Na delo tovariši! *) BViribus unitis" z združeno iuoejo po prigovoru BNjih Veličanstva" na delo za vero, dom i carja! Tovariši na delo za vero! Sveta naša dolžnost tirja od nas odgojiteljev šolske tuladine, da izročiino mladež nepopačeno i čisto, kakor prejeli smo jo od verne matere, naravne odgojiteljice svojih malih otročičev, v njeno naročje zopet nazaj. §. 1. postave, s ktero se ustanovljujejo načela za podučevanje v ljudskih šolah, zahteva naj prvo, da odreja ljudska šola otroke tako, da bodo pobožni i nravni. V teh dveb besedah zapopadene so vse postave i načela za izrejo šolske mladine. Poglejmo si nekoliko mladež, kar tiče se nravnega i pobožnega življenja, če izrejena je v resnici po teh načelih, od kterih odvisna je nje časna i večna sreča, ali pa nesreča? Na prvi pogled zapazimo že, da ne vede se šolska mladina tako, kakor zahtevalo bi se po pravici od nje. Prva napaka, ki nahaja se splošno med našo mladežjo, je izvanredna mlačnost do vsega, kar je Božjega; med otroci pogreša se sveti strab, tako zvana Botročja bogaboječnost". Iz tega nastaja malomarnost do duhovskih i deželskih postav i prvi sad je zrel že na majhnem drevescu, ki jel je komaj odganjati mladike, i ta sad je — ,,nepokoršina" i njena sestra ^prevzetnost". Strah Božji je začetek modrosti. Kdor ne boji se Boga, ne boji se tudi hudobnega duha, še manj pa človeka, in iz nepokorščine nastanejo potein vse druge pregrehe; to ti je tudi vzrok slabega vedenja emancipirane i skoraj neukrotljive današnje mladine. Kdo li za- ¦) PoTod k nasledirjemu pozivu dala mi je večletna skušnja pri odgoji domače naše šolske mladine. krivi pa vse to? Jeli je kriva temu šola, ali pa celo sam učitelj, ali pa domača izrejaV — Pomislimo nekoliko, kako obnašamo sami se v raznih slučajih v šoli i zunaj šole, i našli bodemo, da zamoremo pohujšati mladež tudi nehotc. Vsaka sama na sebi sicer nedolžna, a ne na pravein mestu i ne o pravem času izustena, neprernišljena beseda, vsaki nepreviden pogled, vsaka naj manjša človeška slabost, ako zapazi jo šolska mladina pri učitelji, zamore odvzeti mu spoštovanje i Ijubezen i zadnje celo veljavo pri mladini. Naj bode pa učitelj še tako marljiv pti odgoji otrok, naj prizadeva si čisto seme naj lepših naukov posejati na še tako rodovitno zemljo, kaj mu koristi vse to, ako pride sovražnik po noči ter poseje inu med pšenico ljuliko, i ta sovražnik ni drug, kot slaba domača izreja, popačeni, uialopridni svet i strupene knjige. — Doniača izreja dan danes, žali Bog, čisto nič ne velja. Mesto, da delovali bi starži na to, da podpirali bi učitelja v izreji svojih lastnih otrok, podirajo temveč doma, kar sozida s teškim trudom učitelj na polji odgoje v šoli, in kar starši ne premorejo, pripomore jim pa hudobni svet i slabe, brezverne knjige. Vsim tem nezgodam zamoremo pa le na ta način v okotn priti, da prizadevamo si z lastnimi, lepimi zgledi napeljevati mladino na pravo pot moralnega i pobožnega življenja v šoli i zunaj šole, i da začenjamo pisariti splošno pedagogične spise za ljudstvo i sicer v časnikih, ki čitajo jih tudi starši šolske mladine. Kaj koristi za občni blagor še tako izvrstni pedagogični spis, če ga pa čita sam učitelj, starši o tem pa nič ne vedo. Na delo tovariši za domovino! Kakti vrli rojaci i zvesti domorodci, ter vestni Ijudski odgojitelji, moramo skazati se posebno hvaležui domovini, da odgojujemo namreč sinove i hčerke njene na podlagi prave omike, i da skrbimo za duševni i telesni blagor, tcr soznanimo jih s potrebnirai vednostimi. Paziuio pa tudi na to, da urijo se otroci ne sarao v neobhodno potrebnih šolskih predmetib, temveč tudi v rečeh, ki rabili jih bodo v prihodnjem svojern kmečkem stanu, pripravljajrao jih toraj za kinete, pa v pravem i dobrem pomenu. Učimo jih saditi i cepiti drevesca, obdelovati polje, travnike i loge po umnih i praktičnih pravilih, da zemlja obdelana po njih rodila bode boljši i stoterni sad. Ne izpuščajmo otrok iz šole, dokler naučili se niso dobro brati, pisati i računiti, dečki pa tudi pravilno cepiti drevesa i druzih neobhodno potrebnih naukov v kmetijstvu, dekleta pa v gospodinjstvu. Na ta način pridobili bodejo se tudi starši za dobro reč, i ne bode treba se silo goniti njihove otroke v šolo, kajti, ako se kmetu šola prikupi, previdel bode sam nje korist i z veseljem pošiljal v njo svoje otroke. Naš kmet je praktičen, on zahteva le »facta", sama beseda ne velja pri njem čisto nič. Bodimo pa tudi mi praktični, učimo se radi reči, s kterimi zamoremo sebi i bližnjemu izdatno koristiti, kajti čas je zlato, pa le dobro i pametno porabljeni čas. — Pri duševni odgoji šolske mladine misliti moraino pa še na to, da le v zdravcni telesu prebiva zdrava duša, da skrbituo namreč za zdravje telesno šolskih otrok i to že zarad tega, da bode domovina naša zamogla pouosna biti na svoje sinove tudi, kar tiče se njih trdne postave i čvrstega zdravja. Skrbimo toraj v šoli za čisti zrak, glejrao strogo na snago otroško, paziino na to, da ne škodujejo zdravju učcncev i u6enk šolske klopi, z eno besedo no bodemo morivci našega lastnega zaroda se svojo malotnarnostjo v teh zelo važnih ročeb. Na delo tovariši za carja! Grozoviti strah prešine človeka, ako premišljuje daudanašno socijalno življenje. Povsod nahaja se prevzetni duh, ki zoperstavlja se božjim i deželskim postavam, ter upira se z vso močjo, podkopati i zadnje podreti ves stalni red, i na mesto tega postaviti na krinilo največji nered. če je bilo kedaj potrebno skrbeti za to, da vcepi se mladini že v otroških letih Ijubezen do očetnjave i do vladarja, je daudanes neobhodno potrebno, da izreja ljudska šola značajne i zveste podložne presvitlega cesarja, ter pokaže jim dejansko, da prava ljubezen do doraovine obstoji prvo v tem, da ljubi vsak iskreno in odkritoserčno svojega vladarja, kakti največjega dobrotnika slehrnega državljana. — Da bode naše delovanje pa tudi v tej zadevi imelo pravi vspeh, pomislimo dobro stari pregovor, ki pravi: ,,ignoti nulla cupido", kar ne poznam, tega ne morem tudi ljubiti. Učimo tedaj mladino spoznavati vladarja, kakti naj boljšega, občnega očeta mogočne naše BAvstrije". Dobro pazimo prvo na to, da ne pogreša se poleg sv. križa v nobeni šolski sobi tudi slika BNjih Veličanstva". Navdušujmo drago šolsko mladež z domorodnimi povestmi i pesmi za vse, kar je v prid i pravo korist hiši habsburški. Z jedno besedo, dajmo cesarju, kar je cesarjevega, i Bogu, kar je božjega, i potem položiti zarnoremo brez strahu tudi roko na srce i ne bode nam očitalo, da uismo storili vestno vsega, kar tirja od nas Bvera, dom i car". Ant. Derganc.