List št. 17.
Prave sreče dom.
(Iz letošnjih »Drobtinic«),
Kdor kolj pod milim Bogom živi, Vsaki pač srečen biti želi, Cesar na troni, kmetic na polji Prosi od Boga sreče po volji5  — Tud jez jo jišem križem sveta, Kje nek prebiva, kje je doma?
Tam, kjer cvetlice krasno cveto, Mislim , da sreči venec pleto 5 Sonce pa revce cel dan pripeka, Kosec jim slednič glavce posekaj — Kodar pa smertna kosa kosi, Sreče ni prave, jok se glasi.
*Z verta na polje grem jo iskaf; Tam se raduje kmetic bogat, On si bogato žetev obeta, Sreča pšenice venec mu spleta; — Toča prihruje, žito zdrobi Sreča veselja 'z nive zbejži.
Ptičke vesele, zelen je gaj, Mislim, tu ima sreča svoj raj; — Zima prikima,  — ptičke zbejžijo , Hribci pod merzlim snegom ječijo , Glasa veselja čuti ni več, Gaj ie žaluje — sreča je preč.
V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča naj berž doma; Kes se bogateč tam napihuje, Pa še več revnih milo zdihuje; Kjer pa sromaštva solze teko , Nihče po sreči baral ne bo.
Cesar mogočen, kakor sromak, Otrok in starčik, kmet in vojšak, Srečo si vosi, sreče si iše, Pa le iz lica solze si briše; Človek do groba sreče želi, Pa si le prazne pene vlovi.
Kje neki ima sreča svoj dom,
Kdo mi pove:  kje najdel jo bom? —
V  čistimu sercu ona kraljuje, Serce nedolžno razveseljuje; — Sreča prebiva v sredi serca,
Y   sercu poštenim sreča doma.            Virk.