EVROPSKO POIZVEDOVANJE O ENI NAJREDKEJŠIH PTIC
Bo škurh izginil z Ljubljanskega barja?
Ptičjeslovci in drugi ljubitelji ptic se že ne-kaj časa zaskrbljeno ozirajo proti Ljubljan-skemu barju, kjer naj bi med drugim živela tudi še drobna peščica izjemno redkih ptičjih vrst. Natančneje, dolgokljuni veliki škurh, ki si je za svoje gnezdišče izbral prav močvirske travnike Barja. Ptica je zgolj še žalostni preo-stanek nekdaj številnih ptičjih jat, ki so se spreletavale po Ljubljanskem barju (tu je bilo nekoč eno največjih evropskih selitvenih poči-vališč), saj so jo, tako kot druge ptice, dodo-bra razredčili urbani posegi v njen življenjski prostor, uporaba kemičnih sredstev v kmetij-stvu pa tudi preganjanje med njeno selitvijo
(čeprav je v »rdeči knjigi« najbolj ogroženih vrsl, jo ponekod še vedno lovijo.)
Sloki veliki škurh je vsekakor posebnost Ljubljanskega barja - tudi po načinu svojega življenja. Proti koncu marca se pojavi v gnez-dišču, kjer samec izvaja pravcati svatovski ples, ki ga spremlja s prijetnim žvižganjem. Ko se najde »parček«, ponudi samec samici več preprostih gnezd, in samica izbere najprimer-nejše. Valjenje traja celih 26-30 dni, mladiči pa poletijo šele po mesecu in pol. Škurhi imajo le po en zarod na leto, zato so kajpada njihove reprodukcijske sposobnosti izredno majhne.