OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO OB BERNIKOVI IZDAJI PISEM F R A N A LEVCA V zbirki Korespondence pomembnih Slovencev, ki jo je še pri Znanstvenem društvu z izdajo Janeza Nep. Primica (1934) začel F. Kidrič, je F. Bernik objavil tretjo, zaključno knjigo pisem prvega urednika LZ in dolgoletnega predsednika SM, pa literarnega zgodovinarja, kritika, pravopisca, umetniškega ustvarjalca in kulturnega delavca Frana Levca (1846—1916). V štirih desetletjih so v na- vedeni zbirki, ki jo od svoje ustanovitve dalje izdaja SAZU — zdaj zbirko ureja Anton Ocvirk — izšle Zoisova korespondenca (Kidrič, 1. knjiga — 1939; 2. knjiga — 1941) in Slovenska korespondenca Vraz — K o č e v a r (A. Lj. Lisac — 1961), torej skupaj s tremi Bernikovimi knjigami Pisem Frana Levca (1967—1973) štirje naslovi v sedmih zvezkih. Levčeva pisma so v zbirki najštevilnejša: objavljenih in z opombami ko- mentiranih je 825 dopisov. F. Bernik, eden najboljših strokovnjakov za Levca, ki je pri SM leta 1965 izdal že Levčeve eseje, študije in potopise z obsežnim prikazom Levčevega življenja in z analizo njegovega dela, je v petnajstih letih skrbnega pripravljanja, zbiranja in pojasnjevanja Levčevega pisemskega gra- diva odkril po lastnih besedah (P 3—196) 182 še neregistriranih ali povsem neznanih pisemskih enot. In vendar predstavlja objavljeno gradivo komaj slabo četrtino vseh Levčevih avtorskih dopisov, saj je ohranjenih in registriranih več kot 3396 enot na Levca naslovljene pošte (P 1 230). Razmerje 1 : 4 med Levcem piscem in Levcem naslovljencem po eni strani kaže, kako se je Leveč zavedal zgodovinsko-literarne, kulturno-narodne in zgodovinsko-politične vrednosti pre- jete korespondence ter je zato poskrbel že sam, predvsem pa njegova hčerka Anka, da je prišla korespondenca v MAL oz. NUK — po drugi strani pa so na tako neugodno razmerje vplivali vojna, slučajnosti, življenjske poti nekaterih hranilcev pa tudi njihov značaj: Stritar npr. pisem »načelno nikoli ni hranil«, Tavčar in Detela sta korespondenco, tudi Levčevo, sežgala, ko je izšla mono- grafija o Kersniku, v kateri je I, Prijatelj, očitno ne dovolj taktno, objavil odlomke iz Levčevih pisem prijatelju Janku. Da se je Leveč dobro zavedal pomena svoje korespondence, potrjuje tudi iz prizadetosti in jeze porojena želja izdati svojo »zvonovsko« korespondenco, zapisana v pismu Prijatelju 17. maja 1908, kjer dodaja: »Pred svojo smrtjo bi namreč še rad gobec zaprl tistemu oslu Govekarju, ki je lani rigal po »Našem listu«, kako sem domovino izdal in tistemu gobezdavemu dr. Zrjavu, ki je lani v »Notranjcu« pozival slovenski narod, naj vrže Levca na smetišče« (P 3—152). Levčeva pisma ne predstavljajo samo nepogrešljivega gradiva za študij pisca samega, temveč vsebujejo mnogo informacij o leposlovnih in znanstvenih delih, pa o umetnostnih, kulturnih, šolskih, narodnostnih, političnih in drugih dogodkih ter nazorih, iz katerih je sestavljeno tkivo slovenske zgodovine zadnje polovice 19. in poldrugega deset- letja 20. stoletja. Pisma segajo od 1858 do 1916. Prvo objavljeno pismo je Leveč naslovil kot dvanajstleten dijak na svojo mater, zadnje pa je le nekaj dni pred smrtjo na- pisal pisatelju Mešku. Literarnozgodovinsko mogoče najpomembnejša, vsekakor pa najštevilnejša pisma enemu naslovljencu so zbrana v prvih dveh knjigah (Kersniku, Dolinarjevi; Štreklju, Staretu, Aškercu, Trdini), vendar se bom pri kritičnem prelistavanju objavljenih pisem in njihovih opomb omejil na tretjo knjigo: nekaj že zaradi obsežnega gradiva in zelo izčrpnih pojasnil, nekaj za- radi tega, ker se zdi najustrezneje pregledati višino urednikove znanstveno- kritične metode v njeni končni stopnji, in končno opravičuje omejitev vsebinsko dovolj tehtno gradivo Pisem 3 samih. Sicer pa so v zadnji knjigi dopisi, na- menjeni 58 naslovom, kar predstavlja tri četrt vseh Levčevih naslovnikov. (Le-teh je po osebnem kazalu 77 in ne 76, kot se navaja na str. 196). Večinoma so to znanstveniki in umetniki, šolniki, kulturni, politični in društveni delavci. Med zasebne naslovnike sodi iz Pisem 3 samo sin Vladimir, vendar se je tudi on ukvarjal z literarno publicistiko in političnim zgodovinopisjem, zato ni čudno, če so tudi v pismih njemu močno prisotni objektivni, kulturni in politični do- godki. Literarno-kulturna tematika pisem je povezana s tekočo ali načrtujočo umet- niško in znanstveno proizvodnjo, s katero je Leveč prihajal v stik kot urednik LZ in Matičnih izdaj oz. zbirk. Glede Levčevega razmerja do LZ velja potrditi ugotovitve Prijatelja, Vratuše in Slodnjaka, da je uredniško razmerje imensko prenehalo konec 1890. leta, dejansko pa je segalo — čeprav manj intenzivno in odločilno — vsaj še v naslednje leto. Trditev potrjujejo pisma Murku, Kersniku in Staretu, čeprav imajo obliko pogodbenega oz. namenskega prihodnjika. Po- trjuje jo tudi pismo I. Murniku, kjer se je Leveč sicer skušal — zaradi možnosti službenega napredovanja — znebiti odgovornosti za LZ v času izhajanja Tav- čarjevega liberalističnega »paškvila« 4000, vendar je z napačno letnico isto- časno potrdil svoje (so)urednikovanje LZ v letu 1891. Na leto 1891 kaže tudi Levčevo pismo Staretu 13. 1. 1892 (P 2), ko piše, da mu za Zvon ne preostaja nič časa, pri čemer je treba računati tudi na razumljivo Levčevo potrebo, da se »predragemu prijatelju« nekako opraviči zaradi dolgega odlašanja z odgovo- rom. Levčevo opozorilo v pismu Tominšku leta 1905, da je bil urednik LZ ves čas, od leta 1881 do 1900, tudi če na listu ni tiskan, ne vzdrži kritične potrditve, ker je brez kakršnega koli dokaza (pisma Funtka, Bežka?). Načela Levčevega uredniškega in kulturnega delovanja so iz Pisem 3 sicer dokaj skopo razvidna, vendar se more z gotovostjo trditi, da temeljijo na na- rodnem in svobodomiselnem (razumskem) osveščanju in informiranju, poveza- nem s taktično politično razsodnostjo, kar se npr. kaže v pazljivi kritičnosti do Nemcev, deziluzirajočem odnosu do Rusije in v odločnem nasprotovanju no- voilirski »lirvatomaniji«. Levčev estetski okus, v Pismih 3 razviden zlasti iz pisem Mešku, Funtku in Govekarju, se je očitno oblikoval pod močnim vplivom Levstikovih in njemu sorodnih predstav realizma ter ob zavračanju nekaterih načel Stritarjeve teorije in prakse. Tako Leveč npr. hvali »nazorno pisavo«, »plastično opisovanje značajev«, opozarja na potrebnost močnejše motiviranosti dejanj, razmer ali oseb, pozitivno omenja dobrodušen, prijeten humor Kersni- kovega ali Jurčičevega tipa, v poetiki pa je razvidna — poleg drugih tudi po Levstiku usmerjena — nagnjenost k epiki in trohejskemu desetercu srbskega izvora. Pač pa odklanja predolge opise, razmišljanja in sentimentalnost. Tako, v bistvu levstikovsko dramatsko zamišljeno podobo proze rahlo prerašča Leveč v občudovanju Meškove »blesteče dikcije, s katero čarobno secira človekovo srce«, torej v odkrivanju pojavov duševnega življenja. S tem se nakazuje pre- mik v smeri estetike moderne, vendar Leveč sam izjavlja, da ne razume Can- karjevega »misticizma«, odklanja njegov »grozni pesimizem« in tudi Cankarjevo »zabavljanje«. Podobne misli moremo brati v pismu Štreklju 6. 9. 83 (P 2): »Dostojevskega pa ne morem natisniti. Preveč nihilističen je. Malorusi so ne- plodni, a nevarni sanjači.« O b ustanavljanju LZ pa priporoča Staretu: »/... , / kar boste pisali, pišite v optimističnem zmislu, saj pesimizma je že tako povsod preveč« (27. 10. 1880; P 2). Vse to očitno ni sodilo v vizijo Levčevega družbeno uravnanega realizma, temelječega na namenu narodnega osveščanja in duhov- nega osvobajanja, uresničevanega pa z lepotno, oblikovno in jezikovno dovrše- nostjo. Da je avtor Pisem 3 daleč od očiščeno vzgojnega ali moralistično ozko- srčnega razumevanja besedne umetnosti, se vidi v zavračanju prenapetega moralista Zirovnika, sicer trdega in odločnega liberalca, ki je hotel narodne pesmi na erotično sproščenejših mestih prenarejati — v taktičnem podpiranju Štrekljevih SNP ali pa v izrecnih opozorilih Mešku, naj se izogiba moralizi- ranju. Kot je za Levca značilna velika organizacijska sposobnost in izredna de- lavnost— oboje je razdajal na štirih, petih področjih — ob sorazmerno zadržani ali kar konservativni estetsko-teoretični razvitosti, kar po svoje dokazuje tudi poezija Aškerca, Levčevega najpomembnejšega učenca (eden izmed vzrokov Lev- čeve usmerjenosti v epiko so bile tudi praktične šolske potrebe, kot dokazuje pismo Aškercu 1. 4. 85; P 2), tako je vendarle res, da je kljub temu in mogoče prav zaradi takega obsega in take estetske zadržanosti ostal uredniško vseskozi odprt za vse nove literarne tokove. Sicer pa Levčeva pisma dokazujejo, da na Kranjskem tudi tedaj ni bilo vprašanje, kje objaviti, temveč bolj: kdo bo sploh napisal. Eden od pogojev uredniške sprejemljivosti je Levčev osebni značaj, drugi pa prav gotovo tudi zavest objektivne, nazorsko-družbene pogojenosti zgodovinskih izmenjav literarnih obdobij, s tem pa tudi nujnost literarnih struj, nujnost, ki implicira mogoče celo načelo nasprotij in skrajnosti znotraj lite- rarnih tokov samih. Tako je Leveč v pismu Govekarju, 1. 12. 1896 (P 3) zapisal: »Kakor smo morali preboleti klasicizem, romantiko, svetobolstvo — tako je moral tudi priti realizem in za njim naturalizem / . . . / « . Praktično pa je Leveč svojo uredniško odprtost izpričal z desetimi pri SM izdanimi deli najpomemb- nejšega modernista I. Cankarja. Na literarnozgodovinskem področju je iz Pisem 3 vidna Levčeva usmerje- nost v biografsko faktografi jo, ki jo ponekod spremljajo socialna, duhovna ter idejno-estetska analiza. V zvezi s Prešernovo stoletnico se je v Levčevih pismih ohranil zanimiv družabnopolitični portret Ljubljane iz 1900. V P 3 se javl jajo tudi imena Trubarja, Vodnika, Zoisa, Kozlerja itd. Leveč je posredoval pri I. Trinku, da sta Jagič in Oblak dobila Beneškoslovenski rokopis, ter nudil različne stvarne in bibliografske informacije zgodovinarjem: Prijatelju, Grafen- auerju; Lončarju. Zelo povedni in močni so tudi skicozni, anekdotno podani por- treti narodnega odpadnika Dežmana, publicista Boleta, politika Šukljeta, du- hovnika pamfletista Rakovca-Cismontanusa, v zvezi s katerim je Bernik odkril v SBL neregistriran bibliografski podatek, še zlasti pa F. Levstika, s katerim je Leveč že kot četrtošolec »bratovščino pil«, kot sam nekje pravi. Leveč je v рое- tološkem konceptu blizu Levstiku, kar sam večkrat izjavlja, kot značaj pa je njegovo precejšnje nasprotje: Levstik je popadlj iv, zamerljiv, zadrt, za mar- sikak dokaz nedostopen, oster, nediplomatski in dostikrat tudi samovoljen. Le- več je popadlj iv, grob kvečjemu za trenutek, potem ga obvalada taktičnost, popustljivost. Odprt je tudi za ljudi drugačnega svetovnega nazora (Detela, Meško), umetniškega (Cankar) aH političnega (Gregorčič) prepričanja, pa tudi preračunljiv zna biti — skratka: je elastik in uspešen praktik. Seveda pa se je kl jub temu ali prav zaradi tega nekajkrat zapletel v ostre literarne, nazorske pa tudi osebne boje : s Pajkom se je pravdal o slovenskem šestomeru (pri čemer je dosti Levstikovega vpliva in roke), z duhovščino in moralisti sploh (ob Tav- čarjevi satiri 4000, ob Trdini, ob Štrekljevih SNP, ob Cismontanusu, Aškercu in Gregorčiču), z novolirci (ob Pravopisu, v SM). S političnim elasticizmom se je zameril pesniku Gregorčiču, z zagovarjanjem načela uradniškega prakticizma (v zvezi z mestom tajnika pri SM) pa mladim modernistom, vendar jc vsaj v prvem primeru potrebno misliti tudi na razlike v estetskih nazorih. Usodno veliko napako pa je naredil Leveč 1907. leta, ko je dejansko preračunljivo in vladi dopadlj ivo glasoval za nemškega kandidata na mesto gimnazijskega rav- natelja v Ljubljani. Tedaj so po njem ostro udarili nekateri slovenski listi (Le- več sam v pismih »dolži« avtorstva Govekarja, Žerjava, Opeko in nekega Go- ljarja, vendar stvar ni dokazana), ki so pozivali SM, naj izdajalca vrže na smetišče, grozili z bo jkotom SM, očitali pa Levcu tudi druge politične obzirnosti do avstrijskega dvora in mu — v zvezi z delom pri SM — podtikali celo mate- rialno koristolovstvo. Afera se je končala z Levčevim predsedniškim odstopom in izstopom iz SM, s tem pa se je istočasno močno oddaljil od središč literar- nega dogajanja. Poleg literarnozgodovinske tematike so v Pismih 3 prisotne tudi politične intrige in spopadi, kažejo se germanizacijski pritiski v šolstvu in kulturi (knjiž- nica, muzej, zavračanje slovenske univerze), strankarska trenja itd. Zanimiv je opis škofa Jegliča iz leta 1898, ki je v zvezi s Cankarjevo Erotiko v slovenski splošnokulturni zavesti na dokaj slabem glasu. Leveč pa novoimenovanega škofa predstavlja Jagiču v narodno in kulturno simpatični luči. Ob koncu vsebinskega pregleda Pisem 3 omenimo še Levčevo osebno in družinsko tematiko, ki dobiva v korespondenci vse bolj tragične razsežnosti: v 15 letih je izgubil 5 sinov, glede 1. svetovne vojne se mu je zdelo jasno, da predstavlja, ne glede na izid, »finis Sloveniae«, sam pa je doživljal zavest, da ostaja njegovo slovstveno delovanje kljub vsej delavnosti vendarle torzo: spomini, zgodovina slovenskega preporoda, poetika — »vse pojde z menoj v grob«. K temu je treba vendarle pristaviti, da so se v Levčevi ostalini, ki jo hrani NUK, ohranili 4 zapisi oz. prepisi Levčevih gimnazijskih predavanj o slovenskem slovstvu: 2 zvezka sta od S. Rutarja, 1 je od Štefana Lapajneta in 1 je od A. Vernika. Prvi trije zapisi so nastali v prvi polovici 70-ili let, ko je Leveč služboval v Gorici, vendar segajo nekatera (zad- nja) poglavja v 90-a leta, medtem ko je Vernikov zapis z začetka 90-ih let. O zapiskih Levčevih šolskih predavanj o poetiki (iz začetka 90-ih let) pričata S. Janež in F. Bernik, vendar Levčeve šolske (nedokončane) poetike v NUK nisem uspel najti, čeprav Anka Leveč trdi, da je vse očetove zapiske in ostale rokopise izročila NUK. Bernikova objava Pisem prekinja oz. razvija načela doslej izdanih korespon- denc pomembnih Slovencev v dveh medsebojno pogojenih in globoko utemeljenih pogledih: načelo objavljanja obojestranke korespondence je zamenjano z eno- smernim, avtorskim načelom. Ob štirikrat obsežnejšem gradivu Levca naslov- ljenca od Levca pisca je taka omejitev ne le najbolj praktična, saj omogoča hitrejšo izdajo in osredotočeno pojasnevalno-kritično raziskovanje, temveč je tudi najbolj smiselna: izdajanje pisem bo zaradi omejenih možnosti moralo temeljiti na izboru avtorjev. Enoavtorski kriterij pa je še toliko bolj sprejem- ljiv, ker je uredniku Berniku uspelo enosmernost objav dopolniti z navajanjem ustreznih odpisov, njihovih citatnih odlomkov ali strnjenih povzetkov. Z na- sprotno »pošto« niso dopolnjeni samo tisti Levčevi naslovljenci, za katere gradivo ni registrirano ali dostopno (F. Kos?; pri pismih VI. Levcu se ne navaja, da hrani NUK 148 pisem VI. Levca očetu; pisma sodijo v čas od 1895—1904) ali pa tako gradivo sicer je, vendar časovno ne sovpada z objavljenim (Marn, Grafen- auer, Nalitigal itd.). S prejemnikove strani ostajajo — razen morda VI. Levca — »neizpopoljeni« samo nekateri »slučajni« naslovljenci oziroma tisti, s katerimi je prišel Leveč v kratkotrajen poslovni stik. Odmik od starejšega, tudi Kidri- čevega večavtorskega načela — pri čemer je Zois, kljub Kidričevi napovedi na koncu druge knjige, ostal nedokončan — je nakazal že Lisac, ko se je omejil na slovensko korespondenco dveh avtorjev, Bernik pa je obsegu materiala ustrez- no ta principski premik dokončal, s čimer se je zbirka — ob istočasnem upo- števanju strogo znanstvenih načel tekstne kritičnosti (P 1—134) — dvignila na višino najboljših izdaj pisem slovenskih umetnikov, ki izhajajo z njihovim zbra- nim delom pri DZS. Sicer so pisma v tej zbirki v primeri s samimi literarnimi deli stranskega pomena, vendar je to (poleg akademijske zbirke) edina trajna in tekoča knjižnica tovrstnega gradiva in predstavlja enega izmed vrhov sloven- ske pisemske literature, ki obsega okoli 30—40 piscev, toda malo knjižnih izdaj. V zvezi s spremembo večavtorskega načela v enoavtorskega je tudi spre- memba naslova »korespondenca« v »pisma«, pri čemer ima zadnji pojem kar najširši obseg: poleg pisem poimenuje tudi dopisnice, razglednice, zalepke, po- setnice, telegrame in različne pripise, skratka vse tisto, kar more biti zgodovinsko ali osebnostno kakorkoli zanimivo. Katero Levčevo pisemsko oziroma rokopisno gradivo je ostalo izven izdaje, urednik ni pojasnil. Z uveljavitvijo pisemskega, enosmernega načela je postavljena sodobna, znanstvena in uspešna osnova za nadaljnje izhajanje zbirke Korespondence pomembnih Slovencev. Zaradi zožitve korespondence na pisma je opuščen princip doslednega raz- vrščanja pisem po času. Pisma so zbrana po naslovljencih, vrstni red naslovljen- cev pa je določen z datumom avtorjevega (Levčevega) prvega dopisa. Taka raz- vrstitev je Levca v določenem pogledu razdrobila, več kot odtehtala pa jo je tematska povezanost in vsebinska zaokroženost posameznih personalnih enot, zaokroženost, ki jo pogojuje prav istost naslovnika. Opombe k Pismom 3, ki obsegajo 40 strani več kot pisma sama, so pisane s stališča široko razumljenega pojma slovenske kulturne in seveda tudi politične zgodovine. Največ prostora zavzema SM: s pomočjo tiskanih in rokopisnih zapisnikov so zlasti izčrpno dokumentirani dogodki in trenja v zvezi z izdaja- njem SNP — Štreklja sta med drugimi branila zlasti I. Tavčar in M. Murko, pa tudi Jagic, medtem ko je Leveč obrambo taktično vodil iz ozadja — razvidni so idejni in organizacijski koncepti, ki so se skušali uveljaviti v SM, raziskani so založniški načrti. Z upoštevanjem časopisnega gradiva (Naš list, Notranjec, Slovenec) so v opombah široko razgrnjene okoliščine Levčevega odstopa s po- ložaja predsednika 1907. Stvarno je raziskan tudi »punt Cankarja et comp.« proti Matici zaradi odklonitve O. Zupančiča za njenega tajnika ter dogodki ob razpustu SM 1914, pri čemer je zanimiva kritika Izidorja Cankarja o romanu Gospodin Franjo, ker je, kot pravi Bernik, raznovrstna in rafinirano večumna. Ob Levčevem urejanju Zabavne in Knezove knjižnice ter Letopisa SM in sploh oblikovanju Matičine založniške dejavnosti je urednik modro izkoristil prilož- nost, da je bralcem razkril pozitivistično-časovne, predvsem pa genetično-raz- vojne, snovne, estetske in idejne podatke, npr. o delu Govekarja (Ljubezen in rodoljubje, Svitanje), Detele (Gospod Lisec, Trojka, Učenjak), Meška (črtice, nedokončani roman Dekadent, dramatika; zanimiva je Meškova refleksija o moralni avtocenzuri, na drugi strani pa njegovo zagovarjanje dekadence) itd. V opombah so objavljene tudi nekatere kritike in polemike, npr. kritike Meško- vih del, Lampetova ocena LZ 1887, Levčeva uradna ocena Cankarjeve umetnosti, polemika VI. Levca z nekim Fajdigo o jurčičevsko-kmečki in kersnikovsko-sveto- vljanski literaturi, osvetljena je Levčeva polemika s Pajkom, prikazani so na- padi na Levčev pravopis. Zanimivo je tudi nasprotje med Gregorčičevim in Meš- kovini odnosom do elastika Levca: prvi ga je dosledno in ostro odklanjal in grajal, drugi ga je prijateljsko razumeval. Skratka — z vsebinske strani so opombe zelo izčrpne, obenem pa vsebujejo marsikak podatek, ki bo kje drugje še težko objavljen. Opombe so pisane z vidno simpatijo za Levca, kar je povsem na mestu, še zlasti tam, kjer se skuša obtožbe pobiti s protidokazi oz. arhivskim gradivom. Ni pa razčiščena Levčeva vloga v zvezi s Kozlerjevim zemljevidom in njegova politika glede na vladiko Strossmayerja. Zanimivi bi bili tudi podat- ki, zakaj sin Vladimir ni hotel postati član akademskega društva Slovenije, čeprav ga je oče prosil in silil, naj postane. Urednik Bernik je z objavo teh dejstev opravil koristno literarnozgodovinsko obnovo in raziskavo. Poleg teh in podobnih širših reprodukcij in analiz sestavljajo opombe še biografska, geografska, zgodovinska, bibliografska in druga stvarna pojasnila. Celostna biografska opomba identificira in lokalizira osebo ter jo opredeli glede na dejavnost ali poklic oziroma vzpostavi sorodstveno razmerje z Levcem ali kako drugo znano osebnostjo. Urednikova mreža osnovnih življenjepisnih podatkov zajema načelno samo manj znana ali neznana imena. Včasih je bilo se- veda težko ohraniti kakovostno-vrednostno ravnotežje, npr. identificiran je J.Ko- stanjevec, niso pa P. Bohinjec ali M. Malovrh. Nekatere manj znane osebe sicer nimajo lastnih opomb, zvemo pa o njih precej iz Pisem samih, npr. ]. Freuen- sfeld, K. Bleiweis, Macun. Poseben primer predstavlja navedba Jožefa Furla- nija, za katerega iz pisem samih zvemo, da je slovenski pesnik, župnik v Villi Vicentini na Furlanskem (poleg Gradiške), vendar nima svoje opombe in ga tudi v SBL ni. Po Bibliografiji Leksikografskega zavoda, Zagreb 1959, in Ileši- čevem zapisu v Slovanu 9/1911, 83—84, je J. Furlani (1826—1914; podatek o smrti mi je sporočil M. Brecelj) goriški duhovnik in pesnik, doma iz Dorn- berga. Objavljal je, zlasti v Zgodnji Danici in Soči, razne prigodne, moralistične m domoljubne pesmi. — Za izrazito stranske, s stališča literarno-kulturne in politične zgodovine skorajda ali povsem nepomembne osebe je opombna mreža seveda že načelno redkejša, saj je očitno, da vloženi trud ne bi bil ustrezno po- plačan, npr. nekatera imena v zvezi z Levčevim obiskom na Rašici in na Hr- vaškem (107, 108) ali imena iz piščevega osebnega kroga (Loger in Hema, 105; Micika, 117; Pleškovi, 108; Tomšetovi, 115). S pomočjo objav v SN pa se je Berniku posrečilo odkriti imena ubitih ali ranjenih vojakov (141—142). Kjer opombe vključujejo še strnjeno kritično vrednotenje pomena osebnosti, opisano shemo biografskih notic seveda pomebno presegajo, npr. pri Marmontu, 379, Berchtoldu, 379—380, Pauliku, 293, pa tudi pri Zoisovi materi 318—319 ali Host- niku in Hribarju 262—263. Podobnih ocen bi si želeli zlasti še pri takih oseb- nostih, kot je npr. kranjski deželni predsednik A. Winkler, ki ga pisma nekaj- krat predstavljajo v prikupni inoralno-narodni pa tudi politični luči. Iz Pisem 2—58 pa vemo tudi za Levčeve besede: »Winkler je velik v malostih, prijazen črez potrebo, a energije nima niti za lek. Vse je tako pod njim, kakor je bilo pred njim.« Doda jmo še, da V. Melik priznava A. Winklerju velike zasluge za uve- ljavljanje slovenščine v Gorici, v dobi kranjskega deželnega predsedništva pa za slovensko poslovanje in za nastavljanje slovenskega uradništva (XI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7.—19. julija 1975, Lj. 1975, 115). Seveda pa ocenjevalne opombe niso naloga urednika komentatorja, temveč izjav in raziskav zgodovinarjev, na katere se more in mora komentator sklicevati. In še ena pripomba: koristno bi bilo pri vseh naslovijencih že v uvodnem delu opomb podati njihove osnovne življenjske in dejavnostne podatke ter označiti njihovo razmerje z avtorjem. Zdaj je to storjeno pri tujcih: Glaviniču, Pod- lipnem in Menčiku, pa pri F. Kosu, J. Zirovniku, B. Kersnikovi, pri »pogojnem« Bonaču in še nekaterih. Zemljepisne opombe obsegajo pojasnila manj znanih v pismih omenjenih krajev, gradov, hiš ipd. podatkov. Zanimivo kulturnozgodovinsko razvite so opombe za ljubljansko Švicarijo (327), Ortnek in Ribniški grad (298, 323) in še nekatere. Ponekod je celo tuja ustanova točno lokalizirana in navaja se celo današnji predstojnik (288). Kulturnozgodovinsko je temeljito pojasnjena še Weid- manska Buchhandlung (268) in natančno je raziskan podatek o gostilni »pri Jožefu« (216). Glede na teoretično-idejno izhodišče opomb bi bilo koristno na primernem mestu lokalizirati Narodno tiskarno (hiša na dvorišču Tomšičeve 3). Ob omembi Sv. Kancijana (131) bi bilo potrebno navesti, da gre za Skocjan ob Klopinskem jezeru na Koroškem, kamor je, po SBL, Meško odšel 12. avg. 1898 na prvo službeno mesto — še zlasti, ker Škocjan Meško sam omenja v nasprot- nem pismu, citiranem na strani 362. V zvezi s »prešerniansko« gostilno »pri Metki« (295) zvemo, da ni bila na Rimski cesti niti ne na Tržaški, ni pa pojas- njeno, da je bila na južnem vogalu današnjega Trga osvoboditve in Titove ceste (KLS 2—32). Kje je bila hiša, v kateri je Leveč 1909 stanoval in kjer je bila tudi Delavska knjigarna (174), ni pojasnjeno. Najbrž je bila to hiša na vogalu Titove in Tavčarjeve ulice nasproti Borova, v kateri so Levčevi nekaj časa stanovali (po izjavi Anke Leveč), še bolj verjetno pa v Medjevi hiši (poleg kavarne Evropa), v kateri je Leveč tudi umrl. Med nepojasnjene zemljepisno-bibliografske omembe sodi tudi Sitar s spisom o velikem tabru (107). Gre za članek Matije Sitarja Taber v šentjurski fari pri Grosupljem, Izvestju muzejskega društva za Kranjsko, 4/1894, 4, 156—161. Posebno pozornost, izčrpnost in natančnost je urednik in komentator F. Ber- nik posvetil bibliografskim opombam. Tu so podatki v opombah najpogostejši in najpopolnejši. Poleg že omenjenega Sitarjevega članka bi omenil kot neko- mentirano še spomenico I. Grafenauerja in A. Breznika o Sketovih berilih (182). Stvar pa je taka: V zapisniku seje deželnega šolskega sveta za Kranjsko, ki je bila 1. julija 1915 (Arhiv Slovenije, Fasc. 11), beremo, da je ministrstvo za uk in bogočastje 8. maja 1915 izdalo odlok, s katerim je odvzelo Sketovim berilom dodeljeno aprobacijo, ker vsebujejo tekste, ki bi mogli v učencih vzbujati pre- tirano slovensko narodno zavest ali sploh napačne predstave. Vojna s Srbijo in Rusijo je pač trajala že skoraj leto dni. Deželni šolski svet se z odlokom ni strinjal niti v stvarnem ocenjevanju beril — proti strokovnjakom, ki so za- peljali oz. mistificirali dunajsko ministrstvo, da je čitanke cenzuriralo in jih umaknilo iz uradnega izkaza šolskih knjig, je zahteval uvedbo disciplinske pre- iskave — niti s postopkom samim, ker kot zakonsko pristojni organ ni bil vprašan za mnenje. Izvoljen je bil tričlanski odbor, ki so ga sestavljali dr. E. Lampe, prof. E. Jarc in dr. J. Bezjak, z nalogo, da izdela spomenico (memo- randum) na ministrstvo glede slovenskih beril in jo predloži plenumu (dežel- nemu šolskemu svetu?) v sklepanje. Istočasno je dobil odbor pooblastilo, da izdela osnutek novega učnega načrta za pouk slovenščine na srednjih šolah in da vodi pripravo za izdajo novih slovenskih čitank. Iz zapisnika seje 16. julija zvemo, da se je odbor deželnega šolskega sveta razširil s strokovnjakoma I. Grafenauerjem in Л. Breznikom. Iz poročila dr. J. Bezjaka na seji 22. septembra 1915 pa moremo razbrati vsebino spomenice: 1. Do- voli naj se uporaba Sketovih čitank do sestave novih, najmanj pa za šolsko leto 1915/1916. 2. Na osnovi spomenice (promemorije) naj dunajsko ministrstvo od- loči, kateri teksti se izključijo iz šolske obravnave. 3. Predlagajo se načela za sestavo novih čitank. 4. Za sestavljavce novih čitank se predlagajo dr. I. Gra- fenaucr, dr. A. Breznik in dr. J. Bezjak. Dr. Lampe dodaja, da je v spomenici mnenje odbora, ki pa ni bil soglasen, o Sketovih čitankah in o recenzijah, na osnovi katerih je ministrstvo izdalo sporni odlok (in ga 12. julija ponovno potrdilo). Iz ugovora občinskega predstavnika dr. F. Novaka je razvidno, da so bili v predlogu spomenice navedeni naslednji, glede na vojni čas problematični teksti: Jurčičev (t. j. Levstikov) Tugomer, nekatere Aškerčeve pesmi in ep Kraljevič Marko. Vendar se je odbor, po Lampetovih besedah, zavzemal, da bi bilo taktu učitelja samega prepuščena opustitev določenih besedil. Tak predlog spomenice je deželni šolski svet v glavnem sprejel. Iz navedenega je razvidno, da je avtor spomenice, vsaj uradni, petčlanski odbor, lahko pa da sta (strokovni del) spomenice napisala zlasti I. Grafenauer in A. Breznik, kot beremo v Levčevem pismu. Spomenica se po vsej ver- jetnosti hrani v arhivu ministrstva za uk in bogočastje na Dunaju. Toliko o spomenici. Sicer pa so v opombah k Pismom 3 identificirane, zgodovinsko-razvojno raziskane, ponatisnjene ali analitično povzete tako rekoč vse v pismih ome- njane bibliografske enote: knjige, revije, časopisi, članki, pisma in drugi doku- menti ali navedki, istočasno pa je bibliografsko popisana tudi Levčeva kores- pondenca sama. Temeljno hotenje pri izdaji pisemskega gradiva je, ohraniti rokopisno gradivo in ga narediti dostopnega široki znanstveni javnosti. Namen je torej eksistencialen in funkcionalen: ureditev in tisk pisem samih ter zgodovinski, kritično preverjen komentar k njim. Temelj takega dela pa je seveda preverljivost komentarjev in podatkov samih. S kritično-fakto- grafskega stališča so zato nujni podatki o mestu nahajanja originala ali pre- pisa, njihova signaturna oznaka in/ali navedek (že) tiskanega vira objave. Tem potrebam urednikova uvodna pojasnila k posameznim pismom v glavnem za- doščajo, čeprav pri kakih 15 naslovih manjkajo signaturne oznake, pri dveh zapuščinah pa tudi podatki o sedanjem hranilišču. Za odpise naslovljeneev taka preciznost načelno ni sprejeta, vendar se tudi za njih navaja število in časovni okvir dopisov ter naslov hranitelja. Pozitivni izjemi sta tu le dve: za en Murkov dopis in za Prijateljeve prepise Šukljetovih pisem Levcu je navedena tudi sig- nature. V posameznih opombah navedeni podatki so opremljeni z navedbo vira tedaj, ko ne gre za splošno znana dejstva. Nasprotna pisma ali njihovi odlomki so označeni z datumom, ostali navedki pa z običajnimi bibliografskimi podatki. Iz navedbe virov je razvidno, da je urednik uporabljal različne arhivske vire, zlasti NUK (MAL), arhiv SM, Arhiv Slovenije in še nekatere arhive. Seveda pa so številnejši tiskani viri, ki obsegajo leksikonsko in bibliografsko literaturo, različne druge znanstvene publikacije, zgodovinsko, šolsko in sploh zelo obsežno časopisno gradivo (zadnje ima nad 40 naslovov) ter spominsko lite- raturo. Brez dvoma bi bilo koristno navesti uporabljeno literaturo med že obsto- ječimi »dostavki«, kjer je urednikov povzetek v angleščini in ruščini, kazalo osebnih imen, kronološki seznam pisem in seznam naslovljeneev. Zelo koristno bi bilo tudi posebno kazalo obravnavanih naslovov in sploh kazalo osnovnih stvarnih kulturno-zgodovinskih in političnih pojmov. Y zvezi s kazalom oseb- nih imen, ki ga je sestavila A. Posavec, se vzbuja pomislek zaradi neupoštevanja psevdonimov (Andrejčkovega Jožeta (133) je mogoče najti samo pod priimkom Podmilščak; pri drugem Antonu Rudežu manjka dostavek ml.; Hočevarja (107) v seznamu ni). Ob zaključku kritičnega prebiranja Pisem 3 moremo reči, da je uredniku iz množic različnega gradiva uspelo ustvariti zelo gosto in temeljito mrežo pojas- nilnih podatkov s številnimi problemsko zaokroženimi raziskavami. In reči je potrebno še, da je F. Bernik znal to mrežo disciplinirano in smotrno »splesti«, s tem pa mu je uspelo kritično in široko razkriti narodno-kulturne, osebnostno- ustvarjalne in politično-zgodovinke resničnosti, prisotne v pismih F. Levca. Med doslej objavljeno slovensko korespondenco zavzema Bernikova izdaja Lev- čevih pisem vsekakor vidno in visoko mesto. Za delo je dobil F. Bernik aprila 1975 nagrado Kidričevega sklada. Jaka Müller SAZU, Ljubljana POPRAVEK V prispevku Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjcm in Miklošem Ktizini- čem v zvezi s sedmimi Ktizmičevimi knjigami v lanskem letniku naše revije beri namesto napisanega naslednje (prva številka zaznamuje stran, druga vrstico): 88, 17/18 depromere; 88, 25 onustus; 90, 6 naj; 91, 23 ita; 92, 1 črtaj toti; 93, 1 ostajam; 94, 5 ugodni; 98, 4 Subst(ituto); 99, 17 haec; 101, 27 februarja; 102, 7 [ob robu]; 102, 8 valco; 102, 23 bi; 105, 5 qui; 105, 8 D(omi)no:; 186, 17/18 za- menjaj vrsti 17 in 18; 106, 37/38 orphanotrophii; 107, 14 Jurija; 107, 33 šolo,; 108, 1/5 vrsti 4 in 5 postavi pred vrsto 1; 108, 12 nadarbino; 108, 36 V(es)trae; 119, 6 in[n]ocentissimae; 119, 14/15 convertibiles; 112, 2 quamprimum; 112, 21 katekiz- mu; 112, 29 1779; 272, 39 pope[!=u]l(um); 277, 15 seor[sum]; 277, 17 sac(ramen)- to; 277, 20 aliisq(ue); 278, 15/16 in po njem pa še; 279, 17 jam; 37/38 župnij; 281, 2 spodaj Raptim, 287; 15 aliud; 287, 25 aliunde; 287, 29 occursuris denuo fu(tu)-