MIRKO VAUDA: »Osnovna šola preslabo pripravlja na srednjo šolo!" Taki in slični očitki so na dnevnem redu in tudi višji šolski svet jih ie iznesel v obliki posebnega odloka šolskim vodstvom. V »Učit. Tov.« z dne 13. marca 1924 smo med društvenimi vestmi čitali proteste dveh učiteljskih društev proti tein pritožbatn. Smatram za času primer110 in važno konštatirati nekaj najmarkantnejših okolnosti, ki zavračajo, oziroma kažejo te očitke v popolnoma drugi in edino pravi luči. Očitki. da je osnovna šola sokriva siabih uspehov v srednji šoii, niso novi. Pojavljali so se že v prejšnjih dobah, kar znači, da srednja šola nikoli ni bila zadovoljna z delovanjem osnovne šole. Ti očitki pa se množijo osobito izza one dobe, ko se je pričelo osnovno šolo presnavljati v zmislu modernih pedagoškodidaktiških načel. T i očitki pa nikakor ne smejo zadrževati a 1 i zrahljati zapričete notraiije reforme osnovne šole, marveč kličejo nas glasneje k intenzivnejšemu delu v zmislu te reiorme. V prvi vrsti moram pribiti, da osnovna šola po svojem zvanju ni pripravljalnica za srednjo šolo, marveč splošno izobraževališče in vzgojevališče najširših plasti naroda. S tem srednja šola ne računa, marveč želi prejemati iz osnovne šole v prvi vrsti dobro »natrpane« učence v slovnici, računstvu, čitanju in pisanju. Ni še daleč doba. ko se je osnovna šola morala brigati le za te učne predmete, vse drugo se je smatralo le kot nevažni privesek; zato pa je v tej dobi bil naslovni očitek redkejši, kot je dandanes; osnovno šolo pa je takrat obremenjevalo tudi dokaj manj zahtev. Življenske zahteve, napredovanje in razvoj mladinoslovja ter ž njim vzporedno izboljšujoče _se metode so odkazale osnovnošolski nalogi nove smeri: vzbujati otroškega duha, vaditi otroka v opazovanju okolice, vzgojiti ga za koristnega in vrednega člana človeške družbe vpraktičnem življen j u. Ni problem posredovanja znanja, temveč problem v z g o j e naivišji problem osnovne šole. Zgodovina pedagogike kaže. kako pogosto se je spreminjal ustroj, učni načrt in učni način v osnovni šoli, kaže pa tudi, da je ostala ravno srednja šola z manj bistvenimi izpremembami vedno pri svojem starem tipu. Srednja šola je pač menjavala k o 1 i č i n o , prav malo pa n a č i n poučevanja. Zato se polagoma že pojavlja zahteva po teraeljiti izpremembi učne metode v srednji šoli, in sicer v zmislu približanja osnovnošolski metodi, ki temelji na dušeslovno-pedagoških načelih. Hvala bogu imamo že precej srednješolskih učiteljev, ki so uvideli nevzdržnost zastarelih metod pri pouku v srednji šoli. Osobito je potreba, da se v tem zmislu r e f o r m i r a učna me t o d a v s a j v p rvih razredih srednje šole in s tem bo tudi uglajen prehod učencu-dijaku iz enega tipa šole v drugi. saj vendar, s psihološkega stališča rečeno, 10lefni učenec z vstopom v srednjo šolo ne neha biti otrok! Predpogoj te skupne reforme, naše skupne stavbe »šolstva« je tesnejši stik osnovnošolskega i n srednješolskega učiteljstva. Tako bi se pričelo medsebojno spoznavanje vzgojno-učnih smotrov, nalog in načinov, izmenjavale bi se izkušnje, želje, sodbe itd. Srednja šola bi spoznala, da tvori prepad med staro in novo osnovno šolo r e f o r m a , ki stremi po samodelavnosti, samostojnosti — torej po ž i v ljenski praktičnosti učencev. V prHog pravilnemu razumevanju pa naglašam, da naj stoji vsekakor na prvem mestu strokovno in šele potem metodiško znanje; to pa velja za osnovnošolskega i n srednješolskega učitelja, ali kakor pravi v »Popotniku« (št. 5.-8. leta 1922.) v svoji razpravi »Specijalizem in metodizem« g. rav. F. Vajda: »Precenjevanje metode je metodizem in ta je nevarnejši od specijalizma« in pozneje: »Ootovo pa je, da najboljša metoda ne nadomesti strokovnega znanja«. Stremljenje po višji strokovni izobrazbi je glavni razlog trkanja osnovnošolskega učiteljstva na vrata univerze. torej preustroja učiteljskega strokovnega znanja. v smeri navzgor. In ta klic je glasen in že star, česar ni mogoče trditi o klicu srednješolskega učiteljstva po izobrazbi v metodiki, vsaj v tej meri ne. Pač je v omenjeni razpravi g. ravn. Vajda zahteval, da se morajo slušatelji filozofske fakultete na vseučilišču seznanjati z metodiko dotičnega predmeta ter naj iz metodike tudi polagajo izpite. — Le mimogrede naj omenim važno točko k potrebni notranji reformi srednje šole. Gojenci radi zapadejo v življenju raznim ekstremom državnopravnega in socijalnega naziranja. V odpomoč temu, in iz vzgojnega in učnega stališča, bi v srednjih šolah priporočali uveljaviti »samovlado«, ki prej spada v srednjo nego v osnovno solo, dasi isto lahko tudi tu iz- vajamo, le v zmanjšanem obseg-u. »Le v šolskih sistemih, kjer se slično. kakor na akademiji v Edinburgu. učenci že zgodaj navajajo iz lastne inicijative in pod lastnim sodelovanjem ščititi čast in ugled šole, bodisi gimnazije, bodisi vseučilišča. se more razvijati ona zdrava zrelost, ki tudi takrat. ako nobe- na tuja avtoriteta ne straži v ozadju, zna spoznavati in čuvati meje lastne svobode,« pravi Kersch.ns.einer (»Der Begriff der staatsbiiigeiiichen Erziehung« — str. 89.) — Torej. več notranje reforme v srednje šole! (Dalie prlh.)