta s tem odvračala ljudstvo od daritev Bogu (1 Kralj 2, 13—17) • Kaj pa oče Heli? Je bil mar slep in gluh, da za vse to nič ni vedel, ali p« je bil tudi sam njima enak, brez vere? Zadnjega trditi ne moremo. Osebno je veren bil in je Bogu skušal služiti zvesto. Toda ni bil mož in še manj dober' oče. Ni znal sinovoma že v rani mladosti vcepiti v srce strahu božjega i11 svetega spoštovanja pred svetimi stvarmi. Kot žal tudi dandanes mnogi očetje ne smatrajo za potrebno že zmalega znl-vati z njih src slabih nagnjenj in s krepko dosledno roko gojiti slabotno zel tlobrega, češ: „Saj otrok je še majhen ki še ne razume. Vozneje, ko bo večji.“ iti ko so bili večji, snet poguma ni imel js krepko roko kazati pravo pot. Pa i'l,li občutno kaznovati, če bi bilo treba. Tako so minula leta zamujene vzgoje. Heli je bil že zelo star. Zvedel je, kako pohujšljivo se obnašata njegova sinova z vsem ljudstvom in kako nesramna sta ti bo nekoč koristilo, ki ti bo na stal'8 leta pomagalo, ampak predvsem bitjo» ki je od ISoga ustvarjeno, za večno®* rojeno, ki nosi v sebi podobo božjo, je po Kristusu odrešeno, je član Cerkve i" po njej deležno nadnaravnega življenj® že na zemlji. Tak nadnaraven na otroka nujno vzbuja v starših spoštovanje do otroka in s spoštovanjem ljubezen do njega, čim bolj boš torej imel pred očmi ta nadnaravni pogl*^ na svojo (lečo, tem bolj jih boš spoštoval, tem bolj jih boš ljubil, tem laže ji*1 boš vzgajal. Tudi otrok bo tem l®*e spoštoval in ljubil tebe. čim bolj se b° zavedal, da si pri vzgoji namestnik k°žji in čim bolj bo tvoje življenje v Skladu z božjo voljo, čim bolj boš vzgajal z živim zgledom in čim manj zgolj * besedo ali celo le grožnjami in kaznimi. Zato bi mogli ljubezen v družini imenovati dušo družinskega življenja, du-družinske vzgoje. A duša je skrita, Se nam javlja le po svojih delili, nikdar z besedo. V leno urejeni krščanski dru-z'"i in vzgoji se o medsebojni ljubezni ne govori, se ta ljubezen ne javlja v kakih nenehnih mehkobnih besedah. Sa.i niora pametna vzgoja nositi na se-ki pečat neke kreposti, resnobnosti, ne snte biti raznežena. V zdravih, resnično krščanskih družinah se ta medsebojna ljubezen javlja v dejanjih, žrtvah, med-sebojnem spoštovanju in pomoči. Mnogokrat se ta medsebojna ljubezen celo hekako sramežljivo skriva, da na prvi Pogled dobiš vtis, kakor da je je le 'halo. šele ko pridejo težke preizkušnje ha družino, spoznaš, kako je bila živa "i globoka. Tako n. pr. tudi med najboljšimi 'črnimi starši često zlepa ne zaslediš kakih nežnosti, lažje kaka nesoglasja 'h napetosti. Njih ljubezen se na zunaj 11,1 javlja. Poznal sem moža, nad sedem križev je že imel, enako tudi žena. kikdai nisem opazil med njima kakih Posebnih znakov ljubezni. A ko je žena 'esiio zbolela, je mož začel bledeti, hi-'gti zgolj ob misli na možnost ženine s'urti. In ko mu je žena umrla, mi je pisal. „Glej, zdaj sem ostal čisto sam, Zilpuščen.“ Pa je vendar imel ob strani "‘"ogo otrok, ki so ga iskreno ljubili in °" tudi nje. Kolikokrat se n. pr. zgodi, da so starši zelo strogi in na zunaj zelo hlad-do svojih otrok: tako strogi in tako 1 *l otroci prepričani, da jili st‘«rši nimajo radi. A ko zadene kate-‘ega izmed otrok nesreča, če n. pr. ‘«do zbedi, se isti starši žrtvujejo noč in dan, da lajšajo otroku gorje, niti spat ne gredo, tla morejo biti pri njem slednji trenutek. Morda prej niso hoteli žrtvovati niti pesa, da bi pripravili otroku to ali ono veselje, zdaj, da ga rešijo, so pripravljeni žrtvovati vse premoženje. Imel sem na gimnaziji profesorja, ki je svojega sina ozmerjal skoraj vselej, kadar gti je srečal na šoli, in to v navzočnosti drugih. Vsi smo bili prepričani, da on tega otroka ne mara. A ta otrok nenadoma zboli in umrje, štirinajst dni po smrti profesorja ni bilo v šolo, a ko je prišel, je prišel ves bitni in prepaden, črno oblečen, zamišljen, še tetine nato radi žalosti ni mogel poučevati. Ob grobu svojega sina si je dal napraviti klop in dnevno je zahajal na pokopališče in hotel tako biti ob njem. In otroci meti seboj! Koliko je cele med dobrimi raznih prepirov, trenj, grdih pogledov, nasprotovanj, majhnih maščevanj itd. A če ktlo izmed njih za dalje časa zapušča očetovo hišo, kako je vsem težko slovo, kako ga pogrešajo še tedne in mesece ter komaj čakajo praznikov, češ, takrat se bo vrnil med nas. Starši često tiho trpe, ko opazujejo, kako so otroci neredko tako hladili flo njih, se ne brigajo zanje. In vendar je retino otroško srce prepojeno z ljubeznijo do staršev. Kjer tega ni, ni vzrok le pri otroku. Le misli na otroka pri igri: tako se ji vsega preda, da mu matere na videz ni prav nič mar. A če se mati neopazno oddalji ali skrije, ko otrok to opazi, postane ves zbegan, nemiren, mater išče in kliče ter se zjoka, če je ne prizove. Brez matere otrok ne more živeti. Morda se staršem često zazdi, da jih vsaj tlo-taščajoč fant ali dekle ne marata več. Na zunaj je doraščajoč otrok morda res siten, občutljiv, si želi družbe izven družine, se s starši druži le malo. A le pošlji ga daleč proč od sebe, pa boo<1 skladnim vodstvom materine nežne dobrote in očetove, zahtevne, odločne resnobne dobrote. OTROCI SI NADALJE ŽELE, DA JIH OČE IN MATI LJUBITA VSE lN VSE ENAKO. Morda res često nied seboj tekmujejo, kdo si bo pridobil 'wje ii.iziianje in večjo ljubezen oče-til ali matere; morda skušajo to do-stči velo s prilizovanjem in neiskrenostjo. če se starši dajo temu zapeljati in postanejo pristranski v svoji * j u bežni, se to vedno maščuje nad nji-lll*i na,, 0b- Brez te duše v družin-, .* 'i1 življenju družina postane mrlič, aka le še na to, da razpade z vseli'* 'lai živo medsebojno ljubezen in ne-6eblčno in °trok. dragi svetišče nepristransko ljubezen do Nekaj novic iz Italije Bdeči „odpadnik“. Narodni poslanec komunistične stranke v Rimu se je odpoved!) , stranki in odložil poslanski m and a . Je to Luigi Silipo, ki je utemeljil svoj sklep v pismu s temile besedam . ..Moje versko prepričanje, ki sem s/ ga osvojil po daljši duševni krizi, mi ne dovoljuje, da bi nadaljeval borbo v nar )čju komunistične ,'itranke ter jo za sto val v parlamentu.“ Nekateri listi iz protestantskih dežel so za /pili pred nekaj čp.sa vik in krik, češ d i se v Italiji pregr.nja protestantizem. Resnica pa je malo drugačna. Ena najn ivejših protestantskih ločin, po inier u „Kristusova cerkev“ je začela z javno službo božjo, ne da bi prosila za tako stvar policijskega dovoljenja, kot to z< kon predpisuje. Zato je policija to sekt i prepovedala. Katoliška cerkev pri tej r repovedi ni imela ničesar opraviti. ,,’Piostozidarstvo se ni spremenilo“, ugo avlja „L’Osservatore Romano", ko prinaša prevod zapisnika iz občnega zbo; a prostozidarskih lož „Veliki Orient' v Parizu. Iz tega zapisnika je razvidi o. da francosko prostozidarstvo sovi aži katoliško cerkev in jo hoče zatret/. Cerkve to zadržanje ne vznemirja; prav pa bi bilo, da bi vsi verniki prišli do spoznanja, da med katolicizmom in prostozidarstvom sožitje ni mogoče. I Slavni italijanski te"orist Benjamin Gigli se je odločil, da si bo blizu samostana San Giovanni Rotondo, kjer živi pater Pij, postavil hišico in tam premišljeval večne resnice. Omenjeni pater Pij je namreč dalj časa govoril z Giglijem in mu pokazal pot, ki jo je Gigli sprejel. „Odkiita b; seda“, tako začenja v listu Wiener Wochenzeitung neki avstrijski romar svoj članek o vtisih, ki jih je dobil v Italiji. Takole pravi: „Ne razumem, kako more italijanski narod s tako lahkoto delati na nedelje in zapovedane praznike. Na eni strani se bahajo s svojim katolištvom, na drugi strani pa pohujšujejo s svojim zgledom krščanske tujce z vsega sveta.“ Sveta Gema Galgani Življenje s Kristusom s\rito v Bogu (Kol 3, 3) Ime Gema pomeni biser. Zelo značilno ime. Vse življenje Gerne Galgani je pravi biser, ki ga je Bog preskušal v ognju trpljenja. Pij XII. je Gemo Galgani na praznik vnebohoda, 2. maja 1940, ko jo je slovesno proglasil za svetnico lepo imenoval cvet\o Gospodovega trpljenja. V kratki dobi svojega tihega in skritega življenja je v sebi tako živo upodobila križanega Jezusa, da je ves katoliški svet zastrmel in jo občudoval. Tudo Slovenci smo jo doma mogli spoznati v bolj obširnem življenjepisu. Detins\a leta Oče Henrik Galgani je bil iz iste rodbine kot sveti Janez Leonard. Mati pa ji je bila Avrelija Landi. Genta je prišla na svet 12. marca 1878 v malem kraju Camigliano v nadškofiji Luca v Etru-riji (Italija). Takoj naslednji dan je v Župni cerkvi sv. nadangela Mihaela prejela zakrament sv. krsta. Že mesec po rojstvu Gerne se je oče Z vso družino preselil v mesto Luca. Tam je mala deklica 26. maja 1885 v cerkvi sv. Mihaela nadangela „in Foro" prejela zakrament sv. birme. Ta dan je prvič v življenju od Svetega Duha prejela nadnaraven dar gledanja v bodočnost. Zvedela je, da ji bo preljuba mama, ki jo je Gema z vso dušo ljubila, prav kmalu umrla. Izbrana žena je res svetniško umrla takoj naslednje leto 17. septembra 1886. Materina smrt je Gemo napolnila z največjo žalostjo, a jo je pogumno premagala. DR. FILIP ŽAKELJ Vpliv Helene Guerra Oče jo je dal v vzgojo in šolo pobožm Heleni Guerra, ustanoviteljici oblatinj Svetega Duha ali sester sv. Cite. Tam je deklica lepo napredovala v izobrazbi in pravi svetosti. Že v nežni mladosti jc kazala veliko resnost. Gojila je dušno čistost, angelsko skromnost, izredno pf' božnost in plamtečo ljubezen do Boga'; najbolj nežno pobožnost pa je že tedaj gojila do Gospodovega trpljenja; milost božja jo je neprestano nagibala k pre' mišijevanju skrivnosti križanega Jezus?- Moč svetega obhajila Njena otroška duša je silno hrepene!-1 po prvem svetem obhajilu. Na praznik p res v. Srca Jezusovega leta 1877 se J1 je srčna želja spolnila. To prvo sv. ob' hajilo je njeno dušo napolnilo s tolikim bogastvom milosti, da je odslej želela s-v mo eno: živeti s Kristusom v evharistični skrivnosti nadnaravno življenje, pc" vodstvom božjega Učenika napredovati od dne do dne v krepostih in pogunm3 stopati po stezah popolnosti. Lilija med trnjem Življenje svetnikov je navadno velik križev pot, posut s trnjem. Tako je bi|J tudi vse življenje Gemino polno dušne,g3 in telesnega trpljenja. Bila je kakor P*1', petno dišeča lilija med trnjem bolečin, k1 so jo neprestano zbadale. Najprej jo je napadla tako huda b°' lezen, da je morala opustiti učenje ifl zavod ter se vrniti domov. , Leta 1896 jo je ponovno napadla hudu bolezen, ki jo je prenašala z neprem??' ljivo potrpežljivostjo. Odslej nikoli več 111 hila trdnega zdravja. Očeta so zlobni ljudje pošteno ogoljufali; zašel je v hudo revščino in kmalu umrl rane smrti, otroke pa pustil v naj' večji bedi. Gema je vdano v voljo božjo Pogumno prenesla izgubo vsega premo' Ženja in smrt predragega očeta. Za nekaj časa je šla k svoji teti v Ca' maiore, kjer je preživljala svoje dneve v delu, molitvi in premišljanju grenkosti Gospodovega trpljenja. Imela je priložnost, da bi se poročila s Poštenim človekom. Ker je pa Jezusu za' obljubila deviško čistot, se je teti lepo Nahvalila za vse dobrote in se umaknila na svoj nekdanji dom, da bi imela mir Pred ženinom. Doma je seveda našla kup revščine. Spet se je bolezen poslab' Sala, pa jo je skrivala zaradi svoje izred-ue skromnosti in izredno nežne sramež' 'jivosti, boječ se zdravniške preiskave. „ Bolezen se je tako poslabšala, da so Ze obupali nad njenim življenjem. Tudi Sama je hrepenela po združitvi z Jezu' s°m v nebesih. A Bog je dopustil, da jo le bolezen še dolgo mučila, dokler ni ču' dežno ozdravela. ■Hrepenenje po redovniškem življenju To čudežno ozdravljenje je v njenem srcu vžigalo vedno večji ogenj božje lju' °eZni. Iz hvaležnosti do Boga za to ČU' dežno dobroto je želela stopiti v kako re-dovno družbo. Njena Želja se ni spolnila, Ceprav je od svoje strani vse storila. Bog Je imel z njo druge namene. V družini Giannini Ljubezen do trpečega Kristusa je ved' no bolj rasla v njenem čistem srcu. Nje-no najslajše opravilo je bilo: daleč od Vsega posvetnega šuma v skritosti premišljevati presvete Kristusove rane; rada n* nekako postala deležna Kristusovih Pjuk, da bi mogla biti nekoč deležna tudi Kristusovega vstajenja in slave. Leta 1899 sta Gemina pobožnost in skromnost tako ganili zgledno družino Giannini v mestu Luca, da so jo vzeli kakor za svojo v hišo. Tu je opravljala tudi najbolj ponižna dela; zlasti so ji bili pri srcu bolniki. Za vaje v duhovnem življenju pa je bila še bolj skrbna. Z do-bro gospo Cecilijo Giannini, ki ji je bila kakor druga mati, se je rada razgovar-jala o Jezusu in duhovnih stvareh. Vseh praznih svetnih ničemurnosti se je izogi' bala. Velik del dneva je preživela v gO' rečem premišljevanju Kristusovega trp' ljenja. Noč in dan je njena čista duša bila v edinosti in združenju z Bogom. Izredni nadnaravni darovi Veliko zanesljivih prič je izpovedalo, da je Gema zadnja leta svojega življenja bila pogosto izven čutov ter doživljala dolgotrajna in čudovita zamaknjenja. Bog jo je obsipal z izrednimi milostmi. Med te posebne milosti štejemo zlasti to, da je na svojem deviškem telesu skriv' nostno okušala posamezne skrivnosti Go' spodovega trpljenja. Čutila je, da ji je neka skrivnostna sila prebodla roki, nogi in stran, kakor s puščico. Včasih so se brazgotine ran ali stigme tudi vidno javile. Ob nekaterih prilikah so se ji prikazali Jezus, Marija in angeli, s katerimi se je mogla razgovarjati. Po naročilu svojega duhovnega voditelja je Gema morala kljub svoji svetniški skromnosti vse te stvari zapisati. Ti zapiski pričajo, kako zelo sta bila njeno srce in duša združena s trpečim Jezusom, da je mogla podobno kot sv. Pavel govoriti: ,,S Kristusom Sem križana; živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus“ (Kol 2, 19—20). O l{al{0 lep je čist rod (Modr 4, 1)! Pij XII. na dan Gemine proglasitve svetnicam posebej omenja, kako je njena deviška čistost vse privlačevala. Kdor je zrl njen deviški obraz in deviške oči, živo podobo nedolžne duše, ga je popolnoma prevzelo, mu zagnusilo zemske reči in ga dvigalo k nebeškim. Neredko se je zgo-dilo, da je pogled na ta deviško čisti obraz popolnoma spreobrnil s pomočjo božje milosti tudi najbolj pokvarjene k pravi krščanski kreposti. Kal(or redovnica pasionist\a v svetu Spet si je želela, da bi mogla živeti kot redovnica. Sodila je, da je poklicana k redovnicam pasionistkam, da bi še bolj strogo živela in še bolj vneto premišljevala Gospodovo trpljenje. Saj je to glavni namen redovnih družin pasionistov in pasionistk, ki ga je kot sveto dediščino svojim redovnikom in redovnicam zapustil ustanovitelj sv. Pavel od Križa. Njena želja spet ni bila uslišana. Glavni vzrok jc bila njena bolehnost, obenem pa še glas o njenih izrednih nadnaravnih darovih. Končno je ponoven napad bolezni vzel vsako upanje na vstop v redovno družbo pasionistk. Pač pa je bila tako srečna, da se je smela duhovno pridružiti pasionistkam, ko je zasebno napravila iste zaobljube, kot jih imajo pasionistke. Sicer pa je bila svojima duhovnima voditeljema, pasionistoma Janezu Volpiju in Germanu od sv. Stanislava čudovit Zgled verskega življenja in krščanske popolnosti, saj je junaško vršila prav vse kreposti. Posebej je, kakor pravi odlok o čudežih za proglasitev svetnicam, s svojim življenjem in krepostmi dokazala, da je mogoče vršiti v življenju tisto čednost ljubezni, ki jo apostol Pavel povzdiguje nad vse druge darove (pr. 1 Kor 13, 1-13). V nebeški slavi Na veliko soboto, 11. aprila 1903, je ta moderna trpinka šla po plačilo k Bogu. Letos na belo soboto bo preteklo torej petdeset let po njeni smrti. Oblekli so jo v obleko pasionistk in jo slovesno pokopali. Njena slava se je tako širila, da jo je mogel Pij XI. ob tisoč devesto letnici odrešenja, ko smo obhajali izredno sveto leto, komaj trideset let jx> smrti, že proglasiti za blaženo. To se je zgodilo 14. maja 1933. Ob isti uri, kot se je v vatikanski baziliki izvršila proglasitev blaženim - ob 11 dopoldne —• je na Gemino priprošnjo ozdravela desetletna deklica Ehza Scarpelli iz kraja Lappano. V istem kraju je na Gemino priprošnjo zadnji meseca maja leta 1935 čudežno ozdravel Natalis Scarpelli. Po strogi preiskavi so oba čudeža potrdili kot zadosti izpričana za Gemino proglasitev svetnicam. Slovesno proglasitev je izvršil Pij XII. 2. maja 1940, na praznik vnebohoda Gospodovega. Komaj 25 let je živela Gema Galgani, pa \a\o bogato je bilo njeno življenje! Uči nas, da je mogoče vsakemu izmed nas, pa bodimo še iz ta\o preprostega stanu, popolno živeti. Dveh stvari pa nas prav posebej uči: \al{o lepo je varovati biser čistosti in do \olil{e popolnosti vodi ljubezen do trpečega Kristusa. NEM St1 IX A IN ANGLEŠČINA Na dvoru cesarja Ferdinanda 1. je bil obed. Skupaj sta sedela lokavi angleški poslanik Tomaž Mounton in pa cesarjev svetnik Ivan Lang. Ta se je ravno prav na glas nekaj jezil; govoril je nemško, kar Mounton ni razumel. Nemščina Mountonu ni zvenela pri jemo in zalo reče Langu po angleško: ,.Vi Nemci ne govorite, temveč rjovere in grmite. Ko je Bog v raju izrekel Adamu in Evi svojo obsodbo, mislim, da je to napravil v nemščini.“ Lang odvrne: „Tega ne vem. če pa vas pogledam i-' pomislim, kaj ste s svojini jezikom že naredili in kako znate ljudi pregovoriti, se mi pa zdi, da sta kača v raju in Pa vrag govorila angleško.“ SAMOVZGOJA IN ŽRTVE PAVEL SLAPAR -Ne morem si misliti človeka, ki za samovzgojo nima nobenega čuta in razumevanja. In če si ga mislim, sem v skrbeh za njegovo bodočnost in pomilujem tiste, ki morajo z njim živeti Vod isto streho ali delati pri isti mizi. K samovzgoji spada najprej neko Znanje. Vsaj v nejasnih obrisih motam vedeti, kaj bi rad bil in kaj bi hotel ali moral postati To znanje se v Slavnem nanaša na tri področja. Že sam v sebi imam različna nag-hjenja, teženja in poželenja. Eno hoče lo, drugo kaj drugega. Vse skupaj je havadno brez soglasja, če hočem v teh neurejenih zahtevah napraviti nek red, nroram z lastno voljo krepko poseči vmes. A volja je slepa. Najprej mora razum napraviti nek načrt. Z razumom nvidevam, da so stvari, ki so trenutne vrednosti in spet stvari, ki so trajne Vrednosti. Katerim naj pripisujem Večji pomen? So stvari, ki so nižje in So stvari, ki so višje. A nižje včasih holj mikajo kot višje in obetajo več Prijetnosti. So stvari, ki me zdaj vleklo, a mi bodo pozneje na poti. Za katere naj se odločim? Pamet mi pravi, naj trenutne, nižje in sedanje, ako tako kaže, podrejam trajnim, višjim *n poznejšim stvarem Da človek sam sebe ljubi in da skrbi, da bi se mu dobro godilo, je Vekaj naravnega. A kam prideš, če Sledaš samo sam nase? Treba je upoštevati tudi druge. To pa je /.e orneje-Vaöje. Omejevanje je potrebno, a vem, da le tudi boleče. So stvari, ki jih Bog zahteva in so stvari, ki jih prepoveduje. A meni to ne gre vedno z lahkoto v glavo, še manj pa mi gre v hotenje, če končno uvidim, da mora tako biti, se začne omejevanje. Je koristno in potrebno, a je obenem tudi boleče. Ko sem si v teh treh področjih na jasnem, moram stremeti za tem, da bi dal vsakemu, kar mu gre. In kakor hitro spregovorim besedo samovzgoja, sem že tudi pri žrtvi ali odpovedi. Ne gre drugače! Pred leti, ko smo bili še doma v kraljevini Jugoslaviji, se je enkrat zelo razpaslo lizanje sladoleda. V poletnih dneh si lahko videl na cesti stare in mlade, moške in ženske, ki so se oblizovali ob sladoledu po trikrat in petkrat na dan. Nekateri verjetno tudi po večkrat. Ne glede na to, da trpe pri tem zobje, želodec in denarnica, bolj kot vse to mi je šlo za vzgojno vprašanje, Ali je to prav? Kam pride človek, če v sladkosnednosti pretirava? Kaj sledi iz tega, ako si človek ne zna nič pritrgati? Nisem za popolno abstinenco. Vendar je lepo, če je povsod neka zmernost. V pretiravanju redno tiči zlo. Za župnijski list sem napisal z vso dobro voljo članek o vzgojnih napakah. Vpletel sem tudi nezmernost v uživanju sladoleda. Kaj je bil uspeh? Jezili so se name sladoledarji, češ da bi jih rad prikrajšal pri zaslužku. Jezili so se lizuni, češ da se spotikam ob nedolžnih užitkih, ki mi ne gredo nič mar. Jezili so se celo starši sladkosnednih otrok, češ da je življenje itak grenko in da naj njihovim otrokom privoščim vsaj nekaj sladkosti. Kakšen nesporazum! Nazadnje so se mi celo stanovski tovariši pomilovalno nasmihali, češ kaj pa dregaš v sršenovo gnezdo! Meni se je takrat zapičila ena misel globoko v spoznanje: Kaj more biti iz teh ljudi drugega kot nravni slabiči! Kdor si v dovoljenem ne zna ali noče nič odreči, se tudi pozneje, ko gre za resne in nedovoljene stvari, ne bo znal, mogel ali hotel premagati. Potem pa uči in vzgajaj, če že v osnovah ni pravega reda. Enkrat gre boj zoper slad-kosnednost, drugič zoper alkohol, tretjič zoper ples, četrtič zoper nečistost. V jedru gre povsod za eno in isto: Brez premagovanja i;i samo vzgoje. Brez samo vzgoje ni mogoče, da bi kdaj postal, kar bi bil lahko in kar bi moral biti. Pri sladkosnednosti gre za nravno nedolžne stvari, pri nečistosti že za zelo resne in nravne zadeve. A v jedru ni tolike razlike. Z nekoliko pretiravanja bi lahko rekel: Začne se s sladkosnednostjo, neha se z nečistostjo. Ali je morda danes pri nas kaj boljše? Za nami je med tem druga svetovna vojska. Nič ni boljše! To, kar gledam pri današnji mladeži, me ne navdaja z veseljem. Zdi se mi, da smem reči, da je čut za premagovanje še bolj otopel in vzgoja k premagovanju še bolj popustila. Včasih nanese prilika, da se pogovarjam z redovno sestro, ki je otroška vrtnarica. Vedno ne obravnavava samo gospodarskih zadev,ampak pade tudi kaka beseda o kakem vzgojnem vprašanju. V začetku adventa je sklenila, da bo ves vpliv porabila za vzgojo k premagovanju in žrtvam. ,,Ne morete si misliti, kakšni so zdaj že majhni otroci. Sama zahtevnost jih je. Prav nič si ne znajo pritrgati. To bodo sami nravni slabiči, ko bodo odrastli. Pa tudi nezadovoljni in nesrečni bodo. Saj jim življenje pozneje ne bo moglo toliko nuditi, kolikor bodo zahtevali. Ko bo sestanek staršev, bom materam poštene napovedala. Le zakaj otroke samo razvajajo? Zakaj jim vse dovoljujejo? Kam to vodi?“ Zelo zadovoljen sem bil, ko sem slišal te besede. Spet nekaj, kar sam razmišljam in odobravam. Res je! Najprej je vzgoja pogrešena in pozneje tudi samovzgoje ni. že več let imam v razredih vpeljane debatne ure. Dijakom višjih razredov dovoljujem, da smejo enkrat na mesec vse vprašali in k vsaki stvari prosto dostaviti svoje mnenje. Na ta način je prilika, da dobe dijaki marsikak odgovor, ki sicer ne bi prišel nikdar na vrsto. Jaz pa v taki uri spoznavam notranji svet dijakov. Njihovi nazori so mi pri nadaljnem delu koristna in po-terebna opora. Pred tedni mi je sedmošolka, ki jo sicer štejem še med zelene vejice, zabrusila tole vprašanje: Zakaj Cerkev sploh post ukazuje? To je pa res neumnost! Kdor je lačen, naj je! In če mu meso diši, pa naj je meso! — Odgovoril sem, da spada k sestavnemu delu verskega življenja tudi premagovanje. Brez tega si ni mogoče misliti krščanskega življenja. Vse premagovanje pa stremi za tem, da bi vladal duh nad nižjim poželenjem. Pri vsakem premagovanju se očitno pokaže, da je volja močnejša od slepih nagonov. P° zgledu Kristusovem in nauku Cerkve je vsako premagovanje tudi del potrebne pokore za naše in tuje grehe. —" Omenjena sedmošolka je poslušala te besede, a zraven je delala tak neverjeten obraz, da sem videl, da govorim v zrak. Njej je čut za premagovanje za /_2° ,ieklet iy Velikega Buenos Airesa se je udeležilo zaprtih duhovnih vaj. Slika dZo fl,‘kIe,a s svojim govornikom rektorjem č. g. dr. Gnidovcem in vrhovnim dušnim pastirjem č. g. Groharjem v ospiedju enkrat odmrl. Kdor tega čuta več nima, fe bo ob zapovedih v življenju nešteto-lat spotaknil. Pomilovati ga moram °t vernika. Pa tudi bojim se zanj. A °benem pomilujem vsakogar, ki mora Z ni’m živeti. Pozneje pride ne samo bost na vrsto, ampak n. pr, vprašanje costojne noše, pretiranih plesov, prezgodnjega znanja, prepovedanih knjig, lubavnega igračkanja, poštenega za-onskega življenja, sožitja s sosedom, edeljske službe božje, prejemanja za-ranientov in še polno drugih reči. Pov-s°d gre vse po strani in narobe, ker ni azunievanja za premagovanje in žrtev. r Avsti iji je navada, da vzamemo v roški vrtec nekaj deklet, ki pomagajo d roški vrtnarici. To so dekleta, ki so 0'ršiia ljudsko šolo. Za delo. ki ni kdo ve kaj vredno in nič težko, dobijo hrano in nekaj malega na mesec, kar se ne more imenovati plača. Nekatere dobijo pozneje kako drugo namestitev kot gospodinjske pomočnice, če so se pri nas kaj naučile, ali pa se javijo v tečaj za otroške vrtnarice. Po enem letu jim damo tudi nekaj plače, že nekaj let imam Priliko opazovati takale mlada dekleta. Nekatere so vmes res dobre in pož.rtvo-valne in prav vse dobijo pozneje tako namestitev, da gredo zadovoljno in pošteno skozi življenje. Nekatera dekleta so pa čisto nemogoča. Pa je zanimivo, da se pri teh najbolj odražata dve lastnosti: Zahtevnost in pomanjkanje vsakega čuta za požrtvovalnost ali prostovoljno odpoved. Predlanskim smo sprejeli neko Inge. V TVOJIH OČEH moj čas se ne stara, moje srce se ne vara, če čuti se vedno mlajši. Samo greh, njegova sladka ukana kot rana grdo me postara. Blaženi smeh rajskih gredic in vedno mlajši čar srčnih cvetlic v duši moji pod Tvojimi soji cvete . . . Kaj zato, če mre jesenski čas in moj obraz ča\a smrtnega mraka, da v njem se ospe, — Ti me tedaj odtod postaviš na pot, ki skozi hlad mrtvega telesa dušo popelje v večno pomlad — k Tebi v nebesa! Bogdan Budnik Prišla je iz zelo revnih razmer. Bila je brez predvzgoje. Imenoval bi jo požrešni vpijat. V dobre pol leta se je zredila za IS kg. Jezik je deloval izborno. Vse drugo je bilo pa borno in nerazvito. Ker smo videli, da si z njo ne bomo mogli pomagati, smo jo odslovili šla je zlepa. A tudi ene besede ni našla, da bi se komu zahvalila. Ko sem jo po nekaj tednih srečal na ulici, sva se začela nekoliko pogovarjate!. Nameraval sem jo na nekatere stvari opozoriti, ki ji bodo v življenju na poti. A zaključek je bil ta, da mi je odvrnila: Zastonj dobim povsod, če hočem, to, kar sem imela pri vas. — l’a ni tako! V enem letu je zdaj že na četrtem mestu in vsako je slabše od prejšnjega. Bojim se, da bo nazadnje prav zanič. In vzrok? Brez vzgoje in brez samovzgoje je hotela skozi življenje. Tega dvojnega pa brez premagovanja ni in prav o tem ni hotela nič slišati. Pogosto se zgodi, da mi kak dijak v višjih razredih zaostane. Nekateri ponavljajo, ker jih starši silijo in končno se le zrinejo do mature. Vedno pogosteje pa se dogaja, da dijak izstopi in se vtakne v kako trgovino ali kaj podobnega. Sprva je gotovo na boljšem kot tovariši. Pozneje redno obžaluje in prizna, da je imel priliko priti do boljše in višje izobrazbe, a mu žrtve niso ugajale. Nehote mi pri tem splava spomin na leta, ko sem včasih v sedmi ali osmi šoli gledal nedeljske popoldneve v št. Vidu nad Ljubljano skozi okno učilnice. Prijetno je sijalo sonce. Narava se je budila v pomlad ali poletje. Ob progi so proti Vižmarjem hodile cele procesije ljubljanskih izletnikov, še danes čutim, kako me je takrat zamikala prostost in nedelja brez študija. Pa ni šlo. Sedel sem pri pultu in se moral pripravljati za naslednji dan. študij navadno ni bil ne prijeten in ne zanimiv-In toliko let! A če hočeš do poklica, se je treba v mnogočem premagati in s> nalagati odpovedi. In ne gre drugače! Pozneje človek vse to uvidi in ceni trda mlada leta. A dokler si na poti, občutiš grenkost odpovedi. Ko stopiš v življenje, je treba neštetokrat stisniti zobe in se premagati. Koliko laže to storiš, če si se zgodaj naučil! Nekateri daj0 zelo veliko na prostovoljne žrtve in žrtvice. To so ljudje, ki si vsak dan izberejo nekatera premagovanja, potem pa zapisujejo in nadzirajo uspehe in neuspehe. Vse to je lepo i° koristno, a postane lahko tudi zelo enostransko. Vedno se je treba povračatl k duhu požrtvovalnosti, sicer zaideš v enostranski mehanizem. Vsaj dvoje je treba pogosto imeti pred očmi: 1. Vse, kar je velikega v človeškem zivljenju, se doseže samo za ceno žrtev. 2. Premišljevati je treba pogosto podaja, ki so bila v začetku začrtana, žrteve moraš doprinašati pri oblikova-niu sam sebe, v odnosih do bližnjega in v razmerju do Boga. Na splošno ne gre za kaka velika de-'a in kake strašne žrtve. A včasih se ludi take zahtevajo. Navadno gre za čisto vsakdanja premagovanja, da z no-tranjo zadovoljnostjo nosiš svojo usodo, Pogrešaš to in ono, kar ti ni nujno posebno in dostopno, da se odpoveš vse-niu. kar bi utegnilo škodovati zdravju, Prihrankom, čistosti, niavni resnosti in Ver*- Misliš, da gre to samo od sebe? ^e! Za to se je treba pogosto žrtvovati. Sprva je grenko. Pozneje pa prav to osrečuje in veseli. Treba je s prijazno ljubeznivostjo in postrežljivo vljudnostjo razširjati veselje okrog sebe v družini, delavni skupnosti in družbi. Tudi za to je treba veliko samodiscipline in požrtvovalnosti. In končno je treba vse življenje Bogu služiti, da si prislužiš večno srečo. Tudi to ne gre samo od sebe. A čim starejši človek postaja, tem bolj ga polagoma vse zapušča. Ostane pa to, kar si v življenju res dobrega storil. Vendar vsak prav dobro ve, da je v krepostnem življenju samo takrat napredoval, kadar se je premagoval in žrtvoval. Ako bi ti bil veliki svet, ki je močno zaverovan samo v snov, že nekaj tega umevanja vzel, se morda ob branju teh vrst zamisliš. To bi bilo že veliko. Najprej še človek zamisli, nato se zbere in sad obrodi. IZ MISIJONSKIH POKRAJIN Egipt Katoličani v Egiptu Egipt šteje 20 'bilijonov prebivalcev. Med temi je 200 'Koč katoličanov, ki imajo 122 šol z lO.dOn gojenci. Mohamedancev je 17 'bilijonov. Poleg tega je še 1,200.000 kristjanov, protestantov in pravoslavci1 ter 60.000 judov. . ' bližini votline, kjer je po izročilu /1Vl"la sveta družina po svojem begu ' Egipt, mislijo postaviti katoličani no-'° naselje ne čast fatimske Gospč, ki i° Egipčani zelo časte. To novo naselje bo imenovalo ..Mesto Gospč iz Fatime" K| I.ipi X| liiivviza sv. Tomaža v Manili, ki je '!a ustanovljena leta 1611 in jo vo-21J° Patri dominikanci, trenutno šteje '•000 slušateljev. Univerza razvija tu-1 obširno socialno delavnost. Kakor poroča filipinsko časopisje, bodo v bodoče filmska podjetja zahtevala od svojih uslužbencev in uslužbenk, da v svojem zasebnem življenju živijo po božjih zapovedih in se izogibajo vsega, kar bi moglo biti drugim v pohujšanje. LIBANON Libanon je dežela, o kateri sv. pismo pogosto govori. Za nas katoličane je pomembna, ker je edina katoliška država med Arabci na Bližnjem Vzhodu. Skozi dolga desetletja je služila za zatočišče kristjanom vseh smeri in mišljenja. Danes šteje okrog pol milijona katoličanov (37,5%), 16,4% drugih krščan- skih ver, 39% mohamedancev, 6,3% Druzov. V kulturnem pogledu stoje libanonski katoličani zelo visoko. Imajo svoje lastno katoliško univerzo v Bei-rutu. *Tant, jztilroti 5i o5e(rno5t / Mlad fant bi rad nekaj postal. 15; seda „nekaj“ pa more imeti dvojen pomen: v prvem pomenu je vsakdo nekaj, v drugem pa so redki, ki „nekaj1 postanejo. Da je kdo nekaj, to je pofcdinec ob drugih poedincih, zadošča, da ima človeško naravo; da pa je kdo „nekaj“, človek, ki se dviga iznad mase drugih, pa je treba da talenti, od Boga dani, prinašajo sadove. „Nekaj“ more biti kdo v Ha avnem ali nadnaravnem smislu; v prvem primeru govorimo o moralni osebnosti, v drugem primeru pa o krščanski osebnosti. Govorimo najprej o prvi, o moralni osebnosti. Kaj je moralna osebnost? Morda pridobitev slave, žilav razvoj kake spodobnosti? .Moralna osebnost — pridobitev slave? Biti poznan in hvaljen od ljudi, to je slava. Ona, ki preide, se imenuje sloves, ona, ki ostane pa „nesmrtnost“. Sloves: imajo ga oni ljudje, katerih ime je na ustih sodobnikov, o katerih se razpisujejo časopisi, športni prvaki, katerih imena zna večina na pamet, drzni letalci čez ocean v nekaj urah, politiki prvega kova, filmske zvezde. Njih imena ne pišemo, saj je njih sloves „bog z ilovnatimi nogami“. Včeraj so še po vsem svetu o njih govorili, danes se jih nihče več ne spominja: nad njimi je padlo zagrinjalo pozabljenosti. Priznal boš brez dvoma rad, tla je enodnevna slava za mladega fanta vse preveč prazna stvar, če hočemo poka- zati ideale, po katerih naj z vsemi svojimi silami stremi mlad fant. „Nesmrtnost“: poznamo osebe iz preteklosti, iz davnine, katere imenujemo „nesmrtniki“ in jih občudujemo še danes. Tako Aleksander Veliki, Demosteu, sv. Frančišek Ksavetij in nešteto d tu- ' gilt. Njih sloves in občudovanje ima vse globlje temelje kakor onih, ki so slo- I ves uživali le en dan. Kar daje Aleksandru Velikemu ne' smrtnost, je njegov genij osvajanja, Demostenu in Ciceronu genij govorništva, Frančišku Ksaveriju veličastne lastnosti apostola, Rubensu in W a gneti ju njih darovi umetnikov, Pasteurju značaj krščanskega učenjaka... A kljub temu v teh mlad fant ne more najti one osebnosti, ki bi jo rad, saj so ti „nesmrtniki“ izredne osebe-ki so od Boga prejeli darove, ki ni?0 skupni delež smrtnikov, še več: ti da' rovi božji ne bi dosegli trajnega sija-če ne pod vplivom trdne in močne volje- \ Demosten je na svet z rojstvom prinesel dar govornika, a je vse življenje trdo delal, da je ta dar razvil in izpopolnil- Pod tem vidikom so „nesmrtniki’ posnemanja vredni Mo tla pa je osebnost človeka v k;l" kem posebni m razvoju človeških sp1’’ «obresti? Da lažje na to vprašanje od' govorimo, poglejmo eno tako osebno?1 od blizu. Julij Cezar, kdo ne pozna lega inl*' na! Dvojno občudujemo na njem: a) Pil je genija Ir n človek, njegov:l genijainu razumnost je bila v služi1' krepke volje. General je bil, osvojiti Galije in zmagovalec nad tolikimi sO' fažniki; poveljnik izrednega odpora: njegove ježe preko vse Galije pričajo o tem; mož trdnega in bistrega pogleda, zvit kot malo kdo: baj z Verchigeto-riksom nam o tem govori jasno; njegove zmage govore o velikem pogumu; znak njegove trde in močne volje je njegovih osmero pohodov v Galijo in Posebno še njegov pohod nad Rim; bil je mo/, hitrih odločitev, kar nam pove njegovo poročilo predstojnikom, izraženo s tremi besedami: ,,Veni, vidi, vici“ — Prišel sem, videl sem, zmagal sem. Bil je tudi pisatelj, klasik, jasen, jedrnat, živahen v pripovedovanju; politik. ki hoče postati nesporen vladar nad Rimom in svetom brez kakih tekmecev, od katerih prihaja skupno ime cesar in cesarstvo. b) Bil pa je tudi sebič'*ež in časti-hlepnež. Ob tolikih bleščečih lastnostih, toliko strasti. Cezar, ki je vladal svet, se je dal vladati od svojih strasti! Strast ugodja in razveseljevanja: njegovo zasebno življenje je bilo nesramno, sramotno, posebno pa je bil znan njegov napuh. Je tip hladnega in trdega samoljubne/a, egoista: podoben je ptici roparici! Vsa njegova čudovita delavnost mu služi samo za njegove osebne interese, za brezmejno častihlepnost pa Qblasti. Udeleženci laiitevskili duhovnih vaj v Bueams Airesu s svojim voditeljem preč. ir. Alojzijem Košmerljem v sredi Da se je posvetil gimnastiki, ga je vodil strah, da bi telesna slabost ne izdala častihlepne volje; ko si z žalostno žilavostjo pridobiva govorniške sposobnosti ga vodi želja podvreči si s tem darom rimsko ljudstvo; vadi se v orožju z namenom, da si podjarmi vse narode sveta; ko podjarmi po težkih naporih Galijo, ga vodijo pri tem napačni nameni: zlato in slava ter oblast nad Rimom. Cezarjevo samoljubje pa prihaja posebej še do izraza, če ga primerjamo z velikodušnostjo njegovega nasprotnika Galca Vercingetoriksa. Mladi poglavar Galcev ne zna vihteti orožja z ono spretnostjo, ki je lastna zvitemu Rimljanu, a v sebi nosi socialni čut, ljubezen do drugih, smisel za narodno skupnost. V začetku vstaje je predmet njegovih govorov narodna neodvisnost in boj za njo; sredi najhujšega bojevanja za svobodo proglasi načelo, da se morajo osebni interesi v tem trenutku podrediti in umakniti interesom skupnosti; pred n o se sam izroči Cezarju kot premaganec. pred svojimi rojaki slovesno izpriča, da ga ni vodila v boj želja po lastnih interesih, marveč iskrena skrb za dobrobit narodne skupnosti vseh Zaključimo prav lahko takole ob zgledu Cezarja: Ne Cezar in ne njemu podobni ne morejo bili mlademu fantu ideali moralne osebnosti. Bleščeče kvalitete in sposobnosti se mešajo s spačenimi pomanjkljivostmi: politični in vojaški veleum je skvarjen po samoljubju in častihlepnosti. Pri Cezarju je višja sila malo razvita ali pa je sploh ni: volja ne vlada nad strastmi, razum, ki razsoja ter srce, ki ljubi ljudi in Boga sta popolnoma neuravnovešena. Mlad lani pa hoče višjih idealov, po njih stremi in jih išče! Osebnost je ubran razvoj človekovih višjih sil. Pa ne samo to, treba je, da so te sile v človeku tudi med seboj povezane in uravnovešene. Spet poglejmo enega takih ,,nesmrtnikov“, Sokrata, katerega zgled privlačuje tudi danes, kakor je privlačeval za njegovega življenja. Je veliki filozof starega veka, njegov vpliv na kulturo in civilizacijo je bil velik. Platon, njegov učenec, pravi: ,,Bil je najboljši človek, najmodreje; in naj pravičnejši, katere sem kdaj poznal.“ Sokrat — gospodar nad telesom. Pri njem je duh vodil telo. Gospodar v vsem, kar zadeva čutne užitke in ljubezen do bogastva. Ubog hoče ostati, da tako ohrani svobodo in more neovirano govoriti tudi bogatinom. Njegovo po volji disciplinirano telo je bilo odporno tako, da je v vsakem letnem času nosil samo plašč in hodil bos. Sokrat — gospodar nad notranjimi nagnjenji. Nikdar ga niso videli jeznega. Kot vojak pokaže vso svojo notranjo moč, reši ranjenega Alkibiada. Krivični smrtni obsodbi se je postavil nasproti in dvakrat tvega zato pred jezo ljudstva svoje življenje. Kljuboval je tudi strahovladi tridesetih tiranov, ki so vladali v Atenah. Podoba notranje moči v službi pravice. Sokrat — v službi drugih. Ljubil je svoje rojake, hotel je biti med njimi apostol z žilavostjo in navdušenjem. „Atenci,“ jim je vzkliknil, „poslušen sem bogovom: zato ne neham vsem, starim in mladim klicati, naj vam ne bo višja skrb za telo in denar kakor pa skrb za zboljšanje vašega srca." „Pokoren sem bogovom.“ — Predmet njegovega nauka je Bog in Previdnost. Verno je poslušen v svojem praktičnem življenju navodilom notranjega duha, ki ga v sebi čuti, kar bi mi rekli: posluša vest. Bil je apostol resnice, radi svojega učenja obsojen na smrt Trideset dni čaka v ječi na izvršitev smrtne obsodbe. Možnost pobega odločno odkloni in govori učencem mirno kot vedno. Platon Pravi: Zadnji dan se v labodjem spevu poslovi od domačih, nadaljuje miren svoj razgovor s prijatelji, proti večeru Pa brez kakega vznemirjenja izpije čašo s strupom. — To je podoba Sokrata, Pač zelo različna od Cezarjeve. V luči teh zgledov moremo opisati opredelitev moralne osebnosti, po kateri stremijo najboljši. Moralna osebnost torej ni: 1. pridobitev slave, slovesa in „nesmrtnosti" ; 2. čudovit razvoj samo ene lastnosti v človeku. Da moremo govoriti o moralni osebnosti človeka, je dvojno potrebno: 1. razvoj ene lastnosti ne sme izključevati razvoja višjih lastnosti in zmožnosti; 2. človek mora staviti vse svoje talente z ljubeznijo v službo Bogu in svojih sobratov. Pri Sokratu so telesne in duhovne sile harmonično uravnovešene: telo je v službi duha, vse pa v službi Bogu in sobratom. Zato moremo reči: moralna osebnost je ubran razvoj vseli človekovih sposobnosti. Vsebuje pa tele elemente: razvoj telesnih in duševnih sposobnosti, soglasje in uravnovešenje teh lastnosti, gospodstvo volje nad nižjimi sposobnostmi, predanost družbi, podvrženost Bogu. ROMANUS GLAS IZ SEVERNE FRANCIJE V dneh od 17. do 20. oktobra se je ' šil v naših naselbinah v Lievin-Lens Sv- misijon, ki je prav lepo uspel. Naši izseljenci so se misijona pridno udeleževali, to se je pokazalo posebno ob sklepu misijona, v nedeljo 26. oktobra, ia dan je praznovalo Društvo sv. Barbare v Lievin letnico, odkar je bila blagoslovljena društvena zastava. Dopoldne smo imeli sv. mašo, ki jo je daroval č g. misijonar za vse umrle člane društva, obenem smo imeli tedaj sklep misijona. Pri cerkvenem govoru je g. misijonar vzpodbujal člane k le-Pcihu verskemu življenju. Popoldne ob ^ smo imeli proslavo v dvorani. Tudi Pikaj je bila udeležba jako lepa. Po Pozdravih g. predsednika Ivana Dacar le spregovoril zvezni predsednik g. Blaž ^upančič Pojasnil je, da je naše dru-8tvo prvo slovensko društvo slovenskih izseljencev v Franciji in da je to dru-stvo tudi prvo, ki si je napravilo za-stavo. Spomnil se je idealnih društve- nih delavcev, posebne prvega organizatorja Vincenca Tuhta. Po njegovi zaslugi j bila razvita in blagoslovljena naša zastava leta 1927. — Nato je bila odlikovana zastava s častnim trakom, ki nosi napis: V spomin petindvajsetletnice 192 7—1 9 52. Zastavi sta drugovali na eni strani društvena zastava iz Bruay na drugi strani pa iz Sollaumines. Najstarejši člani društva, nekateri so v društvu že čez 2 5 let, so prejeli diplome v slovenščini v lepih slovenskih barvah. Diplome so dobili tudi pevci in pevke pevskega zbora iz Lievin. Po teh slovesnostih je pa zapel še kvartet iz Lievina štiri narodne, za njim pa še pevski zbor iz Bruay nekaj narodnih pesmi. Igralci iz Lievina so pa uprizorili burko: „Zgubljeni in zopet najdeni mož". V pavzi je pa nastopil še pevski zbor iz Sollaumines. Lepo petje je poživljalo našo jubilejno prireditev pa tudi igralci na odru so vzbudili mnogo smeha v dvorani. Pismo jugoslovanskih škofov maršalu Titu že v februarski številki „Duhovnega življenja“ smo pisali o škofovski konferenci jugoslovanskih škofov v Zagrebu, ki se je vršila od 23. do 2 8. septembra 1952 pod predsedstvom beograjskega nadškofa dr. Jožefa Ujčiča in katero so potem komunisti proglasili za „nezakonito politično zborovanje“. S te konference so zbrani škofje, dvajset po številu, poslali maršalu Titu obširno, dobro dokumentirano pismo, ki je imelo svetoven odjek in so ga listi v svobodnem svetu dobesedno objavili. Svoboda vere in vesti v Jugoslaviji ne obstoja, škofje ugotavljajo takoj v začetku, da svoboda vere obstoja le še v izvrševanju nekaterih verskih opravil, kot so n. pr. maša, krst, birma in podobno. Pa še te svobode ni povsod, kajti marsikje je država cerkve enostavno zaplenila. Trapistovska cerkev Marija Zvezda v Banja Luki, ki je velika umetnina kot zgradba, služi kot skladišče za poljedelsko orodje. Jezuitska cerkev sv. Jožefa v Ljubljani je postala filmski studio, starodavna kri-ževniška cerkev pa je bila nasilno izročena sekti starokatoličanov, ki v Ljubljani skoro nimajo pristašev. Načrtno se podirajo kapele in skrunijo križi, ne da bi se hotelo poiskati krivce. Cerkev sv. Odrešenika na Reki, ki je stala sredi mesta, je začetkom novembra 1949 zletela v zrak. Ali se je to moglo zgodite! brez vednosti oblasti? Cerkev karmeličank na Selu pi'i Ljubljani je bila porušena, ker ,,je ovirala promet“. Bož-jepotna cerkev na Ptujski gori je bila proglašena za muzej in s tem odtegnjena svojim namenom Novih cerkva se ne more graditi, ker oblasti ne dajo dovoljenja, kot se je to zgodilo n. pr. v Osjeku. še za porušene ali poškodovane cerkev se skoro nikdar ne posreči dobiti dovoljenja. Duhovniki so brezpravni. Odvzeli so farnim uradom krstne, poročne in mrliške knjige, dasi so obljubili, da se bo to zgodilo do leta 1951, ko bodo vse knjige prepisane v novi civilni register. Prepovedujejo se procesije ali se jih razbija, če se vršijo, skuša se preprečiti novomašno slavje, pobiranje v puščico ali nabirke po cerkvah se zaplenjajo. Organi tajne policije silijo organiste in pevovodje, da od svojih mest odstopijo. Duhovniki praktično svojega poslanstva ne morejo več vršiti. Če pridigajo in navajajo sv. pismo, jih dolže, da merijo na novo oblast, če razlagajo verske resnice, trdijo, da hujskajo proti obstoječemu socialnemu redu. Proti brez-boštvti ne smejo nastopati. Verouka ne smejo učiti ne samo v šolah, ampak tudi v cerkvi ali zasebnih hišah. Celo priprava na sv. obhajilo je prepove- dana. Ker se duhovniki tega v splošnem he držijo, jih zadevajb denarne in zaporne kazni. Krivično obdavčenje. Da bi se onemogočilo delovanje župnij, se na cerkve nalagajo tako visoki davki, da oblasti potem zaplenijo duhovnikom njihovo zasebno premoženje, celo denar, ki je bil plačan za maše, kot se je to zgodilo na Brezjah in Ptujski gori. Ker je v ljubljanski stolnici cerkovnik pobral 10 dinarjev, ki jih je neki vernik tja položil, je bila stolnica kaznovana ha 10.000 dinarjev globe. Duhovnikom se ne sme pomagati. V Sloveniji in drugod je cerkvam prepovedano sprejemati darila, ki prihajajo iz inozemstva. Ponekod se pa poslane Predmete tako visoko zacarini, da jih je treba vrniti. Tako so v začetku leta 1951 ameriški verniki poslali duhovnikom, redovnikom in semeniščnikom v škofijah Reka, Senj, Krk in Zadar staro obleko, čevlje in mleko. Ker so oblasti zahtevale 600.000 dinarjev carine, škofje omenjene vsote niso mogli plačati in so se paketom morali odreči. Duhovnike še vedno zapirajo. In ko jih sodijo, jim prisojajo višje kazni kot je v navadi pri sodiščih. Tako je bil obsojen na smrt 75 letni dekan Gnidovec iz Žužemberka in to za stvari, ki naj bi jih storil za časa okupacije, tj. pred 10 leti! Zaprtih je nad 200 duhovnikov, med njimi mostarski škof mons. Peter čule, medtem ko nadškof mons. Ste-Pinac ne sme izvrševati svojih funkcij. Ali ni čudno, da je duhovščina, ki po drugih državah s sodišči skoro nima opraviti, ravno v Jugoslaviji tako „zločinska“? Napadi na duhovnike so zelo pogosti. ^ zadnjih sedmih letih je bilo iz zasede khitih približno 30 duhovnikov. Krivci s° ostali seveda nekaznovani. Višek so ti napadi dosegli v primeru ljubljanskega škofa Antona Vovka v Novem mestu, ko so ga nekateri zlikovci na tamošnjem kolodvoru polili z bencinom in zažgali. Rešil se je le, ker ni zgubil duhaprisotnosti. Napadalec je bil le pogojno obsojen na nekaj dni zapora. Istemu škofu so preprečili birmovanje na Jesenicah, češ da pomeni izzivanje „ljudstva“ in še več drugih birmovanj, prav tako mariborskemu škofu dr. Maksimilijanu Držečniku. Oblast Cerkve in njene ustanove prezira. Od leta 1945 so poslali škofje vladi šest spomenic. Vlada je na te spomenice odgovorila le enkrat (19. maja 19 50) in to popolnoma negativno. Vidi se, da oblasti uživajo na tem, da lahko Cerkev in njene predstavnike čim bolj ponižajo. Ateizem je postal vera režima. V vseh državnih šolah ga širijo na sestankih, v tisku in obvezen je za državne uradnike ter pripadnike vojske. Učiteljem in profesorjem je izrečno prepovedano obiskovati cerkve, če ne ubogajo, se jih enostavno vrže na cesto, častniki jugoslovanske vojske pa niti svojih otrok ne smejo dati krstiti. Celo nad šolskimi otroki se znašajo, če se v nedeljo udeležijo službe božje ali radi zahajajo v župnišče, jih učitelji pretepajo, dasi to po zakonu ni dovoljeno. Iz učiteljišč so odstranili učence, ki so izjavili, da verujejo v Boga. Vse katoliške šole so zatrte. Vsa poslopja teh zavodov so zaplenjena. Cerkvi so odvzeli pravico do verskih šol. S tem skušajo preprečiti duhovniški in redovniški naraščaj. Zaplenjene so bile vse cerkvene tiskarne. Brez odškodnine seveda. Takih tiskarn je bilo dvajset. To je bila res neizmerna izguba za katoliško Cerkev v Jugoslaviji. Tudi katoliški listi so morali prenehati izhajati. Le nekaj drobnih lističev še životari, pa v tako omejeni nakladi, da pač ni mogoče več govoriti o katoliškem tisku. To je ostalo od 153 katoliških listov pred vojno. Listi morajo prinašati naročene članke, ki jih pošilja oblast, tako da za obvestila vernikom komaj ostane kaj prostora. Med tem ko državni tisk lahko iz dneva v dan smeši vero, Cerkev in njene predstavnike, mora preostali katoliški tisk tiho molčati. Ker je urednik zagrebškega lista ,,Gore srca“ objavil članek o brezbožnih šolali, je bil obsojen na šest mesecev zapora. List sam pa je bil ob drugi priliki obsojen na 90.000 dinarjev denarne kazni, ker je objavil brez komentarja govor proti veri, ki ga je imel v Slavonskem Brodu minister Vinko Krstulovič. Tista številka lista, ki je objavila apostolsko pismo ruskim narodom, je bila zaplenjena. Ostudni napadi na rimskega papeža. Posebno se škofje zgražajo nad pisanjem vladnega tiska, ki sovražno in zlobno piše o sv. Očetu, ki je vrhovni poglavar Cerkve in Kristusov namestnik na zemlji. Nasilni razpust kongregacij, škofje omenjajo prepoved in razpust ženskih kongregacij v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, prav tako prepoved kakršne koli vrste katoliških združenj, kot tudi podržavljanje cerkvene imovine, za katero Cerkev ni dobila nobene odškodnine, dasi ji po zakonu pripada. Verske svobode torej v Jugoslaviji ni. Ni tudi svobode vesti in katoliška Cer. kev je hudo ogrožena v svojih bistvenih svoboščinah in življenjskih pravicah. Ali je možen sporazum med Cerkvijo in državo? Odgovor ni težak. Kdor bo od Cerkve zahteval, da se radi ljubega miru odreče svojim bistvenim pravicam in temeljem, naj ve, da je vsak sporazum nemogoč. Zgodovina Cerkve to dokazuje če bi Cerkev priznala sedanje stanje v državi za zakonito, bi to pomenilo, da si Cerkev sama sebi piše smrtno obsodbo. Z državo se bo Cerkev pogajala le, če ji prizna tiste pravice, ki ji gredo po njeni naravi in cilju, ki ga ima, to se pravi: odpraviti mora krivice, ki jih trenutno trpijo cerkvene ustanove in njeni voditelji. Cerkev je prepričana, da država pripravlja metodično uničenje vere. Ta metoda se pa vrši po stopnjah. Sedaj je najbrže preganjanje vstopilo v predzadnjo stopnjo. Treba je le še zapreti cerkve in oskrunjeno bo zadnje pribežališče verske svobode. Cerkev obsoja duhovniške sindikate. Ti že obstojajo in sicer brez dovoljenja pristojnih škofov v Sloveniji, Istri, Bos-ni in Hercegovini. Ustanovljeni so bili na ukaz režima. Način dela in navodila, ki jih prejemajo od oblasti dokazujejo, da ti sindikati nimajo namena urediti razmerja med Cerkvijo in državo, ampak oslabiti duhovniško disciplino in versko življenje. Zato ni dovoljeno ustanavljati taka poklicna duhovniška združenja uiti vstopati vaitja. še več! Nihče ne more biti prisiljen vstopiti v kakšno združenje, ker je tak pritisk v nasprotju z naravnimi pravicami posameznika, potrjenimi z ,,Deklaracijo o človečanskih pravicah“ od ZN (člen 20, 2). če bi torej duhovnik skušal pod moralno obveznostjo prisiliti svojega sobrata k vstopu v takšno združenje, bi s tem povzročil napad na svobodo vesti svojega sobrata in storil dejanja nasprotno tudi osnovnemu zakonu naše države (Vstava, člen 25). Ob isti priliki škofje močno priporočajo duhovnikom nevmešavanje v časne zadeve, kajti njihovo poslanstvo je delovati v službi Boga. Duhovniki so dolžni dati cesarju kar je cesarjevega: da spoštujejo civilno avtoriteto, ker vsaka oblast je od Boga, toda isti duhovniki so tudi dolžni dati Bogu. kar je božjega: da dejansko delajo v skladu in se zavestno podrede odlokom svojih cerkvenih predstojnikov. če se terja od škofov, da naj priznajo te sindikate, tedaj morajo biti njih pravila v skladu s pravicami Cerkve in cerkvena oblast mora biti sposobna nadzirati vse njih delo. Samo Pod temi pogoji bi škofje mogli vzeti v Pretres priznanje teh duhovniških sindikatov. Zadnja beseda škofov, škofje niso revolucionarji; nasprotno, so prijatelji *'eda. Ljubijo lojalno svojo domovino in °d svojih vernikov isto zahtevajo. Skupno z njimi želijo nedotakljivost meja in so pripravljeni na kakršno koli zvtev za resnični napredek domovne. Toda politiko prepuščajo tistim, ki so zn to poklicani. Oni se bodo omejili na 'ersko plat družabnega življenja. Ne zahtevajo nobenih predpravic. Hočejo ka, da se jim da polna svoboda, ne le svoboda verskih opravil, ampak tudi svoboščine verskih šol, katoliškega tiska, verskih organizacij in svoboda razpolagati z materialnimi sredstvi, ki s° za to nujno potrebna, če je država Pripravljena na te svoboščine pristati, zginila napetost med državo in Cerkvijo v Jugoslaviji, ki sedaj moti vsak-tlanje življenje. O -še livkaj o obsodbi prof. Jakoba šo-la,\ia in tovarišev. Omenili smo že v februarski številki našega Usta, da so ftüi v dnevih po božiču 1952 obsojeni: Prof. Jakob šolar na 10 let strogega Zapora, prof. dr, Janez Fabijan na ti *et, Franc Suhadolnik na 2 leti in njegova sestra Zofka Pivk na 9 mesecev strogega zapora. Naše bralce bo gotovo Zanimalo, kako sta se glavna obtoženca 'edla pred sodiščem. Podatke smo vzeli iz ,.Slovenskega poročevalca". Prof. šolar se je sijajno držal. Odgo. 'arjal je z besedami: Ne spominjam se, 0 tem ne vem nič, ne izključujem itd. kio mu je sodnik bral razne ..dokumente“, je nejeverno zmajeval z glavo Na sončnih straneh Logarske doline je paša najboljša in izjavljal, da so z njegovim imenom pač šarili po svoje. Dopisnik ,,Slovenskega poročevalca" se zgraža nad ,,zakrknjenostjo" prof. šolarja. Prebrali so mu nad 100 listin, a njega vse to ni niti najmanj pretreslo. Ko so mu prebrali neko njegovo pismo, v katerem pravi: ,,Kaj so ti norci na višjih mestih res izgubili glave? Zdi se mi, da so sedaj nastavili sekiro na korenino vsemu narodu. Tako pokvarjenih ljudi si sploh nisem mogel nikdar predstavljati!“, — je prof. šolar mirno odgovoril: ,,To je zasebno pismo!“ Prof. dr. Fabijan pa je prišel na obravnavo živčno strt. Kaj so v ječi z njim počeli, ve samo Bog in tisti, ki so ga mučili. Le tako moremo razumeti njegovo vedenje pred sodniki. ,,Priznal je vso krivdo, se ob njej skesal ter vse globoko obžaloval in se v svoji zaključni besedi zahvalil UDV (komunistična tajna policija, op. ur.), da mu je pomagala, da je pretrgal te vohunske stike.“ (Dobesedno iz „Slovenskega poročevalca“.) Kdor pozna prof .dr. Fabijana od preje, njegovo močno voljo, nepopustljivost v svojih idejah in odločnost v izjavah, bo razumel, da so komunistični rablji izvršili nad dr. Fabijanom isti zločin kote pred leti nad kardinalom Mindszenthyjem: uničili so mu osebno voljo. Iz ječe pred oltar. Spet so imeli listi v domovini priliko, da se zgražajo. Posvečen je bil v duhovnika Jože Golob iz Peč j a pri Sevnici. Leta 1949 je bil obsojen na 2 leti zapora radi sodelovanja s takozvano Matjaževo vojsko in prijateljstva z župnikom Lasbaherjem v Sevnici, ki je bil tudi kaznovan z letom dni zapora „radi razpihovanja verske mržnje“. Listi se čudijo, da se je škof Vovk takega „zločinca“, kot je omenjeni Jože Golob sploh upal posvetiti. Resnice se ne sme povedati. Dekan Alfonz Požar v Rečici ob Savinji se je komunistom hudo zameril, ker da je pisal pisma v Ameriko o preganjanju vere in duhovnikov doma. Umrl je dr. Jože Lovrenčič. Domovina se ga ni spomnila niti z eno vrstico, kajti bil je preveč dosleden v svojih idejah, da bi pisal po smernicah Miška Kranjca, Seliškarja in Vidmarja, ki danes vodijo pod rdečo taktirko voz slovenske umetnosti. Zato je bil porinjen v kot, poskusil je ječo in siromaštvo in v revščini od vseh nepoznan umrl. Rojen je bil veliki pokojnik 1. 1890 v Kredu na Kobariškem. Literarno je začel svojo pot s pesniško zbirko „Deveta dežela“, ki jo je izdal leta 1917. Leta 1921 je pri Goriški Matici izdal ..Gorske pravljice“. Lovrenčič je strastno ljubil svoj dom, kobariški kot. Skrbno je zbiral narodno blago. Iz te velike zbirke mu je dozorel veliki ep „Trentarski študent“, zgodba študenta, ki je svojo dušo zapisal hudiču. — Tudi v prozi je dr. Lovrenčič mnogo napisal (Cel ovščkov gospod, Cesta in njen vozel, Publius in Hispala, Karnska pravljica). Dolga leta je bil urednik dijaškega lista Mentor. Marsikaterega mladega literata je ob njem odkril in ga spretno vodil. Ko bo narod lahko izrekel svojo sodbo, bo pokojni dr. Lovrenčič vstal lep in čist. Svobodna slovenska umetnost na tujem se klanja njegovemu spominu. PRIMORSKE VESTI Tijnkove proslave na Primorskem. Dne 2 5. januarja je praznoval svojo devetdesetletnico starosta beneških Slovencev, pisatelj in pesnik, mons. Ivan Trinko. Slovensko katoliško prosvetno društvo je priredilo temu zaslužnemu možu lepo proslavo v Marijinem domu v Gorici. Zastopani go bili vsi sloji i° tudi ljudje obeh barv in prepričanj, kar priča, kako je mons. Trinko splošno priljubljen. Na sporedu je bil lep govor o življenju in delovanju mons. Trinka, o njegovih velikih zaslugah za beneške Slovence in za ves slovenski narod. Sedaj vživa svoj zasluženi pokoj v svoji rojstni vasici Terčmunu v Benečiji. Predavanju so sledile recitacije iz Trinko-vih del in pa moški oktet, ki nam je zapel nekaj lepih narodnih beneških pesmi. Podobne proslave so imeli tudi v Trstu in v vseh večjih vaseh Prav tako so se takrat jubileju tega zaslužnega moža pridružili tudi frontaši, in tudi Oni priredili lepe proslave. Te proslave Pa so bile v živem protislovju z njihovimi metodami, kajti medtem, ko v matični domovini Jugoslaviji preganjajo, zapirajo in onemogočajo delovanje slovenskih duhovnikov, tukaj proslavljajo človeka, ki je prav tako duhovnik i istimi nazori in idejami kot preganjani duhovniki v Jugoslaviji. Velikemu jubilantu Trinku želijo vsi Slovenci še mnogo let življenja! Molitvi »a osmina v Gorici. Nad vse lepo in slovesno smo letos praznovali ■n zaključili molitveno osmino za zedinjenje v Gorici. V stolnici je bila Vsako jutro sv. maša z govorom. L delež b a je bila izredno velika, kar priča 'eliko ljubezen našega ljudstva do vzhodnih narodov. V nedeljo, 15. tebi u-ai'ja, pa smo to molitveno osmino zaključili z uspelo akademijo v Marijinem domu. Po otvoritvenem govoru dr. Humarja so sledila predavanja dveh druž-henic, in sirer o nastanku velikega grškega razkola iu o razvoju ruske pravoslavne cerkve v teku stoletij. Ob tej priliki smo tudi slišali pesmi z romanja k Mariji Pomagaj v Lemontu v Ame-t i k j, Ves potek romanja od prihoda romarjev do slovesa od .Marije so lemont-ski frančiškani posneli na gramofonske Plošče št suiesetletnica slovenskega Alojzi jv-visča v Gmici. Letu 1893 so se zbrali Soriški duhovniki, da bi proučili, kako hi slovenski mladini olajšali učenje na Sl'ednjih šolali ler jim istočasno zagotovili versko in narodno vzgojo. 1'speh tega posvetovanja je bila ustanovitev društva, ki naj bi ustanovilo zavod za Podeželske slovenske dijake. S prostovoljnimi darovi so kupili preprosto hišo na goriškem gradu in jo za silo opremili. Jeseni leta 1893 je ta zavod sprete! prvih 15 gojencev. Zavod so v za-Cetku vodili šolski bratje, toda kmalu s° sprejeli vodstvo slovenski duhovniki. llrvi vodja je bil č. g. Setničar. Leta 1895 pa je odbor kupil lastno hišo. Lela 19 06 je število gojencev naraslo že na 36. leta 1912 pa na 72. Pred prvo svetovno vojno pa jih je bilo kar 80. Ho te dobe je Alojzijevišče dobro pro- cvilalo. Svetovna vojna pa je tudi ta zavod porušila in ostal je v razvalinah vse do leta 1921. šele tega leta je bil obnovljen in zopet odprt. Skoro vsi naši sedanji duhovniki so se pivo leto šolali v Alojzijevišču, ki je služilo kot za nekako pripravnico za gimnazijo v semenišču. Tudi danes se v Alojzijevišču vzgaja lepo število slovenskih fantov, večinoma srednješolcev, ki obiskujejo zunanje šole v mestu. Ti gojenci imajo tudi svojo igralsko družino, kj nas večkrat razveseli z dovršeno podanimi igrami Ker pa se v Alojzevišču vzgajajo le revnejši dijaki, zato so zelo potrebni tudi gmotne podpore. .Napad na slovenske šole v Gorici. V noči pred svečnico je okrog 4 zjutraj eksplodirala bomba, ki so jo neznanci nastavili pred vrata šolskega poslopja slovenske strokovne in nižje srednje šole v Gorici. Bomba je pri eksploziji poškodovala vrata in zid in razbila 7 2 šip v šolskih oknih. Slovenski dijaki so drugi dan v znak protesta zapustili šole in delegacija dijakov je šla tudi k prefektu in zahtevala, da se zaščiti njihov pouk na šolah. Oblasti so sicer podel atentat obsodile, verjetno pa krivca ne bodo iskali, kakor jih tudi doslej pri podobnih atentatih na hiše in imetja Slovencev niso. Atentat je zbudil med vsemi Slovenci v Gorici, Trstu in tudi v Jugoslaviji veliko ogorčenje. Sveti oče za župnijsko dvorano v Dolini. Sveti oče Pij XII. je poklonil župnijski dvorani v Dolini lepo vsoto 500 tisoč lir. Na praznik novega leta so dolinski verniki zvedeli to lepo novico od svojih duhovnikov v cerkvi. Navdušenje in hvaležnost do svetega očeta, ki se je ozrl tudi na to majhno slovensko faro v tržaškem bregu, je bilo nepopisno, še Isti dan so dolinski duhovniki poslali sv. očetu zahvalno pismo v imenu vse župnije in ga zaprosili za apostolski blagoslov vsem družinam. V tem velikem daru. ki ga je prejela od skupnega očeta slovenska župnija na Tržaškem imamo nov dokaz naklonjenosti in očetovske dobrote, ki jo sedanji sveti oče deli vsem katoliškim narodom. Novo župnijsko dvorano so že blagoslovili in sedaj se v njej že vršijo lepe prireditve. vzgojni filmi, predavanja in podobno, kar je bilo za ta del tržaškega ozemlja, ki je precej rdeče pobaran, zelo koristno in potrebno. Tudi Slovenski oder iz Trsta, ki je na Tržaškem najboljša igralska družina, je že nastopil v dolinski dvorani. IZ SLOVENSKE KOKOŠKE „Narod brez božiča“, tako piše koroški list ,Naš tednik — Kronika" o slovenskem božiču 1952. Pravilno ugotavlja, da gre Titov komunizem po poti nemškega nacizma, ki je tudi hotel vzeti božičnim praznikom krščanski značaj. Takrat so delali propagando za „božičnega možička“, danes pa se rdeči mogotci trudijo, da bi napravili priljubljenega „dedka mraza“. Ubogi komunisti! „Dedek mraz“ naj nadomesti nebeškega Božička, Edinorojenega od Očeta in „novoletna jelka“ naj prežene božično drevesce! Prazno je to početje, kajti „dedek mraz“ ne more ogreti src, ki so žejna ljubezni, ne more potolažiti vseh, ki so žalostni in potrebni duhovne hrane. Zato gre vsak, ki hoče živeti brez Božiča, pogubi in razkroju nasproti. Kristus je vogelni kamen človeške družbe. Zidarji, ki njega zavržejo, zidajo na pesek in močvirje in sami bodo prej ali slej zavrženi. „Slovenski vestnik“, ki izhaja v Celovcu. je glasilo koroške OF Zelo rad ponatiskuje članke iz „Slovenskega poročevalca“. Toda pred božičem je nenadoma zgubil zvezo z Ljubljano. Da se prav razumemo; zgubil, ker mu je tako bolj kazalo. Posledica tega je bila, da ni niti z besedico omenil Stepinče-vega Imenovanja za kardinala, da ni sporočil svojim bralcem ničesar o prelomu med Titom in Vatikanom, in da ni črhnil niti besede o dekretu, po katerem je vlada Slovenije z odlokom od 19. decembra 1952 odpravila božič, „ker je tako ljudstvo želelo“. Gotovo je „Slovenski vestnik“ te novice zamolčal, ker se boji pred volitvami povedati svojim bralcem, kako stvari v resnici stojijo. 16. januarja 1958 je minilo 65 let, kar je umrl v Celovcu eden največjih slovenskih politikov, publicistov iu organizatorjev Andrej Einspieler. Rojen je bil 13. novembra 1813, t. j. pred 140 leti v Svečah v Rožu. V času svojega bogoslovnega študija je nanj močno vplival takratni semeniški spiritual Anton Martin Slomšek. Iz te zveze je nastala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Einspieler je bil prvi družbeni predsednik, v njenem odboru pa ostal do smrti Po njegovem prizadevanju je 1. 1871 Družba prišla do svoje tiskarne. Leta 1865 je ustanovil tudi celovškega „Slovenca“, ki so mu ga pa nemške oblasti že dve leti na to onemogočile. Politično je stal na stališču, da se bi morala avstro-ogrska monarhija preurediti na federalistični podlagi, Slovenci pa povezati s Hrvati, ker nam „narava, korist, jezik in kri“ kažejo proti jugovzhodu. Dr. France Mihelčič, znani slovenski salezijanec iz Ljubljane je zadnje čase iz žihpolja oskrboval gorsko župnijo Golšovo, potem ko ji je obnemogel njen župnik Mente. Na Žihpoljah je vodil ves čas tudi cerkveno in svetno petje v fari. 9. novembra pa je odšel v Španijo, kjer je dobil lepo mesto univerzitetnega profesorja. Zmeraj ista pesem. Na seji občinskega odbora v Velikovcu so odborniki soglasno sklenili, da pouk slovenščine na ljudski šoli ni potreben in so zato zaprosili koroško deželno vlado, da ta sklep potrdi in slovenščino odpravi. Ti ljudje nočejo pomisliti, da je Velikovec glavno mesto slovenske Podjune in da velikovški trgovci in obrtniki živijo od slovenskega denarja. Borba za slovenski napis. Pred kratkim je bila znotraj in zunaj obnovljena ljudska šola v Svečah, rojstnem kraju Miklove Zale. To šolo obiskuje 90% otrok slovenskih staršev. Slovenski zastopnik v bistriškem občinskem odboru je predlagal, naj bi šola nosila dvojezičen napis. Njegovo zahtevo je podpr' tudi zastopnik avstrijske ljudske stranke. Uprli so se pa socialisti, ki drugače vedno govorijo o potrebo sožitja obeh narodov na Koroškem. Ker so bili v večini, je bil predlog zavrnjen. Tako Avstrijci razumejo besedo enakopravnost. DOLOČBE O DUŠNEM PASTIRSTVU IZSELJENCEV DR. ALOJZIJ ODAR Prvo poglavje PRISTOJNOST KONZISTORIALN K KONGREGACIJE GLEDE IZSE. LJENCEV Priznavamo, odobrujemo in potrjujemo, kar so določili Naši Predniki srečnega spomina, zlasti bi. Pij X., obenem pa uvajamo nekatere spremembe, ki so se zdele potrebne; zato hočemo in določamo, da veljajo v naprej naslednje določbe. 1. § 1. Naša konzistorialna kongregacija je pristojna in sicer izključno, da Preiskuje in pripravlja vse, kar se tiče duhovne blaginje izseljencev latinskega obreda, pa naj se izselijo kamor koli; Posvetuje pa naj se s kongregacijo za Vzhodno Cerkev ali s kongregacijo za razširjanje vere, če gredo v pokrajine, ki so podložni prvi ali drugi kongregaciji. § 2. Stvar konzistorialne kongregacije je tudi, ko se prav tako posvetuje s kongregacijo za vzhodno Cerkev, preiskovati in pripravljati, kar je v korist izseljencev vzhodnih obredov, kadar izseljenci katerega koli vzhodnega obreda Sredo v kraje, ki niso podložni kongre-Saciji za vzhodno Cerkev in ni tam duhovnika njihovega obreda. 2. § 1. Za duhovnike latinskega obre-ha, če se kdaj izselijo, skrbi samo kon-zistorialna kongregacija. § 2. Duhovniki latinskega obreda, ki Pa so podložni kongregaciji za vzhodno Cerkev ali kongregaciji za razširjanje Vere, a žele potovati v pokrajine, ki ni-®° podložne tema dvema kongregacijama, vežejo ob upoštevanju pravic na- vedenih kongregacij tudi določbe, ki jih je v tej stvari dala ali jih morda bo dala konzistorialna kongregacija. § 3. Tem določbam se morajo prilagoditi duhovniki vzhodnih obredov, ki se izselijo v pokrajine, katere niso podložne kongregaciji za vzhodno Cerkev; v veljavi pa ostanejo zakoni in neokrnjene so pravice te kongregacije za vzhodno Cerkev. 3. § 1 t. 1. Duhovnikom, ki žele oditi iz Evrope ali s sredozemskih obal v zunanje prekomorske pokrajine za kakršen koli čas, bodisi kratek ali dolg ali nedoločen ali za vedno, daje dovoljenje za pot in bivanje tam ali podaljšuje dovoljenje za prebivanje tam samö konzistorialna kongregacija. T. 2. Nunciji, internunciji in apostolski delegati morejo dati to dovoljenje duhovnikom iz držav, v katere so za trajno poslani, le če so tako pravico prejeli in obdržali. § 2. t. 1. Duhovniki, o katerih se govori v § 1 t. 1, morajo dobiti to dovoljenje, da se ob upoštevanju drugih določb morejo inlcardinirati v tujo škofijo v prekomorskih krajih. T. 2. Isto dovoljenje potrebujejo tudi redovniki, razen tistih, ki jih pošljejo predstojniki v druge hiše svojega reda; prav tako tisti, ki imajo dovoljenje eksklavstracije, za čas, ko to dovoljenje traja; tudi sekulariziranci, ki jih je škof dobrohotno sprejel bodisi prosto in brezpogojno bodisi na poskušnjo. § 3. To dovoljenje naj se, ko ostanejo v veljavi ostale določbe iz odloka Ma-ximi semper (odlok konz. kongr. o klerikih. ki ge izselijo v nekatere določene pokrajine, AAS XI, str. 39—4 3), da le, če je trdno dokazano: 1. da ima prosilec dobro nravstveno spričevalo; 2. da obstoji upravičen in pameten razlog za potovanje; 3. da je dal privoljenje škof kraja, od koder potuje, ali predstojnik, če gre za redovnika, in škof kraja, kamor potuje; 4. da je dala dovoljenje koncilska kongregacija, če gre za župnike, kadar se bo njih odsotnost morala zavleči nad dva meseca. § 4. Duhovniki, ki bi neupoštevajoč te določbe, odpotovali nepremišljeno ali predrzno, zapadejo kaznim, ki jih določa omenjeni odlok Maximi semper (1. c. III, 16. A AS XI, str. 43). 4. Samo konzistorialna kongregacija more dati v smislu kan. 216 § 4 cerkv. zak. dovoljenje, da se morejo v korist izseljencev ustanoviti župnije za poedi-ni jezik ali narodnost. 5. § 1. Prav tako je stvar konzisto-rialne kongregacije: 1. Potrjevati, ko prej poizve o pro-silčevem življenju, vedenju in sposobnostih, ter je ordinarij dal privoljenje, duhovnike, bodisi svetne bodisi redovne, ki žele delovati v dušnem pastirstvu za izseljence lastnega naroda ali jezika, ali za tiste, ki potujejo čez morje ali se iz katerega koli razloga m ude na ladjah ali so jint kakor koli dodeljeni; in te duhovnike s posebnim reskriptom imenovati za izseljeniške ali pomorske misijonarje ali kaplane, jih odrejati, premeščati, njih odpoved na službo sprejemati in jih je, če je primer tak, odstavljati. 2. Izbirati in postavljati v vsakem narodu predstojnike ali direktorje misijonarjev ,za izseljence dotičnega naroda ali jezika. 3. Izbirati in postavljati predstojnike ali direktorje pomorskih kaplanov. 4. Vse te voditi in nadzirati bodisi po krajevnih ordinarijih bodisi po delegatu za izseljenstvo bodisi po drugih duhovnikih, ki se določijo za to službo. § 2 št. 1. O podelitvi reskripta, ki se omenja v $ 1 št. 1, se morata obvestiti oba ordinarija, tako ordinarij kraja, iz katerega duhovnik odhaja, kot ordinarij kraja, v katerega prihaja. št. 2. Konzistorialna kongregacija naj predstojnike ali diiektorje, ki jih je imenovala, takoj naznani škofom države ali pokrajine, v katero jih pošilja. . Pri konzistorialni kongregaciji Ustanavljamo mesto ,.delegata za izseljenstvo“. 10. $ 1. Svojska delegatova dolžnost, je imeti na skrbi in pospeševati na vse na jezer“ na jugozahodu države. Ta Pokrajina je polna ogromnih jezer in veličastnih gozdov in zelo sliči Švici ali lla*i Gorenjski. Središče te. pokrajine je ^an Carlos de Barilovhe. Vlak potrebuje ur, da privozi iz Buenos Airesa do ^an Carlosa. V tem kraju se je naselila *l,di skupina Slovencev. Okrog 50 jih 16. Zaposleni so v različnih poklicih. Rekateri med njimi, kot Francč Jer-uian, Tonček Pangerc in Dinko Bertoncelj so si pridobili velik sloves kot skalaši in smučarji. V začetku decem-bra je n pr. Dinko Bertoncelj sodeloval pri gorski odpravi, ki je prvič vstopila na z ledom pokrili vrh sv. Valen, tina v Patagoniji na čilsko-argentinski 'heji. — To skupino sta obiskala v pust-uih dneh gg. Albin Avguštin in Milan Kovše. Poskrbela sta za duhovno obno. 'o in nato blagoslovila križ na vrhu ?°re Capilla (nad 2100 m), ki so ga Paši Slovenci že lani postavili. Nato se )e »a tem vrhu. odkoder je nebeško lej) Pogled na jezera v dolini in s snegom Pokrite vršace, brala sv. maša. Vsa glo-'esnosi je zapustila v navzočih globoke 'tise in dokazuje, da naši rojaki v Ba-filochah čutijo potrebo po javnem izpovedovanju svoje vere. radi katere so se P'orali razpršiti po svetu. 'ik.\hoška kronika Ihdioyite vaje. Koi lansko leto, so Paineravali naši fantje in možje ter de-. e,a tudi letos opraviti zaprte duhovne 'pje. Ker pa so morali nekateri prigla-genci tudi v pustnih dneh delati, smo bremenili načrt in imeli odprte du-‘Ovne vaje za vse Slovence. Zjutraj je a Pobožnost, pri marianistih, popol- Zastopstvo „Družabne pravde“ iz Buenos Airesa in „Socialni študijski krožek“ v Mar del Plata no skupnem sestanku n ed cerkvijo sv Petra v Mal" del Plata dne in zvečer pa pri sv. Nikolaju. G. župnik Stanko Kavalar (iz La Tome, San Luis) je v 13 govorih podal obilico lepih in koristnih naukov. številna udeležba je pričala, da so jih poslušalci hvaležno sprejemali. Križev pot vsako nedeljo v postnem easu zbere precej Slovencev k molitvi. Molimo ga vsako nedeljo v drugem predmestju. Dolge počitnice skušamo izrabiti za naše otroke s tem. da jih zbiramo k slovenskemu pouku, kjer se uče verouka in raznih predmetov, kj jim hude versko in narodno zavest. Vzgledna miki itosrčnost Jurček hodi v prvi razred gimnazije. Uči se ne in profesorji se vsak dan jezijo nad njim. Nekega dne mu zabrusi eden izmed njih: „Le počemu so te starši dalj v šole?“ Mladi Jurček se ne zbega. Pogumno odgovori: „Da bi imeli doma mir pred mano.“ i © I JI A Z AH © B @ ® Ä „Božja žaloigra bo najveličastnejši film atomskega ve\a; predvajati bo v reliefa — 3 dimenzijah — in v naravnih barvah. — Izdelavi bo stala nad 100 milijonov pesov. Imena glavnega igralca ter ostalil1 igralcev ne bodo znana. Svetovne filmske družbe proizvajajo ter predvajajo v postnem času, posebno v velikem tednu, filme, ki prikazujejo življenje, trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa. Mnogo je takih filmov francoske, italijanske ter severnoameriške proizvodnje. Najboljši svetovni filmski igralci so skušali uresničiti božjo žaloigro na filmskem platnu; nobeno teh del ni dovršeno — vsako ima dokaj pomanjkljivosti. Res je, da do danes niso imeli vodiča t, j. rokopisa življenja Kristusovega, prirejenega nalašč za filmsko snemanje. Za uresniče. nje celotnega načrta se potrebuje celega človeka — treba je genija, ki bi zmogel s človeškimi figurami — predvajati božjo igro. In ta človek se je našel oziroma nam ga je poslala božja Previdnost. Je to znani Abel Gance, veliki avtor ter filmski direktor svetovnega slovesa, predhodnik tridimenzionalnega filma, ki je skušal uresničiti idejo „Božje tragedije“, ki ga j° spremljala skozi 25 let na nenavaden način — v reliefu (cmerama). Njegov namen je, ne samo prikazati Kristusovo življenje po 4 evangelijih, ampak prenesti to življenje — to božjo žaloigro ____ v da- našnji atomski vek. t> že 4 leta se uresničuje ta film. Pripravljajo ga s trojnega vidika: moralnega, tehničnega in administrativnega. Mnogo zunanjih prizorov se je snemalo v afriškem Maroku, a notranji v Franciji ter Italiji. De la Grandier, predsednik O. F. A. A. (Office Frangais de Di-fusion Artistique) je izdelovatelj „Božje žaloigre“ in edini, Iti je do danes iz' dal nekaj podrobnosti te velike stvaritve. Film je bil narejen podobno kot katedrale srednjega veka; nihče ne ve, kdo jih je zamislil in izdelal. Vsak zas° je doprinesel ua skrivaj svoj delež. N* podoben način se je skušalo uresničiti tudi zgradbo ,,B.ožje tragedije“. Del0 je izraz tihih in skritih ter ponižni# žrtev, da se tako bolj. j.asno prikaže On, ki je prvi in edini stvaritelj, vsega, tet" tudi njih in njihovih zmožnosti, ki so ga skušali nevredno predstavljati. Ko h» film izdelan, se bo predvajal istočasno v angleško, francosko in špansko govorečih deželah. » Igralec, ki predstavlja Kristusa je neznan. Priprava, kot izdelava film» potekata v največji skrivnosti. Ta molk ne dovoljuje izdati glavnega igralca, ki predstavlja Kristusa. Zdi se, da so najeli glavnega igralca „pod pogojem“, da ne izda svojega imena niti ne rodbine-Težko je bilo najti prvega igralca. Iskali so ga izven poklicnih filmskih igralcev, ker oni predstavljajo danes svetnika, a jutri morda ubijalca in to more zelo motiti igralce. Končno so našli nekega 32 letnega Francoza; rojen je bil neti8 v pogorju Jura. Je študent matematike *n filozofije ter nekdanji znani igralec francoskega nogometa. Prvi poskusi so zelo zadovoljivi. Ostali igralci so najboljši filmski zvezdniki Amerike, France ter Italije. Muzična spremljava je delo znanega skladatelja Arturja Ho-■feggerja. Dekoracije so izdelane v ogromnih dimenzijah. Samo predstavljanje križanja meri nad 400 metrov. Finančno vprašanje je bilo rešeno kotom darov različnih dezel_ Stroški do fota 1950 so znašali nad 30 milijonov kosov. Dejstvo je, da je prispeval k tej veličastni zgradbi ,,Božje žaloigre“ tako bogataš kot revež, jud in katoličan s Protestantom; Nemec kot Anglež in Francoz ter Španec in Italijan, je znak, da je med ljudmi še nekaj idealizma in da moderni človek išče Njega, ki je edini naš rešenik vodnik in kralj. Edini, bi nas ljubi, ki ne vara in ki je umrl, da bi mi živeli in se med seboj ljubili, bot nas je ljubil On, ki je za nas umrl sramotne smrti na križu, da bi mi z ■^jim vstali v poveličanju. Vo. Fk. VESTI IZ Sv. oče si ni dal v preteklem letu niti ^nega samega dneva odmora. Imel je ^ nagovorov, izdal je 4 0 poslanic, pro-glasii je za svetnike 4 blažene, pretr-Sani so bili diplomatski odnošaji med Jugoslavijo in sv. stolico, vpostavljeni ka z Indijo in Japonsko. Sprejel je nad deset tisoče vernikov, pripadajočim Vsem socialnim razredom. uEcclesiae Orientales“ je nova enciklika, ki jo je 30.. decembra 1952 ob-Javii sv. oče in v kateri zelo ostro ob-^uja preganjanje vzhodnih katoliških b-erkva. Posebno pa še obsoja smrtno ^bsodbo bolgarskega škofa Bošiljkova !'d drugih 3 prelatov. Novi vihar, ki je Jzbruhnil na vzhoda, hoče uničiti vse, Kristus križani iz Villa Quebrada VATIKANA kar je duhovnega ter razdejali vse cvetoče cerkvene občine krščanstva. Silno trnjeva pot do rešitve jeruzalemskega vprašanja. Vsi odgovorni zastopniki za to določene komisije zagovarjajo vsak svoje stabšče, dasi je najboljša rešitev, kakor jo je podal sv. oče sam že pred dalj časa. namreč internacionalizacija svetih Kt'ajev, to je Jeruzalema in okolice. Novi tajnik kongregacije sv. obredov je postal bivši nuncij v Švici mons. Bernardino. 18 let je vodil nunciaturo v Bernu v Švici v vsestransko zadovoljnost. Zlasti je pokazal veliko razumevanje za begunce med in po drugi svetovni vojni. „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland, 3, Oliio. Kanada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario. Trst: Stanko Janežič, Mačkovlje 7, Dolina, Trieste. j I Italija: Zorka Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizja. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Austria, j I Avstralija: Fr. Claude Okorn OFM, 45 Victoria Str. Waverley, L . S. W. j F V Argentini stane 50 pesov, v V. S. A. in Kanadi 5 dolarjev, v Italiji lir, drugod pa v protivrednosti dolarja. Iz vsebine: El consuelo del Cristo — Resuci- tado (Msgr. T. Toth).......... 2-12 Pozdrav Kristusu križanemu . . . 243 Vera in vraže (škof dr. Rožman) 24 1 Slovenski knez (Igor) ........... 24(> Pratika __ april 1953 .......... 247 -V j ego v prvi klic (Zora Piščanec) 249 Stalin čudodelnik ................ 259 Dvoje oznanenj (Dr. A. Odar) . . 251 Rajska ptica (!z francoščine prevedel Fr. Erjavec) ............ 200 Velikonočno voščilo .............. 202 Za kulisami (Janko) .............. 270 Vstajenje (H. Rudnik) ............ 271 Pismo iz Španije ( Kovač) ........ 273 Velikonočni dar (Matevž Tileš) 270 Globoka žalost tadi mlade opice 279 Sodnik Reli (Bori-, Koman) .... 280 Pogumen krmar poljske Cerkve 282 Ženska vzgoja (J. de Maistre) . . 283 Duša družine in vzgoje (Rudolf Hanželič) ..................... 284 .Nekaj novic iz Italije......... Sv. Genta Galgani (Dr. E. Žakelj) Samovzgoja in žrtve (P. Slapar) Iz misijonskih pokrajin ........ Fant, pribori si osebnost! (Ito- manus) ....................... Glas iz severne Francije........ Od doma................... 300 Pismo jugoslovanskih škofov . . Določbe o dušnem pastirstvu izseljencev (Dr. A. Odar) . . . . Med izseljenci ................. Božja žaloigra (Vo. Ek.) ....... Nesti iz Vatikana .............. Pestiti .........248, 257, 201, Drobne ...........250, 209, 275, 28'' 28# 2!l> 2Ü# 21)6 —304 3Ö« :ioi Sl-1 sl# sil’ 21)1 20# TARIFA REDUOTOA Ooneeeiön No. 3660 ..Duhovno življenje“ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (0rer har Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Odar). — Naslov: Vict®| Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. -— Celoletna naročnina za Argentino zna$1 50 pesov, za USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska Imple0 i „Poliglota“, Corricntes 3114, Buenos Aires, T. E, 86-5120