'-naša luč--------------- 25 let v službi resnice, pravice in ljubezni SLOVENEC POSTAL SVETOVNI PRVAK 24. februarja je postal v Oberstdorfu na Bavarskem 27-letni študent ljubljanskega vseučilišča Jože Šlibar svetovni prvak v smuških poletih. Naši smučarji so nameravali na Bavarskem posekati nekdanji Finžgarjev rekord 117 metrov. Šlibar je res skočil 129 metrov in nato še 131 metrov. Nazadnje je pa nepričakovano poletel 141 metrov in s tem presegel svetovnega prvaka Finca Tauna Luira, ki je leta 1950 skočil 139 metrov. (1961, štev. 4) NAŠI IZUMITELJI V Bruslju je bila nedavno 10. mednarodna razstava iznajdb. Valentin Osredkar iz Trbovelj je razstavil majhen nakladalec premoga. Oton Herman iz Celja je kazal izum daljinske signalne in registrske naprave, ki omogoča kontrolo proizvodnje. Stane Šinkovec iz Ljubljane je dobil podobno kolajno za neki poseben pokrovček tub z barvami, pastami za zobe in konzerve. Valentin Osredkar iz Trbovelj je izumil jamsko stojko. Avtomatsko plombo Franceta Dolinška iz Ljubljane že uporabljajo za plombiranje vagonov na slovenskih železnicah. Jože Blaznik in Jože Prevc iz Češnjic v Selški dolini sta iznašla zložljiv sod. Zložljivi naslanjač arhitekta Nika Kralja je imel veliko konkurence. (1961, štev. 5) leto 1962 LJUBLJANSKA ŠKOFIJA POSTALA NADŠKOFIJA V oktobrski številki smo poročali, da se bodo letos vršile slovesnosti 500-letnega obstoja osrednje slovenske škofije v Ljubljani. V počastitev tega jubileja je sv. oče Janez XXIII. s posebnim odlokom povzdignil ljubljansko škofijo v nadškofijo. (1962, štev. 3.) ALI JE CERKEV PRI NAS SVOBODNA? V naši domovini je država odvzela Cerkvi sredstva in prostore, ki bi jih Cerkev nujno potrebovala pri svojem delu, in za to ni dobila Cerkev nikakršne odškodnine. Naštejmo le nekatere stvari: 1. Država je po zadnji vojni zaplenila velik del cerkvenega premoženja. Zaradi tega je danes v Sloveniji mnogo cerkva in župnišč v slabem stanju. Neorganizirani duhovniki v Sloveniji nimajo nobene plače in morajo živeti od miloščine ljudi. 2. Država je s silo vzela Cerkvi vzgojne zavode. Zaplenila je zavod si/. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, ki ga je Cerkev zgradila s pomočjo vernikov. Pred vojno je bila v zavodu slovenska gimnazija s 400 dijaki, danes služi to poslopje vojaščini. Prav tako je država po vojni ukinila salezijanske vzgojne zavode na Rakovniku pri Ljubljani, v Veržeju na Štajerskem in v Murski Soboti v Prekmurju, cistercijanski Slomškov dom v Ljubljani kakor tudi Knobleharjev zavod v Ljubljani-Šiški. Vsi ti zavodi so bili ustanovljeni s sredstvi slovenskih vernikov. 3. Mariborska škofija je tik pred zadnjo vojno zgradila lepo poslopje za svoje bogoslovce. Pri gradnji je z denarnimi prispevki sodelovalo na tisoče vernikov mariborske škofije. To novo poslopje je država takoj po vojni zaplenila. Država je zaplenila tudi staro semeniško poslopje mariborske škofije. Tudi v Ljubljani je bilo do konca vojne delno dograjeno Baragovo semenišče. Tudi to poslopje ima država še danes zapljenje-no. 4. Država ima še danes za- Slika na naslovni strani: Glavni oltar cerkve v Novi Štifti na Dolenjskem. r ilasluno- uz duUa! v __________ j 10. maja obhajamo stoletnico rojstva Ivana Cankarja. Njegova veličina je predvsem v lepoti njegove besede, v neizprosnem iskanju resnice in v službi najvišjim vzorom. S Cankarjem in Župančičem je dosegel naš jezik v bogastvu podob in v ritmično muzikalni ubranosti svoj vrh. Oboje, podobe in muzikalna ubranost, je sicer služilo Cankarju le kot izrazno orodje njegovega miselno, zlasti pa čustveno nenavadno bogatega sveta, a je vsekakor vrednota zase. Cankar je thojster sloga. Najvišja ideja mu je resnica, ki je „bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde“. Tako je prežet od iskanja resnice, da je v tem početju do sebe neusmiljeno odkritosrčen in do družbe neredko jedek. „Bog te gleda v zaklenjeni izbi. Ubijaj resnico, ki je v tebi — ne ubiješ je!... Kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse ntoje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici!... Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.“ (Bela krizantema). Cankarju pomeni trojica mati-domovina-Bog strnitev ljubezni in osebno odrešenje. Zato s svojo besedo tej trojici zvesto služi. Mati mu je pralik popolne notranje čistosti in brezmejnega darovanja.. Njena podoba se mu javlja s svojo svetlobo na vsak korak in mu je kažipot 'n luč skozi življenje. Domovino doživlja Cankar pokrajinsko, družbeno in narodnostno. Zunanjo lepoto Slovenije skrči v oznako „nebesa pod Triglavom“: »Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same S!adkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi.“ (Kurent). Družbeno mu tedanja slovenska stvarnost razpade na dva svetova: na svet nasilja in izkoriščanja (gruntarska Betajnova in malomeščanska dolina Sentflorjanska z zlaganimi rodoljubi, političnimi frazerji, hinavskimi moralisti 'n omejenimi filistri) in na svet resnice, pravice in lepote (klanec siromakov in stara cukrarna z malimi ljudmi, potepuhi, sestradane!, obsojenci, razžaljenimi m Ponižanimi). Njegovo pero neusmiljeno obtožuje prve in se z vso vnemo ^vzema za druge. Domovino kot narod doživlja predvsem v njegovih napakah, iz katerih mu el' pomagati. „Kažem mu, kako je majhen, kako je malodušen, kako tava rez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavščine, ^ 3vo laži; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje da je, ter da pogleda Prihodnost... “ (Bela krizantema). Posebno ga moti ponižna vdanost gara-Cev in značajna nekremenitost, zato vrže narodu v obraz očitek „hlapci“. ^°9 je Cankarju ne le početnik nravnega reda in ocenjevalec posamezni- 'Ovega ravnanja, ampak tudi in predvsem končno izpolnjenje hrepenenja. kankarja imenujejo pisatelja hrepenenja. Sprva se mu hrepenenje razodeva ; 0 blodno romanje v brezkončnem kolobarju. V zadnjih, zrelih letih se mu la kot tako, ki mora biti nekje izpolnjeno, kjer bo tudi trpljenje poplačano. 9 sam bo njegova končna in popolna izpolnitev. Ra ^a-nl&ß QycLt/! Janez je Micki v pismu pripisal: „Oprosti pisavi! Packe v pismu so naredili na pošti." o „Kako se imenuje po kitajsko čakalnica?" „Čisto preprosto: TUKI-ČIČI-PA-ČAKI." O Škot vpraša ženo pred poročnim potovanjem: „Ali poznaš razliko med avtobusom in taksijem?“ „Ne.“ „No, potem bova potovala z avtobusom.“ o Lovec pripoveduje: „V enem skoku sem bil na tigrovem hrbtu. Vzel sem nož in mu odrezal rep." „Zakaj pa rep, zakaj pa ne glavo?" „Ker jo je odrezal že nekdo pred menoj.“ o Policaj ustavi avtomobilista, ki je peljal skozi rdečo luč. „Kako se pišete?" „Varsavarljbodensky." „Kako se pa to piše?" „Z ipsilonom." o Turistični vodnik je skupini izletnikov na Japonskem pokazal na neki kraj in rekel: „Ta kraj se imenuje Tatakikimamatoto." Eden od turistov je vprašal: „Kako se je imenoval pa pred potresom?" O SERAFSNČEK Potnik na vlaku bi rad dobil časopis, na katerem sedi drug potnik. Pa mu vljudno reče: „Oprostite, ali Ustile časopis trenutno berete?" o Petrček je dobil prve dolge hlače. Gledal se je v ogledalu, nato se je postavil pred očeta: „Ata ali ti odslej lahko rečem kar Tomaž?“ o „Torej v London greš? Ali se boste tudi po Tiberi vozili?" „Kako, po Tiberi? Saj vendar ne gremo v Pariz!" O Buldog se je igral na dvorišču, volčjak je stal na balkonu petega nadstropja. „Pridi dol, se bova igrala!“ je buldog povabil volčjaka. „Vrata so zaprta, ne morem." „Pa skoči dol!“ „Da bom imel potem tak gobec kot ti!" o V študentsko naselje je prišla ponudba za dobro plačano delo v živalskem vrtu. Tam jim je namreč poginila opica in nekdo naj bi jo zamenjal. Kmalu se je javil študent, ki se je bil pripravljen preobleči v opico in skakati po kletki. Nekega dne je paznik pozabil zapreti vrata med njegovo kletko in med tisto, v kateri je bil lev. Lev se je približal opici in vprašal: „S katere fakultete si pa ti?" o „No, si se že privadil boksu?" „Že. Sedaj znam že jesti z levico, žvečiti z desno polovico čeljusti in brati z enim očesom.“ o „Prinesel sem ti čaj.“ „Pa je res zdravilen?" „Je. Če ne boš ozdravel, ko ga popiješ, potem sploh nisi bil bolan." MORRIS WEST — JOŽE ŠKERBEC Angleški duhovnik monsinjor Blai-se Meredith je zaposlen pri obredni kongregaciji v Rimu kot „hudičev advokat": to čudno ime je u-radni naslov človeka, ki mora preiskati napake svetniških kandidatov in skušati preprečiti razglasitev teh za svetnike. Meredith zve, da ima raka in torej le še nekaj mesecev življenja. Kljub temu ga prefekt obredne kongregacije kardinal Evgen Marolta pokliče iz Londona v Rim in ga prosi, da bi kot branilec vere ali „hudičev advokat" preiskal življenje nekega Giacoma Neroneja, ki so ga komunistični gverilci zadnje leto vojne umorili v kraju Gemelli dei Monti, na skrajnem jugu Italije. V življenju Neroneja sicer ni bilo vse čisto, a ljudje so ga takoj po smrti začeli častiti kot svetnika. Meredith je odpotoval v Kalabrijo. I/ Valente je bil gost tamkajšnjega škofa Avrelija, ki je bil doma v Tridentu, in je bil silno praktičen in dober človek. Zdravnik Aldo Meyer, priseljenec, ateist, je zvedel od angleškega slikarja Nicholasa Blacka, ki je bil gost krajevne grofice, da bo v nekaj dneh prišel sem „hudičev advokat": pričel bo z raziskavo življenja Giacoma Neroneja. Ta vest ni zdravnika prav nič razveselila. Še manj je bila pogodu šestinštiridesetletni Nini Sanduzzi, ki je imela z Giaconom Neronejem otroka Paola in ki je bila to jutro, tako kot vsak dan, v zdravnikovi hiši kot čistilka. Aldo Meyer se je spet usedel za mizo in strmel, ne da bi videl, v razdrobljeni kruh in v kavino usedlino v skodelicah. Čez čas je prišla ženska iz hiše in ga gledala pohlevno in s sočutjem v krotkih očeh. Ko je dvignil pogled, ji je dejal na kratko: „Lahko odneseš, Nina". Ona pa se ni zmenila za njegovo naročilo, ampak ga je vprašala: „Kaj pa je hotel tisti, ki je videti kot kozel?“ „Novice je prinesel,“ je dejal v narečju, da bi se približal ženski. „Novo preiskavo o življenju Giacoma Neroneja so začeli. Iz Rima je prišel neki duhoven, da bi pomagal škofijskemu sodišču. Kmalu bo prišel sem.“ „Ali bo spraševal kot drugi?“ „Še bolj kot drugi, Nina.“ „Tedaj bo dobil isti odgovor: nič!“ Meyer je počasi zmajal z glavo. „To pot ne, Nina. Zadeva je šla predaleč. Tisk se bo zanimal. Bolje je, da tokrat zvedo resnico.“ Ona ga je pogledala presenečena in začudena. „Vi to pravite, vi?" Meyer je priznal svoj poraz s skomizgom ramen in navedel star ljudski rek: „Kdo se more bojevati z vetrom? Kdo more zatreti krike z one strani doline? Slišali so jih do Rima in to je rezultat. Povejmo jim, kar hočejo, in končajmo že enkrat! Nemara nas bodo tedaj pustili pri miru.“ „Pa zakaj ga hočejo razglasiti za blaženega?“ Jeza je bila v njenih očeh in v njenem glasu. „V življenju so mu dajali vsakovrstne vzdevke, sedaj ga pa hočejo imenovati blaženega. Saj to ne spremeni tega, kar je bil v resnici: dober človek, moj mož.“ „Ni jim mar človeka, Nina,“ je dejal Meyer utrujeno. „Hočejo svetnika iz mavca in z zlatim si-sijem okrog glave. Cerkev ga želi, ker bi ji dal nove vajeti za ljudstvo, novo češčenje, novo podjetje za čudeže, da bi ljudstvo pozabilo na kruljenje v želodcu. Ljudstvo pa ga želi, da bi lahko poklekalo in prosilo milosti, namesto da bi si zavihalo rokave in delalo, da bi jih doseglo ali pa se bojevalo zanje. To je linija Cerkve: cuker za kislo vino.“ „Zakaj pa potem hočete, da bi jim jaz pomagala?" „Če jim povemo resnico, bodo pustili primer ob strani. Giacomo je bil znamenit človek, svetnik pa ni bil nič bolj kot jaz.“ „Tako vi mislite?“ „Kaj pa ti, Nina?“ Odgovor ženske je bil zanj kot udarec v sredo obraza. „Jaz vem, da je bil svetnik,“ je dejala nežno. „Vem, da je delal čudeže, saj sem jih videla.“ Meyer je otrpnil, nato pa zakričal: „Za božjo voljo, ženska! Tudi ti? Spal je s tabo, pankrta ti je dal, pa se vendar ni nikdar poročil. Kako mi le moreš pripovedovati, da je bil svetnik in da je delal čudeže? Zakaj se nisi pridružila našemu prijatelju z nasprotnega brega in vpila, naj ga razglasijo za blaženega?“ „Ker on ne bi maral,“ je mirno odvrnila Nina Sanduzzi. „Ker je bilo edino, kar me je prosil, naj nikdar ne povem, kar vem o njem.“ Meyer se je čutil poraženega, vendar mu je ostajalo še eno orožje, ki ga je zavihtel z vso ihto. „Kaj beš odgovorila, Nina, ko bodo pokazali na tvojega otroka in rekli: Jo je sin svetnika, pa je postal kot ženska za Angleža?'“ Značilni in spokojni obraz ženske ni kazal znaka osramočenosti, ko je odvrnila: „Kaj pa rečem, ko kažejo na poti s prstom name in šušljajo: Ja je bila svetnikova ljubica!'? Nič, prav nič. Ali veste, zakaj, doktor? Zato, ker mi je pred smrtjo Giacomo obljubil: ,Naj se zgodi, kar hoče, draga, pazil bom nate in na otroka. Lahko me umorijo, ne morejo pa mi preprečiti, da vaju ne bi varoval od zdaj pa do večnosti!’ Jaz sem mu tedaj verjela in mu verjamem tudi še sedaj. Otrok je nespameten, ni pa zgubljen." „Se bo pa zgubil prav kmalu," ji je surovo odvrnil Meyer. „Pojdi domov, za božjo voljo, in pusti me Pri miru!" Vendar, tudi ko je ona odšla, ni imel miru; in je vedel, da ga ne do imel vse dotlej, dokler ne pridejo preiskovalci in ne izkopljejo vse resnice na beli dan. Jutro še ni prodrlo v visoko baročno sobano dvorca, kjer je gro-f'ca Anne Louise de Sanctis poči-vala za rdečimi zastori. Nobena slutnja o kakšnih nevšečnostih ni motila njenega spanja, ki so ji ga Prinesle uspavalne tablete. Mnogo kasneje je vstopila služabnica in odgrnila zavese, da se is razlila sončna luč po obrabljeni preprogi, obledelem žametu in temni rezljani orehovini. Do postelje sonce ni seglo, kar je bilo pravzaprav obzirnost, saj zjutraj plemkinja res ni bila prijetna za pogled. Prebujala se je kasneje, bleda, s suhimi usti in zabuhlimi očmi ter slabe volje zavoljo novega dne, ki je bil natančno enak prejšnjemu. Zbudila se je, še malo podre-mala, se spet zbudila in vzela med brezkrvne ustnice s poveznjenimi ustnimi koti prvo cigareto. Ko jo je pokadila, je pozvonč-kljala in prihitela je služabnica in ji s priliznjenim nasmehom prinesla pladenj z zajtrkom. Grofica ni marala biti med zajtrkom sama, zato je služabnica ostala v spalnici, zgibala raztreseno perilo, urejala svežo preobleko in pripravljala kopalnico, medtem ko je njena gospodarica delala zbadljive opazke o služabništvu in njegovih pomanjkljivostih. Po zajtrku je služabnica odnesla pladenj, grofica pa pokadila še drugo cigareto, preden je začela z jutranjim toaletnim obredom. V dnevu brez pomembnosti je bilo to opravilo važno in izvršila ga je v strogi skritosti. Cigareto je ugasila v srebrnem pepelniku, vstala s postelje, stopila do vrat in jih zaklenila. Nato je obšla sobo, se pomudila ob vsakem oknu in opazovala teraso in vrt, da se je prepričala, da ni bilo nikogar blizu. Ob neki priliki je neki radoveden vratar gledal proti oknom in bil zato takoj odstavljen. Gotova navsezadnje, da je nihče ne vidi, je grofica stopila v kopalnico, se slekla in se potopila v veliko marmorno banjo s pozlačenimi pipami in celo vrsto mil, gob in stekleničk z dišavami. Noben užitek se ni mogel primerjati s to prvo samotno potopitvijo v toplo vodo, ki ji je odvzela ostanke zaspanosti, povzročene od drog, in vračala njenemu telesu, ki se je začelo starati, samoprevaro mladosti. Razlikoval se je ta užitek od drugih, ker ga je lahko ponavljala po mili volji in ga je lahko podaljševala, dokler ni bila popolnoma potešena, ni zahteval tovariša in tudi ni vključeval odvisnosti ali predaje, in grofica se mu je predajala s strastjo. Toda kopanje je bilo le začetek. Treba se je bilo otreti najprej z mehkimi in toplimi brisačami, nato z bolj hrapavimi, se nadišaviti in napudrati in si počesati lase, ki še niso osiveli, katerih zlato pa je že zgubljalo blesk. Po dvajsetih minutah oblačenja in šminkanja je v lahki poletni obleki po zadnji modi odšla po stopnicah navzdol na vrt, kjer je do pasu gol Nicholas Black slikal novo platno. Ko je zaslišal njene stopinje, se je obrnil in stekel k njej, jo pozdravil z igralskimi kretnjami, ji poljubil roke in jo zavrtel, da bi si ogledal njeno obleko, medtem ko je gostolel kot srečen papagaj: „Čudovito, draga! Ne morem si razložiti, kako to napravite. Vsak (Dalje na 34. strani) Slovenci po evropi anglija ( Šmarnice bomo imeli v Londonu, Bedfordu in Rochdale. V Rochdale bo obenem prireditev „Slovenskega dneva" v nedeljo, 30. maja, v konventu pri sestrah na Manchester Rd. Ob 12. uri je kosilo za oddaljene, ob 1. uri skupna maša, po maši prireditev v dvorani in zabava, ki jo bomo zaključili s šmarnicami v cerkvi zvečer. avstrija GORNJA AVSTRIJA LINZ. — Vsako nedeljo je Slovenski klub v Linzu kar dobro zaseden. S. 1. aprilom smo dobili še sobo zraven, ki bo namenjena predvsem otrokom. Treba jo bo opremiti s primernim pohištvom. Potem se bodo tudi mladi dobro počutili ob svojih igrah. Ob skupnem prizadevanju nam bo vedno lepše in prijetnejše. Slovenski prostori naj bi nam vsaj malo pomagali, da nam bo življenje na tujem lažje. Hvaležni smo Dušnopastirskemu uradu linške škofije, ki nam je dal prostore v uporabo. Za Veliko noč so bili naši se-zonci doma pri svojih družinah. Veseli smo, če so lahko pri svojih družinah. Vendar je brez njih naša skupnost nepopolna. Hvala Bogu, da se vsi verni Slovenci res med seboj zelo dobro razumemo! V maju bomo imeli vsako nedeljo po maši tudi šmarnice s petimi litanijami. SALZBURŠKA HALLEIN. — V marcu so imeli ob istem času napovedano bogoslužje tudi pravoslavni bratje. Hal-leinski dekan je prosil šolske sestre, da so nam v Marienheimu dale na voljo svojo kapelico. Ker nas je bilo res veliko, več kot pravoslavnih sobratov, smo bili malo na tesnem, vendar je pa kapelica nam vsem zelo ugajala in smo se res počutili kot ena družina. V Veliki farni cerkvi se pa malo izgubimo. Našemu g. Juriju Nežmi je doma v celjski bolnici umrl oče, komaj 54 let star. Pokopan je bil pri Sv. Roku ob Sotli 11. marca. G. Juriju izrekamo iskreno sožalje! SALZBURG. — Maša v Salzburgu je padla v aprilu prav na Veliko noč. Ker je tedaj večina vernikov bila odsotna, smo se že vna- Po krstu Adama Birthwistle v Burnleyu na Angleškem. Mati je Majda, roj. Ki rar. Čestitamo! prej dogovorili, da maše v aprilu ne bo. Če bo le kaj kazalo vreme, bomo imeli v maju mašo v Niederal-mu in po maši pekli čevapčiče, na kar že sedaj opozarjamo. Izseljenski duhovnik bo še posebej poslal vabila. Če vabil ne bo, je znamenje, da je maša kot vedno v Azilu Riedenburg. TENNECK. — Skupnost v Tenn-ecku, vsaj po udeležbi sodeč, preživlja neko krizo. Misijonar se sprašuje, kje so vzroki. Res je, da nima več tistega elana, kot ga imajo mladi duhovniki, saj se bliža šestdesetim letom. Verniki iz mladih družin, ki so včasih redno prihajali, se ne dajo več videti. Tudi mladi iz Schwarzacha izgleda ne dobijo časa, da bi prišli v skupnost. Bogu bodi položeno! Je pa nekaj res zvestih duš in tem še posebej iskrena hvala! V štrigovi je od srčne kapi zadet umrl 11. februarja g. Ignac Podgorelec. Bil je več let med nami, najprej v Tennecku, nato pa je delal na žagi v Pfarrwerfenu. Redno je prihajal k naši božji službi in bil naročnik „Naše luči“. Hčerkama Anici v Bischofshofnu in Mariji v Hofgasteinu izrekamo sožalje. SPITTAL ob DRAVI. — Slovenska katoliška misija v Spittalu je v nevarnosti, da bo prenehala delovati. G. Vidic, ki je hodil doslej maševat ob nedeljah, je odpovedal s 1. julijem. Škofijski ordinariat je nameraval s 1. julijem poslati v Spittal g. Stanislava Škrbeta, ki je bil župnik v Pusarnitz (Požarnica) in je sedaj na Lipi nad Vrbo. Na veliko žalost in v skrb prizadetih je pa notranje ministrstvo, ki odloča o stanovanjih, ki jih je gradil Visoki komisariat za begunce, odbilo prošnjo, da bi stanovanje ostalo v dušnopastirske namene. Saj so bile že leta 1960 težave, ko je zanj prosil pokojni g. Miklavčič kot slovenski dušni pastir. Rekli so tedaj, da je stanovanje za eno osebo preveliko. Pa so mu oblastniki potem le dali stanova- nje. Čeprav je tedaj bila veliko večja stiska za stanovanja, kot je danes, se je odgovornim v notranjem ministrstvu zdelo, da je to prevelik „luksus“ za Slovence (!) v Spittalu. Morda je pri vsem skupaj igralo neko vlogo tudi splošno nerazpo-loženje do Slovencev v Avstriji. Ministrstvo je pripravljeno dati garsoniero, ki stoji prav nasproti sedanjih prostorov. Toda v tako mali prostor g. Škrbe, ki ima tudi kuharico, gotovo ne more iti. Nekateri mislijo, češ da je dovolj, da kaplan v Spittalu g. Jurij Buh vsak petek hodi maševat med nas. Ne pomislijo pa, da g. Buh ne bo dolgo v Spittalu; morda še eno leto. A ob nedeljah ni prost, ker upravlja podružnico v dravski naselbini. Konec junija bo poteklo 31 let, kar Slovenska katoliška misija v Spittalu obstaja. Morda bo to tudi mesec njene smrti. Ko je narodni delegat za Slovence v Avstriji na občini protestiral proti odvzetju stanovanja, mu je bilo rečeno, češ da slovenskim vernikom niti ni dosti do tega, če je duhovnik pri njih. Duhovnikov je danes tako malo, da ga slovenskim Špittalča-nom nobeden ne bo vsiljeval, če ga sami ne bodo želeli in se zanj nekoliko pobrigali. Morajo pa biti seveda dani pogoji, da ga bodo dobili. belgija CHARLEROI-MONS-BRUXELL.ES Pri slovenski službi božji v Brus-'iu je bil 7. marca letos krščen mali Janez, sin prvorojenec v družini Lesar-Jovas iz Bruslja, ki se ie rodil 19. oktobra lani. Družini čestitamo! V 72. letu starosti je v Hopital civil v Charleroi umrl g. Anton Ravnik iz Marchienne-au-Pont, in sicer 17. marca. Velikodušno je v testamentu določil, da se njegovo truplo izroči univerzi v Louvainu. Doma je bil s Primorskega. Naj Počiva v miru! Njegovi ženi Jean- Pokojni Anton Ravnik iz Marchienne-au-Pont, umrl 17. marca t. I. v Charleroi. ne in ostalim svojcem naše iskreno sožalje! Za stalno se je vrnila v Slovenijo ga. Neža Kržišnik, roj. Eržen, kjer misli svoja stara leta preživeti pri svojem sinu Jožetu v Trbovljah. V Belgijo je prišla leta 1939, kjer je dolgo vrsto let živela v Mont-sur-Marchienne. Želimo ji zdravja in zadovoljstva! Vtise s „23. Slovenske prireditve" prvega maja v župnijski dvorani „Familia“ v Gilly-Haies boste brali v junijski številki „Naše luči“. francija NAROČNINA - ZVIŠANA Zaradi valutne zamenjave smo morali zvišati naročnino na 25 fr. frankov. Kdor je za letos že plačal, naj upošteva nam neljubo, toda za vzdrževanje mesečnika neobhodno potrebno povišanje, ko bo plačal prihodnjič. Vsem naročnikom hvala za razumevanje! PARIZ Maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v cerkvi sv. Vincencija Pavelskega, 95 rue de Sevres, Paris 6°, metro Van-neau. Na praznik Vnebohoda (27. maja) nas bo obiskal škof Lenič in bo nekaterim naših otrok podelil zakrament sv. birme — potrditev v zvestobi Kristusu in Cerkvi, nekateri drugi pa bodo prvič pristopili h Gospodovi mizi. Naj bi se vsi zbrali ob tem za našo versko in narodno skupnost pomembnem dogodku! Slovenska pisarna — 7 rue Gutenberg, Paris 15°, tel. 577-69-93, metro Charles Michels — je odprta vsak četrtek popoldne, sicer pa po dogovoru z duhovnikom. V soboto, 1. maja, bo majsko srečanje ob štirih popoldne v dvorani na 26 rue Charles Fourier, Paris 13° (metro Place d’ltalie, nato do križišča rue Bobillot in rue Tolbiac). Spored: Ob štirih pop. skupna maša za nedeljo, ob petih igra „Spavaj, deklica moja!“, nato pa družabna prireditev do polnoči. Pridite, ne bo vam žal, saj so vedno tako prijetne ure, ki jih človek preživi v domači družbi! V nedeljo, 21. marca, smo v dvo- rani poleg naše cerkve proslavili stoletnico rojstva enega največjih slovenskih pisateljev Ivana Cankarja. Proslavo je pripravila gospa Ana Vičič. Osnovni tekst, ki je podal Cankarjevo življenje in povezoval posamezne recitacije, je bral g. Jože Flis. Sicer se nam je pa Cankar sam predstavil z odlomki svojih del: Moje življenje, Tuja učenost (gospa Ana Vičič), Na klancu (Jože Tonkli), Greh — mater je zatajil (Allain Furlani), Martin Kačur (Jože Tonkli), Bela krizantema (gospa Ana Vičič), Za narodov blagor (gdč. Slavica Poglaj-šek). Slovenska pesem je kar sama od sebe privrela iz naših grl. Takih prireditev si še želimo. MELUN K skupni maši se bomo zbrali v nedeljo, 9. maja, ob devetih dopoldne v poljski cerkvi v Damma-rie (81 rue Adrien Chatelain). LA MACHINE Skupna slovenska maša bo v nedeljo, 16. maja, ob devetih dopoldne. SLOVENSKI DOM V PARIZU „Vaša odločitev za zgradbo .Slovenskega doma' v Parizu mi zelo ugaja. Želim Vam obilo uspeha." (1.000 F) „Malo z zamudo Vam pošiljamo prispevek za .Slovenski dom‘. Upamo, da bo vseeno dobrodošlo za ta res potrebni namen. Ostalo pa bomo še poslali v najkrajšem času. Želimo Vam veliko uspeha in hvala Vam za Vašo požrtvovalnost in dobro delo." (700 F) „Tukaj prispevamo majhen dar za .Slovenski dom‘; upamo Vam poslati še kaj čez nekoliko časa. Želimo Vam veliko uspeha pri organizaciji.“ (500 F) „Za dom bomo poslali pozneje, ne bomo ne prvi ne zadnji.“ Vsakdo naj se resno vpraša: Ali čutim, da je to naša skupna zadeva? Sem zanjo že kaj žrtvoval — žrtvovala? Prispevke za „Slovenski dom“ v Parizu pošiljajte na: MISSION CATHOLIQUE SLOVENE 7, rue Gutenberg 75015 PARIS C. C. P. (številka poštnega čekovnega računa): PARIS 19.285.04 F. PAS-DE-CALAIS IN NORD Mesec majnik ni samo Manjin mesec, ki nas zbira okrog njenih oltarjev k šmarnični pobožnosti, ampak tudi mesec prvih obhajil in birm. Na Vnebohod, 27. maja, bo prišel med nas prevzv. škof Stanislav Lenič, da podeli birmo štiridesetim otrokom in dvajsetim prvo sveto obhajilo. 26. maja, na predvečer tega praznika, bo pa blagoslovil novo dvorano in posvetil novo kapelo Marije Pomagaj. Slovesnost se bo začela ob 19. uri. Vsi rojaki iskreno vabljeni! Vsem številnim in velikim dobrotnikom naj Kraljica Slovencev s svojo priprošnjo pred božjim Sinom bogato poplača! Ob velikonočnih obnovah so se številni rojaki širom severne Francije lepo pripravili na praznovanje Velike noči, ki je poteklo ob veliki udeležbi pri obredih in obhajilni mizi. AUMETZ G. TONE DEJAK — 50-LETNIK 8. maja se bo naš priljubljeni dušni pastir gospod Tone Dejak „srečal z Abrahamom“. Rojen je bil leta 1926 sicer v Ljubljani, je pa po svojem značaju in šegavosti in bistroumnosti pravi Ribničan, kot so njegovi starši. Po končani vojni je odšel v izseljenstvo, kjer je na slovenski teološki fakulteti v Buenos Airesu dokončal bogoslovne študije in kjer ga je škof Rožman 13. januarja 1952 posvetil v duhovnika. Kot kaplan je deloval na dveh argentinskih župnijah v Buenos Airesu. V oktobru 1958 se je odzval želji škofa Rožmana in vabilu izseljenskih duhovnikov v Franciji, pustil stalno mesto, ki ga je imel v Argentini in 10. 10. odšel na pot, da prevzame mesto izseljenskega duhovnika, ki je vedno duhovni in materialni riziko, ker človek danes nikdar ne ve, kaj bo jutri. 19. novembra istega leta je prišel v Au-metz in tam prevzel Misijo, kjer je pred vojno deloval g. Švelc in kjer so naši ljudje že dolgo čakali in želeli svojega duhovnika. Vkljub navidezni zadržanosti si je hitro pridobil srca vseh in danes deluje v zahodnem delu Moselle, v Meur-the-et-Moselle (Nancy), prihaja v Alzaško in na zahod do Eper-nayja, pa tudi rad pomaga msgr. Grimsu na njegovem področju. Vsi smo mu hvaležni za njegovo požrtvovalnost in njegovo skrb. 8. maja mu bomo zapeli ribniško pesem, katere bo gotovo vesel: „Sem Ribn’čan Urban, po celjem svetu znan, jast brihtne sem glavje ... Križem svejt’ sem se podal, vsa mejsta in vasi obšal.“ Vsi mu s hvaležnostjo kličemo: Na mnoga leta, gospod Tone! Naj Bog blagoslavlja Vas in Vaše delo. In v tej zadnji želji so vključeni vsi rojaki iz Aumetza in njegovega področja. Tudi njim moramo čestitati, da so tako vztrajno molili in prosili za svojega slovenskega duhovnika, ga pa tudi zaslužili, ker se v najbolj razburkanih časih niso pustili razburkati, ampak so trdno držali skupaj. Tudi danes z veliko požrtvovalnostjo skrbijo za svojega gospoda in mu pomagajo, kjer moramo dati na prvo mesto gospo Požlepovo, ki s pravo materinsko ljubeznijo skrbi za našega gospoda iz Aumetza, in ne na zadnje mesto gospoda Jankoviča iz Tucpuegnieuxa, ki je velika opora in pomoč slovenskemu duhovniku in ki tokrat ni odgovoren za gornje vrstice. • Za 1.-majsko romanje k Mariji Pomagaj v Habsterdick bo peljal zopet avtobus in bo pobiral romarje ob isti uri kot druga leta. Cena je 20.00 f F. Prijavite se, odločite se za romanje tudi tisti, ki sicer druga leta niste šli. Razlog je velik: Msgr. Grims praznuje zlatomašni jubilej in bo prišel za to slavje ljubljanski škof dr. Lenič, ki ima še posebej na skrbi izseljence. Slišali boste zveličavno božjo besedo iz njegovih ust, kakor tudi iz ust slavljenca in drugih duhovnikov. Ta dan se bomo s slavljencem zahvaljevali za vse milosti, ki smo jih bili deležni v našem življenju, za milosti, ki smo jih bili deležni tudi po njem, saj je msgr. tudi v vaših krajih nemalo storil za vaše materialno in duhovno dobro in prosili bomo Vsemogočnega, naj ga nam ohranja pri zdravju in moči tudi v bodoče. Gospa Mimi Lebrun, roj. Kogovšek, je dobila službo kuharice-šefa v kolegiju šolskih sester Notre Dame de la Providence v Thionville. Ni to njena prva služba. Že takoj po dovršitvi kuharskega tečaja je dobila službo v gimnaziji na Au-metzu, ki pa jo je morala zaradi bližajočega se rojstva malega Krištofa opustiti. Slovenci iz Aumetza čestitamo gospe Mimi ob tej zaupani ji odgovorni nalogi. Prepričani smo, da bo kuhinja dobro .tekla’ in da bodo s hrano v kolegiju prav zadovoljni. 1. aprila smo pokopali Jožefo Vončina, ki je umrla zaradi kapi. Bila je po rodu Čehinja, toda življenje jo je zvezalo s Slovenci. Poročila se je s Slovencem in po prvem vdovstvu zopet s Slovencem. In zopet ovdovela je bila potem vdova 40 let. Dopolnila je 87 let. Gospa Vončina je bila zgledna žena, delavna, blaga duša. Radi smo jo imeli; njen češki naglas ji je dal v razgovoru posebno barvo, tako da jo je bilo prav prijetno poslušati. Dobro se je počutila v naši družbi kakor tudi doma v svoji sobi. Vedno je našla zaposlitev, če ne drugače pa z branjem. Veliko je brala, posebno zadnje čase, ko ni mogla več šivati in ji je sluh odpovedal. Gospa Vončina ni manjkala pri rnašah; če je le mogla, se jih je udeležila do zadnjega, prav tako tubi romanj. Imela je veliko zaupanje v Marijo in sv. Jožefa. Slovenci jo bomo pogrešali, zlasti pri mašah. Naj nas še dolgo s svojim zgledom spominja, kako mora tudi naše življenje biti življenje iz vere. Naj ji bo Gospod sam, v katerega je zares verovala in iz ve-re ljubila, bogato plačilo! NANCY-VANDOEVRE V nedejo, 28. marca, so dali kr-stiti Igor Skočir in njegova žena Darinka svojega sinka Boštjana. Krst je izvršil z vso slovesnostjo 9- Dejak iz Aumetza. Bilo je prisotnih tudi več prijateljev in vaščanov. Družina je doma iz Kreda na Primorskem. Za uvod in potem v zahvalo smo 2apeli in je bil francoski župnik nad našim petjem prav prijetno Presenečen. Seveda smo potem nadaljevali še pri mizi, kjer smo pili odlično postreženi. Boštjanu želimo zdravja, staršem in botrom Pa, da bi ga kar najbolje vzgajali. Mittenheim in okolica Spominjamo vse Slovence v Wittenheimu in okolici, da bo 3. nedeljo v maju običajna slovenska maša v kapelici Notre Dame du Dhene; naj si torej to nedeljo re-2ervirajo in pridejo! TijCQUEGNIEUX in okolica Bralci „Naše luči“ iz tukajšnje S|rše okolice me sprašujejo, zakaj poročam samo novice iz Tucqueg-nieux, ko so vendar tudi oni naročniki in se marsikaj novega zgodi tudi drugod. To me je nagnilo, da sem šel pogledst v Laneuveville k Maršičevim, od tam pa še k nekaterim Slovencem v Nancy in okrog. Ker v Tucquegnieux to pot ni nič posebno novega razen poroke našega pridnega in neutrudljivega telovadnega in športnega profesorja Rajmunda Selška, kateremu iskreno čestitamo, želeč novemu zakonskemu paru dosti sreče, naj povem, kaj sem doživel v drugih krajih. Maršičevi v Laneuveville so naju z ženo najprej peljali k maši v francosko cerkev, kjer smo videli nekaj svojevrstnega. Fantje in dekleta iz posebne šole nekoliko manj umsko razviti, vendar zelo lepo vzgojeni, so nam z mimičnim petjem prikazali in opisali življenje svetnice Jeanne d' Are. Vse to se je dogajalo pred oltarjem namesto kake suhoparne pridige. Popoldne pa smo šli na krst. Gosp. Dejak je krstil malega Sko-čirjevega Boštjančka, nakar smo odšli k staršem, kjer se je razvila prijetna zabava. Tudi Zverove smo obiskali. Mali vnučki sta nas razveselili s slovenskimi pesmimi, hudo je pa, ker so še vedno v skrbeh za zdravje mlade snahe. Upajmo, da ji bo toplo pomladansko sonce pripomoglo k hitrejšemu okrevanju. O Maršičevi družini bi bilo treba ob priliki kaj več napisati, ker so postali nekako središče in vez tamkajšnjih Slovencev, ki želijo imeti vsaj enkrat v mesecu slovensko službo božjo. Trije otroci, Irena, Damijan in Milanček, so pa že mali umetniki v glasbi. Le krepko naprej! J. J. OB ZLATI MAŠI IN OB 75-LETNICI GOSPODA STANKA IZ MERLEBACHA Življenjski mejniki slavljenca so naslednji: Rojen je bil 7. maja 1901 v Škofji Loki, gimnazijo dovršil v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano (1914—1922), bo- Msgr. Stanko Grims goslovje in teološko fakulteto je končal v Ljubljani (1922—1927) in bil posvečen v duhovnika 29. junija 1926 v Ljubljani. Nato je bil najprej prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu (1927—1929), dalje kaplan v Št. Rupertu na Dolenjskem (1929—1935), od februarja 1935 pa izseljenski duhovnik v Mer-lebachu. Leta 1951 je dobil častni naslov monsignorja. Naš gospod Stanko iz Merleba-cha (že to samo njegovo običajno ime pri ljudeh pove njegovo povezanost z ljudmi), uradno francosko: Monseigneur Grims Stanislas, med sobrati imenovan „rajski deček“, je torej letos februarja praznoval 41. obletnico, ko je prišel kot duhovnik na delo med slovenske izseljence v Merlebach, kjer vztraja še danes. Dne 1. maja bo v Habsterdicku daroval zlato mašo, 7. maja pa praznoval 75-letnico svojega rojstva. 50 let duhovniške službe je velika milost, pa tudi velika odgovornost; še posebna milost in posebna odgovornost pa, če je več kot štiri petine dobe te službe opravljal med izseljenci, ki duhovnika, svojega, domačega duhovnika potrebujejo še v prav posebni meri; ker se mu pa na drugi strani tudi radi izognejo, ker jih že samo s svojo prisotnostjo in s svojim življenjem opozarja, naj ne tonejo v svetu materialnega ugodja in narodne zavednosti. Stankov rojak pisatelj dr. Ivan Tavčar (tudi Stankova mati se je kot dekle pisala Tavčar) je zapisal, da je sveča podoba matere: Kakor sveča izgoreva za druge, tako tudi mati daje svoje življenjske sile za druge in se tako izčrpa. Ta prispodoba velja tudi za duhovnika, še posebej za izseljenskega duhovnika. Gospod Stanko je izkusil in izkuša to na lastni koži. Koliko je dobrega napravil, kolikim je pomagal, koliko in koliko težkih potov je napravil za druge: za delo, za stanovanje, za penzije in podobno, o tem je mogoče dobiti trdne podatke iz njegovih letnih dnevnikov, kjer vse skrbno zapisuje, in iz njegovega izseljenskega fotografskega muzeja. Koliko je pa v teh dolgih in dostikrat težavnih letih obrisal skritih solz, kolikim je bodisi na domovih, bodisi po bolnicah, kjer je ali kot stalni obiskovalec ali zadnje čase kot pogosten gost olajša! fizično in zlasti duhovno trpljenje in osamljenost, kolikim je s svojo vedro naravo prinesel življenjskega optimizma in veselja, kolikim je kot duhovnik s svojo toplo in gorečo besedo prinesel božje luči in božjega odrešenja in v spovednici, kjer ga najde že jutranja zora, božjega odpuščanja, to pa more vedeti samo Tisti, ki gleda v skrite kamrice src in duš in ki ima vse to zapisano v knjigi Življenja. Na vsak način, ko bo zgodovinar pisal zgodovino našega življa v rudarskih predelih vzhodne Francije, bo moral ugotoviti, da skozi desetletja nosi vse to življenje, versko, narodno in kulturno, Stankov pečat; pečat, ki mu ga daje Stanko s svojim življenjem, s svojim delom, s svojim trpljenjem, s svojo besedo. Z njimi deli vsakdanje življenje, vsakdanje skrbi in tegobe, z njimi je delil težave vojne vihre in povojne zmede, zato je znal v vsakem času in v vseh, tudi v najbolj kočljivih okoliščinah pokazati in ohraniti pravo pot. Težko je v par vrsticah podati celotno sliko slavljenčevega dolgega in plodonosnega dela in življenja. Gotovo je temelj in skriti vir, na katerem temelji in iz katerega izhaja Stankovo ogromno delo, Kristus in njegova ljubezen — vir, ob katerem je iz dneva v dan črpal moči, da vkljub težavam, vkljub razočaranjem ni klonil, marveč nadaljeval in nadaljuje svojo delo. Vztrajati kot izseljenski duhovnik nad 40 let, in v takih okoliščinah, vztrajati še pri svojem 75. letu in še opravljati svoje delo ni lahka stvar. Mislim, da je gospod Stanko moral dostikrat premišljevati, kar je apostol Pavel zapisal o ljubezni, da namreč prava ljubezen ne misli na sebe, da ni prešerna, se ne napihuje, ne misli slabega, ne obsoja, vse opravičuje. Kdor bi prvič srečal gospoda Stanka in govoril z njim, bi se utegnil zmotiti, če bi mislil, da je morda malo naiven, kajti pri tem bi pozabil, da je dobrota in ljubezen kakor kozarec čiste vode, vse je prozorno, toda pri takem človeku se ne da v kalnem ribariti, tudi pri Stanku ne. Ker je gospod Stanko posvetil svoje življenje Kristusu in njegovi ljubezni, zato je tudi pri svojih 75-tih letih ostal duhovno mlad in poln življenjskega optimizma, ki se človeka raje prime kot katerakoli nalezljivih bolezni. Tudi v — človeško govorjeno — brezupnih položajih je gospod Stanko vedno našel in vedno najde kako sončno stran in kako krpico veselja, razlog za upanje in pogum, zato kamorkoli pride, prinaša veselje in zaupanje, ne samo bonbone in cigarete. V brezupnem položaju je že težko resno govoriti, da gre sijajno, še težje je pa živeti, kot da bi res sijajno šlo. In vendar je gospod Stanko to navidezno nemogočo stvar vedno znova pokazal in dokazal v svojem vsakdanjem življenju. Ko se bomo 1. maja pri njegovi zlati maši z njim skupaj Bogu zahvalili za vse prejete dobrote, ki jih je prejel on ali katere je po njem Bog dal toliko drugim, bo naša najbolj goreča prošnja za bodočnost. Pri tej zahvali pa seveda ne smemo pozabiti vseh tistih, ki so v teh letih gospodu Stanku stali ob strani, mu bili v oporo in mu pomagali pri njegovem delu, in tistih, ki so medtem že odšli v Očetovo hišo, pa seveda tudi tistih, ki sedaj vršijo to nenadomestljivo poslanstvo. Nace Čretnik VZHODNA LOTARINGIJA V mesecu marcu in aprilu je bilo treba zaradi bolezni zamujene svete maše v Merlebachu in po kolonijah nadomestiti. Tako bo tudi praznovanje Velike noči, družinskega večera društva „Slomšek" na velikonočni ponedeljek v zamudi. Seveda pa moramo javiti naše rojake, ki so nas v tem času zapustili: Dne 5. marca je umrl Ivan Meiner, 71 let star, rojen v Trbovljah, priden in delaven, prijazen z vsemi. — Istega dne je umrl tudi naš rojak Jožef Perko v Merlebachu, 75 let star, stanujoč v Cite Cuve-lette. — 3. aprila je umrla v Strasbourgu naša rojakinja Roza Marija Jerbič, šele 33 let stara; pokopana je v kraju njenega bivanja. Vsem rajnim naj sveti večni mir, sorodnikom pa globoko sožalje! Vreme, ki se je zadnji čas zelo spreminjalo, je izredno slabo vplivalo na vse v tem kraju. Naznanilo prihoda g. škofa dr. Leniča pri nas za 1. maj, je z veseljem napolnilo naše izsejence. O praznovanju 1. maja pri Mariji iz Brezij v Habsterdicku bomo poročali v prihodnji števiki. Danes samo toliko: Iskrena, prisrčna zahvala vsem rojakom zlasti onim, ki so ali s petjem ali drugače sodelovali pri proslavi 1. maja 1976. V vsej hvaležnosti pozdravljam vse! Stanko iz Merlebacha NICA Na nedeljo, 9. maja, imamo vsi tujci, ki živimo v škofiji Nica, skupno romanje v Roquefort-les-Pins. Letos je tam srečanje vseh tujcev („journee des migrants"), na katero ste tudi vi toplo vabljeni. Sv. maša ob somaševanju vseh izseljenskih duhovnikov s škofom bo ob 11. uri v svetišču Srca Jezusovega (La Colombier). Ta dan pridimo res vsi Slovenci; letos je to naše najvažnejše srečanje! Pri Cagnes s/Mer pojdite na cesto za Grasse N 85 in se vozite 9 km do Le Colombier, kjer je svetišče Sacre—Coeur; tisti pa, ki pridete od Cannes, vozite skozi Mou-gins in Valbonne! Po slovesnosti v cerkvi bomo dan skupaj preživeli v čudovito lepem naravnem gozdnem parku. Podobno srečanje, toda v manjšem obsegu, smo imeli na 3. postno nedeljo v Nici v župnijski cerkvi N. D. du Bon-Voyage. Tamkajšnji župnik je povabil Hrvate in nas; na ta način je hotel svoje župljane zainteresirati za probleme tujcev, ki med njimi živijo, se z njimi srečujejo, pa jih ne poznajo. Srečanje je poteklo zelo lepo in tisti, ki so se ga udeležili, so se zelo zadovoljni vrnili domov. Mnogi naši so izrazili željo, da do takih srečanj še večkrat pride. Ob tej Priliki je pri pridigi slovenski duhovnik govoril Francozom o Sloveniji in Slovencih ter o problemih slovenske Cerkve danes. Naj omenimo, da župnik te župnije g. Martelli že več let nazaj vsako leto organizira izlete s svojimi ^upijani tako, da vsakokrat gredo skozi Slovenijo in se tam ustavijo vsaj 2—3 dni, potem pa gredo naprej. V družini Logar iz La Trinite pri Nici se veselijo novorojenega sina, kateremu so pri krstu v nedeljo, 14. marca dali ime Filip. Iskreno čestitamo in želimo obilo božjega °lagoslova pri njegovi vzgoji. nemcija DR. JANEZ ZDEŠAR, delegat za slov. dušno pastirstvo v v Nemčiji, 50-letnik. 19- maja bo dr. Janez Zdešar ■srečal Abrahama“. Jubilant se je rodil v Ljubljani. Njegov oče je bil več kot štiride-set let organist v šentpetrski fari. Janez je hodil v šolo v N'arijanišče in na klasično gimna-z'i° v Ljubljani. Zaradi vojne je m°ral študij prekiniti. Da se kot zaveden katoliški študent ni dal potegniti v uničujoči stroj komunistične revolucije, je jasno. K tej odločitvi mu je prav gotovo pomagala tudi nasilna smrt njegovega strica in tete iz ugledne in narodno zavedne Bastičeve družine v Horjulu. Stric je bil katoliški župan, zato je moral biti skupaj s svojo ženo likvidiran. Ob koncu vojne, leta 1945, se je jubilant umaknil na Koroško. Od tam je bil vrnjen konec maja v Jugoslavijo, kjer se je znašel v teharskem taborišču, od koder se mu je posrečilo pobegniti. Po dolgih tavanjih je prišel v Ljubljano, kjer ga je skrila njegova mati. Ona je bila zato kasneje obsojena na dve leti zapora. Devetnajstletnemu Janezu se je posrečilo ponovno zbežati v Avstrijo. V Peggezu pri Lienzu je na slovenski gimnaziji leta 1946 maturiral. Po maturi se je odločil, da gre v semenišče. Škof dr. Rožman ga je poslal študirat bogoslovje v Rim na Gregoriano. Bil je gojenec znanega zavoda „Germanicum“. Novembra 1952 je bil posvečen v duhovnika, leta 1954 pa je na Gre-goriani doktoriral. Od tam je šel najprej za kaplana v Wolfsberg. Ko je škof dr. Rožman iskal duhovnika za Slovence v Nemčiji, je za to službo prosil dr. Zdešarja. Ta je ponudbo spre- jel in začel z dušnopastirskim delom v Oberhausnu v Porurju. Po nekaj letih se je preselil v München, ker so se tam pokazale nove dušnopastirske naloge. Istočasno z dušnim pastirstvom je začel organizirati tudi dušno-pastirsko mrežo po vsej Zahodni Nemčiji. Duhovnike je vabil iz Zahodne Evrope in Argentine, zadnja leta pa tudi od doma. Če je danes med našimi zdomci in izseljenci v Zahodni Nemčiji na delu 15 duhovnikov, je to predvsem njegova zasluga. Da mu živjenje ni bilo preveč prijetno, je Bog poskrbel z raznimi boleznimi, predvsem z obolenjem hrbtenice, ki si ga je nakopal pri misijonskih vožnjah. Nekateri jubilantovi sošolci iz Germanika so postali škofje, naš jubilant pa je ostal misijonar. V božjih očeh morda to več velja kot ono. Bog živi g. Janeza še mnogo let! ZAPADNi BERLIN Računamo, da nas je Slovencev letos v Berlinu za dobrih 10 odstotkov manj kot lani. Nekateri rojaki so se vrnili v domovino, ker so zaslužili, kolikor so nameravali, drugi pa zato, ker niso mogli dobiti ustreznega dela. Krst Marije Moškon in Štefana Miklič v Zapadnem Berlinu. Kljub zmanjšanju števila rojakov pa je udeležba pri letošnji pustni prireditvi presegla vse dosedanje. V veliki dvorani St. Elisabeth se je nagnetlo okoli 350 ljudi. Poznejši kandidati za pustno rajanje niso mogli več noter. Razpoloženje je bilo tako razigrano, da se nikomur ni mudilo domov. Nekateri so se proti koncu noči za to odločili, ko so jim vrli prireditelji zaradi čiščenja dvorane odnesli stole in mize. Za dobro voljo so skrbeli: beseda Francija Klančišarja, ansambel Vouka, kuhinja A. Kotnikove, šank Zofke Beovičeve in Ernesta Kranerja, domiselne maske, tekmovanje v plesu z baloni itd. Upajmo, da se navdušenje rojakov za skupno dejavnost ne bo kazalo samo pri zabavah, ampak tudi pri verski dejavnosti, posebno pri soustvarjanju sv. maše. Ugotavljamo, da se pri nas oblikuje dejavna mašna skupnost, na drugi strani pa je tudi res, da je to občestvo z ozirom na število Slovencev v Berlinu premajhno. Večina rojakov ima mašo še vedno predvsem za dolžnost, ki se ji je mogoče izogniti s še tako majhnim razlogom. Morali pa bi v njej gledati vir moči za naloge našega življenja, luč spoznanja za orientacijo v današnjem zmedenem svetu, ljubeče srečanje božjih otrok med seboj in z nebeškim Očetom v Kristusu, sredstvo za graditev naše osebnosti in boljšega sveta, slavo- spev njemu, ki je naš Stvarnik in cilj. Cerkveni svet je pretresal življenje Slovenske katoliške skupnosti v bližnji preteklosti in načrtoval njeno delo za bližnjo prihodnost. Soglasno je zavrnil pisanje nekega časopisa, da je duhovnik v tej skupnosti samo nekakšen „boter“, in se zavzel za popolno edinost delovanja te skupnosti s cerkvenim vodstvom. V prihodnje bo morala skupnost, tako je svet dalje sklenil, posvetiti več skrbi tipično verski dejavnosti. S sv. krstom sta pomnožila število slovenskih kristjanov, Ivo Gro-becker in Andrej Strojin. Naj bosta v veselje in čast staršem in botrom, domovini in Cerkvi. Čeprav smo imeli obhajanje dneva žena in mater le teden dni po pustovanju, se je tudi to pot velika dvorana St. Elisabeth čisto napolnila. Program je začel pevski zbor pod vodstvom Franca Puk-majstra. Nato je govoril župnik Slovenske katoliške misije: poudaril je enakost žene z moškim, ki naj bi se čimbolj uveljavila povsod, tudi v Cerkvi; prosil je matere, naj tudi v tujini nadaljujejo delo svojih prednic ter ohranjajo krščansko vero in slovenski jezik. Dalje so navdušili občinstvo otroci, ki so svojim mamicam recitirali, zaplesali in zapeli. Slovesnost je bogato dopolnila igralska skupina, ki je pod režiserskim vodstvom ge. učiteljice Skrtove postavila na oder Linhartovo veseloigro „Županova Micka“. Igralci so se nenavadno vživeli v vloge in želi splošno priznanje gie- Igralci uspele veseloigre „Zupanova Micka" v Zapadnem Berlinu. dalcev. Vemo, koliko žrtev je potrebno v tujini, da gledališka igra uspe, vendar jih prosimo, naj nas s slovensko besedo na odru še večkrat razveselijo. Končno je slovenski župnik vsaki ženi in materi posebej čestital, igralci so vsaki izročili darilo Slovenske katoliške skupnosti, instrumentalni ansambel pa je občinstvo zabaval še pozno po polnoči. Naslednji dan, 7. marca, nas je obiskal delegat za slovensko dušno pastirstvo v Nemčiji g. dr. J. Zdešar. Po somaševanju se je sestal s cerkvenim svetom in se udeležil pogostitve, ki jo je naša skupnost pripravila ožjim sodelavcem pri svoji dejavnosti. Marca je bilo v našo cerkveno skupnost sprejetih po krstu kar pet novih bratov in sester: Leon Alaj-berg, Vladimir Vejnovič, Diana-Marija Jelen, Danijela Kukurič ter Silvija-Elizabeta Blumenthal, čestitajmo si, predvsem pa želimo novim božjim otrokom vso srečo z nebeškim Očetom, njihovim staršem pa veliko veselja z njihovimi malčki! ESSEN-OBERHAUSEN V postnem času na tako imenovano „veselo nedeljo“ nas je pri našem slovenskem mašnem bogoslužju v kapeli Marien-Hospitala v Altenessnu obiskal škof Julius Angerhausen. Naš duhovni nadpastir je nastavljen kot pomožni škof pri ško- Binkoštno srečanje 1976 V tej mogočni dvorani „Stadthaile Neuß“ pri Düsseldorfu se bodo srečali na binkoštno nedeljo, 6. junija 1976, slovenski rojaki iz severne Nemčije. Začetek srečanja bo ob 16. uri s slovensko mašo. Po maši bo kulturni program in družabni večer. fiji Essen prav posebej za nas priseljence na najbolj industrializiranem področju Evrope v „črnem" Porurju. Predstojnik in oče slovenskih katoličanov Porurja, g. župnik Ivan Ifko, je pripravil zelo slovesen sprejem, živahno bogoslužje ter po maši prisrčen banket za goste. Poleg vernikov, ki v velikem številu obiskujejo svojo priljubljeno nedeljsko mašo, je povabil k slovesnosti tudi mašno skupnost slovenskih vernikov in duhovnika iz Oberhausna. Pred oltarjem so škofa pozdravili najprej naši ljubi otročiči. Nagovorila ga je brhka slovenska deklica iz skupine narodnih noš. Kar je visokega duhovnega gospoda najbolj presenetilo, je bilo to, da ga izpred ambona ni pozdravil kak duhovnik, ampak je zadonel prijeten in jasen glas odraslega moža, vernika. Maševanje je spremljalo navdušeno ljudsko petje. Harmonij so spremljali instrumentalisti ansambla „Mladih vasovalcev" iz Oberhausna. Gospod škof je v kratkem nagovoru omenil, da mu je poznana zvestoba in vernost nas Slovencev. Prav v preteklem tednu je v nekem kartuzijanskem samostanu na Bavarskem čul toliko lepega o Slovencih in o kartuziji v Pleterjah. Župnik Ifko je nato prebral v slovenščino prevedeno škofovo Postno pismo. Po maši smo ga Pričakali spodaj v glavni avli s Pesmijo in plesom. Skupina najmlajših „Vasovalcev“ iz Oberhausna mu je zapela pesem „Prišla bo pomlad“ in zaplesala „Zidano marelo“. ..S to lepo slovensko sončno marelo bi se pa rad takoj dal fotografirati,“ je rekel gospod škof in u9anil naše želje. In smo šli ven, v lepo sončno dopoldne. Starši in drugi odrasli so mu stiskali roko. °bdan z otroki, nasmejan, z baldahinom — židano marelo, si je m'slil: „Tuji smo si po krvi, toda radi me imajo.“ In tudi mi smo Premišljevali: „Cerkev je resnično naša mati. Tudi v tujini. Zanima se za nas.“ Sedaj pa še zahvala župnika Ivana Ifka: „Dragi naši slovenski verniki! Prav lepo se vam zahvaljujem za veliko, lepo in živahno udeležbo. Najprej vsem dragim staršem in odraslim vernikom, ki ste resnično V Hildnu pri Kölnu so prinesli naši rojaki „žegnuvat“; nekateri tudi v „korbüli“. počastili predstavnika Cerkve v Essnu. Posebej naj se zahvalim narodnim nošam. Saj veste, da žal naših noš nimamo več in si jih moramo vedno sposojati ,pri sosedovih1. Prav brhki ste bili. In na koncu zahvala dragi mladini, ljubim otročičem iz Oberhausna. Zelo ste nas razveselili. Gospodu škofu smo pripravili resnično lep dan. In tudi sebi! Bogu hvala za vse!" Kako hitro teče čas! Smo že v mesecu majniku. Ne pozabimo, da smo Marijin narod! Če pozabljamo mi, Marija, dobra naša Mati, ne pozabi. Zato naj se vsakdo vsaj enkrat v tem mesecu zdrzne, zamisli in obnovi svojo vero, zvesto pripadnost po Mariji Jezusu. Brez idealov je klavrno naše življenje. Glejte, mi nimamo premalo, raje imamo preveč idealov. Radi torej pridite k našim slovenskim mašam. Tam se bomo srečali z Jezusom, Marijo in med seboj. Taki smo Slovenci bili, smo in še bomo! KÖLN V živem organizmu se vedno kaj dogaja. Srce utripa, razum misli, živci naročajo, obveščajo. Vsako opravilo je važno, morda nadvse važno, da je celota zdrava. Lahko rečemo, da vsak organ služi drugemu. Je odgovoren za drugega. Gotovo, da ta začetna misel ni odveč. Preveč smo namreč izpostavljeni mišljenju in praksi: biti, misliti sam — ali individualizmu, kot to imenujemo. Potem smo v tujini res dvakrat tujci. Povedali naj bi, kako smo v mesecu marcu mislili, kaj smo doživeli. Vsak zase bi gotovo imel več ali manj poročati. Pričakovanje Velike noči in njenih počitnic nas je navdajalo z veseljem. Marsikdo je verjetno svojim dragim doma osebno voščil. Posebno naši otroci so se veselili: Šola bo nekaj časa počivala. Na tiho soboto smo imeli duhovno obnovo. Slišali smo o raznih stanovanjih, ki si jih je poiskal Bog tu na zemlji. Kljub razmeroma le majhnemu obisku (na žalost!) smo šli domov zadovoljni in tudi hvaležni. Slišati kaj o Bogu — to vedno ogreje. WÜRTTEMBERG-OBERLAND V nedeljo, 4. aprila, je bil v Lieb-frauenkirche v Ravensburgu krščen Stanko Prevec, sin Viktorja in Marije, roj. Čuk, stanujočih v Wein-gartnu. Staršem naše čestitke! Rojaki, v prejšnji številki ste lahko brali v poročilu z nekega drugega področja v Nemčiji, da, če bi vsi verni Slovenci, ki tam živijo, prihajali ob nedeljah k slovenski maši, bi bila cerkev, ki jih sprejema, premajhna. Prav gotovo bi lahko rekli isto tudi za kapelo mestne bolnišnice v Ravensburgu. Nekateri pravijo, da gredo v najbližjo cerkev k nemški maši. Za nedelje, kadar ni slovenske maše, je to popolnoma prav in celo dolžnost. Kadar pa je slovenska maša, je pa prav, da pridejo k tej, sicer bi ne imelo pomena, da so inozemcem dani domači dušni pastirji, ki jim mašujejo in pridigajo v njihovem jeziku, ki ga mora vsak pošten Slovenec ljubiti in spoštovati, tudi če že dovolj razume nemškega ali je pridobil celo nemško državljanstvo. Še posebno važno pa je to za otroke! V tem letnem času se med do-raščajočimi otroki najde kateri, ki ima namen, iti k birmi ali tukaj ali doma ob priliki dopusta. Za ta zakrament pa mora biti pripravljen. Starši, javite ga slovenskemu duhovniku, ki bo za to poskrbel! Tisti, ki stanujete v bližini Bodenskega jezera, ste že sedaj obveščeni, da nas Slovenci iz Švice vabijo, da se jim pridružimo pri romanju v Einsiedeln zadnjo nedeljo v septembru, 26. septembra. Da se človek za oddaljene in drage božje poti, kakor v Lurd ali v Sveto de- želo, bolj težko odloči, je razumljivo. Einsiedeln je pa v naši bližini in je zelo lep romarski kraj. Romanje bo gotovo lepo doživetje. Podrobnejša navodila boste še dobili. STUTTGART-okolica Nad 1000 glasov za Slovence: Meseca marca so bile v škofiji Rottenburg volitve v župnijske svete, pri katerih so nastopali tudi slovenski kandidati, ter v šestih farah kandidirali za mesto v župnijskem svetu. Skupno so sicer dobili nad 1000 glasov, v nobeni župniji pa jih ni bilo dovolj, da bi bil kdo tudi izvoljen. Ni pa izključeno, da bo ta ali oni slovenski kandidat le prišel v župnijski svet, če bo kdo od nemških kandidatov, ki so bili izvoljeni, iz tega ali drugega razloga (npr. preselitev v drugi kraj) pustil mesto v župnijskem svetu. Našim kandidatom na vsak način čestitamo k pogumu in zavzetosti za dobro stvar! 800.— DM za reveže: V postnem času so po vsej Nemčiji zbirali katoličani za revne ljudi po svetu v okviru akcije „MISEREOR“. Slovenci na WürttemberSkem smo se tej nabirki pridružili in poslali na pristojno mesto 800.— DM. V tej Binkoštno srečanje 1976 Sindelfinger Messehalle GmbH mm nii iHuHlUUtJ; liiiii&i, V tej moderni dvorani „Messehalle“ v Sindelfingenu pri Stuttgartu se bodo srečali na binkoštno nedeljo, 6. junija 1976, slovenski delavci iz srednje in južne Nemčije. Začetek družabne prireditve bo takoj po slovesni maši, ki bo letos ob 12. uri v cerkvi Heilige Dreifaltigkeit, Bleichmühlenstraße, Sindelfingen. šolski otroci so na dnevu naših mater odigrali Cankarjevo Sveto obhajilo. vsoti so nabirke v krajih, kjer smo imeli svete maše, in del dobička na Pustni prireditvi v Esslingenu. Na ta način je bilo pri tej nabirki udeleženih veliko Slovencev. Pomlad je prinesla naraščaj: Volje do življenja našim mladim družinam ne moremo odrekati. V vsaki številki „Naše luči" lahko poroča-rno o novorojenčkih. Seznam seveda ni nikoli popoln, ker dajo nekatere naše družine krstiti v nemških farah in tako slovenski duhovnik ne more zvedeti za vse novorojenčke. V krstni knjigi naše centrale pa srno mogli zabeležiti zopet tri krste: v Schwäbisch Gmündu smo krstili Aleksandra Dežmana, sinka Ivana in Anice; v Esslingenu Danijela Grala, sinka Romana in Zo-hce; v Heilbronnu Tomaža Lenarčiča, sinka Stanka in Marije. — Staršem čestitke, fantkom veliko zdravja! T’ud/ porok ni manjkalo: Pred Poročni oltar so šli v zadnjem času štirje pari; v Aalenu Karel Kaučič 'n Ljubica Trajanoska, v Walden-huchu Milica Sagadin in Horst Pa-Landenberger, v Stuttgartu Olga 2ličar in Walter Hans Kämner ter Ludvik Ploj in Marija Harc. — Iskrene čestitke! Tako slovo nas veseli: Pred kratkim smo dobili od naročnika „Na-še luči“ tole pismo: „Ker zapuščam Nemčijo, Vas naprošam, da mi prenehate pošiljati ,Našo luč’. ,Luč’ sem vedno z veseljem prebiral, ker mi je bila kos domovine in se Vam zahvalim za redno dostavo.“ Piscu takole odgovarjamo; „Hvala v Vašo zvestobo našemu listu, za redno plačilo naročnine in za sporočilo, da odhajate domov.“ Veseli bomo, če nam bodo naročniki vedno pravočasno sporočili spremembo naslova. BAVARSKA MÜNCHEN Cvetna nedelja je bila v Miinchnu nedelja slovenskih butaric, ki so jih otroci pred mašo dobili in jih med blagoslovom slovesno držali v rokah. Otroci so s tem okrasom prijetno poživili naš verski shod. Oba slovenska tečaja za otroke, predšolski in šolski, se uspešno nadaljujeta, prvi je celo narastel za nekaj udeležencev. Tudi knjižnico naši ljudje pridno obiskujejo. Zadnja leta se nam je posrečilo organizirati majhno slovensko knjižnico po več zaporih. Naši jetniki so nam za slovensko branje hvaležni. Nekaj dni pred 25. marcem, 21. marca, smo pripravili dan naših mater. Težo dneva so nosili predšolski in šolski otroci. Poleg tega je zapel moški oktet tri pesmi, dekle je ob zibelki dovršeno povedalo Prešernovo Nezakonsko mater, mlad mož je prebral Cankarjevo Sveto obhajilo, a tako, da so vmes trikrat nastopili šolski otroci. Predšolski otroci so ob isti priložnosti nastopili s prizorom iz Golieve Sneguljčice. Pripraviti s predšolskimi otroki tako bogat program -— 9 pevskih točk in 5 recitacijskih — to ni lahka stvar. Zasluga za to gre voditeljici tečaja. Obenem pa smo občudovali izredno domiselnost programa, oblek in scenerije: od gasilcev do palčkov, od zajčkov do medvedkov, od Sirote Jerice do Sneguljčice, pa cela vrsta besedil z mislijo na mater: res nemajhno vsebinsko bogastvo. Morda bi bilo boljše, ko bi bil program krajši, ker je pri malih igralcih odmore nemogoče skrajšati, a priznati je treba, da je bil to res lep praznik naših mater. Rdeči nageljni, ki so jih na koncu otroci razdelili svojim in drugim materam, so prazniku prinesli dodatno toploto. Krščeni so bili: Klavdija Šeruga, hčerka Jožefa in Ane, roj. Jerebic; Jabbar Simon Wein, sin Abdula Jabbarja in Alojzije, roj. Pavkovič; Manuela Margarita Marinič, hčerka Eda in Heidemarie, roj. Steindl; Blaž Potočnik, sin Antona in Slavice Alojzije, roj. Ključevič; Damir Škarica, sin Stjepana in Marije, roj. Sikošek; Aleksander Jožef Golobič, sin Viktorja in Silve, roj. Pungerčar; Doris Vidic, hčerka Rudolfa in Gabrijele, roj. Rečnik. — Staršem čestitamo, otrokom pa želimo vse dobro v življenju! Na pustni prireditvi naših rojakov v Augsburgu. ROSENHEIM Kar ne moremo verjeti, da našega Frančka ni več med nami. Sedem tednov je ležal nezavesten v bolnici v Rosenheimu, 11. marca pa se je njegovo srce za vedno ustavilo. Pokojni Franc Konilo je bil rojen 31. 5. 1928 na Igu pri Ljubljani. Več kot deset let je bil v Nemčiji in povsod cenjen kot dober delavec, v družbi pa vedno zelo dobrodošel. Z njim smo izgubili dobrega pevca in zvestega sode- Sodelavci pri naši pustni prireditvi v Augsburgu. lavca pri naših prireditvah. Naj počiva v miru v slovenski zemlji! Njegovim sorodnikom pa iskreno sožalje! LANDSHUT V soboto, 13. marca, se nas je kar lepo število zbralo k slovenski maši v cerkvi sv. Petra in Pavla, kjer mežnari g. Jakob Solce, naše gore list. Med sv. mašo smo imeli tudi krst Roberta Glatkija, sina Stjepa-na in Fanike, roj. Dajčar. Za botra sta bila g. Franc in gospa Angela Majerič. Da je bil krst do konca po slovenski šegi in navadi, so starši in botri ter sorodniki malega Roberta nesli tudi v slovensko gostišče Vračun, kjer se je Robert prvič srečal z veselo družbo. Takole se srečujemo pri slovenskem gostilničarju Janku v Augsburgu. Staršem čestitamo, otroku pa želimo vse dobro v življenju! švedska Po dolgem času sem se le odločil, da se bom oglasil. Večkrat sem že mislil poslati kakšno sliko v „Našo luč“, pa ni nikoli prišlo do tega; še sedaj se oglašam zelo pozno, no, pa bolje pozno kakor nikoli. Krst Martine Redenšek v Augsburgu. Huskvarna (Švedska): Aleksandra Bajt po prejeti sv. birmi s tamkajšnjim škofom Tayiorjem. Sporočiti moram našim rojakom, da smo imeli v novembru mesecu v Huskvarni oziroma Jönköpingu sveto birmo, pri kateri so bili tudi trije Slovenci: Milan Hojan, Miran Stopar in Aleksandra Bajt. Ko sem se že oglasil, naj se obenem zahvalim tudi našemu neumornemu župniku p. Janezu Sodji, ki se toliko žrtvuje za nas tu na Švedskem, posebno ko so razdalje tako velike in smo raztreseni Po vsej Švedski. Zlasti smo mu hvaležni za ves trud, ki ga ima z organiziranjem sestanka naših rojakov v Vadstäno, saj to je vsakokrat naše veselo in prisrčno snidenje. Bog mu daj še mnogo zdravja in moči! J. B. svica Pravkar berem v zadnji številki ■Družine" nedokončane, a močne besede naše misijonarke, da glasba vzgaja in ima veliko moč. Prekrasni spevi veselja, sreče, upa-n[a, bridkosti in poveličanja od-''bno harmonizirajo najrazličnejše Poslušalce ... Slovenci v tujini še posebej čutimo, da ni prave maše brez lepe naše nabožne pesmi. Že nekaj let je tukaj v Švici nedeljo za nedeljo, od kraja do kraja kljub težki službi v Domu onemoglih romala s. Avrelija Pavel, učiteljica glasbe in katehistinja, ter s svojim krasnim petjem, izrednim taktom ter s prireditvami privabljala in vzgajala odrasle in otroke in ne le samo glasbeno. Slovenska misijonarja v Švici sta iz svojega dajala vsaj neko pomoč sestri za prevoz z vlakom. Nekaj let so se vrstile različne prošnje pri Katoliški centralni komisiji za tuje delavce, da bi odobrila s. Avreliji delo med našimi ljudmi. Toda majhni smo Slovenci. Najlažje nas je odrivati. Ni zaleglo sklicevanje na to, da skoraj vsaki drugi misiji odobrijo ne le socialne delavce, ampak tudi gospodinje in razne tajnice. Ni zaleglo sklicevanje na to, da v Švici kakih 5000 Slovencev plačuje cerkveni davek. Ni zaleglo sklicevanje na to, da se je s. Avrelija sama že odlično izkazala, da zna zelo uspešno kulturno in vzgojno delovati med našimi ljudmi. Čakali smo in upali ... Po mnogih ovinkih je vendarle prišla odobritev. — Ne, ni prvoaprilska šala, čeprav napoveduje, da sestra nastopa s tem datumom. Vendar se ji daje dovoljenje izrecno le za letos, brez prejudicij za naprej. Ni denarja v proračunu zanjo, čeprav bi jo v teh letih, kar smo prosili zanjo, lahko že nekajkrat vnesli vanj! Ne gleda se na njene kvalifikacije pri določanju njene nagrade, ampak se določa le neka okrogla vsota (saj redovnice morajo biti z vsem zadovoljne pravijo!). Polovico prispeva centralna komisija, drugo polovico pa vzamejo iz proračuna obeh slovenskih misijonarjev (kot da njima gospodinji ali namesto njih dela!). To še nekako gre. Saj poračun predvideva malenkost tudi za pisarniške stroške. Toda da Švica ne more zagotoviti nam Slovencem niti ene namestitve za nekaj tisoč elitnih delovnih rok, kakor so slovenske, ki vse plačujejo vsemogoče davke tebi, Švica, ■— to pa kaže: kruta si in krivična, Švica, do manjših od sebe! Ne zamerite, s. Avrelija, če si le skromno upam vzklikniti: Živela med nami! — Naj harmonija slovenske pesmi pripomore do harmonije življenja med nami! ZAHVALA Sem že dolgoletni naročnik „Naše luči“, ki jo vedno z veseljem prebiram. V letošnji tretji številki sem kar naenkrat bral svoje ime — med bolniki. Sedaj sem že zapustil bolnišnico in sem trenutno na zdravljenju v Davosu, kjer skrbijo zame sestre benediktinke. Preko „Naše luči“ bi se rad zahvalil č. patru Fidelisu Kranerju, tuk. slovenskemu dušnemu pastirju, ki mi je bil v veliko psihično in fizično pomoč v moji bolezni. Iskrena hvala tudi vsem drugim mojim rojakom, ki so me obiskali v bolnišnici. Prav posebna zahvala pa še bolniški sestri Miji, naši rojakinji. Naj ostane še naprej tako požrtvovalna do bolnikov! Janko Kramberger P. Fidelis Kraner in Janko Kramberger iz Švice (Liechtenstein) v Lurdu ob lanskem romanju Slovencev k Lurški Mariji. Slovenci ob meji v____________________^ KOROŠKA. — V Domu glasbe v Celovcu so 21. marca protestirali proti preštevanju slovenske manjšine njeni odborniki in zaupniki vseh narodnih organizacij koroških Slovencev. V petek, 9. aprila, pa so koroški Slovenci z nemškimi prijatelji organizirali protesten sprevod izpred celovšega kolodvora mimo palače deželne vlade na Stari trg, kjer so sprevod zaključili s protestnim zborovanjem in resolucijo. — Za Katoliškim moškim gibanjem vse Avstrije je tudi Katoliška avstrijska delavska mladina obsodila preštevanje posebne vrste, ko je zborovala v St. Pöltnu na Nižjem Avstrijskem. — Krščanska kulturna zveza je poslala vabila s poštno številko in s slovenskim imenom kraja (Beljak). Precej vabil je prišlo nazaj na naslov s pripombo: „Beljak — nepoznan“. — Ob 5-let-nici smrti dr. Franceta Cigana je zbor „Gallus“ priredil koncert v spomin svojemu ustanovitelju. — Koroški „Slovenski vestnik“ je ob tem dogodku napadel pokojnega profesorja glasbe, da je med vojno deloval pri črni roki, kar je posnel nekritično po pisanju „Ljubljanskega dnevnika“. Prav s svojim delom na Koroškem je dr. Cigan dokazal, da je bil vedno, tudi v času vojne in okupacije dober, zaveden in pošten Slovenec ter duhovnik. — Avstrijska škofovska konferenca, ki je zasedala v cvetnem tednu na Dunaju, se je izjavila proti preštevanju Slovencev na Koroškem. — Na občinski seji v Globasnici pod Peco so slovenski odborniki protestirali proti ponemčevanju otrok v otroškem vrtcu, kjer skušajo vpeljati načelo: „Na Koroškem se govori nemško!“ — V Celovcu, ki je postalo univerzitetno mesto, so ustanovili Klub slovenskih študentov. — Na občnem zboru Slov. prosvetnega društva „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni so imeli v zadnji poslovni dobi 125 kulturnih prireditev. — Mohorjeva družba v Celovcu je dala Slovenski Dijaški zvezi v uporabo štiri prostore, kjer se bo moglo življenje te organizacije razvijati. GORIŠKA. — Slovenski romarji v Sveto deželo so pristali na letališču v Ronkih pri Doberdobu. Ko so se peljali iz Gorice cež mejo v Jugoslavijo, so v enem avtobusu cariniki kot „nevarno blago“ zaplenili vse spominke: podobice, rožne vence, svetinjice in podobno. — Prosvetno društvo v Štandrežu pri Gorici je imelo svoj občni zbor. Društvo ima cvetoč dramski odsek, glasbeno šolo, pa tudi več kulturnih prireditev je pripravilo. — Goriška mladina je obiskala Slovence na Koroškem in se udeležila „Gallusovega" koncerta v Beljaku. — Zveza slovenske katoliške prosvete je imela svoj 14. občni zbor. V zadnjem letu je organizirala veliko dramskih nastopov, komemoracij in proslav, pa tudi glasbenih prireditev. — V Gorici so 28. marca gostovali s svojo „Beneško ojcetjo“ igralci iz slovenske Benečije. — Na občinski seji je goriški občinski svet sklenil, da bodo slovenska naselja v občini dobila dvojezične napise. TRŽAŠKA. — Vse tržaške Slovence je zelo zadela vest o smrti kulturnega delavca prof. Jožeta Peterlina. 4. marca ga je na cesti v Trstu zadela srčna kap. Pokojnik je bil po rodu Dolenjec, rojen 2. 11. 1911 na Vinjem vrhu. Kot študent se je pridružil akademikom, ki jih je vodil pokojni prof. dr. Ehrlich v klubu „Straža“. Postal je tajnik na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani. Ob zmagi levega fašizma v domovini se je umaknil v Trst in nastanil na Občinah nad Trstom. Postal je profesor na slovenskih šolah v Trstu, kjer je bil spoštovan kot dober šolnik. Kot neumoren delavec je stalno deloval pri slovenskih oddajah tržaškega radia, organiziral slovenske večere, tabore na Repentabru, dijaške akademije. Slovenski oder, da omenjamo samo nekatera področja. Bil je tudi glavni organizator srečanj v Dragi. Zraven tega je bil ves čas stoodstoten katoličan. Če kdo, je šel prof. Peterlin bogat dobrih del pred Gospoda. — Tržaški mesečnik „Mladika“, ki mu je bil soustanovitelj pokojni prof. Peterlin, obhaja letos dvajsetletnico izhajanja. — V Kulturem domu v Trstu je nastopil „Slovenski oktet“. Odpel je 22 pesmi. Oktet praznuje letos 25-letnico obstoja. —- Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je imelo svoj letni občni zbor. Spomnili so se najprej pokojnega pred- sednika prof. Peterlina. Društvo je priredilo 34 večerov in osrednjo prireditev: študijske dneve v Dragi. r--------------------- Slovenci po svetu v._______________________J AVSTRALIJA. — Verjetno so prvič v zgodovini slišale stene avstralskega parlamenta v avstralski prestolnici Canberri slovensko govorico, ko je bil 17. februarja zaprisežen avstralski senator Miša Lajovic. Mož je po rodu Ljubljančan, na-tačno Šiškar, in je prišel kot brezdomec v Avstralijo. Senatorjeva žena, njegova mati in p. Bazilij, Valentin, urednik „Avstralskih misli“, so spremljali senatorja pri zaprisegi. — Na tiho nedeljo so sydnej-ski Slovenci napravili spokorno romanje s križevim potom in pri 12 postaji opravili mašo. — Canberr-ski Slovenci so v Slovenskem domu „Triglav“ sprejeli svojega senatorja Lajovica, ki jih je povabil, naj ga le obiskujejo v senatu. ARGENTINA. — Slovenskemu planincu Juriju Skvarči se je posrečil prvi vzpon na Cerro Movano na Celinskem ledu v Patagoniji. Deset let so razne odprave poskušale zlesti na vrh, a brez uspeha. Cerro Movano je že šestindvajseti prvenstveni vzpon, ki so ga opravili Slovenci v okviru Slovenskega planinskega društva v Argentini. — 60-let-nico življenja je praznoval sin haloških goric, kulturni delavec in doktor prava Jože Krivec. Doma je sodeloval pri reviji „Dom in svet“, v Argentini pri Slov. kulturni akciji. — 14. marca so v Buenos Airesu začeli z novim šolskim letom na slovenskih šolah. Leto so začeli z božjo službo in z akademijo, katere višek je bil otroška opera „Kre-sniček“. — Konec marca je osrednja ustanova slovenske skupnosti v Argentini Društvo „Zedinjena Slovenija“ imelo svoj letni občni zbor. Društvo šteje skoraj 900 članov. KANADA. — „Osservatore Romano“ je objavil 1. aprila, da je bil naš rojak dr. Alojzij Ambrožič imenovan za pomožnega škofa v škofiji Toronto. Novi škof je doma iz Gaberja pri Dobrovi nad Ljubljano. fri&ina bzatwv SREBRNI TELEGRAM v počastitev srebrnega jubileja Naše luči pošilja iz daljnega Tokia za tako dragoceno revijo hvaležni Vladimir Kos, Tokio, Japonska. Četrt stoletja pomladne luči: da v gozdu srca hrepenenje praznuje in v roži koroški je polno medu. Četrt stoletja poletne luči: z gorami v potokih, potoki so žile, oj, z drznimi mislimi v morju ravnin. Leta 1945 je vsa družina odšla Pred „svobodo“ na Koroško, kjer je mladi Lojze hodil v šolo, najprej v Peggezu pri Lienzu, nato v Spit-talu ob Dravi, od koder je prišel v Kanado in tam vstopil v torontsko semenišče. Tedanji kardinal ga je Po nekaj letih poslal študirat v Rim sv. pismo. Predaval je potem biblične vede v semenišču in spet prišel v Evropo, kjer je v Würzburgu doktoriral. Po povratku v Kanado je bil spet profesor in dekan fakultete ter prorektor semenišča. Vedno ie imel srce tudi za slovenske izseljenske probleme. Novemu škofu čestitamo! — V Torontu namerava-j0 ustanoviti novo gradbeno podjetje, ki bi združilo slovenske Gradbenike. Od 50 delničarjev naj bi svak dal 10.000 dolarjev v sku-Pei sklad. Pogovori o združitvi so 2e v teku. — Torontska župnijska Hranilnica in posojilnica „Sloveni-fa“ podeljuje vsako leto kulturno nagrado. Za leto 1975 je dobil to nagrado urednik edinega svobodnega slovenskega dnevnika „Ame-tiška domovina" g, Vinko Lipovec. 7? V državi Ontario v Thunder Bayu ^lvi okrog 100 slovenskih družin. "Pajo kar štiri društva. Prizadevajo SL da bi se društva združila, kar Četrt stoletja jesenske luči: v viharju temine samotno brleče, pod bičem viharja za liste drhteč. Četrt stoletja zazimske luči: da v barvah slovenskih žarijo kristali, kjer vojvodski stol je pod snegom zaspal. Že tristo mesecev dobrotne luči! O, Bog, ki si s križa objemal svobodo — bo dolgo še trajal vstajenja porod? POZDRAVI IZ MAROKA Pošiljamo Vam lepe pozdrave iz Agadira. Tukaj smo na štirinajstdnevnih počitnicah. Zelo toplo je, kot sredi poletja. Stanko z družino bi bilo skupnosti v korist. Vprašanje pa je, če bodo skupni interesi močnejši kot različna mnenja. ZDA. — Fara sv. Cirila na osmi Aveniji v New Yorku praznuje letos 60-letnico obstoja. Pravijo, da je bilo življenje v dvorani pod cerkvijo sv. Cirila bolj živahno, kot je sedaj. — Clevelandske Slovence zelo razburja posestrstvo, ki naj bi ga sklenila Cleveland in Ljubljana. Med obemi mesti naj bi se vršila kulturna izmenjava. Prav tu se vprašujejo Slovenci, kaj jim bo Ljubljana izvažala, morda rdečo diktaturo? — V župniji pri sv. Vidu v Clevelandu so priredili dan Slovenske šole, ki je lepo uspel. — Clevelandski slovenski dnevnik ..Ameriška domovina“ se v posebnem člaku spominja 25-letnice „Naše luči“ in ji čestita. Člankar pravi, da je revija lepo urejevana, bogata po vsebini in tehmčno izredno lepa. Zati ni čudno, da je razširjena po vseh kontinentih, kjer prebivajo Slovenci. — Pevski zbor „Jadran“, ki se trudi gojiti in o-hranjati slovensko pesem, je 8. marca priredil lep koncert v Clevelandu. ZAKAJ NI V NAŠI LUČI SLIK IZ PRIMORSKE? Zakaj objavlja Naša luč tako malo ali pa skoraj ničesar o Primorski, njenih ljudeh, običajih itd. Če je kakšna slika v Naši luči, potem je to gotovo gorenjski ali štajerski motiv. Mar ni pri nas na Primorskem lepih krajev? Vipavska dolina, na primer, je vredna ogleda. Od Vipave pa do Nove Gorice so sami vinogradi in njive. Ajdovščina, čeprav majhno mesto, ima zelo močno industrijo. Nova Gorica, mlado mesto ob meji z Italijo ponos Primorske. Lepo bi bilo, če bi se v bodoče malo preorientirali v naše kraje, ki so zelo znani po gostoljubnosti. Bogomir Jejčič, Ruti, Švica Odgovor: Prav gotovo so na Primorskem lepi kraji. Kar nam pri uredništvu Naše luči manjka, so razglednice od tam. Pošljite nam jih, pa boste takoj videli „preori-entacijo“! --------------------------^ slovenske radijske oddaje RADIO TRST A (dnevno) ima poleg poročil tudi verske oddaje. Ob nedeljah prenaša mašo iz župne cerkve v Rojanu. Ob 12.15 „Vera in naš čas“ (versko predavanje in poročila). RADIO CELOVEC prinaša poročila, predavanja, razno glasbo in plošče po željah; ob nedeljah pa ima tudi verski govor, voščila oziroma glasbo. Oddaje so: od ponedeljka do petka od 13,45 do 14,30, ob četrtkih do 14,45; | poleg tega ob torkih tudi od j 9,30 do 10. ure; ob sobotah od 9,45 do 10,30; ob nedeljah | in praznikih od 7,05 do 7,35. V_____________________________J V zgornji kot lepe Gorenjske nas vabi na oddih Kranjska gora. (Nadaljevanje z 19. strani) dan ste novo razodetje. V Rimu ste bili zali, a zbujali ste strah. Tu pa ste podeželska lepota, pridržana izključno za moje občudovanje. Moram vas slikati v tej obleki. Sedite semkaj in dovolite, da si vas ogledam!“ Grofica se je veselo vdala dobrikanju in se je pustila peljati na kamnito klopco, ki jo je senčilo cvetoče mandeljnovo drevo. On se je šopiril in stopical okoli nje, dokler je ni posadil, kot je želel: obleko ji je razgrnil po klopci, glavo ji je vzdignil k cvetju in roke ji je položil na krilo. Nato je vzel risalni zvezek in z naglimi in drznimi črtami začel osnutek, govoreč ves čas. „Danes zjutraj sem pil kavo z našim prijateljem doktorjem. Imel je kot po navadi mačka od snoč- nega popivanja, vendar ga je poživilo, ko sem mu omenil vaše vabilo na večerjo. Mislim, da je hudo zaljubljen v vas ... Ne, ne, ne govorite, da ne spridite drže! Ne vidim, kako bi se sploh mogel temu ubraniti, ubogi človek. Toliko časa je živel med kmetavzi, da se mu morate zdeti vi prava pravljična princeska v svojem gradu... Ah, še nekaj: valentski škof bo začel s preiskavo na dolgo in široko o življenju in čednostih Gia-coma Neroneja. Iz Rima je dal pripeljati nekega angleškega mon-sinjorja, da bi opravljal nalogo hudičevega advokata. V nekaj dneh bo ta prišel sem. Drznil sem se reči njegovemu blagorodju, da bi tistega monsinjorja vi prav radi sprejeli kot gosta.“ „Ne!“ je preplašeno zakričala. Njene izumetničene drže je bilo konec in gledala je Blacka prestrašeno in jezno. „Nikarte, draga moja!“ V hipu je Black pokazal obžalovanje. Pustil je risalni zvezek in se ji približal s prosečimi rokami in milim glasom. „Jaz sem mislil, da bi vi to hoteli. Nisem vas mogel vprašati za svet, vem pa, da imate dobre odnose s škofom in da ni drugega kraja, ki bi nudil gostišče obiskovalcu. On vendar ne more spati s kmetavzi, ali ni tako? Tudi ne pod točilno mizo v krčmi. Povrh je pa še vaš in moj sorojak. Menil sem, da sem vam ustregel, pa sem vas razžalil. Nikdar si tega ne bom odpustil.“ Pokleknil je k njej in skril svoj obraz v njeno krilo kot skesan otrok. To je bila ena izmed starih zvijač, s katerimi je slepil zrele ženske, in tudi tokrat je obrodila uspeh. Pobožala ga je po laseh in mu dejala ljubeznivo: „Saj me niste razžalili, Nicki, prav res ne. Bilo je le močno presenečenje. Sedaj skoraj nimam več sprejemati obiske, kot sem prej imela navado. Nedvomno je, da ste pravilno ravnali. Še srečna bom, da bom imela tu tistega monsinjorja." „Saj sem vedel, da bo tako.“ Blackovo veselje je v hipu vzkipelo. „Škof je izrazil hvaležnost in ne verjamem, da bi bil naš gost hudo uraden. Pa še to bo imenitno,“ v njegovih očeh je zažarela posmehljiva hudobija — „da bomo lahko spremljali preiskavo od znotraj, ali ni res?“ „Vzemimo, da.“ Njen obraz se je spet pomračil in začela je živčno prebirati gube svojega krila. „A kaj bo on tukaj počel?“ Nicholas Black se je lahkomiselno zasmejal. „To, kar delajo vsi. Sprašujejo, zapisujejo, jemljejo pričevanja. Če pomislimo na to, je verjetno, da boste vi ena izmed prič. Vi ste poznali Neroneja, ali ni tako?“ Razburjeno se je zganila in umaknila pogled. „Samo površno. Ničesar ne bi imela povedati, kar bi se splačalo.“ „Čemu pa vas tedaj skrbi, draga? Imeli boste ložo v vaški komediji in dobili boste vpogled v rimsko opravljivost. Dajmo, no, uredite se spet in pustite me, da dokončam osnutek!“ Kljub vsemu prigovarjanju ji ni mogel pregnati strahu, ki jo je obšel, in ko je risal njen obraz, je bila vsaka črta lažniva. Zanj so bile vse ženske neumne: videle so le tisto, kar so hotele videti. In Nicholas Black je znal izrabljati njihovo neumnost skozi pretežni del svojega življenja. Ko je končal osnutek, ga ji je ponudil s poklonom. Dobro mu je delo, ko je opazil na njej izraz olajšanja in ugodja. Takoj nato je z narejeno brezbrižnostjo poljubil njeno roko in jo odslovil. „Vznemirjate me, draga. Vi ste očarljiva nadležnost. Pojdite natrgat nekaj cvetja za mojo spalnico in pustite me, da dokončam osnutek!“ Ko jo je videl odhajati po travniku, se je posmehljivo rogal sam zase. Ona je bila do njega dobra in nobenega razloga ni imel, da bi ji želel slabo, a imel je tajne užitke, od katerih je bil najslajši ta, da je s spletkami poniževal tisto, česar ne bi mogel nikdar podjarmiti s tem, da bi tisto imel: poželjivo in njemu zoprno telo žensk. Za Anno Louise de Sanctis pa je imel tisti trenutek čisto drugačen pomen. Če se je vdajala majcenim nasiljem slikarja, je bilo zato, ker je to godilo njeni nečimrnosti in je ona ostajala gospodarica položaja. Slikar je pričakoval, da bo plačala stroške za razstavo v Rimu. Ona je to lahko storila, lahko pa bi ga tudi pognala naslednjega dne v bedno življenje poprečnih umetnikov in v marljivo iskanje ustrežljivejših matron. Dobro ji je delo, ko je videla, da se je tudi on staral in da mu i® vsaka nova osvojitev postajala 'ežja. Slikarjeva hudobija je bila kot hudobija otroka, ki je sicer včasih ranila, ki jo je pa zmeraj spremljala neizpovedana potreba, katero je čutil do nje. Tudi ona je ■mela svoje potrebe, ki pa jih on ['e bi mogel uporabljati proti njej, čeprav bi jih prepoznal in bi to hotel, igral je na njen strah in njeno samoto, ni pa še odkril, v čem je bila njena resnična bojazen. Ta jo je spremljala na pisanem vrtu na pobočju, kjer sta bogastvo in ceneno delo ustvarili oazo sredi trdih in pustih tal Kalabrije. Zemljo za grede in vrt so nanosile na hrib kmetice v koših na hrbtu, kamen so lomili na pobočju hriba krajevni delavci, oljčna drevesa, pinije in pomarančna drevesa pa so nasadili najemniki kot davek družini, ki jih je skozi stoletja držala v hlapčevanju. Neapeljski umetniki so poslikali stene in strope, strokovnjaki pa so na dražbah nakupili slik, kipov in porcelana, ki ga je grof Gabriele de Sanctis hotel za svojo angleško nevesto. Zaupno življenje v dvorcu je bilo zavarovano z obdajajočim obzidjem in železnimi vrati z grofovskim grbom. Postrežljivo služab-ništvo je izbral grof sam osebno. Hiša, zemlja in vse drugo je bilo njegovo poročno darilo. Bilo je podeželsko zatočišče po razburkanem družabnem življenju v Rimu, kjer se je Gabriele de Sanctis povzpel visoko v službi duceja. Za hčerko malo pomembnega diplomata, ki je ravno začela nastopati v londonski sezoni, je bilo vse to kot pravljica iz Tisoč in ene noči. Toda skupaj z njo je vstopila skoz vrata groza in je od tedaj ostala njena stalna spremljevalka. Gabriele de Sanctis ji je utiral pot.. . , a je že pred časom umrl v Libijski puščavi: izgubi časti je napravil konec s samomorom. Dvanajsterica moških je šla skoz njeno življenje v naslednjih letih, vendar je nihče ni mogel rešiti groze. Potem se je pojavil Giacomo Nerone. Prav na tem vrtu se je (Dalje na 38. strani) Moderno središče Kranja, v ozadju stari del mesta z župno cerkvijo. otroški kotiček Jezus se je prikazal Tomažu Na velikonočno nedeljo zvečer je prišel Jezus k apostolom, ki so bili zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu. Razveselili so se, ko so videli Gospoda. Tomaža pa ni bilo med njimi. Ostali apostoli so mu pripovedovali: „Gospoda smo videli!" Tomaž pa ni verjel, da so ga bili res videli. Naslednjo nedeljo so bili učenci spet skupaj in Tomaž je bil med njimi. Jezus spet pride in reče: „Mir vam bodi!“ Potem reče Tomažu: „Deni svoj prst v mojo rano na roki in položi svojo dlan na mojo rano pri srcu in ne bodi neveren, ampak veren!" Tomaž je odgovoril: „Moj Gospod in moj Bog!" Srečen je bil, da je videl vstalega Jezusa, in je veroval. za vsak dan Vsak dan lahko srečamo Jezusa pri maši in pri obhajilu. Res je, da ga ne vidimo, ker je skrit v posvečenem kruhu in vinu, a sam nam je povedal, da je tam prav tako navzoč, kot je bil med apostoli po vstajenju. Lahko se pogovarjamo z Jezusom. Lahko mu potožimo, če nam gre kaj narobe. Lahko se mu zahvalimo za vse dobrote, ki nam jih daje. Posebno pa bo vesel, če ga bomo prejeli vase. Večjega veselja mu ne moremo pripraviti. Pa tudi sami bomo ob tem najbolj veseli. r MEDVEDJA ŠOLA V medvedji šoli sedijo medvedi in vrtijo debele oči in se potijo pri abecedi in se mučijo s piko na i. Sklanjajo medved, medveda, medvedu štejejo urno od ena do sto, brundajo v zboru pesem o medu, malo narobe, a vendar lepo. Na zemljevidu medvedje dežele iščejo lego medvedjih planin in se učijo, kje bodo cvete prve trobentice, teloh in brin. Šola je dolga osem razredov, ure in ure pa hitro beže in v spričevala mladih medvedov same debele petice lete. Kajetan Kovič KROŠNJAR MIHA ZA GORO Moja stara mati, ki je bila trših besed kakor srca, mi je rekla, ko sem jokal: „Tako si občutljiv ko krošnjar Miha za goro.“ Pozabil sem na solze in vprašal: „Kako je občutljiv krošnjar Miha za goro?" Mati je rekla: „Tostran gore pastir s palico dreza po tleh, onstran gore pa krošnjar Miha poskoči s tal, ker ga žgečka .. Ivan Pregelj KDO JE VAŽNEJŠI Prepirata se kralj in vojak, kdo je važnejši. Vsak trdi svoje. Pa reče kralj: „Vprašajva prvega, ki ga srečava!" otroški kotiček In gresta. Srečata pastirja in mu rečeta, naj on razsodi. Vpraša pastir vojaka: „Ali bi ti lahko živel brez kralja?“ „Bi,“ odgovori vojak. Vpraša pastir kralja: „Ali bi ti lahko živel brez vojakov?“ „Ne,“ odkima kralj. „No, vidiš,“ pravi pastir, „ti ne moreš brez drugih, zato nisi važen in nikomur potreben.“ Po Maršaku OPICA Z OČALI Stari opici se je vid slabšal. Pa ji reče druga opica, ki je nekoč živela med ljudmi: „Kupi si očala, pa boš videla kakor v mladih letih!“ In ji opiše vsa čuda, ki jih zmorejo očala. Stara opica gre v mesto in si tam kupi ducat očal. Ko se vrne domov, jih začne preizku- V.__________________________________ šati. Polaga si jih na glavo, polaga na ramena, pritiska na trebuh in obeša na rep. Nazadnje se razjezi in zdrobi vsa očala po vrsti. Pa zavpije: „Kakšno čudo je to? Dvanajst sem jih imela, pa nisem videla nič bolje kot prej!“ Po Krylovu METKINA PRIPOVEDKA „Veš, mamica, pripovedko sem si izmislila. Ko sem prejle vodo pila, sem si jo izmislila. Le poslušaj! Nekoč je bil kozarec. Prav tak je bil kot tisti, iz katerega sem pila. Pa je kozarec prosil: .Metkica, izpusti me! Pretrdo me držiš, boli me!‘ In jaz sem ga izpustila. Kozarček je letel, letel, dokler ni priletel na tla. Tam pa je ubožček umrl.“ ------------------------------^ Glejte ga mlinarja; sredi neba melje in melje, a moke ne da. (e^AOfsod) Zlato valovje okrog in okrog: bredem do pasa, ne zmočim si nog. (oi/z otejz) Biserne brez kril čebele snoči stiha priletele, noč na travi prenočile, davi v sonce se poskrile. (esoy) Bolje zdravemu v siromaštvu kakor bogatinu v bolezni. Bolniku je vse grenko. Snaga je pol zdravja. poštni nabiralnik za otroke BUTARE Na cvetno nedeljo nam je župnik razdelit butarice. Majhne, a tako lepe: z zelenjem in rdečim, vijoličnim in rumenim okrasjem. Ko bi visele na njih še pomaranče in jabolka! Pa so bile premajhne! Kako veseli smo jih dvignili otroci pri blagoslovu pred mašo! V spomin na Jude, ki so pozdravljali Jezusa na poti v Jeruzalem s palmovimi in oljčnimi vejami. Peter, München, ZR Nemčija VELIKA NOČ Za veliko noč smo šli domov. Potem naju je mama skupaj z bratcem peljala zadnje tri dni velikega tedna v cerkev: na veliki četrtek, na veliki petek popoldne in na veliko soboto zvečer. Kako je bilo lepo! Meni je bil posebno všeč božji grob z barvnimi lučmi, mladim zelenjem in praznim križem, prek katerega je visel bel povoj. Na veliko noč so naši pevci v cerkvi tako lepo zapeli, da se mi je zdelo, da sem zraven Jezusovega groba, iz katerega prihaja vstali Gospod. Kako je naša vera lepa! Tatjana, Berlin, ZR Nemčija. OLJČNE VEJICE NESEJO OD BLAGOSLOVA. Brigita, München, ZR Nemčija Pomladanski motiv iz Trnovega v Ljubljani, kjer je župnikova! pokojni Franc S. Finžgar. (Nadaljevanje s 35. strani) grofica ponižala pred njim in ga prosila, naj jo vzame za ženo in jo odreši, a on jo je zavrnil. Navsezadnje se je maščevala, a maščevanje ji je prineslo s seboj nove bese, ki so jo trpinčili, moro, ki jo je tlačila na veliki baročni postelji, in strahove, ki so se potikali po oljčnih nasadih in se kot satiri režali izza oranžnega cvetja. Zadnje čase so jo manj nadlegovali: za spanje je imela na razpolago droge, za razvedrilo čez dan pa Nicholasa Blacka. A sedaj bo prišel drug moški, klerik s sivim obličjem iz Rima, da bo brskal po preteklosti, zapisoval stare dolgove in spravljal na dan pokopane krivde, ne da bi se zmenil za bolečine, ki jih lahko prizadene z odkrivanjem. Gosto- val bo v njeni hiši in sedal k njeni mizi. Raziskoval bo in vlekel iz ljudi in niti s ključem zaklenjena vrata njene spalnice ne bodo mogla ubraniti pred njim njene skrivnosti. Naenkrat ji je življenjska sila, ki si jo je nabrala v jutranji kopeli, začela pojenjevati, da je postala utrujena in omagana. S počasnimi koraki se je privlekla do vrtne utice, kjer je stal na kamnitem podstavku plešoči favn. Nasproti favnu je bila klopca, sedla je nanjo. Prižgala si je cigareto in hlastno vdihnila, da ji je dim napolnil pljuča in ji je napetost počasi popustila. Sedaj je začela razumevati. Predolgo je zavlačevala z begom. Strahu ni mogla uteči, saj ga je kot gosta nosila v svojem telesu. Treba je bilo končati, drugače bo zapadla v črno norost, ki grozi vsem ženskam, ki dospejo do mene nesrečne in slabo pripravljene. Toda kako končati? Razbiti vsa vrata, ponižati se pred preiskovalci, podvreči se spovednemu očiščenju? Enkrat je že poskusila in polom je bil popoln. Preostajala ji je še druga odločitev, morda trda, toda zanesljiva: steklenička želatinastih kroglic, ki ji je omogočala spanje noč za nočjo. Malo več, malce več, in vse bi bilo naenkrat končano. V nekem pogledu bi tako dopolnila svoje maščevanje nad Giacomom Neronejem. Ne, še ne. Manjka še nekaj časa. Počakala bo, da pride duhovnik, in če ne bo preveč priganjal, bo imela to za ugodno znamenje... Če pa bo silil vanjo, bo rešitev preprosta, posmehljiva in dokončna: ko jo bodo našli, bo še lepa, kot je bila vsako jutro, ko je stopila iz parfumirane kopalnice. 4. poglavje Za Blaisa Mereditha so bili dnevi, ki jih je preživel v škofovi hiši, med najsrečnejšimi v življenju. Bil je po značaju hladen človek in je začel šele zdaj dojemati smisel tovarištva. Vase zaprt in samo- zadovoljen je doživel prvič dostojanstvo odvisnosti in milost medsebojnega zaupanja. Valentski škof Avrelij je bil človek, ki je imel dar za razumevanje in redek talent za prijateljstvo. Samota in hladni pogum njegovega gosta sta ga globoko ganila in nameraval je z obzirnostjo in naklonjenostjo vzpostaviti z njim prisrčno domače razmerje. Prvo jutro je šel zgodaj v Me-redithovo stanovanje in mu nesel obsežen sveženj zapiskov o preiskavi glede Giacoma Neroneja. Duhovnika je našel bledega in zmu-čenega, sedečega na postelji in s pladnjem z zajtrkom na kolenih. Sveženj je položil na mizo, se ustrežljivo približal gostu ter sedel na rob postelje. „Slaba noč, prijatelj moj?" Meredith je slabotno prikimal. „Malo slabša kot ponavadi. Potovanje, nemara, in razburjenje. Moram se vam opravičiti. Nameraval sem streči pri maši vašemu blagorodju." Škof se je nasmehnil in odkimal z glavo. „Nikakor, monsinjor. Vi ste sedaj pod mojo oblastjo. Prepovedujem vam maševati, razen ob nedeljah. Spite do pozne ure in odpravljajte se zgodaj spat! Če se mi bo zdelo, da delate preveč, vas bom odpustil. Vi ste sedaj na deželi. Vzemite si čas! Duhajte zemljo in oranžno cvetje! Spravite iz svojih pljuč prah iz knjižnic!“ „Vaše blagorodje je zelo dobrohotno,“ je odgovoril resnobno Meredith, „a čas, ki mi še ostaja, je kratek.“ „Tedaj je še bolj potrebno, da ga uporabite malo zase,“ mu je dejal škof. „In malo tudi zame. Zavedajte se, da sem tudi jaz tukaj tujec. Moji tovariši so zvečine dobri ljudje, za družbo so pa dolgočasni. So reči, ki bi vam jih rad pokazal, in stvari, o katerih bi se rad z vami pogovoril. Kar pa zadeva tole,“ namignil je na debeli sveženj, „lahko prebirate na vrtu. Polovica je ponavljanje in besedičenje. Ostalo lahko prebavite v nekaj dneh. Do oseb, ki jih boste morali videti, je le eno uro vožnje 2 avtom ... in moj avto vam je na razpolago kadar koli, s šoferjem vred.“ Počasen in začuden smehljaj se je pojavil na bledem Meredithovem obrazu. „Vi ste dobri z mano in to se mi čudno zdi. Sprašujem se, zakaj ste takšni.“ Škofov obraz je ožarila mladostna živahnost. „Vi ste živeli predolgo časa v Rimu, prijatelj moj. Pazabili ste, da je Cerkev družina vernih, ne pa uradovanje za vernike. To je znamenje časa, eno izmed najmanj ugodnih znamenj. Živimo v stoletju strojev in Cerkev jim je preveč popustila. Sedaj so v Vatikanu stroji, ki zaznamujejo čas, in računalniki s papirnatimi trakovi, ki beležijo vrednostne valute.“ Navzlic utrujenosti je Meredith vrgel glavo vznak in se zasmejal. Škof je odobravajoče prikimal in rekel: „To je bolje. Malo sproščenega smeha bi nam vsem dobro delo. Potrebujemo enega ali dveh po-smehljivcev, ki bi nam vrnila čut za razmerja." „Nemara bi ju preganjali zavoljo obrekovanja ali pa ju obdolžili krivoverstva.“ „Med blatom in sečjo se rojevamo,“ je mirno navajal škof. „Neki svetnik je bil, ki je to dejal, in velja tako za papeža kot za duhovnike ali za javne ženske. Malo več smeha na račun smešnosti našega stanja, nekaj iskrenih solza zavoljo obžalovanja vrednega položaja stvari, pa bi bili vsi boljši kristjani. Končajte sedaj z zajtrkom, nato pa se malo sprehodite Po vrtu! Veliko časa sem zapravil zanj in hudo za malo bi se mi zdelo, če bi ga neki Anglež ne znal ceniti.“ Uro kasneje je šel Meredith, sko-Pan, obrit in svež na vrt in nesel 3 seboj sveženj izjav o Giacomu Neroneju. Ponoči je deževalo, se-dai pa je bilo nebo jasno in zrak Prežet z duhom po vlažni zemlji, listje umito in rože pravkar raz-cvetene. Čebele so brenčale okoli citronovega cvetja in škrlatni slez je cvetel vzdolž kamnitega roba poti. Znova je začutil Meredith slast po bivanju na tej močni zemlji, katere lepoto je odkrival prvič. Če bi mogel ostati dalj časa, da bi se zakoreninil kakor drevo, prek katerega brijejo neurja in vetrovi, pa preživi, da se koplje v soncu in dežju in v spomladanski prenovitvi. Toda ni mogoče, predolgo je živel v prahu knjižnic in ko bo prišla njegova ura, ga bodo pokopali v tistem prahu. Iz njegovih ust ne bodo pognale rože kot iz ust najbolj preprostih ljudi, tudi se ne bodo korenine oklepale prsnega koša, ki je objemal njegovo srce. Zabili ga bodo v svinčeno krsto in jo položili v grobnico v kardinalovi cerkvi, kjer bo trohnel, jalov kot v življenju, do sodnega dne. Trava je zelenela okoli oljčnih debel in ozračje je bilo toplo in spokojno. Slekel je talar in si odpel srajco, da bi mu sonce obsijalo shujšane prsi. Nato je sedel, naslonil glavo na drevesno deblo, previdno odprl debeli sveženj in začel brati: „Uvodne izjave o življenju, krepostih in domnevnih čudežih božjega služabnika Giacoma Nerone-ja, ki sta jih zbrala po naročilu in pod vodstvom njegovega blagorodja, valentskega škofa v kalabrijski provinci, Geronimo Battista in Luigi Saltarello, duhovnika iste škofije.“ Tukaj je sledila posebna določba: „Izjave in pričevanja ki slede, so izvensodne narave, ker doslej še ni bilo sodišče določeno in tudi še niso bile imenovane osebe, da bi uradno preiskale zadevo božjega služabnika. Čeprav sva napravila vse, da bi odkrila resnico, priče niso bile zaprisežene in ne postavljene pod cerkveno pravno oblast, da bi razodele, kar vedo. Nisva se držala določila za sodni postopek na škofijskem sodišču, kar se tiče molčečnosti in tudi ne Žalec pri Celju, kjer je središče slovenskega hmeljarstva. glede načina zapisovanja. Pač pa sva opozorila priče, da jih lahko pozovemo pričevat pod prisego, če bo škofijsko sodišče sestavljeno.“ Blaise Meredith se je zadovoljno nasmehnil. Do tukaj je šla zadeva pravilno. To je bilo cerkveno uradovanje v dejanju, rimska zakonitost naobrnjena na duhovne zadeve. Dvomljivci so se lahko norčevali, verni ljudje pa se lahko nasmihali zavoljo njenih pretiravanj, a v bistvu je bila le zdrava. Tu je bil taisti duh, ki je dal Zahodu civilizacijski zakonik, pod katerem je ta vsaj delno še zmeraj živel. Obrnil je stran in nadaljeval z branjem: (Bo še) mali oglasi PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbiižjega! ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slove-nija-Jugoslavija. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči“ do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 100 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 3 avstrijske šilinge (ali pa enako vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih o-glasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino. • JANKOVIČ, 17 rue de Belgrade, 54 Tucquegnieux, Francija, posreduje uradne prevode in prošnje. Pišite mu! «» PREVAJALSKA PISARNA V MÜN-CHNU vam ekspresno in uradno uredi vse prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje, daje informacije in poučuje nemščino po zanesljivi metodi. Dipl. filolog JOSEPH ARECH, 8 München 50, Pfeilschifterstraße 21, tel. 1413 702. • Sodnijsko overjeni PREVODI iz SLOVENŠČINE IN SRBOHRVAŠČINE; PRAVNA POMOČ v sporih, v sodelovanju z advokatsko pisarno v. Treu — M. GRATZA, uradni tolmač, Menzinger Str. 195, 8000 München 50. — Tel. (089) 812 18 20. Avtobus št. 77 in 75. • PREVAJAM iz slovenščine v fran- coščino in obratno. Zaprisežena prevajalka: Ljudmila NIKOLIC-REGENT, 9 bis rue de Normandie, 94700 Mai-sons-Alfort, France; tel. 368 74-00. • SLOVENEC, že več let zaposlen v Nemčiji, srednje postave, miren, nealkoholik, ločen, a ne po svoji krivdi, išče primerno dekle, srednjeveliko, do 45 let, zaradi ženitve in bi se pozneje preselila na njegov dom. Avanturistke izključene! Naslov posreduje uprava „Naše luči“, če pošljete pristojbino, določeno v barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 14) • SLOVENSKI FANT, 28 let, miren, začasno zaposlen v Nemčiji, želi spoznati dekle od 20 do 28 let staro. Prednost imajo v Nemčiji zaposlena dekleta. Naslov posreduje uprava „Naše luči“, če pošljete pristojbino, navedeno v barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 15) • IŠČEM kvalificiranega KUHARJA ali KUHARICO z dovoljenjem za bivanje in delo v Nemčiji. Nastop službe 15. 4. 1976 v Mannheimu. Naslov posreduje uprava Naše luči, če pošljete pristojbino, kot je navedena v barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 13). • Potujete v RIM? Dobrodošli v hotelu BLED, Via S. Croce in Gerusa-lemme 40, 00185 Roma, tel. (06) 777 102. Na razpolago so Vam komfortne sobe s kopalnico, klimatičnimi napravami in radiem, svoj parkirni prostor in restavracija v alpskem slogu. Zagotovljeno Vam je prijetno občutje med slovenskim osebjem. Lastnik Vinko Levstik. • Prevzamem SELITVE kamor koli v domovino z lastnim tovornjakom. A. Poje, YU-62250 Ptuj, Cesta kurirjev NOV 22, Slovenija, Jugoslavija. Informacije lahko dobite tudi v ZR Nemčiji po tel. štev. 07121 - 72752 (vsak dan od 18. do 20. ure). • Dragi rojaki, za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. Obrnite se z zaupanjem na naslov; Gebr. Horžen — Möbelspedition, Bie-senstr. 30, 4010 Hilden bei Düsseldorf, tel. 02103 - 23 62. Informacije dobite po pošti ali po telefonu, v slovenščini ali v nemščini. • MAGNETNI IN IONSKI VALOVI ZA REGENERACIJO TELESA. Uspešno zdravijo srčne, sladkorne in želodčne bolezni, visoki krvni pritisk, astmo, gripo, kašelj, depresijo itd. Cena aparata DM 375.— in poštnina. Patentirano. Pošljemo prospekte. Naročila sprejema JODE, 8 München 2, Marsstr. 2, BR Deutschland. @ STAREJŠO HIŠO z gospodarskim poslopjem in 4,8 ha zemlje, z elektriko in vodo, 1,5 km iz Rogaške Slatine, prodam. Cena 21 milijonov starih dinarjev. Informacije: Alojz Križan, Zdraviliški trg 16, 63250 Rogaška Slatina, Jugoslavija. 0 GRADBENO PARCELO na Trebe-žu, ob glavni cesti, 10 minut od postaje Brežice, 63 arov, prodam. Informacije: Franc Galič, 7110 Ohringen, Wollreffenweg 96, BRD. 0 VEČJO HIŠO, ne čisto novo, s približno 1000 m- velikim zemljiščem v bližnji okolici Maribora, kupim. Plačam takoj z markami. Pokličite nas zvečer od 18. ure naprej: Mlinarič, telefon 07171/61697, BRD. 0 NOVO HIŠO, dvostanovanjsko, enonadstropno, podkleteno, ob jezu Krke, gozdu, blizu Novega mesta, ugodno prodam. Hiša z 2800 m2 zemlje ima idealno lego in je primerna za razne obrti. Pišite na: Martin Pave, Potok 2, YU-68351 Straža pri Novem mestu. Pojasnila dobite tudi po telefonu 0611/491750 BRD. Berite in širite „Našo luč“ '-naša luč--------------------------\ četrt stoletja v službi slovenskih zdomcev in izseljencev plenjenih več cerkva v Sloveniji. Tako je npr. cerkev sv. Jožefa v Ljubljani spremenjena v filmsko delavnico. Dandanes je časopisje, radio in televizija nepogrešljivo sredstvo pri razširjanju neke ideje. V tem pogledu Cerkev v Sloveniji ni svobodna. Ne sme se posluževati ne radia in ne televizije za verski pouk. V 17 letih komunističnega režima v Sloveniji ni bita v ljubljanskem radiu ali televiziji dovoljena niti ena verska oddaja. (1962, štev. 15) leto 1963 IMASA Uit J? 1!)B3 SLOVENCI DOMA Mnogi Slovenci v domovini (predvsem učitelji, višji uradniki ...) se še danes bojijo dati svoje otroke krstiti iz strahu, da ne bi zaradi tega izgubili službo. Glede birme velja isto kot glede krsta. Ali je to znak verske svobode, da starši pošiljajo svoje otroke k birmi v druge kraje, kjer jih nihče ne pozna, ker se bojijo priti ob državno službo? Še hujše kot glede krsta in birme je vprašanje cerkvene poroke v Sloveniji. Ni malo primerov, da se zaročenci iz strahu, da ne bi izgubili službe, cerkveno sploh ne poročijo. Drugi storijo to na skrivaj ali med svojim bivanjem v inozemstvu. Slovenskemu fantu, ki služi vojake, ni dovoljen vstop v cerkev, kadar nosi uniformo. (Podobno je bilo v Nemčiji pod Hitlerjem!) (1963, štev. 1) BODIMO NARODU SINOVI! Izseljenec mora čutiti in živeti s svojim narodom. Slovensko govorico moramo prenesti na mladino. To ni lahka naloga. Dobro voljo pokažemo najbolj s tem, da z otroki govorimo dosledno slovensko. Tu ne smemo poznati nobenega popuščanja. In neupravičena je bojazen za otrokov napredek v jeziku dežele, v kateri živi. Tega jezika se bo otrok hitro in dobro naučil v šoli in na ulici. Neomajno mora torej biti načelo: V slovenski družini se govori slovensko. Da nam bo moč biti zvest temu načelu, mora naši slovenski govorici priskočiti na pomoč slovenska pisana beseda. Kakor je vsakemu človeku po- trebna telesna hrana, tako sta slovenski družini v tujini potrebna dobra slovenska knjiga in časopis. Našo pisano besedo smemo imeti za barometer slovenstva na tujem. Družini in tisku mora priskočiti na pomoč naša skupnost. S slovenskimi društvi, šolo in domovi ostvarjamo slovenske otočiče v tujem morju. In ti oto-čiči potrebujejo delavcev, slovenskih sinov in hčera, ki hočejo in znajo delati, ki se znajo žrtvovati. (1963, štev. 5) NADŠKOF VOVK UMRL Bolezen ljubljanskega nadškofa Vovka se je junija močno poslabšala. Na praznik sv. Petra in Pavla je zapisal: „Zame je danes najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v ma-šnika." Zapisal pa je tudi: „Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad.“ Na god zavetnikov ljubljanske nadškofije sy. Cirila in Metoda, 7. julija, ga je zadela kap in naš mučeniški škof je odšel k Bogu po plačilo. Nadškof Vovk je odšel v zgodovino kot veliki slovenski škof, ki je znal v najtežjih letih našega naroda hoditi pokonci, kazati na pravo pot življenja in reševati v brezpravnih časih povojnega rdečega režima, kar se je reševati dalo. (1963, štev. 7) Erscheinungsort: Klagenfurt. Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt. P. b. b. SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI ANGLIJA Msgr. Ignacij Kunstelj, 62 Offley Road, London S.W. 9. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA Ciril Lavrič, Kirchenstraße 1, 4053 Haid bei Ansfelden. Martin Belej, Enzenbach, 8112 Gratwein bei Graz. (Tel. 031 24-2359). P. Stefan Kržišnik, Zist. Stift, 6422 Stams, Tirol. Ivan Tomažič („Korotan“);, Albertgasse 48, 1080 Wien VIII. Slovenski socialni urad, Seitzerg. 5/11, 1010 Wien I. (Tel. 0 222-63 25 07). Janez Žagar, Bahnhofstr. 13, 6800 Feldkirch, Vorarlberg. BELGIJA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, B-4000 Liege. (Tel. 0 41 /23 39 10). Kazimir Gaberc, avenue L. Empain 19, B-6001 Marcinelle. (Tel. 071-36.77.54). FRANCIJA Nace Čretnik, 4 rue St. Fargeau, 75020 Paris. (Tel. 636-80-68). Jože Flis, 7 rue Gutenberg, 75015 Paris. (Tel. 577-69-93). Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. Anton Dejak, 33 rue de la Victoire, 57710 Aumetz. Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de l’Europe, 57800 Freyming-Merlebach. Franjo Pavalec, 8 Avenue Pauliani, 06000 Nice. ITALIJA Jure Rode, Collegio Pio Latino, Via Aurelia Antiča 408, 00165 Roma. NEMČIJA Dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089-53 64 53). Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Bausenhorststr. 2. (Tel 0201 -34 40 45). Pavel Uršič, 420 Oberhausen 11, Oskarstraße 29. (Tel. 0 208-64 09 76). Ludvik Rot, 4006 Erkrath 2, Kempenweg 25. (Tei. 0 21 04-31 6 55). Jože Bucik, 4006 Erkrath 2, Kempenweg 25. (Tel. 0 21 04-31 6 80). Mirko Jereb, 6 Frankfurt 70, Textorstr. 75-11. (Tel. 0611 -61 37 22), Stanko Gajšek, 68 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 -2 85 00). Ciril Turk, 7 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 -23 23 91). Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 -7 75 25). Dr. Franc Felc, 798 Ravensburg, Raueneggstr. 13. (Tel. 0751 -22000). Vili Stegu, 8070 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3 1/2. (Tel. 0841 -3 42 74) P. Janez Sodja, 8 München 80, Röntgenstr. 5. (Tel. 089-9819 90). Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089-53 64 53). Martin Mlakar, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089-53 64 53). Dr. Štefan Steiner, 1 Berlin 61, Methfesselstr. 43, Kolpinghaus. (Tel. 030-785 30 91 do 93), in 1 Berlin, Kolonnenstr. 40. (Tel. 030-784 84 34). NIZOZEMSKA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVICA P. Fidelis Kraner, Postfach 191, Seebacherstraße 15, 8052 Zürich. (Tel. 01/50 31 32). P. Angel Kralj, Kapuzinerkloster, 4500 Solothurn. (Tel. 065-22 71 33).