Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina :	Mesečna	L	110
Za inozemstvo:	Mesečno	L	190
Uredništvo in uprava Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 9-12410
l&iLeto IV. - Štev. 16
Gorica - 17. aprila 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
GLAS IZ TRSTA
Pri volitvah moramo nastopiti složno
Na tržaškem ozemlju se hitrih korakov bližajo volitve občinskih odborov. Slovenci stojimo pred vprašanjem:	kako	bomo nastopili pri
volitvah?
Če prisluhnemo, kako v teh dneh utriplje srce našega naroda, bomo dobili odgovor:	nujno potreben je
složen nastop vseh Slovencev brez razlike strank, brez ozira na to, kar nas loči v razne struje in organizacije. Narod pričakuje od vsake-£u svojega člana, da bo zapostavil svoje osebno mnenje ali strankarsko strast ter se pridružil enotni fronti vseh zavednih Slovencev, da bodo volitve za nas Slovence častno in u-godno potekle. G-re za naše narodno življenje, za naš narodni obstoj. Kdor bo ob teh volitvah ostal doma, kdor bo volil druge stranke, temu se bo lahko po pravici očitalo, da je v važnem trenutku izdal svoj narod.
Kar nas je zavednih katoličanov na Tržaškem, smo že davno uvideli, da ne moremo kot posamezniki sodelovati pri drugih strankah, katere ne upoštevajo v zadostni meri naših verskih načel in zahtev, tem manj pa pri strankah, ki so krščanski veri očitno sovražne. Zato smo si ustanovili svojo politično organizacijo, Slovensko krščansko-socialno svežo, katere naloga je, na političnem torišču uveljavljati načela, ki so pravemu katoličanu sveta in nedotakljiva. Že ob ustanovitvi te naše organizacije smo poudarili, da se
ne protivimo sodelovanju z drugimi strankami za posamezne slučaje in dogovorjene skupne nastope. To je v politiki nujno potrebno in se je v teh letih že večkrat dobro obneslo na korist slovenstva. V tem pravcu moramo nadaljevati zlasti v bližajoči se volilni borbi.
V povezavo list in k volilnim blokom nas nujno sili italijanski volilni zakon, kateri daje velikanske prednosti listam in blokom, kateri dobe največ glasov, prednosti, ki niso v nobenem sorazmerju z odstotki glasov. Tega zakona mi ne odobravamo, toda vsilili so nam ga in moramo ga upoštevati. Če nočemo, da pridejo naše občine v roke naših najhujših nasprotnikov, se moramo za volitve združiti s tistimi, ki so nam manj sovražni, čeprav niso našega mišljenja. Upreti se moramo predvsem italijanskim šovinistom, med katere moramo, žal, šteti tudi stranko demokrščanov, po drugi strani pa se moramo enako odločno upreti kominformi, ki je breznarod-na in brezverska.
V bližnjih dneh volilne borbe pričakujemo od naše krščanskosocialne zveze, da bo nastopala v tem smislu; pričakujemo pa tudi od vsakega zavednega katoličana, da se disciplinirano podvrže ukrepom in navodilom te naše politične organizacije, da bo naš nastop povečal u-gled katoliških vrst in pripomogel k ojačenju slovenstva.	Aga.
Mir z Nemčijo?
Londonska konferenca, ki je posvečena reševanju upravnega vprašanja STO-ja, je zaradi velikonočnih praznikov prekinila svoje razprav-ljanje, se bo morda nadaljevala še v teku tega tedna. Ta, odmor v londonski konferenci nam daje priliko, da posvetimo svoj današnji politični pregled glavnemu problemu tre-mutne mednarodne politike, to je ureditvi nemškega in avstrijskega vprašanja. V političnem pregledu pod naslovom »Preokret v mednarodni politiki« smo pred enim mesecem poročali, da je Kremelj izročil 11. marca veleposlaniku Amerike, Anglije in Francije noto, v kateri jim predlaga, da sklenejo z Nemčijo mir. Noto je sicer Kremelj naslovil na tri imenovane države, v resnici pa je hotel vplivati s svojimi mamljivimi predlogi in ponudbami v prvi vrsti na Nemce, zlasti pa na nemške nacionaliste in socialne demokrate, ki se ostro borijo zlasti proti Adenauerjevi zunanji politiki. Boljševiška nota je zelo spretno sestavljena, ker je vsa prikrojena čustvom Nemcev, in se ne moremo motiti, če trdimo, da je njen glavni namen tale, da obnovi luski boljševizem nacionalno Nemčijo in jo s tem iztrga iz zapadne evropske obrambne zveze. Zato ponuja novi nacionalni Nemčiji samostojno, mednarodno nacionalno voj-sk(j, samostojno oboroževalno industrijo in zlasti še zedinjenje obeh Nemčij, Zapadne in Vzhodne. Po-
Mir z Avstrijo?
Boljševiška nota od 11. marca pa je hotela ustvariti tudi zmede in nasprotja v bloku vodilnih zapad-nih držav. Posebno je Kremelj računal na Francijo, ki je zelo nerada pristala na sklepe lizbonske konference, ki so se tikali vključitve Zapadne Nemčije v evropsko o-
brambno skupnost; računal pa je tudi na težka politična nasprotstva v Angliji; posebno je še hotel podžgati bevaniste v njihovem nasprotovanju proti oboroževanju. Toda ti Kremijevi računi so bili računi brez krčmarja. Zapadne države se niso prav nič zmedle, marveč so
rusko noto par tednov skrbno in mirno proučevale in po skrbni proučitvi note so dale Kremlju svoj odgovor. Predvsem so pozvali v posebni noti Kremelj, da sklene z njimi mirovno pogodbo z Avstrijo, ki čaka že devet let, da se izpolni svečana obljuba, ki jo je dala Avstriji moskovska zavezniška konferenca 1943. Vodilna državnika Avstrije, predsednik vlade Figi in njen zunanji minister Gruber, sta pred nekaj dnevi v dunajskem parlamentu izrazila težnje Avstrijcev po dokončni osvoboditvi, gospodarski in politični samostojnosti. Predsednik vlade Figi je izjavil: »Kot predstavnik avstrijske vlade mislim, da smem pozvati štiri zavezniške sile in svet: Napravite konec današnjemu stanju Avstrije, rešite majhni in delavni avstrijski narod iz suženjstva ; avstrijski narod bo znal dokazati ž dejstvi, da nima druge želje kot živeti v miru in v prijateljstvu z vsemi.« Avstrijski narod je že pri treh volitvah dokazal svojo demokratsko zrelost; okupacijski stroški, ki jih mora Avstrija nositi,
znašajo polovico državnega proračuna. Avstrija kratkomalo ne more prenesti tako velikega okupacijskega bremena; to so bile misli, ki jih je Figi poudaril v svojem govoru.
Zunanji minister Gruber pa je od svoje strani rekel, da je Avstrija žrtev prevelikega zaupanja v rusko politiko; radevoljno je plačala Rusiji ogromno vojno odškodnino, ker je upala, da si bo na ta način priborila polno svobodo. Res je sicer, da je Rusija doprinesla v vojni največje žrtve, res pa je tudi, da je Rusija z vojno največ pridobila: Vzhodno Poljsko, baltiške dežele, Besarabijo, del Češkoslovaške, del Finske in Nemčije, Sahalin in drugo. Gruber , je tudi zavrnil politiko nevtralnosti Avstrije, ker je nevtralnost »trojanski konj« kominfor-mizma.
Nihče ne more oporekati, da ima Avstrija vso pravico protestirati proti tej sramoti, da se majhen narod v osrčju Evrope leta in leta drži pod okupacijo ter da ne more priti do svoje politične svobode, do katere ima vso pravico.
Odgovor zapadnih držav
sebno zedinjenje vseh Nemcev je med, na katerega naj se ulovijo lahkoverni, čustveni Nemci. Adenauer je odločno in jasno razložil Nemcem svojo zunanjo politiko, ki ji je dal že koj iz početka dosledni zapadni pravec. Ko je energični Adenauer pred nemško javnostjo zavzel stališče do ruske note, je med drugim rekel tudi, »da bo nemški narod zopet enkrat moral dokazati, da ima živce na pravem mestu.« Večkrat je Adenauer tudi izjavil, da bo prišlo prej ali slej do odkri-tega pogajanja med zapadnjaki in Rusijo v nemškem vprašanju. Ne vemo, kdaj se to zgodi, zato se je treba obvladati in mirno počakati učinkov politike, ki smo jo do danes vodili. Adenauer je prepričan, da pomeni Kremeljska nota popoln preobrat rilske boljševiške politike napram Nemčiji:	pod	pritiskom
atlantske politike (Lizbona) je bila Rusija prisiljena sprejeli idejo o suvereni Nemčiji, oboroženi in gospodarsko svobodni. Ta rezultat mora vzpodbuditi zapadnjake, da ostanejo zvesti svojim namenom, da čimprej vključijo Nemčijo v evropsko zapadno obrambno skupnost. Suverenost Nemčije, ki si jo želimo in pričakujemo, ne bo velikodušna poklonitev sovjetske Rusije, marveč bo plod dosledne politike nemške vlade v Bonu, tako je izrazil ponovno svoje prepričanje Adenauer.
Tudi glede Nemčije so zapadne države Kremlju medtem že odgovorile in celo na dvojen način:	1.
več mesecev so se z zastopniki zapadne Nemčije dogovarjale o pos eb-ni mirovni pogoditi, ki naj se sklene med njimi in Zapadno Nemčijo. Ti dogovori so tudi že premostili največje težave in danes se že uradno napoveduje, da se bo imenovana pogodba podpisala meseca maja v Bonu. Pri podpisu bodo navzoči Acheson, Eden, Schuman in Adenauer. Ta dejanski odgovor je najboljši, prej ali slej bodo morali boljševiki spoznati, da je nemogoče dolgo voditi nasilne politike nad srednjeevropskimi narodi: Nemci, Avstrijci, Poljaki, Madžari in drugimi; nemogoče je dolgo nadvladati nacionalno, kulturno in politično zrelih in zavednih narodov. Usoda boljševiške vlade je usoda Ludvika XIV., Napoleona, Hitlerja, ki so zmogli nadvlado nad drugimi deželami izven svojih nacionalnih meja nekaj let vzdržati le z najliujšim nasiljem. Take nasilne politične tvorbe pa nosijo kal smrti v sebi. Zapadne države so pa drugič tudi že odgovorile pismeno na rusko noto z dne 10. marca in sicer 25. marca: V svojem pismenem odgovoru zapadnjaki niso odbili pogajanj z Rusijo, pač pa so pripravljeni se z njo pogajati o mirovni pogodbi z Nemčijo, toda le pod določenimi pogoji: Nemčija mora imeti že sedaj pravico, da odločuje o svoji politiki in o svoji usodi ter da se po-
veže, s komer hoče, to pomeni, da ostane tudi po mirovni pogodbi lahko vključena v evropsko o-brambno skupnost; drugič je treba Nemčiji omogočiti zares svobodne volitve pod mednarodnim nadzorstvom posebne komisije, ki jo je Zveza narodov že določila; ta komisija je svoje delo v Zapadni Nemčiji že izvršila, vlada Vzhodne Nemčije pa ni dovolila prihoda imenovane komisije na svoje ozemlje; tretjič so zapadnjaki zahtevali v svoji pismeni noti, da se morajo nemške vzhodne meje popraviti v korist Nemčije. To so bili trije glavni pogoji, ki so jih zapadnjaki stavili v svojem pismenem odgovoru Kremlju. Sovjetska Rusija je medtem 9. aprila tudi že odgovorila Ameriki, Angliji in Franciji na njihove protipredloge. Rusija je v drugi noti vztrajala na svojem predlogu, da mora Nemčija imeti svojo nacionalno vojsko; da ostanejo vzhodne nemške meje take, kot so danes; kontrolo nad volitvami v Nemčiji naj izvršuje posebna komisija štirih okupatorjev (Amerika, Anglija, Francija in Rusija) in ne mednarodna komisija Združenih narodov. Na drugo sovjetsko noto zapadne države še niso odgovorile, gotovo pa je, da dobi v par dneh Rusija odgovor zapadnjakov tudi na svojo drugo noto. Soditi smemo, da bo končno vendar prišlo do pogajanj v čemer nas prepričujejo zlasti tudi druge akcije, ki jih je Rusija izvedla v zadnjem času.
in Stalin je spregovoril. • ■
Zgodilo se je zares nekaj nenavadnega. Nekaj tednov je potovalo več ameriških časnikarjev po Evropi; proučevali so politične, gospodarske in kulturne prilike v raznih državah. Iz Rima in iz Carigrada so zaprosili za polno dovoljenje tudi v Moskvi. Moskva pa potnega dovoljenja ameriškim časnikarjem ni hotela izdati. Ko so se že vrnili v Ameriko, se jih je Stalin pa spomnil. Uredniku majhnega lista »Dayli Times«, James Vicku, iz mesta Niles v državi Ohio sta dva ruska diplomata izročila pismeni odgovor na njegova vprašanja, ki jih je stavil Stalinu. Odgovor je bil v ruščini in zato sta mu ga diplomata morala prevesti v angleščino. Ko pa sta diplomata prevedla Stalinov ruski odgovor, je prišla iz Londona brzojavka s Stalinovim odgovorom v angleščini; brzojavko je
poslal Vicku sovjetski veleposlanik v Londonu Zarubin; rusko in angleško besedilo se je popolnoma ujemalo. Stalin je odgovoril Vicku na naslednja štiri vprašanja. Prvo vprašanje:	»Ali	je nevarnost za
tretjo svetovno vojno danes večja kot pa pred dvemi ali tremi leti?« Stalin je odgovoril:	»Ne.« Drugo
vprašanje: »Ali bi bil koristen sestanek glavnih predstavnikov velikih sil?« Odgovor: »Bil bi lahko koristen.« Tretjev prašanje:	»Ali
mislite, da bi bil sedaj umesten trenutek, da bi se ostvarilo zedinjenje Nemčije?« Odgovor:	»Da,
jaz ga smatram za takega.« Četrto vprašanje. »Na kateri osnovi je mogoče sožitje med kapitalizmom in komunizmom?« Odgovor:	»Mirno
sožitje med komunizmom in kapitalizmom je gotovo možno, če obstoji medsebojna želja po sodelovanju,
če obstoji pripravljenost držati podpisane obveznosti in če se spoštuje načelo enakopravnosti, to je načelo ne vmešavanja v notranje zadeve drugih držav.«
Kakšna je resnična in dejanska volja Kremlja, ali želi zares pravo pomirjenje, bo moral Kremelj dokazati z dejstvi in ne le z besedami ter s propagando. Dejanska volja boljševiške Rusije se bo morala v kratkem izkazati zlasti na Koreji, v Avstriji in Nemčiji. Da to ugotovi, to bo tudi težka naloga novega ameriškega poslanika v Moskvi Kenna-na, kamor se bo te dni podal.
Še večjo važnost pripisujejo politični krogi dolgemu razgovoru, ki ga je imel indijski veleposlanik Ra-dakrisna s Stalinom, predno se je vrnil v svojo domovino. Vsebina razgovora sicer še ni točno znana, a nekatera ugibanja so vendar resne narave. Mnogi resni listi izražajo mnenje, da stremi trenutna ruska zunanja politika po splošnem po-mirjenju v Evropi in v Aziji. V zadnjem času se je v Moskvi vršilo tudi Mednarodno zborovanje gospodarstvenikov, ki je v političnih in gospodarskih krogih vzbudilo precejšnje zanimanje. Gotovo je, da Rusiji primanjkujejo industrijske surovine, ki jih lahko dobi le od Zapada, zato bi želela poglobiti svoje gospodarske in trgovske stike v Aziji in Evropi. Ko bo Kremelj uvidel, da je doba »farbanja« svojega in tujih narodov že davno prešla, tedaj bo morda res prišlo do treznega in mirnega sožitja med ljudmi, narodi in državami. Imeti ljudi za bolj neumne kot so, je največja napaka, ki jo politika lahko zagreši. To pa delajo boljševiki že ves čas svojega obstoja, zato je tudi vse njihovo delo jalovo in obsojeno na propast.
Za Slovence ni denarja
Iz časopisnih poročil o seji goriškega občinskega sveta z dne 3. apr. smo zvedeli, da je občina odrekla vsako podporo slovenskim zavodom Alojzijevišču, Sirotišču, in Dijaškem domu, dočim je znano, da za slične ital. zavode denarja nikoli ne manjka, ne občinskega ne državnega. G. župan Bernardi se je baje celo izrazil, naj ti zavodi poginejo, če nimajo sredstev za življenje. Vemo, da je to želja večine goriških občinskih svetnikov. Vendar smo prepričani, da slovensko ljudstvo ne bo pustilo umreti svojih zavodov, katere je samo zgradilo brez tuje pomoči. Nekaj pa od g. župana in ostalih svetnikov smemo zahtevati in tudi zopet zahtevamo, to namreč, da naj slovenskih zavodov ne ovirajo v njihovem razvoju in delovanju. Če nam že nočejo pomagati, naj nam vsaj ne delajo ovir. Toda tudi tega ne storijo. Že peto leto teče, odkar imajo begunske družine zaseden dober del sirotišča. Pok. msgr. Pavlica jih je sprejel iz dobrote, ker v mesecu septembru 1947 trenutno niso imeli kam iti. Za štirinajst dni jih sprejmite, je rekel tedanji župan dr. Steechina. Od tedaj so pretekla štiri leta in petega pol in begunci so še vedno tam, kjer so bili. Šestdeset sirot in deset sester razpolaga s 12 prostori; 6 družin (17 oseb) pa ima zasedenih 6 prostorov. Goriški mestni o-četje bodo pa še vedno tako nesramni, da bodo trdili, kako pravično ravnajo v Italiji s slovensko manjšino. Rafael Tomizza iz Trsta bo seveda na take izjave goriških mestnih očetov pričal, da uživamo Slovenci v Italiji vse privilegije. Toda če hočeš resnico spoznati, moraš čuti oba zvona. Ob koncu si pa dr. Stecchino, kot bivšega župana in sedanjega občinskega odbornika, ter dr. Bemardisa, kot sedanjega župana goriškega, le drznemo vprašati, kdaj bo preteklo onih »štirinajst dni«, ko izpraznejo one begunske družine iz Sirotišča sv. Družine v ulici Don Bosco 32.
m
Molimo za trajen uspeh evharističnega kongresa
Ko so se Slovenci v Jugoslaviji leta 1935 pripravljali na II. evharistični kongres vseh jugoslovanskih katoličanov, ki se je vršil v Ljubljani od 28. do 30. junija, je pripravljalni odbor naslovil na vse Slovence poseben poziv k molitvi za popoln uspeh kongresa. Škof Rožman je tedaj zapisal:
»Evharistični kongres ne sme biti samo zunanja manifestacija naše vere v Jezusa, ki prebiva pod podobo kruha med nami, ampak mora trajne sadove roditi v naših dušah. V vseh dušah! V tistih, ki se bodo kongresnih slovesnosti udeležili, in tudi v tistih, ki ne bodo mogli priti na kongres, a najbolj še v tistih, ki doslej prav nič vere ne kažejo v ta presveti Zakrament. Kongres mora zbuditi novo in globoko vero, trdno zaupanje in posebno gorečo ljubezen do Jezusa, da bo vse naše življenje odslej v žaru in toploti presvetega Reš-njega Telesa.
Uspeh kongresa mora biti nadnaraven. A tak uspeh je velika milost, katero moramo sebi in drugim izprositi. Vsi verniki morajo moliti in sicer mnogo moliti za popoln uspeh kongresa.«
Isto moramo sedaj ponoviti tudi mi. Za uspeh kongresa, na katerega se pripravljamo, moramo moliti, veliko moliti in organizirano moliti. Pripravljalni odbor je v tem smislu v svoji prvi okrožnici pisal vsem dušnim pastirjem. Sedaj ponavljamo ta poziv vsem vernikom : »Molimo, veliko in organizirano molimo za popoln in trajen uspeh evharističnega kongresa v Štandrežu /«
S tem kongresom hočemo postaviti nov mejnik v razvoju našega verskega in duhovnega življenja; s tem kongresom hočemo premeriti naše duhovne sile, jih povezati in jim dati novega zagona za nadaljnje organizirano delo. Za vse to pa je potreben božji blagoslov. Kristus je rekel: »Prosite in se vam bo dalo!« Zato prosimo, da nam bo Bog dal. Najprej naj nam 18. maja da lepo vreme, da se bo mogla zunanja manifestacija razliti v vsej polnosti. Potem naj gane srca naših vernikov, tudi onih, ki ga ne ljubijo, da se bodo te naše skupne verske manifestacije udeležili z vnemo in z duhovnim pridom. Končno naj odpre srca nas vseli, da bomo dobre pobude ne samo sprejeli, nego tudi obdržali. Kajti ponavljamo znova, da evharistični kongres ne sme biti samo svetel utrinek, nego mora postati velik kres. ki bo še dolgo svetil na poti verskega preporoda med goriškimi Slovenci.
Besede škofa Rožmana in pripravljalnega odbora za II. evharistični kongres v Ljubljani niso ostale glas vpijočega v puščavi. Dvignil se je ves narod in za uspeh tudi molil, trajno in goreče, ter se končno kongresa tudi polnoštevilno udeležil. Isto moramo reči o naših dekanijskih kongresih l. 1923, ki smo o njih pisali zadnjič.
Evharistični kongres na Goriškem
V TOLMINU
Članek, ki je izšel pod zgornjim naslovom v »Kat. glasu«, je pozabil omeniti, da se je poleg omenjenih evharističnih kongresov v Idriji, v Komnu, v Logu pri Vipavi in Biljani vršil 1. 1923. velik evharističen kongres v Tolminu, v prestolici naših Gora. Kongres je bil po vseh farah skrbno pripravljen; v Tolminu samem se je vršil teden dni pred kongresom neke vrste evharističen misijon, ki so> se ga udeleževali verniki ogromne tolminske in deloma tudi volčanske faro. Na dan kongresa pa so. se zgrinjale množice iz tolminskega, kanalskega, kobariškega in bovškega dekanata v Tolmin. Jutranjo pridigo je imel tedanji tolminski katehet Al. Pavlin in sicer o Evharistiji in vzgoji mladine; slovesni govor je držal, če. nas spomin ne vara, tedanji svetolueijski župnik ter znani ljubitelj naših gora pisatelj Joža Abram. Pri pontifikalni maši, ki jo je daroval go-riški nadškof dr. Frančišek Sedej, so izvajali pevci znano Gruberjevo »Jubilejno mašo« s spremi jevan jem nekaterih instrumentov godbe na pihala. Popoldne se K razvila po Tolminu nepregledna evharistična procesija v kateri so stopali verniki, uvrščeni po dekanijah in župnijah. Med procesijo je svirala godba »Goriškega krožka« razne nabožne pesmi. Bil je to praznik, kol ga ni Tolmin najbrže nikoli doživel.
.4. P.
Dvignil se je ves narod v molitvi in če-ščenju sv. Evharistije. Tako se nadejamo, da bo tudi sedaj pri nas: da se bo po vseh duhovnijah nadaljevalo z organizirano skupno molitvijo za uspeli evharističnega kongresa, da bodo vse fare tekmovale med sabo, katera bo več prispevala za kongres. Pri tem seveda računamo na največjo požrtvovalnost štandreških vernikov. V njihovi fari bo sedež kongresa, po njihovih cestah bo šel evharistični Jezus v slovesnem sprevodu, zato je tudi na njih največja dolžnost, da se na ta največ-ji dogodek v svoji dosedanji zgodovini tudi najdostojneje pripravijo, njim v časi in Kristusu v slavo, nam vsem pa v korist.
Dekleta in fantje naj pa ne pozabijo, da je na njih v prvi vrsti naše upanje za uspeh kongresa. Oni bodo prvi izbrani, da se za kongres pripravijo in manifestirajo. Dekliška nedelja 27. aprila mora priklicati v Gorico v zavod čč. sester Noterdamk cvet naših deklet. Tukaj se bodo ob besedah izbranih govornikov in govornic vžgala njihova srca v ljubezni in požrtvovalnem delu za evharističnega Kralja. Nede-
ljo nato pa bo dan vseh naših fantov. V prostorih bogoslovnega semenišča se bodo zbrali, da najprej čujejo navdušeno besedo nekaterih izmed njih, potem pa se zberejo v dvorani Brezmadežne na Placuti, da se jim srca ogrejejo ob lepi verski igri in pesmi.
Navdušenje, ki ga bodo dekleta in fantje tukaj dobili, naj nesejo domov, da bodo najvnetejši apostoli evharističnega kongresa.
Vemo, da se v Gorici že dolgo moli za evharistični kongres in da se bo molitev še bolj organizirala in uredila. Marijina družba je sklenila, da bo vsak dan opravila katera izmed družbenic uro molitve za uspeh kongresa. Isto upamo, da se godi in se bo godilo tudi drugod in v še večji meri. Višek pa mora naša molitvena akcija doseči v nedeljo 11. maja, ko bo po vseh slovenskih farah evharistični dan, ko se bo po vseh naših farah vršilo celodnevno češčenje za,popoln in trajen uspeh evharističnega kongresa. »Ne nam, temveč svojemu imenu daj. Gospod, slavo!«
Pripravljalni odbor
Stoletnica Slomškove Bratovščine sv. Cirila in Metoda
Slovenci obhajamo letos važno stoletnico, namreč stoletnico Slomškove Bratovščine sv. Cirila in Metoda. To je tako važen dogodek za vso katoliško Cerkev, da ga ne smemo prezreti. Za danes prinašamo papeško pismo v slovenskem prevodu. Naslovljeno je na kardinala Tisseranta. tajnika sv. Kongregacije za Vzhodno cerkev.
»Zvedeli smo,« začenja svoje pismo Pij XII., »da bodo slovanski katoličani, ki bivajo v Rimu, obenem z onimi, ki prebivajo v Papeškem Vzhodnem institutu in Papeškem Buškem zavodu, pod pokroviteljstvom Vzhodne Kongregacije praznovali skoro sto let, ko je bila v Sloveniji svečano ustanovljena Bratovščina sv. Cirila in Metoda. V tem dolgem časovnem presledku je ta bratovščina tako narasla, da se je razširila tudi na Moravskem, Madžarskem (t.j. Slovaškem) in Hrvatskem ter 'pri drugih narodih, ne brez velike koristi za krščansko ime. Podžgati pobožnost narodov do svojih nebeških patronov in apostolov Slovanov, obnoviti in kar najbolj pospeševati življenje kristjanov v posnemanju njihovega prelepega zgleda, in vse one, ki so od edinosti Cerkve odpadli, vzpodbuditi, naj sledijo stopinjam sv. Cirila in Metoda, in jih po možnosti pripeljati znova v en hlev in k enemu Pastirju, namreč k rimskemu papežu vse to velja na poseben način v hvalo te bratovščine.
V teku tega stoletja pa se naštevajo dogodki, ki niso v tesni zvezi samo z usodo
te bratovščine, marveč tudi z dogodki vse Cerkve. Ko je preteklo tisoč let, odkar je sv. Ciril s svetniško smrtjo od tega smrtnega življenja odšel v večno, so številni slovanski škofje ponižno prosili našega prednika blagega spomina Pija IX., naj dovoli praznovanje praznika teh dveh bratov sv. Cirila in Metoda praznovati po vsem katoliškem svetu. To je sicer drugi naš prednik blaženega spomina Leon XIII. odločil in odobril z okrožnico »Grande mu-nus«, v kateri je nebeško čast teh dveh svetnikov poveličal in jasno razglasil. To hvalo in slavo je ponovil in obnovil naš zadnji prednik nesmrtnega spomina Pij XI., ko je poslal pismo srbskim, hrvatskim, slovenskim in češkoslovaškim škofom, ko je bilo izpolnjeno enajst sto let, odkar je sv. Ciril zagledal luč tega smrtnega življenja. Tem skrbnim vzpodbudam rimskih papežev pa je odgovorila živahna delavnost in spretnost te bratovščine : zakaj predvsem po nasvetu in delu članov je točno pred šestdesetimi leti vzklika nova pobožna družba, ki se imenuje »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda«; poleg tega je bila ustanovljena Akademija na Velehradu in Papeški zavod na Velehradu; in tam so se iz vseh narodov po možnosti obhajali kongresi, na katerih so se vsi, ki so se oddaljili od katoliške edinosti, vztrajno in željno vabili, naj vstopijo v en sam ovčjak.
Vse to je vredno spomniti in razveseljivo povedati, iz česar je jasno, koliko more
katoliška vera sveto oplemenititi mišljenje ljudi, prenoviti njih nravi in posredovati vzajemno in bratsko soglasje. Toda trenutno pri onih narodih, katere sta Ciril in Metod prehodila na apostolskih potovanjih in jih pripeljala ne samo h krščanski, temveč tudi k civilni omiki, pogoji te zaslužene bratovščine niso najlažji. H gospodarskim stiskam, ki izhajajo iz zadnje strašne vojne — stiskam, ki preučujejo tudi plemenita prizadevanja se pridružuje še ta: Cerkev ne uživa svoje dolžne svobode in mnogokrat se zgodi to, da katoliška združenja nimajo ne potrebnih sredstev ne možnosti delovanja po volji. Želimo torej, da predvsem v bližnjih stoletnih slavnostih vsi, predvsem pa člani te bratovščine, k Bogu dvigajo vroče molitve, da bodo slovanski narodi, ki so v tolikih stiskah, ohranili z nezlomljivim duhom
vero očetov, ki sta jo njim nekoč oznanjala Ciril in Metod; če pa so žalostno od nje odpadli, da bi se je čim preje in čim svobodneje znova oklenili. To naj od božje Dobrote izprosita ta nebeška svetnika, apostola, patrona in varuha Slovanov; naj se spomnita, koliko in kako velikih trudov sta doprinesla, da bi jim pridobila blaženost, in zato naj ne dopustita, da bi zašli od prave poti in naj jih po božjem navdihnjenju k edinosti Cerkve čimprej nazaj pripeljeta, če so se od nje oddaljili. To naj bo glavni sad teh slovesnosti, ki naj ga krepi milost od zgoraj, izprošena v gorečih prošnjah vseh dobrih. — Kot priča naše blagohotnosti pa naj bo Apostolski blagoslov, ki ga Tebi, častiti brat. in vsem članom te bratovščine z ljubeznijo v Gospodu podeljujemo.«
Iz življenja Cerkve
Uspeh katoliških knjig v USA
Po zadnjih statistikah, ki se tičejo katoliških publikacij v Severni Ameriki, je razvidno, da je tam sedaj tiskanih in predanih mnogo več katoliških knjig kot v preteklosti. Najbolj so brane knjige, ki sta jih napisali newyorški nadškof kardinal Spellman in msgr. Fulton Shenn. njegov pomočnik.
Žrtve med poljsko duhovščino
Na podlagi škofijskih dokazil je nedavno objavil duhovnik Biskupski, profesor na varšavski univerzi nekaj statističnih podatkov, med drugim, da je bilo leta 1939 od nacistov ubitih 1811 poljskih duhovnikov, to je 18% vseh poljskih svetnih duhovnikov. Od teh je našlo smrt v različnih koncentracijskih taboriščih 1263 duhovnikov', dočim jih je 548 umrlo v krajih, kjer so izvrševali svoje apostolsko delo. Prav tako je število pobitih redovnic izredno visoko. Dachau sam predstavlja posebno poglavje o teh krvavih žrtvah. Tam je bilo od leta 1940 do 1. 1945 zaprtih 1640 svetnih in redovnih duhovnikov. 86 od teh jih je umrlo zaradi lakote ali zaradi mučenja ali v plinskih celicah do 29. aprila 1945, to je pred dnem njihove rešitve, ko so tja prišli ameriški vojaki. V dvanajstih škofijah Poljske je v tistih letih umrlo 800 svetnih duhovnikov zaradi lakote ali nasilja o k a-patorjev. Tako je v teh letih pomrlo na Poljskem v celoti 26°o vseh poljskih svetnih duhovnikov.
Pozor pred »borci za mir**
V raznih škofijah Francije so škofje ponovno objavili sporočilo, v katerem ponovno opozarjajo na čuječnost svoje vernike in duhovnike z ozirom na tako zvano protiatomsko	kampanjo	bojevnikov	za
mir in svobodo, ki jo širijo komunisti z namenom, da ubijajo ljudem moralo. Škofje opozarjajo	duhovnike	in	vernike,	da
obstaja samo	eno gibanje za	mir, to
Pax Christi, kjer naj se edino udejstvujejo vsi katoličani^ ki se bore za mir.
Zakaj ni Boga
V Londonu so poslušali vest moskovskega radia, po	kateri je	vera,	da je svet
ustvaril Bog, navadna meščanska smešnica. Vsa moč dokaza te trditve pa je, po moskovskem radiu v tem, da je ustvaritev sveta bila pred milijoni let. Kot da bi ta trditev bila v nasprotju z našo vero in z razlogi, ki nujno zahtevajo bitje nekega Boga, Stvarnika vseh stvari.
60 let kard. Mindszentyja
29. marca je kardinal Mindszenty, nadškof iz Estcrgoma dosegel 60 let. Po zadnjih poročilih je sedaj v zaporih v Varu 30 km severno od Budimpešte. Ob tej obletnici je izdal belgijski prirnas, kardinal Van Roey vsem belgijskim katoličanom posebno poslanico, s katero jih je pozval, naj združijo svoje molitve z molitvami vsega svobodnega sveta in z njimi izprosijo od Boga za težko preizkušenega jetnika kardinala Mindszentyja dovolj milosti, da bo zdržal v veri in v zaupanju do Boga. Februarja leta 1946. smo srečali kardinala Mindszentyj« v Rimu, navaja poslanica kardinala Van Roeya, kamor je prišel, da sprejme kardinalski klobuk. Ni si delal utvar, kaj ga čaka, v trenutku, ko je njegova domovina padla v roke komunistov. Toda dolžnost ga je klicala, da vztraja pri svojih vernikih in tej je ostal zvest do konca. Naj mu naš Gospod Jezus Kristus, ki je bil kot on, žrtev protipravnega postopka, absurdnih podtikanj in krivih pričevanj, podeli nadnaravno moe, ki jiv tako zelo potrebuje; naj njegov junaški vzgled navdihne z odločnostjo in pogumom vse tiste, ki morajo danes branili svete interese Boga in Cerkve.
Tudi apostolski nuncij msgr. Centa in belgijski pravosodni minister sta poudarjala, da je bil po madžarskih oblasteh storjen zločin nad kardinalom Mindszcn-tyjem. Mindszenty pa je za nas vse postal sedaj najčistejši simbol svobode!
Katoliški shod v Berlinu
Iz krogov pripravljalnega odbora za nemški Katholikentag povzemamo vest, da bo med svečanostmi tudi posebna katoliška manifestacija in sicer v berlinskem stadionu, ki je imenovan po znanem komunistu »Walter Ulbricht« v sovjetski coni Berlina. Tam bo bral maše. zadušnice msgr. Wil-heltn Weskamm naslednik kardinala von Freysinga, za vse mrtve Nemce iz zadnje svetovne vojne in za vojake, ki se vse doslej še niso vrnili v domovino.
Sv. Frančišek Ksaverij v filmu
V najkrajšem času prično z deli za film, ki bo špansko-portugalskega izvora in bo prikazoval življenje svetega Frančiška Ksa-verja. Film bo imel naziv:	Sledi vzhoda.
Film bo končan še v teku tega leta, da bo mogel biti že predvajan ob svečanostih za IV. stoletnico smrti tega apostola Indije. Zunanji prizori bodo posneti v Goi v Indiji. V ta namen je dala portugalska vlada na razpolago kinematografski družbi posebno letalo. Pri filmu boilo sodelovati tildi patri jezuiti v Goji. Film bodo poprej cenzurirale cerkvene oblasti. V njem bodo nastopali španski, portugalski in italijanski filmski igralci.
Kjer vlada »enakopravnost** žene
Na zasedanju komisije Združenih narodov za pravni položaj žene, je med drugim poročala ameriška zastopnica Olive Remington Goldman o ženskem popisu za obvezno delo, ki je v teku na Poljskem. Deklice petnajstih let — je dejala ameriška zastopnica — so iztrgane iz domačih vasi in naselj ter poslane na težka dela v državno kovinsko industrijo. Več kot
400.000	žena, — kot je razvidno iz uradnih poročil poljskev lade — je bilo prisiljenih delati v industrijskem sektorju po nalogu varšavske vlade. Ta ima pri ministrstvu za delo poseben urad, pri katerem so se po zakonu obvezne registrirali vse ženske od 18 do 45 let. Ameriška zastopnica je nadaljevala, da je sličen sistem v veljavi v vseh deželah onstran železne zavese.
note Šmarnice
V Gorici bodo izšle še ta mesec, razmnožene na ciklostil, Evharistične, šmarnice, katere je sestavil msgr. S. Gregorec. Kdor želi imeti nove šmarnice, naj se nanje naroči, ker se bodo razmnožile samo za pred-naročnike. Naročila sprejema uprava l's*a in pa avtor v ul. Marconi 7, Goric1*-
Nova pesniška zbirka
V Lonvainu v Belgiji študira mlad slovenski akademik " begunec Dimitrij Je-ruc, ki sedaj pripravlja zbirko svojih pesmi z na»loVOm »Večerne pesmi«. Izšle bodo prihodnji mesec maj. Cena izvodu bo 0.60 dol. Kdor se želi prednaročili, lahko piše na upravo našega lista. Zbirko toplo priporočamo.
PRISPEVAJTE za t L. Kemperlov sklad!
Prvi slovenski tabor
v Bazovici
V prejšnji številki smo ta tabor komaj omenili. To pa zato, ker je padla zadnja beseda o tej manifestaciji šele na veliki četrtek v pozni večerni uri, ko je bil naš list že v razprodaji. Tudi po ulicah je bilo videti le kak redek letak o naši veličastni prireditvi. Pač pa je dal nalepiti tov. Vidali nekaj lističev po mestnih zidovih, v katerih nas je kotel posvariti radi naše predrznosti. Kljub temu je videla Bazovica na letošnji velikonočni ponedeljek tako veliko množico zborovalcev, da ki mogli z njo 'popolnoma napolniti tržaški trg Unita in bi še nekaj ostalo. Seveda se zdi dopisniku lista »Giornale di Trieste«, da to ni bila moka iz B.U.S.Z., temveč iz področja B in iz Gorice. Potem je res mo-vala nastopiti nenavadna spremem-ka. Saj so tisti, ki prihajajo iz področja B, vsi za Italijo. Vsaj tako trdi »Gior. di T.«. V Bazovici pa so se slišali samo klici: »Nikdar več pod Italijo!«. V Gorici pa so po trditvah dopisnika R. Tomizza v »Vita Nuova« (22. 3. 1952) Slovenci tako srečni in zadovoljni, -da se pritožuje samo še kak slovenski »mestatore«, ali »elemento isolato«. V Bazovici pa je bilo teh izoliranih elementov dokaj tisočev. Omenjeni dopisnik lista »G. di T.« govori o dvajsetih avtobusih. Pozabi pa povedati, da so vozili od desete ure dopoldne nepretrgoma gori in doli in sicer iz ulice F. Severo. Ne vem pa. ali je ta ulica res v področju
B.
Zbrali smo se malo ven iz vasi, na kraju, kjer so pred 22 leti ustrelili štiri slovenske fante, ki so bili žrtve fašističnega terorja. Takrat je skoro »petdesetmilijonski« italijanski narod sodeloval s fašizmom. Slovenci so takrat po naziranju Italijanov predstavljali neznatno manjšino. Toda ta je s svojimi človeškimi in tvarnimi žrtvami budila vest vsej Italiji, kjer je propadla svoboda in pravica. Pa ne samo to. V tej Italiji se je razbohotil fašizem, kije bil vzor tudi drugim nasilnim režimom, zlasti nacizmu. Hitler je bil Mussolinijev učenec. Vse to pa je rodilo drugo svetovno vojno. V borbi zoper te zločeste tvorbe človeške družbe so izgubili tržaški Slovenci vse svoje tvarno imetje. Milijarde vrednosti slovenskih gospodarskih ustanov v Trstu so šle v žepe italijanskih fašistov. Zanimivo pa je, da jih sedanji posestniki nočejo vrniti, dasi trdijo, da niso več fašisti. Tudi požganih slovenskih kulturnih domov nočejo pozidati.
Sedanji vladajoči italijanski krogi hočejo iti še korak dalje. Nadaljevati hočejo raznarodovalno politiko med tržaškimi Slovenci. Zato se borijo proti dvojezičnosti v upravi in sodstvu, zato so ostali v veljavi fašistični zakoni, kolikor so v škodo Slovencem; niti zakona o potujčevanju slovenskih priimkov nočejo razveljaviti, dasi so bili s tem zakonom Slovenci ponižani na stopnjo
PiERre L’ERM1TE:
Nespametni svet
Roman is druga svetovne vojne
blagor ti, če eno le ljubezen išče ti srce: n° hrižpotju vedno vaTen in golov ho tvoj
korak;
koder bodo vile se življenja tvojega steze. lsti bo obraz ti svetil kakor zveztla skozi
mrak.
(Prevedla Ljubka Šorli)
Nekega dne je stopila v mojo pisarno mlada dama. Bila je blondinka, bleda in “bleeena čisto v črno. Nikoli je še nisem videl, a sem jo kljub temu spoznal. Nekaj easa me je molče gledala. Potem pa je lz usnjene, mape potegnila zvezek, poln rokopisnih zapiskov, katere, je nekdo, kot J® bilo videti, zelo hitro vrgel na papir. Na nekaterih mestih so bili pisani s svinčnikom.
»Dolgo sem se obotavljala,« je začela s tresočim se glasom, »preden sem vam prinesla te liste. Najprvo me je imela skušnjava, da bi jih zažgala. Potem sem si pa
živali, katerim določajo imena gospodarji. Borijo se proti temu, da bi nekaj Slovencev sedelo po občinskih in državnih uradih ter si s tem tako, kot Italijani, služilo svoj kruhek. Zato se borijo proti mirovni pogodbi, ki je ustanovila Svobodno tržaško ozemlje. Niti v okoliških občinah ne marajo, da bi se uporabljal v poslovanju slovenski jezik ter se z odloki področnega predsednika postavljajo v opreko z odredbami Vojaške uprave. Najbolj krivično in vnebovpijoče pa je prizadevanje, da bi naselili našo zemljo z italijanskimi koloni. Za denar italijanskih davkoplačevalcev se nakupuje slovenska zemlja od Devina do Barkovelj in v Bregu, medtem ko v Italiji primanjkuje denarja za najbolj nujne socialne reforme.
To je nekaj misli, ki so nam jih na tem taboru razvijali predstavniki štirih slovenskih političnih strank. Kdorkoli je bil navzoč, mora priznati, da so bili govorniki v svojem izvajanju taktni ter so si prizadevali, da pride do izraza naše splošno slovensko stališče. Vsi strankarski interesi so stopili v ozadje. Vsi smo imeli občutek, da je nastopil čas, ko si moramo podati roko v borbi za eno samo stvar, to je: da bomo mogli in smeli na tem slovenskem ozemlju živeti in se razvijati kot Slovenci.
To je še bolj potrdil nastop združenih pevskih zborov. Nad 400 pevcev iz Tržaškega ozemlja je zapelo pesmi »Buči, morje Adrijansko«,
Sredi marca 1952. leta se je vršil v Tolminu proces proti skupini primorskih duhovnikov, katere so obtoževali —kot običajno — sodelovanja z okupatorjem med vojno, špijonaže po vojni, sovražnega delovanja proti ljudski oblasti, razbijaških naklepov napram Ciril-metodijskemu društvu (CMD) katoliških duhovnikov LRS. Obtoženci so — pač kot običajno — vse priznavati in se pridno samoobtoževali. Sploh je bil tolminski proces zrežiran v najpristnejšem slogu komunistične justice. In kazni, katere je izrekel dne 20. marca sodnik Sartori, so bile — kot običajno, ko so iznesene proti duhovnikom —- izredno težke, da, krute:
g. Ivan Kobal, župnik v Kobaridu, je bil obsojen na 181et ječe;
g. Ivan Hlad, župnik v Logu pod Mangar-tom.na 16 let;
g. Ljubo Mare, župnik v Drežniei, na 10 let;
g. Karel Klinkon. župnik na Libušnjem, na 9 let;
g. Robert Zadnik, župni upravitelj v Solkanu, na 18 mesecev;
g. Stanko Sivec, bogoslovec iz Livka, na 3 leta in
kobariški organist g. Šturm na 8 let
ječe.
Čeprav je bil proces javen, čeprav so
mislila, da bo le bolje, če jih boste brali. On mi je tolikokrat govoril o vas in vedno z ljubezni polno hvaležnostjo!«
»Letalski poročnik Gerald Martin - IIu-ron...?«
Gospodična je nalahno prikimala: »Da.«
»Ubogi dobri prijatelj...! Kolikokrat sem ga pri sveti maši priporočal božjemu varstvu !«
»Bog vas ni uslišal...«
»Kdo ve ?«
Mlada dama je sedla in se razjokala. Spoštoval sem njeno bol in čakal. »Kako je pravzaprav umrl?« sem končno vprašal.
»Ne vem.«
»In kje?«
»Nekje... v zraku!«
Spet sva molčala. In tokrat sein imel, rekel bi skoraj, telesni občutek, da slavni umrli sloji ined nama, da bi videl, kaj bova napravila iz njegove duhovne dediščine.
»Kaj naj po vaših mislih napravim s temi zapiski?«
»Najprej jih preberite. Potem boste pa sami odločili.«
»Veliko odgovornost mi nalagate.«
potem »Eno devo le bom ljubil« in končno še pesem »Bazoviškim žrtvam«. Mogočno je donelo petje preko krašltih goličav in oznanjalo vsem, da Slovenci na Tržaškem ljubimo svoje morje, svoj narod in žrtve, ki so padle za našo svobodo.
Vsi, ki smo bili na tem zborovanju, smo spoznali, da je na Tržaškem še veliko zavednih slovenskih ljudi. S tako velikim številom zborovalcev bi se mogli pokazati kjerkoli. Taka zborovanja jačijo našo narodno zavest, budijo iz brezbrižnosti nezavedne sonarodnjake, dvigajo pogum vsem borcem za slovensko stvar. Pretekli ponedeljek smo lahko spoznali, da se ne smemo bati volitev, ker moremo zbrati še lepo število slovenskih glasov.
Odveč je očitek, da smo se s tem skupnim nastopom udinjali komunizmu. Preden je prišlo do tega skupnega zborovanja, so se organizatorji z veliko previdnostjo in skrbjo posvetovali o vsaki podrobnosti, kar je prišlo do izraza tudi na zborovanju. Vse se je skušalo odstraniti, kar bi govorilo o kaki strankarski pripadnosti. Šlo je samo za eno: za našo temeljno in osnovno pravico za obstoj slovenstva. Če bi Slovenci sploh izginili, potem bi tudi slovenskih organizacij ne mogli imeti. Zato je naravno, da so se mogle in morale združiti vse slovenske politične organizacije na tej osnovni podlagi.
Z zborovanja smo odnesli na svoje domove glasen klic: Slovenci na Tržaškem nočemo umreti!
bili napeljani v Tolmin partijci z vse Primorske, da so se »na lastne oči in ušesa« prepričali o »izdajalskem delu duhovščine«, čeprav so nato po vseh partijskih konferencah širom Primorske obravnavali »izdajalsko početje primorske duhovščine«, ni o tem procesu jugoslovanski radio črhnil niti besedice in ni tisk prinesel niti črke. Tolminski proces proti primorski duhovščini je bil pač zrežiran za zgolj »notranjo rabo«: ubiti v domačem ljudstvu zaupanje v duhovnike in jim enkrat za vedno odvzeti sloves najzvestejših zagovornikov slovenskih narodnih pravic v dobi fašističnega zatiranja1 in edinih zaščitnikov slovenskih življenj in slovenskih domov v dobi druge svetovne vojne.
»Slovenski poročevalec« je objavil dne 23. marca članek: »S partijske konference v Bovcu«, v katerem ni sicer imenoval pro-eesa v Tolminu in niti ne obsodb, pač pa je iznesel obtožbe proti omenjenim duhovnikom in celo trdil, da sta to Jugoslaviji sovražno delovanje odobravala celo ap. nuncij msgr. Hurlej' in ljubljanski skof msgr. Vovk.
Ne bomo na lem mestu analizirali obtožb, ki temeljijo na izsiljenih izpovedih, potvorjenih dokumentih, na pismih in vprašalnikih, ki niso, bili nikoli sestavljeni in odposlani od oseb v Gorici, ki naj bi
»Po mojem mnenju jo samo vi lahko sprejmete.«
»Če je tako, vas prosim, da mi pustite tu svoje ime in naslov.«
»To pa ni važno,« je rekla gospodična polglasno in s kretnjo, ki je lastna življenja trudnim ljudem.
»Pa vam bom vendar moral kaj sporočiti.«
»Torej prav, če želite.« Napisala je svoje ime in naslov na kos papirja. Nato si je spet nataknila rokavice. Ko je šla, je še rekla:	»Vnaprej se vam zahvaljujem za
vse, kar boste sklenili zaradi njega.«
Dolgo sem še gledal za njo... saj je bila poosebljena bolest, ki je šla mimo mene.
*
Takoj sem pregledal liste, katere mi je zaupala. Zvečer pa sem jih doma pazljivo prebral. Prišel sem do prepričanja, da bi bilo res škoda, če bi sli v pozabo, ali se uničili.
Dandanes trpimo zaradi prevelike žalosti in sramote; zalo moramo zbirati in pustiti, da vplivajo misli tistih, ki so ohranili svojo vero in ki zaradi svojega poštenega in
tvorile inozemski del špijonskega omrežja, pač pa enostavno zlobno podvrženi vnaprej določenim žrtvam. Ugotavljamo samo, da je »Tolminski proces« dejanski justični zločin, ker je neosnovan v svojih temeljih, zgrajen na potvorbah, nezaslišano krut v obsodbah.
Komunistična justiea je hotela v tej fazi poostrenega verskega preganjanja v živo zadeti zgodovinsko zvestobo primorske duhovščine svojemu ljudstvu, da bi tako odtrgala ljudstvo od Cerkve, pa je zadala nadvse bolesten udarec domovinski Ijubez-
Sitne muhe
Sedaj ni še dosti muh, ker so prestale zimo samo bolj odporne, bolj trdožive, in tiste, ki so se jeseni skrile na bolj topla mesta, posebno v hlevih, kuhinjah in sploh toplejših prostorih. A kmalu se bo malopridna zalega razmnožila. Samice se bodo kmalu začele množiti, potem pa ...
Potem pa si bo samica našla kakšno smetišče ali gnojišče in tam zalegla skoraj 100 drobcenih jajček. Iz teh se izvalijo že po 21 urah beli breznožni črvički, ki začnejo takoj žreti in rasti. Tako hitro raste ta nepridiprav, da mu je že prvi dan ob-lekea premajhna: ta razpoči in iz nje iz-leze večji črviček. To se ponovi še dva zaporedna dneva. Četrti dan je črviček do-rastel in se zarije v gnoj ali smeti, kjer se spremeni v bubo, ki sliči na zunaj še najbolj prav majhnemu sodčku. Po treh dneh odskoči zgornji del sodčka in iz tega iz-leze razvita muha: ima rdečkaste očke, 6 nožič, dve krili...
In nova muha odleti v življenje, na delo. Živela bo še kakšnih 8 do 10 tednov, zato pa hiti... Še teden ni stara samica, pa sc je že omožila in začne že polegati jajčka. Za prvič samo okoli 100, potem pa vsakih 10 dni še en toliko. Do septembra se razvije nad 10 novih rodov.
Iz enega mušjega para se bi v 5 mesecih razvilo — če jih ne. bi prej vrag vzel —-velikansko število potomcev. Če bi te muhe bile malovredne lire, bi bil v enem letu plačan ves italijanski državni dolg, ki gre v tisoče milijard.
Muhe moramo uničevati!
Muh je več vrst tudi pri nas: od domače majhne pa do velike mesarske.
Vse pa so sitne! Vse mažejo. Svoje iztrebke odlagajo najraje na šipe in bolj svetle predmete v obliki temnih pik, ki so muka in sramota za pridno gospodinjo.
Nekatere vrste muh tudi pikajo.
V splošnem pa je muha zdravju zelo nevarna. Pri svoji hrani namreč muhe niso prav nič izbirčne. Žrejo dobre in gnile ostanke, različne umazanarije, vsako človeško hrano, požrešne pa so še posebej na sladkor. Tega pa ne more grizti in zalo izbljuva na sladkor kapljoi prej zavžite hrane, ki raztopi delček sladkorja in to muha posrka, seveda, če ima čas za to. Mi pa ta sladkor zavžijemo, damo ga otrokom in ni izključeno, da se nahajajo na tem sladkorju kakšne klice bolezni. Kaj mi vemo, kaj je muha prej žrla. Zanemarjeni otroci imajo večkrat tudi vnete sluznice okoli oči, kamor muhe. prav rade posedajo.
Celo kopico bolezni prenašajo muhe: od hujših omenimo samo tifus, kolero, otroško grižo.
Kako jih uničimo?
Predvsem moramo skrbeti za snago. V mestu je to prav lahko, na deželi pa je potrebno več dobre volje:	Dvorišča	naj
bodo pometena, predvsem ne smemo tja
sijajnega značaja stojijo kot velikani sredi našega neznanskega poloma.
Tega mladega častnika sem poznal že, ko je bil še otrok. Pisal je dnevnik kot tih učenec, kot inženir, prežet veselja do dela in kot pokončen kristjan, poln globokega notranjega življenja. Začel je s tem že na šolskih klopeh. In že takrat se je. imenoval »tujca«, ker se je s svojo vestnostjo sredi našega časa in splošne zlaganosti, ki je za čas značilna, zdel sam sebi kot človek, ki je zablodil, kot duh, ki prihaja iz druge dobe.
Po njegovih zapiskih in po tem, kar sem sam vedel o njem, in vedel sem veliko — sem začrtal okvir za leta njegovega učenja. Ko sem pa zaključil pripovedovanje o njegovi mladosti ter sem prišel do pravega dnevnika že odraslega človeka, nisem mogel drugače, kot da sem osebno stopil popolnoma v ozadje ter sem pustil, da naj ta plemenita duša govori sama neposredno dušam, ki so enakega mišljenja kot ona.
*
Največjo težavo sem imel pri izberi tega. kaj naj objavim in kaj naj zadržim.
ni, ker je pljunila na to, kar je bilo za Bogom najsvetejše Primorcem:	narodni
zvestobi!
Čas je poštenjak. Okrutnost tolminskih grofov in divjaštvo njihovih valptov je danes samo črna stran narodne zgodovine. Zgodba, ali bolje tragična resnica »tolminskega procesa« se bo najbrže v najkrajšem času izkazala za nov neizbrisljiv krvav madež v povestnici komunističnega verskega preganjanja, ki ne izbira sredstev v svoji nesrečni gonji zoper Kristusovo Cerkev na zčmlji.
zlivati pomij. Smeti spadajo na gnojišče, po gnojišču pa moramo vsako toliko časa raztrositi nekaj apnenega dušika (caleiocia-namide), ki bo ožgal in s tem uničil vso razvijajočo se zalego. Istočasno bomo zboljšali gnoj.
Po hišah, v hlevih in v poslopjih sploh uničujemo muhe z DDT, fumigamtno in podobnimi sredstvi, ki uničijo muhe in tudi drugo malopridno zalego (ščurke, uši, bolhe, itd.) in ki človeku ter domačim živalim ne škodujejo.
Snaga je potrebna in muh ne bo, snaga pa v poslopjih in tudi okoli njih, to pa posebno sedaj, ko so se komaj začele množiti.
Pokušnja vin
S kemično analizo bomo sicer lahko določili bistvene sestavine vina, ne bomo pa mogli določiti posebnih svojstev vina, kol je aromatičnost (parfum), dobrota-nežnost vina, okus, itd.
Zato moramo vino podvreči pokušnji, za kar pa je potrebna posebna občutljivost in rahločutnost, ki ni dana vsakomur, ki se pa lahko razvije ali ošibi.
Kdor hoče dati pravo oceno vina, ga mora okušati tešč ali vsaj par ur po jedi, da so usta popolnoma nevtralna in brez kakšnega posebnega okusa po prej vzeti jedi.
Požirek vina vsrkaš in držiš v ustih ter z jezikom mešaš, tako, da se jezik vsako toliko dotakne neba. Nato vino polagoma požiraš, v praznih ustih pa še nekoliko po-žvečiš. Nato poveš svoje mnenje, poveš značilnost vina, da je: nežno, delikatno, harmonično, suho, zrelo, prezrelo, surovo, grenkljato, grenko, prazno, kislato, kislo, diši po lesu, plesni, žveplu, modri galici, itd. itd.
Glede barve, čistosti-bistrine, sladkorja, duha, jačine in kisline imamo naslednje izraze:
Barva: bela vina: brez barve, razbarvano, vodeno, slamnato, rumeno, zlatorume-no, zelenkasto, rjavkasto, rjavo, rujavo-rumeno; črna: svetlo, črešnje.vo, rubinasto, purpumo, vijoličasto, črno, rožnato.
Čistost; motno, zatemnjeno, megleno, čisto, bistro, kristalno.
Sladkor: suho, mehko, prijetno, sladkasto, sladkobno, zamorjeno, medeno.
Duh: vinski, brez duha, neprijetno, po lesu, po plesni, po gnilobi, itd.
Alkohol:	šibko, lahko mehko, srednje,
alkoholno, močno, likersko;
Kislina: zeleno, kiselnasto, kiselnato, ostro, kislo.
Okus: neokusno, še okusno, okusno, rez-kasto, rezko, rezko stiskajoče, sirovo, trp-kosladko, neslastno.
Če moramo pokušati več vin, potem moramo med eno in drugo pokušnjo vzeti v usta majhen košček kruha, nato pa usta izplakniti z vodo, da tako izgine, okus po prejšnji pokušnji.
Pri tem sem ravnal po vesti. Skušal sem, da bi na eni strani mlademu rodu ne odtegoval tega, kar je izžarelo iz duše enega izmed njih; na drugi strani pa sem spoštoval nežnost nekaterih občutkov, ki se dajo primerjati lilijam na dnu doline, ki imajo pravico, da za nikogar ne cvetejo.
Sedaj pa začnem, ne da bi še kaj dostavljal :
I. DEL
V pariški družini, o kateri bo govora tukaj, res znajo življenje uživati. Stanujejo nekje na levem bregu Seine v razkošni hiši; naj mi bo dovoljeno, da ulice in številke ne označim natančneje. Ta družina prav za prav ne spada v okolje te mestne četrti Saint - Sulpice, ki je bolj mirno domovanje razumnikov in ljudi, ki ljubijo pokojnost.
Tu je najprej oče: Helie Martin - Hu-ron, majhen, plečat, plešast mož s črnimi, zvitimi, radovedno vprašujočimi očmi pod košatimi obrvmi, bivši industrialec, ki se je lahko zgodaj umaknil od dela in ki zdaj življenje jemlje, kot pač prihaja. Njegovo delo se sedaj omejuje na neko število pod-
TOLMINSKI PROCES
GIOSIPOIDARSmVO
Nova jogoslov. carina za darilne zavoje
Neregistrirani uvozniki, med katere štejemo tudi prejemnike darilnih paketov iz inozemstva, lahko carine prosto uvažajo v neomejenih količinah naslednje predmete: 1. osnovna živila, in sicer žito vseh vrst, moko, sladkor, jedilne maščobe, meso in mesne izdelke, ribe in ribje konzerve, predelano zelenjavo, jajca v prahu in konzervirano mleko; 2. rabljene gospodinjske in oblačilne predmete, in sicer vse rabljene predmete, gospodinjstva, rabljeno obleko, perilo, rute, šale, pokrivala za glavo ter rabljeno obutev vseh vrst.
V omejenih količinah so carine prosti v tarifi našteti predmeti, ki prihajajo v darilnih pošiljkah ali pa jih naši domači potniki ob vrnitvi iz inozemstva nosijo s seboj v svoji prtljagi. Vse ostalo blago, ki ga dobivajo neregistrirani uvozniki bodisi kot darilne pošiljke ali ga vnašajo kot domači potniki oziroma ga uvažajo na kaki drugi osnovi, je podvrženo plačilu carine po postavkah začasne carinske tarife, ki določa carino v odstotkih vrednosti. Kot vrednost pa se vzame cena na našem domačem trgu.
DARILNE POŠILJKE IZ TUJINE
Razen osnovnih živil ter rabljenih gospodinjskih in oblačilnih predmetov, katerih uvoz je dovoljen brez carine v neomejenih količinah, lahko dobi vsako gospodinjstvo za potrebe svojih članov carine prosto naslednje novo blago v mesečni količini do 5 kg in v vrednosti do 10.000 din (po cenah na notranjem trgu): 2 kg rozin, S kg smokev, 5 kg limonov ali o-ranž, 5 kg dateljev, 10 palčic vanilije, 5 oreščkov, četrt kilograma cimeta, četrt kilograma popra, pol kilograma čaja, 3 kg kave, 2 kg čokolade, 2 kg kakava, 5 kg riža, 20 g tobaka, 20 cigaret, 10 cigar, en liter pijač, 1 kg toaletnega mila. 5 kg mila
za pranje, 10 svinčnikov, četrt kg tuša, 5 kosov zobne paste, 3 pare svilenih ali ny-lon nogavic, 6 parov drugih nogavic, 1 šal, 1 naglavno ruto, 6 žepnih robcev, bombažne, volnene ali svilene tkanine do vrednosti 10.000 din, 2 kg prevlečene tkanine, oz. izdelkov iz prevlečene tkanine, 3 pare o-butve ne glede na material v vrednosti do
10.000	din, 2 kravati, 1 par spodnjega perila, 1 kos lahke konfekcije, 1 moško obleko v vrednosti do 10.000 din, 3 zobne ščetke, 1 krtačo za obleko, 2 drugačni krtači, 5 glavnikov, ki niso za okras, I navadno nalivno pero, 1 nalivno pero z zlatim peresom, 3 svinčnike s kemičnim črnilom, 2 žepna noža, 1 škarje, po 6 vilic, nožev ali žlic, 1 aparat za striženje las, 1 aparat za britje, 30 britvic, 25 šivank, 10 igel za stroje in 10 drugačnih igel. Našteto blago v vsakem darilnem paketu sme tehtati do 5 kg, celotna vrednost pa ne sme presegati 10.000 din, računajoč po cenah na našem notranjem trgu.Kolikor bi bila teža in vrednost večja, je treba na presežek plačati uvozno carino.
BLAGO, IČI GA VNAŠAJO NAŠI DOMAČI POTNIKI
Naši domači potniki, ki se vračajo iz inozemstva, lahko kakor drugi vnesejo v ročni prtljagi rabljene gospodinjske in oblačilne predmete v neomejenih količinah, razen tega pa tudi novo blago, kolikor je po tarifi v omejenih količinah v darilnih pošiljkah prosto carine, le da celotna teža takega blaga ne sme presegati 10 kg in vrednosti ne 25.000 din po cenah na notranjem trgu. Za presežek nad to težo oziroma vrednostjo se blago, ki ni našteto med predmeti, katerih uvoz je v o-mejenih količinah carine prost. Če pa je blago špekulativnega značaja, se z njim ravna kakor pri darilnih pošiljkah in se pobere carina za celotno količino.
Z GORIŠKEGA
IZ SLOVENIJE
t Aleš Ušeničnik
V Ljubljani je pred velikonočnimi prazniki umrl največji slovenski filozof vse-učiliški prof. Aleš Ušeničnik. Pokojni je bil skoro pol stoletja vodilni ideolog katoliških Slovencev. Prihodnjič objavimo o njem daljši članek.
Edvard Kardelj bolan
Jugoslovanski zunanji minister Edvard Kardelj, boleha že dalj časa na neki bo« lezni na hrbtenici. Zato bo še ta teden prišel na počitnice v Slovenijo in se bo tu dal operirati.
Proces v Kopru
Pred 14 dnevi se je končal v Kopru proces proti skupini obtožencev italijanskega porekla, katerim so očitali sabotažo in vo-
hunsko delovanje po nalogu istrskega CLN v Trstu. Eden izmed obtožencev je dobil 6 let zapora, drugi manj. Na procesu se je odkrilo, da je bilo v zadevo, zapletenih tudi večje število učiteljev in profesorjev nameščenih na italijanskih šolah v coni B. Ker so se zbali posledic, je 45 osumljenih učiteljev in profesorjev zbežalo v Trst. Zanimivo pa je, da CLN v Trstu ne zanika, da so bili obtoženci v njegovi službi in da so v resnici zanj vohunili. Opravičuje se seveda, da je tako njegovo delovanje v coni B popolnoma upravičeno. Po kakih zakonih, ne vemo.
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino 1
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
POZOR! Podjetniki, trgovci, * 1 INDUSTRIJALCI, 1 IN ZASEBNIKI, AGENCIJA CELERITAS	Vam prihrani na času in denarju in vam. preskrbi trgovske, uradne in kazenske informacije, vsakovrstne potne liste, kakor tudi potne liste za brezdomce, potrdila o bivanju, pojasnila in nasvete o prijavah na podlagi zakona Vanoni, ter izpolnjevanje tozadevnih obrazcev, vsakovrstne prošnje kakor tudi prevode v tuje jezike, v najkrajšem času.
TRST - ULICA TORREBIANCA ŠT. 29 - TELEFON 64-78	
Dekliški dan
Dekleta opozarjamo še v tej številki na njihov evharistični dan, ki bo v nedeljo 27. aprila v zavodu Notre dame v ulici sv. Klare v Gorici. Spored bo sledeči:
Začetek ob 3h popoldne
Pazdravna beseda
Dva govora v dvorani
Blagoslov in pete litanije Srca Jez. z odpevi
Odmor
Sledi akademija v č. sv. Evharistiji v dvorani zavoda.
Dekleta, naj bo vaša udeležba res obilna.
Izlet goriške MMK
Na velikonočni ponedeljek je priredila Mladeniška Marijina kongregacija v Girici svoj prvi izlet v »Emavs«. Domenili smo se, da pogledamo na Vrh sv. Mihaela, ki je prav prijetna izletniška točka.
Že zgodaj popoldne smo s kolesi odhiteli v Gaberje, odkoder smo se povzpeli na Vrh. Imeli smo s seboj dve harmoniki in kitaTO, kar nas je spravilo v najlepše razpoloženje. Povsod je odmevala naša pesem. Stopili smo tudi v vrhovsko cerkvico in počastili Jezusa s petimi litanijami. Potem smo si ogledali neko kraško jamo blizu vasi. Ob sončnem zahodu pa smo se spustili zopet v dolino proti Sovodnjam, kjer smo se odpočili ob prepevanju lepih pesmi. Tema je že bila, ko smo se vračali proti Gorici z godbo na čelu. Tako smo šli celo pot, dokler smo z glasnim šumom dospeli do Travnika, kjer smo se veselo razšli.
Prvo sv. obhajilo v Gorici
Na belo nedeljo bomo imeli v Gorici prvo sv. obhajilo za slovenske otroke na Travniku ob deveti maši. Otroci se zberejo na dvorišču šole v ulici Croce, odkoder odidejo v cerkev. Tu bo pel otroški zbor, ki smo ga že iz prejšnjih let vajeni in ki vsako leto tako zelo poživi to ginljivo slovesnost prvega sv. obhajila.
Popoldne bo blagoslov ob treh prav tako na Travniku in nato bo v Marijinem domu akademija v čast prvoohajencem in njihovim staršem, katero priredi Mar. vrtec ob sodelovanju sirotišča.
Velika noč v Gorici
Letošnja Velika noč je za nami. Če pogledamo, kako smo jo preživeli, moramo reči, da precej v miru. Bog nam je poslal veliki teden lepo, čeprav še vedno razmeroma mrzlo vreme. Gospodinje so zato lahko ribale brez skrbi. Potic smo tudi napekli za silo, seveda marsikje se je poznala brezposelnost, ki greni življenje precejšnjemu delu goriških družin. V nedeljo in v ponedeljek smo videli cele vrste meščanov, ki so šli v Emavs v okoliške vasi. Vreme in dobra vinska kapljica jih je še bolj zvabila iz mesta. Seveda smo imeli med sabo tudi lepo število tržaških gostov. Toda ti so že naši stalni obiskovalci sedaj, ko so jim vsi izhodi na Kras in v Istro zaprti.
V cerkvah so bili obredi velikega tedna bolj revno obiskovani. Vernikom je bilo posebno nerodno na veliko soboto, ko je bilo po vseh petih farnih cerkvah zjutraj vse tiho in prazno, saj so v vseh mestnih župnijah imeli mašo in obrede velike sobote zvečer po novih navodilih sv. kongregacije. V stolnici je imel sv. obrede g. nadškof ob asistenci stolnega kapitlja in bogoslovcev ter dijakov malega semenišča. Obredi so lepi, vendar za večino ljudi nedostopni, ker ne razumejo latinski in pa
ker kljub vsemu trajajo predolgo. Zato ni bil ol\isk cerkve nič kaj obilen.
Bolje je bilo na Veliko noč. Ta dan smo videli cerkve zopet polne kot so le ob izrednih prilikah. Nadškof je imel ponti-fikalno mašo in homilijo v stolnici, zvečer pa slovesne večernice.
Kolikor smo se pri ljudeh zanimali, jim prenos obredov velike sobote na zvečer ni po godu.
Vsi bloki odprti
Prehod v Jugoslavijo in obratno je na vseh naših blokih od srede zjutraj naprej zaradi popolnega prenehanja slinavke do-voljen.
Doberdob
Redkokdaj nam pride v roke »Soča«. To se je zgodilo zadnjič, ko se je neki dopisnik obregnil ob našega g. župnika. Po-
vedati moramo, da omenjeni članek ne odgovarja resnici. Vsi pošteni Dobrdobča-ni smo proti temu, kar se tam govori in pisari o našem c. g. župniku. Tisti, ki je pisal, je prav gotovo slišal poročilo iz desetih ust laži in gotovo ne hodi k nedeljski sv. maši v Doberdob.
Doberdobka
Op. ur. Ta dopis je za zadnjo štev. prišel prepozno, zato ga objavljamo danes, kot smo ga prejeli, razen pravopisnih napak.
Dijaška nogometna tekma
Na veliko sredo se je vršila v Sovodnjah nogometna tekma- med reprezentancama slovenskih goriških srednješolcev in pa vi-sokosolcev. Izid je bil neodločen (3-3).
\ soboto, popoldne se je pa vršila na dvorišču slovenske nižje gimnazije v ulici Randaccioi tekma v odbojki istotako med reprezentancama srednješolcev in visoko-solcev. To pot so zasluženo zmagali vi-
sokošolci z rezultatom (3-2). Sodil je  j
pa pa ne preveč odlično — g. profesor Slavko Bratina.
S TRŽAŠKEGA
Bazovica
Izjavljam, da ni res, kar je pisal »Gior-nale di Trieste« v torkovi številki, da je med slovenskim zborovanjem v ponedeljek visela na bazovski župni cerkvi jugoslovanska zastava. Cerkev ne more biti udeležena pri nikakem zborovanju, ki bi bilo političnega značaja. Zato je trditev tistega dopisnika laž.
Župnik
Slovenska Pravda v Londonu — Zunanjemu ministru g. Edenu
1. IV. 1952
»V zvezi s predstoječimi razgovori o Trstu, izražajoč razpoloženje Slovencev na tržaškem ozemlju,
prosimo vlado Nj. Vel., da ima pred očmi varnost tamkajšnje slovenske manjšine, kateri so nedavni italijanski izgredi pod ZVU dali novih razlogov za globoko zakoreninjen strah pred tem, da bi njihova varnost zavisela izključno od italijanskih oblasti in bi bili prepuščeni na milost in nemilost prenapeti italijanski množici; kajti po mnogih grenkih izkušnjah tudi iz časov pred in po fašizmu Slovenci \ ne zaupajo italijanskim oblastem, j katere še niso izpolnile obveznosti j do slovenske manjšine v pokrajini : Furlaniji - Julijski Benečiji, ki jih ! jamči člen 15. italijanske mirovne pogodbe in Ičleni 3., 6. in 116. italijanske ustave.«
ZAN IMIVOSTI
„Montecatini“ in umetna gnojila
»Montecatini« je največje industrijsko podjetje v Italiji, peča pa se večinoma s kemično industrijo. Za izdelke potrebne vreče izdeluje v dveh velikih lastnih tvor-nicah. Podjetje ima tudi lastne električne centrale. Delniškega kapitala je izkazanega skoraj 60 milijard lir, delničarjev je nekaj nad 40.000 in okoli 50.000 delavcev in drugih uslužbencev.
Glede proizvodnje umetnih gnojil je »Montecatini« v Italiji vodilna.
Lansko leto je znašala proizvodnja su-perfosfata v Italiji v celoti 16.7 milijonov q in od teh znaša delež »Montecatini« nad 12 milijonov q ali nad 2 3 celotne proizvodnje. - Dušičnatih umetnih gnojil Je izdelala »Montecatini« v lanskem letu skoraj 1.2 milj. q, napram 930.000 v letu 1950. — Tudi glede proizvodnje modre galice je »Montecatini« vodilna, to pa ne samo v Italiji, temveč na celem svetu.
Največja kmetijska knjižnica v Evropi
če ne na celem svetu, bo začela poslovati prihodnjega maja v okviru FAO (mednarodni urad za kmetijstvo in prehrano). Imenovala se bo »David Lubin« po ustanovitelju Mednarodnega kmetijskega zavoda.
Police knjižnice bodo 18 km dolge, na istih pa bodo namestili 300.000 knjig, ki so že last Mednarodnega kmetijskega zavoda, 30.000 knjig pride iz bivše knjižnice FAO v Washingtonu, 20.000 knjig pa od
mednarodnega gozdarskega urada v Ženevi (Švica).
Francoski vojak dobi dnevno 3/4 1. vina
Francoski parlament je izglasoval soglasno zakon, ki poviša vojakom porcijo vina od 1/2 litra na 3/4 dnevno. Med predlo-žitelji zakona je bil tudi De Gaulleov pristaš Gabriel Segnat, po poklicu zdravnik, ki je za utemeljitev zakona tako-le govoril:	»Vino	vsebuje fosfate, glicerin,
železo, rudnine in vitamine. Nudi organizmu živahnost in novih energij. Podpira prebavo, izpodbuja delovanje možganov, izloča utrujenost in krepi voljo do dela. Vino vodi v blagopočutje in ustvarja zaupanje v samega sebe.«
DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE Podjetje N.N., Gorica 13.550; N.N. iz Gorice 5.200; g. Pavlin 1000; Striček iz tujine 4 velika velikonočna jajca. 4 srednja in 60 malih.
Vsem našim dobrotnikom srčna hvala in zagotovilo molitve in hvaležnosti!
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVISCE
N.N. STO 10.000; N.N. iz Benečije 1000; J
za pirhe s Solk. polja 1000 lir. Dar. ki ga je bil Aakad. klub poklonil Alojzijevišču, je bil dar namesto cvetja na grob gdč. prof. Leopolde Korsičeve. Vsem blagim dobrotnikom in prijateljem najiskrenejša hvala. Vsaki dan se jih spominjamo v molitvi; enkrat na mesec pa se daruje zanje sv. maša. Še enkrat: Bog povrni!
pisov, ki jih mora dati v sejah upravnega sveta, v katerih zabeli včasih suhoparnost uradnih številk z duhovitimi izbruhi posebnega temperamenta, ki je lasten mnogim Parižanom, ki so vedno poučeni o najnovejših popevkah na Mont martre in Montparnasse.
Oznaka gospe je še preprostejša, kajti ta živi le po svojem možu, katerega obožuje. Za njo je ta mož vse, da, celo nekaj več. Nihče ni lepši, prijetnejši, razumnejši kot ta rjavi medved, ki jo je poročil nekaj zaradi nje same, še več pa zaradi njenega imetja. In temu medvedu se zdi, da je vse to čista v redu, ter se naklonjeno in srečno pusti oboževati.
Premoženje pa ni več tako veliko, kot je bilo. Mož ga je težko obremenil. Toda tašča je njihovo barko, ki je bila večkrat v hudi nevarnosti, vedno zopet pripeljala v prave vode. Tašča, zelo častivredna, pametna in delovna žena, je spočetka tej ženitvi odločno nasprotovala, a se. je potem sprijaznila s položajem. Sicer se ji pa zet zna laskati, zlasti kadar je v denarni «tiski.
»Če bi vedeli, draga mama, kako vas imam rad!«
Tašča mu seveda ne verjame niti besede, a vendar plača. »Le živite prijetno in veselo. Mravlja dela za vas.«
In da se sama pred sabo opraviči, pravi: »Naj bo! Saj je moja hči srečna!« In to je res. Srečna sicer po svoje, a vendarle, srečna.
Iz tega zakona so trije otroci: dva dečka in deklica.
Hčerka, po imenu Arlette, se je vrgla po očetu. S svojimi sedemnajstimi leti dela vtis prijazne, nekoliko okrogle, brezskrbne osebe. Od mature, pri kateri je komaj zlezla, se ni dotaknila nobene knjige več. Zato pa požira modne časopise.
Če pogledate v njeno ročno torbico, najdete škatlico za puder, robček, škatlico za cigarete, barvilo za ustnice, denarnico, rožni venec in Fatimino roko*). Vse to je značilno za Arlette, ki je sicer čisto dobrodušna deklica.
Starejši brat Filip je podoben sestri, sa-' mo da je podjetnejši. Oblečen jo vedno skrajno elegantno; tudi kravato nosi s po-
sebnim okusom. Pri prvem delu mature je kljub dobri protckciji dvakrat padel; nato pa se je brez žalosti temu izpitu sploh odpovedal.
Čemu naj se sploh trudi za diplomo? Saj je življenje tako kratko in predniki so zaslužili denarja za več rodov. Denimo torej mirno roke križem in pojdimo po življenjski poti z veselimi pesmimi na ustnicah, delo, skrbi in... maturo pa prepustimo resnim ljudem.
Gerald, mlajši, pa je prinesel v družino čisto nepričakovane lastnosti. V profilu je bil fino rezan, kot obraz na kaki medalji; bil je resen, delaven; skrbel je, da ne bi izgubil prav nič svojega časa; zato s«' n. pr. ni naučil igrati bridge, da sc je lahko izognil partijam na karte, ne da bi mu bilo treba iskati primeren izgovor. Bil je tako rekoč tujec v lastni družini.
Takšen je, čeprav mu nagajata oče in brat, kljub skrbnemu pogledu matere, ki se mora zvečer, kadar ga vidi sklonjenega nad knjigami, nehote vprašati, od koga je njen sin podedoval to ljubezen do dela, ko pa vendar nihče v družini ne dela.
Bil je čist in veren ter je vsak dan bolj začudeno opazoval družbo, v kateri se je počutil še bolj tujega kot doina. to družbo, ki bi bila lahko srečna, če bi hotela sesti »k božji mizi« — k tej sredi sijajne prirode tako odlično pogrnjeni mizi — ki se pa sama sebe neizmerno onesrečuje v zaslepljenosti in strasteh.
Bil je zelo dober učenec neke gimnazije na levem bregu Seine. Nato je s sijajnimi ocenami vstopil na politehniko ** ); tudi na njej je bil pozneje pri zaključnem izpitu med prvimi; takoj »o mu ponudili dobro državno službo kot inženir v neki tvomiei letal.
To so bili torej člani družine Martin -Huron; danes so zbrani v veliki sprejemnici.
Oče bere časopis.
Filip išče v radiu kako veselo popevko.
Arlette vesela pripoveduje materi, da je pravkar pri brivcu videla neko gospo, ki je hotela, da bi njenemu psičku.majhne-mu, čisto belemu pomorjancu, ki ga je imenovala »najljubši sreni kebrček svoj* mamice«, rdeče pobarvali kremplje; briv-čev pomočnik, da se je temu silno smejal
kljub jeznim pogledom svojega mojstra, ki seveda ni hotel dovoliti, da bi dobro odjemalko žalili.
Mati pa je rekla: »Zakaj pa ne?« Če je končno gospe to v zabavo, da gre njen psiček po najnovejši modi! Tudi luksuzni obrtniki imajo pravico, da živijo, kot drugi obrtniki. In pri tem nihče ni oškodovan.«
Gerald je medtem v kotu sobe prebral znanstven časopTs. Vstal je, <1“ !>i šel po drugo knjigo. Tedaj »o se odprla vrata- in služabnik je naznanil gospo Gouya, prijateljico družine, ki je vstopila z vzklikom: »Prišla sem, da vas vse odpeljem!«
* J Nekakšen amulet, ki menda prinaša srečo ter predstavlja roko Fatime, najljubše hčerke preroka Mohameda.
**) »Eeole Polytechnique« v Parizu je nekakšna državna akatlemiju za šolanje častnikov in inženirjev. Za sprejem vanjo je potrebna zelo težka skušnja, katero na' pravi samo nekaj sto kandidatov od vef tisočer.
(Nadaljevanje)