Milton in Bulka
Za lov na fazane sem si nabavil lovskega psa. Ime mu je bilo Milton. Bil je velik, suh, siv in pegast, s povešeno spodnjo ustnico in dolgimi uhlji, ter zelo močan in pameten. Z Bulko se nista grizla. Sploh ni nikdar noben pes Bulke ugriznil. Navadno je pokazal samo svoje zobe, pa je vsak pes pod= vihal rep in šel proč. Nekoč sem šel z Miltonom na fazane. Nenadoma je pritekel Bulka za mano v gozd. Hotel sem ga pregnati, pa ga nikakor nisem mogel. Da pa bi ga odvedel domu, je bilo predaleč. Mislil sem si, da mi ne bo delal napote in sem šel naprej. Toda čim je Milton zavohal fazana v travi, je planil Bulka predenj in je pričel begati na vse strani. Rad bi bil pred Miltonom splašil fazana. Duhal je nekaj v travi, skakal in se vrtil, toda' njegov vonj je bil preslab, da bi bil sam našel sled. Zato je gledal na Miltona m je tekel tja, kamor je zavil Milton. Kakor se je Milton premaknil po sledu, že je bil Bulka pred njim. Klical sem ga nazaj, ga tepel, pomagalo ni nič. Cim je pričel Milton iskati, je skočil predenj in mu je delal napoto. Že sem hotel iti domu, ker sem mislil, da je lov pokvarjen; toda Milton si je izmislil boljši način, kako Bulko preslepiti. Storil je takoile: čim je skočil Bulka predenj, je. Milton zavil od sledi v drugo smer in se je delal, kakor da iščc. Bulka je stekel, kamor mu je pokazal Milton, Milton pa se je ozrl name, mi pomahal z repom in krenil spet po pravi sledi. Bulka je planil spet k Miltonu in stekel naprej, Milton pa nalašč spet deset korakov v stran zaradi Bulke, mene pa je povedel naravnost. Tako je vso pot varal Bulko in mu ni dal pokvariti lova.