List izhaja vsak petek
in velja s poštnine» vred in v Gorici domu poslan: za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold.— Kdor sam po-n j pošilja, placa 2 g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva ,,Gorica'" je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po G sold. pri knjigarju Sobar-u na Travniku.
j
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravniku in sovredniku Antonu Laknar-ju. na Starem trgu (Piazza del Duomo) h. :t. 3GJ. Vso pošiljat v e naj se frankujejo Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.: za kolek vsakrat 30 s.
»Tako je bilo \“
Na naši strani je omika, v našem ta-bru je svoboda, kar je zavedenih in olikanih Slovencev, vsi so z nami : večina naroda se vjema z našimi načeli, -h- Tako govorijo dan na dan naši nasprotniki ,, Mladoslovenci *, enak glas doni iz „Slov. Naroda*, „Soče* in celò iz dunajske „N. fr. P.*
Dne 25. t. m. smo se pa do dobrega prepričali, da taka trditev, med svet zagnana, od nekaterih celo verovana, je le gola — fraza: dne 25. t. m. smo spoznali, da je ogromna večina goriških Slovencev na naši strani, prepričali smo se,
, da je našemu narodu* staro geslo: „vse za vero, dom in cesarja* še vedno drago.
Svesti smo si bili, da bo napovedani občni zbor obilno obiskan, ali tako ogromne vdeležitve ne bi se bili nikdar nadejali: nazočih je bilo slo sedem in sedemset društ-veuikov, med njimi 25 duhovnov in 152 neduhovito v. Županov je bilo 17 starašin 40.
Seja se je začela točno ob 11 »/4 predpoldne. Društva prvosednik dr Tonkli razloži v primernem ogovoru namen napovedanega zbora, x odda potem predsedništvo odborniku g. V. Stubelj-i in se proda v stransko sobo. Na to bere društv. tajnik poročilo blizu tako-le :
Odbor društva „ Gorica* je izvršil sklep občnega zbora od 15. maja t. 1. ter je po raznih krajih na Slovensko-Goriškem po-zvedoval, koga mislijo ljudje priporočati za državnega poslanca v volilni skupščini
0 pravem izrekanji latinščine.
Kdo ne vé tega, da drugojezičniki težko slovenski dobro izgovarjajo? Ali se je tedaj čuditi, da v izgovarjanji uže odmrlih jezikov, n. pr. starogreškega, latinskega, hebrejskega itd. nismo vsi ene in iste misli ? Kar zadeva postavim starogreški jezik, eni izgovarjajo dvoglasne dt, u, ot tako kakor so pisane, drugi pa kakor no-vogreki, ki ai kot e, u in oi, kakor tudi rj kot i izgovarjajo. In tu imajo v tem izgovarjanji Španci, Francozi in Angleži še svoje čudne posebnosti. Neki F. W. Wing-field Anglež, ki je bil do 1. 1855 nekaj let tu pri nas v Gorici, učen in blag mož, .ie nekdaj greški besedi tov xvqìov bral tau kuriau, in se je čudil, ko sem se mu smejal, ter d j al, da pri nas tega nobeden drugače no izgovarja, kakor tu kinu. Zagotavljal me je, da na Angležkem greško vsi tako izgovarjajo, kakor on.
Da hebrejsko vsi enako ne izgovarjajo Je tudi gotova resnica. Judje v jutrovih
kmečkih občin. Poverjeniki društva so nam odgovorili, deloma pismeno, deloma ustmeno, da je večina ljudstva za dr. Tonkli-ja. Dobili smo taka poročila iz Bovškga, Cerkljanskega, Tominskega, Kanalskega, iz Brd, iz vipavske doline, s Krasa in celo iz sežanskega okraja. Jaz mislim, da moramo priporočenega kandidata na rešeto deti, da zvéiuo, kaj je na njem dobrega ali slabega. Pri postavljanji kandidata moramo biti previdni, da ne kupimo mačke v mehu.
Društveni organ .,01 as* je priporočal, naj se gleda pri kandidatu za državni zbor na njegovo dosedanje delovanje, ker le to nam zamore dati poroštvo, da bo tudi v prihodnje delal. Ne bo toraj od škode, če nekoliko pomislimo, ali je bilo dr. Tonkli-jevo dosedanje delovanje in postopanje tako, da ga smemo z mirno vestjo priporočati za kandidata kmečkim občinam.
Dr. Tonkli je bil že naš poslanec, poglejmo toraj, kako se je takrat obnašal, kako je takrat postopal, našemu narodu na korist ali pogubo.
Ko je bil on 1. 1807 za poslanca proglašen, volil ga je dež. zbor v odbor, in ta ga je pošiljal kot odbornika večkrat v Trst k namestništvu, kjer so se razni postavni predlogi pretresali. Ravno ta odbor ga je volil tudi za uda dei. šolskega st èlo, znamenje, da ga je imel za sposobnega.
Kot poslanec je delal dr. Tonkli za naš narod v deželnem zboru, v dež. odboru in v dež. šolskem svetu do meseca avgusta 1870. leta.
deželah, v Italiji in na Španskem izgovarjajo n. pr. prvi besedi, s kterima se začenja prva Mojzesova knjiga, berešit bara (t. j. v začetku je vstvaril); te isti besedi pa izgovarjajo judje v severnih delih Evrope, postavim, na Nemškem, brešis boro. Tako besedo mošel (vladar) izgovarjajo mavšel itd.
Latinsko izgovarjajo povsod drugače, dovolj dokazujejo to ti le primeri: mihi (meni) Anglež izgovarja majliaj; enge pa judze, Italijanec eudze, Francoz iidze, Nemec oj ge, Španec euhe. Mi ki v Gorici, in sploh na laški meji živimo, slišimo skoraj vsaki dan laški način izgovarjanja latinskih besed. Kdor ni temu vajen, temu se mora čudno zdeti, slišati n. pr. indzenium = ingenium, rubuWne — rubigine, sire = scire, faàere = faccre itd.
Prigoli se pri uas v Gorici tudi kakšen krat, da dva, ali njih več se začnejo prepirati, ktero je pravo izgovarjanje latinskega. Dovolite mi, da tu som postavim, kor jaz o tej stvari mislim.
Uže latinska slovnica, po kteri sem se leta 1831 v prvi latinski šoli učil,
Poganjal se je v teh zborih odločno, pogumno, previdno in vspešno za vresui-čenje enakopravnosti slovenskega jezika z drugimi jeziki; potezal se je za to, da bi se Slovencem na Goriškem pravice ne kratile.
V deželnem odboru je slovensko uradovanje tako utrdil, da so se vse vloge slovenskih strank in županij, naj so bile oddane v kterem jeziku koli, le v slovenskem reševale ; dognal je. da so se slovenskim strankam le slovenski odloki in dopisi pošiljali. Tako uradovanje je imelo ta nasledek, da so slovenske županije laško in nemško uradovanje popuščale in se slovenskega poprijemale. Dandanes se glasi skoro v vseh slov. županijskih uradih le domači jezik. Izjeme so kaj redke.
Naj važnejše je pa to, da je on vse v njegov delokrog spadajoče dopise c. kr. okrajnim oblastnijam, da celò namestništvu in ministerstvu le slovenski sestavijo/, in da jih je dež. odbor v ravno tem jeziku odpošiljal.
Njegovo delovanje v deželnem zboru mora biti vsem znano, ker je bilo po slovenskih in celò neslovenskih časnikih razglašeno. Vsled njegovega predloga, vsled njegovega odločnega in previdnega postopanja je bilo sklenjeno, da se morajo tudi zapisniki sej deželnega zbora v slovenskem jeziku sestavljati, brati in pod piša va ti ; dr. Tonkli je dognal, da so se morali vsi postavni predlogi v slovenščini razpravljali in sklepati; na njegovo prigovarjanje in dokazovanje je prišlo do tega, da je bilo spo-
ima koj v začetku to le opazko: ..Das c sprachen die Romei* wahrseheinlich liberali wie k aus* t. j. Rimljanje so, kakor je verjetno, c vselej ko k izgovarjali (Lat. Sprachlehre Erster Theil. Wien 1823. Torerinnerungen. S. 4. Aum. 2.) In kar je tista slovnico le kot verjetno podajala, to Šulcova latinska slovnica vže kot gotovo uči, ki tako le piše: „C wurde oline Aus-nalime wie unser K gesprochen, also ganz gleich in vinco, vincis, vincunt, vincant, Vincent. Erst Jahrhunderte nach Christus (uocli nach Priscian *) ist der Gebrauch ent-standen, das c vor c} i, g, ae, oe, und en (in cen) gleich uuserem z auszusprechen... G wurde in der iiltersten Zeit wie C ge-schrieben und auch fthnlich gesprochen.* (Šchults Lat. Sprechi. Paderborn. IS53 S. 5.) to je: „0 se je brez izjeme izgovarjal ko k, kedaj popolnoma enako v besedah vinco, vincis. vincunt, vincant, vincent. Še le nekaj stoletij po Kristusu (še po Priskijauu) so začeli c pred e, i, g, ae, oe, in at (v
*) Priscianus, ali Priskijan, iz Cezareje, bil je v šestem stoletji po Kr. učitelj latinskega jezika v Carigradu.
ročnikom v deželnem zboru na voljo dano, tudi v materinščini sporočati. S tem je bila enakopravnost slovenskega jezika z laškim zagotovljena in tudi praktično vpeljana.
Omenim še to, da je dr. Tonkli stavil interpelacijo za zedinjeno Slovenijo. To je našlo velikausk odmev po vsem Goriškem, kar pričajo v »Slov. Narodu* konec leta 1869 priobčene zaupnice sloven-sko-goriskih županij.
Dr, Tonkli je bil tisti, ki je v dež. šolskem svèlti predlagal, da mora deželni šolski svèt vsem njemu podložnim šolskim oblastnijam in strankam na Slovenskem* le slovenski dopisavati, kar je bilo tudi sprejeto. Ta sklep je bil dober kažipot vsem okrajnim in krajuim šolskim svètom, morali so namreč tudi oni uradno se posluževati maternega jezika.
Posebne zasluge za nas Slovence si je pridobil dr. T. tudi s tem, da tso bili po njegovem prizadetji odločni in odlični možje za šolske nadzornike imenovani. Dr. T. je dognal tudi to, da je dobil loniinski okraj, rodoljubnega duhovnika (č. g. Žnidarčiča) za nadzornika. Na Tominskem podučujejo večidel duhovniki, toraj, si je mislil, bo spreten v šolstvu praktično izurjen duhoven najlože vspešno delal.
To so fatta, to so dejanja, katera jasno govoré za dr. Tonkli-jevo rodoljubno in vspešno delovanje v korist našega slovenskega naroda, in težko boste našli na Goriškem drugega rodoljuba, ki bi bil toliko storil za narod in pravice njegove, in sicer storil — v tako kratkem času.
Ta njegova dejanja in njegov skoz in skoz možki značaj so nam porok, da bo tudi v državnem zboru odločno, pogumno, previdno in vspešno tirjal, zagovarjal in branil vse pravice Slovencev.
Na to vstane prvosednika namestnik ter pojasnuje, da	ima g. Tonkli za
to nasprotuike, ker je društveuik društva na verski podlagi, in predlaga, naj ga nazoči, ako se jim prav zdi, postavijo za kandidata v volilni skupščini
%ceu) izgovarjati enako našemu c (nemškem z).... G so v starih časih c pisali in izgovarjali.
Da se je G pisal in izgovarjal kakor c, kaže Duiljev steber v Rimu z napisom, v kterem stoji Cartacinenceis za Carihagi-nenses, cerens za gcrens, lenioneis za legio-ncs, 7nacistratos za tnagislratus itd.
Meni, da po pravici povem, se je od nekdaj čudno zdelo, da je sv. Hieronim hebrejsko črko p, ki je naš K, vselej G pisal v vlastnih imenih, tudi pred e in /, n. pr. Ccdar, Cedimo th, Cibsaim, Cin itd. kar je v hebrejskem pisano Kedar, Kedi-moth, Kibsaim, Kiti, In glejte! v naših dneh je dokaj učena knjiga na Nemškem na svetlo prišla, pod naslovom : Kaulen. Jiandbuch d er Vulgata. Mainz 1871. Kirch-Itcim. V tej knjigi beremo koj na str. 9. to le: „Ko latinski tekst Vulgate tako izgovarjamo, kakor sploh izgovarjamo latinsko, moramo vendar hebrejska vlaslna imena nekako drugače izgovarjati, to je, C *imo kakor A’'izgovarjati tudi pred e in
(Duljf* prih.)
kmečkih občin. Pri glasovanji, ki se je ustmeno vršilo, so bili vsi za dr. Tonkli-a; ne eden se ni zoper njega oglasil, znamenje da mu kaj zaupajo. Vrh tega je došlo pred-sedništvu društva „Gorica* še 17 pisem, v katerih naznanjajo odlični, rodoljubi, da bodo pri prihodnji volitvi ves svoj upi iv zastavili, da zmaga dr. Tonkli.
S tem zborom se mi verskonarodui lahko ponašamo, lahko bi tù z našimi nasprotniki resno besedo spregovorili pa ne-černo. Pokazali smo, da smo se dosle za pravično reč potezali, da smo našemu narodu iz srca govorili. Bog ga živi !
j----------------------
Beseda o omiki in napredku.
»Omika, omika! napredek, napredek*! Tako neprenehoma doni iz mia doslo venskega tabra. Človek, ki toliko krika čuje, toliko vpil ja po omiki in napredku, bi moral misliti po prigovoru: „o tem se največ govori, česar kodo pogreša*, moral bi misliti, da je pri nas Slovencih strašna egiptovska tema, tema tako gosta, da bi jo lahko sè škarjami rezal ; misliti bi moral, da — medtem ko so drugi narodi napredovali „ bis zu den Sternen weit* — da mi siromaki za tisoč in tisoč leti za njimi stojimo v vsakem oziru, da je pri nas vse siróvo, nevedno, neumno tako, da bi nas poslali lahko k očetu Abrahamu v šolo. Ali je naš narod pa res duševno tako zanemarjen, ali je res tako zaostal, da ne smé stopiti v vrsto družili narodov? Odgovorimo pošteno !
Da nijsmo dosegli še najviše stopinje omike, da v duševnem in gmotnem oziru lahko še napredujemo, no ! to je pač gotovo; ker nikedó, (ne posameznik ne cel narod) nij tako visoko splezal, da ne bi mogel koraka naprej pomakniti: človek je vednega spopolnenjn zmožen. Če se pa pra-ša: ali smo v primeri z drugimi narodi res zaostali, neomikani ? — moram to prav odločno tajiti. Naš narod se glede izobraženosti lahko ponosno na stran postavlja prostemu ljudstvu vsacega druzega naroda!
Vže rajni Vodnik nam je pel hvalo, da za nauk smo prebrisane glave. Kar Slovenec vidi in čuje, to je hipoma njegova lastnina. Da se tujih jezikov igraje naučimo, je povsod znano. Ako pride slovensko dete ali pa tudi odraščen človek med Nemce, se v pol leta več nemščine nauči, kot kak Lah v dvajsetih letih. Enako nam gre z drugimi rečmi. Toda ne samo, da smo zmožni, tudi vedoželjno močno vedoželjno je slovensko ljudstvo, — podarjene mu zmožnosti tudi lepo rabi, ne pusti jih ru-javeti zakopanih. Ponudi Slovencu lepo pesmico, lep govor ali karkoli dobrega in koristnega, — sprejel bo to z odprtim uhom in duhom! Najbolji dokaz za našo vedoželjnost je velikansko družtvo sv. Mohora, ki šteje vže blizo 22000 udov. Kaj tacega ne more pokazati pod solncem noben narod, ki ima tako malo številice ljudij ! In koliko se zraven teli še družili knjig prebere po slovenskih vaseh ! Kjer pa zmožne glavice vžijejo toliko duševne hrane, — pač ne more ljudstvo biti tako zabito, tako nevedno, — marveč razmerno na p fece j visoki stopinji. To tedaj nese vže zdrava pamet. Toda Čujmo kritiko možu. ki nij ro-
jen in vzrejen na naših tleh. Kaj pravi tisti znani Rus, ki je pač dovolje jasno dokazal, da nij v nas ra vno posebno zaljubljen? On nam jo moral priznati, da slovensko ljudstvo tako visoko stoji, kot vsako drugo, ki je njemu znano. In videl je mož vže mnogokaj — zato se mi zdi v toj zadevi kompetenten sodnik.
Taka je dragi moji ! Kar pa ceno naše omike še neizmerno povišuje in nas nad druge povzdiguje je to, da smo si jo vstva-rili sami sò svojo močjo, da smo jo dosegli z lastnim trudom, po požrtvovalnosti sinov naše domovine, brez tuje podpore, da celo kljub sovražnemu prizadevanju protiv-nih nam vlad in družili sovražnikov naših. Ponosno sme tukaj Slovenec nase obračati Killerjeve besede: »Selbst erschuf er sich den Werth* !
No, ko smo prišli do tega, prašajmo se sedaj : Kedó je našemu ljudstvu pripomogel, da se je tako visoko povzdignilo? Ali vi, ki nosite na zastavi omiko iu napredek, ali pa morda celo tisti, ki jih s posebnim veseljem omikano in olikano zmerjate in razupijate za mračnjake, nazadnjake, za sovražnike omike in napredka? Dajmo si rajtengo ! Naj se izčisti zrak, izčistijo nazori, da ne ho mogel nikedo s i puhlimi frazami prostega človeka slepiti in begati !
Zanašaje se na poštenost Vašo, nasprotniki naši stavim vam ta vprašanja : Kedó je slovenskemu narodu v prejšnjih časih delil edino duševno hrano? Kedó je Slovence narodno vzbudil iz tisočletnega spanja? Kedó je dosedaj več delal na književnem polji za omiko prostega ljudstva ? Kedó je dosedaj največ deloval v šoli, ki je dom omike in napredka ?
Roko na srce in odkritosrčno povejte: ali nij to vse ali vsaj skoro vse zasluga tako imenovanih Staroslovenccv in tako psovanih mračnjakov in nazadnjakovi Kedor je pošten nasprotnik, komur nij strast o-slepila uma in zadušila prtvočutja, moral bo rad ali nerad to zaslugo naši strauki priznati !
(Dalje pride.)
Popisi.
Iz tomin8kega okraja, 22. avgusta,— Dopisnik iz Kobarida naznanja v 32. št. »Soče* veliko žalost, ki je zadela Paglia-ruzzi-evo družino zavoljo smrti 23 letnega sina, dobrega in nadepolnega mladeniča, nima pa za umrlega ne ene besede krščanskega voščila za njegov večni ,mir in pokoj v Bogu. Morda se je dopisnik nasrkal Vogt-ovega nauka, trdečega, da sta si opica in človek v rodu! Pa pustimo to, dandanes se ti ljudje za „omiko in svobodo* vneti le posmehujejo, če jim kaj o veri črhneš.
Dopisnik graja kobaridsko navado, na dan pogreba ubogim starim in otrokom mi-lodare deliti, in hvali Pagliaruzzi-a na vsa usta, .da je staro, ljudstva sveto navado preziravši 50 gl. za napravo šolske knjižnice podelil.
Pa slišite, kako lepo piše ta dopisnik : Til je navada, da dan pogreba, bodi si premožnega ali ubogega, delijo se milodari starim ubogim pa tudi otrokom, ki brez
izjeme za te novce roke steza jo. A to ni j čuda, saj cvenk še malo dete rado ima, zató kedo bi jim tega ne privoščil, ako bi ga znali prav obrniti (kakor on). Gotovo nihče! To pa ni tako. Otroci z denarjem ne znajo gospodariti, (kaj pa stari ubogi?) kajti kakor pijanca novec v žepu teži (prilika na pravem mestu, kaj ne?!) tako o-troka ta ščiplje, in komaj ga dobi, hajdi po zeleno sadje, sladkarije ali pa za kak vogel, in prične se za novce igra. Kedó je tega kriv, naj blagi čitatelj sam sodi*. — Kako lepo in dosleduo piše ta g. šolski svetovalec !
Tù prašamo gosp. dopisnika — svetovalca: Ali ni dobro in hvalevredno, da se ubogim miloščina deli? Ali bi bilo pametno in pravično odpraviti to lepo krščansko navado zavoljo nekoliko neprevidnih otrok, ki prejeti dar (en krajcar, k večemu en groš) za sadje ali sladkarije izdajo? Ali ne privošči g. svetovalec svojim otrokom nikdar sadja ... ? Mislimo da ! Cernu toraj je tako nestrpljiv da drugih otrok? Naj nam pa gospod dopisnik pove, ali ni mnogo otrok, ki prejeti dar staršem nesejo, ki jih pri tej priložnosti pod uče, naj za rajncega molijo in denar lepo hranijo?
Ce pa kak otrok svoj darček zlorabi, če ga zaigra, kedo je tega najbolj kriv? Ali ne učitelj, ki ima dolžnost izročeno mu deca tudi k varčnosti napeljevati? Ali se ne prigodi večkrat, da izšolani otroci pridobljeno znanje napak obračajo, toraj bi morali, ako hočete dosledni biti, nasvetovati, naj se odpravijo šole, učitelji in šolski svetovalci!!
Pa pustimo te nedoslednosti in taka smešna uprašanja, lotimo se nekaj druzega. G. dopisnik dalje piše :	Oče rajncega
pa, občno spoštovani g. Pagliaruzzi, previden in pameten mož, (v tej zadevi ne veliko) je to vse dobro (?) preudaril, in namesto novce deliti, ter vodo v morje vlivati, (čujte Ì) sklene, kar cvenka nobenemu ne dati, in to da hitro po pogrebu objaviti s pristavkom, da miloščina za rajncim ne bo se, kot navadno, delila, temuč da se odločeni znesek v prid tukajšue „ ljudske šole* obrne. Mrmranje res nastane mej nepotrebnimi berači, ki so tudi iz bližnjih sosesk tja prihiteli, ali še huje je bilo o-trokom, ki so po zelenih slivah uže sline cedili*. Bogatin je, in če on nam nič ne da, kedó pa dà?* (pravično mrmranje). G. dopisnik hvali na to g. P. hvalevredno (?) postopanje ter poživlja tudi druge, naj ga v tem posnemajo.
Kobaridci, veselite se ! Slišali ste novi nauk in novo modrovanje vašega šolskega svetovalca. Posnemajte ga, ter utrdite svoja srca proti ubogim. Če kedo v vaših hišah umrje, odpodite vse reveže, ki vas bodo milodara prosili, in za groše, ktere ste u-t>°gim namenili, napravljajte »knjižnice*, one bodo koristile Vam in Vašemu rodu, one vas bodo rešile — lakote in žeje!
H koncu svetujem g. svetovalcu - dopisniku, naj drugo pot ljudstvo popraša, kako in kaj misli o- tacili hvalevrednih napravah, da ne bode stavil več nasvetov, Svežem v škodo, sebi pa v nečast. —r—
Ogled.
Avstrija. Govori se že zopet o mini-sterski krizi; češki namestnik, bar. Koller, bi imel postati ministerstva predsednik in sedanji predsedn., kn. Auesrperg, bi šel na njegovo mesto v Prago. S Kollerjem bi nam bilo malo pomagano, a toliko bi vendar ta prememba izdala, da bi se vni-čila slepa vera v vstavovemo nezmotljivost sedanjih ministrov — in »zrno k zrnu — pogača*. Je pa tudi še več druzih znamenj, ki kažejo, da ni vse zlato, kar se blišči na sedanjem sistemu in sedanji vladi. V naj višili krogih veje neka sapica, ki ministrov nič kaj prijetno ne hladi. Tako n. pr. se ima za gotovo, da se cesarjeva rodovina ne udeleži prihodnjih volitev za drž. zbor, kar bi pomenilo, da se krona ni zavezala vzdržavati prav sedanji (centr.) sistem. Vse diši nekako po tem, kakor bi hotel cesar ponavljati znani Belkredi-jev rek: »Prosta je pot.* Med tem pa išče vlada neke srednje zlate poti v — sami sebi. Ne vidi namreč rada skrajnih strank, ni katoliško-konservativnega, ni radikalnega (mladoneniškoga demokratičnega) volilu, gibanja, naj bolj mar pa jej je za to, da pridejo tudi opposicijski izvoljenci v zbor. Ali pa pridejo, ni še gotovo. Opposicija je mislila popred še le. po volitvah pomeniti se, ali ima iti v Beč, ali ne; zdaj pa se sliši, da se češki deklaranti že pred volitvami (7/9) snidejo v posvetovanje v tej zadevi.
Pretekli teden (21. avg.) je obhajal kardinal-nadškof Rauscher petdesetletnico svojega mašništva. Malo kdo je bil o tej priliki počeščen, kakor ta (naj bode njegovo politiško mišljenje kakoršno hoče) na vsak način odlični možak. Papež mu je pisal sprelepo voščil no pismo in poslal krasen spominek, naš cesar mu ni poslal le spominka (svoje podobe v predragocenem okvirji), tem več prišel je iz Išelna na Dunaj in šel častitljivega starčeka (svojega nekdanjega učitelja) v njegovo poletno bivališče (Št. Vid) osebno obiskat. Druzih počeščevanj — brez števila ■— ne bomo omenjali.
časniki so vsi polni imenikov tistih razstavcev, kterim je bilo 18. t. m. prisojeno priznanje. Ako smemo soditi po naših domačih razstavcih, gre misjiti, da je bila komisija jako radodarna, ker ni nobenega brez kakega poslavila pustila,— V saboto (23. t. m.) so napravili v razstavnih prostorih posebno veselico, ktera je privabila (v prvo, kar je razst. odprta) 100 tisuč ljudi noter; pričakovali so jih pa dvakrat toliko. — O koleri nikdo nič pravega ne ve, kako je ž njo na Dunaji; gotovo je menda, da, kar se uradno o njej poroča, je vse premalo hudega.
Na Slovenskem raste »Narodovcev* predrznost in nesramnost v tisti primeri, po kteri padajo njihove volilne akcije. Non plus ultra sta sestavka »Proč s šolami, proč z učitelji* v, št. 194, in »Herman 1861. in 1873. leta* (dop. iz »ptujske okolice) v št. 196. Ne moremo se spomniti, da bili kdaj v kterem še tako umazanem inostranskem listu, enako sprevračanje dejanskih reči, enako zavestno, zlovoljno
pačenje nasprotnikih načel, nasprotniškega polit, nameravanja čitali. Taka časnika, korrupcija, kakoršno sedaj »Narod* brezsramno svetu kaže, je že prav »unicum*. — V Ljubljani je bila 20. (. m. sodn! obravnava v Vošn jak - Klnnori zadevi; Ki. je obsojen (!) na 4 dni zapor* ! Kadi bitu rekli: »Difficile est, satyramnon seribere/ ali bolje je, da počakamo, kako 2. in-stancija stvar razsodi.
Na Ogerskem je umrlo letos za kolero že 60 tisuč ljudi; na Hrva&em pa 5000.
Hrvaški zbor se je pričel 25. t.m. Naj važniša njegova naloga bo, da potali ali zavrže pogodbo regnokolarnih deputadj (o-gerske in hrvaške); verjetniše je, da večina zbora pogodbo sprejme.
Vnanje države, o francoski fuziji
(spravi Orleancev in Bourboneev) vse polno govoric, pa nič se ne ve, kij je pravo. Gotovo je, da se na Francoskem ogromna večina zaupljivo obrača proti rešilni legitimni monarhiji, ktera ho pa /,e vedela, da je zgodovina »učiteljica življenja.* To jo hudobna sleparija v serce zadetih liberalcev in republikancev, če trdijo, «la restavracija pod Henrikom V. pomeni »sredo-veško mračnjaštvo*. Ne, ne, pomeni le po-vzdigo in trjenje zdravih načel v naši gnjili, brezuačelni dobi. Sicer pa že vemo, kaj je njim »mračnjaštvo*; »mračnjaštvo* in pozitivno krščanstvo, celo poz. verstvo sploh — to je njim vse eno. — Minister Broglie je zopet pr: nekem slavnostnem obedu zatrdil, da hoče Mar Mahonova vlada na vsak način zatreti radikalizem.
9'
Na S panjskem postopa madridska vlada zdaj, po tem ko je po rečem radikalne vstajnike užugala, krepkeje proti Karlistom. Poslednjih armada šteje 28000 mož pešcev, precej konjikov pa premalo topov. Proti njim je poslala madridska vlada 90 tisuč vojakov in primerno reservo. (NB.
A esti iz Spanji je dohajajo skor vse iz madridskih virov, ki so pristranski in ne zanesljivi.) Kastelar-ja si misli izvoliti večina madr. kortesov za predsednika. On ima iti neki tudi prosit evropske vlade, naj bi priznale madridsko republiko.
Nemčija. Čudovita je pač moč katol. cerkve. Dva (!) škofa storita po svoji dolžnosti to pa to, kar ni vladi všeč, in — vsi uradniški polki in vse časnikarske čete se vzdignejo zoper — nju ! Kakor z Ledo-hovskim, tako delajo zdaj Prusaki sč škofom staroslavne Fulda-e (Kott-om). Cim bolj se katoličanstvo na Francoskem oživlja, tem bolj ga tlači Nemčija, boječa se povračila od zahoda.
Dompče novice.
(Za novomašnike) v goriški nadškofiji bodo Nj. prevz. knezo-nadskof posvetili v nedeljo 31. avgusta Čč. gg. čertMnike: Dugoliu Janeza iz Škrbine, Kodre Janeza iz Šentvida lialpavskem, Lenardig Friderika iz Kriškega; trctjdetnikc: Batagelj Antona iz Kamenj, Cliia-rutin Martina, Ferfolja Andreja iz Dobrdoba, Golob Jožefa iz Solkana, Kodelja Jožefa iz.
Zagorc, Kravanja Andreja iz Bovca. Suh-tliakonat (24. avg. in diakonat 29. avg,) sta diddla s prejsninii čč. gg. Zn rman Karol iz Gorico (četrtolotnik) in Godnič Jožef iz Komna (tretjeletnik) dobita ker, sta premlada, presbv-terat kasneje.
( V zarodu pri gluhonemih) bode prihodnji ponedeljek, 1. sept. koneclotni šolski izpit.
(A>? deželni kmetijski šoli) se začne po-dncevanje 9. septembra.— V kmetijsko šolo st* sprejemajo mladeniči, ki so vsaj 15 let stari, lepega nravnega obnašanja in so dovršili nizi gimnazij ali pa nižo realko z dobrim vspehom. Kod or ni zadostil tem zahtevam, se sprejme le tedaj, ako ga po prestalem postavnem izpitu vodju slovenskega oddelka za sposobnega spozna.
Vpisujejo se novi dijaki 6., 7. in 8 septembra od 8—12. ure prepold. v deželni kmetijski šoli gor iški (pri mestnem vrstit).
Razne vesti.
— Kolcni je pobrala letos samo na Ogrskem nad (>n tisuc ljudi.
— nSoc«ni” ne bobnajo. — «Blatovski iisr ni sè zborom «Goričar je v u nič kaj zadovoljen. Xo. to je kaj naravno. Pretino so ..Sol-ani'• v enak shod 47 svojih vernih spravili,
so morali tako bobnati, da jih je celo kr...ški
podžupan slišal, pa kaj slišal, celo vabilui list su mn v hišo zagnali, čeravno ni j ud njihnega društva. Cerkovniki, ki so se. po poročilu J»la-tovskega lista", shoda ,,Goričarjev vdeležili, so bili najbrž? «cerkovniki učenjaškege shoda", krere je znani njih «fajmošter", povsod pričujoči možieelj, pooblastil, da so — vohali. Je prav vse v „voreng!u
— Albert Samosa, slavnoznani ljubljanski zvonar, je dobil na dunajski razstavi za svoje zvonove najviše odlikovanje (Fortschrittsmedaille). Razen njega je v Avstriji došla ta čast edinega Helzer-a, zvonarja v dunajskem Novem Mediti (Wiener-Neustadt). Znamenje, da je S. bron res izvrsten.
— Za zvonove na sv. Gori so darovali : furmani in vikar v Medani 14. gl. 90 kr.; furmani in vikar v Štjaku 15 gl.
F* o s 1 a n. o.
V Gorici, 27. avgusta. V 34. št. *Soče“ se nahaja dopis: „V Gorici, 16. avgusta (naš prepir)", kteri tudi mojo osebo omenja in meni neke pregrehe očita. Ker bi Slovenci po Goriškem, kterim niso natanko znane naše razmere v mestu, vte-gnili imeti vse za resnico, kar jim «Soča" o meni pisari, naj mi bode dovoljeno, da tudi jaz te reči pojasnim.
Že pri prvem občnem zboru politiške-ga društva «Soča" leta 1869 pri volitvi zatrdnega odbora, ste se pokazali dve stranki: ena je kandidirala mene, druga gosp. dr. Lavrič-a za predsednika. Zmagala je prva stranka in jaz sera bil za predsednika «Soče** izvoljen. V društvenem odboru pa ui bilo prave edinosti, ker ste bili tudi v njem zastopani obe stranki. Lavričeva
stranka je hotela žo od začetka, da bi pri prvem prihodnjem obč. zboru na dnevni red dejali zaupnico interpellantoma za zedinjeno Slovenijo v Goriškem dež. zboru, to je, meni in gosp. dr. Žigon-u, drugim slovenskim poshmconi pa nezaupnico. Ker je pa bila ravno ta interpelacija dala po-povod prepiru med „Slov. Narodom" ua eni in «Domovino" in «Novicami" na drugi strani, in ker hi bil s takim postopanjem društva «Soče" postajal razpor še veci, u-stavljal sem se predlogu za zaupnico iu nezaupnico, in zatoraj pod mojim predsed-ništvom ni prišlo do tega. Iver so pa odborniki Lavrič-eve stranke vselej dotioni predlog ponavljali, in ker se nisem mogel o koristi tega predloga prepričati, bilo je to postopanje meni nasprotnih odbornikov pravi povod, da sem se predsedništvu «Soče" odpovedal. Iz odbora pa nista izstopila samo 2 odbornika,ktera sta sedaj v društvu «Gorica**, ampak še en odbornik, nam-! reč, gosp. dr. Abram. Ako tedaj moji na-protniki meni izstop iz Sovinega“ odbora v greli štejejo, zakaj ne rabijo enake mere tudi proti mojemu prijatelju, dr. Abram-u?!
Da bi bilo v letu 1870 prišlo društvo .Soča; po predsednikovi neprevidnosti v kolizijo z državnim pravdoikom, ni res, mai več se je to zgodilo po neprevidnosti tedanjega prvega tajnika. Tudi ni res, da bi se bil jaz zagovarjal po italijansko, ker kličem vse tedanje gg. odbornike, posebno gosp. dr. Lavrič-a in E. Klavžarja na pričo, da sem jez zagovarjal pri obravnavi pred sodnikom, gosp. adjunktom Tominz-em, pri c. k. mestni pooblaščeni sodniji v Gorici sebe in vse odbornike v slovenskem jeziku. Ker pa zapisovalec niumel slov. jezika, sem bil prisiljen potem ves slovenski zagovor prevèsti in narekavati v laškem jeziku. Da sem jez svojo nalogo takrat dobro izvrševal, bodi v dokaz, da mi je gosp. dr. Lavrič častital z besedami: «Zdaj sem
se pa prepričal, da ste Vi pravi govornik. “
Zakaj sem jez leta 1870 pri volitvah za dež. zbor padel, bodem v kratkem povedal. Pred volitvami so bili moji nasprotniki raztrosili po Tomiuskem, kjer je bil moj volitveni okraj, govorico, da sem jaz postal nasprotnik predelske železnice, in da se potegujem za Jožko železnico. Dne 13. junija 1870 so se bili sešli vpljivni volilci tominskega okraja v Kobaridu. Še pred shodom mi je pisal prijatel s Tominskega pismo, in me povabil, da naj hi se opravičil o zgorej rečeni govorici. Po nakijučbi mi je došlo to pismo v Benetke, kjer sem bil zarad nekega opravka, ravno dne 13. junija 1870. Moj prijatelj pri shodu v Kobaridu ni imel od mene odgovora in me toraj ni mogel zagovarjati, kar je sum govorice poterdilo. Zatoraj so volilci postavili za kandidate vgg. Winkler-ja, Goriup-a in Pagliaruzzi-a. Čeravno sem potem v «Slov. Narodu" tisto govorico izrekel za lažnjivo, kakor je res bila, so se vendar volilci držali storjenega sklepa in sem se jaz pri volitvi v Tominu kandidaturi odpovedal.
Pri «Soči" pa nisem moledoval za poslanstvo in tudi sedaj ne bom. Tudi ni ìes, da bi bil jaz kandidiral 23. februarja 1871 za odbornika «Soče", in, ako sem kak glas imel, nisem se gotovo zanj po-
terai; zategadel me tudi to čisto nič ni razjezilo, da nisem bil za odbornika izvoljen.
Tudi ni res, da bi bil jaz v pismu do tedanjega urednika «Naroda" nekatere gospode od «Soče" prav očrnil; in za romanje dopisov iz Gorice in z Goriškega v «Slov. Narod" nisem jaz čisto nič odgovoren, čeravno moram priznati, da so bili ravno v prvi polovici 1871. 1. dopisi iz Gorice in Goriškega jako zanimivi in rodoljubni. Izmišljeno je tudi da bi se jaz nanašal v «Glasu" na iste dopise, in ako je kedo v letošnjem «Glasu" možakom «Soče" izpulil vse pavovo perje, z akaj se, go-spodje, hudujete nad menoj?! Pustite v miru mene, od kterega niste terpeli, možje od «Soče", nobene krivice.
Dr. Tonkli.
... Ustnica uredništva: Staraš, v Gabr. prihodnjič.-O. Ivi. ta : Za ta pot prepozno.
Borsni kurzi na Dunaj i 28. avgusta.
gl. kr.
Enotni drž. dolg. v papirju	.	.	<59.75
p ??	»	,, srebru	.	.	73.15
Drž. posojilo leta 1860	.	.	.	101.50
Akcije narodne banke ....	973.___
Kreditne akcije................... 240.50
London...............................111.20
Napoleon	d' or.................. h.96
Cekini................................ 5.36
Adžjo srebra.........................106.25
Oznanilo.
Vodstvo goriške zastavljavnice, usta#-no vi j ene po grofu Jožefu Thurn-u, naznanja, da se bodo prodajale na javni dražbi, dne 11. septembra 1873 in po tem iste še ne rešene zastave, ki so bile II četrt leta 1872 (to je: mesca aprila, maja in junija 1872) zastavljene.
♦
V Gorici dne 16. avgusta 1873.
Vodja:
FABRIS.
•lavna Zalivala!
Podpisana si štejeta v svojo dolžnost «prvi občni zavarovalni banki Sloveniji v Ljubljaui" za popolno povrnitev škode, katero nama je učinil požar dne 17. aprila 1. 1. na najinih poslopjih, najino najsrčnejo zahvalo javno izreči in jo p. n. občinstvu najgorkeje priporočati.
Za odškodnino se imava zahvaliti banki Sloveniji tem bolj, ker je imela ona zarad neke najine zamude na podlagi njenih zavarovalnih pogojih pravico, odškodnino popolnoma odreči.
V Ljubljani dne 25. avgusta 1873.
Joše Dežman F.anc Šarc.
posestnika v Kurji v asi.
Odgovorni izdavatelj in urednik: ANTON LAKNER recto LUŽO VEG — Tiskar: SEITZ v Gorici.