Slovenščina pri sodnijah.
v svojem zadnjem listu priobčili smo nadsodnijski intimat, vsled katerega se je pokončal znani odlok c. kr. okrajne soduije v Metliki. Leta okrajna sodnija zastopala je namreč mnenje, da se na podlagi slovenskih pisem, zemljeknjižne vknjižbe le tedaj dovoliti smejo, če se je slovenskemu pismu prtdejala avtorizirana nemška prestava.
Ta odlok sodnije methške bil je eminentnega pomena, in po vseh slovenskih pokrajinah ozirali so se strahom v Gradec, kjer
—  251 —
se je imelo razsoditi, česar je pravica v tej stvari. Visoka nad-sodnija razsodila je sedaj, in sicer tako, kakor je morala, če ni hotela po Slovenskem zemljiščnih knjig spraviti v neizmeren nered, ter omajati jednega glavnih stebrov našega javnega kredita.
Pomenljiv je pa nadsodnijski intimat tudi zategadelj, ker je v jasnem nasprotji z znanimi kamniškimi odločbami, katere so slovenskemu jeziku sposobnost, prihajati pred sodnije, popolnoma odrekle. Iz predležečega nadsodnijskega intimata se namreč dvoje lehko dokaže. Najednej strani se leh ko dokaže, daje slovenščina tudi po mnenji visoke na d-sodnije v Gradci sodnijski jezik, na drugej pa, da so tudi slovenski vpisi v zemljiščno knjigo mogoči in dovoljeni.
V zakonu od 25. julija 1871, št. 95, drž. zak. se glasi §. 89. tako-le: Če pisma niso sostavljena v jeziku, v katerem se smejo vlagati prošnje pri zemljiščno knjižnej sodniji, mora se jim pridejati prestava, popolnega zaupanja vredna.
Kdor mi torej pravi, da slovenskim pismom prevoda priložiti ni treba, ta priznava ob jednem za vse večne čase, da je slovenščina jezik, v katerem se smejo vlagati prošnje pri sodnijah! Čemu se je razločevalo tedaj mej deželnim jezikom in mej jezikom, ki je v navadi pri deželnih sodnijah? Čemu se še sedaj v tem nad-sodnijskem intimatu tako vestno naglasa, da je bila prošnja vložena v nemškem jeziku, in da se je zategadelj moral vslišati rekurz? Če se je prošnja morala vložiti v nemškem jeziku, potem morala se je tudi pridejati avtorizirana prestava! Če pa ni bilo treba prestave potem se je tudi prošnja lehko vložila v slovenskem jeziku! To je jasno in logično.
V ravno tistem zakonu se glasi §. 5. tako-le: V glavno knjigo vpisati se imajo bistvena določila književnih pravic. Če ne pripuščajo kratke izrazbe, tako je pripuščeno, da se glavna knjiga skHcuje na določbe pisem, katera so podlaga vknjižbi, in sicer s tem uspehom, da veljajo potem dotične določbe za vknji-žene v glavne j knjigi.
Ako je tedaj na podlagi slovenskega pisma dovoljena bila daljša vknjižba, ki se ni mogla vpisati v glavno knjigo, potem se
— 252 —
ta knjiga lahko sklicuje na dotične določbe v slovenskem pismu in sicer s takim uspehom, kakor da so se te določbe ob jednem vknjižile v glavno knjigo. Iz tega pa sledi, da so slovenske vknjižbe tudi po mnenji visoke nadsodnije mogoče in dovoljene. Mi smo torej s nadsodnijskim intimatom popolnem zadovoljni, ter konšta-tiramo, da se je ž njim zopet porušila praksa, katera se je hotela v znanem kamniškem slučaji vriniti v deželo. —
Dr. L T.