Koliko moči do mladosti ima zgodnje soznanje lepoznanstva, in kakšne dolžnosti izvirajo iz tega za odgojitelja iu jezikoslovnega učenika. CDalje.) Zniožna natura, t. j. takšna , ki čuti raoč v sebi, ali pa da ima zares lepe duŠBe darove, poprime se braaja romabov, pa tudi, ako so BJeae zunanje okoliščine srečne. DoBiišljija tukaj čas prehiti'; deček se domišljuje moža, ter se vidi v dahu za viteza, čigar življeaje bere. Kako zeld mika takšno branje krepke nature! Skušnja tedaj uči, da se za branje vnamejo ali dražljivi , bolehai mladenči, kterih glava je polaa domišljij, ali pa ailadenči zares jedernati insposobni. Mladeači srednje dobre glave, ali pa še celd zabiti se bodo malokdaj zeld vaeli za braoje. Da pa ailadost tako strastao bere, tega so krivi starši in odgojitelji. Otrokom ne vedo boljšega darila dati, kakor knjige za mladost. Otroci višjih stanov imajo že celo zbirko kajig, ki se pa vedno poaiaožuje ob godovili. Starši jih opoaiinjajo, da naj berd; berejo tedaj zavoljo kratkega časa. Hvalijo jih potem ia pravijo: Xas mladi naj rajše sedi pri bukvah! Takšaa hvala je dober kup. Ti spisi za mladost pa večidel niso drugega, kakor otročji romaai, ia tako se pripravlja pot do strastnega branja. Tako se imajo presojevati tudi šolske kajižnice, ki so v nekterih krajih. Večidel knjig pisanih za niladost je podobnih 4* pisanemu popirju , v klerega je nekaj naukov zavitih; otrok pregleduje pisaai popir, nauk pa pade na tla, in ne zmeai se za njega. Le kdor je zveden psiholog in globoko zna preaiišljevati, aiore za mladost tako pisati, da se z braBJeoi kratkočasi ia podučuje. Kaj in kako pa bere Biladost? Večidel nič ae prevdarja. — Starši in redaiki dajo gojeBcem take kajige, ki jih še sami niso pregledali ia prebrali; pregledati bi jih bilo presitno in prezamudno, pa tudi saj že njih naslov pove , da 80 spisane za mladost, in potem mislijo, da gotovo ni v njih nič slabega. Ravno tako, kakor pa star.ši in učeaiki posamezaih kojig ne odberd, tako pa tudi aa vse, kar otroku v rokepride, premalo porajtajo. Ako je ena kajiga prebrana, dajo otroku drugo; za pravljicaBii pa nastopijo potopisi, za teaii pa zopet otročje igre in lako naprej, kakor se ravno kaj dobi v kaki bukvarnici. Med prebraniai ni je dušne niti, da bi branje branje podpiralo ifl razširjalo. Še huje pa je, kadar otrok brez vedflosti staršev bukve na posodo jenilje ia jih bere. Tukaj le po naslovu gleda, ia bere se takšno, kar bi se Baj maBJ sbicIo brati, kar domišljijo Baj huje fladražuje in je za duha ravao to, kar so za kri niočne dišave. Bereaio le za to, de bi se oaiikali; sploli pa pozabimo tako brati, da bi se s tim resničao omikali. Ako to zadeva aaj poprej odraščene Ijudi, zadeva pa tudi ailadost in skoraj brez izjenika. Bere se nainreč brez vse resaobe, da se le kratkočasi. In kako more to drugače biti! Učeniki bi morali vse, kar učencem dajo, sami prebrati, potem pa jih napeljevati, kako da naj prav in premišljeno berejo. Mladi človek sam za se se ne more braniti, da bi ne bral brez resnobe, ker nima on kojige, ampak kajiga ga ima v oblasti. Ako branje njegovo domišljijo zbudi ia serce pretrese, nasleduje to iz tega, ker se je reči popolnoma vdal; gibanje njegove duše je podobao gibaaju morja, kadar ga vihar sem ter tje zagaaja. Slrast do braaja prišla je od odraščenih v mladost. Odkrili in preiskovali smo že o tem nekoliko; opisovali smo to tudi bolj na laako, ter saio rekli, da se bere brez izbere in premislika. Prevdariti pa še hočemo, koliko hasne ali škoduje zgodaje branje lepoznanslva razuaiu in sercu pri mladosti. Ne da se tajiti, da zgodnje branje beletričnih spisov, dasiravno brez izbere ia premislika, tu ia tam tudi kaj dobrega donaša, pozaeje pa bomo oboje aa zlato vago devali. Kar se je naše duše prijelo , ostaae ji vtisojeno bolj ali manj globoko, ravna se to poteai, kakor je posaaiezea občutJjiv in tudi, kolikor bolj živo je reč zapopadel; ostane ji (duši) pa veadar le Qvtisnjenje), ako bi se ravao ne zavedila. To sicer lahko pozabimo, pa se zopet spoainiaio, kakor hitro aas kaj takega ali eaakega zadene. Tako je tudi z branjeai. Lepa pisava CstyO je skoraj splošna , posebno pri pisateljih. Skoraj vsi pisatelji romaaov ia kojig za otroke pišejo gladki ia olikani jezik, in skoraj ni drugace, da Ijudje, ki večkrat berd take spise, izobražujejo se tudi v jeziku. Ker jim večkrat pred dušo stopi, nauče se ga (udi, in ustmeao ia pisaieno gladko izrazujejo svoje misli. To je toliko bolj naravuo, ker vsak ve, da se maternega jezika bolj iz rabe ia posnemaaja aaučimo kakor iz gramatike. Učeaiki po šolah bodo tedaj lahko spozaali, kteri učeaci radi berd, ker posebno lepa pisava, čudno aašopirjen sostavek, kakor tadi zgovornost razodeva bravca romaaov. (Daij« Pribj