Požfaafai« plačana v gotovini STRAŽA izheja v pondeljek. sredo in peMk Uredništvo tn npravnišfvo je ▼ Maribor«, Koroška cesia st 5 Z uredništvom »e m&*e gororffl vsaki dan samo od 11. dl» ilw% Rokopisi «• m vračajo. Nezaprte reklamacije so paštete« pmt&t. Telefon Interorbnn ilM meaBwaBwaimiw^euwBaggmaMBaaaaMBaaMSBaB» 186 «tarcr.. M»f»ibos», cino 27. nomm^p» 1999, Lotnih XIV. E8& Napad na prežanske žepe. y Srbiji je obstojala hipotekama banka pod ime-nom Uprava fondova. Ta banka je imela posebne pravice, da so se v njej morali nalagati vsi državni, občinski in javnopravni fondi, sodni depoziti, pupilarne vloge itd. Ta denar je potem banka posojevala na vknjižbo. Ker je pa bil edini zavod te vrste v Srbiji, kjer je denarno zadružništvo na zelo nizki stopnji svojega razvoja, je Uprava fondova predstavljala skoraj vso denarno moč male državice. Nova država pa ima takih in enakih zavodov znatno število. Vs: ti zavodi pa so na ozemlju bivše avstro-«grske monarhije in vzbujajo zavist beograjske porodice, ki že davno cedi sline po gospodarski moči naših kra jev. Zato vidimo na vseh poljih stremljenje, izrabljati politični centralizem, da se spravi naše samoniklo in doslej samostalno politično, gospodarsko, kulturno, socijalno in celo versko življenje Slovencev in Hrvatov pod beograjski klobuk in v popolno zavisnost Pašičeve porodice. Jarem, ki so nam ga naložili s pomočjo narodnih izdajic policajdemokratov in kmetijcev, postaja vedno težji, dokler nas ne prisilijo upogniti tilnik, da zgubimo svoj narodni ponos in samozavest, za kar nam ostane še edina možnost, da si, če nam lo beograjsko cin carstvo sploh dovoli, urežemo v centraliziranih državnih šumah — beraško palico. Uprava fondova se je z zakonom, za katerega so glasovali tudi naši policajdemokratje in kmetijci, razširila na vso državo pod imenom Državna hipotekarna banka. Jugoslovanski klub je že takrat ostro protestiral proti nameravanemu ropu naše imovine in sistematskemu obuboževanju naših krajev. Uspeh, ki ga je dosegel Jugoslovanski klub, je bil v tem, da se je vsaj določil večletni rok, ki naj ščiti naše zavode in javnopravne inštitucije, da ne bodo morali takoj vlagati svoje imovine v Državno hipotekarno banko. Ta banka pa je začela kar na debelo dajati posojila, toda samo Beograjčanom. S tem je dokazala, da so predvidevanja Jugoslovanskega kluba bila popolnoma upravičena. Banka je v splošno državna samo v toliko, da molze vse naše pokrajine, M že itak komaj, diha j o v splošnem pomanjkanju gotovine. Na drugi strani, ko daje posojila, pa je samo srbijanska in še to v prvi vrsti beograjska banka. Izven Beograda nima nikdo nobene koristi od te banke, splošnost pa ogromno škodo. V Beogradu so začele rasti razne stavbe in palače, kakor gobe po dežju, priglašenih pa je še nad tisoč novih stavbnih načrtov. Končno je usahnil vir gotovine v Državni hipotekami banki in delo na nedovršenih stavbah v Beogradu je zastalo. Sedaj pa je Državna hipotekama banka, da reši iz zagate svoje protektorje in njih prijatelje v beograjski jporodici, sklicujoč se na čl. 5 in 40 zakona o ureditvi Državne hipotekarne banke, sklenila z odobrenjem trgovinskega ministra, izvršiti komisijski pregled vseh občinskih, mestnih in drugih javnopravnih hranilnic in zavodov, ki pridejo po tem zakonu v poštev, da jim odvzame vso gotovino, ki jo določa omenjeni zakon za Državno hipotekarno banko. (Mimogrede omenjeno, bi na ta način tudi mariborska Mestna hranilnica, ki že itak stoji na lončenih nogah, mogla priti v zagato z ne-doglednimi posledicami). Toda ne samo mestne Hranilnice in drugi taki in enaki samoupravni zavodi, marveč tudi vsi drugi naši denarni zavodi v Sloveniji in drugod (razen v Srbiji) bi prišli v velike zadrege, ako se ta napad na prečansko gospodarstvo ne prepreči. Zmanjšanje vlog v naših denarnih zavodih bo imelo za posledico tudi zmanjšanje trgovskih kreditov. S tem bo obrestna mera na trgovske menice poskočila, vrednost denarja bo padla, draginja pa v zvezi s povečanimi stroški za posojila in z zmanjšano vrednostjo denarja pa bo narastla. In kdo bo imel korist od vsega tega? Edino beograjska «čaršija« in žepi tamošnje «porodice.« Kakor rdeča nit se vleče dobro premišljen načrt sedanjega režima, ki z vsemi sredstvi usmerja vso državno moč k' edinemu cilju: k osiromašenju Slovencev in Hrvatov in k uničevanju vseh njihovih materielnih in duševnih dobrin. Slovensko in hrvatsko uradništvo, v kolikor še ni korumpirano in ranjeno v svojem ponosu, se obupno bori za svoje opravičene zahteve, ali pa zapušča državno službo. V Srbiji pa se na debelo proizvaja inteligenčni proletarijat z državnimi podporami in na druge znane načine. Vseučilišča v Ljubljani in v Zagrebu se bore za svoj obstanek proti pribičevičizmu in vse je usmerjeno k temu, da se podveže vsako kulturno delovanje teh naj-višjih prečanskih učnih zavodov. Dijaštvo mora beračiti, da more vstrajati v šolah. Kaj sledi iz tega? Najboljše naše inteligenčne moči bodo potisnjene v ozadje in na njihova mesta se že sedaj uvaja poprečno usposobljeno srbsko uradništvo, za katero velja v polnem pomenu besede dinarska vrednost na kronskem ozemlju. K temu služi tudi preganjanje vemauka, da se kat. uradništvo versko in narodnostno otopi in pozabi na svoje pokolenje in rod. Katoliška duhovščina, ki je še najbolj idealno navdahnjena za svoj narod, životari ob bednih drobtinicah iz državnega proračuna in semenišča hirajo ... Vse to se dela zato, da se ubije v mladini vsak idealni polet» odtrga od namena posvetiti se duhovskemu stanu in odtuji veri svojih očetov. Dejstva torej jasno dokazujejo, kam nas vodi centralizem. Zato z vso odločnostjo protestiramo proti vsem tem in sličnim centralističnim nkanam, zlasti pa proti nameravanemu odvzemanju vlog iz slovenskih in hrvatskih denarnih zavodov ter proti ciničnemu napadu na žepe davkoplačevalcev v prečanskih krajih. Obenem pa slovesno ponavljamo, bolj zdaj kot kedaj prej, našo neomajno zahtevo za revidjo ustave! Hočemo popolno zakonodajno avtonomijo nedeljene in nedeljive Slovenije v okviru Velike Jugoslavije! če smo že obsojeni od beograjske klike samogoltnih cincarjev na počasno u-miranje, hočemo prej vse naše sile mobilizirati v obrambo našega narodnega, kulturnega in socialnega življenja! Vsi na krov! Gre za življenje in smrt! Politični položaj. Pašič na agitaciji. Pašič se je že v petek odpeljal v Vojvodino, da z osebno agtacijo zaustavi Protičev vpliv med vojvodinskimi radikalci. Svojo agitacijsko potovanje je pripravil s tem, da je dal iz uredništva novosadskega radikalnega lista «Zastava« pometati urednike, ki se kolikor toliko strinjajo s Protičem. Pravijo, da o-stane Pašič nekaj dni v Vojvodini in da misli obdržati velik shod radikalcev. Sedaj, ko si je njegova vlada nagrabila toliko kreditov, misli nastopiti kot pravi Miklavž, meneč, da bodo Vojvodinci za denar in razne protekcije prezrli marsikaj, kar tudi na njih navaljuje Pašič-Pribičevičev režim. Pašičeva trmoglava reakcionarnost. Od raznih parlamentarnih odborov rešene in priporočene prošnje in pritožbe je Pašič kratkomalo vrgel iz dnevnega reda ter odložil. Teh odvrženih zrdev je nad 300. To so itak stvari, ki so že bogzna kake dolgo ležale pred raznimi komisijami in odbori, sedaj, ko bi se že vendar enkrat morale rešiti, jih pa Pašič r svoji trmoglavosti ali pa zmedenosti brez vsega, kar n i kratko — odloži, ker ima misli in razum samo za to,‘itako bi podaljšal svoj režim in za prav nič drugega. Razni poslanci, ki so se za tako trmasto in krivično odložene stvari zavzemali, bodo ob zasedanju parlamenta po 2. decembru zahtevali, da skupščina nastopi proti Pašičevi samovolji. Uradniški zakon ima v zakonodavnem odboru težko usodo. Razprava teče počasi in obtiči večkrat ob raznih točkah. Vzrok za to ni samo razpoloženje za krizo, ki se jc pojavila v vladi in njeni koaliciji, marveč tudi zakon sam. Zakon je sestavljen površno, hoče biti originalen, pa je le neuspela kopija raznih načrtov. Sistem uradniških plač, uradniškega napredovanja in nezadovoljiv v vsakem oziru. Noben ne ve, kakšna bo njegova plača. Kar se tiče napredovanja, je uradnik izdan na milost in nemilost svojim šefom, ki imajo njegovo usodo popolnoma v rokah. Ravno tisti poslanci, ki so po svojem poklicu uradniki, so se v zakonadavnem odboru z ostro kritiko obrnili proti načrtu uradniškega zakona. To je uničujoča obsodba poslanca Reisnerja in slovenskih demokratov, ki se tako radi šopirijo in široko-ustijo kot prijatelji, in to edini prijatelij uradnikov. Načrt uradniškega zakona pa bo uradnike naučil prositi: «Demokratskih prijateljev, reši nas. o Gospod!« Predsednikov zvon. V seji zakonodajnega odbora v Beogradu pretekli četrtek je prišlo do ostrega spopada med demokrati in radikali. V razpravi sta bila člena 2 in 4 uradniškega zakona, ki sta iz pododbora prišla nazaj v zakonodajni odbor. Pododbor ju ni popravil, marveč pokvaril. Prvi člen zavrača jugoslovansko ime, drugi pa stavi političnemu mišljenju uradnikov takšne meje da so uradniki obsojeni na politično sužen j st” j strankam, ki so na vladi. Za opozicijo sta oba člena nesprejemljiva. Pa tudi Davidovičevi pristaši v demokratskem klubu niso z njima zadovoljni. V njih imenu je poslanec Magočevič predložil, da se oba člena ukineta z dnevnega reda, ker je potrebno, da klubi v parlamentu izrazijo o njima svoje mišljenje. Minister Trifkovič se je izjavil proti temu predlogu. Radikal Simonovič je napravil meiklic: «Demokrati čakajo na Radiča«. Pri šlo je do ostrega prepira, med katerim je predsednik Trifunovič neprestano zvonil z zvoncem. Poslanec dr. Hohnjec zakliče: «Predsednik zvoni smrt vladni koaliciji«. Nato so se gospodje iz vladnih strank zopet nekoliko pomirili. Spor zaradi svinj. V vladi je izbruhnil spor radi izvoza svinj in carinskih postavkov na svinje, ki se izvozijo. V ospredju spora stojita oba slovenska ministra Žerjav in Pucelj. Suhi Žerjav se zavzema za debele svinje, debeli Pucelj pa za suhe. V ozadju spora stojijo posestniki klavnic in izvozničarji, ljudstvo je samo pred met, ki ga izrabljajo' Žerjavovi klavničarji in Peceljevi izvozničarji. Zato bo pa ta svinjski spor najbrž rešen na takozvani srednji črti, ker se bodo za svoj dobiček sporazumeli i klavničarji i izvozničarji. Gene, za katere bodo kmetje morali prodajati govedo in svinje, se ne bodo ravnale po kmetskih troških in potrebah, marveč po ljubi volji klavničarjev in izvozničarjev. Zemljoradniki napram Ilrvatskemu bloka in kme- tijeem. Zemljoradniška stranka je razcepljena na dva dela z enakim imenom in enakim glasilom. Bivšemu taj niku skupne zemljoradniške stranke Komadiniču se je pridružil tudi stari organizator srbskih kmetov Avrà-movič, nekaj poslancev, zemljoradniška večina Vojvodine in del Srbije, dočim je večina poslancev, večji del Bosne, Dalmacije in Srbije v svoji stranki. Komadinič— Avramovičeva stranka je levičarska in strogo razredna, dočim je stranka večine poslancev bolj desničarskega značaja. Interesantno je sedaj, kako beograjski listi raz-1 a gaj ° stališče ene in druge zemljoradniške stranke do Davidovičeve akcije, oziroma Hrvatskega bloka in do slovenskih samost oj nežev. Zemljordaniški poslanci so izjavili, da bi šli v vlado, katero bi Sestavljal Protič ali Davidovič, v kateri bi bil tudi Hrvatski blok in katera bi jamčila za varstvo zemljoradniških interesov, Avramovičeva skupina je pa izjavila, da ne bi šla v nobeno vlado. Slovenski sarnostojneži so mislili, da bi se dalo ujediniti s srbskimi zemljoradniki sedaj, ko so radikalni elementi, ki nočejo o njih prav nič slišati, napravili svojo stranko. Pa tudi poslaniški zemljoradniki nočejo sgmosiojnežev sprejeti. Načelnik kluba je izjavil, da mislijo sarnostojneži za to na ujedinjenje, ker doma v Sloveniji zelo slabo stojijo in bi se radi rehabilitirali z ujedinjenjem s srbskimi seljaki. Pomočnik finančnega ministra Plavšič se odpravlja, Kakor se čuje iz Beograda, je g. Dušan Plavšič spoznal svojo ponesrečeno špekulacijo, da dvigne tečaj dinarja, zato pa namerava zapustiti svoje mesto ter se vrniti v Zagreb na svoje prejšnje mesto pri Balkanski banki. Ponesrečena Plavšičeva akcija je zelo poparila beograjske pridobitvene in politične kroge, tako daleč jih pa le še ni iztreznila, da bi spoznali nesposobnost današnjega režima za pravo rešitev gospodarskih in socijalnih vprašanj in pa za pridobitev ugleda in zaupanja v svetu, ki je za dviganje valute neobhodno potrebno. Dolarjev ni, zlato je izvrženo in Plavšič gre nazaj k banki, ki mu bode za njegovo delo in njegovo devizno politiko še najbolj hvaležna, Protičev list «Radikal« je nekaj časa izostal, pa začne sedaj zopet izhajati. Vzrok izostanka gmotne tež-koče. Protič je namreč eden od tistih zelo redkih srbskih politikov, ki si ni nagrabil premoženja in ki nima raznih fondov na razpolago. Pri svojem listu je navezan na naročnino in sedaj ga skuša podpreti z akcijami. — V Novem Sadu izhaja list «Zastava«, ki je v zadnjem času pisal precej v Protičevem duhu ter marsikatero bridko povedal Pašičevi vladi, sedaj pa konštatira «Balkan«, da bo take pisave konec, ker so pometali iz uredništva urednike, ki so Protičevi prijatelji. Tako hoče Pašič očvrstiti svoj vpliv in njegovi ljudje in listi se s tem še hvalijo. Po svetu. Sidney Sonnino, bivši ministrski predsednik in večkrat minister Italije, je umrl v petek v Rimu. Rojen je bil leta 1847 kot sin stare plemenitaške rodbine v Aleksandriji. Njegova zadnja politična vloga je bila zunanje ministrstvo, katero je vodil do meseca maja leta 1919. Dolgo pred vojno je bil finančni minister ter je ob najtežjih prilikah uspešno dvigal italijansko valuto. Kot italijanski zunanji minister je bil oče usodnega londonskega pakta in je tudi drugače, zlasti'pri pričetku mirovnih pogajanj, uspešno zastopal italijanske koristi. Bil je minie krvi in — izredno molčeč in previden, tako da se je knez Bülow nekoč prav začudil ter tako-le izrazil: «V deželi, kjer vsi ljudje kričijo, imajo — čudo-ministra, ki zna molčati!« Stališče Izmet paše na orijentski konferenci. Glede vprašanja zapadne Trakije se pokata na konferenci v Lausannu med seboj Izmet paša in Venizelos. Z ozirom na zahtevo Bolgarov, da se jim zasigura dohod na Egejsko morje je pristal Izmet paša na to v principu in v tem smislu, da se ustvari demilitarizirana cona ob Marici in se na ta način omogoči Bolgarom dohod na Egejsko morje. Izmet paša tudi povdarja, da si Turčija nikakor ne misli prisvojiti Trakije, ampak zahteva za tracijsko prebivalstvo svobodo. Glede turških mej se naslanja Izmet paša na odredbe nacijonalnega pakta. Izmet pašino stališče skuša pobijati in oslabiti Venizelos. Up Turčije — Rusija. Proti turškim zahtevam, katere je iznesel na orijentski konferenci Izmet paša, sle se postavili velika in mala antanta. Na strani Turkov je edinole Rusija. Poročajo, da je Izmet paša silno razočaran, govori o izdajstvu zaveznikov in mu je žal, da je verjel angleškim obljubam. Izmet paša se je že večkrat izrazil, da bi bilo najboljše, ako bi sploh zapustil konferenco. Edini turški up je sedaj čičerin. Izmet paša in njegovi tovariši pričakujejo čičerina in bodo nato zapretili antanti, da se bo Turčija popolnoma oklenila Rusije, ako bodo odklonili zavezniki turške zahteve. Stališče Rusije v vzhodnem vprašanju. Rusija stoji na stališču: podpreti turške zahteve, v kolikor so ti znane Rusiji. Rusija ne bo nikdar dopustila, da bi prišle morske ožine pod kontrolo Zveze aarodov, ker to stali- šče prepoveduje peti člen rusko-turškega dogovora in ravno ta člen zahteva, da se mora rešiti vprašanje morskih ožin med interesiranimi državami. Rusija bo vsekakor tudi proti kapitulaciji Turčije na orijentski konferenci. Skupen nastop balkanskih držav na orijentski konferenci. Pariški listi prinašajo poročilo, da namerava vzeti naš zunanji minister dr. Ninčič v roke inicijativo 2a sporazum med Giki in Bolgari v vprašanju izhoda Bolgarije na Egejsko morje ter glede vzpostavitve skupne fronte vseh balkanskih držav na orijentski konferenci. Balkanske države so se že tudi sporazumele med seboj, da se potegne med Bolgarijo ter Turčijo nevtralna cona. Upajo tudi, da bo dobil ta sporazum balkanskih držav še bolj trajne ter konkretne forme in bi se na ta način raztegnil vpliv male antante po celem Balkanu. Dr. Beneš je tudi voljan, da se pridruži zgoraj opisanemu načrtu sporazuma ter skupnega nastopa balkanskih držav na orijentski konferenci. Nova nemška vlada kanclerja Cuna je sestavljena iz buržoaznih elementov. Centrum ima napram njej popolnoma svobodne roke, socijalisti v njej sploh niso zastopani .Ne da se nič prorokovati o njeni kratko- ali dolgotrajnosti, tudi njene smernice za bodoče delo še niso znane. Njena naloga pač ne bo lahka ne’ samo zaradi reparacij skega vprašanja, temveč tudi zato, ker v Franciji narašča nezaupanje nasproti Nemčiji z ozirom na turško in rusko politiko. Skrajni nacijonalisti itak bolj iu bolj zagovarjajo misel trajne zasedbe Porenja. Tudi nemški listi ne gledajo na notranje politični položaj posebno optimistično. — Po izvedenih volitvah v Gornji nemški Slezi ji je nemški parlament tako-le sestavljen: Od 459 poslancev Reichstaga je 173 zedinjenih socijalistov, 68 centrum (3 več), skrajnih nacij onalistov 70, nemške ljudske stranke 66, demokratov 39, bavarske kmetske zveze 4, hanoveranca 2, brezbarvna 2. Dr. Wirth je predal vladne posle novemu kanclerju dr. Gumi. Novi kancler bo te dni predstavil Reichstagu novi nemški kabinet. Novi nemški zunanji minister vos Rosenberg je dober poznavalec razmer v Rusiji ter na Vzhodu ter si obetajo Nemci od njega zelo veliko. Svečana otvoritev angleškega parlamenta. Dne 23. lan. je otvoril kralj parlament z nagovorom. V govoru je začrtal zakonodajno delo, katerega bosta morali izvršiti obe zbornici. Nadalje je povdarjal potrebo, da se uzako- ! ui zakon, glede irske ustave, potrebo rešitve delavskega vprašanja in zakon glede posojila za obnovo Avstrije. Ob koncu je izrazil kralj željo, naj bi dovedel nastop : državnikov na konferenci v Lausannu do vzpostavitve ; popolnega miru na Vzhodu. Ukrajinska spomenica narodom sveta. Kakor Ru- ; inuni z Besarabijo, tako delajo Poljaki z Ukrajino. — Poljska okupacijska oblast v Vzhodni Galiciji izvršuje ! strašna nasilja in to je napotilo tamošnje katoliške ško- j fe in druge znane narodne voditelje, da so nasilno po- j stopanje Poljakov opisali ter kot protestno spomenico ! poslali v svet. Poljske oblasti so spomenico plenile, pa le niso mogle preprečiti njenega odmeva v svetu. Spomenica navaja, kako Poljaki uničujejo kulturne pridobitve ukrajinskega naroda, kako kolonizirajo deželo z drugorodnim življem, kako pretvarjajo ukrajinske šole v poljske, zabranjujejo Ukrajincem pristop na vseučilišča ter zapirajo in preganjajo nedolžne ljudi. O priliki zadnjih državnozborskih volitev je poljska vlada brez vsake pravne podlage razpisala volitve za varšavski sejm tudi v okupirani Vzhodni Galiciji. Proti tej odredbi so ukrajinske politične stranke vložile protest in proglasile popolno abstinenco od aktivne in pasivne udeležbe pri volitvah. Da bi ukrajinsko prebivalstvo kljub temu prisilila na volitve, je uvedla poljska vlada naj br ezobz ir ne j š i terca-. S posebnimi odredbami je prepovedala vsako agitacijo proti volitvam in s težkimi denarnimi globanji grozila tistim, ki ne bi hoteli sodelovati v volilnih komisijah; pod pretvezo, da pobija proti-državno sabotažo, je uvedla preke sode, in pod pretvezo, da brani oboroženim četam prestop preko meje, je razmestila po vseh mestih in vaseh poljsko vojsko. Končno je pozaprla več tisoč političnih in kulturnih delavcev vseh stanov: profesorjev, učiteljev, zdravnikov, odvetnikov, inženirjev, duhovnikov, dijakov, obrtnikov, de lavcev, kmetov in celo žene in otroke. Žrtve so v ječi pretepali in na vse mogoče načine mučili. Spomenico so podpisali: Dr. Gregor Homyšyn, škof Stanislavski; dr. Jozafat Kocylovski, škof peremiški, samborski, saniš-ki; Aleksander Leškovič—Bačinski, generalni vikar Ivov ske nadškofije; Julij Romančuk, bivši predsednik parlamentarnega kluba; dr. Vladimir Bačinski, bivši držav ni poslanec, predsednik narodnega odbora kot ekseku-tive delovne stranke in medstrankarskega sveta; dr. Lev Bačinski, bivši poslanec, podpredsednik radikalne stran ‘ke; Aleksander Barvinski, predsednik krščansko socijalne stranke. Parižki list «L’Homme libre« (Om libr — svoboden človek) prinaša zanimiv članek, ki je vreden, da ga v izvlečku priobčimo tudi v našem listu. V oklepajih pa navajamo naše mišljenje, v kolikor se piščeva izvajanja ne strinjajo z razmerami v naši državi, članek se glasi: Kakor naraščajoč val,'ki ga nobena moč ne more ustaviti, se ljudske množice počasi in stalno razvijajo. Zemlja je razdeljena med kmete (to velja sicer za Bolgarijo, pri nas pa agrarna reforma se še niti premaknila ni s svojega izhodišča in veleposestva so, v kolikor niso v rokah zasebnikov, pod državno upravo, od katere pa niti lernet, niti država nimajo tiste koristi, ki bi jo lahko imela), krepitev možnosti, da se pridela več in boljše, se vedno bolj pospešuje (kar tiče Slovenijo je to pripi- sali edino samopomoči in zadružništvu slovenskega kmeta pod okriljem SLS, v drugih delih našo države pa je razvoj malega kmetijstva šele v povojih, dočim pa slovi Bolgarija zlasti po svojem vzornem vrtnarstvu daleč po svetu), obvezen Ijudskošolski pouk (ki pa prinaša n. pr. v Srbiji nobenih znatnih sadov, ker se obveznost ne izvaja tako strogo, kakor pri nas in ker srbski krnet nima za nadaljno svojo izborazbo onih ugodnosti, ki jih ima v Sloveniji potom svoje SLS in njenih kulturnih ustanov vsak človek), vseučilišče in srednje šole (srednješolstvo je bilo v Sloveniji na visoki stopnji, toda pribičevičevstvo in žerjav^vstvo, ko je začelo uvajati brezversko sokolstvo in korupcijo v šole, spravlja slovensko šolstvo na nižino, ki jo zavzemajo južni kraji naše države, dočim se slovensko vseučilišče razvija ob pičlih državnih dohodkih le v toliko, v kolikor je samostalno, na vseučiiiščni fond pa so Žerjavovci že položili svojo grabežljivo roko), železniški promet (ki pa v naši j državi, če izvzamemo Južno železnico, vozi rakovo pot), pristanišča (bi lahko imeli, ko bi bilo več umevanja za državne interese), razvoj in razširjanje knjig in časopisja (velja samo za Slovence in Hrvate), svoboda verskega življenja (je v Jugoslaviji za katoličane samo na ! papirju); vse to je v naglem razvoju napredka (?). — i Ljudska politika se vedno boij uveljavlja na vseh pol-I jih (to je za Bolgarijo, kjer je na krmilu krščanska kmetska stranka, in za Slovenijo, kjer je večina ljudstva ! v SLS, vsekakor res, toda tudi v Srbiji se probujajo : ljudske množice). Jarem osamljenosti in zavednosti je j zlomljen; današnje kmetske množice sedaj mislijo, raz-I umevajo, znajo, čutijo in hočejo. Politična zrelost postaja dejstvo. Stranke niso več čreda ovnov, ki ponižno ; slede lajanju ovčarskih psov (žal, da je policajdemokrat j ska stranka in slovenski kmetijci še vedno čreda ovnov, ; ki drvi črez drn in strn, kamor jo gonijo njeni psi). Poslanec je uslužbence volivca (kar pa tiste, ki se pro- j däjo vladnemu režimu, nikakor ne ovira, da služijo dvema gospodarjema in ker to ni mogoče, se udinjajo z dušo in telesom tistemu, ki jim deli zaslužek). Na kmetih dandanes se čita, potuje, posluša, premišlja, ocen- ; j uje, razpravlja, zahteva in giblje. Občine so s svojimi občinskimi odbori pravi izraz ljudskega mišljenja (in 1 ta izraz v Sloveniji dokazuje, da ima SLS, torej kmetsko prebivalstvo, ogromno večino za seboj). Ljudska : politika zavzema vedno večji obseg (v Bolgariji je kršč. ; kmetska politika vzela v svoje roke državno upravo in j pri nas mora priti do izraza v pokrajinskih avtonomijah j ki bodo strle kapitalistično-centralistični režim). Velika j ideja, ki navdušuje jugoslovanske narode, je edinsivo j ljudskih (kmetskih) množic. Bolgarski, hrvatski, slo- ; venski in srbski kmet se zavedajo, da spadajo v skup- | no državo (po avtonomnih pokrajinah). Program teh ! ljudskih množic je vsem "«kupen: mimo delovno živi jen- i je, razorožitev, odpravo vojn, sloga na zunaj in zveza j vseh Jugoslovanov na široki, svobodoljubni in pravični i podlagi, začasno obvezno delo za državo (to je uvedeno j samo v Bolgariji), boj razkošju in varstvo delavstva, j Zakon prirodnega napredka je tak, da le tisto, kar so i si osvojile ljudske množice, mora imeti trajno veljavo, j Jugoslovani se zavedajo svoje skupnosti in na podlagi ! ljudske politike se bo gibanje za ujedinjenje tudi ures- j ničilo. K temu uspešno deluje ljudska politika SLS. Po Sofijskih ulicah so bolgarske kmečke množice nosile ogromne napise: «Od Drave in Save do Črnega in Egejskega morja živi samo en narod: jugoslovanski!« Tudi slovenski kmet, ki stoji pod staro, častitljivo, zmago-nosno zastavo SLS, -.liče bolgarskemu kmetu: z ljudsko politiko na svidenje*v Jugoslaviji! Beležke. j 60kratni hišni posestnik. Kakor znano, hočejo še za j eno leto počakati z dosedanjim stanovanjskim zakonom - j ter za tako dolgo odložiti obljubljene koncesije in pred- j pravice za hišne lastnike. Tako je sklenil tudi ministrski j odbor, ki se je bavil s stanovanjskim zakonom, Pašič je bil pa s tem sklepom nezadovoljen, ker ima nič več in nič manj kot — 60 hiš v Beogradu in ker bi hotel, da s I kakim posebnim «zakonom« udejstvi svoj socijalni čut in svoja demokratična načela napram najemnikom v svojih hišah. Plavijo, da Pašičeva grabežljivost in sa-mopašnost včasih celo ministre današnjega režima osup ne in neprijetno dune. — 60 hiš, 167 koncesij za vsakovrstne izkoriščevalne posle, milijonsko vojno odškodnino, vse to ima ministrski predsedik današnjega reži-! ma v državi SHS, ki ima po svoji krivdi na stotisoče naj večjih sirot in ki v štirih letih še ni prišla do rešitve u~ radniškega in invalidskega vprašanja. Rade Pašič bo svojega očeta prekosil s tem, da si je v zadnjem času nakupil celo vrsto hiš v — Berlinu. V njegovi posesti je cela ulica — 23 hiš, ki si jih je nakupil za 200 milijonov mark po zaslugi amerikanskega posojila in JPlavšičeve devizne politike. Ko je začela nemška marka hudo padati, so se vsi tuji verižniki in'j špekulanti vrgli na Nemčijo in med njimi seveda tudi 1 Pašičev sin Rade. Ko je mladi Pašič celo berlinsko ulico ! pokupil, je pomočnik finančnega ministra, toliko pro- ; slavljeni g. Plavšič najlepše dvigal našo valuto. Od j amerikanskega posojila je vrgel 6 milijonov dolarjev, od j vojne odškodnine pa 25 milijonov zlatih kron na borzo, j da pokupi naš denar, izvoz dinarja je zabranil, za Rade j Pašiča je bilo pa toliko izjem, da je lahko z denarjem j obložen hodil v Nemčijo kupovati hiše. Njegovemu vz- j gledu so pa tudi drugi porodičarji sledili in nakupili so j v Berlinu okrog 600 hiš. — Dolarji so šli, zlate krone so ! šle, Plavšič gre, Pašiču in drugim pa ostanejo hiše, j raznim režimskim fondom in listom velike denarne j zaloge, režimu pa večna sramota. j . Sreča ministra Kinčiča. Beograjski presMro je objavil sledeči telegram iz Rima: «Ninčič je izjavi! dopisniku «Mesagera«, da je izvanredno zadovoljen z Mussolinijem. On pravi, da je srečen, da sc je seznanil s tena človekom, ki ve, kaj noče.« — Torej je bil g, Ninčit doslej nesrečen, ker ni poznal Mussolinija ali pa je bil nesrečen, ker doslej še ni poznal človeka, ki bi vedel, kaj hoče. Sedaj vidimo, kaj «hoče Ninčič«: hoče, da najd,2 človeka, ki ve, kaj hoče. To je njemu res zelo potrebnd, ker se doslej v njegovi zunanji politiki ni dalo opaziti,