Ob stoletnici avstrijskega cesarstva
Spisal F. Dimnik.
'an 11. avgusta letos je bil za Avstrijo in vse njene prebi-valce vseh narodnosti zopet dan veselja in sreče. Ta dan je minilo sto let, kar je ustanovil tedanji cesar Franc II. cesarsko dostojanstvo avstrijsko ter se postavil za dednega cesarja avstrijske monarhije kot cesar Franc I. Preden o tem dalje razpravljam, mi moji mladi bralci gotovo ne bodo zamerili, če jim povem lepo pripovedko iz življenja cesarja Franca. Cesar Franc je moral prebiti s Francozi hude vo[ne. V bitkah pri Aspernu in Vagramu je padlo posebno veliko vojakov. V Ulrihskirlmu, prijaznem trgu na Moravskem polju, je bila glavna bolnica za ponesrečene vojake. Sila v bolnici je prikipela že do vrhunca; manjkalo je namreč Ijudi, ki bi stregli ranjenim vojakom; marsikdo bi bil moral v bolečinah in obup-nosti umreti, ko bi Ijubi Bog v tej veliki sili ne poslal ranjencem rešilnega angela in tolažnika v človeški podobi: bil je župnik Avguštin Oall iz Ul-rihskirhna. Noč in dan je hodil okrog bolnikov ali pa klečal poleg njih na tleh. Nobene, še tako velike rane in nobene bolezni se ni ustrašil. V nje-govem župnišču je pa dobivala podporo in tolažbo cela kopica ubogih sirot, katerih očetje so padli v vojski.
Ko cesar Franc zve za tega usmiljenega samaritana, ga obišče na njegovem domu. Bilo je peto uro popoldne; v skromnem stanovanju žup-nikovem je vladala grobna tihota; na naslanjaču je župnik trdno spal; trikrat štiriindvajset ur ni zatisnil očesa. Zdaj vstopi v sobo mož plemenite postave ter postoji pred spečim župnikom. V tem trenutku je nekdo pocukal tujca za suknjo. Ta se ozre ter zapazi poleg sebe šestletnega dečka. Skrbno pravi tujcu: ,,Ti moraš proč od tod, da ne zbudiš gospoda župnika." Medtem so prišle tudi vse druge sirote ter so radovedno ogledovale tujca, ki se je prijazno pogovarjal z njimi. Zdaj se župnik zbudi ter začudeno pogleda plemenitega tujca. .Prosim," ga ogovori župnik, nali vas smem vprašati za vaše ime?"
-»-    202    k-          .___.
nMoje ime?" pravi tujec smehljaje se; „110, imenujem se Franc." Župnik stopi bliže in vpraša: nPa vaš priimek?" — nNajprvo sem se imenoval Franc II., zdaj se pa imenujem Franc I."
Gospod župnik ostrmi na te besede, cesar pa nadaljuje: ,,Ali je to kaj čudnega, če pride cesaravstrijski k možu, ki skrbi za njegovc uboge vojake in njih zapuščene sirote? Ali je to kaj čudnega, če pridem sem, da se zahvalim možu, ki sem mu dolžan toliko hvale?"
Te besede je govoril cesar Franc s prirojeno mu ljubeznivostjo, nad katero je bil župnik ginjen do solz. Ponižno se prikloni in pravi: ,,Vaše Veličanstvo, ta milost, to ponižanje.'" — nOh!" mu naglo seže dobri vladar v besedo, Jmenujte mi še kaj tako blagih mož kakor ste vi v mojem cesarstvu in poiskati jih hočem v ubožnih, s slamo pokritih lcočah, v pod-zemeljskih stanovanjih in v najvišjih nadstropjih."
In res je, da bi se prepričal 0 stanju svojih dežel in podložnikov, potoval cesar Franc od kraja do kraja, bival med svojimi podložniki tcr se posvetoval z njimi prav po očetovski ter je navzlic hudim vojnam, ki jih je imel s Francozi, jako skrbel za notranji blagor svojih dežel in na-rodov. Uredil je pravosodje ter obračal veliko pozornost na javno šolstvo. Pomnožil je Ijudske šole in gimnazije ter ustanovil prve realke. Ljubljana, Celje, Gorica in druga mesta so dobila svoje gimnazije. Za njegovega vladanja so pospeševali kmetijstvo, (osuševanje barja), zavarovalnice zoper ogenj, hranilnice in posojilnice. Tudi kranjska hranilnica je bila ustanovljena tačas. Podpirali so obrtnost, osnavljali tvornice in gradili ceste. V tistem času so se jele razvijati tudi železnice in parobrodi.
Zaradi teh zaslug in pa posebno še, ker je ustanovil cesarsko dostojanstvo avstrijsko terstem rešil Avstrijo vesoljne monarhije Napoleonove, mora iineti cesarja Franca I. vsak Avstrijec v blagem spominu. Umrl je 1. 1835.
Do 11. avgusta 1804. leta smo imeli sicer ,,hišo avstrijsko ", a ni pa bilo še avstrijske države. Pragmatična sankcija, ki je še danes naš najvažnejši državni temeljni zakon, govori sicer o dednih kraljevstvih in deželah, ne omenja pa niti z eno besedo avstrijske države ali avstrijskih narodov. V istini Avstrijci v istih časih nismo imeli pravzaprav nobene prave domovine, ampak bili smo le člani rahlo združene skupine dežel, ki jih je vladal knez bogatega naslova, kralj ogrski, češki itd. Cesarski naslov je pa imel ta knez od nemške državne krone, ki pa n i b i 1 a d e d n a. Ko se je pa staro nemško cesarstvo razpršilo v valovih francoske revoln-cijske dobe, in se je dal Napoleon kronati za dednega cesarja francoskega, je prišel zaraditega cesarski naslov avstrijskih vladarjev v nevarnost; to tembolj, ker je Napoleon vedno prežal po avstrijskih deželah. Prav ta vzrok je napotil modrega in skrbnega cesarja Franca II., da je ustanovil ce-sarsko dostojanstvo avstrijsko ter se postavil za dednega ce-sarja avstrijske monarhije kot Franc I. (11. avgusta 1804. I.). In prav s tem modrim činom je rešil Avstrijo vesoljne monarhije Napoleonove.
                                        ^,   203   hs-
              Dednocesarstvoavstrijsko uživa danes zaradi  nesmrtnih za-
     slug cesarja   Franca   Jožefa !. po širnem  svetu  največjo  veljavo  in
     največji ugled.   Pa   tudi   vsi   avstrijski   narodi   se  klanjamo   ob   stoletnici
     avstrijskega dednega cesarstva svojemu  modremu vladarju   in   gospodarju
    Francu Jožefu I. z največjo vdanostjo, ljubeznijo in hvaležnostjo, zdru-
           ženo z gorečo prošnjo do vladarja vseh vladarjev:                                               
                                                       »Bog ohrani, Bog obvari
                                                nam cesarja, Avstrijo!"