XIV. tečaj 4. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Nji li Svetosti papeža Leona XIII., Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja I*. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 4 zvezka. 0 božjem potu s Tersata v Loret.................................... 97, Zgodba svetih gorkumskih marternikov. VI. pogl. Sv. marternike zapro in terpinčijo. Stanovitnost župnika Po pl j a.................................................. 99 VII. pogl. Hezi martrajo frančiškane. Grozovito terpinčijo gvar- dijana..................................................................... Letna spoved............................................................... Blaženi Janez z Aljvernije, tovariš sv. Frančiška iz njegovega 1. reda. Tretje pogl. Kako je Janez prestopil k frančiškanom. . . no. Četcrto pogl. O njegovem življenju in ostrosti. , . . m. Peto pogl. Kako je rad premišljeval in Boga hvalil v vseh rečeh. 113. Slabe misli. I. Kedaj so slabe misli greh?......................... Mesečna duhovna samota. Mesec aprilj. Dopoldansko premišljevanje . 118, Popoldansko premišljevanje.......................................120. Sv. Aljfonz tolaži dušo v britkosti (Daljo).............................123, Priporočilo v molitev..................................................... Zahvala za vslišano molitev.............................................126. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1895. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Nekoliko slovenske slovnice za posknšnjo. (Dalje.) Razen z velevniki se pa pri nas dandanašnji enklitike z besedami, ki jih imajo pred sebo, ne vežejo tako terdno, da bi delale ž njimi tako rekoč eno besedo, ali da bi se čutilo, ako stoje mej dvema naglašenima besedama, da so naslonjene na sprednjo, ne na naslednjo, da so torej res enklitike, ne prokliti-ke. Da bi bilo m e v stavku „mati me poznajo41 naslonjeno na sprednjo, n e v stavku „mati ne poznajo14 pa na poslednjo besedo, tega po sedanji izreki ne čutimo, ali prav za prav čutimo, v obeli primerih enako, zvezo nenaglašene besedice z naslednjo naglašeno. Vender smemo reči, da je v naši slovenščini sploh dobro ohranjen stari red, ki pravi, da stoje enklitike na drugem mestu v stavk u. ‘) V odvisnih stavkih velja to pri nas kaker v hervaščini, enklitike stoje berž za konjunkcijo ali relativom : „Bog daje, da se grešnik kaje" !), po naše: „Bog da, da se grešnik kesa11. V hervaščini pa velja to prav po besedi tudi v glavnih stavkih; zato se pravi tam: „Moj se brat ženi, tvoja se sestra ndaje. Hrabri se Jurišič boraše junački. Ptica je i jelen brz. Ja smo i gospodin Simo Milutinovič živjeli u Srbiji. Judita se je i Holoferne sastala na razkrižju.* — Po naše ne gre tako. Mi jemljemo vkup, kar gre vkup in skupaj dela pervi člen stavka, in za njim še le pride enklitika : »Moj brat se ženi, moja sestra se moži. Hrabri Jurišič se je boril junaški. Ptič in jelen sta hitra. Jaz in g. Simon Milutinovič sva živela v Serbiji. Judita in Holofernes sta se sešla na razkrižju“. — V hervaščini bi bilo to napačno. Ce se pa v hervaščini enklitike giso postavile za pervo naglašeno besedo, se mora za vsemi, ki so ž njo v zvezi ko pervi člen stavka, tako rekoč stavek v novič začeti in za pervo naglašeno besedo po tem novem začetku se postavijo enklitike: „Hrabri Jurišič — boraše se junački. Ja i gospodin Simo Milutinovič — živjeli smo u Srbiji. Dogadjaje naroda srbskoga — slabo je kad rodjeni Srbin opisivao u ono vrie-me, kada su se dogadjali." — Po naše spet tako ne gre. Mi ne bi rekli: „Dogodbe serbskega uaroda redko je kedaj rojen Serb opisoval tisti čas, ko so se godile1* — temuč : »Pogodbe, serbskega naroda j e redko kedaj rojen Serb opisoval11 itd. Prav tako ne velja: »HrabiJ Jurišič boril se je junaški. Jaz in g. S. Milutinovič živela sva v Serbiji.“ Tako govorjenje je našim zapadnim narečjem, ki so podlaga knjižni slovenščini, ') Primeri: Jakob Wackernagel „IJeber eia Gesotz iter indogermauischeu Wortstelhing“ ([lidogermanisohe Korsolmngcu I. w. 338—431). *) Iiervaški primeri so iz Webrove Skladnjo ilbskoga jezika. U beču 1059. XIV. tečaj. V Gorici, 1895. 4. zvezek. O božjem potu s Tersata v Lorct. Za ta posebni božji pot po morju se je vstanovil v samostanu na Tersatu pripravljavni odbor, ki naznanja v oklicu pisanem 1. sušca 1895 mej drugim naslednje: Odbor se je obernil naprej do prevzv. gospoda škofa Lo-»etskega in Rekanatskega ter do ravnatelja tamkajšnjih svečanosti, da dovoli en dan na naše razpolaganje v sv. hišici. Določen je 8. dan majnika t. 1. Za ta dan je odbor najel pri avstrijskem Lojdu velik parobrod za 400 in več romarjev. Še drugi velik parobrod bo sprejemal romarje z otokov, da se jim prihrani pot do Reke. Parobrodi bodo plavali tako: Dne 7. majnika pred drugo uro p o p o 1 d n e se snidejo romarji v cerkvi na Tersatu, odkoder bodo po petih lavretanskih litanijah in blagoslovu s presvetim resnim Telesom krenili v procesiji na Reko, da se v loki na parobrod odpravijo. Okoli štirih se bo krenilo proti -Jakimi (Ankoni), kamer bo parobrod priplaval okoli štirih zjutraj 8. majnika. — Na kolodvoru bo čakal že pripravljen poseben vlak, da popelje romarje v Loret. S kolodvora v Loretu se bo krenilo v procesiji proti veliki cerkvi, v keteri je — 98 — sveta hišica Marijina, in tani bodo počastili naši romarji s pobožnim pozdravom in poklonom Mater Božjo. Duhovniki bodo po versti začeli brati svete maše, bodisi v sveti hišici ali pa na oltarju oznanjenja. Mej tem bodo pristopali drugi romarji k svetemu obhajilu Po vsem tem bodo mogli ogledati cerkev, dragocene darove in druge stvari po mestu. Ob štirih popoldne tega dne se vernejo v .Talcin po železnici. Okoli 9. ure zvečer krene parobrod nazaj proti Reki, kamer pride okoli devetih dopoldne 9. majnika. Tu pojdejo romarji v cerkev sv. Vida marternika, kjer je čudodelno razpelo, ter bodo pri zahvalni sv. maši. Strošek plavbe in yozarine tega pota znaša tja in n a za j : za tretje mesto 6 gl. ali 12 kron ; za drugo mesto 8 gl. ali 16 kron; za pervo mesto 10 gl. ali 20 kron. S to priliko se ponuja lepa in vgodna priložnost vsem, ki žele iti v Rim, kjer se bo obhajala prihodnjega majnika 800 letnica velikega prijatelja Božjega, sv. Filipa N eri j a. Tudi bo prilika videti in pokloniti se sv. očetu Leonu XIII. — V Rimu se bo moglo ostati do 10 dni. Vračalo se bo lehko ali po istem potu čez Jakin z navadnim parobrodom na Reko, ali pa po suhem čez Asiz, Florencijo, Bolonjo, Benetke in Padovo in dalje domov. Tistim, ki bodo popotova i v Rim, se polovica vplačanega zneska do Loreta berž poverile. Romanju se pridružijo, kaker je znano, presv. gospod škof Kerčki, bi vabijo v postnem listu svoje ovčice, da jih spremijo tudi v Rim. Najlepša prilika torej za romanje v Rim z enim naših škofov, ki bodo romarje predstavili tudi sv. očetu papežu. Odbor se obrača s prošnjo do vlč. župnikov in duhovnik pastirjev, da priporoče svojim vernikom to primerno romanje s, Tersata v Loret. odnosno v Rim, da sprejmejo in vpišejo tiste, ki se oglasijo do 25. tega mesca in berž nato Odboru pošljejo imenik romarjev svoje župnije, tako da be mogoče do 1. malega travna vedeti skupno število romarjev. — — — Mi smo ta oklic za 3. zvezek prepozno prejeli; pričujoči je pa zanj blizu prekasen. Vender upamo, da so tisti naši naroč- — 99 — Tiiki, ki so se namenili na to božjo pot, že po drugih potili ob pravem času zvedeli, kar je bilo treba. Mi jim želimo iz serca srečno in vsega blagoslova božjega polno romanje. Duhovne dobrote, keterih se morejo vdeležiti v Loretu, so popisane v 1. zvezku tega leta. Naj jim bo priporočeno v pobožni spomin v •sveti Marijini hišici tudi „Cvetje“ in vsi, ki se trudijo ž njim ! Zgodba svetih gorkumskih raarternikov. ^P. A. M.) VI. POGLAVJE. 'Svete marternike zapro v grozno ječo m jih na razne načine terpinčijo in nadlegujejo. — Lepa stanovitnost župnika Poplja. Kmalu na to ko so bili spustili iz grada vjete meščane, so -odpeljali p. gvardijana in vse njegove sobrate iz omenjenega prostora v neko vmazano, smerdljivo, podzemeljsko ječo, v ke-teri sta bila vže oba župnika in drugi duhovniki. To je bilo ravno v petek, ko je kristjanom po cerkveni zapovedi prepovedano meso jesti. Za večerjo so prinesli silno lačnim jetnikom mesnih jedi. Pa nobeden ni hotel teh jedi pokusiti razun enega duhovnika, ki je toliko pozabil na dolžno pokorščino inkerščan-sko dolžnost, da je sam jedel in tudi druge priganjal, naj jedo. Pa sè svojim prigovarjanjem ni nič opravil, čeravno »o mnogi zaradi slabosti komaj po konci stali, zakaj od prejšnjega večera niso skoraj nič vžili, in zraven so morali celi dan toliko terpeti. Kaker v bogoslovskih znanostih dobro podučeni možje so sicer dobro vedeli, da je vse dobro, kar je Bog vstvaril, da je, kaker uči sv. apostelj, čistim vse čisto, in da cerkvena zapoved ne veže v taki skrajni sili ; vender so zavergli ponujene mesne jedi iz dvojnega vzroka. Pervič zato, ker so jim cerkveni sovražniki ponudili mesne jedi le iz zaničevanja cerkvene zapovedi, zakaj v mestu ni bilo nobene težave dobiti rib in drugih postnih jedi ; drugič pa, ker so vedeli (kaker nekedaj pri Judih častitljivi starček Eleazar), da jih bodo precej obrekovali pri ljudstvu, kaker da so vže pričeli odpadati od papeževske vere ali so vsaj — 100 — nekaj tacega storili, kar nasprotuje njih nauku. Gotovo bi bilo* to v pohujšanje slabim in omahujočim v veri. Toraj le iz najsvetejših in pametnih vzrokov so se sv. marterniki tako stanovitno-branili vživati mesne jedi. ker tako so najbolj mogli pokazati svojo gorečnost za čast božjo in zveličanje bližnjega. Oni duhovnik, ki je bil vžil mesne jedi, je moral sicer še marsikaj terpeti,. toda marterniške krone le ni dosegel. Gotovo žalosten zgled, da kedor ni v malem zvest tudi v velikem ne bo! Jetniki so bili sprevideli, da jim ni kar nič upati na rešitev, temuč da se je treba zè vso resnobo pripraviti na smert in grozne martre. Neketeri izmej njih so se zelo bali smerti ter se tresli pred bližnjim terpljenjem. Temu se ni čuditi ; zakaj vsaki človek se terpljenja in smerti boji. Toda vojščak Kristusov se ne da toliko premagati tej naturai slabosti, da bi dovolil v kaj pregrešnega, temuč njegova volja je vedno podveržena božji volji. Kako nevstrašeno in serčno so se vojskovali naši sveti marterniki, bo pokazala zgodba, ako je sploh mogoče z besedami te dovolj vredno povedati. Zakaj v resnici ni lahko popisati, kaj, vse so morali mnogo dni in noči terpeti v grozni ječi ti sveti marterniki. Izpostavljeni šobili namreč grozov-tosti in terpinčenju od strani divjih, hudobnih vojščakov. Ako se je zljubilo peklensko hudobnim krivoverskim vojakom v gradu, svojo razposajenost uganjati z jetniki, jim tega ni nobeden branil in lahko si mislimo, da so dobro porabili to prostost. Skoraj vsakikrat, ko so se dobro najedli in napili, so si napravili na tak brezbožen način svoj kratek čas. Prišli so v ječo, pretepali sè šibami in pestmi vboge nesrečneže, teptali z nogami, sem ter tja jih vlačili in martrali, kaker se je komu ljubilo Mej takim početjem so zaničevali jetnike na najgerši način, sploh ničesar niso opustili, kar je moglo veseliti njih spačeno, ostudno poželjivost in povečati terpljenje vbožcev. K taki razdivjanosti jih je vleklo njih pokvarjeno in v hudobiji vkore-ninjeno serce ; zakaj večina izmej njih so bili morski roparji, vbijavci ali očitni hudodelci. Veliko bolj pa je bil vzrok njih gerde popačenosti ta, ki je lasten krivovercem in sploh take verste ljudem, namreč serdito sovraštvo proti služabnikom božjim, posebno redovnikom. Kako bi bilo pa tudi mogoče, da bi ne sovražili ti brezbožni hudobni ljudje (če se jih sploh ljudi imenovati more) tiste, ki so bili popolnoma drugačnega življenja in obnašanja, kaker oni sami. — 101 — Kaker spričuje sv. Janez, ljubljenec Jezusov, tudi Kajn ni iz druzega vzroka ybil svojega brata, kaker ker so bila njegova dela hudobna, njegovega brata pa dobra. (1. Jan. 3, 12). Kaker v nravnem življenju ni večega nasprotja, kaker je ono mej dobrim in slabim, mej pravo in napačno vero, tako tudi ni mej ljudmi bolj zagrizenega in serditišega sovraštva, kaker je tisto, s keterim hudobni preganjajo dobre zavoljo čednosti in pobožnosti. Zraven omenjenih dveh vzrokov je bil pa še tretji in najpo-glavitniši ta, ker so kervoločni rabeljni vedeli, da se jim ni bati nobenih kazni, naj počnejo jetniki, kar koli hočejo. To je tista razuzdana prostost, po keteri tolikanj hlepe hudobni brezbožni ljudje. O nji je nekedaj rekel naš gospod Jezus Kristus, ko je o enakih hlapcih hudobije govoril : „To je vaša ura in oblast teme/ (Luk. 22, 53 ) Kaker je dala božja previdnost judom za malo časa oblast čez Kristusa, tako jo je gotovo dal Bog tudi hezom čez svoje služabnike, da bi ti na ta način postali podobni Kristusu, svoji glavi, kot udje njegovegi telesa in enkrat deležni bili njegovega poveličanja, po besedah aposteljna : „Ako boste z menoj terpeli, boste tudi z menoj poveličani. (Rim. 8, 17.) Toda vernimo se nazaj k naši zgodbi. Dobro bo, ako se nekoliko bolj natančno seznanimo z grozovitostmi, ketere so počenjali pervo noč, kervoločni ljudje, hlapci teme, z otroci luči-Zakaj ta napad je bil pervi in najhujši, zraven je bil nočni čas tudi prav primeren za taka dela teme. Ko so se bili rabeljni dobro najedli in napili, so si hoteli tudi kako veselje napraviti in sicer na način, ki je bil prav njih. Vreden. Popustili so popivanje, priderli v ječo, vpili in režali nad jetniki ter govorili : ,Odrežimo jim nos in ušesa ter pribimo na križ te malikovavce ir. bogotvorce." Tako so ti brezverski ljudje imenovali mašnike Kristusove, zavoljo skrivnostnega posvečenje pri sv. maši. Prinesli so bili seboj tudi lestvice, kar je neketere močno prestrašilo, ker so mislili, da jih bodo precej obesili in vmorili. Vojaki so prinesli te lestvice pa le iz tega namena, da bi privezali nanje svete marternike ter jih martrali, kaker bi se jim zljubilo. V ta namen so prinesli tudi cel zvezek palic. Na to si je rekel dati eno lestvico neki mož iz Gorkuma, Švare po imenu, čiger vest je bila gotovo tako černa kaker njegovo ime. Vže si jo je bil prav pripravil, kar pride gotovo po božji previdnosti, neki človek, ki je glasno zaklical, da je prišel z vojaki Viljem — 102 — Turkus, ter se vže bliža mesta. Ta je bil namreč sin grajskega poveljnika, ki so ga vže včeraj zastonj pričakovali. Na to naznanilo so vojščaki vsi preplašeni zapustili ječo ter hiteli na mestno obzidje, da bi odbili sovražnika. Ta čas so porabili jetniki, da so se spovedali svojih grehov ter oserčevali eden dru-zega za bližnje teipljenje in smert. Eden izmej njih pa, mehkužen in strahopeten vojščak Kristusov, kar ni mogel misliti na smert, z rokami je vil in glasno zdihoval. Zastonj ga je opo-miujal župnik Leonard, naj zaupa v Gospoda Boga, naj bo ser-čan, naj zaničuje smert iz ljubezni do sv. vere in naj misli na večno plačilo. Ta je bil ravno tisti, ki je bil vže poprej večkrat z besedo in djanjem pokazal svojo bojazljivost. Ko so mej tem vojščaki spoznali, da je bilo omenjeno naznanilo neresnično, so se vernili precej nazaj v ječo, da bi zdaj toliko bolj mirni in krez strahu nadaljevali pretergano grozoyitost. Postavili so se v en kot ječe ter zapovedali jetnikom eden za drugim k njim priti. Ker so ti mislili, da jih bodo vse po versti obesili, in niso vedeli, keteri naj bi šel pervi tja, so ostali vsi skupaj na enem mestu. Zato so zaklicali vojščaki: „Mi hočemo enega od černo-suknježev.11 Tako so imenovali svetne duhovnike zarad njih obleke, frančiškane pa so imenovali erjavosuknježe. Svetne duhovnike so si izbrali perve zato, ker so upali najti pri njih kaj denarja; pri frančiškanih so vedeli da je zastonj iskati. Na njih klic je odgovoril Leonard: «Pripravljen sem,“ in hitro ter nev-strašeno se jim je približal, z lastnimi rokami je razlu-il vrat in persi, pokleknil in nagnil glavo, da bi mu jo odsekali. Vender je premagala za kratek čas lakomnost hezov po denarju njih kervoločnost, zato so serčnemu župniku zapovedali oddati svoj denar. Leonard jim je dal vse, kar je imel pri sebi in na to so ga spustili. Za njim je prišel na versto Godfrid Dunej. „Ti nam moraš pokazati skrite zaklade" tako so ga nagovorili. Vender so ga spustili po kratkem nadlegovanju, ker so sprevideli, da takemu slaboumnemu človeku, za kar so ga imeli, nobeden ne bo razodeval skrivnosti. Za njim je prišel na versto predstojnik redovnic reda sv. Avguština, častitljiv in svet starček. Vprašajo ga, kje so samostanski zakladi. On jim berž da ves denar, kar ga je imel pri sebi, in reče, da ne ve za nobene druge zaklade. Hudobneži pa s tein odgovorom niso bili zadovoljni, kaker tudi ne z malo denarjem, ki so ga pri njem našli, temuč to je njih lakomnost še bolj razvnelo in na vse mogoče — 103 — načine in z raznim pretenjem so ga hoteli prisiliti, da bi jim povedal, lije so skriti zakladi. Nastavili so mu na čelo puško ter se grozili, da ga precej vstrele. ako ne izda zakladov. Seveda tega ni mogel povedati, ker je bil samostan vbog in ni imel nobenih zakladov. Neketeri hudobni meščani so povedali vojščakom, da so shranili katoličani velik kup denarja v gradu. To je bil vzrokr da so vse poskušali, da pripravijo jetnike k temu, da bi jim povedali, na keterem kraju je denar skrit, Zè vso silo so toraj planili nad Nikolaja Poplja, mlajšega župnika, na keterega so bili vže tako vsi razkačeni, posebno zato, ker je v pridigah zè-vso gorečnostjo pobijal krivoverstvo. Najpervo zahtevajo od njega s hudimi grožnjami, naj pove, kje so shranjeni cerkveni zakladL Ker so pa kmalu spoznali, da na ta način ne omajejo njegovo stanovitnosti, so poskusili sè silo. Vstopijo se predenj in ga tako terdo zgrabijo, da se ni mogel geniti na nobeno stran. Jla to-namerijo nanj z nabito pištolo, kaker bi ga hoteli precej vstre-liti. Zraven tega pa niso zahtevali od njega samo zlata in srebra, temuč iztergati so mu hoteli iz serca najdražji zaklad, sv, katoliško vero. Tako jih je podkuril satan proti služabniku božjemu z dvojno hudobijo ; z lakomnostjo, da bi ga oropali denarja, z nejevero, da bi mu vzeli Kristusa. Ali mar ne pravim prav, vzeti so mu hoteli Kristusa, ker se Kristus ne da najti zunaj cerkve in katoliške vere ? Z največim zaničevanjem so ga začeli siliti, naj zdaj spoznava očitno, kar je tolikokrat zagovarjal v pridigah. Zaničevali so ga: „Glej, far! kje je zdaj tvoj; dolgi jezik in tvoja baharija, s ketero si se s pridižnice doli bahal, da si z veseljem pripravljen za vero vmreti. Dobro! zdaj govori, zdaj reci, da hočeš svoje ballaste besede poterditi z dja-njem in svoj nauk spričati sè smertjo Nevstrašeno in glasno je odgovoril sveti mož na te beseder »Da ! z veseljem hočem preterpeti smcrt za katoliško vero in posebno še za njen nauk, da je v Najsvetejšem zakramentu pod podobami kruha in vina pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa resnično pričujoča.“ Po tem očitnem in slovesnem pričanju sv. vere je mislil, da bo moral precej vmreti iit zavoljo tega je zavpil na ves glas, da se ga je slišalo po celem gradu : ,,0 gospod ! v tvoje roke izročam svojo dušo.“ Vojščak, ki je deržal vedno vanj namerjeno pištolo, si vender nt upal sprožiti. Bog je zaderžal roko grozovitneža, da bi prihranil — 104 — še za lepšo krono spričevalca svoje resnice. Vojščaki, silno razdraženi zavoljo nepiemagljive stanovitnosti tega moža, so vender še upali dobiti zaklade v roke ter so v ta namen poskusili drugače. Vzeli so enemu frančiškanu pas, s keterim je bil prepasan, na enem koncu so zvezali župnika za vrat, drugi konec so ver-gli pa črez vrata ječe ter začeli nesrečnega sè vso silo gori in dolu vlačiti. To je trajalo tako dolgo, da je župnika tesno zvezana vervca skoraj zadušila. Vže je bil blizu smerti in vender niso nehali ti nečloveški rabeljm siliti vanj. da bi jim povedal, kje so skriti zakladi. Ker je pa ostal stanoviten in je bil vže na pol mertev in brez zavesti so ga slednjič le odvezali ter pehnili od sebe. Polagoma je prišel k zavesti, vender je pa do svoje častitljive smerti ohranil erdečo progo okolu vratu, ketero mu je bil vtisnil tesno zade gnjen pas. VII. POGLAVJE. Hezi martrajo frančiškane ter jih silijo Izdati skrite zaklade. — Grozovito terpinčijo gvardijana. Zdaj je prišla versta na frančiškane. Zahtevali so rabeljni denar od vbožcev Kristusovih. Sicer so vojščaki dobro vedeli, da po redovnem vodilu ne sme nobeden denarja imeti, vender jih je zaslep la lakomnost tako, da so si mislili, frančiškani so le na videz tako vbožni, ali skupaj imajo pa obilno premoženje, naj-berž ima tudi vsak za se kje denar skrit. Vender, hvala Bogu ! nobenega ni bilo moči dolžiti tolike hudobije. P. gvardijan je tako ostro pazil, da se je natančno spolnjevalo sv. vodilo, da si gotovo ni nobeden upal skrivaj denarja hraniti ; tudi je on tako ljubeznjivo in očetovsko za potrebe vsaketerega skerbel, da nobenemu še na misel ni prišlo, zase pridobiti kak denar. Da bi hitreje kaj zvedeli in denar dobili, so sklenili vojščaki pričeti z mlajšimi redovniki. Od njih mladosti so pričakovali, da bodo toliko prej kaj izdali ali vsaj v martrah vdali se. Kaker volkovi so nad nje planili ter jih tako nevsmiljeuo pretepali, da so enemu zob izbili. To praznoto v čeljustih je ta pozneje ko je bil oproščen še večkrat rad pokazal ; on namreč ni bil iz števila svetih marternikov. Na to so izbrali enega brata lajika, ki je pa začel glasno vpiti in jokati. Gvardijan in drugi bratje so ga sočutno spodbujali k poterpežljivosti. Ko so ga pa vojščaki le naprej grozovito pretepali in ga silili, naj pove, kje — 105 — je denar in kje so cerkvene dragocenosti, je on mej jokom rekel, da za to ve le njegov predstojnik, da za to skerbi le p. gvardijan. Na to so vprašali vojščaki : „Keteri izmej vas je predstojnik teh izdajalcev ? 1 Izdajalce in hudodelce so imenovali sploh vse, ketere so zavoljo sv. vere sovražili in ketere so hoteli ljudstvu očerniti. Popustili so tedaj mlajše redovnike ter planili na p. vikarija, keterega so imeli zavoljo njegove častitljive starosti za gvardijana. Nastavili so mu bodalo na persi ter mu žugali, da ga bodo pri tej priči prebodli, ako ne spozna resnice. Patru bi bilo lahko rešiti se te nevarnosti, ako bi bil le eno besedo zinil, ter povedal, da ni on gvardijan. Toda molčal je, ker se ni hotel rešiti s tem, da bi druzega spravil v nevarnost. Gotovo lep izgled in dokaz ljubezni do predstojnikov. Nič manj jo pa hvale vredno to, kar je storil p. gvardijan za p. vikarija. Ko je namreč ta molčal in mirno pričakoval terpljenje, se je gvardijan prostovoljno ponudil ter glasno povedal, da je on predstojnik. Ta dobri oče in pastir ni mogel terpeti, da bi moral kedo zarad njega najmanjše martre prestati. Na to so divjaki pustili vikarija p. Jeronima pri miru ter planili nad p. Nikolaja, kaker bi ne bil človek temuč divja zver ali kak razbojnik. Grozno so vpili in ga nevsmiljeno po celem životu pretepali. Strašne martre so mu žugali, pa na vse to je p. Nikolaj krotko odgovoril : „Znano vam je, da smo prinesli v grad kelihe in druge svete cerkvene posode in jaz ne dvojim, da ste vse to vže našli. Drugih zakladov nimamo ; zakaj vbogi smo ter se preživimo le z miloščino, ki nam jo dele dobri ljudje. Ako je od te še kaj in kje je, tega jaz ne vem. Zakaj, kaker je vam znano, denarja, ki nam ga dajejo dobri ljudje za miloščinjo, ne hranimo sami, temuč drugi ljudje za nas.“ Na ta ponižen odgovor so vpili vojščaki : ..Lažeš, menih D Toda nobeno žuganje, nobene maitre niso mogle sv. moža prisiliti, da bi še kaj več povedal, kaker je povedal s tem pervim, resničnim in modrim odgovorom. V resnici on tudi ni nikedar zbiral niti zbirati pustil posvetnih zakladov za samostan. To ravnanje je bilo prav po njegovih stanovskih dolžnostih in tudi pametno v tistih burnih časih. Zakaj na ta način niso mogli dobiti krivoverci nič denarja in odvernilo.se je tudi veliko pohujšanje. Ljudstvo bi se bilo gotovo pohujšalo nad tem, ke bi se bili bogati zakladi našli pri tistih, ki so obljubili evangelijsko vboštvo. Ko vojščaki niso mogli dobiti od p. Nikolaja nobenega od- — 106 — govora, so ga začeli mej groznim terpinčenjem pred seboj pehati, da bi ga obesili. On jim krotko reče : „Ni potrebno, da me tako "vlečete ; saj grem sam rad.“ Vender jih to ni pomirilo, temuč oni mu vzamejo konop, s keterim je bil prepasan, mn ga denejo okolu vratu, ter ga nekaj časa sem ter tja vlačijo, dokler ne pridejo do vrat ječe, kjer ga hočejo obesiti na ta način, ka-ker prej župnika Poplja. Na enem koncu pasu privežejo marter-nika za vrat, drugi konec veržejo pa črez vrata ter sè vso močjo potegnejo telo od tal. Mej tem ko so deržili pas z rokami ter iskali kakega klina ali žreblja, kjer bi ga privezali, je prišel sv. mož zdaj na tla, zdaj zopet kvišku. Tako se je mar-terniku podaljšalo terpljenje ter odložila smert, ki bi jo bil tako iad preterpel za cerkev božjo. To grozno martranje se je toliko -časa nadaljevalo, da se je konopec predergnil, pretergal in je padlo telo svetega moža sè vso silo na tla. Ležal je na tleh kot merlič, nobenega znamenja življenja ni bilo videti na njem. Vojščaki stopijo k njemu, da bi videli je li res mertev, ter ga nekoliko vzdignejo, da je sedel s herbtom naslonjen na steno. Na to vzamejo, bodisi vže iz zasmehovanja, ker so ga imeli za mertvega, aili da bi se sè strašnimi martrami o njegovi smert,i prepričali, goieče sveče v roke ter mu jih derže na čelo, usta, oči, ušesa, brado, celo pod nos, tako da mu je prišel plamen do možganov. Sè silo mu odpro usta ter mu opalijo z gorečo svečo jezik in nebo tako, da odslej ni mogel več razločiti okusa ene jedi od druge. Ko so pozneje njegovi tovariši pri luči pogledali v njegova usta, so videli kako grozovito so delali ž njim divji rabeljni, zakaj vse je bilo znotraj v mehurjih. Grozno je bilo pogledati v ■ožgani obraz, ki ni bilo več obervi in vejic na njem. Razim tega je imel vrat od vervi ves odergnjen in z erdečo progo obrobljen. Ta znamenja zmage je nosil sv. mož do smetti. Ko vojščaki po tolikem terpinčenju p. gvardijana le niso mogli zapaziti znamenja življenja v njem, so ga pelinih z nogami tja po tleh ter govorili : „Saj je le menih ; kedo se bo kaj zmenil zato.“ Tudi drugi jetniki so mislili, da je vbožec vže davno dušo izdihnil. Vso opisano grozovitost so namreč v pričo njih počenjali nečloveški krivoverci. In gotovo bi bi) moral vrnreti v tako strašnih martrah, ke bi ga ne bil Bog ohraniti hotel v ta namen, da bi bil še bolj poveličan po slovesnem spoznavanju katoliške vere in poterp^žljivosti v še hujših martrah ; razen tega ga je ohra- — 107 — nil tudi v ta namen, da so imeli njegovi tovariši, ki niso bili tako terdni in pripravljeni za marterniško smert, blizu sebe moža, ki jib je spodbujal k stanovitnosti v pričetem boju, take sè svojim zgledom, kaker z neprestanim opominjevanjem. Najhujši pri teli grozovitostih, ki so jih uganjali s p. Nikolajem, niso bili ptujci, temuč domačini, trije gorkumski meščani. Eden se je imenoval Švare, po naše pomeni ta beseda, „čern.v Nekedaj je bil vodja pomorskih roparjev, tako imenovanih povodnih hezov. Druga dva sta bila brata, p. gvar-dijanu celo nekaj v rodu, in sinova slabe in hudobne matere. Ta ženska je bila zložila nekoliko krivoverskih in kla-farskih pesmi in te je razširjevala po mestu, takrat, ko je bila mestna babica v Gorkumu. Zavoljo tega se je trudil župnik Léonard to kugo za pobožnost in sramežljivost iz mesta spraviti. Toda niti županstvo, niti kraljevi namestnik ga ni tako podpiral, kaker je pričakoval. Sicer pa to ni bila edina zadeva, pri keteri je naletel župnik na težave in zapreke. Zakaj čeravno je bil namestnik katoličan se je vender malo zmenil zato, kaj so ljudje delali zoper vero. Ta njegova nemarnost je bila vzrok, da so mu kmalu zrastli krivoverci črez glavo, da jih ni mogel ve6 tako krotiti kaker je hotel ; da, neketeri, keterih izvolitev v mestno starešinstvo je on sam poterdil, so ga celo tako zasmehovali, zaničevali in preganjali, da se mu je biio bati za življenje. Tudi drugim namestnikom se ni nič boljše godilo v teh burnih časih. Po pravični božji sodbi se zgodi, da nas ravno tisti pozneje kaznujejo zavoljo naše zanikernosti, ketere smo zamudili poboljšati in njih hubobije kaznovati. Zakaj postava božje pravičnosti je „s čemer kedo greši, s tem bo tudi pokorjen^ (Modr. 11, 18). Po onih nečloveških hudobijah so odešli vojščaki iz ječ. P_ Nikolaj je prišel polagoma k zavednosti. Njegovi tovariši so se temu silno čudili. Koliker so mogli, so mu postregli in zmanjšali bolečine, tako da je kmalu mogel govoriti. Nagovoril je svoje sobrate ir. druge tovariše v ječi tako: „Bratje moji! jaz sem bil v omedlevici in brez zavednosti, tako da nisem nič čutil, kar se je z menoj delalo. O, da bi bilo dopadlo Bogu popolnoma ločiti mojo dušo od telesnih vezi in me k sebi vzeti ! Ker pa to ni bila njegova sv. yolja, naj se zgodi z menoj, karkoli je on odločil v svoji modrosti. Zagotovim vas pa, da smert ni tako strašna in grenka. Po kratkem in majhinem terpljenju bomo šli v večne — los — življenje ter prejeli neminljive krone, ki so nam pripravljene v nebesih. Kako prav tedaj govori apostelj : „Terpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s prihodnjo častjo, ki bo nad nami ra-zodeta.tt (Rim. 8, 18.) S temi in enakimi besedami je tolažil svoje brate ta spozna-valec Kristusov, ki je bil sam na sebi vže pravi marternik, čeravno ga je ohranila, zoper vse pričakovanje, volja božja pri življenju. To tej žalostni noči, v keteri so hlapci teme tolike grozovitosti počenjali sè služabniki božjimi, so prišli na vse zgodaj neketeri izmej njih sè sekiro v ječo, da bi telo p. gvardijana, keterega so imeli za mertvega, ud za udom razsekali in na to obesili posamezne kose na mestna vrata. Kaj tacega seje storilo, v največe zaničevanje in osramotenje, sicer le s trupli vmorjenili izdajalcev. Namerjali so vojščaki s tem očerniti pri ljudstvu gvardijana in njegove tovariše kot take izdajalce. Ko so ga pa živega našli, so se od kraja močno zavzeli in čudili. Kmalu so ga pa vnovič pričeli terpinčiti, po tleh valjati in z nogami suvati. Zraven so pa v enomer vpili : „Tedaj je še živ ta menih? tedaj se ni stegnil?" Vender so za zdaj odložili vmoritev. To se je toraj godilo pervo noč. Letna spoved. „Skerbi, da boš opravil vsako leto letno spoved.“ Sv. Bonaventjra (Regul. novit, c. 3.) Dolga ali velika spoved, o keteri sem ti, bogoljubni bravec, zadnjič nekoliko povedal, je zelo koristna, in že veliko jih je zapustilo pregrešne navade, pretergalo grešno znanje, zapustilo mlačno, mehkužno življenje in začelo kerščansko živeti po opravljeni dolgi spovedi, kaker n. pr. velika svetnica tretje-rednica sv. Margerila Kortonska. Ako si bil tako srečen, da si dobro opravil dolgo spoved, ko si stopil v tretji red, ali pa na kakem svetem misijonu, priporočam ti, da opraviš še vsako leto letno spoved, da se namreč še enkrat spoveš vseh spovedanih in nespovedanih grehov, ketere si storil v celem letu. Zakaj po nauku učenikov pobožnega življenja je letua spoved tako kori- — 109 — -stna in včasih še bolj kaker dolga spoved. Z dobro letno spovedjo boš popravil vse mej letom morebiti slabo, nevredno opravljene spovedi in tako si boš pomiril svojo vest. Ako boš opravljal vsako leto letno spoved, boš ž njo popravil spovedi, ketere si mej letom opravil in si mislil, da so bile dobre, v resnici so -bile pa slabe, in potlej se ti ne bo treba bati, če si mej letom pozabil povedati kak greli. Z eno besedo, gotov boš, da so ti vsi tvoji grehi odpuščeni in zato boš imel mirno vest in ti ne bo treba več misliti na preteklo leto. In ako boš delal vsako leto letno -spoved, na smertui postelji ti ne bo treba delati dolge spovedi •čez celo življenje, ker si vsako leto sproti popravil, kar je bilo treba, in se tako popolnoma z Bogom spravil. O, kako tolaži to bolnika na zadnjo uro ! Ako želiš letno spoved dobro opraviti, sprašuj si dobro in "natančno svojo vest kaker za dolgo spoved. Sprašaj se, kaj si grešil v mislih, besedah in djanju zoper božje in zoper cerkvene .zapovedi, poglavitne in ptuje grehe ; kolikokrat v meecu, v tjednu si stoini ta ali oni greh ; ketere grehe in kolikokrat so jih drugi storili zavoljo tebe, in kako si spolnjeval dolžnosti svojega stanu. Mej spraševanjem svoje vesti večkrat obudi žalost in kesanje nad svojimi grehi, temi ketere veš in temi, ki jih ne Veš. Ko se začneš spovedovati, povej najprej grehe, ketere si -storil po zadnji spovedi, potem pa prosi spovednika, da bi smel povedati še vse grehe, ketere si storil od zadnje dolge ali letne spovedi. Kaker pri dolgi ravno tako tudi pri letni spovedi razodeni spovedniku vse, kar ti vest očita ; povej mu, ako si mej letom zamolčal kak greh, ako si nevredno prejemal svete zakramente, ker si svojo vest spraševal nemarno, poveršno in zavoljo tega pozabil kak smertni greh, ali si prejel sveto odvezo brez •obžalovanja, kesanja in poboljšanja. Pri letni spovedi se tako obtoži svojih grehov, kaker da bi ne bil pri spovedi celo leto, -ali od svoje dolge spovedi. Po opravljeni spovedi se lepo zahvali Bogu, še enkrat obžaluj vse svoje grehe, napravi terdne sklepe, dtako se boš varoval enega in drugega smertnega greha in kako boš živel v novem letu. Te sklepe si lahko napišeš in po navadni spovedi jih vselej preberi, da jih ne boš pozabil ; izroči se potem Bogu in prosi ga, da bi mogel živeti po teh sklepih. Pobožno •opravi pokoro, kaker ti je naložena ; ako pozabiš, jo opravi pa ■drugi dan in še sam si kaj naloži. Po spovedi ne misli več, ali «i se prav spovedal ali ne. Ako bi se spomnil kakega velikega — 110 — greha, keterega nisi povedal pri letni spovedi, ga obžaljuj in; povej pri pervi navadni spovedi. Keci, ta greli sem pozabil povedati pri zadnji letni spovedi, drugih grehov pa, keterih si se že spovedal, ne imenuj več. Ako si pa samo v strahu, ali si povedal vse grehe in njih število, le pomiri se, ker lahko sam sebi rečeš sè spovednikom, da si se spovedal vseh grehov, ker nisi mislil obenega zamolčati. Kedaj bi pa opravil letno spoved, boš morebiti vprašal?' Naj bolj pripraven čas za letno spoved, so duhovne vaje, ake ilh opravljaš vsako leto, sicer pa proti koncu starega leta, ali pa tudi sploh, keder bolj vtegneš. Blaženi Janez z Aljvernije, tovariš svetega Frančiška iz njegovega 1. reda. Tretje poglavje. Kako je Janez prestopil k frančiškanom. Janez je sedaj odložil spokorno srajco, ali pozabil ie pas ni. Včasih so ga zavolj tega tudi malo podražili, ali mu je pa kedo rekel : „Ti bi bil prav dober za manjšega brata !“ Janez, keteremu se je ta beseda .,manjši brat* zdela, kaker glas iz; nebes, je natančneje pozvedoval, kaj pomeni to : „manjši brat*. Pazljivo je pazil na vsako besedo in jo premišljeval, posebno še, ko je zvedel, da v redu manjših bratov nikoger ne zaderžujeje V spokornih vajah, temuč ga še podpirajo in spodbujajo ter da. je pii njih tudi mogoče v samoti zase živeti. Zato sklene, da be napredoval od kreposti do kreposti in da prestopi iz popolnega reda v še bolj popolnega K temu ga pa ni nagnila njegova mladeniška gorečnost, to je bil sad njegove molitve in razsvetljenje svetega Duha. Ali kako bi začel s tem sklepom ? Sam se je čutil preslabega, da bi ga izpeljal. Kanoniki namreč, ki so se začeli bati, da ga ne bi izgubili, posebno ko so mu proti svoji volji obernili misli na manjše brate, so vedno skerbno pazili na-nj, da ne bi prišel v pogovor s temi redovniki. Imeli so ga silno radi. Pa pri vsem tem je našel priložnost, da izpolni volje božjo. Pripomogel mu je k temu mladenič, ki je pomagal v ku- Ili hinji in ki so mu rekli juhar, ker je rad juho žlampal. Ta mu je prenašal prošnje in pisma h gvardijanu manjših bratov. Po dolgi skušnji se gvardijan prepriča o stanovitnosti avguštinskega pro-sivca ter ga po nasvetu in s privoljenjem svojega provincijalja, brata Janeza iz Mura (Murro*), sprejme frančiškanski red. Ves hvaležen Bogu za to milost vstane nekega jutra na vse zgodaj, se prekriža sè znamenjem svetega križa, nekoliko pomoli, zapusti skrivaj avguštinski samostan ter pride, priganjan od milosti božje, srečno v samostan očetov frančiškanov. Imel je takrat še le 13 let. Sè silnim veseljem ga sprejmo bratje ter mu dajo, ob-čudovaje njegovo lepoto in gorečnost, redovno obleko svetega Frančiška, leta 1272. Ceterto poglavje. O njegovem delavnem življenji in ostrosti. Ko je bil tedaj Janez preoblečen za manjšega brata, je živel ves čas svojega novicijata (leta poskušnje) v enaki obleki in pri enaki hrani, kaker vsi drugi, v svojem sercu pa je hranil sklep, da bo živel, kaker se je namenil. Po prestanem letu poskušnje napravi redovno obljubo. Po tem ga pošljejo na njegovo željo in s privoljenjem višjega redovnega predstojnika**) v samotni samostan. Tam se je tako uril v kreposti in pohlevnosti, da je bilo videti, ko da bi bil on sam prevzel, če ravno še mlad, vse težave in dela po samostanu. Spominjal se je namreč večkrat tistih besed Gospodovih pri preroku Jeremiji (Žal. pes. III. 27.28) : „Dobro je človeku, če nosi jarem od svoje mladosti. Samoten sedi in molči, ker ga je na se vzel“***j. Zato je opravljal v tistem samostanu skoraj vse službe in je bil vsem postrežen : kuhal je, pogrinjal mizo, stregel bratom pri mizi, vratar je bil, pral obleko starim redovnikom, oskerboval zakristijo, pel v cerkvi, in tudi z vertnarstvom se je pečal. . *) Ta Janez je bil izvoljen leta 1296 za generalja vsega frančiškanske- ga reda. Osem let kašnje ga je papež Bonifacij VIII. izbral za kardinalja Portskega. **) Ta predstojnik je bil sveti Bonaventura, ki je vmerl 1274 na lijon-skem cerkvenem zboru, kjer si je veliko prizadeval, da bi se ločeni Gerki (staroverci) zopet združili se sveto cerkvijo. ***) To pomeni: Dobro mu )e, če se z mladega navadi terpeti, voljno prenašati nadloge, pokorščino skazovati. Z mladega v terpljenji skušen človek ate izgubi scrčuosti, v samoto se poda, in molče nosi Gospodov jarem. — 112 — Daši je bil pri takih delili in opravilih ves v potu, vender-ni vgasnil v njem duh molitve. Vse delo je opravil za molitev in ker je bil tako noč in dan vedno v molitvi, mu je tudi Bog-dajal prečudna tolažila in milosti. Keder je bil pa v večih samostanih, je samo bolnikom stregel, to pa s tako ljubeznijo, da po pravici veljajo tudi njemu besede : „Bilo je, kaker da bi bil Janez v rokah vseh, ali bolje, kaker da bi bil imel on roke vseh.“ Prebiral je tudi in premišljeval življenje svetega Frančiška in tu je še le prav spoznal, koliko je vredno vboštvo. Naletel je namreč na tisto mesto, kjer se pripoveduje, kaj je Frančišek odgovoril bratom, ki so ga prašali : ketera čednost bolj približa človeka Bogu in bolj odtegne od sveta. Rekel jim je: „Vediter bratje moji, vboštvo je pervi in najboljši temelj vsega duhovnega poslopja, in je tudi ob enem hrana pohlevnosti.* Željan, da. si obderži in pomnoži, kolikor si je že pridobil pohlevnosti, je sklenil Janez po teh besedah, da bo čisto popolnoma posnemal svetega očeta a največem vboštvu. Od tega časa pa do konca svojih dni ni hotel imeti za porabo nobene druge stvari, kaker navadno redovno haljo, pas in hlače, pa še en majhen brevir, iz keterega je opravljal duhovne ure, keder je bil sam v svoji izbici, ali pa če je hodil po svetu, oznanjevaje besedo božjo. Le še eno samo izjemo si je privolil konec svojega življenja, ko je bil vslek bolezni prisiljen, da privzame še eno majhino oblačilce. Tisto najsvetejše vboštvo, ki združuje človeka s Kristusom, in ga terga od sveta, mu je pridobilo, kaker je včasih sam pravil in smo se pri več priložnostih mogli tudi sami prepričati,, dvoje prav posebnih in izverstnih blagosti, namreč telesno moč in dušno vzvišenost. Brez obuvala, čisto bos je hodil po gerbavih, štremljastih in sneženih potih, pa je ostal vender čverst in močan. Ker ga je vsega prevzela sladkost in prijetnost vboštya, ga ni bilo strah ne posta ne mraza. Enkrat je moral z nekoliko brati iti na dolgo pot ravno tisti dan po ostrem redovnem postu. Okoli poldne se odpravi čisto tešč na pot s tovariši, ki so se pa tisti dan že okrepčali Celi dan hodijo po bregovih, gerdih ledenih in sneženih poteh. Tovariši, ki so bili tudi dobro oblečeni, mu skoraj, popolnoma opešajo od mraza in truda, on pa, dasi bos, slabo oblečen in tešč, ostane čverst in vesel, hodi pred njimi ter jin* — 113 — daje serčnost, on, ki je bil mej vsemi najbolj slaboten in nežnega života. Kaj enacega, kaker to, se mn je večkrat primerilo,-kaker je znano tistim, ki so ga včasih spremljali. Peto poglavje. Kako je rad premišljeval in Boga hvalil v vseh rečeh. Kaj pa naj rečem o vzvišenosti njegovega duha ? Videti ga je bilo, kako je ko pravi nasledovavec svojega očeta Frančiška1)-sè sercem in mislijo, z duhom in pogledom vedno vtopljen v nebeške stvari. Ne redkokrati so ga opazovali, bodisi pii hoji ali pri seji, da je ves zamišljen in da pazi le na nebesa, na svet pa kaker da bi pozabil in kaker da ne bi živel na njem. Ko je šel nekega dne po pustem, divjem gozdu in po svoji navadi precej hitro korakal, gledal pa kvišku proti nebesam, se je dostikrat zbodel ob tern je ali vdaril ob kamen. Ni čuda, da si s je tem napravil precej velike bolečine na nogah in si kožo tako raztergal, da milje včasih kri kar vrela iz njih. Ko ga potem spremljevavec prijazno in dobrotljivo opomni: «Brat Janez, pazi vender na svoje noge“r mu odgovori : „Brat moj, svojega duha ne smemo zato zapustiti, da bi si noge obvarovali nepoškodovane11.2) Kako velik prijatel je bil vboštvu, kako rad ga je imel in kako zelo je bil všeč Bogu zavotj te čednosti, se spozna najbolj* >) Tomaž Čeljanski govori o tem takole o svetem Frančišku: „Po telesu ločen in daleč proč od Gospoda si je mož božji Frančišek prizadeval« kako bi mogel vedno biti z duhom v nebesih. Njega, ki je že na zemlji bil nebeški prebivavec, je ločila od angeljev le še stena njegovega mesa. Zč vso dušo je hrepenel po svojem Kristusu in mu je prinašal v dar ne samo svoje* serce, temuč tudi ves svoj čas. Ves svoj čas je obračal za svete stvari, s tem. si je vpisal v serco modrost, da ne bi opešal, ako ne bi mogel vedno napredovati.“ Znane so mu bile besede svetega Bernarda : „Na poti popilnosti ne-napredovati, je toliko, kaker nazadovati (nazaj hoditi).“ 2) Redovni zgodovinar P. Luka Vading piše, da je Janez še takole govoril : „Ne v tla, temuč proti nebesam moramo obračati oči in iz skerbi za noge ne smemo prejenjati, tudi en tremi ek ne, v premišljevanju nebeških reči, ali ga celo opustiti.* Potem je molil z besedami prerokovimi : «Moje oči so vedno v Gospoda (obernjene) ; zakaj on bo rešil moje noge iz za-derge,“ (Ps. 2J, 15.) in, kaker sveti Avguštin pri vi pri tem psaljmu : „Jez bom vedno svoje oči obračal na Gospoda, da tudi on oberne svoj pogled na ne* in mi reče : Dal ti bom razumnost in te učil na tem potu, po keterem hodi« svoje oči bom v to vpiral.1. — 114 — •odtod, ker je no^il v sercu pohlevnost, in pohlevnost dobiva svojo hrano ravno iz vboštva. Kakšna pa je bila ta njegova pohlevnost, se jasno razvidi iz tega, da ni nikoger sodil in nad nikomer mermral. Spoznam vpričo Boga in njegovih svetih angeljev, da nisem še nikedar videl moža, ki bi bil menj govoril zoper cerkvene poglavarje in redovnike, in ki bi jih bil menj obsojeval čeravno je bil mož poln modrosti in razumnosti. Nasprotno pa je z veliko nejevoljo zavračal tiste, ki so v svoji prevzetnosti menili, da smejo obsojati take, ki so se s pretvezo češ, da ljubijo vboštvo, odtegnili pokorščini in hoteli živeti neodvisni. Prav dobro se še spominjam, da sem ga takrat, ko so se začeli ti škodljivi nemiri*), slišal tole reči vpričo mnogih bratov — pogovarjal se namreč ni samo z menoj, temuč tudi z mnogini brati — : ,,Bratje, ko sem vstopil v red, mi je podelil Bog to milost, da sem v vsem in radi vsega, kar sem opazil v redu, hvalil Boga. Ako sem videl veliko in lepo cerkev, in lepe hiše in prostore, kaker spavnico, obednico in bolnišnico, sem hvalil Boga v vsem. Ako sem opazil pri bratih mnogo oblek, bukev in druge miloščine božjega vsmiljenja,-sem zopet v vsem hvalil Boga in ga zahvaljeval. In ravno zato je bil v mojem sercu vedno mir, ker sem, keder sem opazil pri kakem redovniku, ali cerkvenem dostojanstveniku ali pri kakem drugem človeku kaj dobrega, mislil o slehernem, da je vreden tega in menil, da jim je Bog dal to kot najbolje, kar je imel za-nje. To premišljevanje pa mi je dajalo tvarine in priložnosti, da varujem molčečnost in da o nikomer ne govorim kaj krivega ali celo obrekljivega.“ In ko se oberne k mlajšim bratom, pravi dalje '• „Otroci, vi niste prišli semkaj, da bi druge presojevali, da bi jim bili sodniki, temuč prišli ste, da darujete Bogu svojega duha in svojo voljo in da ga hvalite in poveličujete v vsem in zavolj vsega, kar nam je dal : in čim veči je samostan, čim lepša je cerkev, tim veča in pri-serčniša naj bo naša hvala." Iz vsega tu povedanega se dosti jasno razodeva, da je bil služabnik božji čversto vterjen v pohlevnosti. Če je pr' vsem tem govoril včasih v svojih pridigah o pogreških cerkvenih predstojnikov in redovnikov ter jih za-Viačal, ni tega nikaker storil iz napuha, temuč zato, ker je menil, da je to njegova dolžnost in ker tako zahteva predmet njegove pridige. (Dalje prih.). *) Pisavec miali tu prepir, ki je bit tiste čase mej redovnimi udi gleda vboštva. Neketeii so bili v tej stvari pre poveršnega, drugi pre ostrega mne-inja in tako so nasiali ti nemiri. — 115 — Slabe misli. I Kedaj so slabe misli greh ? 1. Kar se tiče slabili misli, motijo se ljudje na dva načina. So tenkovestne duše, ki nanašajo na strah božji vsako malenkost, vsako najmanjšo stisko vesti ; one mislijo, da je greh vsaka slaba misel, ki jim jo navdaja njihova domišljija. To je p e r v a napaka. Slabe misli same na sebi niso greli ; greh je volja,, ki jih odobrava ; to je vsa hudobija smertnega greha. Ne bilo bi greha, ke bi ga človek nepoznal, in ke bi ga ne storil s polnim dovoljenjem. To uči sv. Avguštin, rekoč : „Ne bilo bi greha, ke-bi ne bilo volje ; nikaker bi ne bilo greha, ke bi ne izviral iz. proste volje.11 Naj si bo skušnjava še tako huda ; naj se mesena poželenje še tako vzdiguje, vender brez proste volje ni greha ; misel še ne dela škode, če ni prostega dovoljenja, pravi sv. Bernard. 2. Tudi svetniki so se morali boriti sè skušnjavami ; satan jih bolj napada, kakor grešnike. Lepi in dobri plen daje sovražniku več poguma. Prerok Habakuk pravi, daje dobra duša posebno slastna južina za peklensko derhal : Zakaj potem je njegov delež tako narastel in njega jed je slastna, zato bo svojo mrežo razpel, in ne bo nikoli nehal ljudstva moriti. (Hab. 1, 17). Peklenski duh nastavlja mreže vsem svetnikom, nobenemu ne prizanaša ; — da bi zgubili milost Božjo, to je njegova najgorkejša želja. Sam sv. Pavel, ta izvoljena posoda, je zdihoval pod težo skušnjav, ka-ker sam piše : „Dano mi je bilo želo v moje meso, a n g e 1 j satanov, ki me bije; zato sem trikrat p r o s i 1 G o s p o d a, d a b i o d s t o p i 1 o d m e n e, p a Gosp o d m i 1 e r e k e 1 : D o v o 1 j t i j e moja milost, zakaj moč se v slabosti s p o p o 1 n j u j e. (II. Kor. 12, 7.)-Bog dopusti namreč, da pridejo skušnjave čez njegove služabnike, naj bi jih poskusil ter popravil njih nepopolnosti. — Poslušajte toraj ve boječe in tesnovestne duše nauk svetih učenikov : „Ako dvoji tesnovestna duša, ki čuti gnjus pred vsako-veliko pregreho, ako dvoji taka duša, je li privolila tej in tej slabi misli, ni treba prav iti in obtoževati se na spovedi, ker je-gotovo, da ni privolila v hudobijo te misli. Ke bi bila res smertni — 116 — .•greli storila, ne bi dvojila ; zakaj tanka vest precej čuti grozovitost smertnega greha. — 3. So pa ljudje, ki nimajo nikoli težke vesti, nevedni so, imajo široko in debelo vest ; oni mislijo, da slaba misel nikoli mi greli, če ni v djanji zveršena. To je druga napak a. Ta napaka je veča in liuja mimo perve. — Kar ni dopuščeno storiti, to ni dopuščeno želeti. Hudobna misel, ako jo dovoliš, rad imaš in želiš, ima v sebi celo hudobijo djanja ; hudobne misli nas odvračajo od Boga, kaker hudobna djanja, Bog vidi hudobna djanja, pa mu tudi hudobija duše ni skrita; „Zakaj Bog, keteri vse ve, je Gospod, in njemu so znane tudi misli." (Kraljev I. 2, 3.) 4. Ne, predragi prijatelji, niso slabe misli vselej greh, in ke bi bile, vsaj nimajo jednake hudobije na sebi. Pri slabih mislili je razločevati troje: Nastop (začetek), veselje, privolitev. Nastop (začetek) slabe misli je perva podoba, slika, domišljija, ki se najprej obudi v našem duhu (na primer, skozi oči pridejo misli v glavo ; iz glave pridejo želje v serce). Misli v glavi še niso greh, dokler ostanejo samo v glavi ; dà — celo zaslnženje si pridobiš, ako jih odganjaš. „Kolikerkrat se jim zoperstaviš, služiš si nebeško krono" — pravi sv. Antoniu. — Veselje pa izvira iz dopadajenja, ako človek to domi--šljijo, podobo, predstavo rad premišljuje ; dokler se volja bojuje, ni greh, vsaj velik ne. Ako pridejo misli iz glave v serce, da jih človek želi, takrat pa grešiš. — Pomisliti in opomniti je tukaj, ako izvira to veselje iz nečiste misli, to je, da se človek veseli nad nečistimi rečmi, zavezani smo pod smertnim grehom po nauku svetih učenikov, to veselje zatreti na kakeršenkoli način — moli — z delom se zmoti — misli na smert. Zakaj ako se nevstavljaš, ako se ne boriš, volja bo v to veselje kmalu privolila, — dovolitev pa dušo vmori, pravi sv. Anzeljm. Čeravno oseba ne privoli v greh, kedar se v premišljevanji greha razveseljuje in se ne bori, vender greši smertno, ker se izpostavlja nevarnosti, da bo privolilo. — „K a k o dolgo bodo škodljive misli v tebi ostale?“ (Jerem. 4, 14). Prerok hoče reči : kako dolgo boš nečiste, ali sovražne misli v sercu pasel ? zakaj si ne prizadevaš pregnati jih hitro ? Bog hoče, da :8voje serce čuvamo, varujemo, ker od njega, to je, volje je za- — 117 — visno naše življenje. Ze vso skerbjo varuj svoje serce z a k a j iz njega iisni stavek postavljati enkli-tike, naj pa z glavnim stavkom začenja, kar je dostikrat lehko in naši slovenščini tudi najpnmerniše ; „Pri mnogih pregovorih sem dodal po kako besedo, da bi se lažje razumeli ; natisnjeni so pa pregovori z vocimi čerkami, da bi bravec precej lebko poznal, kaj je narodni pregovor, kaj moj dodatek1'. Pa ne le, da more stati pri nas enklitika ko taka, t. j. nenaglašena, berž za odvisnim stavkom, tudi naravnost v začetku stavka leliko stoji, ne da bi se s tem pregrešili proti glavnemu zakonu, ki pravi, da ima stati enklitika na drugem mestu v stavku. Ako pustimo namreč pervo mesto prazno, stoji enklitika na drugem in vender začenja stavek. To se godi 1. v vprašanjih, kjer je izpuščeno spred: ali, kaker : „t e zebe? — si ga videl? — si se ga že naveličal ?" 2. v stavkih ki navajajo vzrok, kjer se izpušča: ker, n. pr : „Le hitro pojdi, j e daleč. — Denes ne grem, j e že prepozno. — Tepem ga ne, se mi smili. — So oče doma? Ni jih ne, so šli na semenj,— O, ni bi) bos ne, je imel kosmate noge (ne: J m e 1 je kosmate noge“). — Človek se težko prav spočije poleti, je prekratka noč, pa dela preveč.“ Tudi razne druge besede se tako zamolčujejo. Ptičar pravi : Aha! se je že vje!a“ in meni n. pr. senico, ki ji je bil nastavil. Učenec doveršivši svoje pisanje vesel vsklikne: „Sem že spisal11 ter misli „nalogo“ ali „kar sem imel pisati11. Kristus je rekel velikim duhovnikom po Metelkovi prestavi Mat. 21, 24: „Vas bom tudi jaz poprašal eno besedo" — pri tem misli „ker me vi to sprašujete"; malo dalje: „Vam pa tudi jaz ne povem, s ketero oblastjo to delam", kjer je spred zamolčano: „ker vi nočete odgovoriti na moje vprašanje". (Dalje prih.) — Tako bi se reklo namesti : „Tn ko ga je prišel Anže kropit, trdil je, da še ni nihče ležal tako lepo na mrtvaškem odru" — prav : „In Anže je terdil, ko ga je prišel kropit, da ni še nihče tako lepo ležal na mortvaškem odru"; namesti: „Ues je, in ta misel mi težko de, da kmalu mine moj posvečeni čas in ker je izpolnjena obljuba, morala bom odložiti belo krilo in je zamenjati s svetnim" — prav : „Kes je, in ta misel mi je težka, res, da kmalu mine moj posvečeni čas ter bom morala odložiti belo krilo, ker bo izpolnjena obljuba, in je zamenjati s posvetnim" ; namesti : ,U m o 1 k n i 1 a je dobra žena; kar jo hotela reči, bila bi graja lastnega.moža, in te ni hotela izustiti" — prav: „l)obra žena je vmolknila, ker bi bila graja njenega moža, kar je tela reči, in te graje ni tela izustiti". Namesti : „če je tedaj hotel mašni k svoje roke povzdigovati, razprostirati in semtertje po potrebi premikati, so mu mogli služabniki plašč odvihati in odvihanega nakviško deržati" (Pekec) — bi se reklo lehko: „tedaj so morali služabniki plašč odvihati mašniku in odvihanega kvišku deržati, če je hotel roke povzdigovati, razprostirati in po potrebi semtertja premikati*. Namesti: „Ko se je Pahom o vsem dobro prepričal, vrnil se je v jeseni zopet domov ter je začel vse razprodajati" — bi se bilo prav pisalo: .,Pahom se je o vsem dobro prepričal; potem se je v jeseni vernil domov ter začel vse razprodajati"; namesti: „Ko je še s hvaležnostjo pokrepčal se z malo večerjo, ulegel se je po kratki večerni molitvi ves utrujen spat, prvič v beli Ljubljani" — prav : „Hvaležen se je pokrepčal še z majhiuo večerjo ter po kra>ki molitvi legel spat ves vtrnjen, pervič v beli Ljubljani". — V drugih primerih bi si umen pisatelj vedel' drugači pomagati. Namesti: „ Sedaj pa, dragi Horacij, spustiva s e doli na zemljo — bi bilo prav : „Sedaj se pa le dolu spustiva na zemljo, dragi Horacij"; namesti: „Ko bi vi sami živeli po pravici, bi ne oprostili tata" — bolje : „Ko bi vi sami pravično živeli, nebi oproščevali tatu"; namesti: „Po oni čobodri ali ambroziji, ali kakor jo že hoče kdo imenovati, š č i p 1 j e m e kar po črevesih, ko se je najem" — prav : „Po tisti čobodri ali ambroziji, ali kaker jo že hoče kedo imenovati, mene kar ščiplje po črevih, ko so je najem".