časopis za slovensko krajevno zgodovine letnik 31 št. 1 leto 1983 949.712(-2) (05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXI 1983 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA IZDAJATELJSKI SVKT: MARJAN DRNOVŠEK, DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN (PREDSEDNIK), NADA HO LINSKY, OLGA JANSA-ZORN, DR. J02E KOROPEC, JANEZ KOS, ANTOSA LESKOVEC, B020 OTOREPEC, SLAVICj PAVLIC, MARIJA SERDONER, DR. MIRKO STIPLOVSEK, PRVENKA TURK, MARJAN ZUPANClC UREDNIŠKI ODBOR: JANEZ BOGATAJ, FRANCE DOBROVOLJC, MARJAN DRNOVŠEK, DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN, STANI GRANDA, OLGA JANSA-ZORN, BOZO OTOREPEC, DR. SERGEJ VILFAN, DR. PETER VODOPIVEC, DR. J02E ZONTAl — GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DR. PETER VODOPIVEC — LEKTOR: FRANCE DOBROVOLJC — TEHNIČNI UREE NIK: VAŠKO SIMONITI — OPREMIL: JULIJ AN MIKLAVCiC — ZA UPRAVO ODGOVARJA UREDNIŠTVO — SOFINAN GIRATA RAZISKOVALNA IN KULTURNA SKUPNOST SLOVENIJE — TISKA TISKARNA TONE TOMSIC V LJUBLJAN — KLISEJE IZDELUJE KLISARNA LJUDSKE PRAVICE V LJUBLJANI KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Vladimir Bračič: Razvoj upravne ureditve v Ma- riboru — 229 Vladimir Bračič: Nastanek in razvoj visokega šolstva v Mariboru — 247 Jože Curk: Urbano-gradbena in komunalna zgo- dovina Maribora — 148 Marjeta Cepič: »Svoboda« in počastitev 50-letni- ce smrti Karla Marxa — 63 France Filipič: Gladovna stavka v moški kaznil- nici v Mariboru v avgustu in septembru 1936 — 209 Meta GabrSek-Prosenc: Razstavna dejavnost v Mariboru — povojno obdobje — 256 Ferdo Gestrin: Dr. Pavle Dlazmk — osemdeset- letnik — 69 Damjan Güstin: Odnos deželnozborske večine SLS do poglavitnih gospodarskih vprašanj Kranjske v letih 1908—1914 — 45 Bruno Hartman: Slovensko delavsko bralno in pevsko društvo v Mariboru lin njegova knjiž- nica — 192 Jože Koropec: Pileatorjeve pritožbe zoper mari- borski mestni svet leta 1623 — 138 Antoša Leskovec: Upravni in gospodarska razvoj Maribora v 19. stoletju — 167 Marjan Matjašič: Demografsko ekonomski as- pekti strukture mariborskega mestnega prebi- valstva — 240 Jože Mlinaric: Maribor do začetka 17. stoletja — 126 Božo Otorepec: Grb trga Vuzenice — 18 Anton Ožinger: Sedež slovenske škofije na Šta- jerskem v Mariboru leta 1859 — 158 Stanko Pahič: Arheološka preteklost Maribora — 114 Tone Petek: Kratek etnološki oris železniičarske kolonije Studenci v Mariboru — 197 Peter Petru: Spomeniki rimske umetnosti v Slo- veniji — 8 Jelka Pirkovič-Kocbek: Kaj je urbanizem 19. stoletja na Slovenskem — 27 Jelka Pirkovič-Kocbek: Socialna stanovanjska gradnja v Mariboru — 202 Marjan Slabe: Dr. Peter Petru (1930—1983) — 7 France Sebjanič: Ivan Škafar (1912—1983) — 74 France Sebjanič: Tri štipendijske ustanove prek- murskih luteranov — 22 Manica Spendal: Glasbeno življenje v Mariboru — 183 Boris Vičič: K arheološki topografiji Bohinja — 1 Sergej Vrišer: Doneski k opusu baročnih kipar- jev Straiubov in Jožefa Holzingerja — 144 Sergej Vrišer: Stari Maribor: mesto, ljudje in do- godki — 176 Mavricij Zgonik: Vloga geografskega okolja na začetek in rast Maribora — 103 Tone Zorn: list »Koroško Korošcem« — primer nemškonacionalne propagande pred plebiscitom v letih 1919/20 — 55 Milan Zevart: Sabotažne akcije v Mariboru od konca aprila do začetka avgusta 1941 — 220 Marjan Znidarič: Redek jubilej (Ob 80-letmci Zgodovinskega društva v Mariboru) — 99 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV Mirko Kambič: Album letalca Janka Vertina (1897—1983) — 71 ZAPISKI IN GRADIVO Bogo Jakopič: Holzapflova oporoka — 75 Kristina SamperUPurg: Iz arhivske zakladnice — 76 DELO NASIH ZAVODOV IN DRUSTEV Nives Sulic: Ob razstavi »Društva in prireditve v Kamniku 1914—1941« — 78 NOVE PUBLIKACIJE Jože Ciperle: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske im ostalih dežel južnih Slovanov Av- strije, 1. in 2. knjiga, Ljubljana 1981 — 79 Zdenko Cepič: Zelezničarska in splošna stavka aprila 1920 — almanah, Ljubljana 1980 — 84 Damjan Güstin: Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943—1945), Ljubljana 1982 — 80 Olga JanSa-Zorn: Janko Pleterski, Študije o slo- venski zgodovini in narodnem vprašanju, Ma- ribor 1981 — 86 Dušan Nečak: Franc Obal, Arhitektura v obdob- ju 1900 do 1941 v Murski Soboti, Murska Sobo- ta 1982 — 83 Franc Rozman: Josip Vošnjak, Spomini, Ljublja- na 1982 — 80 Vaško Simoniti: Marko Vuk, Grad Dobrovo v Goriških Brdih, Nova Gorica 1983 — 87 Va.sfeo Simoniti: Aleksander Stojanovski, Grado- vite na Makedonija od krajot na 14. do 17. vek, Skopje 1981 — 88 Marjan Slabe: Ljudmila Plesničar-Gec, Antična posoda iz Emone s figuralnim prizorom, Ljub- ljana 1982 — 83 KAZALO SLIK i POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO \ Celje, reprezentančna četrt ob železniški postaji, | konec 19. stoletja — 28 i Ljubljana, Resljeva cesta, pred prvo svetovno \ vojno — 30 Ljubljana, Državna bolnica ob Zaloški cesti — : 32 Hrastnik, premogovnik in delavska kolonija pred \ 1918 — 38 Rogaška Slatina okrog leta 1850 — 40 Koper, zračni posnetek 9. septembra 1917 — 73 Kamnik leta 1931 — 78 Pogled na grad Zgornji Maribor in na severoza- i hodni kot mesta, 1681 — 127 Maribor v 19. stoletju — 160 Ptuj v 19. stoletju — 162 Celje v 19. stoletju — 164 stari Maribor v 20. stoletju (slikovna priloga) — 177—180 Hotel Nadvojvoda Ivan (Erzherzog Johann) v Mariboru — 193 Preradovičeva ulica, leta 1977 — 199 Zelezničarska kolonija na Studencih — 203 Delavska kolonija na Taboru — 204 Stanovanjski bloki »bumerang« na Taboru — 206 Stanovanjska soseska S-21 na Taboru — 207 Prihod nemške konjeniške enote v Maribor apri- la 1941 — 221 Umetnostna galerija v Mariboru — 261 NAČRTI IN ZEMLJEVIDI Halštatska poselitev Bohinja — 2 Antična poselitev Bohinja — 3 2ale — 4 Grobišče na Podoncah — 4 Zgodnje srednjeveška poselitev — 5 Arheološko zanimive točke na področju Bohinja — 6 Načrt Trsta in tržaške luke, 1809 — 34; Wagnerjev regulacijski načrt za zahodni del Ljubljane, 1876 — 36 Mostiščna lega Maribora v 12. stoletju — 105 Zemljevid vpadov Madžarov (10., 11. stoletje) in Turkov (16., 17. stoletje) na področje med Dravo in Muro — 107 Priključitev predmestij Mariboru leta 1850 — 109 Meje občin, regionalnih skupnosti in podravske makroregije — 111 Prazgodovinska najdišča v mariborskem kraju — 115 Tloris Postele in grobišče na Lepi ravni pod njo — 120 Najdišča rimske dobe na področju Maribora — 121 Krajevni narodnoosvobodilni odbori, leta 1945 — 231 Krajevni ljudski odbori leta 1946 — 232 Občine leta 1952 — 234 Občine-komune leta 1955 — 235 Mariborske občine s krajevnimi skupnostmi leta 1983 — 237 OSEBE Portret cesarja Tiberija, zač. 1. st. — 11 Portret mladeniča, konec 1. st. — 12 Herakles in Alkesta, čelni relief, konec 1. st. — 12 Boginja Celaia na prestolu, 3. st. — 14 Dr. Pavle Blaznik — 69 Janko Vertin — 71 Janko Vertin kot letalec soški fronti — 72 Udeleženci plesne šole v Kamniku — 79 J. Holzinger, Dobri Pastir — 144 J. Holzinger, Veliki oltar v Cmureku (detajl) — 145 J. Holzinger, Angela — 146 F. J. Straub, Sv. Jurij — 146 F. J. Straub, Sv. Martin — 147 Stefan Skrbinšek (1860—1926) — 194 Dr. Radoslav Pipuš (1864—1928) — 195 Bruno Gobec — 224 RAZNO Kosiitrni vrč z letnico 1664, Ptuj — naslovnica 1. zvezka Hišasta žara, Drnovo, 1. stoletje — 9 Pogled na grobnico Ennijev, sreda 2. stoletja, Šempeter v Savinjski dolini — 13 Prizor z Mitrovim žrtvovanjem bika, 3. stoletje — 15 Predstavitev oransa, 5.-6. stoletje — 15 Upodobitev pisarja, konec 3. — zač. 4. stoletja — 16 Paradno oklep s figuralnim okrasom, 3. stoletje — 16 Pečat trga Vuzenice, druga polovica 16. stoletja — 19 Grb trga Vuzenlice ok. 1820 — 20 Grb trga Vuzenice (moderna rekonstrukcija) — 20 Izvirnik madžarske oporoke M. Gomboca — 23 Prva stran Adama Farkaša — 24 Prepis Temlinove oporoke — 25 Uvodnik v »Svobodi« iz leta 1933 — 64 Maniborski mestni pečatnik, 1520 — naslovnica 2. in 3. zvezka Zvrsti kamnitega orodja iz mariborskega pro- stora — 117 Izbor lončenine in bronastih predmetov dz žarne- ga grobišča na Pobrežju (1000—700 let pred n. št.) — 119 Izbor najdb iz rimskodobne gomile pri Miklavžu na Dravskem polju, zgodnje 2. stoletje — 123 Nekateri marmorni rimski spomeniki iz maribor- skih najdišč — 124 Dokument iz 6. XII. 1254 v katerem se Maribor prvič omenja kot mesto — 130 Cesar Friderik III potrjuje mariborskemu mestu svobodno volitev mestnega sodnika — 133 Prva stran pravil Delavskega bralnega in pevske- ga društva v Mariboru, 1894—1836 — 194 Okupatorjev posnetek zažganega avtomobila — 222 Okupatorjev posnetek zažganega vagona in uni- čenih letal oziroma razstavljenih delov za le- taU — 225 Okupatorjev posnetek zažganega vagona in uni- čenih letal oziroma razstavljenih delov za letali — 227 Novi razstavni prostori Rotovža — 259 Stari razstavni prostori na Rotovškem trgu 1 — 257 Spoštovani! SLOVENSKA MATICA je najstarejše slovensko književno, kulturno in znanstveno društvo. Vse od leta 1864 izdaja leposlovna, znanstvena in poljud- noznanstvena dela splošnega kulturnega pomena. V zadnjem času je izdala Slovenska matica knjige, ki so nepogrešljive za slehernega izobraženca. Posebej opozarjamo na knjigo Antona Linharta POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH DEŽEL JUZNIH SLOVANOV AVSTRIJE, ki šteje med najzna- menitejša zgodovinopisna dela, kar jih imamo. Za znastvene delavce in ustvar- jalce bo zanimiva tudi PSIHOLOGIJA USTVARJALNOSTI Antona Trstenjaka, posebej za zgodovinarje pa tudi roman Alojza Rebule ZELENO IZGNANSTVO, ki obravnava bivanje znamenitega humanista in diplomata Enea Silvia Picco- lominija v Trstu, nekaj let preden je postal papež Pij II. Roman je tudi poskus ovrednotenja slovenske pristnosti v času in prostoru — v 15. stoletju na Tržaškem — ki sta Slovence zapisala anonimnosti. Poleg omenjenih knjig iz programa 1981, ki jih lahko kupite po članskih cenah, ki so bistveno nižje od knjigotrških, pa ima Slovenska matica na voljo še naslednje zgodovinske knjige: Pleterski-Ude-Zom, Koroški plebiscit 200.— E. Cevc, Poznogotska plastika 220.— J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 300.— L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 100.— P. Fister, Arhitektura protiturških taborov 150.— I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 200.— M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 120,- T. Glavan. Lužiški Srbi 100.— I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem 200.— V. Melik, Volitve na Slovenskem 120.— I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 150.— Zemljevid tržaškega ozemlja 140.— Tudi v prihodnjem letu bo Slovenska matica izdala dve knjigi, ki sta zanimivi za zgodovinarje: Franc Kos: IZBRANI SPISI in Josip Vošnjak SPOMINI. Knjige lahko po članski ceni dobite v protorih Slovenske matice, Trg osvoboditve 7, Ljubljana ali po pošti. SLOVENSKA MATICA KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31. letnik Ljubljana 1983 1. zvezek Boris Vičič: K arheološkii topografiji Bo- hinja — Stran 1 A Contribution to the Archeological Topo- graphy of Bohinj Marjan Slabe: Dr. Peter Petru (1930—1983) Peter Petru: Spomenik rimske umetnosti v Sloveniji — Stran 8 The Monuments oL Roman Art in Slovenia Božo Otorepec: Grb trga Vuzenice — Stran 18 The Coat-of^arms of the Vuzenica Borough Franc Sebjanič: Tri štipendijske uisitanove iprekimurskih luteranov — Stran 22 Three Scholarship Foundations by the Prek- murje Protestants Jelka Pirkovič-Kocbek: Kaj je urbanizem 19. stoletja na Slovenskem? — Stran 27 What is the significance of the 19th century town-planning in Slovenia? Damijan Güstin: Odnos deželnozborske večine SLS do poglavitnih gospodairskiih vprašanj Kranjske v letih 1908—1914 — Stran 45 The Relationship of the Provincial Assembly Mayority of the Slovene People's Party To- wards the Main Economic problems of Kranjsko in the Years 1908—1914 Tone Zorn: List »Koroško Korošcem« — iprimer nemškonacianalne propagande ipred plebiscitom v iletih 1919/20 — Stran 55 The Paper "Carlnthia to Carlnthians" (Koro- ško Korošcem) — a Case of the German Na- tionalistic Propaganda Before the Plebiscite in the Years 1919/1920 Marjeta Cepič: »Svoboda« in počastitev SO-detoice smriti Karla Marxa — Stran 63 "Svoboda" (Liberty) and the Honouring of the 50th Anniversary of Karl Marx's Death Ferdo Gestrin: Dr. Pavle Blaznik — osem- desetletnic — Stran 69 Dr. Pavle Blaznik — edghtygenarlan Iz starih fotografskih albumov Photo from Old Albums Mirko Kambič: Album letalca Janka Ver- dina (1897—1983) — Stran 71 The Album of the Flyer Janko Vertin (1897 to 1983) In memoriam: Franc Sebjanič: Ivan Skafar (1912—1983) — Stran 74 Zaipiski in gradivo — Stran 75 The Notes and Material Bogo Jakopič: Holzapflova oporoka — Stran 75 The Last WUl of Ignacij Holzapfel (1799—1868) Kristina Samperl-Purg : Iz arhivske za- ikladniice — Stran 76 From the Archives Treasury Delo naših zavodov in društev — Stran 78 Notes on the Activity of Our Institutes and Associations Nave publikacije — Stran 79 New Publications Ureja uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik dr. Peter Vodopivec. Tehnični urednik Vasko Simoniti. Oblikovalec Julij an Miklavčič Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12. Tekoči račun 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina 300 din za posamezne naročnike, 450 din za ustanove, posamezna številka 150 din, dvojna 250 din K ARHEOLOŠKI TOPOGRAFIJI BOHINJA BORIS VlClC i Bohinj je zaokrožena geografska enota, omejena na vseh straneh z dokaj visokimi gorami. Pod imenom Bohinj razumemo ob- širno področje, ki obsega Spodnjo in Zgornjo dolino (slednja je dolina od Stare Fužine do Jereke), kotlino Bohinjskega jezera ter No- menjski kotlič. Preneha šele med Sotesko in Bohinjsko Belo, ki kljub svojemu imenu so- di že k blejski pokrajini kakor tudi mali zaselek Obrne med Bohinjsko Belo in Sotes- ko. Poleg dolinskih vasi (Nomenj, Lepence, Bitnje, Bohinjska Bistrica, Brod, Savica, Kamnje, Polje, Žlan, Laški Rovt, Ribičev Laz, Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Cešnjica, Jereka) štejemo k Bohinju še višje ležeča naselja Nemški Rovt z Lomom in Ravne na jugu ter na severu Podjelje, Koprivnik in Gorjuše. Pokrajina po oblikovanosti razodeva svoj nastanek. V ledeni dobi so ledeniki prekriva- li ves Bohinj in površje značilno, bolj ali manj intenzivno preoblikovali. Velik del omenjenega območja sestavljajo gornjetri- asni apnenci, ponajveč dachsteinski apnenec s pogostimi kraškimi pojavi.* Izvor imena Bohinj še ni zadovoljivo po- jasnjen. Ni bilo malo poskusov razlage, od Valvasorjevih težav z bolhami,^ preko iskanja 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SI. 1: Halštatska poselitev: 1. Stara Fužina, 2. Studor, 3. Srednja vas, 4. Cešnjica, 5. Jereka, 6 Zlan, 7. Brod, 8. Bitnje, 9. Spodnje Gradišče, 10. Ajdovski gradeč, 11. Lepenee (po S. Gabrovcu, AV 25, 1974 , 287 ss, si. 1) izvora imena med poganskimi bogovi, do Dežmanovega in Müllner j evega^ povezovanja kravje doline — la valle vacchina — s pašo furlanskih čred. V. Steska* je nastanek ime- na vezal s fužinami: iz italijanske besede la fucina (ognjišče) naj bi sledila slovenska fo- kinj in iz te Bohinj. V novejšem času pre- vladujeta dve glavni teoriji: teza o slovan- skem izvoru imena na eni strani' in na drugi predslovansko ime baconia.^ Pri slednjem naj bi osnova pomenila bukovje, bukov gozd, ta- ko pa v bohinjski Spodnji dolini imenujejo ravnico od Savice do Ribičevega Laza: Bukov- ska dolina, Bukovje. Na osnovi teh in še ne- katerih drugih jezikovnih zakonitosti F. Be- zlaj zaključuje, da »ni mogoče presoditi, ali je ime Bohinj avtohtono ali so ga Slovani pri- nesli iS seboj«.' Bohinj je arheološko dokaj dobro raziskan, saj segajo začetki arheološkega dela že v prejšnje stoletje. Najstarejše poročilo pa je še precej starejše. Tako prvo o antični posto- janki prinaša že Illyrisches Blatt v 1821. le- tu;* v tem času je Bohinj obiskal dr. France Prešeren. Verjetno se je vzpel tudi na Ajdov- ski gradeč, kamor je postavil glavnino doga- janja »Uvoda h Krstu pri Savici«. 1849 je vzpetino raziskoval 9. v. Morlot,' ki je nare- dil prvi načrt tega pomembnega najdišča. Drugo etapo arheoloških raziskovanj Bo- hinja predstavlja delo W. Šmida. Njegova de- javnost je bila precej obsežna.*" Za nas seveda najvažnejše Smidovo delo v Srednji vasi" in prav tako izkopavanje utrdbe na Žlanu.*- Seveda v vmesnem času starinoslovsko zani- manje za dolino ni prenehalo, vendar se je omejilo zgolj na domneve,'^ posamezne najd- be oz. manjša izkopavanja''' in spomine ne- katerih domačinov na arheološke ostanke.'* Po drugi svetovni vojni je večino še ohra- njenega gradiva Smidovih izkopavanj objavil S. Gabrovec.'* 1955. leta izdelani topografiji* tega področja so sledila manjša sondiranja, ki so dala nekaj novih podatkov," v.glavnem pa so potrdila že znana dejstva.'** V novejšem času je ponovno obdelavo in temeljito analizo doživelo sicer že objavljeno zgodnjesrednjeveško gradivo iz Srednje vasi v delu P. Korošec." Ravno zaradi svoje geografske zaokrože- nosti, zaprtosti doline in slabe povezave z okolico, je Bohinj dobra osnova za nekoliko drugačen razvoj poselitve, kot jo poznamo v drugih pokrajinah (npr. na Bledu). Težko do- stopen živi nekoliko odmaknjen od hitrih spreminjanj, dlje pa se obdržijo tudi starejši elementi poselitve. Naselitev Bohinja že v neolitiku je dvom- ljiva. Sekiro z Vrtovina^» težko štejemo za delo človeških rok, za artefakte iz kresilnika dz Studorja,^' Spodnjih Gorjuš, Rudnega po- Ija^^ in drobce kresilnika in kosti iz Savice-' • Iskreno zalivalo dolgujem prof. dr. Stanetu Gab- rovcu, s,aj sem lahko s pridom uporabil njegove te- renske ugotovitve in dnevnik. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 3 niso znane natančnejše okoliščine, v katerih so bile najdene, verjetno listasta konica z Ajdovskega gradca pa žal ni ohranjena,^* Nedvomno je Bohinj poseljen v bronasti do- bi. Tako poznamo iz Lipance bodalo-' in bro- nasto sulično ost iz Broda.ä" Velik razmah poselitve doživi Bohinj v hal- štatskem obdobju-' (slika 1). Pokrajina je povezana in ta povezava ostane živa skozi vso zgodovino, preko Vrha Bače (1281 m) s Sv. Lucijo (danes Most na Soči) in prostorom njene kulturne skupine. Tako naglemu raz- voju je nedvomno botrovala železova ruda ter z njo povezana predelovalna industrija.^* Obsega takratne poselitve nista dosegli niti antično, niti zgodnjesrednjeveško obdobje. Ravno zaradi tako močnega prazgodovinske- ga substrata lahko računamo z veliko vlogo staroselcev tudi v času naselitve Slovanov, morda celo bolj kot v nekaterih drugih, za zunanje vplive bolj odprtih pokrajinah. Povezava Bohinja z zunanjim svetom je težavna. Samo poimenovanje poti na Vrh Ba- če »Ajdovska pot« kaže na njeno dolgo upo- rabo. To je uvalen vsek v zemljišče, povpreč- no 1,5 m širok. Ob tej poti leži tudi gomila, ki se imenuje »Ob grobu«. Po izročilu naj bi bil v njej pokopan Ajd oz. Jud.'^" Odgovor na to, ali gre morda res za grobno gomilo ali za na- ravno tvorbo, bi seveda dala zgolj izkopava- nja. Podobno oblikovano pot, ki pa sedaj ni več vidna, je S. Gabrovec zasledil na sedlu nad Spodnjimi Gorjušami.'" Povezavo Bo- hinja z Bledom po tej poti in preko sedla Ja- ma (1008 m) je domneval že A. Melik." Druga pot, ki bi lahko povezovala Bohinj s Primorsko, vodi preko sedla Suha. Pot pe- lje od jezera ob potoku Suha in čez sedlo med Rodico in Šijo na drugo stran v dolino Kneze, kjer leži arheološko sumljiva točka »Judovska hiša«.^^ V antičnem obdobju naselitev upade in se po sedaj znanih najdbah koncentrira v vzhod- nem delu Bohinja (slika 2). Pečnik sicer ome- nja v Stari Fužini rimske grobove,^' vendar njegove trditve niso podkrepljene z arheološ- kimi najdbami. Prav tako ni popolnoma ja- sno mesto najdbe sekire, ki jo W. Smid lo- cira v Cešnjico^'' (prvotno je sicer datirana v zgodnji srednji vek, je pa bržkone zgodnjean- tična^') ali ni morda le z ne tako oddaljenega Dunaja pri JerekL^' Strnjeno antično naselitev Bohinja lahko jasno omejimo na področje, katerega skrajni točki sta Jereka na severu in Ajdovski gra- deč na jugu. O tem pričajo najdeni grobovi na Jereki pod Hostnikovo hišo,^' novčne najdbe z Dunaja pri Jereki^* in iz bližnje Ajdovske jame v Babni gori, oz. pravilneje v masivu ŠavnicCja« ki segajo do četrtega stoletja."*« Na Dunaju pri Jereki je bila najdena tudi emaj- lirana živalska fibula v obliki panterja"" (kot najdišče Müllner navaja zgolj Bohinj), dati- rana okvirno v srednjecesarski čas. Ajdovski gradeč"- predstavlja eno ključnih točk za obvladovanje celotnega Bohinja. Za- radi lege na začetku doline nadzoruje prak- tično celo območje, hkrati pa tudi prehod čez Vrh Bače. Da je ta prehod opravljal svojo vlogo povezovanja dveh dolin tudi v antič- nem in verjetno še srednjeveškem času, po- trjuje antična zapora Zarakovec,^* ki zapira tako pot na Vrh Bače, kot dolino proti Škofiji Loki. Na gostejšo naselitev vzhodnega dela bo- hinjske doline neposredno pred naselitvijo Slovanov kažejo tudi nekateri toponimi pred- slovanskega izvora, ki so jih Slovani prekro- jene prevzeli v svoj jezik. Večinoma so po- trjeni z arheološkimi najdbami: Dunaj pri Je- reki,** Jereka,"' Ajdovska jama v Babni go- ri in Ajdovski gradeč (pri besedi Ajd gre si- Sl. 2: Antična poselitev: 1. Ajdovski gradeč, 21. Spod- nje Gradišče, 2. Ajdovska jama v Babni gori, 4. Du- naj pri Jereki, 5. Stara Fužina 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SI. 3: Zale — področje Smi- dovih Izkopavanj (VS 7, 1958—1959), 1—5 sonde na- rejene leta 1955 cer za mlajšo izposojenko, ki pa jo že večkrat dokazano mirno povežemo z arheološkim naj- diščem.^" Razen tega srečamo v tem delu bo- hinjske doline toponime, ki pa so trenutno arheološko nepotrjeni: vrh Obirskega vrha nad Obrnami se imenuje Dunaj"' ter Zgornje in Spodnje gradišče severno od Lepenc in za- hodno od Bitenj. A. Müllner domneva na Spodnjem gradišču »antično topilnico«."* Kljub temu, da je dolina arheološko rela- tivno dobro raziskana, pa sta bili do sedaj od- kriti le dve staroslovanski grobišči. Obe, izko- pal ju je 1907. leta W. Šmid,"« sta na področ- ju Srednje vasi. Prvo, na Žalah, leži na vzhod- nem koncu vasi tik nad cesto, ki pelje proti Cešnjici. Natančna lokacija izkopavanj je da- nes problematična. Edino oporno točko daje Oblakova, p. d. Kokčeva gramoznica, ki pa že 1955. leta ni bila več vidna, vendar jo S. Gabrovec s pomočjo topografskih izsledkov locira na mesto hiše št. 108.^» Na tem mestu naj bi odkrili tudi skelete s pridatki (W. Šmid jih je vrisal kot raztresene kosti). Eden je bil ves pokrit z za dobro pest debelim kamenjem, imel pa naj bi celo uhan, ki se je kasneje zdrobil. V gramoznici sta bila najdena tudi obsenčnika s konusi na konceh; od obeh je danes ohranjen samo eden. Leta 1935 so vzhodno od današnje hiše št. 108 našli dva skeleta,^! od katerih naj bi eden imel med nogami lonček. Podatki kažejo na to, da gro- bišče še ni v celoti odkopano, za kar govori še najdba skeleta pred Jeromovo njivo.'^ Smi- si. 4: Grobišče na Podoncah. M 1 : 2880 ! dov izkop lahko lociramo na njive p. d. Kok- ca, Žvana in Jeroma (pare. št. 68, 69, 72/2 in 72/3) in to predvsem na njihov zahodni del, kjer je bila nekoč Oblakova, p. d. Kokčeva gramoznica. Leta 1955 so tu sondirali, žal sa- mo na parceli št. 68. Povsod so naleteli na znamenja poseljenosti, po fakturi keramike pa lahko domnevamo, da so bili staroslovan- ski skeleti vkopani v prazgo^dovinsko nasel- binsko plast" (slika 3). W. Šmid je na Žalah izkopal 23 grobov, ki jih po razdelitvi P. Ko- roščeve lahko pripišemo karantanski in kel- taški kulturi skupini.'" Drugo grobišče leži na zahodnem koncu Srednje vasi na Podoncah^'^ (ime prihaja od lokalnega naziva za dolge njive). Tu je W. Šmid izkopal istočasno kot na Žalah dva ske- leta. Izsledki topografije leta 1955 in 1980 pa so pokazali, da imamo opraviti z obsežnejšim grobiščem. Ko so leta 1936 gradili cesto na Uskovnico, so naleteli še na devet skeletov.'** Gradivo se žal ni ohranilo; delavci, ki so ta- krat delali cesilo, pa se spominjajo okostja, ki je imelo med nogami lonček.^' Visok je bil okrog 8 cm, temno sive barve in okrašen z valovnico. Stena je bila debela kakega pol centimetra. Našli so ga na vrtu hiše št. 66.^^ Nihče od udeležencev takratnih del pa se ne spominja, da bi pri skeletih, najdenih 1936. leta, opazili kakšne kovinske ostanke. Važna oporna točka za določevanje razsežnosti ne- kropole je tudi najdba iz leta 1941. Takrat so ob gradnji Stendlerjeve hiše (Srednja vas 100), vzhodno od zgoraj omenjenih skeletov, naleteli na dobro ohranjeno okostje. Ob ske- letu je ležal ovalen lonček, okrašen z valov- nico.*' Tako bi področje grobišča na Podon- cah lahko lokalizirali na parcelah št. 211 in 212, k. o. Srednja vas (slika 4). Oba grobova, ki ju je izkopal W. Šmid, sta s svojim gra- divom tipična predstavnika karantanske kul- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 turne skupine po razdelitvi P. Koroščeve.'" Odgovor na to, kako veliki sta bili obe gro- bišči, bi dala zgolj ponovna sondiranja. Ugotovili smo, da je Bohinj v času starej- še železne dobe naj gosteje naseljen (gostota prazgodovinske poselitve je bila presežena šele mnogo kasneje). V antičnem času se po- selitev skrči in koncentrira na vzhodu na za naselitev sicer ne posebno prikladnem hri- bovitem svetu (izjema je morda le Stara Fu- žina). V tem predelu pa se zgostijo tudi ime- na predslovanskega izvora. V zgodnjem srednjem veku so prišleki po- selili plodno ravnico v Zgornji bohinjski do- lini, (slika 5), medtem ko je ostali prostor ko- lonizacija dosegla z razvojem briksenškega gospostva v 11. stoletju."' V prid tej trditvi govori tako zemljiška razdelitev"^ kot razšir- jenost besede »senožet«. Senožeti v Bohinju zasledimo le okrog Srednje vasi, Cešnjice in Studorja, medtem ko drugod uporabljajo tujko rovt oz. rut. A. Melik na podlagi tega domneva, da so jih Slovani prevzeli kot se- nožeti že ob naselitvi ali pa so jih sami izkr- čili pred fevdalno dobo.*^ Izjema na prostoru mlajše kolonizacije je utrdba na Zlanu, ki jo W. Šmid datira v čas od 9. do 11. stoletja."' Na žalost drobno gradivo, s katerim bi lahko natančneje opredelili objekt, ni ohranjeno. Primerjava naselitve v antičnem in zgod- njesrednjeveškem času kaže zanimiv odnos obeh poselitev. Čeprav vezi med staroselci in novo došlimi Slovni še zdaleč niso dovolj razjasnjene, se nam vsiljuje domneva, da so Slovani ob svoji naselitvi naleteli na domo- rodni substrat, ki je živel po višinskih točkah. Naseljenci so sicer prevzeli številna geograf- ska imena, sami pa so se raje naselili v za živ- ljenje ugodnejših nižinskih predelih. Kam pa so s svojih višinskih postojank odšli staro- selci in kdaj se je to zgodilo, ostaja slej ko prej odprto vprašanje. Na sliki 6 so prikazane arheološko zanimive točke: 1. Veliki in Mali gradeč: ob topografiji le- ta 1955 je bil v sedlu med obema vzpetinama očiščen z malto vezan zid. Na žalost ni bilo drobnega gradiva in tako sega zid teoretično od antike naprej."'"' 2. Sv. Janez Krstnik: star patrocinij,"" ki za sedaj še ni arheološko pojasnjen. 3. Vrtovin: po pripovedki naj bi tu stal grad še v času boja med pogani in kristjani. 4. Zgornje gradišče. 5. »Ob grobu«: pokopan naj bi bil Ajd. 6. Dunaj nad Obrnami. Za razjasnitev naselitvene slike Bohinja bi bilo poleg naštetih treba raziskati še ne- kaj že znanih najdišč. Na prvem mestu se- veda Ajdovski gradeč, ki bi tako lahko osve- tlil marsikatero vprašanje iz časa naselitve Slovanov v naši sedanji domovini. 81. 5: Zgodnjesrednjeveška poselitev: X. Studor, 2. Srednja vas — Podonce, 3. Srednja vas — Zale, 4. Srednja vas, 5. Cešnjica, 6. Cunaj pri Jereki, 7. Zlan 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SI. 6: Arheološko zanimive točke OPOMBE 1. A. Melik, Morfologija in gospodarska izraba tal V Bohinju, Geografski vesitnik 3 (1927) 53 ss. — 2. J. V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske 4. 1689, 457. — 3. K. Dežman, A. Müllner, Argo 4 (1895) 50. — 4. V. Steska, Imenoslovne črtice, GMDS XII (1931) 11—12. — 5. Cfr. K. Rozman, Janezova cerkev ob Bohinjskem jezeru, 1962, 7 ss'. — 6. L. Hauptmann, Razvoj družabnih raz- mer v radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja, Zgod. časopis 6-7 (1952—53) 270. — 7. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, 1976, 30. — 8. F. K. I. Richter, Ilyrisches Blatt, 1821, 62. — 9. A. v. Morlot, Jahrb. der k. k. geologischen Reichsanstalt 1, 1850, 199 ss. — IO. Glej predvsem časopisna poročila; Slovenec 22. 8. 1937, 12. 8. 1938; Jutro 28. 8. 1936, 11. 8. 1937, 7. 8. 1938, 9. 10. 1938. — 11. W. Šmid, MZK 6 (1907) 301; isti, Altslovenische Gräber Krains, Carniola 1 (1908) 17 ss; Jutro 28. 8. 1936. — 12. Jutro 9. 10. 1938; Kronika slovenskih mest 5 (1938) 56. — 13. J. Pečnik, Prazgodovinska naj- dišča na Kranjskem, IMK 14 (1904) 126. — 14. Leta 1888 in 1889 je na Dunaju pri Jereki kopal grof Windischgrätz; A. Müllner, MMK 3 (1890) XII; isiti. Argo 3 (1894) 224; isti. Argo 4 (1895) 66 ss; listi. Typische Formen, 1900, 12, T 23, 16; CIL III, 14354. — 15. J. Mencinger, Ljubljanski zvon 3, 1883, 17 Sls; J. Tominšek, Dom in svet 24 (1911) 23 ss in 53 ss. — 16. S. Gabrovec, Latensko ob- dobje na Gorenjskem, Arheološki vestnik 17 (1966) 243 ss; isti, Halštatske nekropole v Bo- hinju, Arheološki vestnik 25 (1974) /1976/ 287 se. — 17. Isiti, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 321. — 18. Cfr. topografski dnevnik S. Gabrovca, tipkopis v Narodnem muzeju v Ljubljani. Avtor v Arheološkem vestniku prinaša tudi zaključke, izšle iz te topografije, ki se tičejo prazgodovine: Halšitatske nekropole v Bohinju, Arheološki ve- stnik 25 (1074) 287 ss. — 19. P. Korošec, Zgodnje, srednjeveška arheološka slika karantanskih Slo- vanov, Dela SAZU 21/11, 1979. — 20. A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 1950, 60; cfr. S. Ga- brovec, Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 168. — 21. A. Rjazancev, Na vrsti je Studor, 2e- lezar X, 1 (1961) 12 ss. S. Gabi-ovec, Varstvo spo- menikov 7 (1958—59) 317. — 22. A Rjazancev, Že- lezar 5 (Teh. priloga), 1983, 44. — 23. Jahresbericht des loanneums 79 (1891) 52. — 24. Najditelj Bran- ko Mulič iz Bohinjske Bistrice, Triglavska 7, mi jo je opisal kot »kamnit nož listaste oblike, po površini obdelan, prosojno rdečkaste barve in tak, kot je v zgodovinski čitanki za 6. razred z Ljubljanskega barja«. — 25. A. Müllner, Argo 3 (1894) 104 in 120. — 26. A. Valič, Varstvo spo- menikov 13-14 (1968—69), 148, T. 2, si. 1. — 27. S. Gabrovec, Halštatske nekropole v Bohinju, Ar- heološki vesitnik 25 (1974) /1976/ 287 ss. — 28. I. Mohorič, 2000 let železarstva na Gorenjskem, 1969, 17 ss. — 29. Veliko pripovedk, ki se ti- čejo Bohinja, je zbrala S. Jazbarjeva, Stara Fu- žina 24. Prijazno je dovolila, da si ogledam nje- ne zapiske, za kar se ji najlepše zahvaljujem. Glej tudi. topografski dnevnik S. Gabrovca, 70 do 75. — 30. Prav tam, 76. — 31. A. Melik, 1. c, 60, — 32. J. Kastelic in V. Sribar, Var&tvo spo- menikov 9 (1962—64), 188. — 33. J. Pečnik, 1. c, 125. — 34. Slovenec, 22. 8, 1937; verjetno gre za isti kos, ki ga S. Gabrovec objavlja kot zgod- njesrednjeveškega z Dunaja pri Jereki. (Nekaj novih staroslovanskih najdb. Arheološki vestnik 6 (1955), 137, 140, T 2, si. 1). — 35. A. Valič, Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 167. — 36. Cfr. topografski dnevnik S. Gabrovca, 109. — 37. A. Müllner, Argo 5 (1897) 104; Jutro 9. 10. 1938; A. Valič in S. Gabrovec, Varstvo spome- nikov 7 (1958—59) 331, T 12, si. 8, 9. — 38. A. Valič, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 330; A. Jeločnik, Numizmatični vestnik III/3 (1960) 76. Novci segajo od Valentini j ana I do Teodozija. — 39. Omenja jih že Richter, Illyrisches Blatt, 1821, 62. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 28—34. — 40. F. Pichler, Repertorium der steierischen Münz- kunde 2 (1867) 201. — 41. A. Müllner, Typische Formen, 1900, T 23, isl. 16. — 42. Za Ajdovski gradeč glej S. Gabrovec, Latensko obdobje na Gorenjskem, Arheološki vestnik 17 (1966) 243 sis. — 43. Claustra Alpium luliarum I, 1971, 82 in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 7 sl. 11. —' 44. F. Truhlar, Krajevna imena, Arheo- loška najdišča Slovenije, 1975, 106. — 45. F. Be- ži a j. Od kod ime Jereka, Jezik in slovstvo 6-7 (1965) 224. — 46. Isti, Etimološki slovar sloven- skega jezika, 1976, 2; M. Kos, Vlahi in vlaška imena med Slovenci, GMDS 20 (1939) 232 in iati. Gradišče in gradeč v slovenskem srednjem ve- ku, GMDS 22 (1941) 119. — 47. L. Hauptmann, 1. C. — 48. A. Müllner, Geschichte des Eisens, 1909, 84. — 49. W. Smid, MZK 6 (1907) 301; isti, Altslo- veniische Gräber Krains, Carniiola 1 (1908) 17 ss. — 50. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 10 ss. — 5i. listi, 1. e, 107. — 52. Isiti, 1. e, 110. — 53. Isti, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 321 in katastr- ski izris terena: cfr. načrt grobišča v. W. Smid, 1. C, 17. — 54. P. Korošec, 1. c. — 55. F. Ceklin, Bohinj in Triglav, Planinski vestnik 1—3 (1977) 5 ss. — 56. Jutro 22. 8. 1936. — 57. Podatek mi je posredoval T. Zupan, Bled, Mladinska 19. — 58. Mesfto najdbe mi je pokazal J. Stare, Srednja vas 66. — 59. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 105. — 60. P. Korošec, 1. c, 55 as. — 61. F. Ce- klin, 1. C. — 62. S. Ilešič, Sistemi poljske razde- litve na Slovenskem, Dela SAZU 2, 1950 na več mestih. — 63. A. Melik, 1. c, 73. — 64. W. Smid, Jutro 9. 10. 1938; Kronika slovenskih mest. 5 (1938) 56; S. Ciglenečki, K problemu kulturne in časovne opredelitve nekaterih utrjenih prosto- rov v Sloveniji, Arheološki vesitnik 29 (1978) 482 bs. — 65. S. Gabrovec, 1. c, 103. — 66. F. Truhlar, Problem (starih patrocinijev v Sloveniji, Bogo- slovni vestnik 33/1-2 (1973) 61 ss. PETER PETRU] (1930—1983) MARIJAN SLABE V svitu zore 20. aprilskega jutra v letoš- njem letu se je iziničila življenjska sila dr. Petra Petruja, in sicer takoj po vrnitvi s po- ti, na kateri je v nekdaj za nas tako ošabnem mestu Dunaju spet opravljal eno izmed svo- jih neštetih nalog in poslanstev pri predsta- vitvi naše arheološke dediščine. Pretrgala se mu je nit življenja, ko še ni bil dopolnil 53 let (rojen je bil 15. 12. 1930 v Celju). Po di- plomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani se ja zaposlil v Narodnem muzeju v Ljubljani, od tod pa odšel za konservatorja na Republi- ški zavod za spomeniško varstvo, kjer je od 1958 do 1970 vodil arheološki referat. V tem času mu je z ostalimi sodelavci konservatorji med drugim uspelo doseči, da je arheološke konservatorska služba na Slovenskem stopi- la na čelo kot arheološko najbolj izdelana konservatorska zvrst. Njegovo naslednje in zadnje delovno mesto je bilo ravnateljevanje v Narodnem muzeju v Ljubljani. Leta 1966 je ubranil doktorsko disertacijo Hišaste žare Latohikov, ki jo je objavil v Situli 11, leta 1971, leta 1975 pa je postal še izredni profe- sor za rimsko provincialno arheologijo na Fi- lozofski fakulteti v Ljubljani. V eni osebi je bil torej združen arheolog konservator, arheolog muzealec, znanstvenik in univerzitetni pedagog. V svoji bogati živ- ljenjski vsebini je kot zavzet društven dela-, vec opravljal se predsedniška mesta v Ar- heološkem društvu Jugoslavije in Sloven- skem arheološkem društvu, v Društvu mu- zealcev Slovenije in Skupnosti muzejev Slo- venije. Aktivno je posegal tudi v strukturo delovanja Kulturne skupnosti in Raziskoval- ne skupnosti Slovenije. Takšnemu vsestran- skemu in množičnemu udejstvovanju so ra- zumljivo sledila tudi razna priznanja. Kot arheolog raziskovalec je vodil izkopavanja antične lokalitete v Neviodunumu-Drnovem, antične utrdbe Ajdovščina, trdnjavsko izpo- stavne točke na Hrušici, poznoantičnega pri- bežališča Ajdovski gradeč nad Sevnico (ki pa so, žal, ostala neizpolnjena naloga v njego- vem delovnem programu) ter sploh celoten projekt poznoantičnih zapor na Krasu itd. Ugotovitve raziskav in druga svoja dogna- nja je vešče in sproti priobčeval v različnih znanstvenih glasilih doma in v tujini in v njih odpiral nove ali dopolnjeval že ustaljene poglede v čas, ki ga je odkrival. Njegovo znanstveno delo obsega prek 300 razprav večjega ali manjšega obsega in poročil. Zal tu ni moč navesti vseh strokovnih publikacij, v katerih je objavljal svoje prispevke oziroma bil njihov soavtor. Med njimi naj izpostavimo le Arheološki vestnik. Razprave SAZU, Var- stvo spomenikov, Situlo, Kataloge in mono- grafije-izdaji Narodnega muzeja. Kroniko, 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Archaeologio lugoslavico. Antichita Alto- adriatiche, Schild von Steier in številne zbor- nike; nazorne zaključne skice o posavfiičnih arheoloških najdiščih pa je predstavil v zbir- ki Vodniki po kulturnih in naravnih spome- nikih Slovenije. Omeniti je potrebno tudi članke v dnevnem časopisju, še posebno pa smo dolžni izvzeti njegov delež v najnovejši Zgodovini Slovencev iz leta 1979, ki pa je do- živel svojstven vihar kritike, objavljen v edi- ciji Arheološkega vestnika. Ta nas je vzpod- budil k poglobljenemu razmišljanju in ugo- tovitvi, da je treba verjetno iskati bistvene vrednostne korenine za ocenjevanje tega de- la v drugačni smeri, in sicer bolj v mnenju dr. Jožeta Kastelica, ki meni, da je ta pri- spevek »temeljnega pomena in ostaja nujna osnova, na kateri bodo pozneje drugi gradili dalje«. Tu gre za globoko temeljno presojo, ki je kritiki pri svojih izhodiščih niso zadovoljivo oziroma smiselno upoštevali. Predvsem pa moramo poudariti, da je bil v času ravnateljevanja dr. Peter Petru duša poleta ne samo v naši osrednji muzejski hiši v Ljubljani, marveč tudi v celotni arheološki zavzetosti. S svojo nikdar pesimistično za- snovano mislijo je zmogel pravo gigantsko de- lo pri izdaji tolikerih številk periodike Situle, Katalogov in monografij, Arga in pri pripravi številnih simpozijev, razstav pri nas in na tujem in katalogov k razstavam (ome- nimo naj le Zaton antike v Sloveniji, Rimska keramika v Sloveniji, Rešena arheološka de- diščina Slovenije itd.). Že vsebina tega površnega, zgolj ilustrativ- nega naštevanja odkriva temeljne vrednote njegove delavne osebnosti, ki je nenehno sle- dila le enemu cilju — cvetoči rasti arheološ- ke stroke na vseh poljih. Skratka, & svojim iskrivim delom je koval sedanjost za prihod- nost. SPOMENIKI RIMSKE UMETNOSTI V SLOVENIJI* PETER PETRU Značajska poteza danes slovenskih pokrajin je v njihovem zemljepisnem položaju na križ- potjih Evrope, kar se izraža kot stalnica v družbenem, političnem, gospodarskem in du- hovnem pogledu z njeno odprtostjo, ki je pol- na pretoka raznih vplivov in izredne dinamike tudi v kulturnem, pogledu. Na minulo tvor- nost v Sloveniji vplivajo kulturna žarčenja iz sosednjih območij, ki jih prevzemamo, pre- valimo in obogatene posredujemo dalje. Zato na eni strani srečujemo med našim arheolo- škim gradivom tudi edinstvene dokaze sploš- nega duhovnega in materialnega — predvsem likovnega — razvoja človeških združb v pre- teklosti, na drugi pa vidimo, da je za umeva- nje antične dobe prvobiten preplet izročila treh avtohtonih civilizacij : ilirske, keltsko-no- riške in venetske. Te domorodne kulture ima- jo tudi svojo umetnostno govorico bodisi epsko pogojeno situlsko umetnost ali iz podobnih os- nov nastal, z zagrobnim verovanjem spojen li- * Razpravo, kil jo objavljamo, je dr. Petru od- dal uredništvu »Kronike« spomladi letos, nepo- sredno pred svojo nenadno smrtjo. Razprava je dopolnjeno predavanje, ki ga je imel v jeseni leta 1982 na Dimaju. kovni izraz Japodov na področju Slovenije, Hrvaške in Bosne ter vzhodnoalpsko keltsko- noriško drobno kiparstvo predrimskega ob- dobja, zasidrano v abstrakciji in begu pred realizmom. Zaradi teh iztočnic kažejo naši kraji določene posebnosti v primerjavi s splo- šnorimskimi duhovnimi in tvarnimi ostalina- mi. Geopolitični okvir, ki zgovorno kaže ome- njena vplivna območja ter izrazito prehodno- -posredovalno vlogo Slovenije, dajejo Alpe, Kras in poslednji izrastki panonske ravnice s pripadajočimi griči; temu ustreza troje rim- skih provinc: Illyricum, kasnejša Pannonia, Noricum ter italska regija Venetia et Histria. Prihod Rimljanov v 2. stol. pr. n. št. ter postopna kolonizacija zajema sukcesivno Istro 177, tergestansko kraško zaledje 128, Naupor- tus/Vrhnika je po Tacitu v zadnjih desetlet- jih republike »municipii instar«, medtem ko je osrednja Slovenija romanizirana šele po Oktavi j ano vih japodskih vojnah: Emona Ljubljana 14. n. št., Geleia/Celje je klavdijska ustanova, Vespazijan povzdigne v municipij Neviodunum/Drnovo pri Krškem, Andautoni- jo/Ščitarjevo pri Zagrebu, Flavia Solva/Leib- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 9 nitz/Lipnica, medtem ko postane Poetovio/ Ptuj kolonija za Trajana. Ta utečeni razvoj se pne vse do markomanskih vojn v drugi po- lovici 2. stol; ki so očitno spodrezale gospodar- ske osnove in je tako tudi spremenjena kul- turna podoba. Ta zareza je tako močna, da predstavlja pravo ločnico, po kateri sledi usta- litev, izražena v pojavu likovnih spomenikov na podeželju, kar vodi k ponovnemu vzponu v uporabi likovnih spomenikov v času podio- klecijanovske izgradnje obrambnega obzidja na iliro-italskih vratih. Zato tu naš prikaz delimo na dva dela, ker je tudi mlajšim stva- ritvam laže poiskati nove in drugačne idejne osnove pri mitraizmu ter predvsem zgodnjem krščanstvu. Prihod Rimljanov oznanja novo obdobje v historičnem razvoju naših krajev. Z uvedbo pilsanih sporočil o vzhodnoalpskih prebivalcih in pokrajini pri rimskih pisateljih stopi slo- venski prostor v zgodovino. Rimska družba je presegla vse civilizatorične stvaritve prejšnjih dob in stopila s tem nad vse, kar je dosegla v tem pogledu prazgodovina. Uradni sli, popot- niki, legije itd. so prinašali v novo pridobljene dežele rimsko kulturo, govorico in materialne dobrine, s čimer se je pričela načrtna romani- zacija in vključevanje naših dežel v sredozem- sko antično omiko. Prebivalce naših krajev so preplavili v rim- ski polindustrijski proizvodnji izdelani pred- meti. Okusno narejeni in ceneni množični iz- delki, s katerimi so se domačini srečevali po- slej vsak dan, so prežemali njihov okus in gledanje. Dosežki rimske proizvodnje so iz- popolnjeni do take mere, da jim v tradicijo in podedovane obrtniške okvire vklenjena pra- zgodovinska proizvodnja ni bila konkurenčna. Namesto poprejšnjih ročnih izdelkov z vred- nostjo unikatov in izvirnega spomenika, so na- stopili svojo pot predmeti množične proiz- vodnje z oblikovalsko kakovostjo. Kamor je prišel Rimljan v teh zgodnjih ča- sih, je prinesel mimo drugega likovno okra- šene spomenike od novcev z realistično pred- stavo opremljene s pisavo do oljenk z mnogo- vrstnimi žanrskimi in drugimi upodobitvami, raznolično keramoplastiko ter ne nazadnje z uradnimi kipi boštev in vladarjev. Tako je rimsko likovno občutenje silovito zapljuskalo k nam, čigar stilni razvoj pomeni tudi odmev na vsakokratna iskanja izraza velike umetno- sti Rima in Aquileie (Ogleja), teh za naše kraje odločilinh srčik umetnosti. Vrh tega kaže spomeniško izročilo naših krajev v an- tični dobi mnoge samonikle posebnosti v pri- merjavi s splošnorimskimi duhovnimi in tvar- nimi ostalinami; navedemo lahko povsem iz- virno obrobo reliefov z noriško-panonsko vo- Drnovo, hišasta žara, 1. stol. {Narodni muzej, Ljubljana) luto ali kot drugo avtohtono prvino hišaste žare Latobikov, (gl. sl.!) ki zavzemajo med evropskim kulturnozgodovinskim gradivom arheoloških obdobij izvirno mesto. Ne le, da pomenijo v zapuščini celotnega rimskega im- perija posebnost, ampak so tudi edini bolj pogosti likovni izraz antike na jugovzhodu Slovenije, na Dolenjskem in v Beli krajini in posebna prvina v provincialnorimskem izro- čilu jugovzhodnih Alp. Medtem ko je prazgodovinska umetnost is- kala intimen stik s človekom prek zgovornih podrobnosti v sprejemljivih merilih, vidi rim- ska umetnost svojo izpovednost v presega- nju naravnih in ljudskim merilom prilagoje- nih spomenikov. Ta svojevrstna poteza pro- vincialnorimske umetnosti v Sloveniji in njena težnja po monumentalnosti ter preve- ličevanju je prišla do polne veljave v velikih gradbenih spomenikih. Po zaslugi kolektiv- nega pojmovanja občih obvez je Rimljanom uspelo tudi pri nas ustvariti monumentalne dosežke v arhitekturi, najbolj celovito izpri- čane v mestih in njihovi premišljeni urbani- 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 stični zasnovi. Preplet vojaško skromne in re- prezentativne razkošne utrdbene arhitekture srečujemo prvič na Heraklejevih vratih v Pu- li, postavljenih v smeri prazgodovinskega ob- zidja. Takoj za tem pa ima, novo avgustej- sko obzidje Pule bogato razčlenjena dvojna vrata in znameniti Sergijev slavolok, ki se mu približujejo po resni arhitektonski zgradbi in umirjenem okrasu t. i. Rikardova vrata/Arco di Ricardo v Ter geste ju/Trst, ki so del ceza- rijanskega obzidja mesta, kakor sledi iz na- pisa. Avgustejska utrdba Emone pa je nasprotno od tega čisto vojaška in brez arhitektonskih dopolnitev z likovnimi sestavinami. Vendar pa preseneča, da so že v času izgradnje pred- videli, da bo ob severozahodni vogal mesta vkomponirano gledališče, kakor je to primer tudi v sosednji koloniji Tergeste, medtem ko je nam vsem znani amfiteater/arena v Puli zunaj obzidja. V Emoni vidimo, da je že v času načrtovanja premišljeno izdelani urba- nistični plan upošteval vse javne funkcije me- sta v shemi vojaškega tabora, obogatenega se- veda tudi s potrebnimi klesarskimi izdelki. Klesarsko zahtevne naloge so reševali vo- jaki še v času markomanskih vojn. V taboru II. italske legije v Ločici pri Celju, kjer so po- sameznosti obzidja, vrata, kanalizacija itd. iz rezanih kamnov. Nasprotno tlorisni zasnovi Emone in Ločice pa kaže tloris civilne naselbine Nauportus, kraja, kjer se začenjajo Tacitovi Annales z uporom treh legij, cesto drugačno tlorisno za- snovo, prilagojeno merkantilni vlogi mesta, ki v pomanjšani izdaji zrcali to, kar sedaj osvetljujejo velikopotezna izkopavanja pred- rimske noriške metropole na Stalenski gori Magdalensbergu. Bogat okras, klesarsko ob- delan arhitektonski okras svetišča in zgradb Nauportusa dokazuje, da je kamnoseštvo pri- vatno bilo v tem času sposobno prevzeti tudi zahtevnejše naloge. Kakor je tu viden po etruščansko zasnovanem svetišču prodor cen- tralnoitalskega načina grajenja svetišč, tako se srečujemo v Puli z enim najlepše ohranje- nih in skladnih: z Avgustovskim templjem. V Parentium/Poreču pa dokazuje t. i. marefor- forum s svojimi stebri, arbitravi, timpanoni itd., da so že v avgustejskem času tudi javne zgradbo s polnimi pilastri; v Emoni srečamo kanona za tovrstna poslopja, Avgustejsko za- snovan forum v Emoni pa ima bolj močno zgradbo B polnimi pilastri; v Emonni srečamo tudi nenavadno zgradbo med mestnimi sta- novanjskimi insulami tako z bogatim portika- tom in dvorano z dvignjenim tribunalom, ki jo upravičeno štejemo za praetorium, vsa- kokratni bivak najvišjih državnih osebnosti, kakor ga je videl B. Saria v razkošni vili pri Poetovioni, ko je primerjal njen tloris s tlo- risom vile v Löffelbachu na Štajerskem. Za primerjavo lahko navedemo iz kolonialnega agerja Poetovione razkošni pompleks term v Aquae lasae/Varaždinske Toplice, kjer so likovni spomeniki izrednih kvalitet krasili ko- pališče in ki ga je dal Konstantin Veliki ob- noviti ter opremiti s freskami, na katerih so predstavljeni tudi zgodnjekrščanski motivi. Toda 'ostanimo pri zgodnejših spomenikih. Kakor smo videli, so že v obdobju naseljeva- nja prihajale k nam oblike domorodnih ital- sko-etruščanskih in klasičnih form templjev. Prilagajanje izvirne rimske stavbarske dedi- ščine občutenju tukajšnjih keltskih starosel- cev in tlorisu njihovega svetišča, kjer cella sega nad portikat, se priliči celjsko Herakle- jevo svetišče z osrednjim templjem, ki ga ob- kroža mogočen ambulatori j z vgrajenimi ka- pelicami. Na kraju lahko o stavbnih spomenikih re- čemo, da so prevzeli arhitektonske dosežke rimske civilizacije. Javne stavbe: templji, ba- zilike, kurije itd. prenašajo razviti korintski slog in neverjetne dosežke antičnih stavbar- jev pri gradnji dvoranskih zgradb. "Bogat ar- hitektonski okras je, sodeč po ohranjenih eie. mentih spodbudil klesarje, kiparje, slikarje, muziviste, štukaterje in druge k doseganju najbolj popolnih slogovnih rešitev. Ti primerki visoke kamnoseške spretnosti izpričujejo isto umetnostno občutenje, kakor ga posredujejo k nam prineseni portreti cesar- ske hiše. Pri teh izjemnih plastikah gre za umetnine, ki so jih prinašali (ali kalupe zanje) iz osrednjih delavnic, od katerih domneva prof. Erna Diez eno v Rimu oz. Kampaniji, ka- teri pripisuje portret cesarja Tiberija iz Ptuja; drug portret istega vladarja, narejen v nad- naravni velikosti in, odkrit prejkone v Ljub- ljani (gl. si.!) pa zastopa v našem gradivu iz- delek akvilejskih delavnic. Izrazite in jasne poteze kažejo znamenja veristične obravnave z močnimi težnjami po idealiziranju in pove- ličevanju. Ta idealizirajoča sestavina in meh- koba je v nasprotju z ostro, rekli bi celo su- rovo izdelavo pričeske, kar nakazuje, da je bila soha izdelana za postavitev na prostem. Podobni znaki na portretu Hadrijana iz zbir- ke v graščini Apače na Muri govore isto; za- to pravi Erna Diez: »Telesnost celote, povze- to stilizirani lasje, delno idealizirajoče, delno po naravi zvesto upodobljene poteze, ki pa so delno skrepenele, kažejo na provincialno delo. To krepijo tudi podrobnosti: manjkajoča s svedrom dodelana zrkla in zanemarjena ob- delava hrbtne strani. Portret je torej samo- svoja stvaritev provincialno rimskega pečata KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 11 Ljubljana (?), portret cesarja Tiberija, zač. 1. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) in se ne da vzporejati ne povezovati z no- beno od številnih znanih upodobitev tega ce- sarja. Morda pa poprsje ni bilo odkrito daleč od današnjega mesta shrambe (Ptuj)? V tem primeru bi bil tako prvi Hadrijanov portret iz Podonavja, čeprav je cesar donavske province večkrat obiskoval pa tu doslej — nedojem- Ijivo — ni predstavljen s kipom.« Ob primerih uvožene visokokakovostne pla- stike pa opažamo v zadnjem času — kakor ka- že tudi Hadrijanovo poprsje — med spomeniš- kim fondom naše zemlje prvovrstno rimsko umetnostno zapuščino. Po zaslugi velikih izko- pavanj in obsežnih obnovitvenih del na antič- ni nekropoli v Šempetru pri Celju smo sedaj dobili arheološke dokaze za bogato kulturno življenje v naših krajih. Sedaj nam nagrobni- ki v Šempetru, poleg spoznavanja antičnega grobnega rituala in številnih vprašanj o za- snutku in arhitekturi spomenikov omogočajo predvsem razumevanje predstavnega sveta provincialnih bogatašev. Doslej smo se pri ta- kih vrednotenjih opirali na Orfejev spomenik na Ptuju, saj je ta najustrezneje predstavil ve- rovanje pitagorejsko bodisi z zamaknjenim petjem Orfeja pred živalmi, s prizorom, ko Se- lene bedi nad spečim Endimionom, prizorom bega pred smrtjo ali plesa blaženstva v dioni- zično-bakhantskih rajanjih Orfeja med Tra- čani, do psov-kerberov, ki varujejo nedota- kljivost duš. 2e Orfejev spomenik s svojimi merami in izdelavo v enem kosu kaže na premožnost na- ročnika (nekega duumvira oz. dekuriona Poe- tovia), še bolj pa je to vidno v Šempetru. Da imamo v Šempetru opraviti s finančno moč- nim naročnikom spomenika, izhaja iz dejstva, da je grobnica družine Spektacijev narejena iz pohorskega marmorja in visoka skoraj 10 m, kar ji daje tudi med tovrstno dediščino v im- periju izjemno mesto. Naročilo grobnice, ki je v svojem času stala gotovo več kot milijon sestercev, ni zanesljivo, če za njim ne istoji vrhunsko organizirana ter po umetniški po- tenci močna klesarska delavnica. To v prime- ru Šempetra ter Celja, Ptuja, Starš na Drav- skem polju, Zagrada pri Prevaljah in drugih najdišč stebriščnih spomenikov prihaja še bolj do veljave, če vemo, da je na teh nekro- polah še več podobnih grobnic in med njimi tudi take, ki segajo v višino od 16—20 m. Spričo tega lahko opravičeno domnevamo in trdimo, da so v jugovzhodnoalpskem območju kiparske in freskantske skupine, ki so tukaj gojile svojevrstno in visokokakovostno umet- niško tvornost. Sprva je v okviru t. i. »Sol- datenkunst« navezana na ta popularni umet- nostni izraz, čigar težišče je Podonavje, da bi nato omogočila samosvojo klesarsko ustvarjalnost, kakor so jo nakazovale že ar- hitektonske stvaritve, vključuje v fortifika- cije, templji in druga javna poslopja s svoji- mi zahtevnejšimi arhitektonsko-okrasnimi deli. 2e za te potrebe je bilo nujno odpreti kamnolome tako po kupoli Teoderüiovega mavzoleja znamenito Nabrežino/Aurisino, ki v zgodnji antiki zalaga Akvilejo, Tergeste in v prvih desetletjih tudi Emono s finim drob- nozrnatim marmorjem. V avtarkičnem in po- trebam priličenem iskanju surovin so odprli nato kamnolome v Podpeči pri Ljubljani, Pi- javškem pri Krškem, Vitanju pri Celju in Smartnem na Pohorju. Očitno je velik obseg potreb in zahtev omogočil ekonomsko spre- jemljive ponudbe ob zagotavljanju ugodnih življenjskih pogojev klesarjem. V določenem obdobju v predmarkomanskem drugem sto- letju pa je celo pritegnil sem, kot rečeno, umetnike, ki bi naj opravili tudi najbolj za- htevne likovne stvaritve. Kakor je sedaj vi- deti v Šempetru, so želje naročnikov in nji- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Rifnik pri Šentjurju, portret mladeniča, konec 1. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) hov pogled na svet osnovno idejno ozadje pri vsebini likovnih upodobitev na nagrobnikih. S simbolizmom svojih nagrobnikov spajajo ve- likaši naših krajev južni Norik in sosednje pokrajine z najvišjimi kulturnimi dosežki Gr- kov in Rimljanov. Povedno zasnovam in pita- gorejsko oprti so mitološki prizori, s katerimi so okrašene grobnice in katerih motivika čr- pa iz zakladnice helenskega duha, iz Homer- je ve Ili j ade in drugih grških ter rimskih (naj- bolj Ovidovih Metamorfozah) slovstveni del ter kažejo ne le seznanjenost, ampak celo in- timno doživetje umetnin. Posamezni prizori so na grobnici Spektacijev do take mere do- miselno zasnovani, da nas z veliko izpovedno silo popeljejo do odhoda na trojansko vojno, po težki poti Ifigenije do vrnitve v krog do- mačih, ko se ponovno po dolgi odsotnosti vrne v objem svojcev. Smisel pripovedi je na dla- ni: kakor nas kruta smrt loči, vendar se bo- mo ponovno srečali in živeli skupaj, torej mi- selno, ki jo pri nas končno oblikuje krščan- stvo z vero v vstajenje. Isto doživetje o ob- navljajočem se življenju, od brezživljenjske gluhote v mrzli zimi do brstenja pomladi po- sredujejo reliefi s personifikacijami letnih časov. Podobno simbolična je upodobitev sa- tirja in nimfe, prispodobe nastajajočega no- vega življenja, Herakla in Alkeste (gl. si.!), ki jo heroj znova vrne v življenje, relief Gani- meda, ki ga orel dvigne k bogovom, ter do- vršen in občuten prizor ko Zevs-bik odnaša Evropo prek morja v lepše, novo življenje. Tako vidimo, da preveva vse upodobitve mi- sel o tem, da se po navideznem krutem odho- du ponovno srečamo, da se po smrti vidimo in znova zaživimo v krogu svojih domačih, ali pa da bomo deležni najvišjega božanskega blaženstva. Kakor je videti iz tega kratkega orisa ve- like izpovedi šempetrskih grobnic, morejo le Šempeter v Savinjski do- lini, Herakles in Alkesta, čelni relief Vindonijevega spomenika iz konca 1. stol. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 13 tako celostni spomeniki omogočiti, da vse- stransko dojamemo antično dediščino naše domovine, da pa so hkrati silna opora pri raz- lagi posamičnih spomenikov ali izoliranih re- liefov, odkritih v velikih množinah v Vzhod- nih Alpah. Ko se torej naslanjamo na to, za našo rimskodobno arheologijo hrbtenično najdbo, je najbrž prav, da jo predstavimo v kratkem ekskurzu, saj sodijo ti nagrobniki po Toynbeejevi in Gabelmannu med samosvoje razkošne oblike dediščine te vrste v naših provincah. Šempeter pri Celju je najdišče, kjer so 1952 zadeli na rimsko nekropolo z več monu- mentalnimi marmornimi grobriicami (gl. sl.!). Po sedanji presoji je teh grobnic sedem (šti- ri so 1961 rekonstruirali); vrh tega pa je več preprostih pokopov v pepelnicah oz. sarko- grafih; na ločenem vzhodnem grobišču pa so odkrili 91 temeljev zidanih jaškastih grobnic. Marmorne grobnice so služile za pokop sež- ganih mrličev. Ostanke upepeljenih pokojni- kov so spravili v žare in te v posebne komore — pepelnice — na vznožju grobnic. Posebnost šempetrskih grobnih spomenikov je njihova nadgradnja s podobami pokojnikov in balda- hinom, podprtim s stebri nad njimi. Zato so šempetrske stebriščne grobnice (viš. od 8,25 do 5,60 m) izvirne oblike arhitekture rimske- ga obdobja. Najstarejši spomenik v Šempetru je Vindonijev nagrobnik, postavljen v leta ok. 60 po n. št. (J. Klemene). Stilno sta upodobi- tvi Vindonija in žene realistično posredovani, pri čemer je žena Julija upodobljena s pou- darjenimi osebnostnimi karakteristikami. Slo- govno je pomemben čelni relief s prizorom He- rakla z Alkesto, saj se srečujemo z značil- nostmi arhaizirajoče novoatiške šole, ki je delovala v Rimu v prvi polovici 1. stoletja. Največja šempetrska rimska grobnica ste- briščnega tipa, postavljena članom rodbine Spektacija Priscijana, je nastala v sredini 2. stol. in je dokaz do popolnosti izpeljanega na- rativnega realističnega sloga. Najbolj se iz- raža ta stil na kipih pokojnikov, prizorih Ifi- genijinega ciklusa in posebej v upodobitvah živali, kjer je umetnik z resnično veščino in obvladovanjem posnel plastičnost telesa in njegova razmerja. Ti reliefi krasijo večinoma pepelnico: V spodnji vrsti so na vogalih pred- stave letnih časov, spredaj obeh Dioskurov — Kastorja in Poluksa — med njimi so pri- zori Ifigenijine poti, tako žrtvovanje v Avlidi, Ifigenija v Tavridi in beg s Tavride s svetini kipom — ksoanonom Artemide. V zgornji vr- sti okrasa pepelnice je med reliefi herojev in satir j a z nimfo upodobljen verjetno rop He- lene in na nasprotnem polju bitka, ohranje- na le v fragmentu; na čelni strani je napis z Šempeter v Savinjski -dolini, pogled na grobnico Ennijev iz sredine 2. stol. omembo očeta in sina Spektacija Priscijana, ki sta oba opravljala funkcijo duumvira iure dicundo v Celeji. Ločen napis nad tem je po- svečen materi Justi in je postavljen med upo- dobitvi bega pred smrtjo — konja v zasedi dveh levov in dveh psov, preganjajočih zaj- ca; tu se friz nadaljuje ob strani s hipokampi. Arhitektonsko ločena prvina so na tej ravni postavljeni stebri in anti, ki podpirajo balda- hin nad kipi pokojnikov. Baldahin je okrašen z grifoni in geniji smrti, zatrep z Nereido in glavo meduze kot apotropeičnim odbojnim znamenjem. Na slemenu so bili kipi grifo- nov. Arhitektonsko najbolj skladen je nagrob- nik rodbine Enniji (gl. sl.!), ki ga stavlja prof. Klemene v začetek 2. stol. Stilno bi ga smeli pripisati posebnemu rimskemu umet- nostnemu obdobju, ko likovni spomeniki ba- ročno kipijo, kar se kaže na nagrobniku Enni- ja v bohotnih obrobah, razgibani kompoziciji in kipečih telesih, na baldahinu, kjer so vse ploskve okrašene in obdelane ter je teko uve- 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Ijavljeno načelo horror vacui. Baldahin je znotraj kasetiran in izpolnjen s cvetovi; na dveh poljih pa nastopa košara, polna plodov in rib, kar prav tako povezujejo z verovanjem v vstajenje. Baročnost se izraža na reliefih še z vzalovljenim in napihnjenim oblačilom Ev- rope, prelivajočih se valovih, na katerih pla- va bik, na stranskih prizorih. V proporcih in podajanju figuralike pa opažamo popolnost v smislu verne upodobitve. Spričo skromnega likovnega okrasa je t. i. četrta grobnica stilno težje opredeljiva. Od figuralne plastike se je ohranila upodobitev žene Tutorije Avite in njenega vnuka Rusti- ka, ki kaže značilno shematiziranje 3. stol. v slogu »ljudske umetnosti«. Stranski ploskvi imata le okvir za noriško-panonsko voluto in so po notranji površini le narezane, kar do- kazuje, da sta bili ometani in poslikani s fre- sko. To kaže tudi verjetno, da je bil ves spo- menik pobarvan. Ker je tudi tip grobnice svo- jevrsten, pripisuje Kolškova nagrobnik v slo- govnem pogledu novim poenostavljenim vzo- rom in konceptom in hkrati novim težnjam, ki se začno uveljavljati v poznoantičnem ob- dobju. Zeljo po lepšanju srečujemo tudi na drugih nagrobnikih, kjer iso poteze upodobljencev zmehčane in požlahtnjene. Primere za tak na- čin navajamo iz Trsta, Iga pri Ljubljani in Črnomlja v Beli krajini. Istočasno pa se sre- čujemo tudi z anepigrafskimi spomeniki — a tete coupée jim pravi Lambrechts — kjer je umetnik podal silno impresivne portrete, pol- ne značaja; primere navajam iz Trsta, Trojan, Atransa, Iga pri Ljubljani, Sevnice itd. Ta stil podajanja je prevladoval do 3. stoletja, ko je postala navada postavljanj nagrobnikov splošna in so preplavili ti izdelki tudi zakotne vasi ter zato opredeljujejo to stopnjo z nazi- vom antični ljudski stil. V ta umetnostna nagnjenja moremo uvrstiti tudi obe, v naravni velikosti izdelani plasti- ki: celejanskega noriškega vojaka in emon- skega dostojanstvenika. Pri prvem vidimo, da je moral biti v renesansi dopolnjen z glavo, ki izniči tudi antični videz same plastike oficirja v paradni opravi. Pri emonskem do- stojanstveniku pa že dejstvo, da je skulptura narejena v pozlačeni izvedbi, da nosi senator- ski čevelj in da ima pridvignjeno držo, kaže, da je pred nami upodobitev neke zelo visoke osebnosti. Ob odkritju 1836 so povezovali soho z literarnim virom, po katerem so pri Emoni oz. Atransu vrgli s stebra Konstantinove ki- pe. Kasneje je prišlo do datacije v 1. istol. za- radi sprememb najdb v okolici odkritja; ob poskusu datacije znamenite glave iz lulium Carnicum pa je za te kipe postavil Mirabella -Roberti dataci j o v trajanski čas. Meni osebno se zdi frizura in zamaknjen pogled upodob- Ijenca bolj kažiprst za časovno uvrstitev v kasno antiko; mislim celo, da bi mogel biti upodobljen cesar Magnencij, ki je v času spo- padov s Konstancijem II. 351/352 bival v Emoni. Ko smo že govorili o peripetijah s cesarski- mi kipi, moram omeniti, da je Konstantin Ve- liki dal razbiti v obdobju konfrontacijo Li- cinijeve kipe v Emoni. Odkriti portret ob iz- padnih vratih proti Aquileji je odlično opre- delil Ložar in postavil datacijo v konec 3. stol.; sedaj postavlja skoraj identičen portret Maischlova v čas tetrarhije in ga pripisuje Liciniju. Tako tudi s podlage odbit portret iz Emone predstavlja zelo verjetno Licinija. Ponovna obuditev kamnoseštva in klesar- stva v začetku 3. stoletja je le v manjši meri črpala spodbude iz poprejšnje stopnje z njeno dovršenostjo v podajanju človeških in žival- skih teles. Zelo številne so spodbude iz prvo- bitnih domačih umetnostnih nagnjenj Ilirov in Keltov. Po markomanskem vdoru prevlada v rimski umetnosti tudi drugačno gledanje na smisel umetnine. Sedaj se uveljavi namreč ljudski stil v upodabljanju. Osnovno spodbu- do in usmeritev mu je dajalo širše umevanje Celje, boginja Celeia na prestolu, 3. stol. (Joanneum, Gradec) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 15 Ptuj, prizor z Mitro vim žrtvovanjem bika — motiv Avrelija Valentina iz 3. stol. (AlJ 303); Pokrajinski muzej, Ptuj) spomenikov. Naročikom ni šlo toliko za v vseh podrobnostih naravno zvesto upodablja- nje, kolikor za splošno vsebino upodobitve. Značilnost teh mlajših klesarskih spomenikov npr. pisarja z vranja (sl.!) je tudi risarski kon- cept in v obrisih uspešno zajeta gmota telesa, ki pa so v odločilnih detajlih površno izdelani, večinoma nesomerni, pri čemer so ornamen- talni vzorci zakrnjeni, rastlinski okras trte skrepenel v dvodimenzionalno shemo: ali sim- bol. Zato je ta ploskovita umetnost bliže risar- sko zasnovanemu pripovednemu podajanju staroselcev dn je očitno doživela priljubljenost med prebivalstvom. Bila mu je tudi spričo svo- jega nezahtevnega pristopa dosegljivejša, um- Ijivejša, bolj prilagojena človeškim merilom in dovzetneje likovno prebujajočemu se prebi- valstvu v odročnih predelih. Zelo vešče so segli po tem ljudem umljivem stilu podajanja tudi pri ponazarjanju ver- skih ikonografskih motivov, kakor to kaže relief Jupitra s Heraklom iz Ptuja. Se bolj pa se tega poslužujejo nove religije, kakor spri- čujejo v en croix tehniki izdelani reliefi iz poetovijskega mitreja (gl. sl.). Ta na glavno sporočilo reducirana likovna podajanja do- sežejo svoj vrhunec v zgodnjekrščanski dobi z upodobitvijo Oransa s Svetih gor nad Bre- žicami (gl. sl.), kjer so sicer somerja figure v očitnemu disproporcu, vendar pa je preprošči- na poenostavljenega motiva, njegova nazorna, a nedodelana in morda prav zaradi tega še bolj izvirno rustikalna oblika ljudem svoje dobe v podajanju in sporočilnosti bližja. Zelo na kratko bi kazalo opozoriti še na; freskantstvo in mozaično umetnost antične do- be v Sloveniji, ker omogoča komparativno oceno medsebojnega oplajanja, saj je iz bliž- Sveta gora na Bizeljskem, predstavitev oransa iz 5.-6. stol. 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 njih panonskih predelov znan napis z omem- bo pictores peregrini, iz Ptuja pa motivno in v detajlih posnet prizor Evrope, kakor nam je znan iz Šempetra. Po analizah Plesničarjeve je očitno, da so že v prvi fazi rimske naselitve stenske slika- rije bodisi dekorativne ali figuralne izvedbe- no popolne. Kako visoke stopnje ponazarja- nja razpoloženjskosti so obvladovali slikarji, kažeta nedavno v Celju odkrita freska z likom Apolona, ki se po veščini in umetniški poten- ci upodabljanja božanstev lahko meri z do- sežki bližnjih in daljnih središč; le nekoliko slabša je kompozicija in obvladovanje per- spektive prizora račk v ločju, odmev nilske pokrajine, ki je drugače ohranila vse prvine razpoloženjskosti izvirnika. Stensko slikarstvo srednjega cesarstva na prehodu v pozno antiko izraža okras grobnice iz Neviodunuma s prizori sedmine, cirkuške scene in moža, ki na vozu pelje sod, kjer je videti prehod v poenostavljanje in risarsko podajanje. Temu slogu bi mogli prišteti tudi upodobitev zapornih zidov na iliro-italskih vratih, imenovanih kot sistem Claustra alpi- um luliarum — v priročniku Notitiae digni- tatum. Na tej risbi iz 5. stol. so slovenske po- krajine prvič upodobljene; njihovo kasnejšo pitoreskno inačico predstavlja rokopis v Bod- laien Library, s katerim tudi ponazarjamo stopnjo takratnega prenosa krajinske podobe Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici, upodobitev pisarja, konec 3.—zač. 4. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) Hrušica nad Golom, paradni oklep s figuralnim okrasom iz 3. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) V umetnostno govorico. Na vrhu hribov prika- zano zaporno obzidje je del načrtno zgrajene obrambe alpske verige od Liguri j e do Kvar- nerja. Pri tem dajejo Rimljani alpskim vrho- vom in prelazom vzvišen, prav simboličen po- men naravnega varuha rimskega cesarstva. Enako kariero in ločnico so pomenile idejne spremembe v poznem cesarstvu, ko je rimsko -antično mnogoboštvo zamenjal krščanski monoteizem. To je videti tudi v nadalj- njem razvoju slikarstva in muzivistike, ki od prejšnjega načina upodabljanja te- lesno in tridimenzionalno zasnovanih pri- zorov prehaja vse bolj v risarsko shemo, kar se izraža na stropnem okrasu poslopja ob baziliki v Ljubljani, predvsem pa mozaikov Emone, Celeije, Parenti j a in Pule, kjer vidi- mo, kako opuščajo polni in impresivno podan prizor z risarsko-ploskovitimi rešitvami. Hkrati pomeni ta novi način likovnega izra- žanja poudarjanje barvitosti ploskev in opu- ščanje podrobnosti, ali pa je to podrejeno enotnemu konceptu. Likovna umetnost se ta- ko podredi arhitekturi in postane njeno do- polnilo. Izvirnost novega sloga zgodnjekrščan- ske umetnosti je v prvinah doživetega sporo- čila v malem, v velikem pa odkritje vloge pro- stora in skladnosti likovnih sestavin v arhi- tekturi. V arhitekturi so potrebe in pogledi zgodnje- ga krščanstva, kakor je znano, botrovali v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 17 temeljih spremenjenim stavbnim rešitvam. Krščanski obred se v nasprotju z grško-rim- skim opravlja v cerkvi. Glede na to postav- ljajo zahteve liturgije pred arhitekta novo na- logo oblikovanja primerne notranjosti sve- tišča. Večinoma so krščanske cerkve — tako najbolj zgovorno Vranje — majhne in prila- gojene človeškim merilom,, zato stavbeniki opuščajo ločilne likovne elemente v želji, da bi dali prostoru kar najbolj enoten videz. Raz- košne bazilike Ravenne, Ogleja, Trsta in Po- reča izničijo monotonost prostorov z uporabo mozaika za okras tal, stropov in apsid. Mo- zaiki iz cerkve Marija Formoza v Puli — di- rektna apologija za mavzolej Galle Placidije — poreške Eufrazijeve bazilike, cerkve Mari- ja Madonnina, postavljena extra muros v Tr- stu, nakazujejo položaj te umetnostne pano- ge in uvrščajo mozaike bazilik v Celeji in baptisterija v Emoni. Istočasno dajejo okvir za umevanje mnogih manjših umetnostnih in umetnoobrtnih izrazil z naglašenimi simbo- ličnimi vrednostmi, od križev, svečnikov, pa- vov, golobov, trte itd. Dovršena likovna go- vorica teh izdelkov nas uvaja v svet staro- krščaskih prispodob, ki se v mnogih primerih ohranijo kot prežitki tudi v zgodnji srednji vek. Prežitki te vrste in druga pričevanja neposredne povezanosti s starejšo dediščino dokazujejo obstoj staroselskega življenja — posebej dobro dokazanega v obmorskih me- stih —^ ki je slovenskim prišlekom posredo- val del antičnega in celo prazgodovinskega imenskega, jezikovnega, tehnološkega in tudi likovnega izročila, vedar se na slednjem niso oplajali ne razvijali njegove klasično umet- nostne dosežke, čeprav kažejo Slovenci svoj spoštljivi odnos do antičnega kulturnega izro- čila že od časa naselitve v vzhodnoalpski prostor, saj so z veliko pieteto sestavili voj- vodski prestol na Gosposvetskem polju iz an- tičnih spolij, kakor je to pokazal prof. R. Egger. Enako močan vtis naredi še danes dejstvo, da stoji Orfejev spomenik, eden naj- bolj polivalentnih likovnih spomenikov Slo- venije, na svojem originalnem mestu pred proštijsko cerkvijo na Ptuju. 2e v 15. stoletju je opisal zbirko rimskih napisnih in likovno okrašenih spomenikov v Celju Paolo Santoni- no. Ta obzir do najdenih ali ohranjenih pri- čevanj preteklosti je možno povezovati tudi s političnim evropsko širokim videnjem celj- skih grofov oz. knezov. Ni izključeno, da je prav njihova, v renesančni miselnosti rojena želja po uveljavitvi pogojevala nastanek zbirke starodavnih napisnih kamnov kot pri- čevanj njihove identitete, usidranosti in pove- zave s predniki na tem prostoru. Iz podobno plemenitih nagibov je nastala sto let kasneje prva knjiga, posvečena le antičnemu izročilu osrednje Slovenije: Ludvika Schönlebna Ae- mona vindicata, natisnjena v Salzburgu pred tristo leti (1681). Po zaslugi takih vedežnih mož se je tudi v naslednjih istoletjih obvaro- valo in ohranilo ogromno bogastvo spomeni- kov, ki so ga v zadnjem obdobju zaznavno obogatile izkopanine. S temi neposrednimi pričevanji, pridobljenimi z modernim načinom raziskovanj, je povečana zgovornost celotnega patrimonija in s tem omogočen tudi ta zao- kroženi pogled rimskega umetnostnega ust- varjanja v Sloveniji. Zaključim lahko z ugotovitvijo, da so umet- nostni spomeniki antičnega obdobja dokaz najširšega umevanja umetnin in njenih vred- not ter v množicah zasidranega estetskega ugodja nad dognano likovno stvaritvijo. Ta skoraj revolucionarni prodor umetnostnega občutenja in osveščenosti javnosti napoveduje tudi odnos družbe do oblikovanja svojega oko- lja. Spričo tega, ne preseneča rimska odprtost in prevzemanje dosežkov starejših kultur, ki oblikujejo t. i. provincialnorimsko umetnost, za katero lahko trdimo, da v mnogih svojih prvinah in dosežkih pomeni celo neponovlji- vo sestavino in poseben vršiček v antični sre- dozemski likovni tvornosti. Hadrijanov portret iz Ptuja spričuje lastne ustvarjalne pobude na tem področju; ob tem pa beležimo vrhunski primerek antične kle- sarske umetnosti, zastopane pri nas s portre- tom cesarja Lucija Vera iz bližnjega Boria. Na tem portretu v dvojni velikosti je zanimivo, da BO podani lasje, brada, brki in obrvi vsako v svojem načinu: od masivnih kodrov las do nežno modeliranih obrvi so doseženi učinki stopnjevanja, ki so hkrati okvir za dognano podano lice z vzvišenim oplemenitenim izra- zom. Mehke in elegantno speljane ustnice, po- sebej zglajena površina kože ter izrazne oči spričujejo delavnico, ki se je naslanjala na do- sežke grških mojstrov. Iz istih osnov, kakor jih srečujemo pri por- tretih cesarjev, raste očitno tudi želja po idea- liziranju in lepšanju pri upodobitvah božan- stev, ki imajo povzdignjen in ljudomil izraz — dostikrat celo brez vsake vsebine in zna- čajske poteze kot 1 m visoka glava Apolona iz Celja — ali pri boginji lepote v zares sklad- nem ženskem-telesu, kakor to nakazuje prime- rek iz Podkuma, posnet po Dedalsovem iz- virniku ali Veneri iz Emone oz. Neviodunu- ma. LITERATURA 1. R. Ložar, Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije, CZN 39,; 1934, 99. — 2. R. von Slowenien, Dunaj 1953. — 16. W. Schleier- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Ložar, Poznoantična portretna glava, ZUZ 13, 1935, 75.-3. B. Saria, Glavne kultne podobe mi- itrejev v Poetovioni, ZUZ 12,1934, 63. — 4. M. Abra- mič, O pretsitavama Ilira na antiknim spomeni- cima, CZN 32, (Kovačičev zbornik) 1937, 7. — 5. R. Bratanič, Rimske najdbe iz Poetovione, AV 3, 1952, 300. — 6. J. Kas.telic, Figuralna dediščina arheoloških dob Slovenije, Likovni svet 1951, 191. — 7. J. Klemene, Figuralni fragment kasnorim- skega reliefa iz Celja, AV 3, 1952, 99. — 8. J. Klemene, Vodnik po Šempetru, Ljubljana 1961. — 9. J. Klemenc-V. Kolšek, P. Petru, Antično grobnice v Šempetru, Katalogi in monografije 9, 1973. — 10. J. Sasel, Kipi in reliefi iz Emone, Kronika 6, 1958, 1. — 11. E. Diez, Ein neuer Bort- rätkopf des Tiberius, Archäologischer Anzeiger 31, 1953, 105. — 14. E. Diez, Die Hadriansbüste in Ptuj, Situala 4, 1961, 49. — 13. E. Diez, Porträt- kunst in Noricum, Germania Romana 5, 1966, 83. — 14. E. Diez, Selene-Endymilon auf pannoni- schen und norischen Grabdenkmälern, Jahrbuch des österreichischen Archäologischen Instituts 46, 1961—1963, 50. — 15. A. Schober, Die Römerzeit in Osterreich und den angrenzenden Gebieten macher. Zwei provinzielle Steinmetzarbeiten, Germania 38, 1960, 377. — 17. S. Petru, O spome- niku emonska meščana, AV 13-14 (Brodarjev zbornik), 1962—1963, 513. — 18. I. Mikl-Curk, Rö- mische Porträtplastik in Ptuj, Das Altertum 14, 1968, 86. — 19. I. Mikl-Curk, Rimljani na Sloven- skem, Ljubljana 1976. — 20. P. Petru, Cernunnos v Sloveniji, Situla 4, 1961, 35. — 21. P. Petru, Ti- berijev portret iz Emone, Adriatica praehistori- ca et antiqua. Miscellanea G. Novak dicata, Za- greb 1970, 657 — 22. Petru, Okras antičnih žar v obliki hiše, AV 13-14, (Brodarjev zbornik), 1962 do 1963, 479. — 23. P. Petru, Rimski paradni oklep s Hrušice, Situala 14-15, 1973 (Zbornik J. Kaisitelic ), 225. — 24. P. Petru, Bronasta plasti- ka Venere iz Rodkuma, Zbornik Narodnega mu- zeja v Beogradu 9-10, 1979 (Zbornik M. Lju- binkovič), 27. — 25. P. Petru, Das römische Büstengewicht der Schnellwaage aus Vranje bei Sevnica, Schild von Steier 15—17, 1978—1979 (Fe- stschrift Modrijan), 171. — 26. P. Petru, The Sem- peter Necropoliis, Erview, Yougoslav mounthly Magazine 2, 1974, 19. — 27. P. Petru, Zaton anti- ke, Ljubljana 1976. i GRB TRGA VUZENICE BOZO OTOREPEC , Kraj Vuzenica se v ohranjenih in znanih zgodovinskih virih prvič omenja leta 1238, ko je v listini velikovškega kapitlja omenjen vi- tez »Pillungus miles de SALDENHOUEN« z ženo Elizabeto in sorodnikom Kolenom iz Zalma (Saldenhaim) pri Celovcu, od koder so ti vuzeniški vitezi prišli v naše kraje. Takrat se v isti listini prvič omenja tudi vuzeniški župnik.^ Nemško ime kraja Saldenhouen, Saellden- hofen in podobno pomeni Dvor sreče ali Sreč- ni dvor po že omenjenem Saldenheimu — Do- mu sreče, medtem ko se za slovensko Vuzeni- ce domneva, da je nastalo iz Loznice ali Voz- nice.^ Leta 1238 je vuzeniški grad že bil sezidan, verjetno v takrat še običajni obliki utrjenega stolpa, pod katerim se je začelo razvijati na- selje obrtnikov in rokodelcev, k čemur je pri- spevalo tudi dejstvo, da je bil kraj sedež že zelo stare fare. Zato je razumljivo, da se Vu- zenica sorazmerno že zgodaj razvije v tržno naselje. V tistih časih še ni bilo formalnih povzdigov v trg ali mesto, ko bi bila o tem izdana kaka listina in morda podeljen tudi grb — to se pri nas dogaja šele od druge po- lovice XV. stoletja — ampak je trg ali mesto nastalo bolj z dejanskim gospodarskim in upravnim razvojem tj. obrtjo in rokodelstvom, menjavo med prebivalci in okoliškimi kmeti, trgovino, sejmi in pod. Z dvigom gospodarske moči prebivalcev je rasila tudi njihova težnja po avtonomiji, lastni upravi skupnih zadev, volitvijo organov te avtonomije, pa tudi po zapisanih pravicah. V primerjavi z drugimi trgi je bil ta razvoj pri Vuzenici sorazmerno zgoden. Ko je leta 1288 Ortolf iz koroškega Grebinja prodal Kolenu Vuzeniškemu dedni delež svoje žene Marjete, ki je bila iz rodu Vuzeniških, je bila ta listina napisana in iz- dana »v Vuzenici v trgu« (ze Saeldenhoven in dem marchet), kar je prva doslej znana omem- ba Vuzenice kot trškega naselja.* Ali je bil napredek v trg dosežen za časa in po zaslugi Kolona III. Vuzeniškega kot štajerskega de- želnega glavarja, je negotova domneva." Ven- dar se v srednjem veku Vuzenica razvija kot trško naselje v okviru vuzeniškega zemljiške- ga gospostva, ki je po izumrtju Vuzeniških ok. 1374 prišlo na grofe Celjske, po njihovem tragičnem koncu leta 1456 pa na Habsburža- ne.^ Grad, zemljiško gospostvo in trg Vuzenica KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 19 SO sestavljali ves srednji vek in še kasneje eno samo gospodarsko in upravno enoto, zno- traj katere so imeli vuzeniški tržani nekate- re avtonomne pravice npr. pri cerkvenih za devah. Sodnik v Vuzenici, ki se prvič omenja menda že leta 1304,* za gotovo pa leta 1355,' je bil bolj verjetno deželski sodnik, ki je mor- da obenem opravljal tudi funkcije trškega sodnika, ki.se kot tak v srednjeveški Vuzenici nikoli izrecno ne omenja. K fari je spadala tudi farna šola in leta 1356 se omenja v neki oglejski listini tudi »Osualdus scolasticus in Seldenhouen«^ tj. vu- zeniški šolmošter, ki je bil običajno tudi orga- nist in vodja cerkvenega petja. Vuzeniški grad s starim (prvotnim?) stol- pom in trgom, ki leži pod njim, prvič omenja listina iz leta 1359, ko je vse to zapustil Ko- lon V. Vuzeniški svojemu bratrancu Viljemu iz Glineka." Trg Vuzenica se omenja tudi 1366, ko je 13. oktobra tega leta zadnji Vuzeniški zapustil grad s trgom in vsem pripadajočim stricema Ulriku in Hermanu Celjskima.'" Ko so kasneje leta 1383 — sedaj že pod Celjani — tržani dobili pravico do lastnega kaplana pri Marijini kapeli »na Kamnu pred trgom Vuzenico«, se kot njihov zastopnik omenja le celjski sodnik, ne pa trški sodnik, svet ali skupnost tržanov. Listina je bila pe- čatena s pečatoma Hermana Celjskega in sod- nika, ne pa trga Vuzenice.'' Videti je torej, da se je trška avtonomija z voljenim trškim sodnikom, svetom, in upra- vo, ki bi potrebovala lasten pečat z grbom za overavljanje raznih pravnih poslov med tržani v srednjem veku, še ni razvila, prvi trški pri- vilegiji so bili menda ohranjeni šele iz leta 1492'2 in starejših verjetno tudi ni bilo, saj doslej ni ničesar znanega o njih. Iz nekaterih ohranjenih virov je videti, da se je trg Vuzenica v XIV. stoletju razvijal na novem kraju v bližini starega naselja, ki se že leta 1330 omenja kot Stari trg.''' Leta 1394 je rečeno, da sta imela dva viteza Maren- berška šest domcev v tem Starem trgu (ze Seidenhofen in dem Alten marckht).'^ Da ni iz srednjega veka ohranjenih listin, v katerih bi se že omenjal trški sodnik, ali ki bi bile pečatene s pečatom Vuzenice, je do- kaz, da trška samouprava takrat še ni bila na taki stopnji razvoja, saj je za eventualno pe- čatenja raznih pogodb med tržani bilo pristoj- no zemljiško gospostvo ali vuzeniški deželski sodnik. Sele v XVI. stoletju se trška avtonomija toliko razvije, da je za overovitve raznih po- slov tržanov bil nabavljen trški pečat, za ka- terega je bil uporabljen kot spoznavni znak trški grb in običajni napis. Najstarejši danes znani pečat je torej šele iz XVI. stoletja (Sli- ka 1). Ohranjen je sicer šele na aktu od 21. avgusta 1696,'^ vendar kaže način izdelave, rob pečata, napisni trak in predvsem zgodnje- renesančna oblika ščita z grbom še na XVI. stoletje, verjetno bolj na drugo polovico tega stoletja.'" Pečat sam je okrogel, premera 30 mm. Ob stopičastem zunanjem robu se vije napisni trak z napisom, ki se začenja na levi strani spodaj, se nadaljuje navzgor, kjer nad sredino grba naredi valovit zavoj in se za- ključi ob spodnji sredini grba, tako da ostaja do konca traku še nekaj praznega prostora, na katerem bi mogla biti eventualno izpisana še letnica, ki pa se na ohranjenem Mravljako- vem odlitku ne vidi in kaže, kot da bi bila odbrušena. Morda jc ohranjen še kje kak boljši odtis tega pečata z vidno letnico. Na napisnem traku teče od leve strani spodaj napis: S.(igel) MARGKHT — SELDENHO- FEN tj. Pečat trga Vuzenice. Crke so že ma- juskulne tj. vse enake višine in ne več gotske, kot so še v začetku XVI. stoletja. Sredi okro- glega polja je ščit, kot že rečeno, zgodnjere- nesančne oblike iz druge polovice XVI. sto- letja. Sredi ščita je grb Vuzenice: na soraz- merno ravni podlagi nekoliko zaokrožena os- nova okroglega stolpa, zidaneg a iz kamnitih kvadrov z obokanimi vrati, v katerih so vid- na dvignjena mrežasta vrata. Stolp zaključu- jejo zgoraj zobčaste cine (pet?); žal je ravno ta del grba slabo spoznaven, videti je le, da sta obe stranski nagnjeni navzven. Iz tega ob- zidja se dviga ožji stolp z dvema, drugo pod drugim postavljenima oknoma in zaključkom v obliki treh ein, od katerih sta obe stranski zopet nekoliko nagnjeni navzven. Te tri zgor- Pečat trga Vuzenice iz druge polovice 16. stoletja (foto C. Narobe) 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Grb trga Vuzenice ok. 1820 nje cine so na ohranjenem odtisu dobro in jasno vidne. Ko so leta 1763 zbirali uradne podatke o uporabi pečatov in grbov mest in trgov na Štajerskem, je vuzeniški trški sodnik sporo- čil, da ima trg že od starih časov trški pečat, »ki ima znak od gradu Vuzenica«, tj. da pred- stavlja trški grb vuzeniški grad. Priložili so tudi odtis takrat uporabljanega trškega pe- čata. Ta je bil tudi okrogel toda premera sa- mo 24 mm. Na njem je kot pečatna podoba — in ne kot grb, ker pač ni v ščitu — upodob- ljen zidan (raven?) stolp z dvignjenimi mre- žastimi vrati in ravnim, ne več cinastim na- zobčanim zaključkom. Iz tega stolpa ali ob- zidja se dviga ožji stolp s široko odprtino v sredini, očitno močno razširjenim oknom iz starega grba oz. pečata. Na vrhu sta vidni dve stranski cini zaviti navzven, med njima pa majhen stolpič s koničasto streho. Napisa ni nobenega, na vsaki strani stavbe sta le črki M - S za Markht Seidenhofen. Očitno gre tu za tako imenovani manjši, sodni ali tudi tajni pe- čat, ki so jih mesta in trgi uporabljali za peča- tenje bolj navadnih aktov in dopisov. Vseka- kor je iz tega poročila iz 1763 razvidno, da v Vuzenici niso imeli več starega trškega pe- čatnika iz XIV. stoletja, ker bi ga sicer gotovo pritisnili na ta dopis, kot so to storila druga mesta in trgi, od katerih so nekateri imeli še pečatnike celo od XIV. in XV. stoletja.- Najstarejšo znano tiskano podobo grba trga Vuzenice prinaša leta 1822 C. Schmutz v svo- jem Historično-topografskem leksikonu Šta- jerske, ko ima v II. zvezku v posebni prilogi grbe štajerskih trgov, med njimi tudi Vuzeni- ce.'* Ta grb je zelo očitno posnet po zgoraj omenjenem trškem manjšem pečatu iz XVIII. stoletja: spodnji stolp ima sicer stene vzboče- ne navzven in zaprta mrežasta vrata, toda raven zaključek brez ein in zgoraj ožji stolp z enako veliko odprtino in zaključkom v obliki dveh stranskih rogov namesto ein, med njima pa stolpič s koničasto streho (Slika 2). Glede takega neobičajnega — vsaj glede na stari grb iz XVI. stol. — zaključka gornjega stolpa sta možni dve domnevi. Prvič, da gre pri tej obliki za napačno razumljene tri cine na vr- hu, od katerih sta se stranski, ki sta bili že na starem grbu nagnjeni nekoliko navzven, spremenili v nekakšna zaokrožena, navzven obrnjena rogova, srednja cina pa se je spreme- nila z dodatkom koničaste strehe v majhen stolpič. Taka nerazumevanja in napačna tol- mačenja starih grbov in njihovo spreminja- nje se je dogajalo večkrat. Druga enako ver- jetna možnost pa je ta, da so hoteli s to novo obliko zaključka gornjega stolpa prilagoditi podobo vuzeniškega gradu v grbu, med tem dejansko nastalim zunanjim gradbenim spre- membam na gradu, kot jih kaže Viseherjeva podoba v njegovi Topografiji vojvodine Šta- jerske iz 1681," kjer ima zadnji okrogli (naj- starejši?) stolp sedaj nad cinami koničasto streho, ki se končuje v ozkem okroglem stol- piču s konico na vrhu, kar vse močno spomi- nja na novi zaključek zgornjega stolpa v vu- zeniškem pečatu iz XVIII. stoletja. Glede na trditev Vuzeničanov iz 1763, da predstavlja Grb trga Vuzenica (modema rekonstrukcija) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 19B3 21 njihov grb vuzeniški grad, je tudi ta domneva lahko verjetna. Se dalje je šel z oblikovanjem novega vu- zeniškega grba "V. R. Widimsky v svoji knjigi o mestnih grbih avstrijskega cesarstva, ki je izšla leta 1864, ko prvi opisuje grb Vuzenice kot ščit zelene barve, v katerem je okrogel srebrn grad s cinami, odprtimi vrati in dvig- njenimi mrežnimi zaporami, iz katerega se dviga stolp, ki ima dve vzporedni okni, na vr- hu tri cine, iz katerih se dviga stolpič z na- daljnjima dvema okencema (!) in koničasto "streho z zlato kroglo in zlato zastavico na vrhu.^o Tu torej srečamo prvič navedbo barv grba tj. zeleno polje in srebrn oz. bel stolp, od novosti pa zlato kroglo in zastavico na vrhu. V doslej še najsolidnejšem delu o mestnih in trških grbih H. G. Ströhla iz 1885 oz. 1904 ni grba Vuzenice.^' Zaslužni krajevni zgodovinar Vuzenice Jo- sip Mravljak je v svoji knjižici Vuzenica v srednjem veku iz 1927 povzel opis trškega grba po Widimskem,^^ čeprav je v svoji zbir- ki odlitkov raznih pečatov imel tudi tu obrav- navani odlitek pečata Vuzenice iz XVI. sto- letja, ki ga pa sploh ne omenja. Pred tremi desetletji je v Gradcu izšlo delo slikarja L. Kobla in zgodovinarja H. Pirche- ggerja o štajerskih krajevnih grbih, ki prina- ša tudi grbe krajev iz Slovenske Štajerske in tako tudi Vuzenice.^ä Avtorja sta pravilno po- segla nazaj na stari grb Vuzenice (slika 3), kot je spoznaven na omenjenem trškem peča- tu iz XVI. stoletja. H. Pirchegger ugotavlja, da se upodobitvi vuzeniškega grba pri Sch- mutzu in Widimskem močno razlikujeta od te prave stare oblike grba in da o kaki pis- meni podelitvi tega grba ni nič znanega. S heraldičnega stališča pa je ta Koblova rekon- strukcija starega grba vse preveč detajlna in v nasprotju z dobro heraldično upodobitvijo grba kot kar najbolj enostavnega razpoznav- nega znaka, saj je podrobno narisana skoraj vsaka travica v ospredju in potka, ki naj bi vodila v grad, enako podrobno so izrisani vsi kamni stavbe in dodani okrogli strelni lini nad vhodnimi vrati, ki jih stari grb nima. Po vsem povedanem je torej jasno, da pred- stavlja starejši in prvotnejši pa tudi heraldi- čno mnogo pravilnejši grb Vuzenice tisti grb na trškem pečatniku iz XVI. stoletja in kot je še najbolje rekonstruiran pri L. Koblu, le da je treba opustiti vse povsem nepotrebne de- tajle. Očitno je, da so koničasti stolpič na vr- hu, zlasti pa krogla in zastavica na vrhu kas- nejši dodatki. Kot obliko ščita bi bilo treba vzeti tisto zgodnjerenesančno s starega pečata iz XVI. stoletja, oba stolpa pa oblikovati čim bolj enostavno, dolnjega s petimi, gornjega pa s tremi cinami. OPOMBE 1. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. V., št. 701, str. 338—339; Josip Mravljak, Vuzenica v srednjem veku, Maribor 1927, str. 8—9. — 2. Mravljak o. d. str. 7—8. — 3. Listina 1288. Vuzenica, obj. H. Wiessner, Mo_ numenta hlisitorica ducatus Carinthiae VI. Bd., št. 37, str. 51; Mravljak o. d., 13. — 4. Mravljak o. d., 12; Jože Koropec, Zemljiške goispoščine med Dra- vogradom in Mariborom do konca 16. stoletja, Maribor 1972, istr 24. — 5. Mravljak o. d., 20—22, 27. — 6. ravno tam, 31—32. — 7. Listina 1355 I. 21., nekoč v Hišnem, dvornem in državnem ar- hivu na Dunaju, sedaj v Arhivu SR Slovenije (Celjske listine). — 8. Državni arhiv v Vidmu, Ar- chivio notarile fase. 5119, Notar Gubertinus de Novate 1356—1357, fol. 4. — 9. Mravljak, o. d., 17. — 10. ravno tam, 17—18; listina 1366 okto- ber 10. Celje obj. Gradivo za zgodovino Maribo- ra IV. zv. št. 110. — 11. Listina 1383 III. 27. Ce- lje, kopija v Štajerskem deželnem arhivu števil- ka 3450 a; Mravljak o. d., 25. — 12. Mravljak, o. d., 29 op. 19. — 13. Listina 1330 VII. 22. v Ško- fijskem arhivu v Mariboru, reg. H. Wiesisner, Mon. hist. due. Carinthiae IX. Bd. št. 354. — 14. Listina 1394 VII. 31. v Štajerskem deželnem ar- hivu v Gradcu; Mravljak o. d., 38. — 15. L. Ko- bel — H. Pirchegger, Steirische Ortswappen, Graz 1954 str. 282; mavčni! odlitek J. Mravljaka v zbirki pečatnih odlitkov M. Koisa v Zgodovin- skem inštitutu M. Kosa pri SAZU. — 16. W. Leonhard, Das grosse Buch der Wappenkunsit, 1976, str. 121. — 17. Štajerski dež. arhiv v Gradcu, Siegelsammlung 1763. — 18. C. Schmutz, Histo- risch Topographisches Lexicon der Steyermark, II. Theil, 1822. — 19. G. M. Vischer, Topographia dacatus Stiriae, 1681, 303; reprodukcija Koro- pec o. d., 91. — 20. V. R. Widimsky, Städtewap- pen des öaterr. Kaiserstaates, IV. Herzogthum Steiermark, Wien 1864, str. 41, priloga 85. — 21. H. G. Ströhl, Städte — Wappen von Österreich-Un- garn, Wien 19042. — 22. Mravljak o. d., 29—30. — 23. glej opombo 15, str. 282—283. 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 TRI ŠTIPENDIJSKE USTANOVE PREKMURSKIH LUTERANOV FRANC SEBJANIČ Ce hočemo ob petstoletnici rojstva Martina Luthra opozoriti na izvirno udomljanje nje- govih idej na slovenskem vzhodu, potem mo- ramo imeti pred očmi dejstvo, da so se klice reformacijskega gibanja le-tu razvijale v dru- gačnih gospodarskih, družbenih in prosvetnih okoliščinah, kot pa je bil to primer na Kra- njskem in v določeni meri tudi na Štajerskem ter okoliških zahodnoogrskih področjih. Prek- murje je bilo v 16. stoletju gospodarsko slabo razvito, brez pomembnejših mestnih naselij in brez lastnega meščanstva. Redka tuja ze- mljiška gospoda se je — z izjemo Bänffyjev v Dolnji Lendavi,' — počasneje in previdneje opredeljevala za novoversko gibanje, ki je v drugi polovici 16. stoletja preplavilo že dobr- šen del zahodne Ogrske. Prebeg Janža Man- delca na zahodno Ogrsko in njegova nada- ljnja tiskarska ter knjigotrška dejavnost, vključno s posredovanjem Trubarjeve Hišne postile in Dalmatinove Biblije v gornje-pe- trovski župnija, so tlačanskemu slovenskemu živi ju severno od Mure pomenili zazna vnejši impulz pri posredovanju novih verskih nau- kov in spoznanj.2 Tudi kratkotrajna funkcija Nadasdijevega kastelskega pribežališča v Pe- tanjcih ob Muri, ki je sprejemalo pod streho preganjane protestante iz Štajerske, luteran- ske vernike iz Kranjske in Koroške, je bila vzpodbudno znamenje za tlačansko odporni- štvo katolicizmu. S prevzemom dotlejšnjih redkih katoliških župnij od Tišine do Gorenjega Senika in ob trdnejši zaščiti ter občasni podpori fevdalnih oblastnikov, so prvi predikanti v službi re- formacijskega gibanja imeli zagotovljene za- četne gmotne temelje svoje dejavnosti." Glede na to je le izjemoma prihajalo do predikant- skih prošenj po dopolnilni gmotni podpori zemljiške gospode.* Spreobrnitev dotlejšnjih fevdalnih zaščitni- kov in jsitopnjevana protireformacijska 'ak- cija, kronana z vojaško intervencijo in od- vzemom zadnjih cerkva ter hkratno aretacijo ali izgonom predikantov leta 1732,^ sta občut- no načeli materialno podlago protestantskega gibanja v vzhodnoslovenskem prostoru; mimo bogoslužnih možnosti, ki so bile preusmerje- ne v oddaljene artikularne kraje, je zašlo v kritičen položaj tudi izobraževanje mladega rodu. Ce so bila gmotna vprašanja novoverskega gibanja vse do vojaške intervencije še malo upoštevan vplivnosten dejavnik, je v novi si- tuaciji njihov pomen kaj hitro naraščal. Pri- vrženci Luthrovega nauka so dotlejšnji kon- solidaciji svojega ekonomskega položaja —¦ tudi za ceno omenjenega izseljevanja oziro- ma naseljevanja v zemljiško-proizvodno obe- tavnih krajih opustošene Šomodjske — vide- vali lastno in generacijsko perspektivo v du- hovni trdnosti glede izpovedovanja nove vere. Le-ta pa je bila pogojena z razmahom opisme- njevanja ter z njim povezanega izobraževanja. Šolanje v luteranskih središčih zahodne Ogr- ske in na Nemškem je postalo tako ne samo zaželena marveč nenadoma tudi daljnosežna ohranitvena in gmotno zahtevna usmerjenost. Medtem ko so nemški in madžarski plemiči ter meščani v tem obdobju v posameznih šo- larskih središčih in na nemških univerzah že vzpostavili zaznavno število svojih štipendij- skih ustanov za dijake in študente iz področij pod njihovim vplivom," so prekmurski lute- ranski mladinci, ki so se prebili do Soprona, Bratislave ali celo do Prešova, bili prepuščeni zgolj naključnemu razumevanju tujerodnih dobrotnikov. Ohranjene matične knjige in druge listine iz zahodnoogrskih licejev v raz- ličnih obdobjih 18. stoletja najpogosteje iz- kazujejo dijake iz Prekmurja kot alumniste ali pripadnike socialno šibkega sloja. Do iz- gona zadnjih luteranskih pastorjev iz sever- nih prekmurskih krajev zasledimo tudi le red- ke Prekmurce na nemških univerzah. Sodeč po vpisih v ohranjene univerzitetne matične knjige je bil leta 1729 vpisan na wittenber- ško univerzo medicinec Peter Lutarič od Sv. Benedikta, ki je bil deležen Mihaelidisove šti- pendije.'^ Dve leti pozneje je ob gmotni pomo- či iste ustanove študiral v Wittenbergu Ma- tjaž (Matija) Temlin, eden članov znane Tem- linove rodbine iz osrednjega dela Prekmurja, po intervencijskem letu pa še Stefan Kučan iz Mihalovcev, bržkone prav tako ob pomoči ene od dobrodelnih institucij v Šopronu ali na sami wittenberski univerzi. Ob naraščajoči protiref ormaci j ski gonji v prvi polovici 18. stoletja je ob gmotni podpori bratislavskih dobrotnikov v tamkajšnjem luteranskem li- ceju končal šolanje Štefan Kuzmič, za njim pa so po isti poti krenili še drugi luteranski mla- dinci iz Prekmurja. Zaradi že utečenega odhajanja vzhodnoslo- venskih luteranskih dijakov v izobraževalne centre zahodne Ogrske in njihovega neposred- nega prenašanja informacij o kritičnem polo- žaju v ožji domovini, je bila le-tu za uka- željne prekmurske mladince vzpostavljena prva posebna štipendijska ustanova. V Šopro- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 23 nu jo je leta 1739 priklicala v življenje Louisa Christina Pilgram, vdova šopronskega predi- kanta nemškega rodu. Ker je bilo v tem ob- dobju že samo nekajkratno odhajanje k bo- goslužju v oddaljeni Nemes Csó podobno kot šolanje v Sopronu ali Bratislavi povezano z znatnimi gmotnimi stroški, so solidarnostna prizadevanja prekmurskega luteranskega živ- Ija tudi na tem torišču postajala vse izrazi- tejša (skupinski prevozi v Nemes Csó, pla- čevanje cerkvenih prispevkov itd.) Samo po sebi umevno je, da so bili pobudniki teh in podobnih akcij v korist istovernih rojakov izobraženci in pomeščanjeni posamezniki, ki so s svojimi poklicnimi dejavnostmi uspeli v večjih tujih mestih. Posestna sestava in proiz- vodna zmogljivost maloštevilnega svobodnja- škega sloja luteranov proti koncu prve polo- vice 18. stoletja — ne glede na sočasno neko- liko poslabšan gospodarski položaj pred tere- zijanskim urbarialnim urejanjem^ — objektiv- no še ni pogojevala izoblikovanja morebitne- ga finančnega dobrodelnika iz vrst sloven- skega življa med Muro in Rabo. Prva znana štipendijska ustanova iz vrst prekmurskih Slovencev je bila priklicana v življenje v znanem luteranskem središču Wi- ttenbergu na Saškem. Štipendijo je 23. aprila 1746 z oporočno listino ustanovil Matjaž Tem- lin, o katerega življeju in delu imamo na raz- polago izredno skope dokumentacijske podat- ke. V spominski publikaciji J. L. Bartolomei- desa o študentih iz Ogrske na wittenberski univerzi je zapisano, da je bil 10. septembra 1731. leta vpisan v matično knjigo wittenber- ške univerze kot krajan železne župani j e in slušatelj medicine (registriran tudi kot štipen- dist), le-tu je naveden tudi datum njegove smrti: 25. maj 1746." Iz spiska slušateljev uni- verze v Halleju za obdobje 1693—1744, ki ga hrani budimpeštanski deželni evangeličanski arhiv, je razvidno, da je bil tu imatrikuliran kot medicinec 9. oktobra 1730, v Hrabowskega rokopisni Gymnasiologiji, ki vsebuje življenje- pisne podatke o akademnskih izobražencih ter učiteljih pa je moč zaslediti njegovo registra- cijo na wittenberski univerzi z dne 10. sep- tembra 1729, prav tako pa tudi zaznambo, da je bil promoviran za zdravnika leta 1735." Na temelju teh podatkov in življenjepisov slovenskih luteranskih izobražencev v prvi po- lovici 18. stoletja je moč sklepati, da pripada Matjaž Temlin rodbinski veji prekmurskih Temlinov, katere člani so bili od začetka 17. stoletja nosilci pomembnih gospodarsko- upravnih in šolniško-cerkvenih funkcij v Prekmurju in drugih zahodnogorskih krajih. Vse kaže, da je bil njegov oče ali bližnji so- rodnik pastor Blaž Temlin, doma iz Sobote, Izvirnik madžarslie oporoke M. Gomboca starejši brat ali prav tako sorodnik pa Franc Temlin, tudi slušatelj wittenbersk'e univerze in znan prireditelj »Malega katehismusa« iz leta 1715. Po končanih študijah se je udomil v Wittenbergu in si v desetletnem obdobju — bržkone zavoljo samskega stanu — pridobil znatnejše premoženje, katerega del je potem oporočno vključil v svojo štipendijsko usta- novo, pozneje znano kot Temliano. smislu: V uvodnem delu latinsko spisane oporoke Temlin najprej takole razglablja o njenem smislu: »Zdi se mi, da vsekakor ni neprimerno, da tisti, ki so si v življenju prizadevali za red, poskušajo do neke mere ta red ohraniti tudi po smrti; če ga smrtniki že ne morejo spošto- vati, naj jim vendar resno zabičajo in pripo- ročijo ter odločijo, kot temu pravijo, v napisa- ni oporoki, kaj je treba ukreniti glede njiho- vega pohištva, prepuščenega živim, in kdo naj poslej z njim upravlja in kakšni posebni rabi naj se nameni. Ta običaj, ki ga premalo ceni- mo, posnemam tudi sam ...«. Po postumni obdaritvi poveljnika stražarjev Ludwiga Erdmana iz Niemegka in njegovih treh hčera ter prav tako dveh medicinskih profesorjev v svoji oporoki določa tudi nasled- nje: »Gospodje iz Ogrske bodo prejeli 400 tolar- jev za ustanovitev nove štipendije, ki jo bo 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 vestno imela na skrbi Akademija. M. Gottlob Theodor Krokmann, korektor wittenberske šole, bo v to štipendijo vplačal 300 tolarjev, ki sem mu jih nekoč posodil, preostalih 100 tolarjev bodo našli v skrinji.«'' Druga štipendijska ustanova, ki je izrecno namenjena prekmurskemu luteranskemu na- raščaju, je bila po štiridesetih letih vzpostav- ljena z oporoko uglednega rektorja šopronske- ga evang. liceja, Adama Farkaša. Le-ta je bil rojen leta 1730 v Suhem vreju pri Tešanovcih, osnovno in srednjo šolo (z nekaterimi višje- šolskimi predmeti) je z gmotno podporo me- stne luteranske skupnosti končal v Šopronu. Opredeljen za pedagoški poklic je leta 1751 nadaljeval študij na jenski univerzi in se leta 1754 vrnil kot profesor v zavod, ki mu je for- malno zagotovil srednješolsko izobrazbo, de- jansko pa mnogo več od tega — predvsem kar zadeva klasične jezike in filozofijo. Po odstopu znanega protestantskega zgodovino- pisca Janosa Ribynija je leta 1758 bil postav- ljen za rektorja liceja, ki ga je potem vodil celih 28 let, najdelj od vseh dotedanjih re- ktorjev. K razvoju in popularnosti liceja je veliko prispeval v tem obdobju a svojim raz- svetljensko usmerjenim učnim programom ali »Prispevkom k hvalevrednim nasvetom dru- gih za izboljšanje evangeličanske latinske šole v Sopronu«, posebno skrb pa je posvetil tudi šolanju slovenskih dijakov iz rodnega Prek- murja (med katerimi je bil tudi poznejši učitelj in pisatelj »Mrtvecsi peszmi« — Stefan Prva stran oporoke Adama Farkaša Sijarto).'^ s svojo samotarsko skromnostjo in moralno neoporečnostjo je vzpodbudil vse- splošno spoštovanje tako med svojimi učenci kakor tudi med vodilnimi luteranskimi oseb- nostmi zahodne Ogrske.'* Svoje domoljublje pa je najvedneje izkazal s testamentom iz leta 1781, ki je stopil v veljavo po njegovi smrti leta 1786 in s katerim je velik del denarnih prihrankov namenil za izobraževanje svojih mladih sorojakov ter za zagotovitev gmotnih temeljev obnovi prekmurske luteranske skup- nosti. Farkaš v svojih nemških oporočnih določi- lih, ki obsegajo 11 točk, trikrat omenja »ubo- ge slovenske ljudi;< kot uporabnike njegovega volila. V šesti točki izjavlja: »Poleg prej dodeljenega zapuščam popreje omenjeni madžarski evangeličanski cerkvi v Nemes Csóu 100 goldinarjev, ki naj jih le-tej točno in pravilno v gotovini poravna odbornik Janoš Farkaš iz Panovec, k temu je dodati še 300 goldinarjev, torej skupno štiristo goldinar- jev, in sicer s tem posebnim namenom in za- to, da bi predpostavljeni prej omenjene cer- kvene občine, ki bodo najdobrohotneje prev- zeli vestno upravljanje s temi štiristo goldi- narji, z letnimi obrestmi od tega denarja po možnosti priskočili na pomoč in dobro storili tako imenovanim slovenskim mladincem, ki se tam šolajo, prav tako pa tudi ubogim sloven- skim ljudem, ki pripadajo tej isti evangeličan- ski cerkvi. Ce bi pa sčasoma ti tako imenovani slovenski ljudje le dosegli premilostno dovo- ljenje, da bi si vzpostavili, zgradili in prido- bili lastno cerkev in šolo, potem se naj od teh štiristo goldinarjev odšteje tristo goldinar- jev in uporabi za vzpostavitev in zgraditev ali vzdrževanje le-teh«.'* V besedilu 10. točke, s katero je pri šopron- skem cerkvenem konventu vzpostavil štipen- dijsko fondacijo v višini 4000 goldinarjev, pa je po naštetju prednostnih koristnikov svoje- ga najožjega sorodstva takole izrazil posled- njo voljo: »Če le-teh (sorodnikov — op. avt.) ne bi bilo, pa naj (štipendijska sredstva — op. avt.) v zvezi s cerkveno, šolsko in politično oprede- litvijo pošteno služijo ubogim, zapuščenim, tako imenovanim slovenskim ljudem, poseb- no tistim, ki so sposobni in vsestransko vdani evangeličansko-luteranski veri.« Denarno vo- lilno nemescójskim slovenskim šolarjem ka- kor tudi določila glede šop renskega štipendij- skega sklada odsevajo nezadovoljivo gmotno in organizacijsko situacijo prekmurskega lu- teranskega življa pred razglasitvijo toleranč- nega patenta (1782). Kakorkoli pa so bila Far- kaševa oporočna prizadevanja usmerjena na lajšanje težav v zvezi z izobraževalnimi potmi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 25 prekmurskih mladincev v tujem okolju, sta dva činitelja vendarle vplivala na njihovo pomanjkljivo uresničevanje. Prvi je vseka- kor skorajšnja uveljavitev tolerančnega pred- pisa, ki je zavoljo vzpostavitve obnovljenih luteranskih šol v Prekmurju'^ prekinil izo- braževanje prekmurskih otrok v artikular- nem Nemes Csóu in rezultiral neznano upo- rabo namenskih sredstev, drugi pa je prav gotovo nedosledno izvajanje štipendijskih določil glede slovenskih kandidatov. Arhiv- ski viri namreč govorijo o tem, da so v poz- nejšem obdobju prekmurski dijaki in študen- tje bili redko deležni farkaševih štipendijskih sredstev. K vzpostavitvi tretje štipendijske ustanove, namenjene mlademu luteranskemu rodu v Prekmurju, je oporočno zagotovil gmotna sredstva Nikolaj Gomboc konec prvega de- setletja 19. veka. Gomboc je bil rojen 11. ok- tobra 1726 v zaselku Poland pri Krajni, o njegovi izobraževalni poti pa nimamo podat- kov. Obstoji možnost, da je bil leta 1736 šolar v Nemes Csóu, to pa bi bilo moč sklepati iz slovenskega pisma Mihaela Severja, ki je bil takrat učitelj v tem artikularnem kraju. Ob koncu 18. stoletja je opravljal posle velepo- sestniškega upravitelja v Kermendinu, kjer je 13. januarja 1807 tudi umrl.'« V štirih točkah svoje madžarsko spisane oporoke je konkretiziral štipendijsko pomoč slovenskim luteranskim šolarjem in dijakom. Splošno določilo druge točke se glasi: »Miklošu Gombocu, vnuku mojega pokoj- nega brata Janoša Gomboca, ki je v pl. šomo- djski županiji, v kraju, imenovanem Babony, bil vaški notar, naj se da 4.600 forintov, tako da bi se iz obresti od le-tega denarja v višini 230 forintov vsako leto dalo temu mojemu so- rodniku Miklošu za oblačilo 30 forintov ... če pa bi (moji sorodniki — op. avt.) vsi izumrli in bi od njih ne ostal nihče, potem se naj obresti od celotega kapitala 4.600 forintov letno proporcionalno porazdelijo slovenskim luteranskim dijakom augsburške veroizpovedi iz slovenskega okrožja spodaj označene pl. železne županije.« V tretji točki podrobneje določa naslednje: »Za štiri dijake v kermendinski (cerkveni občini — op. avt.) augsburške konfesije se do- loči entisoč štiristoštirideset forintov tj. 1440 forintov, iz katerega denarja se naj pripada- joče letne obresti v višini 72 forintov dajo šti- rim dobrim učencem-slovenskim otrokom v tamkajšnji luteranski šoli«. V ostalih točkah svoje oporoke pa je nave- del naslednje: »(Četrtič) Za štiri slovenske mladince, ki se učijo v šopronski šoli aug. veroizpovedi naj se Prepis Temlinove oporoke določi 1920 forintov, pripadajoče letne obresti v višini 96 forintov pa se naj enakomerno po- razdelijo navedenim štirim dobrim učencem in slovenskim mladincem. (Petič) Trezno ži- večim dijakom, ki se učijo v bratislavski šoli aug. v. naj se določi 2400 forintov, iz tega denarja izvirajoče letne obresti 120 forintov pa se naj dodelijo za štipendije štirim Sloven- cem«. V eni sklepnih točk je — iz nepojasnjenih razlogov — z izjemo »otrok dobrih učiteljev in trezno živečih šolnikov« izločil iz štipendij, ske udeležbe izseljene Slovence in sinove prekmurskih predikantov. Iz zapisnikov področnih luteranskih cer- kvenih zborov v železni županiji je moč za- ključiti, da so se upravljalci Gombocovega štipendijskega sklada te omejitve resda dr- žali." Glede na lokacijsko poreklo in konkretna določila štipenditorjev je za vse tri dobrodelne ustanove značilno, da so iz neposrednega upravljanja s štipendijskimi sredstvi prek- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 murski luteranski dejavniki bili formalno iz- ločeni. V primeru Temlinove ustanove je moč domnevati, da so bili njeni uporabniki zgolj trije prekmurski Slovenci (Jurij Lepoša, R. Mikloš Temlin in bržkone Blaž Berke), kajti . od sredine 18. stoletja se je univerzitetno izo- braževanje prekmurskih luteranskih študen- tov v glavnem preusmerilo na jensko univer- zo. O uresničevanju določil Farkaševe fonda- cije, ki je obsegala za prekmurski luteranski živelj dve pomembni komponenti — dodelje- vanje posamičnih štipendij in neposredno gmotno pomoč obnovljenim ali novovzpostav- Ijenim cerkvenim občinam — ne obstajajo pregledni in zanesljivi podatki. Na temelju šopronskih konventnih in drugih cerkveno- zborskih zapisnikov je za več desetletno ča- sovno obdobje moč ugotoviti dodelitev štipen- dij redkim prekmurskim dijakom oziroma študentom (F. X. Berke, Karel Kučan itd.), medtem ko je dodelitev kakršnihkoli sredstev prekmurskim cerkvenim občinam povsem izostala. Vzpostavitev temeljnega izobraževa- nja v domačem okolju po letu 1784 kakor tu- di osredotočenje srednješolskega šolanja na Šopron sta dejansko blokirala izvajanje 3. in 4. točke Gombocove oporoke in je zategadelj v naslednjih desetletjih moč registrirati zgolj štipendiranje slovenskih dijakov v Sopronu. Ustanovitev štipendijskih skladov, ki so po oporočni volji treh prekmurskih Slovencev bi- li več ali manj namenjeni gmotni podpori pri izobraževanju sorojakov iz Prekmurja, ima kljub uresničevalnim kršenjem in nedosled- nostim glede razlage posamičnih določil, ven- darle dvojni pomen: 1. Pomeščanjena peščica prekmurskih luteranov, ki so kljub protirefor- macijskemu pritisku stalno krepili svoj gmot- ni položaj, je z materilizirano solidarnostjo —¦ in skupaj s slovaškimi dobrodelniki — le pri- spevala pozitiven delež k razsvetljensko us- merjenim tokovom izobraževanja in nacional- nega osveščenja panonskih Slovencev v 18. in deloma tudi v 19. stoletju. 2. Štipenditorsko dejanje Temlina, Farkaša in Gomboca je po moralni in družbeno-poMtični plati imelo tudi afirmativen odmev tako v zibelki luteranstva kakor tudi v večnacionalnih protestantskih krogih zahodne Ogrske. OPOMBE 1. Ladisilav Bänffy, veliki župan žalske župa- nije, se je opredelil za protestantizem že sredi 16. stoletja (Payr Sand or, A dunantuli evang. egyhäzkerület torténete, Sopron 1924, str. 407). — 2. Visitatilo Generalis Ecolesiar. Sclavorum in bo- nis Szécsianis et Batthianianis in Comitatu Cast- ri ferrei consititutarum. Anno 1627. die 10 Julii, kopija, rokopisna zbirka Pokrajinske in študij- ske knjižnice v M. Soboti; Ivan Zelko, Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju, CZN 1973, str. 106, 120. —3. Franc Sebjanič, Gmotni te- melji prvih prekmurskih protestantskih župnij v XVII. stoletju. Svet ob Muri 1957, str. 155—158. — 4. Med tovrstnimi primeri velja omeniti pro- šnjo predikanta v Martjancih Francu Batthyän. yju za razumevanje glede neporavnanega dolga, ki jo vsebuje pismo Mihaela Suttaka z dne 17. 07. 1625 v budimpeštanskem arhivu knezov Batthyanyjev. — 5. F. Sebjanič, Protestantsko gi- banje panonskih Slovencev, M. Sobota 1977, str. 38—41. — 6. Franc Sebjanič, Šolnik in dom^oljub Adam Farkaš, Ljubljana 1982 str. 2—3. — 7. Sa- muel Mihaelides (1674—1740), luteranski škof in pisec slovaškega porekla (Zovanyi Jenö, Mag- yarorszagi proitesitäns egyhäztörteneti lexikon, Budapest 1972, str. 403). — 8. Az urbéres birte- kviszonyok Magyarorszägon Maria Terézia kora- ban /Dunantul/, Budapest 1970, str. 268. — 9. Jo- annis Ladisl. Bartholomaeides, Memoriee Un. garorum qui in alma condam Universitate Vite- bergensi a tribus proximo ooncludendis seculis studia in ludis coepta confirmarunt, Pest 1817, str. 232. — 10. Hrabowsky György, Gymnasiolo- gia (Tul a Dunai Augustana Confession levo Evangyelica Superintendentianak Profersoraj, Akademikussai es Oskola Tanitói), 1816, rok. zbirka evang. cerkvene občine v Sopronu. — 11. Testament des Medicinae Doctor Mathias Tem- lin, kopija v rok. zbirki evang. deželnega arhi- va v Budimpešti. — 12. Ludovico Haan, Jena hungarica, Gyulae 1858, str. 67; Franc Sebjanič, Šolnik in domoljub Adam Farkaš, Ljubljana 1982, str. 5—19. — 13. To dejstvo izpričujejo ohranjene verzifikacije v njegovo čast, prav ta- ko pa tudi kronistični zapisi Gy. Hrabowskega in superintendanta Janosa Kissa (v spominski pu- blikaciji iz leta 1845). — 14. Artikularno cerkev v Nemes Csóu sta sestavljali nemška in madžar- ska verska skupnost. V slednji so imeli prekmur- ki luterani določene avtonomne pravice. — 15. Osnovne šole v novovzpostavljenih cerkvenih občinah v Prekmurju so začele s poukom leta 1784. — 16. Janoš Flisar-Adam Luthar, Prekmur- ja znameniti evang. možje, b. L, str. 50—52; Zu- sammenstellung sämtlicher der Verwaltung des cedenburger evang. Kirchen-Conventes anver- trauten Stiftungen und Fonde, Sopron 1902, str. 49. — 17. Zapisnik občnih zborov puconske evang. C. občine od leta 1843 (A Puczinczi Evang. gyüle. kezetnek Közgyüleseiröl Jegyzokönyve 1843 évtol), str. 12. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 27 KAJ JE URBANIZEM 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM? JELKA PIRKOVIC-KOCBEK Sama oznaka »urbanizem 19. stoletja« ni lo- gica, isaj je bil prvi izraz iz besedne družine urbanizem — to je urbanizacija, skovan šele v 60 letih' preteklega stoletja in se do kon- ca stoletja njegove izpeljanke (urbanizem, urbanist, urbanističen, urban, urbanizirati, urbanistika, urbanologija ...) niso uveljavile v besednjakih velikih svetovnih jezikov, kaj šele pri nas. Kar danes imenujemo urbanizem, so nekdaj (in ta nekdaj je trajal vsaj do 20. let našega stoletja, ko so glasniki modernega funkcionalizma v svojih spisih razširili bösedo urbanizem) rekli regulacij a,^ asanacija, olep- šava in še kaj. Ce ni bila v rabi beseda, je jasno, da tudi ni bilo referenta, vsaj takšnega ne, kot ga da- nes pojmujemo z besedo »urbanizem«. Ni pa s tem rečeno, da ni obstajalo nekaj, kar je urbanizmu sorodno, iz česar se je urbanizem razvil. 19. stoletje je na področju gradnje mest poznalo vrsto dejavnosti, ki so istočasno sodile v ideološko obarvane dele družbene nadstav- be, kot so estetika, pravo, ekonomika, tehnika, higiena itd.* Nekatere med njimi so bile na videz samostojne in so bile kot take neposred- no udeležene pri zidavi mest. Pri tem milsMm predvsem na arhtiekturo in gradbeništvo, na velike regulacijske posege, kot je prezidava Pariza pod baronom Haussmannom ali grad- nja Krožne ulice (Ringstrasse) na Dunaju, na gibanja za zidavo vrtnih mest in delavskih naselij (in so njihove zamisli uresničene v Letchworthu, v Mulhousu, v Kruppovih de- lavskih mestih) itd. Vseeno pa urbanistična stroka še ni bila rojena niti niso bili vzpostav- ljeni vsi institucionalni mehanizmi urbani- stične politike,* kaj šele, da bi prišlo do po- skusov sintetiziranja urbanistične teorije.-'^ Tako je treba izraz »urbanizem 19. stoletja« uporabljati s pridržki — zasilno nam bo oz- načeval različne načine gradnje mest, ki so služili vladajočemu razredu, oziroma njego- vemu zastopniku državi, za to, da si je tudi prostor urejeval v skladu s svojimi interesi. Pri tem je pomembno poudariti, da novi na- čini gradenj niso bili omejeni le na mesta, temveč so se spremembe dogajale povsod: v m.estih, na vasi, v pokrajini. Niso se toliko razlikovali po tem, ali so bili člen mestnega ali ruralnega prostora, temveč predvsem po tem, kakšnemu namenu so služili. Zato tudi beseda urbanizem s svojim korenom urb- (mesto) ustvarja varljivo predstavo o tem, da je predmet urbanizma le mesto, čeprav nje- govi postopki zadevajo tako mesto kot druge človeške naselbine (in prostor sploh) in proiz- vajajo naselbinske enote, ki so daleč od tega, kar je mesto kot zgodovinski pojav. Nedvom- no se je izraz uveljavil tudi zato, ker prikrito izraža željo urbanistov (kot nekakšen urok), da bi se jim posrečilo s svojimi papirnatimi stvaritvami priklicati pravo življenje, duha »urbanosti«.« Ko smo tako relativizirali sam pojem »ur- banizem« in njegov pomen vklestili še v meje časovne oznake, je vredno v kratkem razložiti, katere osnovne probleme na področju gradnje mest vsebuje zgodovinska kategorija »19. sto- letje na Slovenskem«. Nisem sicer zgodovinar, zato lahko o vprašanjih urbane zgodovine so- dim bolj kot laik. Kljub temu, da smo dobili precej raziskav o posamičnih vprašanjih zgodovine mest 19. isto- letja (kjer se je še največ zgodovinarjev uk- varjalo z razvojem industrije pri nas,' kar se- veda ni izključno vezano na mesta), pa še ved- no pogrešamo sintetičen pregled urbane zgo- dovine na Slovenskem za čas absolutizma in za obdobje po marčni revoluciji. Tako vpra- šanje, ki ga je že leta 1937 zastavil Fran Zwi- ter v svoji razpravi »Problemi zgodovine slo- slovenlskih mest«,^ še vedno ostaja odprto. Praznino so delno zapolnila splošna zgodovin- ska dela, predvsem Gestrinova in Melikova »Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918«," kjer pa je osrednja pozornost na- menjena političnim in gospodarskim okolišči- nam, ki so vodile v slovenski narodni prepo- rod. Pred kratkim je izšla tudi krajša razpra- va Jožeta Zontarja »Problemi zgodovine mest na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848 s posebnim ozirom na Ljubljano«,'" kjer so podane osnovne zgodovinske koordinate za obravnavo tematike, seveda žal le za obdobje do marčne revolucije. Nimam namena opraviti sinteze urbane zgo- dovine prejšnjega stoletja v naših deželah, zato naj na podlagi zgodovinskih raziskav, navedenih v opombah, pojasnim le nekaj izho- dišč, na katerih sloni moj pogled na ožje po- dročje mojega zanimanja. S svojim prispev- kom ne želim pisati zgodovine, temveč podati kritičen pogled na sodobni urbanizem. Pri tem menim, da je analiza urbanizma kot zgodo- vinskega pojava eden bistvenih temeljev za argumentirano kritiko. 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Celje — reprezentačna če- trt ob železniški postaji, konec 19. stoletja Najprej naj natančneje opredelim časovne meje obravnavanega obdobja. Z 18. stoletjem, se je namreč zaključeval razvoj naših mest, ki mu lahko sledimo vse od konca srednjega veka dalje. Vsa naša mesta in trgi, ki so ob- stajali v začetku 19. stoletja, so namreč na- stali do konca 15. stoletja. Obdobje med zad- njo konstitucijo mest in prelomom med 18. in 19. stoletjem lahko imenujemo prehodno obdobje: mesta so sicer v glavnem ohranjeva- la svoj originalni, na srednjeveških mestnih privilegijih tem.elječi družbeni položaj, z red- kimi izjemami pa so izgubljala gospodarsko moč ter politično samostojnost. Večinoma so nazadovala v pol-ruralne naselbine, saj so se prebivalci manjših mest, pa tudi nekdaj po- membnih središč, kot je bilo Novo mesto, pre- življali bolj s kmetijstvom kakor pa s klasič- nimi urbanimi dejavnostmi, z obrtjo in trgo- vino. Večja mesta pa so postala oporišča upravnih institucij. Za časa terezijanskih, še bolj pa jožefinskih reform (torej od 50. do 90. let 18. stoletja) je, tako kakor se je krepila moč absolutistične države, naraščal tudi po- men upravnih središč, kjer so bili sedeži sod- stva, davkarije, vojske, višjega šolstva — skratka državnih institucij.'i Da središčna vloga ni bila povezana s tradicionalnim statu- som mesta, dokazuje primer Postojne, ki je kot trg postala sedež notranjske kresije. Jožefinska politika utrjevanja državne obla- sti je v temeljih zamajala staro mestno avto- nomijo: v 80. letih 18. stoletja je cesar za de- želna mesta na Kranjskem, Koroškem in Šta- jerskem izdal odloke,''^ s katerimi je predpi- sal novo ureditev mestnih organov. Manjša mesta — na Kranjskem so to bila Radovljica,- Škof j a Loka, Kostanjevica in Krško — so v naslednjih letih postala upravno in sodno pod- ložna bližnjim zemljiškim gospostvom, ki je v Radovljici pripadalo plemiški družini Thurn — Valsassina, v Škofji Loki do 1804 freisin- ški škofiji, potem pa komornemu skladu, v Kostanjevici verskemu skladu, v Krškem pa družini Auersperg. V večjih, to je deželnih mestih, so ob koncu 18. stoletja organizirali nove magistrate, s ka- terimi so nadomestili stare zunanje in notra- nje svete ter mestne sodnike. »Nanovo izvo- ljeni ,mestni odbor' je izvolil kot novo mestno upravo ,magistrat', to je župana in tri ali štiri svetnike; pogoj za izvolitev je bilo potr- dilo državne uprave, da je kandidat usposob- ljen za svoje bodoče naloge. Svetniki in žu- pan dobivajo plačo od mesta, vendar so v res- nici že državni uradniki.«'* V času francoske okupacije so bili odprav- ljeni še zadnji ostanki avtonomnih upravnih pravic posamičnih mest in mestne občine so se pravno izenačile s podeželskimi občinami, česar Avstrijci po vrnitvi na oblast niso od- pravili.'" Res da so v drugi polovici 19. sto- letja, od sprejetja začasnega občinskega za- kona iz leta 1849 dalje, sprejemali posebne občinske rede za deželna glavna mesta in okrožna središča in to pri nas za Trst, Ljub- ljano, Gorico in Celovec leta 1850, za Maribor 1866, za Celje 1867 in za Ptuj 1887.'» Vendar takšne mestne uprave niso bile nič drugega kot podaljšana roka države in so bile nepo- sredno podrejene višjim državnim organom.'* Vrnimo se v dobo Jožefa II., ko je absoluti- stična politika zadala smrtni udarec tradicio- nalni samostojnosti mest. Na zunaj je izgubo samostojnosti označilo pomembno dejanje, ki je globoko poseglo v videz naših mest. Jožef II. je namreč v 80. letih izdal dekret, po katerem so postopoma porušili vsa mestna ob- zidja in druge obrambne naprave v mestih na Kranjskem, Štajerskem in Goriškem." Ob- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 29 zidja, predvsem pa mestna vrata, naj bi bila V napoto razvijajočemu se prometu (ki ga je država v skladu s isvojo merkantilistično po- litiko spodbujala). Poleg tega se je spremenila tehnika vojskovanja in so obzidne naprave po- stale odveč. Visiljuje pa se misel, da je podob- no kot v evropskih prestolnicah, predvsem v Parizu in na Dunaju, staro mesto z ozkimi, težko prehodnimi ulicami in obdano z jarki, okopi in obzidji, predstavljalo kritično točko, kjer je prav stara organizacija prostora one- mogočala nadzor in hitre posege vojske in po- licije. Zato so bile kljub spremenjenemu na- činu vojskovanja meste obrambne naprave nevarne, saj bi jih lahko katerakoli skupina, ki bi se uprla proti centralni oblasti, s pridom uporabila. V Dubrovniku, ki je bilo tudi še v času Jožefa II. svobodno mesto, obzidja nijso prav nič motila prometa in so ostala kot me- stna znamenitost vse do današnjih dni. Značil- no za duha dobe je, da je država (seveda v preobleki mestnih uprav) obrambne objekte s pripadajočimi zemljišč vred razprodala na dražbi.'" Tako kot dobrega pol stoletja kasne- je v Parizu pod Napoleonom III., je tudi Av- strija vnovčila odpravo kritičnih točk v pro- storski zasnovi mest. Iz vsega povedanega sledi, da je natančno mejo, s katero se pričenja obdobje korenitega spreminjanja mest na Slovenskem, treba po- makniti v 90. leta 18. stoletja, ko je z uvedbo magistratov v naših mestih nastopil nov upravni sistem. Spremenjen pravni položaj mest pa hkrati označuje, da se je spremenila tudi družbeno-gospodarska osnova mestnega življenja in da se je pričela nova, v sodobnost iztekajoča se faza mestne zgodovine. 19. stoletje se ne konča mehanično z let- nico 1900, temveč je njegov logični zaključek treba pomakniti v čas, ko je razpadla avstro- ogrska monarhija, torej na konec 1. svetovne vojne leta 1919. Verjetno ni treba posebej utemeljevati upravičenosti takšne časovne razmejitve, s katero se je tudi formalno- pravno zaključilo črno-žolto obdobje. Ker je čas med letoma 1789 in 1918 razme- roma zelo dolg in je tako mestom kot sloven- ski družbi prinesel globoke spremembe (ome- nim naj le najpomembnejšo: Slovenci smo se pričeli konstituirati kot narod in to predvsem na kulturnem in manj na gospodarskem pod- ročju), je smiselno, da poiščemo še primerno vmesno mejo. Le-ta se ponuja sama od sebe: leto 1848, pomlad narodov, ko so kot posledica revolucionarnih zahtev množic postopoma pa- dli zadnji okopi fevdalizma (osebna odvisnost kmetov v obliki tlake, fevdalno lastništvo zemlje, plemiški privilegiji in institucije) in je po vmesnem obdobju Bachovega absolutizma Avstro-Ogrska postala ustavna monarhija. Neugodne gospodarske, socialne in politične razmere so bile povod za naše »zamudništvo« in provincializem na družbeno-kulturnem področju, kamor navsezadnie sodi tudi urba- nizem kot tehnika in kot umetnost urejanja prostora. Bili smo pač predvsem narod kme- tov in obubožanih meščanov, saj je družbeno razslojevanje v obdobju zgodnjega kapitali- zma in centralistične monarhije potekalo prav tako, da je še bolj poglobilo socialne razlike med vladajočimi razredi, ki so bili skop j iz- ključno tujega, predvsem nemškega rodu, in vladanimi razredi, kjer je prevladoval slo- venski živelj. Tako je »naravno« prišlo do dvojne spremembe socialnega položaja: iz slo- venskih kmečkih množic se je rekrutiral novi (v 19. stoletju sicer še šibki) razred proletar- cev, iz nemške aristokracije in meščanske plutokracije pa razred kapitalistov. Gledano z zgodovinske razdalje, je ena najbolj odlo- čujočih značilnosti slovenske zgodovine 19. stoletja v našem položaju zatiranega člena avstro-ogrske skupnosti narodov. Vsi vzroki in mehanizmi zatiralske politike še niso po- polnoma pojasnjeni in smo v njih posredno ali neposredno sodelovali tudi Slovenci sami. Po drugi strani pa smo v 19. stoletju šele pričeli krepkeje vstopati v evropsko zgodovino, za kar gre zahvala predvsem dosežkom na du- hovnem področju. Tako je za socialno zgodovino preteklega stoletja pri nas značilno, da smo Slovenci na svoji koži okušali dve, včasih med seboj pre- pletajoči se obliki zatiranja: po eni strani smo bili še vpreženi v jarem fevdalnega podlož- ništva, ki je bilo odpravljeno šele leta 1848, njegov naslednik pa je bila kapitalizacija po- deželja, kar se je še v posebno ostri luči po- kazalo na prelomu stoletja, ko je izseljevanje obubožanih kmetov in kmečkih proletarcev doseglo najvišjo stopnjo." Po drugi strani pa je politika absolutističnih razsvetljenih vladarjev (njihova »razsvetljenost« je seveda temeljila na racionalizmu, značilnem za ob- dobje uveljavljanja kapitalizma, in je služila prav temu zgodovinskemu procesu) podložne dežele že od prve Rolovice 18. stoletja dalje izžemala v obliki davkov, novačenja za voj- sko^" in drugih vojaških bremen,^' birokrat- skih mlinov, policijske prisile itn. Hkrati je absolutistična država pospeševala razvoj kme- tijske proizvodnje (fiziokratizem), ki je v kon- čni posledici povzročil obubožan j e večine kmetov na račun bogatenja redkih močnejših kmetov in zemljiške gospode, in vrsto neagrar- nih panog, kot so manufakture, t. im. »ko- merčne obrti«, fužinarstvo in rudarstvo. 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 predvsem pa trgovina na večje razdalje. Pri vsem tem sta pomembni dve dejstvi: prvič — zgodnjekapitalistična dejavnost ni bila vezana na mesta, temveč na kraje, kjer so bile suro- vine in v času pred uveljavitvijo parnih stro- jev tudi voda, ki naj bi poganjala stroje na vodni pogon.^^ Delovne sile pa je bilo na po- deželju vedno na pretek. In drugič, kot sem že poudarila, kapital so imeli v rokah predvsem tujci, tako da domača tradicionalna meščan- ska plast skoraj ni bila udeležena pri manu- fakturni stopnji proizvodnje, še manjši delež pa je imela pri industrijskem kapitalu. Vse to je povzročalo, da so stare družbene osnove mest propadale, krepili pa so se novi — pred- vsem birokratski, na državo vezani socialni se- stavi.^ Šele v drugem obdobju razvoja kapi- talističnih družbenih odnosov so zaradi grad- nje železnice in bolj množične uporabe par- nih strojev^" lokacije v mestih postale kapi- talsko zanimive, industrijska podjetja pa so v mesta privabljala delavce iz agrarnih zale- dij. Prav na račun priliva delavstva so naša večja mesta šele doživela močnejšo rast.^» Tako se je krog sklenil: mesta so postala privlačne točke ne le za upravno-represiv- ni aparat države (ki se je tukaj nastanil še v času absolutističnega racionalizma), temveč tudi za kapitalsko industrijsko proizvodnjo, zaradi koncentracije prebivalcev pa tudi za trgovsko-menjalne dejavnosti. Kljub temu, da se je v naših mestih ohranilo veliko tradi- cionalnih prvin, pa bolj ko se bližamo koncu 19. stoletja, tudi pri nas vse teže govorimo o mestu predindustrijske dobe, ker v njem na- staja nekaj novega. Ugotovitev seveda bolj velja za večja mesta in manj za mala, pokme- tena mesta in trge. Kot zgled nam lahko služi Celje s konca 19. stoletja, kot nam ga prikazuje nivelizacijski načrt iz let 1898—1900.26 Staro mestno jedro na karti še kaže tradicionalno gradbeno za- snovo, ki pa je v resnici že precej pavperizi- rana (tako so bogatejšim meščanskim hišam, zazidali dvoriščne arkade in iz njih napravili veöstanovanjske enote), pozidava pa se je moč- no razširila na sam prostor nekdanjih obzi- dij in še naprej po okoliških zemljiščih. Tik mestnega jedra, ob železniški postaji, je na- stala nova reprezentančna četrt z upravnimi in poslovnimi stavbami, v četverokotnem ra- stru ulic severno od starega mesta pa so zgra- dili predel za 19. stoletje značilnih najemnih stanovanjskih stavb. V zeleni okolici, na Oto- ku, je nastalo malo «vrtno mesto«, z vilami, precej daleč stran, na drugem koncu, v Ga- berju pa se je nastanilo to, kar je sploh omo- gočalo razcvet Celja — idustrija in delav- stvo. Vsak od naštetih predelov mesta se je od ostalih ločil na vseh ravneh fizične urba- ne zgradbe: po morfologiji komunikacijskega omrežja, po zvrsti urbane arhitekture (ki se njena tipologija ujema z osnovnimi vzorci, kol so meščanska vila, boljša najemna stanovanj- ska hiša, reprezentančna poslovna palača in ne-arhitektura industrijskih objektov in de- lavskih istanovanj) in po oblikah parcelaci- je.2' Prav slednja na najbolj zgovoren način odseva okoliščine, v katerih so posamični de- li mesta nastali, rekli bi lahko, da razkriva, do katere stopnje se je v izgradnjo vpletla na- črtna regulacijska intervencija, ki je v vsa- kem posamičnem primeru služila določenim korilsitim kapitala. Tako je mestna občina zemljišče na Otoku najprej v celoti odkupila, ga komunalno uredila in razdeljenega na parcele v obliki šahovnice razprodala posa- mičnim lastnikom. V območju najemnih sta- novanjskih hiš so bili z regulacijskim načr- tom določeni potek in niveleta ulic ter širina Resljeva cesta v Ljubljani, pred 1. svetovno vojno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 31 parcel ob ulicah, medtem ko so se v zaključkih parcel v notranjščini otokov ohranile stare parcelne meje nekdanjih vrtov, sadovnjakov in njiv. Torej je tukaj regulacija zajela pred- vsem ulično stran, na dvoriščni strani je bila ureditev ohlapna, naključna. Za parcelacijisko mrežo na mestnem obrobju je značilen nered in mešanje raznorodnih prvin: med starimi vaškimi jedri in a^grarno parcelacijo se je v Gaberju vrinila »makro-parcela« celjske cin- karne, v njeni neposredni bližini pa je nasta- lo delavsko naselje s pravokotno mrežo poti (z značilnimi imeni Kovinarska in Delavska ulica) in z majhnimi parcelami, na katerih so stale skromne najemne hiše. Skratka, Celje je bilo razdeljeno v socialne in funkcionalne cone, kjer sta obe razlikoval- ski merili — socialni položaj prebivalstva in prevladujoča dejavnost — skladno izoblikova- li še en segregativni postopek: boljše četrti, kjer so stanovali izključno Nemci, so bile pro- storsko ločene od slovenskih delavskih pred- mestij. Isti pojav je za Trst in okolico s kon- ca 19. stoletja opisala Diana de Rosa,^^ s tem, da je zaradi močnejše tržaške industrije in potencialno večje nevarnosti proletarizacije m_esta razredno-etnična isegregacija bila še veliko bolj ostro izražena. Zaradi takšnih razmer ni nič čudnega, če so bila mesta v svoji reprezetančni obliki (danes bi rekli mestna jedra, takrat je bilo to me- sto poslovnih in boljših stanovanjskih četrti, kamor vsekakor ne gre šteti predmestij tak- šnega ali drugačnega značaja) oporišče tu- jega, predvsem nemškega, ki je obvladovalo prostor ne le mesta, ampak vsega ozemlja. To obvladovanje je imelo pretežno še značaj sti- hije, laissez-faire politike ne le v ekonomiji in grobem izkoriščanju delovne sile in naravnih virov, temveč tudi pri gradbeni dejavnosti: zemljiške in gradbene špekulacije so imele vse 19. stoletje in še globoko v sodobnost pre- cej proste roke.2' Vendar so v toku 19. stolet- ja država in njeni podaljški, mestne uprave, postopoma oblikovali različne mehanizme, s katerimi so posegali na področje gradnje in urejanja mest. Čeprav se je v naših deželah kapitalizem le počasi uveljavljal in za celotno družbo še ob koncu stoletja ni postal pre- vladujoč družbeni odnos, lahko nastop urba- nizma razlagamo kot enega od znakov, ki kažejo na razvojno stopnjo družbene organi- zacije. Zai razvite države pač velja, da je na- stop urbanizma povezan s procesom uvredno- tenja kapitala, in sicer je služil za to, da se je slednji lahko pričel legitimno in plansko na- seljevati na zanj najbolj ugodnih lokacijah.*" Podobna ugotovitev velja tudi za naše raz- mere, čeprav so vzroki za pojav zgodnjih »ur- banističnih« akcij v naših mestih 19. stoletja prej v načrtnih prizadevanjih države kot v neposrednih učinkih kapitalističnega načina proizvodnje. Vsekakor je nastajanje sodobnega mesLa pri nas, čeprav je potekalo počasneje kot v razvitejših okoljih, s seboj prinašalo podobne probleme kot drugod. Odnos intelektualcev do mesta morda najbolj zgovorno razkriva te probleme. Na zunaj so imeli slovenski pisa- telji, pesniki in izobraženstvo nasploh do živ- ljenja v mestih podoben odnos, kot ga za Ame- riko prikazujeta Morton in Lucia White:*' In- telektualci so bili v preteklosti do mesta od- klonilno razpoloženi predvsem zato, ker Ame- rika ni imela urbane tradicije, ker je pač pre- vladovalo kmečko, na naravo vezano občute- nje sveta. Tako kot je njuna razlaga tega po- java preveč enostranska, tudi tega, kar so v očeh naših izobražencev predstavljala mesta, ne moremo razložiti zgolj z odporom v bistvu kmečkega človeka do nerazumljenega in sovražnega sveta mest. 19. stoletje v naši književnosti ni poznalo niti slavospevov tradicionalnemu mestu, ka- kor je Hugojev opis starega Pariza, niti črno- gledih pritožb nad zlom velemest, kot jih naj- demo pri Spenglerju. Naši pisatelji so uporab- ljali teme iz kmečkega življenja — prav no- bena pesem, novela ali roman kot glavni kraj dogajanja ne upodablja mesta in zato tudi ne vsebuje opisov mest. Jurčič je sploh ves kme- čki (oziroma kot nasprotje kmečkemu postav- lja graščinsko), Levstik tudi upodablja na- sprotje (slovenski) kmet — (dunajska) aristo- kracija in njeni lakaji,*^ pri Kersniku nasto- pa jara gospoda v okolju malega trga in bliž- nje graščine,** pri| Tavčarju sicer v mestu ži- veči advokat beži domov, na kmete.*" Še celo Govekar, ki je posnemal francoski naturali- zem, v romanu »V krvi« prikazuje nekakšno medlo, nedoločljivo okolje. Zakaj mesto v slovenski književnosti preteklega stoletja sploh ni prisotno? Delno bi lahko odgovorili s tem, da pri nas ni bilo velikih mest in da zato mestni problemi niso bili naši problemi. Ven- dar pri tem pozabljamo, da je število prebi- valcev Trsta in okolice od 7000 v terezijanski dobi naraslo na 28.000 okrog leta 1800,*^ po popisu iz leta 1910 pa je imel že skoraj 230.000 prebivalcev, od tega 57.000 Slovencev,*" skrat- ka Trst je sodil med večja, zlasti pa hitro rastoča evropska mesta. Ce smo že v Ljublja- ni videli le dolgo vas, »kmetiško« mesto,*^ so za Trst veljali vsi atributi pravega kapitali- stičnega mesta. Povrhu vsega so vsi naši izo- braženci že po definiciji morali lep čas svo- jega življenja preživeti v tujih univerzitetnih mestih, predvsem na Dunaju, in jim tako ve- 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Državna bolnica v Ljub- ljani ob Zaloški cesti, 1918 lemestno življenje ni bilo tuje, pa čeprav jih je bila večina kmečkega rodu. Splošno razšir- jenega idealiziranja kmečkega življenja vendar ne moremo pripisati le na račun pore- kla nekaterih mož naše narodne zgodovine. Takšna idejna usmerjenost je dejansko na- perjena ne le proti mestu, temveč predvsem proti kmečkemu razredu in njegovim pravim problemom v boju z ostanki fevdalizma in vse močnejšim izkoriščanjem po kapitalu. Tako ni čudno, če slovenska politika, pa naj bo tista li- beralne j ša ali bolj konservativna, vse od le- ta 1848 dalje ni kazala razumevanje za te- žak položaj slovenskega kmeta in se ni zavze- mala za korenitejše spreminjanje razmer na vasi. Komu pa je koristilo, če se je tradicio- nalno podložniško mišljenje ohranjevalo in še celo krepilo v smislu klerikalne ideologije, ni težko uganiti. Mesto kot kraj nasprotja med kapitalom in delom je tako, razumljivo, ta- bu-tema in naši intelektualci so s tem, ko so poveličevali kmečko lin malomeščansko, ne- vede služiti interesom vladajočega razreda. Šele Cankar je kot socialno osveščen mož spregovoril tudi o življenju ponižanih in raz- žaljenih tako v mestu kakor tudi na vasi. Vse to in še marsikaj drugega, kar ni mo- goče obdelati v tako kratkem sestavku, je povzročalo, da pri nas ni že v toku devetnaj- stega in prvih desetletjih našega stoletja pri- šlo do korenitejših sprememb v prostorski or- ganizaciji naselij in pokrajine. V celoti gle- dano, so naši kraji pretežno še nosili pečat starega, na fevdalnih odnosih temelječega na- čina življenja. Tradicionalne oblike so bile še skorajda nedotaknjene na vasi, v ruralnih okoljih, saj se je spreminjala predvsem sesta- va v lastništvu zemlje, kar v naravi ni tako opazno, jasno pa se vidi na katastrskih kar- tah. (V skladu z agrarno-tehnično revolucijo se je seveda spremenil izbor poljedelskih kul- tur in način obdelovanja zemlje). Pri tistih kmečkih naseljih, kjer so bili kmečki domovi leseni, so les postopoma nadomeščali s trd- nejšimi gradivi.'^ Površno gledano, so bila naša mesta v 19. stoletju še precej podobna srednjeveškim me- stom. Trditev seveda velja le delno, predvsem če pri tem upoštevamo na prvi pogled vidne spremembe mestnih zasnov v zadnjih deset- letjih. V manjših mestih se je tradicionalni videz bolj ohranil kot v večjih — le Trst pred- stavlja izjemo, saj je v njem novo preglasilo staro že v 18. stoletju.^" Starožitna podoba na- ših mest je vse bolj izginjala tudi v teku ča- sa, tako da mesta niso bUa ista, če bi primer- jali stanje ob začetku in na koncu obravna- vanega obdobja. Še najbolj blizu resnici smo, če rečemo, da se je tudi v na videz še tako tradicionalnih mestnih oblikah že skrivala kal novega in da je prav to novo v starem tisto, kar nas najbolj zanima. Pojdimo po vrsti in razčlenimo, v čem so se osnovni elementi urbanih zasnov spreme- nili. Za poglede od daleč so bila mesta še vi- deti kot »kristalinične oblike«,*"' torej; je pro- storska (in z njo povezana socialna in sim- bolna) zapora še delovala. Da je posredi le začasno vztrajanje pri starih oblikah, je ra- zumljivo, če upoštevamo, da so do leta 1820 padla že vsa mestna obzidja in je bila že od jožefinskih reform sem mestna avtonomija nadomeščena z mehanizmi državne oblasti. Na zgodnji stopnji sodobne preobrazbe naših mest še ni prišlo do eksplozij suburbi je, ki je pozneje pogoltnila širok pas nekdaj agrarne okolice mest. Prej bi lahko rekli, da je na do- ločen način okoliška narava vdrla v mesta: pri večjih mestih, kot je bila Ljubljana, je že v času baroka v neposredni bližini mest na- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 33 stal bolj ali manj sklenjen venec vrtov in par- kov, ki so obdajali plemiške dvorce in pri- stave. Seveda je takšna »narava« bila ukro- čena, spremenjena v duhu parkovnih uredi- tev, kot so jih v velikem obsegu zastavili v kraljevskih in knežjih prestolnicah Evrope. Srednjevelika in majhna mesta pa so v me- stnem pomeriju in znotraj obzidja izkoristila vsako ped zemlje za vrtove, sadovnjake, nji- ve in travnike, saj so se zaradi upadanja trgo- vine in obrti meščani deloma pokmetili. Na splošno velja, da so naša mesta v vsej svoji starejši zgodovini imela razmeroma veliko vr- tov in zelenja, tako da se je vsaj malo pro- stora zanje našlo tudi v zaledju najbolj živah- nih trgovskih ulic in trgov.*' Nadaljnja značilnost starega je, da so še vse 19. stoletje mestne celote sestavljali hieratič- ni elementi — hieratična zgradba s stopnje- vano oblikovno in simbolno vlogo (ki se seve- da ujema s hierarhijo družbene lestvice) je pač osnovna značilnost srednjeveških mest. Vendar je že za 19. stoletje kot prehodno ob- dobje značilno, da stara hierarhija zvodeni, v starih oblikah se vsidrajo novi poudarki, de- loma pa nastanejo nove mestne oblike. Naj pojasnim: gradovi so bili v srednjem veku »krona« mestne zasnove in so z institu- cijo mestnega gospostva (kot fevdalnega druž- benega odnosa) povezovali mesta s širšimi fevdalnimi enotami. Ko pa so terezijanske in jožefinske reforme, pozneje Francozi in kon- čno revolucionarno leta 1848 ukinjali fevdal- ne privilegije, tudi grad ni bil več simbol me- stnega gospostva — mestni gradovi so drug za drugim zgubljali svojo vlogo. Tisti na vi- sokih, nekdaj strateško pomembnih višinah, so zaradi slabe dostopnosti propadli —¦ tako sta- ri celjski grad, grad na Piramidi nad Mari- borom, grad na Soviču nad Postojno, Krški grad .. Drugim, bolj dostopnim in bolje ohranjenim so spremenili namembnost, seve- da v skladu z novimi časi: postali so vojaš- nice (kot spodnji celjski grad), zapori (ljub- ljanski grad), sedeži uprave in sodstva (Ra- dovljica), šolska poslopja (Škofja Loka) ali kratkomalo stanovanjske stavbe. Le v redkih mestnih gradovih so še domovali fevdalci, ka- kor na primer Herbersteini na ptujskem gra- du. Samostanska poslopja je doletela podobna usoda, potem ko je Jožef II. leta 1782 razpu- stil samostane in zaplenil njihovo premoženje. Tako so celjski minoritski samostan spreme- nili v zapore, kapucinskega v Novem mestu v vojaška skladišča in kasneje v poštni urad, kostanj eviški cisterijanski samostan v sodišče z zapori ... itd. V vizualni podobi mest so cerkve sicer še obdržale vodilni položaj — zvoniki so se še dvigali nad strehe hiš, cerkvena pročelja in notranjščine so še bile razkošnejše tudi od najbogatejših palač. Cerkev je pač še vedno bila najmočnejša idejna sila, čeprav se je mo- rala odpovedati marsikaterim pravicam (na primer šolstvu) v korist države.*^ V 19. stoletju so se urbane zasnove največ spremenile na račun preobrazbe mestnega tkiva. Spremenila se je organizacija meščan- ske hiše — njena notranjščina in zunanjost, spremenil se je odnos hiša — ulica, oziroma hiša — mesto, tako da so se stari zazidalni si- stemi spremenili, čeprav je ogrodje (parcelaci- ja, ulična mreža) ostalo skoraj neokrnjeno. O tem, da so se v novih mestnih predelih uvelja- vili povsem novi stavbni tipi in nove prostor- ske ureditve, bomo govorili kasneje. Stara mestna jedra, pozidana od srednjega veka sem, so še ostala polifunkcionalna, vendar sta se polifunkcionalnost in stara delitev na mest- ne četrti postopoma razbijali, pač zaradi spre- memb v družbeni in gospodarski osnovi. Soci- alna razdelitev znotraj hišnih enot je postaja- la bolj izrazita (pri tem mislim na dvojnost glavna fasada — dvorišče in pritličje oziroma prvo nadstropje — višja nadstropja). Pa tudi vse bolj so se hiše ločevale po velikosti, po za- snovi notranjščine, po oblikovanju celote in detajlov, po lokaciji — skratka, razslojevanje mestnega prebivalstva je povzročilo, da so se mestni prostori in stavbe v njem pričeli loče- vati na boljše in slabše lokacije oziroma na ar- hitekturo in nearhitekturo. Javne stavbe so v prvi polovici stoletja načrtovali predvsem in- ženirji stavbnih direkcj, po letu 1849, ko je bi- la izdana uredba o natečajih za javne stavbe, pa tudi akademsko izšolani arhitekti.** Stano- vanjske stavbe višjih slojev so tako načrtovali gradbeniki (bodisi tehnično ali akademsko izo- braženi), ki so se zgledovali pri načinih zida- ve v večjih središčih — pri nas je bil pač najsvetlejši zgled Dunaj, za štajerska mesta tudi Gradec. V manjših mestih in na podeže- lju pa so bile »boljše« stavbe delo zidarskih mojstrov in polirjev. Tako so bila pročelja vseh pomembnejših trgovskih ulic prenov- ljena v duhu dobe — stavbe so dvignili za eno ali dve nadstropji*^ in stare polepšali z deko- racijo v takšnem ali drugačnem »slogu«. Po vseh večjih mestih so pri magistratih delova- le posebne komisije, ki so ocenjevale, če so načrti fasad izdelani v skladu z »dobrim oku- som«, oziroma če »ne žalijo estetičnega ču- ta«.**"" Stranske ulice in predmestja niso kazala takšnega lica, skupaj s podeželjem*' je bil to brezobličen kraj ne-arhitekture. Če je pode- želje vzbujalo lažno idilično nostalgijo in je kot tako imelo določeno (čeprav tudi lažno) estetsko vrednost (lažno zato, ker je bila redu- S4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 cirana na folklorizem oziroma na idealizirano pastoralno podobo), pa predmestja s polkmeč- kim, poldelavskim značajem niso sodila k mestu — treba jih je bilo pozabiti, jih miselno izbrisati, če jih že ni bilo mogoče dejansko od- praviti. Čeprav o problemu delavskih stano- vanj v 19. stoletju pri nas niso javno razprav- ljali, je v »Ljubljani po potresu« temu vpraša- nju namenjeno nekaj vrstic. Najprej pisec graja slabe higienske razmere v delavskih in kmečkih predmestjih, ki so jih odpravili tako, da so zgradili krasne in zdrave mestne dele (ob Bleiweisovi, Dalmatinovi itd.), potem pa dodaja: »Kot poseben napredek moramo na- vajati, da so tudi delavski sloji uvideli udob- nost lastnih, na prostem ležečih hišic. Prej so ti sloji večinoma stanovali v zanikrnih, temot- nih in vlažnih stanovanjih, v starih hišah sre- di mesta ali pa po predmestjih. Odkar pa je moderna socialna dejavnost tudi ubožnejšim slojem olajšala graditev lastnih stanovališč, razvila se je na tem polju živahna dejav- nost.«''^ O tem, da so predmestja vsaj deloma poskušali estetizirati (ali vsaj podvreči »os- novnim higienskim zahtevam«), bi veljalo po- sebej razpravljati. Omenim naj le, da smo tu- di na Slovenskem imeli nekaj primerov grad- nje urejenih delavskih naselij (po kakšnih me- rilih se je ravnal takšen red, sta razčlenila Butler in Noissette v knjigi — De la cite ou- vriére au grand ensemble*^) in sicer od srede 19. stoletja dalje. V primerih »prave« arhi- tekture v mestnih središčih in pri delavskih kolonijah sta delovali dve različici ene in iste estetike, katere smoter je bil mestni prostor urediti tako, da ga poenoti: takšen je bil tudi namen pri ravnanju uličnih črt v starih delih mesta, pri trasiranju novih ravnih ulic, seka- jočih se pod pravim kotom, pri izravnavanju gabaritov, pri določanju detajlov in barv fa- sad — kar vse so urejali stavbni redi. Ista ure- jevalna estetika ravnih črt in pravih kotov je delovala v delavskih naseljih, le da je bil tu- kaj glavni izgovor ne toliko lepo mesto kot hi- giena in oziri javne morale. Res pa je, da so bili takšni »filantropični« posegi osredotočeni le na posamene točke v predmestjih, medtem ko je bila velika večina prostora zunaj ožjega območja mestnih središč prepuščena sama sebi. Ce upoštevamo še parcelacijsko mrežo v starih mestnih jedrih, ki se v 19. stoletju ni bistveno spremenila (spremembe so bile večje le na obrobju, kjer so večinoma na nekdanjih obdelovalnih zemljiščih gradili nove mestne predele), lahko rečemo, da naša mesta še ni zajel tako močan val sprememb, kakor se je to dogajalo v večjih mestih Evrope. Res pa je tudi, da so se v starih urbanih zasnovah pri- čele razvijati kali novih prostorskih ureditev, značilnih za kapitalstično mesto. Kako ob- sežne so v konkretnih primerih novosti bile, posredno kaže na to, do kakšne stopnje je mesto postalo del kapitalske ekonomije. Njen osnovni učinek je bil, da je mestni prostor postal predmet špekulacij, izvor dobička, Načrt Trsta in tržaške luke. 1809 Kronika časopis za slovensko krAjevno zgoOovinO 31 1933 3S skratka kapitalistična ekonomska kategorija. Tistih mest (oziroma mestnih predelov), ki so ostala urejena po starem, pač še ni zajelo to, kar smo zasilno imenovali »urbanizem 19. stoletja«. In kaj je za urbanizem 19. stoletja sploh značilno? Poleg »drobnih« sprememb, o kate- rih smo pravkar govorili (izginjanje fizičnih meja mesta, predrugačena hierarhija urbanih oblikovnih elementov, spreminjanje gradbe- nega tkiva oziroma njegova estetizacija, ure- ditev in podrejanje načelom higiene), so bila večjih novosti v zidavi deležna tista mesta, ki bi jih lahko imenovali »cvetoča«, »rastoča«, »razvijajoča se«,™ kjer je pač prej prišlo do načrtnih posegov državne oblasti (oziroma njenih zastopnikov, mestnih uprav) in v manj- šem obsegu organiziranega kapitala. Značil- nosti teh posegov so stvar podrobnejših študij, na tem mestu jih bomo skušali le na kratko osvetliti. Problemske sklope urbanizma liJ. stoletja bi lahko označili s takšnimi naslovi: — arhitekt v vlogi urbanista, —• delež arhitekture in gradbeništva pri zi- zidavi mest, — prizadevanja za olepšavo in asanacijo, — načrtovanje v praznem prostoru, — prikazi mest v slikovni in geometralni obliki, — ločevanje mestnih predelov po dejavno- stih, a) prometne ureditve na regionalni in ur- bani ravni, b) gradnja stanovanjskih predelov in soci- alna segregacija, c) zelenje v mestu kot element urbanizma, d) javne stavbe kot generatorji »urbanosti«. Naj v glavnem pojasnim, kaj mi pomenijo zgornje oznake. Glede prve velja, da je bila v evropskem prostoru gradnja mest že od rene- sanse naprej predvsem naloga arhitektov, bo- disi da so izdelovali načrte za zidavo celih mest bodisi da so bili oblikovalci posamičnih stavb in mestnih ambientov.'' Pri nas je (to velja vsaj za večja mesta na naših tleh, kjer je prednjačil Trst kot monarhično mesto) do povečanega vpliva arhitektov na zidavo mest prišlo prav v 19. stoletju. Pri tem je značilno, da so skozi vsa stoletja na Slovenskem delo- vali le tuji gradbeni inženirji in arhitekti, le nekaj stavbnih mojstrov nosi slovenska imena, kar je glede na splošne kulturne razmere pri nas, še posebej pa glede na način šolanja tudi razumljivo. Pri nas so gostovali arhitekti slabše vrste, najboljši med njimi so sodili v evropsko povprečje. Največkrat so arhitektur- ne naloge opravljali kar stavbeniki in grad- beni mojstri. Trst je bil izjemen tudi v tem pogledu, saj so v njem delovali mnogi arhi- tekti evropskega slovesa — spomnimo se, da je Noldejeva cerkev Antona Padovanskega ob Velikem kanalu prišla celo v kasnejšo izdajo Durando ve knjige o svetovnih čudesih arhi- tekture,'''^ sicer pa so tržaške javne in zasebne stavbe nastajale po načrtih H. Försterja, M. Pertcha, A. Berlama itd. V celinskih mestih Slovenije so poleg fur- lanskih gradbenikov naročila dobivali pred- vsem dunajski in graški arhitekti, šele v zad- njih desetletjih stoletja tudi češki stavbeniki, kot so Hrasky, Hudec in Vancaš. Seveda je gostovanje Cehov pri nas povezano z narodno politiko — mestna občina ljubljanska je za- časno prišla v roke Slovencev v 60. letih, trajno pa leta 1882 (podobno tudi v večini mest na Kranjskem, npr. v Novem mestu iste- ga leta). Sele za časa potresa se je, kot je zna- no, uveljavil prvi slovenski arhitekt, Maks Fabiani, nekoliko kasneje še Jager, Plečnik in Vurnik. Da je bilo za vse dela premalo, doka- zuje Jagrov odhod v Ameriko in goistovanja ostalih na Dunaju in drugje v Avstriji, v Pra- gi, v Bielskem, v Srbiji in še kje. Značilno za naše razmere je, da so se morali najprej uve- ljaviti v tujih središčih, največkrat v državni metropoli, šele potem so dobili naročila tudi doma. Z vlogo arhitektov pri gradnji mest je po- vezano tudi vprašanje, koliko so k zidavi pri- spevali arhitekti kot predstavniki umetniške, oblikovalske smeri, in koliko gradbeniki, ki so zastopali predvsem tehnično smer. Poleg splošnih premikov v vlogi arhitekta v prete- klem stoletju (ko se je končal proces spre- minjanja od renesančnega »homo universalis« v specialista za oblikovanje pročelij, obloženih z množico okrasnih detajlov,"* in specialista za notranjo opremo) ter vse večjem deležu gradbenikov, geodetov in drugih tehničnih profilov pri gradnji mest, je za naše razmere značilno tudi, da je večji del arhitekture po oblikovni plati še bolj revne, fasadiranje ome- jeno na kopiranje tujih predlog. O klasični tradiciji pri oblikovanju celih delov mesta, ki so jo gojili v pomembnejših evropskih me- stih, predvsem pa v prestolnicah, pri nas sko- rajda ne moremo govoriti. Prostori naših mest so bili oblikovani na podlagi zelo eno- stavnih oblikovalskih načel, kot sta poenote- nje gabaritov in ravnanje uličnih črt. Prav trasiranje-novih ulic, ki so v 19. stoletju pra- viloma ravno speljane, je bilo delo inženirjev in ne šolanih arhitektov. Tudi sicer bi veljalo preučiti delež gradbenikov in to tistih, ki so načrtovali prve sodobne komunalne naprave v mestih, in tistih, ki so trasirali in gradili ceste, ulice in mostove. 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Wagner j ev regulacijski načrt za zahodni del Ljubljane, 1876 Posebno temo predstavlja zgodovina gibanj za olepšavo in asanacijo naših mest. Trst in Ljubljana kot največji mesti na naših tleh sta imela posebne družbe, ki so bedele nad grad- njo novih mestnih predelov (kjer so se ob pod- pori države združevali različni kapitalski in- teresi in denarna sredstva). V Trstu sta bila to predvsem Orientalna kompanija in Avstrijski Lloyd, v Ljubjani pa Kranjska stavbna druž- ba. V manjših mestih so posamični interesi delovali še bolj razpršeno in brez posluha za skupne koristi, zato je bila dobrodošla bodisi pobuda občinskih uprav bodisi samih mešča- nov, da si polepšajo mesto. Tako so na primer v Mariboru leta 1877 ustanovili olepševalno društvo, ki je skrbelo za ureditev mestnega parka, drevoredov in drugih parkov ter na- sadov. V Ljubljani je mestna občina leta 1894 ustanovila mestno drevesnico, torej posebno strokovno vrtnarsko službo.^* Čeprav so bila takšna »olepševalna« prizadevanja skromna in omejena, jih moramo razumeti kot odmev večjih »olepševalnih« akcij v evropskih pre- stolnicah. Posebne naloge pri zidavi novih in moder- nizaciji starih mestnih predelov so imele me- stne občinske uprave — skrbele so za komu- nalno opremo, policijski red, šole in druge objekte skupnega pomena (sirotišnice, hiral- nice, pokopališča itd.). Tovrstna dejavost se je razmahnila šele v drugi polovici stoletja, še posebno živahna je bila v Ljubljani po po- tresu.°5 Skrb za higieno, sanitarni red, telesno in duševno zdravje je postalo geslo (in hkrati pretveza) občinskih uprav, ko so na različne načine posegale v javno in zasebno življenje meščanov.'"*" V higienističnih prizadevanjih so imele pomembno vlogo bolnišnice: skoraj do konca stoletja so obstajale še stare bolnišnice — bodisi kot mestne bolnišnice (stari špital — npr. v predpotresni Ljubljani, na prostoru se- danje Kresije ob Ljubljanici), vojaški laza- rati (v Celju v kasneje porušeni stavbi na da- našnjem Slandrovem trgu) ali cerkvene us- tanove (bolnišnica usmiljenih bratov v Novem mestu). Na prelomu stoletja so vsa večja me- sta dobila nove bolnišnice (le v Mariboru so usposobili starejšo stavbo, ki so jo pozneje ši- rili), tako Gorica, Celovec, Novo mesto. Krško in še kje. Posebno obsežni so bili bolnišnič- ni kompleksi v Trstu in Ljubljani. V deželnem glavnem mestu Kranjske so se skoraj vsi novi objekti socialno-zdravstvenega in represivne- ga značaja osredotočili v novih predelih na vzhodu mesta — ob Zaloški cesti, na Kodelje- vem in ob Poljanski cesti. Ti kompleksi so zgovoren primer, kako so v 19. stoletju poj- movali urbanistično urejanje: kompleksi so nastali v funkcionalno ločenih conah, »na ze- leni trati«, stavbe v njih so razmeščene po geometrijskem redu, med njimi ni ulic in trgov, temveč le poti in zelene površine — skratka kompleksi so bili začrtani »v praz- nem prostoru« in ,s tem so se v najbolj čisti obliki uresničili higienistični in utilitarni ide- ali preteklega stoletja, ki pa nas močno spo- minjajo na »sodobna« funkcionalistična nače- la, po katerih še danes gradijo nove mestne predele. Načrtovanje »v praznem prostoru« je za so- dobni urbanizem tako značilno, da velja po- sebej preučiti njegove začetke v 19. stoletju (in še prej). Na tem mestu naj le kratko oz- načim, da je bil za načrtovalce mest v sodob- nem pomenu fizični prostor reduciran na ab- straktni, dvodimenzionalni prostor risalne mi- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 37 ze, na načrt, kjer je navidez možno obdelati vse objektivne prostorske prvine. Takšna ob- jektivnost je iluzorna preprosto že zato, ker ni prilagojena niti večplastnim zgodovinskim, družbenim okoliščinam niti posebnostim pro- storske konfiguracije (ki v očeh načrtovalcev nastopajo kot motnje). Osnovne razvojne črte v vse večji »objektivizaciji« postopkov zidave so predstavljene v Pomenih prostoraod tra- dicionalnih družb, ki so svoja mesta gradile »na pamet« (vendar ne brezglavo), in takšnih, ki so uporabljale načrte v smislu predlog,^« do načrtov idealnih mest renesanse, ki so nepo- sredni predniki sodobnih urbanističnih pro- jektov — in to ne le tistih utopičnih, ki jih nikoli ne bodo uresničili, temveč tudi takšnih najbolj vsakdanjih, banalnih. K temu naj še dodam naslednje: zgodovino sodobnega odno- sa načrtovalcev (arhitektov-urbanistov) do fi- zičnega prostora mest bi v grobem lahko raz- delili v dve fazi: v prvi, ki je obsegala čas ab- solutističnih monarhij in njihovih prestolnic, so z novimi posegi prodirali v tradicionalno mestno tkivo, kot da bi iz gozda izsekovali nove ulice, avenije, trge. Takšno metonimijo potrjuje tudi Laugier o v citat iz tega časa: »Na mesto je treba gledati kot na gozd. Mestne ulice so kot poti v gozdu; na isti način jih mo- ramo prebiti. Uporabimo to idejo in naj na- črtovanje parkov služi kot vzor za načrtova- nje mest«.^" Takšna predstava se je ujemala s premikom od tradicionalnega občutenja, kjer je bilo mesto varen kraj, pribežališče pred nevarnostmi okoliške narave. Sedaj je vlogo grozečega naravnega okolja prevzelo mesto samo (seveda le s stališča vladarja in njegovih vazalov): mesto je sovražno ozemlje, ki ga je treba pokoriti tako, da ga napravimo prehod- nega (za vojsko), oziroma ga reduciramo na ozadje vladarskega spektakla (s tem, da uva- jamo določen estetski red). Drugi, bolj »sodoben« način, kako obvladati že pozidan, naseljen prostor, je, da staro me- sto kratkomalo pozabimo, da se spremeni v vsakršno smetišče, ropotarnico, obenj pa pri- lepimo novo »mesto«, kjer so utelešene zami- sli o racionalnosti, redu, zdravju (v resnici pa je ustvarjen takšen prostor, ki ga je mogoče do potankosti nadzorovati""). Če je morebiti za novogradnjo predviden prostor že naseljen (kar v večini primerov tudi je), se za to ni treba meniti — in spet lahko načrtujemo »v praznem prostoru«. Čas, ko pride do prehoda od ene orientacije (prediranje urbanega tkiva) k drugi (or- ganizacija novega mesta), je prav 19. stoletje: takrat se je ob klasični tradiciji oblikovanja avenij, bulvarjev, ringov in paradnih trgov postopoma uresničevalo to, o čemer so sanjali arhitekti in utopisti: mesto Razuma."" Tudi pri nas bi v 19. stoletju lahko našli zglede enega in drugega pristopa. Ne da bi se spuščala v podrobnosti, naj v ponazoritev navedem le nekaj prirrierov iz Ljubljane. V prvo vrsto smemo šteti popotresno regulacijo vrste ulic na čelu s Spitalsko (Stritarjevo), ki so ji sledile Kolodvorska (M. Pijade), Selen- burgova (Titova), Slonova (Čopova) itd. in pa za naša mesta redek primer, preboj čisto nove ulice, ki ni imela predhodnice v komunikaciji »nižjega reda« (obzidni, poljski poti ali stezi in podobno) — to je Miklošičeva ulica, ki so jo trasirali kot novo povezavo mestnega središča pri Tromostovju s kolodvorom. V drugo vrsto pa sodijo pozidave novih predelov mesta, kot so četrti stanovanjskih vil in reprezentančnih stavb v Gradišču in ob novi Krožni ulici, pre- del na Taboru z vojašnico in s pretežno najem- nimi stanovanjskimi hišami, podobno območje med Poljansko in Streliško ulico, že omenjeni bolnišnično-vojaški kompleks ob Zaloški cesti in v manjšem obsegu stanovanjska naselja delavcev za Bežigradom (Hranilniška ulica), v Mostah (Ulica V. Pregarčeve), na Kodelje- vem in Koleziji, predvsem pa v Rožni dolini (kolonija delavcev tobačne tovarne in želez- ničarjev). Že pri obravnavanju prejšnje značilnosti urbanizma, pri njegovem odnosu do prostora kot tabule rase, smo se dotaknili vprašanja urbanističnega načrta kot pripomočka, s kate- rimi naj bi zamisli načrtovalcev kar najbolje prenesli v realni prostor. Načrt je tako model, pomanjšana idealna resničnost, ki jo je šele treba doseči. Druga vloga načrtov je, da čim- bolj natančno posnamejo realni prostor. Za nas, Slovence, je 19. stoletje pomenilo pomem- be korak v razvoju kartografije — s franci- scejskim katastrom smo dobili prve natančne posnetke celotnega ozemlja. Seveda so kata- strske mape služile kot osnova za odmero dav- kov, hkrati pa danes predstavljajo neprecen- ljiv dokument za študij poselitve, zgodbo vine naselij in skupaj s popisom zemljišč tudi go- spodarske in socialne zgodovine. Franciscejski kataster je dokaz, da je bilo tudi naše ozemlje vključeno v organizirano državo. Seveda nam že nemški napisi in ponemčeni toponimi po- vedo, v čigav prid je delovala država. S franciscejskimi katastrskimi kartami se je tako tudi pri nas pričelo obdobje izpopolnje- vanja kartografskih prikazov. —¦ Tako so v 2. polovici 19. stoletja izvedli (delno) reambula- cijo franciscejskega katastra, ki je za mnoga naselja še globoko v 20. stoletje ostal edina kartografska podlaga v dovolj velikem meri- ly C2 Vrhu tega se za geodetske karte še da- 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 nes uporablja merilo 1 : 2880, kar je seveda v starih avstrijskih čevljih pomenilo 1 : 100. Prav tako je franciscejski kataster v primer- no pomanjšanem meriluslužil tudi za avstrij- ske vojaške, hidrografske, geografske in dru- ge karte in tako posredno omogočil tudi raz- voj na teh področjih. Kakšen napredek je bil v kartografiji dosežen s franeiscejskim kata- strom, postane jasno, če ga primerjamo z ne dosti starejšo, zato pa sila primitivno karto vojaškega okoliša Karlovca iz leta 1813. Karta kot učinkovito orodje kontrole države nad svojim ozemljem je pač zahtevala večjo na- tančnost in zato uporabo eksaktnih, trigono- metričnih postopkov. Drugo področje, kjer se je v 19. stoletju uveljavila natančnost, je slikovno prikazova- nje mest: z nastopom fotografije je bilo tudi mestne podobe težje idealizirati, kot je bilo to v navadi v prejšnjih časih (tako so baročni prikazi Ljubljane pretiravali višino in vitkost cerkvenih zvonikov, pri romantičnih podobah mest so pretirane naravne značilnosti, npr. skalnati hribi in podobno). Ne moremo pa re- či, da tudi fotografski prikazi niso delovali idealizirajoče — z izborom motiva, ko je bil upodobljen le najbolj idealen izsek mestne po- dobe. Tako so mesta večji del prikazana od daleč — iz značilnih panoramskih točk, kjer je mesto delovalo najbolj reprezentativno. Prizorov iz »ljudskih« četrti, kjer bi se videlo življenje, je zelo malo, skoraj nobene upodo- bitve ni iz revnih delavskih predmestij. Ob- staja pa razmeroma veliko upodobitev prvih industrijskih obratov pri nas, čeprav so na slikah »polepšani«, brez delavcev — torej brez ljudi, ki so s svojim delom omogočali sicer cenjeno industrijsko podjetnost. Tako smo končno prišli do tistega, kar je za sodobni urbanizem najbolj značilno in za kar trdim, da ni iznajdba funkcionalistov 20. stoletja, temveč se je rodilo že v 19. stoletju, skupaj z urbanizmom. (Tvorci modernega funkcionalističnega urbanizma so pač prise- gali drugače — da je 19., Stoletje ob- dobje, ki je mestom prineslo največ zla in kaosa in da je šele z urbanizmom, ki je prekinil vse zveze s preteklostjo, mestom za- gotovljena svetla prihodnost.) V mislih imam funkcionalno coniranje; to je glavno orožje urbanistov in hkrati učinek urbanističnega načrtovanja. Delitev mesta na cone, torej na teritorialne enote, ki so določene administra- tivno (z odlokom pristojnega organa oblasti) in ki nimajo dosti skupnega z zgodovinsko utemeljenimi mestnimi četrtmi (med njima pač ni genetične zveze), je bila prvič izvedena pri nemških mestih poznega 19. stoletja. Tako je bil v Frankfurtu /M leta 1891 izdan odlok o coniranju."* Toda ker je delitev na ozemljske enote vsakršne vrste značilnost vseh biro- kratskih ureditev, tega »izuma« nemških ur- banistov ni treba upoštevati kot veliko novost. Kjerkoli pa se je coniranje pojavilo kot ukrep oblasti, so bili zanj razlogi podobni. Naglas so govorili o izboljšanem delovanju mesta kot celote, o skrbi za zdravje prebivalstva, o lepo- ti čistih stanovajskih predelov in zelenja. De- jansko pa je šlo za ukrep, ki je povečal zem- ljiško rento na določeih lokacijah, tako da je izrinil »moteče« dejavosti in sloje prebival- stva na manj ugodna mesta. Coniranje je kratkomalo v racioalnost zavit izgovor za družbeno — prostorsko segregacijo. So pa se- gregacijski postopki bili na delu tudi na re- gionalni ravni: njihov naj očitnejši učinek so monofunkcionalna mesta. Med njimi so bila v 19. stoletju najštevilnejša rudarska mesta ozi- roma mesta, nastala ob industrijskih obratih, in zdraviliški kraji. Prva so sicer že nastala v Hrastnik — premogovnik in delavska kolonija, pred 1918 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 39 času zgodnjega kapitalizma — spomnimo se naših fužinarskih naselij in rudarske Idrije. V skladu s fevdalnim partikularizmom so imeli takšni kraji — vsaj pomembnejši med njimi, tudi posebne pravice."^ Ko so v teku 19. stoletja v premogovništvo in rudarstvo vse bolj prodirali kapitalistični odnosi, so tudi sta- ri fužinarski in rudokopni kraji postopoma izgubljali tradicionalne privilegije. Nova ru- darska in industrijska naselja so se razvila na območjih agrarne poselitve in niso bila niti vasi niti mesta: kako so trboveljski rudniki požirali kmetije in posestva, je zabeležil Janko Orožen."^ Na kmečki zemlji so skopali rudni- ške jaške in postavili naprave; ko so jame opustili, so tukaj odlagali jalovino, nato zopet postavili delavsko naselje, na njegovem mestu kasneje zgradili ulico s stanovanjskimi bloki. Tako se je v dobrih sto letih pokrajina trikrat, štirikrat spremenila. Ker so bila rudarska in industrijska mesta, kot so Jesenice-Javornik, Trbovlje, Hrastnik, Ravne, Prevalje, Store in še katero, popolnoma brez reprezentativne vloge, (to so bili kraji za proizvodnjo in za stanovanje delavcev,) podobno kot industrij- ska predmestja niso bili predmet urbanizma. Zato je pri njih stihija prišla še bolj do izraza in se je odkrito kazalo grobo izkoriščanje na- ravnih virov in delovne sile, ki je niso prikri- vali nikakršni regulativni oziroma olepševal- ni postopki niti navideza filantropija. Drugi pol segregacije naselij glede na vodil- no funkcijo so naselja za oddih. V našem času se je z razvojem množičnega turizma in dru- gih oblik rekreacije kapitalizirala tudi poraba prostega časa — reprodukcija delovne sile se je vključila v porabniški tok. V 19. stoletju se je ta proces šele začel in sicer tako, da so bili prednosti termalnih kopeli, lepe narave in udobja v hotelih deležni le višji sloji, ki so že tako ali tako uživali sadove tujega dela: toplice in letovišča ob jezerih in morju so po- stala modni krik družbene smetane. V teh na- seljih se je razvil določen slog življenja, ki je združeval tako oblikovanje arhitekturnega ter parkovnega okolja, kakor tudi način oblače- nja in obnašanja. Takšna mondena središča so bila na primer Baden-Baden, Vichy, Evian, Karlovy Vary, Spa itd. Tudi na Slovenskem imamo lep primer zdraviliškega mesta 19. stoletja — Rogaško Slatino.^'" Gradbeni razvoj naselja na podlagi slikovnih virov je natančno obdelal Adolf Re- zek.'^ Manj je znana zgodovina drugih termal- nih in letoviških krajev, ki so se pričeli razvi- jati za Rogaško Slatino in tudi nikoli niso dosegli njenega ugleda in pomena — kakor na primer Dolenjske Toplice, Dobrna, Laško, med letovišči pa Bled in Portorož (slednja sta v svojih začetkih tudi bila zdravilišči). Pri vseh je naselbinska zasnova v primerjavi z Roga- ško Slatino (še bolj pa s tujimi letovišči) skromna, tako da je omejena le na eno ali dve stavbi z obveznim sprehajališčem in parkom. Pa čeprav v še tako skromni obliki, so tudi na- ša zdraviliška mesta značilen dokument časa, kjer so se uresničevale higienistične zamisli — trenutno še predvsem kot privilegij vladajo- čega razreda — kjer so pri arhitekturi in par- kovnih ureditvah sledili predvsem načelom klasicistične estetike. Prometno — tehnična revolucija je bila na videz tisti dejavnik, ki naj bi spodbudil uva- janje industrije in s tem povzročal spremem- be v družbenih odnosih (in končno v obliko- vanju mest in naselij). Da je takšna logika zgrešena, ker vprega voz pred konja, ni treba posebej dokazovati. Kakšna racionalnost je bila na delu, ko se je avstrijska monarhija od- ločila za gradnjo železnice Dunaj—Trst in kasneje razpletla dokaj gosto železniško mre- žo po vseh kronskih deželah (in aneksirani Bosni), postane jasno, če pogledamo zemljevid železniških prog: podobno kot pri absolutistič- nih prestolnicah avenije, so se tudi tukaj na ravni države vse proge, speljane od najbolj oddaljenih točk (kjer pa so bila pomembna trgovska križišča ali so bili surovinski viri), stikale v dveh središčih: v Budimpešti in na Dunaju. Prestolnici dualistične države sta s pomočjo železniških zvez vsrkavali iz podre- jenih dežel materialne dobrine, v zameno pa sta dajali vojaški in policijski nadzor. Glavna vloga železnice je bila torej v tem, da je ozem- lje države približala prestolnici, da je omo- gočila njegovo ekonomsko izkoriščanje in vo- jaško nadziranje. Po isti poti pa so potovale tudi luksuzne kompozicije s petičnimi potniki, ki jim je nova tehnološka iznajdba olajšala potovanja v evropska mondena središča. Ta- ko je poleg gospodarske in strateške vloge železnica v svojih začetkih imela tudi močan prestižen značaj in je pomenila simbol napred- ka. Res je tudi, da so po zgraditvi železnice nekateri kraji ob njej (predvsem Ljubljana, Maribor in Celje) doživeli hitrejšo rast indu- strije, ker je bila lokacija ob železnici za ka- pital ugodnejša. Vendar večina naših mest za- radi železnic ni prav nič bolje napredovala, tako kot Ptuj, Novo mesto, Metlika, Kočevje, Postojna, Ilirska Bistrica, in so se prednosti ugodnih prometnih zvez pokazale šele v na- šem času. Posebno uprašanje je, kako so železniške naprave vplivale na same mestne aglomera- cije. Ko so železnice načrtovali, so tire spelja- li zunaj pozidanih območij, pa tudi železniške postaje so postavili zunaj mest. Kjub temu, 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Rogaška Slatina, okrog leta 1850 da je šlo na videz za običajen tehnični problem trasiranja proge in lokacij postaj, so te odlo- čitve imele globoke posledice na prostorsko rast mest. Bolj v pozitivnem smislu je učinko- vala lokacija postaje: v večini mest se je tr- govsko in poslovno središče preselilo v nove predele v njeni bližini — tako v Ljubljani, Mariboru, Celju, Celovcu. V prvem obdobju, ko so bile železnice še prevozno sredstvo pre- možnejših, so bile tudi četrti ob postaji med najelegantnejšimi v mestu. Postopoma pa so se spreminjale v predele, kjer so se zbirali ljudje z dna — kriminalci, prostitutke, homo- seksualci. Ce je takšno propadanje predelov ob postajah značilno za velemesta, imajo ne- kaj velemestnega duha tudi Trst, Ljubljana in Maribor. V mestih, kjer so železniške postaje bolj od rok (kot na primer v Kranju, Škofji Loki, Novem mestu, Ptuju in še kje), se cen- tralne dejavnosti niso sehle v smeri proti ko- lodvoru. Drugi, bolj negativen učinek gradnje železnic je v mestih bil, da ob tem, ko se je mestno ozemlje širilo, železniške pro^e po- stale težko premostljiva ovira in še danes de- lijo mesta na med seboj slabo povezane dele. Tako stanje je v Mariboru (odrezan del Tabo- ra, Studenci, Tezno, Orešje), v Ljubljani (Be- žigrad in Šiška med seboj in od mestnega sre- dišča), v Celju (severni del mesta od središča) itd. Na splošno je bilo trasiranje železnic prvi jasen primer, kako parcialno načrtovanje, kjer niso upoštevani vsi vidiki prostorske zasnove, slabo vpliva na kasnejši razvoj. Podobno so načrtovali tudi ulice in ceste: njihova izgrad- nja se je ravnala le po enem načelu: po na- čelu ekonomike prometa (predvsem prometne prepustnosti, pa tudi po stroških gradnje in vzdrževanja). V tem je 20. stoletje nada- ljevalo tradicijo 19. stoletja: ceste, ulice, mo- stove so gradili po načrtih inženirjev central- nih gradbenih uradov, oblikovalska načela so upoštevali le izjemoma (tako na primer pri nekdanji Bleiweisovi cesti, za katero je osnov- no zamisel prispeval Fabiani). O vprašanjih stanovanjske gradnje smo že nekaj zapisali. Najvažnejši premik na tem po- dročju se je zgodil, ko se je spremenil prevla- dujoči način proizvodnje v mestih: ljudje se namreč niso več ukvarjali pretežno s trgovino in obrtjo, temveč so se uveljavile oblike dela zunaj doma (v manufakturi, tovarni, v kapi- talistovem podjetju takšne ali drugačne bran- že). Prav ta prostorska delitev dela in bivanja je povzročila, da je stara meščanska hiša, kjer so bili nekoč pod eno streho združeni bivalni in delovni prostori, zgubila svoj pomen. Na- mesto nje so se pojavile nove oblike stavb, ki so služile zgolj stanovanjem, njihovo tipolo- gijo pa niso več določale krajevne posebnosti (izročilo, gradiva, podnebje, itd.) in poklic prebivalcev (hiše obrtnikov, trgovcev, gostil- ničarjev), temveč predvsem njihov družbeni položaj. Ne le, da so se stavbe predstavnikov vladajočega razreda razlikovale od ostalih, tudi locirane so bile v posebnih bogataških četrtih, kjer so bili uresničeni ideali lepega in zdravega mesta, kot na primer ideje o vrt- nem mestu"* ali Richardsonova Hygeia. Pro- storska delitev mesta na področja za delo in na stanovanjske četrti se je tako uresničevala še na socialni osnovi: ugodnejše lokacije so bile prihranjene za višje sloje in za centralne dejavnosti, na slabših je bila nameščena indu- strija in v njeni bližini delavske četrti. Izkori- ščani pa niso le bivali v slabših razmerah, tem- več so se lastniki stanovanj okoriščali tudi na račun najemnin. V primerih pa, kjer so bodisi kapitalisti sami (kot Krupp v Nemčiji) ali s pomočjo države (kot v Mulhousu v Alzaciji) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 41 omogočali delavcem, da z odplačevanjem po- sojil v določenem času postanejo lastniki svo- jih domov, so delavce tako vezali na tovarno in jdh s tem, ko so prišli do lastnine, na zunaj pomeščanili. Tudi v naših industrijskih mestih ni bilo nič drugače, le da se kapital še ni dosti orga- niziral, da bi omilil slabe stanovanjske razme- re delavcev. Tako je v obravnavanem obdobju veliko delavskih družin stanovalo v samih me- stih, seveda v slabših podstrešnih, kletnih in dvoriščnih prostorih ali pa v starih, za bolj- ša stanovanja neprimernih hišah, ki so jih spremenili v stanovanjske kasarne. V »divjihx delavskih naseljih v predmestjih so si ljudje sami postavljali hišice, razume se, da izredno skromne in majhne.«" Nastale pa so tudi ma- loštevilne in tudi po obsegu majhne delavske kolonije, sezidane načrtno, to se pravi na pobudo delodajalcev in seveda z najemniški- mi stanovanji.'" Tako so že v 19. stoletju bili položeni temeljni kamni tega, kar danes ime- nujemo stanovanjska gradnja, le da so daney namesto stanovanjskih kasarn običajni sta- novanjski bloki, divja naselja sedaj imenuje- mo črne gradnje, pomalomeščanjenje delav- skega razreda (in vse bolj tudi kmetov) pa je pripeljalo do brezkončne enolične suburbi je, pozidane z množico zasebnih stanovanjskih hiš. Rekli smo že, kako je bil v 19. stoletju še ohranjen star srednjeveški način ozelenitve mesta, kjer je k vsaki meščanski hiši, na ozad- ju lamelaste parcele, sodil tudi vrt. Poleg tega so imeli meščani obdelovalno zemljo tudi zu- naj mestnega obzidja, v mestnem pomeriju, kjer so bili večji vrtovi, njive in na pobočjih gričev tudi vinogradi. Zanimivo bi bilo na enem ali dveh značilnih primerih preveriti, kako je meščanska obdelovalna zemlja preha- jala v roke večjih zemljiških lastnikov po eni strani, po drugi pa se drobila na manjše par- cele. 2e od srednjega veka sem so v okolici m.est obstajali tudi večji kompleksi domini- kalne zemlje, na kateri so v obdobju baroka nastajale tudi urejene parkovne kompozicije. Načelno naj bi v 19. stoletju vzporedno z ukinjanjem fevdalnih privilegijev tudi parki plemiških palač in vrtovi samostanov preha- jali v javno rabo — tako kot po francoski re- voluciji pariške Tuilerije in Luksemburški vrt ali Hyde Park in Regent's park v Londonu. Pri nas se je fevdalna zemljiška lastnina ob- držala do revolucionarnega leta 1848, pa tu- di potem so fevdalci večinoma obdržali svoje statusne simbole — graščine in parke. Le v nekaj primerih so nekdanji plemiški parki po- stali odprti za javnost. Ni naklučje, da je bil prav Žiga Zois prvi, ki je za javnost odprl svoje vrtove v ljubljanskem predmestju Gra- dišče." Najlepši primer pa je vsekakor ljub- ljanski Tivoli kot največji javni park pre- teklega stoletja pri nas, katerega sodobna zgo- dovina se je začela s Francozi v času, ko je bila Ljubljana prestolnica Ilirskih provinc, prvi del današnjega Tivolija, ki je sodil pod podturnsko graščino, pa je postal last mestne občine in s tem javni park leta I860.'- Druga ljubljanska znamenitost je bil park Zvezda, za katerega »zasluge« si delita Jožef IL, ko je razpustil kapucinjski samostan v Ljubljani, in kongres svete alianse, kateremu v čast so iz samostanskega vrta naredili park. Med osta- limi mesti sta še edino Maribor in Celovec imela javne parke. V Celovcu so že leta 1850 uredili sprehajalne steze na božjepotnem Kreutzberglu.'ä Mariborčani pa so iz nekda- njega graščinskega vrta postopoma uredili mestni park (tako so leta 1889 zasadili njegov zahodni del). Druga pomembna novost v zeleni zasnovi naših mest so bili cestni in ulični drevoredi. 2e za Marije Terezi.i^e so ob glavnih cestnih vpadnicah v mesta zasajali kostanje in to v Ljubljani ob Dunajski in Celovški cesti in še kje. Topolov drevored z Marofa do Vrat so v Novem mestu menda zasadili Francozi, kas- neje so topole nadomestili s kostanji. V drugi polovici stoletja so drevoredi na ulicah postali velika moda in vsako kolikor toliko spodobno mesto jih je imelo. V celinskih mestih so bila to kostanjeva drevesa, v primorskih pa pinije, akacije in podobno. Na drevorede v mestih bi lahko gledali le kot na bolj ali manj modno posnemanje francoskih ozelenjenih bulvarjev, če ne bi bili še nekaj več — z njimi se je pri gradnji mest pričela uveljavljati miselnost: sonce — zelenje — zrak. To je v skrajni po- sledici povzročilo preobrat v zasnovi starih mest: v celoti se je zidava zgoščevala pred- vsem na račun pozidanja zasebnih vrtov v notranjščinah otokov, navzven pa so mestni načrtovalci »človekoljubno« zasajali drevje po ulicah. Tako je košček narave, ki ga je pred- stavljal vrt in ki je bil zasebna dobrina, del stanovanja, bil odpravljen, v zameno pa so ljudje »pridobili« zelenje na ulici in v javnem parku. Področja za delo so bila v naših mestih pre- teklega stoletja dvojnega značaja: bodisi so bila to območja z delavnicami, manufaktu- rami, skladišči, industrijskimi obrati bodisi območja z, danes bi dejali, centralnimi dejav- nostmi. Rekli smo že, da so se pri manjših mestih različne dejavnosti prostorsko še pre- pletale, le pri večjih mestih so se proizvodni predeli ločili od ostalih delov mesta. Delitev je bila najbolj izrazita v Trstu, kjer je ob 42 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Meljskem zalivu, na južnem obrobju mesta, zrasla prava industrijska cona, katere jedro je tvoril Arzenal Avstrijskega Lloyda, zgrajen 1. 1852. V ostalih industrijskih mestih loka- cija industrije govori o vsakokratni meji, do koder je v tistem času segalo mesto — še več: označuje tudi začetke implicitnega coniranja, kot nam kaže primer Maribora. Njegovi mlini in pivovarne so še stali na levem bregu Dra- ve, ob starem mestu, medtem ko so železniške delavnice kot prvi veliki obrat v mestu posta- vili na desnem bregu, ob koroški železniški postaji, s čimer je bil zapečaten industrijsko- delavski značaj tega dela mesta. Če so se na obodu mesta 19. stoletja nizale grde in umazane industrijske cone in »repre- sivni« predeli z bolnišnicami, vojašnicami, za- pori, oziroma je mesto prehajalo v predmestja in kmečko okolico, se je v ožjih mestnih sre- diščih osredotočilo tisto, kar je mestom v očeh sodobnikov dajalo poseben značaj: javne stav- be. Naše tradicionalno mesto ni poznalo jav- nih stavb, če izvzamemo komun ali mestno hišo in sedež mestnega gospodarstva. Zato pa se je mestno življenje odvijalo na trgih dn uli- cah. V birokratskem mestu 19. stoletja so »sre- dišča« mestnega življenja postali vsakršni ura- di, meščanstvo, ki se je utrjevalo na oblasti, pa je svoj status potrjevalo z vrsto kulturnih ustanov. Če prištejemo med javne stavbe še šole in železniške, postaje (za katere smo že rekli, da so bile v tem času še shajališče petič- nežev^*), smo že našteli vse vrste novih repre- zentativnih gradbenih nalog.'^s ggjg ^ njimi sta prišla do izraza »prava« arhitektura in urbanizem — in šele tukaj bi morali začeti pisati to, kar naj bi po mnenju mnogih bil »urbanizem 19. stoletja«. Naj zaključim: urbanizem 19. stoletja na Slovenskem pomeni študijsko temo, ki bi jo veljalo podbrobneje obdelati. Njen obseg in načelno problematiko je, upam, pojasnil pri- čujoči zapis. Vsekakor ni moj namen pisati zgodovine zato, da bi odkrili načela, po ka- terih se je ravnala gradnja mest preteklega stoletja; pa naj bodo to (moralno) estetske norme ali (ekonomsko-tehnične) funkcional- ne zahteve. Prav tako ne nameravam iskati napak 19. stoletja, ki naj bi se razrastle v kri- zo sodobnih mest s pojavi prenaseljenosti, so- cialnega in fizičnega propadanja mestnega okolja, stihijske rasti, kar vse naj bi s pamet- nim urbanističnim načrtovanjem odpravili ali vsaj omilili. Trdim, da je sodobni urbanizem ¦ zakoreninjen v 19. stoletju bolj, kot smo na- vadno pripravljeni priznati. Njegovo gene- tično zvezo z racionalnimi začetki arhitekture in urbanizma s preloma stoletja, torej s tem, kar so prispevali h gradnji naših mest Fabia- ni, Jager, Plečnik in kasneje Vurnik, so tako arhitekti sami kakor tudi različni pisci o arhi- tekturi vedno poudarjali.'' Vsi skupaj pa raje pozabljamo, da so prvi slovenski arhitekti — urbanisti delovali z istih idejnih pozicij ka- kor tuja regulativa in zato se njihove rešitve niso razlikovale od tega, kar so pri nas delali tujci. Osnovna naloga študija urbanizma v preteklem stoletju bi torej bila, razčleniti oko- liščine, v katerih se je urbanizem pojavil, in hkrati pokazati tudi na manj svetlo plat nje- gove zgodovine. I OPOMBE i. Idelfonso Cerda; Teoria General de la Ur- banizacion, Madrid 1863. —¦ 2. Pri nas je izraz ^regulacija« prevladoval vse do konca 40. let. Uporabljal ga je gradbeni zakon iz 1. 1931, 1. 1940 je bil veliki natečaj za regulacijo Ljubljane, v Mariboru so v poznih 40. letih izdelali vodilni regulacijski načrt. Sele temeljna uredba o ge- neralnem urbanističnem planu (Ur. 1. FLRJ 1949 /78) je pravno označila prevlado lizraza urbani- zem. — 3. Vse to obširno analizira Braco Rotar v svoji knjigi Pomeni prostora. Delavska enotnost Ljubljana 1981. — 4. Dejstvo je, da še danes ne moremo govoriti o enotni urbanistični stroki ali o usklajeni urbanistični politiki, urbanizem je pač konglomerat raznovrstnih, zgodovinsko raz- lično določenih prvin. —• 5. Po is-voje so že prosto- urbanistične teorije 19. stoletja (kot so zamisli idealnega mesta utopičnih socialistov in higieni- stov, Sittejeva vizija oblikovanja mest, Howar- dova ideja vrtnega mesta itd.), same v sebi za- ključene miselne celote, .saj temeilje na enem samem, izbranem načelu, ki ga lahko reduciramo na pojem Razuma. Niso pa sintetične (kar ni ni- ti corbusianska urbanistična doktrina), isaj do- segajo enotnost tako, da večino elementov mest- ne zidave enostavno zamolčijo in gradijo na eni sami postavki, na racionalnosti. Tako tudi ne problematizirajo svojih izhodišč, kar lahko pri- pišemo edino zgodovinsko-kritičnim usmeri- tvam zadnjega časa ¦— cf. R. Jakhel: Referat na »Ziherlovih dnevih 1981«, (tipkopis), Ljubljana 1981, str. 9—11). — 6. Analizo pojma urbanisti kot napačne zavesti g e prispeval Rudi Jakhel v knji- gi Iluzija in resničnost urbanih središč, Cankar- jeva založba, Ljubljana 1979. — 7. Izčrpna bibli- ografija do leta 1973 je podana v raziskovalni nalogi Inštituta za geografijo Univerze v Ljub- ljani Industrializacija Slovenije — II. bibli- ografija o industriji na ozemlju Slovenije (sestia- vil Marjan Ravbar ob sodelovanju Igorja Vrišer- ja), (tipkopis Ljubljana 1973.). — 8. Jugosloven- ski isitorijski časopis, 1937, str. 246. — 9. DZS, Ljubljana 1966. — 10. Kronika, 1981, št. 2, str. 91—95. — 11. Državni organi na ravni okrožij in dežel so že v času Marije Terezije bili pristojni -.a mnoge zadeve, s katerimi so nadzorovali tako zemljiška gospostva, kakor tudi organe mestne KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 43 uprave, ki so imeli značaj lokalnih, na starih fevdalnih privilegijih temelječih institucij. — 12. O takšnih odlokih iz let 1784 in 1785 za Kranj in Skofjo Loko govorita Zontar in Blaznik v Zgodo- vini mesta Kranja (Muzejsko društvo za Sloveni- jo, Ljubljana 1939, str. 239) oziroma v Skofji Lo. ki in loškem gospostvu (Muzejsko društvo, Ško- fja Loka 1973, str. 367), za Celje pa naj bi bil odlok izdan leta 1787 oziroma 1788 — glej Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice, Celjski zbor- nik (posebna izdaja), Celje 1971, str. 344. — 13. Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naro- da, V., Državna založba Slovenije, Ljubljana 1974 str. 80—81. — 14. Edina izjema so bila deželna glavna mesita, ki so imela več kompetenc pri vo- denju upravnih in finančnih poslov. Cf. J. Zon- tar, op. cit., str. 94. — 15. Gestrin — Melik, op. cit., str. 120. — 16. Marjan Drnovšek: Ljubljan- ski mestni statuti 1850—1934, Kronika, 1981, št. 2, sitr. 129. — 37. Za Celovec, ki je bil mesto ko- roških deželnih stanov, in Gradec, deželno pre- stolnico Štajerske, dekret očitno ni veljal, saj so obzidja teh mest podrli šele Francozi. Cf. Theo_ dor Melicher: Die Städtebauliche Entwicklung im Bereich der ehemaligen Befestungsanlagen, gezeight an der 6 grösten österreichen Städten — Graz, Klagenfurt, Salzburg, Wien, Innsbruck und Linz zwischen 1800 und 1900, (tipkopis) Te- hnična visioka šola, Dunaj 1965, str. 125. — 18. Ta- ko so na primer prodali obrambne stolpe v No- vem mestu, Celju, Mariboru, in še kje. — 19. Statistični podatki o gibanju števila prebivalcev na slovenskem ozemlju so obdelani v poglavju Populacija in agrarno prebivalstvo od srede 18. stoletja do druge svetovne vojne (B. Grafenauer), Zgodovina agrarnih panog, I., DZS, Ljubljana 1970 (še posebej zgovorna je tabela na s. 103). — 20. Prav izbiranje nabornikov je bil tisti meha- nizem, ki je v drugi polovici 18. stoletja utiral pot državno-upravni organizaciji slovenskih de- žel. — 21. Kako je poitekalo novačenje za avstriij- sko mornarico, je podrobno opisal Pahor (cf. Mi- roslav Pahor: Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah. Slovensko morje in zaledje, letnik 2-3, Lipa, Ko- per 1979, str. 135—208.) Večina silovenskih mor- narjev je bila doma iz območij, kjer so sekali in tovorili les za ladjedelništvo. Torej so naše fan- te nabirali podobno, kot so izkoriščali naravne vire. Pahor daje pojavu pozitiven predznak, saj s tem dokazuje, da smo Slovenci tradicionalno narod pomorščakov. — 22. O starih lokacijah in- dustrije, povezanih z izrabo vode, govori razpra- va Alberta Strune: Vodni pogoni na Slovenskem, Tehnični muzej Slovenije Ljubljana 1955. — 23. Takšne podatke o porastu števUa prebivalcev v večjih slovenskih mestih v obdobju na prelomu 18. in 19. stoletja navaja Grafenauer, op. cit., str. 73—74. — 24. Seveda ne mislim, da je samo logika tehničnega razvoja pospešila industriali- zacijo in rast mest, temveč da je kapital v svo- ji ekspanzionistični težnji izboljševal komuni- kacije in tehnološke osnove proizvodnje in si s tem ustvarjal ugodnejše možnosti za razvoj. — 25. Cf. J. Fischer: Socialna in politična zgodovi- na delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, (tipkopis) Ljubljana 1978 str. 44—60. — 26. Izdelal ga je Viktor pl. Thomka. — 27. Vr- ste fizičnih urbanih elementov v Celju smo po- drobno proučili v raziskovalni nalogi Metoda morfološke analize mestnega prostora, (tipkopis), UI SRS, Ljubljana 1979. — 28. Sviluppo della cit- ta e movimento operarlo tra la fine dele otto- cento e il principio del novecento a Trieste, Trst 1979, glej tudi recenzijo B. Gombača v Kro- niki, 1980, št. 3, str. 237—238. — 29. Vprašanje urbanistične in gradbene zakonodaje je tema, ki bi jo veljalo posebej obdelati. Res je, da so do 1930. lata to področje urejali stavbni redi s konca 18. istoletja ali iz prve polovice 19. sto- letja. Pri stavbnih redih se je ohranil spomin na ' nekdanjo mestno avtonomijo — podobno kot .srednjeveški srtatuti so se tudi ,stavbni redi i>osa- mičnih mest razlikovali med seboj in tako je vsa- ko mesito imelo posebne, v podrobnostih različne gradbene predpise. Kot je mestna uprava po- stopoma prehajala v roke absolutistične države, so tudi stavbne rede isprej emali državni upravni organi. Tako je Trst dobil od guvernerja potrje- ne jK)žarnovarnostne predpise že leta 1754, splo- šne gradbene predpise leta 1789. Glej Gabriella Bucco; Novi situdi sui Borghi Storici di Trieste, Piano particolareggiato della zona Al — Centro storico di Trieste, (tipkopis). Trst 1977. Pregled ljubljanskih sitavbnih redov je podal Vlado Va- lenčič v Kroniki, 1967, št. 1, str. 35—45. — 30. Ja. khel (op. cit.) je to dokazal za področje planske prenove mestnih središč, vendar ugotovitev velja za vse urbanistične posege. — 31. The Intelectual versus the City, Harvard Un. Press, Cambridge Mass, 1962. — 32. Tako je v Martinu Krpanu Lev- stik uporabil motiv z zagovednim kmetom, ki pride na Dunaj in debelo gleda cesarsko palačo, kjer je »čudno lepo, še lepše kakor v cerkvi« in ki se v mestu ne znajde, ker je »masito veliko, hiš je, kolikor jih nisem še videl... ako ravno sem že v Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki iln v Ljubljani, ali tolikih ulic ni! nikjer«. V zgodbi je prikazano dialektično nasprotje med vladar- jem in podložnikom, kjer slednji vladarju poma- ga ohraniti njegov vladarski položaj, za nagrado pa dobi drobtinico — vladar prekliče že prej dano samovoljno prepoved tovorjenja angleške soli. — 33. S Ciklamnom, Agitatorjem iln Jaro go- spodo je Kersnik prvi, ki je resneje obdelal te. inatiko slovenskega malomeščansitva, predvsem v njeni narodnos>tno-politični razsežnosti. ¦—¦ 34. Uvodno poglavje v Cvetje v jeseni je sploh edini, čeprav idealizirani opis sodobnega meščanskega vzdušja pri naših realistih. — 35. Grafenauer, op. cit., str. 74. — 36. Gestrin — Melik, op. cit,, sir. 238—39. Tako je bil Trst pred prvo svetovno vojno največje slovensko mesto — Ljubljana z okolico je tedaj štela nekaj nad 50.000 ljudi. — 37. Izidor Cankar — Obiski, Leposlovje — eseji — Kritika, Slovenska matica, Ljubljana 1968, •olr. 149. —¦ 38. Na Primorskem je bil kamen se- veda že od nekdaj glavno gradivo, na Gorenj- 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 akem pa so bile stanovanjske hiše večinoma že pred 19. stoletjem zidane, kar izpričuje trdnejši gmotni položaj gorenjskega kmeta. Tako kakor na Gorenjskem so tudi drugje gospodarska po- slopja pravzaprav do današnjih dni ositala večji- del lesena. — 39. Kako je zasnova trgovsko- industrijske naselbine, ki jo je ob starem Trstu v letih 1719—23 pričela graditi Orientalna kom- panija, vplivala na kasnejši razvoj klasicistične- ga mesta, je analiziral Luciano Semerani s so- delavci v knjigi Gli elementi della citta e lo svi- luppo di Trieste nei secoli XVIII e XIX, Dedalo libri, Bari 1969. — 40. Izraz je uporabil Jože Grego- rič, ko je opisoval oblikovne lastnosti tradicional- nih mest. (Slovenska mesta in trgi. I., Kronika slo- venskih mest, 1940, št. 4, str. 193—205). — 41. Edino ljubljanske hiše ob Mestnem in Starem trgu skorajda niso poznale vrtov, pač zaradi ozkega prostora med Grajskim hribom in Ljubljanico. — 42. Seveda propadanje gradov na višinah ni bilo značilno le za mesta, ampak za gradove nasploh. — 43. Kljub temu je bil vpliv cerkve na družbo zelo močan. Čeprav je bilo .šolstvo iaizirano, so duhovniki-kateheti igrali največjo vlogo v vzgoj- nem procesu. Na podeželju so bili učitelji še bolj odvisni od cerkvenih oblasti. Na splošno gleda- no, je država prevzela »javni« del indokitrinacije prebivalstva (z institucijami šolstva, sodstva, zdravstva itd.), medtem ko je cerkev usmerila svoje delovanje bolj na polje zasebnega, družin- skega življenja. Da se ni nikdar odrekla vzvo- dom oblasti, je postalo jasno, če ne prej pa ob koncu 70. let, ko se je klerikalizem vse bolj vple- tal v politično življenje. — 44. Cf. Damjan Pre- lovšek: Ljubljanska arhitektura v prvi polovici 19. stoletja, Sinteza, št. 36—37, 1976, str. 50—51. — 45. Tako so večinoma vsi stavbni redi vsebo- vali tudi odločbo, ki je prepovedovala zidanje pritličnih hiš v strogem središču mest. — 46. V Ljubljani je gradbena, gasilna in olepševalna komisija delovala že od 1. 1798 dalje (op. cit, str. 48), v Celju pa od 80. leta 19. stoletja dalje (Pe- ter Povh: Arhitektura 19. stoletja v Celju, ZUZ, n. v. IX. 1972, str. 83. — 47. Seveda so bile tudi v ruralnih okoljih »boljše« hiše (kot so gostilne, trgovine, pošte) — zidane po mestno. — 48. Ljub- ljana po potresu, 1910, .str. 95. — 49. Remy But- ler — Patrice Noisisette: De la cite ouvriere au grand ensemble, F. Maspero, Pariz 1967, zlasti Mr. 99—129. — 50. Da gre pri teh izrazih za dele biologistične analogije, ki mesto enači z orga- nizmom in ki je nastala prav v 19. stoletju, je popolnoma jasno. — SI. Seveda ta trditev velja predvsem za prestolnice, ki so vodile v arhitek- turnih slogih in narekovale arhitekturni okus dobe. V provincialnih okoljih so mesta še vedno nastajala bolj po starem — na spontan način. — 52. Cf Rosella Fabiani: Pietro Nobile e la chiesa di s. Antonio Nuovo, Archeografo Triestino, IV., 1980, voi. XI. — 53. Glede krašenja fasad Pre- lovšek za prvo polovico stoletja ugotavlja, da je bilo precej omejeno zaradi instrukcije Francall. iz leta 1820, da naj pri javnih stavbah opustijo ves nepotreben okras. Cf. op. cit., str. 48.—¦ 54. Novomeško olepševalno društvo je bilo utanov. Ijeno leto pred koncem stoletja. — 55. Kaj vse je sodilo v pristojnost mestne občine, nam kaže že omenjena publikacija, ki jo je izdal ljubljan- ski občinski svet leta 1910 (Ljubljana po potresu): poleg magistrata in njegovih uradov še policija, oskrbovanje ubožcev, posredovanje dela, gradnja vojašnic, šol, kanalizacije, vodovoda, klavnic, trž- nice, elektrarne, regulacija mesta, mestni nasadi, mestni arhiv in podobno. Vendar ne smemo po- zabiti, da je bila Ljubljana v skladu z upravnimi reformami pomarčne dobe mesto z lastnim sta- tutom in je kot taka imela večje pristojnosti od običajnih mest. — 56. Kot značilen primer takšne miselnosti navajam citat iz zgoraj omenjene knjižice (str. 101) »Napram pretečim epidemijam so se sestavile posebne zdravstvene komisije. Te komisije so pregledovale predvsem hiše, name- njene za prenočišča tujcem, potem gostilne in so obhodile vse dele mesta. Povsod, kjer so se po- kazali zdravstveni nedostatki... so naročale od- pravo vseh nerednosti in so dosegle marsikatero asanacijo. Z javnim zdravstvom v najožji zvezi je tudi odprava pocestnega vlačugarstva .. . uved- lo !se je najstrožje nadziranje in kaznovanje, kar je imelo za zdravstvo in varnost mesta ugoden vpliv.« — 57. B. Rotar, op. cit., predvsem str. 150 do 166. — 58. Takšno vlogo so imeli srednjeveški načrti samostanov, cerkva in drugih pomembnih gradbenih podvigov. — 59. Marc-Antoine La- guier: Essai sur 1'architecture, Paris, 1755, pov- zato po: Jaques Lucan: Strategies sur la ville, construire en quartiiers inciens. Centre d'Etudes et de Recherches Architecturales, Pariz 1980, str. 21. — 60. Tako ni nič čudnega, če so prav za- pori in idealna mesta utopičnih socialistov najči- stejši primeri racionalizma 18. in 19. stoletja — pri njih je izhodiščni motiv, kako najbolj učinkovito moralizirati ljudi. Cf. Jaques-Alain Miller: Des- portizem Koristnega, Problemi —¦ Razprave, št. 209—211. 1981, str. 17—35; in Michel Foucault: Surveiller et punir. Ed. Gallimard, Pariz 1975. — 61. Ledouxovo naselje Chaux s tovarno za prede- lavo sdi je tako prva (resda le delno) uresniče- na zamisel idealnega mesta in ima vse značilnosti sodobnega urbanizma — temelji na redu (geome- triji), do realnega prostora nima nobenega od- nosa (ga zanikuje), zato je njen referent abstrakt- ni prostor načrta, temelji na prostorski in social- ni segregaciji (čeprav je tukaj zaradi majhnih razmerij tudi manj izrazita) — in kot smo že de- jali —¦ uresničen je le torzo arhitektove zamisli. Edini pomembnejši razloček pa je v tem, da je pri Ledouxu proizvodni del poudarjen — postavljen je v središče kroga, medtem ko je pri sodobnih ur- banističnih izvedbah pomaknjen na obrobje me- sta, neoblikovan, zakrit. — 62. Tako je na pri- mer Novo mesto, ki ga ni mogoče prištevati med nepomembna naselja, dobilo novo karto v merilu 1 : 5000 šele leta 1962. — 63. Cf. J. R. Mullin : American Perceptions of German City Planning at the Turn of the Century, Urbaniism Past and Present, Department of History, Milwaukee, Wi- scounsin, str. 322—25) 1976/77, št. 3, str. 9. — 64. Tako na primer Blaznik (Škof j a Loka in loško gospostvo, str. 322—25) opisuje socialni razvoj KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 45 Železnikov, ki se je razlikoval tako od podežel- skega kakor od mestnega. — 65. Zgodovina Tr- bovelj, Hrastnika in Dola, ObLO, Trbovlje 1953. -- 66. Bolje rečeno: smo imeli, ker je od prvotne zasnove ositalo bore malo. — 67. Rogaška Slatina na starih slikah, fotografijah, zemljevidih, spo- menikih in kozarcih, Zdraviliški svet Rogaška Slatina 1964. — 68. Howardova zamisel je bila, da bi v vrtnem mestu prebivali predvsem pred- stavniki srednjega in nižjega razreda, že v Let- chworthu in Welwynu pa je stanovalo bore mald delavcev. Vrtna mesta po Evropi pa so skoraj v celoti le vilski četrti premožnih. — 69. Tako 'SO v mariborskih predmestjih še po drugi vojni po- eta vlj ali butance — to je hiše iz zbitega blata. —¦ 70. Prvi primer zadružne stanovanjske grad- nje s postopnim odplačevanjem glavnice je bila kolonija ob Hranilniški ulici za ljubljanskim Be- žigradom, zgrajena med leti 1887 in 1907. — 71. Po njegovi Bmrti je park spet postal zaprt za javnost. — 72. Cf. Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, Ljubljana 1982, str. 366. — 73. Park na Kreutzberglu so ustanovili zato, da bi počasitili cesarja Franca Jožefa, ki je tega leta obiskal Celovec. Cf. Th. Melicher, op. cit., isrtr. 152. — 74. Tako se je dunajska noblesa vozila na oddih v Benetke, v Opatijo in v druga moderna letovišča preko naših krajev. Ko je za- slovela Postojnska jama, so se petični turisti na vožnji skozi Postojno ustavljali in tako so leta 1877 zgradili prvi hotel na Kranjskem, ki je bil postavljen prav v te namene — hotel Althoff. — 75. Trst je bil tudi v tem pogledu izjema, saj v njem najdemo celo pahljačo gradbenih nalog, značilnih za velika evropska mesta: banke, zava- rovalnice, borzo, veletrgovine, cerkve različnih veroizpovedi itd. — 76. Zadnji v tej vrsti je čla- nek Edvarda Ravnikarja Urbanistična misel v Sloveniji od leta 1800. Kronika 1981, št. 2, 167—171. ODNOS DEŽELNOZBORSKE VECINE SLS DO POGLAVITNIH GOSPODARSKIH VPRAŠANJ KRANJSKE V LETIH 1908—1914 DAMIJAN GUŠTIN S kompromisnim dogovorom treh, v dežel- nem zboru zastopanih strank 19. junija 1908 o volilni reformi za kranjski deželni zbor je Slovenska ljudska stranka dosegla pričako- vano večino, kar so volitve decembra istega leta le še potrdile.' S 26 poslanci od 49 volje- nih in virilistom — knezoškofom ljubljanskim J. B. Jegličem — se je lahko nem.oteno posve- tila uresničevanju svojega programa, kot ga je postavil že II. katoliški shod, natančneje pa je formuliral bodoča težišča dela v deželi Evgen Lampe.^ Osrednja točka programa je bilo delo za »kmečki stan«, skrb za kmetov položaj, združevanje v zadruge, izboljšave zemlje in živinoreje, gradnja cest in vodovo- dov, za kmeta ugodnejša zakonodaja. »Napočila je nova doba, doba pozitivnega dela,« pravi pisec brošure Velik moment." Strankini aktivisti ne smejo zaspati na lovo- rikah, temveč morajo delati, boriti se za ohra- nitev starih in osvojitev novih pozicij. Nikoli več dopustiti, da stranko spravijo z oblasti. Osnovna pa je organizacija, ki jo je treba izpeljati do zadnje vasi, na osnovi župnij v različnih društvih in družbah. »Vse organizi- rati, se pravi vse rešiti, nič organizirati, se pravi vse zgubiti.«* Pregled napredka naj da- jejo katoliški shodi. Absolutna večina v deželnem zboru je omo- gočila SLS obširno dejavnost, ki je segala na skoraj vsa področja v pristojnosti »deželne avtonomije«. Glede na prejšnje obdobje libe- ralno-nemške deželnozborske večine pomeni to bistveno drugačno usmeritev, kajti ta koa- licija je bila nedelavna spričo nujnih kompro- misov in obstrukcije SLS, razlikovala pa se je tudi po svojih gospodarskih izhodiščih, j I. Do 1908 je bila večina kmetov na Sloven- skem, zlasti pa na Kranjskem, zajeta v zadru- žno organizacijo pod okriljem SLS, ki ji je postavil temelje dr. Janez Ev. Krek v devetde- setih letih prejšnjega stoletja. Ta je zadruge tudi povezal v močno »Zadružno zvezo«, ki je omogočila obstoj šibkejših članic.^ Konec leta 1910 je bilo včlanjenih v njej okrog 300 za- drug s 57.000 člani, vendar je število še raslo. Aprila 1912 je imela »Zadružna zveza« že 642 članic, od tega nad polovico na Kranjskem." Šibka točka zadružne organizacije je bilo pomanjkanje sposobnih vodstvenih kadrov. SLS si je dolgo prizadevala za ustanovitev zadružne šole. Deželna trgovska šola, ki jo je^ 4é KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ustanovil deželni zbor 1908, je začela šolati tudi bodoče poslovodje in zadružne delavce v »tečajih za kmetijsko zadružništvo.«' Februarja 1911 je deželni zbor ustanovil deželni zadružni urad, ki naj bi nadzoroval in usklajeval razvoj vsega zadružništva v deželi. Na isti seji so poslanci izglasovali zadružni zakon, hkrati pa pooblastilo deželnemu odbo- ru, da prevzame garancijo do dveh milijonov kron za vloge pri zadrugah, ki se podrede nje- govem finančnem nadzoru. Julija 1912 je ve- čina SLS izglasovala razširjenje te garancije na neomejeno vsoto. Ze decembra istega leta je dežela prevzela prvo tako garancijo za »Ljudsko posojilnico«. V tem primeru je stranka izkoristila svojo politično prevlado v deželnem zboru za favoriziranje lastne zadruž- ne organizacije.** Še več protestov je povzročila odobritev posojila »Zadružni zvezi« iz sredstev »vseuči- liščnega fonda«, javnega sklada za ustanovi- tev slovenske univerze v višini okoli 700.000 kron, ki ga je upravljal deželni odbor. Proti običajem finančnega poslovanja ga je »Za- družna zveza« dobila brezobrestno, brez zah- tevanih jamstev, za nedoločen čas, le z enolet- nim odpovednim rokom. Le malokdo je ver- jel, da bo ta denar res še kdaj porabljen za ustanovitev univerze v Ljubljani.' Zlasti libe- ralci so ostro protestirali tako v deželnem zboru, kot v svojem časopisju. Ivan Hribar v svojih spominih prizadeto vzklika: »Pa je pri- šel ta Sukljetov mož velikega formata (I. Su- šteršič, op. G. D.) in naročil pisati in prispevke zbirati za nameravano nemško katoliško vse- učilišče v Solnogradu, po deželnem zboru os- novani vseučiliški fond pa z brezprimernim cinizmom dal porabiti za zboljševanje svinja- kov na kmetih«." Končno je jeseni 1912 deželni zbor izglaso- val zakon, po katerem je prevzela dežela po- polno garancijo za vse zadruge, ki so izpolnje- vale pogoje iz deželnega zadružnega zakona, kar je v bistvu pomenilo enačenje teh zadrug z deželnimi ustanovami. V zadružnem organiziranju je prevladovala Krekova krščansko-socialna struja v SLS, ki se ji pridružuje po izrecnem škofovem ukazu vsa duhovščina. Duhovniki so zadruge poveči- ni tudi vodili, zato je zadružno organizacijo zelo prizadela papeževa prepoved neposred- nega delovanja duhovščine v le-tej, vendar pa Jeglič le doseže opustitev tega sklepa za ljub- ljansko škofijo." Druga struja v SLS je gledala na zadružno organiziranje mnogo bolj zadržano. Sele ve- liki politični uspehi, ki jih je prineslo stranki Krekovo zadružno organiziranje, so jih ome- čili toliko, da so videli v njem uspelo taktiko svoje stranke in so se vanj začeli vključevati; preko upravljanja z združenimi kapitali pa so postopoma prevzemali prevladujoče polo- žaje.'- Prevlada močne zadružne centrale, ki je mogla omogočiti obstanek tudi manjšim, pasivnim zadrugam, je tak razvoj še spodbu- jala." Prizadevanje za starostno zavarovanje kme- tov, ki ga je terjal zlasti Krek, predstavlja eno redkih neuspelih akcij krščanskosocialne- ga krila SLS. Ostalim strankinim veljakom se je zdel tako koncipiran predlog zakona pre- več radikalen, zato so ga skušali zavreti. Pri tem so spretno manipulirali s kmečkimi volil- ci, kar se je pokazalo že na shodu kmetov ljubljanske okolice v Ljubljani 31. januarja 1909, na katerem so govorili dr. Sušteršič, dr. Mandelj in dr. Krek. Razpoloženje množi- ce je najbolj zadel Sušteršič, ki je govoril zo- per predlog zakona o starostnem zavarovanju, medtem ko je Krek odločno zagovarjal pred- lagani osnutek. Kmečki volilci so nasprotovali načrtu zakona, ker je predvideval njihove de- narne prispevke, kar so jim v dotedanji agi- taciji prikrivali. Shod se ni odločil za predla- gani zakon — le pet glasov je bilo zanj — in stranka je prenehala s shodi v podporo zako- nu, medtem ko je Krek še nadalje agitiral za svojo zamisel z brošuro »Starostno zavarova- nje kmečkega ljudstva.«" II. Živinoreja, ena najpomembnejših gospodar- skih panog na Kranjskem, je bila deležna ve- like pozornosti deželnega zbora, še posebno ker je bila v stalnem nazadovanju. Leta 1900 je bilo na Kranjskem 253.839 glav živine, de- set let pozneje le 226.977; število je torej po- stopno upadalo kljub ugodnim naravnim mož- nostim. Ta trend so si poslanci SLS prizadevali ustaviti z vrsto zakonskih aktov. Na seji 14. januarja 1909 je predložil poro- čevalec Piber zakon o planinah. Utemeljeval ga je z dejstvom, da je na Gorenjskem in po- nekod na Notranjskem poletna paša na pla- ninah pogoj za obstanek in razvoj kmetov, ker pridelajo premalo krme. Izboljšanje planin pomeni ohranitev hribovskega kmeta. Zakon je uvedel popis planin v »planinskih knjigah«. Parceli, vpisani kot planina, ni več mogoče spremeniti namembnosti. V deželi se osnuje »planinska komisija«, za izboljšanje planinskih pašnikov se dodeljuje prosilcem de- želna podpora." Natančneje je uredil spodbujanje pašne ži- vinoreje zakon, izglasovan 15. februarja 1912, ki določa, da spada izboljševanje pašnikov v, kRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 47 melioracijska dela. S tem so postali tisti, ki so želeli izboljšati pašnike, upravičeni do po- moči dežele 20—30 "/o od celotne investicije, v nekaterih primerih pa tudi do prispevka po- ljedelskega ministrstva. Seveda pa se ne sme spremeniti namembnost parcele, dela pa nad- zira deželni odbor.'" Zakon o pašnih pravicah, sprejet 29. januar- ja 1910, po predlogu poslanca Pibra, je prav tako namenjen večanju staleža živine. Zakon ureja pašo v gozdovih in daje kmetu — korist- niku paše več pravic nasproti lastniku. Do- loča, da ti ne smejo ovirati paše, pogozdovati le, če to dovolijo oblasti, odkup paše pa je mogoč le tam, kjer ni škode za kmečka gospo- darstva. Ce tako zahteva 1/3 upravičencev, mora lastnik predložiti načrt, kako bo izko- riščal gozd skupno s pašnimi upravičenci.'' Ta zakon je delno omejil samovoljo lastnikov goz- dov in njihovih uslužbencev, ki so marsikje, večkrat upravičeno, povzročali pri kmetih obi- lo vroče krvi. S temi zakoni je poskušal deželni zbor, ustvariti ugodnejše možnosti za rejo živine manjšemu posestniku, ki jo je sicer le stežka prehranil s svojih travnikov. Koliko so ti ukrepi pripomogli k dvigu števila živine, ni mogoče natančno presoditi, saj je ta proces prekinila že po nekaj letih svetovna vojna s popolnoma spremenjeno gospodarsko politi- ko. Skupnim zemljiščem, ki so bila nujna za manjše kmetije, sta bila namenjena dva zako- na pobudnika Kreka in poročevalca Pibra. Prvi, zakon o razdelitvi skupnih zemljišč, ote- žuje v primerjavi s prejšnjim razdelitev sku- pnih zemljišč. Drugi, zakon o komasaciji ze- mljišč, olajšuje zložbo, kjer je le mogoča. Od- pravljeno je bilo prejšnje posamično glasova- nje o dokončni potrditvi komasacije in zni- žan limit za začetek postopka na 1/3 oziroma 1/2 lastnikov. Oktobra 1913 je deželni zbor izglasoval še dopolnilo temu zakonu, ki dolo- ča, da sme deželni odbor zahtevati komasaci- jo ali razdelitev skupnih zemljišč tudi proti volji prizadetih.'* Preko svojih ustanov je dežela tudi sama posegala v kmetijsko politiko. Tako je dežel- ni zbor sklenil leta 1910, da dežela kupi po- sestvo za rejo plemenske živine. V ta namen je deželni odbor kupil posestvo Robež pri Sko- fji Loki. Kmetijsko kemično preizkuševališče (labo- ratorij, op. p.) v Ljubljani je deželni zbor uvr- stil med deželne zavode, da je moglo izdelo- vati uradne ekspertize. Tako so Kranjsko osamosvojili od graškega laboratorija, ki je po mnenju nekaterih v stranki preveč tan- kovestno nadziral zadružne mlekarne." Nezavidljivo stanje živinoreje je sprožilo de- bato o draginji 5. in 19. oktobra 1910. Nepo- sredni povod zanjo je bil predlog poslanca NNS Novaka, da deželni zbor naslovi na vla- do poslanico z zahtevo, da ukine prepoved uvoza mesa iz Srbije, do takrat pa naj uvaža meso iz Argentine, da zniža visoke cene mesa v Avstriji.2o Debato sta obe strani izkoristili za medse- bojne očitke, vendar pa nam pokaže tudi nju- ne poglede na gospodarstvo. Liberalci so trdi- li, da je draginje kriva kmetom naklonjena politika vlade, »prenapeta agrarna politika«. Sami so se zavzemali, kot zastopniki mestnega prebivalstva, tudi če odmislimo stare liberal- ne nazore o svobodni trgovini, za nižje cene agrarnih proizvodov sploh. Menili so, da je največji kartel prav »agrarstvo«, v hranilni- cah in posojilnicah je nad 200 milijonov kron. Poslanec SLS Hladnik je zavrnil ta dokazo- vanja z nasprotnimi dokazi —¦ ogromnimi do- bički v industriji, visokimi cenami strojev in velikimi uvoznimi carinami za poljedelske stroje.^' Se ostrejši je bil krščanski socialec Žitnik: »Ne bom trdil, da ni draginje, ampak taki predlogi so samo slepilo za ljudstvo, lepo se berejo v javnosti, pomagano pa ž njimi ni či- sto nič. Jaz privoščim vsakemu človeku, de- lavcu, obrtniku, uradniku, itd., kar mu gre; sem v državnem in deželnem zboru glasoval za draginjske doklade, ampak gospodje, kdo pa kmetu da draginj sko doklado? Se to, kar ima, se mu hoče vzeti ter na milost in nemi- lost izročiti gotovemu poginu. Ali hočete kme- te do zadnjega pregnati v Ameriko? ... Ali gospodje nič ne veste o ogromnih dolgovih kmečkega stanu? Do 180,000.000 K je na Kranjskem vknjiženih dolgov ... In ta dolg, ki tare našega kmeta leto za letom še nara- šča za 2 do 4,000.000 K.«^^ Nič ne pomaga, če se sprosti uvoz živine iz Srbije, saj je tam ži- vina še dražja, poleg tega pa grozi še nevar- nost živinske kuge. Argentinsko meso je le za malenkost cenejše, v perspektivi pa se bo dražilo, ko se bo dvignil uvoz v Evropo. Podobno je bilo tudi v razpravi o živino- zdravniških tečajih, v katerih naj bi se "uspo- sobili kmečki fanje za najenostavnejšo pomoč domačim živalim. Tečaje je začel pripravljati deželni odbor ob podpori poslancev SLS in veleposestniške kurije. V ostri debati v deželni zbornici so poslan- ci NNS ugotavljali, da so tečaji le kaplja v morje v prizadevanju za napredek živinoreje in bodo širili mazaštvo, ki ga je dežela že ta- ko polna. Mnogo večji uspeh bi pomenila na- mestitev po enega živinozdravnika v vsak sodni okraj v deželi.-' 48 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Poslanci SLS so nasprotno dokazovali, da so tečaji potrebni, kajti živinozdravnikov je premalo. To niso tečaji zoper živinozdravni- ke, temveč njim v pomoč, saj tudi oni sami pišejo knjige o pomoči živini in prirejajo pre- davanja. Poslanec Hladnik je ugotavljal, da živinozdravniki ne uživajo ugleda, ki bi ga mogli, za kar pa so sami krivi, saj: nastopajo proti kmetu »samo kot nekaki policaji, kakor ljudje, ki imajo samo paragraf v svojih ro- kah; in ta paragraf proti živinorejcem vedno uporabljajo, kjerkoli se da uporabi jati«,2* po- leg tega pa so preveč obremenjeni s pisarni- škim delom in se ne morejo posvetiti svojim pravim nalogam. Poslanec Demšar je predlagal resolucijo, da se omenjeni tečaij čimprej uvedejo, kar je večina deželnega zbora sprejela. 1912 se je začel prvi tak tečaj na Vrhniki, vodil pa ga je upokojeni živinozdravnik Turk. Vendar se živinozdravniki in poslanci s te- čaji niso sprijaznili kar tako. Dosegli so, da se je Turk odpovedal poučevanju, prav tako pa so obsodili te tečaje študentje veterine, celo tisti z deželnimi štipendijami."^ V razpravah se kažeta drobnjakarstvo in osebna obračunavanja poslancev, ki se skri- vajo za načelna stališča. Tudi v Krekovi bro- šuri Dejanja govore, ki je bila pisana kot pre- gled velikega prispevka SLS v kranjskem de- želnem zboru, je tej temi dan velik poudarek. Osnovna misel, ki izzveneva v spisu, je, da se liberalci upirajo izobraževanju ljudstva; oči- tek torej, ki je bil pogosto uperjen proti SLS, čeprav z drugačnim poudarkom. Naj ostrejšo polemiko in obstrukcijo v de- želnem zboru je povzročil predlog novega za- kona o lovu. Veljavni zakon je dajal vso moč odločanja okrajnim glavarjem, ki so bili kom- petentni tudi za odločanje o povračilu škode zaradi lova in divjadi oškodovancem. Toda, je rekel predlagatelj novega zakona poslanec Zajec, »ali Vi sami veste, kake težave ima prestati kmet, predno pride do odškodnine. Prava križeva pot je to za našega kmeta, ta- ko da v 90 "/o slučajev kmetje raje sploh ne zahtevajo nobene odškodnine.«^* Razprava v zbornici je potekala 11. in 12. oktobra 1909 od 8. ure zjutraj pa do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne neprekinjeno. Liberalni poslanci so se pripravili na mirno obstrukcijo in poskušali zadržati sprejetje za- kona z dolgimi govori in obilico spreminjeval- nih predlogov, pri čemer so jim vneto poma- gali poslanci veleposestva. Odločnemu dežel- nemu glavarju F. Sukljetu se je vendar po- srečilo, da je bil lovski zakon sprejet. Vendar pa ga dunajska vlada ni hotela predložiti v cesarsko sankcijo, dokler se ne spremene ne- katere določbe.-' Bistvene novosti zakona o lovu so bile v prenosu odločanja o zakupu lovskih pravic na občine, ki te revirje obsegajo. Kmetu je v mnogočem olajšana pot do odškodnine. Za- kon ustanavlja v vsaki občini razsodišče za presojo škode, ki ga sestavljajo predsednik, postavljen od deželnega odbora, ifi člana, za- stopnika zakupnika lova in oškodovanca. Pre- verjanje nepristranosti razsodišč je poverje- no deželnemu odboru. Nova so določila o na- stavljanju strupa v gozdovih. Zaradi kmečke- ga srda nad zajcem je dal zakon občinam pravico, da v izrazito vrtnarsko, sadjarsko in zelenjadarsko usmerjenih krajih proglase zaj- ca za škodljivo žival, tako da ga smejo loviti lastniki oziroma zakupniki parcel sami; tudi na splošno je bil zajec mnogo manj zavaro- van. Prav določbe o zajcih so bile kamen spo- tike pri cesarski potrditvi zakona.-^ Ponovno je deželni zbor obravnaval predlog spremenjenega zakona 14. februarja 1912 in ga sprejel, a znova ni bil sankcioniran. Z ne- posrednimi pogajanji z vlado so končno do- ločili sprejemljivo besedilo zakona, ki ga je sprejel deželni zbor oktobra 1913, a sankcije ni dočakal zaradi vojne.^' III. Aktivnost SLS na področju trgovine in obrti je bila v primerjavi s kmetijstvom v ozadju. Njena skrb je bila namenjena pred- vsem malemu obrtniku in trgovcu. Za trgovce je bila največjega pomena usta- novitev slovenske višje trgovske šole v Ljub- ljani.*« Poslanec Jaklič je predlagal na zasedanju 9. januarja 1909 ustanovitev obrtnega pospe- ševalnega urada, ki naj ima za nalogo izo- braževanje obrtnikov, razstave strojev in po- sredovanje pri njihovi nabavi, ustanavljanje obrtnih zadrug, subvencije in posojila zanje.*' Leta 1913 je ta urad že uspešno deloval. Na iniciativo poslancev SLS je nastal tudi dežel- ni obrtni svet kot pomožno in svetovalno telo deželnemu odboru v zadevah obrti. Važna je bila ustanovitev obrtnih sodišč. 16. januarja 1909 je predlagal liberalec dr. K. Triller ustanovitev obrtnega sodišča za Ljubljano, J. Ev. Krek pa je njegov predlog razširil na vso deželo. V taki obliki je dežel- ni zbor predlog sprejel. Sodišča so bila se- stavljena iz sodnika, zastopnikov delavcev in obrtnikov, advokati pa niso bili potrebni.*^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Sl 1983 49 IV. Čeprav na prometno zelo pomembnem in frekventnem območju je bila dežela v pogledu prometne infrastrukture dolgo zanemarjena. Gradnja novih železniških prog pa takrat ni pomenila le najpomembnejših prometnih zvez, ki so odločale o gospodarski prosperiteti krajev in celih območij, temveč je predstav- ljala tudi eminentno politično vprašanje, kar se je kazalo v srditih spopadih lokalnih po- litikov za podrobno lokacijo. Sama gradnja prog je pripadala osrednji vladi, deželni zbori pa so mogli vplivati na izpeljavo načrtov. Za- to je SLS namenila po prevzemu oblasti v kranjskem deželnem zboru prav železniškim povezavam posebno skrb. Deželni železniški odbor, ustanovljen po volilni zmagi SLS, je skrbel za predloge novih železniških prog in jih priporočal ministrstvu za železnice v Beo- gradu. Deželni zbor si je najbolj prizadeval za dokončanje dolenjske železnice. Zanjo je bila stranka posebej zainteresirana zaradi pove- zave s slovanskim jugom monarhije in eko- nomskih aspiraci j dela slovenskega kapitala v Basni. Podaljšek dolenjske proge je bil za- mišljen kot glavna povezava notranjeav- strijskih dežel z Dalmacijo. Ze v nagodbi z Ogrsko je bilo dogovorjeno — kajti železni- ca je morala čez hrvaško ozemlje — da bo ta zgradila železniško progo Metlika — Karlovac — Ogulin, tako da bo mogoča direktna zveza z Dalmacijo. Vendar je ogrska vlada zavlače- vala uresničitev te obveze, kolikor se je da- lo: »Ves čas se je opažalo, da mora zadaj tičati neki faktor, ki vse zadržuje. Kdo bi bil ta fak- tor, se ni znalo z gotovostjo, ali sedaj, ko pride zadnji čas, da se mora železnica dograditi, se- daj pa lahko rečemo, da zagotovo vemo, kdo je bil ta faktor in da se od ogrske strani name- rava naravnost atentat proti tostranski držav- ni polovici.«"" Zato je deželni zbor sprejel januarja 1910 po poročilu deželnega odbornika Lampeta sklep, da se centralna vlada »poživlja, da z vso odločnostjo zahteva od ogrske vlade, da iz- polni protokolarično ugotovljeno obvezo v Ho- govoru z dne 22. novembra 1907, člen I. točka a, b, c, ter se proga Metlika — Karlovec gradi kot glavna železnica.«"* Poudarek v tem apelu je na gradnji železnice kot glavne, kajti to je pomenilo, da bo proga vrhunske kvalitete. Ogrska vlada je, nasprotno, sprejela sklep, da se proga gradi kot vicinalna, kar pomeni slab- šo gradnjo, manjšo nosilnost dn nižje hitrosti vlakov. To pa pomeni po Lampetu madžarsko gospodarsko aneksijo Dalmacije, zato poziva vlado na sakcije proti Translajtaniji; Madža- rom naj ne bi dala direktne zveze s Prusijo preko Galicije, kar pa ni prineslo konkretne- ga rezultata. Boj deželnega zbora zoper višanje prevoz- nih tarif na Južni železnici, pri katerem so bi- li najagilnejši poslanci SLS Povše, Jaklič in Žitnik, ni bil uspešen. Direkcija Južne že- leznice je namreč prosila leta 1909 železniško ministrstvo za 7 "/o zvišanje tarif. Ministr- stvo je prošnji ugodilo kljub nasprotnemu pri- poročilu kranjskega deželnega zbora izgla- sovanem 23. septembra 1909."^ A deželni zbor se ni predal. Sprejel je sklep, da nasprotuje vsakemu bodočemu višanju prevoznih tarif na omenjeni progi. Utemeljitev pravi, da je blago s Kranjskega kljub bližini v Trstu že nekonkurenčno. Vzrok za povišanje tarif so videli v zmanjševanju prometa na Južni že- leznici, odkar je dobila konkurenco v novejši alpski železnici, ta pa vleče promet stran od Ljubljane."« Posebno aktivnost je pokazal deželni že- lezniški odbor pri načrtovanju novih železni- ških prog lokalnega in širšega pomena. Najpomembnejši je bil načrt za gradnjo »transverzalne železnice«, ki naj bi povezova- la že zgrajeno vzhodnoštajersko aspanško že- leznico s Trstom. Trasa, ki jo je predložil de- želni zbor železniškemu in vojnemu ministr- stvu na Dunaju, je šla od Fehringa do Rad- gone, nato ob meji obeh državnih polovic do Brežic, preko Krškega polja v Novo mesto, skozi dolino Krke do Blok. Od tu se priključi Južni železnici po prvi varianti na Rakeku, po drugi v Postojni, po tretji pa naj bi šla sko- zi Loško dolino do Trnovega pri Ilirski Bistri- ci, od tam v Podgrad in skozi Hrpelje v Trst. Načrt je bil sprejet, vendar pa je bila reali- zacija odložena zaradi kriznih razmer na Balkanu in pospešenega oboroževanja; do- kočno je njeno usodo zapečatila svetovna voj- na."' Zvezo Polzela — Kamnik — Kranj — Ško- fja Loka — Trst preko Postojne ali Mosta na Soči, ki naj bi predstavljala tretjo zvezo s Trstom, je priporočil deželni zbor 22. febru- arja 1912.88 Poleg teh širših povezav je deželni zbor priporočil na pobudo poslancev prizadetih ob- močij obilico lokalnih prog in novih postaj, kot npr. Kranj — Kamnik, podaljšek od Aj- dovščine do Postojne ali preko Vipave do Šta- njela, podaljšek kočevske proge do deželne meje, Skofja Loka — Železniki, gradnjo po- staj Žlebič in Lipovec na dolenjskih progah. Prizadevanja deželnega zbora glede grad- nje novih železniških prog v povezan sistem zasluži pozitivno oceno, čeprav pri vseh pro- 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1033 gah ni odločal zgolj rentabilnostni račun, tem- več tudi težnje nekaterih krajev, da bi imeli železniško povezavo. _ V. Cestno omrežje takrat ni imelo tolikšnega pomena, zato je bilo manj razvito, predvsem pa slabe kvalitete. Težnje deželnozborske ve- čine, da modernizira tudi cestno omrežje, so šle v smeri izboljšav obstoječih cest (ublažitev klancev, novi mostovi, nekatere nove ceste), hkrati pa tudi v smeri posodobitve upravlja- nja in vzdrževanja cest, še zlasti ker je bil pri- tisk za uvrstitev občinskih cest med okrajne in okrajnih med deželne množičen — zaradi višjega prispevka dežele za njihovo vzdrže- vanje.*" Osnutek novega cestnega zakona je pred- ložila SLS 21. oktobra 1910, razprave o njem pa so trajale do 28. decembra 1911, ko je bil končno sprejet.^" Novi zakon je določil: — cestni odbori so sestavljeni po krajevnem principu, ne pa po kurialnem; — okrajne ceste so prekategorizirane v de- želne ceste 11. vrste; — deželne ceste financira v triletnem pre- hodnem obdobju dežela s 60 Vo, okraji pa 40 odstotki, nato prispeva dežela dve tretjini po, trebnih sredstev. Za gradnjo novih cest pri- speva dežela polovico sredstev. Za uvrstitev ceste v kategorijo deželne ceste je potreben sklep deželnega zbora; — cestni odbori neposredno vodijo gospo- darjenje, z deželnimi cestami, podrejeni pa so deželnemu odboru; — poljske in vaške poti so uvrščene med javna pota. Na podlagi seznama občinskih cest, vaških in gospodarskih poti določa ob- činski odbor, kdo jih je dolžan vzdrževati.^' Tudi zakon o cestah je bil eden tistih, ki so sirili možnosti sodelovanja zastopnikom kme- tov, saj so prej v cestnih odborih odločali predvsem največji davkoplačevalci. Zakon je poudaril vlogo deželnega zbora, preko njega je torej krepil pozicije SLS. Po novem za- konu je prišel na vsakih 3000 volilcev en član okrajnega cestnega odbora, deželni odbor pa je v vsakega imenoval 2—3 svoje zastopnike, tako da so ti dobili trdne strankarske večine. Veleposestnikom je zakon odvzel virilne sede- že v cestnih odborih, zato je razumljiv odpor nemške stranke in njihov protestni odhod iz deželne zbornice ob glasovanju o sprejemu za- kona. Liberalci so sicer ostali v zbornici, a so enotno glasovali proti zakonu, ker so se z njim povečale obveznosti Ljubljane. VL Zadnje desetletje pred prvo svetovno vojno je bilo čas številnih hidrotehničnih del v de- želi, tako vodovodov, od lokalnih do večjih si- stemov, in uravnav voda. Prav tem delom je bilo namenjeno desetmilijonsko posojilo, ki ga je najela dežela.''^ Svojo gospodarsko daljnovidnost je poka- zal deželni odbor, zlasti pa iniciator Lampe, z zgodnjo izrabo vodnih sil za pridobivanje električne energije. Delo na tem področju se je začelo z nujnim predlogom Lampeta in to- varišev septembra 1909, da se pooblasti de- želni odbor za izgradnjo elektrarne na Gorenj- skem,^* nadaljevalo pa s sklepom deželnega zbora, da nameni 20 000 kron deželnemu od- boru »v svrho poizvedovanj in priprave na- črtov glede uporabe raznih vodnih sil za elek- triko.«" Ze tedaj je Lampe uveljavil načelo, da je izraba vodnih sil deželno podjetje, zato da bo elektrika poceni in tako na razpolago tudi kmetu in obrtniku. Zamislil si je, da bi izko- riščali vodne sile tudi v okviru zadrug, a ta- ko, da več zadrug gradi skupne večje elektrar- ne, kar zmanjša stroške, poveča pa učinek. Najnujneje je elektrificirati gorenjsko ravni- no z industrijskimi centri. Opozoril pa je, da je treba vodne sile izkoriščati racionalno, kljub temu da jih je trenutno še ogromno na razpolago.''" Za gradnjo elektrarn si je moral deželni od- bor zagotoviti lastništvo parcel ob rekah, kar je pogosto povzročalo težave."** Poslanci NNS so elektrarni nasprotovali iz svojih posebnih interesov, ker jih je bodel mo- nopol dežele na gradnjo hidroelektrarn. Me- nili so, da so načrti za elektrifikacijo špeku- lacija, ki bo pognala deželo v bankrot, da je torej elektrarna preveč tvegana investicija. Nasprotovanje elektrarni se je pojavilo spet 1913, že sredi gradnje Završnice, tokrat z dvo- mi v rentabilnost in v upravičenost gradnje, saj ustrezno ministrstvo še ni dodelilo konce- sije za gradnjo in obratovanje elektrarne. Ko sta strokovnjaka deželnega odbora dokazala v razpravi v deželni zbornici 30. septembra 1913, da bo stala 1 KS, instalirana v Završnici, tri- krat manj, kot bi se še izplačala, je ostal li- beralcem le argument, da ne bo mogoče pro- dati vseh zmogljivosti elektrarne."" Gradnjo elektrarne je financiral deželni od- bor iz sredstev dežele. Ze 24. julija 1912 je deželni zbor odobril 2,000.000 kron za gradnjo elektrarn iz deželnih fondov, februarja 1914 pa je pritrdil predlogu deželnega odbora, da najame Kranjska posojilo dveh milijonov kron za deželne elektrarne, iz katerega bi vr- KRONIKA 'ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 51 nili že porabljena sredstva »deželnemu zakla- du«, ostanek pa bi investirali v dokončanje Za- vršnice in za pripravo projektov bodočih elek- trarn.« Glede uprave je sklenil deželni odbor no- vembra 1913, deželni zbor pa akceptiral fe- bruarja 1914, da se električne naprave izločijo iz ostalih deželnih podjetij in zavodov ter se ustanovijo kot samostojna firma »Kranjske „deielneelekkaf.nÄ«^''._____________._________^_________________. VII. Liberalno-nemška večina v deželnem zboru je vodila v dobi svoje vlade restriktivno fi- nančno politiko. »Stedljivost in previdna po- raba skromnih razpoložnih sredstev označa to dobo.«^" A potrebe so bile vedno večje kot do- hodki. Za pokrivanje te razlike je deželni od- bor najel precejšnje posojilo.^' Za širokopotezni program, ki ga je začela ffivajati SLS po prevzemu oblasti v deželnem zboru, dohodki dežele niso zadoščali. Primanj- kljaj je začel skokovito rasti. Edini izhod, ki ga je stranka videla, je bilo najetje novega posojila.^^ I. Šušteršič je že 9. januarja 1909 predlagal, da dobi deželni odbor pooblastilo za najetje kredita v višini deset milijonov kron za »iz- vedbo vodovodnih zgradb, za uravnavo rek, potokov in hudournikov, za osuševanje moč- čvirnih zemljišč, za namakanje travnikov in drugih suhih zemljišč in sploh za strogo kme- tijske melioracije, dalje za zboljšanje planin in pašnikov ter končno za ceste in pota.«^" Že 15. januarja 1909 je deželni zbor izgla- soval sklep o najetju posojila z glasovi vseh strank. Potreb je bilo veliko, investicijskih načrtov je bilo izdelanih že v skupni predra- čunski vrednosti nad 30 milijonov kron in po- ročevalec je zagotovil, »da je za deželo pri- spevek za te zgradbe, ki se morajo izvršiti... najmanjši znesek 10 milijonov kron primeren; to je vsota, ki se mora dati deželi na razpola- go, da v teku nekaterih, recimo 10 let izvrši melioracijski program v velikem slogu.«s* Po cesarjevi sankciji sklepa se je deželni odbor začel ozirati za ugodnim posojilom. Do- bil ga je v začetku leta 1911 v dunajski banki »Union« po obrestni meri 4,5 "/o al pari, kar je bilo dokaj ugodno.^^ Kasneje so liberalci izrabili najetje tega po- sojila za propagando proti SLS. V predvolil- ni kompanji za državni zbor 1911 so ji očitali, da je zapravila že celotno posojilo. Vendar je bila to le površna kritika, ki je sodila v obi- čajno predvolilno agitacijo. Bolj argumentirano se je ob posojilo obreg- nil F. Suklje v svoji brošuri o deželnih finan- cah, kjer pravi, da je bilo od posojila le ma- lo haska, saj so ga drobili za malenkosti, pre- cejšen del pa ga je šel za pokritje deželnih dol- gov leta 1912 in 1913.-'« Dežela je imela lastne finančne vire, ni pa imela lastnega finančnega zavoda. SLS si je prizadevala zato za ustanovitev deželne ban- ke, zlasti še, da bi pritegnila del kapitala, ki so ga začeli prenašati slovenski vlagatelji iz nemške Kranjiske hranilnice po septembrskih dogodkih 1908 v Ljubljani, kakor tudi da bi vzpostavila ravnotežje z drugimi denarnimi zavodi, ki so bili povečini v liberalnih rokah.^' Tako bi obšla stranka tudi neuspeli poskus os- novanja Zadružne banke. O ustanovitvi banke je razpravljal deželni zbor 15. oktobra 1909. Medtem ko so poslanci SLS na različne načine utemeljevali svoj pred- log, pa so liberalni poslanci silno nasprotovali ustanovitvi banke — predvsem iz svojih eko- nomskih interesov, ki pa so jih zakrili v dvo- me o uspešnosti takega denarnega zavoda. Dr. I. Tavčar je izjavil: »Ze danes lahko rečem z vso gotovostjo, da bo banka dolgo vrsto let ostala pasivna, da bo imela vsako leto veliko deficita, ki ga bo morala dežela plačevati.«'' Dr. K. Triller je celo trdil, da bo denar dav- koplačevalcev uporabljen za navadne bančne špekulacije. Se ostrejši so bili liberalni časo- pisi. Kljub zavzemanju poslancev NNS za ome- jitev deželne banke le na hipotečna posojila, pa je statut »Kranjske deželne banke«, spre- jet v deželnem zboru oktobra 1909, banki do- ločil širša področja delovanja; poleg omenje- nega še kreditiranje javnih gradenj v deželi in manj riskantne običajne bančne posle. Di- rektorij in kuratorij je imenoval ustanovitelj — deželni zbor, njeno poslovanje pa je re- dno nadziral deželni odbor.s" Z deželno banko je dobila SLS pod svoje nadzorstvo pomembne finančne vire, ki so izdatno podpirali njena politična prizadeva- nja. Ze v naslednjih letih je po pisanju libe- ralnega in socialdemokratskega tiska prišlo do malverzacij pri dodeljevanju kreditov, saj so jih dobivali povečini le strankini pripadni- ki, pogosto za sumljive projekte, medtem ko je vodstvo banke ostale prosilce odklanjalo.«" Svoje prvo poslovno leto — poslovati je na- mreč začela januarja 1912 — je banka kon- čala z dobičkom 31 000 kron, čeprav je bilo denarno tržišče nemirno zaradi balkanskih vojn.«' Podobno je skušala SLS preko deželnega zbora prevzeti primat v zavarovalništvu.« ¦' Klub njenih poslancev je predložil načrt za ustanovitev deželne zavarovalnice z delovni- mi področji življenjskega zavarovanja, zava- 52 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 rovanja živine in zavarovanja proti požaru. Zavarovanja proti požarom naj bi postala ob- vezna, kar je razumljivo spričo pogostih po- žarov na podeželju, in monopol deželne zava- rovalnice. A napovedanega zakona o zavaro- valništvu državni zbor ni in ni sprejel, tako da do ustanovitve deželne zavarovalnice ni pri- šlo, posebej še, ko je deželni zbor ugotovil, da bi to bila prehuda obremenitev za deželo.'* Z gospodarjenjem v velikem slogu, ki ga je uvedla SLS po prevzemu oblasti v deželnem zboru, je zašlo finančno ravnotežje dežele v resno krizo, čeprav do poloma ni prišlo."* Liberalni poslanci, zagovorniki uravnote- žene proračunske bilance, ki jim je odločna gospodarska politika deželnozborske večine omejevala prostor delovanja, so na vsak način skušali diskreditirati splošno finančno politi- ko SLS. Boj je bil zlasti oster ob sprejema- nju letnih proračunov in zaključnih raču- nov. Čeprav so bili njihovi govori demagoški, pa vsebujejo več kot le zrno resnice, kar nam dokazuje pojav resnejših kritik.'" Prav ob vprašanju gospodarjenja v deželi je prišlo v vrstah SLS do trenja med zagovorni- ki stare, previdne finančne politike (Suklje, Mandelj) in zagovorniki velikopoteznega raz- voja. Kranjske (Lampe, Krek)." Največ odmeva je imela Sukljetova brošura o deželnih financah. Jedro njegove kritike je, da se dežela preveč zadolžuje, nato pa z novi- mi posojili pokriva primanjkljaje. Zaskrbela ga je visoka izguba dežele v letu 1911. Moti ga, da se SLS kot vladajoča stranka ne zme- ni za resen položaj, temveč se obnaša, kot da to ni nič posebnega. Zitnikova izjava v dežel- nem zboru, da stoji Kranjska med najboljšimi v monarhiji, more strokovnjaka spraviti le v smeh. Take trditve pomenijo slepljenje mno- žic." Zadnja proračunska debata ga je docela ra- zočarala, saj je zatajil poleg poslancev SLS tudi finančni odsek in njegov predsednik Krek, ki sta dala popolnoma nezadovoljivo poročilo o proračunu. Vse hvale o obširni de- javnosti stranke so odveč, če slonijo na finan- ciranju iz posojil. Suklje se ne strinja s tem, da s čedalje več denarja prosto razpolaga deželni odbor, kaj- ti večina mu odobrava veliko pavšalnih kre- ditov — fondov brez natančno opredeljenega namena. S tem nastajajo številni »dispozicij- ski zakladi«, ki so na razpolago poslancem ve- čine, kar ni v skladu z dobrimi običaji v po- litiki, saj se tako širi korupcija. »Kajti pro- stodušno izražam načelo, da je treba pri raz- delitvi takih kreditov,... v prvi vrsti ozirati se na stvarne momente, a ne pretežno na strankarske ozire. Nikomur nič ne očitam. namenoma opuščam vsako osebno opazko, pač pa javno zastopam svoje uverjenje, da je na- ravnost nedostojno pri oddaji podpor iz de- želnih sredstev predvsem gledati na strankar- sko pristojnost dotičnega prosilca.«'^ Tudi proračun za leto 1912 ima dve taki postavki, 80.000 in 104.000 K, s katerimi v bistvu neo- mejeno razpolaga deželni odbor. Namig na korupcijo v okviru SLS, na favo- riziranje lastnih privržencev, je razpravo o financah privedel na ožje politično področje. Strankin vrh je reagiral zelo ostro in Suklje- ta docela izločil iz vodstva stranke. Politični nasprotniki so seveda do dobra iz- rabili ta nesporazum v vrstah SLS: »Zmage pijane gospode p. pa. S. L. S. je presenetila Sukljetova brošura o deželnih financah. Ne- prijetno presenetila. No — presenetila ravno ne. Saj so bili pripravljeni nanjo, ker Suklje menda nikdar in nikomur ni prikrival, da s sedanjim gospostvom ni zadovoljen .. . Sele ko se je porodila lična brošura, so spustili Rektorja z verige in proglasili prekletstvo nad liberalcem Sukljetom.«'" Uvodnik socialistično usmerjene revije »Na- ši zapiski« ugotavlja, da je brošura zbudila veliko zanimanja v javnem življenju in tisku. Zadeva je toliko pikantna, ker se je moral Suklje znebiti vseh funkcij, preden je mogel napisati nekaj resnic, ki niso všeč voditeljem SLS, so pa stranki v korist. Se bolj boleče so ostrine, ki ne zadevajo financ. Ob tem pa se dolgovi dežele še večajo, od vseh kreditov pa je le malo resničnih koristi.'" »Naši zapiski« so se torej distancirali od direktne pritrditve Sukljetu, so pa ugotovili, da je postavljena gospodarska dejavnost SLS na neprave teme- lje. Manj pozornosti je zbudila kritična študi- ja I. Mandlja o deželnem gospodarstvu, ki je narejena kot primerjava let 1907 in 1910. »De- želne finance koncem 1. 1907 niso bile slabe, tudi koncem leta 1910. še ne, vendar pa že na začetku poti, ki pelje nizdolu v slabe finance. Zakaj? Ker se ne upošteva načelo, da se mo- rajo redni izdatki dež. zaklada pokrivati do- cela z rednimi dohodki.«" S širokosrčnim tro- šenjem nastaja deficit, začela pa je padati tu- di že tako majhna »čista imovina dežele«. Ko- likor se bo tako stanje nadaljevalo, bo treba močno zvišati deželne davke in najeti večje posojilo za pokritje dolgov, za kar bodo plače- vale še bodoče generacije. Obljubljana držav- na davčna reforma, ki bi rešila tudi deželne finance, je negotova. Vendar pa se Suklje ni omejil le na kritiko, temveč predlaga, ker sodi, da je strokovnjak, tudi zdravila za saniranje deželnih financ — to pa sta uvedba deželnega davka na »zaseb- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 53 no vino« in zvišanje deželnih doklad, ki so res med najnižjimi v državi. Suklje meni, da je SLS storila veliko na- pako, ker ni takoj po prevzemu oblasti v de- želnem zboru poskrbela za izboljšanje finanč- nega stanja dežele. Tedaj bi bilo mnogo laže uvesti nove davčne obremenitve kot pa v letu 1912, tik pred volitvami, ko je treba postopati dosti bolj oprezno. Sam je predlagal že leta 1910, da se doklade zvišujejo postopoma, po 10 odstotkov letno, saj bi bil prevelik skok uso- den za marsikaterega kmeta. Zdaj predlaga dvig »dokladne stopnje« od 40 odstotkov na 60 odstotkov, kar se mu zdi maksimalna obre- menitev, ki jo še zmore prenesti povprečen davkoplačevalec. Vodstvo stranke pa se je dobro zavedalo, koliko je tak ukrep nepopularen in se brani- lo tega »zdravila« vse do leta 1914 s pomisle- kom da bodo tak ukrep izkoristili liberalci za svojo agitacijo zoper SLS.'^ Enako kislo jabolko je bil za strankino vod- stvo predlagani davek na »zasebno vino«. Spričo zastarelega zakona je bila obdavčena poraba vina in mošta v »zaprtih mestih« in prodaja vina na drobno, neobdavčena pa ve- leprodaja in seveda produkcija, namenjena domači porabi. Uvesti tak davek, kot ga je predlagal Suklje, bi pomenilo vsaj v vinorod- nih krajih velik upad priljubljenosti in poli- tičnega vpliva SLS. Kmetom gotovo ne bi bilo pogodu, da jim v lastni kleti davkarji nad- zorujejo pridelek in obdavčijo vino, ki ga sa- mi popijejo. In povrhu naj bi še volili kandi- data stranke, ki je tak davek uvedla!? Suklje ni upošteval, da temeljijo volilni uspehi SLS na njenem nastopu kot stranke koristi za kmečko ljudstvo. Neprimernost take obdav- čitve vidi le v višji ceni vina. Strankino vod- stvo je z večjim političnim posluhom že leta 1910 preko sklepa deželnega zbora dunajski vladi odsvetovalo uvedbo novega konzumnega davka na vino.'" Kalkulacija dohodkov od zvišanja obeh dav- kov in monopola na državni užitninski zakup Šukljetu pokaže čisti dohodek okoli milijon kron letno, kar bi do dobra popravilo finan- čno stanje dežele.'* Poslanci SLS so tedaj še videli lagodnejšo pot za izboljšanje deželnih financ — poviša- nje dotacije centralne vlade. I. Šušteršič je do- segel preko svojih dunajskih zvez vladni sklep, da bo, začenši z letom 1914, znašala do- tacija deželi Kranjski 1,100.000 kron letno več. To je SLS tudi služilo kot protiargument li- beralnim zahtevam po zvišanju deželnih do- klad.'» Nasprotno pa je Suklje prav glede mož- nosti večjih državnih dotacij skeptik, saj prav tako raste tudi primanjkljaj državnega pro- računa zlasti zaradi pospešenega oboroževa- nja. Ko so bile volitve v deželni zbor konec leta 1913 mimo, je tudi SLS menila, da je čas za bolj radikalno sanacijo deželnih financ, kajti proračun za leto 1914 je izkazoval že nad štiri milijone kron primanjkljaja. V proračunski debati februarja 1914 je predlagal finančni odsek povišanje deželnih doklad od 40 odstotkov na 55 odstotkov od realnih davkov in 75 odstotkov od ostalih ter povišanje priklade na konzumni davek od vi- na, mošta in mesa od 40 odstotkov na 145 od- stotkov, kar je deželni zbor kljub odporu li- beralcev sprejel.'« Za pokritje dotedanjih dolgov je deželni zbor odobril pooblastilo deželnemu odboru za najetje dveh posojil, 4,400.000 kron za pokrit- je dolgov in 2,000.000 kron za financiranje de- želnih elektrarn." SKLEP Z delno volilno reformo leta 1908 je SLS do- segla v deželnem zboru Kranjske absolutno politično prevlado. S svojo zmago je prekinila liberalno — nemško zvezo, ki je v njem dol- go vladala. V nasprotju s koalicijo Narodne napredne stranke in nemškei stranke, ki so jo pri delu omejevali številni kompromisi zaradi zveze dveh tako različnih partnerjev, je SLS zastavila po prevzemu oblasti širok delovni načrt, ki naj ustvari iz dežele nekakšno slo- vensko jedro in hkrati vzorec za delo stranke v ostalih deželah. Na gospodarskem področju se je stranka namenila okrepiti svoje pozicije, kar je kre- pilo tudi slovenske ekonomske pozicije. Ven- dar pa je njen boj za zmanjšanje ekonomske moči liberalne stranke vodil v nezdrave stran- karske in osebne spore, ki niso prispevali k ugledu slovenske politike. S široko razširjenim zadružništvom je SLS upočasnila hitro deagrarizacijo podeželja in s tem povezano odseljevanje zlasti v preko- morske dežele. Zadružništvo v deželi ie sku- šala z različnimi ukrepi spremeniti v insti- tucionalizirano obliko kmečkega združeva- nja. Kmetijstvo je poskušala dvigniti na višjo raven z vrsto normativnih aktov o meliora- cijah, boljšem kmetovanju in z izdatnejšim kreditiranjem teh del. Najbolj si je stranka prizadevala za razvoj živinoreje, panoge z naj- ugodnejšimi naravnimi možnostmi. Promet je skušal deželni zbor modernizi- rati s prizadevanji za gostejše železniško omrežje in s posodobitvijo za lokalni promet pomembnega cestnega omrežja. Relativno zgo- 54 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 daj se je Kranjska vključila v gradnjo elek- tričnega omrežja, ki pa je obseglo le večje centre na gorenjski ravnini in Ljubljano. Vsi ti projekti so terjali velika finančna sredstva, ki jih dežela sama ni zmogla. Zato se je v teh letih globoko zadolžila, kar je iz- zvalo resne pomisleke in kritike v vrstah po- litičnih nasprotnikov in previdnejših lastnih privržencev. Vprašanje, ali je SLS zavestno zapostavljala vprašanje deželnih financ y ko- rist širokopoteznega razvoja dežele, je treba še pustiti odprto. V iskanje novih finančnih virov je bilo vključeno tudi prizadevanje za posodobitev deželnega davčnega sistema in za zajetje vsaj dela kapitala v bančne in zava- rovalne zavode pod lastno kontrolo. V dobi svoje oblasti v deželnem zboru Kranjske je SLS opravila na gospodarskem področju delo, ki zasluži pozitivno oceno.. Če- prav opravljeno skozi prizmo strankinih inte- resov, je po posledicah preseglo ta okvir. V dotedanji slovenski meščanski politiki je to eden prvih primerov, da je tako poudarjena prav gospodarska plat politike in program — v okvirih možnosti — tudi realiziran. OPOMBE 1. V. Melik: Volitve na Slovenskem 1861—1918, Ljubljana 1965, str. 296; F. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 172. — 2. Slovenec XXXVI, 11. 2. 1908, št. 34. — 3. J. K.: Velik moment (Politično raz- mišljanje ob veselem preobratu v deželi kranj- ski); avtor je Janez Kalan. — 4. Ibidem, str. 23. — 5. Podrobneje J. Prunk: Skof Jeglič — politik, I. del. Kronika 1971, št. 1, str. 35—36. — 6. F. Er- javec: Zgodovina katoliškega gibanja na Sloven- skem, str. 252. — 7. Obravnave deželnega zbora kranjskega, zvezek 47, Dodatek II. Poročilo o de- lovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januarja do konca decembra 1908, str. 222 do 236. (dalje Obravnave, zv. 47 ...), Dejanja govo- re, Ljubljana 1913, str. 137. — 8. Obravnave, zv. 48, 2. del, str. 503—505, 527—528, 532. — 9. Slo- vansky pfehled XIV, 1912, str. 230 in dalje; do- pis dr. A. Dermote. — 10. I. Hribar: Moji spo- mini IV., str. 67. —11. J. Prunk: Skof Jeglič — poliitik, I. del. Kronika 1971, št. 1, str. 137. — 12. Ta proces je opazil že Krek sam v zadnjih letih življenja, vendar proti moči koncentriranega za- družnega kapitala ni mogel storiti veliko, tudi če ne bi umrl še pred odločilnim preobratom; glej tudi A. Prepeluh: Pripombe k naši prevratni do- bi, Ljubljana 1938, str. 47—48. — 13. J. Prunk: Skof Jeglič — politik, I. del. Kronika 1971, št. 1, str. 36—^38; E. Kardelj-Sperans: Razvoj sloven- skega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939, str. 191; F. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, str. 252. — 14. Zanimivo je, da da so videli nekateri, npr. Dermota, v tem do- godku dokaz, da klerikalizem ni toliko zasidran, kot se običajno misli; iz tega naziranja o izšle kasneje nekatere politične akcije. — 15. Obrav- nave zv. 47, str. 153—154; zv. 47, Dodatek II, pri- lioga 57. — 16. Obravnave zv. 48, 1. del, str. 303 do 304, priloga 43, str. 464—468. — 17. Obravnave zv. 47, str. 924—926; zv. 47, Dodatek II, pril. 221. — 18. Obravnave zv. 47, str. 921—924; zv. 47, Dodatek II, pril. 111 in 215; zv. 48,2. del, str. 809 in pril. 110. — 19. Brez ekspertize uradne insti- tucije ni bua mogoča prodaja prehranjevalnih proizvodov. V pogojih strankarskih in narod- nostnih nasprotij je bilo tako mogoče ovirati delo zadružnih zavodov te ali one strani; pri- merjaj Obravnave zv. 47, str. 706—708 in zv. 48 1. del, str. 127—129. — 20. Obravnave zv. 47, str. 1102. — 21. Obravnave zv. 47, str. 1144—1146. — 22. Obravnave zv. 47, str. 1150. — 23. Obrav- nave zv. 47, str. 949—950. Za Kranjsko bi to pomenilo okoli 30 živinozdravnikov. — 24. Ob- ravnave zv. 48, 1. del, str. 54. — 25. Obravnave zv. 48 1. del, str. 349—350. — 26. Obravnave zv. 47, str. 101. — 27. Obravnave zv. 47, str. 409 do 472. — 28. Obravnave zv. 47 Dodatek II, priloga 126. — 29. Obravnave zv. 48 1. del, str. 318—331; zv. 48 2. del, str. 737—746. 30. Obravnave zv. 47, str. 15—19. — 31. Obravnave zv. 47, str, 111—113 in 252—255; zv. 48 1. del str. 171. — 32. Obravna- ve zv. 47, str. 255—257. — 33. Obravnave zv. 47, str. 871. — 34. Obravnave zv. 47, str. 879. — 35. Obravnave zv. 47, str. 331—332. — 36. Obravnave zv. 47, str. 878—879. — 37. Obravnave zv. 47, str. 578 do 583 in zv. 47 Dodatek II, pril. 188. Ce si lahko dovolimo prognozo, moremo reči, da bi ta želez- niška proga v dokajšnji meri pripomogla k pre- magovanju prometne odročnosti večine teh kra- jev, ki obstoji še danes (npr. Bloke, Loška dolina Kozjansko) in bi dopolnjevala slovenski promet- ni križ. — 38. Obravnave zv. 48 1. del, str. 407 do 415. — 39. Obravnave zv 43 1. del, Poročilo o delovanju deželnega odbora za dobo od 1. janu- arja do konca decembra 1910, str. 142—182. Za leto 1910 so znašali stroški vzdrževanja in grad- nje cest okoli 750 tisoč kron; poročilo deželnega odbora omenja okoli 40 različnih gradbišč. — 40. Obravnave zv. 47, str. 1187. — 41. Obravnave zv. 47 Dodatek II, priloga 96. — 42. Obravnave zv. 48 1. del, Poročilo o delovanju deželnega odbora za dobo od 1. januarja do konca decembra 1910, p.tr. 32—60 navaja nad sto različnih vodovodov in vodnjakov v raznih fazah priprave in gradnje. — 43. Obravnave zv. 47, str. 327. — 44. Obravnave zv. 47, str. 597. — 45. Obravnave zv. 47, str. 327 do 329. E. Lampe vidi Kranjsko kot nalašč ust- varjeno za industrializacijo. Ima ugodno pro- metno lego, stika se z romarskim in germanskim svetom, kar jo še dodatno stimulira. — 46. Pri- merjaj t. 1. afero Paušlar; Obravnave zv. 48 2. del, str. 506—515. — 47. Obravnave zv. 48 2. del, str. 519—526 in 547—560. — 48. Obravnave zv. 49, sir. 242—245. — 49. Obravnave zv. 49, str. 245. — 50. I. Mandelj: Nekaj številk iz kranjskega deželnega gospodarstva. Veda II, 1912, št. 3, str. 229, — 51, Poisojilo v višini 4.000.000 K, najeto KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 19B3 55 1906 pri Osrednji banki čeških hranUnic. — 52. Natančno je pisala o deželnih financah Jelka Melik: Kranjske deželne finance 1861—1914, Kro- nika 1973, št. 3 str. 160—165 in Skladi kranjske- ga deželnega premoženja, Kronika 1976, št. 3, str. 165—169. — 53. Obravnave zv. 47, str. 230 do 233 in zv. 47 Dodatek II, pril. 58. — 54. Obrav- nave zv. 47, str. 82. — 55. F. Suklje: Iz mojih spominov III, str. 134, piše, da je on omogočil najetje posojila pod tako ugodnimi pogoji, med- tem ko Krek v brošuri Dejanja govore ne ome- nja Sukljetovega prispevka pri najetju tega po- sojila. Al pari — ob izplačilu polnega zneska; običajno so se provizija in obresti trgale od glav- nice, — 56. F. Suklje: Deželni zbor kranjski in deželne finance, Ljubljana 1912, str. 23—24. — 57. Jadranska banka je bila v rokah češkega in slovenskega kapitala, povezanega z vrhovi NNS, Zavarovalna banka Slavij a je imela za ravna- telja v Ljubljani Hribarja, v liberalnih rokah jp bila Mesitna hranilnica v Ljubljani. — 58. Ob- ravnave zv. 47, str. 638. — 59. Obravnave zv. 47 Dodatek II, pril. 95 in 187, — 60. Enako tudi F. Suklje: Deželni zbor kranjski in deželne finance, str. 18—20. — 61. Obravnave zv. 48 2. del, pril. 127. — 62. V deželi je delovalo okoli dvajset za- varovalnih družb, ki so nabrale letno okoli 950.000 K zavarovalnih premij, zavarovalna vsota pa je znašala 280 milijonov kron. ¦—¦ 63. Ob- ravnave zv. 47, str. 108—109 in 170—176; zv. 49, str. 6 in 18. — 64. F. Gestrin — V. Melik: Slo- venska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1956, str. 309, navajata, da so se de- želne finance izbciljšale v vojni po letu 1915, ko je postala dežela glavna oskrbovalka soške fronte. F. Suklje: Iz mojih spominov III. str. 152, pravi, da je Lampe izkoristil možnosti, ki jih je dala bližina fronte in v letih 1915 in 1916 je »Deželna vnovčevalnica« prinesla 10 milijonov kron dobička. — 65. I. Mandelj : Nekaj številk iz kranjskega deželnega gospodarstva. Veda II. 1912, št. 3, str. 228—248. — 66. Soditi o točni vi- šini deficita Kranjske je težko, saj avtorji nava- jajo različne številke; primerjaj tabelo, sestav- ljeno po uradnih letnih obračunih, v J. Melik: Kranjske deželne finance 1861—1914, Kronika 1973, št. 3, str. 165 in Krekovo brošuro Dejanja govore, sitr. 236—237 ter Sukljetovo Deželni zbor kranjski in deželne finance, str. 4. — 67. F. Suk- lje: Deželni zbor kranjski in deželne finance, str. 7—8. 68. Ibidem, str. 19. — 69. Slovenski narod XLV, 1912, št. 138, 19. 6. 1912. — 70. Naši zapiski 1912, št. 7, str. 193 in sl. in A. Dermota v Slovan- sky pfehled XIV, 1912, str. 460 in sl. —71. I. Mandelj : Nekaj številk iz kranjskega deželnega gospodarstva, Veda II. 1912, št. 4, str. 393. — 72. Dejanja govore, Ljubljana 1913, str. 237—238. — 73. Obravnave zv. 47, str. 694. — 74. Podrob- neje: 528.000 K kosmatega dohodka od vinskega davka, čistega okoli 400.000 K, 400.000 K od po_ višane doklade na 60 «/o, 200.000 K od monopola na državni užitninski zakup. — 75. Dejanja go- vore, str. 237—238. — 76. Obravnave zv. 49, str. 169—242 in pril. 36. Podrobneje o strukturi dav- kov glej J. Melik: Kranjske deželne finance 1861 do 1914, Kronika 1973, št. 3, str. 163—165. — 77. Obravnave zv. 48 2. del, str. 704; zv. 49, str. 242 do 245 in pril. 40. LIST »KOROŠKO KOROŠCEM« — PRIMER NEMŠKONACIONALNE PROPAGANDE PRED PLEBISCITOM V LETIH 1919/1920* TONE ZORN I i Med nemškokoroškim plebiscitnim propa- gandnim gradivom imata posebno mesto lista Kärntner Landsmannschaft in Koroško Ko- rošcem. Gre za lista, ki ju je izdajal takratni Kärntner Heimatdienst in ki sta bila še pose- bej namenjena prebivalcem plebiscitnega ozemlja. Eden glavnih protislovenskih in pro- ti jugoslovanskih plebiscitnih delavcev, Hans Steinacher, opozarja, da je morala nemškoko- roška stran tedaj vendarle upoštevati tudi je- zikovno slovenski živelj ter se nanj obračati v * Še neobjavljena razprava iz zapuščine leta 1981 umrlega dr. Toneta Zorna, njegovem jeziku.' Kot dokazuje list Koroško Korošcem, pa to ni bilo (z izjemo posamičnih verzifikacij) slovensko koroško narečje, kot bi mogli soditi po kasnejših trditvah, po katerih koroški »vindišar« ne razume pisane sloven- ske besede ter se njegova govorica sploh ne da zapisati. V nasprotju s takimi trditvami je glasilo Koroško Korošcem uporabljalo osred- nji slovenski govor ter se v njem obračalo tudi na tiste Korošce, ki niso bili vešči (ali pa ne dovolj) nemščine (vključno z njeno koroško varianto). In še eno značilnost naj poudarimo: krajev- na imena so v tem Heimatdienstovem listu slovenska in očitno ni nikomur, vključno s Steinacher jem prišlo na misel uporabljati v 56 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 slovenskih tekstih ter v glavi tega lista nem- ška krajevna imena. Le ponekod najdemo dvojezično poznamenovanje, pa še tu je bila slovenska označba na prvem mestu. Za današ- nje zagovornike koroškega nemškega nacio- nalizma pač bogokletno dejanje. Še Celovec je na primer v tem listu Celovec in ne morda Klagenfurt. O tem, kako je prišlo do izdajanja sloven- skega heimatdienstovskega glasila, nekaj več poroča Hans Steinacher v že omenjeni knji- gi. V njej piše, da so tedaj čutili potrebo po izdajanju lista, namenjenega slovenskemu (oziroma kot pravi, vindišarskemu) prebival- stvu. Tako so pričeli ob Kärntner Landsmann- schaft v drugi polovici leta 1919 izdajati še Koroško Korošcem; ime lista je izbral sam Steinacher.^ O pisanju nemškega lista sem pisal v Slo- venskem vestniku 1979. leta (Kärntner Lands- mannschaft in nemškonacionalna propaganda pred 60 leti). S tem pregledom je bil (glede na zasnovo in vsebino) dejansko opravljen tudi vsebinski pregled lista Koroško Koroš- cem. Nadrobnejša medsebojna analiza bi vse- kakor mogla pokazati na vsebinske inačice in vzporednice Kärntner Landsmannschaft s slo- vensko pisanim listom, vendar nas na tem mestu vendarle bolj zanimajo poudarki, ki so bili še posebej namenjeni koroškim Sloven- cem. Na enem prvih mest med takimi poudarki je bilo vsekakor gospodarsko vprašanje. Be- remo, da morajo gospodarski nagibi »nas (ko- roške Slovence) zediniti z avstrijsko republi- ko«. Tako, kot še danes, najdemo trditev o so- žitju, (»enotnosti in miru«) »našega majhnega naroda« s koroškimi Nemci. Vzporedno s tem pa že moremo slediti eni izmed sestavin pri- hodnje »vindišarske teorije«, saj že v eni prvih številk lista Koroško Korošcem moremo sle- diti trditvi, da imajo prebivalci »Kranjske- ga... sicer podobno spraho (govor), nam pa so vendar tuji«. Sicer pa imajo Korošci le ma- lo stika z njimi: ločijo namreč obojne težko prehodni alpski prehodi, poleg tega pa na Kranjsko vodi le ena železniška proga, in še to prek Maribora (!). O karavanški progi pa be- remo, da je pod vplivom Laha (Italijana), sov- ražnika Jugoslavije. In zaključek? Koroški Slovenec je povezan le na Celovec in Zgornjo Koroško; tjakaj je v preteklosti oddajal vse »produkte, ne samo zemljiške, poljedelske, ampak tudi izdelke naše hišne industrije, od tam smo dobili obrtne in rokodelske izdelke; pri nemških sodeželanih smo kupovali in pre- kupovali«. Kolikor moremo presoditi, je imela jugoslo- vanska obljuba o agrarni reformi konec leta 1919 pozitiven odmev med južnokoroškim ma- lim človekom. Drugače bi list Koroško Koro- šcem vsekakor ne napadal te obljube ter v pomanjkanju nasprotnih argumentov celo za- gotavljal, da je regent Aleksander obljublje- no agraro reformo preklical: »S prevarami in laž(mi) hočejo nas (Jugoslovani) preproste lju- di slepiti. Obljubavajo nam piavo od nebesa a ne bojo možbeseda! Sneli bojo besedo, ob- ljube o delitvi zemlje. Kajti zemljo, ki vam (jo) misli(jo) dati — kakor pravijo —• SHS država, bi morali samo s silo in ropom raz- lastiti, postopek, kateri bi bil popravljen od antante, postopek, katerega tudi ne namer j a vlada v Beogradu, v kateri sedijo vendar sa- mo 'velikoglavci'. Nasprotno! Pred kračim (kratkim) je bil menda dan ukaz regenta Aleksandra, da se na noben način ne sme raz- deliti ali razlastiti velika zemljiška posest«. Drugo tako vprašanje je bila boljša preskr- ba prebivalstva na jugoslovanskem prostoru ter v plebiscitni coni A v primeri s tisto, ki so jo imeli Avstrijci. Že iz taktičnih ozirov se list Koroško Korošcem gospodarskih razmer v Avstriji v glavnem ni dotikal, temveč čim- bolj črno risal gospodarske razmere v Jugo- slaviji: v Ljubljani so na primer po trditvah te vrste obrtni izdelki dosegljivi le z verižno trgovino (in to ob visokih cenah); podobna ne- resnica je bila tudi trditev, da »na celem Spod- njem Štajerskem in Kranjskem ima tudi kmetski stan karte za kruh in moko, baur (kmet) ni več gospodar v svoji lastni hiši. Kar zdaj dajo (Jugoslovani) nam v obsedenem (zasedenem) okrožju Koroškega, vzamejo brez ozira prebivalcem Kranjskega in Spodnješta- jerskega«. Ob teh in podobnih trditvah najde- mo poudarjanje koroškega regionalizma ter zagotavljanje, da je Nemška Avstrija »svo- bodna republika v kateri se vlada ljudstvo sa- mo, Jugoslavija pa monarhija, v kateri vlada srbska dinastija Karageorgijevičev, katera se goni od ene vojske v drugo (kot da je bila Sr- bija leta 1914 napovedala vojno Avstroogrski op.). Medtem ko pridejo razne dežele Jugoslo- vanskega, nadaljuje Koroško Korošcem, pod Belgradsko komando, bodo izgubile s tem svo- jo posebnost in ... svobodno voljo, bo dala no- va ustava Nemško-Avstrijskega deželam naj- večjo samostojnost, podobno kakor v svobod- ni, srečni Švici posamezni kantoni...« Nadaljnji propagandni prijem je bilo na- vajanje po izvoru sumljivih, še posebej pa iz- mišljenih »novic« o dogajanju na širšem jugo- slovanskem prostoru in še zlasti takih, ki naj bi kazale na notranjo slabost v Jugoslaviji in na centrifugalne sile v njej.-' Eden od uvodnikov (avtor je bil prejkone Hans Steinacher) je bil celo naslovljen »Umi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 57 rajoča Jugoslavija« in v njem beremo o jugo- slovanskih vojaških ubežnikih, ki da »vsak te- den« prihajajo v Avstrijo. Po pisanju lista Koroško Korošcem so ubežniki poročali o ne- zadovoljnem malem človeku v Jugoslaviji, vsi pa so prepričani, da je »Koroška za SHS iz- gubljena«. Tudi nočejo srbske samovlade, ampak hrvatskoslovensko republiko, ki bi bila v zvezi — z Avstrijo! Sicer pa Srbija, nada- ljuje Ust, še naprej sanja sen imperialistične habsburške monarhije. Tamkaj velja le to, kar hočeta srbski kralj in generali. List Ko- roško Korošcem je poudarjal, da bo država SHS tako dolgo krvavela, da bo šla na vse konce. Na zunaj se bo vojskovala, na znotraj bo prevrat, revolucija, kajti trije slovanski na- rodi ne bojo nikoli složno živeli, Hrvati in Srbi (sic!) nikoli ne bojo nosili srbski jarem«. Sicer pa je razkroj v Jugoslaviji vedno večji. Po- leg tega je Slovenec, skupaj s Hrvatom, re- publikanec in noče 'ničesar vedeti o Kara- djordjevičih. Sovraštvo ljudstva pa se ne bo usmerilo le proti Srbom, ampak proti vsem tistim »častihlepnim vodnikom, ki so iz- dali Slovence in Hrvate Srbom na milost in nemilost«. Trenutek časa je zahteval, da je moralo ko- roško nemško nacionalistično meščanstvo povzemati tudi nekatera gesla revolucionar- nega delavskega gibanja. Zgovoren dokaz je zagotovilo Koroško Korošcem, da v Avstriji ob drugih dejavnikih ne odloča morda kapitali- zem, temveč »prosto ljudstvo s poslanci, ali, podobno kot v Švici, s prostim ljudskim gla- sovanjem«. Jugoslovanom je list očital, da skušajo »iztrebiti v šolah nemški jezik in ga nadomestiti s srbskim: »Tako iso začeli že zdaj v vseh šolah s poukom cirilice. Naučiti hočejo Korošce jezika in pisma, ki jim ne more dati nobene koristi, ker ga zastopijo samo Srbi, drugje pa noben človek po celem širnem sve- tu. Materin jezik Koroških Slovencev bi ta- ko izginil in se umaknil srbščini. Nemščine, svetovnega jezika, katerega potrebujejo ta- ko potrebno, se naši Slovenci ne bojo več sme- li učiti!«. In vera? V Avstriji ne bo odpravljen verouk, pač pa so to storili Jugoslovani. Sicer pa bo tamkaj katoliško vero sčasoma izpodrinila pravoslavna, ki ima v Jugoslaviji pač več pri- vržencev.* Iz izjave koroškega deželnega upravitelja dr. Arthurja Lemischa v deželnem zboru 27. novembra 1919 je videti, da je koroškonem- ška stran pričakovala, da bodo pri napoveda- nem plebiscitu glasovali za Avstrijo posestni- ki (pač večji), »majhni in večji« trgovci ter delavci. Med drugim je Lemisch še dejal, da se Koroška že leto dni bori za pravico do sa- moodločbe. In kaj naj bi ta samoodločba po- menila, je vidno iz pojasnila celovškega mest- nega sveta, češ da vidi »svojo bodočnost in gotovo poroštvo boljših časov« ne morda v »silnem balkaniziranju naše dežele (ampak) v združitvi z velikim nemškim gospodarskim ok- rožjem«, torej v priključitvi Avstrije nemške- mu rajhu. Za velikonemški pogled ljudi okrog lista Koroško Korošcem priča tudi dej- stvo, da je list na primer štajerski Ljutomer postavil v »obsedeno« področje, se pravi, v prostor ki ga neupravičeno zasedajo Jugoslo- vani.^ Poleg tega so Steinacher in njegovi v tem času računali, da bo najmanj 80 "/o gla- sovalnih upravičencev oddalo glas za »neraz- deljeno Koroško«.* Omenimo naj tudi, da je bilo južnoštajer- skemu kmetu namenjeno zagotovilo, da »v Ju- goslaviji 1. kmet ni prost, ker je (Jugoslavija) mo- narhija, kjer so plemenitaši, dvorniki (dvor- jani) in vojaki; 2. kmet bo prisiljen prodajati (v Jugosla- viji) svoje pridelke po nižji ceni; 3. svoje potrebščine bo drago kupoval, ker ni fabrik; 4. davke in dolgove bo težko plačeval, ker bo malo izkupil in ker bo sam plačevalec (davkov)...« Nasprotno pa bo v Avstriji 1. kmet prost in si lahko pomagal, 2. svoje pridelke bo drago prodajal, ker ima veliko kupovalcev; 3. svoje potrebščine bo kupoval po nizki ce- ni; 4. davke in dolgove bodo v večini plače- vali bogatinci in fabrike .. Posebno mesto ima v listu Koroško Koro- šcem tudi vprašanje tako imenovanih koro- ških beguncev, to je tistih nemško usmerjenih Korošcev, ki so se tako ali drugače umaknili iz plebiscitne cone A. Teh naj bi bilo po pi- sanju nekaj tisoč (»tisoč in tisoč«).* Bili pa naj bi begunci tudi mučeniki »novega časa«. Mesece in mesece naj bi bila obup in bol nji- hova stalna spremljevalca, demarkacijska črta med obema plebiscitnima conama pa je bila zanje »slovanska žica, ki jim brani domov«. Ob tej je list poudarjal zahtevo teh beguncev po vrnitvi domov: »Domov hočemo! Delati ho- čemo! Pravico imamo do posestva, do doma, do družine, in do ljubezni! Zahtevamo to«. Vi- deti je, da so celovški krogi v tem času priča- kovali dovoljenje za vrnitev beguncev v cono A," 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 II Februarja 1920 je slovensko heimatdienstov- sko glasilo pojasnjevalo, od kod klic »Koroško Korošcem«. Steinacherjev krog je o tem tedaj pisal takole: Koroška je naravna dn gospodar- ska enota, kakršne ni nikjer drugje. Korošci, bodisi Nemci ali Slovenci (»vindišarjev« te- daj očitno v besednjaku nemškega nacionaliz- ma še ni bilo) potrebujejo drug drugega. Tudi južna Koroška potrebuje Celovec in Beljak, in narobe: obe mesti potrebujeta južni del de- žele. Kakorkoli bi tedaj razdelili Koroško, bi ta- ka delitev »rezala ceste in poti, ločila bi sose- da odisoseda, sorodnika od sorodnika, ja, celo posestnika bi oddelila od svojega polja, od svo- je njive«. Južna meja Koroške so tako lahko le Karavanke. Dalje beremo o »srčni skupnosti kulture in gospodarstva«, v kateri so koroški Nemci in Slovenci živeli že tisoč let. Ta mir pa je bil prekinjen, ko so prišli hujskači Kranjci in koliko »nesreče in bede« bi bilo prihranjeno, ko bi Korošci »one prve hujskače, ki so prišli iz Kranjske v našo deželo, s koli in kamni črez Karavanke bili nazaj zapodili«. Kranjski hujskači so tudi krivi vsega, kar je doletelo Koroško po zlomu habsburške mo- narhije, saj od tedaj dalje južna Koroška no pripada več Korošcem. »Domačini nimajo več govoriti. Na vrhu pa komandira general Maj- ster. Njegovi oficirji in vojaki so nam tuji. Naši bratje hočejo biti in so nas že prvi dan oropali. Posmehujejo se nam koroškim Slo- vencem zaradi naše govorice in prezerljivo nas imenujejo neumne 'kroftašte'«. V nadalje- vanju beremo, da so si prišleki razdelili »naša občinska zastopstva, dasiravno smo jih bili prosto volili izmed naših ljudi«. Na njihovih mestih pa sedaj komandirajo v večini občin kranjski gerenti, ali domači slamnati možje. Pa tudi financarji in orožniki so tujci. Od slu- ge do okrajnega glavarja so vsi iz Kranjske ali Goriške in le posameznik je med njimi Koro- šec. Te in podobne trditve nemškega koroške- ga nacionalizma so se končno prelile v vzklik: »Rojaki! Ne vidite, da Koroška ni več vaša?! Vaša Rožna in Junska dolina je Kranjcev (kranjska), je tujcev, je Kranjska, tuja!« Med trditvami te vrste je bilo tudi zagotovilo, da na južnem Koroškem ukazujejo »Kranjci, ču- ši« ter da Korošcem ne bodo nikoli ukazovali tujci in Srbi. Iz povedanega je razumljivo, da so Steinacher in njegovi ostro nastopali proti razmejitvi, ki naj bi tekla po reki Dravi. Za njihove propagandne prijeme je bilo na primer značilno poudarjanje, da pomeni ta- kratna odločitev za Jugoslavijo smrt Hrvatov (in) Slovencev.'" Beremo tudi na primer. da »Moder 'slovenski kmet' gobezda v svojem članku o osvoboditvi Slovencev naše cone A. Kratkovidnež, ki ne ve, kaj govori! Medtem se je zrušil v Avstriji prestol Habs- buržanov, medtem ko se je povalila krona ce- sarja v prah in nastala (je) ljudovlada, repub- lika Nemška Avstrija, v kateri je prišlo en- krat (v nasprotju z Jugoslavijo) prosto do svojih svetnih pravic ...«" In dalje: »če se slovenski Korošci branijo srbskega kraljevega jarma, so boljši Slovenci kot oni na Kranjskem. Kranjec je izdal same- ga sebe in prodal svoje slovenstvo Srbu. Slo- venski Korošec pa ne mara srbske države«, je zagotavljal list Koroško Korošcem, on ostane zvest očetovi zemlji, noče postati izdajalec, ne domovine, »ne samega sebe«. Naj navede- mo še nekaj cvetk, ki se pojavljajo tudi še danes: »Da na Koroškem nam Slovencem nik- do ne bo vzel maternega jezika ni treba še- le trditi. Govori samo zase, da tega Nemci 1000 let niso storili, sicer bi nas ne bilo več; vendar pa smo si ohranili naš jezik, ohranili pa ga (bomo) še bolj kakor le kjer (kdajkoli) prej, ko pridemo v svobodno avstrijsko repu- bliko ...«'- To tudi zato ne, ker Avstrija ne pozna takih socialnih pretresov kot Jugosla- vija. V dokaz se je list Koroško Korošcem na široko razpisal o vsejugoslovanski železničar- ski stavki aprila 1920. Po mnenju lista naj bi bili ti dogodki svarilo, ki bo še zadnjim, ki »še ne vedo, kako se (pri plebiscitu) odločiti, ali za enotno, nerazdeljeno Koroško, ali za balkansko, brezzakonsko Srbijo, več povedalo, kot vsi listi in vsi spisi. Jugoslavija, kakor je, ne more biti mirna nikoli.. .«'* Ko se je spomladi 1920. leta vrnil del begun- cev v cono A, je skušal Celovec propagandno izkoristiti to vrnitev. Poročilo govori o vrnitvi skupine štiridesetih beguncev, v glavnem pri- padnikov boroveljskega Heimwehra. Pred od- hodom so se bili zbrali v gostilni Grimschitz ob ljubljanski cesti ter skupaj s spremljevalci odkorakali proti demarkacijski črti. Njihova demonstracija se je nadaljevala tudi še po pre- hodu demarkacijske črte. Prihodnje dni pa je pri Mostiču prešla to črto še skupina 80 be- guncev, na čelu z vovbrškim Glantschnigom.'* Pač pa so se tedaj okrepili glasovi o agrarni reformi, ki naj bi zajela južnokoroško nemško posest. Značilno je v tej zvezi pisanje glasila Koroško Korošcem, ki že daje slutiti odmi- kanje avstrijske »ljudovlade« od njenih so- cialnih gesel, čeprav je koroško inačico »lju- dovlade« (vsaj, kar se tiče slovenskega vpra- šanja) še vedno demagoško ponavljala. Tako ni čudno, da v listu Koroško Korošcem bere- mo, da člen »267 mirovne pogodbe pravi: 'Po- sestva in pravice vseh avstrijskih državljanov, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 59 ki bivajo na zemlji prejšnje avstroogrske mo- narhije, se ne smejo zapleniti (vzeti) ne likvi- dirati'. To se pravi, kakor vsak lahko zastopi, da je Čušom z mirovno pogodbo prepovedano, kar tako preprosti vzeti si posestva, še za svo- jo državo ne, še manj pa imajo pravico, po- sestva meni nič tebi nič razdeliti in dajati te- mu ali onemu ...« Ne jugoslovanski ravbarji in tati bodo rekli, kaj se naj zgodi s koroški- mi veliki posestvi, ne to bomo odločili mi Ko- rošci sami po avstrijskih postavah, ki pravijo, da se morajo razdeliti med kmete, pektarje, kočarje in invalide, vsi ti imajo pravico do njih, ker v Avstriji ni več ne baronov ne gro- fov, ki regirajo še vselej v Jugoslaviji«.'''' Kot vrsta še drugih je po 10. oktobru 1920 tudi ta obljuba ostala na papirju .. . Na drugem mestu pa beremo, da je to, kar počenjajo Jugoslovani »pri svoji takoimeno- vani 'agrarni reformi' gospodarija boljševikov najhujše vrste«. Taka delitev zemlje naj bi bi- la jugoslovanski upravi na Koroškem za vse čase v sramoto, kajti take delitve dokazuje- jo, da ta balkanska država ne »pozna ne za- kona, temveč pod samovlado in korupcijo ne- voljenih uzurpatorjev le korist onih, ki so prišli do korita«. Poleg tega Jugoslavija nima nobene postave, ki bi predpisovala razdelitev »poljedelske« veleposesti. Dejstvo, da je jugo- slovanska uprava sekvestirala (dala pod nad- zor) vrsto južnokoroških veleposestev naj bi bilo po jugoslovanskih postavah celo protiza- konito. Sicer pa ta država, je pojasnjeval list Koroško Korošcem, sploh nima pravice do veleposesti v coni A. S tem pa takih in po- dobnih trditev in zagotavljanj še ni bilo ko- nec. V nadaljevanju na primer beremo, da v Jugoslaviji »špekulirajo na neumnost Ko- rošcev. Govorijo o avstrijskih grofih in ba- ronih, čisto pa zatajijo, da v Avstriji že leto in pol ni več grofov, ne baronov. Avstrijsko ljudstvo je korenito in popolno (popolnoma) odpravilo gospodarijo grofov, baronov in dru- gih velikoglavcev. V Avstriji je vsakomur prepovedano, nadaljuje list, pisati 'Fürst' ali 'Graf ali 'Baron' ali 'Ritter' ali 'von', nasprot- no pa je v Jugoslaviji že zdaj stara gospoda- rija kralja, generalov in veleposestnikov —• torej velikoglavcev«. Ob koncu beremo, da »če hočejo Jugoslovani pred ljudskim glaso- vanjem (plebiscitom) še, ker nimajo svojih to- zadevnih postav in zakonov, izvršiti razdeli- tev velikih posestev v coni A po avstrijskih zakonih, potem naj se pa ravnajo pp pravici in postavah«. Njihova agrarna reforma in preganjanje »pektarjev« bi bilo v vsaki kul- turni državi strašanski upravni škandal, a v Jugoslaviji je tudi to mogoče. »Našim roja- kom pa, zadnjemu od njih, v coni A je odpr- la ta goljufija, ta švindel razdelitve velepose- sti očesa, kaj velja v Jugoslaviji pravo in pra- vica, kako slabo stoji na Koroškem za jugo- slovansko reč, da se slepo divjajoča SHS agen- tarija še postav svoje lastne držav na mara.'^ ni Ob teh in podobnih propagandnih prijemih se je moral list Koroško Korošcem vračati na pojasnjevanje dobrot, ki jih bodo uživali Slo- venci, kolikor bodo 10. oktobra glasovali za Nemško Avstrijo. Sredi junija 1920 na primer beremo, da »pribandrani kranjski učitelji, podkupljeni farji in drugi agenti mečejo pesek v oči in trobijo v svet, da bomo slovenski Ko- rošci, če glasujemo za Nemško Avstrijo, zgu- bili svojo špraho,-svoje cerkve, naše slovenske duhovnike, lerarje in uradnike. To je satanska laž, ki jo je mogla pogruntati le kaka srbska buča (okrog listov) 'Mira' in 'Korošca'! Mi Slo- venci dobro vemo, da smo pred vojsko oz. na- šim nemškim sosedom v popolnem miru in prijateljstvu živeli in da so ti odnošaji še-le te- daj skalili, ko so prišli k nam kranjski hecar- ji. To prijateljstvo se je po končani svetovni vojni še utrdilo, ko smo ramo ob rami pri sov- ražnih vpadih Srbov in Kranjcev z orožjem v roki branili svojo domovino. Stotine Korošcev, Slovenci in Nemci, so dale v tem boju proti tujcu svoje življenje in ne zastonj! (»Vindišar- jev« list tudi tokrat ni poznal!). Kajti obvaro- vali si bomo koroški Slovenci vsekakor našo vero, naš jezik in naše duhovnike: to boljše kakor pri ortodoksnih Srbih. Da to ni nobeno čečkanje kakega plačanega šribarja, (ni) no- bena domišljija, ampak gotova resnica, nam je porok mirovna pogodba sama«." Koroške boje leta 1919 je heimatdienstov list označeval za »začetek velikanske vstaje koroškega ljudstva (proti) tujim vrinjencem«. Tako beremo: »Srčno in ponosno se je po- stavilo za svojo deželo sovražniku nasproti; ta- ko močno je vrglo od sebe jugoslovanske veri- ge, da je moral slišati tudi Pariz. Določila se je meseca maja 1919 od vrhovnega sveta usoda Koroške: meja, po Wilsonovi liniji, Karavan- ke (sie!)«. Zatem list Koroško Korošcem ome- nja uspešno jugoslovansko ofenzivo na Koro- škem ter nadaljuje: »Od tega časa smo preži- veli Korošci težko leto polno trpljenja. Z zvi- jačo in izdajstvom in s silnim dejanjem so iz- silili sedanje razmere. Tudi danes (Jugoslova- ni) nimajo nobene notranje pravice do Koro- ške za se. Zavratno sovraštvo, izsiljeno po brezvestnem hujskanju, je gnalo proti nam one može in fante, s katerimi smo leta 1914 do 1918 branili vkup našo domovino«. Jugo- , 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Slovanom je list Koroško Korošcem tudi pri- pisoval uboj več Korošcev in to na način, »kakor še med svetovno vojsko nismo bili vi- deli niti pri onih narodih, ki so jih poslali Rusi z daljnje Azije proti nam (!). Nismo ver- jeli prej, da bi bilo kaj takega sploh mogoče. Jugoslovanska vojska črez Celovec ven je bila opostošajoče ropanje . .. Značilno za te 'brate' pa je, da so Srbi zvračali vsa silna dejanja na slovenske vojake in narobe, Slovenci na Srbe. Divjala in razsajala pa sta oba enako in se skazala eden drugega vredna...« Na drugem mestu pa beremo, da Korošci ne potrebujejo morebitnih železniških povezav z jugoslovan- skim ozemljem. Nasprotno, »Korošci... si la- hko pomagamo. Glasujmo za našo staro do- movino, nerazdeljeno Koroško, in potem, ne potrebujemo nobeno teh železnic. Nam zado- stuje že luknja v Podrožici (Rosenbach). Gore pa naj ostanejo meja med nami in Kranjci«.'^ Ze povedano kaže, da najdemo med koro- škimi propagandnimi prijemi na enem prvih m.est določene sestavine rasističnih pogledov. Na kratko je taka sestavina odmevala tudi v »klicu:« »Proč z Azijati in Balkanci« (prav tam). Povezano z njo je list Koroško Korošcem pisal o prevladujočem vplivu srbohrvaščine v Jugoslaviji, ki da je celo predpisana za »vse prošnje, katere vložijo državljani na centralno vlado ali razne urade«. Zlasti pa so našle v li- stu odmev trditve, da »zija (v Jugoslaviji) pre- pad med evropsko in balkansko upravo« pa tudi trditev, da se »smrad korupcije, goljufi- je in nepoštenosti razlije čez vso Jugoslavijo«. Dalje beremo, da so Slovenci pod srbsko ko- mando in da morajo »molčati kot grob«. Ob tem je list spraševal koroškega Slovenca: »Ho- češ menjati velike narodne in verske pravice, ki ti zagotovi z mirovno pogodbo nova Avstri- ja — ne glede na vse drugo! — s 'srbsko ko- mando', hočeš namesto se vzdigniti k novi svo- bodi, k prostejšem življenju postati še hujši šklaf, (suženj) kot si bil v cesarski državi, ho- češ v smrad korupcije, goljufije in nepoštev- nosti«. Dalje izvemo, da vlada v Jugoslaviji za resnico 'Maulkorb' (nagobčnik).'' Že iz povedanega je videti, da je bila pri- ljubljena tema koroškega nemškega naciona- lizma poudarjanje skrbskega »imperializma«, ki da »kot polip s svojimi lovkami sega po Ko- roški«. »Militarizem, korupcija, hlapčevstvo, sužnost, balkanska nekultura«, to naj bi bile grabežljive roke tega imperializma. O Slove- niji beremo, da je postala žrtev srbskega po- lipa pa tudi to, da so sedaj slovenske vojake (»kakor nekdaj v stari Avstriji«) razdelili po celi Jugoslaviji »med Makedonce in Srbe«. Orožnike in uradnike, ki Srbom niso bili po volji, so po trditvi lista Koroško Korošcem po- slali v Albanijo in Makedonijo. Dalje beremo: »Kranjski fantje pa morajo iti v garnizijo v divje kraje Srbije in Albanije. Ce se kranjska rekrut pri Srbih pritoži, ga vržejo ti rablji v temno ječo. Srbska vojaška sodišča zopet de- lujejo kot nekdaj v Avstriji. Groza in strah vlada med ujetniki, ki so se vrnili v domovino in vsak dan je več dezerterjev na Koroškem, ki so zbežali pred kruto roko Balkana. V Ljub- ljani se šopirijo srbski uradniki. Ti delajo po- stave, diktirajo ljudske davke in cole. Sloven- ska špraha od dne do dne na Kranjskem gi- neva; srbska špraha in srbske pismene (črke) jo bodo popolnoma izpodrinile. Vrh tega ogro- ža srbska pravoslavna vera rimsko katoliško cerkev. Mladi duhovniki, ki so bili še včeraj dobri katoličani, postanejo pravoslavni popi in se ženijo .. .« To pa še ni vse: črni oblaki se zbirajo na Kranjskem in Hrvaškem. Srbski polip zahteva svoje žrtve in ker njegove roke »nimajo več isvoje volje in izginila je vsaka samostojnost. Ljudstvo kliče 'proč s Srbijo', a kaj to pomaga, srbski polip jih drži v svojih kleščah.« Sedaj pa »steguje ta nestvor svoje lovke preko Karavank tudi po Korotanu. Tudi nam preti suženjstvo, srbski militarizem, bič in narodna smrt«, je trdil list Koroško Koroš- cem. Vedar pa so »Karavanke ona od Boga postavljena gorska stena, ki nas loči od Srb- skega Balkana in še imamo v rokah učinko- vito orožje, naše ljudsko glasovanje, ki nas bo obvarovalo tega strašnega polipa. Naj ta zver še tako divja in kaže svoje zobe, ljudsko gla- sovanje nas bo rešilo iz srbskega žrela. Mi Ko- rošci nočemo biti deležni kranjske usode. Za- to dvignimo svoj glas vsi kakor veriga za enot- no Koroško, da ostane "Koroško Korošcem'«. Propagandni tednik je trdil, da grozi Jugosla- viji vojna z Italijo. To pa naj bi bil dodaten vzrok, da Korošci nočejo biti srbska topovska hrana."" IV. Razumljivo je, da je list Koroško Korošcem poleti 1920 pozdravil prihod medzavezniške plebiscitne komisije, seveda v upanju, da bo sedaj prišlo do omejevanja jugoslovanske ob- lasti v plebiscitni coni A. Podobno odmevnost je imelo septembra meseca odprtje demarka- cijske črte med obema plebiscitnima conama, saj se je s tem trenutkom preselil v cono A propagandni aparat Kärntner Heimatdiensta, osrednje nemškokoroške propagadne centrale. Ko se je tako list Koroško Korošcem v začetku septembra lotil te plati propagandne dejav- nosti, je na primer pisal, da prihajajo »dan za dnem vesele vesti iz vseh delov glasovalnega ozemlja«. O obsegu te dejavnosti v listu be- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 61 remo, da »kdor potuje po glasovalnem ozem- lju, vidi kot veselo znamenje neomejene zve- stobe in ljubezni do naše lepe domovine vse- povsod zastavice (fane) v naših barvah. Njih število kaže, je zatrjeval list, da ogromna ve- čina ljudstva noče pod srbsko silovlado ... Dan za dnevom prihajajo ljudje k nam s prošnjami, naj jim vendar damo zastave na razpolago, da jih primanjkuje«. Korošci hočejo namreč biti svobodni, ne pa srbski hlapci. Kljub temu, da je list Koroško Korošcem za- gotavljal Slovencem ohranitev njihove narod- nosti ter gojitev slovenskega jezika, kolikor glasujejo za Avstrijo, je propagandni list ven- dar kazal težnjo po prevladi nemštva tudi v slovenskem delu dežele, še zlasti pa se je hu- doval, ker je v osrednji Sloveniji vendarle prevladala slovenščina ter je nemštvo izgubilo svoj prevladujoči položaj. Še posebej pa se je list hudoval nad dejst- vom, da so Slovenci tedaj razbili nemško ple- biscitno zborovanje 29. avgusta v Grebinju.-' To naj bi po listu služilo za dokaz o razmerah, ki bi nastale, če bi južno Koroško dobila Jugo- slavija. Se več: raztrgana bi bila ne le Koro- ška, ampak tudi plebiscitna cona A. Borovelj- ski okraj bi namreč v tem primeru pripadel Kranju (!), Velikovec pa k — Štajerski. Sicer pa s (slovenskimi) prišleki v coni A »ne mo- remo skupaj živeti«. Dejstvo, da se je grebinj- ski dogodek ponovil še na Bistrici v Rožu, je vodil k vzkliku: »Tako ne gre več dalje! Ka lastni svoji zemlji naj bi Korošci ne imeli več nobene pravice! In tujci, kranjski, štajer- ski, primorski brezposelni postopači se bodo na naših tleh šopirili — nezaslišano!« Iz tistih dni je več kot značilna nemško poudarjena iz- java Michaela Paulitscha na protestnem zbo- rovanju v Celovcu: »Naj slovenski Korošci ni- koli ne pozabijo, da je bil vojvoda Kajtimir oni, ki je prosil Bavarca Tasila. da mu pomaga proti azijskim Avarom. Naši Slovenci naj tu- di mislijo na vse kulturno delo Nemcev pri nas na Koroškem. Več kot tavžentletna zgo- dovina veže Slovence in Nemce naše domovine — nikdar niso dobili naši Slovenci omiko in sploh kulturo gori čez Karavanke, ampak vse- lej iz zahoda in severa. Zdaj pa naj se s silo raztrga in razdre, kar je stoletno skupno živ- ljenje zidalo? Za našo ljubo, drago domovino se zdaj gre, za očetovo zemljo in očetovo ve- ro! Mi naj trpimo, da nas tuji priganjači uklenejo, da nas zasramujejo na lastni zemlji, na očetovi grudi?! V listu beremo, da so za vse, kar se dogaja v plebiscitni coni A, za vsa »nasilstva in silna dejanja, ki jih uprizori Na- rodni svet, za vse to so odgovorne jugoslovan- ske oblasti, vsega so krive te oblasti tujcev. Kakor dolgo bodo te oblasti v naši deželi, ne bo miru in ne bo reda, vse hajduštvo in bal- kanstvo stoji ja pod varstvom ravno teh ob- lasti, da pribijemo še enkrat. Le pravična bi bila takoj naša zahteva: Tudi s temi ven iz na- še dežele!«. In še ena cvetka: Jugoslavija se tako zanima za Koroško iz vojaških (in morda še kakih drugih) vzrokov, saj bi ji celovška kotlina omogočila v primeru vojne z Italijo udar prek Julijskih Alp. Zaključek takega na- migovanja je bil jasen: kolikor pripade ple- biscitna cona A Jugoslaviji, bo Koroška prej ali slej bojišče, kjer se bodo bojevali Jugoslo- vani in Lahi, domovina bo opustošena, »kano- ni Jugoslovanov in Lahov bodo streljali na naše hiše in naša posestva, našo živino bodo rekvirirali, beda in strašna nesreča bo prišla potem zopet nad naše ljudstvo.« Zato: Kara- vanke so edina možna meja Koroške. Omenimo naj tudi sklep, ki ga je bil 31. av- gusta 1920 sprejel stalni odbor koroškega kmetijskega sveta (Landeskulturrat): »Koroški deželni poljedelski svet se spominja vsega trpljenja koroških rojakov cone A, ki stoje zdaj pred odločitvijo. Najostreje obsodi niz- kotno hecarijo pribandranih tujcev med naši- mi slovenskimi rojaki. Nemški in Slovenski kmeti Koroške ostanejo eden na drugega na- vižani, kajti gospodarsko, kulturno in politično je in ostane na veke Koroška naravna enota. Tuji agitatorji pa niso samo mir kalili, temveč nameravajo z raztrganjem Koroške naravnost ubiti in uničiti kmetstvo v coni A. — Koroški deželni poljedelski svet najsrčneje pozdravi rojake v coni A in je prepričan, da bo prosto, nepristransko ljudsko glasovanje zopet zedi- nilo našo deželo v nerazdeljeno Koroško. Le s tem je zagotovljen napredek in nov razcvet skupne naše domovine v miru in blagostanju« (sklep smo povzeli z vsemi stilističnimi in dru- gimi napakami). K temu je list Koroško Ko- rošcem dodajal, da je znano, da je v deželni kmetijski svet izvoljen tudi »obče spoštovani monsinjor Podgorc«.^- 25. septembra je list pisal, da jugoslovanski (SHS) agitatorji vedno znova poudarjajo iz- ključno slovenski značaj glasovalnega ozemlja, češ da Nemcev tamkaj sploh ni. K temu je propagandni list dodajal: »Povejte nam ven- dar, zakaj potem izdajate (Jugoslovani) nem- ške agitacijske spise? Komu so ti namenjeni? Ali ne izpodbijate s tem sami svoje trditve« (dalo bi se postaviti tudi nasprotno vprašanje, čemu propaganda koroškonemške strani v slo- venskem jeziku, vključno z listom Koroško Korošcem op.). Po slovenskem tisku so Celov- čani povzemali, da je celovški župan stavil ob- činskim odbornikom zaupno vprašanje, kakšno stališče bi zavzeli, če bi prišlo do pogajanj z Jugoslovani za določitev meje po reki Dravi, 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Češ da je cona A izgubljena in bi bilo treba rešiti vsaj cono B. List Koroško Korošcem je k vesti dodajal županovo izjavo, da gre za iz- mišljotino. V dneh pred plebiscitnim glasova- njem pa je list v nasprotju z dejanskim pre- pričanjem Steinacherja in njegovega kroga pa tudi večine Avstrijcev pričel zagovarjati »živ- ljenjske možnosti Avstrije«. Takole beremo: »Naši nasprotniki venomer trde, Avstrija ni- ma življenjske možnosti, češ, da primanjkuje potrebnih surovin v povzdigo proizvajanja in za oskrbo prebivalstva z živili. To utemeljeva- nje pa ne drži, kajti popolnoma slične so raz- mere v Švici in na Angleškem. Treba je samo ustvariti gospodarski položaj tako, da se ized- načita uvoz in izvoz. Drugi govore zopet o ve- likih dolgovih, ki jih ima plačati Avstrija. Ne samo Avstrija je v velikih denarnih stiskah, temveč vse države, ki so se bojevale, razen Amerike in Angleške. Francija dolguje 60 mi- lijard frankov, Italija ima mnogo več dolgov kakor Avstrija, zadolžena je Romunija, Belgi- ja, zadolžena je predvsem Srbija ... — Vpra- šanje, koliko dolgov ima država, ni tolike važ- nosti kakor vprašanje, kako namerava dotična država zboljšati svoje finančno stanje (sic!). Iz podučenega vira se je doznalo, da so se skupni avstrijski izdatki proti lanskemu letu pomno- žili za 82 odstotkov, dohodki pa za 201 odstot- kov, primanjkljaj pa se je zmižal (znižal) za 11 odstotkov. To je tem veselejši pojav v na- šem gospodarstvu, ker pri tem še ni upošteva- na premoženjska oddaja. O premoženjski od- daji, s katero strašijo kranjski hujskači gla- sovalce, smo že obširno razpravljali, ter do- kazali na podlagi uradnih podatkov, da se bo oddaja zahtevnala samo od najbogatejših slo- jev, srednji in nižji sloj pa sploh ne pridejo v poštev. — Brezdvomno je, da bo naše gospo- darstvo v doglednem času ozdrevelo. V to je v prvi vrsti treba, da povzdignemo industrij- sko proizvajanje ter tako spravimo v ravno- težje uvoz in izvoz. V dosego tega namena imamo že na razpolago izdatne kredite iz Amerike in Anglije; predvsem je dobava vol- ne zagotovljena. Marsikatero industrijsko po- djetje, ki bi moralo ustaviti delo, zopet lahko obratuje. Z razpečavo industrijskih izdelkov bomo lahko pokrili stroške za živila, ne da bi pri tem padla naša valuta. — Položaj Avstrije torej nikakor ni tako obupen, kakor pa ga nam slikajo črogledi in zlobni agitatorji za Ju- goslavijo. Začetek za ozdravljanje in okrepi- tev je storjen in že se kažejo upapolni pojavi. Torej: Glavo pokonci in kvišku srca! S smo- ternim delom, s pametnim gospodarstvom si bomo ustvarili zopet ugodne in življenjske razmere in prav nič se nam ni bati za našo bodočnost!«. Dalje izvemo, da je 20. septembra zjutraj dal stotnik Štefančič na ukaz okrajne- ga glavarstva zapreti prostore boroveljske po- družnice tamkajšnjega domovinskega sveta (krajevne centrale Kärntner Heimatdiensta) ter zapleniti najdene spise. Ob tem še izvemo, da so popoldne tega dne medzavezniški častni- ki, člani celovškega distriktnega sveta, ta ukrep razveljavili.^* i V V dneh po plebiscitu je list Koroško Koro- šcem vedel povedati, da je 10. oktobra »zma- gala pravica nad nasiljem, poštenost nad lažjo in goljufijo, zvestoba nad izdajstvom, zmagalo je domoljubje nad tujčevo poželjivostjo«. Da- lje beremo, da se je nad (jugoslovanskim) bar- barstvom »zgražal... ves kulturni svet«. S plebiscitom so bile po tem listu strte spone, v katere so »Vas« hoteli vkovati in po dolgem trpljenju v balkanski sužnosti je znova zasi- jala zlata svoboda; koroška ostane nedeljena! je vzklikal list Koroško Korošcem, in nadalje- val: »s tem, da ste odločili v prostem glasova- nju Karavanke kot mejo med srbsko monar- hijo in avstrijsko republiko, ste storili kultur- ni čin, za katerega Vam mora biti hvaležna zapadna Evropa«. Videti pa je, da koroško- nemška stran vendarle ni bila zadovoljna s plebiscitnim rezultatom (kot je znano, je gla- sovalo v celi coni A za Avstrijo 59 ^/a upravi- čencev, medtem ko je znašal ta odstotek na prostoru južno od Drave vsega 49 "/o), saj bere- mo o morebitnem 90-odstotnem deležu proav- strijskih glasov, kolikor bi bila cona A pod »nevtralno« upravo. List je sicer trdil, da Ko- rošci ne poznajo »maščevalnosti« (do tistih, ki so glasovali za Jugoslavijo), toda skorajšnje dogajanje je kmalu pokazalo nasprotno sliko. Trditev, »pokažimo, da smo res kulturni na- rod ter ne vračamo hudo s hudim,« se je tako pokazalo le kot propagandno slepilo, ki pa ni bilo edino. Tako beremo, da »v tej slovesni, radosti in veselja polni uri ponavljamo še en- krat, da nam bo sveta ostala obljuba, katero je storil koroški deželni zbor: Koroškim Sloven- cem je njihov razvoj v narodnem in gospodar- skem oziro zajamčen in nikakor se jim (sic!) ni treba bati, da bi bili kedaj zatirani ali za- ničevani. Tudi v tem nočemo slediti Jugoslo- vanom, ki v slepem sovraštvu iztrebijo vse, kar je nemškega v SHS — državi (!). Boj, ka- terega smo tako zmagovito prebili, ni bil na- rodnostni boj, ampak boj med svobodo in hlapčevstvom, med kulturo in barbarstvom, med pravico in surovim nasiljem. In v tem boju sta stala ramo ob rami slovenski (torej ne vindišarski!) in nemški Korošec, v skup- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 63 nem naporu sta vrgla ob tla vsiljene nam 're- šitelje'. V enaki slogi se bodo nemški in slo venski Korošci v skupnem boju trudili za pre- novo, za povzdigo ljubljane in nedeljene ko- roške dežele. Naše geslo naj bo: neumorno delo v blagor dežele in ljudstva ter mir in sprava med obema plemenoma (sic!), kot zvez- da vodnica naj nam sveti v vsem, česar se lo- timo, ljubezen do osvobojene, zopet združene prelepe domovine«.'^* Konec oktobra 1920 pa je slovenski heimat- dienstovski list prinesel razglas avstrijskega člana plebiscitne komisije A. Peter-Pirkhama, iz katerega naj povzamemo zagotovilo, da »vse sile, vse moči koroške dežele naj služijo duševni (sic!) in gospodarski prenovi zopet pri- dobljenega ozemlja, namesto nestrpnosti, sov- raštva in preganjanja naj zavlada mirno delo in naši slovenski sodeželani v coni A naj bodo uverjen da hodo varovala (in ščitila vsa me- rodajna mesta njih jezikovne in narodnostne posebnosti«. Prav tako po zagotovilu imajo av- strijske oblasti za svojo dolžnost ublažiti »v zadnjih mesecih umetno ustvarjena naspro- tja.« Iz iste številke propagandnega lista naj ob koncu omenimo še govor, ki ga je 24. ok- tobra imel v Celovcu že omenjeni poslanec Paulitsch: »V stiski in nesreči nismo postali malodušni in obupani, kot kulturen narod, kot nositelji resnične in prave kulture nočemo biti prevzetni in nepravični niti zdaj, ko je naša stvar tako lepo uspela. Mi hočemo mir in spravo. To naj tudi tisti slišijo, ki niso glaso- vali za nedelj eno Koroško. Ne bomo preisko- vali, kdo je glasoval za SHS, vse to je minulo. a eno zahtevamo: Koroška je nedeljena in to dejstvo mora vsakdo upoštevati. V interesu blagra naše domovine bodimo trdni napram tistim, ki ne bi hoteli prepoznati tega dejstva (glasno pritrjevanje)«. In še: »Boj, katerega smo tako zmagovito končali, ni bil boj Nem- cev proti Slovencem, enega naroda proti dru- gemu, ampak skupna borba Nemcev in Slo- vencev (torej ne »vindišarjev«!) za nedeljeno ljubljeno koroško domovino ... Ves naš trud, vse naše prizadevanje naj velja enemu lepe- mu cilju: Vsem naj postane Koroška dom« (vi- harno odobravanje).-^ OPOMBE Avtor pri pripravi članka žal ni imel na razpo. lago vseh številk lista »Koroško Korošcem«, ven- dar meni, da je kljub temu podal najvažnejše propagandne prijeme, ki so se pred plebiscitom 10. oktobra 1920 javljali v njem. 1. Hans Steinacher, Sieg im deutscher Nacht, Wien 1943. — 2. prav tam, str. 249. — 3. Koroško Korošcem (dalje KK), 7. 11. 1919, št. 3. — 4. KK, 14. 11. 1919, št. 5. — 5. KK, 15. 12. 1919, št. 10. — 6. KK. 12. 1. 1920, št. 13. — 7. KK, 15. 12. 1919, št. 10. — 8. KK, 12. 1. 1920, št. 13. — 9. KK, 12. 2. 1920, št 17 — 10. KK, 12. 2. 1920, št. 17 — 31. KK, 1. 4. 1920, št. 22. — 32. KK, 19. 4. 1920, št. 24. — 13. KK, 10. 5 1920, št. 27. — 14. KK, 19. 4. 1920, št. 24. — 35. KK, 10, 5. 1920, št. 27. — 16. KK, 1. 6. 1920, št. 30. — 37. KK, 15. 6. 1920, št. 32. — 38. KK, 22. 6. 1920, št. 33. — 39. KK, 29. 6. 1920, št. 34. — 20. KK, 20. 7. 1920, št. 37. — 23, KK, 5. 9. 1920, št. 45. — 22. KK, 15. 9. 1920, št. 48. — 23. KK, 25. 9. 1920, št. 51. — 24. KK, 15. 10. 1920, št. 56. — 25. KK, 30. 10. 1920, št. 58. »SVOBODA« IN POČASTITEV 50-letnice SMRTI KARLA MARX A MARJETA ČEPIČ V letih od 1929 do 1935 je svet doživljal raz- lične krize: ekonomske, politične, moralne. Za to obdobje so značilne velike politične in go- spodarske spremembe v svetu in v Jugoslavi- ji To je čas absolutistične diktature kralja Aleksandra, velike gospodarske krize v svetu in zmage fašizma v Nemčiji, v Sovjetski zvezi pa je to čas pospešene industrializacije in ko- lektivizacije ter zmage stalinizma. Mednarodno komunistično delavsko gibanje poskuša na različne načine najti izhod iz kri- ze. Podaja oceno, da bodo krize privedle do novih revolucij in vojn, zato poudarja mono- litnost gibanja in vodi usmerjanje na boj »raz- red proti razredu«. To tezo je sprejel tudi VI. kongres kominterne (1928), ki je ocenila, da so razmere take, da zahtevajo kot neposredno akcijo oborožen boj in osvojitev oblasti. Do proletarskih revolucij ni prišlo, izolirana ak- cija KP J je bila obsojena na neuspeh. Delavsko gibanje v Jugoslaviji po prvi sve- tovni vojni ni bilo enotno. Razcepljeno je bilo na komunistično, ki mu je sestojanuarska di- ktatura dodatno zadela udarce, in na sociali- stično (socialdemokratsko), ki je doživelo z diktaturo kralja Aleksandra svoj zlom — pre- 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Uvodnik v »Svobodi« iz leta 1933 poved delovanja vseh strank. Socialno demo- kracijo je zanimala le usoda ljudi kot proiz- vajalcev, niso pa bili za korenite spremembe. Za socialdemokracijo je bil značilen tudi mili- tantni antiboljševizem. Razcep v mednarod- nem delavskem gibanju je nastal prav ob sta- lišču do sovjetske revolucije in do revolucije v lastni deželi, ko jo je socialna demokracija odklanjala, zato tudi ni vzgajala delavstva za revolucijo. V Sloveniji je po uvedbi diktature socialna demokracija usmerila vse svoje delovanje na kulturno-prosvetno delo v okviru delavskih kulturnih društev Svoboda. Izdajali so tudi list »Svoboda«, ki je bil namenjen delavcem, članom društva Svoboda. Socialdemokratski krog okrog lista »Svo- boda« ima zasluge pri populariziranju mar- ksistične misli, kar je razvidno iz prispevkov v »Svobodi«, iz poročil o predavanjih in pri- reditvah v okviru društva Svoboda. Prispevki v »Svobodi« s področja marksi- stične misli so za tisti čas pomembni, kajti »Svoboda« je bila v Sloveniji edini tak list ta- krat, ki je lahko vplival na širše delavske množice. Po diktaturi so se socialdemokrati najbolj obrnili k delavskemu gibanju na po- dročju kulture, zato ne bi smeli mimo te de- javnosti slovenskih socialdemokratov, ki so na legalen način vplivali na delavce. Področje kulture je bilo ob diktaturi tudi prostor za iz- ražanje in zbiranje sil. Ne bi smeli mimo pri- spevkov v »Svobodi«, zlasti mimo številke, ki je bila posvečena 50-letnici Marxove smrti. Tudi prevod Borchardtove priredbe Marxove- ga Kapitala je izšel pri socialdemokratski Can- karjevi družbi, nato Beerova Splošna zgodo- vina socialnih bojev, Sigmov (Teplyjev) Naš svetovni nazor in drugo. Tudi Marksistična šola v »Svobodi«, ki sta jo vodila Bogo Teply in Stane Krašovec, zasluži vso pozornost. Kljub VI. kongresu kominterne (1928) in na njem sprejetem programu, ki je znan po ne- gativnem odnosu komunističnega gibanja do socialdemokracije, lahko postavimo trditev, da v Sloveniji ni bilo prenapetega sektaškega odnosa do prizadevanj socialdemokratske sku- pine pri »Svobodi«, kajti »Književnost«, v kateri so sodelovali komunisti, je seznanjala svoje bralce z novostmi Cankarjeve družbe, nekateri sodelavci »Kjiževnosti« pa so sode- lovali tudi v »Svobodi«. LIST »SVOBODA« Na začetku tridesetih let je v Sloveniji odi- gral pomembno vlogo list »Svoboda«, ki je imel podnaslov »List za pospeševanje prole- tarske kulture«. Revija »Svoboda« je bila na- menjena delavskim kulturnim in telovadnim društvom Svoboda. Mesečnik »Svoboda« pa je tudi pomemben vir za preučevanje kulturno- prosvetnega dela slovenskih socialistov. So- delavci lista, ki je nosil oznako »marksistični kulturni in izobraževalni mesečnik«, niso bili komunisti — člani Komunistične partije Ju- goslavije. Izjema je bil Ivan Vuk, proletarski pesnik, udeleženec Oktobrske revolucije, in eden od treh članov uredniškega konzorcija, ki sta ga poleg njega sestavljala še Ciril Stu- kelj in Josip Ošlak. »Svoboda« je kot leposloven družinski list izhajala pod uredništvom Frana Albrehta že prej (1919—1920). Predhodnica društva Svo- bode je bila Vzajemnost, ustanovljena sep- tembra 1909, ki je s svojimi podružnicami raz- vijala med delavstvom izobraževalno delo.^ Avstrijska vlada je Vzajemnost razpustila šti- ri leta kasneje, povod pa je bilo Cankarjevo predavanje »Slovenci in Jugoslovani« 12. ap- rila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu. Mesečnik »Svoboda« je začel ponovno iz- hajati z novim letom 1929 kot glasilo delavske kulturne in telovadne zveze istega imena. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 65 Na začetku leta 1929, to je po uvedbi dikta- ture kralja Aleksandra, je Svoboda — delav- ska telovadna in kulturna zveza pričela na no- vo izdajati svojo revijo »Svoboda«. Prva šte- vilka je izšla še pred razglasitvijo diktature, medtem ko v drugi številki v uvodniku, ki je bil naslovljen vsem članom »Svobode« tajni- štvo »Svobode« sporoča: »Izpremembe v po- litičnem življenju Jugoslavije se nas ne tičejo kot izrazito kulturne organizacije ... List bo- mo urejevali tako, da bo čim najbolj dvigal so- cialistično mišljenje in budil umetniško in li- terarno čustvovanje med našim delavstvom.«^ »Svoboda — delavska telovadna in kultur- na zveza« ni bila strankarska organizacija, uveljavljala se je kot splošna delavska mar- ksistična kulturna zveza. Spremembe v poli- tičnem življenju, ki so nastale v Jugoslaviji z uvedbo diktature in prepovedjo političnih strank, »Svobode« kot izrazito kulturne or- ganizacije niso zadele; podružnice in člani so se posvečali izobraževalnemu delu. Kljub diktaturi, ki si je na vse načine priza- devala, da bi uničila delavsko kulturo, poli- tično in sindikalno gibanje, se to zaradi vztrajnosti delavstva ni posrečilo. V najtežjih dneh diktature so bila prav društva Svoboda žarišče javnega delavskega delovanja. Sestojanuarski režim je razpustil telovadne odseke Svobode, dopustil pa je delovanje vseh drugih odsekov. Čeprav se Svoboda in njene podružnice niso smele ukvarjati s političnim delom, ker so bila kulturna društva, se kljub na zunaj depolitizirani organizacijski obliki niso odrekali svojemu marksističnemu, socia- lističnemu svetovnemu nazoru. Za utrjevanje in propagiranje tega nazora je med delavskimi množicami skrbela tudi Cankarjeva družba, ustanovljena 1929. leta kot protiutež liberalno meščanski Vodnikovi in klerikalni Mohorjevi družbi. Na zunaj je bila Cankarjeva družba samostojna ustanova, notranje pa je bila po- vezana s Svobodami po vsej Sloveniji. Tudi ideja za ustanovitev Cankarjeve družbe je iz- šla iz vrst Svobode. V društva Svobode so se vpisovali tudi ko- munisti, ker so imeli legalno možnost za javno delovanje. Prevodi izvirne marksistične lite- rature v »Svobodi« in v samostojnih izdajah Cankarjeve družbe so velikega pomena za se- znanjanje »svobodašev« z marksistično misli- jo. Društvo Svoboda in njegove podružnice ter »Svoboda« pa so predstavljali odprt prostor, v katerem so imeli komunisti možnost delo- vanja. Dokaz, da so komunisti uspešno delo- vali v podružnicah »Svobode«, je tudi v tem, da so vodstva v podružnicah vedno bolj prev- zemali komunisti. (Primer jeseniške »Svobo- de«, ki je bila izključena, ker je socialdemo- kratska centrala menila, da je preveč pre- vratniška. Jeseniški »svobodaši« so ustanovili »Enakost«, o svojem delu pa so seznanjali na platnicah »Književnosti«, ker v listu »Svobo- da« niso več mogli.) Dr. Henrik Tuma, mar- ksistični publicist in zagovornik komunistov, je bil nekaj časa predsednik zveze Svobod. V Svobodi in njenih podružnicah ter tudi v mesečniku »Svobodi« je deloval dr. Fran j o Zgeč, ki je v Mariboru vodil marksistične te- čaje, ki jih je organizirala Svoboda. Sodelova- li so tudi pesniki Fran Albreht, Tone Seliškar, Mile Klopčič in pisatelj Bratko Kreft. Največ prispevkov in prevodov pa je napisal Bogo Teply, slovenski socialistični kulturni delavec in publicist. S svojimi kritikami in prevodi je seznanjal delavske bralce z gibanjem za pro- letarsko kulturo v svetu in jih seznanjal z ve- likimi ustvarjalci nove proletarske kulture. Program lista je bil pospeševanje delavske kulture in prizadevanje za ustvarjanje prole- tarske kulture. Kulturna dejavnost je spod- budila k pisanju in k sodelovanju tudi ne- katere delavce, kot so bili Anton Tanc-Cul- kovski, France Kožar, Tone Cufar, Jože Mo- škrič in Ludvik Kukovica. Namen lista »Svoboda« je bil »zajeti vso delavsko mladino in jo vzgojiti v duhu prole- tarske solidarnosti, v duhu revolucionarnega socializma«," uredniški koncept lista je bil krepiti socialistično mišljenje in buditi umet- niško in literarno čustvovanje med delavst- vom. Koncept revije je bila vzgoja, predvsem marksistična vzgoja, prebujanje delavstva, da bi začelo samostojno in kritično misliti. Pou- darjala je tudi, da morata postati Marxov Kapital in historično-materialistični svetovni nazor duhovna last čim večjega števila delav- cev. Programske zasnove lista »Svoboda« pa so se tudi spreminjale. Od drugega letnika dalje je začela »Svoboda« postajati vedno bolj pro- pagandno glasilo socialdemokratskih stališč, ki so se naslanjala na avstrijsko socialdemo- kracijo in njeno glasilo »Der Kampf«, iz ka- terega so prirejali in prevajali članke. Duh, shema in naloge delavsko izobraževal- ne organizacije na Dunaju (Zentralstelle für das Bildungswesen) so prisotni tudi v izobra- ževalnem programu »Svobode« (gojitev znan- stvenega mišljenja v duhu marksizma, ki naj dvigne posameznika k udejstvovanju in sode- lovanju pri zgodovinskih nalogah). Marksistični vzgoji oziroma seznanjanju z nauki marksizma je »Svoboda« posvetila mnogo prizadevanj, ki so se dopolnjevala s predavanji o marksizmu in o aktualnih druž- benih problemih v podružnicah Svobode. 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Največ prizadevanosti, zavzetosti in vztraj- nosti je pokazal Bogo Teply-Talpa, ki je bil v vseh letih izhajanja revije najbolj angažiran publicist in prevajalec. Poleg te dejavnosti je bil uspešen predavatelj v podružnicah. Ure- jeval je tudi Koledar Cankarjeve družbe; po Thalheimerju je priredil delo, ki ga je izdala Cankarjeva družba Naš svetovni nazor, pre- vedel je knjigo Maxa Beera Splošno zgodovi- no socializma bojev, ki jo je prav tako izdala Cankarjeva družba. O dvseh sodelavcev »Svo- bode« je bil marksistično najbolj izobražen; odločno je postavil zahtevo, da je vedno in povsod treba iti od virov do samega Marxa, ne pa študirati s pomočjo literature, ki je v njej žal mnogo plevela. Kot neutruden sode- lavec »Svobode« je v njej vodil Marksistično šolo, uvedeno z namenom, da se bralci sezna- nijo z nauki Marxa in Engelsa in da se pra- ktično izvežbajo v znanstveni metodi, v dia- lektičnem materializmu. V Marksistični šoli so bili objavljeni krajši odstavki iz Marxovih in Engelsovih del. Metoda marksistične šole je bila predvsem besedilo, izvirni tekst, pojasni- tev tujk ter pripombe, s čimer je bila doseže- na aktualizacija marksistične misli. Od marksističnih teoretikov, ki so pripadali komunističnemu delavskemu gibanju, je bil Stane Krašovec (Oskar Drenik), ki je po Bor- chardtovi priredbi poslovenil Marxov Kapi- tal; ta je izšel v založbi konzorcija »Svobode«. V »Svobodi« je vodil vzgojo in izobrazbo iz Marxovega ekonomskega nauka. Bralca — delavca je »Svoboda« sistematič- no vzgajala s pojasnjevanjem tujk ins kratki- mi oznakami in podatki o socialnih pesnikih in pisateljih. Mnogo pozornosti je bilo posve- čeno tudi pomembnim obletnicam in aktual- nim dogodkom. 2e v prvi številki je »Svobo- da« ob 10. obletnici umora Karla Liebknechta in Roze Luxemburg objavila odlomek iz go- vora Roze Luxemburgove o zgodovinskem po- slanstvu proletariata, ki mora odstraniti me- ščansko državo s parlamentarizmom vred, s podružbljanjem produkcijskih sredstev pa doseči odpravo vsakega zasužnjevanja." Obletnic, ki jih »Svoboda« obeležuje, je ve- liko, tako npr. šestdesetletnica rojstva Nexöja, stošestdesetletnica rojstva Roberta Owna, pet- in sedemdesetletnica smrti pesnika Heineja, stoletnica smrti Hegla, tridesetletnica smrti Emila Zolaja. »Svoboda« je bila tesno povezana tudi z re- vijo »Socijalna misao«, ki je izhajala v Za- grebu. V reviji so sodelovali sodelavci »Svo- bode«, prav tako pa je tudi »Socijalna misao« redno poročala o »Svobodi« in s svojimi sode- lavci sodelovala v »Svobodi«. Tudi hrvaški »Književnik« je poročal o »Svobodi« in objavljal Klopčičeve in Seliškar- jeve pesmi. Zagrebška »Literatura« pa je : spremljala delo »Svobode«. Prav tako je beo- grajska »Nova literatura« poročala o »Svobo- di«, na drugi strani pa je »Svoboda« redno porSočala o »Novi literaturi«. »Svobodi« ne gre odrekati vloge, ki jo je opravljala z drugimi takrat izhajajočimi revi- jami kot popularizator svetovnega naprednega literarnega gibanja. Ob tem je nastopala pro- j ti neaktualni, netendenčni meščanski literatu- ri in si prizadevala ustvariti novo proletarsko literaturo. »SVOBODA« IN PETDESETLETNICA SMRTI KARLA MARXA Posebno pozornost je »Svoboda« posvetila petdesetletnici smrti Karla Marxa. Uvodnik v »Svobodi« leta 1933 napoveduje, da bo de- lavska kultura in telovadna zveza Svoboda v zvezi s spominom na petdesetletnico smrti Karla Marxa razširila in poglobila delo za po- znavanje gospodarskih in socioloških naukov, ki jim je v svojih delih postavil trden temelj Kari Marx. Nikoli prej se sodelavci »Svobode« niso v listu tako javno opredelili, da so socialisti — marksisti kot v uvodnem članku »Petdesetlet- nica smrti Karla Marxa«. Zapisali so: »Mi so- cialisti ne uganjamo osebnega čaščenja, ob tej obletnici ne gre za osebni kult, ampak za gi- banje, ki ga je sprožil Kari Marx ... Njegova obletnica je hkrati jubilej svetovnega pokreta, so trenutki, ko se organizirani proletariat spominja svojih zmag in tudi začasnih pora- zov in ko si ogleduje pot, ki jo je že prehodil in ki jo ima še pred seboj Ob Marxovi 50-letnici smrti je izšla dvojna številka »Svobode«." Oglejmo si nekaj pris- pevkov, ki kažejo, kaj so socialisti, »svobodaši« poudarjali pri Marxu. Članki in razprave, ki so izšli v tej dvojni številki, so v največji meri povzeti, okrajšani in prevedeni prispevki iz avstrijske socialdemokratske revije »Der Kampf«. Dr. Karl Renner je v razpravi Mar- ksizem in antimarksizem poudaril, da je Marx dal »proletariatu besedo, ki je izrazila njihovo trpljenje: in k tej besedi je dal tudi pojme, v katerih mora proletarec premisliti svoj polo- žaj in odnose, iz katerih izvira njegovo tr- pljenje in ki zopet vodijo iz tega trpljenja«. Za številko revije, posvečene Marxu, je naj- več prispevkov oskrbel Bogo Teply-Talpa. V tej številki je začel objavljati tudi razpravo »Kari Marx kot organizator delavstva« s pod- naslovom »Iz zgodovine internacionalne de- lavske asociacije«.' To je obširna razprava, ki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 67 se je nadaljevala v več naslednjih številkah »Svobode«. Teply je za to številko »Svobode« prevedel tudi odlomek iz knjige Franza Mehringa o Karlu Marxu in napisal sestavek »Kari Marx in dialektični materializem«.* Prispevki v ju- bilejni številki so v glavnem prevodi, kamor sodi tudi prevod sestavka Wilhelma Lieb- knechta Marxov grob. O utopičnih socialistih in njihovi dobi pa je pisal Ivan Klicär. O Marxovem ekonomskem nauku je Oskar Dre- nik (Stane Krašovec) nadaljeval sistematično izobraževanje iz prejšnjih številk »Svobode«. V več nadaljevanjih v poljudno-znanstvenem slogu je razlagal, zakaj je potrebna gospodar- ska vzgoja, zato je pojasnjeval posamezne ka- tegorije iz Marxovega ekonomskega nauka. Na koncu vsakegan prispevka so bila vpraša- nja za razmislek v zvezi s posredovano razla- go, odgovori na vprašanja pa so bili podani na začetku novega nadaljevanja v naslednji šte- vilki. Tudi pregled biografske literature o Karlu Marxu je bil objavljen v stalni rubriki »Knji- ge in knjižnice«. Biografska literatura o Kar- lu Marxu je bila objavljena kot prevod iz tre- tje številke dunajske revije »Der Kampf«, pregled pa je sestavil Benedikt Kautsky. Hkrati je podal tudi kritiko o literaturi, ki je dotlej izšla o življenju Karla Marxa. V stalni rubriki »Knjige in knjižnice« je bila objavljena tudi ocena katoliške revije »Cas« o izdaji Marxovega Kapitala v Borchardtovi priredbi. Oceno je napisal katoliški filozof Aleš Ušeničnik, profesor filozofije na teološki fakulteti ljubljanske univerze. V oceni je po- hvalil prevajalčevo delo in dodal, da se bo ob tem delu tudi nemarksist brez posebnih težav lahko seznanil z marksizmom. Poudaril je; »Slovenski marksisti so lahko veseli, dobili so v slovenskem prevodu temeljno delo marksiz- ma ali »znanstvenega socializma«, Marxov Ka- pital.«" Ob mesečniku »Svoboda« moramo poudari- ti, da je mnogo prispeval k populariziranju marksistične misli in to v času, ko komuni- stična partija še ni mogla sistematično in ši- roko marksistično izobraževati, ker je bila ve- čina njenega članstva v zaporih, sama pa v globoki ilegali. Najpomembnejšo vlogo na po- dročju marksističega izobraževanja in vzgoje pa je treba pripisati Bogu Teplyju in Stanetu Krašovcu. O seznanjanju z marksizmom pa ne gre za- sluga le jubilejni številki ob petdesetletnici smrti Karla Marxa, marveč je to zaznavno v vseh letnikih »Svobode«. Vzgojni in izobraževalni značaj lista je bil večkrat poudarjen, npr.: »Glavni namen na- šega dela je, da pripravimo čim več delavcev do tega, da začno resno misliti, da samostojno in kritično mislijo in potem samozavestno in solidarno delajo za boljše čase.«'" Na XVI. kongresu Svobode (1932) je bil nepre- stano poudarjan pomen izobraževalnih vzgoj- nih nalog za proletarsko stvar, toda: »Znanje in širjenje znanja pa ne zaleže mnogo. Ce bi vsi delavci poznali kapitalistične gospodar- ske zakone, bi to še nikakor ne pomenilo, da se bo svet izboljšal, če v teh delavcih ni nobe- ne energije za ustvarjanje boljših razmer.« Poudarjali so tudi pomen izobraževalnega de- la, ki »vzbuja smisel za samostojno razmišlja- nje«. Tudi predavanja v Svobodi imajo namen nju in jim kazati, kako se morajo orientirati v »navajati delavce k samostojnemu razmišlja- nju in jim kazati, kako se morajo orientirati v naravi in zgodovini. Kažipot za ustvarjanje lastnega svetovnega nazora, ki naj ga delavci sprejmejo, je nauk Marxa in Engelsa, ki »ved- no bolj razsvetljuje glave in ogreva srca veli- kih delavnih množic in ki je izzval široko in globoko ljudsko gibanje.«" Med najvažnejšimi nalogami delavske izobrazbe je čim bolje poz- nati Marxov nauk, »gledati in poskrbeti mo- ramo, da postane ,Kapital' duhovna last in historični materializem svetovni nazor čim večjega števila delavcev.«'^ V obvestilu o pri- pravi na izdajo Borchardtove priredbe Kapita- la in v pozivu, da naj se delavci na to knjigo naročajo v čim večjem številu, med drugim pi- še! »Vsak, kdor se hoče s pridom udejstvovati v delavskem gibanju, vsak kdor hoče razume- ti današnji čas in razvoj, mora imeti »Kapital« doma ... Proletarci, ta knjiga bo res vaš kapi- tal. Zato si ga priskrbite!«'" Sodelavci »Svobode« so neprestano poudar- jali pomen Marxovega nauka, ga posredovali bralcem sistematično preko lista, preko pre- davanj, ob tem pa priznavali Karla Kautske- ga za največjega živečega teoretika marksiz- ma, kajti po njihovem nobeden od živečih znanstvenikov ni toliko prispeval k izobliko- vanju marksistične znanosti in k poglobitvi znanstvenega socializma kot Kautsky, inter- nacionalno orientiran socialist, ki vseskozi od- klanja zablode ruskega komunizma.'^ Kljub izrazito socialdemokratski usmerje- nosti »Svobode« ne bi smeli prezreti njenega prispevka v marksističnem izobraževanju, v njenem prizadevanju, da se delavstvo seznani z nauki zanstvenega socializma, kajtti revija je bila namenjena izključno delavcem, ki so se- stavljali jedro (95 "/o) v delovanju društva Svoboda in njenih podružnic. Do zleta Svobod 7. julija 1935 v Celju je v reviji »Svoboda« čutiti prizadevanja analizi- rati svetovne družbeno-politične dogodke. O 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 nemškem fašizmu je največ pisal Rudolf Go~ louh, ki ga je najprej podcenjeval, nato pa kas- neje, v »Svobodi« leta 1934, številka 1 anali- ziral z mislijo, da so bili z zmago hitlerizma omajani temelji evropskega miru. Mnogo prej kot komunistično gibanje, ki je bilo obreme- njeno s stališči kominterne, češ da je social- demokracija dvojček fašizma, je Golouh po- skušal razložiti, zakaj je bil proletariat pora- žen, »tudi oni s skrajne leve«. Poraz proleta- riata razloži s tem, da je ves proletariat zra- sel in bil vzgojen v tej meščanski demokraciji, zato pozna le metode boja, ki jih uveljavlja meščanska demokracija. Fašizem, ki pomeni najbolj nazadnjaški korak v bedo, nasilje, pri- mitivizem, je osvajal z bombami, požigi, pro- letariat (»tudi tisti z leve«) pa z resolucijami, s tiskano besedo." Poleg Golouha pa neki drugi avtor ugotav- lja, da je fašizem porazil celotno nemško de- lavsko gibanje in ne samo ene proletarske stranke. Ugotavlja, da je bil poraz v februarju in marcu 1933 posledica strateške nesposob- nosti celotnega nemškega delavskega gibanja, ki je bilo razcepljeno. Grenka je avtorjeva ugotovitev, da komunistična stranka ni spoz- znala nevarnosti glavnega nasprotnika, svoje udarce je namenila proti socialdemokraciji. Za socialno demokracijo pa meni, da je v fašiz- mu videla in spoznala svojega nasprotnika, iz- brala pa je napačne bojne metode proti na- sprotniku, kajti fašizmu bi se moglo upreti le enotno, oboroženo delavstvo. Pietro Nenni, član izvršnega komiteja So- cialistične internacionale, se je že na pariški konferenci isocialistične internaöionale 1931 zavzemal za sporazum s Kominterne zaradi skupnega boja proti fašizmu, a neuspešno, ker je KI na svojem V. kongresu (1924) in na VI. kongresu (1932) sprejela za vse komunistične partije obvezujočo tezo, da sta fašizem in so- cialna demokracija dvojčka. Ze pred Komin- terne je socialistična delavska internacionala dosegla, da je leta 1934 prišlo do akcijskega sodelovanja KP Francije in socialistične stranke Francije in sindikalnih organizacij, kasneje pa do razširitve sodelovanja, to je do politike Ljudske fronte. Rezultati politike ljudske fronte v Franciji so prvi uspešni po- skus akcijskega sodelovanja socialdemokra- tov in komunistov VII. kongres KI leta 1935 je odobril politiko Ljudske fronte, vendar brez kritike prejšnjega dolgotrajnega obdob. ja, ko je bila socialdemokracija označena kot dvojček fašizma. Socialna demokracija je od osemdesetih let prejšnjega stoletja veljala za levo, revolucio- narno, marksistično; sinonim za levo orienta- cijo v delavskem gibanju pa je prenehala bi- ti že na začetku tega stoletja. Po prvi svetov- ni vojni je prišlo do preloma z nastopom re- volucionarne levice, komunističnega gibanja. To dejstvo pa tudi zgodovinsko preživela ocena o socialdemokraciji kot dvojčku fašizma je v veliki meri povzročilo, da je vse preuče- vanje delavskega gibanja pri nas usmerjeno le na preučevanje komunističnega delavskega gi- banja in komunistične partije, kar je seveda zgodovinsko utemeljeno in opravičljivo, ven- dar pa bi bilo treba raziskati in oceniti, ovred- notiti tudi socialdemokratsko gibanje pri nas, saj je tudi zato nastopil že čas. Končno pa je tudi socialdemokracija del delavskega gibanja, ki se je pojavljala v slovenski sodobni zgodo- vini, pa čeprav je bila upravičeno ali morda včasih tudi neupravičeno ocenjevana pristran- sko s preživelimi argumenti. Znano pa je, da se »svobodaši« niso obnašali kot odpadniki niti od delavskega razreda niti od svojega naroda v usodnih in prelomnih trenutkih slovenske zgodovine, ko se je bilo treba opredeliti za na- rodnoosvobodilni boj. Ovrednotiti bi kazalo tudi prispevke glav- nih sodelavcev lista »Svoboda« ter njihov de- lež pri dviganju zavesti delavskega razreda, zlasti pa tiste večine delavskega razreda pri nas, ki ni bil takrat neposredno vključen v de- lovanje ilegalne Komunistične partije Jugo- slavije. OPOMBE 1. O ustanovitvi Vzajemnosti in o pobudi zanjo, ki jo je dal Ivan Cankar, glej : Janko Liška, Usta- novitev »Vzajemnosti« 1909, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, XIV, 1974, št. 1—2, sitr. 51—60. — 2. Svoboda, leto I, februar 1929, št. 2. str. 17. — 3. Svoboda, leto I, januar 1929, št. 1, Uvodna beseda, str. 1. — 4. prav tam. Naš končni cilj, str. 3. Objavljeni tekst je bil prevod iz nemške zbirke »Redner der Revolution«. V opombi ured- ništva je bilo pojasnjeno, zakaj je objavljen ta odlomek; ta govor je primeren tudi danes za nas, ki moramo »izkoristiti vsako priložnost, da raz- gibamo veliko množico proletariata, da jo pod- žgemo k akciji«, da jo povedemo v boj proti re- akciji, za svobodo, za socializem!« — 5. Svoboda, leto V, januar 1933, št. 1; str. 2. — 6. Svoboda, leto V, april-maj 1933, št. 4—5. — 7. ' prav tam, str. 152—170. — S. prav tam, str. 187—190. — 9. prav tam, str. 226—227. — 10. Svoboda, leto IV, julij 1932, št. 7, Pred kongresom »Svobode«, str. 229. — 11. Svoboda, leto IV, september 1932, št. 9, Izobraževalno-vzgojna naloga »Svobode«, str. 288. — 12. Svoboda, leto IV, julij 1932, št. 7, str. 229. — 13. Svoboda, leto IV, maj 1932, št. 5, str, 180. — 14. Svoboda, leto I, november 1929, št. 11. Cvetko Kristan, K 75-letnici Karla Kautskega, str. 248. — 15. Svoboda, leto VI, januar 1934, št. 1, Rudolf Goluh, 1933, str. 1. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 69 DR. PAVLE BLAZNIK — OSEMDESETLETNIK FERDO GESTRIN Visoki Življenjski jubileji sami po sebi vzbujajo spoštovanje, če pa jih spremljajo še pomembni delovni uspehi in pozitivne zna- čajske poteze slavljenca, se spoštovanju pri- ključijo še občudovanje, cenjenost in priljub- ljenost. In vse to je treba povezati z visoko obletnico življenja znanstvenega svetnika dr. Pavla Blaznika. Rodil se je 28. junija 1903 čevljarskemu mojstru v Skofji Loki, tam končal osnovno šolo, že leta 1921 maturiral na klasični gim- naziji v Št. Vidu nad Ljubljano, se nato vpi- sal na zgodovinski oddelek filozofske fakulte- te v Ljubljani in že leta 1928 po diplomi pro- moviral. V času študija sta nanj močno vpli- vala akademska učitelja L. Hauptmann in M. Kos, ki sta ga usmerjala v gospodarsko in socialno zgodovino zlasti agrarnega podro- čja. Poslej je vse svoje življenje posvetil zgo- dovinski znanosti in je še v teh visokih letih polno aktiven član zgodovinarske druščine. Znanstveno preučevanje je prekinjal le po sili razmer, predvsem v vojnih in povojnih letih. Tedaj je kot begunec živel v Ljubljani in nato v Dalmaciji, od koder je odšel v par- tizane. V partizanski uniformi se je po osvo- boditvi vrnil v Ljubljano in opravljal nekaj časa odgovorno delo pri komisiji za ugotav- ljanje vojne škode na kulturno-zgodovinskih spomenikih, nato pa zopet postal šolnik za več let. Več kakor tri četrtine svojega življenja je dr. Blaznik kot človek in kot zgodovinar pri- soten, cenjen in priljubljen v svojem ožjem in širšem okolju. Je človek klenega značaja, notranje uravnovešen in discipliniran, dela- ven in vztrajen. Ob teh lastnostih in temelji- tem šolanju je vse, kar je načrtoval in česar se je lotil, tudi izpeljal do konca. Ko mu je okupator uničil knjižnico in bogate izpiske iz številnih, predvsem tujih arhivov, delo dolgih let, ni obupal. Po vojni je v arhivih izpisal uničeno svoje gradivo in ga obogatil, številčno in vsebinsko, še z novimi podatki. Čeprav že od mladih nog zavoljo šolanja in nato delov- nih obveznosti odtrgan od domačega kraja, je ostal Ločan. Mestu svoje mladosti je s kul- turno in strokovno dejavnostjo izkazoval svo- jo pripadnost, kot zgodovinar je bil zvest tudi preučevanju zgodovine Škofje Loke in njene- ga širšega okolja s Poljansko in Selško dolino ter z delom Sorskega polja. Po drugi plati pa je dr. Blaznik odprt do so- človeka in vsega lepega. Zato je vzljubil na- ravo in še posebej slovenske gore. V njih se je kalil in sprostil; z znanimi gorniki: Čopom, Potočnikom in Hafnerjem je preplezal marsi- katero steno. Je čudovit sogovornik s široko razgledanostjo, družaben in vnet tudi za za- bavo in ples, mehak in senzibilen kot glasba, kateri se je zapisal že v gimnazijskih letih in ga je preživljala v študentskih časih. Vso to dolgo dobo je dr. Blaznik kot zgodo- vinar uspešno deloval zlasti na treh področjih: 1) kot šolnik in pedagog, 2) kot delavec na mogih strokovnih področjih v lokalnem, re- publiškem in zveznem merilu, in 3) kot razi- skovalec, znanstvenik. Po končanih univer- zitetnih študijah je krajši čas služboval v Ljubljani, a nato je dolga leta poučeval in končno po osvoboditvni direktoroval v Celju; izjema so bila vojna leta, ko je moral Celje kot begunec zapustiti. Šolnik je bil tudi v os- vobojenem Sibeniku, kjer je kot partizanski učitelj od konca leta 1944 poučeval zgodovino. Po vrnitvi v Slovenijo je bil že oktobra 1945 poslan nazaj v Celje, kjer je kot v. d. ravnatelj spravil v tek svoj gimnazijski zavod in poma- gal obnoviti celjsko srednje šolstvo. Tudi po- zneje, ko se je posvetil zgolj znanstvenemu delu, se ni povsem odrekel pedagoškemu po- klicu. Tako je, nedvomno najboljši poznava- lec zgodovine škofjeloškega ozemlja, kot po- vabljeni profesor cel semester predaval na filozofski fakulteti v Münchnu o kolonizaciji freisinškega zemljiškega gospostva Škofja Lo- 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ka V srednjem veku. Prav tako pa je večkrat sodeloval pri izvajanju programa na tretji stopnji PZE za zgodovino. Del svojega življenja in svojega široko za- stavljenega strokovnega delovanja je posvetil rojstnemu kraju. Kot navdušen glasbenik je ustanovil, vodil in vadil amaterski orkester. Tod je bil pobudnik in ustanovitelj, a tudi eden najpožrtvovalnejših delavcev Muzejske- ga društva in muzeja v Škofji Loki, ki je do danes prerasel v enega najbolje urejenih lo- kalnih muzejev. Obe ustanovi gresta že svoji petdesetletnici naproti. Bil je njun dolgoletni predsednik, član njunih svetov in končno častni član. Delal je v raznih samoupravnih organih škofjeloških kulturnih ustanov, bil je član občinske komisije za urbanizem in urba- nističnega sveta. Posebej je bedel nad delom škofjeloškega arhiva in ga napolnil z gradi- vom (mikrofilmi, fotokopije) iz Münchna ozi- roma arhiva freisinškega gospostva. Veliko vlogo je imel pri nastanku in zasnovi Loških razgledov, danes nedvomno najboljše serije zbornikov lokalnega značaja, ki je izšla že v 29 letnikih. Od leta 1957 do danes je bil tudi član uredniškega odbora in hkrati v vsaki številki pisec prispevka iz loške zgodovine. Dalje je bil dolgoletni član uredništva, a v letih 1966/71 tudi glavni urednik Kronike, osrednje slovenske revije za lokalno zgodovi- no. Pomemben je bil tudi njegov delež pri nastajanju prvih dveh knjig gospodarske in družbene zgodovine Slovencev — Agrarne pa- noge, ki jih je pripravila SAZU, in pri re- dakciji tega obsežnega dela. Vidno je bilo nje- govo sodelovanje v odboru in nadzornem od- boru zgodovinskega društva za Slovenijo. Številna so bila njegova predavanja na zbo- rovanjih in kongresih zgodovinarjev dn arhi- varjev v slovenskem in jugoslovanskem ok- viru pa tudi v tujini. Zavoljo izrednega poz- navanja arhivov in arhivskega gradiva za po- smezna obdobja in področja slovenske zgodo- vine tispešno in zelo intenzivno sodeluje že vrsto let pri delu na restituciji arhivov iz Avstrije. 2e leta 1949 ga je zvezna vlada ime- novala za člana restitucijske komisije, delal v letih 1959/60 v Avstriji kot član te komisije, kamor se je pogosto ponovno vračal vse do danes. Ce je dr. Blaznik vse do začetka leta 1950 vidno posegal na znanstveno raziskovalno področje ob drugem poklicnem delu, se je po tem letu njegovo znanstveno delo razmahnilo v širino in globino. V letih 1950/4 je bil znan- stveni sodelavec v Inštitutu za politično eko- nomijo, ki ga je ustanovil prof. Vojska na ekonomski fakulteti. V naslednjih treh letih je znanstveno delal v Državnem arhivu Slo- venije. V začetku decembra leta 1957 pa je prišel kot prvi stalni nameščenec na sedanji Inštitut Milka Kosa pri SAZU in ga je kot znanstveni svetnik formalno zapustil šele ob koncu preteklega leta. Tu je bil med drugim tajnik in vodja odseka za agrarno zgodovino. Razprave in članke iz svoje po številu enot bogate bibliografije je objavljal kar v poldru- gem ducatu revij in časopisov (zgodovinski časopis. Kronika, Loški razgedi. Geografski vestnik. Razprave SAZU, Glasnik Muzejskega društva, Časopis za zgodovino in narodopisje, Arhivist, Situla itd.) in napisal več samostoj- nih publikacij. V vrh njegovega znanstvenega dela štejemo izdajo virov Srednjeveški ur- barji freisinške škofije (SAZU, 1963), sinte- tično delo, rezultat lokalnih študij, Skofja Loka in loško gospostvo 973—1803 (Ljublja- na 1973) in prispevke v Agrarnih panogah I—II (Ljubljana 1970, str. 29—127 skupaj s soavtorji, 149—160, 161—184, 185—196, 611 do 616; Ljubljana 1980, str 241—278). Danes sodi dr. Blaznik med vodilne strokovnjake za gospodarsko in družbeno zgodovino sloven- skega agrara v obdobju fevdalizma in je ne- dvomno vodilni specialist za lokalno zgodo- vino v praksi in v teoriji. Od leta 1973 dalje pa je v vedno večji smeri posegal tudi v šir- šo slovensko zgodovino. Toda njegov znanst- veni duh še vedno snuje in pripravlja več po- membnih del, med drugim tudi topografsko obdelavo Štajerske v srednjem veku. Člani uredniškega odbora Kronike in vsi njeni sodelavci dr. Blazniku iz vsega srca že- limo ob visokem življenjskem prazniku vse dobro in lepo, še dolgo vrsto let trdne in po- končne hoje, klenega zdravja, veliko osebne- ga zadovoljstva in sreče pa tudi še veliko de- lovnih sposobnosti, da bo mogel zastavljene si naloge dokončati in z njimi še dodatno obo- gatiti slovensko zgodovinopisje. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 71 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV ALBUM LETALCA JANKA VERTINA (1897—1983) MIRKO KAMBIČ Vojni in povojni spomini je naslov albuma fotografij, ki ga je hranil Janko Vertin za spomin na prvo svetovno vojno. Prav ta al- bum me je že leta 1976 zvabil, da sem obis- kal prijaznega moža v njegovem stanovanju na Župančičevi 10 v Ljubljani, Pozneje sem bil njegov gost dvakrat v letu 1980 in nazad- nje še enkrat leta 1982. Dne 17. januarja 1983 se je Janko Vertin za vedno poslovil od nas, njegovo ime pa je za trajno zapisano, skupaj z nekaj jedrnatimi podatki, v zadnjem zvez- ku Slovenskega biografskega leksikona, ki da- tuma njegovega slovesa ni več utegnil zapisa- ti. Zgoščeni biografski podatki v leksikonu ne morejo nikoli posredovati tiste širine in topline, ki jo spoznamo ob neposrednem stiku s človekom, katerega je vodilo dolgo življe- nje skozi neštete nevarnosti, doživetja in glo- boka človeška priznanja. Le nekaj malega bom omenil od vsega, kar mi je živo in zanimivo pripovedoval Janko Vertin o svojih dogodivščinah v prvi svetov- ni vojni in še tu se bom omejil predvsem Janko Vertin kot mobiliziranec (1915) na slikovno gradivo, obseženo v navedenem albumu. V njem so posnetki, ki jih je naredil Vertin sam kot vojni letalec in fotograf v le- tih 1917—1918, pa tudi v letih po koncu vojne. Nekaj slik je iz rok drugih fotografov in jih je ohranil Vertin kot spomin na znance in do- godke. Album v formatu 32 X 45 cm je ve- zan v vinsko rdeče platnice, vtisnjeno ime »Janko Vertin« pa je nekdo spraskal, da bi ga odstranil. »To so naredili neki strokovnja- ki«, ki sem jiim posodil po letu 1945 album za ogled in preslikave,« je z razočaranim nasmeš- kom povedal Vertin. In dodal je še: »Komaj da sem dobil album nazaj, uničili pa so tudi mnogo vojnih eksponatov, ki sem jih v mno- gih letih nabral kot spomin na nekdanje ča- se.« Sicer pa SBL omenja, da je zbral Vertin do konca druge svetovne vojne okr. 30.000 muzealij, ki iso prešle v zbirko Muzeja NOB v Ljubljani. Fotografije v Vertinovem albumu so veči- noma formata 7 X 10,5 cm in 11,5 X 16,5 cm.^ Letalski posnetki naselij in pokrajin imajo nekaj podatkov na sami sliki. Nekaj motivov vsebuje letala, letalce, orožje, naprave za foto- grafiranje, nekaj prizorov je dokumentarno tragičnih: razbita letala in mrtvi letalci. Med kraji srečamo Benetke, Chioggio, Koper, Beano, Bolzano, Casarso, St. Vito, mostove na Piavi, Cormons, Podgoro, Solkan s porušenim mostom. Sveto goro itd. Na eni od fotografij je Vertin kot mlad vojak ob mobilizaciji pred opečnatim zidom neke zgradbe. Te značilne poteze prijaznega obraza je ohranil Vertin do pozne starosti. »Sprva sem bil topniški opazovalec na Sveti gori. Ofenzive so bile hude, toda v času med eno in drugo je bilo mirno, hodili smo celo v kavarno v Gorico,« je dejal Vertin. »Naša ar- tilerija je bila na Banjščici, moje mesto opazo- valca je bilo prav pod stopnicami cerkve na Sveti gori, opazoval sem solkansko in gori- ško stran, povezan sem bil a poljskim telefo- nom, streljali smo na teren med Mirnskim gradom in Sočo ... « Potem je Vertin leta 1917 postal letalec. Dne 9. septembra 1917 je poletel nad Koper in ga slikal iz zraka. To je njegov posnetek. Neko- liko neoster je, vendar zelo zanimiv, če ga primerjamo s sedanjim videzom Kopra. Dra- gocen dokument! »Kako ste takrat slikali z letala!« sem vpra- šal radovedno. 72 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Janko Vertin kot letalec na soški fronti (1917—1918) »Kot pilot nisem imel neposrednega stika S kamero. Vse so uredili fotografi laboranti na letališču. Kamera je bila pod letalom, ob stra- ni letala je bil montiran vizir, imenovan so- toskop, kot nekakšna steklenica. S sedeža sem gledal v mali ekran, prožil pa sem kamero s potegom petelina ali ročke. Gorišnice so bile od 50 do 120 cm. Ko sem pristal, so laboranti sneli kamero, plošče razvili in napisali podat- ke: letalo, datum, številka posnetka pa tudi višino in gorišnico. Ste imeli kaj dogodivščin, napetih živcev in- nevarnih trenutkov!« Vertin se je nasmehnil in pripovedoval: »Bal se nisem nikoli in bil sem samoza- vesten. Imeli pa smo kot vojni letalci revno opremo v kabini: višinomer, brzinomer, zaganjač za motor, merilec stanja bencina. Bombe smo odmetavali kar z roko. Glejte tole sliko lepe italijanske pokrajine pod mojim letalom. Tisti beli oblaček spodaj je strel iz topa, ki me je obstreljeval, beli oblaček v zra- ku je ena od eksplozij, pokalo je daleč od me- ne. Nekoč sem bil v nevarnosti pred nekim Angležem, ki je imel boljše letalo kot jaz. Sli- kal sem mostove na Pijavi, pa me je obkrožil in s kroženjem prisilil, da sem moral prista- ti v nekem vinogradu. Ko sem bil na tleh, me je še dvakrat obkrožil in potem mi je poma- hal v slovo ter odletel. Še danes sem mu hva- ležen, lahko bi me bil kar sestrelil. Po zavez- niški ofenzivi na Piavi leta 1918 smo na po- velje letala zažgali, ker avstrijska vojska ni imela več bencina.« Potem je Vertin nadaljeval: »Tu so posnetki nesreč, žaloiger. Letalec Križ je padel z letalom iz neznanega vzroka. Deubler z Dunaja je odhajal na dopust, opra- vil je le še en sam polet kot spremljevalec, dobil je kroglo skoz bok in se mrtev vrnil na zemljo. Tu je na sliki tragedija dveh letalcev: Bergerja in Lifke. Sovražnik jima je s fosfor- no municijo zažgal letalo in da ne bi živa zgo- rela, sta z višine okrog tri tisoč metrov skočila brez padal...« »Pa ste doživeli tudi kaj lepega?« »Spominjam se južno tirolskega kraja Bea- no, kjer smo imeli letališče. Komanda nas je nenadoma poslala na zasilno letališče v Per- gine, bilo je verjetno 1917. leta, in dobili smo posebno nalogo. Neke naše čete so bile obko- ljene in mi, bilo nas je pet letalcev, smo odme- tavali iz zraka našim vojakom hrano in muni- cijo, kar v vrečkah. Metali smo jih z roko po- dobno kot sicer bombe. Akcija je bila uspeš- na, naši so se prebili, jaz pa sem s svojim ko- legom doživel presenečenje mnogo let pozne- je.« To presenečenje je opisal Vertin zelo po- drobno in zanimivo, omenjam ga le na kratko. Leta 1930 je avstrijski konzul v Ljubljani povabil Vertina na obisk, mu izročil lepo me- daljo z listino, ki jo je podpisal deželni gla- var V Innsbrucku. Medalja nosi napis: Dežela Tirolska branilcem domovine 1914—1918. Vertin je šel kmalu potem h generalu drav- ske divizije in mu pojasnil, zakaj je prejel od- likovanje, general pa se je na kratko odrezal: »Možeš da nosiš!« Vertin ima v svoji zbirki še več priznanj, med njimi spomenico za koroške borce. Leta 1933 je imel Janko Vertin v Fotoklubu Ljubljana zanimivo predavanje o razvoju in pomenu letalstva. Ob tem je projiciral šte- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 73 Koper, zračni posnetek 9. septembra 1917 (posnel Janko Vertin) vilne diapozitive, narejene po lastnih foto- grafskih posnetkih. Časopisno poročiln o Ver- tinovih napovedih zveni silno sodobno, kot da bi citali današnje ocene o oboroževanju sve- ta." Janko Vertin je objavil sam nekaj člankov o svojih vojnih spominih, nekaj so poročali o njem drugi.'' Vabljivo odprta ostaja možnost za podrobnejšo biografijo tega večstransko za- nimivega moža: letalca, fotografa, predavate- lja, muzealca, lutkarja in izdelovalca maket. Tu smo se bežno spomnili le njegovega albu- ma in drobnih anekdot. Skoda, da je odšel iz naše srede tako tiho in skoraj neopazno. OPOMBE 1. Slovenski biografski leteifcon, zvezek 13, str. 417 Ljubljana 1983. — 2. Album hrani dru- žina pok. Janka Vertina. — 3. Slovenski narod, 28. 3. 1933, št. 71 (Dnevne novice). — 4. Bojevnik 1933, št. 6 in 7, 1934, št. 3 in drugo, cit. v SBL (gl. op. 1 zgoraj). 74 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 IVAN SKAFAR 1912—1983 FRANC ŠEBJANIČ Kaj malo bi prispevali k ustvarjalni podobi in spominu na pokojnega krajevnega zgodo- vinopisca in bibliografa, duhovnika Ivana Škafarja, če bi se pri tem togo držali črke zna- nega latinskega rekla: o mrtvem samo vse dobro. Še zadnji njegov objavljen prispevek v Zgodovinskem časopisu (1982, št. 1-2, str. 125—130) je kljub svoji širši izpovednosti na- ravnan v polemičen dialog, ki bi bil še kako koristen, če ga ne bi pretrgala njegova nepri- čakovana smrt. Škafarjevo življenjsko pot označuje marsi- katera podobnost z duhovnike vanj i njegovih rojakov-klerikov med obema vojnama in po njej. Po svoji dejavnostni krivulji pa se v ne- katerih vzgibih in naravnanostih le razlikuje od svojih katoliških kolegov. To velja pred- vsem za njegovo proučevalsko in publicistič- no delo v preteklem četrtstoletju, ko se je oprijel zgodovinskodokumentarističnega na- čina pisanja in celo polemičnih konfrontacij tako s pišočimi katoliškimi rojaki kot tudi z zgodovinopisci in publicisti drugačnega na- zorskega kova. Pri tem mu velja izreči priz- nanje za spoštljiv in toleranten odnos do kri- tiziranih avtorjev ali oponentskih sobesedni- kov. Na svojih življenjskih postajah — od Bel- tinec (kjer se je rodil 6. maja 1912) do izseljen-^ skega delovanja po Vojvodini in Nemčiji (v obdobju leta 1939) ter župnikovanj v različ- nih slovenskih in madž. krajih (do leta 1959) pa vse do zaključne udomitve v Radljah, — je z veliko mero zanimanja in razgledanosti skušal osvetljevati pretekla dogajanja rodne- ga Prekmurja; pri tem mu je pridobljeno zna- nje madžarskega jezika omogočilo tudi upo- rabo številnih madžarskih virov. Škafar je v teku svojega ustvarjalnega živ- ljenjskega obdobja v zgodovinopisni perio- diki, cerkvenih edicijah in regionalnem ka- toliškem tisku objavil nad 30 razprav in pri- spevkov s krajevno (ter cerkveno) zgodovin- sko tematiko, v posebni publikaciji SAZU pa je leta 1978 izdal priročniško koristno biblio- grafijo prekmurskih tiskov do leta 1918, ki je vsekakor plod požrlovalnega zbiranja podat- kov a je, žal, glede navedb javnih ter zaseb- nih hranilišč tiskov nekoliko pomanjkljiva ali morda celo pristranska. Med pomembnejše Škafarjeve razprave in dokumentacijska poročila velja uvrstiti tele objave: Družba sv. Mohorja in Slovenska kra- jina (Knj. glasnik in separat, 1937), Prekmur- ski pisatelji v Safafikovi Zgodovini južno- slov. slovstva (JiS, 1969), Gergur Mekinič Pythiraeus, hrv. protestantski pisatelj in za- četki slovstva pri gradiščanskih Hrvatih (CZN, 1969), Dolnjelendavska rodbina Haholt in rast njene posesti do leta 1381 (CZN, 1971), Posest dolnjelendavskih Banfijev leta 1389 (CZN, 1972) in Gradivo za zgodovino kalvini- zma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinškega archidiakonata (AEC 3, 1982). Na manj raziskanem področju zgodovine slovenskega vzhoda — in pri tem bi si lahko priklicali v spomin še vedno veljavno karak- terizacijo stanja o katerem je na zborovanju zgodovinarjev v Soboti leta 1959 govoril aka- demik F. Zwitter, — bo še dolgo zaznaven iz- pad Skafarjevega publicistično naravnanega peresa. Slovenski zgodovinarji in kulturna javnost rodnega Prekmurja pa bodo kljub te- mu dejstvu znali ceniti njegov prispevek v zakladnico lokalnega in hkrati tudi nacional- no pomembnega zgodovinopisja. Zdajšnji in bodoči raziskovalci slovenstva med Muro in Rabo bodo še posebej blagrovali njegovo zbi- rateljsko vnemo, saj jim je le-ta otela uniče- valnemu »zobu časa« več kot 70 redkih prek- murskih tiskov. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 75 ZAPISKI IN GRADIVO HOLZAPFLOVA OPOROKA BOGO JAKOPIČ Ignacijj Holzapfel (1799—1868) je bil gotovo največji dobrotnik slovenske gluhe mladine, saj je pretežni del svojega premoženja volil kot ustanovni fond za zidavo Gluhonemnice v Ljubljani. Naj uvodno povzamemo nekaj po- datkov o možu, nato pa v celoti (v slovenskem in v nemškem jeziku) objavimo njegovo opo- roko iz leta 1862. Holzapfel je bil rojen v Tr- žiču na Gorenjskem 15. julija 1799 očetu Fran- cetu in materi Elizabeti roj. Dobrin v hiši štev. 51. Starši so bili premožni, saj so baje imeli dve hiši. Ordiniran je bil 23. septembra 1823, v tretjem letniku bogoslovja. Naslednje leto je že služboval kot kaplan v Kamniku (1824—1825). Ze v tej dobi je kazal pesniško in pisateljsko nadarjenost. Proti koncu leta 1824 so Ksaver pl. Andrioli, Janez Cigler, kaz- nilniški kurat v Ljubljani, in kamniški kaplan Ignacij Holzapfel prosili deželno vlado v Ljubljani, da bi smeli izdajati slovenski ted' nik »Slavinjo.« V ta namen je Holzapfel na- pisal tudi pesem »Slavinja«. Vendar so se na Dunaju bali premočnega slovanskega preroda in policijsko ministrstvo ga ni dovolilo. Tako je bila rodoljubna namera pokopana v Holz- apflovem srcu. Tudi v kasnejših svojih službah se je Holzapfel poleg dušnega pastirstva uve- ljavljal kot pesnik in pisatelj — dve leti v Preddvoru, dve v Mengšu in pet let kot ka- plan pri sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1834 je postal župnik v Črnomlju. Tam je spisal knji- go »Vene nedolžnosti.« V Kranjski Cbelici so natisnjene njegove pesmi: »Na popisu hudiga grada«, »Pod slapom v povodnji«, »Vetriču in vertnici«, v Zgodnji Danici leta 1858 pa »Po- svetna nečimurnost.« Njegovemu sodobniku Francetu Prešernu njegove pesmi niso bile nič kaj všeč, zato je nanj (in njegovega sopes- nika) spesnil zabavi j iv napis »Lesničnjaku in Levičnjaku«. »Kako bi neki sladke pel Lesničnjak? Kako bi neki prave pel Levičnjak?« Čeprav Prešernu njegove pesmi niso bile sladke, temveč kisle kot lesnike, si je Holzap- fel vendarle pridobil omembe vredno literarno ime. Holzapfel je bil majhne postave, dokaj debel, rdečega obraza, a bistrega razuma. Kot duhovnik je bil strog, a pravičen. Ta mož, na zunaj grenak kot orehova lupina, je bil v no- tranjosti dober kot orehovo jedro. Čeprav so ga nekateri ocenjevali kot skopuha, niso imeli prav — bU je zelo varčen. Skromno je živel, a vedno premišljeval, kako bi obrnil svoj de- nar v plemenit namen. Leta 1848 je Holzapfel postal župnik in de- kan v Ribnici. Tu je postal častni konzistorial- ni svetnik in okrajni šolski nadzornik. Zaslo- vel je kmalu kot dober šolnik. Ena glavnih njegovih zaslug te dobe je zidava nove ribni- •ške cerkve. Z velikimi težavami in požrtvoval- nostjo jo je Ignacij Holzapfel spravil pod stre- ho leta 1867. Popolnoma dokončati pa je ni mogel, ker ga je 21. 1. 1868 pobrala pljučnica. Ribniška cerkev je eden izmed njegovih spo- menikov, drugi pa je bila nekdanja ljubljan- ska gluhonemnica, katere gradnja je bila tes- no povezana z njegovim imenom. V hvaležen spomin nanj je v bližini nekdanje gluhonem- nice (Zaloška cesta 5), sedaj del kliničnih bol- nišnic, Holzapflova ulica. Kot smo že omenili, je bil Ignacij Holzapfel velik dobrotnik slušno in govorno prizadete mladine in je v svoji oporoki z dne 1. julija 1862 zapustil tej mladini skoraj ves svoj pri- hranek za gradnjo zavoda in specialne šole za slušno in govorno prizadeto slovensko mla- dino. Ljubljanski zavod za gluho mladino — njegov največji dobrotnik je bil I. Holzapfel — je ob svoji 50-letnici obstoja (1950) dobil ori- ginalen prepis pokojnikove lastnoročno pisane oporoke od sodišča v Ribnici, ki jo spodaj na- vajam v originalu: MEIN TESTAMENT Meine Seele Gott — den Staub der Erde. Mein ganzes Vermögen dem zu errichtendem Taub- stummen — Institute in Krain. Davon, 1000 F in Obligationen für das Armen Institut zu Neumark- tel, wovon die Halben Zinsen ad dies vital dem Anverwandten Andreas Dobrin zu beziehen hat. Sodann Alles dem Armen-Institute. 500 F Obligationen für Stiftmessen für mich, die Altern und Geschwistern in der Pfarr Neuma- rktel. 500 F detto detto detto in der Pfarr Reifnitz. Der Magd Milika bis Allerheiligen den Lohn per 18 F und noch einen Jahreslohn 36 F sammt einem Bette mit 2 Paar Leintüchern, der Magd Polona den Lohn bis 21. 8. per 12 F und einen ganzjährigen Lohn. Meine Leiche ohne alles Ge- prange standesmessig begraben. Schulden keine. in V prevodu: MOJA OPOROKA Mojo dušo Bogu — prah zemlji. Vse moje pre- moženje gradnji zavoda za gluhoneme na Kranj- skem. Od tega 1000 gl. v obligacijah za ubožnico , 76 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 V Tržiču, od katerih mora dobivati polovico obre- sti ad dies vital sorodnik Andrej Dobrin. Potem vse ubožnici. 500 gl. v obligacijah za ustanovne maše zame, za starše ter brate in sestre v župniji Tržič. 500 gl. detto detto detto v župniji Ribnica. Služkinji Miliki do vseh isvetnikov plačo 18 gl. in še eno letno plačo 36 gl. s poisiteljo in dvema paroma platnenih rjuh, služkinji Poloni plačo do 21. 8. po 12 gl. in eno celoletno plačo. Moje truplo pokopati stanu primerno brez raz- košja. Dolgov ni. Holzapflova oporoka nas po načinu izraža- nja kakor tudi po oblikovni strani potrjuje v originalnosti zapisa, saj so v tistem času bile v tej obliki pisale oporoke zelo pogoste. Avtor namreč ni izpustil nobenih bistvenih volil, ki so bila tedaj v navadi niti ni opaziti pri tej oporoki dolgoveznosti, ki so bile v oporokah znane v prejšnjem obdobju. VIRI IN LITERATURA 1. Ignacij Holzapfel, Štirideset lot gluhonem- nice v Ljubljani (1900—1940), Lj. 1940 str. 6—8. 2. A. Gspan: Cvetnik slovenske vezane besede II. SM, Ljubljana 1979. str. 84. — 3. Prav tam, str. 13, podobno SIS 1957/58, str. 3; Ivan Kolar: Literarni sprehod po Ljubljani, na str. 111. — 4. Arhiv CRSG — Ljubljana, Vojkova 74, Ljub- ljana. IZ ARHIVSKE ZAKLADNICE KRISTINA ŠAMPERL-PURG Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani v zbirki rokopisov pod signaturo R-57 zanimiv rokopis iz leta 1683 z naslovom: Navodila za pripravo zdravil in jedil. Regest je napisal prof. A. Kla- sinc, ki je leta 1976 tudi ugotovil, da manjka list 28"'. Rokopis je malega formata 16 X 20 cm, papir je v polah po štiri ali več listov, ki so bili poprej sešiti po vsebini neure- jeno, sedaj razvezani in vebinsko urejeni, vendar nepopolni, ker manjka več listov ali delov listov. Listi so na novo oštevilčeni od 1 do 31. Rokopis je v originalnih trdih platnicah, prevlečenih s pergamentom. Na prvi notranji strani platnic je datum 6. maj 1683. Rokopis je bil leta 1978 restavriran in je danes v zado- voljivem stanju. Jezik je nemščina, pisava gotica, enotna v vsem rokopisu. Ta izhaja iz rokopisne zbirke Muzejskega društva v Ptuju, na nekaj mestih ima pečat »Ferk Museums- bibliothek in Gamlitz«, kar priča, da je pre- šel v last Muzejskega društva v Ptuju že okoli leta 1900 obenem s knjižnico in muzejskimi zbirkami prof. Ferka. Vsebinski pregled nam pove, da gre od stra- ni 1 do 22 za navodila o pripravi raznih zdra- vil (vod, praškov, kadil, sokov, maziv, klistir- jev, čistil, napojev, obližev, itd....) iz zdravil- nih rastlin in naravnih proizvodov, tudi za otroške bolezni. Od strani 22 do 31 so kuhar- ska navodila za pripravo raznih jedil kot npr. juh, omak, mesa raznih živali, itd. Ta del je zelo nepopolno ohranjen. Nekaj kuharskih receptov je bilo izpisanih za diplomantko gostinske šole. Ob transkripci- ji in prevodu se je porodila misel, da bi kakšnega od kuharskih receptov predstavila širši javnosti. Pred 300 leti, ko je rokopis na- stal, in seveda že prej, so kuhali zanimive in dobre jedi. Pripravljali so lahko prebavljivo hrano, meso — piščanci, teletina, ribe, divja- čina, drobovina — in zelenjavo so v glavnem kuhali, uporabljali so dosti masla, malo zate- pov in prežganj in, kar je še najbolj zanimivo, dosti začimb — sol, poper, paprika, cimet, na- geljnove žbice, žafran, muškatni orešček, ing- ver, gobe, parmezan, majaron, mandlje, rož- marin, vino, kis, sladkor,... čebula, peteršilj. Mnoge od naštetih začimb so prišle iz Orienta, se pravi, da so jih kuharji imeli na voljo, to- rej je trgovina z njimi cvetela. Prav zanimivo bi bilo ugotoviti, kje (teritorialno) so tako je- dli in kateri sloj ljudi. Glede na razne tudi sadne juhe, sladkane juhe in podobno domne- vam, da gre verjetno za germanski prostor. Ena od juh nosi ime nizozemska in je taka tu- di po sestavinah, saj so jo pripravljali iz mle- ka, masla, grobo naribanega parmezana, že- melj in popra. Natančen in podroben pregled vseh receptov in navodil za pripravo zdravil bi odkril še kako posebnost ali krajevno ča- sovno opredelitev, vendar to naj ostane za do- brega poznavalca kulinarike, domače in tuje, za farmacevta dn seveda jezikoslovca. Med recepti so zanimivi tisti za juhe; naj jih nekaj navedem: dobra pivovska juha (pivo, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 77 jajca), ribja juha, rožmarinova juha, lovska juha, vinska juha (vino, jajca, žafran, muškat) limonina (tudi pomarančna) juha, piščanec v črni juhi (piščanec, vino, kri.) — Samostojne jedi: polnjen piščanec, polnjena .špinača, polnjene zemlje (kot polnilo ribez) ... ocvrti žličniki,.. .pečenka. Sladica: krofi, zdrobov kolač (cinasta posoda je potrebna), Zemljine rezine. Navodilo za izdelavo telečjih klobas (verjet- no hrenovk). Za ponazorilo so predstavljeni recepti za tri juhe, in sicer fotokopija' iz rokopisa, tran- skripcije in prost prevod. PIŠČANEC V ČRNI JUHI (str. 23, prost prevod) Kri enega ali več piščancev daj v vino ali kis, piščanca razrezi in ga opraži v vroči masti, na- to ga zloži v skledo, nareži čebulo, jo opraži na masti, dodaj malo drobtin, dolij vode, vino, kis B krvjo in pusti vreti, dodaj poper, sladkor, ci- met in nageljnove žbice. EIN HIENLEIN IN EINER SCHWARZEN SUPPEN (transkripcija) Man soll den schweiß von einen hienlein, oder mehr, in wein oder essich aufgangen, dß hien- lein zerglidern, und in heiasen schmalz abbren- nen, darnach in ein höferl thuen, und ein zwi- fel hachken, in schmalz resten, und ein wenig gcribne semel darzue, daran giessen wasser, wein, essich, auch den schweiß, und sieden lassen. darnach darzue thuen pfeffer, zugger, zimet, und näglstup. DOBRA PIVOVSKA JUHA (str. 24, prost prevod) (transkripcija) Vzemi dobro pivo in če je močno, ga zmešaj z vodo in v mešanico stepi 4 rumenjake in dobro smetano, vse skupaj dobro premešaj in pusti vre- ti in ko je gotovo, dodaj kos masla, da se razto- pi, dodaj narezan kruh. EIN GUETE PIER SUPPEN Man soll guetes pier nemmen, und wan es gar händig und starckh ist, mit wasser mischen, und darunter abspriitlen vier ayr dotier, und ein gue. ten räm, und wol miteinnander abkhlopfes, und sieden, und wan man will anrichten ein guetes istükhl puiter darein zergehen lassen, und daß prod darauf manß anrichten, gewirflet schneiden. JUHA IZ ROŽMARINA (str. 26, prost prevod) Daj moko na mast, da zarumeni; nato dolij go- vejo juho, dodaj drobno narezan rožmarin, pri- loži muškat in pusti vreti. ROSMARIN SUPPEL (transkripcija) Man soli ein mehi in einen schmalz einprenen, ziblich braun, daran giessen rindsuppen, und den rosmarin khlein darein schneiden, und mues mu- scatblie darzue legen, und sieden lassen. 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV 1 Ob razstavi »Društva in prireditve v Kam- niku 1914—1941«; Avtorica razstave in raz- stavnega kataloga: Marjanca Ftičar; Obliko- valec: Borko Tepina V razstavnem prostoru nad kavarno Vero- nika v Kamniku si je bilo v maju mogoče ogledati zanimivo razstavo o društvenem živ- ljenju v mestu med obema vojnama. Nastala je na podlagi interdisciplinarno zasnovane di- plomske naloge Mar j ance Ftičar na Oddelku za etnologijo in na Oddelku za slovanske je- zike in književnosti. Razstava je torej rezul- tat poglobljene strokovne raziskave, pogrešali smo morda le malo očitnejše »spogledovanje« z obiskovalci in večjo mero vizualne komuni- kativnosti, saj bi bilo razstavo mogoče obliko- vati še privlačneje. Spremni katalog je podrobna študija obrav- navane snovi. Besedilo nazorno ilustrirajo šte- vilne fotografije, avtorica pa je za konec do- dala tudi obsežen popis vseh znanih gledali- ških uprizoritev kamniških društev v obdob- ju med obema vojnama. Podatke je dobila v časopisih, arhivskih dokumetih in slikovnem gradivu in iz pogovorov s številnimi informa- torji. V raziskavo je zajela le tista društva, ki so prirejala javne nastope, posebno pozornost pa je posvetila tudi prireditvam. Namen tako zasnovanega dela je bil spoznati kulturno po- dobo Kamnika in utrip njegovega družabne- ga življenja v obravnavanem obdobju. Po prvi vojni je bila za Kamnik še vedno značilna tesna povezanost z agrarnim zale- djem, pa tudi z Ljubljano. Ljubljančani so pri- hajali v Kamnik in okolico na izlete in na naj- različnejše prireditve, privabljala so jih te- niška igrišča in kopališče. V tem času so se že pričenjali organizirati delavci. Zaostrovala so se nasprotja med liberalno in klerikalno us- merjenimi organizacijami, pa tudi trenja med strankami v okviru samega meščanskega ta- bora. Kljub temu pa je bilo za mesto značil- no izredno živahno družabno življenje. Gibalo družabnega življenja v Kamniku so bila števila društva, ki so nadomestila nekda- nje soseske, fantovske in dekliške skupnosti in prirejala gledališke igre, plese, telovadne nastope, koncerte. Poleg sprehodov ali izletov v gore ni bilo druge zabave. Šele v tridesetih letih so v mestu odprli tudi kino, vendar se zaradi njega obisk društvenih prireditev ni zmanjšal. Kamničanom je bila »živa« predsta- va ljubša od one na platnu. Nastanek društev je bil povezan z družbe- noekonomskim in političnim položajem v de- želi. Poleg strankarskih in narodnoosvešče- 'falnhi motivov so imeli pomembno vlogo tudi potreba po združevanju, po uveljavitvi, želja po družabnosti, nastopanju v javnosti, huma- nitarni nagibi. Starši so otroke že v.mladosti včlanjali v društva, ki so ustrezala njihovemu političnemu prepričanju in ciljem. Društva so se delila na tista, ki so se ukvar- jala prvenstveno s kulturno dejavnostjo, in na ona, ki so jim kulturne prireditve pomenile le sredstvo za dosego določenih ciljev. Tako so humanitarna društva s prirejanjem veselic in tombol zbirala denar za vojne invalide, zamej- ske Slovence in tiste, ki so obubožali med go- spodarkso krizo. Vrstili so se koncerti pevskih društev, telovadni nastopi Orlov, igre Narodne čitalnice, miklavževanja, plesi, maškarade, ve- selice, akademije, predavanja, tombole dekli- Kamnik leta 1931 (fototeka Oddelek za etnologijo Fi- lozofske fakultete v Ljubljani) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 79 Najelitnejša prireditev Na- rodne čitalnice je bil ples- ni venčelc plesne šole, Iti so se je udeleževali pre- možnejši kamnišlil liberalci (fototeka Oddelek za etno- logijo Filozofske fakultete v Ljubljani) ških in fantovskih Marijinih družb, procesije. Te prireditve so združevale tudi politično raz- lično usmerjene Kamničane, saj jih je veliko obiskovalo prireditve ne glede na to, katero društvo jih je prirejalo. Ce je bilo potrebno, so si gledališki odri tudi posojali igralce. Društva so družila enako misleče ljudi, med sabo tekmovala, pa tudi pogojevala družbeno razlikovanje. Delovanje v njih je povečevalo ugled v družbi, obisk javne prireditve je bil družbeno priznan in zaželen, aktivno delo v društvu in za društvo je poželo priznanje so- mišljenikov. Ob prebiranju kataloga začuti pozoren bra- : lec podobo tedanjega Kamnika in življenje njegovih prebivalcev. Avtorici se je skozi en sam kulturni element posrečilo prikazati do- ločen način življenja v določenem kraju in ča- su. Prav tako je dosegla svoj namen razstava: starejšim obiskovalcem je omogočila obujanje spominov na pretekle dni in njihovo primer- janje IS kulturnim utripom mesta v sedanjo- sti, mlajšim pa je pričarala drobec življenja, ki ga danes ni več. Nives Sullč i NOVE PUBLIKACIJE Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, 1. in 2. knjiga. Slovenska matica, Ljubljana 1981. Življenjsko delo preroditelja Antona Toma- ža Linharta je bilo zelo mnogostransko. Za po- znejše rodove pa je predvsem prvi slovenski zgodovinar in prvi slovenski dramatik. Nje- govo zgodovinsko delo Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije pomeni začetek slovenskega znan- stvenokritičnega zgodovinopisja in je po svoji zasnovi na znanstveni višini časa, v katerem je nastalo. Linhartova zgodovina je bila napi- sana v nemščini, oba dela pa sta izšla v letih 1788 in 1791. Ker ponatisa od takrat ni bilo, je bila knjiga težko dosegljiva v izvirniku. Ta-, ko je pričujoči slovenski prevod hkrati prva nova izdaja po letu 1791 in nam skupaj z od- ličnimi komentarji in opombami, ki so jih pri- pravili naši najvidnejši zgodovinarji, omogoča širše seznanjanje s tem izjemno pomembnim tekstom. Linhart je želel, da bi njegov Poskus zgodovine ne bil samo kronološki izvleček, marveč naj bi spremljal razvoj človeštva v tem majhnem delu Evrope, bil naj bi končno zgodovina Slovanov na jugu Avstrije. Pisal je kratko in jasno, segel pa je tudi čez meje Kranjske, saj nobena dežela — kot pravi sam — ne more živeti sama zase brez vpliva so- sednjih dežel. Linhartov Poskus zgodovine je ostal nedokončan; I. zvezek sega do naselitve Slovanov, to je po njegovi koncepciji do 4. stoletja naše ere, II. zvezek pa do konca vlade. 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Karla Velikega. V prvem delu se tako ukvar- ja s predslovansko dobo, medtem ko je drugi posvečen preseljevanju ljudstev, naselitvi slovanskih prednikov v novi domovini ter nji- hovemu političnemu, družbenemu, gospodar- skemu in kulturnemu življenju do padca pod frankolovsko nadoblast v drugi polovici 8. stoletja. Čeprav gre v knjigi le za začetek srednjega veka, je bila s tem Linhartovim de- lom — po sodbi Boga Grafenauerja »prvič v modernem zgodovinopisju uveljavljena slo- venska zgodovinska kocepcija, preučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev kot na- rodnostne celote«. Omenili smo že, da je Linhartov Poskus pač na znanstveni višini časa, v katerem je nastal. V zadnjih dveh stoletjih je zgodovinopisje pri nas napravilo velik korak naprej, odkriti so bili mnogi zgodovinski viri in spomeniki, ki jih v Linhartovem času niso poznali. Tako opombe in komentarji pojasnjujejo ovržena mnenja in domneve. Take pomanjkljivosti, ki so odsev časa, pa seveda ne zmanjšujejo ce- lotnega pomena, ki ga ima Linhartov Poskus zgodovine. Prvo knjigo je prevedla Marjeta Kos-Sašel, drugo pa pokojni Alofnz Gspan in Nada Gspan Prašelj. Komentar o Linhartovi dobi in njegovem delu je napisal Fran Zwitter. Podrobne opombe v prvi knjigi je pripravil Jaro Sasel, k drugi pa Bogo Grafenauer, ki je tudi urednik nove izdaje Linhartove zgodo- vine. Knjiga ima v prilogi štiri zemljevide. Opremila pa je delo, ki ga ne bo mogel pogre- šati nihče, ki ga zanimajo začetki slovenskega zgodovinopisja, Nadja Furlan-Lorbek. Jože Ciperle Josip Vošnjak: Spomini. Izbral in uredil Vasilij Melik, Slovenska matica, Ljubljana 1982, 701 str. Z izdajo Vošnjakovih Spominov je Sloven- ska matica pokazala, da leta 1981 izdani Cla- ricijevi spomini niso bili osamljen poskus, ampak da namerava dolgoročnejše in načrtno izdajati spomine pomembnih Slovencev. Tako tistih, ki so jih že pred desetletji sami izdali, pa so do danes na knjižnem trgu seveda že pošli, upajmo pa, da tudi tiste spomine, ki so dotlej le literarna zapuščina in znani le redkim raziskovalcem. Za leto 1983 je že najavljen po- natis spominov liberalnega politika in ljub- ljanskega župana Ivana Hribarja, ki bodo izšli v dveh delih. Dolgoročni koncept pa je najbrž tudi že pripravljen, vsaj v grobem. To je na vsak način lepa založniška poteza in ji lahko zaželimo čim bolj srečno pot. Spomini dr. Josipa Vošnjaka, pomembnega liberalnega politika v šestdesetih in sedemde- setih letih preteklega stoletja, so prvič izšli že pred več kot sedemdesetimi leti, natančneje v letih 1905 in 1906. Ker ne gre za novo in izvir- no delo, jih ne mislim podrobneje predstavlja- ti, opozoril bi rad le na dve pomembni dejstvi, ki se mi kažeta ob ponovni izdaji teh spomi- nov. Kot prvo bi opozoril na spremno študijo, v kateri je VasUij Melik predstavil Josipa Vošnjaka kot politika, literata (nekoliko manj je znano, da je Vošnjak med drugim napisal tudi roman in več dram) in kot človeka. To je storil na zelo plastičen način, tako da dobimo o piscu spominov zelo jasno in precej popolno podobo. Ob tem je na sintetičen način orisal tudi zgodovino liberalne stranke na Sloven- skem v času Vošnjakovega političnega delo- vanja, v času torej, ko je liberalna stranka še bila narodna in napredna, za kar se je sicer vedno deklarirala, toda v poznejši dobi močno odstopila od nekdanjih vzorov, ki so bili še v tradiciji pozitivnega evropskega liberalizma. Vasilij Melik je trenutno najkompetentnejši poznavalec tega obdobja naše zgodovine v na- ši historiografiji in njegova študija je po mo- jem mnenju najboljši sintetični prikaz libe- ralnega tabora v prvih dvajsetih letih njego- vega obstoja. Kot drugo naj poudarim, da je zelo smiseln uredniški koncept, po katerem je poleg spremne študije in opomb urednik dodal tudi nekatere druge Vošnjakove avto- biografske in spominske spise, ki so bili sicer objavljeni v različnih revijah, zdaj pa na enem mestu lepo dopolnjujejo njegove obsež- ne spomine, ki pa žal segajo le do zgodnjih sedemdesetih let, naprej pa jih Vošnjak ni več hotel pisati najbrž res zato, ker Vošnjak ni hotel opisovati ne strankarskih ne osebnih sporov v slovenskem taboru in bralcem ni ho- tel prikazati grših strani naše politične zgo- dovine kot je zapisal urednik. S takšnim načinom izdajanja bomo v ne ta- ko dolgem času imeli lepo serijo spominov pomembnih Slovencev, opombe, dodatki in spremne študije pa bodo gotovo bistveno obo- gatile naše vedenje o lastni preteklosti in po- kazale memoarsko literaturo, ki je zadnja le- ta vedno bolj popularna, v novi luči in osve- tljeno iz današnje perspektive. Franc Rozman Boris Mlakar: Domobranstvo na Primor- skem (1943—1945), Založba Borec, Ljubljana 1982, 254 str. Z Mlakarjevo knjigo se je v slovenski hi- storiografiji spet pojavilo delo, ki obravnava KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 81 domačega, slovenskega nasprotnika narodno- osvobodilnega boja in revolucije. Ambiciozno zastavljeno delo s Sajetovim Belogardizmom se je nato iz več vzrokov umaknilo drugim, >bolj prednostnim« nalogam. Ponovno je začel sistematično raziskovanje tega področja slovenske zgodovine sredi prej- šnjega desetletja Boris Mlakar na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Pričujoča knjiga je prvi obširnejši in zaokroženi rezul- tat njegovih raziskav. Primorsko domobranstvo, ki si ga je izbral za prvo raziskavo, ni centralna tema tega področja, je pa bila pred tem iskoraj docela neraziskana, čeprav virov ni tako malo. Pri njihovem zbiranju je seveda avtor moral pre- magati vrsto težav, saj so nekateri deli ar- hivskega gradiva težko dostopni. Knjiga ni zgodovina nasprotnikov narodno- osvobodilnega gibanja na Primorskem, tem- več se ukvarja s pojavom Slovenskega narod- nega varnostnega zbora po kapitulaciji Italije. Le uvodni poglavji nakazujeta prazgodovino oborožene domobranske akcije. Specifičen po- ložaj Primorske, ki je izviral iz njene dvajset- letne pripadnosti italijanski državi in fašistič- nemu redu, je pogojeval pozen pojav oborože- nega kolaboracionizma. Slovenska manjšina je bila relativno politično neaktivna in neizdife- rencirana, organizacijsko slaba, a izrazito na- rodno zavedna in bojevito protifašistična. Mi- mogrede — taisti razlogi so vplivali tudi na počasnejši razvoj narodnoosvobodilnega gi- banja na Primorskem, ki mu je zato v vsem obdobju do italijanske kapitulacije izdatno pomagalo vodstvo iz osrednje. Ljubljanske po- krajine. Posebni položaj primorskih Slovencev je omogočil, da je vključila široke mase, zunaj je ostala le močna sredinska skupina z jedrom v Gorici in le ozek krog dr. Janka Kralja, ki se je povezoval z ljubljansko reakcijo je mo- goče označiti kot belogardističen. Večjo ne- varnost je pomenila mihajlovičevska propa- ganda zaradi zagledanosti Primorcev v Jugo- slavijo, vendar pa le do takrat, ko je postalo znano, da sodelujejo četniki z italijanskim okupatorjem. S kapitulacijo Italije so se razmere bistveno spremenile. Splošna ljudska vstaja je dala množično partizansko vojsko z obsežnim osvo- bojenim ozemljem in ljudsko oblastjo. Na Pri- morsko je posegel nemški rajh z ustanovitvijo operativne cone Jadransko Primorje. Okupa- torjeva politika v tej tvorbi je bila usmerjena —¦ ob aneksijskih aspiracijah — predvsem v izrabo gmotnih in ljudskih potencialov; za do- sego tega cilja je poskušal pridobiti zatirani manjšini s koncesijami na kulturnem podro- čju; ob ostrem boju zoper narodnoosvobodilno gibanje seveda. V tem okviru si je okupator prizadeval za formiranje kolaboracionističnih slovenskih enot, a z lastno akcijo je žel le pičle uspehe, zato je pritegnil slovensko domobranstvo, za kar je bilo ljubljansko vodstvo še kako zain- teresirano. Formalno je bilo primorsko domobranstvo ustanovljeno z navodili višjega SS in policij- skega vodje Globocniga novembra 1943 kot Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ) pod vodstvom polkovnika Kokalja. Vsi častniki in velik del moštva so v začetku prišli iz Ljub- ljanske pokrajine; preseneča npr. podatek o le 6 prostovoljcih s Primorske vse do začet- ka leta 1944. Pravi dotok v vrste SNVZ je začel šele v naslednjih mesecih bodisi kot množično pošiljanje »viškov moštva« iz Ljub- ljanske pokrajine, bodisi s prisilno rekruta- cijo, ki so jo izvajale nemške in domobranske enote na Pivškem in v Posočju. Le tako je mogel SNVZ doseči 2000 mož največjega ob- sega. Organizacijsko se je delil SNVZ od pomladi 1944 na štiri skupine, ki so jih sestavljale čete; v začetku junija 12, oktobra 14 čet. Zunaj sku- pin je bilo rekrutno in vadbeno središče v Trstu, kjer je bil tudi štab. Sestavni deli SNVZ so bili šo policijski vodi, kasneje dve policijski četi, orožniški zbor in Rezervna deželna bramba. Di- sciplina moštva ni bila vzorna, kar dokazuje okoli tisoč pobegov »stražarjev«, kot so se imenovali vojaki, v obdobju obstoja SNVZ. Številčno in ka- kovostno SNVZ tako ni mogel nadomestiti itali- janskih posadk, kar je bila ena glavnih zahtev in ciljev SNVZ. SNVZ je bil v pogledu vojaškega delovanja in oskrbe podrejen nemškemu komandantu preko »vodstvenega štaba za domače oddelke«, pri po- sameznih enotah pa iso delovali zvezni oficirji, usmerjali pa so ga tudi domobranski vodje pri pokrajinskih poveljnikih SS in policije. Razmerje do Slovenskega domobranstva je bilo kljub iz- datni pomoči napeto zaradi prisitojnostnih spo- rov, a tudi osebnih nasprotij v štabih. Jeseni 1944 se je v zvezi z nemško preorienta- ci j o na skrajno mobilizacijo vseh razpoložljivih sil spremenila tudi vloga SNVZ. Prevzel naj bi večje breme v boju prati partizanom. Oktobra je bil zato formirani 1. slovenski udarni polk na Primorskem s štirimi bataljoni v Idriji, Postojni, Prestranku in liirski Bistrici, a je reorganizacija potekala še prve mesece 1945. lata Tik pred kon- cem vojne je bU ustanovljen in po nekaj dneh ukinjen 2. slovenski udarni polk v Ilirski Bistrici. Poglavje »Propagandna in kulturna dejavnosit SNVZ« prikazuje vsaj v začetnem obdobju po- glavitno dejavnost SNVZ. S svojo protikomuni- stično, a hkrati slovensko propagando se je ta hotel usidrati med nacionalno zatiranim prebi- 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 valstvom. Poudarjena je zlasti kulturna osvobo- ditev izpod italijanskega jarma, politično jih je namreč omejeval njihov nemški gospodar. Pro- paganda SNVZ je sovražna do Italijanov, sebe pa prikazuje kot branilce slovenskih domov. Pri tehničnih sredstvih za propagando so bili docela odvisni od nemških ustanov. Od pomladi se je s propagando ukvarjal poseben propagandni odsek, nato pa kulturno-upravni odsek pri štabu SNVZ, ki je imel izpostave tudi tam, kjer ni bilo enot. Domobranska propaganda je privlačevala zlasti oportunistične elemente, odziv pa je seveda ime- la le v krajih, ki jih ni obvladovalo narodnoosvo- bodilno gibnaje, uspel pa je SNVZ vzpostaviti mrežo zaupnikov in obveščevalcev. Poglavje »Vojaška vloga SNVZ ter spopadi z narodnoosvobodilno vojsko« nam pokaže, da prav na tem področju SNVZ ni mogel in ni igral po- membnejše vloge zaradi maloštevilnosti, slabe vojaške usposobljenosti, pomanjkanja volje do bojevanja in podrejenosti okupatorjevim ciljem. Primorski domobranci so se v glavnem omejili na defenzivno vojaško službo, zlasti varovanje pomembnih objektov. Pri varstvu železniških prog so si prizadevali izriniti italijanske oddelke. Sele jeseni 1944 jih je okupator v večji meri pritegnil v operacije proti partizanskim enotam. Prve spopade s partizani beležijo decembra 1943. Spomladi 1944 so domobranci sodelovali v nekaterih zločinskih akcijah, tako pri požigu šestih brkinskih vasi maja 1944. Prvi večji spo. pad je imel SNVZ ob napadu Gregorčičeve briga- de na postojanko Razdrto v začetku junija. Naj- hujšo izgubo za domobranstvo je bil padec po- stojanke v Črnem vrhu 1. septembra 1944, kjer jc bila skoraj docela uničena 15. četa SNVZ, ta poraz je zavrl njihove plane za vzpostavitev več postojank na Idrijskem. Od jeseni domobranci so- delujejo v ofenzivah proti glavnini IX. korpusa, zlasti bojna skupina Ajdovščina. Za narodnoosvobodilno gibanje je imelo uniče- vanje SNVZ poseben pomen. Doseči ga je skušalo s pojasnjevanjem Vloge domobranstva in nem- ških, Slovencem naklonjenih upravnih ukrepov, na same pripadnike SNVZ pa je poleg vojaškega uničevanja postojank in žive sile usmerilo tudi pozive na dezertiranje in amnestijski kampanji. Poglavje »Primorski domobranci in Italijani« kaže odnos' do italijanske navzočnosti na Primor- skem. Ta se je kapitulaciji bistveno skrčila, zlasti na podeželju, vendar pa je ostala Primorska se- stavni del Italijanske socialne republike. Nemški okupator je zaradi lastnih interesov olajšal re- presivni sistem nad slovenskim prebivalstvom. Na to dejstvo navezuje domobranska akcija, ki je obarvana šovinistično protiitalijansko, kar zla- sti velja za neuradno domobransko propagando. Na terenu se je najbolj jasno pokazal odnos do Italijanov v Postojni, ki je imela dotedaj močno italijansko obeležje. Februarja 1944 je SNVZ us- pelo izriniti italijansko posadko, poveljnik tam- kajšnje skupine SNVZ pa je pretendinal tudi na župansko mesto. Kljub temu, da je dobilo mesto slovensko pogodbo, pa simpatije do SNVZ niso bistveno narasle. Incidenti z Italijani so se na- daljevali in privedli do krvavih obračunov v Piv- ki, maja 1944 pa v Prvačini in Dornberku. Po- sebno prizadeti so se počutili Italijani v Gorici, kjer naj bi bilo italijanstvo v resni nevarnosti. Razprtije med SNVZ in Italijani je opazila in spremljala tudi obveščevalna služba narodnoosvo- bodilnega gibanja, a jim ni pripisovala posebnega pomena, razen da tudi to kaže nujnost povezave z naprednimi italijanskimi silami v skupnem pro- tifašističnem boju. Sklepno poglavje prikazuje usodo primorskih domobrancev ob koncu vojne. Podobno kot v Ljubljanski pokrajini je poskusil prevzeti nad- zorstvo nad oboroženo silo Narodni odbor. Temu se je SNVZ podredil 2. aprila 1945 in tako v ile- gali (!) postal Primorska divizija Slovenske na- rodne vojske in s tem del kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, kar pa ni imelo praktičnih posledic. Konec vojne se je nezadržno bližal. Ob bitki za Trst so se morale nemške sile hitro umikati iz tega prostora in z njimi so si izbrali isto pot tudi četniki in SNVZ. Njihhova glavnina se je umikala v Furlanijo, del pa na Koroško. Veliko je bilo ujetih. Vodstvu SNVZ je uspelo pobegniti in se predati Angležem, le o usodi poveljnika Kokalja ni znanega nič natančnejšega. Po vojni so bili ujeti primorski domobranci bodisi izpuščeni, bodisi sojeni pred ljudskimi so- dišči. V več procesih je bik) sojeno tudi več pri- morskim vodilnim domobrancem. Tisti, ki so us- peli priti do zahodnih zaveznikov, so po krajšem bivanju V taboriščih postali emigranti, največ so odhajali v Argentino. Avtor zaključuje z mislijo, da je bilo pri- morsko domobranstvo poraženo že takrat, ko ni pritegnilo primorskih množic in s tem ni imelo možnosti avtohtonega razvoja, pritegni- lo pa ni Primerov zato, ker je bila protirevolu- coinarna baza na Primorskem izredno ozka, množice pa je po nacionalni in socialni plati mnogo bolj privlačil program Osvobodilne fronte. Knjigo dopolnjuje dobrodošel pregled virov in literature, saj gre za malo znano in obdela- no področju slovenske zgodovine, zemljevida postojank SNVZ, povzetek razprave v itali- janskem jeziku in osebno ter krajevno kaza- lo. Mlakarjevo delo je pomemben prispevek k poznavanju in razumevanju narodnoosvobo- dilnega boja na Primorskem, je pa tudi opozo- rilo na kompleksnost zgodovinskega dogajanja v štirih vojnih letih. Želeti si je seveda mo- goče — želja je vedno več kot možnosti — da bi avtor širše zarisal politični in vojaški boj med SNVZ in narodnoosvobodilnim gibanjem, saj je prav to odločalo o uspehu domobranske akcije. Damijan Güstin KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 83 Franc Ohal, Arhitektura v obdobju 1900 do 1941 v Murski Soboti, Izdal in založil Kulturni center Murska Sobota, DE Galerija 1982, 32 strani. Knjižica se zdi na prvi pogled komaj kaj več kot prospekt, po oblikovni plati pa celo poceni prospekt, saj nima niti ene barvne fotografije. Pa vendar gre pri knjižici umetostnega zgodo- vinarja in Zgodovinarja Francija Obala za pra- vo znanstveno razpravo, napisano po vseh »pravilih« znanstvenega dela in z zgodovinar- sko metodo. Poleg strokovnega teksta, dolgega le nekaj strani in 30 fotografij najpomemb- nejših murskosoboških zgradb opremljenih s podpisi in osnovnimi podatki, najdemo v knjižici obsežen znanstveni aparat, seznam li- terature in virov. Toda strokovnost teksta ni edini razlog, da vzamemo knjižico v roke in dajo predstavlja- mo bralcem Kronike. Knjižica je pomembna vsaj še iz dveh vidikov. Na eni strani pomeni ta brošura začetek »sistematičnega, strokovno dokumentarnega raziskovanja likovne ustvar- jalnosti v Pomurju«, na drugi strani pa se je z njo in njenim avtorjem razširila ozka sku- pina tistih, ki so v slovensko zgodovinopisje in umetnostno zgodovino prinesli madžarske vire. Umetnostnozgodovinsko Prekmurje ni tako zanemarjeno, kot je na zgodovinskem področ- ju. Brez Turnišča, Martjanec, Sela, Domanj- ševec in drugih biserov srednjeveške zlasti slikarske umetnosti si ne moremo predstav- ljati slovenske umetnosti. Ce k temu dodamo še Plečnikovo Bogojino in njegova dela v cer- kvi na Gradu ter vrsto gradov iz 17. in 18. stoletja od lendavskega dvorca prek grajskega poslopja na Gradu in soboškega Szaparijeve- ga gradu spoznamo, da je Prekmurje eno iz- med umetnostnozgodovinsko najpomembnej- ših področij Slovenije. Vendar pa ima avtor brošure prav, ko pravi, da je 20. stoletje po- novno (po srednjem veku) prineslo kvaliteten razmah arhitekture. Prav dvajseto stoletje pa premalo poznamo, čeprav so v Prekmurje se- gali vplivi in pobude iz Budimpešte in neka- terih pokrajinskih središč Madžarske, kasneje pa z drugih krajev Slovenije. Zlasti pomembna v tem času sta bila arhitekta Jožef Plečnik in Feri Novak. Obal je razpravo začel s koncem 19. stoletja in z arhitektom, domačinom Lašzlom Takac- sem (1880—2916), ki je deloval predvsem v Budimpešti in je gradil zlasti v historičnih slo- gih ter se dotikal secesije. Skupaj z njim avtor predstavlja pomembnejše soboške stavbe: si- nagogo (1907), prizidek bolnišnice (1903/1904), sodišče (1909), evangeličansko cerkev (1909), katoliško župnijsko cerkev (1910—12), hišo dr. Lajosa Sömna (1915) itd. Kratko je Obal predstavil tudi posamezne arhitekte in moj- stre, ki so dela izvajali. Iz analize arhitekture od 1900 do 1941, ki jo je avtor postavil kot nekakšen drugi del svoje razprave, je razvidno, da so prihajali vplivi in pobude za gradnjo mesta v tem času v glavnem iz Budimpešte in Szombathelya, ven- dar pa sta imela najpomembnejšo vlogo doma- či arhitekt Laszlo Takacs v času Avstro-Ogr- ske) in pozneje Franc Novak-Feri, katerega poglavitno delo sodi že v čas po drugi svetov- ni vojni. Stilno je arhitektura Murske Sobote 1900 do 1941 navezana na zgodovinske istile, takrat moderne na Madžarskem, z elementi secesije in šele v času med obema vojnama najdemo tudi moderne arhitektonske prijeme, ki so zlasti vidni v arhitekturi Franca Novaka-Fe- rija: meščanske hiše Ferida Hiršla-Keršovana, Evgena Koltaja, dr. Jožefa Šerbeca in Fogler- ja (vse 1931) ter najpomembnejša hiša dr. Štefana Vučaka (1938). Čeprav pomeni knjižnica Franca Obala za- četek sistematičnega raziskovanja likovne ust- varjalnosti v Pomurju čeprav je omejena le na Mursko Soboto in njeno arhitekturo, po- meni pravo pot, po kateri »bomo postopoma raziskali vse tiste avtorje in njihova dela (ar- hitekte, urbaniste, umetniške oblikovalce in druge), ki se vsak po svoje vraščajo v naše preteklosti in sedanje likovno ustvarjanje«, kot je zapisal avtor v uvodu knjižice. Dušan Nečak Ljudmila Plesničar-Gec: Antična posoda iz Emone s figuralnim prizorom (The figurai vessel from Emona), Situla 22/2, Ljubljana 1982 Po svojem obsegu je številka te edicije prav gotovo izjemna, saj ne presega 22 strani. Ven- dar pa ne moremo reči, da takšen ozek obseg govori za nepomembnost tega zvezka. V njem je namreč avtorica nazorno, tudi s fotografi- jami, predstavila edinstveno najdbo ne samo na Slovenskem, marveč tudi v širšem evrop- skem prostoru. Gre za okrašeno bronasto po- sodo kroglaste oblike (višina 13,5 cm, premer 16 cm), ki pa ni ohranila svojega prvotnega videza. Najdena je bila v antični emonski hiši XXXV med zaščitnimi raziskavami na prosto- ru novega objekta Kulturnega doma Ivan Cankar leta 1977. Površina posode je okrašena v visokem reliefu, s čimer je najdba dobila seveda izvirno mesto med doslej izkopanim gradivom na emonskih tleh. Posodo je v do- 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 vršenem stilu restavriral Römisch-Germani- sche Museum v Mainzu in bo za Mestni muzej v Ljubljani v bodoče gotovo predstavljala ne- ko podobno osrednjo točko, kakršne sledimo včasih v znanih evropskih muzejskih zbirkah. Sama pozicija najdbe nikakor ne dovoljuje nekega ožjega spoznavnega elementa, ki bi ko- ristil pri natančnejši časovni opredelitvi poso- de, saj avtorica omeni celo dvom o antični originalnosti predmeta, ki se je pojavljal sprva. Reliefna upodobitev, ki se kot trak ovija okrog površine posode, prikazuje štiri zaklju- čene prizore, in sicer kažeta po dva izmenja- vajoča se prizora boj človeka z živaljo (z le- vinjo oziroma s panterjem), dva pa boj živali med seboj (medved z levom in naskok leva na konja). Vsi prizori so prikazani na izjemno kvalitetni tehnični stopnji, kar avtorico seve- da upravičeno usmerja k misli, da je bila po- soda izdelana v tujini. Na to jo navajajo še najdbe, sorodne po obliki in ne nazadnje tudi po okrasnih elementih, ki jih sledimo na njih, iz severozahodnih rimskih provinc, zlasti z galskega področja (Borsu-Liege, arrt Huy; Lyon), nadalje iz Tongerena (Limburg) oziro- ma posoda iz Nijmegena (2.—3. stol.) Kot ana- logijo našteje tudi posodo iz Panticapaeuma na Krimu (1. polovica 4. stol.). Posodo avtorica datira med 1. in 4. stoletje n. š. in poudarja, da zaradi svoje tematike in načina predstave kakor tudi nakazujočih ana- logij ožja časovna datacija za zdaj še ni mož- na. Ob tem tudi naglasi, da imajo posode tega tipa po svojem reliefnem vzoru izvor v heleni- stičnem izročilu. Posoda, ki je bila kasneje predelana, je verjetno služila kot kadilnica ali pa je hranila dišave oziroma mazila za atlet- ske nastope. Publikacija bo vsekakor naletela na bogat odziv tako doma kot v tujini, zato bi bilo mor- da želeti, da bi avtorica jasneje izkristalizi- rala svoj lastni pogled na najdeni predmet in ubrala še drugačen, čeprav nekoliko polemi- čen ton. Maiijan Slabe , Zelezničarska in splošna stavka aprila 1920 — almanah. Železničarsko gospodarstvo Ljubljana, 1980, 332 strani, ilust. V počastitev šestdesete obletnice železni- čarske in splošne stavke, ki je pomenila naj- vidnejši odraz revolucionarnega vrenja de- lavskega gibanja pri nas v okviru širokega vseevropskega revolucionarnega delovanja proletariata po prvi svetovni vojni in zmago- viti oktobrski revoluciji, je Železničarsko go- spodarstvo Ljubljana izdalo obsežen almanah- -zbornik razprav in dokumentov o tem naj- večjem in najbolj krvavem razrednem spo- padu na Slovenskem in tudi v vsem držav- nem okviru tedanje jugoslovanske države. Al- manah je uredil uredniški odbor (Janez Kos, dr. Miroslav Stiplovšek, Magda Breznikar, France Filipič, Maruša Pleterski, Taja Cepič), člani katerega so hkrati tudi avtorju vseh prispevkov v 'izredno razkošno opremljenem zborniku (opremila Milena Gregorčič). Uvodne misli je prispeval Franc Šetinc, te- danji sekretar Predsedstva CK ZKS in pou- daril bistven pomen revolucionarnih dogod- kov na Zaloški cesti in nasploh prelomnih dogodkov v revolucionarnem delavskem gi- banju na slovenskem, to je ustanovitev Ko- munistične stranke za Slovenijo. V prispev- kih-razpravah, ki sledijo pa je podrobneje in strokovneje osvetljeno revolucionarno delo- vanje delavstva, še zlasti železničarjev. V prvem prispevku Maruše Pleterski »Praz- nik dan železničarjev« je podan prikaz kako so se železničarji in delavstvo ob vsaki oblet- nici spominjali teh dogodkov in kako so prav ti revolucionarni dogodki pomenili vir za na- daljevanje boja proti buržoaziji v letih pred vojno in vir novih delovnih zmag v obdobju po vojni. France Filipič je v svojem prispevku naj- prej prikazal težavne družbeno-politične in ekonomske razmere v skupni jugoslovanski državi, ki so bile glavni vzrok za revolucio- narno stanje. Filipič kaže na to, da je bil in- teres meščanstva takšen, da je želelo izzvati razredni, politični spopad z delavstvom, še zlasti pa z železničarji. Na to kažejo tudi ča- sopisni članki v meščanskih listih v času stav- ke. V zvezi s tem se lahko smatra imenovanje dr. Antona Korošca za ministra za promet v vladi radikalca Stojana Protiča, kot tiste ose- be, ki je zmožna brez milosti odločno zlomiti revolucionarnost delavcev, predvsem pa že- lezničarjev. Prikazal je tudi razmere v slo- venskem delavskem gibanju, ki je bUo idejno razcepljeno in končno razcepitev ter ustano- vitev Delavske socialistične stranke za Slo- venijo, to je komunistične stranke za Slo- venijo, in njene povezave s SDSJ(k), odnosno Komunistično partijo Jugoslavije. Ta važen mejnik v revolucionarnem delovanju sloven- skega proletariata je bil eden od predpogojev za uspešno organiziranje in vodenje železni- čarske in splošne stavke nekaj dni kasneje, ko so prav komunisti bili med najvidnejšimi voditelji stavke. V razpravi »Zelezničarji-prvo jedro revolu- cionarnega strokovnega^sindikalnega gibanja na Slovenskem« je dr. Miroslav Stiplovšek KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 85 prikazal pomen železničarjev kot enega naj- močnejših in najrevoluoionarnejših predstav- nikov delavskega razreda na Slovenskem, in njihov pomen pri nastajanju revolucionarne- ga delavskega gibanja pri nas. Iz vrst želez- ničarjev so bili, najnaprednejši, najzavednej- ši organizatorji komunističnega gibanja (Jo- sip Petrič, Marcel in Jaka Zorga, itd.) Pred- vsem kaže prispevek dr. Stiplovška še zlasti na pomen železničarjev pri oblikovanju re- volucionarnega sindikalnega gibanja v jugo- slovansko revolucionarno sindikalno gibanje. Podan je tudi historiat železničarskega stro- kovnega sindikalnega gibanja na Sloven- skem, ki kaže njegovo razcepljenost pred pr- vo svetovno vojno. Na pomen železničarjev in to še zlasti zaradi njihove številčnosti in or- ganiziranosti, kažejo tudi poskusi buržoaznih strank, da bi jih vključile v svoje strankar- ske organizacije. Razcepljenost železničarjev zaradi strankarske pogojenosti je slabila nji- hovo moč in udarnost v boju za dosego izbolj- šanja svojega položaja in to se je pokazalo tudi kot ena od slabosti v stavki aprila 1920. V svoji razpravi je dr. Stiplovšek prikazal še proces združevanja slovenskega delavstva, predvsem pa železničarjev v skupne akcijske in organizacijske okvire z delavskim razre- dom v drugih pokrajinah v okviru Kraljevine SHS. To kaže tudi na odločilni vpliv in po- men razredno zavednih železničarjev pri ob- likovanju komunističnega razredno politič- nega na eni strani ter strokovno sindikalnega gibanja na drugi strani na Slovenskem, kar je imelo odločilni pomen za potek in vodenje železničarske in splošne stavke v drugi polo- vici aprila leta 1920. Medtem ko predhodni razpravi obravna- vata širše politične in gospodarske razmere in nastajanje revolucionarne situacije v začetku dvajsetih let ter organiziranost delavskega razreda, je o sami stavki aprila 1920 napisal tehten prispevek Janez Kos. V njem navaja vzroke stavke, to je odpra- vo protokola sporazuma, katerega sprejem je pomenil uspeh železničarjev v državnem ok- viru pri ureditvi mezdnih in delovnih raz- mer. Novi minister za promet dr. Korošec ga je odpravil in s tem poslabšal že pribor j eni položaj železničarjev. Tako je imela stavka v začetku mezdni značaj, vendar je dobivala vedno bolj političnega. Nepopustljivost dr- žavne oblasti glede zahtev železničarjev ka- že na to, da je meščanstvo želelo 'izzvati po- litično akcijo delavstva, da bi nato lahko do- končno zlomila njihovo revolucionarnost v odkritem razrednem spopadu. Stavka je bila naperjena proti delodajalcu, vendar je bil ta v primeru železničarjev država, kar je po- menilo neposreden spopad z zaščitnikom ob- stoječega meščanskega družbenega sistema. Stavka je dobila že skoraj značaj revolucije. Grozila je celo nevarnost, da pride do antan- tine intervencije, ker je bil zaradi stavke omrtvičen železniški promet med Trstom in Avstrijo preko ozemlja Slovenije. Na tak značaj stavke in na moč stavkajočih, katerega se je oblast zavedala, kaže tudi število voja- kov in policije, ki so strazili objekte v Ljub- ljani. In ne nazadnje je pomenil predvsem minimalni odziv na vpoklic železničarjev na orožne vaje upor državni oblasti. Z vstopom tudi drugih delavcev, predvsem rudarjev v stavko, kot izraz solidarnosti s stavkajočimi železničarji, je dobila stavka še večjo razsežnost, moč in pomen. Razne akcije stavkajočih, na primer barikade na progi, ob- streljevanje vlaka, SÓ pokazale oblastem res- nost položaja. V Trbovljah je bila razglašena celo sovjetska republika. Stavko je podprlo delavstvo tudi v širšem državnem okviru. Da ta do tedaj največji razredni spopad pri nas ni rodil sadu, in da se je njen vrhunec končal s krvavimi dogodki na Zaloški cesti 24. apri- la, ima različne vzroke. Moč, še zlasti pa ja- sen namen oblasti za vsako ceno zlomiti re- volucionarni razmah delavstva, je nedvomno eden od njih, vendar ni zadnji niti ta, da je uspelo oblastem zlomiti enotnost železničar- jev v stavki že pred njenim tragičnim viš- kom. Temu vzrok so bila nasprotja med stro- kovnimi organizacijami. Vsekakor pa je že- lezničarska in splošna stavka aprila 1920 po- kazala na moč delavskega razreda, na njego- vo medsebojno solidarnost, organiziranost in borbenost, pokazala pa je jasno tudi vse sov- ražnike in prekrite nasprotnike naprednega delavskega gibanja ter še bolj polarizira ko- muniste in socialdemokrate .Stavka je posta- la prelomni dogodek v slovenskem in tudi ju- goslovanskem delavskem gibanju. Vladajoče meščanstvo je odkrito pokazalo svoj obraz in namero tudi z najbrutalnejšimi sredstvi bra- niti svoj družbeni položaj, hkrati pa se je jas- no videlo, kdo edini stoji na strani delavske- ga razreda v njegovi razredni borbi — ko- munisti. V drugem delu almanaha so objavljeni do- kumenti o železničarski in splošni stavki ap- rila 1920, katere je pripravil za objavo Janez Kos. Objavljenih je 170 najpomembnejših dokumentov, saj je o železničarski in sploš- ni stavki oprila 1920 ohranjeno veliko števi- lo virov, tako arhivskih, kot časopisnih in tu- di nekaj spominskih. Prav ti dokumenti naj- bolje ilustrirajo in razkrivajo razsežnost re- volucionarnega gibanja aprila 1920. Med ob- javljenimi viri jih je največ arhivskih in to 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 iz Zgodovinskega arhiva CK ZKS 97, iz Ar- hiva SR Slovenije 50, nekaj pa tudi iz Pokra- jinskega arhiva V Mariboru in Zgodovinske- ga arhiva Ljubljana. Objavljenih je tudi ne- kaj časopisnih virov. Objavljeni dokumenti, kronološko urejeni po času nastanka, oprem- ljeni z opombami kar omogoča razumevanje vira in nekaterimi podatki, ki ga dopolnjuje- jo in pojasnjujejo, pomenijo neposreden živ prikaz revolucionarnega vrenjja železničar^ jev in vsega delavstva v prvi polovici leta 1920. Dokumenti kažejo tudi na stavkovni revolucionarni razmah v manjših krajih in delavskih središčih na Slovenskem ter na množično, vsaj po mnenju oblasti, komuni- sti.čno delovanje in agitacijo. V almanahu so objavljene tudi faksimile nekaterih dokumen- tov ter slikovni material o stavki. Čutiti pa je pomanjkanje kazala dokumentov. Škoda je tudi, da razpravi dr. Stiplovška in Janeza Ko- sa nista opremljeni z navedbo virov, kar pa ne zmanjšuje pomena in kakovosti njunih prispevkov. Razsežnosti in pomena ter odmevnosti stav- ke ne kažejo samo številni arhivski in drugi viri, temveč je to mogoče zaznati tudi iz šte- vilnih časopisov iz časa stavke in neposredno po njej. Zbornik zaključuje bibliografija ča- sopisnih virov, ki jo je pripravila Taja Cepič, v kateri so zajeti vsi osrednji in večina lo- kalnih časopisov na Slovenskem takrat. Ta pregled časopisnih virov kaže na resnično ve- lik odmev in pomen stavke. Delavski iri me- ščanski tisk sta prenesla razredno borbo tudi v svoje časopisje in iz njega je mogoče jasno razbrati stališča enih in drugih. Tako kaže meščanski tisk namero prikazati stavko kot politično, prevratno dejanje (npr. kažejo to članki v »Slovencu« z naslovi »Politični štrajk«, »Kako hočejo strmoglaviti sedanjo vlado« itd.), medtem ko je delavsko časopisje pozivalo stavkajoče k mirnemu, nenasilnemu, vendar odločnemu boju za pravice delavske- ga razreda. Zbornik, ki je izšel ob 60-letnici železni- čarsko in splošne stavke je nedvomno pomem- ben prispevek k osvetlitvi revolucionarnega delavskega gibanja pri nas, še zlasti obdobje, ko so se komunisti na Slovenskem po ustano- vitvi svoje organizacije tako postavili na čelo razrednega boja. Za zgodoyinopisje pa je še zlasti pomembna objava dokumentov o tem dotedaj največjem razrednem spopadu v ju- goslovanski državi, saj jih je večina objav- ljenih prvič. Z zbornikom virov za zgodovino Komunistične stranke na Slovenskem v le- tih 1919—1921, ki ga je ob 60-letnici ustano- vitve komunistične stranke pripravil IZDG, izdala pa Partizanska knjiga, tvorijo doku- menti v železničarskem almanahu skupen, po- memben člen za spoznavanje in proučevanje komunističnega delavskega gibanja med obe- ma vojnama na slovenskem. Zdenko Cepič Janko Pleterski: Študije o slovenski zgodo- vini in narodnem vprašanju. Maribor, Obzorja 1981, 437 str. (Documenta et studia historiae recentioris, 11.) Med deli slovenskega zgodovinopisja zad- njega časa zasluži knjiga dr. Janka Pleter- skega gotovo veliko pozornost. Zanimiva pa ni le za strokovnjake s področja historiogra- fije, temveč tudi za druge stroke in ne le za ozek slovenski, temveč tudi za širši jugoslo- vanski prostor. Gre za 28 razprav, ki so nastale zadnjih . dvajset let in so bile že objavljene v raznih revijah in zbornikih doma in na tujem, pet izmed njih je tukaj prvič objavljenih v slo- venščini, ena pa je objavljena sploh prvič. Čeprav ne gre za objavo celotnega opusa del Janka Pleterskega, saj je ta veliko večji, naj opozorim, da v knjigo niso vključene pred- vsem avtorjeve samostojne monografije kot Narodna in politična zavest na Koroškem (1965), razprave iz zbornika Koroški plebiscit (1970), knjiga Prva odločitev Slovencev za Ju- goslavijo (1971) brošura KPJ i nacionalno pi- tanje (1971) in še kaj, pa se vendar ob tukaj zbranih študijah pokaže ne samo širina ob- ravnavane problematike, ampak tudi korist- nost tako zbranega dela za vsakogar, ki se ukvarja z zgodovino 19. stoletja in prve po- lovice 20. stoletja, predvsem pa z nacionalnim vprašanjem. Ker se v tem kratkem zapisu ni mogoče ustavljati pri vsaki študiji posebej in ker se nekatere med seboj povezujejo, bi nakazala le glavno problematiko, ki jo avtor obravna- va. Prvih štirinajst razprav časovno zajema vprašanja slovenske, deloma tudi jugoslovan- ske zgodovine od srede 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. Težišče omenjenih raz- prav je na politični zgodovini Slovencev v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, na politiki meščanskih strank, na vprašanju jugoslovanske ideje ipd. Avtor zelo tehtno piše tudi o idejah slovenske socialne demo- kracije in predvsem o njenem odnosu do na- rodnega vprašanja, o odprtih vprašanjih v zvezi s tivolsko resolucijo, o politiki dunajske vlade in dvora do Slovencev, o ideji trializma Zanimiva je razprava Svetozar Markovič o Slovencih in federaciji, kjer je Pleterski opo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 87 zoril na nekatere nove momente v razumeva- nju Markovičevih idej o balkanski federaciji. Poamezne razprave se dotikajo tudi sloven- sko—hrvatskih odnosov pred prvo svetovno vojno, med njimi zlasti Politika »novog kur- za«, jadranski kompromis in Slovenci ter Zveza Vseslovenske ljudske stranke in Hr- vatske stranke prava v letih 1911—1913. Ko- roška problematika, s katero se je avtor sicer zelo veliko ukvarjal, v knjigo ni vključena, pač pa najdemo tu razpravo Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne. Ta del prispevkov zaključuje pregledna sinteza o slovenski zgodovini od 1848 do 1918. Druga polovica knjige je posvečena nacio- nalnemu vprašanju v pripravah in izbojeva- nju socialistične revolucije. Slovensko vpra- šanje se je od začetka postavljalo ne samo kot vprašanje demokratične politične in gospo- darske osamosvojitve, ampak tudi kot vpra- šanje samega obstoja Slovencev. Pred sloven- sko gibanje se je že od začetkov postavljalo tudi drugo pomembno vprašanje t. j. razmer- je do drugih južnoslovanskih narodov. Avtor je predvsem analiziral nacionalno problema- tiko v programih KPJ, KPS, OF slovenskega naroda in spregovoril o temeljih jugoslovan- ske federacije v naslednjih razpravah: Nacio- nalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in po- litiki KPJ-KPS, Komunistična partija Jugo- slavije in nacionalno vprašanje v prvi jugo- slovanski državi. Prispevek jugoslovanskih marksistov k revolucionarnemu pojmovanju narodnega vprašanja (1928—1937), OF slo- venskega naroda in program Zedinjene Slo- venije, Temelji jugoslovanske federacije. Razvoju marksističnega pogleda na nacional- no vprašanje pri nas od 1932 do 1941 je po- svetil razpravo Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige. Raz- mišljanje o marksističnem zgodoviopisju pri nas, o odnosu do pozitivizma, o objektivnosti in idejnosti v zgodovinopisju je avtor razvil v članku Nekaj misli k vprašanju o marksiz- mu v našem zgodovinopisju. Poleg tega je v knjigi še nekaj študij, ki posegajo v širši mednarodni okvir obravna- vanja nacionalnega vprašanja, predvsem gre za sovjetske poglede na ta vprašanja. Pleterski govori o Leninu in nacionalnem vprašanju v Rusiji v času oktobrske revolucije in formi- ranja SZ, o Leninovih pogledih na nacionali- zem in internacionalizem velikih in malih na- rodov in o sovjetskih definicijah »socialistič- nega naroda« in »sovjetskega ljudstva«. Na koncu so dodani podatki o prejšnjih ob- javah in krajši povzetki v nemščini. Olga Janša-Zorn Marko Vuk, Grad Dobrovo v Goriških Br- dih. Izdal Goriški muzej. Nova Gorica 1983; str. 40 Knjižica, ki predstavlja najpomembnejši kulturno-zgodovinski spomenik v Goriških Brdih, je ponatis avtorjeve razprave objav- ljene v Goriškem letniku 9 (Zbornik zgodo- vinskega muzeja). Nova Gorica 1982, str. 123—148. Verjetno se je založniku —¦ Gori- škemu muzeju — ponudila finančna prilož- nost pa je hitro ponatisnil razpravo v prepo- trebni turistično propagandni obliki. S fotografijami opremljena knjižnica je raz- deljena na zgodovinski oris gradu (predvsem o lastnikih), na pedanten opis zunanjščine in notranjščine gradu, na opis nekdanje opreme gradu ter na sklep in kratek povzetek v ita- Ijanščini. Osnovne informacije, izposojene iz pričujočega dela, nam povedo, da je na mestu sedanjega gradu, sezidanega okoli leta 1600, že prej stal starejši grad, katerega lastniki so bili grofje Colloredo. Nato je ob koncu 18. stoletja postala lastnik gradu in posesti družina de Catterini-Erzberg iz Gorice, v zadnjih tretjini 19. stoletja pa je s poroko zadnje naslednice družine Catterini prešla po- sest v roke družine Baguer. Po osvoboditvi je v gradu gostovala zavezniška vojaška uprava, po priključitvi k Jugoslaviji pa je grad postal splošna ljudska lastnina. Do konca leta 1974, ko je z gradom začel upravljati Goriški muzej je bil tu sedež ljudskega odbora, zadružne- pisarne, skladišče, osnovna šola in stanova- nja. S prevzemom je začel Goriški muzej ta- koj z obnovo gradu, ki pa traja še danes. Razprava je za take vrste publikacije pi- sana malo preveč strokovno, še zlasti tisti del (najobširnejši), ki opisuje iz natančnega umetnostno-zgodovinskega vidika zunanjšči- no in notranjščino gradu. Na drugi strani pa dobi bralec občutek, da je v primerjavi z zgo- raj omenjenimi opisi preskromen prav zgo- dovinski del — o lastnikih samih, pa nič o tako značilnem kolonatu itd. (Na tem mestu naj opozorim, da so urbarji, »ki naj bi bili izročeni Narodnemu muzeju v Ljubljani«, sedaj v Arhivu SR Slovenije pod signature Graščina Dobrovo v Brdih — Gr. A XXI, kjer je še nekaj drugega zanimivega arhivskega gradiva — Glej: Splošni pregled fondov dr- žavnega arhiva LRS; Ljubljana 1960; str. 148). Poleg tega pa bi pričakovali tudi kakšno stran o zgodovini Goriških Brd samih in ski- co oziroma manjši zemljevid tega odmaknje- nega slovenskega ozemlja. Skratka, zdi se mi, da se je vedno potrebno vprašati, komu je kaj namenjeno, s čimer pa se seveda ne zavze- 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 mam za nižjo strokovno raven, ampak za drugačen pristop. Upajmo, da bo, ko bo grad obnovljen tako, kot obetavno piše v knjižici in bo urejena tudi danes nemogoča neposredna okolica, to vzpodbuda za družbeno skupnost, ki naj bi finančno podprla tudi ureditev širše okolice npr. grad v Vipolžah, cerkev na pokopališču v Fojani (ali bo sploh kdaj vrnjen zlat oltar?), po adaptaciji kliče tudi že Gradnikova spo- minska soba v Medani... Z novo avtocesto bodo Goriška Brda postala namreč tudi za ostalo Slovenijo turistično zanimivejša in do- stopnejša. Takrat bo tudi potrebno napisati, če že ne obsežnejše publikacije, novo knjiž- nico o gradu Dobrovo v Goriških Brdih in jo po možnosti uvrstiti v zbirko Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije. Vasko Simoniti Aleksander Stojanovski, Gradovite na Ma- kedonija od krajot na 14. do 17. vek (demograf- ska proučavanja), Institut za nacionalna isto- rila — Skopje, Skopje 1981; str. 174 Že takoj na začetku moramo zapisati, da je iz navedene literature v knjigi razvidno, da se je avtor že prej v glavnem parcialno uk- varjal s problematiko, ki je prikazana v knji- gi. Poleg tega iz navedene literature razbere- mo, da je bila napisana že vrsta drugih del na to temo, ne pa tudi celostna monografija," ki bi predstavila celotno makedonsko ozem- lje, oziroma še posebej makedonska mesta. Lahko rečemo, da se je avtorju glede na poz- navanje literature in seveda virov, kar samo vsiljevalo, da je napisal pričujočo monogra- fijo. Podnaslov knjige — demografska preu- čevanja — pa nam pove, da gre le za en vidik (prvi del) sicer izredno obširne teme ter, da je tako »knjiga zamišljena kot del kompleksne študije o mestih v Makedoniji v času osman- skega cesarstva do konca 17. stoletja.« Po uvodu je delo radzeljeno na pet, v podpo- glavja razdeljenih poglavij, ruski in fran- coski povzetek, neobjavljene, objavljene vire ter literaturo, kratice in indeks. Prvi del. Padec makedonskih mest pod os- mansko oblast, prikazuje na jedrnat in zelo plastičen način osvajanje teritorija Makedoni- je, ki je bila prva balkanska dežela, ki so jo osvojili Turki. Osvojitev je bila posledica težkega poraza stare srbske fevdalne vojske pri Marici 1371. leta. Nekateri fevdalci so po bitki sprejeli turško nadoblast. S tem niso odprli le vrat utrjenih mest in trdnjav, ampak dali Turkom kot vazali tudi svoj vojaški po- tencial. Avtor se še posebej ustavi ob kralje- viču Marku in skuša odgovoriti na vprašanja, kolikšen je bil teritorij kraljeviča Marka in kaj ga je prisiljevalo (okoliščine in motivi), da je leta 1385 sprejel sultanovo nadoblast. To je bila le ena od faz turškega osvajanja, ki jih avtor omenja. Zadnja faza se je začela s porazom srbske vojske na Kosovem polju leta 1389, ko je postal položaj za dokončno osvo- jitev Makedonije brezizhoden ter s padcem Skopja tri leta kasneje. Obramba tega mesta je bila tudi zadnja možnost za oborožen od- por. Tako so postali Turki v dvajsetih letih edini gospodar na praktično vsem makedon- skem ozemlju. S tem osvajanjem so seveda povezane daljnosežne posledice — te nam pri- kazuje v bistvu celotna knjiga in pa nepo- sredne posledice takoj po osvojitvi. Slednje si, kot avtor ugotavlja, v glavnem lahko le predstavljamo, ker so pač take kot jih prina- ša vojna s pustošenjem dežele, rušenjem mest, ropanjem, ubijanjem, odpeljevanjem ljudi v suženjstvo ... Podatki o tem so le fragmen- tarno ohranjeni. Ohranili so se predvsem za tista mesta, ki so imela v tem prelomnem času in kasneje pomembno vlogo. Avtor ugotavlja glede na prisotnost krščanskega življa v me- stih v prvih ohranjenih popisih iz srede 15. stoletja, kako so bila posamezna mesta priza- deta. V mestih, ki so se upirala, je bilo, kot je razvidno iz teh prvih popisov, muslimansko prebivalstvo že v večini (zlasti na severu npr. Skopje). Nasprotje temu so bila mesta na jugovzhodu (npr. Prilep) in zahodu (npr. Oh- rid), kjer nasilje ni bilo tako močno še zlasti zato, ker je bil Ohrid cerkveno in duhovno središče. Majhna mesta, ki niso ležala v glav- nih smereh prodiranja so se povečini predala na miren način. Prav zato nekatera tudi niso doživela zgodnje turške kolonizacije (Doj- ran, Veles, Melnik ...). Avtor zaključuje pog- lavje z ugotovitvijo, da Makedonija ni utrpe- la veliko človeških in materialnih žrtev pred- vsem zato, ker so si jo Turki pokorili na re- lativno miren način in zelo hitro. V poglavju o Demografski spremembi ma- kedonskih mest v 15. in 16. stoletju pravi pi- sec knjige, da je bila ena od najbolj očitnih posledic turške osvojitve »naseljevanje tur- škega etničnega elementa, ki se je s svojo versko pripadnostjo, jezikom, kulturo, običaji in celotno psihično konstitucijo v veliki meri razlikoval od podrejenega balkanskega pre- bivalstva.« Naseljevanje se je odvijalo pred- vsem v krajih s strateškim pomenom (široko solunsko področje in dolina Vardarja). Skoraj vsa mesta, zlasti pa Ser, Skopje, Bitola, So- lun ..., so kot utrjena administrativna in vo- jaška središča ter kot ekonomski centri nudila KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 89 Ugodne pogoje za doseljevanje turškega pre- bivalstva. Iz male Azije se tako niso preseljevali samo živinorejci in kmetje (kot je v glavnem pov- darjeno v literaturi) ampak tudi veliko šte- vilo maloazijskega mestnega prebivalstva, ki je s seboj prineslo svoja znanja o obrti in tr- govini. Kljub močni kolonizaciji turškega et- ničnega elementa pa se je čutila težnja, da bi se vzpostavilo tudi kvantitativno ravnotežje z balkanskun krščanskmi prebivalstvom. Za- vedajoč se, da bi to pomenilo garancijo os- manskemu vladarju, so oblasti začele z dobro organizirano in sistematično akcijo islamizira- nja domačega krščanskega prebivalstva. Le-ta se je začela najprej v mestih. Domači obrtni- ki in trgovci so sprejeli novo vero-islam, da bi obdržali svoje stare ekonomske pozicije. Podobno je sprejelo vero tudi staro fevdalno plemstvo, v kolikor je sploh bilo v mestih. V največjem številu pa je sprejemalo novo vero siromašno mestno prebivalstvo, saj se mu je obetalo, da bo izplavalo iz bede. Kljub močni islamizaciji zlasti v 16. stoletju, pa le- ta vendar ni zajela vsega mestnega prebival- stva. To je bila zasluga krščanske duhovščine in cerkve, ki ni nikoli prenehala vršiti svoje verske aktivnosti. Med nove naseljence je potrebno šteti tudi Cigane in Zide, čeprav so bili naseljeni na Balkanskem polotoku že pred prihodom Tur- kov. Značilno za Cigane je bilo, da so živeli nestalno in jih je bilo težko slediti v posa- meznih mestih. Živeli so v odd vo j enih mestnih občinah (džematih) s svojimi starešinami na čelu ter plačevali davek na ognjišče, ki so ga plačevali začasno nastanjeni prebivalci. Tole- rantni verski odnos oblasti pa je omogočal tu- di množično naseljevanje Zidov. Ker so jih preganjali v zahodni Evropi, jih je konec 15. stoletja prišlo okrog 40.000 v Solun (imeno- van tudi »Mati Izraelcev). Od tod so odšli v večino makedonskih mest (ne v vasi), za mno- ge pa je ostal najugodnejši Solun. Na demo- grafsko podobo makedonskih mest je vplivalo tudi odpeljevanje domačega mestnega prebi- valstva v notranjost osmanske države. To si- cer ni bilo sistematično, je pa zajelo v glav- nem mestno prebivalstvo, ki se je upiralo. Ta- ko je bila v času Skenderbegovega upora v Albaniji močna deportacija iz Ohrida (ker je upor zajel tudi zahodno Makedonijo) in Skopja. Imena mestnih četrti (mahal) — Ohrid, Kostur, Skopje v popisu turškega me- sta Elbasan iz 16. stoletja, pa kažejo, da je bila močna deportacija makedonskega prebi- valstva tudi v tem času. Migracije prebival- stva iz vasi v mesto prikazuje zakon Selima I. (1512—1520), ki pravi, da »če nekdo živi v mestu 15 let, se tega ne zapiše v rajinski def- ter, ampak se ga priključi mestnemu prebival- stvu«. To, v glavnem krščansko prebivalstvo je lahko prišlo v mesto tudi legalno, če se je odkupilo, oziroma, če s tem ni zmanjševalo fevdalne rente ali dohodka državne blagajne. Zaradi ekonomskega interesa oblasti pa je obstajala še oblika prehajanja kmečkega prebivalstva v mesto na tak način, da so se vasi iz neposredne bližine mesta združile z mestom (napr. z rudarskim centrom Kratovo). Poglavje se konča s pregledom kug in narav- nih nesreč. Tu zvemo, da so kuge pustile v mestih težke posledice, prav tako pa tudi po- žari, saj so bila mesta v glavnem lesena. Ven- dar pa so tem desetkanjem mestnega prebi- valstva vedno sledila ponovna logična obnav- ljanja. Tretje poglavje knjige Statistični podatki za mestno prebivalstvo v 15. in 16. stoletju je kljub določenim ponavljanjem iz prejšnjih poglavij vsekakor najzanimivejše. Rezultati tega poglavja (in cele knjige) izvirajo pred- vsem iz t. im. popisnih knjig (Tapu defterle- ri, Tahrir defterleri), ki so bile sestavljene na ukaz sultana za potrebe centralne in provin- ci jske finančne uprave. S primerjavo teh po- pisov domačij po mestih ter njihovih posestni- kov in dajatev v različnih časovnih intervalih v obravnavanih stoletjih dobimo približno realno sliko stanja (števila), verske in do ne- ke mere etnične sestave ter razvoja prebival- stva v makedonskih mestih. Približno realno sliko zato, ker je vprašanje, do kolikšne mere podatki odražajo resnično sestavo prebival- stva. V mestnih popisih so namreč zajeti le tisti, ki so plačevali davek, kar pomeni, da je število mestnega prebivalstva mnogo večje. V popisih pa niso zajeti pripadniki fevdalne- ga in sodnega aparata ter vojske, ki so imeli v mestih pomembno vlogo. Kakšna so ta od- stopanja je zelo težko natančno odgovoriti. Kot davčna enota so veljali: gospodinjstva (družine), vdove in neoženjeni. Pri računanju števila prebivalstva je avtor upošteval pet članov v enem gospodinjstvu, ne glede na versko in etično različnost. S tem je dobil spodnjo možno mejo prebivalstva, vendar pa bralca opozarja, kje vse se pri računanju izgub- lja preciznost. Na drugi strani pa pri razlagi terminov ki opredeljujejo kraje, ki jih šte- jemo za mesto in ne za vas, opozarja na ne- doslednosti v sodobnih virih. Sledi osem ta- belarnih prikazov, ki zajemajo 19 mest v 15. stoletju in to popise iz let 1421—1455, 1465—1468, 1478—1481 (krščansko in musli- mansko prebivalstvo) ter 34 mest v 16. sto- letju in sicer popise do 1512, 1519, 1528—1530, do 1550, 1568—1582 (kršansko, muslimansko, 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Židovsko in cigansko prebivalstvo). Iz analize podatkov, ki prikazujejo velikost takratne Makedonije, število mestnega prebivalstva v odnosu do cele dežele, število in velikosti mest, številčnosti posadk mestnih utrdb, vprašanje Ciganov in Zidov, povzemimo odnos med mu- slimanskim in krščanskim prebivalstvom. Muslimansko prebivalstvo stalno narašča, kr- ščansko pa sprva še narašča v primerjavi s koncem 15. in začetkom 16. stoletja, nato pa upada. Sprva gre za turško kolonizacijo iz Male Azije, pri kristijanih pa za imigracijo krščanskega elementa z vasi v mesto, potem pa pride v 16. stoletju (1519—1566—1582) do močne islamizacije krščanskega prebivalstva. Tako se je v 50-ih letih v 19 od skupno 35 mest zmanjšalo kršansko prebivalstvo za oko- li 40 %. Islamizacija je pomenila popolno stapljanje s turškim etničnim elementom, kar pomeni, da so bili islamizirani s tem izgub- ljeni za svoj narod, ker so v bistvu postali Turki. Mesta so dobila tipičen orientalski iz- gled v vseh pogledih, čeprav je konec 16. sto- letja še vedno v 19 mestih prevladovalo kr- ščansko prebivalstvo. Zanimivo je še to, da se je do 20-ih let 16. stoletja skupno število pre- bivalstva v mestih nenehno povečevalo, nato pa povsod stagniralo. Pri četrtem poglavju Struktura mestnega prebivalstva pride avtor pri analizi etnične pripadnosti po imenih (staroselci,, kolonizi- rani, islamizirani) do zaključka, da predstav- lja Makedonija balkansko področje, kjer se. oblikuje v mestih mozaik različnih slovan- skih in neslovanskih narodov ter etničnih skupin. Te pa so bile tudi po svoji socialni in profesionalni strukturi zelo različne. Groba razdelitev v osnovni skupini asker (vojni razred) in rajo (delovna sila), je namreč skrivala v sebi zelo razvejano socialno struk- turo, ki se je najbolj odražala prav v mestih. Močna prisotnost administrativnega in voja- škega aparata ter vojaštva različnih vrst in rangov je bogatila socialno strukturo in da- jala mestnim središčem versko in svetno fizio- nomijo. Na drugi strani pa avtor pri tem pose- bej omeni še ohridsko arhiepiskopijo, ki je ohranila svojo avtonomno pozicijo, kot cerkve- ni center. Razvejana mreža mest na teritoriju Make- donije v 15. in 16. stoletju je obstajala že v predosmanski dobi. V 16. stoletju pa so se me- sta spremenila v prave ekonomkse centre. Me- stom je na eni strani dajala dobro ekonomsko osnovo že njihova kontinuiteta, na drugi strani je razcvet zagotavljala tudi nova oblast. Z vključitvijo Makedonije v osmanski impe- rij so namreč odpadle carinske in druge pre- preke; Turki so s seboj prinesli mnoge nove obrti, katerih so se oprijeli domači prebivalci; množično so se priseljevali Zidje, ki so imeli poleg kapitala trgovske in obrtniške izkušnje; potrebe vojske, ki je bila pomembna kompo- nenta osmanske družbe, so zahtevale in sti- mulirale razvoj obrti. Ob vsem tem je prišlo v mestih do zelo razvejane socialne in profe- sionalne diferenciacije, kar je razvidno prav iz popisnih knjig. Iz popisov je moč razbrati, da se je s trgovino ukvarjalo izredno veliko število muslimanskega prebivalstva (40 do 50 %) v primerjavi s krščanskim (od 3 do 14 %). Poleg tega pa gradivo bogato ilustrira prisotnost siromašnega prebivalstva (berači, brezposelni, služabniki, sužnji), ki je obstaja- lo ne glede na versko pripadnost. Ce lahko rečemo, da so prvi štirje deli knji- ge, ki obravnavajo 15. in 16. stoletje dobri in prepričljivi, kljub temu da avtor daje neka- tere hipoteze s pomočjo »historičnega mišlje- nja in logike«, pa to ne moremo trditi za peto poglavje z naslovom Razvojne tendence do 17. stoletja. Za to stoletje ne obstajajo popi- sne knjige, iz katerih bi lahko razbrali bogate statistične podatke za mestno prebivalstvo in sicer zlasti zaradi sprememb v osmanskem cesarstvu, predvsem propada t. im. timarsko- spahij skega sistema. Zato se avtor v glavnem poslužuje zapisov turškega potopisca Evlija Celebija, ki je v letih 1660—1670 etapno po- toval po Makedoniji. Avtor nas z razlago upo- rabnosti podatkov turškega potopisca ne pre- priča, da so le-ti točni in da se je nanje vredno opirati. Posebno še zato, ker tudi avtor ve, da Evlija Celebi »prav pri številkah najbolj pretirava.« Na drugi strani pa vzame za kri- terij deset odstotno povečanje mestnega pre- bivalstva v primerjavi s 16. stoletjem in tega kriterija v bistvu sploh ne utemelji. Ta del bi bil zlasti bolj tehten, če bi zajel čas do konca stoletja, ko je prišlo verjetno tudi v Makedoniji do precejšnjih demografskih spre- memb, ki so bile posledica vojne z Avstrijci. Ce izključimo peto poglavje, lahko zapiše- mo, da je cela knjiga pisana do neke mere polemično v tem smislu, da avtor postavlja vrsto novih vprašanj. Na večino odgovarja z argumenti vira, na nekatera pa glede na po- manjkanje virov daje lastne zaključke, toda pušča prostor za dialog. Večkrat tudi opozarja, da je material toliko nepopoln, da se povsod ne more dokončno oceniti pričujočega razvo- ja. Vendar pa ne bi mogli reči, da se želi av- tor s tem zavarovati pred možno napačno interpretacijo, ampak gre bolj za znanstveno previdnost in zavest, da je dokončne sodbe skoraj nemogoče postaviti. Vasko Simoniti UDK 929.6(497.12 Vuzenlca) Otorepec Božo, višji raziskovalni sodelavec. Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 61000 Ljubljana, Nov trg 4, YU Grb trga Vuzenice Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 18—2.'!, cit. lit. 23 Avtor ugotavlja razvoj trga in razvoj grba Vuzenice od najstarejšega, ki se je ohranil na pečatniku v 16. stoletju, pa do danes. UDK 711{497.12)»18« Ptrkovič-Kocbek Jelka, mag., raziskovalni sodelavec, Urbanistični inšti- tut SR Slovenije 61111 LJubljana, Langusova 14, YU Kaj }e urbanizem 19. stoletja na Slovenskem? Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983. str. 27—45, cit. lit. 76 Urbanizem je zgodovinski pojav, katerega začetki pri nas segajo v re- gulacijske posege države v gradnjo mest na prelomu 18. in 19. stoletja. Čeprav je beseda »urbanizem« prišla v rabo šele pred nekaj desetletji, pa med protourbanistične ukrepe lahko štejemo odloke Jožefa II o porušitvi mestnih obzidij, širjenje ulic, prediranje novih uličnih potez, gradnja mostov, železnic in drugih prometnih naprav. Naša mesta 19. stoletja so sicer še kazala tradicionalen značaj (izjema je bU Trst kot monarhično mesto visokega ranga), vendar se je njihova starožitna po- doba postopoma spreminjala in to predvsem na račun sprememb v grad- benem tkivu, svoje pa so prispevala tudi prizadevanja za olepšavo mest, urejanje parkov, gradnja javnih stavb. Značilen proizvod svojega časa So tudi monofunkcionalna mesta — to je industrijski in rudarski kraji ter zdraviliača. Obseg vseh naštetih sprememb pomeni merilo, kako se je v konkretnih primerih uveljavilo to, kar smo zasilno imenovali »urbanizem 19. stoletja na Slovenskem«. UDK 903/904(497.12 Bohinj) Vičlč Boris, študent. Oddelek za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU K arheološki topografiji Bohinja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 1—7, cit. lit, 66 Članek predstavlja Bohinj (Spodnja in Zgornja dolina) kot odmaknjeno arheološko mikroregijo, naseljeno od prazgodovine (zanesljivo že v bro- nasti dobi) do zgodnjega srednjega veka (staroslovanski grobišči pri Sred- nji vasi). O tem pričajo priložnostne časopisne notice (najstarejša iz leta 1821), slučajne najdbe, arheološka izkopavanja, predvsem z začetka tega stoletja in novi podatki arheološke topografije S. Gabrovca in avtorja. Avtor v zaključku članka tudi predlaga najobetavnejša najdišča za bo- doča arheološka raziskovanja. UDK 378.346(497.12'-18)»16/17« :284.1 Sebjanič Franc, publicist. 69000 M. Sobota, Ul. S. Kovača 21, YU Tri štipendijske ustanove prekmurskih luteranov Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 22—26, cit. lit. 17 V pričujočem prispevku avtor obravnava malo raziskana prizadevanja prekmurskih luteranov o mobilizaciji lastnih gmotnih sredstev za šolanje naraščaja. Podrobneje osvetljuje obseg in vsebinskost treh štipendijskih ustanov, ki so jih oporočno priklicali v življenje trije ugledni prekmurski Slovenci — Matija Temlin, Adam Farkaš in Nikolaj Gomboc. Čeprav so bile vse tri ustanove v glavnem namenjene slovenskim mladincem, je bila zavoljo tujega upravljanja njihova namembnost sorazmerno malo upoštevana odnosno spoštovana. UDC 711(497.12)"18" Pirkovič-Kocbek Jelka, M. A., Research Assistant, The Town-planning Institute of Slovenia 61111 Ljubljana, Langusova 14, YU What is the significance of the 19th century town-planning in Slovenia? Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, September 1983. pp. 27—45, cit. lit. 76 Town-planning is a historical phenomenon the beginnings of which, in Slovenia, reach back to the State regulating interventions into town billding at the turn of the 18th century. Though the term "town-planning" became used only a few decades ago, one can enumerate among the proto-town- plannlng measures the decrees of Jožef II concerning the demolition of the city walls, the widening of the streets, the building of bridges, railways and other traffic utilities. Our towns of the 19th century still looked traditionally (Trlest as a monarchic city of high rank being an exception), yet their ancient look gradually changed owing mainly to the changes in the building material, while the efforts to embellish the cities, arrange the parks, build public buildings, also added to these changes considerably. A typical product of the time are also the mono- functional towns — i. e. Industrial and mining settlements as well as the health resorts. The scope of all the above mentioned changes repre- sents a measure as to how the so-called »town-planning« of the 19th century made Its way in Slovenia in concrete examples. UDC 929.6(497.12 Vuzenica) Otorepec Božo, Senior Research Assistant, Milko Kos Historical Institute at the Slovene Academy of Art and Science 61000 Ljubljana, Nov trg 4, YU The Coat-of-arms of the Vuzenica Borough Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, Sept. 1983, pp. 18—21, cit. lit. 23 The author describes the development of the borough as well as its coat-of-arms, from the oldest as preserved on the signet ring in the 16th century, until nowadays. UDC 378.346(497.12-18)"16/17":284.1 Sebjanič Franc, publicist. 69000 M. Sobota, Ul. S. Kovača 21, YU Three Scholarship Foundations by the Prekmurje Protestants Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, Sept. 1983, pp. 22—2«, cit. lit. 17 In the article the author deals with the little known efforts of the Prek- murje Protestants concerning the mobilization of their own financial sources for the schooling of their youth. He describes in detail the scope and the contents of three scholarship foundations which had been brought into life by will of three respectful Prekmurje Slovenes — Matija Temlin, Adam Farkaš, and Nikolaj Gomboc. Though all three institutions were mainly intended for the Slovene youth their purposefullness was conside- rably little taken in consideration or even respected — owing to the foreign directorship. UDC 903/904(497.12 Bohinj) Vičič Boris, student. Department of Archeology at the Faculty of Philosophy in Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU A Contribution to the Archeological Topography of Bohinj Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, Sept. 1983, pp. 1—7, cit. lit. 66 The paper presents Bohinj (the Lower and Upper Valley) as a detached archeological mlcroregion, settled from the pre-historic times (most cer- tainly already in the Bronze Age) until the early Middle Ages (old Sla- vonic graves near Srednja vas). This has been proved by occasional new- spaper notices (the oldest is from 1821), accidental findings, archeologi- cal excavations — especially from the beginning of this century — as well as by new data concerning the archeological topography of S. Gabrovec and provided by the author. He also suggests in the conclusion of his paper the most promising finding places for the future archeological re- search. UDK 07(436,5 = 863) :323.23(=30)»1919/1920« Zorn Tone, dr., višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, umrl leta 1981. Lisi »KoroiKo Korošcem« — primer nemškonacionalne propagande pred plebiscitom v letih 1919/1920 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 55—63, cit. lit. 25. Glasilo »Koroško Korošcem« je pričel 1919 izdajati takratni Kärntner Heimatdienst in je bil namenjen prebivalcem plebiscitnega ozemlja. List je bU izrazito proti jugoslovansko usmerjen, za njim je stal Hans Steina- dler, ki mu je tudi izbral ime. Pisan je bil v slovenskem jeziku, tudi krajevna imena so slovenska, le ponekod najdemo dvojezično rabo in še tu je slovenska oblika na prvem mestu. Opisano je pisanje tega lista v času pred plebiscitom, ko se je posluževal vsemogočih načinov, da bi prikazal novo nastalo Kraljevino SHS v najslabši luči, v dneh po plebiscitu pa piše to heimatdienstovsko glasUo o gospodarski prenovi zo- pet pridobljenega ozemlja In o tem, da bodo slovenski sodeželani na Koroškem uživali vse jezikovne in narodnostne posebnosti, kar se pa, kot je znano, ni uresničilo. UDK 904(497.12) :7.032.7 Petru Peter, dr., ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani, umrl leta 1983 Spomeniki rimske umetnosti v Sloveniji Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 8—18, cit. lit. 27 S prihodom Rimljanov se je začelo novo obdobje v historičnem razvoju naših krajev. Od 2. stol. pr. n. št. je potekala postopna kolonizacija, ki je trajala vse do markomanskih vojn v drugi polovici 2. stoletja. Te vojne so spodrezale gospodarske osnove s čimer se je spremenila tudi kulturna podoba, ki pomeni v kulturnem razvoju pravo ločnico. V tem konteksu daje avtor prikaz spomenikov rimske umetnosti razdeljen v dva dela. Ob prikazu rimskih spomenikov v Sloveniji se avtor posebej za- ustavi pri najdišču rimske nekropole v Šempetru pri Celju, kjer je več monumentalnih marmornatih grobnic. Avtor ugotavlja, da za 1.1. pro- vincionalnorlmsko umetnost na naših tleh lahko trdimo, da v mnogih svojih prvinah in dosežkih pomeni neponovljivo sestavino in poseben vršiček v antični sredozemski likovni tvornosti. Prispevek je dopofnjeno predavanje, ki ga je imel avtor v jeseni leta 1982 na Dunaju. UDK 388(497.12)»1908/1914«:342,55:329.3:2S2 Güstin Damijan, asistent, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Odnos deielnozborske večine SLS do poglavitnih gospodarskih vprašanj Kranjske v letih 1908—1914 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 45—55, cit. üt. 77 Prispevek prikazuje, predvsem na normativni ravni, uresničevanje go- spodarskega programa Slovenske ljudske stranke v kranjskem deželnem zboru v letih 1908—1914, ko je ta bila v večini. Sirokopoteznost, ki jo je deželnozborska večina izpričala pri razvijanju kmetijstva, izboljševanju prometnih razmer in preskrbe z vodo ter električno energijo, je deželo gospodarsko dvignila, a hkrati povzročila odpore političnih nasprotnikov in dela lastnih pristašev. Ker finančni viri dežele niso zadoščali za obsežno dejavnost in investicije, je zašlo deželno gospodarstvo v finančna stisko, iz katere se je reševalo z zadolževanjem in višanjem davÄiih stopenj. UDK 05(497.12) Svoboda »1933« :929 Marx K. Cepič Marjeta, mag., višji predavatelj. Visoka tehniška šola Univerze v Mariboru 62000 Maribor, Smetanova 17, YU »Svoboda« in počastitev 50-letnice smrti Karla Marxa Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, št. 1, september 1983, str. 63—68, cit. lit. 15 V prispevku avtorica obravnava delovanje slovenskih socialistov na kul- turnem oz. idejno izobraževalnem področju v okviru lista »Svoboda« v obdobju šestojanuarske diktature, ko je bilo onemogočeno sleherno Javno delovanje vseh političnih strank. V obdobju globoke ilegale KPJ so slo- venski socialisti preko svojega lista »Svoboda«, ki je bU marksistični mesečnik, seznanjali delavstvo z nauki Marxa in Engelsa oz. z revolucio- narno teorijo. Poseben poudarek je v prispevku namenjen jubilejni šte- I Vilki »Svobode«, v kateri je počastitev petdesetletnice smrti Karla Marxa. Avtorica ugotavlja, da je delo slovenskih socialistov, ki tudi sodijo v zgodovino slovenskega delavskega gibanja, še zlasti pa delovanje liste »Svoboda« na kulturnem področju, premalo poznano in ovrednoteno. i UDC 904(497.12.') :7.032.7 Dr. Petru Peter, Director of tiie National Museum in Ljubljana; died in 1983 TJie Monuments of Roman Art in Slouenio Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, September 1983, pp. 8—18, cit. lit. 27 With the arrival of the Romans a new era began in the historical deve- lopment of our settlements. From the second century B. C. a gradual colonization was going on which lasted until the Macromanian wars in the second century. A. D. These wars had undercut the economic foundations which also brought about the cultural change — a completely new start in cultural development. In this context the author presents the monu- ments of Roman art in two sections. When presenting the Roman mo- numents in Slovenia the author pays special attention to the Roman necropolis in Šempeter by Celje where there are several monumental marble crypts. The author states the fact that the so-called provincial Roman art in Slovenia represents, as to its numerous elements and achi- evements, a unique element and a special culmination in he Antique Me- diterranean plastic art. The paper is the completed lecture, which was given by the author in Vienna in 1982. UDC 07(436,5-863) :323.23( = 30)»1919/1920.< Dr. Zorn Tone, Senior Research Assistant, Institute for the Nationality Questions in Ljubljana; died in 1981 The Paper »Carinthia to Carinthians« (Koroško Korošcem) — a Case of the German Nationalistic Propaganda Before the Plebiscite in the Years 1919/20 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, September 1983, pp. 55—63, cit. lit. 25 The paper »Carinthla to Carinthians« began to be published in 1919 by the then Kärnten Heimatdienst and was intended for the population ot the Plebiscite territory. The paper's orientation was extremely anti-Yugo- slav; it was backed by Hans Steinacher who also chose the paper's name It was printed in Slovene, all geographical names were Slovene, too; only occasionally one finds a bilingual use and even here the Slovene form comes first. The author describes the contents of the paper in the pre-Plebiscite period when all possible means were used to misrepresent the newly-formed Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes (SHS); in the days following the Plebiscite the paper discusses the economic rebirth of the newly regained territory as well as the promise that the Slovene countrymen will be able to have the benefit of all linguistic and national particularities — which, as we know, has not become true. ¦ I UDC 05(497.12) Svoboda »1933« :929 Marx K. Cepič Marjeta, M. A., Senior Lecturer, The College of Technology at the University oL Maribor 62000 Maribor, Smetanova 17, YU »Svoboda« (Liberty) and the Honouring of the 50th Anniversary of Karl Marx's Death Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, September 1983, pp. 63—68, Cit. lit. 15 In the paper the author discusses the functioning of the Slovene Socialists on the cultural, ideological and educational levels within the limits of the paper »Svoboda« (Liberty) during the period of the »6th of January« dictatorship when all public acUvities of political parties were strictly forbidden. During the time of the underground activity of the Yugoslav Communist Party, the Slovene Socialists were introducing the teachings of Marx and Engels and their revolutionary theory to the working class by way of their paper »Svoboda«, a Marxist monthly. The paper gives special emphasis to the jubilee issue of »Svoboda« in which the 50th anniversary of Karl Marx's death was honoured. The author concludes that the efforts of the Slovene Socialists — who also belong to the history of the Slovene labour movement — and especially the cultural activity of the paper »Svoboda« have been so far too little known and evaluated. UDC 388(497.12)»1908/1914«:342,55:329.3:2«2 Güstin Damjan, Assistant, Institute for the History of Labour Movement Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU The Relationship of the Provincial Assembly Majority of the Slovene People's Party Towards the Main Economic Problems of Kranjsko in the Years 1908—19H Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 31, No. 1, September 1983, pp. 45—55, cit. lit. 77 The paper presents, mainly on the standard-setting level, the realiza- tion of the economic programme of the Slovene People's Party in the Carniolan Diet in the years 1908—1914, when the Party was in majority. The Liberal wiews which the majority of the Diet advocated as to the development of the agriculture, the improvement of traffic conditions as well as the water and electricity supply, helped to raise the country economically, yet at the same time it also caused the opposition of the political opponents and even a part of the Party's own followers. As the financial sources of the country did not suffice for the extensive" acti- vities and investments the economy of the country found itself in deep financial crisis, out of which it tried to save itself by way of contracting new debts and Increasing the taxes. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 50.— II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 50.— III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 50.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 50.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348 50.— VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 50.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 50.— VIII. Register Krlštofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljub- ljana 1963 50.— IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 50.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 50.— XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 50.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 50.— 2. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške od- veze, Ljubljana 1958 50.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razpro- razprav), Ljubljana 1971 dano III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbor- razpro- nik razprav), Ljubljana 1972 dano IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbornik raz- prav), Ljubljana 1977 100.— 3. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žep- na izdaja) 50.— Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična iz- daja) 200.— Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 do 1955, Ljubljana 1965 100.— Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 100.— 4. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 100.— Razstavni katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 50.— 5. Gradivo in razprave Zvezek 1: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Skof- ja Loka 1861—1918, Skofja Loka 1979 50.— Zvezek 2: Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljub- 300.— Ijana 1980 (za člane arhivskega in zgodovinskega društva) 150.— Zvezek 3: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981 200.— Razprave v tej številki so napisali: Boris Vičič, Peter Petru, Božo Otorepec, Franc Sebjanič, Jelka Pirkovič-Kocbek, Damijan Güstin, Tone Zorn, Marjeta Cepič, IVlirko Kambič, Bogo Jakopič, Kristina Šamperl-Purg Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije Kositrni vrč z letnico 1664, Ptuj sign. Paul Peisler, Maribor, Pokrajinski muzej (foto Srečo Habič)