Dedišeina UUBLJANA, 4. XI. 1968 LETNIK XVII ŠTEVILKA 3 11 jiiniia Poslednje spremembe politične strukture na univerzi so pakazale, da so junijski dogokii začrtali glo boke sledi v načinu in vsebind rea-giranja večine ljudi na univerzi na aktualno družbeno dogajanje. Do-volj očitno je nakazana bistvena stner osmišljanja jumiijskih zahtev: — v dosedaj navidez kompaktai po-litični strukturi na univerzi, _se je začela diferenoiacija, — v trenutku. ko ni bilo možnostt diferenciacije na osnovi definirane-ga programa obeh političnih arga-nizacij na univerzi, ko je bila za-črtana zgolj osnovna smer družbene akcije, ki je bila postavljema z »ož-jitn in širšim programom« iz štu-dentskega naselja, je prišlo do jas-no lzraženega konflikta med neka-teriml nosilci akcije (v ZŠ in ZK), ki so si tako ali drugače domišljali, da imajo pravico (nekateri so imeli tudi možnost), da po svoje krojijo nakazani program, ka ga je postavi'1 spontani zbor v naselju. Tako prvo kot drugo silnico lah-ko v zasnovi iščemo precej pred ju-nijskimi dogodki, konkretno lahko zasledimo začetke razkroja (takšne Zš. kot je danes) že pred dvema let-oma, ko se je prvič razbila skup-ščina Zš na univerzi. Tedanji nosil-ci politike niso bili več sposobni formirati dovolj angažiranega pro-grama. fci bj>v celoti zajel vse raz-lične mterese študentske populacije oziroma (toeneje) tedanja oficialna študentska politična struktura ,je bi-la že toliko vpeta v spome feradicio-nalizma v načinu palitičnega reagi-ranja, da je bila katerakoli sp^lošno študentska akcija vnaprej obsojena na propad. Nastop nove skuipine, ki danes po-časi gre z univerze (jasno se seve-da postavlja vprašanje, kakšna je bilanca uspehov te skupine), je ta-krat preokrenil način mišljenja pre-cejšnjega dela študentske populaci-je. ki od tedaj permanentno zahte-va tako imenovano reorganizac-ijc organizacije v bolj demokratično ob-likovanje stališč arganizacije kakor tudi vsebinsko analizo celotnega do-gajanja v družbi. Podobna usoda je doletela tudi ZK na univerzi. Vzvodi reorganizacije sicer niso nastali na univerzi, vendar je ideja o reorga-nizaciji naletela na ugoden odmev, ker se ujema s po&kusam jasno določi jdnjžbeno vlogo univerze. Hierarh|pnost odnosov na relaoiji agoško-25nain&tveini ka-der na uBR-erzi) — obe orgaoizaciji, nujna d^^racija o spremenjeni vlogi na imivSrtB-to poskus pnika-zati obe organizaciji za pagosto sl-Ioma skra.jno anotnost (ki pcaneni 7 zadnjem času tudi i2x>lacijo dela mislečih ljudi na unhrerzi) — vse to je vplivalo na izolacijo nosilcev po-litičnega programa, ki je v zadnjem 5asu nastajal v vedno ožjih krogih, z vedno manjšim številom dejansiko zainteiresiranih. To pa je močno viplivalo na učinkovitost oibeh or-ganizacij oziroma na njuno orien-taoijo v problematiko, ki bd jo lah-ko poimenovali atrak*ivna (problem štipendiranja in kreditiranja, borba za formalno prisot-nost šfcudeintov v samoupravljanju na univerzi, pro blemi, fcj nastajajo v procesu druž-bene reforme itd.).~ Izolacija ofici-alne študentske politične strukture s strani večine tjudi na univerzi je morala pripeljabi do izbruha štu-dentskega nezadovoljstva v mesecu jvmiju, na drugi strani pa je po ju-niju omogočila agonijo Zš, lci ob-staja trenutno predvsein fonnalno, na nekaterib fakultetah celo brez vednosti večinp študentov Vsekakor pa vsaj za fakuitetne orgamzaoije Zš lahlko refiemo, da v vefitai pri-inerov ne pomenijo nikake politične sile več. Analiza delavanja ZK na fa-kultetah bi pokazala enako sllko. Številni nastopi, zahteve za razpu-stitev organizacij, predvsem pa kla-vrna vloga zlasti študeintskih organi-zacij ZK na fakultefcah kažejo na potrebo drugačnega načina organi-ziranja zaivestnih sil na univerzi. Fredvsam je čutiti nepovezanost po-sameznih organizacij (ZŠ in ZK) z , organizacijami na drugih fakulte-tah. Prav gotovo se tudi na tem področju občufci razpairceliranost univerze na posamezaie delovne eno-te, še posebno na tehnišMh fakul-tetaih. Tako se je političnost na univeor-ai v bližnji pret^kk>s*i kazala na zu-naj predvsem kot parcialna akcija na univeirai (po fakultetah) in kot odkrivanje tistth družbemih sbruk-tur, ki izven univerze pomenijo ob-jebtavno družbeno zavoro. Pornemb-nejši projedoti so se rojeivali nefcje bto robu obeh organizacij ali pa zaradi abjektivne sitoacdjje znotraj njiju niso mogli dobiibi dovolj učin-kovite podpore. JunLjski premiik pameni jasno di-ferenciacijo do takraft praktično ne-mobikie populaoije na undive^rzl. Po-kazalo se je, da je veiitao loudi na univerzi pripravljenih sodelovatei prt reševanju konfliktnih sdtuacij na univerzd in v družbi.. Junijske pozi-oije so tiarej novo izhodišče druž-benega angažmaja, vendar so biie na zboru v ŠN premaio definirane, da bi lahko na njihovi osnovi začeli z akoijo. Pomenijo predvsem zah-tevo po spremembi nadina delova-nja, v programsikem smislu pa so omogooile, da so se programa pola-stlle tudi tiste sile na unlverzi in izven nje, proti katcrim je bila ost naperjena. Zato je bUa mogoča av-tomatična inkorporacaja »ožjega in širšega programa« v počasnos-t kla-sionili metod politiGnega in uprav-nega reševanja. Po vsej verjetnosti so torej dejanski konfliikti med unA-verzo in družbo na em strani tar med študenti in univerzo šele na začetku. Na sedanjem nivoju laMco junijske zahtmre abledijo, za politS-zacijo Ijudi na univerzi pa bonao čez čas ugotovili, da je bila zgola obet ali cek> privid. Mimogrede bodi omenjenio, da je diferenciacija na univerzi zakasnel proces. Celotai proces, ki ga doživ-Ijamo na univerzi šele zdaj, se je v družbi na razlionih nivojiii začel že znafcno prej v različnih pojaroih ob-likah. Najizirazitejši pa je ta proces v političnih organizacijah (ZM, ZK). Kot smo že amenili, se je politid-na diferenciacija na univerai priče-la z nastopom dela študentskih ak-tivistov, vendar je bila po meseou juniju najintmzivnejša do izdelave akcijskega programa (predmsem ZK). Celoten konflikt se je zgodil v trenutku, ko ni bilo na univerzi tiiti študentov, niti ni bil vzrofc konflikta tako ali drugače vsiljen program. Pogovor je tetkeJ pred-vsem o načinu družbenega angaži-ranja študentov, torej je nastaJ v situaciji, ko ni tnogoč pogovor v oblikah, temveč je potrebno jasno definirati vsebino, program politdč-nega delovamja obeh oorganizacij na univerzi. Vprašanje je, ali imajo vo-dilni nosilci v obeh organizacijah sploh možnost vplivati na oblike, ki jih oblikuje predvsem konkreten po-Ložaj v okolju, kjer določeno pro-blematiko rešujejo. Vprašanje je celo, če ima katerakoli skupina. ki se na urniverzi pojavlja, možnost realizacije koncepta, ki nl hkrata last večine? Na zunaj so kcmflikti dobili vl-dez normalnega obračunai^anja med dojločenimi nosilcd projektov, med štmierM. pa se na veliko govori o karierizmu in pehanju za sadovi, M naj bl jih rodile zahteve vseJi štu-dem/tov v Študenitskem naselju. (Nadaa.jevani)e na 2. steaai) Pe-snitev Iva Svetane — Slovenska apo-kaiipsa — je vizija določeaega slovenske-ga trenutka. To je '.assodetje o konou slo-venskega sveta. Vendar ta konec ni de-finitiven, saj mrač-ni jezdeci, ki simbo-lisjirrajo Lakoto, Vojsko, Kugo in Snirt, na koncu zapustijo opustošeno Slovenijo in nadaljujejo svoj pohod v druge deže-le. Pesniški izraz v tej pesnitvd je tako enastaven in literarno splošen, da je ne-mogoče napraviti literarnozgodovinsko ana-lizo, kot je to sicer v navadi pri tradi-cionalnem pesništvu. Svetina razsipa s svojim pesniški-m instrumentarijem, tako da ni mogoče natančno določiti vseh pamenov. — Ven-dar je mogoce kljub nekomkretnosti izlu-ščiti popolnoma razločne literarne podo-be: v določenem zgodovinskem trenutku prihodnosti (ko bo smrt postala nalezlji-va bolezen) bodo propadle vrednote, ki lepijo obstoječi svet. — Te vrednote so spoštovanje štirih velikih grozot sveta in strah pred njimi. čeprav je mogoče misliti ta prihodnji zgodovinski tren-u-tek kot sedanji trenutek in to pesem kot pesniško razlago sedanjega sveta, je iz vrste razlogov nemogoče narediti popol-no paralelo. Ti razlogi so predvsem v vrsti iracionalnih vložkov, ki dajejo vi-ziji kvečjemu mističnost, ne razlagajo pa osnovne misli — oziroma te misli sploh ne amogočajo. Sporočilo je v osnovi one-mogočeno s pesnikovim pristajanjem na mit o apokalipsi. Nove ideje, vsiljene in sporočene resnice, v teg pesmi ni. Ta pe-sem je variacija svetopisemskega mita o uničenju in propadu sveta. če je svet uničen vn. zapisan usodni pogubi, ga ni mogoče uravnavati z racionalno olove-sko voljo. Argument o politični vsebini pesmi tu izgublja slehemo težo. Sveta, ki je zapisan nebeški kugi, ni mogoče kriti-zirati ali na novo ustvarjati. Svetina k.aže Slovenijo v trenutku udar-ca usode. Lakota, spoštovanje hrane — sta zdaj zavrženi vrednoti. Nadomešča ju ješči (klobase) Mižek Figa, legendarna pripadnost mitu vojskovanja in pravični zmiagi nad krivci je porušena s tem, da Svetina nameni vlogo vojskovodje Divje-mu Arabcu. Pri osebi Antona Svetine se pesmiik poigra z družinskim mit-om v • samomarilcu. Samamorilec prezira smrt, smort se zgodi Ls nepamembnega razlog.a, ni več totalno izginotje in večna obsod-ba, je preprost fenomen v rokah posame-znika. četrti mit je kuga, ki ga predstav-lja Tolovaj Mataj m v kasnejšem pripo-vedovanju kar t-ruma tolovajev. Ta kuga je vse zlo, ki se ga Slovenci tako krčevito branimo: spolnost, politika .. .Štirje gro-z-ni jezdeci se iakažejo za trivialne vask-danje pojave, raven uničenja je nizka, plitka. Svetinova obnova slovenskih. mitov je povezana z vrsto slabih, stranskih pes-nišk-ih produktov. Po eni strani so to vsi-ljive banalnosti in politična gesla, ki ----- — kot je bilo rečeno — nimajo politične, temveč izključno ornantno vlogo statista — po drugi strani so to motivne razldke in razblinjene podobe preteklosti (držav-ni žrebci, poštna kočija), ki ne utegnejo posrati pesniški predmet zaradi prhko zamišljene strukture pesim. Smiselnost pesniškega početja Iva Sve-tine je vprašljiva. Z mrakom in skoraj s faustovsko aparaturo opr&mljena poe-zija deluje ne-skladno m nefiinkcionalno v primeri s tokovi sodobne svetovne po ezije. Medtem ko se poezija sicer postav-Ija v službo jasnim družbenira ciljem ali igra določeno estetsko funkcijo, se po-skus Iva Svetine kaže kot anahronizem. Presnova motivov, ki se dogaja na izrazito lažnarealnem nivoju, je za današnji čas preveč donkihotska Vendar je Tribuna v svojem proicd-ranem poslanstvu odprta najširšemu kro-gu ustvarjalcev in ustvarjalnih projektov. Čeprav se je v vrsti manifestov in mani-festacij že opredeJila za izreono druž-beno funkcionalizfrajoč nivo, se v pri-spevku Iva Svetine odmika od tega nivo-ja — prehaja na raven disfunkcije. Toda, ker je recimo rnanifest D. Rupla in Marka švabiča v prvi številki naletel na toliko kritike in nasprotovanja, menimo, da je potrebno prikazati alternativo: na-kazana je v Ročnem prazniku Iva Sveti-ne. ki je teoreticno dopolnil pesmi Slo-venska apokalipsa. Ta pesem je realizaci-ja tistih misi; iz Ročnega praznika, ki pravijo: Kuliura ne potrebuje revolucije (lahko variira večno pesniško temo, kot je počela trubadurska poezija!) ali — Pe-snik je harlekin miru! Svetina tako v manifestu kot v pe-^iii ^-.a.eva ločitev politicnega if-unkciCHializirajoeega) nivoja ad literarnega mvoja, ki je iraciooalen. Z objavo Svetinovih pesmi Tribuna re-aJizira načelo svobode kulturnega ustvar-janja, nikakor pa ne ti5tih svojih revolu-cionarnih načel in i-zhodišč, s katerimi je notranje povezana zaradi speciiičnega po-lažaja v slovenski kuituri. Tribuna mora zato v prihodnje poostriti kriterije v smislu politizacije in funkcionalizacije strnjenih struktur. Pesništvo je še poseb-no primerno orodje. Iz povedanega in iz Tribunme preho-jene poti je razvidno, da so napačne inter-pretacije, ki hočejo videti v Svetinovi pe-smi napad na vrednote slovenskega naro-da? na palitičn.3 prizade\ranja slovenskih komunistov ter blatenje idealov revoluci-je. Zavedamo se, da so možne in literar-nemu delu usojene najrazličnejše razlage; še posebej je takšna širina razl-ag možna zaradi slabotne strukture pesmi Sloven-skega apokalipsa. Zavrniti je seveda po-trebno tiste razlage. ki vidijo v objavi te pesmi vnaprej pripravljeno publicisticno akcijo. Vsaka interpretacija je in-terpretacija bralčeve domišljije plus literarnega dela. Literarni predmet je le opora osebni raziagi. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da stoji Tribu-na na lsti fronti z vsemi tisMmi, ki se bo-jujejo zoper zmaličenje zgodovinskih re-snic. Nikakor ni načelo Tribunine politi-ke kakorkoli umazati človeku vsajeno re-snico m odvzemati ve-akevnu posamezniku osnovno svobodo, da podoživlja svojo vlo-go v preteklosti in si zamišlja projetk za prihodnost. Skupaj s tistimi. ki spoštujejo narodovo kulturo, se borimo za ocigovor-nost, ustvarjalnost in kriticizem na vseh področ.jih, da bi bila naša socialistična in sarnoupravna akcija še polnejša humani-stične vsebine. Naše stran: na široko od-piramo polemiki m predstavlj.anju stališč o bistvenih vprašanjih sodobne eksisten-ce; ob tem pričakujemo reprezentativen odziv in dernokrat.ionost v izmenjavanju mneni Dimitrij Rupel POJASNILO V zvezi s člankom »Rad bi povedal na-naši Ijubi maimic'«, objavljenim v 2. šte-vjlki »TRIBUNE« 23.10. 1968, je prišlo do nesoglasja med odgovornim urednikom časopisa »TRIBUNA« in avtorjem ome-njenega olanka. Ker tako članek kot spor zadevata širši prostor, mislim, da sem dolžan pojasniti sporne besede, kajti take, kot so razložene sedaj, ne izražajo moje-ga namena. Če sporni stavek izločimo iz konteksta in ga brez škode zapišemo samostojno, beremo: ... »zopet vse lepo in prav v zadovoljstvo vseh gledalcev, ki so ... ostr-meli ob polintelektualnem razkošju Vasje Predana«. Ob pazljivem branju nihče ne more prezreti, da imenovani ni napaden osebno, niti »sodba« ne zadeva njega kot osebnosti. Taki razlagi se v celoti odre-kam. Ne morem pa se odreči tistemu, toar stavek resnično nosi, tistemu avtorjeve-mu resnionemu hatenju, ki ga je moč opisati z besedami, da si je nastopajoči dovolil (privoščil) polintelektualno i-azkoš-je. Tako interpretacijo potrjujem. K pi-sariiju omenjenega članka so me namreč spodbudile Tavno beaede Vasje Predana, pri katerem doslej nisem bil vajen nivo-ja, ki je bil viden v tem njegovem nasto-pu na televizijski oddaji. če je Predan spoznal, da mu oddaja ne dopušča tehtnej-šega in treznejšega razmišljanja, bi se so-delovanju lahko odrekel. Tega namena pa očitno ni imel, saj je svojo izjavo obja-vil še v »Naših razgledih«. (Glej NR let-nik 17., štev. 20, stran 603). Sporna izjava, ki jo v člaaku imenujem »politelektualno razikošje«, se glasi: » ... Ljubljanska re-priza Pulja se mi zdi čudovita priložnost za T,Tprašanje o ,usodi' sodobnega sloveoi-skega fikna. Popolnoma nepresenetljivo je seveda, da v minuli prireditvi nismo srečali nobenega šlovenskega filma, kot je tudi nepresenetljivo, da v tako ime-novanem novean jugoslovanskem filmu slovenski dele? z izjemo začetne faze ni-ma skoraj nikakršnega deleža. Ce si torej zastavljam \rprašanje o usodi ali krizi slo-venskega filma, tega ne počneaii zato, ker bi me v to zavezovala kaka kulturniška ali nemara celo humanistična mravna-nost, marveč zato, ker menim, da bo slej ko prej na tafco vprašanje treba popol-noana jasno odgovoriti. Moj odgovar bo seveda nepop-alaren, a zdi se mi, da ga je v zvezi b maiiim Puljefm najpoeled taeba izreči: nikakor se naoireč ne morem za-dovoljiti z mnenjemi, da izvira mipotenca slo-venskega iilma zgolj :z nekih, tako ime-novanih objektivnih razlogov, kot je na primer tisti, ki se opira na spoznanje, da prestrukturiranje slovenske družbe v smer tako imenovane reifikacije onemogoča iz-virno človeško angažiranost. Tej splošni resnici je treba nujno dodati še drugo spoznanje: nezmožnost slovenskega filma isvlra iz nezmožnosti ali vsaj iz neustrez-no usmerjene zmožnosti njenih posamez-nih ustvarjalcev .. .« (Kurziv — J. N.) Čeprav nas zanima le v kurzivu na-tisnjeni del, sem, da bi se izognil more-bitnim ocitkom, stavek skoro v celoti na-vedel. Poleg objektivnih razlogov odkriva torej Predan še neko drugo, očitno temeljno spoznanje, ki ga je »spodbudilo k prioujoči izjavi«. Ravno to temeljno spo-znanje pa je nedorečeno ali pa imamo opravka z nasiljem. Oglejmo si torej ta sporni stavek. Naj stavek še tako motrim, kakega spoznanja v njem ne odfcrijem. Moti me namreč tisti »njenih«, ki mu ne najdefm smiselne navezanosti. Tako, kot je zapisano, se »njenih« nanaša na »nezmož-nosti« in naši filmski delavci so apriori doloeeni za ustvarjalce nezmožnosti, kajti: »nezmožnost slovenskega filma iz,vira iz nezmožnosti ali vsaj neustrezno usmerje-ne zanožnosti njenih posameznih ustvar-jalcev«. (Podčrtal — JN.) Če pa se, deni-mo, želimo izogniti tej tavtologiji in če naj se ta »njenih« nanaša na »splošno re-snico«, sledi, da so posamezni filmski avtorji usfcvarjalci splošne resnice. Ta mi-sel se očividno ne sklada s tisto, ki pojas-njuje to sploano resnico ko-t »prestruktu-riranje slovenske družbe v smer tako imenovane reifikacije«. Fiknski ustvarjal-ci prav gotovo niso nosilci prestrukturi-ranja slovenske družbe. Nosilce tega pre-mika bi bilo primerneje iskati med »ne-filmskimi« Ijudmi. Ker pa govori Pre-dan o nezmožoostih njenih posameznih usbvarjalcev in ker se ta »njenih«, kot domnevamo, nanaša na splošno resnico slovenske družbe, bomo z razmišljanjem v tej smeri raje prenehali. Vse to razpredanje nam je učinkovito le, dokler sledimo nedorečenosti Preda-nove izjaare. Trditvi o nedorečenosti kot ne do kraja domišljeni ali premišljeni izjavi ivaj dodamo še dejstvo, da misel, ki je podlaga Predaiaovemu razmišijanju, misii umetniško delo kat razkrivanje re-snice sveta, nikakor pa ne tako, da bi umstniško delo ali u?tvarjalec ustvarjala resnico. Da smo tokrat na pravi por:, pri-ča sam avtor, ko svojo izjavo sklene: »Njihovi taleoti se izživljajo v formaliz-mih ali v don----i'-ijskih ali spektakularnih manifestacijah, resn.ca sve'a p:i ;e jim iznriika, ne prizaaeva jih do tiste mere. da b: služili zgolj n.ji, da bi jo odkrivali in sporočali.« Ce se izognemo ob&ma doseiaj naka-zanima zvezama in se oprimemo misli, da gre piscu pravzaprav za usodo slovenske-ga filma, bomo popravili v: >>nezmožnost slovenskega filma jsvira :z nezmožno sti ali vsaj neustrezno usmerjene zmož-nosti njegovih posameznih astvarjalcev.« Stavek kot »spaznanje« s tem sicer ne bo kaj bistveno pridobil, a upam, da mu bo-mo neko točnost le dodelili. S tem navajanjem je, iipam, uteme-Ijena »sodba« o nedorečenosti Predanove izjave. Razmeroma laže mi bo opredeliti njegovo izjavo kot nasilje. Med tem, ko navaja Inkret tako ob televizijski oddaji kot v Naših razgledih vrsto domnev, ki naj bi bile vzrok stanju današnje sloven-ske filmske ustvarjalnosti, Predan pro-glasi za temeljni v-zrok nezmožnost ali vsaj neustrezno usmerjeno zmožnost po-samoznih filmskih ustvarja.lcev. »Impotena« slovenskega filma izvira po njegovem mnenju iz »tako imenovanih objektivnih razlogov« (reifikacijai in pa iz nezmož-nosti filmskih ustvarjalcev. Menim, da Predan sam dobro ve, da je to dvoje »stanj«, nikakor pa ne dvoje »vzfokov«, z-aradi katerih naj bi položaj bil tak, ka-kršen je. »Rešitev«, resnično prizadevanje za izhod iz krize pa je, po mojem mne-nju, v iskanju in odpravi vzrokov in ne v predpisovanju receptov slovenskim film-skim ustvarjalcem. S tem je, upam, pojasnjen prvotni avtorjev namen. Ta ni bil mišljen kot osebni napad, ne kot napad na institueije, v okviru katerih Predan deluje, temveč kot opozorilo na pojav, ki postaja čedalje bolj pogost. V mislih imaro dejstvo, da v našem kulturnem prostoru često »izgi-ne« selektivnost, brž ko se posainezniki vključijo v neko institucijo. Pri tem imarn v mislih tako avtoselektivnost samo kot tudi selekcijo n>a nivoju določene insti-tucije. Zaradi odsotnosti teh dveh nujno-sti se kritično pisanje dostikrat spreme-ni v šablono in artistično kopičenje be-sed. Ker je prav obravnavana izjava sad te politike, sem si jo dovolil vzeti kot ne edini, pač pa dovolj z.n-ačilen priiner. Jernej Novak PRIPIS: Olanek »Rad bi povedal. naši Ijubi ma-mici ...«, ki je bil objavijen v prejšnji š.t-evilki Tribune, je vnesel v razu-meva-nje Tribunine kjulturne politike nekaj ne-sporasumov. Upamo, da so s tem prispev-kom avtorj-a Jemeja Novaka (J. N.) nespo-razumi odstranj.1eni. Smo proti osebnim ža-litvam in niakemu nivoju ne&trokovne di- skvahfikacije. ce je b;lo mogoče Nova-kov čianek razumati ko-t žaiitev, je temu kr:v3 nepricizno in površno izražanje, ni-kakor pa ne kakršenkoli dUkvalifikacij-ski n-smen avtorja ali urf»dništva v ce';>r:. Uredništvo juoija (Nadaljevanje s 1. stran:) Na zunaj so konllikti dobili videz nor-malnega obračunavanja med določenimi ncsilci projektov, med študenti pa se na veiiko govori o karierizmu :n pehanju za sadovi. ki naj bi jih rodile zahteve vseh študentov v študentskem naselju. Ugotavljamo torej, da vsebine diferen-ciacije v prvi vrsti niso določevale razlike projektne narave (v nazorskem smislu), ker se je projekt šele iormiral, temveč je nastal, pred^i je bila možna dejanska. opredelitev o programu. Zatorej sedanje diferenciacije ne moremo oceniti kot nor-malen zaključek študentskega gibanja, pač pa kot njegov privesek- Diferenciacija to rej ne rešuje neučinkovitost kot največjo rakasto rano sedanje politične strukture na univerzi, temveč v ponovno izolacijo ne-katerih Ijudi ali bolje skupin, ki so imele spomlada ta.kšno ali dmgačno vlogo. Izva-janju, še zlasti pa izpopolnjevanju akcij-skega programa (Zš in ZK) doseženo sta-nje nikakor ni v prid. Vsekakor pa toi bilo prav, da bi bila ocenjena tudi politicna odgovornost posameznih nosilcev doseda-nje politike. Na drugi strani pa je ta proces ven-darle zbudil določeno upanje v uveljavi-tev učinkovitejše politične akcije na iini-verzi. Teza o odgovornosti, ki jo sprejemajo še zlasti študentje (usmerjena pa je nav-zgor), je dobilla končno tudi možnost uve-ljavljanja v tisti strukturi, kjer je bila sprožena. Čeprav je jasno, da klasičmi ak-tivizem na univerzi klasični dokončno pro-pada, pa je izdelava bilance vsekakor korist-no dejanje. Vendar se bom rudi za naprej pridružil tistim, ki protestirajo, da bi ob-ravnavali ljudi m ne dejanj. če sodimo ljudi po njihovem obnašanju, ne pa po dejavnosti, si delamo jav-no uslugo. Ver-jetno bomo tako Tjudi še dolgo iskali, iz-delani programi pa bodo čaicali v predalih, da jih bo kdo iavajal za nasmi. že objav-Ijeni prcgram nam končno veiida-rle daje osnovo za delovno diferer:ciacijo, ne pa zgolj za šir.jenje žaa"Lšč korrfliktnih situa-cij. V tem pritmeru ,je bila eliminacija večjega števila ijudi iz ene ali dmse sku-pine na univerai iikodijiva ivu LIKTIHIN DIFERENCIACIJI KonfJikt je eden od ¦najpogostejših po-javov v družbi; zaobsežen je v družbe-nem življenju, je nj&gova pogosta pojavna oblika. Družbena in politična teorija ima razlione odnose do tega fenomena. Po eni strani je konfli-kt v družbi ocenjevan po-vsem negativno. Tisti, za katere je druž-ba celofca funkcionalno povezanih delov, ocenjujejo pojavljanje in izražanje kon-fliktov kot nenornialno, patološko stanje družbe. Drugo idejno izhodišče, ki pa je glede konflikta na istih ugotovitvah, poj-muje družbo kot organizacijo z enim je-drom družbene moči, ki se istočasno poj-mujejo kot jedro družbene misli in zave-sti. To središče ustvarja, definira vse po-membne družbene odločitve, interese, pro-jekte itd., ki jih preko razlienih »trans-misij« skuša vnašati v množiee, pri tem pa jim ob njihovi mobilizaciji poskuša vzbujatd vtis avtononmosti pri sprejem^ nju odločitev. Običajno je to jedro (cen-ter) povzdignjeno nad družbeno kritiko in kontrolo. Ce ob realizaciji takih odločitev prihaja do konfliktov, je to lahko le napa-ka izvrševalcev (realizatorjev). Del družbene misli oz. družboslovcev pa konfliktu priznava tudi izredno pozi-tivne funkcije. Sam obstoj konfliktov po-jasnjujejo s pomembnimi in trajnimi raz-likami v vsebini družbene dejavnosti kakor tudi z različnirni življesnjskimi pogoji po-sameznikov, družbenih skupin itd. Kon-fliktu pripisujejo pozitivne atribute. Po teh pojmovanjih je konflikt ena od oblik odnosov med Ijudmi. Vsak družbeni od-nos pa je skupni okvir, ki ljudi združuje. če bi ne bilo ničesar, ob čemer bi ljudje lahko prihajali v konflikte, bi lahko pred-videvali, da nimajo ničesar skupnega, pri-padali bi različnim svetovom. Kritično pre-raščanje sedanjosti in iskanje novih, hu-manejšib. oblik družbene organizacije je možno le na osnovi izdiferenciranih pro-tdslovij, konfliktov (nasprotij) in njihovih razreševanj. Izvori konfliktov so različni: od raz-lik v družbenem položaju posameznih družbeno-profesionalnih, etičnih in drugih skiipin (slojev, razredov) do generacijskih, kulturnih in ideoloških razlik. B. Kavčič takole klasificira vzroke konfliktov: a) razlike v interesih posameznikav ali skupin, b) razlike v možnosti uveljavljanja in-teresov med skupinami ali (in) posamez-niki, c) nedemokratične metode reševanja različnih interesov. Potemtakem pomeni konflikt nepresta-no gibanje od sedanjega (negiranja) k že-ljenemu in prieakovanemu. Če povzamem: sila, ki vodi k spre-membam in ki povzroča konflikte, nastaja iz razlik v pričakovanjih posameznikov, družbenih skupin, slojev itd. in med tem, koliko jim organizacije, skupine, institu-cije ali pa družba kot oelota omogočajo. da zadovol.Jijo oz realtzirajo s-vo,je interese, Meaim, cUt e predstave o alni homogenosti, harmoniji in identionp-sfci interesov onemogočajo izražanje kon-fliktnih situacij. Ignoriranje različnosti in navzkrižja interesov vodi v sterilnost in konformizem. V konformiamu, ki ga lah-ko ponazorimo s potovanjem potnikov na ladji, za katere je pomembno le še to, da potujejo skupaj,, ne zanima pa jih več, kam plovejo. Na osnovi prej&njega razmišljanja bom skušal opredeliti svoj odnos do dogodkov na ljubljanski univerzi v zadnjih mesecih. Menim, da so ti dogodki (tudi v drugih univerzitetnih središčih) pokazali, da do-seženi razvoj samoupravljanja le ni ideal-ni odnos usklajevanja sedanjih interesov in nasprotij. Vloga polHičnih organizacij na univerzi je sporočanje »konstruktivne kon-fliktnosti« v vseh primerih, ko se po-stavljajo samoupravljanju (ob deklarativ-nem sprejemanjui konkretne ovire. Le tako nam prevladujoč družbeni odnos ne bo ustvarjal posameznih zasmrajenih mlak. Zdi se mi, da so junijske situacije izra-zile konflikt ki je bil pred tem le v la-tentni obliki. Usmerjene so bile predvsem proti lažnemu radikalizmu, ki je že »od-pravil« še vedno veljavne, zgodovinsko po- ¦ gojene razlike in nasprotja posameznikov in družbenih skupin v družbenem proce-su proizvodnje; da je bilo študentsko re-agiranje tako kritično, je lahko le razve-seljivo. Omogočilo je določeno (tudi per-sonalno) diterenciacijo interesov in ci-Ijev globalne družbe in njenih institucij. Diferenoiacijo, ki so jo ideološke interpre-taoije položaja in interesov slojev v naši družbi že skoraj zakrile. Pomembno se mi zdi, da se je tudi v političnih organizacijah na univerzi zače-la diferenciacija ob kritiki negativnih po-javov v družbi. Zdi se mi, da moramo pre-seči situacijo, da kritika govori le o »si-lah, tendencah« itd., ne pa o konkretnih posameznikih in skupinah—nosilcih posa-mičnih, posebnih in skupnih interesov, projektov in programov. Sedanjo diferenciacijo v Zvezi študen-to in Zvezi komunislov na univerzi spre-jemam, simptomatično pa se mi zdi, da je ne izvajamo dosledno na vsebinskih kri-terijih, temveč često ob mairginalnih (.na osebnem nivoju itd.). To pa lahko pomeni dve stvari. Določeni del študentske populacije ne želi in ni sposoben diferencirati na vse-binskih kriterijih. Možna pa je tudi inter-pretacija, da je bila diferenciacija na oseb-nem nivoju (preko določenih posamezni-kov) sprožena med študenti ravno zaradi zakrivanja vsebinskih problemov — oziro-ma so ljudje, ki ne žele diferenciacije na univerzi ob vsebinskih kriterijih (izhodi-ščih, programih, koncepcijah itd.). Pri tem je onemogočeno iskanje odgovornosti za vsebinska in pomembna izhodišča terusta-lišča. Onemogočeno je diferenciranje na osnovi preverjanja stališč in vloge posa-meznikov. Komu pa labko koristi tako di-ferenciranje med študenti? Metod černetič 0 ŠTUDEMSKIH DOMOVIH Dne 24. X. 19G8 je bil na UK ZKS se-stanek aktiva komunistov — članov samo-upravnih organcn- v študentskem naselju, ki so razpravljali o iz\rajanju politike ŽK pri integraciji študezitskih domov. Na se-stanku je bila posebej podčrtana doseda-nja vloga univerzitetne organizaoije ZK pri razreševanju konfliktnih situacij, ki so zaradi ravnanja posameznih nosilcev poli-tike nastajale na relaciji študentski do movi — študentje — univerza. Ugotovlje-na je bila tudi potreba permanentnega sestajanja komunistov, ki sodelujejo v samoupravnih organih naselja, še posebej v času, ko po formalni integraciji niso urejeni nekateri bistveni normativni akti, niti niso dovolj jasno definirani odnosi med zainteresiranimi. Na sestanku so bili sprejeti naslednji sklepi: 1. študentski domovi pomenijo enega bistvenih prispevkov družbe za urejeva-nje znosnih študijskih pogojev študentov univere, visokih in višjih šol v Ljubljani. Kot takšni morajo svojo dejavnost, organi-zacijsko strukturo ter odnose med zainte-resiranimi (način upravljanja) prilagodi-ti izkljuono študijskim potrebam štu-dentov. 2. Po integraciji študentskih domov so nastali nekateri bistveni problemi, ki se dotikajo vloge študentov pri samouprav-Ijanju v domovih. če izhajamo od osnov-nega namena in pomena domov za študen-te, potem moramo stanovalcem priznati polno odgovornost za izvajanje politike v študentskih domovih ter jim formalno in dejansko omogočiti popolno participaci-jo pri uveljavljanju deklarirane odgo-vornosti (izvajanje discipline, organizacija ali študijske dejavnosti, izvajanje gospo-dar&ke politike zavoda). 3. Kot osnova celotne aktivnasti zain-teresiranih mora služiti statut združenih domov, ker je sedanja ureditev le začas-na. Aktiv zahteva, da mora biti statut iz-delan v enem mesecu, pri tem pa morajo biti pri izdelavi statuta polnopravno za-stopani tudi študentje Celotna problematika domov naj se re-šuje v svetu zavoda, ob stalni prisotnosti študentskih predstavnikov. 4. V okviru programa razvoja univerze je potrebno začrtati tudi dinamiko nadalj-nje izgradnje študentskih domov. 5. Aktiv ugotavlja, da je bil proces in-tegracije domov počasen, ker zanj ni bilo jasnih izhodišč — razen načelnih napot-kov univerzitetnega sveta. Posebno poudar-ja odgovornost, ki za počasno izvajanje začrtane politike preide na tajništvo uni-verze, ki je bilo verjetno premalo aktivno pri hitrejšem uveljavljanju integracije in •dokončne rešitve neurejenaga stanja v štu-dentak&m naselju. Aktiv v tem smiolu postavlja vpraša-nje raziskanja odgovornosti posameznih komunistov, ki so imeli možnost vplivati na bitrejše reševanje problemov naselja. Posebej so bili omenjeni glavni tajnik univerze, sedanji in bivši direktor ŠN in sedanji upravnik ŠN. 6. Postavilo se je vprašanje sposobno-sti obeh vodilnih uslužbencev zavoda. Aktiv meni, da sedanji upravnik študent-skih domov ne ustreza več zahtevnosti in odgovornosti mesta, na katerem trenutno je. Nekateri njegovi konkretni postopki v zadnjem času presegajo okvir pooblastil, ki jih ima kot ena izmed odgovomih oseb v študentskih domo\»ih. 7. Aktiv predlaga, naj bodo o sprejetih stališčih preko Tribune informiraoi svet študantskih domov, rektor univerze ter študenfje-stanovalci. 01) pra/nikii ČSSR češkoslovaški ambasadi v Be-ogradu je ob, petdesetletnici če-hoslovaške republike in ob slo-vesnem sprejetju ustavnih za-konov o federaciji Čehov in Slovakov poslalo naslednjo sku-pno čestifcko 294 študentov, de-lavcev in dijakov: Ljubljana, 28. 10. 1%8. Dragi tovariši! Danes, na slavnostni dan pet-desetletnice češkoslovaške re-publike, se skupaj z vašim na-rodom, delavci, kmeti, intdi-genco, z vsemi vašimi mladimi vrstniki in z vašimi slavnimi voditelji veselimo nove potrdit-ve vaše neomajne poti v socia-lizem. Kljub nasilnim tujim po-skusom, da bi vašo pot prepre-čili, kljub žrtvain in odreka-njem, ki vam jih je vsilil oku-pator, in kljub poniževalnim po-gojem (zaradi tujih vojaških enot) ste uspeli odstraniti zad-nje bstanke nesoglasij, ki so onemogočali res ©nakopravno, demokratično sožitje bratskega češkega in slovaškega naroda. Znova ste dokazali vašo odloč-nost, da boste kljub vsem po-skusom vmešavanja in naspro-tovanja od zunaj nadaljevali ja-nuarsko politiko in uresničevali ideale socializma, demokracije in humanizma. Dovolite, da vam ob tem ju-bileju prisrčno čestitamo in vas prosimo, da naše čestitike spo ročite češkemu in slovaškemu narodu ter vaši vladi. S tovariškimi pozdra^i — pod-pisani študentje. 294 podpisov PREDLOG KONCEPTA ZVEZE ŠTUDENTOV stavniki v svetu študentskih cto-mov, pred-sedniKj blokov in IZVRŠNI ODBOR. Pri nadaljnji določitvi strukture. ^ompetenc in adnosov se morajo upoštevati specifič-ni pogoji. 8. STUDENTSKA SKUPNOST NA RAVNI VISOKOŠOLSKEGA CENTRA — Zveza študentov na ravni visoko-šolskega centra druži študente pri po-stavljanju in reševanju vprašanj, ki pre-segajo okvir šole ali študentskega doma, pri čemer zajema prostor visokošolskega centra kot celoto, saj se študentje zdru-žujejo tn angažirajo na podlagi interesov pogosto v okviru celotne študenteke po-pulacije. (Material univerzitetnega odbora ZŠJ) KonkTetno smo študentje začeli razmiš-ljati o dragačni Zvezi študentov že aprila letos, junija pa smo na zboru odlodno za-htevali organizacijo, v kateri se ne bomo počutili tujci. Zadolžili sino unaverzitetaii odibor Zš, da naj obenem s študentsko komisijo izdela predlog koncepta nove Zveze študentov. Sedaj, na začetku novega šolskega leta, je predlog pripravljen za javno diskusijo. 1. UVODNA RAZMIŠLJANJA — Pri sestavljanju koncepta nove Zš smo hoteli več kakor samo novo struk-turo; iiskali smo nova izhodišča, kvali-tetne spremembe. Zato moramo predlo-ge ocenjevati brez predsodkov, ob razmiš-ljanjih o predlaganih izhodiščih pa se po-glabljati v bistvena vprašanja naše vloge, našiii želja in možnosti. Koncept nove Zš nikakor ni sam sebi namen, uspel bo le, če bo spodbudil kritičen odnos študentov ter pripravljemost svoj odnos tudi uve-^javiti. — Pri sestavljanju osnutka izhajamo s stališča, da bo zanimanje študentov na višjah in visokih šolah in v družbi dovolj veliko, torej lahkr -"mo na študent-sko aktivnost. 2. NEKAJ TEMELJNIH IZHODIŠC NOVE ZVEZE ŠTUDENTOV — Zveza študentov je organizdrala SKfUPNOST ŠTUDENTOV, ki deluje na načelih samoupravnosti in javnosti ter omogoča študentom, da s svojo aktivno-Stjo uveljavljajo svoje interese in uresni-čujejo svoje zahteve. — Zveza študentov je sajnostojma skup-nost študentov z lastnim konceptom dela in akcijsfco-političnim programom, ki na-Stopa kot enakopraven partner vseh or-ganizacij in forumov v naši družbi, ter UTesničuje voljo študentov. — člari študentske skupnostd (Zveze šftudentov) je vsak študent po statusu. — Sodelovanje Zveze študentov z osta-limi organizacijami in forumi mora te-meljiti na načelnosti in kritičnosti. — Zveza študentov deluje izven samo-upravnega mehanizma družbe, pri kate-rega razvoju moramo študentje sodelova-ti. Zato se odlo&no zavzemamo za svoje predstamike v samoupravnih organih družbe (vseobčinske in republiška skup-ščina), kjer bodo nastopali na podlagi študentskega programa. — Ustanovitev Zveze študentov Sloveni-je nam je potrebna zaradi spostavitve enotnosti slovenskih študentov, ki med setooj nismo dovolj sodelovali. 'zšS nam bo zagoto^ila samostojnost poti in uve-ljaTrljanje svojih stališč. — Z uistanovitvijo ZŠS bomo uzakonili prakso samostojnosti organizacij ZŠJ na visokošolskih centrih. Republiške organiza-cije Zveze študentov so praktično že v SR Srbiji in SR BdH. ZŠS bo krepila stike med jugoslovanskimi študenti v okviru Zveze študentov Jugoslavije. 3. NEKAJ PRINCIPOV DELA — Nova Zveza študentx>v bo lahiko sa-mo odraz inioiativ M sposotonosti tdstega dela študentske populacije, ki bo aktiven. Noben statut ali pravila ne morejo zago-toviti vpliva nezainteresirainih, čeprav so v večini. — Vsak študent v okviru študentske skupnosti ima enake možnosti za uveljav-Ijanje svojih idej. študentska javnost je v obliki zbora študentov ali referenduma razsodnik med predlogi študenta — posa-meznika, skupiiie ali študentskega foru-ma. Edino pluralizem idej v okviru štu-dentske skupnosti bo omogočil diialog tn razgibal študentsko aktivnost. — FormaJna struktura študentske skupnosti je potrebna zato, da bo na po-dlagi iniciativ, ki jih sprejme večji del študentov, organizirala naše akcije v okviru samouprave ter druge dejavnosti. Biti mora enostavna Ln tesno povezana s študenti. — V Zvezi študentov naj prevladuje princip dela, ki naj temelji na diskusijah in javnem oblikovanju in zastopanju sta-lišč. Javni razgovori, zbori študentov naj postanejo osnovna oblika množične kon-zultacije. Ne sme se več dogajati, da bi za študente delala vodstva — vendar brez njih. — Način uveljavljanja študentskih sta-lišč je odvisen od njih samih, predvsem pa od možnost-i njihove uveljavitve. Za-obsega javne razgovore, dejavnost v samo-upravnih in družbenih forumih, pojasnje-vanje stališč v časopisih in radiu, skMce-vanje zborov študentov; ne izključujemo tudi študentsikih demonstraoij. 4. ŠTUDENTSKI VODITEUI — Prvi pogoj uspešnega delovanja štu-dentske skupnosti so pošteni in sposob-ni študentski voditelji. Kandidiranje in volitve študentskih predstavnikov in de-Iegatov so izrednega pomena. Kandida-tpm moramo omogočiti javno aktivnost, da bodo volilci poznali njihova stališča, ocenili njiliove sposobnosti i«n zavestno volili najboljše. Biti študenbski predstav-nik ali delegat mora biti za vsakogar častno. — študentski predstavniki in delegati morajo pri svojem delu zastopati intere-se študentov in izvajati sprejeta stališča. če mislijo, da se volja študentov ne skla-da z njihovim osebnim prepričanjem in ga študentje ne sprejmejo, morajo pred-stavniki odstopiti. — Uveljaviti moramo načelo neposred-ne odgovornosti: študentje lahhko odpo-kličejo svoje predstavnike na zboru štu-dentov ali s podpisi peticij takoj, ko so-dijo, da le-ti ne zastopajo njihovega inte-resa. študenbski delegati in predstavniki Iahko uveljavljajo svoja stališča predvsem z argumenti, ne pa z avtoriteto, pred kri-tikami pa se morajo branibi javno in po-jasniti svoja stališča in akcije. — Koncept organazacija Zš prehaja okvire tradicionalnih pojmovanj samo-upravne in politične strukture in temeJji na funkcionalnosti. Zveza študentov mora omogočiti organiziran in uspešen nastop študentav v okolju, kjer živimo in študi-rajmo, ter v širši skupnosti. 6. ŠTUDENTSKA SKUPNOST NA FAKULTETAH, AKADEMTJAH VIŠ.IIH IN VISOKIH ŠOLAH — študentje tvorimo -jh sorji in čland delovnift kolektivov na šo- lah in v študentskih domovih visokošol-sko (univerzitetno) samoupravno popula-cijo im limamo v tem okviru vse pravice odločanja. — študentska skupnost na fakultetah, akademijah, visokih in višjih šolah in v študentskih domovih je del samouprav-nega sistema šole aii študenfcskega doma in je pri svojem delu samostojna. — šbudentska samoupravna skupnost na šolah se lahko na osnovi nekaj enot-nih principov samostojno organizira v skladu z zahtevami in pogoji. Organiza-cijske sheme se bodo še posebno razliko-vale na homogenih in heterogenih fakul-tetah. Predlagamo nekatera osnovna izhodišča organiziranja: — SVET LETNIKA je osnovno samo-upravno telo študentov \n prafesorjev (v katerem imajo oboji po 50 odst. članov) in kompetentno sprejema odločitve, ka-terih pomen ne presega letnika. O ostalih sklepih sveta letnika morata obvezno raz-pravljati pedagoško-z-rtanstveni svet in fa-kultet.ni svet. — študentje imamo svoje predstavnike v svetih letnikov, fakultetnem svetu, pe-dagoško znanstvenem svetu ter univerzi-tetnem svetu, ki v teh samoupravnih te-lesih za^topajo interese in mnenja štu-dentov Za enoten in organiziran nastop v samoupravniii telesih tvorijo ti študent-ski predstavniki ŠTUDENTSKI SVET,naj-višje stalno telo Zveze študentov na šo-Iah, kjer se dagovarjajo za skupna stali-šča in nastope na osnovi zaključkov štu-dentskih kamisij in pripomb štud&ntov. — V študentskem svetu dela IZVRŠNI ODBOR, ki opravlja predvsem organiza-cijske in tehnične posle, daje iniciative, pripravlja predloge in vodi različne akcije v skladu s sklepi skupščin ali študent-stkih zborovanj. — V študentskem svetu delajo tudi stalne in občasne ŠTUDENTSKE KOMI-SIJE, ki morajo biti izvoljene že na skup-ščini študentov in v njih so lahko vsi za-interesirani študentje. študentski pred-stavniki v samoupravnih organih so ob-vezani delati v eni od komisij. — Koristno bi bilo uveljaviti prakso, da lahko študente zastopajo samo volje-ni študentski predstavniki (ki so študen-tbm za svoje delo tudi odgovorni). Pred samoupravnimi organi se morajo študent-ski predstavniki posvetovati o važnejših vprašanjih s študenti. — V saJnoupravnih organih se štu-dentje ne borimo za enako število svojih predstavnikov, zahtevamo pa, da o odlo-čitvah, s katerimi se študentski pred-^tavniki ne strinjajo, končnoveljavno od-Ioči skupna skupščina rednih študentov in profesorjev. — čeprav je Zveza študentov na fa-kultetah m v študentskih domovih prila-gojena samoupVa\nni vlogi študentov, se labko v njenem okviru porajajo in izvaja-jo tudi druge iniciative. 7. ŠTUDENTSKA SKUPNOST V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH — Zveza študentov v študentskih do-movih je vključena v samoupravni me-hanizem študentskih domov, zato predla-gamo oodobno osnovno strukturo kakor na fakultetah. to se nrp.vi fiTTTm^VTncjtri SVET, ki ga sestavljajo študentski pred- 9. FORUMI ZVEZE ŠTUDENTOV VISOKOŠOLSKEGA CENTRA — Zveza študentov sprejema princip stalne ŠTUDENTSKE SKUPŠČINE, naj-višjega študentekega stalnega orga-na in je po strukturi članov reprezentativna. Tvo-rijo jo študentski delegabi, voljeni na šo-lah, v študentskih domovih, pokrajdnskih klubih in specializiranih organizacijah. Člani skupščine so po položaju tudi štu-dentski predstavniki v samoupravnih or-ganih univerze ali visokošolskega centra. — Studentska skupščina poleg druge-ga sprejema tudi akcijsko-politioni pro-gram Zš, važnejše odločitve ter stališča o pomembnejših vprašanjih. — študentska skupščina voli svoj iz-vršni organ, ki uresničuje sklepe skupšoi-ne, pripravla materiale in stališča za za-sedanje skupščine in nastopa samostojno v okviru pooblastil in načelnih stališč štu-dentske skupščine. — študentska skupščina imenuje iz-med svojih članov jedra komisij, ki se jim lahko priključi* vsak študent, priprav-Ijen angažirati se na določenem pod-ročju. — Uveljaviti moramo nepasredno od-govornost univerzitetnih delegatov in predstavnikov. Izvršni organ je neposred-no odgovoren študentski skupščind ali Tenako kot študentska skupščina) rboru študentov z več kot 20 odst. študentske populacije, ki jim lahko kreče nezaup-ndco. 10 ZBORI ŠTUDENTOV — Osnovna obldka ustvarjanja m zago-varjanja stališč so zbori študentov. Zbor študentov, ki se ga udeleži nad 20 ocist. študentov oddelka, šole ali visokošolskega zavoda, ima značaj skupščine, ki je naj-višji študentski organ. — Pravico do sklica zbora študentor imajo vsi študentski forumi — od sveta letnika do študentske skupščine, ki obe-nem pre\rzemajo tudi odgovornost. Vsak organizator zbora študentov mora o skld-cu obvestiti študentski svet na šolah aJi jzvršnd organ študentske skupščine, viso-košolskega zavoda (univerze), ki pa sklica nimajo pravice preprečiti. 11. SKUPŠČINA ZVEZE §TIDENTOV SIX>VENI.TE — Najvišji organ Zveze študentov SJo-venije je stalna skupščina študentov Slo-venije, ki jo sestavljajo delegati študent-skih skupnosti na visokošolskih centrih v Sloveniji. Skupščina voli stalno predsed-stvo ter imenuje občasne komisije. Na za-sedanja skupšdine ZŠS naj so vabljeni tudi predstavniki sloven.skih študentov v Avstriji in Italiji. — Skupščina ZŠS usklajuje de-lo in nasfope študentov v posameznih višješol-skih in visokošolskih ce-ntrih, sprejema enotna stališča študentov Slovenije in jih zastopa pri republiških in zveznih orga-nih. Dela v komisijah. — Izvršni organ skupščine zastopa skupščino pred ustreznimi forumi. Skrbi za informiranost skupščine. — Za uspešen potek javnih razpirav o konceptu Zveze študentov in njegovii kon-kretizaciji moramo uveljaviti formalno štiidentsko strukturo, ki bo lahko vodila obsežno diskusijo v vseh študentskih ot-ganizaciiah Organizirano obveščanje mo-ra omogočiti, da bo vsak zbor študentov poznal pripombe predhodnih zborov, da se bo koncept sproti razviial vse do konč-np oblike, o kateri bo razpravliala m jo fud1 nzakonila študenteka univer^itetina skupščina. Na podlasri osnovnih idej šturten*«'--" ' -:^}e sesta-vil Jože šiander Ko smo zastavljali vprašanja o Peti zasedi, nas ni — kot se morda komu zdi ^— vodila sentimentalna naklonjenost do slovenskega filma, niti ne mo-remo zastopati krilatice, ki postaja pravilo: — Premiera slovenskega fil-ma je praznik. — Mislimo, da je nadevanje prazničnih očal del nojevske-ga obnašanja, ki se izkazuje tudi na drugih področjih slovenskega kultur-nega življenja. že po opravljeni anketi se sprašujemo, kakšno je mesto po nesrečenega filma, slabe knjige, nepotrebne predstave v našem času. Zna-čilnosti te časovno opredeljene situacije je več, prav sedaj pa je najbolj v oči padajoče vprašanje, kdo daje za to kulturo in nekulturo denar in če ga da, kje si je vzel pravico, da ga je dal. (O tem bomo pisali v eni na-slednjih številk.) Od sodelavcev smo želeli dobiti odgovore na vprašanja, ki jih lahko takole strnemo: Kakšen je položaj Pete zasede v sobesedilu jugoslovan-skega filma? Kaj pomeni tarzanstvo, oz., ali lahko tudi mi govorimo o nje-govi prisotnosti? Rudi Rizman Odgovarjam na urednikova vprašanja, ki že sub-jektivno opredeljujejo nekatere možne umetiniške in politične poarate Pete zasede. Pristajanje na vpraša-nja tedaj nikakor ne pomeni pristajanje na analizo bistvene vsebine filma, temveč na razgo-vor o vpra-šanjih, ki ne izčrpujejo celotnosti femomena tega filma. 1. 2. 8. V odgovoru na prvo vprašanje bi bilo hrez dvoma pobrebno najprej kvalitativno opredeliti, kaj je slovenskd film v okviru prejšnje fiilmske pro-izvodnje in kakšna je vezanost Pete zasede na to pre-teklost, in na tisto, kar bo šele prihodnja usmerje-nost slovenskega filma. Tisto prejšnje, kar je kon-stituirak) slovenski film, je emocionalna in nacional-na opredeljenbst. Pilm kot najvišja tehnična — hkra-ti pa tudi umetniška — komunikacija se je pred na-rodom pojavil kot možnost, ki se ji najprej čudi in jo uporablja kot svojo zrcalno sliko. Večstoletno tlače-nje narodove zavesti vodi slovenski film v poudarja-nje tiste zgodovine, ki je narod dokončno afirmirala. Narod se je najprej hotel na platnu videti kolektivno, individualna usoda ga je zanimala le toliko, kolikor se je vključevala v kolektivno doživljanje. Interes na ne-kem višjem nivoju je tedaj vključeval prizadevanje po doseganju situaoije množične monolitnosti. Ker je bi-la racionalnost družbenega projekta že v naprej ponuje-na, ni bilo potrebe po doseganju enotnosti na osnovi racionalne diferenciacije, je lahko prišla do izraza zgolj emocionalna navezanost na zgodovino, katere gospodarji smo šele začeli postajati. Peta zaseda se sicer z vso svojo zasnovo še vedno opira na zgodovi-no kot absolutno konstituanto naroda, vendar se že prebija na tisti resnični temelj, ki zgodovino zanika oziroma jo dvigne na individualni nivo. Z umefcniške-ga vidika je bila lahko zgodovina možna le skozi kon-kretno individualno pojavljanje usod, s čimer ne za-nikamo kolektivne vsebine, temveč jo le opazujemo v še ne konformističnih in realnih dimenzijah. Film, o katerem govorimo, je vendarle vnesel novi napor skozi vnašanje racionalnega dvoma in približevanju resnici o NOB, ki jo bodo objaktivneje razprostrle bodoče generacije. Tarzan v Peti zasedi je dejansko konstituiral zna-čilne odnose, ki jih lahko opredelimo kot tarzanstvo. Konkretnejši način mišljenja bi ob tem takoj zahte-val odgovor na vprašanje, ali je bilo to nujmo v raz-merah II. svetovne vojne. Ne nameravam odgovarja-ti na to vprašanje, ker vodi v moralistično pozo do-kazovanja. da bi lahko bila NOB bolj humana in či-stejša. Partizan&tvo s tarzanstvom in drugimi nega-tivnimi pojavi dokazuje, da ga je treba opazovati ko-t človeško totaliteto. če je mogoče govoriti o veličini n^ke revolucije, lahko veličina izvira le iz dejstva, da so narodnoosvobodilne cilje uresničili Ijudje — to so bitja s slabima in dobrimi moralnimi lastnostmi. Torej ni šlo niti za vzvišena bitja niti za akcijo liun-penproleterskih elementov. Ce gledamo skozi ta vi-dik, se nam more tarzanstvo pokazati ne le kot nekaj preteklega, temveč nekaj, kar je za sedanji trenutek še 'posebej aktualno. Tudi danes so najrazlačnejše mednarodne in domače situacije povod za dvome o skupinah in generacijah,ki na mnogo bolj specifičen in avantgarden način izpovedujejo svoje delovno uresni-čevanje. Tarzanstvo je v bistvu machiavelizem; sku-sa dosegati novo enotnost — toda pot do te enotnostd, kot jo ponuja tarzanstvo, je akohezivna. 25 let po ta-ki revolucionarrci praksi bi bilo tragično, če ne bi zna-li ali hoteli razumeti diferenciacije, ki se je na Sloven-skem odvijala v zadnjih dneh, treh desetletjih. Dvom o tem, da se v bogastvu različnosti (sploh) lahko dosega enotnost, je še prisoten. Institucionaliziran dvom vodi v razkroj družbe in akcijsko nemoč. Nauk o Tarzanu iz leta 1943 je nauk o Tarzanih iz leta, 1968. Ali bo zgodovinsko spoznanje preraslo v izkus-tvo ali pa se bo zgodovina le še ponovila? Aleš Berger Predvsem se mi zdi važno (uvodno) vprašanije: za-kaj pisati o vsakem novem slovenskem filmu? Ali nas prav vsak film, da tako rečean, k temu obvezuje, iz-ziva? Najdemo res zmerom kaj, kar se nam zdi pp-trebno pretehtati, se opredeliti? Ali pa je, kot sledi, pisanje dostikrat malo prisiljen odgovor na tisto dolž-nostno dejanje uredništva, ki, upoštevaje znano tr-ditev, da je premiera slovenskega filma dogodek, vse pozomosti in vse ljubezni vreden, povabi nekaj na-ključno izbranih ljudi, naj poskusijo odgovoriti na nekaj vprašanj v zvezi z njim? In če se uredništvo ne zadovolji s pavšalnim stavkom o vprašančevem mne-nju, ampak mu določi, o katerih bistvenih točkah naj bi razmislil, temu pa se zdijo, ker je bil bodisi preveč nesposoben bodisi prelen, da bi v film prodrl, vprašanja na silo privlečena, potlej vprašanemu ostane nevljuden molk ali pa, vsaj po njegovern, prav tako za lase privlečen odgovor. Teh nekaj razmišljajočih vnstic se mi je zdelo po-trebnih ob anketi v zvezi s PetxD zasedo, saj bi, če ne bi bil vanjo vključen, na film verjetno ne pomislal več. Kar je novega, je znano: pretrgati skuša s bra-dicionalnim prikazovanjem akcije v filmih, kd upo-rabljajo NOB, zanima ga stanje, razmerja, nekaj, kar je še pred zmago ali parazom. To je zelo dobro in v tem pogledu morara dati filmu točko. Kar je sla-bega, je očito: večerniška zgodba s tipiziranimi juna-ki, obveznimi foLklarističnimi akraski, z dobrovoljni-mi pijančki in s bumorjem, ob katerem se le najbolj prizanesljiv gledalec ne ujezi. To je neiznajdljivo, vsd-ljivo in preživeto; odvzeti je breba tri točike. Ampak s tem se je film zame tudi končal in zato sta me vprašanji o Tarzanu oz. tarzanstvu presene-tili. Torej sem nekaj prezrl, sem si dejal, in vprašal pTijatelja Jerneja, ali bi mogel on odgovoriti kaj na to vižo. Rekel mi je, da bi. ampak da bi se moral precej posiliti, ker ga je, prav tako kot mene, pu&til film neprizadetega. In ni več mislil nanj. Ko je pomi-slil, je d^jal, da morda ni naključje, da je Tarzan ku-rir, saj so to ljudje, ki so zidaj prav tam okoli Stird-deset ali več in ki počasi postajajo glavni. To je mi-sel, ampak pripoimnil bi, da je Jemej z mjo presegei ustvarjalce filma, ali pa so bili ti, med drugim, pre-več plašni, da bi jo jasneje povedali. Kaj sem hotel povedati? To, da se mi zdi Peta zaseda preveč neambiciozen film, da bi vanj ral (svoje) ambiciossne misli. To je zgodba, ki skrivaj krozi po Sovjetski zvezi. Irnenuje se preprosto: V koncentracijskih taboriščih ZSSR, napisal Anatolij Marčenko. Njeno zanimanje: ne gre za stalinska taborišča, za taborišča »pred Hu-ščovom«, za taborišča, ki jih je opisal Solženicin, ampak, med drugimi, za taborišča, kjer je še danes pisatelj Julij Danijel in kjer je Marčenko preživel šest let — od 1960. db 1966. leta. Seveda močno tvega, da se bo tja spet vrnil: bil je ponovno aretiran 26. av-gusta in po kratkem procesu obsojen na osem let zapora. Uradni vzrok: vrnil se je v Moskvo, čeprav mu je bilo bivanje tam prepovedano. V resnici se zdi, da je bil Marčenko tako nepreviden, da je izrazil svojo podporo češkemu Ijudstvu. Marčenko ni inte-lektualec, je delavec enaintridesetih let. Zadnje mese-ce je delal kot težak v pristanišču. Kar je napisal, nima literarne vrednosti kot pripovedi Solženicina. To~ da to je dokument o sedanjosti in ne o preteklosti. Preberite nekaj precej zanimivih izvlečkov. Imenujem se Anatolij Marčenko. Rodil sem se 1. 1937 v Barabinsku (Sibirija). Moj oče je vse živ-ljenje delal na železnicah. Moja mati je bila strežnica na železniški postaji. Oba sta bila nepismena. V šolo sem hodil osem let, potem sem odpotoval kot vrtalec na gradbišča hikroetektrarn. Delal sem tudi v rudnikih in pri geološkem iskanju rud. Moje zadnje gradbišče je bilo v Karagandi v Kazahstanu. Tam sem bil prvič aretiran 1960. 1. po pretepu s Cečenci, ki so bili izgnani s Kavkaza. Ko so me izpustili, sem sklenil zbežati v tujino. Zase nisem videl drugega izhoda in odpotoval sem z mladim fantom, ki mu je bilo ime Budrovski. Najin cilj je bil prebiti se v Iran, toda 29. oktobra 1960 so naju ujeli štirideset metrov od meje. 3. marca na-slednjega leta sem bil obsojen na šest let »zaradi iz-daje države«. Imel sem 23. let. Ko sem se moral povzpeti v vagon izgnancev na postaji v Aršabadu, nisem niti malo slutil, da bo moje potovanje prava odisejada, ki bo trajala približno tri mesece in ki me bo vodila od ene zaporne etape do druge prav do daljnih taborišč Mordavije. Zapor v Alma Ati se razlikuje od taškentskega po množini stenic, ki pustošijo v njem. Tam jih je to-liko, da se zdijo zidovi rdeči. V zaporu v Novosibirsku so to podgane. Tekajo vam med nogami, lazijo na speče, zleknjene na tleh. Ravno v Novasibirsku so me daili med sostanavalce, med katerimi so bili verniki. Aretirali so jih, sodili za zaprtimi vrati in obsodili na izgnanstvo kot »pa-razite«, ker so zavrnili sodelovanje pri volitvah. Iz-vajali so gladovno stavko in v vsaki zaporni etapi so jih siloma vlivali v grlo hranljivo tekočino, preden so jih poslali dalje, vedno dalje v Sibirijo. Konec maja 1961 smo prispeli do taborišč Morda-vijo. Jaz sem bil dodeljen v taborišče št. 10. Od tam sem šel kmalu v »specialno taborišče«. To je na neki način zapor za zapornike. Tja pošiljajo tiste, ki so zagrešili zločin znotraj navadnega taborišča, Kl so za-vrnili delo, poskusili uiti, niso dosegli norme nalože-nega dela ali se upirali paznikom. V resnici je v taborišču zelo lahko biti obdolžen »banditstva« in »huliganstva«. Dovolj je, če ohranite malo čuta za človeško dostojanstvo. V praksi je v »specialnih taboriščih« mogoče najti vse tiste, ki niso ugajali oblastem, ker so godrnjali, bili neodvisni ali samo popularni pri ostalih jetnikih. Ljudje, ki so jih obsodili na »specialni režim«, ži-vijo let-a v sbrahotnih, nečloveških razmerah. Prizade-vajo si, da bi jih zlomili z lakoto, mrazom. Le redko se iahko zaupajo drug drugemu, ker sta vedno eden ali dva ovaduha med stanovalci vsake celice. Samo-mori v specialnih taboriščih niso redki. Nekega dne so trije jetniki sklenili končati z življenjem. S tremi deskami, ki so jih vzeli v opekarni, kjer smo morali delati, so naredili nekakšno lestev, ki so jo postavili proti pregraji prav pred očmi stražarja. — Pojdite dol! kriči stražar. Streljal bom! — Stori nam to milost! odgovori eden izmed jet-nikov. In nadaljuje s plezanjem. En rafal ga položi. Dru-gi zapornik zavzame njegovo mesto in je ubit za njim. Nato je na vrsti tretji, da se izpostavi ip. pade ob vznožje pregraje mtxtrupli svojih tovarišev, pokošen od zadnjega rafala. Dodaten dopust je nagrada za stražarja, ki ubije ubežnika, vendar je treba reči, da je vojakov pogosto sram dela, ki so jim ga dali izvrševati. Nekega dne je stražar ubil ubežnika v prepovedani coni in dobil pravico do dopusta, a mož je odpotoval ves premla-ten; njegovi tovariši vojaki so ga popravili ponoči. Vojaki ne pišejo domov, da jim dajo stražiti nji-hove rojake. In včasih, med razgovorom skozi rešet-ke, priznajo, kaj mislijo o taboriščih: — Končal sem svoj rok v enem letu in k vragu to odvratno delo! — In vendar, če ti ukažejo, boš streljal name! — Ah, da! Kaj pa naj storim? Ne želim si, da foi šel v taborišče na tvoje mesto. Tako ob vsem obžalovanju jetnikov pristajajo na ta položaj. Za profesionalne stražnike je to drugačna zadeva. Oni so kupljivi. Vse storijo, da bi ugajali oblasti, prehitevajo njene želje. Brezmejna moč, ki jo imajo nad jetniki, jih kvari. Po njihovem kanalu gre inten-ziven promet v taboriščih in stražniki bogatijo na račun jetnikov in njihovih družin. Govoril sem o poskusih samomora. Toda obup vodi ljudi v to, da počenjajo še bolj čudne stvari, kot je na primer tetoviranje. Obsojenci po civilnem pravu (ki so v velikem številu v političnih tabori-ščih), nosijo presenetljiva tetoviranja še na svojih obrazih. Videl sem enega z dvema stavkoma, vtetovi-rana na čelo: »Komunisti so rablji« in »Komunisti pijejo kri ljudstvu«. Prvič ko sem srečal Nikolaja ščerbakova, je malo manjkalo, da se nisem zgrudil. Ves njegov obraz je bil pokrit od tetoviranja. Na enem licu: Lenin je ra-toelj. Na drugeni nadaljevanje: Zaradi njega trpi mi- PRIČEVANJE ANATOLIJA MARČENKA lijone bitij. Na ličnicah: »Hruščev, Brežnjev, Voro-šilov so rablji«. ,|Cako se jetniki uspejo tetovirati v taborišču? Tre-ba sl je oskrbeti igel, barve. To sem večkrat videl. Izvlečejo žebelj iz čevlja ali pa poiščejo konec žice. Predmet obrusijo na kamnu in igla je tu. Da si na-pravijo črnilo, zažgejo kos gume in razredčijo tako dobljeni pepel z urinom. Kar me je presunilo, je bilo ravno tetoviranje po obrazu. Zakaj napraviti iz svojega obraza neiz-brisno masko? Zakaj z iznakaževanjem nasprotovati življenju? Potem sem v nekaterih trenutkih obupa in nemoči začel misliti: »če bi jim lahko izrekel svoj prezir in svojo besnost, jim vrgel v obraz košček svojega telesa?« In tedaj sem razumel: to tetoviranje je bilo sredstvo za stalno protestiranje. Sprijateljil sem se z Nikolajem ščerbokavom in nekega septem-brskega dne 1961, ko smo odšli na sprehod, me je vprašal od daleč s kretnjami, če imam kako ostro rezilo. Imel sem jih tri, skrita v ščitniku moje kape. Vzel sem eno, ne da bi me stražar videl, in ga po-tisnil v razpoko lesene skodele. Nikolaj je videl od daleč, kaj sem počel, in malo kasneje je prišel iskat rezilo. Nisem vedel, kaj je hotel napraviti z njim. Med jetniki si delajo usluge, ne da bi zastavljali vpraša-iaja. Tedaj je proti večeru neko šušljanje prihajalo od ene celice do druge: ščerbakov si je odrezal uho. Pozneje sem zvedel podrobnosti. Nikolaj si je najprej dal vtetovirati na desno uho besedilo: »Darilo za XXII. kongres komunistične partije ZSSR«, nato si je s precizno kretnjo odrezal to uho. Zatem .je trkal na vrata celice, dokler ni prišel stražnik, in tedaj mu je vrgel skozi rešetko kos krvavečega mesa z ma-ščevalnim posvetilom., Nikolaja ščerbakova so odvedli v bolnico in ne vem, kaj je bilo z njim. Po treh mesecih, ki sem jih prebil v specialnem taborišču, so me poslali v zapor v Vladimir. Ta za-por je še ena stopnja na lestvici zaporov. Red y Vladimiru je bil naslednji: od prebujenja (ob 6. uri) do ugasitve ognjev (ob 22. uri) je bilo pre-povedano leči — pod kaznijo od sedem do štirinajst dn: temnice. Lahko smo sedeli, kadili, stali pokonci še napol v snu, toda bilo je prepovedano, da bi legli na svoja ležišča. Prav tako je bilo pod kaznijo tem-nice prepovedano zadrževanje poleg okna. Kaj se lahko počne v takih razmerah teh šestnajst ur na dan? Brati ali pisati? Jetniki imajo pravico do dveh knjig na deset dni in v kantini lahko kupijo zvezke z dvanajst stranmi. Vsak zvezek mora zado-ščati -za dva tedna, kar je napisano, kontrolira paznik. Jetnik v Vladimiru dobiva za hrano: 500 g črnega kruga na dan, 15 g sladkorja, zjutraj skodelo juhe s kozarcem vrele vode in nekaj sardel, ki so pogo-sto pokvarjene. Opoldne 350 g »šči« (zelenjavne juhe na ruski način), ki je predvsem" iz vode in gnilega zelja. Zvečer 100 do 150 g pire krompirja, ki je tako tekoč zato, da napravi le majhno prozorno lužo na dnu skodele. To je »normalni« režim. Kar se tiče »strogega« režima: 400 g kruha, nič sladkorja, nič drugega kot samo čista juha opoldne in zvečer. Paket je mogoče dobiti enkrat na leto: 5kg živil. Vsako jutro, precej pred uro vstajanja, niliče več ne spi. Vsi čakajo delitve kruha. Komaj je paznik poklical in razdelil 500 g, nekateri takoj požrejo svoj celotni delež. Drugi ga shranijo v svoji omari, toda čez trenutek ne morejo več vzdržati. Odlomijo maj-hen košček, dajo ga na jezik in ga sesajo čim dalj je mogoče, kot bi delali z bonbonom. Vzrok večine prepirov je hrana. Takole je: v isti celici je en del jetnikov z »normalnim« režimom, drugi s »strogim« režimom. Jesti in videti v očeh soseda glad in trpljenje je nekaj neznosnega. Nekateri se skri-jejo pod odejo in tam pojedo. Tisti, ki so v največji nemilosti, najbolj nepre-vidni, prežijo na zaloge drugih, tistih, ki skrivajo košček kruha ali sladkorja pod svojo blazino. Vča-sih jih poskušajo ukrasti. Nezaupljivost, sovraštvo sta nekaj vsakdanjega. Vodstvo taborišč zelo dobro pozna te podrobnosti. Ne samo, da si ne prizadeva, da bi položaj izboljšala, ampak izrablja to za lastne na-mene ter vzdržnje razdor med jetniki in jim pre-prečuje, da bi drug do drugega postali tovariški. Včasih ti sestradanci organizirajo gladovno stav-ko. V naši celici sta se Andrej Novokidski in Niko-laj šorohov odločila, da bosta gladovala iz protesta njunemu sojenju za zaprtimi vrati, proti dejstvu, da jima njuna obsodba ni bila nikoli uradno sporočena, proti nečloveškim razmeram zapora za politične jet-nike. Stražarji se sploh niso vznemirjali. Andreja in Nikolaja so pustili med nami. Kar dovolili so jima, da sta ostala leže na tleh. Toda kako prenašati gla-dovno stavko v celici, kjer drugi jetniki še naprej jedo svoje obroke? Večina preneha po dveh, treh dneh. Novokidski in šorohov nista popustila. Ostala sta stegnjena, obrnjena proti zidu, tiha. Drugi so požirali svoje obroke čim hitreje, kakor da bi se sramovali. Vsako jutro je paznik prinašal obroke in spraiše-val stavkajoča, če hočeta svojega. če sta rekla ne, je paznik odnesel s sabo obroke, ki jima je stavil pred nos. Enako je bilo opoldne in zvečer. Tako je moral stavkajoči trikrat na dan odkloniti svojo hrano. Od četrtega dne dalje se Andrej sploh ni več dvi-gnil. Deseti dan je nehal govoriti. šorohov je lahko vstal do osmega dne. V vsem tem času ju zdravnik ni nikoli prišel obiskat. Enajstega dne je več paznikov vstopilo v našo celico. Obraz Andreja je bil kakor obraz mrliča. Te-daj nam je glavni ukazal pobrati naše stvari in zaprli so ga samega v prazno celico. Drugega dne je bil šorohov na vrsti za preselitev v prazno celico. Teden pozneje se je Andrej spet pojavil med na- mi. Njegov videz je bil nepopisen. Lahko bi dejali: strašilo. Povedal nam je, da ga je šef oddelka prišel obiskat v celico in mu rekel: — Čemu stavka? Mi nismo pošasti. Ce imaš kaj povedati, pritoži se, piši, ti imaš pravico! Andrej je pisal in čez nekaj časa je prejel od-govor: »Vaša obsodba je popolnoma upravičena. Kar se tiče razmer v zaporu, bo izvedena preiskava na kraju samem.« Ali je koristno napraviti gladovno stavko, da bi dosegli tak odgovor? Protestirati, upreti se, pisati pisma, vse to nič ne pomaga. Administracija je po-polnoma na tekočem o tem, kar bi ji lahko pove-dali. Tu je zgovoren primer: v celici 79, nasproti moje, je bil jetnik po imenu Stepan, ki sem ga imel zelo rad. Prej je bil profesor zemljepisa v Ukrajimi. Ob-sojen na petindvajset let, je bil v ječi že štirinajst let. Nekega dne, kot ponavadi, stopi v celico tožilec in vpraša: — Hoče kdo izraziti kako pritožbo? Potem tožilec nenadoma zagleda Stepana in se zmede: — Vi... vi ste še vedno jetnik? — Kot vidite! je odvrnil Stepan. Po tišini, polne zadrege, je tožilec zapustil celico. Stepan in on sta se dobro poznala. Dve leti sta si delila isto celico v tem istem zaporu. Potem, 1956., so rehabilitirali tožilca in mu vrnili njegovo mesto. Stepan je ostal. Resnično, čemu tedaj izražati pritožbe, pripove-dovati temu tožilcu nekaj, kar nima uspeha. Vse, kar mu lahko rečete, že ve. KRITIKA METAFORE DELOVNI CVET To ni.cvet pad ničlo, ni ognjeni cvet ne cvet spokojno podoben svojemu izpraznjenemu imenu. In to na mizi ni prst: žvečilni cvet, mičurinsko oneščaščenje vrtov, to tudi ni cvet, ki se oslepljen brani spremeniti se v plod. In to na mizi ni prst: žvečilni cvet, to tudi ni cvet, ki ga je moč presaditi, to je prazen cvet za vse, ki so brez poguma. To je cvet v stegnjeni roki. to je cvet.. ki se približuje, to je cvet, ki dopušča očesu in sluhu osvojiti resnico. To je cvet sluha, hrupni cvet, cvet, ki raste na nakovalu in na delavski dlani. To je cvet jezika, cvet tesed, manj očitnih, manj krivičnih. To je srčen cvet, cvet, ki premika vzhod, a ga ne ločuje od soiica BEDA POEZUE Reci mi nekaj kar je gozd Reci mi nekaj kar je morje Kdo ve kaj je kar je treba reči Bos in zagrenjen se potikaš med besedami Ogenj je grenkejši od dima Pod čelom ti gori Prinesel ti bo veliko časti Če prej ne zgoriš Ampak če boš poskušal Iz tujih besed napraviti resnične Pohvaliti tuje srce Tedaj ti bo žal da si pesnik Ker se pesem ne piše ampak živi Pesem ni pesem če ni vesela Kdor nikdar ni hvalil tujega srca Se je izročil besedam na milost in nemilost MORJE ZA DELAVCE Medtem, ko se v tvojih verzih dolgočasijo brezupne in na smrt obsojene besede, je to morje pesnitev, ki se ne pomišlja. Njene metafore so plovne, nevarne, hrupne in mile, docela fotogenične. Ti bi jim mogoče ukradel sol in jih ogabil, toda ti si nevreden pred morjem. Morje samo sebi poje, brezobzirno in svobodno, iz nadarjenosti se rima z vsem, kar doseže, čeprav nevajeno sorodnosti. Njegove globine so bolj modre od vseh tvojih aforizmov. Morje; ljubi ribiče, ki z vso ljubeznijo kradejo pri njem, in mornarje, ki izrabljajo nevarnosti, s katerimi jim streže, dokler ne zgrešijo pota in pozneje. Morje ne mara tistih, ki mu laskajo počasi in previdno kot svoji lastni modrosti. Morje, če koga mara, mara delavce na dopustih, ki tri noči ne spijo. da pridejo do morja in, ko pridejo. pravijo: »lepo naše morje«, pohitijo ogoreti in se vrnejo domov. Dve besedi komaj lzgovorjeni se dotakneta In uzhlapita v neznan pomen K3 ni z njima v nobeni zvezi Kajti v glavi je ena sama beseda In pesem se piše samo zato Da tiste besede ne bi bilo treba izgovoriti Tako učijo besede ena drugo Tako izmišljajo besede ena drugo Tako zavajajo besede ena drugo k zlu In pesem je vrsta oslepelih besed Ampak njih ljubezen je povsem očitna One žive na račun tvoje lagodnosti One se lepšajo ko ti slabiš A ko izrabiš vse svoje moči ko umreš Porečejo ljudje: mojbog kakšne pesmi je ta pisal In nobeden ne dvomi o besedi ki je nisi izrekel PRIPRAVA PESMI Brez tvoje jeze bi svet ostarel Prave reke tečejo kalne proti toku Boš nagrizel temni vrt v plodu Ki te nadleguje z lažno gostijo (Ura tikataka Zarotnikom sonce Nečitljive ptice Tvojega rokopisa) Z besedami se končuje puščava Slepota je bela in okrogla nasprotna noči Pred neverno množico Bežita modrost in ponižnost v metaforo (Lažljivi zvonovi Veliko zvonjenje Ponoreli ogenj Misli nate) Se bojo besede selivke in negibne besede Srecale v ozdravljenem stavku Ali jih bo sredi pesmi sredi poti Sredi gozda v tuji glavi zatekla noč (Nož naježen v srcu Po dveh rezilih poje O priletelih slavcih nasilja V sonce brez prič) Od besede do besede se prisiliš na pesem Izbral si pot po njej potuješ v sebi Kot besede ki jih ne izgovarjaš Kakor pesem ki je ne znaš prehoditi (Ptice zletijo v ključavnice Težka vrata se odpirajo Potomci ponarejajo tvoj krvotok Zgražanje je vsesplošno) Še ena slepa beseda in pesein bo spregledala Tam kjer je najvnanj pričakovati še en prazen dan In veselili se bomo nad praznikom brez razloga problemi problemov Vse ljudstvo Izmišlja besede za pesem Ki si jo bo usodil napisati Neki človek čez sto let Ne boj se besed To ni nič Pa vendar pazi Preteklosti ne poljubljaj rok Poj kakor da ni bilo ničesar Včeraj ali pred sto leti Nimamo časa za rimo Severne zvezde južne ptice Ne boj se pesmi Povej kje boš jutri Vabo imaš v sebi . .piraj vrata piše na vratih Poezija zija v svoj neumni p Pesmi sme vsakdo pisati Tudi tisti ki ne pozna rabe Velikih črk od danes nerabnih Kolikor več je gluhih Pesem pridobiva na času Pokaži svoje srce in umri Nobeden ni bil dvakrat pesnik Kakor zdravnik zaljubljen v bolezni Te vprašam ljubezen kaj si me naučila Kakšna nepotrebna znanja Ptice zaljubljene v sonce in cirilico V ognju noč Priti iz sna In se vrniti z zakladom Kadar sanjaš je noč tvoja služkinja Pa ti govorim kakor leti ptica po praznini Kdor Ijubi nevarnost ljubi zgubljeni čas in plamen Naključje živi v pomanjkanju strasti Plavam čez da in ne brezuspešnega morja Treba je ljubezen moja Pojasniti vojn Definirati ogenj Nekoliko globlje ali višje je zemlja brez haska Pretekli cas je resničnejši čas Kakor predlanska žetev ki se je vrnila v zemljo Vse je treba znova in drugače povedati Življenje še ni končano dasi je že mimo prcvedel lojze zagoričnik Prednost cenejsim | prihodnosti prepoved zadnji ukrep €9 00 o> RAZPRODAJA 3Marka CERBABA I. Pred najvišjo vaško hišo stoji na trimetr-slkem kupu žekna, da md krili z rokami v ob-raz in od togote zaripne v svojega, rnlad kmet in vpije pojdi malo v rit. Tedaj me prešine, da bi mu pokazal, kako: pridi dol, se pomeniva 6 košem v koš in v brk, če si kaj sila. Pre-ceniini, da sem se uštel. Rečeon, tokrat. Rečem, diugekrati nimam. Ko mi zasune prva pest g,rabečega tn tako žgočega pepela oči, pomi-slim, ko topim skoz priprte veke nekaj solza, skoz katere mi sonce nalomi mavrico, da sem pogubljen. Nagonsko se sklonim v počep, da tiflc za in po slednji previdnostizačujemprasket leteče žlindre kak las nad glaivo. Oči mi solzi-jo, skoz katere — solze — se v nekem določe-nean trenutku razvesehm vdora napadalčevib. nog v sivo škripajočino. To je razuinljivo. Ka-feor je kup malone stožčast, se noge pope-ljejo v strmino k meni, to gibanje se pridrži do kmetove zadnjice, katera udari ob preostalo konico žekna&tega stožca; tu se telo prelomi, da pade preje gomji del vznak in se po meni nasprotni strmini zaplazi naivzdol — tedaj opa-zim, kako mi izginjajo za kup tudi nog«, prav kot so še malo prejci prizivale naravnosti in pogubno v pogibel oče na svet navzdol k meond. Smešno, kako so se stopala zapeljala po fcupu navzgor namesto nizdol. Ko ne bi razumel, da imajo prav te noge na preskočni strani kupa vlek svojih sedemdesetih kil čokatega trupa. Zdaj, ko še vedno ne morem trditi, da nioje oko more slediti in opažati odlično in distingvirano, se opotečem okoli kupa da dvig-nean sprva desno in zdruga levo nogo. II. Kaj bo jutri? Jaz bom mrtev. čerbaba je starka v črnem. Ta hip gledam, kako se čerbaba nagme z visoke terase nadme in reče, je to žemska, je fco moški. Cešpljavi suhljati dedec mora biti njen mož, ko kriči za njenim hrbtom, za ped je višji, tako gleda name prek čerbabine glave: »Kijeovo.« Tafco sprašujejo tod. Vem, da »kijeovo« pomeni samo »kdo je to«, a toliko zlobe in sovraštva je vtol-čene v ta »kijeovo«, da se mi zdi kijeovo velika, mlahedrava betica z obrazom dobre jedače iz fcrne rute, kot penis v polerekciji debelega moža pri štiridesetih. Pomislim, da me ti ljudje sovražijo kot krasfcavega prasca. Poimi-slil, da mislim. Pomislim, da sem v svinjaku z več separeji. Pornislim, da se ofo tenn ljudje šalijo na račun, češ to je takšna svinja, kot svinje sploh ne smejo biti. Spominjam se, ko sem 'prvikrat stopil na obisk, rekla je, naj Gprostian (z oclpirajočo kretnjo desnice pod komolcem je napravila polkrog od leve v desno — s tem je poka-zala svojo sobo), ker da je razmetano. šele zdaj sem opazil, da v resnici vsepovsodi vlada zanikrno pasje gnezdo, vendar sem sikomignil z rameinii m odvnnil, da se mi zdi soba v po-polnem redu; takoj je poprijela in rekla: »Je tako. Taka soba je taka, da se ve, da soba ne sme taka biti.« Nato se je zasmejala in meni &e je dopadla. čerbaba se je zasmejala. Zdaj se smeje še njen penis. Smejita se oba, ko sta gori na terasi; čerbaba vrže za meinoj, ker me hoče zmeniti zanjo: »Hajde u pioku materinu.« Ne vem, zakaj se mi prikaže nekakšna mati, kaiko mesi kruh. Mesi, da si v mislih nekako pomaga z usti: ko v ritmu gnete maso prož-nega testa, v istem ritmu premika usta — prvič v smeh in potem v jolk. To pomenijo otroci. To pomeni dečkom sonce; ko ima usta v raz-krečenefm U, je veselo in se smeje, ko je črta obmjena, pomeni, da sonce jo^ka ih da se pri-pravlja k dežju. Frodate jajca. »Pa imaš svoja jajca« reče čerbaba, ko se md zamegli od predrtega želodca. Imam, rečem, in se delann, da mi šala stori ne^opisno radost, vendar, pravim, so premalo. »Pckaži mi jih,« reče teta, »če niso gnila.« Bazvežem belo oiilico in v teto posveti deset cgromnih belih jajc. Omenim, da je moje mnenje o vseh desetih jajcih ugodno; še zdaj se vidi:n, kako po kolenih ziezem v kurje piezdo in jih še topla vlečem kurain spod riti. Spominjam se, kako teta v vsej detoelosti orjaške in izjemino visoke postave sedi na pritlikavi, zgoraj oblazinjeni pručki; kolena so taiko, kot je sedaflo nizko, vieoiko štrleče v arak, in krilo iz tanke 5rne bkaniine sega do tal, venclair se lahak tekstil med koJeni sedla in tako iakipari tetina debela stegna v zakurj©no sobo k meni. Ko zravnano stojim ob njej, ji ne držim niti do ramen. Pripoveduje, da so ji vzeli moža. Ne razuimem, kako se vzame moža. Pripoveduje, da ji hočejo potegniti stol in posteljo spod riti, zdaj ko nima moža. Reče, to so udbaši. Reče, ali si že lulal. Odvrnem, da niseon lulala, ker me ni tiščalo. Popravi me:»Lulal. Lviial. Saj si vendar dec« Pomislim, da rečejo nekatere deklice »dec« onemu mo-škeinru, ki se vedno jared njimi polula v prazno pivovsko flašo in jo nato polno vrže mednje na kamenje. Tam se steklenica razleti in scali-na firklje okropi po nogah in obrazih. Dec pa še kar naprej stoji tam in drži ono iz hlač v rokah in se krohoče vanje. One ga gledajo prav tja. Nihče ne odneha, dokler ne priteče teta in deca ne prežene z dolgo, zadaj prišpi-čemo fižolovko. »LulaJ,« reče teta še enkrat. Nisem. Zaikaj. če me sploh ne tišči. Neumnost. »če se mi poščiješ,« zagrozi teta. Pomislim, da se bom zares poscala. Reče, da se je nekoč poscala od smeha. Vprašam, zakaj. Reče, da se ženska često poščije od smeha, ker ne more držati. Med vojno se je pirehladila v mehur in vzeli so ji moža. Zakaj ste vzeli tetam može. Zakaj imam saniio teto. Zakaj ima tefca samo mene. Zakaj se spomnim tete, ki sem ji rekla mama. In deca, ki sem mu rekla oče. Kako oče lula v flašo-in tisto zažene med ljudi. Kako je oče velik in z očali. Se bom polulala v posteljo na sveže rjuhe. Kje se bo sušila žimnica v tej hudi zirni. Oče. Zakaj so mulci rekli, da sem na svet prirezla iz očetovih jajc. Kje ima oče jajca. Zakaj so ji vzeli možra. Zakaj. Kakšna so jajca. Eno, ki je pravkarširje, je vlažno posraoo. Zunaj na luči opazim med številnimi zeJenimi marogami liso sveže krvi. Teta oineni, o uboga kura. Odvrnean, da se je pretrgala k&pilara tn da kure ni moglo kaj dosti boleti. »Ti naredira fino oimleto, ali kaj?« Lačen sem. Oba sva lačna. Tu na otoku je draginja in lakota. Kako lepa teta. Kako maram teto. Teta. Ko me objame, ima prsi. Pomislim, da ne bom več lačen, ko popijem njeno mleko. Dosti mleka. Teta-dojka. Teta-čerbaba. Teta-mama. Teta-oče. Teta-mioja famiilija. Teta čerbaba? »Jajca.« Pomislim, da ni očeta. Oče je France Prešeren. Mati je Narava. France Prešeren je spal z Na-ravo. Potlej so ond vzeli in položili teti pod posteljo k porceJanasti nočni posodi. Notri je kurji šajs in mlakužica dehteče krvi. Nago bitje s črnim lulokom leži pod posteljo in kri-či na ves ritkasti goltanec: iz rifcke brizgne sveUa kaša: človeček je mariniran s svojim tenkijn drekcem. Teta reče: »Boimo bolj tenlko srali, počakaj.« To md pride živo pred oči, zato se za-smejem. Teta mi pripelje zaušnico. Spotminjaim se, da me je dala klečati v kot. Nisem se branil. Pokleknil sem v kot. Teta je rekla, da so bili vcasih drugačni časi. Pri nu-naih so gojenike (teta je bila gojenka) za vsako figo klečale na ostrih polenih tvidd po vso noč. Jaz sem klečal pet minut. Klečal sem v koko&njaku in brskal jajca kuxam spod riti. Eno je bilo kr\ravo. čerbaba reče, deset jajc po dinar komad. »Deset jaja, svako dinar, a tvoja jaja ne vrede ni pola kurca ...« Potem se široko reži. Pogledam v črno luknjo brez dna. Kaj ko bi nalil vanjo toliko viTia, da bi prišlo do roba. »Hajde, malo vina, pa se napij...« Ne. Nočem. To vino je priskutno. Zima je, burja veje. Od tod je videti moirje rahla bela čipka. Teta me dvigne v naročje in me pope-stuje. Položi me v posteljo. Zebe me, zima je, burja, kaj me ne bi. Teta me polaga v po-steljo. Hvaležen sem, to sem. Gledam lepi ob-raz, kako lep obraz. Teta. Kako se mi pribli-žuje, ko ugledam na beli koži črno stonogo; kako gomazi in z neštetimi nožicami reže v ta obraz ošrbljeno brazdo temnoškrlafcnega sluza, kako izginjajo l^>e ustnice med žuželkinimi stotimi nožicami, katerih vsaka je na konici razcepljena v ostro čeljust, ki žanje, melje, žre. Kako grd obraz. Kako velika žuželka, nopopis-na veličina stonoge, ki mi je pojedla teto. Saj mi je pojedla teto. Stonoga je pojedla mojo družino. Očeta. Mamo. Sestro. Brata. Psa. Mo-ža. In teto. Zdaj me načne. Tipalka me oce-njuje z vso pedantnostjo, ki jo instruiment te vrste zmore. Moja teta, zavpijem v tipailko. Moja teta. Tipalka prestrašeno odskioči. Obledi v zraku nekaj pedi pred mojimi očini; zdi se, da bi se žuželka nekaiko hotela približati, pri-bMžati z vso naklonjetnostjo, lepim licem. A hkirati, čmtim pxaiv jaaao, se nestvor zaveda ogabnosti svoje neizrekijive pojave celo sra-muje se je. Zdaj vem, aa ine s >>.i^c< ii-c >o pojedla. Stonoga je vendar moja družina, ona me vendar Ijubi Čutim, tcako me stotero aog ali rok ali klešč ab česa gomaze prižame in trdo stiska k trebuhu jeklenomrziib obročev z nepojmljivo ljubeznijo, čutim tudi, kako me zapušča nekaj poslednječloveškega, kar je še bilo v meni, na mesto tega pa priteka vame ognjevita, panična ljubezen do nogatega, kle-ščastega in jeklenoobročastega trupa orjaške žužeJke; kako se Ijubim z NJO, prav do same-ga najsilovitejšega konca — do botečine. III čerbaba vpije v moj hrbet. Psovke se me kljub ihtavosti ne morejo dotakniti, čutim pa nekak zadah zlobnega zdravništva v vsem tem. »Jebi si tetku ...« »Jebem ti tetku ...« »Jebo ti pas tetku ...« Poznam. Znova pomisliin, da so to čerba-bine pretenzije na mojo za te kraje bizarno pojavo. Reče, porežem ti ušesa. Nikoli se ne preneham čuditi očitnemu srdu žene v črnem, kot nikdar ne bom douinel čerbabine podtalne, prikrite jeze, katere obsežnost in silovitost sem pravzaprav vedno samo zamegleno slutil nekje v ozadju. Jutri pride njen siiv, pravi, boj se ti mojega sina. Pomislim, da se mi ni po-treba strašiti prav nikogar, saj, končno, živim zelo dostojno in drobno. Jajca položim na trat-nik poleg kurnika blizu čerbabinim nogam in se spomnim o pravdi, koliko karonov mora biti, da jih smemo zvati kup kamenja. Gledam vztrajno in premiselno, a deset jajc se mi ne zdi kup jajc. Lačen sem. Teta leži v globoki postelji, nekaj mora biti narobe, glavo je zavila v grobo pleten volneni šal, katerega si o najhujšem mrazu opasa čez trebiih, da si pregreva bolni mehur. če je teta lačna. Še vedoo klečim in desno je morje, narav-nost je morje, levo je morje, zadaj pa je te-mačna čerbaba ter nekaj preplašenih kokoši okrog njenih nog Ko vstajam na stopala, pobe-rem s kolen ko&matih zimskih hlač dve na-lornljeni stebli mrve, ki sta me ujeli notri na gnezdu, iz žepa pribrskam denar in ob tem se čerbabi veselijo oči. Spet se zasmeje, da na-redi omo brezdno: jutri pride moj sin. Mi že pckaže. Deset po dinar — to je ... to je deset dinarjev. Nohti so le poloviea, ostalo je spo-primek debele roževine, kože in zadrte uma-zanije. Prsti so kratki, prav krepki, da se po-dajo debeli, ra-rcavi dlani. Koža je na las po-dehna zemlji otošMh njiv. Ko gre bankovec iz moje roke v prečrvljeno in vozličasto prstje sta.re otočanike, me sredinec, ki je najdaljši in tudi najdebele.iši, rahlo oprasne zdolž dlani. Obide me, da je to stonoga. V tem drobnem trenutku dotika z enim samim neznatnim del-cem čerbabinega telesa zaoutim sto dotikov. Ali je to razde^anp koža. Je to stonoga. Julri pride moj sin. Franei Tega velikega dne, kateri dan pa ni brez vpitja, kateri ni praznik, je vse hitelo proti kraju velikega dogodka, mišljeni so ljudje in niso bili vsi, vendar pa je kar gomazelo: ceste so bile polne ljudi, vzpenjali so se na zgradbe, bila so jih polna okna in strehe. Mesto je bilo pravo, vznemirjeno mravljišče. Smrt je bila napovedana za dvanajsto uro. Bilo je točno določeno, kdaj in kje naj pade bomba, koliko odst. prebivalstva naj bo v bipu mrtvih, koliko za posledicami, kam z njimi, kam s preživelimi, kje naj izbruhnejo požari in kje kuga, koliko jih bo pomrlo od žeje in lakote, koliko naj jih vendarle zapade paniki ob misli na konec sveta in ob drugih idejnih devia-cijah. Predvidena je bila tudi možnost in nujnost 30-letnega upora velikega dela mistiki pod-vržene množice. Določena je bila globalno zasno-vana pomirjevalna strategijana principu neneh-nega taktiziranja in nevtraliziranja konic upora. Pri raziskavah in načrtovanjih so sodelovali prav vsi obstoječi znanstveni inštituti od ki-olinških do filoloških. Specialna akademija za vzgojo revolucionarnih kadrov, diverzantov in provokatorjev je izpolnila vsa pričakovanja gle-de svojega velikega in humanega poslanstva. Velika lesena stavba, v kateri stanuje Josi-pina Turnograjska, še zmeraj stoji pokonci, ven-dar pa se pogreza, ostala je že brez pritličja. Zgornji del oken y pritličju in zgornji del vrat še štrli iz naplavine teh tridesetih let, ampak, najsi so to že bila okna ali vrata nekakšne za-druge, nekakšnega konzuma, kjer so železni-čarji nekoč labko nabavljali hrano in druge potrebščine na nakaznice, pike in druga potr-dila, pa le zdaj niso vrata in okna kakšne kleti. Tam enostavno ni ničesar. Mislim, da me tudi ne zanima kaj je tam. Trkam na vrata Josipine Turnograjske. Vra-ta so očitno zaklenjena, vendar tudi pokljukam. Kljuka je močno razmajana. Slišim njen glas, ki vprašuje, kdo je. Ne bom odgovoril na njeno vprašanje. Res ne znam drugače kakor mol-čati. Nekaj časa čakam, da bo odprla kljub mo-jemu molčanju, potem pa spet potrkam. Neka ženska pirinaša po veži dsa stola. Nisem prišel gledat ženske s stoli, zato^tudi ne vem, kam jih odnaša, kje jih odloži. Gledam v nepremična vrata in si mislim nekatere svoje misli. Pa pride možakar, ki mi resno pravi: ne bo vam odprla, če ji ne boste povedali, kdo ste. Saj bi, pravim. Ampak ona ne ve, kdo sem. Spet potrkam in spet slišim: Kdo je? Zmignem z rameni. Kaj naj ji rečem? Kdo sem? To ali ono ime? Ta ali oni priimek? Zmignem z rameni samemu sebi, kajti mo-žakar je poprijel za železni štedilnik, ki sta ga že vlekli dve ženski, vsaka z ene strani. Tako sta zdaj na eni strani možakar in ena ženska, na drugi strani pa samo ena ženska. 2enska, ki ostane sama, se takoj upre. To pa povzroči spremembo. Pomislim sicer, ali bi jim moral pomagati, a me strese možnost zavrnitve: oh, kar pustite, saj ni treba! Zdaj sta ženski skupaj. Možakar je na drugi strani sam. Ko gre spre-vod mimo, pove možakar isto kakor prej. Jaz prav tako odgovorim. Josipina, Josipina, Iepo mi hodi ob nedeljah v cerkev, a razumeš! Tako govori postajena-čelnik Rešnik, ne brez razloga. On hoče svoj red. Od nekdaj in še posebej, odkar smo se bo-rili, vidi samo dva svetovna nazora, cerkev in partijo, in temu se mora podrediti vse živo, kar leze in gre. Kakšen komunist pa ste vi! mu odgovori Josipina. Jaz v cerkev že ne grem, jaz sem sna-žilka in to zadošča. Postajenačelnik Rešnik pobledi, pa ne od navdušenja nad tem, da se je tudi njegova nova uslužbenka prilagodila. Ravno ko potegne hla-če čez svoj zalitek, mu oci obstanejo na vrhu okna, kjer med zavesami in za rešetkami tiči zabita glava nočnega čuvaja Kozjaka. Ta tre-nutek je za vse nemil. Marija mora skriti svoje čare, postajenačelnik zapeti hlače, nočni čuvaj pobrati šila in kopita. Za hip vsi po vrsti otrp-nejo. Potem pade Kozjak z okna. Postajenačel-nik skoči v svojo sobo po puško. Mariia pa v jok. " Konec je tak, da postaneta nočni čuvaj Koz-jak in postajenačelik Renšnik najboljša prija-telja. Nočni čuvaj obogati. Postajenačelnik pa še naprej natepava svoje uslužbenke. Drugi prizor. Josipina ni ravno najboljše potrošno blago. Malo zasluži in še podpira svojo pohabljeno sestro nekje na Dolenjskem. Zato tudi je malo in je seksualno povsem nezanimi-va. Njena sodelavka se odreže bolje. Zato Jo-sipini ostane temu prin>erno več dela. Sicer da vse od sebe, kaže pa, da tudi dosti ve. To je njena huda napaka, zato je njena pridnost na-grajena s psovkami. Postajenačelnik Rešnik, strateg in njegov podrepnik Kozjak preudarjata, da to nikamor več ne pelje. Tudi Josipino bo treba seksualno TOME bTOJKO: CIGANKI pokoriti. Potem bo tiho. Nalogo prevzame čuvaj. Gre za nočnega čuvaja pri lesnem skladišču Lovra Kozjaka. Vidimo ga lahko na Kolodvor-ski cesti, ko opazuje spopad med mlado, a raz-jarjeno mačko, in njegovim Neronom: eden je pes, eden pa cesar. Ne morete si misliti, kako zna takšno mlado mače renčati in biti nasilno. Skočila je na ogra-jo, zbito iz letev, tako da je segla Neronu čez glavo in se je dejansko tako tudi vedla. Kar naprej je renčala vanj in mu pretila s svojimi ostrimi čekani in kremplji. Cesarju se zdi go-tovo za malo, da bi se z mačko ukvarjal kaj več kakor za zabavo. Tako mora seveda priti do meje, ko je igra zanj že razblinjena in zak-ljučena. Njegova vnema vidno popušča in mač-ka postaja nadležna. In nočni čuvaj sodi o ce-sarju takole: pameten je kakor človek in tako naprej, a tudi mačka. Nočni čuvaj Lovro Kozjak z zanimanjem opazuje to poučno in nad vse zabavno kome-dijo o tem, kako je majhna mačka prernagala velikega psa. Očitno je, da se pri psu pojavi nekaj, kar bi se v čioveških razmerjih imeno-valo občutek prizadetega ponosa. Ko že kaže na to, da je vsa stvar pri koncu, se cesar, ime-novan pes, premisli, hoče znebiti zoprnega obcutka osramočenosti in s poslednjo dobro voljo spravi nad mačko. čuvaj, ki ni pes ampak Kozjak, se ne more odločiti ne za ene-ga ne za drugega. Pes je navsezadnje drža-ven, lačka pa ga nič ne briga. Je samo ne-prizadet opazovalec. Razjarjena mačka se komaj drži na ozki letvi, vendar pa niti za hip ne popusti. Pes ji nikakor ne more blizu in grozi nevarnost, da se mu bo mačka pognala kar v gobec in ga vsega opraskala. Nevarnost je tako zelo raz-vidna, da se pes v hipu odpove upu zmage, se obrne proč od mačke in odide v varno raz-daljo. Nočni pes čuvaj Kozjak strmi, kakor da mu vse to ne bi šlo v glavo, potem se od-loči za posilstvo. Nadaljnji dogodki se odvijajo na poti med Medvodami in Mednom na avtobusu podjetja Creina, ki iz Kranja odpelje nekaj po četrti un popoldne. Neki komaj pečen človeček si je že našel odlično priložnost za svojo teme-ljito uveljavitev in treba je priznati, da je svo-jo vlogo imenitno opravil. Peljali smo se v Ljubljano na neko preda-vanje o japonskih rožah ali nekaj takega, ko so v Medvodah vstopili Cigani; dva ali trije Cigani in ena Ciganka. Res se je pozneje vnela razprava o tem, ali so Cigani ali ne. Ampak, jebem mu mater, a veš, kaj je rekla Ciganka? Oprostite, jaz nisem nobena Ciganka. Bila bi srečna, če bi bila Ciganka. Ja, kurac, kaj pa si potem, če še Ciganka nisi? No, dobro je. že takoj v Medvodah jim je sprevodmk odvzel nahrbtnik, ki so ga imeli ob nogah. Rekel je, da to sodi v prtljažnik, ali nekaj takega. čisto res je, da ni bilo treba kom-plicirati, ampak štos je bil potem, ko je od njih zahteval, naj plačajo za prtljago. Vnel se je hud prepir. Niso hoteli plačati. Za prazen nahrbtnih niso hoteli plačevati. Zato jih je v Mednem vrgel ven. Mislil sem, da jih bo zunaj dobil po gobcu ali nekaj takega, pa nič. Ampak, jebemu mater, da so se vedli kakor zamorci v Ameriki. Vse to je povzročilo veselo razpoloženje. Slovenščina je v zadnjem delu avtobusa posta-la nad vse hrupna in sproščena, da ni bilo sli-šati motorja in se še dolgo ni poleglo. Spre-vodmk je bil pravi ljudski junak. Prežvekovali so še celo vrsto drugih takšnih in podobnih pnmerov Ijudskega junaštva. O vseh takšnih pojavih bomo pisali. Ne smemo jih prezreti in ne pozabljati. Toliko se nam zdijo zanimivi m nad vse poraembni za obrambo slovenstva. Res se lahko ob nas dogajajo zelo čudnein neprimerne stvari. A treba je vedeti, kaj sodi v literaturo in kaj ne. Resnica? Povejte to z drugimi besedami. Je resnica z drugimi besedami? Ne, ampak nase ljudstvo je zdravo in bo vse razumelo. Seveda, saj je o njem beseda. Vendar pa se z drugimi besedami ne da po-vedati, kaj so Slovenci storili Slovenki Josi-pini Turnograjski. Vendar pa se tega sploh ne da povedati z lepimi slovenskimi besedami. Ne-odpustljivo je nasilje, ki so ga Slovenci storili nad Slovenko Josipino Turnograjsko. Vi ste še mladi. Ne morete razumeti, kaj vse lahko prinese življenje človeku. Lepa in žlahtna literatura ne bo omadeže-vana s tem. Ne bomo pisali lepe in žlahtne slovenske literature. V teku zadnjih petdesetlih let je prišlo do najnovejšega razvoja ikebane. Pojavil se je nov stil pod imenom moribana, ki do neke mere kaže na vpliv Zahoda. Moribana, v nizki cve-tlični posodi, upošteva vsaj še dve skupini cvet-ja, vendar ohranja medsebojne odnose in pro-poroe klasičnih stilov ikebane. ^ako posiljena izumetičnost prepisanih aran-žmajev, kot je aranžma rika (primeren le za slovesnosti) kakor tudi naturalistični najgerje (uporablja se pri okrasu hiš v tradicionalnem japonskem stilu), ki sta se pojavila ob koneu devetnajstega stoletja, v bodobju, ko je Japon-ska odprla svoja vrata Zahodu, se nista izka-zala za primerna pri okraševanju hiš običaj-nega evropskega stila. Moribana združuje v enaki meri predpisa-no, izumetničeno riko in naturalistični naj-gere ter nov element — podobo pejsaža, s či-mer prinese scenski učinek. Listje in cvetje je v uporabi dosti bolj kakor pri drugih stilih. Moribana posnema naravo, s tem ko skuša v miniaturi predstaviti del narave ali vrta. Dasi je še vedno prisoten filozofski simbolizem Nebo—človek—Zemlja, pa ni običajne razpo-reditve- v aranžmaju in uporabe predpisanih vaz kakor pri klasičnih stilih. Ob aranžmaju moribana je moč uživati, kjer-koli je postavljen, najsi je to spalnica, dnevna soba, salon ali kabinet. Odveč je pripominjati, da mora biti aranžma usklajen s prostorom. Poudarjamo, da je moribana eden redkih stilov cvetličnih aranžmajev, ki ga je mogoče prilagoditi tako navadnim kot gosposkim zgrad-bam in okoljem, ki mu na videz ne ustrezajo. Pri tej zagledanosti vase in svojevrstni ek-shibicionistični vzvišenosti teh svojevrstnih li-terarnih in politični privržencev strežemo in jih varjemo, ko si ne upamo reči z ljudmi bobu bob, pač pa začnemo razpravljati pred prese-nečeno javnostjo o novi literarni šoli, ki je zdaj reizem, skratka o literarni rastlinici s tak-šno in takšno funkcionalnostjo in bitnostjc^ ko prebiram te učenjaške razprave, ki so po-stale v zadnjih letih vsakdanja krma naše zele-ne revialistike, ko delajo iz niča alfa in omego ustyarjanja, se vselej spomnim na kaplarja, ki je pred nami zelenimi rekruti razstavil ka-rabin na sedemindvajset delov ter nas do kraja zmedel, hkratd pa zabrisal tudi našo staro in preprosto predstavo o puški. že nekaj časa mi je jasno, da mi Josipina Turnograjska ne bo odprla. čeprav še kar na-prej trkam in se kar naprej oglaša in vprašuje, kdo je. Ne morem ji odgovoriti, ker me ne pozna. Navsezadnje nisem noben inkasant, no-ben dimnikar. Ne bi bilo primerno, govoriti ji, da je vojna. Ona to že ve trideset let in to ne bi bila zanjo nobena novica. Možakar mi ponovno zatrjuje, da mi ne bo odprla, če ne povem, kdo sem. Ona nikomur ne odpre. Pravim: ja, če je tako, potem pa se ne da nič storiti. Neko potrebo čutim po tem, da sprejemam pogoje, ki mi jih daje Josipina Turnograjska. Ta njen način hočem spoštovati. Na neki način postajam tudi sam takšen in že vidim, kako možakar ne razume in ne odobrava mojega početja. Mlad si še, berem z njegovih oči. ško-da te je. Sicer pa tvoja stvar. Nisem se takoj odločil za karkoli, kar bi spremenilo moj, na neki način nenavaden po-ložaj. Na lepem in čisto nepričakovano se od-prejo vrata Josipine Turnograjske in v odpr-tini, ki zazeva pred mano, spoznam njen obraz. Nasmehne se. Pravi: kaj pa bi radi? Potem hi-tro zapre in zaklene. Mogoče je bilo na hodniku preveč ljudi in preveč hrupa. Gotovo je, da me ni prepoznala. Torej sem opravil. Morali bi ji povedati, kdo ste. Ne. Nima pomena. Saj ne ve, kdo sem. Ali ste njen daljni sorodnik? Ne, nisem njen sorodnik. Ali ste bili kje skupaj? Ne. Nekoč sem jo poznal. Ali je že dolgo takšna? Vseh sedemnajst let? Da. Tako dolgo že. Kje ima hčerko? Ni pri njej. Vzeli so ji jo. Ni bila sposobna vzgajati otroka. Potem je čisto sama? Da. Nič ni z njo. Z nikomer ne govori? Nikogar ne mara. Kako živi? Tako, včasih stopi v trgovino. Ali ne gre nikamor drugam? Zelo poredkoma. Mogoče je reči, da ne gre nikamor. Jo kdo obišče? Ne. Ima radio? Sprejema časopis? Ne. 2ivi, kakor da zanjo ni sonca, lepote in zdra-vja. Da. Socializma. Da. Zdravja ji noben socdalizem ne povrne. Ni ji ga vzel socializem. Da. Veselja do življenja. Da. Ne. Zapustil sem to pogrezajočo se hišo. Ne-kega dne bom prišel in je ne bo več. Sem čez bo segla neka druga zgradba, ta, ki je bila nekoč še zelo daleč in je zdaj iz leta y leto bližje, sa-mo še nekaj korakov ima. Josipina Trnograj-ska je ubita. Pokličite me, ko bo mrtva. Pri-nesel ji bom rože. Zdaj noče ničesar. Zunaj spet naletim na oborožene ljudi in s čeladami. Lepo jesensko dopoldne je in sonce se blešči na nerjavečih bajonetih. Ljudje so videti zadovoljni pri svojih opravilih. Siti so in rejeni. Z vzhoda prileti eskadrilja lovcev in razparajo nebo. Seveda, ne smem si misliti, da je to kaj. Ozrejo se samo otroci. Tudi Lubi je šel gledat ikebano. Bil je pre-senečen nad dejstvom, da so besede, ki jih po-zna, v enaki meri japonske, kakor v kakšnem drugem jeziku. Vendar so zahtevali, naj se od-strani s predavanja. Zaradi tega je bilo še dolgo slišati nezadržen protest, ki se je oglašal kakor zamolkel glas pretečega boga maščevavca. Se-gel je do samih temeljev ikebane in vznemiril nad vse blago dušo prelepe gospodične Hiroko Sugaya. 10 ss e sonce je sijalo na njegovo plešasto glavo ko je mirno vlekla dim iz cigarete sonce je obsevalo njegovo plešasto glavo ki je mirno vlekla cigareto sonce je obsevalo njegovo plešo ko je glava v dimu vlekla cigaro v soncu je njegova plešasta glava mirno vlekla dim iz cigare IZ SECIRNICE prebredel sem reko včasih sem prebredel reko včasih sem prebredel reko od izliva do izvira od izvira do izliva sem skalil reko ko sem včasih bredel po njej s kaljenjem reke ko sem brodil po njej sem naredil uslugo ribam od izliva do izvira ribe so se z veseljem parile ko sem jim delal uslugo s tem da sem kalil reko od izvira do izliva brodeč po njej koliko je bilo rib ki so se veselile in parile takrat ko sem jim delal usiugo brodil po reki in jo kalil od izliva do izvira Nekdo pravi, da bo dež, nekdo drug pa, da že komaj čaka, kdaj bo jedel majsko solato. Sonce te ne slepi, oči imaš odprt, morda sanjaš pa saj ne moreš, ali pa se nam le rogaš in si misliš saj itak ničesar več ne morem izgubiti, delam kar hočem. Roke so hladne, ne čutijo ničesar več. Ne veš kakšen je gozd v pomladnem večeru kaj skrivajo trate v svojem bilju. Zunaj postaja toplo, tu znotraj pa je zrak zatohel, težak, čeprav se vrtijo vetilnatorji vse dopoldne. Benzenova kopel, injicirani karmin, ^otem spet benzen, steklena kopel. In sladkasta vonjava, ki se ziblje po dvorani, po migetajočih neonskili lučeh, po tvojem razpolovljenem telesu, da vidim vso tvojo največjo intimo in tvoj strah pred dotikom kovinskega orodja. Ne moreš se braniti, vem. Tiho padajo kaplje, vse rože so se zaprle, samo trave se narahlo zibljejo in ne vedo za tebe tu v hladni dvorani, kako si nebogljen po smrti. = m M že ob pol sedmih prišel sem domov ko se je pričelo večeriti in rekel mami Mama glej kako so veliki oblaki nad jezerom nocoj in kako beli in kako grejo hitro Ljubi bog ve da te nisem tako vzgajala že ob pol sedmih pijan že ob pol sedmih KVADRANT pod vodo je svet drugačen kri je zelena misli pokajo kot skale in alge plešejo svoj večni ples pod vodo ne moreš lagati in biti fin rigati če kradeš ukradeš življenje PRIHAJANJE 2 prišel sera in odšel kajti odhajanje mi je bilo vedno bolj všeč kot prihajanje Uvodna opomba: Taras Kermauner je bil rojen leta 1930 v Ljub-Jjani, kjer je diplomiral iz čiste filozofije. Sodeloval je v uredništvu Besed in Perspektiv. Njegovo delo ob-Isega predvsem literarnoteoretične in literarnozgodo-vinske spise; pisal pa je tudi o slikarstvu, filmu, gledališču in splošnih kulturnih problemih. Sodeloval je pri filmu kot asistent režiserja in dramaturg, ter v gledališču kot dramaturg in režiser. Režiral je Zaj-čeva Otroka reke, Kozakove Dialoge in Afero. Izdal je knjigo Trojni ples smrti ali samorazdejanje huma-nizma v povojni slovenski drami, kmalu pa bosta iz-šli še deli Na poti k reči in niču ali porajanje reizma v povojni slovenski poeziji in Natura in intivia ali prehod od etatističnega k intimistično naturističnemu humanizmu v ppvojni slovenski poeziji. Njegove član-ke in razprave lahko zasledimo tudi v drugih jugo-slovanskih revijah. Trenutno aktivo deluje v literar-nokritični skupini revije Problemi. 1. Po vašem mnenju so knjige Zajca, Smoleta in Strniše trije najpomembnejši poetično-dramski pojavi v slove^iski povojni literaturL> S čirn utemeljujete to trditev? Da so Antigona, Otroka reke in Samorog najpo-membnejši poetično-dramski teksti povojnega literar-nega razdobja, niti ne bi bilo treba posebej argumen-tirati, saj bi tekste tega književnega roda laho našteli na prste. Moje njnenje je, da trije teksti, ki sem jih obravnaval v svoji knjigi, pomenijo vrh tako lirske kot dramske literature na povojnem Slovenskem. V uvodu h knjigi skušam to svojo trditev na kratko razložiti. Bodajam še nekatere druge razloge. V povojnem literarnem razdobju na Slovenskem ločim štiri stopnje. Najprej prvo, ki razpada v dva flela. Gre za podaljšek medvojne partizanske litera-ture, ki se je začela kmalu prevešati v tip sociali-stičnega realizma; recimo, da je ta stopnja trajala do (okrog) 1. 1950. Druga je tista, ki sem jo v svojih nek-danjih bojevitih književnih polemikah (v letih 1953 in 1954 pa tudi 1960 in 1964) imenoval sentimentalno hu-manistično; začela se je okrog 1. 1950, s svojimi izte-kajočimi se deli se nadaljuje še danes — vendar ni več v časteh, na slovenskem Parnasu. Tretji sem od : Vtka sam pripadal; imela je vzdevek »kritična«; ¦ vse tri obravnavane drame sodijo vanjo. S kri-ii^dmi in eseji se je napovedala že v začetku petde-isetih let, vrh socialne učinkovitosti pa je doživela brez dvoma v obdobju Perspektiv (1960—1964). Danes sicer ni več na »špici« literarnega dogajanja, proiz-vaja pa tehtna in učinkovita dela (Kozakov Kon-gres, moletov Krst pri Savici, Božičev Jezdec na stre-hi romani P. Zidarja...). Četrti sera dal ime lansko leto na simpoziju v štatenbergu: reistična; morda se bo prijelo. Označujejo jo imena kot šalamun, Rotar, Šeligo, Zagoričnik. Danes predstavlja naš literarni de-nier cri in je tik pred svojo kulturnopolitieno (so-cialno) afirmacijo. Vsa ta imena za posamezne stopnje pa so bolj zunanje kot motranje narave; se pravi, da izvirajo bolj iz kulturnopolitičnega, esejističnega, literarno-bojnega konteksta pravemu eksisteneialnemu bistvu literature, ki se šele polagoma razkriva. če bi upo-rabljali samo ta imena, bi zapadli običajni pomoti literarne zgodovine, ki literarne — umetnostne — pojave razlaga iz kulturno-socialnih dogodkov, jih veže na kulturnozgodovinske letnice in manifesta-cije, namesto da bi predvsem iskala njihovo avten-tično, dloboko notranjo in specifično umetnostno literarno naravo. Sam sem (v okviru svojega »si-štema« modeliranja diahronih pomenskih eksistenci-alnih struktur) prišel do tistega, kar daje temeljni pomen tem strukturam, se pravi umetniškim delom; to je njihova temeljna zgodovina, ki ji pravim zgo-dovina subjektivitete. .Glede na to moje stališče, za katerega menim, da je stališče same literature in nje-ne notranje zgodovine, se mi kažejo omenjene stopnje v notranji povezavi in jih zato tudi nekoliko drugače imenujem. Prvo nosi nacionalni in historični subjekt, njen podaljšek pa subjekt, ki se je iz skupinskega spremenil v državno institucializiranega. Druga izhaja iz intimističnega subjekta, v tretji pridejo vsi dote-danji subjekti (subjektiviieta) do samonegacije; do samorazdejanja pride tisti element, ki jim je vsem skupen: to je humanizem — humanistični subjekti-vizem. četata išče pot v skrajnem stopnjevanju sub-jektivitete (ki postane glede na klasični slovenski hu-manizem transhuraanistična), v vseh »objektivnih« meja razvezanem hiperaktivističnem voluntarizmu, ki prek samovolje do Niča prehaja v negacijo Cloveka: v konstrukcijo Reči. Iz tega zelo kratkega ekskurza po povojni slo-venski literaturi je očitno, da se je ravno v »tretji« stopnji dogodil premik iz klasične slovenske — huma- nistične in eshatološke, romantične in integrativne — strukture v nekaj drugega. Subjekt je odkril, da je »objektiviteta«, v imenu katere se je ves čas anga-žiral (Duh, Kri, Lepota, Idealno stanje v Absolutni prihodnosti, projektirani človek, Ljubezen, Bog, Na-rod, Avtentičnost itn.), ON SAM, njegova volja do moči; naletel je na samega sebe kot na svojo zadnjo in neprekoračljivo mejo; ta meja — kot moja drugo-bit — je moja Smrt in moj Nič, Smrt in Nič mene kot klasičnega slovensko-evropskega subjekta. V tej točki samospopada se je dejansko razgrnila pred člo-vekom vsa njegova dotedanja zgodovina, obnovile in zlile so se vse ali pa vsaj poglavitne dotedanje teme in se reflektirale v povsem novi svetlobi. Ali je po-tem kaj posebej čudnega, če so ravno teksti te toč-ke »boljši« od predhodnih, se pravi daljnosežnejši, temeljnejši, pomenljivejši in zato tudi usodnejši? 2. V knjigi Trojni ples smrti vas posebej zanimajo poetsko-dramski pojavi v litaraturi. Ali ta knjiga ne napoveduje tudi analiz drugih rodov? Precej natančno sem že obdelal dramatiko prve in druge povojen stopnje (drame Miheličeve, Bora Zupana, Torkarja, Javorška), pa tudi tretje (Božiča, Rožanca, Kozaka, Smoleta). Večina teh študij je še neobjaveljena in čaka na natis. Rad bi napisal de-tajlno zgodovino notranjih zvez med vsemi temi dra-mami in med njihovimi eksistencialnimi pomeni; me-nim, da bom to sintezo kmalu zmogel. Potem pa bi se rad vrnil v slovensko zgodovino in na podoben način obdelal naše predvojne dramatike (Krefta, Les-kovca, Novačana, Gruma, Majcna itn.). Moj zadnji cil.i je podrobna in na gradivu temelječa analiza tega, kar imenujem »slovenska eksistencialna struktura«. 3. Že dlje časa objavljate obsežne študije o slo-venskih pesnikih v Problemih, Dialogih in drugod. Ali ste se iismerili v glavnem na vilado generacijo iz estetskih razlogov ali pa slčušate sumirati izobliko-vani pesniški izraz generacije? Moja metoda je za slovensko literarno zgodovino nekoliko nenavadna. Namesto da bi začel s Prešernom in postopoma prodiral do današnjih dni, sem izbral obratno pot. Prepričan sem namreč, da je v današ-nji literaturi vsebovana vsa prejšnja, da so v njej tudi pomeni prejšnje ter da mi bo regresivna meto-da bolje služila od progredirajoče. Uporabljam nekak-šno psihoanalizo literature, ki naj me postopoma pri-pelje do njenega jedra, in temelja; ta je v zgodovin-skem sicer temeljno navzoč, vendar očem tedanje za-vesti skrit — tematizira in eksplicira se šele v koncu nekega obdobja. Po tem, kar govori in razkriva sama literatura (današnja), sodim, da se v tem koncu naha-jamo ravno danes. Analitik ne sme in ne more gojiti pristranske lju-bezni do nobene izmed zgodovinskih stopenj, ki jih analizira. Večje »navdušenje« nad to ali ono diktira ona sama — do takšnega »navdušenja« pride, če ta ali ona več »pove«, se pravi, če več pomeni in več razodene pomenov in notranjih zvez ter globlje od-kriva svojo — in našo — usodo. Analitični subjekt se je dolžan reducirati na golo zavest tega, kar je, se pravi zgodovine poezije, in skoz njo zgodovine subjektivitete. Ta zmožnost mu je bila do zdaj — dokler smo se nahajali v progredirajoči zgodovini, v svetu, ki je nenehoma kreiral svojo Prihodnost — onemogočena, saj je njegovo temeljno stališče (točka viziranja) moralo biti ideološko. Sprašujem se, če se morda danes da temu izogniti in priti do »čiste zna-nosti« in »čiste misli«? če smo zares v dogajanju preobrata zgodovine, v točki, v kateri je subjektivi-teta — drngo ime za bit sveta, ki se je sama sebi razkrila — prišla do same sebe, do svojega temelja in s tem do svoje meje (Niča), potem se da na naše vprašanje odgovoriti pozitivno: v tem, ko sem zavest objekta (zgodovine literature) in tako ideolog (objekt je nekaj drugega od mene-subjekta, ki gledam, analizi-ram in zavedam), sem pravzaprav zavest subjekta: samega sebe; s tem pa nisem več ideolog, temveč go-lo samorazkrivanja tistega, kar edino je in kar je prislo k sebi: subjektivitete, kateri je vsa objektivite-ta le njena lastna sarnozakritost, se pravi — ta ali oni del rsjene zgodovine, ena od njenih faz, ki vse vodijo h končni fazi sklenjene'in v svoj dom — samo vase prispele subjektivitete. Ideologija odpade in se sto-pi y misli. Smo v koncu do zdajšnje evropske zgo-dovine, za katero je bilo značilno strukturiranje — projektiranje — Absolutne prihodnosti kot »objektiv-ne«, se pravi nad človekom obstoječe Resnice-Biti. V svetu izdelane tehnike se je čas ustavil, intenzivira se le, kar je isto (zdajšnost); preobrat, o katerem smo govorili, pa pomeni, da se je čas obrnil in da se Evropa vrača v preteklost, sama vase: da je na-stopila pot k svojemu yiru in temelju, ki ga mora zdaj šele zares odkriti, na tej poti pa znova in ne-zakrito spoznati vse pomene, ki jih je med svojim progredirajočim prodiranjem kreirala, a ne razumela. Gre torej po poti strukturalizacije, stabilizacije in signifikacije sveta. To je stališče — Arhimedova točka — do kate-rega sem prišel na temelju podrobne, konkretne ana-lize slovenske literature. Zato tudi v svojih konkret-nih analizah postopoma regrediram v preteklost. Kmalu bo izšla (pri založbi Lipa v Kopru) knjiga, v kateri analiziram stopnjo intimističnega subjekta (Kovič, Menart, Zlobec, Pavček), natančno sem že ob-delal poezijo Ivana Minattija (spis še ni objavljen), delam analizo Kajuha, Bora in predvojnih poezij (Kocbek, Vodušek, Gruden, Gradnik) in se tako vrača tja, kjer se je slovenska poezija začela: k Prešernu. 4. Kako je na Slovenskem z zamenjavo pesniških generacij? Vprašanje je bolj kulturne in literarnopolitične narave; zato bo tudi moj odgovor na tem nivoju. Literarni rodovi se prepletajo. Ocena o tem, kateri je danes socialno najpomembnejši — najučinkovitejši — je v veliki meri stvar stališča, s katerega ocenjujemo. Starejši kulturniki brez dvoma še zmerom najbolj cenijo recimo Cirila Kosmača, Udoviča ali Vipotnika, se pravi pripadnike starejših rodov; najmlajši so raz-deljeni med občudovalce šalamuna, ki je gotovo ne-navadno popularen, in Fritza ali Kuntnerja, ki sta šalamumi pravo nasprotje in iščeta možnost v ultra-humanistični smeri. Najbrž pa se da reči, da je dru-žabno najuspešnejši rod Smoleta, Strniše, Kozaka, se pravi današnjih štiridesetletnikov, kar je navsezadnje tudi naravno; gre za ljudi v tistih letih, ko pomena njihovega dela ni več mogoče zanikati (kar je delala slovenska kulturna javnost še v času Perspektiv pred pol desetletja), hkrati pa to delo še ni tako dolgo na tržišču,da bi začelo zanimanje zanj bistveno popu-ščati. To lepo vidimo iz dejstva, da sta dobila letošnji Sterijini nagradi ravno Kozak in Strniša, medtem ko so dela starejših rodov v zadnjem času večinoma precej slabo uspela (Miheličeva, Potrč, Ingolič, Kra-njec, Lokar, Torkar, Bor ...). Res pa je, da ima vsak avtor svojo publiko. Med pesniki sta verjetno najbolj brana Menart in Minatti, romani lažjega žfnra pa do-življajo dober sprejem tudi pri širših p!?steh. — Podoba današnjega literarnega življenja na Sloven-skem je precej raznovrstna in bogata. Zdi se celo, da slovenska literatura še nikoli ni bila na tako vi-sokem nivoju — pa naj mislimo pri tem na njene najvišje vrhove (Kosmač, Kocbek, Udovič, Smole, Strniša, šalamun idr.) ali na široko povprečje. Takšen je odgovor na kulturno in literarno po-litičnem nivoju; odgovor na globljem, umetnostno av-tentičnem — eksistencialnem — nivoju pa sem sku-šal dati že v odgovoru na prvo vprašanje, tam, kjer sem govoiil o posameznih stopnjah v povojni sloven-ski literaturi. 5. Kaj pa bi lahko rekli za prozaiste? Isto. 6. Predstavite na kratko, če je to mogoče, irenu-tek sodobne slovenske kritike. Dejstvo je, da je tista kritika, ki jo je svoj čas do najvišje oblike razvil Josip Vidmar in ki so jo pozneje nadaljevali Mejak, sega, Kalan in drugi, da-nes v razsulu. Do tega je prišlo zato, ker je v razsulu stališče — Arhimedova točka — s katere so ti kri-tiki sodili in ki jim je njihove sodbe sploh omogo-čala. Ta točka je bila literarnoumetnostna varianta temeljnega slovenskega eshatološkega metafizičnega stališča, namreč, da obstaja čisto določena Najvišja vrednost sveta, h kateri se bližamo in na kateri smo utemeljeni (tudi umetnost). Za omenjene literarne kri-tike je bilo zunaj dvoma,kaj in kakšno literarno de-lo mora biti, če hoče biti umetnina; potrebna je bila le zadostna raera znanja ter okusa, pa .je bilo za sleherni literarni proizvod mogoče povedati, kje je na vrednostni umetnostni lestvici. Kritiki se dolgo niso zavedali (nekateri, a redki — recimo Vidmar — se še danes ne), da gre pri njih de facto le za eno izmed mogočih vrednostnih stališč dziroma norm, ki ustreza določenemu tipu literature. Slovenska li-teratura ima prekratko 'zgodovino, da bi se bili v nji razvili tudi drugi tipi; lahko rečemo, da je bila v nekem smislu ukrojena po enem modelu (to pa je ravno model »slovenske strukture«, ki ga raziskujem). (Nadaljcvanje na 13. strani) (Nadaljevanje z 11. strani) šele v zadnjih letih, ko je dospel omenjeni model do samonegacije in so začela nastajati literarna de-la zunaj njega, je prišla lahko tudi literarna estetska kritika do samorefleksije. Do te je prišla na precej boleč način: šele tedaj, ko je precejkrat — preveč-krat — v svojih sodbah temeljito usekala v prazno, ko literarni del tretje — danes družabno najbolj učinkovite — literarne stopnje ni zmogla spraviti v svoj merski sistem, jih odklonila, ta dela pa so zelo kmalu pokazala tako veliko socialno moč kot opre-deljujoč eksistencialni pomen. Nekateri kritiki so svoja stališča nekoliko prilagajali situaciji, drugi so umolknili, občutek mačka (neuspešnosti) pa je bil pri veliki večini tako obsežen, da so se preprosto začeli ogibati pisanja kritik. Zato smo danes v kritičnem vakuumu. To, kar delamo, recimo Pirjevec, Inkret in jaz, je filozofska analiza literature, ne pa literarna kritika. Sam menim, da je ekstema kritika potrebna reč. Kritika zmerom izraža določeno publiko, določen sloj ali pogled na svet ter okus in nazore tega sloja zagovarja. Zato je v temelju ideološka. Glede na to, da je filozofska (torej neideološka) zavest zgodovine le ena varianta, da pa empirično še zmerom obsta-jajo različni sloji in interesi, ki se borijo v tej zgo-dovini za svoj — delni, a zelo realni — prav, je do-bro tudi to, da izražajo svoje poglede ne le na gos-podarstvo ali politiko, temveč tudi na literaturo; tega jim tudi nobeden ne more preprečiti. Kritiki, ki bi zastopali takšne — različne, a realne — nazore v polagoma diferencirajoči se slovenski družbi, bi s tem opravljali pomembno delo preciziranja in stabt-liziranja te dilerenciacije, se pravi da bi služili te-mu, kar je naši družbi danes čez vse potrebno (a ji manjka): njenemu strukturiranju, prehodu iz amorf-ne kriptorevolucionarne pobesnele dinamike ter hiper-mobilnosti (v kateri postaja vse zamenljivo in rela-tivno) v stabilnost do neke mere urejene in normalno mobilne družbe. Stabilizirali bi njene oziroma njenih socialnih elementov (grup, slojev, poklicev itn.) soci-alno zavest na področju vrednot. Ti kritiki bi bili s tem interpreti in ideologi d e 1 o v družbe, se pravi gojitelji okusov, borci za nazore ipd. posarneznih družbenih skupin. Ravno to pa je v popolnem nas-protju s funkcijo in pomenom, ki so ga imeli literarni kritiki v dozdajšnji slovenski zgodovini; dozdaj so bili namreč interpreti Resnice, ene same in večne, služabniki Naroda ali Razreda (Naroda proletarcev), ki je bil središčna totaliteta in temeljna bit vseh nas. Ker pa je bila literatura najbolj odlikovana panoga kulture, kultura pa bistvena eksistenčna dejavnost našega Naroda, je bil kritik hkrati Veliki svečenik tega Naroda samega, posrednik med njim kot Idejo in Vrednoto na eni in nami kot recipienti te Ideje-Vrednote na drugi strani. Tej poziciji bi se — in se bo — moral danes odpovedati, pristati na svojo relativnost, se zavedati svojih mej, hkrati pa biti pre-pričan, da so te meje nekaj povsem naravnega in jih zato čisto naravno zagovarjati. Ta novi kritik ne bo več nastopal v imenu objektivno Najvišjega, tem-več v s v o j e m imenu ali pa v imenu plasti, ki ji pripada. čeprav so na Slovenskem zaradi ma.jhnosti in nerazvitosti naše družbe možnosti za kaj takšnega 12 relativno majhne. pa vendarle danes stojimo pred ne-ogiDnostjo ekspernnenta, kakršnega sem skušal opi- sati 7. V okviru vaših doseclanjih skušenj — vaši na-črti? Na to vprašanje sem deloma že odgovoril v od-govoru na tretje vprašanje. Dodal bi le to, da vzpo-redno z analizarai naše literature izgrajujem do-volj učinkovite in fleksibilne metode, ki bi mi zares šele omogočile uspešen pristop k literarnim delom. Tako bo moje delo tudi še vnaprej literarno zgo-dovinsko in filozofsko, čeprav bi se rad lotil — in to bom o priliki tudi storil — tudi literarne kritike; a ta naj ne bi bila ideološka, pač pa »znanstvena«, ne eksterna, pač pa imanentna. Upam, da bom vsaj pretežen del svojih načrtov lahko uresničil. Volje in vztrajnosti imam dovolj, če mi bojo le »objektivni« pogoji (možnosti tiskanja) še vnaprej tako naklonjeni, kot so mi zadnje leto. Zaenkrat sva si s svetom na roke, kako dolgo pa bo to medsebojno tčleriranje (omogočanje) trajalo, odgovor na to ni več v moji moči. Opomba: Vprašanija je zastavil Ljubica Djidič, urednik založbe Bagdala iz Kruševca. Andrej Medved PROBLEMATIKA SMRTI PRIMARTINU HEIDEGGRU IN KARLU JASPERSU UHio ur.nc pr i^f -on^^vn mi'>>,.'• ,^v.,,-,*-, ;r, ^io Oo ¦ ^-- meiner sich erscheinenden Existenz. (K.J., Phil., EE, S. 229) 15 1. Zakaj se nadaljuje tradicija »tihega sovraštva« med študenti in ostalimi mladinci? Ali vidiš v tem antiintelektualizem? Kako zrcali ta »spor« odnos med študentsko in mladinsko organizacijo? Mislim, da »sovraštva« med študenti ln ostali mladinci ni. JNTeredko pa je opaziti nestrpnost med nekaterimi posamezniki, ki delajo v študentski in mladinski organizaciji. Ta ni tiha, ampak je glasno izpovedana. Kar mene pri tera skrbi, je dejstvo, da ta nestrpnost nima načelne osnove, ampak je zako-reninjena v osebnih odnosih, rivaliteti, politikant-stvu, diskvalifikacijah in podobnem, a da kljub temu tako ali drugače vpliva na odnose med Zvezo študen-tov in Zvezo mladine in mnogokrat preprečuje delav-no in ustvarjalno sodelovanje med obema rnladin-skila političnima organizacijama. Obe pa imata, gle-dano z zornega kota njunih akcijskih programov in programskih načel vrsto nalog, na katerih realizaciji se morata srečevati, če želita uspeti. Ne rečem, da tega sodelovanja ni. Celo čedalje več ga je, dejan-skega in ne le forumskega. Vendar velja povedati, kolikor prej bomo iz naših odnosov izločili nenačelne stvari, toliko prej bo dosežena enotnost slovenskega mladinskega političnega gibanja, ki ga sedanje raz-naere in naša generacija potrebuje. O antiintelektua-lizmu pa le to, da ga je v Zvezi mladine toliko, kot drugod v naši družbi. Do izraza pride velikokrat Htu-di na kongresu ZMS v Velenju, ob letošnji študentski pomladi), prevečkrat da bi to ustrezalo objektivnim interesom našega razvoja in interesom mlade genera-cije še posebej. Bilo bi preveč enostavno problem antiintelektualizma zreducirati samo na odnos do študentov. do nastajajo-če inteligence. 2. Koiiko mladincev je bilo sprejetih v Zvezo ko-nnistov od junija do danes? Ali je mogoče imeno-H tako mnošičnost drugače kot kampanja? Ni naključje, da se po objavi smernic in resolu-j-je 10. plenuma CK ZKJ mladina v dokaj večjem številu vključuje v ZK. Ne gre pozabiti, da je ravno ob dogodkih, ki so za dva dokumenta inicirali, ZK po razmeroma dolgem času spregovorila s pristnim jezikom, ki je bil tudi jezik najširših množic delov-nih Ijudi, študentov in mladine. Ugled Zveze komuni-stov je porasel, ko so njena najvišja vodstva ZK pod-prle zahtevo, da se hitreje, odločneje in bolj radikal-no rešujejo tisti problemi in obvladujejo tista naj-bolj zaostrena nasprotja, ki neposredno zadevajo po-ložaj in vlogo delovnega človeka in mladine. Oportu-nizem, ki je bil značilen za odnos mladih do Zveze komunistov, se je pričel čeprav počasi, urnikati spo-znanju, da je za njeno učinkovito preosnovo, za spre-minjanje neustvarjalnih in preživelih odnosov v naših partijskih organizacijah potrebno novih, svežih idej ; in njihovih nosilcev, da je boi-ba s starim in preseže-nim potrebna znotraj Zveze komunistov. Umika se spoznanju, da se Zveza kumunistov sania po sebi ne e spremeniti Sprejeniajije mladih v Zvezo komunistov ostaja n;i p.ivoju kampanje, če želimo z njim z eno potpzo in naenkrat popraviti tisto, kar smo zamudili v vrsti let nazai in kar karakterizira skorajda vse koinunisiične pavtije v sveiu, to je oeit.no zman.iševanje ¦uHeža mladih, udarne siie sleherne partije, v sfruktun član-stva. Za mladino mora biti sprejemanje stvar dolgo-ročne in načelne politike, ki mora temeljiti na clale-kosežnih procesih naš.e poJifiene in socialno-ekonom-ske preobrazbe. Ta preobrazba ne more biti uspešna, če v revolucionarni akciji za njeno realizacijo ni pol-nopravno vključena mlada generacija. To spoznanje mora dati Zvezi komunistov dovolj energije, da se za generacijo, ki zna trezno in racionalno razmišljati (vključevanje mladih Slovencve v Zvezi komunistov zaenkrat ni premnožično, do septembra 1638, v sep-tembru 277), bori, da se bori za njeno ustvarjalno jedro. V njenem interesvi je zato, da postajajo mladi ljucije polnopravni člani partijskih organizacij, da prevzemajo odgovornosti in funkcije, da ne ostajajo na nivoju partijskega podmladka, ki se zaradi nean-ažiranosti in nepotrebnosti prične kmalu osipati. 3. Ali je Lahko projekt neke politične orgamzacije (ZMS) hkrati tudi osebni posameznikov projekt? V izključni obliki ne! Tako ali drugače je kori-giran s projekti ali vsaj pogledi drugih. Umestneje se mi zdi zastaviti vprašanje, če so dane možnosti, da se v projektiranju politične organizacije uveljavi tudi posameznikov osebni projekt. Izkušnje kažejo, da je to v veliko večji meri — vsaj do nedavnega — omo-gočeno tistim, ki so vključeni v formalne strukture, ali točneje povedano v vodstva organizacij. Na tiste »od zunaj« pa se še vedno gleda z nezaupanjem, če-prav vidim bistveno novo kvaliteto v tem, da je mož-no te projekte javno eksplicirati. Če katera organi-zacija nima razlogov, da ne bi dopuščala v svojem projektu večjega ali manjšega deleža posameznika, em sta to gotovo Zveza mladine in Zveza študen-,. S tistim, kar stoji tem težnjam na poti, se je iieba spopadati. To je edini način, da dosežemo ne-posrednost mladinske organizacije in akcije. STAFETM RAZGOVORI Odgovarja MILAN KUČAN Predsednik predsedstva ZMS 4. Ali se kazejo v času, odkar Junkcionira v Slo-veniji namesto CK ZMS le predsedstvo, ki je ožja reprezentativna grupa, kakšne deformacije? že sama sestava predsedstva, ki je v večji meri dolg formalnim kriterijem za doseganje ustrezne stnikrure kot pa funkciji, ki jo je predsedstvu nalo-žil kongres, vodi do deformacij. člani predsedstva, ki so zaposleni, so na svojih delovnih mestih dovolj angažirani, razen tega pa nekateri v svojih delovnih organizacijah v krogu svojih sodelavcev ne najdejo razumevanja za angažiranje v družbenopolitičnem delu. To nujno vodi do oženja že tako ozkega kroga ljudi, ki do marca, ko bo konstituirana repubiiška konferenca. ZMS v skladu z določili novega statuta, »bdi.jo« nad usodo mladinske organizacije. Objek-tivno prihaja do večjega vpliva nas, ki smo na pred-sedstvu profesionalno zaposieni, do enoslranskosti, kopičenja dela, inproviziranja in izpuščanja nekaterih pomembnih stvari. K sreči ta začasni mandat, dan z nalogo končati prvo fazo reorganizacije Zveze mla-dine in zagotoviti pogoje za realizacijo akcijskega na-črta, traja le devet mesecev in bo dovolj bitro pote-kel. V tem času pa je predsedstvo Zveze mladine Slo-venije z namenom, da bi paraliziralo omenjeno eno-stranskost, oblikovalo ob sebi vrsto delovnih teles, komisij, aktivov mladih,strokovnjakov v posameznih področjih, itd., ki zagotavljajo potrebno širino, učin-kovitost in — po moji oceni — tudi uspešnost našega dela. 5. Kuko bi viorali — po tvojem osebnem mnenju — izpremeniti obstoječe druzbeno politične mehaniz-me, da bi razbili njihovo birokratsko strukturo in jih spremenili v iskrene nosilce samoupravljanja? če želimo spremeniti obstoječe družbeno-politič-ne mehanizme, (očitek, da imajo birokratsko struk-turo.. ni mogoč za vse in v enaki meri) potem je po-trebno predvsem zmanjšati njihov politični monopol, ki jim je omogočal, da so od političnega odločanja odrivale množice, da so odločale za, ljudi in v njiho vem imenu. Revolucioniranje^ struktur ne more biti gola, formalna reorganizacija in zamenjava ljudi. Reorganizacija mora omogoeiti uveljavljanje samo-upravnega dogovora na vseh ravneh pritegnitev lju-di, v nekem smislu preokret k podružbljanju politike. Zamenjava ljudi pa mora zagotoviti tudi zamenjava miselnosti, zagotoviti mora, da se bo v naše politično življenje vnašalo vse več demokratičnosti, človeškosti, strpnosti, razumevanja in širine. V teh okvirih se mi zdi posebno pomembno afirmirati spoznanje, da pot Pot do zgodovinskega vodi po poti eksistencialne odločitve. Odloč-lost in hrabrost [pri Hideggru le odločnost] sta v mejni situaciji rti samo-biti, Selbstscln. Eksistencialna odločitev se torej glasi: biti sam in ne kdo drug. Samobit je biti v mejni situaciji blizu z enim lim skokom. Podobno opredeli samobit Heidegger: temeljna eksi-lcialna opredelitev človeka je svoboda izbire, biti ali ne biti »on se pravi možnost izbire pristnega ali nepristnega eksistiranja. iljuček: Naloga študije: prikazati na podlagi primerov nekatere sovpada-značilnosti Heideggrove in Jaspersove obravnave problematike lrti, je izpoljnena, čeprav ne izčrpana. Možnost takšne komparacije je v dejstvu, da oba eksistenciali-čna raisleca zaiemata snov za svojo filozofijo iz korenov istega te-eljnega izhodišča oziroma iz izhodiščnega temelja iste filozofije. do re&nice^vodi preko raaličneg«. Mlada generacija z monopolom rt-snice m ooi.__. , ?na. zaio stm ;)re- pričan, da je eden od pogojev /a revolucior. «n.}e struktur tudi njihova pomlnn-<' o. Ali je latitco parLija, z,veza h. 0 KATALOGU Rudi šeligo pije brizganec. — Bil sem na sestanku Kataloga, pravi. Videti je urrujen. — Zdaj sta dva Kataloga, reče po premisleku. — Ta številka m tisto, kar si predstav-ljam kot Katalog Nekateri si pred-stavljajo Kafalog tako. da pride eden z zrezkom drugi z mačko . . Jaz sem proti takemu Katalogu. Katalog je napor. re&no delo ... Suspendirana redakeija ,,Prologa" Univerzitetm odbor ZŠJ v Zagre-. bu je suspendiral uredništvo gleda-liškega časopisa »Prolog«, kajti po dveh številkah ni dovolj denarja za izhajanje tega časopisa Na istem sestanku je bila formirana komiai-ja, ki mora pregledati poslovanje »Prologa« in univerzitetnemu odbo-ru predlagati rešitev »problema Pro-log«. OfiSODBA V MADRIDU V Madridu so danes obsodili špan-skega študentskega vodja Alehan-dra Gonzalesa na devetmesečno za-porno kazen. Gonzales je član vod-sfcva prepovedane Demokrat&ke ave-ze študentov; obsodilj so ga zaradi arganiziranja sestankov upornikov, kar je privedlo do javnih nemirov in ilegalnega zd-ruževanja. Študentski list Tribuno urejajo: Ivo Marenk, MilenJko Matanovič, Andrej Medved, Nande Miklavc, Rudi Rizman, Diitnitrij Rupel (odgovorni uredmik), Marko Slodnjak, Tone Stojko (urednik fotografije), Sašo šrot, Marko švabid, Dušan Tršar (tehnični urednik), Milenko Vakanjac, Franci Zas;oričnik TRIBUNA - Izdaja UO ZŠJ — Uredništvo ln uprava Trg revo-lucije l-II - Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naročnina za študente 15 N din, za ostale 20 N din. posamezen iz-vod 1,5 N din — Rokopisov in fo-tografij ne vračamo — Tiska CP »Delo« Ljubljana Tomšičeva 1 telefon 23-522" — Poštnina plača-na v gatovini.