predvsem tudi ta skrivnostni pokret potrebuje nove razlage. Spretno opozarja Boy na vlogo žensk v tem pokretu in mimo nauka zahteva poznanje živih ljudi, oseb in življenja. Namesto »stebrov duha« si obeta Boy, vsej poljski literarno-zgodovinski tradiciji v bnk, pokazati rajši vse kaj bolj »človeškega, prečlo-veškega«. Pri tem opozarja na nedvomno vlogo erotiz-ma v tem nristicističnem pokretu, pni katerem se mu zdi poudarjanje skladnosti s katolicizmoim dvomljive vrednosti. Zanimivo je zlasti, da je i v towiani!zmu i v življenju Mickiewicza igrala pomembno vlogo ženska, imenovana »knežnja Izraelska« — Ksavera Deybel, ki ji je Boy posvetil cel članek. Pri tem glasno opozarja na to, da o tej ženski, ki je dolgo vrsto let živela v pobližju Mickiewicza na njegovem domu, o tej ženski, ki Boya »sedaj ,preganja' iz malone vsakega pisanega dokumenta« — mi ničesar zapisanega v štiri debele zvezke obsegajoči, dosedaj največji biografiji Adama Mickiewicza, ki jo je napisal njegov sin. Oni sin, ki je nekomu pisal, da »nobene podrobnosti, vredne, da se izroči potomceau(!), ne zatre« v tej svoji biografiji. Boy v zvezi z vlogo te demonične ženske postave židovskega porekla ne pokazuje le na osebno življenje Mickie-wicza, tudi ne samo na razmerje, kii je vezalo pesnika s Towianskim in sploh pokretom, ampak tudi na tisti »judaizem«, ki so ga na Mickiewiczu ugotavljali že sodobniki, n. pr. Bogdan Za leski (v pismu Goszczynskemu): «Mesiija>nizem Mickiewicza je drug (se. kot naš narodni); to je naravnost apoteoza juda-izima ...« Vpliv demona Ksavere Deybel? In proni-cavi psiholog ugiba še, ali ni predvsem široka etična svoboda, ki jo je učil towianizem, češ, da nič v človeški naturi ni slabega, pritegovala tega religioznega človeka, ki je želel živeti v skladu s svojo vestjo — obenem pa odoleiti svojemu hrepenenju poi sreči. »Am Anfang war das Geschlecht«, je začel svojo' črno mašo Przybyszewski. Toda, to so, meni Boy, že tajne tiste sedem ur trajajoče spovedi Adama Mickie-vvicza, pri kateri je po pričevanju Krasiiiskega »tulil tako, da ga je bilo slišati po vsem poslopju«. Toda problema towianizma Poljaki niso* rešili iz istega vzroka: apoteoze bronastega ideala. Saj je bil vendar s tem pokretom v zvezi On, narodni svetnik — Mickiewiicz! Legenda-ideal pa vedno zahteva najvišjo mero svetosti, neporušljivo popolnost in harmonijo. Tudi Boy si ne laska, da je »sfingi tomanizma« odgrnil njen temni obraz. »Rajši,« pravi, »stavljam vprašanja, kakor pa se jih drznem reševati.«
Toda — spustil se je pa vendarle v temno goščo problemov. Kajti tudi on sam je »problem«. A reči smem, da »problem Boya«, idejnega naslednika St. Brzozowskega, ki je v obdobju moderne, v času »nage duše«, tega skrajnega simbola poljskega ro-inantizma, propovedoval povrat v življenje — postaja danes na Poljskem problem in oznaka pokol en ja.
Naj zaključim s sodbo, ki sem jo izrekel ob njegovem epohalnem uvodu: V tem svojem spoznanju in zahtevi revizije pomeni Boy-Želenski gotovo ne samo potrdilo tega, da ima vsaka doba svoje lastno, edinstveno vrednotenje, tudi zgodovinsko, ampak je obenem tudi izraz nove, iz e p o h e tradicionalizma v epoho sodoibnega, ust valjaj očeg a a k ti vi z m a stopajoče Poljske.                                                        France Vodnik
¦
KRONIKA
HENRI BERGSON
(Ob sedemdesetletnici)
Henri Bergson se je rodil 1859. leta v Parizu in je spisal svoja glavna dela v letih 1889—1907, ko je bil profesor filozofije na College de France. Ta najvažnejša dela so Neposredna dejstva zavesti, pozn. Čas in prostost (1889), Materija in spomin (1896), Smeh (1900), Uvod v metafiziko (1903), Ustvarjajoči razvoj (1907). Lani je dobil Nobelovo nagrado za literaturo in letos praznuje 70 letnico. Po> svojih delih je Bergson postal eden najvažnejših tvoriteljev evropske duše vnosti v dobi, ki se je jela odvračati od mater ializ-ma in začela gledati v nove horizonte. Dvignil je umetniško intuicijo1, ono zmožnost, s katero> tudi umetnik dojema realnost in življenje, do znanosti in tako zopet združil znanost in umetnost, kakor je to stoiil že v dobi romantike Schelling. Intuicija, kateri stoji ob strani presenetljivo dosledna in jasna logika, se obrača od učenjaštva, gubečega se pod težo nagroma-denih pojmov; intuicija spaja izsledke pozitivnih znanosti z včutenjem v življenje in tako se intuitivnemu človeku Bergsonu vse razreši v preprosto razlago. Podkupljiva preprostost in jasnost, ki najtežje probleme približa v pravo očesno razdaljo in zbere ne-broj žarkov v enotnem žarišču, daje Bergsonovim spisom značaj umetniškega dela. Ker je prepričevalno odklonil mehanični naturalizem in Kantov idealizem, ki se izživlja mnogokrat v racionalistični dediščini 18. stoletja, v pojmih in simbolih, mu je bleda zavist malih učenjakov jela očitati neoriginalnost in plagi-jatstvo, a ni segla do njegove slave. Takim malim nasprotnikom je dal že naprej krepko brco, ko je v L'evolution creatrice, 1907, ugotovil, da so vsi iznaj-ditelji in mojstri delali z intuicijo, epigoni in učenci z analizo.
Po Bergsonu se je razum razvil iz neke večje zmožnosti, ki ni bila neposredno koristna za naše dejanje. Takrat sta bila razum in instinkt izdružena, pozneje pa sta se razcepila, toda tako, da je ob robu instinkta pri živalih nekoliko razuma in ob robu razuma pri človeku še nekaj instinkta, ki je zdaj čut v razvoju v trajnosti.
Evolucija človeka ni bila najbolj srečna. Razum se je tvorni po zahtevali prakse in se je razvil v mišljenje, ki je ustvarjeno za koristno dejanje, filozofija ga je pa prenesla v špekulacijo, kjer mora biti ne-interesirano mišljenje. Ker hoče delovati na materijo stvarf, si izdeluje umetna orodja in išče trdna oporišča. Le volja je ostala zvesta razvoju v trajnosti, razum pa je zunaj časa in si je stvori! po> obliki negibnih teles negibne pojme kot priročno obliko za konkretnost. Pojmi niso slike, le simboli so, dajo le praktično spoznanje glede koristi, le senco resnice, ker določajo novi predmet z ozirom na poznano, izražajo le stanje, ne pa razvoj v času. Človek je rojen kot rokodelec, zato dela razum s tem, kar je bilo in kar bi se moglo ponoviti. Radi tega platonizem tudi noče iznajti za nov predmet novega pojma, ampak ga obleče v staro obleko, ker išče od predmeta idejo, ki že eksiistira. Razum daje le zunanje spoznanje oblike dn relacije, obrnjen je vedno nazaj, ker so njegove oblike pojmi iz preteklosti. Njegova moč je, da vpliva na materijo, uide mu pa tekoča realnost in
287
življenje; zato čuti vedno neugodje, ko pride med žive predmete. Mehanizem (luč zadaj) in finalizem (luč spredaj), vidika človeškega dela, sta prava njegova nazora. — Ker je človek vajen misliti gibljivo s pomočjo negibnega, se ne prestavi v enoten proces, ampak na cilj. Gibanje rekonstruira s posnetki momentov in ga spremeni v intervale. Toda gibanje ne sestoji iz nepremiičnosti, to je le razumska, matematična resničnost, kinematograf ični način mišljenja, kakor so ga imeli že Eleati. Ženo je mislil, da puščica v vsakem trenutku na točki stoji, toda to je le razumska prevara, puščica ne stoji, ampak gre skozi točko. Tudi Aristoteles se je zanimal le za končne točke, za trde pojme. Antična znanost je statična, išče trde pojme, misli, da gibanje sestoji iz momentov, da je nastajanje oslabljenje negibnega, moderna znanost pa je dinamična, išče že od Galileja naprej zakone, ki veljajo za vsak trenutek gibanja. Vse je proces, in gibanje je tudi tam, kjer čuti vidijo negibnost.
Intelekt daje le relativno zunanje, spoznanje, absolutno, notranje spoznanje daje le intuicija, rob okoli razuma s čutom o razvoju v času, ki je razredčen ostanek instinkta. Razum je na materijo, instinkt je na življenje usmerjena zavest; bil bi največja duševna zmožnost, če se ne bi spremenil v dejanje, ampak v jasno zavest. Instinkt je neka simpatija, videnje v daljavo, uporablja organična orodja, telesne ude, da vpliva na materijo in je vedno gotov uspeha. (Na primer bromilna osa pograbi gosenico od znotraj z instinktom, ne od zunaj s čuti, da jo le ohromi in ohrani živo za zarod.) Človeku pa je dana intuicija, da se z domišljijo in občutjem neposredno uglobi v gibljivo realnost; le tako včutenje daje in-dividuelne poglede. Intuicija se v trdih pojmih zgubi; zato je treba vedno novega kontakta z realnostjo. Razum je praktično, intuicija je neinteresirano spoznanje in zahteva vedno nove gibljive pojme, ki se prilagodijo bežnim oblikam intuicije. Toda ni sinteza, ampak le vzgon za pot, ki ga naj telo preteče, kakor pero v uri. Ko zbereš v literaturi dokumente, se z voljo prestaviš v srce predmeta, da dobiš pogon, ki žene duha po poti, ob kateri najde vse, kar je zbral. Ko v metafiziki zbereš skušnje pozitivnih ved, se ti v intuiciji raz tope prehitre ideje z neskončno analizo samega sebe, kajti analiza je le tedaj kaj vredna, če je dekla intuicije.
Življenje je gibanje s tendenco učinkovanja na materijo, ki je ugasla zavest. Prvotna zagonska moč, ki se je razdelila v zavest in nezavest, prešinja telesa, se deli na vrste in ne gubi na moči. Razvoj je brez cilja, vedno iznajdljiv in gre v nedoločenih sniereh. Preračunljivo je le uničenje, ne pa nastajanje, zato organične oblike ne moremo naprej videti, le razložiti jo moremo. Zavest se je zopet razcepila v instinkt in intelekt, instinkt je usmerjen na življenje, intelekt na materijo. Vendar je živalska zavest avtomatična, človeška pa iznajdljiva, zato človek premaga avto-matizem in gre v prostost. V človeku je zavest intelekt, ki gre v smeri materije; biti bi morala tudi intuicija, ki gre v smeri življenja, zato čuti z inte-lektom le stanje, nastajanje čuti nejasno. Iz praktičnih ozirov čutimo od nastajanja stanje, od trajnosti le momente in tako živimo v prevari, da se da živo misliti s pomočjo otrplega. Samostalnik, pridevnik, glagol   izražajo  le  negibna   stanja  in okorelost.   Za
ekonomijo prakse je to dobro, a pomanjkljivost občutimo', če prenesemo to postopanje v špekulacijo, ki je brezinteiresna. Taka je bila filozofija Eleatov, racionalizma, idealizma in materializma.
Te misli delujejo v vseh Bergsonovih delih, zlasti v Metafiziki in Ustvarjajočem razvoju. V prvih dveh knjigah je pa predvsem dokazal svobodno bistvo človeškega duha. Proti determinizniu je ugotovil, da sta motiv in dejanje fazi dveh zaporednih trenutkov, ki se svobodno razvijata; elementi duha gredo iz faze v fazo nepreračunljivo in spontano. Proti materializma pa je postavil čisto novo teorijo zaznave in spomina. Možgani niso fotografska plošča zaznav in spominov, ampak le središče živčnega mehanizma, s katerim duh obvlada materijo. Dtth sprejema zaznave materije in jih vrača materija v obliki svobodnega gibanja.
Znamenita je razprava o smehu, ker je tu segel s svojo intuicijo v najgloblje probleme estetike in poetike. Vsa resnost človeka izvira iz človekove prostosti. Komika kaže neprostost povprečnega človeka, tragika neprostost globokih duš. Komično je mehanizem življenja, kjer pričakujemo gibljivost duha, zato prikazuje komika fizično naturo človeka, kjer gre za duševno, avtomatizem namesto živega, ponavljanje namesto enkratne individualnosti narave, skratka ugašajočega duha ali materialnost namesto gibčnega življenja. V komediji so situacije poljubne, vedno je isti človek, le v različnih položajih, v drami in tragediji pa so dogodki integralni del oseb.
Umetnost je podaljšek narave in življenja, torej ustvarjanje, kakor tudi umetnik sebe neprenehoma ustvarja z boljšim premislekom. Talent se ustvarja pod vplivom dela in delo se ustvarja ž njim. Tudi v umetnosti je zakolebna moč življenja v dotiku z materijo. — Če bi resničnost neposredno' zadela naše čute in zavest, bi bala umetnost nepotrebna, ker bi bili vsi umetniki in hi stali v soglasju z naravo. Toda med nami in zavestjo je koprena, ki je samo umetniku prozorna. Življenje gledamo le po odnosu do naših potreb, sprejemamo le koristne vtise, drugi ostajajo temni in nejasni. Pri stvareh ne vidimo individualnosti, ampak le etiketo, ki olajša praktično spoznanje in poenostavljenje. — Jezik je to tendenco še povečal, ker besede izražajo le vrste, le banalno stran stvari, ne značilne. Tudi pri občutjih izrazimo le brezosebno stran, ki je za vse ljudi ista. Besede nas drže v splošnih simbolih, ker nam je dejanje važnejše.
Umetnik pa ima čutom in zavesti prirojeno, prostost duše, da se oprosti konvencionalnega in priučenega in zaznava neodvisno od delavnega življenja neskaljeno bistvo stvari. Tako realizira razodetje narave, ki je najvišja volja umetnosti. Smoter umetnosti je, da odstrani praktične simbole konvencionalnega posplošenja, ki nam realnost zagrinjajo. Čistejše gledanje resničnosti se oprosti koristnega in praktičnega. Umetnost je prelom z družbo in povratek k preprosti naravi, kjer individualnost ni prekrita ali zadušena.
Že Tolstoj je skušal dognati konvenciionalno laž v znanosti in življenju, da bi prišel do pravega bistva stvari. Lenin je prišel do prepričanja, da je pravo spoznanje bistva stvari nemogoče, ker se giblje v pojmih politično gospodarskega reda buržuazije. Toda Bergsonu za čisto spoznanje ni treba revolucije, ampak intuicije, kot jo vidimo pri umetnikih in kakor je bil umetnik tudi sam.                                   Dr. J. š.