Zemljepisje in zgodovina v Ijudskej šoli. (Dalje cf. 1. 2. t. 1.). 137. b. v. razkazuje in tolmači otrokom razna bivališča: nMesta, terge, vasi". Otroci se po takih vajah napeljujejo, da vedo imenovati bivališča. Se ve, da učenik razliko bivališč še dalje lahko izpeljuje, in pove bistven razloček raznih bivališč; ta razloček ni vselej v velikosti kraja, številu prebivalcev; saj vemo, da je več vasi lepših in večib, kakor so tergi, nekatera imajo tudi več prebivalcev, kakor manjša mesta. Morda bi ne bilo odveč, ko bi učitelj otrokom tudi povedal, zakaj da ljudje skupaj bivajo in zakaj so na gotovih krajih od nekdaj mesta bila, kakor n. pr. 143. b. v. o aCelji" govori. Potem, ko so otroci razločevali bivališča, naj spoznavajo še človeške stanove b. v. 138. BStanovi". Navadno ločirao troje poglavitnih stanov, 1) stan, ki skerbi za telesne potrebe, ki vse preredi, oblači in jiin bivališča napravlja: hraneč stan (Niihrstand); semkaj spadajo kmetovalci, obertniki vsake baže in tergovci; 2) stan, ki druge poučuje, ki tedaj skerbi za idealno, za versko življenje, to so svečeniki in učitelji, poučiven stan (Lehrstand); 3) stan, ki varuje in brani druge stanove, tem prištevamo uradnike in vojake. V našem berilu je na kratko povedano, kaj dela vsak stan, n. pr. kaj delajo kmetje, kaj obertniki, kaj tergovci i. t. d. 139. b. v. BObčina". Ko so otroci spoznali bivališča, naštevali stanove, je pač prav umestno, da se jim razloži, kaj je občina (srenja), katere dobrote uživajo občani, in kakšne dolžnosti imajo do občine. Otrokom se tudi lahko pove, da naj varujejo srenjske naprave, ker se ustanove se srenjskim premoženjem, zato so pa srenjski davki in nakladi. Konečno je tu govorjeno od farne občine ali fare, kateri je predstojnik gospod župnik, ki je duhovska gosposka v svojem kraju. Vprašanja na konci berila drobno tiskana nam povedo, kako naj n. pr. učitelj razklada to berilo. Za aObčino" pride pa večja občina nOkraj" (140. b. v.) na versto. Po Štajarskem volijo občine tudi v »okrajne zastope" (Bezirks-Vertretungen), teh na Kranjskem nimamo. Zato se nam prav umesten vidi zadnji stavek: nOkrajna glavarstva . . . so cesarsko kraljeva". Pridejo pa na konci berila vprašanja, ki so kakor navadno drobno tiskana. Omenimo le 3. vprašanja: ali je J. od naše domačije proti jugu, severju, vzhodu ali zahodu? Oraenil sem uže, razpravljaje 109. b. v. nStrani neba", kako važea je pouk o orientovanji in kako naj učenik to razpravlja. Ako je otroke pridno vadil v orientovanji, odgovarjali mu bodo tudi na taka vprašanja, kakor se stavijo pod 7. točko. Proti kateri strani sveta teko (reke, potoki) v Dašem kraji. Iz nOkrajaa pristopimo v nDeželo" 141. b. v. Razlaga se tukaj pojem nMaterina dežela". Iz dežele pa pristopirao v našo širjo domovino, v avstrijsko cesarstvo. Vprašanja spodaj postavljena kažejo nekoliko, kako ima učenik to vajo razpravljati. Avstrijske kronovine se prihraDJuJejo — tako si mislimo — za III. berilo. Tukaj se ima razpravljati najprej domača dežela (ožja doraovina), potem pridejo na versto druge kronovine, in ravno v tera vtesnjeni berilnih vaj vidimo pedagogisko izurjenost, ki ve za vsako stopinjo odbrati najbolj potrebno, ki polagoma postopa, nobene poti ne preskoči, ne pušča za seboj presledkov, kateri bi se imeli pozneje dopolniti i. t. d. Poudarjali smo, vse ob svojem času; vzemimo pa vendar še enkrat 139., 140. in 141. ber. vajo v misel, kako lepa prilika se učitelju tukaj ponuja, da položi podlago prihodnjemu pouku, kako se mu tukaj, tako rekoč s perstom kaže, kako naj postopa. Ali veste, kako bode spreteaf učitelj tukaj postopal? Vidite tako-le: Otrokom bode najprej narisal na tablo domačo vas. — Poznam učitelja, ki si je pri davkariji izposodil mapo in si potem narisal domačo vas z vertovi, njivarai, travniki inj gozdi. Kaj ne, ta je znal nazorno poučevati! Za občino pride na verstoj okraj? Tukaj se uže odpre širji svet učeniku in učencu. Okrajni šolskij nadzorniki naj bi prigovarjali učiteljem, da bi kdo izmed njih sestavik karto okraja, to bi si potem prerisali tudi učitelji, ki se niso vadili takoobširno risaDJa. — V deželi je več okrajev. — Zemljevid nKranjskega"J imamo, se ve da spretni učitelji niso zadovoljni samo s tem, da razobe sijo učencem zemljevid, marveč skerbe, da učenci sami narisajo deželnemeje, meje okrajnih poglavarstev, v katere potem narisajo sedeže okraj-nih poglavarstev; po nekaterih šolah si pa učitelji sami sestavljajozemljevide z gorami in rekami. Kako plodonosno je tako poučevanje,koliko 6asa si učenik prihrani, ako more ali hoče tako nazorno poučevativ zemljepisji, trud pri risanji je le enkrat, a korist od tega je leta in Ieta.142. b. v. MPopotnikH je pesen, ki opeva milobo domačega okraja.— Tudi drugej je prijetno, tudi drugej solnce sije, cveto cvetličice, šumebučelice, ali doma je vse lepše, zakaj, narn povedo zadnje 3 verste v 2.odstavku: npovsod drugač se govori; jaz tuj'c nikogar ne poznam in sred ljudt povsod sem sam". Uči se tedaj jezika ljudi, med katerim živiš, bi rekli lahko otožnemu pesniku. — Toda očitali mi boste, ali si brez serca in nimaš ljubezen do maternega jezika? Kaj bi ga ne imel? Ali če bom videl, da mi je živeti med ljudmi, ki ne govore tnojega jezika, učil se bom jaz njihovega, in ne bom zahteva), da bi se drugi zarad mene učili, kakor to zahtevajo nekateri tuji med nauii. — Sicer je čut do doraovine, do materinega jezika vsakemu prirojen, in pevec je hotel v tej pesni le pokazati, da se čuvstvo do domovine, do maternega jezika najbolj zbudi tačas, ko človek zapušča domač kraj in se na tuje seli; to pristavljam, da me nihče ne bode napačno razumel. 143. b. v. »Celj e", za časa Rimljanov nCeleja", je krajepisna čertica. Pred vsem rečem, da je prav kraj za popisovanje odbran, in drugič da je spisovanje izgledno speljano. — Celje je namreč v zgodovini važno mesto — v starem in srednjem veku, njegova lega ua južno - vzhodnem konci savinske doline, kjer se Voglajna izliva v Savinjo, vabilo je od uekdaj ljudi k naselovanju; mesto ni ravno veliko, a zanimivo. Poglejmo si sedaj, kako je opisano celjsko mesto. Najprej popis govori o legi kraja in številu prebivalcev, potem našteva uradnije, učilnice, javne naprave in tovarne. — Nastevši te stvari, omeni cerkvene uredbe, cerkva v tem kraju in celjskega patrona sv. Maksimilijana. Sedaj pa pride zgodovina celjskega mesta v starein in srednjem veku. Celjski grofje so imeli tudi na Kranjskem svoja posestva, zgodo- vina te rodovine zanimiva tudi zgodovinarje Kranjskega. V pesnih se je uže opevala krutost in nasilstvo teh Celjskih grofov; na svetu pa je vse minljivo, pristavlja pisatelj na koncu tega spisa. (Dalje prih.)