54
Kotni pisači, podpihovavci kmetov.
Kteri bravec Novic ne pomni krepkima sostavka „Dohtar Skaza ali pravdar Sebigrabič" v lanjskih Novicah ?
Kako resnične so besede: „Naj bolj čmerikasti kos pravdoskazata pa je nje-rgov jezik, on je njegov meč, plug-, sulica in njegovo ^bogastvo. Je pa njegov jezik špičast in silno gibčen, wz njim on toliko luska, ropoče, ropota, poka in kle-„peče, de ni čudo, če tistiga, kteriga je pod koš dobil, ^prekucne v strašno brezno nepokoršine, hudobije in ^pogube.«
Kmetje, ljubi kmetje! varite se za božjo voljo ta-cih goljufov, ki se po nemško „Winkelschreiber", to je, kotni pisači ali pisači za voglam imenujejo, sosebno v sedanjim času; varite se, pravim, sosebno v sedanjim času, zakaj zdaj je njih žetev; zdaj, ko je glava prostiga kmeta z nepotrebnim dvomenjem (cviblanjem) napolnjena, se takimu merčesu od veselja serce reži; zdaj on podpihuje in pravico očitno krivico imenuje, de bi se kdorkoli spuntal, dobro vedoč, de potem tožbe nasledijo, ktere njegovo mavho redijo. Kako velika grehota je to! Pa kaj to njemu mar? —In kako bo tudi tak človek pravico ljubil, pravico, ki ga je za volj goljufije, pijanstva ali lenobe morebiti iz dobre službe pahnila? — Gola resnica je, de so kotni pisači večidel izverženi cesarski uradniki, pijanstvu udani nekdanji pisarji pravdnih dohtarjev in pa — in sicer nar nevarniši — grajšinski pisarji in oskerbniki, ki so zavolj eniga ali druziga pregreška ob službo prišli. Si žolč ohladiti in ob enim v svoji nadlogi kakošin krajcar zaslužiti, veli tak hudobnež kmetam, de se jim, kakor se je on sam z lastnimi očmi iz grajskih bukev in pisem prepričal, velika velika krivica godi, če ravno ni nič res. Kdo mu rajši verjame, kot revni kmet?
Začne se precej z grajšino tožiti, dokler vse svoje suho in sirovo zatoži; kajti dohtar Zmota ga pri vsaki zgubljeni tožbi prepriča, de je po krivici sklenjena, de naj le naprej toži (apelira), on dobro ve, de mora dobiti. Povejte, ni leto hudoba v človeški podobi? —
Zakaj pa de se imate teh sleparjev posebno v sedanjim času varovati, bote precej slišali.
Z žalostnim sercam sim zvedil, de je nek takošin slepar kmete v Snepergu podšuntal, zunej štiber, to je cesarskih davkov, prihodnjič nobenih drugih odraj-tovati in — razun prejemovavca cesarskih štiber — vse druge uradnike (Beamten) izpokati.
Kmetje so šuntarju verjeli, se z njim v grajšino podali in rečenim gospodam napovedali, jim, ako se v S dneh ne pobero, pot pokazati; oskerbniku so pa neki clo po življenji stregli. Sreča, de ga doma ni bilo. —
To vsak ve, de ne bero vsi kmetje Novic, de te-dej niso vsim znani lepi uki Novic zastran nove vladije. Pa so jim mogle oznanjene biti undanšnje oznanila c. k. poglavarstva, de ima zared štiber in drugih davkov vse tako dolgo pri starim ostati, dokler ne bo polajšanje po gosposki očitno na glas dano, in de bodo vsi Ižancam enaki hudodelci zdaj brez odlašanja po stojni sodbi (_Standrecht) ob soj eni in po primeri svojiga pregreška tudi ob glavo djani.
Nekteri kmetje so tako nespametni, de večkrat imenovanim puntarjem bolj verjamejo , kot natisnjenim (drukanim) cesarskim poveljem.  —
Prav lepo tedej prosim: Naj jih poduči, kdor pri njih kaj velja, v kolikšno nevarnost jih zapelje tak suntar, de od svojiga sklepa še o pravim času odstopijo; šuntarja pa naj v oblast gosposke dajo. Pravijo, de je tacih kervopivcov nekaj clo iz mest na kmete slo, ljudi šuntat, de bi si svoje mošnjice napolnili. — Kmetje! z vezite jih, te rogovilaste cigane, in izročite jih gosposki, de prejmejo zasluženo plačilo. Sicer pa poterpljenje imejte! Gotovo bo pod novim vladarstvam boljši za vas, zakaj naš svitli Cesar 30 dobri, kot duša, in so prepričani, de je treba mar-
siktero reč p olajšati, tode — kakor ste že slišali — to se nemore tako hitro zgoditi , ko bi pihnil. Torej še enkrat: poterpljenje, poterpljenje! —
J. Navratil.
55